Poštnina plačana v gotovini.
Proletarci vseh dežel združite se
Posamezna številk* 8*50 Din
Dplpiv^kn-kmprki tprlnik	Izhaja vsak četrtek. — Naročnina: mesečno 6 Din, četrtletno 15 Din.
Uredništvo in Upravništvo: V Ljubljan1, Delavski dom, Marxov trg 2, dvorišče, ček. račun št. 14.577
Leto II.
LJUBLJANA, 27. aprila 1927.
Stev. 16.
Delavci! Kmetje!
Prvi majnik je največji praznik proletariata, največji praznik delavcev in kmetov.
Milijoni delavcev in revnih kmetov po vsem svetu bodo na ta dan manifestirali za osvoboditev izpod kapitalističnega jarma in proti vedno novim nevarnostim imperializma.
Vojna nevarnost je v tem času ogromna. Na vzhodu so se dvignile ogromne mase kitajskih delavcev in kmetov, ki zmagovito otresajo s svojih tilnikov jarem kapitalističnega suženjstva. Dolgo vrsto let do krvi izkoriščani narodi vstajajo in zahtevajo socialno in nacionalno svobodo.
Socialna in nacionalna svoboda teh ogromnih, do sedaj zasužnjenih narodov pa bi bila smrt vsega sedanjega kapitalističnega reda. Gotovo je, da bi se ti narodi združili v veliko zvezo delavsko-kmečkih republik z že osvobojenimi delavci in kmeti in tako postavili nasproti imperialističnemu kapitalu ogromno in nepremagljivo proletarsko trdnjavo s socialističnim družabnim redom.
Naravno je torej, da se bo kapitalizem z vsemi svojimi bojnimi sredstvi uprl tej svobodi in skušal zadržati vzhodne narode še v nadaljnem suženjstvu. Imperialistične države Evrope, Amerike in Azije so zbrale svoje armade in bojne ladje v daljni Kitajski, da zadušijo to veliko osvobodilno gibanje modernega proletariata.
Sodrugi!
Mi stojimo neomajeno na stališču svobodne samoodločbe narodov. Vsak narod, od najmanjšega pa do največjega, imej neomejeno pravico, da popolnoma svobodno razpolaga s svojo lastno usodo in neodvisno gospodari sam sebi. Vsak narod naj si dela svoja družabna pravila in svoje postave po svojem lastnem okusu. Samo tako je mogoče priti do resničnega bratstva in do velike zveze vseh narodov v eno samo veliko delavsko-kmečko državo.
Zato smo tudi odločni nasprotniki imperialističnega centralizma in vsakega nadvlad ja narodov nad drugimi narodi vsepovsod
Slovenci smo samostojen narod in zato zahtevamo zase popolno narodno in socialno svobodo za ves slovenski narod, kjerkoli se on nahaja. Samostojna Slovenija v zvezi z drugimi narodi je zahteva vseh delavcev in kmetov in vseh naših revnih slojev.
To moramo naglasiti še posebno sedaj, ko se teptajo naše demokratične pravice in ko se uničuje parlamentarizem, ko se goni v obup neštete reducirane delavce in uradnike in njihove družine ter ko se izmozgava ubogega kmeta do krvi. Izjemni zakon o zaščiti države in tiskovni zakon sta naperjena naravnost proti svobodi delavskega razreda, da izraža prosto svoje misli.
Delavski razred mora kot en mož nastopiti proti teptanju teh svojih pravic, proti redukcijam in proti izkoriščanju. Zato si mora ustvariti in ojačati enotnost strokovnih, zadružnih in kulturnih organizacij ter skleniti najožjo zvezo s kmeti. Delavec in kmet sta si najnaravnejša zaveznika v tem boju.
Delavec in kmet kot edina stvaritelja vseh materielnih vrednot rabita zadostno socialno zavarovanje, ki jim ga danes podjetniški teror krati. Toda namesto tega se vršijo samo nova militaristična oboroževanja. In kadar se proti temu pritožujeta in protestirata, se jima krati svOboda govora in uničuje njihov tisk.
Zato kličejo danes delavci in kmetje in revni sloji Slovenije združeni v mislih s proletariatom vsega ostalega sveta:
Roke proč od Kitajske!
Solidarnost vseh proletarcev s kitajskimi delavci in kmeti!
Ven iz Kitajske s kapitalističnimi armadami!
Dol Z imperialističnimi vojnami!
Proti intervenciji v sovjetski Uniji in za sporazum ž njo!
Delavci in kmetje vsega sveta, združite se!
Samoodločba za vse narode!
Dol s centralizmom!
Samostojna Slovenija v zvezi z drugimi narodi!
Proč s teptanjem demokratičnih pravic za delavce in kmete!
Proč z izjemnimi zakoni!
Na svobodo vse politične jetnike!
Enotne strokovne, zadružne in kulturne organizacije!
Socialno zavarovanje nam dajte!
Proč z oboroževanjem!
Svobodo združevanja, govora in tiska hočemo!
Slava žrtvam Zaloške ceste!
Policijska provokacija.
Aretacije. — Oskrunjeni grobi, policije.
Proletariat Ljubljane in Slovenije ni in ne bo nikoli pozabil 24. aprila 1920. leta na Zaloški cesti padlih žrtev in tudi ne onih, ki so ukazali, in ne onih, ki so izvršili morijo nedolžnih, mirnih, neoboroženih delavcev in otrok, zato. ker so zahtevali večji kos kruha.
Kot vsako leto, tako se je tudi letos zbralo 24. aprila več sto delavcev in delavk na grobovih padlih žrtev in zopet so se stiskale delavske pesti in
no grobnico. (Na grobeh dveh žrtev so bili položeni trnjevi venci z rdečimi trakoviz napisom: „Žrtvam kapitalizma — Komunistična stranka Jugoslavije."!
Policija je bila ta dan na vse zgodaj alarmirana. Četa uniformiranih tik pri pokopališču, močne patrulje ob cestah, ki vodijo do pokopališča in po cestah so švigali policijski kolesarji, noseč povelja in poročila izvidnic.l Na pokopališču policijski svetnik, policijski oficir in polno tajnih policistov, ki so vlekli na uho. „Ali jim ni dovolj 14 žrtev, ali hočejo še kri novih?" so se zgražali ljudje. „Danes poveljuje zopet isti človek policijskim revolverjem, ki je 1920. leta poveljeval na Zaloški cesti žandarskim puškami “ Kot policijsko provokacijo je delavstvo smatralo detaširanje tistega človeka na pokopališče, ki je 1920. leta komandiral na Zaloški cesti; toda provociranje se policiji ni posrečilo.
Zapeli so pevci in za rdečo pesmijo je pričel govoriti svoj govor sodrug Gustinčič, ki je dejal nekako tako-le:
„Jurjev dan je danes in proletariat Slovenije žaluje. Spominja se žrtev razrednega boja, tistih ki ležijo pred nami v grobeh, tistih, ki hodijo z leseno nogo med nami, tistih žen in otrok, katerim je svinčenka kapitalističnega žandarja usmrtila moža, očeta.
Aprila 1920. leta je policija objavljala, da se pripravlja revolucija. Da, pripravljala se je revolucija, toda ne s strani proletariata, ampak z buržu-azne, kapitalistične strani. Proletariat je zahteval kruha, kapitalisti so hoteli obdržati profite. Da ni bil proletariat pripravljen na revolucijo je dokaz dejstvo, da so delavci bili neoboroženi, da so v demonstraciji za večji kos kruha marširali tudi gladni otroci in žene, in na te je buržuazija streljala. Na Zaloški cesti prelita kri mora delavstvu odpreti oči. Buržuazija pravi, da se zgodovina ponavlja, mi pravimo, da se zgodovina razvija, da enake razmere povzročajo enake dogodke.
V	veliki francoski revoluciji 1789 je buržuazija premagala oblast fevdalcev le s pomočjo proletariata. Ko pa se je buržuazija vsedla na oblast, je pričela streljati na delavce. Isto se je zgodilo 1848 in tudi naša buržuazija bi 1918 ne mogla nikamor naprej, če bi ji ne pomagali delavci in kmeti.
Ko pa si je naša buržuazija utrdila oblast, je nastopila doba Zaloške ceste, izjemnih zakonov proti delavcev, socialna in.politična reakcija. In isti po-iskus vidimo danes na Kitajskem, kjer se vrši boj za oblast med buržuazijo in delavci in kmeti.
In v teh dneh, ko žalujemo sedmič ob grobovih padlih sodrugov, prinaša „Slovenec“ odkrito priznanje, da je Zaloška cesta zasluga in delo SLS. Take cinične samohvale SLS tudi ne bomo nikoli pozabili.
Na Zaloški cesti je proletariat sicer zgubil bitko, toda kljub vsemu, kljub terorju, zapiranju itd. se vrši vojna naprej in dan svobode se bliža,| je neizogiben."
Zopet so zapeli pevci, ko pa so končali je policijski svetnik stopil k sodr. Gustinčiču in mu dopovedoval, da se morajo shodi prijaviti policiji itd.
Delavstvo se je mirno brez vsakega incidenta razšlo, policijska provokacija je ostala brez uspeha . . .
Oskrunjeni grobovi.
Še tekom dneva, kmalu potem ko se je delavstvo razšlo, so policijski organi odnesli z grobov vence in tra-kove.J Nič ne bomo protestirali danes, saj proti sili naš časopisni protest ne zaleže. Toda pozabili ne bomo.
Aretacije.
V	ponedeljek zjutraj pa je policija aretirala dve sodružici in enega so-druga.jPri zaslišanju so policijski organi hoteli od sodružic izsiliti pol ciji povšečno priznanje, celo o batinah se je govorilo Ne dvomimo, da bi nekateri gospodje radi delili batine proletarcem, toda kdor hoče batine deliti mora biti pripravljen, da se mu jih bo dvojno vračalo. Eno sodružico so izpustili že opoldne, drugo pa so obdržali do torka opoldne v policijskih zaporih. Sodruga Grahorja, begunca iz Italije in visokošolca, so gnali policaji vklenjenega iz policije na sodišče. Policija se ob takih prilikah vedno izgovarja, da ima take direktive od velikega župana, in zato vprašamo velikega župana in SLS, ki ga je postavila na to mesto: Ali ste ukazali, da se mora visokošolce in politične jetnike vklepati in uklenjene goniti po mestu ?
Popoln polom socialistične raz-bijaške politike.
Delavski razred v Sloveniji praznuje Prvi maj enotno kljub razbijaški politiki 11. internacionale in Amsterdama. Delavci iz ljubljanskih 'tovaren so se odločili za skupno praznovanje. Peščica „zedinjašev“ končno razkrinkana kot razbijaško orodje SSJ.
Brutalnost
čuli protesti proti oblastnikom, ki niso dovolili niti tega, da bi postreljene žrtve počivale ena poleg druge, kakor so ležale na cesti 24. aprila 1920.fRaz-stresne ležijo žrtve po pokopališču, celo ubitih proletarcev se boji buržuazija, če ležijo skupaj.) Ko si bo delavstvo priborilo malo boljše plače, bo moralo resno iti na delo, da postavi žrtvam dostojen spomenik in da si izvojuje pravico, prenesti vse v skup-
Druga (socialistična) internacionala se je pokazala letos v vprašanju praznovanja Prvega majnika zopet kot pravi agent imperializma. Tretja internacionala ji je poslala povabilo, da se pozove ves svetovni proletariat, da skupno praznuje ta veliki delavski praznik. Potreba skupne manifestacije se kaže posebno z ozirom na oboroževanje imperialističnih držav in z ozirom na neizogibno novo strašno svetovno vojno, če bodo kapitalistične države skušale zadušiti revolucijo Kitajskih delavcev in kmetov. Toda kakor je bila II. internacionala v svetovni vojni najboljša zaveznica svojih buržuazij, tako ji hoče služiti v tej novi svetovni nevarnosti. Druga internacionala je odgovorila na povabilo III. internacionale z oklicom na socialiste, kjer odločno odklanja
skuprto praznovanje s komunističnimi organizacijami.
Tudi anglo-ruski strokovni odbor je sklenil, da bo praznoval Prvi majnik skupno. Anglo-ruski odbor, kakor znano, ni morda kak boljševiški odbor. To je nekak medstrokovni odbor angleških in ruskih strokovnih organizacij, ” katerem sedijo tudi možje iz vodstva amsterdamske strokovne internacionale. Ta odbor si je postavil za nalogo, da združi vse strokovno organizirano delavstvo v eno samo strokovno organizacijo in zato je videl v Prvem maju lepo priložnost, da popularizira to svojo vzvišeno idejo. On je postavil na dnevni red za Prvi maj sledeče točke: boj proti imperializmu; zahteva, da velesile umaknejo svoje armade iz Kitajske; proti
vsako skupno praznovanje Prvega maja itd.
Pa tu so se socialisti temeljito všteli. Sestanek je bil sijajno obiskan. Zastopani so bili vsi večji obrati iz Ljubljane in okolice in ko so videli za kaj gre in kakšnih sredstev se poslužujejo socialistični birokratje, ki so bili polnoštevilno zbrani na sestanku, so odločno zahtevali skupno praznovanje in uničenje že izdanega letaka, ki vabi delavstvo na socialistično manifestacijo v Narodni dom. Zastonj s<) poslali socialisti v srdit boj znana svoja razbijača Štuklja in Sedeja. Delavstvo se ni dalo izmanevrirati z izumetničenim glasovanjem. Ko so socialisti stavili zvit predlog, da se praznuje Prvi maj skupno „z vsemi skupinami", delavci niso dovolili tega glasovanja, rekoč, da smo vsi za skupno praznovanje in da je to samo manever, s katerim se hoče skupnost razbiti. Dvignila se je orjaška delavska podoba sredi dvorane na stol in zavpila:
„Sodrugi! Mi bomo praznovali skupaj Prvi maj — pa ne v buržuaznem Narodnem domu, kjer imajo orjunaši svojo centralo, temveč pred nešim Delavskim domom!"
In kakor odmev so vzkliknili vsi delavski zaupniki: »Živijo, Delavski dom, živel enotni Prvi maj, vsi pred Delavski dom!“ In odhajajoč iz dvorane so zapeli Internacionalo, med tem ko so ostali socialistični in zedinjaški razbijaški birokratje bledi in nemi pri svojih mizah.
Klaverno vlogo je igral v tem manevru tudi Tone Habe, ki je skušal v zadnjem trenutku rešiti socialistične razbijače s tem, da je pozival delavce v sosedno dvorano, da organizirajo manifestacijo »brez generalov". Delavci iz tovaren so se mu smejali in vzklikali: „Ta hoče ustanoviti peto delavsko stranko. Mi ne poznamo in nočemo novih strank 1 Mi poznamo samo Enotnost in Socialistično stranko 1 Proč z razbijači 1“
Ljubljanko delavstvo je napravilo v ponedeljek svojo zrelostno skušnjo. Ono pojde preko glav socialističnih birokratov v enotno prvomajniško manifestacijo. Likvidiralo je razbijaško orodje SSJ, ker stoji pravilno na stališču, da kdor je levičar, naj gre k levičarjem, kdor socialist k socialistom, za politične špekulante pa da ne sme biti prostora v delavskih vrstah.
Boj demokratom!'
(Fašistovsko krilo buržuazije).
Odkar je na vladi Sl venska ljudska ftranka, hitijo demokratje in se kričavo napenjata »Jutro" ter »Domovina", da pridob ta zase delavce in kmete. Žer-javovski tisk izrablja vedno večje izkoriščanje delovnega ljudstva, pri katerem zdaj klerikalci nadomestujejo držav tvorne demokrate. Izrablja ga, ker hoče nezadovoljnost mas spraviti na tir SD (Samostojne demokratske stranki). Pri tem se poslužuje opozi-cionalnega krika in vika in s cialne demagogije.
1 Članek je bil napisan pred sestavo velikonočne vlade.
Ni je številke „Jutra“ ali „D>>moT vine". da se Žerjav in njegova klika ne bi blagohotno »zavzemala" za uboge kmete in za reducirane delavce ter nameščence. Celo interese Slovenije so začeli »braniti" SDSarji —t tisti demokratje, ki so uvedli centralizem in batine in ki so z Orjuno prišli nad Trbovlje, iščoč ubijanja Fakinov. Tisti demokratje branijo Slovenijo in delovno ljudstvo pred klerikalci, ko lahko danes vidijo, kako stopa Slovenska ljudska stranka vedno bolj na tisto pot, po kateri je stopal Žerjav ves čas: za Belgrad in za sporazum slovenske buržuazije z Belgradom — v interesu slovenskih kapitalistov.
Delavci in kmetje morajo spoznati, da je nevaren ta demokratski vik in krik in njihova demagogija v času vedno hujšega izkoriščanja. Politično preganjanje je tako veliko in moči naše stranke niso zadostne, da bi m^gle preprečiti vse škodljive učinke Žerjavov-skega tiska in agitacije SDS.
Oblastne volitve so pokazale, da so demokratje narasli na glasovih. Delavci in kmetje, to so nemarni znaki. Posebno nevarni pa so, če vemo, da so narasli glasovi zlasti v industrijskih revirjih.
Zakaj ?
Kajpasodemokratje? Ali niso glasovali za vidovdansko ustavo? Pokazali so s tem, da so hlapci centralizma. Ali niso glasovali za zakon o zaščiti države? Pokazali so s tem, da so hlapci najhujše reakcije. Ali niso sedeli v vladi Pašiča? Odgovorni so za vse davke. Ali niso poslali prvega junija Orjuno v Trbovlje? Pokazali so s tem troje: prvič, da so fašisti, drugič, da so napovedali PP-vojno delavstvu in republikanskemu gibanju delavcev in kmetov, zlasti na Hrvaškem, tretjič, da so hlapci Trboveljske premogokopne družbe. Do nedavnega so bili veliki župani v Sloveniji v njihovih rokah — kljub opoziciji — kajti Belgrad ve, na koga se je zanašati.
In danes?
Bolniške blagajne so takorekoč v njihovih rokah. Ni čuda, če grozi polom socialnega zavarovanja delavstva.
Na drugi strani pa ogrožajo delavski razred in razredni boj s svojo žolto Narodno-strokovno zvezo. Alije mar slučaj, da so obratovodje in šiht-majstri in celo nekateri zdravniki Trboveljske družbe člani te zveze, da pod-je niški pritisk in redukcija žene na primer rudarje v Hudi jami in Rajhen-burgu v vrste te žolte organizacije? Ni slučaj, temveč namen demokratske in fašistovske Narodne strokovne zveze je rr.vno, delavstvo tudi politično spraviti pid komando industrijcev in TPD, ko je redukc ja in brezposelnost že delavstvo gospodarsko upognila pod bič podjetniškega terorja in akorda.
Demokratje so torej fašistovsko krilo buržuazije. Od časa do časa in posebno v zadnjem času jih industrijski kapital pošilja v boj proti delavstvu.
Ni še pozabljen sodrug Fakin. Ni pa pozabljeno tudi to, da ministri SLS par mesecev po prvem juniju, ko so sedeli na vladi, niso ničesar storili, da
se kaznujejo merilci in da tudi danes na vladi puščajo svobodno uprehajati se me rilcem, dočim „Slovenec“ in »Domoljub" onečaščata spomin sodruga Fakina, češ, samo demokratje so vsega krivi.
Zato proč z »Jutrom* in »Domovino" iz delavskih in kmečkih hiš! Proč z Narodno-strokovno zvezo! Proč s fa-šistovskim špioniranjem in denuncira-njem po obratih 1 Od demokratov smemo pričakovati samo fašizem in redukcijo. OJ SLS pa lahko pričakujemo koristi
—	za ljubljansko borzo in kapital. Boj proti njej, ki danes sodeluje v vladi v Belgradu, moramo voditi tako, da ojačimo našo razredno stranko in da razširimo našo »Enotnost".
Ne smemo pozabiti, tudi socialističnih voditeljev. Videli smo jih že mnogokrat na »levem krilu napredne fronte". Boj proti demokratom torej ne more biti dosleden, če se delavstvo ne otrese socialističnih voditeljev, pomagačev »napredne fronte* kapitala.	K—č.
O dravograjski konferenci.
Pri volitvah v oblastne skupščine je proletariat nastopil skupno v prevaljskem in slovenjgraškem okraju. Sodelovale so na volivnem delu in skupnem volivnem programu, ki se je sestavil na konferenci na Prevaljah dne 5. decembra 1926, vse tri delavske politične grupacije SSJ, JSDS in Enotnost. Uspeh volitev je bil v obeh okrajih lep, v prevaljskem okraju pa naravnost presenetljiv. V tem okraju, kjer so nasprotniki računali, da bomo jedva prišli v poštev s kakim preostankom, smo dobili samo 15 glasov manj, kakor SLS. Ako bi spravili na volišče še 16 volivcev, bi dobili mi dva poslanca in nasprotniki enega, tako pa je bilo obratno. Nočemo govoriti in ponavljati, da je abstinenca gotovih krogov v SSJ bila kriva, da nismo dobili 200 glasov več.
Zavedali pa smo se takoj po volitvah, da je treba započeto delo nadaljevati. Naša skupina se je zavedala, da se bo pri tem zadelo na težkoče pri ostalih dveh skupinah, na bojazen, da bi mi diuge ne požrli. Ua se pa vzdrži stik med delavci in kmeti, ki hočejo iskreno delati za svoje osvobo-jenje, je bilo potrebno, da se tudi po volitvah nadaljuje delo v obeh okrajih. Votivni odbor za oba okraja, ki je moral itak likvidirati, je sklical nato za 20. februarja t. 1. konferenco obeh okrajev v Dravograd z obširnim dnevnim redom, skoraj s preobširnim. Na točkah so bila poročila in glavni del naj bi bil posvečen načrtu, kako najti platformo za omogočitev skupnega dela. Glavni volivni odbor je šel za tem, da se najde načrt za skupno delo pri akcijah, vkljub temu, da smo politično razcepljeni.
Nasprotovanje konferenci se je odkrito pojavilo že pred konferenco najprej pri Oblastnem odboru SSJ, ki je izdalo neko navodilno okrožnico svojim pristašem, kako se naj zadržijo na konferenci sami. Da je bilo izdajanje take okrožnice nepotrebno, je dokaz, da je lastni pristaši SSJ niso najmanj upoštevali. Nekoliko je pripomoglo k izdajanju te okrožnice dejstvo, da tajništvo SSJ ni zaupalo lastnemu eksponentu, ki je sedel v volivnem odboru. Ta motiv
imperialistični vojni; za enotne strokovne
< rganizacije na vsem svetu.
Toda amsterdamska strokovna internacionala je odgovorila na ta lep program s tem, da je sklenila, da se v praznovanju Prvega maja pridruži II. internacionali Amsterdamska strokovna centrala, v kateri so združene tudi slovenske strokovne organizacije, se je torej na demonstrativen način odrekla skupne manifestacije z organizacijami 111. internacionale.
Jasno, da je morala slediti tej komandi tudi Socialistična stranka Jugoslavije. Le-ta je izdala v svojem centralnem glasilu poziv vsem svojim organizacijam, da praznujejo samostojno Prvi maj in da ga v nobenem primeru ne praznujejo skupno z delavsko levico. Tudi Zeelinjena delavska strokovna zveza (URSS) se je izrekla za praznovanje samo s Socialistično stranko. Da bel-grajski socialni patriotizem, čigar glavni kolovodja sedi v imperialistični Zvezi Narodov v Ženevi, ne bo nastopil proti nevarnosti imperialističnih vojn in enotnost strokovnih organizacij, nam je bilo jasno od vsega začetka. Toda upali smo, da se bo vsaj slovensko vodstvo SSJ v Mariboru izreklo za skupno prvomajsko manifestacijo.
Pa tudi tu smo se zmotili. Na naše povabilo nismo dobili dolgo nobenega odgovora, pozneje pa smo prejeli pismo, v katerem nas socialisti obveščajo, da so prepustili zadevo praznovanja Prvega maja posameznim krajevnim organizacijam. To je nekaj nezaslišanega. Pokrajinsko vodstvo SSJ, ki po svoji internacionalni orientaciji mora biti proti enotnemu praznovanju Prvega maja, se delavskim masam ni upalo jasno povedati, da skupnega praznovanja noče. Ono se je balo predvsem skupnega manifesta in skupne manifestacije proti imperialističnim vojnam in za samoopredelitev vseh narodov na svetu in zato je na ta način sabotiralo skupen nastop vsega proletariata v Sloveniji.
Predvsem pa je bilo Socialistični stranki na tem, da razbije enotno praznovanje Prvega maja v Ljubljani, v srcu Slovenije. Mi smo postavili tezo, da je Prvi maj političen praznik in da ga zato morajo voditi politične stranke. Socialisti so to zahtevo sprejeli in priznali, da lansko leto niso ravnali prav, ko so razbivali praznovanje Prvega maja s strokovnimi organizacijami. Toda ljubljanski socialistični birokratje so morali iznajti neki manever, da se skupna prvomajska manifestacija razbije. Socialisti niso v zadregi za tak manever. Porabili so v ta namen svoje staro orodje, (tistih par zedinjašev), ki se je že toli-krat dobro obneslo.
Postavili so na ras zahtevo, da znane naše tri likvidatorje priznamo kot enakovredno politično stranko in jim pomagamo s tem organizirati š: četrto delavsko stranko v Ljubljani. In ker so bili j,ot vi, da ir.i ne n oremo spri. jeti takega razbijaškega predle ga, so nam dali ultimatum štiriindvajsetih ur, sklicali sestanek strokovnih zaupnikov na dan 26. aprila k Lloydu in izdali letak, v katerem ostudno lažejo, da skupina Enotnost- o .klanja vsako zedinjenje,
Ali se bo ponovilo leto 1914?
(Slika iz rudarkega revirja.)
Ali se bo ponovilo leto 1914? Ali bo spet treba na fronto? To vprašanje leži tisočem na	jeziku	vsak dan. Ljudje
hlastajo za novicami.	Če	greš po	cesti
in čitaš časopis, prihiti za teboj neznanec, da te vpraša:
—	Kaj je novega? Ali se kaj sliši o vojski ?	*
Pošast vzhaja na obzorju. Grozeče se pomika nad ljudi in narode.
Masa čuje: revolucija na Kitajskem, angleške bojne ladje, vojna proti Rusiji vojna Amerike proti Nikaragui. Italija hoče Albanijo, pa Kitajska, pa spet trikrat Italija . . . Vojska bo. In vojska je tista pošast.	*
Dokler je še bila draginjska doklada in nabavni prispevek, so se knapi du-šali na dan plačila,-Niso bili zadovoljni. Danes, ko ni ne draginjskih doklad ne nabavnega prispevka ne vseh šihtov, je vse tiho, kakor bi bili vsi zadovoljni,
„Bo že", se tolažijo eni, pa vtaknejo ferdinst v žep in tiho domov. Drugi še tega ne pravije>. Celo v cerkev so začeli bolj zahajati, čep*av so z misijona pridigali, da se ni treba braniti otrok in da rudar lahko shoja z 2000 kronami mesečno. Najde se pa še tudi taka garda, ki si upa odkrito izreči delavsko besedo.	*
V	takem stanju in razpoloženju so minevali letošnji velikonočni prazniki. Na pondeljek zvečer so se ljudje že pripravljali za delo druzega dne. Pa je prišel nekdo od nekod in zinil besedo o posebni izdaji »Slovenca", o novi vladi — a to samo mimogrede. Tega so ljudska ušesa že navajena. Neka druga vest je še bila in ta je planila med ljudi: Italija mobilizira, vojska bo.
Kakor bi se elektrizirai! Nihče ni imel pomislekov. Vse je verjelo. Tudi tisti maloštevilni, ki še niso verjeli, so se prepuščali premišljevanju, kaj bo.
Italija mobilizira. To se pravi, da bo mobilizirala tudi Jugoslavija. Mogoče pridejo že jutri telegrami za mobilizi-ranje?
—	Prav je, so govorili eni. Bo vsaj
enkrat konec. Naj vse hudič vzame! Samo da imamo puške. Nazaj pridemo z rdečo zastavo.
»Glej ga, v Prištino je prišlo osem vagonov ferbanda.
— Italijan ima 2000 aeroplanov.
»In mi smo čisto blizu. Kaj bo?
Ali bomo bežali? Pod Italijanom in fašistom bo hudič. Samo kam bežati?
— V hribe bomo šli. Ali pa nikamor.
»Pa na fronto, da bi spet šli? Klat se? Ta proklet kapital 1 Samo za profit se mu gre.
Tako je masa govorila na glas. Od hiše do hiše, sosed sosedu. Kar pa je bilo takole bolj med seboj zaupnih ljudi ali pa familij, so vtaknili glave vkup za zaprtimi vratmi in se pogovarjali stvari, ki se jih v časopis ne sme napisati.
Nekatere ženske so jokale, marsikatera je prebdela celo noč ali vsaj par ur. Vstajala jim je slika revščine in trpljenja iz let 1914 do 1918 Možna fronti, otroci lačni. Dela nikjer. Avstrija je dajala vsaj podporo. Srbija prej pa nič. Kako bo sedaj?
Drugo jutro je cela kolonija in ves L?bring nestrpno pričakoval pošte. Verjetnost se je vseeno malo zrahljala, a je pismonoša mnogokrat čul ista vprašanja. Raznašal je tudi posebno izdajo »Slovenca", v kateri je stala na drugi strani majhna vest, da namerava Italija mobilizirati svojo zrakoplovbo.
Majhna vest, a vendar je rudarski revir skoro cel dan v duhu preživel prve ure mobilizacije.
*
Ali se bo ponovilo leto 1914? Ali bo spet treba na fronto? To vprašanje leži tisočem na jeziku vsak dan. Ljudje hlastajo za novicami. Če greš po cesti in čitaš časopis, prihiti za teboj neznanec, da te vpraša :
—	Kaj je novega? Ali se kaj sliši o vojski?	*
Sliši se, sliši. Delavec, kmet! Ne izprašuj tega, ker je jasno. Pač pa se vprašaj, kaj boš storil takrat, kadar bo vojska. To je vprašanje 1
Ali naj se ponovijo leta 1914, 1915, 1916, 1917 in 1918?
Zagorje 1927.
bo opravičili pozneje, toda v čisto drugi obliki.
Čisto brezskrbno so se udeležili konference pristaši „N*preja“ in so na konferenci povedali svoje mnenje jasno in odločno k glavnim in principielnim vprašajnem četudi odklonilno, tako da je samo udeležence konference, pristaše enotnega strokovnega pokreta, tako stališče zabolelo.
Mi od skupine Enotnosti, ki smo bili inicijatorji te konference, smo na konferenco šli brez bojazni. Naš cilj je bil jasen. Volitve so bile za nas akcija, ki naj bi tvorila izhodišče za nadaljnje skupne nastope v razrednem boju. Volilni odbor se je*imel spremeniti v akcijski odbor. Potrebna je bila podpora mežiškim rudarjem, ki jili je bil vrgel angleški kapital na ulico. Potrebne so enotne strokovne organizacije. Potrebno je enotno zadružništvo in enotna kulturna vzgoja proletariata. S tem delom je treba pričeti in tako delo lahko uspešno vodi samo skupni A. O.
Kdor je prisostvoval konferenci do kraja, je takoj pregnal vse predsodke. Videl je poskus res proletarcev samih, da se prične delati sistematično, smotreno, brez fraz in besedičenja.
Udeležba je bila sijajna, čez 80 delegatov zastopnikov raznili političnih organizacij in skupin, strokovnih, kulturnih in gospodarskih organizacij ter gostov. Raz-veseliivo je bilo to, da se je udeležilo konference tudi lepo število kmetov iz raznih krajev, ki so celi dan vstrajali na konferenci. Pri vseh udeležnikih se je opazilo navdušenje d” medsebojnega poznavanja, prijetno in zmagoslavno razpoloženje, ki ni nehalo cel dan. Opazilo se je, da igrajo srca tem poštenim delavcem in kmetom videč, da se vstvarja možnost in način uspešnega boja proti sedanjemu družabnemu redu v tej obliki, in da vera v uspeh še obstoji. Tudi so bila poročila vseh delavskih delegatov edina v tem, da je treba iti skupaj v akcijah in da se mora pustiti takrat na strani predsodke. Številni naši pristaši, ki so prišli od vseh strani, bo bili predmet zanimanja in so pokazali s svojimi stvarnimi izjavami, da so tega zanimanja tudi vredni. Tudi ob zaključku soglasno sprejeta resolucija je bila izraz celodnevnega razpoloženja in hotenja.
Skoda le, da konferenca, čeprav je trajala od 8. do 3. ure popoldne, ni -mogla izčrpati celega dnevnega reda. Ostalo je več kot polovico predmetov neobdelanih in čakajo na nadaljevanje, ki se bo vršilo v kratkem po okrajnih konferencah temeljito v vseh načetih vprašanjih, kakor je sklenila dravograjska konferenca. Ako bi ne nastopila zadnji čas takozvana mežiška afera, bi bilo prvo poglavje tega dela že končano. Nikakor ne smemo pozabiti omeniti dejstva, da se je cela konferenca, čeprav v gostilni, vršila brez alkoholnih pijač, kar je dokazalo resnost udeležnikov.
Proletariat ostalih krajev Slovenije je z vzbujenim zanimanjem motril naše delo in gledal z zaupanjem na dravograjsko konferenco. Njegove nade .ga ne bodo varale, ker je to vera v moč in iskrenost ! delavcev in kmetov.	v	/
„Enotnost“ zopet pred sodiščem.
S. Kermauner oproščen.
Pretekli teden se je vršila pred novomeškim sodiščem razprava po zakonu o tisku proti s. Kermaunerju zaradi članka v „Enotnostiu št. 14 1. 1. z naslovom: Kaj bomo zahtevali od izvoljenih poslancev? Stavljen je bil pod zakon odstavek, ki govori o pravici samoodločbe slovenskega naroda in sicer po dveh zakonih: po zakonu o tisku, češ, da vzbuja mržnjo proti državi, in po splošnem kazenskem zakonu, češ, da predstavlja veleizdajo (kaznjivo do deset let). — S. Kermauner je razložil v svojem zagovoru najprej zgodovinski pomen gesla samoodločbe narodov, ki ga je proletariat zapisal na svojo zastavo boja proti imperializmu, zato ker je v njegovem interesu odprava vseh nasprotstev med narodi, vsega razdeljevanja, razcepljevanja in izigravanja slabejših narodov, celega imperialističnega sistema, od katerega ima samo oboroževanje in krvava obračunavanja (vojne) med imperialističnimi državami. Nato je obtoženec razmotrival, kaj pomeni parola samoodločbe za slovenski narod v današnjem njegovem položaju.. Naperjena je proti buržuaziji narodov, vladajočih nad slovenskim narodom, proti njihovim privilegijem, pomeni popolno svobodo in ravno-pravnost slovenskega naroda z drugimi
narodi. To je pomen gesla samoodločbe. Internacionalni proletariat je zaveznik vseh zatiranih narodov v njihovem boju proti imperializmu.
Zagovarjal ga je s. Lemež, ki je v daljšem govoru prikazal posledice, ki bi nastale, ako bi se pri nas obsodilo človeka zaradi tega, ker je propagiral načelo samoodločbe. Slovenci smo zatiran narod, raz deljeni z mirovnimi pogodbami v več držav. Res je, da si hlapčevska slovenska buržu-azija v Avstriji ni upala zahtevati samoodločbe, kar je bilo v škodo slovenskemu narodu.
Sodni senat je po kratkem posvetovanju obtoženca oprostil od obtožbe z utemeljitvijo, da v propagandi načela samoodločbe narodov ne more videti izzivanja mržnje proti državi, temveč jo smatra za dopustno.
Za mir in zvezo s sovjetsko Unijo.
Jugoslavija je ena izmed onih maloštevilnih držav, ki še niso upostavile rednih diplomatičnih in trgovskih stikov s sovjetsko Unijo, čeprav vladajoči krogi niso mogli nikoli povedati niti enega upravičenega razloga proti obnovitvi rednih odno-šajev. In v«ndar so se vsi poskusi priznanja sovjetske Unije razbili ob odporu one klike, ki vedri in oblači nad Jugoslavija. Ko so v zadnjem času tudi tako-zvani gospodarski krogi zahtevali uposta-vitev normalnih zvez, je največji del bur-žuaznega tiska simpatično podpiral to zahtevo. Toda reakcija je takoj dvignila glavo. Oglasile so Be kontrarevolucionarne monarhistične emigrantske organizacije in potom mednarodnih agencij, katere financira Anglija, so začele 'kampanjo proti upostavitvi normalnih odnošajev. Ta kampanja ni ostala brez rezultata — buržuazni listi pišejo vedno manj v korist priznanja. To je brezdvomno uspeh — toda ne toliko angleške diplomacije kot angleškega denarja.
Po objavi tiranskega pakta med Italijo in Albanijo, ki je završi) obkrožitev Jugoslavije, se je jasno pokazal krali zunanje politike jugoslovanske buržuazije. Pričakovati je bilo, da se bo vsaj v zadnjem trenutku krenilo na drugo pot in prav te kritične dni 86 je posebno močno zahtevalo priznanje in zvezo 8 sovjetsko Unijo. Toda mesto nove orientacije — ki bi se morala odreči imperialističnih stremljenj in se nasloniti na sovjetsko Unijo, ki se bori proti imperializmu, se je jugoslovanska buržuazija pričela laskati in se ponujati Angliji, upajoč, da jo tako pridobi na svojo stran v sporu z Italijo.
Toda tudi političen slepec je moral videti, da dela Italija vse v sporazumu z Anglijo in da je Anglija pustila Italiji proste roke na Balkanu, k<>t plačilo za usluge, ki jih Italija vrši Angliji na Kitajskem. Toda zaslepljena z mržnjo proti revolucionarni Rusiji vladajoča klika noče videti tega, tepta interese ljudstva in nadaljuje 8 politiko pogajanja z Anglijo o višini cene, za katero hoče prodati Jugoslavijo angleškim imperialistom. Toda Anglija bo vedno podpirala italijanski imperializem, ki hoče na Balkanu vstvariti bazo za oborožen pohod na sovjetsko Rusijo. Angleška, ki preživlja vedno hujšo krizo doma, ki doživlja vedno hujše poraze v kolonijah — posebno na Kitajskem, si je stavila za cilj : boj do uničenja sovjetski Rusiji.' In za ta boj išče Anglija pomočnikov, predvsem male države ob mejah sovjetske Rusije in njeni bližini, ker po svoji stari navadi hočejo angleški kapitalisti pognati v boj proti Rusiji predvsem male države, ki naj bi bile avantgarda za interese angleškega imperializma.
Delavci in kmeti celega sveta se borijo proti tem kontrarevolucionarnim nameram angleških imperialistov, toda buržuazija malih narodov in držav padajo vedno globlje pod vpliv Anglije in njenega zlata. Buržuazija se seveda ne bo branila pognati delavce in kmete v vojno za imperialiste, če ji bodo dobro plačali. Toda ta račun buržuazije je račun brez krčmarja. Delavci in kmetje v nobeni državi nočejo vojne proti prvi delavsko-kmečki republiki, temveč zahtevajo mir in zvezo s sovjetsko Unijo. In danes, ko postaja vojna nevarnost vsak dan večja, se bo glasilo iz mi-ljonov delavskih in kmečkih prs:
Živela sovjetska Rusija!
Zahtevamo mir in zvezo s sovjetsko Unijo !
Zbirajte za tiskovni sklad!
France Kozar:
Majskim množicam.
Na ulice, v kolos na cesto v pohod!
Ne dušite upora, ki živi v vas, ne tarnajte, da vsemu zlu kriv je čas! Verujte, vi zbičani glasovi, zakon naš je: preko vseh zablod in zmot prispeli bomo v oazo svobod!
*
Dnes, ko armade izbičanih iz vseh dežel se zbirajo v pohod v zbor, dnes, ko majnik svoj je prvi glas zapel v znak vstajenju zor,
—	o, vi vsi prezirani špartaki, o, vi Leninovi in Manovi vojščaki ma vekovečeno ideje naše bodo križane, v prah teptane in polet nam bodo kratili in svobodo? Razmaha dušam, naj v pristane prijadrajo ladje naše razdejane!
*
Majnik, Ti klicar, Ti dete krvavih marcev, Ti, triumfator idej osvobojenja, vrži iz sebe ognjena slova palih proletarcev,
prižgi svetilnik, na ekvator vsega vstajenja
da tvoj poziv, da tvoj protest pozove množic milijonov do svojih zavojevalnih cest!
Zopet nas kliče Prvi Maj.
Jesenice. Dolga je doba let, odkar jeseniški rudarji praznujemo praznik dela, Prvi maj. Spominjam se še, da smo g* praznovali skrivaj v gozdu. In malo nas je bilo, zelo malo. To je bilo pred vojno.
Po vojni pa je naša revolucionarna armada narasla v ogromno vojsko borcev, ki smo imeli vsi samo en cilj, samo eno željo, otresti se onih, ki nas izkoriščajo, nas stavljajo pod razne obznane in zakone, otresti se okov, ki nas oklepajo, otresti se reakcije, ki nas bije dan za dnevom bolj in boli.
1 ežka je bila naša borba in mnogo je bilo žrtev. Naši najboljši zaupniki so morali v emigracijo, v Francijo, Avstrijo in Rusijo, mi pa, kar nas je ostalo, bijemo boj za svoj obstanek in osvobojenje delavcev še dalje, čeprav je naša borba vedno težja.
Ob spominu, ki ga preživljamo, nam ie težko, težko po onih, ki jih ni več med Oami, kateri so morali zapustiti domovino in iti s trebuhom za kruhom v tujino, ker domovina jim je odpovedala kruh in pustila, da jih je tuj kapitalist vrgel na cesto.
Žalostna je zgodovina jeseniškega delavstva po vojni. Žalostni Prvi maj, ki nas zopet kliče v vrste, da manifestiramo za svoje pravice, za izgubljene pridobitve, katere smo v teku let izgubili. Žalostna zgodovina desetih let po vojni in prvi maj, ki ga praznujemo danes, nam obuja spomine na preteklost in še enkrat preživ--ljamo jeseniški delavci in prebolevamo vse rane, katere smo doživeli v desetih letih črne in žolte reakcije.
Težko nam je za izgubljenimi pridobitvami, katere smo si priborili v strnjenih vrotah takrat, ko med nami še ni bilo izdajalcev in denunciantov, ko med nami šs ni bilo raznih tipov, ki so pripravljeni za svoj osebni interes žrtvovati idejo in vse svoje razredno prepričanje.
Gorenjski delavci se enkrat prebolevamo to, da nam je bila razpuščena naša neodvisna strokovna organizacija, da nam je bila prepovedana naša legalna stranka, katera je edina v resnici ščitila naše delavske interese, katera edina je bila prava razredna stranka delavcev in kmetov. In ob tej misli se nam stisnejo pesti, se nam zastndijo oni, kateri so izdali delavski po-kret, kateri so izdali samega sebe.
Zopet nas kliče Prvi maj, mi se združujemo in vstajamo iznova, da si priborimo nazaj izgubljene pravice, da obračunamo z onimi, ki bo nas denuncirali in bili boj proti nam, mesto proti našemu skupnemu sovražniku kapitalistu.
Počasi se zopet dvigajo jeseniški delavci in mali kmetje Bohinja, Dovij, Brez-nice, Kranjske gore in Rateč in se zbirajo okoli „Enotnosti“ z novim upom in vero v srcu, da brez boja ni zmage, da je rešitev samo v zvezi delavcev in kmetov, da je rešitev le v enotni fronti vseli zatiranih in ponižanih in da je zmaga le v njih samih.
V	^jljni vzhod so oprte naše oči, naše misli, tam vzhaja solnce svobode in v naših srcih živi zavest, da tudi za nas napoči
dan, po borbi nekoč, ko bodo naši obrazi obžarjeni od veselja in sreče, ne več od groze in bolesti, ko bo tudi pri nas vladala pravica in resnica, bratstvo in svoboda.
To nas krepi, to nas jači in daje novega upa, da brez strahu vztrajamo in stopamo naprej do končnega cilja. V.
Policija zapira, sodišča obsojajo.
V mežiško dolino so se pripeljali detektivi, vršili ves teden hišne preiskave, zasliševali delavce. Na odlokih, ki so jih pokazali, pa ni bilo navedeno, kaj pravzaprav iščejo in kaj bi hoteli najti. Na odlokih je bila navedena samo številka akta drž. pravdništva. Ker je policija bila gost angleške družbe, pravijo delavci, da so prišli na pozi" in na stroške ravnateljstva angleške družbe. Aretirali so dva sodruga: Schmidhoferja in Finca, katera ao odpeljali s seboj v Maribor. Zakaj so jih aretirali, nihče ne ve.
V mežiški dolini je bil aretiran tudi neki delavec iz Savinjske doline, ker je imel pri sebi kakih ‘20 kg komunističnega časopisa „Srp in Čekiču. Tudi njega so odpeljali v Maribor.
V Zagrebu so aretirali tri delavce, ker so dobivali komunistične časopise iz inozemstva. Dobivali bo jih v zavitkih z nad-pisom „kozmetična Bredstva11. Kakor za čaBa Bismarckovega protisocialističnega zakona v Nemčijo, kakor za časa carizma v Rusijo morejo danes k nam prihajati le na skrivaj inozemski delavski časopisi. Bismarckov „Sozialistengesetzu je trajal v Nemčiji 12 let do 1891, v Rusiji do 1917, protidelavaki zakon o zaščiti države bo zginil, kadar bo delavstvo zavedno in močno.
V Zagrebu je bil obsojen zastopnik tiskarne „Gaj“ pogojno na en mesec zapora in 3000 Din globe, ker je v tiskarni „Gaju bil tiskan volilni proglas delavsko-kmečkega bloka, v katerem je bil tudi odstavek o samoodločbi hrvaškega naroda.
Dopisi.
Šenčur pri Kranju. Po daljšem času se zopet enkrat oglašamo iz našega kraja, zato da se ve, da pri nas nekaj delavcev in kmetov pazno zasleduje gospodarski in politični položaj. Volilni boj se je polegel in sedaj smo zopet tam, kjer Brno bili pred volitvami, namreč v slabih gospodarskih razmerah, čeravno so nam meščanske stranke, med njimi pa najbolj SLS pred volitvami obljubovale vse mogoče in nemogoče stvari.
Po naši vasi in tudi drugod po drugih vaseh lezejo ljudje v dolgove in tudi boben poje kljub temu, da „Domoljubu piše, da je SLS pridobila za Slovenijo mnogo mi-ljonov dinarjev. Ako pa vprašaš razne agitatorje SLS, kje so ti miljoni in komu se kaj poznajo, ne more nihče dati odgovora, najbrže se gre za tistih 42 miljonov dinarjev, katere prejme bivša črnogorska dinastija in za katere so klerikalni poslanci glasovali, a plačati pa jih bodo morali delavci in kmeti. Pred volitvami je SLS govorila o zlatih gradovih, a priborila pa ni niti sence. Na večer volitev so razni SLSarji peli podoknico svojim izvoljenim veličinam ter zraven upili „živijo zmagau, tako da smo mislili, da so pregnali Turke iz Šenčurja. Sedaj si pa mi dovoljujemo vprašati te ljudi, koga so premagali in kakšne koristi imajo od tega? Mogoče je to šlo na naš račun, kjer smo imeli 33 glasov. Pa bodite potolaženi, ker tudi to število nekaj pomeni, zlasti če se pomisli, da pred vojno ni bilo nobenega delavskega glasu v tej občini. Tudi tukaj bo prišlo ljudstvo do spoznanja, da jih razne meščanske stranke varajo, ter se bo oklenilo gesla: „Delavci in kmeti vseh zemlja, združite se!“ Kličemo torej vsem: naročite se na delavsko časopisje, vstrajajte v naših vrstah, da dokažemo nasprotnikom, da se ne pustimo zaničevati in varati kot se nas je varalo do sedaj. Nihče nam ne more dati pravice, če si je ne bomo priborili sami I Nihče nam ne bo pomagal, ne pri naših zahtevah radi zaslužka in še bomo garali raznim podjetnikom za 20 in 30 dinarjev na dan in to pa če bomo delali, ali pri krščanskem kapitalistu, ali pa pri judovskemu, vsak nas toliko časa izkorišča, dokler smo mladi in močni; ko bomo pa stari in betežni, se naB bo pa vrglo kot izžeto limono na cesto, pritožili pa se bomo lahko na luno. Delavsko-kmečko
Stran 4.
ENOTONST
Stev. 16.
pravico se reže samo v tem „koliko moči toliko pravice !u Nas 33 pa kliče Se OBtalim, kateri še niso v naših vrstah, stopite v naše vrste, da se borimo toliko časa, da zmaga pravica nad krivico!	Pika.
Brunssum. Pismo iz Holandije. Pri-jatelske pozdrave vam pošiljamo slovenski proletarci iz Holandije vsem čitateljem „Enotnostiu. Zelo me je razveselilo, ker sem prejel slovenski proletarski list. Žalostno je, da ga Slovenci tako malo poznajo in podpirajo tega edinega delavskega boritelja. Dragi sodrugi, moramo vam sporočiti, kako se slovenskemu proletariatu godi tukaj v Holandiji. V tukajšnih ru-dokopih moramo delati kakor atrcj, ne pa kot se človeku spodobi. Tukaj imamo mi-
nutni akordni list, na listu stoji vse na minute preračunjeno, kako dolgo se mora en štempel postavljati ali voz premoga nakladati. Če tega ne storiš, si kaznovan, ravno tako se nam godi kakor delavcem v Trbovljah in Velenju. Tudi tukaj smo Slovenci organizirani v komunistični stranki. Vam naznanjamo, da je bil 27. marca v DUsseldorfu (Nemčija) rdeči dan in tudi mi smo se peljali z dvema avtomobiloma tja. Veselo je bilo, ko smo videli navdušeno veliko tridesettisoč mož broječo rdečo nemško armado, ki je delala velike demonstracije proti svetovnemu fašizmu;'in za „roke proč od Kitajske in Sovjetske Rusije, doli s kapitalistično vojno.u
Franc Kajtna in Johann černec.
Mednarodno delavsko gibanje.
Volitve v Avstriji so se vršile 24. aprila. Vršil se je hud boj med buržua-zijo in delavstvom. Klerikalci, nacionalisti in fašisti so se združili na enotni listi, da bi dosegli tako večino v parlamentu, da bi mogli vladati brez obzira na proletariat. Ker so na tej enotni listi bili korupcio-nisti najhujše sorte, se jim niso hoteli pridružiti kmetijci in s svojo listo je nastopil tudi graški duhovnik profesor Ude. Socialisti so šli v volitve z namenom pridobiti večino v parlamentu in tako pokazati, da se da oblast v državi zavzeti tudi z glasovnicami. Mlada in še slaba komunistična stranka je predložila socialistom skupen nastop, ki so ga pa socialisti odklonili, češ če ste za skupen nastop, volite nas.
Rezultat volitev je pokazal, da buržu-azija z enotno listo ni uspela in tudi socialisti kljub naraščanju socialističnih glasov niso dobili večine. Klerikalci (z združeno listo) so dobili 80 mandatov (sedem manj kot 1923), socialisti 71 (tri več kot 1923) in kmetijci 9 (tri več kot 1923).
Eksperiment zavzetja oblasti z glasovnicami je odložen za par let, iluzije bodo trajale pri mnogo proletarcev še naprej. S tega stališča moramo obžalovati, da socialisti niso dobili večine.
Kongres francoskih socialistov je
bil viharen. Delegati so ostro nastopali proti Boncourju radi njegovega zakona o vojni mobilizaciji in mu izrekali nezaupanje. Ker je Boucour zastopnik francoske vlade v Zvezi narodov, ga je vodstvo socialistične stranke rešilo javne obsodbe s tem, da je predložilo kongresu predlog, ki d^je. posebni komisiji pravico, da ona preišče slučaj. — Še hujša bitka se je vršila o vprašanju bodoče taktike in politike stranke. Bili so tri predlogi k temu vprašanju. 1. da socialisti povsod, nastopajo samostojno in da se ne vežejo niti z bur-žuazijo niti s komunisti. 2. da socialisti enotno nastopajo s komunisti. 3. da socialisti nastopajo enotno z radikali, t. j. z „levo“ buržuazijo. Sprejet je bil tretji predlog — zveza z buržuazijo, voditelja one skupine pa, ki je zahtevala zvezo in
sodelovanje s komunisti, so izključili iz stranke.
Vse V Čast božjo. Mehikanska vlada je konfiscirala ogromna cerkvena posestva in jih dala na razpolago kmetom. Škofi, ki so tako prišli ob miljonsbe profite, so raztrobili po vsem svetu, da vlada preganja sveto vero, in naši klerikalci z veliko vnemo zagovarjajo cerkvena veleposestva proti kmetom. Ker se mehikanska vlada ni dala prestrašiti s protesti in ker ima večino za seboj, so škofje začeli organizirati oboroženo revolucijo, ker pa nimajo dovolj ljudi, ki bi bili pripravljeni boriti se proti delavski vladi za vlado škofov, so škofje pričeli z roparskimi tolpami. Ena teh tolp je pred kratkim ustavila vlak, oropala blagajno in potnike, jih potem zaprla v vagone in zažgala. Med tem roparskim delom so ti krščanski banditje klicali „slava Kristusu14 in enake vzklike. Roparjem je poveljeval neki krščanski general.
Obsodba Zaniboni in tov. pred fašističnim sodiščem. Socialistični poslanec Zaniboni in liberalni general Cipello sta poskusila izvršiti pred pol leta atentat na Mussolinija. Obsojena sta bila vsak na 30 let ječe, ostali obtoženci pa na 7 do 12 let. Qualia, ki je sodeloval pri pripravah, je atentat razkril in on je nastopil na procesu kot glavna obtožilna priča.
Mussolini je potreboval tak atentat, da dvigne svojo avtoriteto. Dolgo časa se je domnevalo, da Zaniboni sploh ni mislil na atentat in da je cela afera policijska mahinacija, na procesu pa je Zaniboni priznal, da je hotel z atentatom osvoboditi italijansko ljudstvo pred tiranom. Hotel je tribuno v sodni dvorani izkoristiti za boj proti fašizmu, kar so pa preprečili s tem, da so omejili javnost in da je časopisje drugače poročalo, kot je proces tekel. Fašistom se ni posrečilo pridobiti Zanibonijt zase, da bi izjavil, da obžaluje svoj namen. Tako možato nastopanje je Zaniboniju prineslo simpatije vsega internacionalnega delavstva, čeprav njegova pot — fašizem zrušiti z atentati — ne more voditi k . cilju in jo mi zato odklanjamo.
Konferenca neodvisnih železničarjev v Beogradu.
Vršila se je 17. aprila. Prisostvovalo je 21 delegatov iz vseh večjih centrov. Prečitan je bil telegram ruskih železničarjev, ki se glasi:
Prosimo, da sporočite konferenci železničarjev sodružni pozdrav v imenu ®i-ljona organiziranih železničarjev Unije Sovj. Soc. Republik. Prepričani smo, da bo konferenca pospešila organiziranje vseh železničarjev v razredno zvezo. Generalni sekretar T. Mo«ov.
Na dnevnem redu sta bili dve točki:
1. Položaj železničarjev in bodoče delo in
2. zedinjenje železničarjev.
Od 1. 192.0 po velikem generalnem štrajku so železničarji izgubljali eno pozicijo za drugo tako, da je danes njihov položaj zelo težak. Buržuazija se je zavedala vloge železničarjev v boju delavskega razreda in je napela vse sile in brutalno razrušila nekdaj močno zvezo prometnih delavcev Jugoslavije. S tem je zadala udarec ne samo železničarjem, temveč celemu delavskemu razredu.
Danes so železničarji organizacijsko razbiti in njihov položaj je vedno težji. Zato se razredno bojevni železničarji združujejo okrog Zveze delavcev kovinske industrije in trudijo, da v eni organizaciji zberejo vse železničarje, da se borijo za
Krščanski socialisti — prirepek kapitalistične SLS.
Da vodijo SLS kapitalisti in to težki, priznavajo kršč. socialisti sami, dostavljajo pa, da so politično neodvisni od kapitalističnega vodstva. Kako so neodvisni, se kaže jasno v okrožnih zbornicah (oblastnih skupščinah).
Socialisti so stavili predlog za odpravo davka na delo — SLS ga je odklonila in s SLS vodstvom so se strinjali kršč. soc.
Stavljen je bil predlog za zaščito stanovanjskih najemnikov — SLS ga je odklonila in povedala, da je za absolutno svobodo hišnih posestnikov, in zopet so se strinjali kršč. socialisti.
SLS je odbila predlog za odpravo zakona o zaščiti države, kršč. socialisti so kimali kapitalistom.
Kapitalisti v SLS predlagajo ukinitev nedeljskega počitka — kršč. socialisti se molče strinjajo.
V	delavski zbornici se pršijo kot delavska stranka, v okrožni zbornici delajo za kapitaliste.
Krščanski socialisti so tako malo socialisti in neodvisni od kapitalistov v SLS, kot niso socialisti „narodniu, ki so prirepek Žerjava.
In socialisti iz SSJ? V delavski zbornici se popolnoma strinjajo in složno delajo s krščanskimi in narodni socialisti.
Nova doba.
Nova doba na pomolu iz-za gora\ vedno bliže Žiče striže; zlobni sili srce 'grize, zlobna sila rada b' zadušila, pa da cel’ga sveta kri prelila. —
Al’ zaman!
Zaman ubijaš trpeči rod, tiranski ti izr od!
Nova doba blizu hodi!
Ona vidi — kar se čini!
Zločine vaše z rdečim črkami piše, Sila zlobe jih ne zbriše!
A. Erjavšek, Francija.
Objava obračuna Glavnega volilnega odbora za volitve v oblastno skupščino dne 23. januarja 1927 za prevaljski in slovenjgrajski okraj.
Izmed nabiralnih pol, kateiih se je 24 poslalo na razne organizacije in funkcijonarje v obeh okrajih, jih bilo vrnjenih 8 in sicer so poslali:
zopetno dosego izgubljenih pridobitev. Na konferenco so bili pozvani tudi železničarji iz Slovenije, ki pa se vabilu niso odzvali.
Gladovna stavka političnih jetnikov
je izbruhnila v kaznilnici v Sremski Mitroviči in v zaporih v Velikem Bečkereku. Prvi stavkajo vsled nečloveškega in protizakonitega postopanja z njimi, drugi vsled tega, ker jih držijo zaprte ne da bi jih sodili.
V	Mitroviči je začela stavka prve dni aprila in kakor javlja „Liga za pravice državljanov11 je kaznilnična uprava uporabila nove nečloveške metode proti političnim obsojencem in jih je dala okovati s 13 kilogramov težkimi okovi! Med njimi je Bodrug Moša Pijade.
Gladovna Btavka je trajala 13 dni, od tedaj ni nobenega glasu izza temniških zidov in ne vemo, kaj se dogaja za njimi.
Najodločnejše zahtevamo, da oblasti dajo poročila o stanju in da se ugodi upravičenim zahtevam političnih jetnikov. Pozivamo ves delavski razred, da dvigne svoj glaB proti barbarstvu!
Proti belemu terorju!
Zahtevamo amnestijo za vse politične obsojence!
Filip Grabner, Črna	Din	93 —
Josip Ipavic, Musenik	„	4550
Ivan Dietinger, Guštanj	„	43 —
Luka Juh, Guštanj	„	150 25
Ferdo Sahornik, Muta	„	200	—
Franc Leitinger, Marenberg	„	56—
krajevna org. KDZ, Velenje	„	125'	—
krajevna org. KDZ, Mežica	„	145	—
Javno vprašanje poslancu SLS Pušenjaku!
Tukajšnji eksponent SLS in Zveze kršč. socialistov Vekoslav Zajc širi o meni lažnjive vesti in sicer: da sem jaz kriv, da se ne ugodi njegovi vloženi resoluciji za sprejema v delo reduciranih rudarjev. Ker podpisani nisem s tem v nikakšni zvezi in ker zgleda, da se SLSarjr poslužujejo zloglasne tajne diplomacije, zahtevam, da pokažete protipritožbo iz Velenja.
Dokler pa tega ne storite, smatram, da je namišljena pritožba samo sredstvo, s katerim se oblažujejo klerikalni neuspehi za tukajšne rudarje. Leopold Kališnik, Velenje.
Vabilo
k VI. redni seji ožjega odbora „Svobode“
delavske telovadne in kulturne zveze za Jugoslavijo v Ljubljani, v sredo 4 maja 1.1. ob 20, uri zvečer v uradnih prostorih v Ljubljani. Marxov trg 2/11, s sledečim dnevnim redom: 1. Čitanje zapisnika zadnje seje. 2. Potočilo tajnika. 3. Poročilo blagajničarja. 4. Na-stavitev tajnika. 5. List. 6. Razno.
Predsednik:
Dr. Henrik Tuma 1. r.
Tajnik:
Stanko Bitežnik l.r.
NB. Zastopanje članov širšega odbora je prostovoljno. Eventuelne stroške zastopnikov nosijo podružnice same. Morebitni predlogi podružnic naj se pravočasno predlože odboru.
Splošna Delavska Gospodarska zadruga Železničarski dom r. z. z o. z. v Ljubljani vabi vse svoje člane na VI. redni
občni zbor
ki se vrši dne 26. junija 1927 ob 8. uri zjutraj v Delavskem domu, Marksov trg 2/II,
Dnevni red:
1. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Poročilo blagajnika. 3. Odobritev bilance za leto 1926. 4 Volitev načelstva. 5. Volitev nadzorstva. 6. Razno.
Ker je občni zbor te delavske ustanove zelo važen, se pozivajo vsi člani zadruge, da se istega v polnem številu udeleže.
Načelstvo.
»Kdor med stavko dela, je štrajkbreher".
Izkaz tiskovnega sklada
od 1. do 25. aprila 1927.
I. J. Vranje Srbija	Din	5 —
1. M. Sava Jesenice blok 3, 4	n	44-—
J. G.-Loke Trbovlje 1. blok 15	n	. 20 -
M. Z. Sevnica ob Savi nab. pola L	1 „	25 —
1. M. Sv. Pavel pri Preboldu blok 12 .		20-
I. D. Hoče pri Maribor blok 9	r	20‘-
Neimenovan Lj.	n	3 -
F. Z. Kamnik	n	10 —
L. N. Ljubljana blok 19.	n	40 -
A. M. Ljubljana blok 19.	n	40 —
S. F. Ljubljana za tisk	»	4 —
Fer. ? ? na blok		10 —
Neimenovani v protest radi preganjanja s. Gustinčiča	»	100-
Grdavolnik	*	5 —
Tavč. Lj.	n	8 —
Černe Lj.	»	5 —
Voj. Vid.	n	3-—
Arzenšek Trb.	n	5 —
Majcen Trb.	n	10 —
L. Puffer Hrastnik	n	12 —
1. Puffer Hrastnik	n	15 —
K. Samič Hrastnik	»	3 —
F. Kolos Hrastnik	n	5 —
P. Papp Hrastnik	n	10 —
Planinc Hrastnik	n	2 —
Percelj Hrastnik	n	2-50
Praprot Lj. blok	n	20’-
Skupaj Din		446 50
Prejšni izkaz	n	5686--
Skupaj Din 6132 50		
Skupaj se je nabralo torej Din 85675
Iz tega zneska pa se je izplačalo za razne potne stroške sledečim sodrugom:
Luka Juh, Guštanj Din 15025 Teršek Ignac, Guštanj „	60	—
Vinko Moderndorferju in sodrugom	„ 395 —
G. Borstner Josipu „ 25150 je Din 856 75 tako, da so se izdatki izravnali z gornjimi prejemki.
Glavni volilni odbor je naročil volivni letak, ki je stal Din 1200, katerega pa je poravnala krajevna organizacija JSDS v Mežici in Črni. Vsi ostali mnogi agitatorji in sodrugi, ki so po cele dneve hodili okrog po volivnem okraju, niso prejeli za to nobene odškodnine in se je z gornjimi izdatki poravnalo le najnujnejše potrebe teh sodrugov, ki so z volivno agitacijo zamudili pri svojem delu in se jim je moralo povrniti vsaj delno šiht:	'/endar tudi
oni niso prejeli vsega kar so izdali.
Objavili smo ta obračun v vednost sodrugom, ki so prispevali, in v odgovor tistim klevetnikom po nasprotnem časopisju, ki pišejo, da smo s pomočjo nekakih defravdacij pri mežiški občini prišli do svojega oblastnega poslanca.
Za volilni odbor: Lovro Kuhar, predsednik.
Za žrtve reakcije
Za Skočirja, družba pri Dolarju
Ljubljana
Din 50 — Zadnji izkaz „ 316 —
Skupaj Din 366‘—
Sodrugi! Prvega Majnika vsi na delo za Enotnost. Nabirajte nove naročnike, poskrbite, da bodo plačali zaostalo naročnino, in organizirajte in izvedite prodajo blokov. Obračunajte kolportažo, bloke in naročnino.
Iz uredništva.
Članek posvečen spominu na Zaloški cesti padlim žrtvam je pomotoma izostal v prejšni številki.
Sodrugi! Zbirajte za tiskovni sklad „Enotaosti“!
Lastnik in izdajatelj: Alojz Kusold, Ljubljana-Moste. Odgovorni urednik: Jakob Pančur, čevljar, Ljubljana, Križevniška ul. 12. Tiskarna Jos. Pavliček v Kočevju.