24 Griša Planinc (1972) je ime Kačofona, ki ga vodi od leta 2007. Je tudi biolog, herpetolog, naravovarstvenik, grafični oblikovalec in fotograf. Znan je kot iz- redno preudarna in mirna oseba, kar je karseda dobra lastnost, če se člo- vek ukvarja s kačami. Pravi, da so ga narava in tudi plazilci zanimali že od nekdaj, in verjetno je tudi to začrtalo njegovo pot v smeri študija. Za študij biologije se je odločil šele ob koncu srednje šole, saj je bila biologija poleg matematike njegov najljubši predmet. Pravi, da v tistih časih ni toliko razmi- šljal, kako bo kasneje z zaposljivostjo. Ob tem nostalgično doda, da se mu zdi, da je takrat država malo več dala na znanost in stroko. Glede na današnje stanje res ni moglo biti slabše. Vsemu temu navkljub se naša izobrazba in naš dejanski poklic ali delovno mesto veli- kokrat ne ujemata. Tako je tudi pri Gri- ši, ki se je zaposlil kot tehnični urednik v časopisni hiši, kjer dela še danes. Ne samo v prostem času, ampak tudi med službo, pa pogosto zazvoni Kačofon, na katerega se Griša redno javlja oziroma čimprej vrne klic. Kdaj si se začel zanimati za kače in pla- zilce nasploh? Z naravo sem si bil blizu od nekdaj, v času študija pa se mi je zdelo smiselno, da se nekoliko poglobim v eno od skupin, ki ni najbolje raziskana. Plazilci v tistem času pri nas niso bili ravno popularni. So res pestra druščina in težko bi rekel, da se mi je katera skupina bolj prikupila. Prav vsa- ka ima svoje izjemne »pogruntavščine« in še veliko se lahko naučimo od njih. Poznava se že 14 let. Spoznala sva se, ko sem se kot študentka 4. letnika biologije udeležila RTŠB Dekani 2004, kjer sta skupaj z Vesno Cafuta vodila skupino za plazilce. Od vaju sem se ta- krat naučila skoraj vse o plazilcih Slo- venije. Nam, udeležencem, sta podala res ogromno znanja in terenskih ve- ščin. Ne poznam pa te le kot mentorja in tistega, ki se javlja na Kačofon, am- pak tudi kot predsednika Herpetolo- škega društva – Societas herpetologica slovenica, kar si bil med letoma 2002 in 2010. Kdaj si se včlanil v društvo in katere funkcije si opravljal? K društvu sem pristopil kmalu po usta- novitvi in sodeloval pri pripravi spletne Intervju: GRIŠA PLANINC Pogovarjala se je Anamarija Žagar strani in društvenega biltena Temporaria. Nekaj časa sem spoznaval dvoživke, kaj kmalu pa sem se bolj posvetil plazilcem. Pomembno se mi je zdelo, da svoje zna- nje in izkušnje posredujem tudi drugim nadobudnežem in da herpetologijo nare- dimo prepoznavnejšo v slovenskem pro- storu. Ne vem več natanko, koliko let sem predsedoval društvu, vem le, da se je ži- vljenje tako zasukalo, da sem imel iz leta v leto manj časa, da bi se posvečal društvu in stroki, zato mi je odleglo, ko sem pred- sedovanje lahko predal naprej. Ali se ti zdijo biološka društva po- membna? Kakšna je po tvojem mnenju njihova vloga v naši družbi? Društva se mi vsekakor zdijo pomembna, saj na ta način posamezniki s podobnimi zanimanji in nazori lažje udejanjajo svoje vizije. Se je pa treba zavedati, da društvo s članstvom, ki ne predstavlja niti tisočinke populacije, navadno ne more prav veliko spremeniti, kompromisi pa so v večini primerov povsem nesprejemljivi. Danes si aktiven član herpetološkega društva, saj prostovoljno odgovarjaš na Kačofon, neredko pa te tudi poba- ramo za kakšno dobro fotografijo pla- zilcev in nasvet ter pomoč pri obliko- vanju. Kako svojo vlogo v društvu vidiš danes in v prihodnje? Tudi za v bodoče nič ne kaže, da bi si lah- ko za društvene dejavnosti privoščil prav veliko časa. Svoje delovanje sem prav zato omejil zgolj na Kačofon, me je pa tudi ta že zdavnaj prerasel. Vrsto let si bil mentor mladim, pred- vsem na različnih mladinskih in štu- dentskih taborih. Od kod želja po izo- braževanju mladih? Zelo pogosti subjekti Grišinih fotografij so plazilci, vendar ga pritegnejo tako različni motivi iz narave kakor tudi ljudje in objekti. (foto: Vesna Cafuta) Klici na telefonsko linijo Kačofon so pogosti. V se- zoni so lahko celo tako pogosti, da jih mora Griša včasih prevzemati tudi med intervencijo. (foto: Vesna Cafuta) 25 Pravzaprav ne gre toliko za željo po izo- braževanju mladih, temveč bolj za pripra- vljenost nuditi znanje in izkušnje ljudem, ki si tega resnično želijo. Težko si pred- stavljam sebe v razredu zdolgočasenih in nezainteresiranih učencev, ki jim je tema- tika, ki bi jim jo moral posredovati, pov- sem odveč. Že res, da lahko učitelj s svojo zavzetostjo in pristopom doseže marsi- kaj, vendar sam nisem dovolj vešč, zato se raje posvečam visoko motiviranim. Samo predajanje informacij se mi niti ne zdi ta- ko pomembno, saj se da v času informa- cijskih tehnologij do marsičesa priti zelo hitro in enostavno. Tudi izčrpnost podat- kov, ki so na voljo, daleč presega moje znanje. Ljudem poskušam stvari pred- vsem predstaviti čimbolj celostno in jim pokazati, kako se jih lotevati. Seveda je tudi moja resnica samo subjektivna in se s časom spreminja, se pa trudim po najbolj- ših močeh. Sebe vidim bolj kot neke vrste podporo uporabniku. Na taborih se večkrat najde tudi kak udeleženec, ki ga nič ne zanima in ga je težko motivirati. Kako si ti pristopil k temu? Si ga poskušal motivirati in kako ali pa se z njim nisi niti ukvarjal? Kar se tega tiče, sem imel očitno kar sre- čo. Težko bi rekel, da koga res ni čisto nič zanimalo. Na taborih so navadno ljudje, ki jih te stvari zanimajo. Ne vidim razloga, zakaj bi se sicer trpinčili s celodnevnim brskanjem po grmičevju pod žgočim son- cem in poslušanjem ekstatičnih vzdihov ob vsaki kuščarici, ki švigne mimo. Da ne govorim o seciranju usmrajene crkovine in spoznavanju, kje vse nam določevalni ključi ne bodo prav nič koristili. Če bi se kdaj vendarle pojavil tak udeleženec, bi se do neke mere seveda ukvarjal z njim in ga poskušal motivirati. Toda če nekdo nima zanimanja za neko področje, res ne vidim razloga, da bi ga še dodatno maltre- tiral, saj se je že s prijavo na tabor dovolj kaznoval. Pa tudi sicer ni nujno, da bi vse zanimalo čisto vse. Tudi mene bi, recimo, še tako fantastičen predavatelj težko pre- pričal o vznemirljivosti uporabe kreme za glajenje gub po štiridesetem letu, pa se s tem ubada zajeten del priletnega nežnej- šega spola in kozmetične industrije. Rav- no nasprotno, pogosto sem imel opravka z izjemnimi ljudmi, od katerih sem včasih kar precej zahteval, in danes z zadovolj- stvom spremljam njihove uspehe. Ali se spomniš svojega prvega tabora, na katerem si bil mentor, in v kakšnem spominu ti je ostal? Hm, res je že predolgo tega ... Začelo se je v srednji šoli, ko smo dijaki iz zapitega Klu- ba mladih raziskovalcev Koper želeli pou- stvariti organizacijo, ki bi mladim nudila možnost spoznavati svet raziskovanja. Sprva smo bili sami svoji mentorji in vse skupaj je zgledalo precej obupno, smo bili pa precej trmasti in pri vsem skupaj smo se predvsem odlično zabavali. Na enem od taborov se me je zaradi odločnosti in stro- gosti celo prijel vzdevek »črni hudobec« ... Ja, res sem si močno želel, da bi KMR za- živel. V nekaj letih nam je to tudi uspelo. Ali si bil pred tem sam udeleženec ka- kšnega tabora? Prvi zaresni tabor, na katerem sem bil udeleženec, je bil RTŠB Črneče 1994. Ta- krat sem bil v botanični skupini pri Nejcu Joganu. Naslednja leta sem sodeloval v skupini za dvoživke in se vedno bolj spo- gledoval s plazilci. Kdaj je bil tvoj zadnji tabor, kdaj bo na- slednji? Nazadnje sem migal na RTŠB Most na So- či 2010. Zaradi pomanjkanja časa ni prav verjetno, da bi se kot mentor še udejstvo- val na taborih, pa tudi prav je, da se na tem področju izkusijo mlajši. Mnogi so me tudi že zdavnaj prerasli. Morda pa ven- darle kdaj kot nekajdnevni gost. Tudi pri drugi tvoji redni aktivnosti, ki jo opravljaš kot prostovoljec v SHS, gre predvsem za delo z ljudmi. Kačofon je telefonska linija, ki si jo »ustanovil« leta 2007 in je namenjena svetovanju ljudem, ki se srečajo s kačami in potre- bujejo nasvet. Neprekinjeno deluje že od leta 2007 dalje, tako da smo malce zgrešili 10. obletnico, saj teče že 12. leto njegovega delovanja. Kljub temu ti za dolgoletno udejstvovanje iskreno čestitam. Delal si kot mentor na tabo- rih, pri Kačofonu pa si v vlogi svetoval- ca, marsikdaj tudi kot nekoga, ki ljudi pomiri, saj svetuješ, kako naj ljudje s kačami ravnajo in z njimi sobivajo. Ka- kšen je tvoj pristop k svetovanju preko telefonske linije Kačofon ali elektron- skega naslova? Hvala! Resda sem zaradi telefonske šte- vilke še najbolj vpet v Kačofon, vendar gredo čestitke vsem, ki že vrsto let sode- lujejo v ozadju te društvene dejavnosti, ki pomaga kačam, ki imajo težave z ljudmi, in ljudem, ki imajo težave s kačami. Naj- raje se z ljudmi pogovorim, saj na ta način lahko začutim, v katero smer voditi pogo- vor. Odzivni čas je pri komuniciranju po telefonu krajši in telefon je vselej z menoj. Tudi sicer je stvari navadno bolj zamu- dno napisati kot povedati. Za pošiljanje informacij in gradiva pa je prikladnejša e-pošta. Tako eno brez drugega ne gre. Še veliko bolj učinkovito je srečanje v živo, vendar je to žal možno le izjemoma. Kako pa si sploh prišel na idejo Kačo- fona? Za idejo je v večji meri zaslužna Vesna Ca- futa. Vedeti je treba, da smo se s tovrstnim svetovanjem v društvu po malem ukvar- jali tudi že prej in da smo z ustanovitvijo Na fotografiji je mladi Griša (drugi z desne) sku- paj z bratom, mamo in takratnim direktorjem ReptilienZoo Happ Frederickom Happom v Celov- cu leta 1987. (foto: Radovan Planinc) Kljub resnemu pristopu k prostovoljnemu delu Griši nikoli ne zmanjka smisla za humor. (foto: Vesna Cafuta) Na terenskih vajah iz sistematske botanike. 26 Kačofona želeli povečati prepoznavnost te dejavnosti. Kako se je začelo? Bil je september 2006, ko je mlada druži- na na hodniku opazila kačico. Klicatelj je na društveni spletni strani našel številko in prosil za odstranitev kače. Z Vesno sva pretaknila vse kotičke, vendar kače ni in ni hotelo biti. Nazadnje sva jo vendarle našla pod pokrovom jaška. Šlo je za mlado belouško in strah je kmalu splahnel. Kma- lu za tem, v začetku leta 2007, smo nato uradno razglasili Kačofon. Kot lahko preberemo na spletni stra- ni Kačofona (http://kacofon.blogspot. com), pri aktivnostih nisi sam. Kdo ti pomaga, na kakšen način so se poma- gači priključili h Kačofonu? Kačofonov blog v zadnjem času ni bil po- sodabljan, ljudje, s katerimi sodelujem, pa se pogosto izmenjujejo. So pa tudi taki, na katere se vedno lahko zanesem. Nekateri so člani društva in jih dobro poznam, ne- katerih sploh ne poznam in sem posredno nekako izvedel zanje. Redno sodelujemo tudi z nekaterimi veterinarji, regijskimi centri za obveščanje, gasilci in policisti. Ali lahko opišeš kakšno zanimivo anekdoto s Kačofona? Nekoč je poklicala gospa, ki jo je na vrtu presenetila kača. Želela je, da jo pridem čimprej odstranit. Prosil sem, naj mi po- šlje fotografijo, saj v večini primerov ne gre za strupenjače in posredovanje ni po- trebno. Iz silnega strahu se ji ni upala niti približati, zato sem jo prosil, naj mi kačo vsaj čim bolje opiše. Rjava, s hrbtnim vzor- cem, s trnom na glavi, za mezinec debela, dolga pa med 5 in 10 cm. Pojasnim, da gre v tem primeru najverjetneje za mladega modrasa, saj nobena druga domorodna vrsta nima rožička na konici gobčka, da pa verjetno ne bo čakala toliko časa, da bi prišel ponjo. Nekoliko mi je bila sumljiva dolžina in pomislil sem, da morda vidi le prednji del, ki moli iz luknje, ali pa je ka- ča nemara razkosana. Ves ta čas se kača namreč ni ganila in po prigovarjanju se je klicateljica le opogumila in naredila fotografijo ter mi jo poslala. Dilema glede dolžine je bila v hipu razjasnjena; šlo je za gosenico slakovega veščca, ki ima na zad- ku trn in pegi, ki spominjata na oči. Strah ima res velike oči in ofidiofobija (tj. strah pred kačami) ni prav redka. Ali si kdaj v zameno za uspešno inter- vencijo ali nasvet dobil kakšno darilo? Ljudje so večinoma hvaležni in dobil sem že kakšno otroško risbo ali škatlo keksov, nazadnje so mi ponudili celo zeljnato gla- vo. Največje zadoščenje je zame vseka- kor, ko nemočno žival rešim iz sovražne- ga okolja. Če pri tem še komu pomagam odpraviti predsodke in strahove, toliko bolje. Tudi ljudje, ki kačo pobijejo, tega navadno ne počno iz hudobije, temveč v stiski ne vidijo drugega izhoda. V strahu za svoje življenje in življenje bližnjih je tovrstno ravnanje razumljivo. Opomnim jih, da so vse domorodne vrste kač zakon- sko varovane, vendar v sistem, ki naj bi s kaznovanjem spreobrnil kršitelje, ne ver- jamem. Veliko bližje mi je spreobračanje ljudi z izobraževanjem in osveščanjem. Ali vodiš statistiko, koliko klicev in e-mailov si že prejel? Sprva sem bil pri tem bolj uspešen, zaradi pomanjkanja časa pa si trenutno beležim le še podatke za najdbe, podkrepljene z biološkim materialom ali fotografijami. Že samo teh je bilo v letošnjem letu okrog 300. Število s prepoznavnostjo raste, raz- položljivi čas pa se na žalost krajša. Ali se bo v prihodnje število klicev še zviševalo ali pričakuješ, da je nek vrh že dosežen? Vse skupaj je precej odvisno od publicite- te. Zaradi okrnjenih zmožnosti Kačofona ne obešam ravno na veliki zvon. Prepri- čan sem, da bi bilo klicev lahko še veliko več. Včasih, ko se primeri kak medijsko odmeven dogodek in mediji spregovorijo o Kačofonu, telefon podivja in komajda uspem sproti polniti baterijo. Ali poznaš kakšne podobne projekte ali telefonske linije iz tujine? Ne poznam. Še najbližje temu je bilo ne- kaj, kar sem nekoč videl na TV, mislim, da se je oddaja imenovala Animal Police. Šlo je za ekipe usposobljenih policistov, ki so se ukvarjali z odstranjevanjem in prese- ljevanjem prostoživečih živali iz urbanega okolja ter skrbeli za zanemarjene domače živali. To bi pri nas seveda zahtevalo spre- membe v zakonodaji in bi preseglo okvire društva. Kolikokrat si se srečal s terarijskimi (tujerodnimi) živalmi na intervencijah Kačofona? Vsako leto je tudi nekaj pobeglih lju- bljenčkov. Takšnim se najprej poskuša najti lastnika; če to ni uspešno, se poišče odgovornega posvojitelja. Najpogostejši so ameriški gož, pitoni in udavi ter mleč- na kača. Pri tujerodnih vrstah sem precej bolj neizkušen in se pogosto obrnem na herpetologe z bolj bogatimi izkušnjami s tega področja. Ne dolgo nazaj si dobil klic iz Pirana, saj sta na eni izmed mestnih ulic osebi opazili mlad osebek rdeče pljuvajoče kobre (Naja pallida). Kako je potekala ta intervencija, saj je šlo za rokovanje s precej strupeno in nevarno vrsto kače? Pravzaprav posebno zahtevnega dela ni- sem imel, saj so kačo po fotografiranju že ujeli v dekorativno škatlo. Prosil sem, da škatlo dobro zatesnijo in preprečijo, da bi žival ušla, ter jo umaknejo izven dosega mimoidočih. Na podlagi fotografij sem Znak telefonske linije Kačofon. (ilustracija: Griša Planinc) Za grafično oblikovanje, kar je tudi sicer Griševa poklicna pot, je od leta 2000 dalje skrbel pri bilte- nu herpetološkega društva Temporaria, leta 2003 pa je poleg oblikovanja prevzel tudi njegovo ure- dništvo. Temporaria je začela izhajati leta 1997 in je redno izhajala do leta 2006, nato pa je leta 2011 izšla še zadnja številka. Na sliki je naslovnica šte- vilke iz leta 2001, za katero je Griša narisal sliko navadnega pupka. Temporaria 7 36 KAZALO NEKAJ UVODNIH BESED 2 PREDSTAVITEV ŽIVALI Z NASLOVNICE: Navadni pupek Triturus vulgaris 3 PREGLED DEJAVNOSTI V LETU 2001 7 ZAPISNIK S SESTANKA LETNE SKUPŠ INE Societas herpetologica slovenica 7 PORO ILO Z MEDNARODNEGA TABORA HRVAŠKIH ŠTUDENTOV BIOLOGIJE MLJET 2001 9 11. REDNO SRE ANJE SOCIETAS EUROPAEA HERPETOLOGICA (SEH) 11 RAZISKOVALNI TABOR ŠTUDENTOV BIOLOGIJE SEMI 2001 14 PORO ILO O ŠTUDENTSKIH TERENSKIH DNEVIH 18 VZORCI IN PROCESI V BALKANSKI BIODIVERZITETI 20 ZANIMIVOSTI S TERENSKIH OPAZOVANJ 21 ZANIMIVI OPAŽANJI GOŽEV V PREBIVALIŠ IH NETOPIRJEV V SLOVENIJI 21 NAPOVEDNIK DOGAJANJ ZA LETO 2002 24 FOTOGRAFSKI KOTI EK 27 FOTOGRAFSKI NATE AJ "ŽABJA SVATBA 2001" 27 ŠE NEKAJ DRUŠTVENIH OBVESTIL 29 ZA KONEC PA ŠE ... 30 KAZALO 36 Informativni bilten Letnik 5 Številka 1-2 December 2001 Izdaja: Sociteas herpetologica slovenica - društvo za preu evanje dvoživk in plazilcev, Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana Urednica: Andreja Škvar Tehni na pomo : Tina Rabzelj Oblikovanje: Griša Planinc in Andreja Škvar Lektoriranje: Henrik Cigli Risba na naslovnici: Griša Planinc Prispevke lahko pošlijate na društven naslov ali na E-mail: andreja.skvarc@guest.arnes.si Informativni bilten izhaja ob asno. Prispevke vra amo na željo avtorjev. Naro nina je vklju ena v lanarino društva. societas herpetologica slovenica društvo za preu evanje dvoživk in plazilcev Prešernova 20, SI-1000 Ljubljana, Slovenija Tel: (+386 01) 241 09 40 Fax: (+386 01) 241 09 53 T e m p o r a r i a Informativni bilten Letnik 5 Številka 1-2 December 2001 Navadni pupek Triturus vulgaris Kačofon spremlja tudi nekaj anekdot. Slakovega veščca (Agrius convolvuli) na sliki je klicateljica nekoč zamenjala za kačo, Griša pa je sprva zgolj po opisu menil, da bi zaradi opisanega rožička lahko šlo za modrasa. (foto: Barbara Zakšek) 27 vedel, s čim imam opravka, in sem se te- mu primerno opremil z zaščitnimi očali in posebnimi rokavicami, odpornimi na prebadanje. Vse skupaj je potekalo precej v naglici zaradi piranskega prometnega režima in kačo sem le preložil iz škatle v herpetološko vrečko, malce pokramljal z najditeljicama in že sem bil spet na poti. To je bila prva tujerodna strupenjača na intervenciji Kačofona. Kako je pri nas urejeno lastništvo smr- tno nevarnih strupenjač? Ali se kje vo- di kak register? Področje je žal neurejeno. Tovrsten regi- ster ne obstaja, sicer bi imela policija lah- ko delo in bi v njem preprosto preverila lastništvo. Povratnih informacij o tem, ali se je lastnik prej omenjene strupenjače našel, nimam. Vsekakor menim, da je šlo za nenamerno dejanje in se je kača osvo- bodila po nekem čudnem naključju, mor- da že celo kot jajce. Zdaj je v rokah izkuše- nih, zaupanja vrednih skrbnikov. Verjetno ni pričakovati, da bi tovrstni primeri po- stali pogosti. Koliko let bi Kačofonu še dal, če razmi- šljaš o prihodnosti? Pri Kačofonu sem po svojih zmožnostih pripravljen sodelovati tudi v bodoče. Morda pa se najde kdo, ki bo dovolj za- vzet, da stvari dvigne na višji nivo. Mi- slim, da bi bilo za to potrebno predvsem sistemsko financiranje, ki bi omogočilo boljšo organiziranost. Navsezadnje gre za zavarovane vrste, za katere bi morala skrbeti država. Treba bi bilo vzpostaviti mrežo usposobljenih operativcev po vsej Sloveniji. Prav tako si izvrsten fotograf. Kaj naj- raje fotografiraš? Reciva raje tehnično podkovan. Vsekakor najraje fotografiram naravo. Nisem prav nič izbirčen, in kamor pridem, najdem dovolj zanimivih motivov, ne le herpe- toloških. Fotografija zame ni le sredstvo umetniškega izražanja, marsikdaj služi tudi za poustvarjanje spominov in je zmo- gljiv dokumentaristični pripomoček. Res sem imel srečo, da se je digitalna fotogra- fija razmahnila prav v teh časih, nekoč je bilo namreč precej običajno, da so biologi za svoje proučevanje delali primerjalne zbirke, ki vsebujejo po več tisoč osebkov ... Kako že gre? ... Aha, cilj upravičuje sred- stva. S tem bi res težko živel. Če bi lahko izbral katerokoli vrsto pla- zilca na svetu, katera bi bila tista, ki si jo najbolj želiš fotografirati ali pa le opazovati? Vsaka vrsta je po svoje zanimiva in večine tujerodnih vrst niti ne poznam. Res se ne bi mogel odločiti za eno samo vrsto. Navadni gož (Zamenis longissimus) zraste do 225 cm, večinoma pa doseže od 140 do 160 cm. (foto: Griša Planinc) V zahvalo za izobraževalno delavnico Kačofona je v eni od ljubljanskih osnovnih šol nekoč dobil tudi to risbo. »Na eni izmed piranskih ulic našli smrtonosno kobro« se je glasil naslov prispevka na MMC RTV SLO in Radiu Koper z 8. oktobra 2018. Griša nam lahko potrdi, da je novica resnična, saj je mlado rdečo pljuvajočo kobro varno prepeljal z ulice do terarija.