ZA LEPŠO DJESEN ŽITKA
str. 5
S SPOMINI CURIK V ZÜRICH
str. 6
ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 17. oktobra 1996 Leto VI, št. 21
Trgatev na G. Seniki
“SLADKO VINCE PITI... ”
Gnauksvejta so na Gorenjom Seniki meli lejpe gorice, depa filoksera jij je prej v prejšnjom stoletji na nikoj djala. Zdaj pa te raste grauzdje samo kaulek ramov po lugašaj (brajde).
Če Senčarge rejsan nejmajo goric, zatok priliko za veseldje v tom djesenskom cajti, gda trbej grauzdje brati pa mošt prešati, tö najdejo. Tak je bilau tau 6. oktobra tö, gda so meli trgatveno povorko pa bal (szüreti felvonulás). Na povorki so nej samo tau pokazali, kakšna dela trbej opraviti kaulek grauzdja, liki tau tö, kakšna djesenska dela čakajo lüstvo na vesi. Tak so eni kukarco lüpali pa vezati, drugi so. šibdje (žito) bintnivali, istina, ka so namesto sildja mela, smetke pa papirji leteli vö iz binta. Če si nej skrb emo, si včasin bejli grato, kak če bi z mlina prišo. Dapa tau so ti pomagali dolazaprati fajbekerge (gasilci), steri so friško šprickali s staro bizekanco. Ženske so plete, redle cejkare ali stauce, moški pa košare in krbüle. Gnauksvejta je takšna dela znau opravlati vsakši vert pa vsakša vertinja. Po dugi zimski večeraj so si vertje pripravili pa popravlali šker na sprtolejt, ženske plete pa tkale platno. Naj bi jim nej bijo dugi cajt, so si pripovejdali pa spej včili. Tak kak so v povorki popejvale Vesele ženske pa “zmejšam pevski zbor”. Bar oni so si tak napisali na tablo. Leko, ka ji je
vino “zmejšalo” malo, stero so dekle flajsno nosile pa ponüjale po cejloj pauti. Druge norije so tö nej falile. Policaji so te poštrajfali za vse. Če si na srejda pauti išo, za tau, če si pri jarki išo, za tau, če si pomaleg išo, za tau, če si brž išo, za tau... Moške so zapelavale vrauče dekle, če te je  “stera” küšnila, je baudala kak djejš. Seničke gospodinje so tö pokazale, ka znajo. Perece in sirove pogače so nosile pa ponüjale z drvenkami. S povorke so nej falili prejdnji tö nej. Župan pa njegva žena, püšpek pa mali žüpan so se pelali s kočüji, na znanje davali lüdam, ka se godi, zakoj se godi...
Po dugoj pauti od Beka-varaša do kultumoga doma sam Večkrat vküper išla z enim Prekmurcom, steri, da je vido, kelko lüdi so na Seniki vküppobrali za povorko, je tak pravo, ka bi se v njegvoj vesi tau buma nej pršikalo. “Zakoj nej, ” sam ga pitala. “Če ste pa vi na Goričkom eške vekši veseljaki, kak mi. ” “Veseljaki že, ” je pravo, “depa enim bi se nej dalo, drugim bi se vnaužalo, tretji bi nej prišli, ka so v svaji s štrtimi... ”
Če si dobra zmislimo, smo mi tö takšni. Zatok pa trbej povaliti vsakšoga (stare pa mlade) sterim se je nej vnaužalo, ka so po 10. lejtaj pá organizirali trgatev. Slejdnja takša povorka je bila na Seniki l. 1986.
Na Senički trgatvi je nej falila preša pa harmonika tö nej. Bedvej sta skrbeti za dobro volo. Preša za mošt, harmonika za pesem.
-MS-
2
BRIGATI SE ZA VES
V Števanovcaj je že šesto leto župan g. Šandor Holec. Prosili smo ga, aj nam notapokaža števanovske življenje.
Ka vse ste naprajli za ves, odkojmau ste vi prvi človek v vesi?
"V Števanovce so 1987. leta notapotegnili vodau, dapa samo na srejda vesi, tak ka je frtau lidi melo vodau. 1991. leta smo na natečaji (pályázat) sprajli prejk sedem milijonov forintov vküp z Andovci. Stüdenec je tü samo eden bijo za tau. Iz tej pejnaz smo dali notapotegniti vodau vsakšoma, steri je sto. Dali smo skopati eške eden stüdenec, tak dva stüdenca data zavole vodé za Števanovce pa Andovce.
Sploj lagva paut je bila -raiajca - iz vesi do andovskoga križa. Ta 1600 mejtarov duga paut nas je Koštala 2, 5 milijona. Zatau smo tü na natečaji dobili 2 milijona, drügo je ves vküpprišparala. Küpili smo mali bus za 2, 7 milijona. Na natečaji smo dobili 1, 2 milijona, za drüge pejnaze smo pa klonckali na županiji (megye), pri Slovenskoj zvezi. Oni so nam dali pau-pau milijona, ka je eške falilo, smo sami vcujdjali. Trno dobra, ka smo kombi leko küpili. Male mlajše iz dvej vesi vsakši den vozimo v vrtec. Najbola ga pa nücamo za starce. "
Kak se brigate za starce, ka vse njim leko včinite?
“V nedelo z mali busom vozimo starejše lüstvo k meši. Tau so nam fejs zavalili, ka bi pejški več nej mogli odti. Oni pa vördjajo, dosta njim valá cerkev.
Če je stoj tak betežen, ka ne more pejški, ga pe-
lamo k doktori. Vsakšo soboto se leko pelajo v Varaš notakipijvat potrejbno stvari. Če trbej, bus se večkrat obme. Starcom za te poti nika nej trbej plačati.
V tabori küjamo obed za 38 starejše lidi. Od rama do rama njim vozimo topel obed. Zvön toga mamo enoga človeka goravzeto, steri opravla tiste starce, steri se sami ne morejo tadržati. V bauto njim odi, v rama pomore, ka je potrejbno. "
Kak ste vi povezani v andovsko pa veričko samouprave?
“Tak, ka tri vesi enoga notaroša majo. Prora čun (költségvetés) Vsakša ves posaba ma. Na leto dvakrat-trikrat vküper mamo djilejš. Cerkev, šaula, vrtec, cintor je v Števanovcaj za tri vesi. Moram prajti, ka najvekšo brigo dja mam s tejmi. Nevola je, ka te zidine največ nas košta-jo. Ne moremo zapistila šaulo pa vrtec. Andovčani pa Veričani telko vcujplačajo, kelko na eno dejte spadne. Dapa lažej bi bili, če bi oni več vcüjdali. Zatok, ka Vsakša ves gnako dobi kvoto, 2 milijona na leto od rosaga, Andovci za 63, Verica za 170, Števanovci pa 463 lidi. Pravično bi bilau, če bi za tejm plačüvati vcuj, kelko lidi majo v vesi. Lani je v šauli eno dejte koštalo 187. 000 forintov. Ka dobimo za mlajše od rosaga, tisto je samo po-lonja ceringe Drüge pejnaze mi moramo spraviti. Za drügo leto tak vögleda, ka vaši eške menje pejnaz dobijo od rosaga. Aj si prej sami naprej postavijo. Samo kak, ali s koj? V enoj vesi. V Varaša je lažej, ka je dosti fabrik, stere dosta porcije plačüvajo. Mi pa mamo tabor, kelko notapride, telko ponücali tü za njaga, ka bi ovak že nanikoj prišo. ” Nej ste si brodili, ka bi tabor bola vö trbelo ponücali?
“Že šest lejt tau škemo, aj vse več mlajšov pa drügo lüstvo pride es počivat. Tau istino, ka ta-
bor v lejpoj krajini leži, samo ka je nej moderni. Več takšni djeste, ka gnauk pride pa več nej. Dosta pa ranč ne moremo prositi za takšne iže, 320 forintov za nauč. Drago je vse, voda, elektrika, pranje postelina. Etak sploj malo aska ostane. Tau je pa drügo, ka bi enoga takšnoga človeka trbelo, steri bi se brigo za cejli tabor pa bi lopau sprejel (fogad) tau lüstvo. Do tejgamau se nam nej posrečilo rejšili tau.
Mena je tabor velka briga, eške v noči si brodim, kak bi ga leko bola obnauvili. Ce bi ga vöpüsto iz rauk, leko, ka bi že odani bijo ali bi na nikoj prišo. "
Nej ste probali sprajti pejnaze za tabor iz natečajov?
“Kaj bi nej. Tak smo že dosta pejnaz dobili. Iz tej pejnaz smo dali vönaprajti kopalnice v paviloni, prejkzozidati iže, v velki zidini naprajti centralno kurjavo (központi fűtés) pa poküpili posaudo.
Tau je zdaj sploj lagvo za Števanovce, ka se več ne držimo med vesi s statu-som manjrazvitosti (hátrányos helyzetű település). Prva smo za tau šagau meli dobiti malo prek milijona forintov. Vekša nevola je pa tau, ka so natečaji skurok samo za takšne vesi vönapisani. Etak malo vüpanja mamo, ka leko spravimo pejnaze, trbelo bi pa eške dosta za tau ves. "
Na srejda v vesi mate eške eno zidino, stera je že skur vcejlak na nikoj prišla. Ta kasama bi tü leko prnesla pejnaze za ves. “Ta zidina ie nej naša. Na dosti djilejšaj sam že proso, aj sodačija nika že napravi, ali oda, prejkda koma, ali vred drži. Števanovske kasamo so eške ranč nej vöspisali na odajo. Bar bi nekakoga goravzeli, sto bi kaulekvrat red držo. Vse je že notazaraščeno pa tazapüščeno. Mi bi tau zidino leko dobra vöponücali, samo ka če notranje
ministrstvo (BM) eške en stopaj nej staupilo. Ne vejm, ka bi leko včino. ” Vaša samouprava je z enim slovenska manjšinska samouprava tü. Vi ste nota v predsedstvi Državne slovenske manjšinske samouprave (Orszá-gos Szlovén Kisebbségi Onkormányzat). Ali je tau dobra za ves, dobite kakšno pomauč?
f‘Zatau, ka smo slovenska samouprava tü, na leto 238. 000 forintov dobimo od rosaga. Tau eške na papire ne dojda. Državna slovenska manjšinska samouprava je letos 8 milijonov dobila pa nika je eške ostalo od tani. Gda smo zadjen djilejš meli na Seniki, sam proso, aj bola pomagamo šaule pa vrtce. Mi bi tau radi bili, če bi te školnike bola leko plačala steri včijo slovensko rejč. Te bi človek leko garantiro, ka bi školnicke, vzgojiteljice gvüšno vse včinile, aj mlajši vse več vejo. V Sloveniji je tak, ka steri Vogrski včijo, dostaveč plače majo. Tü v Porabji bi tü mogli nika več dati, aj slovenska rejč goraostane. Zatau nikak neškejo dati, sama ves pa nejma pejnaz na tau.
Šaulo tü furt trbej popravlati. Zdaj smo tü dali vöobejliti, vöpopravo, zatau so nam dali 50. 000 forintov. Za mašine, stere školnicke nücajo, smo dobili že prva 250. 000. Šaulo pa vrtec moramo meti. Dosta mladi starišov samo Vogrski gunči z mlajši. Stariše trucati ne moremo. Zatok se trbej brigati za slovenski gezik v šauli pa vrtci. Tau je tü nej dobra, ka stariš v tisto šaulo leko da dejte, kam šké. Moramo na tejm biti, aj vse več mlajšov zdržimo v domanjoj šauli. Gda je naša generacija odla v šaulo, smo samo slovenski vedli pa so nas školnicke navčili Vogrski. Gnes je pa tau naaupek. Z ravnateljem smo na tejm, aj mlajši v šaula leko majo obed. Mamo edan raum
pri šauli, sledkar tisto damo vönaprajti za tau. " Kakšne organizacije mate?
“Mamo športno drüštvo. Njim na leto damo stau gezero. Škejo zozidati slačilnico (öltöző), na tau smo njim dali pau milijona. Mali bus za polonje ceino leko nücajo. Veselje pa držijo v tabori. Samo, ka mi drüdje lidi tü moramo pomagati. Lani smo nazaj vküps-prajli gasilce, 16 ji je. Majo gasilski avto, motor, bzekanco. Letos smo njim küpili nauvi gvant. Vozili smo je na gasilske tekmovanje (verseny) v Kermedin, 4. so gratali. Oni so na tejm, aj vse več leko pomorajo vesi. Na nji leko računamo, kakšnokoli brigo, delo mamo. Več takšni lidi bi trbelo v vesi. Žene iz Verice pa Števanovec že več lejt popejvajo v zbori. ”
Kak tau, ka v Števanovci tak težko pride vküp lüstvo, če je kakšen kulturni program? Pred Porabskimi dnevi sam vidla, ka je takšni tü malo, steri kaj pomorajo ali včinijo.
“Lüstvo se je rejsan vkrajvzelo. Zdaj že vsakši ma televizijo pa raj nikam néde. Če šaula ma kaj, te vsakši stariš dé poglednit svojo dejte. Gnesden je lüstvo nej prisildjeno edan na drügoga. Že vsakšoma baugše dé. Mislim, ka je tau v drügij vasnicaj tü tak. Vüpam, nede trbelo dugo čakati, pa do se bola poštüvali med seov, brigali eden za drugoga. ”
Kak se mate, kak župan?
“27 lejt sam delo v židanoj fabriki. Gda se je prejšnji politični sistem menjavo, tak sam brodo, ka domanji človek gvüšno bole leko skrbi za ves, kak tihinec. Ves me je izvolila za župana. Na tejm sam, aj vse več leko naredim, včinim za ves. Če bi nej tak bilau, bi že davnik vse tü njau pa sé nej telko čemerno. Dosta vse trbej naprajti eške. Dočas mo župan, gvüšno ka mo se brigo za našo ves. ”
K. Fodor
Porabje, 17. oktobra 1996
3
Inda svejta
TRIKIKLATI KAMEN
Na Gorenjom Siniki, gde se madžarske, slovenska pa austrijska grajnce sreča, stogi Trikiklati kamen. Na kamni je grb (cimer) Madžarske, Slovenije i Austrije. Pri tom kamni so se letos tö
srečali lidge s te tri ro-sagov. Gda, pa Zaka so te kamen postavili?
V novinaj Rábavidék -27. augustuša 1922. leta - tau piše, ka ves Gorenji Sinik je za tiste, šteri so v bojni spadnola kamen (hősök emlékoszlopa) postavila, šteroga do posvečüvali 3. Septembra. Dezső Lipót je v svoji knigaj (Moja rojstna krajina, 1930) dojspiso, ka so šaularge z Gorenjoga i Dolenjoga Sinika, Sakalauvec, Števanovec i Slovenske vesi vsikšo slejdnjo nedelo v majuši pri Trikiklatom kamni svetili “svetek junakov” (hősök emlékünnepe). Najoprvin! so tázospejvali madžarsko himno. Po tistom je eden škonik emo guč o prvoj bojni, štero je Vogrski rosag zgübo. Zato so v palači Trianon v Parizi na Francekom - s trianonskim kontraktušom - tak odlaučili, ka od vogrskoga rosaga trbej vkraj vzeti Erdelsko, en tau Slovaškoga, Vojvodino, Burgenland pa Prekmurje. Po guči je iz vsakše šaule eden šaular pesem recitiro, drügi so pa spejvali vogrske domoljubne (hazanas) pesmi. Na konci je eden škonik eške proso, ka šaularge naj obečajo, ka od spartoletja do geseni do rauže brali
na travnikaj pa odnesejo k Trikiklatom i kamni za Spomin tistim sodakom, šteri so v prvoj bojni mrli. Po tistom so šaularge naprej vzeli güžno, ka so od domi prinesli, Včasik pa so si tam vanej na tranki kaj küjati.
Tau je vse lepau, depa Trikiklati kamen so najbole za tri grajnce volo postavili na Gorenjom Siniki. Grajnca med Madžarsko i Austrijo je bila dojspisana v 27. paragrafi Trianonskoga kontraktoša. Na austrijsko-madžarski grajnci sta sprva bila dva trikiklata kamna: pri madžarsko -austrijske - češki grajnci pa pri nas na Gorenjom Siniki. Prvi je 110 cm visek pa 32 cm šurki Spodkar, de pa gnes je v Austriji, več nej tam, gde sé trge rosagi srečajo. Naš Trikiklati kamen je 215 cm visek, Spodkar pa je 173 cm šurki. Od ednoga do drügoga trikiklatoga kamna - po 365 km dugi grajnci - so “glavni kamni” (60 cm viski, 40 cm šurki) 1 km drüg od drügoga, Vmejs pa na sikši 100 mejtarov menjši kamni (40 cm viski, 30 cm šurki). Te kamne so Austrijci pa Madžari vküper dojdejvali od majuša 1922. leta do juliuša 1924. leta.
Trikiklati kamen je do 1990. leta laučo lüstvo na trej grajncaj. 4. juniuša 1989-oga leta so oprvin goroprli grajnco pri Trikiklatom kamni. Madžari, Slovenci, Austrijci smo se srečali, vküper veselili i brezi paso-ša, brezi bojazni leko z ednoga rosaga v drügoga prejkstaupili tisti den. Pikasti draut je eške tam büu, depa nej na grajnci, liki vküperzosükani ridjavi v lasej.
Marija Kozar
Panonska letna knjiga 1996
PROSTOR, KI JE SRCE EVROPE
V vasi Pinkovec na Gradiščanskem v Avstriji so pred tremi leti ustanovili Panonski inštitut. Poleg raziskovalnega dela se inštitut ukvarja tudi z založniško dejavnostjo. Najpomembnejša publikacija je Panonska letna knjiga, izdajajo pa še Panonski list in Panonsko liriko, poezijo.
Panonsko letno knjigo 1996 so prvič uradno predstavili tudi v Murski Soboti, čeprav so že v prejšnjih letnikih objavili prispevke slovenskih avtorjev. Zasluga za to gre profesorju doktorju Vaneku Šiftarju, sodelavcu Panonskega inštituta in članu uredniškega odbora Panonske letne knjige. Preden zapišemo kaj več o Panonski letni knjigi, še nekaj o sodelovanju v ta-koimenovanem panonskem prostoru. “Panonski prostorje srce Evrope, kajti nikjer se ne dotika in prepleta toliko kultur, kakor tukaj, ” pravi profesor Gaal, medtem, ko dr. Vanek Šiftar ocenjuje, “da imamo veliko skupnega, se pa slabo poznamo. ” Sicer pa, ko govorimo o panonskem prostoru, mislimo na Železno županijo, del avstrijskih zveznih dežel Gradiščanske in Štajerske, severovzhodno Slovenijo, zlasti Pomurje in mejni del Hrvaške. Sodelovanje v panonskem prostoru sega v šestdeseta leta, ko so se začeli sestajati zgodovinarji - nastal je kultumo-zgodovi-riski simpozij Modinci. Simpozij je imel poleg strokovnega tudi politični pomen, kajti razpravljali so strokovnjaki iz treh različnih političnih svetov, v uvodnih delih pa so tedanja videnja sodelovanja posredovali politični predstavniki iz Avstrije, Madžarske in (tedanje) Jugoslavije. V šestdeseta leta sodi tudi začetek likovnih prireditev, najprej poimenovanih Panonska pokrajina - panonski človek, zdaj pa so znane in uveljavljene kot trienalna razstava Pannonia. Trideset-
letnica Pannonie bo prihodnje leto v Murski Soboti, sicer pa so med organizatoricami tudi deželna galerija v Železnem in sombotelski muzej Savaria. Z dolgoletno tradicijo se lahko pohvalijo srečanja pravnikov iz panonskega prostora. Na ta srečanja prihajajo tudi pravosodni ministri, sicer pa vsakokrat obravnavajo za cel prostor aktualno temo.
V	panonskem prostoru je deloval tudi cankovski rojak dr. Avgust Pavel. Letošnjo 110-letnico rojstva in 50-letnico smrti so počastili z razpravo in razstavo, prenešeno tudi v Monošter. V Potmi pri avstrijski Radgoni pa obnavljajo hišo, v katero so se iz Cankove preselili Pavlovi starši. Hišo preureja Kulturno društvo člen 7. organizacija štajerskih Slovencev. Posebno pozornost posveča Panonska letna knjiga doktorju Avgustu Pavlu, in sicer z objavo njegovih pesmi v slovenskem, madžarskem in nemškem jeziku; kratkim življenjepisom in fotografijami. Panonska letna knjiga 1996 je razdeljena na naslednja poglavja: avstrijsko-gradiščansko, štajersko-slovensko, slovensko, mladinsko, madžarsko, literarno in zgodovinsko poglavje ter panonsko liriko/poezijo (ki je bila lani objavljena v samostojni knjigi).
V	slovenskem poglavju so obravnavane teme: Kaj bo z vrtom spominov na Petanjcih? Lastnik vrta je profesor Vanek Šiftar, za vrt pa bo skrbela fondacija, ki je bila ustanovljena letos na pobudo Slovenske akademije znanosti in umetnosti; drugi prispevek ima naslov Slovenci med Muro in Rabo in Hrvati na Gradiščanskem v pesmi nekoč močno povezani in tretji prispevek Pomurje, slovenska pokrajina ob reki Muri - predstavitev gospodarstva, z ozirom na možnosti
sodelovanja s sosednjimi regijami.
Med manjšinskimi temami velja posebej omeniti članek Wolfganga L. Gomboeza o pereči problematiki Slovencev v avstrijski zvezni deželi Štajerski.
Pomen Panonske letne knjige izpričujejo tudi kratka uvodna razmišljanja, med katerimi sta tudi prispevka gradiščanskega deželnega glavarja Karla Stixa, predsednika župa-nijske skupščine Železne županije dr. Gyule Pusztaia in drugi, vendar med njimi ni političnega ali kulturno-političnega predstavnika Slovenije. K temu pa je mogoče dodati oceno profesorja Vaneka Šiftarja, da je sedanja raven sodelovanja prenizka glede na možnosti, ki se na domala vseh področjih ponujajo v panonskem prostoru. Zlasti bi s slovenske strani kazalo razmisliti, ali res ni možnosti za gospodarsko sodelovanje in povezovanje v tem prostoru, denimo v monoštrskem industrijskem parku, kjer so našli interes avstrijski podjetniki in avstrijski kapital.
Vsa pestrost literarnega ustvarjanja v panonskem prostoru, zlasti pa med gradiščanskimi Hrvati, je predstavljena v drugem delu zbornika.
Za konec še urednik Panonske letne knjige dr. Robert Hajszan: “Pomembno je, da je to regija, prostor, kjer se srečujejo kulture različnih narodov. Tu živijo Nemci, gradiščanski Hrvati, Madžari in Slovenci ter Hrvati v današnji Hrvaški. Panonski prostor pravzaprav sestavlja medkulturno sodelovanje. Zato niso pomembne zemljepisne meje; nam te meje niso pomembne, ker se povezujemo na duhovnem področju. ” V Panonski knjigi z letnico 1997 je predviden nekoliko obširnejši tekst tudi o življenju porabskih Slovencev.
eR
Porabje, 17. oktobra 1996
4
OD
SLOVENIJE...
Kraljevski obisk
Na dvodnevnem obisku v Sloveniji se je mudila članica britanske kraljevske hiše, princesa Anna. Na obisk jo je povabilo Društvo za razvijanje preventivnega in prostovoljnega dela. Britansko princeso je med obiskom sprejel tudi predsednik države Milan Kučan.
Vse bliže Natu
Tretji krog posamičnega dogovora med Severnoatlantsko zvezo in Slovenijo v Bruslju, na katerem so bila v ospredju geopolitična in vojaško-vamostna vprašanja, je pokazal, da ni videti resnejših ovir na slovenski poti v Nato. Plus za Slovenijo so tudi vse boljši stiki z Italijo in vse več sodelovanja z Madžarsko. Slovenska vlada je ocenila, da se je Slovenija uvrstila v prvi krog držav, ki se bodo vključile v Nato.
Napredovanje
Slovenije
Slovenija je na lestvici poslovnega tveganja, ki jo delajo strokovnjak) britanskega Euromoneya, dosegla rekordno visoko uvrstitev na 34. mesto (marca je bila šele na 46. mestu) med ocenjenimi 178 državami. Slovenija je tokrat za las prehitela Češko ter postala prvakinja med državami v prehodu.
Protitobačni
zakon
Poslanci državnega zbora so v enem svojih zadnjih zasedanj, pred novembrskimi parlamentarnimi volitvami, sprejeli strog protitobačni zakon. Za kadilca zna biti kosilo dražje za pet tisoč tolarjev, če si bo v delu gostinskega lokala, namenjenega nekadilcem, prižgal cigareto, ali pa če ga inšpektor zaloti s prižgano cigareto na delovnem mestu. Sprejeti zakon bo, poleg zdravja, po vsej državi povzročil veliko stroškov (kadilnice v podjetjih, ločeni gostinski prostori za kadilce in nekadilce, prizadeti bodo športniki in kulturniki, saj bo odslej tobačni industriji prepovedano sponzoriranje športa, kulture in javnih prireditev). Strokovnjaki opozarjajo, da bi Slovenijo zaradi protitobačnega zakona lahko doletele sankcije Svetovne trgovinske organizacije zaradi kršitve poslovnih pravic.
SLOVENSKI POSLANCI V BUDIMPEŠTI
Komisija za človekove pravice in manjšine madžarskega parlamenta je že spomladi vabila slovenske poslance v Budimpešto. Zaradi zasedenosti poslancev se je obisk realiziral šele pred kratkim. Obiska se je udeležilo šest članov Manjšinske komisije Državnega zbora Slovenije. Delegacijo je vodila poslanka Marija Pozsonec.
Prvi dan obiska, 30. septembra, smo delegacijo sprejeli predstavniki Državne slovenske samouprave: Irena Pavlič, Marija Bajzek-Lukač, Feri Kranjec. Predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš je bil zaradi drugih obveznosti odsoten.
Gostom smo najprej predstavili strukturo državne samouprave in delo te nove organizacije. Povedali smo, da so manjšine po manjšinskem zakonu udeležene v oblasti in so državotvorni dejevniki. Nov element v zakonu so samouprave, ki so nastale po zadnjih volitvah. Zdaj je državna samouprava politični zastopnik manjšine, kar je do sedaj bila Zveza Slovencev na Madžarskem. Delo državnih in lokalnih samouprav se je začelo težko, saj ni bilo nikakršnih tradicij pa tudi materialni pogoji niso bili zagotovljeni. Velike naloge so pred samoupravo, tako na šolskem kot na kulturnem in gospodarskem področju. Našteli smo skromne uspehe tega kratkega časa in vse pereče probleme v Porabju. Omenili smo visoko stopnjo asimilacije, nezadostno gospodarsko stanje. Brezposelnost je precejšnja, v porabskih vaseh ni možnosti za zaposlitev, ni manjših obratov, bivša monoštrska industrija je
Podatki tudi o Slovencih
LJUDSKA UMETNOST V ŽELEZNI ŽUPANIJI
Pred kratkim je v Szombathelyu izšla monografija o ljudski umetnosti madžarskega slovenskega, hrvaškega in nemškega prebivalstva v Železni županiji. Prispevki več avtorjev so nas-
“Par” za pranje oblek, Andovci
tali v glavnem na podlagi zbirke predmetov Muzeja Savaria, z upoštevanjem gradiva v drugih muzejih v Železni županiji ter ostalih zbirkah na Madžarskem. Knjiga je ilustrirana z blizu 500 fotografijami in številnimi risbami. Razdeljena je
na naslednja tematska poglavja: Železna županija - zgodovina, pokrajina in človek; Zgradbe v okolju; Naselje, ljudsko stavbarstvo - okrašeni predmeti v domačiji; Stanovanjska kultura, pohištvo - Med predmeti; Orodja v gospodinjstvu in gospodarstvu
-	Ljudski tekstil; Tkanine in vezenine - Ljudska noša; Kakor se je oblačilo preprosto ljudstvo v Železni županiji - Obrtniki, cehi, domača delavnost
-	Ljudske šege, ljudsko verovanje - Rezbarji, umetnost pastirjev - Dediščina ljudske umetnosti v Železni županiji -Literatura.
Takoj v prvem poglavju lahko beremo o kratki zgodovini nemške, hrvaške in slovenske narodnostne skupnosti v Železni županiji. Narodnostna sestava prebivalstva je ponazorjena tudi
na dveh zemljevidih (iz 1. 1898 in 1990). Med prvimi barvnimi slikami je ponatis slovenske ženske in moške noše iz okolice Murske Sobote. V vsakem nadaljnjem poglavju najdemo podatke, slike ali risbe o predmetih iz Prekmurja ali Porabja.
Tako naprimer tloris in risbo obokanega hodnika hiše v Andovcih (str. 61); žličnik in nečko
z Gornjega Senika (str. 108-109); kozarce za žganje in vino z Dolnjega Senika (str. 256, 258); železni nagrobnik iz Slovenske vesi (str. 277); lonce iz zbirke monoštrskega muzeja (str. 230), 231, 235, 238, 239) in še mnogo podatkov, fotografij in risb. Knjiga se lahko kupi tudi v Muzeju Avgusta Pavla v Monoštru.
Marija Kozar
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI vsako drugo sredo ob 14. 10 na 1. programu madžarske televizije.
Ponovitev oddaje bo v soboto 19. oktobra 1996 ob 8. 45 na 2. programu.
Porabje, 17. oktobra 1996
razpadla. Dobro bi bilo ustanoviti mešane obrate s Slovenijo. Pomagalo bi tudi to, če bi naši delavci hodili v službo v Slovenijo, ne pa v Avstrijo. Potrebujemo nov mejni prehod, slovenskega duhovnika. Izrazili smo pa tudi to, da Slovenija veliko pomaga Porabcem. Pred kratkim je v sodelovanju z Zvezo Slovencev bila kupljena stavba za slovenski kulturni center in radijski studio, ki ga namerava ustanoviti Zveza. Časopis Porabje, knjige se večinoma tiskajo v Sloveniji, kulturne skupine letno večkrat gostujejo v matični domovini na različnih prireditvah. Predstavili smo še druge slovenske organizacije. Marija Bajzek-Lukač je predstavila delo Košičevega sklada, Irena Pavlič pa delo Slovenskega društva v Budimpešti.
Izrazili smo tudi zaskrbljenost zaradi načina financiranja. Iz državnega proračuna so financirane samo državne samouprave, vse druge organizacije pridejo do denarja samo na natečajih pri različnih skladih. Gostom smo povedali, da ima Državna slovenska samouprava sedež na Gornjem Seniku, dobila pa je prostore tudi v Budimpešti, saj je potrebno imeti tudi tukaj sodelavca, ker so vse pomembne prireditve, sestanki, konference v Budimpešti.
Poslanci slovenskega Državnega zbora so bili zelo zainteresirani za naše težave. Slovenske poslance je sprejela tudi komisija za človekove pravice in manjšinska vprašanja madžarskega parlamenta. Udeležili so se tudi plenarne seje parlamenta in obiskali veleposlaništvo Republike Slovenije.
Irena Pavlič
5
ZA LEPŠO DJESEN ŽITKA
Na Slovenskoj zvezi smo si zmišlavali o tejm, ka bi leko včinili za tisto lüstvo, steri so že v penziji. Prišli smo do toga, ka vküpspravimo slovenski klub za nji. Gora smo ziskali nistrne župane ali drügo lüstvo, steri so nam dali tanače, na koga se leko obrnemo. Prvi djilejš smo meli 2. oktobra. Pozvali smo 50 lidi iz Porabja. Prišlo ji je 35; iz Varaša 5, iz Slovenske vesi 9, iz Števanovec 5, iz Verice 1, z Dolenjoga Senika 6, Gorenjoga Senika 9. Bili smo fejs zadovolni, ka so tak lopau vküperprišlo Škoda, ka je te den nej bijo dober Sakalauvča-rom pa Veričanom. Lopau je pa od njij, ka so nam valas dali, ka oni tü notastaupijo v klub. Tak vidimo, ka so penzionisti: radi toma.
Na djilejš smo pozvali gospauda Jožeta Vilda, steri vodi prekmurski klub penzionistov. On nam je notapokazo njijvo delo, tatica Aranka Schwarcz pa varaški klub.
Na kratko smo taprajli naš Cilj s klubom. Radi bi bili, če bi se Porabski penzionisti Večkrat leko srečali, pogučavali o svojij brigaj, vküper veselili. Z izleti bola spoznali Slovenijo, najbola Prekmurje, gde vsakšoga Slovenca leko razmejo. Vleta bi sé leko pelali kaupat v zdravi lišče (gyógyfürdő). Meli bi svoje kulturne svetke. Na te programe de išo tisti, steri de emo čas pa volo. Trucani nikdar niške nede.
Klub vküper sprajti nej velko delo, voditi že vekšo. Za Vodstvo svoje lidi morajo meti. Zatok smo dali voliti predsednika pa Predsedstvo (elnökség). Penzionisti so za predsednice izvolili Ireno Barberjevo, stero vsakši dobra pozna, delala je dugo lejt z lidami. Radi go majo, zavüpajo ji. Vejmo, ka dostafale drugo delo tü ma, radi smo pa ji zahvalimo, ka je tau brigo nasé vzela. Za pomauč de iz vsakše vesi mejla enoga človeka, steri de v svojoj vesi vküpdržo
člane kluba. Na tau delo so izvolili: na Gorenjom Seniki Vero Gašpar, na Dolenjom Seniki Gaborja Lažala, v Slovenskoj vesi Majči Antal, v Varaša Aranko Schwarcz, v Števanovcaj Mariš Merkli. Če
bi stoj želo notastaniti v klub, pri tej lidaj se leko zglasi ali na Zvezi. Sakalauvčarge se pa leko gla-
sbo na Slovenskoj zvezi, ka se brezi nji nej dalo voliti človeka za tau. Radi bi bili, če bi iz Andovec tü volo dobili penzionisti, ka bi prišli v naš klub.
Klub de delo sam, takšne programe de emo, kak-
šne vküppostavi. Račun do meli svojoga. Iz koj? Zveza de je pomagala s pejnazi tü. Vsakši, steri de
član, na leto plača 600 forintov, tau je 50 forintov na mejsac. Če do vönapisani kakšni natečaji (pályázat), do tü leko probali sprajti pejnaze. Račune de vodila Štotjina Iluš iz Števanovec.
Istina, ka do posaba od Zveze, dapa gdakoli do nücali pomauč, njim pomoramo iz srca, aj se njim vse najbaukše posreči, aj nikoma ne bau žau, ka je med porabskimi penzionisti. Tau lüstvo, ka je oprvin bilau vküper, je bilau dobra poslüšati, kak lopau se je pogučavalo v porabskoj Slovenskoj rejči. Na konci se jim je nej vnaužalo, so popejvali tü. Že je samo zatau vrejdno bilau pripravlati tau srečanje.
K. F.
DRAGI PORABSKI PENZIONISTI!
2. oktobra 1996 smo v Monoštri na Slovenskoj zvezi ustanoviti Klub Porabski penzionistov. 35 Porabski penzionistov je bilau tam, steri so si med seboj vöodabrali tiste, steri do vodili klub. Namé je na djilejši velko poštenjé zaojdlo, izvolili so me za predsednice kluba. Tau poštanje lepau zavalim vsem tistim, steri so me volili, depa morem povedati, ka sam nej na leki vzela tau funkcijo. Dobro sam znala, Zdaj pa eške bole čütim, da sam se podala za odgovomo nalogo (felelősségteljes feladat). Računam pa na pomoč vsakšoga. Sam eden človek nika ne more naprajti, kak pregovor pravi: “Edna lastvica ne napravi leto”.
V svojoj živlenji sam skauz takši slüž mejla, takšo delo, gde sam se navčila, ka se človek od vsakšoga človeka
nika leko navči. Tau ešče gnes držim pa škem držati v našom klubi tü. Tau pa znamenüje tau tü, ka se človek te leko vse več navči od drügi, če je vse več geste. Gda smo ustanoviti naš slovenski klub - kak sam pisala - nas je bilau 35. Ge bi pa rada bila, če bi ta lumara dosta vekša bila. Zatok pa, dragi naši Porabski penzionisti: če ste se nej kama v kakši drugi klub zadužili, stanite not k nam. Gvüšna sam, da mo dosta vse leko vküper napravili kak starejši lüdje, steri smo v svojoj žitki dosta lejpoga, depa dosta brit-koga že tü doživeli. Od nas odvisi, da si naše “stare dneve” polepšamo pa bogatejše napravimo. Tak mislim, tau smo si zatok zaslüžili.
Tau tü moremo povedati, ka so nas že na začetki nistarni za tau delo spodbüjali pa po-
magali. Samo leko lepau zavalimo Slovenskoj zvezi, ki je tau začnila, pa nej samo z rečami, liki včasin so nam obečali 100 gezero forintov. Lepo zavalimo eške strokovne pomauč iz Prekmurja, od drüštva penzionistov. Jože Vild, predsednik drüštva, nam je že na začetki sploj dosta pomogo s svojimi rečami. Gvüšna sam, ka mo mi plaudno vküp delali.
Ešče gnauk vas lepau prosim, staupite not v naš klub. Če smo že Prišli do toga, ka si leko malo počinemo, te tau vöponücajmo. Vidli te, vrejdno de! Vsakšomi starejšomi človeki odi nika lejpoga pa dobroga tü. Lepau zavalim, ka ste pršteli moje misli. Kak najbole brž, glasite se! Meli mo se fajn.
Irena Barber predsednica Kluba Porabski penzionistov
... DO
MADŽARSKE
Likovna kolonija
V organizaciji Občine Monošter in Zveze Slovencev na Madžarskem je potekala od 7. do 11. oktobra v Porabju likovna kolonija, ki so se je udeležili Štefan Galič in Zdenko Huzjan iz Slovenije ter Janos Kondor iz. Umetniki so na terenu ustvarjene slike razstavili v avli osnovne šole Istvan Szechenyi v Monoštru. Vsak umetnik je eno svojo sliko podaril organizatorjem.
Srečanje malih pevskih skupin v Sloveniji
Slovenska pevska zveza pri ZKOS in ZKO Litija organizirata 19. oktobra srečanje malih pevskih skupin. Zaradi velikega števila prijavljenih bodo imeli nastope v treh krajih in sicer v Vačah, v Šmartnem pri Litiji ter v Jevnici. Iz Porabja se bosta srečanja udeležili dve skupini, pevke iz Števanovcev ter ženski zbor Društva upokojencev iz Monoštra. Obe skupini vodi Marija Rituper, glasbena pedagoginja iz Murske Sobote
Predali prostore
Po zakonu o pravicah narodnih in etničnih manjšin mora država zagotoviti pogoje delovanja državnim manjšinskim samoupravam. Med te pogoje spadajo tudi ustrezni prostori za sedeže organizacij. Državna slovenska samouprava si je za sedež izbrala Gornji Senik. Agencija za državno imetje je kupila stavbo na Seniku ter del le-te preuredila. Dokončna obnovitvena dela bodo opravili v prihodnje. Po zakonu stavba ostane last agencije, Državna slovenska samouprava jo dobi le v brezplačno uporabo. Pogodbo o tem so podpisali 10. oktobra na Gornjem Seniku. Svečana predaja sedeža bo po končani adaptaciji stavbe.
Madžarska je svetovna rekorderka v samomorih
Kljub temu da se je v zadnjih letih zmanjšalo število samomorov, je Madžarska še zmeraj na vrhu lestvice. Če pogledamo obdobje od 1. 1920 do l. l995, najbolj kritična leta so bila 1994, 1980, 1985. Največ samomorov je bilo I. 1985 in sicer 4. 725. Med županijami je na prvem mestu Bacs-Kiskun. Najmanj samomorov je prav v naši, Železni županiji.
Porabje, 17. oktobra 1996
6
S SPOMINI CURIK V ZÜRICH
V leti smo bili pri naši Slovencaj v Vorarlbergi o Avstriji. Tau Je sploj paulek Švajca. Srečanje s Slovenci smo meli samo večer, zato smo vöponücali cajt, „ ka prej malo taprejk v Švajc skaučimo.
Naši gostitelji (vendéglátók) so nas steli dojz-
fučati, prej naj nedemo, a sé gvüšno zgibimo v velkom Varaši v Zürichi. (Leko so mislili, ka mi smo Zvün Porabja eške nin nej ojdli. ) Mi, trge slovenski fantje, pa smo mislili, če se eden ali dva od nas zgibita, eden eške itak domau pride do večera, ka de predstavljo (képviseli) porabske in prekmurske Slovence.
Predsednik Slovenske zveze Jože Hirnök - že zavolo svojoga dela tö -dosta vozi z autonom, zato je dober šofer. Piko (Viktor Flisar) iz Murske Sobote je daleč koulivrat znani turistični vödič. Namé djelte je pá dobro bilau s sebov vzeti, ka če bi koga že trbölo zgibiti, ge bi nin nej falüu.
Štefan v Rankvveili nam je posaudo karto za “Autobahn”. Švicarski graničari na grajnci so najprva tau prosili, pasoše samo potem. Brž so nas pistili. Po autocesti so kilomejtargi sfaldjavali, kak se šika. Za kakšo dobro vöro smo bili v Zürichi. Po pauti smo nikanej vidli, ka je skor cejla paut bila zagrajena z betonom. Včasik smo si gordjali, ka nazaj mo mogli po “pravi” pauti, prek varašov pa vesnic. V Zürich smo se pripelali, kak če bi vsikši keden tam ojdli. (Po pravli povödano, nej je bilau žmetno, ka smo gnauk samo pravili, ka tü Zdaj stanemo, pa gotovo. Nej slobaudno naprej povödatí, kam škemo priti, pa te nego baje! )
Zürich je nej glavno mesto Švice, depa je najvekši švajcarski varaš. Na srejdik mesta teče Teka Limmat. V tom Varaši je büu center nemške pa švajcarske reformacije (Zwingli, Bullinger). Depa njajmo zdaj zgodovino pa geografi jo, pa pogle-
dnimo bole par vsakdanešnji del. Kakši je kaj vsakaanešnji žitek.
Gda smo šli v Grossmünster, v najvekšo cerkev, gnauk samo pravi Jože: - Poglednite podje, eto mate cejlo zgodovino cerkve v madžarščini tö dojspisano! Cerkev je
trnok prausna. Tau pa zato, ka je Zuiingli eške bole oster büu, kak Luther. Iz cerkve so mogli völičiti orgole, oltar, kejpe, sobre (kipe), pa spejvati tö nej slobaudno bilau. Te zvünejše dele prej človeka pamet samo vkraj od Boga vlečejo. (Zdaj že pá majo orgole. ) V Zürichi protestanti dvakrat na mejsec - vsakšo drugo pa štrto nedelo - Vogrski tö majo meše.
Kak sé šetamo doj po malom brgej od cerkve, gnauk samo čüjemo pa vidimo, ka na enom mesti nikši bole črnkasti goslarge (nej Madžari) vogrske pesmi igra jo z goslinami (Akácos út, Szomorú vasámap).
V okni ene knjigarne štém na eni knigaj, ka “Könnyűszerrel németül", na drugi nikši roman od Imrena Kertésza v nemškoj rejči... Ka ti, leko smo ranč nej
v Zürichi, liki v Szegedi ali Váci?!?...
Na Placi pri méri njam našoga tolmača Pikona (“Entschuldigen Sie bitte... Ich habe eine frage... ) pa engliški prosim nikše pečene klobase. Ženska ranč ne migne z očami pa engliški odgo-
trik dojspistí na dvorišče nad kvoko pa piščence. )
V	Švajci zato more biti pobožno lüstvo, ka je na prometni (közlekedési) tablaj tau vö vödjano, kelkšoj vöri se tistom kraji meše začnejo.
V	takši jkulturna] rosagaj, kak Švica (Austrija), tau tö šegau majo, ka če ceste zidajo, pa v petek gorenjajo z delom, te vse table, za štere volo autonge trnok pomalek morejo pelati, dojpokrijejo. Takšoga ipa na delavce, šteri so nej tam konec kedna, nej trbej skrb meti. Pri nas pa policaji takšoga ipa najbole štrafajo.
Policajov smo cejli cajt nej vidli. Na eni policijski postaji smo pa napamet vzeli velke graffitine, šteri so sive pojbe šinfali. No, prauti konci smo te srečali dvej policajki, trno lejpe pa giz-dave so bile. (V policajskom gvanti so mele vekše prsi, kak v civilskom. ) O ižaj, okinčanimi z lejpimi raužami, mi venarak ranč nej trbej gučati. Tau šego je, vala baugi, že pri nas tö vsigder bole nagausti videti.
Nazaj domau prauti Austriji sé pelamo prejk lejpe-lejpe pokrajine, vesnice, varaše. Veni takši vesi sé v eni restauraciji malo stavimo. Vse se /ésni, kak pénske... Velki leseni Sto je zlakirani. Gda s Stola bötivamo kakšo müjo, si ta skor vse štiri noge stere, ka se ji škalí. Spodik v toaleti je telefon, v sronjeki pa, gda se obérdjam, mi na štem začnejo igrati Beethovena. Eške dobro, ka mi televizijo ne kažejo, kak na Japanskom, ka takšoga ipa, če človek inak gleda, nej tak naleki cilati!
V	Sankt Galleni en taksist, gda vidi, ka mamo madžarsko registracijo (rendszám), za nami kaže, pa kriči: Budapest! Budapest! Jože pravi, ka so inda svejta v tom kraji Vaugri tö nikšo delo meli. Že pa Švica pa Madžari?!
Po pauti se čüdivamo kravam, ka se pasejo po viski brgaj, terasaj. Meni se tak vidi, kak če bi “terasaste” krave bile. Piko vözašpakolejra, ka so te-
rasa zato gratale, ka se krave poprejk pasejo, nej tavö ali tanutri po brgej. Racionalnost se vidi v tom tö, ka se krave vseposedik same pasejo (električni pastér). Radonalnost se ali tá, meni sé je don bole vidlo, kak so pri nas v Porabji gnauk svejta pastérge lepou füčkali, spejvali, na igrce igrali.
Tau nam je tö malo špajsno bilau, ka smo takše sive krave, kak so na Mil-ka čokoladi, nin nej vidli?!
Gda smo “domau"  v Austrijo, v Ranktueill prišli, sva z Jožinom pitala našoga turističnoga vodiča Pikona, gda pa kelkokrat je že büu v Švajci, ka nas je tak dobro Vodo? Prej: nig-darnej!
Müva sva skor v caglo spadnivala. Ka nigdarnej?!?
S tem našim čüdivanjom sva Pikona tak vküper
zmejšala, ka smo eno vöro nej najšli Štefanovo ižo v malom-malom Varaši. Ka bi pa eške te bilau, če bi ma müva nej pomagala (zablauditi)?!! Bi tadale bili v Švici? Ali pa bi šli curik v Zürich? Pa če bi se Piko nej zmejšo, gda je gučo svoje Ich habe eine fraae.... Gda smo že vendrak vsikšo ulico v Rankweilli najmenje trikrat dojzopojdli, je ene “Austrijce” pá Pito, pa nevedoč cuj djau eno slovensko rejč, so ma ovi srbski pravili: “Ste vi nej Slovenci? ” Velki podje so se zgibili v malom Varaši?!?
Besedilo in sliki:
Francek Mukič
Vandroša (Jože, Francek) počivata v Zürichi.
Velki vodič (ftič) pred Grossmünsterom.
vardja. Tisti plac (bolhapiac) je tak vögledo, kak gda pri našaj varaškoj blokaj vse pred iže skladémo, ka do tisti drek pa šmeks smetarge (kukások) tápelali. Odavati so vogrske karte tö! Istina, ka v ednoj bauti pa je bautoša z lilastim metuljčkom (csokornyakkendő) mirelit kokauši odavo. Mislim, ka tau mi ranč nej trbej povödaü, ka vse stogi v takšom lejpom redi, kak spice v škatüli. (Po vesnicaj eške razkalane drva so tak lepou vküper sklajane, kak če bi date palce ali rudi bili v bankaj. )
Cuj k enomi velkomi mostej je pricvilo en rešilni auto (mentő). Tau bi se mogli Vogrski autočke včiti! Na mostej je vse puno autonov. Za par sekund med autonami grata ena “dolino”, ena paut, pa rešilec tak tadala dé, kak fligar. (Pri nas takšoga ipa tak vögleda, kak gda se djas-
Porabje, 17. oktobra 1996
7
OTROŠKI SVET
Ljudska s Tolminskega
PRAVLJICA O POVODNEM MOŽU
Živel je deček, ki se je rad kopal. Tudi ko je nekega dne zaradi naliva in povodnji voda močno narasla, ni strpel doma. Šel je k vodi, čeprav sta mu oče in mati branila.
Ko je prišel do vode, se je slekel in skočil vanjo. Toda voda je bila prevelika. Odnesla ga je. Deček je grabil z rokami, mahal in krilil na vse strani. Kričal je in jokal na ves glas, da ga je zaslišal sam povodni mož na dnu vode. In dobro, da ga je slišal, saj
je dečku silila voda že v nos in usta.
Ko je prihitel povodni mož, ga je našel nezavestnega in valovi so ga nosili dalje. Povodni mož sicer ni trpel, da bi prišel kdo živ v njegovo vodno kraljestvo, zato je vsakogar, ki je padel v vodo, utopil. Ta drobni deček pa mu je bil neznansko všeč. Žal bi mu bilo zanj, če bi utonil, zato je sklenil, da ga reši. Saj se je tudi počutil osamljenega v svojem prostranem kraljestvu, zato se je
razveselil tega lepega dečka, ki bi mu delal druščino.
Odnesel ga je v naročju v svoj prekrasni grad na dnu vode. Živ človek še ni prestopil praga tega gradu. Sedaj se je to zgodilo prvikrat. Položil je dečka v stekleno posteljo, ki je stala sredi steklene sobe. Nato je tiho odšel in skrit čakal, da se deček zbudi. Deček se je prebudil. Pogledal je okrog sebe in spoznal, da leži v stekleni postelji sredi steklene sobe. Ob po-
stelji je stala mizica, na mizici igračka pri igrački - vse iz kristalnega stekla. Dečka sta prevzela lepota in blesk, segel je po steklenih igračkah in se igral. Tisti hip se je domislil doma in zajokal. Prihitel je povodni mož in ga vprašal: “Ali je dom lepši od tega bogastva, ki je pred teboj? ”
“Lepši, ” je rekel deček in jokal še huje. Povodni mož je videl, da je vsaka beseda odveč, zato je odšel. Ko se
je deček izjokal, je zaspal. Tedaj je prišel povodni mož po prstih in ga odnesel v drugo sobo.
Ko se je deček prebudil, je pogledal okrog sebe in spoznal, da leži v srebrni postelji, ki stoji sredi sobe s srebrnimi stenami, stropom in podom. Ob postelji je stala mizica, na njej igrače - vse iz svetlega srebra. Zavzet je gledal deček to bogastvo, nato je segel z roko po igračah in se igral. Že tisti hip pa mu je po-
stala igra dolgočasna. Spomnil se je bratca in sestrice, s katerima se je igral doma, in je hudo zajokal.
Prihitel je povodni mož in ga vprašal: “Po kom jočeš, drobni moj deček? ”
“Po bratcu in sestrici, ” je odgovoril deček in jokal še huje. Ker se ni dal utolažiti, je povodni mož odšel. Deček je nato zaspal. Takrat je prišel zopet povodni mož po prstih in ga odnesel v tretjo sobo. (se nadaljuje)
Županijska knjižnica Daniel Berzsenyi razpisuje natečaj z naslovom
ISKALCI ZAKLADA.
Cilj natečaja je ohranitev kulturne dediščine Slovencev, Hrvatov in Nemcev v Železni županiji. Natečaja se lahko udeležijo učenci od 7. do 14. leta starosti. Zapišite kratko pravljico, pripovedko, šego ali navado, ki ste jo zbrali v ožjem okolju. Naloga mora biti pripravljena v materinščini. Obseg: najmanj dve, največ štiri strani. Posebej bomo nagradili oblikovanje oz. urejenost naloge. Rok: 15. november 1996 Naslov: Županijska knjižnica Daniel Berzsenyi 9700 Szombathely Petofi S. u. 43. Pf. 113.
Na nalogi navedite:
1. 	Ime in priimek ter razred udeleženca
2. 	Naziv in naslov vaše šole ter ime in priimek mentorja
ZAKAJ SO ŽABE ZELENE
Radovednost je lepa čednost. Kdor ne vpraša, kruha strada, pravi star pregovor. Prav je, da ste radovedni, pa čeprav to odraslim ni vedno všeč in na vaše večne zakaj odgovarjajo včasih tudi: Mačka ima rep nazaj. Zakaj so žabe zelene? No, lahko so tudi rjave, sive in marogaste, celo rumene, modre in rdeče. Ker žabe nimajo orožja, da bi se ubranile sovražnika, se pred njim rajši skrijejo. Kaj jim pri tem bolj pomaga kakor njihova telesna barva! Prilagojena je barvi okolja, v katerem žive. Takim barvam pravimo varovalne barve. Zeleno žabo le težko opazimo med zelenjem na bregu ali na lokvanjevem listu sredi mlake. Tudi zelene rege, ki glasno reglja iz grma, zlepa ne odkrijemo med listjem. Tudi rjave barve so varovalne. Taka je krastača, dobro skrita na goli zemlji ali med odpadlim listjem, pa urh v blatni luži in sivka ali rosnica, ki jo srečamo v gozdu. Poznamo pa tudi plavčke. Že ime pove, da niso zeleni, ampak plavi, ali lepše, modri. To so samčki barske žabe. Ti si spomladi nadenejo modro svatovsko oblačilo. Barvilo imajo v posebnih celicah v koži. Temno barvilo se skozi plast kristalčkov sveti modro (pri plavčku), nad tem pa je še posebna plast rumene tekočine, kar daje zeleno barvo. Če žaba nima temnega barvila, je beličnik. To se zgodi včasih. Toda taka žaba ni bela, ampak rumenkasta. Nekatere vrste žab pa imajo še drugačne barve; z njimi se ne skrivajo, ampak izzivajo. To so svarilne barve. A to je že drugo vprašanje.
Porabje, 17. oktobra 1996
Foto: K. Holec
PES DAUBO PEČATLI NA PRSI
Jajjaaa?!?
Vej pa don nej?!?
Vesela novica! Novine so pisale, ka od zdaj tadale na Vogrskom več nedo valani drauvni penazge v vrejdnosti 10 pa 20 filejrov. Pa ka je do konca leta v bankaj leko nutri minímo. Drugi den je Narodna banka Madžarske vödala komuniké, ka nej samo do konca toga leta, liki do konca leta 1997 se leko té drobiž nutri miní. - Strašno smo veseli za takšo velko dobrauto. Samo tau je Škoda, ka za drvenko, puno s temi penazami vendrak ranč eno kilo krüja ne dobimo.
Reinkamacija. Tisti, šteri vördjejo v reinkarnacijo (v tau, ka se po smrti znauva naredijo, pa do pá na naši zemli živeli), leko dajo sami sebe gorspisati za erbaše. Tau leko naredijo v eni banki v Lichtensteini. Nika drugo je nej trbej naredili, liki nutri plačati najmenje 200 gezaro mark (20 milijonov
forintov). Pa gda se človek znauva narodi, samo more skočiti v banko, pokazati papére, ka je un gé tisti, šteri je etognauk mrau, pa ma v banki vöplačajo njegove penaze pa cuj žau. Če tisti, šteri je teštamentom spiso 23 lejt ne pride po svoje penaze, te banka gorponüca za tisto, ka je erbaš v tešta-mentomi privolo. - Dobro, ka nemamo 20 milijonov forintov, nej? Ovak bi eške tau tö z nas skaklivali, pa bi je te ranč tak nej meli, kak zdaj.
Lagvi cajti za kadilce. 100 dolarov (15 gezaro forintov) štrafa more plačati tisti, šteri si na cesti gor nadažgé cigrejkli. V okraji Friendship Heights (sploj pauleg Washingtona) so tak sigurni že te tö, če stoj samo cigrejkli má v lampaj. Če pa čik táliči, gezaro dolarov (150 gezaro forintov) kazni plača. V svojom autoni pa tö samo te leko smradite, če vse aukna v autoni mate zaprejte. - O, njegvoga ácara! Polonje te sigurnosti bi pri nas tö dojšlo.
Pes daubo odlikovanje (kitüntetés). Pes Fizo v Sydneyji je daubo en velki pečatli zato, ka je
rejšo živlenje trem malim mlajšam, štere je stejla vgesti ena velka čemerasta kača. Kačo je zgrabo za šinjek, pa go razstrüsno. Prva, kak se me je tau posrečilo, ga je kača vgejla. Padarge so sé 12 vör trücali, pa so pisovi koma rejšili živlenje. -Prav so delali, ka so se icali.
Nej mauž büu krivi. Enoga Amerikanca so po 17 lejtaj vöpistili iz vauze. Zato so ga zaprli, ka je žena tak pravila, ka go je mauž prisilo k seksualnomi deli, gda je una v devetom mejseci kusta bila, pa je njino dejte zatogavolo mrlau. Zdaj pa so te zgrabili nin nikšoga gaunare, šteri je s 13 lejt staro dekličino praznüvo. Pri toma so naredili DNS - analizo (DNS-vizsgálat) iz njegvoga semena, pa so iz toga gorprišla ka je ranč takšo, kak pri ovoj ženski. Tista ženska je té dobila šok pa je en mejsec v komi ležala. Tak vögleda, ka sé ji je te Spomin v mozgaj pobantivo. - Na tau bi čedni Amerikanci nej leko tö pomislili pred 17 lejtami? Ali pa so Uni 17 lejt amnezijo (emlékezetkiesés) meli?
Fr. M.
NIKA ZA SMEJ
Čüdno
Dvej sosedici si pripovejdete od svoji možauv: “Vejš, Ana, moj Pištek je včera pá pijan bio kak čep. Zna, ka je njemi na drugi den lagvo, cejlak pobiti je. ”
Trejza pa pravi: “Tou nika nej. Tou je tebi nikša nevola nej. Gda se moj Sejpek dragi napije, te sam pa ges na drugi den cejlak črna. ”
Mali sinek
Mali sinek pita očo: “Kama dé sunce večer? ” Oča njemi odgovori: “Spat dé, kak ti. ” Nej dugo sé pa z bližnje mlake oglasijo žabe. Sinek natou pravi oči: “Oča, čüjete, sunce že frče. ”
Kelko ostane?
Učiteljica pita maloga Karčija: “Če od 10 vkraj vzemeš 10, kelko ti ostane? ”
Karči je v nevoli pa nika ne pravi. Učiteljica Zdaj etak pravi: “Če ti mama da 10 forintov pa je ti zgübiš, ka maš potom v žebki? ” “Lüknjo, ” odgovori mali Karči.
Dober küpec
Naš Vilmoš je več v krčmej kak doma pa ma delo sploj ne dene. Sreča se z ednim pajdašom, Lujzekom pa njemi pravi: “Ges ti odam konja. Kelko daš za njega? ” “Velke kaule sená, ” pravi Lujzek.
Vilmoš ga pa zdaj fejs gleda pa ma pravi: “Ka mo pa s senom če nemo emo konja? ”
“Ges ti ga posaudim za telko cajta, ka senau pogej, ” pravi njemi Lujzek.
Vera Gašpar

ČASOPIS ZVEZE SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17., p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3 zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92).
ISNN 12187062.
Časopis izhaja z denarno pomočjo Javnega sklada za narodne in etnične manjšine. e-mail: mukics@ind.eunet.hu