1183                                                                                          Iz sodobne beloruske poezije
Vasil Zujonak (roj. 1936)
Reka otroštva
je najbolj globoka,
drevesa otroštva
najbolj visoka.
Njive otroštva
so najbolj prostrane,
udarci otroštva —
najtrajnejše rane.
Noči otroštva
so najbolj kratke,
sanje otroštva
pa najbolj sladke.
Žalitve otroštva
najbolj negrešne,
zabave otroštva
bolj kot vse smešne ...
Reke
se nižajo,
drevesa
približajo.
Njive se ožijo,
rane obtožijo.
Noči
se daljšajo,
sanje
poslabšajo.
Žalitve
postajajo smešnice,
zabave
zadušnice...
Kaj proti temu.
1184                                                                                                          Tone Pavček
kaj proti temu,
bratci, storiti.
Kam se
pred takim spreminjanjem
skriti?
1972
Ne beži,
ne ubežiš od sebe. Čoln — spomin —
bo ob bregu pristal. .. Klical te bom —
samo tebe bom klical.
In veroval. Bom
kakor tvoj vrt pomladne dni, bom
v polju snežinka
pozabljena, bela. Prepelica v meji zaspi — Pridi gledat svoj klas,
kako dela. Sredi tvojih lok bom
topla trava, bom
Njemena sinji tok in v njem te rusalko uspavam, bom
dim zarje lahak, da te varujem, kadar si plašna, bom
tihceni hišni škrat, ki sanje v hišo prinaša. Bedel bom
nad pesmijo noč in dan in nad smehom tvojim
iskrivim . ..
1185                                                                                          Iz sodobne beloruske poezije
... Napeta
je struna
pričakovanj. O, ti pozabljena davno —
oživi!
1967