PLANINSKI VESTNIK
VARNA HOJA PO GORAH
Koroška zveza civilne zaščite je v sodelovanju z avstrijsko GRS pred začetkom letošnje poletne planinske sezone natisnila in razpečala dva letaka, ki opozarjata na previdnost na planinskih poteh. Ker so gore pri nas enake kot v Avstriji, naši planinci zelo podobni avstrijskim, vzroki z nesreče pa tako tam kot tukaj skoraj identični, ponat i skujemo oba letaka, od katerih prvi predstavlja deset pravil za varno zadrževanje v gorah.
1. LETAK
1.	Pred vsako turo je treba preveriti gorske izkušnje in telesno sposobnost vseh udeležencev, odraslih in otrok. Planinsko pohodni štvo zahteva zanesljiv korak.
2.	Vsako gorsko turo je treba natančno načrtovati s pomočjo opisa ture in zemljevidov Pripravi časovni načrt! Pri tem lahko odločilno pomagajo informacije planinskih društev, gorskih reševalnih služb, gorskih vodičev in oseb, ki poznajo kraj (npr. oskrbniki koč).
380 3. Iz varnostnih razlogov informirajte pred od-
hodom oskrbnika koče oziroma hotelirja ali prijatelje o poti in cilju ture ter o času, ko se boste predvidoma vrnili.
4.	Za planinsko pohodništvo sta potrebni ustrezna obleka in oprema, predvsem kompaktni visoki čevlji z globoko profiliranimi podplati. Ker se vreme v gorah pogosto zelo hitro spremeni, sta zelo važni zaščita pred dežjem in mrazom. Nevihte so lahko smrtno nevarne.
5.	Tempo hoje mora biti primeren kondioiji cele skupine Prehitra hoja ob 2ačetku ture pogojuje hitro opešanost.
6.	Ne zapuščajte označenih poti! Tudi na lažjem terenu je za preprečevanje padcev potrebna največja pozornost Pozor, če stopate po strmih travnatih pobočjih, predvsem ob vlagi! Posebno nevarno je prečkanje snežišč in ledenikov (razpoke).
7.	izogibajte se situacijam, ki bi povzročile k rušenje kamenja, ker se tako lahko ranijo drugi planinci. Mesta, ki so ogrožena zaradi krušenja kamenja, je treba prehoditi hitro in brez ustavljanja.
Po takih gozdnih poteh sredogorja seje seveda dovoljeno voziti z gorskim kolesom; pri nas je tudi po v&jih hribih dovolj takih poti, kj"er gorski kolesarji ne hI delali škode -čemu bi potem vozili drugje
Za Sadruddina Ago Khana, nekdanjega visokega komisarja OZN za begunce, je eko-sistem Alp enako pomemben kot deževni gožd Amazonke. Tudi alpski gorski svet pripada po
njegovem prepričanju »dediščini človeštva>s njegovo rešitev pa je treba dati na mednarodni dnevni red, kot je ponavljal princ v Davosu. Pri tem je svojim gostom vbijal v glavo, »Konvencija o zaščititi Alp ne sme ostati samo beseda na jeziku, ampak jo je treba nemudoma uresničiti.«
(Süddeutsche Zeitung j
PRAVILA, KI JIH POZNAMO, VENDAR JIH NE UPOŠTEVAMO DOVOLJ

PLANINSKI VESTNI K
8.	Če se vreme spremeni ali če se začne megti-ti, če je pot pretežka ali v slabem stanju, se je treba obrniti. To ni nobena sramota, temveč znak razsodnosti.
9.	V primeru nesreče ostani miren. Nudi prvo pomoč; ogrevanje lahko reši življenje; uporabljaj planinsko znamenje v sili; 6-krat na minuto neki znak (luč. klicanje, mahanje s svetlo obleko), potem minuto odmora - nadaljuj do odgovora. Ranjenca nikoli ne pusti samega!
10.	Vzemi odpadke s seboj v dolino! Varuj živalski in rastlinski svet!
2. LETAK
Na drugem letaku so natisnjena nekatera splošno znana, pa premalo upoštevana pravita za varno pripravo na pianinsko turo in za varno hojo po gorskem svetu, Ostani na označenih poteh! Na bližnjicah se zgodi več nesreč kot na poteh. Tudi okolje se varuje. Vzrok za iskanje ljudi, ki so zašti, so pogosto bližnjice. Trava in gozdna tla so bolj spolzka kot skale.
Oprema ne nadomešča glave! Dobra pohodniška oprema (z vremensko zaščito) je
sama po sebi umevna, toda (pre)dobra oprema ne nadomešča potrebe, da bi poznali nevarnosti tn se jim izogibati.
Ne zaupa) slepo v tehnične naprave! Tehničnim napravam ob pohodniških poteh gre zdravo nezaupanje. Mnogo ograj in zasidranj pa ne drži tega, česar obetajo. Ne plezaj na visoke preže!
Planinci niso vsevedni zoologi! Živali ob poti so sicer prijazne, a včasih ne preračunljive. Vsaka krava ni jezen bik, kobila z žrebetom pa je bolj nevarna kot čreda bikov. Opazuj divjad, a je ne moti! Pašna živina je željna soli, tudi pota pohodnikov. Pse je treba imeti na vrvici.
Planinske pohode je treba načrtovati! Treba jih je načrtovati glede na čas, teren, kondicijo in veselje udeležencev tako, da se ob incidentih ni le možno obrniti, ampak da udeleženci dejansko ukinejo pohod. Iskanje ljudi, ki so zašli, je samo tedaj dejansko možno, če planinci pustijo obvestilo o tem, kam grejo in kdaj se bodo vrnili.
Marsikateri nesreči bi se izognili, če bi upoštevali ta že dolgo znana pravila normalnega obnašanja v gorskem svetu.
V gorah je tudi hud bik
Slovenski gorski reševalci so zaskrbljeni, ker se povečuje število nesreč, v katerih udeleženci dobesedno izzivajo usodo in podcenjujejo goro, ali pa se izkaže, da so reševalci alarmirani zaradi neodgovornega in objestnega obnašanja v gorah. Kljub temu, da Gorska reševalna služba v Sloveniji deluje na prostovoljni bazi, taki posamični primeri kličejo po predpisu, po katerem bi stroške reševalne akcije, do katere je prišlo zaradi lahkomiselnosti ali neodgovornosti, plačali tisti, ki so jo ••zakrivili«.
Če se planinec odpravi iz koče proti vrhu ob desetih dopoldne in ne ob petih zjutraj, kot je bila navada njega dni, je na najboljši poti, da ga bo zadel infarkt Ravno število infarktov pa se skokovito povečuje- Znano je tudi, da so v visokogorju nevihte običajno popoldne, proti večeru Nekoč so se v kritičnih urah ljudje že spuščali v dolino, danes takrat šele naskakuje-jo vrhove. Procesija na Triglav je enaka ob devetih dopoldne in ob štirih popoldne. Okoli sedemdeset odstotkov nesreč se namreč zgodi ob sestopu. Večja hitrost, manjša koncentracija in nepripravljenost na planinske obremenitve so najpogostejši vzrok, če zanemarimo mnogokrat neustrezno opremo nedeljskih izletnikov.
Letos jih je v gorah v sedmih mesecih umrlo že dvanajst, medtem ko je bilo lani enaindvajset smrtnih nesreč. Šest zaradi zdrsov, štirje infarkti, tri zaradi padcev v brezpotjih, dve zaradi
padca v steni in po ena zaradi podhladitve, ne-, pravilnega sestopa, turnega smučanja. Skupno so smrtne nesreče predstavljale 17 odstotkov vseh nesreč v gorah. V124 reševalnih akcijah so se gorski reševalci srečali z raznovrstnimi primeri. Na Raduhi je »hudobni bik«, kot je zapisano v poročilu, nabodel planinca, nekje drugje je planinko ugriznil pes, ki so ga drugi pripeljali na izlet v gore. Zvinov so imeli ogromno, nekaterim so marali pomagati, ker so izgubili občutek za smer, spet tretji so onemogli.
Starostno najbolj ogrožene skupine so med ena/si/mi in dvajsetimi leti, sledi jim skupina med 41 in 50 leti, še najmanj ogroženi so v gorah starejši ljudje. Po mesecih pa je daleč na prvem mestu avgust, ko so morali požrtvovalni člani GRS lani kar 39-krat posredovati, sledita julij in september. Ker pa so v zadnjih letih gore začeli osvajati tudi drugi športniki, bo v kratkem statistika ponesrečencev verjetno precej spremenjena.
Izkušeni gorniki svetujejo nedeljskim turistom, da si pred vzponom zastavijo naslednja vprašanja:
•	Imam jasen načrt za svojo pot v gore?
•	Sem za načrtovano pot fizično in psihično pripravljen?
•	Imam znanje, potrebno za to pot?
•	Kako so pripravljeni in usposobljeni moji sopotniki?
Odgovori na ta vprašanja lahko vplivajo na kasnejše dogodke v gorah.
381