Toda odkrito smem reči: želim Vam popolnoma ustreči in povedati ne samo, zakaj je Fichtejev nauk napačen, ampak tudi,   zakaj mnogi drugi   niso resnični.   Upam,   da mi bo prilika vse to  razložiti.   — Toliko za sedaj, da sem Vam povedal, kako ste me razveselili in kako ste mi ustregli s svojo oceno. I. K. krneč, dekle v Št. V. n. Lj.: Narodne pesmi. (Dalje.)
Rad b' to vedu, kako za naprej bo, Če bodo pelali ti krali vojsko. Le vsi se zapište, le nič se ne bojte; Vsak bodi prov rad z Jezusam soldat. Marija Devica bo naša kraljica, Svet' Jožef ta star bo naš general. Vsi nedolžni otročiči vsak v svoji ročici Nesejo en meč in teh je narveč, Sveti Silvester, ker on je prov bešter, Zabobnej nam zdej, de gremo naprej.
Stoji stoji en zelen gozd,                                Na bližnji hribček se poda,
En zelen gozd, en hrastov boršt.                    Za eno sveto mašo da.
Po cesti fura furman mlad,                             Mašnik začnejo mašo brat',
Oj furman mlad je svet' Bernard.                  Konjički začnejo rezgetat.
Sred klančka so prifurali,                               Mašnik začnejo povzdigvat',
Konjički so dol popadali.                                Konjički začnejo gor ustajat',
Mašnik začnejo zavživat', Konjički začnejo naprej pelat".
Gosp. Ferdinandov: Nekaj pride morda prilično na vrsto. Drugače bi bilo še dosti dobro, bodi glede na misli, bodi glede na vnanjost. Le pri pesmici „Hudo ti je . . ." pogrešamo ne samo krepkih, ampak sploh dobrih rim. Ne — sol&e; mirno — oko; srce — tje ... to ne gre dobro. „Tje giniti" . . . popolnoma: hinsiechen! Pri „Potočku" pazite .sami: bodro — lahno; vodo — tošno ni čisto. Sicer se nam čudno zdi, kje ste poprej srce nosili, ker: „A vklenjeno srce Tu v prsih nosim zdaj." Malenkosti sicer — pa vendar treba paziti i nanje, če hočete biti veljaven pesnik, ki bo res razveseljeval in prava čustva vzbujal v naših srcih. Pogum!
Mira. „Blagohotne, povsem nepristranske ocene" želite Svojim »skromnim proizvodom". Verjamite nam, da nam je prav to na srcu. O Vaših proizvodih bi bila sodba naša taka: Niso slabi, a za tisek v list bi bili, ko bi se nekoliko „opilili". Da imate lepe zmožnosti, da ste tudi precej vestni v merjenju in rimanju verzov, da tudi niso pesmice brez pesniškega vzleta, prav radi priznavamo. Da, celo prijetno se berejo Vaše vrstice. Le ne vemo, zakaj ob takih drobnih pesmicah menjavate tako radi merilo: prvo vrsto ste začeli z jambi, drugo nadaljujete s troheji. In tako ste naredili v dveh pesmicah med šestimi. Naj bolj a je prva: „0 mraku." Pazite, da Vas skrb za stopice in zloge ne pri-, vede, da se pregrešite zoper slovnico in zapojete: „na neba sinjem« oboku Vstaja mesec." Tudi to se nam dozdeva, da taka mlada srca prevečkrat „mislijo na obup" . . . zato prav privoščimo, da o mraku „Se vtčši i srce nesrečno, Več ne misli na obup". Na obup misliti? Štirivrstna „Mladost" ni jasna; mladost se sme primerjati pač lepim sanjam, a ne spanju. Mislimo si, kaj ste hoteli reči, a niste se izrazili dovolj primerno. „Pri križu" —. V štirih kiticah — cela povest! „Kjer kdaj dom mu bo" — — same jednozložnice! Zadnji dve vrstici sta premalo zvezani z drugimi mislimi — nekako odsekani. Kaj hočemo, ker je vse moralo v štiri kitice! Vse preveč je to stlačeno. Zato ste morali menda tudi reči: „Naj mim'idoč'ga opominja". — „Svet." „Če zrem v svet" ste začeli — torej pogojno, a odvisnega stavka ne poveste. Misel je sicer prav dobra, a pretrdo je izražena. O premenljivosti imate, kakor kaže, Vi Svojo misel. Nam je dosedaj veljal vendar-le latinski izrek: Tempora mutantur . . . časi se preminjajo in mi se preminjamo ž njimi. Za konec bodi Vaša:
»Nevednost in zmota."
Nevednost ni tako škodljiva,                Kdor pa v prevzetnosti oholi
Kakor je veda kriva;                            Le zmote stezo hodi:
Kdor znanja ni si še pridobil,              Slediti luči svetli meni,
Ga lehko še dobiva.                             Ko vendar v temi blodi.
„Ali smem upati s (recte „z") vajo in marljivosti kdaj kaj doseči? Smem sekaj poslati?" „Vse doseže, kar mu drago!" Treba pa resne volje poleg daru, ki ga imate.
Gosp. J. R.: Vaša „godčeva napitnica" je res prav godčevska. A dosti bristroumen ni Vaš godec, kakor so nekateri ravno ob ženitnini. Preveč je robat in zdi se nam tudi precej brez srca, drugače bi take napitnice ne bil — zapel. — Drugo pesmico ste adresirali »Mojemu narodu". Da jo narod dobi res v roko, naj jo tu priobčimo.
„Mojemu narodu."
Na solnčnatem bregu,            V dolino bom zrl,                 Če srečo uživa,
Kjer trta rodi,                        Ker rod moj živi;                  Krivico trpi:
Svoj dom bom postavil         Nad njim bodem čuval:         Ž njim bodem popeval,
Za stare si dni.                      Se joče — smeji . . .            Prenašal boli.