DUHOVNI
PASTIR.
Izhaja vsak mesec. — Velja 8 K na leto.
XX. letnik.	V Ljubljani, maja 1903.	V. zvezek.
Tretja nedelja po Veliki noči. (Varstvo sv. Jožefa.)
1.	Pojdite k sv. Jožefu!
Pojdite k Jožefu, in kar koli vam on poreče, storite. I. Mojz. 41, 55.
Sveta cerkev nas uči, da so dobili nekateri svetniki od Boga pravico, da nam v gotovih rečeh in nadlogah posebno lahko pomagajo. Zlasti nam lahko od Boga izprosijo milosti za tiste čednosti, v katerih so se sami posebno odlikovali, in pomagajo nam zlasti lahko v tistih nadlogah in bolečinah, katere so morali sami pretrpeti. Saj vam je gotovo znano, kako radi in s koliko koristjo se priporočajo krščanski mladeniči in dekleta sv. Alojziju za sveto čistost, v kateri se je ta svetnik tako zelo odlikoval. Marsikdo rad na pomoč pokliče sv. Apolonijo, da bi mu takrat zlajšala bolečine, kadar ga zobje bole, in to pa zaradi tega, ker je ta svetnica morala trpeti grozovito muko, ko so ji vse zobe rabeljni izbili. O sv. Jožefu pa trdi sv. Terezija iz lastne skušnje, da je dobil od Boga pravico, ne samo v nekaterih, ampak v vseh rečeh in nadlogah nam pomagati. To je pa tudi popolnoma verjetno. Saj nam sv. Jožef v vseh čednostih daje prelep zgled, in sv. pismo samo pravi o njem, da je bil pravičen, to se pravi: v vseh rečeh svet in Bogu dopadljiv; in kolike nadloge, križe in težave je moral on zaradi Jezusa trpeti! Zato nam pa zdaj tudi v vseh nadlogah lahko pomaga in nam od Boga lahko izprosi vsako milost, katero potrebujemo za svoje življenje. Da bi se verniki z večjim zaupanjem zatekali k sv. Jožefu, praznuje sv. cerkev danes praznik „Varstva sv. Jožefa“. V resnici veljajo o našem mogočnem varihu in priprošnjiku besede, katere je rekel nekdaj egip-
23
tovski kralj Faraon svojim podložnikom, ko so ga prosili, naj jim pomaga v stiski, namreč beseda: Pojdite k Jožefu, in karkoli vam on poreče, storite. Enako nam tudi pravi naš nebeški kralj, če ga 'prosimo, naj nam pomaga; pravi nam: Pojdite k Jožefu, prosite njega za pomoč, toda storite tudi, kar koli vam on poreče, to se pravi, potrudite se tako živeti, kakor vas on uči. — Čeprav se pa lahko obrnemo do sv. Jožefa v vseh svojih nadlogah, nam je pa vendar on v nekaterih čednostih zlasti lep zgled, in nam posebno v nekaterih rečeh pomaga. In sicer je sv. Jožef naš priprošnjik in zgled v dveh rečeh, katere si hočemo danes bolj natanko ogledati.
Pokažem vam, da je sv. Jožef naš zgled in priprošnjik
1,	v sveti čistosti in
2.	v notranjem življenju. —
I.	Zakaj pa se naj obrnemo do sv. Jožefa, da bi zadobili in ohranili čednost sv. čistosti? Da vam bom ložje odgovoril, hočem to vprašanje razdeliti na dva dela in sicer: 1. Zakaj si moramo sploh priprošnjika poiskati v ta namen in 2. zakaj ravno sv. Jožefa.
1.	Misli si, dragi kristjan, ti imaš pri visokem in imenitnem gospodu nekaj prav važnega opraviti. Sam si pa ne upaš pri tistem gospodu dosti opraviti, imaš pa znanca, ki pri gospodu dosti premore in je tudi tebi nagnjen. Kaj boš tedaj storil? Kaj ne, ti se boš obrnil do svojega znanca in ga boš prosil, naj on zate kakšno besedo reče in se zate potegne. Če imaš tedaj kako imenitno opravilo in si ga sam ne upaš storiti, tedaj si poiščeš priprošnjika. Taka imenitna stvar za nas vse je pa, da zadobimo in ohranimo čednost sv. čistosti. Pač so čednosti, ki so večje, težje in bolj občudovanja vredne, toda nobena ni tako lepa, ljubezniva in pri-kupljiva, kakor sv. čistost. Saj pravi sv. pismo: O kako lep je čist rod: sakaj njegov spomin je večen, ker je pri Bogu in pri ljudeh v časti. (Modr. buk. 4, 1.) Pač so tudi pregrehe, ki so hujše in bolj grozne, toda nobena ni tako grda in ostudna, nobena človeka tako zelo pod žival ne poniža, kakor grda nečistost. Dragi kristjan! če imaš in v srcu ohranjuješ prelepo čednost sv. čistosti, potem bo Jezus rad v tvojem srcu prebival in na onem svetu ti bo dal bliščečo krono večne slave. Če pa si služabnik grde pregrehe, katere nočem zopet imenovati, potem se Bog s studom od tebe proč obrne ter te ne mara; če tudi včasih
kaj dobrega storiš, Bog ne more imeti nad tvojim dobrim delom veselja, kakor bi tudi tebi ne dišala najboljša jed, če bi ti jo kdo prinesel v skledi, ki je vsa z najgršim blatom omazana; in če v ti grdi pregrehi umrješ, potem ne boš dobil krone večne slave, ampak zadele te bodo besede sv. pisma, ki pravi: Nečistniki pa bodo imeli svoj del v gorečem, ognjenem in žveplenem jezeru. {Razod. 21, 8.)
Sami tedaj vidite, dragi kristjani, kako imenitna je čednost sv. čistosti. Ali vam naj še povem, kako težavna je? Kako hitro se pač zgubi in koliko nevarnosti preti tej angelski čednosti, posebno dandanes, ko je tolika spačenost in hudobija na svetu, da bi človek v obupu proti nebesom vpil! Koliko je nesramnežev, ki nedolžne duše pohujšujejo in zapeljujejo, in zraven teh je še sovražnik sv. čistosti, ki ga vsak seboj nosi, namreč lastna strast in poželjenje. Kdor hoče dandanes čist in neomadeževan ostati, je podoben človeku, ki mora po blatu hoditi, ne da bi si obuvalo umazal. Vsak izmed nas mora pripoznati z besedami sv. pisma: Videl sem, da ne morem biti is lastne moči čist. Zato mora pa tudi vsak, kdor hoče imeti to čednost, pristaviti nadaljne besede: Zato sem Boga prosil, da bi mi jo dal.
Če pa hočemo mi ubogi in revni ljudje, mi nehvaležni grešniki, od Boga to milost dobiti, mi, ki smo tolikrat ljubega Boga razžalili in le kazen in pogubljenje, ne pa večno zveličanje zaslužili, ali ne potrebujemo pri tem priprošnjika, ki bi za nas pri Bogu prosil?
2.	Katerega priprošnjika pa naj si izberemo v ta namen? Pojdite k Joseju, pravi nam nebeški kralj, in karkoli vam on poreče, storite. Da, dragi kristjani, za Marijo prečisto devico ne vem nobenega svetnika, ki bi nam dajal tako lep zgled v sveti čistosti, kakor sv. Jožef.
Kako čist je pač moral biti sv. Jožef, ker ga je Sin Božji sam izbral za ženina svoji deviški materi in za svojega lastnega rednika? Ali si pa mar morete misliti, da bi bila hotela Marija, najčistejša devica, živeti in stanovati z možem, ki ni imel najpopolnejše čistosti, katerega telo in duša bi ne bila popolno čista 'n neomadeževana? In sami veste, kako zelo sovraži Bog vsako nečistost! Ali vas moram mar še opomniti na vesoljni potop, na Sodomo in Gomoro, katero je z ognjem in žveplom pokončal, ker so ljudje v njej nečistovali? In a!i si morete potem misliti,
23*
da bi si bil Sin Božji tacega moža izbral za svojega rednika, ki bi bil le količkaj tej grdi pregrehi vdan? Ne, nikdar ne!
Če je bil pa sv. Jožef že takrat tako čist, ko je bil od Boga izvoljen za ženina Marije in rednika Jezusovega, kako je pač morala njegova čistost od dne do dne lepša in popolnejša postajati, ker je ž njo skupaj prebival, ki je studenec vse čistosti in kraljica devic! Da, ali pa more tisti, ki je že popolnoma čist, še čistejši postati? Le poglejte polja in travnike, ki so s snegom pokriti, na kak mračen temen dan, in poglejte potem iste s snegom pokrite travnike, kedar prijazno solnce sije in je nebo čisto, kakor ribje oko, ali se nam ne vidi takrat sneg še bolj bel in bliščeč? Tako je bilo tudi pri sv. Jožefu — in kako čudovito lepa in bliščeča je morala pač biti njegova čistost!
Zato Vam pravim, dragi kristjani, in posebno tebi, krščanska mladina: Ako hočete nebeško čednost sv. čistosti neomadeževano ohraniti, pojdite k Jožefu. On, ki se je sam tako zelo v tej čednosti odlikoval, jo bo gotovo tudi vam izprosil, ako se mu boste zanjo priporočili. Molite tedaj večkrat k sv. Jožefu, posebno ob času skušnjave.
Toda storite tudi, kar koli vam on poreče, to se pravi, potrudite se, in posnemajte njegov lep zgled. Kako pa je mogel sv. Jožef tako veliko čistost dobiti in ohraniti? Pred vsem ga je seveda Bog podpiral s svojo milostjo, toda tudi on sam si jo je pridobil s svojo ponižnostjo, samoto in čuječnostjo. In če hočeš tudi ti, dragi kristjan, čist biti, moraš biti tudi ti ponižen, moraš, sam nase paziti in samoto ljubiti. Če pa svojih počutkov nič ne krotiš, če s svojimi očmi zmirom okoli sebe gledaš, rad poslušaš nespodobne pogovore in tudi sam kaj vmes rečeš, če se ne ogiblješ nevarnosti in lahkomišljenih tovarišev in tovaršic, če le gledaš, kako s svojo lepo obleko in nečimurnostjo drugim dopadaš in ter kar v srce zveseli, če ti kdo pravi, kako si lep, o veruj mi, potem nisi čist, ali pa vsaj dolgo ne boš ostal. Bodi ponižen, ljubi samoto in ne hodi po veselicah in lahkomišljenih družbah, pazi na svoje počutke in na svoje oči, in ohranil si boš sv. čistost.
Posnemaj pa tudi sv. Jožefa v njegovi pokorščini. Ko mu je angel po noči ukazal, da naj precej vzame dete Jezusa in njegovo mater Marijo in naj beži v Egipet, tedaj je takoj ubogalf je vstal in šel. Tako moraš tudi ti ubogati namestnika božjega, svojega spovednika, in mu moraš vse svoje napake in skušnjave odkritosrčno povedati, da ti bo lahko svetoval. In če ti sve-
329
tuje ali ukaže, da moraš zapustiti bližnjo priložnost k grehu, da moraš raztrgati vsako znanje, ubogaj, če prav ti je težko ubogati. Potem si boš rešil in ohranil sv. čistost, največji svoj zaklad, kar ti jih je Bog dal.
Slednjič je sv. Jožef zmirom popolniši postajal v sv. čistosti, ker je zmirom občeval z Jezusom in Marijo. Tudi tvoja čistost, dragi kristjan, bo zmirom lepša, če boš rad občeval z Jezusom in Marijo, to se pravi, če boš rad molil in se za notranje življenje prizadeval.
II In s tem sem pa že imenoval drugo stvar, v kateri se moramo sv. Jožefu priporočati, in o kateri vam hočem govoriti zdaj v drugem delu današnje pridige. — Kaj pa mislim s tem,
• če pravim sv.Jožef naj bo naš priprošnjik in zgled v notranjem življenju?
Mislite si kristjana, ki se skrbno varuje in zdrži vsakega smrtnega greha; vsako nedeljo gre k sv. maši, gre parkrat v letu k spovedi in sv. obhajilu, moli zjutraj in zvečer, pred jedjo in po jedi. Toda čez dan pa tiči, kakor pravimo, popolnoma v svojih opravilih; on misli samo na to, kako bo sedaj kako delo opravil, kako si bo kako veselo urico privoščil, na Boga pa čez dan prav malo misli. Vidite, dragi kristjani, ta nima notranjega življenja, ampak zunanje, on se briga le za posvetne reči. Drug kristjan pa tudi pridno opravlja svoja vsakdanja dela, toda pri tem si pa misli: Roke pri delu, srce pa pri Bogu. Komaj se zbudi, je njegova prva misel pri Bogu; preden začne kako delo, ga zmirom Bogu daruje in posveti; on se ne trudi toliko, kako bi si vsakdanji živež pridobil ali denarja prihranil, ampak kako bi Bogu veselje napravil in njegovo sveto voljo izpolnil. Večkrat misli na to: Bog je pri meni, On me vidi, zato ga večkrat moli s svetim spoštovanjem in mu vse daruje. Če kaj dela, tedaj ne vpraša: Kaj meni dopada? Kaj meni prinaša dobiček in užitek? — ampak: Kaj hoče Bog? Kako morem njemu veselje napraviti in mu pokazati svojo ljubezen in hvaležnost? Ako mu dd Bog pri njegovih delih blagoslov, ter mu da dobro letino, tedaj spozna > Pri tem dobrotljivost svojega nebeškega Očeta, kateri zanj tako ljubeznivo skrbi. In če ga zadene kaka nesreča, tedaj je prepričan, ča mu je nebeški Oče to poslal, da ima ljubi Bog pri tem gotovo dober namen, in takrat voljno potrpi in sklene svoje trpljenje z Jezusovim trpljenjem na križu. S kratka: zmirom misli le na Boga, povsod vidi le njegovo ljubeznivo roko. \ idite, tak kristjan pa ima notranje življenje.
Kdor pa ima, dragi kristjani, tako notranje življenje, ta je našel velik zaklad. Ze na tem svetu je dosti bolj srečen in vesel, kakor tak kristjan, ki sicer za silo izpolnjuje svoje krščanske dolžnosti, pri tem pa le malokedaj na Boga misli in le za zunanji svet živi. Kdor ima le zunanje življenje, temu napravljajo njegove molitve sitnosti in težave; kristjana pa, ki ima notranje življenje, tako le veseli. Kar se mu veselega prigodi, ga še enkrat bolj veseli, ker ve, da mu je ljubi Bog to veselje napravil. Kar se mu pripeti žalostnega in težavnega, ložje prenese, ker ve, da mu dobrotljivi Bog to zaradi tega pošilja, da bi ga v dobrem in v potrpežljivosti skušal in da mu hoče dati za trpljenje tega sveta enkrat večno veselje v nebesih. In kakor sem vam že enkrat pravil, tak kristjan dela vse iz dobrega namena, vse iz ljubezni do Boga in s tem vsako, tudi najmanjše delo stori zaslužljivo za nebesa, med tem ko oni kristjan kar tja v en dan živi, brez za-služenja za oni svet in bo prišel enkrat s praznimi rokami pred svojega sodnika.
Če si pa hočemo pridobiti ta velik zaklad notranjega življenja, na koga se moremo pač lepše obrniti, kakor na sv. Jožefa? Ali, kje pa najdete, dragi kristjani, lepši zgled notranjega življenja, kakor v hišici v Nazaretu, kjer živi sveta družina? Tu je sv. Jožef zmirom občeval z Jezusom in Marijo. Med tem, ko je s svojimi rokami pridno delal, da bi sebi in svojim vsakdanji živež preskrbel, so bile njegove misli in njegove želje zmirom le pri Jezusu. Vsak pogled iz Jezusovih oči, vsaka beseda iz njegovih ust je še bolj užgala njegovo ljubezen do nebeškega Deteta. Kar je storil, kar je delal, kar je trpel — saj je vse bilo iz ljubezni do Jezusain Marije.
Zato, dragi kristjan, če si hočeš pridobiti veliki zaklad notranjega življenja, pojdi k Jožefu. Prosi ga večkrat, naj te on priporoči ljubemu Jezusu in pri njem prosi za te. Toda stori tudi, kakor te sv. Jožef uči s svojim lepim zgledom. Pred vsem posnemaj njegovo ponižno in skrito življenje. Kdor brez potrebe zmirom z drugimi ljudmi občuje, kdor zmirom le išče, kje se bo v kaki druščini kaj razveselil, pomenil, kdor ne zna svojih počutkov, posebno svojega jezika brzdati, ta ne more imeti notranjega življenja. Zato, dragi kristjan, brzdaj svoje oči, svoja ušesa in posebno svoj jezik. Saj pravi tako lepo sv. apostol lakob: Ako pa kdo nični, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, je prazna njegova pobožnost. (I. Jak. 1, 26.) Varuj se nepotrebnega govorjenja, posebno o slabostih svojega bližnjega, nikar
zmirom drugih ne ogovarjaj; ne mčni se za vsako novico, ki se zgodi v župniji, sploh se ne mčni toliko za druge, ampak sam nase rajši pazi, boš videl, da bo bolje zate.
Slednjič moraš pa tudi sv. Jožefa posnemati v zatajevanju lastne volje in v njegovi pokorščini. Sv. Jožef ni hotel, da bi se bila zmirom zgodila njegova volja, ampak Božja, če prav mu je bilo to težko in hudo. Tako se moraš tudi ti, dragi kristjan, potruditi, da boš svojo lastno voljo zatajeval, svoje lastno nag-nenje zatiral, svojo svojeglavnost in trmo premagoval, svoje predstojnike zaradi Boga ubogal, svoje stanovske dolžnosti zvesto spolnoval, križe, trpljenje in bridkosti voljno prenašal. Če pa tega nočeš storiti, potem vsa tvoja pobožnost še piškavega oreha ni vredna. Brez zatajevanja svoje lastne volje in svojeglavnosti, brez prave in ponižne pokorščine, ne boš imel nikoli prave, zdrave pobožnosti, kakor jo je imel sv. Jožef, ampak potem je vse skupaj le neka sanjarija in hinavščina. Če le zdihuješ in svoje oči obračaš proti nebu, pa še ne smeš misliti, da si pobožen. V ponižnosti, pokorščini in potrpežljivosti se kaže prava pobožnost. Potrudite se, dragi kristjani, da boste posnemali sv. Jožefa tudi v njegovem notranjem življenju, s tem, da si boste vzeli za zgled njegovo ponižnost, pokorščino in potrpežljivost. Posnemajte ga pa tudi, kakor sem vam že prej rekel, v njegovi čistosti.
Z dobro velikonočno spovedjo ste iztrebili vso nečistost iz svojega srca in sklenili, da se boste zanaprej vsake nečistosti bolj bali, kakor strupa in smrti; bežite zato hitro pred vsako bližnjo priložnostjo k grehu in sklenite, da boste vsak dan ta sklep ponovili in v skušnjavah na pomoč poklicali presveta imena: Jezus, Marija, Jožef. Sklenite pa tudi sv Jožefa posnemati v njegovem notranjem življenju, s tem, da boste svoje molitve bolje opravljali, vsak dan dober namen obudili, da boste radi in s spodobno pobožnostjo, brez govorjenja in pomenkvanja pri sv. maši in da boste večkrat prejemali sv. zakramente. Če boste tako sv. Jožefa posnemali v njegovi čistosti in notranjem življenju, če ga boste večkrat zdaj v življenju na pomoč poklicali, potem smete upati, da vam bo on tudi zadnjo uro na strani stal ter vam pomagal srečno umreti. Če boste v življenju večkrat njegovo ime poklicali, potem vam bodo tudi zadnji trenutek vašega življenja prišle v usta sladke besede: Jezus, Marija, Jožef. — Amen.
M. K.
2.	Slaba priprava za srečno smrt.
Še malo, in me več ne bodete videli; in zopet malo, in me bodete videli, ker grem k Očetu.	Jan. 16, 16.
v
Se malo in me več ne bodete videli! S temi besedami se je poslovil Jezus od svojih učencev pred svojim trpljenjem, potem ko je postavil zakrament sv. Rešnjega Telesa in s tem pokazal svojo največjo ljubezen do ljudi. Še tisti večer pa, ko je prej tako ljubeznivo govoril s svojimi učenci, je začel svoje bridko trpljenje. Nehote nas spominjajo besede: Se malo, in me več ne bodete videli na čas, ko bomo morali mi zapustiti solzno dolino in iti v večnost, da damo odgovor o svojem hiševanju. Kako kratko je naše življenje. Zdaj smo, in skoraj nas več ne bo. Resnično! kakor senčna podoba gre mimo človek, in je zastonj nepo-kojen; zaklade skupaj spravlja, in ne ve. komu jih nabira. (Ps. 39, 7.)
Vse naše življenje, pravi sv. .Gregor, kaj je druzega, kakor vedno umiranje. Le kratke sanje so naše življenje na zemlji, večina ljudi trdno spi in se prebudi prepozno v dolgi večnosti, v katero stopi brez vse prave priprave. — Dve reči ste, katere ljudje premalo premislijo, kratko življenje in neskončna večnost. Dve reči ste, za kateri ljudje premalo skrbe, za večno bogastvo in premoženje in za srečno poslednjo uro. Med vsemi nauki je eden najbolj potreben: Kako moramo živeti, ako hočemo srečno umreti, in to naj bo zapopadek mojega današnjega govora.
Kaj nam je storiti, da se vredno pripravimo na srečno zadnjo uro? Ljubi bratje in sestre, da se srečno pripravimo za smrt, treba so nam tri reči:
1. Kdor hoče srečno umreti, ne sme nikdar pozabiti, da bo skoraj umrl. Vsak list, ki pade v jeseni z drevja, oznanjuje tebi, o človek, da boš tudi ti skoraj padel pod zemljo in ondi črvom v živež. Vsaka travica, ki leži pokošena na senožeti, govori tebi, o človek, da bo tudi tebe kmalu pokosila kosa neusmiljene smrti. Človek je kakor trava na polju, kakor roža razcvete in zopet hitro odcvete in ne ostane, pravi Job. Vsak mrtvaški zvon je nebeški glas, ki tebi pravi: O človek, spomni se, da nisi doma na tem svetu, danes pojem v večnost tvojemu bratu, jutri bom pa tebi zapel. Vsak nov grob na pokopališču kaže tudi
tebi vrsto, v kateri boš skoraj tudi ti počival. Da, iz vsakega groba govorč mrtvi strašne besede: Danes meni, jutri tebi. Vsako večerno solnce, ki zahaja in ti pravi »lahko noča, te tudi uči, da boš zapustil skoraj tudi ti ta svet, kadar se pred tvojimi očmi na večno stemni. In kadar se vležeš zvečer na posteljo, tudi tvoja postelja tebi govori: Človek, spomni se, da bo kmalu tvoja postelja črni grob, tvoje ležišče hladna zemlja! Zdaj se vležeš, ali pa zopet vstaneš, tega ne veš. O srečen človek, ki vedno misli na svojo zadnjo uro; lahko se bo varoval greha, lahko premagoval skušnjave, skrbno za dolgo večnost živel; in kadar pride enkrat smrt, ne bo mu škodovala strašna pošast, pred katero bi se tresel, ampak dobro znana ljubezniva prijateljica mu bo, ki mu bo podala roko in ga peljala iz te solzne doline v ljubi očetovi dom. V vseh svojih delih spominjaj se, pravi sv. Duh, štirih poslednjih reči, in vekomaj ne boš grešil.
Oh, kako nespametni so vendar posvetni ljudje, ki se smrti tako bojijo, da se še zmisliti nečejo nanjo. Oni beže pred smrtjo, ali smrt jih povsodi lovi; najde jih nepripravljene, jih poseče in pogubi. Vsi taki ljudje so podobni nespametni ptici, ki ima visoke noge in dolg vrat in se imenuje noj. Pravijo, da ona, kadar sovražnika ugleda, beži in vtakne svojo glavo v goščo ali pesek, da ga ne vidi, ker misli, da jo tudi lovci ne bodo videli. Ali lovci jo dobro vidijo ter pridejo in jo ubijejo. Oh kako nespametno je, ako pameten in prebrisan človek tako neumno ravna! Kdor hoče torej srečno umreti, mora biti s smrtjo prijatelj, ne pa sovražnik, in se vsak dan saj enkrat zmisliti, da bo umrl. Kako lepa in sveta je torej tista navada kristjanov, da vsak večer, predno se vležejo, molijo za srečno zadnjo uro na čast Jezusu na križu in žalostni materi Mariji pod križem! Iščite in bote našli srečno in veselo zadnjo uro tudi vi.
2.	Kdor hoče srečno umreti, mora nadalje tudi vse svoje žive dni skrbeti, da ne zgubi prave poti, ki pelje k srečni smrti in v veselo večnost, da se zvesto drži pota sv. nedolžnosti ali pa resnične pokore Ljube, drage nedolžne duše, ki hodite po ravni, najlepši poti nedolžnega življenja, o ne dajte se zapeljati, ne zapustite nebeške steze; hodite zvesto po nji do konca svojih dni, da bo vaša poslednja ura lepa, srečna in vesela vaša smrt. Kadar vas obhajajo hude skušnjave, kadar vas obdajajo zapeljivci, vam kažejo zapeljivo blago, vam ponujajo goljufive dobrote in veselje tega sveta, da bi za njimi potegnili
in zapustili lepo stezo nedolžnosti, o takrat se spomnite na smrt ki bo storila konec vsem tem pregrešnim dobrotam, in spremenila kratko veselje v večno žalost. — Oh kako srečna in vesela pa bo nasproti vaša zadnja ura, ako ohranite svojo lepo nedolžnost, kakor cvetočo lepo rožo, ki jo nebeški vrtnar Jezus Kristus presadi iz te revne solzne doline v nebeški raj! Tako bote tudi vsi. tam v nebesih vekomaj cveteli, veseli svoje svete nedolžnosti.
Pa tudi vi, spokorniki in spokornice, ki ste zapustili široko1 pot pregrešnega življenja, vi izgubljeni sinovi in hčere nebeškega očeta, ki ste se povrnili v naročje najboljšega Očeta, ve izgubljene ovčice Jezusove, ki ste zaslišale zopet njegov glas, in se prijele najboljšega Pastirja, ki vas nese nazaj v čredo svojih izvoljenih, vas opominjam in vam kličem: Ostanite stanovitni v svojem sklepu, ne zapustite več ostre steze resnične pokore; le nekaj let, dni in ur še, in pride tudi vaša poslednja ura, vesela in srečna za vas! Bog noče smrti grešnikove, marveč da se spokori in živi; tudi vi, ki ste se spokorili, boste večno pri Bogu živeli, angeli božji, ki imajo večje veselje nad enim grešnikom, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki pokore ne potrebujejo, bodo tudi vas veselo sprejeli v večno življenje, ako do konca zvesti ostanete.
Da bote pa zamogli po pravi poti hoditi, ki pelje v večno življenje, potrebno je, da storite večkrat sami s seboj račun, izprašate svojo vest, pregledate svoje življenje, in se po sv. izpovedi očistite. Ako hočete ostati stanovitni na stezi pravičnega življenja, morate pristopiti prav pogosto k božji mizi in se zjediniti s preljubim Jezusom. Jas sem vinska trta, in vi ste mladike; te v meni ostanete in jas v vas. bote veliko dobrega storili, ker bres mene ne premorete nič, pravi Gospod.
Kako slabo se pa pripravlja kristjan za srečno smrt, ki gre v letu samo enkrat k izpovedi in k sv. obhajilu. Lahko zadene človeka nagla smrt in mu ni dano več prejeti svete zakramente; podati se mora tako nepripravljen v dolgo večnost. Predragi moji poslušavci, ki ste mene zvesto poslušali, ubogajte in vzemite si h srcu moj današnji opomin: prejemajte prav pogosto in vredno sv. zakramente, hodite po svoji potrebi in po nasvetu svojega spovednika večkrat k spovedi in sv. obhajilu, tako boste pripravljeni, kakor modre device, sprejeti nebeškega ženina in iti ž njim poslednjo uro na nebeško svatovščino.
3.	Kdor hoče srečno in veselo umreti, mora pa slednjič tudi skrbeti za nebeške zaklade, ki mu bodo ob smrtni uri ostali in ga spremijo v dolgo večnost in to so sv. čednosti in dobra dela. Vsakteri izmed nas ima trojne prijatelje v tem življenju. Prve veliko čisla, noč in dan za nje skrbi, ali kadar največ pomoči potrebuje, na zadnjo uro, ga brezusmiljeno zapustč. To so naše posvetne dobrote in pozemeljsko premoženje. Drugi prijatelji, ki se tudi na nje zanašate, vas spremijo do groba, tam zadnjikrat nekoliko solza potočijo na vaš grob, potem pa vas prav kmalu pozabijo. To so vaši sorodniki, znanci in prijatelji. Tretji prijatelji pa, katere najmanj čislate, katere večkrat zaničujete, za malo dobička zavržete in prodaste, oni nas na poslednjo uro ne zapuste, marveč nas spremijo v neskončno, neznano večnost, pred ostrim in pravičnim sodnikom za nas govorč in nam izprosijo usmiljenje pri Bogu. To so sv. čednosti in dobra dela. Zatorej opominja Kristus: Delajte si prijatelje — napravljajte si zaklade v nebesih.
Kako si pa hočem pripraviti dobrih del, porečeš morda, ker sem sam sirota? O ne misli tega, da bi ti ne bilo mogoče! Vsak stan, vsak dan, vsaka ura ima zadosti priložnosti, si nabirati zakladov za nebesa. Vsak požirek hladne vode, ki jo daš ubogim, svojega plačila ne bo izgubil. Kralj kakor berač, gospod kakor hlapec stori svojo dolžnost, ako pomaga potrebnemu po svojem premoženju. In če, dragi moj, druzega dobrega storiti ne moreš, moli za duše v vicah, ne boš izgubil svojega plačila. Delajte, pravi Kristus, dokler je dan, ker pride noč vaše smrti, ko vam ne bo več mogoče delati. Več ko bote dobrega storili, lepši krono boste nosili v nebesih.
Predragi moji! Ce živite na zemlji v revščini, skrbite pa za to, da pojdete bogati svetih čednosti in dobrih del v naš pravi dom! Veseli boste izročili svojo dušo, bogato dobrih del, Bogu svojemu stvarniku, voljno povrnili pest prsti materi črni zemlji, in tako srečno sklenili svoje časno življenje. In kakor solnce ne ugasne, temveč le še lepši sveti onkraj sveta, tako se boste svetili tudi vi v nebeški lepoti polni svetih čednosti in dobrih del na vse veke. Slišal sem glas iz nebes, ki mi je rekel: Blagor mrtvim, kateri v Gospodu umrjd; od zdaj, reče Duh, naj počivajo od svojega truda, zakaj njih dela gredo za njimi Amen.
J. š-lj.
Četrta nedelja po veliki noči.
1. Potrpežljivost.
Za vas je dobro, da jaz grem.
Jan. 16, 6.
Zadnjo nedeljo smo slišali, da je Gospod Zveličar svojim apostolom priporočal za slovo — potrpežljivost. Isto čednost polaga jim na srce tudi v današnjem sv. evangeliju. Učencem je bilo hudo, da jih bo njihov Učenik zapustil. In v resnici je bilo to zanje silno žalostno; zakaj ostati so morali osamljeni sredi njim sovražnega sveta; ne bo več Gospoda, ki bi jih bil pred Judi zagovarjal, kakor do zdaj, ki bi jih poučeval in jim svetoval. — Lahko so bili potrti. Ali Učenik jih potolaži rekoč: Nikar ne žalujte, ampak potrpite, zakaj, za vas je dobro, da jaz grem k Očetu, ker vam bom odtod poslal sv. Duha, ki vam je tolikanj potreben pri vašem apostolskem delovanju; če pa ne grem k Očetu, sv. Duh ne bo k 'vam prišel. Zato ne žalujte, ampak še veselite se mojega odhoda!
Kakor nad apostole, tako pridejo tudi nad nas večkrat križi in težave. To ježe vsak sam poskusil. O koliko je reve na svetu! Enega n. pr. tare dolgotrajna, mučna bolezen, v kateri si sam skoro nič pomagati ne more. Druzega zopet zaničujejo in prezirajo, včasih tudi po krivici. Tretji ima nesrečo na polju, pri živini; bolezen gospodari v njegovi hiši, smrt mu ugrabi katerega izmed dragih sorodnikov. Četrti živi pri kopici lačnih otrok v revščini, iz katere si ne more pomagati. Tu imajo starši neubogljive, uporne, razuzdane otroke, ki jim s svojim nekrščanskim življenjem belijo lasč, kopljejo zgodnji grob, morda jih še zaničujejo ali cel6 pretepavajo; tam so zopet dobri otroci, ki imajo neverne, jezi ali pijančevanju udane starše. Tu je bogatin, ki navidezno nima nikakih težav, ali ko bi mogli pogledati v njegovo dušo, videli bi, da mu marsikaka bridkost napravlja britke ure; tam je zopet starček, ki je ves pohabljen, nadložen; vrhutega ga pa še zaničujejo in mu najpotrebnejšega ne privoščijo, s kratka: vsak človek, bodisi tega ali onega stanu, bogat ali reven — ima križe in težave. — Kdor se jih more znebiti in otresti, naj se jih znebi — ali popolnoma brez njih biti pa ne moremo in ne bomo, dokler živimo. — Ker že torej moramo vsak svoje križe in težave nositi, kako naj pa storimo, da jih bomo potrpežljivo in lažje nosili? Ne morem drugače odgovoriti, kakor da rečem:
Udajmosev voljo božjo! Prepričani bodimo, a) da pridejo od Boga: ali jih Gospod Bog kar naravnost, neposrednje pošilja, kakor: bolezen, naglo smrt, točo itd. ali pa vsaj pripusti, da nas to ali ono zadene, b) Ne pozabimo pa tudi, da nam Bog pošilja vse križe iz najboljšega namena in c) nam ž njimi pomaga v nebesa.
I.	Vse, kar sena svetu zgodi, se ne zgodi brez vednosti in pripuščenja božjega. Tudi najmanjša stvarca se ne zgodi brez volje božje. Saj pravi sv. pismo, da še las ne pade s glave bres vednosti nebeškega Očeta. Bog namreč sveta ni samo vstvaril, ampak ga še vedno vlada in vodi. On skrbi zanj, kakor dobri oče za svojo hišo in za one, ki v njej prebivajo Da si, predragi kristjan, ravno v teh okoliščinah, da si ravno v tej službi, in živiš ravno s temi ljudmi skupaj — to se ni zgodilo brez vednosti, brez pripuščenja božjega. In to skrb, s katero Bog ves svet vlada, imenujemo previdnost božjo. Ker torej Bog ves svet vlada, zato pa tudi On pošilja križe in težave človeku. Kakor sv. Jakob pravi, da pride vsak dober dar od sgorej, od Očeta luči, tako lahko rečemo in moramo reči o križih: vsi pridejo od Boga. To resnico, važno resnico, je potrdil že pobožni Job v starem zakonu. Znano je, da je po pripuščenju božjem prišel ob vse premoženje in otroke in slednjič ga je zadela še huda bolezen — in kje je iskal on začetek in izvor vsem tem težavam? Pri Bogu! Če smo dobro is rok božjih prejeli, pravi, sakaj bi pa tudi slabega ne? — Spoznal je, da mu je Bog poslal težaven križ. — Tako je poslal Bog tudi kralju Davidu velik križ s tem, da se je njegov lastni sin Absalom zoper njega vzdignil ter ga preganjal in da mu je drug sin umrl nagle smrti. Prerok Natan sam mu je povedal, da je Bog poslal sinu smrt. — Kakor nekdaj, tako je tudi zdaj. Ravno tisti Bog, ki je v starem zakonu pošiljal trpljenja in težave, jih pošilja še dandanes. Seveda si je človek večkrat sam kriv svoje nesreče, ali brez vednosti in pripuščenja božjega ni prišla. — In ravno ta resnica: božja volja fe, da to ali ono trpim, more vernega kristjana v križih in težavah zel6 potolažiti.
II.	Drug vzrok, zakaj svoje križe in težave voljno prenašajmo, je v tem, ker nam jih Bog pošilja iz najboljšega a m ena. To resnico nam zatrjuje lastnost Božja, ki se glasi: „Bog je neskončno dobrotljiv: skrbi po očetovsko za vse svoje
stvari; vse dobro imamo od njega.“ Boga si torej ne smemo misliti kot ostrega trinoga, ki bi z nami ravnal le trdo, brez usmiljenja in srca, ampak kot dobrega, skrbnega Očeta. — In to je On tudi v resnici, zato ga kličemo: „Oče naš, kateri si v ne-besih.“ Mi smo po sv. krstu postali njegovi duhovni otroci in to smo toliko časa, dokler ga nismo razžalili s kakim smrtnim grehom, dokler živimo v posvečujoči milosti božji. On je torej naš skrbni Oče, ki nas ljubi in nas želi zveličati. Kakor pa skrben pozemeljski oče ne ljubi samo takrat svojega otroka, kadar mu skazuje dobrote, ampak tudi takrat, kadar ga kaznuje, mu vsega po volji ne stori, ker ve, da bi mu škodovalo, tako nam tudi nebeški Oče pošilja križe in težave iz same ljubezni do nas. On nam hoče dobro na duši, v večnosti, zato nas včasih tepe. On ima torej z nami pri križih in težavah najboljše namene; zato so ti za nas velika dobrota. Kako to?
Tu n. pr. je bolnik, ki že dolgo leži in veliko trpi. Bog mu je poslal bolezen. Zakaj neki? Ta bolnik je morda v svojih prvih letih — v letih mladosti, v letih norosti — pregrešno živel, na Boga popolnoma pozabil, le svojim strastim stregel. Če bi bil v onih grehih umrl, Bog vč, kaj bi bilo z njim v večnosti! Modri Oče nebeški gaje položil na bolniško postelj; grešnik jame premišljevati svoj žalostni dušni stan, kaj ga čaka, če tako umrje brez pokore v svojih grehih — vsi grehi stopijo mu živo pred oči, zave se, kaj je z njimi zaslužil — kesa se jih, spove, trdno sklene vprihodnje se jih varovati, mašnik mu podeli sv. odvezo, odpuščeno mu je, njegova duša je rešena, ko bi bila drugače pogubljena. Tako modri Oče telesno grešnika tepe, ali pri tem ga ozdravi na duši. O kolikim je bila in je še ravno bolezen povod spreobrnenja. Ko bi se bilo izgubljenemu sinu na tujem vedno dobro godilo, bi se nikdar ne bil nazaj povrnil k svojemu Očetu. Tako bi tudi grešnik v smrtnih grehih umrl, ko bi mu Bog bolezni ne poslal. Sv. Avguštin pravi, „da se ima veliko svetnikov le bolezni zahvaliti, da so svetniki postali, ko bi bili drugače po-gubljeni.“ — Veliko jih je Bog v revščino postavil; da nimajo druzega, kakor to, kar si s krvamimi žulji zaslužijo — zakaj? Zato, da bi jih bogastvo ne omotilo in ne pogubilo; zakaj sv. pismo pravi: Lažje je iti kameli s ko a šivankino uho, kakor bogatimi v nebo. (Mat. 19, 24.) Zakaj je Bog tebi vzel ljube stariše, otroke, dobrotnike, itd.? Zato, da se ne bi preveč nanje zanašal, ampak v Boga zaupal; da bi spoznal, da ni tu na zemlji naša
prava domovina, ampak da proti drugi potujemo. Kakor je bilo za Jezusove učence dobro, da se je Gospod od njih ločil, tako je tudi zate smrt tvojih dragih sorodnikov dobra, akoravno tega zdaj še ne spoznaš.
Večkrat se zgodi, da umrje deček, deklica v nežni mladosti. Zakaj neki? Vsegavedni nebeški Oče je videl, da bi v poznejših letih na napačno pot zašel, se razuzdanemu življenju udal; da bi ga pred tem obvaroval, pokliče tacega dečka ali deklico že zdaj k sebi, dokler sta še nedolžna. Zato, dragi starši, ako res ljubite svoje otroke, ne bote čez mero žalovali, ako vam Bog še majhne vzame. Gotovo smete biti prepričani, da so krstno nedolžnost še neomadežano nesli pred božje jagnje — Jezusa Kristusa. —
Iz vsega tega spoznamo, da nam modri Bog križe: bolezen, smrt, revščino, zaničevanje itd. pošilja le k našemu pridu in nam hoče s tem koristiti na duši. Križi in težave so nekake poslanke božje, katere nas k Bogu pripeljejo, naše misli k Njemu obračajo. Da, ko bi človek prav nič trpeti ne imel, bi kmalu na Boga in na svoj nebeški dom pozabil, bi nobenega hrepenenja ne imel po nebeškem veselju — češ saj se mi že tukaj tako dobro godi, da se mi bolje ne more. Človek pa, ki se za Boga nič ne zmeni in njegove zapovedi, ampak živi le po svojem pregrešnem nagnenju, je pa najbolj nesrečen človek na svetu in če bi imel tudi na tisoče premoženja in če bi ga tudi vse častilo — kaj mu bo to pomagalo na zadnjo uro, ko bo stal pred svojim ostrim sodnikom? —
Križi in težave nas torej opominjajo, da je naša zemlja le „dolina solz“, da ni ona naš pravi dom, ampak nebesa. Zato ne bodimo nevoljni, ako nas obiščejo, ampak s ponižnim, da, hvaležnim srcem jih sprejmimo.
III.	Križi in težave nam pomagajo v nebesa.
Poglejmo le egiptovskega Jožefa. Lastni bratje njegovi so ga bili prodali, po krivici je bil zatožen in v ječo vržen, ali ravno ta njegova nesreča mu je pripomogla do največje sreče — postal je kralj. — V ječi namreč je kraljeyemu točaju in peku prav modro sanje razložil, o tem je kralj Faraon zvedel, ga je poklical k sebi ter postavil za kralja egiptovskega.
Poglejmo Kristusa! Šel je v svoje nebeško veličastvo le po poti trpljenja- za seboj tudi nas vabi rekoč: Kdor hoče moj učenec hiti.. . (Mat. 16, 24.) — Ni svetnika v nebesih, da bi ga Bog po poti trpljenja ne bil vodil v nebesa.
Ker si torej s trpljenjem toliko dobrega zaslužimo, zato ne godrnjajmo v njem, ampak udajmo se volji božji, če tudi vselej ne vemo, zakaj trpimo — Bog že vč. —
Za odvrnenje bridkosti smemo pač moliti, ali vselej tako, kakor je Kristus na Oljski gori molil, ko je rekel: Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih trpljenja od mene, pa ne, kakor jaz hočem, ampak kakor Ti. V božjo voljo udani moramo moliti — taka molitev bo uslišana. Kadar torej prosiš, dragi kristjan, za srečo ali zdravje pri hiši, za odvrnenje bolezni, nesreče, za dobro letino itd. — vselej reci: „Ne moja, ampak Tvoja volja, o Oče nebeški, naj se zgodi." — Kakor Ti za bolj prav spoznaš, tako pa stori. Taka — v božjo voljo udana molitev je kaj Gospodu dopadljiva in všečna.
Važne so resnice, katere smo danes slišali — važne posebno zato, ker zadevajo vsacega človeka, ki ima križe in težave. Te pridejo od Boga — včasih si jih res sami napravljamo, ali pa jih Bog pripusti. Pošilja nam jih pa Bog iz najboljšega namena, ker hoče naši duši dobro. On nas sicer tepe, ali s tem nas hoče boljšati; s križi in težavami nas hoče že na tem svetu spokoriti, da nas na onem ne bo treba. Če pa enkrat to vemo, prenašajmo jih prav voljno in udano v njegovo sv. voljo. Poljubljajmo roko božjo, ne samo takrat, kadar nam dobrote izkazuje, ampak tudi takrat, kedar nas kaznuje. — Škof Slomšek kaj lepo pravijo: ako hočemo srečno živeti, nam ni potreba visocega stanu, ne bogastva, ampak samo treh reči: Vse to želeti, kar Bog hoče, — taka storiti, kakor Bog hoče, — voljno trpe ti, ker Bog tako hoče.
V tem je zapodadena vsa krščanska modrost. Ako nas torej križi zadenejo, udajmo se v božjo voljo, zakaj „kar Bog naredi, vse prav stori." Amen.
—k.
2. Slaba skrb kristjanov za službo božjo.
In kadar on pride, bo svet prepričal .	greha.	Jan. 16, 9.
Veliko je pridigarjev na svetu, ki uče ljudi, mlade in stare, bogate in revne, imenitne in preproste. Med vsemi pa sta poglavitna dva pridigarja, ki svoje resnice oznanujeta ljudem. Toda kako velik razloček je med njima današnji dan!
Prvi pridigar uči pot resnice in pravice, kaže ljudem pravo in stanovitno srečo, toda le malo, malo ljudi ga posluša, še manj pa jih je, ki bi njegove nauke ubogali.
Drugi uči ljudi pot v zmotnjave, kaže jim goljufno in zapeljivo srečo, in vse gre za njim, ga hvali in časti, kakor da bi ne bilo mogoče živeti brez njega.
Prvi pridigar je Jezus Kristus, žalostno zapuščen. Drugi pridigar je sedanji svet, ob sedanjih žalostnih in popačenih časih imeniten pridigar, za katerim jih toliko dere. Ta je postavil svoje leče po gostilnicah in drugih kratkočasnih hišah, kjer svoje poslušalce prav zvesto uči, za kratek čas bližnjim poštenje jemati, nečisto govoriti, krščanske nauke in služabnike Božje zaničevati, preklinjati, staršem krasti, gospodarje in gospodinje goljufati, svoje denarje in premoženje zapravljati in svojo dušo pogubljati. In glejte! Kmetje in hlapci, rokodelci in kupci, mladenči in dekleta, eden druzega vlečejo in vabijo k tem pridigam, naj bo po zimi ali po leti, naj bo dež ali sneg, grd pot ali lepo vreme, teh pridig ne zamudč. O minljivi svet, o zapeljivi svet, kako srečen pridigar si ti, ki imaš toliko zvestih poslušalcev! Da bi pa le tudi srečni bili, ki tebe toliko radi poslušajo!
Poglejmo pa, kako se godi Jezusu, ki uči pravo pot resnice in pravice in ljudem po svojih namestnikih nauke prave časne sreče in večnega življenja oznanuje! Tudi on ima ima prižnice po vseh svojih cerkvah, v katerih se oznanuje vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik beseda Božja. Toda pridejo li vsi poslušat te nebeške nauke? Pa tudi veliko teh, ki pridejo predpoldnem h pridigi, popoldan leti v posvetne pridige ter vse pozabijo, kar se dobrega naučč v cerkvi.
Ali pa tudi veste, dragi moji, zakaj toliko ljudi ni k naukom Božjim? Oh, ljudje so bolni, njih nevarna bolezen jih zadržuje, strašna bolezen, ki se človeka toliko rada prime, in a) to nevarno bolezen vam hočem danes razložiti, da se je boste znali zvesto varovati. Ker je pa že toliko bolnih ljudi, vam hočem b) pokazati močna zdravila, s katerimi lahko ozdravite sebe in druge.
I. Najboljše blago na tem svetu je ljubo zdravje. Dokler diši človeku jed in pijača in se nato dobro počuti, je to znamenje, da je zdrav in da bo dolgo živel. Ako pa človeku ne diši jed in pijača, je gotovo znamenje, da je bolan in da je njegov
24
želodec pokvarjen. In koliko takih bolnikov je med nami, bolnih še več na duši kakor na telesu, zakaj kar je telesu kruh, to je duši Božji nauk, kar je telesu jed, to je duši Božja beseda. Zato opominja Kristus: Pripravljajte si jed, ki ne mine, ampak živež, ki ostane v večno življenje, ki vam ga da Sin človekov. Ako tedaj človeka ne veseli poslušati Božjih naukov, je to resnično znamenje, da človek na duši ni zdrav.
Veliko je dušnih bolezni med nami, vendar pa so posebno tri, na katerih je med nami največ ljudi na duhoven način bolnih, in katerih se vam je zlasti treba varovati.
1. Prva dušna bolezen, ki brani ljudem poslušati Božje nauke, je posvetnost, prevelika skrb za minljive reči.
Med nami se godi ravno tako, kakor govori Jezus o povabljenih v sv. evangeliju, ki niso hoteli priti na kraljevo gostijo. Prvi povabljenec je dejal hlapcu: Pristavo sem kupil, ne utegnem priti, prosim te, izgovori me. Taki so vsi za posvetno blago preskrbni gospodarji in gospodinje, ki jim še šest dni ni zadosti, da si oskrbijo svoje pohištvo, tudi sedmi dan, o katerem je Bog prepovedal delati ter ga je sebi posvetil, nečejo kake pol ure poslušati, kaj da Bog od njih želi. Ne pustč svojim poslom in otrokom, da bi hodili poslušat krščanske nauke in se kaj Božjega naučili Vsi posvetni so in ne pomislijo, kaj jih Kristus uči: Iščite najprej Božjega kraljestva . . . Bog je še v starem testamentu zaukazal rekoč: Šest dni delaj, toda sedmi dan je dan Gospodov.
Drugi povabljenec se izgovarja: Pet jarmov volov sem kupil, moram jih poskusiti, prosim te, izgovori me. Temu so podobni vsi posvetni dobičkarji, kupci in prodajalci, ki ob nedeljah in praznikih največ kupujejo in prodajajo, na svojo dušo pa celo pozabijo, in si ne vzamejo časa, za njo skrbeti, si za večno življenje kak dobiček pridobiti. Taki posvetni kristjani pozabijo, kaj govori Kristus: Kaj pomaga človeku, ako ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi.
Tretji povabljenec pravi zopet: Oženil sem se, torej ne utegnem priti. Temu enaki so vsi posvetni dobrovoljci, ki ob nedeljah in praznikih k večjemu kako tiho mašo vjamejo, potem pa gredo po svojih kratkočasili, nekateri pit, drugi igrat, drugi zopet kako slabo tovaršijo iskat, za pridige in pa krščanske nauke jim pa ni mar. Oni svet ljubijo in ljubezni Očetove ni v njih. Toda svet preide in vse njegovo poželjenje, kdor pa stori
voljo božjo, ostane vekomaj. Kako bodo pa taki posvetneži voljo božjo izpolnjevali, ako jo v pridigah in krščanskih naukih ne poslušajo?
0 človek, ti umrljivi človek, ki toliko skrbiš za posvetno blago, za malovredni dobiček, za kratek čas, da še v nedeljo in praznikih ne utegneš poslušati pridige in krščanskega nauka, pomisli vsaj, da si prazen prišel na svet in prazen pojdeš s tega sveta. Vse tvoje pohištvo bodo štiri ozke deske, tvoje premoženje raztrgan prt, tvoja tovaršija perišče podzemeljskih črvov — in za to toliko skrbiš! Svojo dušo pa pustiš prazno brez vsega uka v dolgo večnost! Poslušaj vendar svojega Božjega učenika, ki te tako lepo opominja: Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih rja in molj konča in tatje izkopljejo in ukradejo, ampak nabirajte si zaklade v nebesih, ki vam jih rja ne sne in tatje ne vkradejo — in to so za dušo Božji nauki.
2.	Druga dušna bolezen med nami, ki brani ljudem hoditi h pridigam in krščanskim naukom, je pregrešno poželjenje in razuzdano življenje, zakaj pregrešni ljudje ne marajo za Božjo besedo, ki jim očita njihove pregrehe.
Ko je bil sv. Pavel zaprt v mestu Cezareji, zapove deželni poglavar Feliks njega pred se pripeljati, da bi mu oznanjeval vero v Jezusa. Sv. Pavel odpre svoja usta in začne govoriti o čistosti, pravici in o prihodnji sodbi. Ko nečisti krivičnik to zasliši, reče hitro Pavlu: Zdaj le pojdi; kadar bom imel več časa, te bom že zopet poklical, zakaj njegove besede so mu zatisnile ušesa in zaprle srce, da ni mogel več poslušati.
Ravno tako imajo pregrešni kristjani za vse poprej čas, kakor poslušati Božjo besedo. Njih srce je s trnjem obraščena zemlja; kadarkoli pade na nje seme Božje besede, zbode jih trn hude vesti, zato pa raje ne gredč blizu, da jim ni treba slišati ostrih resnic.
Grešni ljudje imajo v sebi pridigarja, svojo pregrešno navado, ki jim vedno pravi, da se še poboljšati ni mogoče, da se popraviti ne mudi. Bog trka na njih vrata, toda oni mu ne odprejo, Bog kliče h pridigi in krščanskemu nauku, toda oni mu hrbet obračajo, in gredč tisti čas raje po svojih hudobnih potih. Toda prišla bo ura, da bodo trkali tudi oni, kakor nespametne device, in Gospod jih ne bo uslišal, prosili bodo, toda on jim bo rekel: Jaz vas ne poznam.
Pregrešnim ljudem pa ne manjka tudi zunanjih pridigarjev, ki jim kakor krivi preroki branijo h pridigam in jih krivo učč, pridige in krščanske nauke opuščati. — So, ki pravijo: Pridige in krščanske nauke poslušati ni dolžnost, zadosti je, da sv. mašo slišiš. Oj zmota! Ravno tisti Kristus, ki je zapovedal sv. mašo obhajati rekoč: To storite v moj spomin — je tudi svojim učencem ukazal: Pojdite po vsem svetu in učite vse narode. Kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje mene zaničuje. Zato pa v prvih časih krščanstva ni bilo nobene sv. maše, da bi se ne bila pri njej beseda Božja oznanjevala in ravno to hoče sveta katoliška cerkev tudi zdaj, da je vsak kristjan pričujoč ob nedeljah in praznikih pri župnijskem sv. opravilu, kjer se zraven sv. maše tudi beseda Božja razlaga. Kaj bi vi rekli, ako bi ne bilo ob nedeljah in praznikih pridigarjev na prižnico? To so pač zanikrni duhovniki, dejali bi gotovo, da se jim ne poljubi nam oznanjati besede Božje! Kako bodo dajali enkrat odgovor! Ravno tako pa tožijo tudi pridni duhovniki po vsi pravici nad zanikrnimi kristjani; zakaj kakor je Kristus zapovedal svojim namestnikom učiti, tako je zapovedal tudi vernim jih poslušati.
So pa zopet drugi, ki pravijo: „Kaj boš hodil poslušat pridige in krščanske nauke, saj pridigarji nič novega ne povedo; vse to že brez tega veš“ — in v greh zaljubljeni kristjani jim to kaj radi verujejo. Vsi taki izgovori so besede nespameti in napuha. Kje se nahaja človek na zemlji, ki bi svoje delo popolnoma razumel? Rokodelec se neprenehoma kaj novega nauči, tudi kmet večkrat kaj novega vidi. Kateri kristjan bi pa vse znal! Če pa tudi kristjan potrebne resnice ve, jih vendar le rad pozabi, ako ga krščanski učeniki tistih ne spomnijo. Zakaj je med nami toliko goljufov, pijancev, nečistnikov in drugih krivičnikov? Zato, ker ga ni prijatelja, ki bi jih spomnil krščanske resnice in pravice, jim pokazal strašno večnost, na katero pozabijo, kadar pridige in Božje nauke opuščajo. Zakaj živi med nami toliko ljudi brez vsega strahu Božjega in dela še grši, kakor neumna živina? Zato, ker jih ni h pridigam in krščanskim naukom, brez katerih ljudje zdivjajo in se večkrat poživinijo. In naj bi kdo tudi vse znal, kar se oznanuje iz prižnic, je vendar dolžan iti poslušat Božjo besedo da dd lep zgled drugim, posebno svojim podložnim.
Prišel je svoje dni priprost kristjan nekemu modrijanu tožit, češ da se pri krščanskih naukih ne more nič naučiti. Namesto odgo-

vora mu ukaže modri učenik: Idi, vzemi pleteno košarico in hodi na potok vode zajemat. Smešno se to možu zdi, pa vendar gre, vzame umazano košaro in začne ž njo vodo zajemati. Brez vse vode se povrne in pride tožit modremu učeniku, da je bilo njegovo delo zastonj, ker voda je ušla skozi košaro. Poglej, moj prijatelj, reče mu modri mož, akoravno nisi vode zajel, si vendar košaro lepo umil in opral. Tako umiješ lepo tudi ti svoje srce po poslušanju Božjih naukov, če se tudi kaj novega ne naučiš. (Sv. Vincencij Fer.)
Tako je treba Božjo besedo poslušati pravičnemu, da se bolj in bolj očisti, posebno pa je potreba grešniku, da se iz pregrešnega spanja predrami in na novo oživi. Grešnik je podoben spečemu človeku, katerega je treba na delo klicati: Ni dosti ga klicati le enkrat, mora se tudi večkrat stresti, da se vzdrami in vstane — to stori pa le Božja beseda tistim, ki jo zvesto poslušajo, ne samo enkrat ali nekolikrat v letu, temveč vsako nedeljo in vsak zapovedan praznik: ona je kladivo, pravi prerok Jeremija, ki tudi kamen prebije. Vsa učenost sv. Avguštinu ni pomagala, da bi se bil spreobrnil in poboljšal, kakor hitro je pa začel poslušati pridige sv. Ambroža, se je zdramil iz pregrešnega spanja in je postal imeniten prijatelj Božji. Zato pa tudi govori: Ko bi bil tudi mrzel ko sneg, trd kakor led, nikar ne obupaj, beseda Božja bo ogrela, kar je ozeblo, stajala, kar je zmrznilo, omečila, kar je trdega. Duh Gospodov bo pihal in spokorne solze se bodo grešnikom udrle iz oči. O grešnik in grešnica! Vi bolni bratje in sestre moje! Zakaj bežite pred zdravilom besede Božje, ki vas zamore rešiti večne smrti?
Toda vi imate še tretje pridigarje med seboj, ki vas motijo in vam vaše srce tolažijo rekoč: „Kaj boš neki hodil duhovnike poslušat, saj sami ne štor č, kar učč, saj niso nič boljši, kakor mi, le ne veruj jim; ni ti potreba hoditi h pridigam in krščanskim naukom." — O vi hudobni jeziki! Vi ste najemniki ravno tiste zapeljive kače, ki je naše prve stariše v raju tako strašno goljufala. Vi dolžite duhovnike, da sami ne storč, kar vas učč, ali ne veste, kar govori Jezus: Vse, karkoli vam rek6, storite in drsite, po njih delih pa nikar ne ravnajte. Da je temu tako, da so tudi med duhovni slabi, grešni ljudje, kakor vsi Adamovi otroci, to ne more nikdo tajiti, saj je tudi med dvanajsterimi aposteljni bil Judež Iškarijot — izdajalec, toda tudi iz njihovih ust resnica govori, in njih nauki niso njihovi, ampak njega, ki jih je poslal — Božji — in vi ste jih dolžni poslušati, zakaj vi ne boste sojeni
po tem, kako se vedejo vaši duhovni, ampak po tem, kar vas v imenu Božjem uče. Prosite in molite za svoje duhovne pastirje, da bi vam svetili lepo s podučevanjem in pravičnim življenjem v večno življenje. Pa tudi ne dajte se motiti, ako sovražni jeziki čez nje govorč.
Kadar sta sv. Pavel in Sila, njegov tovariš, oznanjevala na otoku Cipru deželnemu poglavarju Sergiju Pavlu Božjo besedo, se jima je ustavil nek krivi prerok, Elimas po imenu, in hotel odvrniti deželnega oblastnika od vere. Poln sv. Duha je pogledal njega sv. Pavel in mu rekel: O poln vseh zvijač in vse hudobije, sin hudičev, sovražnik vse pravice, ne jenjaš prevračati pravne poti, glej! zdaj pride roka Gospodova nad tebe, da boš oslepil. In naglo je padel nad njega mrak, in pri ti priči je bil slep. (Dej. ap.)
Tudi vi, ki drugim h krščanskim naukom branite, bodete ne le oslepeli na svoji ubogi duši, ampak tudi oglušeli, okamenelo bo vaše pregrešno srce. O vas govori Bog po svojem preroku: Srce tega ljudstva je otrpneno, z ušesom težko slišijo in s srcem ne razumejo in se ne spreobrnejo in jih ne ozdravim.
3.	Tretja dušna bolezen, ki stori, da ljudje h Božjim naukom ne pridejo, je mlačna zanikrnost za Božje reči, za večno zveličanje.
Ako bi nam poslal cesar svojega namestnika, da bi nam povedal, kaj je storiti, da bi bili prav srečni, da bi vsega v obilnosti od njega dobili, karkoli poželi naše srce, kdor pa tega ne bo storil, bo vržen za vselej v strašno ječo — oh kako bi hiteli, kako zvesto poslušali cesarjevega namestnika, na vsako njegovo besedico bi pazili! Glejte! Kralj vseh kraljev, Jezus Kristus sam pošilja svoje namestnike, da oznanjajo kristjanom njegovo sv. voljo, da bodo lahko časno srečni in večno zveličani, česar naj se varujejo, da ne pridejo v strašno brezdno večnega pogubljenja. In koliko ljudi se še ne zmeni za Božji nauk, kakor da bi bila Božja beseda prazne pleve. Koliko je med nami kristjanov, ki po vse leto ne slišijo pridige in krščanskega nauka in še ne mislijo, da bi bila ta zamuda greh, da bi se jim godila kaka škoda na duši. O vi mlačni in zanikrni kristjani, poslušajte, kaj vam govorim danes v imenu Božjem:
Zastonj je prelil za vas Jezus Kristus na sv. križu svojo rešnjo kri, ona bo za vas izgubljena, ako ne poslušate zvesto Jezusovih naukov — zastonj je vaša molitev, Bog bo zatisnil svoja ušesa, kakor jih vi zapirate njihovim naukom. Kdor Božji
postavi uho umika, da bi je ne slišal, je gnjusoba njegova molitev. (Prip.)
Truplo oslabi, ako mu ne preskrbite vsak dan živeža, ravno tako je slaba vaša duša, ako zamujate Božjo besedo. Svetilnica začne ugašati, ako se ji ne prilije olja, ravno tako ugasne milost Božja v vsakem srcu, ako ji ne prilivate olja Božje besede. — O koliko ljudi po daljnih krajih želi Božjo besedo slišati, kakor žele lačni otroci kruha, toda ni jib, ki jim bi ga lomili, pri nas pa vabijo Božji služabniki kristjane, oni pa nočejo priti! Bog se bo usmilil zapuščenih, poslal jim pridigarjev in prišli bodo od jutra in večera in bodo veseli z Jezusom v sv. raju, zanikrni kristjani pa bodo vrženi v zunanjo temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi. Vsak kristjan, ki ne hodi poslušat Božje besede, se izpostavlja veliki nevarnosti večnega pogubljenja. Proklet je človek, govori Bog po preroku Jeremiji, kateri naukov ne posluša. Ravno tako govori tudi Jezus Judom: Kdor je is Boga, besedo Bošjo posluša, sato je vi ne poslušate, ker niste is Boga, — vi ste iz očeta hudiča.
Oh, kaj bi rekel tistim zanikrnim kristjanom, ki ostajajo doma, mesto da bi Božjo besedo poslušali; namesto da bi pridigo poslušali, hodijo po slabih in posvetnih potih, namesto krščanskega nauka igrajo, ali pa po krčmah posedajo in pij6, — kaj bi jim rekel, kakor besede Jezusove: Vi besede bošje ne poslušate, ker niste is Boga. Kaj bi jim rekel tistim, ki se po branem evangeliju podajo iz cerkve, pred pragom pogovarjajo, okolu cerkve postopajo itd. — ravno to, kar je dejal svoje dni sv. škof Hilarij mlačnim kristjanom, ki so hodili iz cerkve, da ne bi slišali njegove pridige: Le pojdite iz cerkve, pa povem vam, da enkrat iz pekla ne bote mogli priti. — Nobenega veselja do besede Božje imeti, je znamenje dušne smrti. „Kdor ne more nobene jedi užiti, pokaže, da je bolan, kdor pa ne more uživati duhovne jedi, kar je beseda Božja, razodeva, da je v prav revnem stanu njegova duša" (sv. Anton). 0'n koliko je med nami ljudi na duši smrtno bolnih, ker pridejo tako redkokrat poslušat besedo Božjo, in zaradi te bolezni jih bo med nami največ vekomaj umrlo!
II O preljube ovčice Jezusove! Zaupam, da vas moje današnje govorjenje ne zadene, ker radi poslušate svojega pastirja Jezusa in njegovih namestnikov glas, ter pridno za njim greste — to je moje veselje, to moja tolažba, da nisem danes za vas go-
voril. Ali vendar imam do vas dve lepi prošnji, ki vam jih želim h koncu svojega govora povedati — ali bom pač uslišan?
Moja prva prošnja je: Varujte se, da se vas ne prime nevarna bolezen zanikrnosti v poslušanju Božje besede, kadar vidite toliko imenitnih, za posvetno modrih ljudi, kako malo držijo na pridige in krščanske nauke. Kristus ni imel učenih modrijanov in imenitnih gospodov za svoje poslušalce, temveč revni ribiči so bili najzvestejši poslušalci. Zato se je pa tudi le njih razveselil in rekel: Zahvalim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to modrim in razumnim skril in si malim razodel.
Ne dajte se zadrževati, dokler ste zdravi in močni, vsako nedeljo in praznik vsaj enkrat slišati Božjo besedo, in ako je le mogoče, ne le pridigo, ampak tudi krščanski nauk, zakaj to bo živež vaši duši za večno življenje. Poglejte pridno čebelico, kako vsako jutro skrbno na polje leti, od cvetke do cvetke hiti, nabirat žlahtne strdi sebi in drugim! Tudi vaša duša naj bo pridna čebelica, ki si nabira pri pridigah in krščanskih naukih medu za večno življenje. Ne zmenite se za to, kadar vas posvetni ljudje zavoljo poslušanja Božjih naukov zaničujejo, zasramujejo in celo sovražijo.
Ko je prišel Jezus v Betaniji v hišo Lazarja, si je Marta veliko prizadevala, Jezusu dobro postreči. Marija pa je pred Jezusom sedela in zvesto poslušala njegove svete nauke. Kaj mislite, katera sestra je bolj vstregla Kristusu? Marta je prišla se k Jezusu pritožit, zakaj da ne reče Mariji, da bi ji pomagala. Kristus pa jo posvari rekoč: Marta, Marta! skrbna si in si veliko prizadevaš, toda le eno je potrebno! Marija si je boljši del izvolila, kateri ji ne bo odvzet. (Luk) — To premislite pogosto in hodite skrbno k Božjim naukom.
Ravnajte pa tudi svoje življenje po zaslišanih naukih, zakaj ne poslušalci, ampak izpolnovalci postave so pred Bogom opravičeni. (Pavel do Rimlj.) Kdor moje besede posluša in tiste ohrani, je podoben modremu možu, ki zida svojo hišo na trdo skalo. Naj pridejo viharji, ali naj pade ploha, ali vode priderč, ne bo se podrla, ker je postavljena na skalo.
Tako srečne bo storila že na zemlji beseda Božja tudi vas, ako jo pridno poslušate in v svojem srcu zvesto ohranite, toda še veliko srečnejše vas bo storila v neskončni večnosti.
Ta zemlja je za nas ptuja puščava, vsi smo popotniki, ki potujemo v drugo, v pravo domačo deželo, v Očetov dom, kjer
nam usmiljeni Jezus izvoljeni kraj pripravlja. Božja beseda nam je tista nebeška mana, ki našo dušo živi, da ne umrjemo po poti življenja, je tista svitla luč, ki nam kaže pravo pot, da ne zaidemo in nam pravi, kako veselo, lepo in prijazno bo tam — oh le skrbno jo poslušajmo, po nji svoje življenje ravnajmo, dokler ne bodemo enkrat tam gledali, kar tukaj v krščanskih naukih slišimo. — Glejte, to naj bo močno zdravilo za vas, da se bote nevarne bolezni zanikrnega poslušanja Božje besede sami sebe varovali.
In moja druga prošnja je še ta: Skrbite tudi svojim bolnim bratom in sestram za dušno zdravilo, da bodo rajši in skrbnejši hodili k Božjim naukom, vsak po svojem stanu, po svojih priložnostih. Ako vaš bližnji zboli in začne klavrno hoditi, ga hitro vprašate, kaj mu je in poskrbite za njega, da vam ne umrje, o storite ravno to tudi duši njegovi, ki je smrtno bolna, v veliki nevarnosti, večno umreti!
Govorite radi o pravi priložnosti o pridigah in krščanskih naukih, povejte svojim prijateljem in prijateljicam, kaj da ste lepega in dobrega slišali, da se bo Božja beseda tudi njih srca prijela in v njih sveta želja obudila, tudi k Božjim naukom iti. Nagovarjajte in spravljajte svoje tovariše in tovarišice v sveto hišo Božjo, da se zopet privadijo, kar jih je odvadil zapeljivi svet in drugih ljudi hudoben zgled. Vsaj si prizadeva tudi hudič, sovražnik kraljestva Jezusovega, po svojih pomagačih vse, da bi ljudi od poslušanja Božjih naukov odvrnil. Ali ne bomo mi, služabniki Jezusovi, ravno tako pridni in srčni, jih k Božjim naukom nagovarjati in spravljati? Molite pa tudi in prosite za nje, naj Bog v njih obudi sveto lakoto po Božji besedi. Karkoli bote mlačnih duš poboljšali, toliko duš bote tudi ozdravili za večno življenje — boste pomočniki angelov, tovariši in tovarišice aposteljnov in tudi enkrat deležni njih plačila v nebesih.
Usmiljeni Jezus! Ti Božji učenik vseh časov in vseh narodov, ki si meni dal oblast in zapoved, v tvojem presvetem imenu učiti in tvoje svete zveličanske nauke oznanjevati, velik strah me obhaja, če premišljujem Tebe in Tvoje aposteljne, potem pa samega sebe in svoj stan pregledujem. Ko si Ti učil na svetu, so ljudje iz vseh krajev za Teboj hodili, na svoj živež so pozabili, da so le Tebe slišali. Kadar pa jaz v Tvojem Imenu ravno to učim, o kako tnalo so čislane in kako mal sad obrodč moje besede! Le samo dvanajst ribičev je bilo, ki si jih ti razposlal po svetu, oznanjevat
svojo sv. vero, in ves takrat znani svet so spreobrnili, zapuščene malikovalce v svete služabnike Božje, zavržene grešnike v prijatelje Božje spremenili. Nas namestnikov Tvojih pa je zdaj toliko, ki učimo v Tvojem imenu, in oh, kako malo opravimo! Pregrehe se kakor povodenj razlivajo med nami, nevera v naših hišah prebiva — cerkve toliko prazne, vsi koti polni slabih tovarišij, kje je našega prizadevanja sad? O Jezus, usmiljeni Jezus! ali si ti nas zapustil, namestnike svoje? Ali si zapustil sedanje kristjane? — Jezus molči, toda naša vest govori, naj vsakdo udari na svoja prša rekoč: O Gospod! bodi milostljiv meni grešniku! — Bratje! sestre! molite za nas, molili bomo tudi mi za vas, da bomo enkrat dosegli nezvenljivo krono večnega življenja v nebesih. Amen.
J. Š—lj.
Peta nedelja po Veliki noči.
1. Molitev v Jezusovem In Marijinem imenu.
Resnično, resnično vam povem: Ako bote Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal.	Jan. 16, 23.
Prelepa obljuba, katero je naš božji Zveličar v današnjem sv. evangeliju dal svojim učencem, obsega v sebi imeniten nauk, kako moramo mi kristjani moliti, da bomo od Boga dosegli to, kar bomo prosili. P< gostoma pa se slišijo pritožbe, da je eden ali drugi veliko in dolgo molil, pa vendar ni bil uslišan. Morala je torej molitev kakor koli bodi pomanjkljiva biti. Potrebno je, da vam razložim, kako nas Gospod Jezus Kristus sam v današnjem evangeliju uči moliti, da bo naša molitev šla do srca božjega in bo uslišana.
Prav molimo takrat, kadar obračamo svojo molitev k nebeškemu Očetu, in kadar to, kar želimo doseči, prosimo v Imenu Jezusa, njegovega ljubega Sina, ki je naravnost obljubil, da nam bo nebeški Oče dal to, kar ga bomo prosili v njegovem imenu. Kako pa moramo v Imenu Jezusovem moliti, to vam želim zdaj razložiti. Hočem pa vam naznaniti še en pripomoček, s katerim zamorete svojo molitev krepko podpirati in z dobrim vspehom moliti. To se bo zgodilo, če molite tudi v imenu Marije, matere našega Gospoda Jezusa Kristusa; če nam reč nebeškega Očeta
prosite v imenu Jezusovem, injezusa prosite v imenu preblažene Device Marije, potem molite vspešno in imate upanje, da bote uslišani.
Jezus je rekel svojim učencem: Do zdaj niste nič prosili v mojem imenu. Iz teh besed spoznamo, da apostoli do onega časa niso imeli še pravega pojma o moči presvetega imena Jezusovega. Dasiravno so s svojim božjim učenikom hodili, in njegove čudeže videli, vendar so bili pri vseh teh skušnjah v tej reči — v ozir moči presvetega Jezusovega imena — še nevedni. To pa je prišlo od tod, ker je njih božji učenik večidel v prilikah ž njimi govoril. Sele poslednjič, na večer pred svojim trpljenjem) je Gospod Jezus svojim učencem skrivnost in božjo moč svojega presvetega Imena razodel in razložil; zato so rekli apostoli vsi veseli: Glej, zdaj očitno govoriš, in ne praviš nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš, in ne potrebuješ, da te kdo vpraša. — Se bolj natanko in razločno so razumeli apostoli vse, kar je Jezus učil in govoril, potem, ko je On od smrti vstal in jim je sv. Duha poslal. Takrat so prav živo spoznali Jezusa kot pravega Boga, kot vsegamogočnega Gospoda, ki sam zamore in hoče vse dati, in bo tudi gotovo dal, če z vernim srcem v njegovem imenu nebeškega Očeta kaj prosimo.
Ako hočemo torej, preljubi, biti v svojih molitvah uslišani, molimo k nebeškemu Očetu, in prosimo ga v imenu Jezusa, njegovega božjega Sina. Očeta v imenu Jezusovem prositi se pravi'. Očetu nebeškemu neskončno zasluženje njegovega božjega Sina kazati, in v vsi ponižnosti in z zaupanjem prositi reči, ki so v božjo čast, in naši duši niso škodljive. To se moie zgoditi, če v duhu spokornega Davida kličemo k nebeškemu Očetu, rekoč: Glej, nebeški Oče! na obličje svojega Maziljenca, svojega edinorojenega Sina, nad katerim imaš vse svoje dopadajenje. Ta tvoj ljubi Sin je podoba tvoje dobrote, tvojega usmiljenja, in tebi v vsem enak. On je podobo človekovo nase vzel, in je bil tebi pokoren do smrti, in sicer do smrti križa. Zavoljo tega mojega božjega Sina dodeli nam, kar te prosimo. Spomni se, Oče nebeški! kaj je storil, pretrpel in prestal za tvojo čast in naše zveličanje. Iz ljubezni do njega, zavoljo njegovega presvetega imena usliši našo molitev!
Glejte! to se pravi pred vsem drugim v imenu Jezusovem moliti: prositi nebeškega Očeta, da bi nas uslišal
zavoljo Jezusovega neskončnega zasluženja. — V Jezusovem imenu moliti se pa dalje pravi: Prositi za to, kar služiv čast božjo in našim dušam v zveličanje, ali vsaj, kar ni škodljivo našemu zveličanju. Nekateri prosijo za veliko reči v imenu Jezusovem, pa to so le časne, minljive reči, ki duši nič ne koristijo, ali pa so še škodljive. Prosijo za bogastvo, katerega bi pa v greh obračali; prosijo za zdravje telesa, s katerim bi grehu služili; prosijo za podaljšanje življenja, in vendar bi bila zgodnja smrt boljša za-nje, da bi greha na greh ne nakladali in si večnega pogubljenja ne zagotavljali. Prosijo za zdravje otrok, in vendar je stokrat boljše zanje, da zdaj v nedolžnosti umrjejo in v nebesa pridejo, kakor da bi šele po dolgem pregrešnem življenju nesrečno umrli in se pogubili. Ob kratkem: marsikateri prosijo za reči, katere bi utegnili njim in drugim biti škodljive, zato jih Bog ne usliši, ker ne prosijo v imenu Jezusovem, t. j. ne za take reči, katere bi bile v čast božjo in njih dušam v zveličanje. In res! le pomislite sami: Za kaj ljudje najbolj molijo, ali gredo celo zavoljo tega na božja pota? Kaj ne, zavoljo časnih reči? Za odvrnjenje kake telesne nevarnosti, za ohranjenje pozemeljskega premoženja. Kmetovalec želi blagoslov nad svoje njive in živino, rokodelec pri svojih delih. Bolnik želi zdravja, in že prileten človek si želi dalje živeti. Kdor ima obilno, in mu dobro grč, želi, da bi mu šlo še bolje; za take in enake dobrote ljudje obilno in pogostoma Boga prosijo, in prav prisrčno molijo.
Sicer je prav, da molimo tudi za časne dobrote, za odvrnjenje časnih nesreč, in Boga za pomoč prosimo. „Elija prerok, pravi sv. apostol Jakob, je molil“, da bi po dolgi suši Bog dal zopet dež, in zemlja je rodila sad; in naš božji Zveličar nas je moliti učil: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Vendar pa je Jezus tudi rekel: Človek ne šivi samo od kruha, ampak od vsake besede, katera iz božjih ust pride. (Mat. 4, 14.) Ali bi bilo pa prav, ko bi človek le samo za časne reči, in ne tudi za svoje zveličanje prosil? Kaj pomaga, če ima telo vsega v obilnosti, duša pa gre v pogubljenje? Eno se mora storiti (t. j. za telo skrbeti) in drugo (skrb za zveličanje duše) ne opustiti. To je očitno iz besedi Jezusovih, ki pravi: Iščite najpoprej božjega kraljestva itd. Nikar si ne nabirajte zakladov na zemlji, ampak v nebesih. Dušni zakladi t. j. lepe čednosti in dobra dela, so dragi in zato večno ostanejo. Po teh dragih večnih
zakladih moramo hrepeneti in jih moremo doseči, ako le resnobno in prisrčno v imenu Jezusovem za nje prosimo Jezus pravi o teh zakladih, da jih noben tat ne more ukrasti in nobena rja ne more pokončati, in on nas zagotavlja, da, če bomo resnobno pred vsem drugim božjega kraljestva iskali, nam bode vse drugo privrženo. In res nas tudi vsakdanja skušnja uči, da pobožni, bogaboječi in delavni človek ima, akoravno ne vsega v obilnosti, pa vsaj to, kar neobhodno potrebuje za življenje.
Molimo torej, preljubi! za svoje vsakdanje potrebe, za potreben živež, za vsakdanji kruh; pa še bolj molimo za dušne potrebe, za zveličanje svoje neumrjoče duše. Marsikateri izmed vas tiči morda že dolgo v eni ali drugi pregrehi: napuhu, lakomnosti, nečistosti, pijančevanju, dušni lenobi, preklinjevanju; on vč, dav takem stanu, v kakršnem je zdaj, nikakor ne more zveličan biti. Oh, kako potrebno je, da moli in prosi Boga za milost resničnega spreobrnjenja, da bi se mogel iz pregrehe izkopati in rešiti svojo edino, neumrjočo dušo. — Marsikateri se izpovč sicer svojih velikih grehov, pa kako ga peklenski duh moti, da bi zopet šel v stare grehe nazaj; o kako potrebno mu je moliti in prositi za milost stanovitnosti! — Koliko jih je, ki se čutijo slabe v krščanskih čednostih: v veri — upanju — ljubezni; — pomanjkljive v ponižnosti in potrpežljivosti, mlačne v službi božji, nadlegovane od mnogoterih skušnjav, o kako močno potrebujejo božje pomoči in milosti, da bi v dobrem rastli, in ne zabredli v grehe! Glejte! za take in enake dušne dobrote zavoljo Jezusovega neskončnega zasluženja prosimo pred vsem drugim nebeškega Očeta, in tako bomo v imenu Jezusovem molili, in vse drugo, kar je časnega, nam bo privrgel nebeški Oče.
Mi sicer nismo vredni, ker smo grešniki, da bi nas uslišal nebeški Oče; pa nam je dal Srednika v svojem Sinu, ki nas je z Očetom spravil; Jezusa prosimo, da bi on Očeta prosil za nas, ko molimo v Jezusovem imenu. Ce se pa tresemo kot grešniki tudi pred Jezusom, ker je on neskončno sveti Bog, imamo pa tudi pri Jezusu s r e d n i c o, namreč Marijo, njegovo presveto Mater. Zatecimo se torej z otročjim zaupanjem k Mariji preblaženi Devici in svesti si smemo biti, da bomo dosegli pomoč. Jezus bo svojo Mater uslišal, ako bo ona prosila za nas, in nebeški Oče bo uslišal svojega edinorojenega ljubega Sina. Sin božji kaže nebeškemu Očetu svoje rane, in Marija kaže svojemu Sinu svoje ma-
terino srce. Ia tako se skorej ne more zgoditi, da bi neuslišana ostala katera Bogu dopadljiva prošnja, če se po takih potih poskuša priti do srca božjega.
Za sklep mojega današnjega govorjenja torej le še to rečem: Ljubi kristjani! imejte vedno nepremakljivo zaupanje na molitev, opravljeno v imenu Jezusovem, ker je sam Jezus obljubil, da bo uslišana taka molitev. Za Jezusovim najsvetejšim imenom je pa tudi ime Marijino sveto ime, s katerim si moremo obetati uslišanje naših molitev, če le ni to, kar prosimo, našemu zveličanju škod ljivo. V imenu Jezusovem k Očetu in v Imenu Marijinem k Sinu božjemu se zatekati — to je najbolj gotova pot, da bomo uslišani in našli milost pri Bogu. Hodimo torej po teh potih; zlasti nikakor drugače ne prosimo kake milosti od Boga, kakor po mogočni priprošnji preblažene Device Marije. Saj nas tako cerkev sama uči, ker nam za očenašem veleva moliti tudi „Češčena si Marija". O kako srečni smo, da nas je sam Jezus zagotovil, da nam bo nebeški Oče dal, kar bomo v Jezusovem imenu prosili. — Če pa nebeškega Očeta prosimo v imenu Jezusovem, prosimo pa tudi Jezusa v imenu Marijinem za ravno tisto milost, in potem smemo upanje imeti, da bodo toliko hitrejše uslišane naše prošnje pri Bogu. Amen.	J. Kerčon.
2. Starišev slaba skrb za svoje otroke.
Preljubi! bodite delavci besede, in ne samo poslušavci.	Jak. 1, 22.
Tudi v današnjem evangeliju so ljubeznive besede Jezusove, s katerimi se je pred svojo smrtjo poslavljal od apostolov. Veliko je bilo sovražnikov Jezusovih, ki so njega, nedolžno Jagnje, umorili, toda še več je dandanes pregreh, ki še vedno na duhovni način morč Jezusa in žalostijo Marijo, našo ljubo mater. Da bi se to odslej ne ponavljalo, hočem pokazati vam starišem, kako križate vi ljubeznivega Jezusa in žalostite njegovo sveto mater. Pokazal vam bom strašno trnje, katero sadč slabi stariši po slabi izreji svojih otrok na Božjo njivo.
Lepo je gledati žlahtno, rodovitno drevje v zelenem vrtu, kako cvete, zori in žlahtno sadje daje. Toda še veliko lepši so pošteni, skrbni stariši, ki redč svoje otroke po krščansko. Dobro
odgojeni otroci so največja dobrota na tem svetu, in skrbni sta-riši za Bogom prvi dobrotniki na zemlji. O vi očetje in matere ljube! sreča ali nesreča prihodnjih dni sloni v vaših rokah, naj vas zatorej tudi največ skrbi to, kako bote svoje otroke v strahu Božjem in po krščansko izredili. Imenitna in težavna je vaša dolžnost, zatorej vam hočem danes dva pomočnika in dve pomočnici priporočiti, ž njimi vam bo lahko otroke dobro izrediti.
1. Prvi pomočnik otroke dobro odgojiti je: dober nauk. Lev prinese svojemu mladiču živeža, stara ptica svoje mlade napita, in zadosti stori. Toda oče in mati, ki oskrbita samo telo svojega otroka, še svoje dolžnosti na pol ne izpolnita, zakaj otrok, ustvarjen po Božji podobi, ima tudi neumrljivo dušo, ki več velja, kakor vse bogastvo zemlje, in ravno tako je potreba za dušo nauka, kakor živeža za telo. Uči, mati, svoje dete stvarnika nebes in zemlje prav ljubiti, — uči, oče, svojega otroka, se Očetu nebeškemu za vse dobrote zahvaliti. Povej mu, kako se naj vede v cerkvi, kako doma, kako v postelji, kako za mizo. Kar se nauči otrok od svojih starišev, to zna in tega nikdar ne izgubi. Nauki dobre matere, opomini skrbnega očeta, so najboljše premoženje za celo življenje in spremijo človeka v dolgo večnost. Učite svoje otroke, opominja sv. Duh, in veselili vas bodo, vaša^duša bo imela veselje nad njimi.
2.	K prvemu pomočniku mora priteči pomočnica: modra s vari te v. Kakor kliče skrbna koklja svoja piščeta, da jih ne izgubi, in jih pod svoje peruti pred sovražnikom skriva, tako svariti svoje otroke in jih pred sovražnikom varovati je vaša druga dolžnost. Kadar tvoje dete kaj pregreši, ne zamudi je lepo in modro posvariti, pa ne preklinjati, ne v jezi nad njim razbijati, da ga ne boš pohujšal. Stariši, opominja sv. Duh, ne pohujšujte svojih otrok, ampak po Gospodovem nauku in v njegovem strahu jih isredite. Svarite svoje sinove in hčere pred zapeljivim svetom, lažje jih je jame obvarovati, kakor jih iž nje potegniti, kadar so pali vanjo.
3.	Pa treba je še drugega pomočnika, otroke po krščansko odgojitf, in to je: Pravičen strah pri hiši. Pastir ima šibo za svojo čredo, da jo ima v strahu, vrtnar ima oster nož, da odtrebi divje izrastke od dreves. Tudi vi očetje in matere ste prvi pastirji svojih otrok, prvi vrtnarji v vrtu Gospodovem. Ako je va e pod-učevanje zastonj, ako vaše svarjenje nič ne pomaga, vzemite šibo — strahovalko; dokler otroci še ne dorastejo vašemu strahu, pra-
vična šiba starišev novo mašo poje. Srečni otroci, katere tepeta dober oče in skrbna mati, ne bo se jim treba bati ptuje palice. Neumnost, pravi sv. Duh, je trdno vsajena v mladeničevo srce, toda šiba jo bo izpodila. Ne pusti otrok brez strahu; ako ga s šibo vdariš, rešiš dušo njegovo.
4.	Druga mogočna pomočnica otroke dobro vzgojiti je: stanovitna molitev. Ako Bog ne pomaga, je vse človeško prizadevanje zastonj. Bog pa ne bo zavrgel nikdar gorečih prošenj, ki jih skrbni stariši pošiljajo za svoje otroke k njemu. To je storil Job in je vsako jutro Bogu svojo daritev opravljal, da bi njegovi otroci ne grešili. Tako je delala sv. Monika, in je noč in dan molila za svojega zgubljenega sina Avguština. In njene prošnje, njene molitve, njene materine solze so spremenile razuzdanega Avguština v imenitnega učenika svete cerkve in v velikega svetnika. Poglejte, kaj pomaga stanovitna molitev za otroke! Oh kako srečni bi bili vi, kako srečni vaši otroci, kako srečen ves svet, ako bi vselej imeli ta dva pomočnika in te dve pomočnici pri svojih otrocih! Bila bi naša zemlja vesela hiša Božja in mi vsi srečni otroci nebeškega Očeta.
Toda žalibog! stariši svoje otroke slabo odgojujejo, svojih dolžnosti ne izpolnujejo, ne dajejo zemlji pridnih obdelovalcev, ne cerkvi bogaboječih kristjanov, ne nebesom izvoljenih prebivalcev. Slabo odgojeni otroci so slabo trnje na njivi Božji, in kdo je tisti hudobni sovražnik, ki sadi na njivo Božjo namesto žlahtnega drevja le grdo trnje? Oh, to ste stariši večidel vi sami.
1. Stariši, ki pred svojim zakonom nespodobno živč, imajo le malopridne otroke, zakaj otroci nosijo pregrehe svojih starišev. O gorje vam, vi razbrzdano moštvo in nesramno ženstvo, ki brez zakona svet množite, pa tudi pohujšujete, ker svojim revnim siro-ticam le življenje dajete! Vaši nezakonski otroci, ki vaše grehe po svetu trosijo, bodo enkrat vaši sodniki. Noben prešestnik pravi sv. ap. Pavel, ne pojde v nebeško kraljestvo. Kdor pa v nebeško kraljestvo ne pojde, se bo pogreznil v peklensko brezdno. Vi pa, ki imate otroke brez zakona, in jih večidel le slabo, ne-krščansko odgojujete, vas bodo vaši lastni otroci potisnili v strašne muke, in se pogreznili z vami v večni pekel. Vsak hudoben nezakonski otrok vam bo goreč mlinski kamen v peklenskem brezdnu. O vi slepi mladeniči, ve nespametne zapeljane dekleta in nesrečni nezakonski očetje in matere, katerih brezštevilne pregrehe med nami v nebo vpijejo, kako dolgo boste še sami sebe slepili, kako

dolgo sebi svojo nesrečo tajili, kako dolgo še strašno trnje sejali, na katerem boste po svoji smrti na večnem ognju goreli. Kar človek seje, to bo tudi žel.
2.	Stariši se nad svojimi otroci pregrešč in trnje na Božjo njivo sejejo, ker svojim otrokom puste njih voljo. Slepa ljubezen starišev je prava nesreča otrok. Če otrok že v mladosti pokaže, kakšen bo enkrat, ako na njem zapazite: jezo, svojeglavnost, lažnjivost in več tacih grdih izvirkov pregrešnega nagnenja, o nikar ne zamudite, očetje in matere, iz mehkih src svojih otrok
v	rani mladosti iztrebiti in očistiti te hudobije! Konja boš težko vadil, katerega nisi poprej ukrotil, neisrejen sin ostane surovina, pravi sv. Duh. K čemur otroka navadiš, od tega tudi starec ne bo jenjal. Vrtnar obrezuje divje veje od svojih mladih drevesc, da mu lepo vzrastejo: gorjč pa starišem, ki pri svojih otrocih puste rasti ž njimi vred vse hudo nagnenje! Kdor ljubi negodno svojega otroka, njega bo enkrat otrok strahoval, in kdor se s svojim otrokom igra, njemu bo enkrat žalost narejal, pravi sv. pismo.
Bil je svoje dni prevzeten človek na Laškem, ki je svojega sina slabo odgojil, mu vso prosto voljo dal, ga nikdar posvaril, marveč mu dajal pohujšanje s svojim lastnim zgledom. Sin odraste ves zdivjan, se prepira, tepe, ubije svojega tovariša in zbeži med tolovaje. Kmalu nato se zgodi, da pade njegov oče med ravno tiste tolovaje, med katerimi je bil njegov sin. Hitro spozna sin očeta, ga pelje nekoliko v stran v les m mu ukaže : Oče, pripognite mi ta stari, zraščeni hrast! To ni mogoče, mu oče odgovori. Pripognite mi pa tole malo drevesce, ki tako lepo raste, reče nesrečen sin očetu. Oče ga uboga in lahko stori. Oh, oče,
vi	moj nesrečni oče, zavpije sin, tudi jaz sem bil malo drevesce v svoji h mladih letih v vaših rokah, pa me niste ne posvarili, ne podučili. Zrasel sem po svoji hudobni volji malopridno drevo, ki le slab sad rodi in ni diuzega vredno, kakor da se poseka in v ogenj vrže, da zgori. To izgovori, potegne svoj tolovajski meč, prebode očeta, potem pa izda samega sebe sodnikom in konča svoje življenje na vislicah.
3.	Stariši nadalje nad svojimi otroci grešč, ker se med seboj dobro ne umejo, sovražijo, preklinjajo, eden drugemu hudobije očitajo ali celo svoj zakon razder6. — Tak zakon je šola hudičeva, iz katere otroci le za pekel prirastejo. In kaj se vidi, kaj se sliši po sedanjem revnem svetu! Nezvesti možje zaničujejo svoje zakonske žene, malovredne žene zapustč svoje može, sveto zavezo trgajo, ki so jo pred Božjim altarjem prisegli. Dni in noči
25
se prepirajo, karajo in tepo, strašne pregrehe eden drugemu očitajo — in njih otroci vse to vidijo, vse to slišijo, se vsega tega uče. Preklinjajo očeta, zaničujejo mater; kaj bo enkrat iz takih otrok! Hudobni ste vi očetje in matere, ki ne držite pošteno svojega zakona, toda otroci od vas pohujšani bodo še sedemkrat hudobnejši. In gorje tistemu, ki majhnega pohujša, govori Kristus, bolje bi bilo, da bi se mu mlinski kamen privezal na vrat in bi se potopil v globočino morja. Zatorej se pa tudi lažje vzdigne mlinski kamen iz dna -globokega morja, kakor se nezvest zakonsk mož ali žena reši iz dna peklenskega brezdna, da bi se izveličal.
O vi očetje in matere, ako se vi Boga ne bojite, ne zmenite več za pekel in nebesa, usmilite se vsaj svojih otrok: ene misli bodite, lepo se umejte, vpričo otrok kar žal besedice ne zinite. Kar oče zapovč, naj mati potrdi, kar mati reče, naj tudi oče ukaže. Tako vas bodo otroci lepo ubogali, pošteno se odgojili, in vi bote enkrat pred Bogom zavoljo svojih dobro izrejenih otrok našli usmiljenje.
4.	Stariši nad svojimi otroci tudi grešč, ker svojim sinom in hčeram ne branijo hoditi v slabe tovarišije in premalo za njimi gledajo. Oče kako je tvoj sin, ki je bil še pred par leti veselje tvojega srca, zdaj postal tolik zanikrnež, zapravljivec, pijanec, igralec? Oh, slabi tovariši so to storili, mojega sina mi zapeljali; mislil sem, da bo na moje stare dni moja pomoč, moja podpora. In glejte, zdaj je moja žalost in bo skoraj moja hitra smrt! — Mati! kaj žaluješ nad svojo hčerjo, ki je bila še pred kratkim časom tvoja čast ? Oh, hudobne tovarišije so ji vzele njeno nedolžnost, raztrgale njen deviški venec, jo v sramoto in nesrečo pripravile. Zapeljivci in zapeljivke so ji raztrgale nebeško oblačilo, meni moje veselje vzeli, žalost in siromaštvo mi nakopali. — O vi nesrečni stariši, zastonj so vaše grenke solze in prazni vaši globoki vzdihi, ako je vaša. mladina enkrat izgubila nedolžnost. Vse vaše solze ne bodo umile gnusobe vaših otrok, vse vaše vzdihovanje ne bo povrnilo izgubljene nedolžnosti. Lahko je nedolžne sine in hčere varovati hudobne tovarišije, težko odvaditi. Lažje je ohraniti sneg v goreči peči, kakor pa nedolžno srce v slabih tovarišijah. Ne pripusti svojim sinom in hčeram delati znanja z drugim spolom, in nikar ne mislite, da bodo našli srečo po pregrešnih potih. Dolgo znanje pred zakonom ali nobenega zakona, ali pa slab in nesrečen zakon prinese. Ne pustite torej svojih otrok hoditi po plesih in gostilnah, zakaj plesi in gostilnice so
morišča, na katerih mori hudobni duh nedolžna srca vaših otrok. Marveč, vaši sini in hčere naj bodo kakor žlahtne vijolice, ki lepo skrito in tiho cveto. Pošten človek jih bo poiskal, in kadar jih najde, bo sreča za nje. Ravno tako vas uči tudi sveti Duh: Imaš sine, uči jih in ušibuj v mladosti njih vrat. Imaš hčere, varuj njih telo in ne pokaži preveč ljubezni nad njimi. S hudobnimi bodo hudobni, s poštenimi bodo pošteni. Divja zverina varuje po noči svojo mladino, da je sovražnik ne vlovi — in toliko starišev ne skrbi, po kakih potih hodijo njihovi sinovi in kako se hčeram godi. — Vi stariši morate biti svojim otrokom vedni angeli varihi, ako jim niste, ste peklenski sovražniki. Ne pozabite, da bo enkrat pravični Bog tirjal iz vaših rok duše vaših otrok.
5.	Stariši nad svojimi otroci tudi še greše, ako svoje sine in hčere preveč zagovarjajo, jim vse pregledajo in nobenega pravega strahu ne dad6.
Tako je delal nesrečni Heli v starem zakonu. Imel je dva hudobna sina, ki sta razbrzdano živela, krivico delala, in uganjala druge strašne pregrehe. Ljudje so hudobna sina večkrat tožili očetu toda oče jih je le izgovarjal, jih pač malo pokregal, toda pravega strahu jima ni dal. Ona pa nista dosti marala za očeta in sta bila le še hudobnejša. Bogu pa se je zdelo zadosti, zato ukaže preroku Samuelu, naj pove očetu: „Storil bom eno, da jim bo po ušesih zvenelo, kolikor jih bo slišalo. Prišel bo dan, da kaznujem Helija in njegova sina. Videl je, kako nesramno se njegova sina vedeta, pa še grdega pogleda jima ni dal. Torej sem prisegel, da bom tepel njega in hišo njegovo/ Tako se je tudi zgodilo. Bila je huda vojska in morala sta iti Helijeva sina v boj. Nad 20.000 Izraelcev je bilo en dan pobitih, med njimi tudi hudobna sina Helijeva Ofni in Fines. Staremu očetu, ki je sedel ravno na stolu, sporočč to žalostno novico. Ko Heli to sliši, pade znak s stola, si zlomi tilnik in umrje.
Očetje in matere, premislite to in ne pozabite nikoli, da so grehi vaših otrok tudi vaši grehi. Bog vam jih gotovo ne bo spregledal, ako jih vi premehki svojim sinom in hčeram spregledujete.
6.	Še huje pa se pregreše stariši nad svojimi otroci, ako jim dajejo slabe zglede. Kakor stara ptica poje, uči tudi mlade svoje. Kadar mož preklinja, pijančuje in goljufa, močno greši. Kadar žena laže, opravlja, druge obrekuje, tudi pred Bogom hudo stori: ali kadar oče in mati, ki imata otroke, pred njimi kaj tacega storita, dvakrat huje grešita, ker svoje otroke učita hudobije,
25°
katere v pričo njih delata. — Bog kaznuje, kakor sam govori, pregrehe očetov na njih otrocih, ki njega šalijo, do tretjega in četrtega rodu Prigodbe sveta nam sicer pokažejo, da imajo včasih hudobni stariši dobre otroke; toda to je čudež Božje vsega-mogočne milosti, po navadi pa so, kakršni stariši, taki otroci. Kakor podedujejo otroci lahko telesno bolezen po svojih stariših, še lažje podedujejo dušne bolezni, slabe grešne navade. O vi očetje in matere, če tudi ničesar nimate zapustiti svojim otrokom, zapustite jim vsaj poštenje in dobro ime, da ne bodo preklinjali vašega groba in ponavljali vaših hudobnih del.
7.	Ravno tako pa tudi greše poslednjič stariši, ki s svojimi otroci pregrdo ravnajo, jih sovražijo, jih vedno zmerjajo, brez pameti pretepajo in tako vse dobro v njih srcu zadušč. Zato pa opominja sv. Pavel rekoč: Svojih otrok s negodno ostrostjo nenarejajte hujših, ampak podučite in is redite jih po krščansko Škodljiva je otrokom nespametna mehkost, toda sedemkrat hujša in škodljivejša je jezi podvrženih starišev nespametna ostrost, ki zaduši v otroškem srcu vso ljubezen do starišev, telo pokvari in dušo otroka trdovratno stori. Toda najstrašnejši na svetu pa je kletev očeta ali matere, ki preklinjate svoje lastne otroke.
Poslušajte to-le prigodbo: V petem stoletju po Kristusu je živela v mestu Cezareji vdova, ki je imela deset otrok. Kmalu po očetovi smrti se je najstarejši sin tako spozabil, da je dejal svoji materi grde besede in celo svojo roko vzdignil ter tepel svojo mater. Drugi bratje in sestre so to dopustili in niso kar nič branili. Mati v preveliki žalosti in togoti sklene svojega sina prekleti. Poda se v cerkev, razpusti svoje lase ter se vrže na tla pred krstni kamen in prekolne svoje otroke ter prosi Boga, naj stori nad njenimi otroci strašen zgled, da naj ne najdejo več svojega doma, temuč tavajo izgubljeni po svetu, ker svoje matere nečejo spoštovati. In tisto uro se začne najstarejši sin tresti po vsem životu in za njim vsi drugi otroci. Nesrečna mati, ki je to storila, pa se je od velike žalosti in sramote sama obesila. Otroci so se po svetu razšli. Trije so na prošnjo svetnikov kasneje zopet zadobili zdravje, za drugih sedem se pa ne vč.
O vi nesrečni stariši, ki imate slabe in hudobne otroke, o ne preklinjajte jih, ampak molite za nje in prosite Boga, da dd vašim otrokom zdravje in pravo pamet Molitev očeta in materine solze za otroke pred Bogom ne bodo izgubljene. Očetov bla goslov, govori sveti Duh, utrdi otrokom hiše, materina kletev pa jih podira do tal.
Slišali ste vi, očetje, videle, ve matere, kako morate svoje otroke prav in po krščansko izrediti, pa tudi, kako se pri izreji svojih otrok lahko hudo pregrešite. Vaši dobro odgojeni otroci so na tem svetu vaše zlato, vaše največje premoženje in bodo na onem svetu vaše najlepše krone v nebesih. Slabo izrejeni otroci pa so za vas gorje na zemlji in bodo vaše ostre šibe v večnosti, ako svoje zamude ne obžalujete, ne popravite in se prav ne spokorite! Amen	J. Š— lj.
Križev teden.
1. Zaupaj na Boga!
Sleherni, kateri prosi, prejme . . .
Luk. 11, 10.
V procesiji, s križem na čelu, ste došli v to svetišče, da si poiščete hladila za svoje dušne rane, moči v slabostih in tolažbe v revi in nadlogi. Dobro vem, da ga ni med nami, ki ne bi imel ničesar potožiti, ničesar prositi. Človek želi, dokler živi, A tudi tega vam ne smem zamolčati, da jih je vže mnogo zapustilo ta sveti kraj, ne da bi jim bila odvzeta slabost, ne da bi si bili posušili solzno oko, ne da bi se jim vzradostilo žalno srce. Vsi sicer prosimo, a vsi nismo uslišani. In vendar sem pri nastopu izrekel besedo: Sleherni, kateri prosi, prejme . . . Kako se to ujema? Mar ni več gotova resnica Kristusova? Se je li Bog iz-premenil? Ne — kdo bi si upal izustiti tako predrznost? Ali če je Jezus obljubil, da vsak, ki prosi, prejme — in vže naprej lahko trdim, da vsi niso uslišani, na kaj se vendar opira moja trditev ? Zakaj mnogi niso uslišani? Ker prav ne prosijo. Moliti — dragi moji — je dobro, zaslužno pa težko delo. Z molitvijo je kakor s semenom, vsako zrno v zemljo položeno, ne obrodi dobrega sadu; pa tudi vsaka molitev ne doseže tega, kar želi. Enkrat zrno pade v slabo zemljo — iz nje ne more kaj prida prirasti; drugič mraz zamori' mlado rast; potem prihruje ploha in se vsuje toča, nastane suša — vsakokrat je kmet sejal, a vendar le ni mogel žeti. Enaka je z molitvijo. Veliko molitev in molitvic se je vže izvilo iz ust, so pa li bile vse uslišane? Tebi in sebi iz srca govorim, ako trdim, da ne. In če nisva bila vselej uslišana, bova li Bogu za to takoj krivdo pripisovala? Proč s tako predrznostjo! Krivda ni pri Bogu, ampak pri človeku Molitev najina enkrat ni imela

nič prave podlage, brez zaupanja sva molila; drugič je nama molitev zamoril mraz posvetnega duha in raztresenosti, prihrula je v srce ploha posvetnih skrbi in odnesla je vso zbranost duha, usula se je toča skušnjav, nastala je suša mlačnosti — kako bi bila mogla dobrega sadu žeti od take molitve! In vendar imava še vedno želje, da naju Bog usliši. Pri Bogu ni krivde, on je nespremenljiv, njegova beseda je resnica — midva morava svojo molitev izpremeniti. Skrbeti jej morava najprvo, da požene, kakor seme iz dobre zemlje: na dober temelj morava položiti svojo molitev. Kaj je temelj naši molitvi? Zaupanje v Boga' Brez tega ni dobre molitve, kakor brez dobre zemlje ni dobrega zrna. Začniva torej pri korenini, začniva pri temelju, in na dober temelj položiva vse svoje prihodnje molitve: moliva z zaupanjem!
Vem dobro, dragi poslušalci, da nimam pred seboj neved-nežev, niti brezupnih ali obupajočih kristijanov; ne vsaditi — kajti vsajeno je vže davno — oživeti, utrditi, ojačiti želim zaupanje v vaših srcih, da se bode zgodilo, kar tolikrat prosimo: O B.ig! potrdi moje upanje. In v ta namen hočem vam dati odgovor na dvoje znanih vprašanj:
1.	zakaj, 2. kako moramo na Boga zaupati?
Gospod Jezus daj rast besedi božji v naših srcih!
I. Zakaj moramo na Boga zaupati?
Nikar ne vprašajmo, nam li Bog more pomagati. Sveta vera nas uči, da je on v s e gam o go čen, angeli kličejo: Pri Bogu ni nemogoča nobena reč (Luk. 1, 37). Kraljevi pevec prepeva: Vse, karkoli hoče, stori Gospod na nebu in na zemlji, v morju iu vseh breznih (Fs. 134, 6). Bog, ki je ustvaril človeka po svoji podobi, ga more tudi ohraniti po svoji volji. Ali on tudi hoče dati človeku vsega, kar potrebuje; Bog je
1. neskončno dobrotljiv.
Nebrojno živalic rije pod zemljo, se vije in miga po zemlji in kroži po zraku. Vse ohranjuje, vse vlada, vse preživi. Nebrojno ljudi živi na svetu, za vse zemlja daje dosti živeža, za vse je dovolj prostora. Premnogo jih je, ki Boga nikdar ne prosijo, in vendar jim da vsega, kar potrebujejo. In ti, ki vsak dan stezaš svoje sklenjene roke proti nebu, kličoč: daj nam danes naš vsakdanji kruh, meniš, da ostaneš zapuščen, brez tolažbe? Ozri se v sveto pismo in beri, kako ljubeznivo nam Zveličar slika dobrotljivost in usmiljenje nebeškega Očeta v priliki o iz-

gubljenem sinu. Ko ga je oče od daleč zagledal, mu teče nasproti, ga objame, poljubi, ga obleče v novo oblačilo, natakne mu prstan na roko, napravi mu gostijo... Tu se zopet izpolnjuje beseda preroka Izaija: Ali more šena pozabiti svoje dete, da bi se ne usmilila sinu svojega telesa ? In ko bi ga ona pozabila, vendar jaz ne bom na te pozabil (Iz. 49, 15). In ni nas pozabil. V sponah prokletstva je vzdihoval človeški rod, veriga pregrehe gaje žulila Bog pa se je usmilil zavrženega človeka. In za kakšno ceno? Svojega edinorojenega Sina je poslal na svet, tistega, nad katerim ima vse dopadajenje. In b >žji Sin se je ponižal za nas do smrti, smrti pa na križu ... in krvavi pot je potil, in bičan je bil in s trnjem kronan in križan, da bi nas odrešil. O neskončna dobrota nebeškega Očeta! Vse najljubše, vse najlepše, vse najsvetejše — lastnega svojega Sina si nam podelil, in drugih manjših darov bi nam ne hotel podeliti ? On, ki tudi lastnemu svojemu Sinu ni zanesel, temuč ga je dal za nas vse; kako da bi nam ne bil tudi š njim vsega podelil? (Rimlj. 8, 32.)
2.	Gotovo. Saj nam je obljubil Temu je priča sv. pismo, knjiga božja. Odpri bukve stare zaveze in prebiraj, pa na vsaki strani najdeš, kako dobrotljiva je roka Gospodova, kako zvesto skrbi za svoje izvoljeno, izraelsko ljudstvo, kako nas opominja k zaupanju po prerokih, po Davidu. Kliči me ob dnevu stiske,
'otel te bom in me boš častil (Ps. 49, 15), pravi po psalmistu. Prav tako vabljivo govori v novem zakonu Jezus Kristus sam, večna resnica: Resnično vam povem — pravi — če kdo reče tej gori: Vzdigni se in vrzi se v morje: in ne pomišljuje v svojem srcu, temuč veruje, da se bo zgodilo. kar reče, se mu bo zgodilo. Torej vam povem: Vse, karkoli v molitvi prosite, verujte, da bote prejeli in se vam bo zgodilo. (Mark. 11, 23—24) In tako trdno zaupanje je Bog čestokrat blagoslovil s čudeži. Naj omenjam le Gregorja čudodelnika . . . Gotovost svoje obljube nam zagotavlja z besedami: resnično, resnično — ki imajo v sebi neko slovesnost, neko mogočnost, in v premišljevanju teh besed pravi učeni Tertulijan: Blagor nam, ki smo od Boga sprejeli taka zagotovila, g or j d pa, če vkljub temu na Boga ne zaupamo !
3.	Bog pa tudi svojo obljubo izpolnjuje. V sveti zgodovini imamo premnogo dokazov. Abrahamu je Bog razodel, da bo oče velikega naroda, in da bo še v starosti dobil sina. In zgodilo se je. Toda ko mu Bog reče, naj tega sina Izaka daruje, se Ab-
raham tej naredbi radovoljno podvrže, dobro vedoč, da bode Bog raje čudež storil, nego da ostane dana obljuba neizpolnjena In v svojem zaupanju ni bil osramočen. David je videl prevzetnega Golijata, ko je hodil zasramovat vojsko Izraelcev. Ko ni bilo nikogar, da bi se vojskoval z velikanom, se ponudi David, da bode rešil Izrael sramote. Gospod — pravi tistim, ki mu odsvetujejo — me bo rešil is roke tega Filistejca In David ni bil osramočen.
—	Poln gob na gnoju sedi Job, žena ga zasmehuje, prijatelji ga zaničujejo, on pa trdno zaupa v Boga rekoč: Ako bi me tudi umoril, bom vanj zaupal. In Job ni bil osramočen. — Trije mladeniči v babilonski sužnosti so zvesti ostali pravemu Bogu in niso hoteli poslušati povelja Nabuhodonozorjevega, naj molijo in darujejo maliku Balu. Zato obsojeni v ognjeno peč zaupajo v svojega Boga in pravijo kralju: Naš Bog, katerega častimo, nas more potegniti iz peči gorečega ognja in rešiti is tvojih rok, o kralj. In niso bili osramočeni. Zaupal je v svojega Boga prerok Daniel, ko ga je zavist malikovalskih duhovnikov treščila v levnjak, da bi bil levom v jed. Bil pa je odtod rešen in ni bil osramočen. — Zaupala je v Boga Judita, hoteč svoje rojstno mesto rešiti sovražnikov. Potrdi me, o Gospod, v ti uri
—	je vzdihovala — in ni bila osramočena. Najlepši dokaz upanja pa so nam psalmi, svete pesmi kralja Davida. Pač so mu bile dostikrat tolažba, kakršne je potreboval v premnogih bridkih-urah svojega življenja. V zaupanju na Boga nikdar ni omahoval. Če bi hodil tudi po dolini smrtne sence, se ne bom nič hudega bal, ker si ti, o Bog, pri meni V tebe, o Gospod, zaupam in ne bom osramočen.
In sedaj, kristjan predragi, ko vidiš v svojem duhu vsemogočnega Boga, ki ti more pomagati in veš, da je on neskončno dobrotljiv, ter ti hoče vselej na pomoč priteči, in nadalje veš, da je Gospod s svojo besedo potrdil naše zaupanje in z mnogoterimi zgledi zagotovil, da tisti, ki nanj zaupajo, ne bodo osramočeni, povzdigni tudi ti s kraljevim pevcem svoje oči na gore in kliči poln zaupanja: Moja pomoč je od Gospoda, ki je nebo in zemljo vstvaril (Ps. 120, 2).
II.	Ali — in to je za nas posebnega pomena — ne vsak, kateri pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo. tudi ne vsak, ki na svojem jeziku ob vsaki priliki nosi besedo zaupanje, bo od Gospoda sprejel tolažbo, marveč naše zaupanje bodi krščansko, po Kristusovem nauku. Tako pa bode, ako je:
1. popolno. So ljudje na svetu, ki v svoji revi povsod drugod pomoči iščejo, le ne pri Bogu. Bolezen je v hiši, oče, mati vzdihujeta ob bolniški postelji. Tedaj pa se poprašuje staro in mlado, kaj bo pomagalo ? Kdo bo pomagal ? Bog bode pomagal, ki je dal rastlinam in rudninam zdravilsko moč; Bog bo razsvetlil modrega zdravnika, da bo zapisal primerno zdravilo, in vse tako lepo uredil, da bo bolniku teknilo k zdravju. Žal, da se ljudje le prepogosto bolj zanašajo na pomoč človeško, nego božjo. Ko ti torej v nadlogah dobri ljudje pomoč donašajo, ne žabi, da so to poslanci božji, ki po previdnosti naj višjega hladilo pokla-dajo na skeleče tvoje rane. Egiptovski Jožef se je v ječi preveč zanašal na pomoč kraljevega točaja, meneč, sedaj, ko je ta rešen, bo tudi meni skoro bila ura rešitve. Zato pa — opomni sv. Krizostom — je moral še dolgo čakati. Čez dolgo še-le so se mu odprla vrata iz temne ječe, da je spoznal, da ga je le Bog rešil iz stiske. Pa naj bo tvoja reva še tolika, naj bo tvoja nadloga še tako velika, naj tvoji prijatelji, kakor nekdaj Jobovi, vže oznanjajo tebi pogubo, ne žabi, da nad teboj čuje neskončno previdno oko božje, ki more vsak čas tvojo nesrečo izpremeniti v največjo srečo, žalost v veselje, bridkost v radost, bolezen v zdravje. Jožef je moral zdihovati v ječi, predno je bil povišan, Estera je bledela v prognanstvu in Bog ju je povišal, da sta postala imenitna dobrotnika svojemu ljudstvu. Naj te celo moti tista nesrečna skušnjava, češ, Bog je gotovo na me pozabil, naj te vže napada nezaupnost 38 letnega bolnika, ne daj se motiti: dan za dnevom izhaja solnce in zahaja, se nam kažejo svetle zvezde na polnočnem nebu in zopet zginjajo, neskončno modrega Boga oko pa neprestano sije nad teboj, glas božji ti vedno kliče: Njim, kateri Boga Iju-bijo, pomaga vse k dobremu (Rimlj 8, 28). Čemu torej vzdihovati ! Človeška pota niso božja pota, prečudna pa so pota božje previdnosti. In kadar te bo morila naj večja sila, bo blagoslov nad te rosila božja roka mila. Pet tisoč ljudi se je zbralo v puščavi, da bi poslušali zveličanske resnice iz ust Jezusovih. O teh smemo reči, da so bili pravice in resnice lačni in žejni. In nasičeni so so bili. Pa ne samo s kruhom besede božje, marveč tudi s kruhom, ki poživlja naše telo. Sočutja in usmiljenja vreden je bil mrtvo-udni, ko so ga položili pred Jezusa. A glej! vstane in hodi po vsemogočni besedi Zveličarjevi ozdravljen ne samo na telesu marveč tudi na duši. — Predragi! Vse, kar je pisano, je nam v posvečenje pisano. Pomnimo si torej v lastno tolažbo krilate be-
sede svetega Tomaža Akvinskega, ki pravi; Če si upaš od Boga pričakovati nebes, zakaj bi ne upal od Boga pomoči tudi v časnem trpljenju? Pač res! Duša je neizmerno imenit-nejša memo telesa, večnost neizmerno pomenljivejša od časnosti, oboje pa je v božjih rokah; in če nam je Bog obljubil za dušo in večnost pomoč in plačilo, koliko bolj smemo pričakovati pomoči za telo in časnost, ki nam kažeta pot v prihodnje življenje. Le zaupanje naše bodi popolno: ob vsakem času, v vsaki potrebi
—	in vsi bomo hvalili neskončno dobroto božjo. To je zaupanje, katero vanj imamo: da nas usliši, česar koli prosimo po njegovi volji (I. Jan. 5, 14).
Kristijan moj! Ti še dvomiš, še maješ z ramami, še odkimavaš spominjajoč se toliko prilik, ko si vendar zaupal na Boga
—	kakor misliš — in vendar nisi bil uslišan. Vprašaj se, je 1. bilo tvoje zaupanje popolno? Nisi li morda bolj zaupal nase, na svojega bližnjega? Si zaupal v Boga vsak čas v vseh potrebah? In če tudi, morda je pa tvojemu zaupanju manjkalo druge lastnosti; naše zaupanje mora biti tudi
2. trdno, neomahljivo. Prav ta lastnost je našemu zaupanju tako potrebna, da brez nje ne bomo uslišani. Bogu je zoprna vsaka nezaupnost. Dokazov hočete. Nate jih Mozes, ta izvoljena posoda v rokah božje previdnosti, prosi Boga, naj dodeli zopet vode žejnim Izraelcem. Gospod pravi: Vzemi palico, govori skali, in dala bo vode. Mozes sicer uboga, ali vendar nekoliko dvomi, češ: ali bom mogel vam puntarjem pri-trkati iz skale vode? In glejte, Gospoda je razžalil ta dvom, zanj je kaznoval Mozesa, da ni smel peljati ljudstva v obljubljeno deželo. — Apostoli na vse jutro zagledajo iti Jezusa po genezareškem jezeru, kakor po suhem. Vsi se prestrašijo, Jezus pa jih ogovori: Imejte zaupanje! Jaz sem, nikar se ne bojte. Peter pa govori: Gospod! ako si ti, mi reci po vrhu vode k tebi priti. On pa je rekel: pridi! In Peter je stopil iz čolniča, in je šel po vrhu vode, da bi k Jezusu prišel. Ko je pa videl silni veter, se je zbal, in ko se je začel topiti, je zavpil rekoč: Gospo! reši me. In zdajci je Jezus svojo roko stegnil, ga je prijel in mu rekel: Maloverni, po kaj si dvomil? — Bolj ko Petra nezaupljivost obhaja, bolj se ,potaplja..., lep nauk za nas, da čim trdnejše bo naše zaupanje v Boga, tem prej, tem gotovejše bomo uslišani Tudi zato imamo dokazov. Premislite prijatelja v današnjem evangeliju. Trka in ne jenja trkati, dokler se mu ne izpolni želja. Ni li trdno,

neomabljivo njegovo zaupanje? In zato je uslišan. Stotnik v svetem evangeliju proseč Jezusa, naj mu ozdravi hlapca, nima kar nobene sumnje, prepričan je, da s samo besedo mu more Jezus pomagati. In Jezus pred obilo množico pohvali to nenavadno, trdno zaupanje. (Mat. 8, 10.) — Kananejska žena od daleč vpije za Jezusom: Usmili se me, Gospod, Sin Davidov! Ko ni uslišana, pride bliže, ga moli rekoč: Gospod, pomagaj mi! In ko le ne odneha v svojem zaupanju, ji Jezus reče: O šena, velika je tvoja vera. Zgčdi se ti, kakor hočeš. Ir. njena hči je bila zdrava od tiste ure (Mat. 15, 22 — 28).
Kar velja o teh navedenih zgledih, to velja tudi nam. Prosimo s trdnim in neomahljivim zaupanjem in bomo uslišani.
Sedaj pa se ti, dragi krščanski poslušalec — upam — dozdeva, zakaj tvoja molitev vselej ni bila uslišana. Memo drugih, nedostatkov jej je manjkalo morda pravega temelja, zaupanja. Veš pa tudi, kaj je v prihodnje najbolj potrebno tvoji molitvi. Hiša na plitvi zemlji bo ob prvi barji razpadla; barka brez sidra se bo ob prvem viharju potopila, molitev brez zaupanja bo kakor samotni vzdih v puščavi, katerega nihče ne sliši. Mi pa, ki želimo da nam molitev oblake prodere, ter dojde pred sedež Naj višjega, in nam izprosi časnega in večnega blagra, molimo zaupno, s popolnim zaupanjem, trdno, neomahljivo. Ne zabimo, da vse premoremo v njem brez katerega nič nismo (Sv. Leon). Spoznajmo, da še nihče ni bil osramočen, kdor jev Gospoda upal (Sir. 2, 11). In tako recimo danes in vsak dan: Zgodi se milost tvoja, Gospod, nad nami, kakor v te zaupamo! (Ps. 32, 22) Amen.
Dr. Andrej Karlin
2. Naše življenje je — procesija!
Grem k njemu, ki me je poslal in nobeden izmed vas me ne vpraša: Kam greš?	Jan. 16, 5,
Mnogo, zelo mnogo molitve se stori vsako leto v prošnjih dneh. Kristjani čutijo pač živo potrebo molitve zlasti v teh pomladanskih dneh, zakaj vsi njih upi so izpostavljeni pod milim nebom vsakovrstnim uimam in nesrečam. Ako dobri Bog ne obvaruje njih setve, bodo zastonj njih trudi, pokončani bodo vsi njih upi. Zato v teh dnevih pridigarji opominjajo k goreči, stano-

vitni molitvi. Zvedeli ste že gotovo ne samo enkrat, zakaj, kako, kdaj, kje treba prositi. Zvedeli ste gotovo tudi, kaj pomeni procesija, od kdaj so te procesije v navadi. Kaj naj vam pa jaz danes povem ?
Kristjani, govoril vam bom o neki veliki, zelo veliki procesiji, ki hodi okolu po vsem svetu, in bo hodila, dokler bo svet stal; te procesije se tudi mi udeležujemo. Zato nas ta procesija mora zanimati. Kaj mislite, kaj je ta velika in dolga procesija? Ta procesija je človeški rod ali človeško življenje in delovanje. Dokler mi na tem svetu živimo, smo udje te procesije. Zato jo bomo danes bolj natanko ogledali in premislili. Hočem vam pa povedati. 1. Zakaj in kako je naše življenje in delovanje procesija, 2. kam gre ta procesija
I. Slišali ste že večkrat, da je človeško življenje popotovanje. Človek niti eno uro, niti eno sekundo ne stoji v teku svojega življenja, temveč vsak trenutek ga privede bližje k njegovemu koncu. Procesija se tudi pomika vedno dalje in dalje, dokler ne dospe do svojega cilja. A procesije se ne udeležujejo vsi ljudje. Mnogo jih je povsod, ki le od strani na njo gledajo in se morda iz molitve in iz onih, ki molijo, norčujejo. Pa tudi tisti, ki v procesiji hodijo, ne udeležujejo se je vsi prav. Nekateri gredo v procesijo le za kratek čas ali iz kakega druzega nepravega namena, med procesijo ne molijo, se okolu ozirajo, ali se celo druge reči pogovarjajo.
Ravno to opazujemo tudi v človeškem življenju in delovanju. Kakor se procesija pomika vedno dalje in dalje, tako se naše življenje neprestano pomika naprej. Kdo pa so tisti, ki pri proce siji ob strani stoje in se iz onih norčujejo, ki molijo? To so oni, ki nimajo več nobene prave žive vere, ki so mrtvi za vse verske vaje, katerim so molitev in vse take pobožne reči smešne in neumne. Ti ne hodijo več niti k sv. maši, niti k sv. zakramentom; sploh, oni so stopili ven iz one svetovne procesije, ki se pomika proti nebesom. Le od strani še na njo pogledujejo. Ob, žalibog, koliko kristjanov je dandanašnji takih, da bi se jim kaj takega moglo očitati!
Tistim, ki s procesijo pač hodijo, pa ne molijo z drugimi vred, temveč se le pogovarjajo in s tem še druge motijo, so podobni oni mlačni, vnemami kristijani, ki navidezno pač še izpolnujejo svoje verske dolžnosti; vidimo jih včasih pri službi
božji, morda semtertja o veliki noči celo pri spovednici, a vse to delajo, kakor sem rekel, le navidezno, le zato, da jih ljudje nimajo za popolno brezbožne, neverne. A kakor tisti, ki med procesijo ne molijo, ali druge reči govorč, nič ne zaslužijo za nebesa, temveč le druge dobre motijo in pohujšujejo, tako taki mlačni kristjani, ki se le navidezno vdeležujejo sv. maš, pridig itd., nimajo zaradi tega prav nobenega zasluženja, temveč le druge dobre kristjane begajo in pohujšujejo in zapeljujejo v vnemarnost.
Kakor pri procesijah ni zadosti, da se človek le naprej pomika, ampak mora pobožno moliti in hoditi naprej v duhu pokore, da se pokori s hojo za svoje grehe in mora Boga prositi za milosti in dobrote, katere potrebuje, tako tudi ni zadosti, da je kristjan vsak dan le za en dan starejši, da je vedno bližje grobu, temveč mora napredovati tudi v milosti in v čednostih od dne do dne po zgledu božjega Zveličarja, o katerem pravi sv. pismo: Rastel je v modrosti in starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.
Procesija pelje včasih po slabih blatnih potih, pelje čez klance in čez jarke, da se do dobra utrudimo, predno dospemo do svojega cilja, kamor smo se namenili. Tako nas pelje tudi življenje mnogokdaj čez klance težav dušnih in telesnih, čez jarke nevarnosti, pelje nas čez mlakuže sprijenosti in hudobije in silno se moramo paziti, da pri tem ne umažemo svoje duše, da nepoškodovani na duši in telesu dospemo do svojega večnega namena.
Iz vsega tega, kristjani, lahko spoznate, da naše življenje je res velika procesija ali potovanje, katerega se moramo mi vsi udeleževati s spokornim življenje, z zatajevanjem samega sebe in z gorečimi molitvami, da enkrat srečno in nepoškodovani dospemo do svojega cilja.
II. Ko sem vam razložil, kako in zakaj se naše življenje sme primerjati procesiji, povedati vam moram še, kam vas ta procesija vodi, ali kam gremo mi v svojem življenju.
Kristjan, to je tako važno vprašanje, da bi si ga moral vsak dan sproti zastaviti, in sicer ne le po enkrat, temveč tolikokrat, ko-likorkrat se hočeš lotiti kakega novega dela. Kam greš torej, kristjan ? Ali si že kdaj to vprašanje zastavil sam sebi ? Kam greš na tem svetu, kam na onem?
Nekega grškega pesnika, Ezopa, je poslal njegov gospodar Ksantus v kopališče pogledat, če je še kaj prostora. Na poti ga sreča mestni sodnik in ga vpraša: „Kam pa greš?" Ezop mu od-
govori: „Tega sam ne vem!“ Sodnik je mislil, da hoče Ezop ž njim norce briti, zato ga ukaže zvezati in v ječo odpeljati. Ezop ni ugovarjal. Ko pa so ga že nekaj korakov naprej peljali, obrne se k sodniku in mu pravi: ,,Glej, ali nisem prav odgovoril? Da bom danes tebe srečal in da bom v ječo peljan, tega nisem mogel naprej vedeti, in zato res nisem vedel, kam grem."
Ravno tako sme vsakdo izmed nas odgovoriti na vprašanje: „Kam greš?“ Mi vsi gremo naprej vsak dan, a kam gremo, tega ne vemo; ne vemo, kaj nas bo na tem svetu še vse doletelo. Mislite si dva poročenca, ki stojita pred altarjem, da bi sklenila zakrament sv. zakona. Kaj vse upata! Ako jih vprašamo: „Kam gresta ?“ — ne moreta povedati, kam jih bo življenje peljalo in ne kako dolgo bota živela. Marsikdo si obeta mnogo sreče, a doleti ga le sama nesreča. Marsikak mladenič gre ves vesel k vojakom in misli bogve kako dobro se mu bo tam godilo, a kmalu skusi, kako zelo se je vjel. Marsikdo začne kakšno kupčijo z velikim veseljem, upajoč, da mu bodo tisočaki kar sami skupaj leteli, a revež kmalu še tisto zgubi, kar je imel poprej. Glejte, kristjani, tako je na svetu! „Človek obrača, Bog pa obrne." Ker torej ne vemo, kam gremo na tem svetu, zato slušajmo opomin psalmistov: Izroči Gospodu svoja pota in upaj nanj; on bo vse prav obrnil. (Ps. 36, 5.)
Marsikdo gre, pa ne ve, kam gre; poda se v očitno nevarnost, da pade v greh, pa ne pomisli, da se vrže v pogubljenje. Kam greš krščanski mož ob nedeljah popoldne. V krčmo? Kam greš deklica ? Na ples ? Kam greš mladenič s tovariši pozno v noč? Sv. Ignacij Loj. je zaklical nekdaj nekemu lahkomiselnemu mladeniču, ko je šel pozno zvečer po sumljivih potih: „Kam pa greš?" in on se je obrnil nazaj, je začel premišljevati sam sebe in se je poboljšal. Tako nam vsem kliče glas vesti večkrat: „Kam pa greš?“ Poslušaj ta glas, to je glas božji, glas tvojega angela variha. Varuj se nevarnosti, zakaj kdor nevarnost ljubi, v nevarnosti pogine. Marsikaj se nam ne zdi tako zelo nevarno, kakor je v resnici, zato pa pravi sv. pismo: Je pot, ki se človeku prava zdi, vendar njen konec pelje v smrt. (Ps. 16, 25.)
Kam pojdeš, kristjan, na oni strani groba, po kratkem življenju na tem svetu? Kam pojdeš? V večnost! Ali ni res? Toda ali greš v srečno ali nesrečno večnost, to je drugo vprašanje. Ali smeš ti z Jezusom reči: Grem k njemu, ki me je poslal — k Bogu? Ali greš proti nebesom ali proti peklu? O kako važno je to
vprašanje, od katerega je odvisna vsa večnost. In vendar, kako malokdaj si človek zastavi to vprašanje, zlasti, ako živi v obilnosti vsega!
Živel je plemenitaš Gerard iz Kempena. Sezidal si je lep grad, povabil vse sosednje graščake in zvečer jim reče: „Kaj mislite, ali nisem jaz najbolj srečen na svetu, ali je še kaj kar mi, še manjka?" Vsi so mu pritrjevali, le eden mu resno pravi: »Vaša hiša je res prav lepa, toda, da bo popolna, morate dati zazidati neka vrata." „ Katera?" pravi gospod. „Tista, skozi katera vas bodo čez malo časa ven ponesli na pokopališče. Dokler pa ta vrata niso zazidana, dotlej niste še vi popolni gospod te hiše, temveč vi jo bote morali drugemu prepustiti." Gospoda so te besede tako pretresle, da je vse zapustil in postal menih.
Po smrti veljajo za vsakega besede, katere si je Albert, škof mogunški, dal zapisati na grob: Jaz sem tukaj na svetu prenočil, vsi mi bote sledili!" Vsi gremo v večnost, a v katero? Tukaj človek tega še ne ve, kam gre, zato je res treba po besedah sv. Pavla: 5 strahom in trepetom skrbeti za svoje zveličanj e. (Fil. 2, 12.)
Ko seje avstrijska nadvojvodinja Margareta sprehajala nekdaj po hodniku, je postala pred neko sliko na steni, kjer sta bili naslikani dve lestvi, ena gori, ena doli. Po prvi so ljudje težko lezli, po drugi pa vsi veseli skakali navzdol. „0 ljuba sestra", je dejala spremljevalki na tem razpotju, Judi jaz stojim in ne vem, kam gre moja duša, ali gori ali doli." Glejte, tako je s strahom ugibala ta pobožna gospa, in pri vsi svoji bogoljubnosti se je bala, da morda ne hodi po pravi poti. Kristjan, ali smeš torej ti brez skrbi biti gledč vprašanja: „Kam greš?" Široka so vrata in prostorna je pot.. . (Mat. 7, 13.)
Kristjani, s to pridigo sem vam hotel povedati, da nikar svojega srca ne navezujmo na ta svet, ker svet premine in njegovo pošeljenje. Mi smo sedaj v prošnjih dnevih sicer prosili posvetnega blaga, vsakdanjega kruha in da bi Bog obvaroval naše njive i. t. d. Pri tem pa ne smemo nikdar pozabiti na svoj edini, pravi namen, nikdar ne smemo izgubiti izpred oči vprašanje: Kam gremo? Prišla bo ura, lahko da je že blizu, da bo tudi nam odvzeto vse posvetno blago. Nič več premoženja ne bomo potrebovali, kakor toliko, kar ga je potreba za mrtvaško rakev. Od vseh posvetnih dobrot ne bomo drugega imeli, kakor
črve, ki bodo pojedli naše truplo. Le zveličanje, katero smo si preskrbeli v nebesih — in na katero nas spominja današnja procesija — bo ostalo vekomaj. Amen.	f J. Benkovič.
3.	Vsakdanje molitve.
Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo.	Mark. 14, 38.
»Moli in delaj“ se glasi zlato pravilo. Kdor se po njem ravna, mu ni nikdar dolg čas; tudi ne trpi velike revščine; božji blagoslov ga povsod spremlja in vedno je zadovoljen. Delati moramo, zato smo na svetu. Lenuh je zopern Bogu in ljudem. »Lenoba je vseh grdob grdoba.“ Kdor ne dela, ta naj tudi ne jd, opominja sv. Pavel. Delo v starih, paganskih časih ni bilo posebno v časti. To se vidi iz tega, ker so morali delati le sužnji, torej ljudje najnižje vrste, drugi so počivali in so živeli od žuljev sužnjev.
Toda krščanska vera je delo zopet v čast spravila. Kristus sam je neutrudljivo delal. Sv. pismo pravi, da je bil večkrat truden. Marija je delala in sv. Jožef je bil delavec — tesar. Gospod Zveličar sam torej delo spoštuje, ker si je delavca — tesarja izbral za rednika, in njemu tudi pri delu pomagal. — Toda pravilo ne pravi samo: „Delaj“ — temveč: „Moli in delaj!;‘ Človek ni vstvarjen samo za ta svet, temveč vstvarjen je za Boga, za nebesa. Zato mora večkrat svojega duha h Bogu povzdigovati, po nebesih hrepeneti t. j. on mora moliti. Kristus sam ni samo delal, temveč tudi molil; cele noči je v molitvi prečul. In tudi nam je zapovedal moliti, rekoč: Čujte in molite. Sv. Pavel pa pravi, da moramo neprenehoma moliti t. j. vse moramo v božjo čast delati. Kristjan naj bi zlasti gotove čase čez dan v molitev obračal; tako da bi bil ves dan z molitvijo posvečen. — In sicer naj bi zlasti pobožno opravil jutranjo in večerno molitev in molitev pred jedjo in po jedi. S to trojno molitvijo vsa dela in opravila čez dan Bogu darujemo — in o tej trojni molitvi hočemo nekoliko govoriti.
1.	Mislimo si lepo poletno jutro. Predno še solnce vshaja, je že vse živo na polju. Škrjanec se vzdiguje v zrak in kroži svojo drobno pesem; prepelica in druge ptice tudi prepevajo vsaka
po svoje. Na vse zgodaj torej te živali slave svojega Stvarnika. Kako lep opomin je to za nas, da tudi mi precej zjutraj povzdigujemo svojega duha k Bogu — da opravimo jutranjo molitev! V čem pa naj obstoji ta jutranja molitev? Najprvo v tem, da se Bogu iz dna srca zahvalimo, da nas je varoval čez noč ter nam dal doživeti novega dne. Kolikokrat, predragi, se zgodi, da se kdo zdrav vleže k počitku, toda zbudi se v večnosti — po noči umrje — ali pa vsaj zboli in obleži v postelji. Če torej mi vsako jutro živi, zdravi in telesno - duševno pokrepčani vstanemo — zahvalimo se za vse to Bogu! „Tisočera Ti hvala, o Bog, da si me varoval po noči ter mi dal dočakati novega dne!“ Prepričani bodimo, da je On gospodar čez naše življenje in našo smrt! Če le migne ali hoče — ni nas več.
Vsak dan je nadalje dan božji, o katerem bomo enkrat odgovor dajali. Sklenimo torej precej zjutraj dan dobro preživeti! Darujmo precej zjutraj Bogu vsa svoja opravila rekoč: „Vse, kar bom danes mislil, govoril, delal, trpel — naj bo iz ljubezni do tebe, o Bog; v tvojo čast in slavo, o Marija!" To se pravi: obudimo dobri namen. Treba pa je precej zjutraj skleniti, da se hočemo kakega greha posebno varovati čez dan, n. pr. jeze, kletve i. t. d., treba je pomisliti, kaka opravila bomo imeli čez dan, s kakimi ljudmi bomo prišli v dotiko, kake skušnjave bi nas utegnile doleteti, da se že koj zjutraj na vse to pripravimo ter sklenemo n. pr : danes pa hočem tega zoprneža voljno prenašati, varovati se hočem nespodobnega govorjenja, kletve, opravljanja, jeze, i. t. d. Vendar, dragi moji, sami od sebe teh sklepov ne bomo mogli izpolnjevati, ne greha se varovati, ne dobro delati, ako nam Bog ne bo pomagal. Zakaj človek je slab, bolj k hudemu, kot k dobremu nagnjen in hudobni duh tudi ne miruje, temveč hodi okrog kot rjoveč lev in išče, koga bi požrl, pravi sv. Pavel. Bog nam mora pomagati. Brez mene ne morete nič dobrega storiti, pravi Kristus. Treba se je torej na vse zgodaj, ko smo enkrat storili trdne sklepe, Bogu priporočiti, naj nas varuje; priporočiti se angelu varihu, naj nam čez dan stoji na strani v dušnih in telesnih nevarnostih; priporočiti se blaženi Devici Mariji, naj nas varuje in brani, kot svojo last in posestvo, da bi ne padli in ne grešili. — Vse to obsega jutranja molitev v katekizmu.
To molitev naj bi molili zjutraj pred vsem otroci! Ti naj vestno opravljajo svojo jutranjo molitev, preden prično kako drugo delo. Stariši, pazite na to! Vaš trud in vaša skrb v tem
26
oziru bo obilno poplačana. Jutranjo molitev naj opravlja odrasla mladina: mladeniči in dekleta! Ti že posebno! Zakaj v teh letih mladosti še posebno potrebujejo pomoči od zgoraj. Ta molitev jim bo dajala moč v skušnjavah čez dan. Jutranjo molitev naj pa opravijo tudi odrasli ljudje: stariši, gospodarji in gospodinje! Najprvo že zatč, da dado lep zgled mlajšim, in drugič, ker se morajo tudi oni zahvaliti za nov dan ter Boga prositi potrebne pomoči. — Vendar zdi se mi, da ima marsikdo že pripravljen izgovor, češ: „Saj nimam časa“ — „takoj moram iti na delo.“ — Dragi moji! Koliko dragega časa mi potratimo čez dan! Ali se dolgo nepotrebno pogovarjamo; marsikdo cele ure presedi v gostilni, potem pa pravi, da nima časa za jutranjo molitev! Če imamo za druge manj važne reči čas, vzemimo si ga še za jutranjo molitev! Mi ne bomo radi nje nobenega dela zamudili, temveč ravno po jutranji molitvi bo vse delo čez dan blagoslovljeno in bo bolje vspevalo. Sploh pa ni na tem, koliko da molimo, temveč, kako da molimo! Tudi jutranja molitev bodi kratka, toda prisrčna in pobožna — po zimi daljša, po leti krajša! Opravimo jo še, predno sobo zapustimo, ali vsaj med potjo! „Vendar“, pravi sv. Frančišek Šaleški, „je nikdar ne opustimo.1*
Po opravljeni jutranji molitvi podajmo se z veselim srcem in z zaupanjem na božjo pomoč na delo!
2.	Čas gre hitro naprej, marsikaj ima človek dela čez dan: dan se nagne in pride večer — čas počitka. Delaven, priden človek je zvečer na telesu in duhu truden. Zeli si pokoja, in sladkega spanja. — Toda predno se veren kristjan vleže, opravi še večerno molitev kolikor mogoče dobro. Kakor je bila zjutraj prva njegova misel — na Boga, tako je tudi zvečer zadnja njegova misel: hvaležen spomin na Stvarnika. Z mislijo na Boga zatisne trudne oči. Z jutranjo molitvijo je pozdravil nebeškega Očeta, z večerno molitvijo se pa takorekoč poslovi od njega. Z molitvijo je dan pričet, z molitvijo je dan končan, takč je res ves dan Bogu posvečen in darovan! Vendar kaka pa naj bo večerna molitev? Najprvo zahvalna! Koliko tisoč ljudi je tisti dan umrlo po svetu — mi pa smo zdravi in živi! Zahvalimo se zato Bogu za zdravje in življenje! Zahvalimo se tudi za druge dobrote prejete čez dan: za hrano in živež — saj vse, kar imamo, imamo le od Boga. On je stvarnik vsega. Važen del večerne molitve je pa izpraševanje vesti: kako smo dan priživeli, kaj smo grešili ali dobrega opustili? Treba je malo pomisliti, kako smo

izpolnjevali zjutraj storjene dobre sklepe. Marsikdo mora morda zvečer reči z izgubljenim sinom: Oče, grešil sem. In ob enem bo tudi obudil z božjo pomočjo kesanje nad storjenimi grehi, rekoč: „0 moj Bog, ti in vsi moji drugi grehi so mi resnično žal.“ — „Trdno sklenem*1, jutri se bolje varovati greha in priložnosti v greh. Obtožiti se hočem teh svojih grehov pri prihodnji spovedi. . . Predragi! Blagor mu, kdor vsak večer to stori! Smrt njega nikdar ne bo našla nepripravljenega. Mirno se lahko vleže k počitku; če tudi bi po noči nagloma umrl, nič se mu ni bati, saj je zvečer obudil popolni kes s trdnim sklepom, spovedati se pri prvi priložnosti. Ve pa, da popolni kes združen s trdnim sklepom spovedati se, kakor hitro bo mogoče, človeku grehe odpusti tudi brez spovedi. — Nato se zaupljivo izročimo Bogu, naj nas varuje vsega hudega čez noč; priporočimo se svojemu dobremu zvestemu tovarišu — angelu varihu in še zadnjikrat počastimo Marijo, izročivši se njenemu materinemu varstvu. Opravimo njej na čast kako primerno molitev ali vsaj molimo „Češčena si Marija" zbrano in pobožno! Z vzdihljejem „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo", zatisnimo trudne oči. Najlepša je seveda navada, da v krščanskih hišah skupno opravijo večerno molitev s tem, da molijo sv. rožni venec in potem še vsak za-se kaj. — Pa zopet zdaj slišim polno izgovorov: zvečer ne morem nič moliti; sem truden in komaj čakam, da se vležem. Res je, predragi! Trpljenje, zlasti poleti, je veliko. Od zornega jutra — do pozne noči se potiti, utrudi, oslabi človeka. — Toda toliko truden pa vendar nisi, da bi ne mogel opraviti večerne molitve, če že ne dolge, pa vsaj kratke, toda prisrčne. Predragi! Bodimo odkritosrčni: kolikokrat se zgodi to-le: marsikdo pride ves truden od dela domov. In kaj stori? Pravi, da je truden, zato se mora iti okrepčat v bližnjo gostilno in tam morda dolgo v noč presedi. Truden je za večerno molitev — truden pa ni za v gostilno. Pa če je kdo še tak<5 truden, vendar srce njegovo, ustnice njegove niso še trudne. Torej vsaj s srcem in ustnicami naj se zahvaljuje ležeč, če se že klečč ne more!
3.	Govoriti bi imeli še o tretji molitvi, o molitvi pred jedjo in po jedi. Rečemo le toliko: Gospod Zveličar je molil, predno je kruh blagoslovil; molil, zahvaljeval se je po jedi pri zadnji večerji, predno je šel na oljsko goro. To je storil nam v zgled, da bi nikdar ne opuščali molitve pred jedjo in po jedi.
26»
To je Bog že v starem zakonu zapovedal rekoč: In ko boš jedel in boš nasičen, se skrbno varuj, da ne pozabiš Gospoda. (V. Moz. 6, 12.) Bog sam torej to molitev ukazuje; kdor jo torej opušča, ni brez greha. To molitev zahteva dalje že naša hvaležnost do Boga. Jed in pijača sta dar, ki ga vsak dan prejemamo iz dobrotljivih rok božjih. Nevernik seveda pravi, da nam zemlja daje živež; da si z lastnim delom in pridnostjo služimo kruh; toda prašali bi ga lahko: kdo je zemlji dal to moč, da raste in sad rodi? Kdo ji pošilja o pravem času dežja in potrebne gorkote? Kdo nam ohranjuje zdravje in moč, da jo moremo obdelovati? Spoznajmo, da nam takorekoč Bog sam vsak dan pogrinja mizo, in če ne molimo, smo grdi nehvaležniki. Še žival kaže svojo hvaležnost n. pr. kokoš kvišku pogleda, ko povživa vodo.
Kako je treba opravljati molitev pred jedjo in po jedi ? Odgovorim na kratko: Zvesto in stanovitno. Nikdar je ne smemo opustiti. Postati nam mora navada, neka neizogibna potreba.
Če bomo tako delali, bomo izpolnjevali pravilo „moli in delaj!“ — Na ta način ves dan obrnemo v čast božjo. Z molitvijo začnimo dan, potem pojdimo veseli vsak na svoje delo — in tudi čez dan se zahvaljujmo za použito jed. Dan pa končajmo z molitvijo: „Oče, v tvoje roke izročim svojo dušo.“ Kdor je navajen tako dan končati, — temu bodo na jeziku te besede tudi na zadnjo uro. Prišel bo zadnji dan, zadnji večer našega življenja. Zatisnili bomo svoje oči, toda zbudili se bomo v večnosti. Blagor nam, če bomo z mirno vestjo in s Kristusom mogli reči: Oče, v Tvoje roke izročim svojo dušo! Amen.	—k.
Praznik vnebohoda Gospodovega.
Pot v nebesa —- nebeška lestvica.
Je bil v nebo vzet, in sedi na desnici božji.	Mark. 16, 19.
Z današnjim praznikom je doseglo velikonočno veselje svoj vrhunec. Zveličar, ki je s svojim vstajenjem slavil zmago nad smrtjo, gre danes v kraljestvo večnega življenja. Zemlja ni domovina sreče in blaženosti; to je le kraj, kjer mora človek prestati razne skušnje, dovršiti nalogo, katero mu je Bog določil, to živ-
ljenje je le pripravljanje na novo boljše neminljivo življenje. Tudi Kristus, včlovečeni Bog, je imel na zemlji svojo posebno nalogo, katero mu je določil nebeški Oče. Tudi on je moral prestati hudo skušnjo na tem svetu, sicer ne za-se, temveč za grešni rod človeški. Ko je to nalogo dokončal, ko je s smrtjo na sv. križu natančno izpolnil voljo nebeškega Očeta, je moral biti poveličan in poslavljen tudi v svoji človeški natori. V tej slavi ga vidimo danes, kako se je vpričo zbranih apostolov, vpričo svoje matere Marije dvignil s sveta v nebeške višave.
Kristjani, ko vidimo danes Sina božjega iti v nebesa, spomniti se moramo, da smo tudi mi v ravno tisto slavo poklicani. Tudi vsakdo izmed našima na zemlji nalogo, katero mora izvršiti. Naša naloga se od Jezusove le v tem razločuje, da je on trpel in se trudil za nas, da je nam v korist kaj zaslužil, mi pa se moramo truditi in trpeti za se in se posluževati zasluženja, katero nam je on pridobil. Kristus nam je pridobil neštevilno zakladov s svojo smrtjo; te nam ponuja, da jih rabimo; pravi namreč: Iščite si zakladov, katerih rja ne sne in molji ne ukončajo! Čim več zakladov si naberemo, tem bliže smo nebesom, tem bliže Bogu. Zato se po pravici krščansko življenje primerja nebeški lestvici, po kateri mora človek čimdalje višje in višje stopati, da dospe enkrat srečno na vrh, v nebesa k Bogu. Vsem tistim, ki po njej hodijo, velja klic, ki doni od zgoraj, in se glasi: „Naprej! kvišku!“ Tudi nam, pr. v Kr.! velja ta klic, ker tudi mi hodimo ali vsaj morali bi hoditi po tej lestvici proti nebesom. Zato vam hočem danes govoriti o tej nebeški lestvici in odgovoriti na dve vprašanji: 1. Kako se hodi po tej lestvici, in 2. kaj nam daje srčnost, da ne opešamo?
I. Kdor pleza po leseni lestvici, mora hoditi navkreber, ker lestvica stoji navadno zelo strmo. Navkreber hoditi in plezati zlasti po lestvici, ki se vsa giblje in maje, pa je težko, nevarno in mučno za mlade in za stare. Stari ljudje zato hodijo težko po lestvici, ker so že slabotni in nimajo več prav krepkih udov; mladi ljudje pa plezajo sicer lahko, a njim je to še bolj nevarno, ker so lahkomiselni, upajo si na strmini kaj preveč, lahko se jim zvrti v glavi in padejo nazaj ter se ubijejo.
Kristjani, tako je tudi z nebeško lestvico. Tudi ta lestvica stoji zelo strmo, tudi po tej je nevarno in težko hoditi; naj človek stoji nizko ali že visoko na nji v popolnosti, vedno je nevarno, da
se mu v glavi zvrti, kadar pride v skušnjave in pade na tla, pade v greh, morda celo v grešne navade.
L Po nebeški lestvici je treba plezati in hoditi z mnogim trudom in potom. Kristjan, ako si že kdaj lezel po kaki visoki lestvici, gotovo si skusil, da človeku postane vroče, predno pride do vrha, in pot ga začne oblivati. Glejte, to opazujemo tudi ako plezamo po nebeški lestvici. Potiti se je treba, zelo potiti. To nam spričuje a) sv. pismo. Odprimo to sv. knjigo kjerkoli hočemo, skoro povsod bomo zadeli na kak tak izrek, ki nas uči, da pot v nebesa je težavna. Kristus pravi: Nebeško kraljestvo silo trpi in le tisti, ki silo rabijo, ga dosežejo. (Mat. 11, 12.) Torej, nebesa se ne morejo zlahka, brez truda doseči. Truditi se mora? mnogo truditi, kdor hoče v nebesa priti. Saj Zveličar sam pravi: Potrudite se, da vstopite skozi ozka vrata; zakaj povem vam : mnogi jih bodo iskali, da bi vstopili, pa ne bodo mogli! (Luk. 13, 24.) Tukaj govori Gospod o nebeških vratih, in pravi, da so ozka, in pot do njih trnjeva. Torej le samo trpljenje in zopet trpljenje. Po pravici primerja zato sv. Pavel nebesa kroni, katera se more po hudem boju pridobiti (I. Kor. 9, 25.) Sv. Janez primerja nebesa mestu na gori (Apoc. 21, 10.). kamor se le s težavo dospe. Torej sv. pismo nas prav jasno uči, da v nebesa priti ni lahko, temveč težavno. — To nas pa uči tudi b) lastna skušnja. Kristjan, ali si ne želi tudi tvoje srce ljubega miru, pokoja ? Pa ti čutiš v sebi vedno neko hudo moč, ki te zapeljuje v jezo, v napuh in druge grehe. Dan za dnevom, uro za uro se je treba vojskovati, premagovati. To gotovo ni prijetno, a potrebno je, neobhodno potrebno za nebesa. Torej veš že iz lastne skušnje, da pot v nebesa je trnjeva in ozka, vrata nebeška tesna, da se je treba truditi in mučiti vsakemu, kdor hoče v nebesa priti.
2. Po nebeški lestvici moramo hoditi tudi v ved ne m strahu. Brez strahu ne sme noben stati niti na leseni ali železni lestvici, ker se mu lahko zlomi, ali spodleti, ali v glavi zvrti, še manj pa sme biti brez strahu na tisti lestvici, ki pelje v nebesa. Zakaj neki? Neki verski člen se glasi, da noben ne ve za gotovo, dokler je na svetu, ali bo zveličan ali ne. Upati pač smemo, a za trdno se zanašati na nebesa, ne smemo se nikdar. Cerkveni zbor tridentinski uči (sess. 6. cap. 16.): „Ako kdo za gotovo trdi, ne da bi vedel po posebnem (od Boga) razodenju, da bo do konca ohranil veliko milost stanovitnosti, da bo torej zveličan, ta naj bo izobčen." Torej je zmerom negotovo, ali bomo zveličani, ali ne; zato

nam je treba neprestano v strahu biti. — Pa še drug vzrok je. Bati se moramo za zveličanje zlasti še zato, ker lahko pademo. Sv. Pavel pravi (I. Kor. 10, 12.): Kdor stoji, naj gleda, da ne pade! Sovražniki našega zveličanja nas vedno zasledujejo in preganjajo, in čeprav smo se že zmagovalno vojskovali, morda že leta in leta, nas utegne en sam trenutek, v katerem ne čujemo in ne pazimo, spraviti v padec in pogubo. „Kdo bi se ne bal, piše sv. Efrem, ako bere o kralju Salomonu: Ko je bil že star, so mu zmotile ženske srce, da je tujim bogovom daroval.11 In isti sveti učenik piše, premišljujoč padec Davidov: „Leva je zadavil in velikana je ubil; njega pa je muha na polju premagala in na tla zagnala." Zato po pravici opominja sv. Teodor Studita: „Ne govori: Jaz sem se že v čednosti postaral in zato se mi ni treba več bati. Veliko njih, ki so v čednosti že osiveli, padli so v enem hipu v prepad greha."
Tako kristjan, lahko sprevidiš, da se ne smeš lahkomiselno zanašati na nebesa. V potu svojega obraza, z vednim strahom moraš hoditi po nebeški lestvici v svojo pravo domovino.
II. Pa, ljubi moj kristjan, zaradi vseh teh križev in nadlog ti ni treba obupati. Saj nam marsikaka stvar moč in tolažbo daje in nam pomaga. Posebno pa sta dva vzroka, ki nam dajeta srčnost, da ne obupamo na strmi poti proti nebesom. Prepričani smo namreč 1. da nam Bog sam pomaga in2.dase nam obeta lepo in neminljivo plačilo za ves naš trud inpot in našo skrb.
1. Torej ne obupati: Bog sam nam pomaga.
Ko je bila sv. Perpetua v ječi, je imela, predno je bila obglavljena, neko prikazen. Videla sem, tako pripoveduje, neko silno visoko lestvico, ki je segala z zemlje do nebes, pa je bila tako ozka, da je le en sam mogel po nji hoditi. Na obeh straneh te lestvice so se lesketali meči, sulice, srpi, noži, tako da je vsak, kdor je plezal po lestvici in ni vedno dobro pazil na svoj namen, bil ranjen od teh groznih orodij. V vznožju lestvice je ležal veli-kansk zmaj, ki je hotel skočiti na vsakega, ki je prišel v bližino. Prvi, ki je šel po lestvici, je bil Satur, (neki kristjan in sovjetnik Perpetue). Ko je prišel na vrh, se je obrnil okolu in mi zaklical: »Perpetua, jaz te čakam, pa pazi se, da ti zmaj kaj žalega ne stori!" Odgovorila sem: „V imenu Gospoda našega Jezusa ne bo mi škodoval." Potem je zmaj nagnil glavo, in ko sem stopila na lestvico, mi je bila njegova glava kot podnožje in prva stopnica. Srečno sem dospela do vrha.

Kristjan, ta čudovita prikazen nas uči, kako nam Bog pomaga in nas varuje na poti proti nebesom. Tolažilno je za nas, ker vemo, da nas v najhujših bojih Bog ne zapusti. Zato kličemo s sv. Pavlom (Fil. 4, 13.): Vse premorem v tem, ki mi moč daje. Pri tem se res vresničuje izrek kralja Davida: Čes gada in basiliska boš stopal in teptal leva in smaja. (Ps. 90.) Kristjani, le srčno naprej po lestvici gori do nebes, in če tudi za vsakim klinom na lestvici sedmeroglavi zmaj preži na nas; vsi skupaj nam ne bodo mogli škodovati, bodo morali nam služiti, ako bomo klicali Gospodovo ime na pomoč.
2. Pa še nekaj nam daje srčnost, da ne obupamo na težavni poti proti nebesom: to je prekrasen konec, veliko plačilo, ki nas čaka. In kateri je ta konec ? Ta konec, to plačilo so nebesa sama, nebesa z vsemi čudeži, zakladi, z vsem svojim veseljem in krasom. Sv. Avguštin pravi: „Kaj je Bog tistim pripravil, ki ga ljubijo, ne more vera razumeti, upanje ne doseči, ljubezen ne zapopasti, celo naše želje in koprnenje tega ne more preseči. Sicer moremo pač doseči, a ceniti tega ne moremo.'' Ta prekrasen konec, nebesa sama nam dajo moč in srčnost, da ne omagamo. Pa hud je boj! Res je, plačilo je pa še večje, je brezmejno! Pa trud je velik! Res je, a plačilo je brezkončno! Le en pogled tje v sveta nebesa, na nebeško krono nam mora zanetiti željo po nebesih in nas osrčiti, da vse premagamo, kar se nam nastavlja na pot, da bi svetih nebes ne dosegli.
Predragi v Kristusu! Danes nam stavi sv. evangelij pred oči oni slovesen in ganljiv prizor, ko se je Jezus poslovil od svojih zvestih učencev in se vpričo njih dvignil v nebeške višave. Pokazal nam je pot, po kateri moramo hoditi, da dosežemo svoj vrhovni namen. Kristjani, zakaj smo na svetu? Gotovo zato, da bi vsi vkup prej ali slej prišli v nebesa. Apostoli so si pač srčno želeli, ko so pogledali za Jezusom v nebo, da bi še nje s seboj vzel, a pustil jih je še doli, ker še niso bili zreli za toliko plačilo.
Zato, predragi v Kristusu, kadarkoli pogledamo gori na višnjevo nebo, spomnimo se, da pojdemo tudi mi enkrat tje gori, če bomo vredni. Že stari pagan Empedoklej je odgovoril na vprašanje, zakaj živi, prav lepo, rekoč: „Zato, da nebesa opazujem!" Sv. Ignacij Loj. je imel navado, da je stopil večkrat na vrh strehe in tam premišljeval svoj poklic na zemlji in nebesa. Pri tej priložnosti je večkrat zaklical: „Oh kako se mi studi svet, ako nebesa premišljujem!"
Ko je sv. škof Martin ležal v velikih bolečinah na smrtni postelji in gledal neprestano proti nebu, mu je rekel neki duhovnik, naj se obrne na stran, da bo ložje ležal in trpel. A svetnik mu je odgovoril: „Pusti me, da gledam rajše nebesa, nego zemljo, in ne moti me v premišljevanju one poti, po kateri je hodil moj Bog in Zveličar pred menoj, in po kateri mora tudi moja duša hoditi, da se združi z Bogom.“ In sv. Bernard kliče po pravici ozlovoljen: „Kristjan, ali se ne sramuješ, da, dočim s svojim telesom nebesa ogleduješ, s svojim srcem laziš po prahu?"
Pa kako naj si nebesa dobimo? Sv. Bernard in sv. Bonaventura pravita, da se nebesa dobč na štiri načine: Nekateri jih šiloma nase potegnejo, nekateri jih kupijo, nekateri ukradejo, nekateri pa so skoro prisiljeni, da gredo v nebesa. Šiloma potegnejo na-se nebesa tisti, ki vse posvetno zapuste, in le Bogu služijo; kupijo jih tisti, ki posvetno premoženje iz ljubezni do Jezusa razdajo ubogim in si tako nabirajo zaklade za nebesa. Ukradejo nebesa tisti, ki na tihem pobožno in sveto živč in na skrivnem izvršujejo dela krščanskega usmiljenja. Nekako prisiljeni pa gredč v nebesa oni, ki so res pravi reveži na tem svetu, od vseh zapuščeni, od vseh zaničevani in preganjani. Ako vse te križe voljno prenašajo, pridejo v nebesa tako, da sami ne vedč zakaj in kako.
Le še na eno vprašanje odgovorim: Koliko pa so nebesa vredna? Sv. Lavrencij Justinian odgovarja: „Nebesa toliko veljajo, kolikor moreš dati za-nje. Abraham jih je kupil s svojim gostoljubjem, Job s svojo potrpežljivostjo, Tobija s tem, da je mrliče pokopaval, Cahej s tem, da je polovico svojega premoženja dal ubogim." Pa poreče kdo: „Da, če je pa tako, da se mora dati pol premoženja, potem pa jaz ne bom nikoli v nebesih. Jaz ne morem dati niti desetine vsega, ker sem sam tak revež, da komaj davke plačujem." No, nič se ni treba bati; saj sv. Avguštin pravi: „Ce te plaši dar Cahejev, ki je dal pol premoženja, naj te tolaži, da je uboga vdova kupila nebesa za dva vinarja. Se ceneje dobiš lahko nebesa! Za kozarec mrzle vode in še ceneje: samo z dobro voljo, s svetim namenom!" Tako uči sv. Avguštin; jaz pa le to dostavim, da bolj po ceni se nobena stvar ne more dobiti.
Pokazal sem vam, kristjani, kakšna je nebeška lestvica, po kateri moramo hoditi. Sprva sem vam pokazal, kako huda in težavna in nevarna je ta pot. Sedaj pa, koncem govora, sem vam dokazal, da vse to je prav za prav lahko, da se človeku le hudo in težko
zdi. Besede sv. Pavla: Tistim, ki Boga ljubijo, se vse k dobremu obrača, veljajo tudi tukaj. Kdor res iz celega srca Boga ljubi, njemu se ne zdi težko priti v nebesa. Kdor pa se za Boga prav malo meni ali celo nič, takemu je seveda težko, kakor se lenemu človeku sploh vse težko zdi.
Kristjani, iščimo torej nebes, trudimo se za-nje; saj za-nje smo ustvarjeni. Če je že toliko milijonov ljudi prišlo v nebesa, zakaj pa bi mi ne mogli? Če so se oni lahko premagovali in zmagali, zakaj ne bi mi? Gotovo lahko zmagamo, če le hočemo! Skrbimo torej, da bomo mi, ki smo tukaj zbrani, enkrat z vsemi svetniki zbrani pri troedinem Bogu v svoji pravi domovini, v svetih nebesih. Amen.	f J. Benkovič.
Šesta nedelja po Veliki noči.
1. Pričevanje apostolov in naše pričevanje o Jezusu.
Pa tudi vi bote pričevali. Jan. 15, 27.
Na praznik vnebohoda smo Gospoda v duhu spremljali v nebo. Današnji evangelij pa nas vodi zopet nazaj na zemljo. Naš Gospod in Zveličar je šel v nebo, da prejme plačilo za svoje delo odrešenja na desnici Boga Očeta: šel je pa tudi za to, da bi nam mesto pripravil. (Jan. 14. 2.) Ko odidem in vam mesto pripravim, bom spet pričel in vas bom k sebi vzel, da bote tudi vi, kjer sem jas (Jan. 14, 3.), je obljubil apostolom pri zadnji večerji.
Upanje imamo, kaj ne da, da pride tudi po nas; do sedaj ga še ni bilo. Jezus hoče, da si nebesa prej zaslužimo. O tem govori tudi današnji evangelij. Naravnost je rekel Gospod svojim apostolom, da bodo morali, preden jih bo k sebi vzel, pričevanje dati o njem, in sicer na dvojni način: z besedo in v djanju, trpljenju; v ta namen jih bo sam sv. Duh razsvetlil in potrdil.
Sv. katoliška cerkev je današnji evangelij odredila v branje iz istega namena, kakor je Jezus te besede govoril učencem, namreč: Ako hočemo za Jezusom priti, kjer je On sedaj, ga moramo pričati z besedo in djanjem: zato smo pri sv. birmi tudi mi prejeli sv. Duha. Kako so pričali apostoli Jezusa in kako ga pričajmo mi, vam hočem danes razložiti.
I.	a) V današnjem evangeliju beremo: Kadar pride To-lašnik, ki vam ga bom jas poslal od Očeta, Duh resnice, ki od Očeta ishaja, bo On pričeval o meni; pa tudi vi bote pričevali, ker ste od sačetka pri meni. Jezus je hotel reči: Vi si mislite: kaj bo naše učenje pomagalo, ako ga bodo ljudje tako sprejemali, kakor tvoje sprejemajo? Ne skrbite! Duh, ki iz Očeta izhaja, ki vam ga bo Oče poslal, On bo veliko njih, ki poprej niso hoteli verovati, prepričal o resnici mojega nauka s tem, da jim bo razsvetlil razum in omečil voljo. In to notranje. božje pričevanje, bo, združeno z vašim zunanjim pričevanjem, z oznanjevanjem sv. vere, veliko ljudi prepričalo in pridobilo k veri. Od začetka so bili apostoli pri Zveličarju, namreč od začetka njegovega javnega življenja. V njegovi šoli so odrasli, so se izobrazili za učenike sveta. Korak za korakom, besedo za besedo so mu sledili, če tudi še vsega niso mogli razumeti, saj je rekel Jezus sam: Še veliko imam vam povedati; toda sedaj še ne morete vsega nositi. (Jan. 16, 12.), Še le, ko pride On, Duh resnice, vas bo učil vso resnico. (Jan. 16, 12, 13.) To se je spolnilo na binkoštni praznik. Ta dan so prejeli sv. Duha, ž njim pa vso jasnost v nauku, moč v oznanjevanju, previdnost v apostolstvu. Razsvetljeni z lučjo sv. Duha, navdani s močjo is visokosti, so razširili mali prostor dvorane zadnje večerje, kjer je prišel nadnje sv. Duh, čez ves tedaj znani svet, so vstanovili vesoljno sv. katoliško cerkev. Začel je z raz-širjevanjem sv. Peter, ko je po prejetju sv. Duha stopil ven iz dvorane pred zbrano ljudstvo in zaklical: Možje Judje, in vsi, ki prebivate v Jeruzalemu! to vam bodi znano in zaslišite moje besede : . . . Jezusa nazareškega, moža potrjenega od Boga mej vami z močmi in s čudeži in znamenji, ki jih je Bog delal po njem mej vami, kakor veste; tega po posebnem sklepu in po previdnosti božji izdanega ste po rokah krivičnikov križali in umorili. Njega pa je Bog obudil ter ga rešil bolečin pekla .. . Prav gotovo vedi vsa Izraelova hiša, da je Gospoda in Kristusa Bog storil tega Jezusa, ki ste ga vi križali. (Dj. ap. 2.) Kazaje na čudeže in sklicevaje se na prerokovanje stare zaveze o prihodnjem Odrešeniku je dokazoval Peter, da je Jezus iz Nazareta tisti Odrešenik, ki ga je Izrael pričakoval.
Ostro je govoril prvak apostolov, zbrano množico je naravnost imenoval morivce svojega Mesije, neustrašeno je očital ljudstvu najhujši zločin, očitno pred svetom je Peter spoznal Je-

zusa za Mesijo in Sinu božjega, tisti Peter, ki se je pred kratkim ustrašil slabe ženske, jezične dekle in v pričo nje zatajil svojega Gospoda. Danes pa govori te besede! Od kod ta sprememba, odkod ta nevstrašenost, od kod ta odločnost? J e z u s o v a obljuba se je ravnokar začela izpolnjevati: Sv.Duh bo o meni pričeval! Duh resnice in modrosti in previdnosti je pričeval v srcu Petrovem, ga je razsvetlil in navdušil in skozi njegova usta govoril zbranim, jih prepričal o resničnosti Petrovih besed in jih nagnil, da so se spokorili in dali krstiti v imenu Jezusa Kristusa; bilo pa je teh okolu tri tisoč duš. (Dej. ap. 2, 38.)
Pa tudi drugi apostoli so pričali in oznanjevali Jezusa v mnogoterih jezikih, kakor jim je sv. Duh dajal izgovarjati, tako da so navzoči strmeli in se čudili rekoč: Kaj hoče to biti'' Slišimo jih govoriti v naših jezikih velika dela božja. (Dej. ap. 2, 12.)
Glejte, to je bilo prvo pričevanje apostolov z besedami, o križanem in vstalem Zveličarju ter o njegovem vnebohodu. Odkar je sv. Duh v podobi gorečih jezikov prišel nadnje, niso nehali pričati o svojem učeniku, o njegovem nauku, o njegovem življenju, o njegovih čudežih, o njegovem trpljenju in smrti, posebno pa o njegovem vstajenju in vnebohodu, in pa da v nobenem drugem imenu ni zveličanja, kakor le v Jezusovem.
Z veliko močjo, pravi djanje apostolov (4, 33), so apostoli dajali pričevanje o vstajenju Jezusa Kristusa, Gospoda našega.
b) Če pomislimo, da so Judje nasprotovali Jezusu samemu, ni se nam čuditi, da so tudi apostoli zadeli ob nasprotovanje pri svojem učenju. Pa to jim je Gospod sam že naprej povedal: Iz shodnic vas bodo devali: pride celo ura, da bo vsak, ki vas umori, menil, da Bogu službo stori. To pa sem vam povedal, da, kadar ura pride, se spomnite, da sem vam jaz to pravil. Ta ura je res kmalu prišla, in učenci se niso pohujšali.
Ravnokar sta Peter in Janez storila prvi čudež v Jezusovem imenu nad kruljevim pred tempelj novi mi vrati, potem pa sta pri čala o Jezusu in vabila ljudstvo v sv. katoliško cerkev. Ko pa sta še ljudstvu govorila, so prišli tja duhovniki in poglavar tem-peljnov in saduceji, ki so bili nevoljni, da sta ljudstvo učila in oznanjevala v Jezusu vstajenje od mrtvih. Poglavar ju je ukazal vreči v ječo: drugi dan je Peter pred sodnijo neustrašeno pričal
Jezusa; sodnija jima ni ničesar mogla, tem manj, ker je kot priča njune nedolžnosti stal pri njih oni ozdravljeni hromi človek: le samo pridigovati o Jezusu, kot Mesiji se jim je prepovedalo. Peter pa in Janez sta rekla: Sodite (sami), če je prav pred Bogom, vas bolj slušati, kakor Boga. Ne moremo namreč, da ne bi govorili, kar smo videli in slišali. (Dj. ap. 4, 19.)
In res se apostoli niso zmenili za sodnijsko prepoved, neutrudno so oznanjevali Jezusa: Množilo se je pa bolj in bolj število mož in žena, ki so verovali v Gospoda, berem v djanju apostolskem (5, 14.). Sodnija jih je sedaj vse skupaj dala zapreti: pri obravnavi jim je veliki duhovnik rekel: Trdo smo vam zapovedali, da ne učite v tem imenu in glejte, napolnili ste Jeruzalem s svojim ukom .... Peter pa in apostoli so odgovorili: Boga je treba bolj slušati, kakor ljudi ... Ko so sodniki to slišali, so se razsrdili in so jih mislili umoriti, in najbrž bi se bilo kaj tacega zgodilo, da jih ni farizej Gamaliel zagovarjal: Pustite jih: zakaj če je od ljudi to delo, bo samo razpadlo; če pa je od Boga, ga ne bote mogli razdreti. In sodni zbor se je premislil. Vnovič jim je prepovedal pridigovati, in da bi si prepoved bolje zapomnili, jih je dal pretepsti. Potem so jih spustili.
Apostoli pa so šli veseli spred zbora, ker so bili vredni spoznani zavoljo Jezusovega imena zasramovanje trpeti. In niso nehali v tempeljnu in po hišah učiti vsak dan in oznanjevati Jezusa Kristusa. (Dej. ap. 5.)
Glejte, to je bil začetek dolge vrste preganjanja. Pa odkar so bili krščeni v ognju sv. Duha, se niso ustrašili nikakih težav pri oznanjevanju evangelija. Koliko so trpeli pri tem, povzamemo najložje iz 2. lista sv. Pavla do Korinčanov. (2, 11, 16.) Sam popisuje, kaj je vse prestal: V mnogih nadlogah sem bil, večkrat v ječah, v ranah čez mero, velikokrat v smrtnih nevarnostih. Od Judov sem jih petkrat po štirideset, eno manj, prejel. Trikrat sem bil s šibami tepen, enkrat kamnjan, trikrat sem se z barko potopil, noč in dan sem bil v globočini morja. Velikokrat na potih, v nevarnostih na vodah, v nevarnostih mej razbojniki, — mej rojaki — mej neverniki, v mestu, v samoti, na morju, mej laž-njivimi brati. V trudu in revi, v mnogem čuvanju, v lakoti in žeji, v pogostih postih, v mrazu in nagoti. (2. Kor. 11,23—27.)
Vse to pa je pretrpel v pričevanje Jezusa; podobno so trpeli tudi drugi apostoli: saj so razen sv. Janeza vsi mučeniki, in še

ta je bil vržen v kotel vrelega olja, potem pa, ker je bil po čudežu rešen, pregnan na otok Patmos, kjer se mu je vse prej kakor dobro godilo.
Glejte, tako so apostoli pričali Gospoda z besedo in v djanju, s pridigovanjem in trpljenjem.
II. 1. Rekel pa sem začetkoma: Ako hočemo za Jezusom tja priti, kjer je zdaj on, moramo ga pričati z besedo in dj anje m.
Seveda pričati ga s pridigovanjem, zato ni vsak poklican, to pa, kar tirja od nas sv. Peter z besedami: Bodite vselej pripravljeni odgovor dati vsakomu, ki vas bo vprašal po vzroku upanja, katero je v vas, (1. Petri. 3, 15.) — tako pričevanje je vsakemu kristjanu mogoče. Kdo pa bi znal nam tako prašanje staviti? Kedaj in kako odgovorimo nanj? Komu nasproti, kedaj in kako pričajmo Jezusa z besedami?
Dandanes ga že skoraj ni človeka, ki ne bi bil že imel prilike, pričati in naravnost v današnjih nevernih časih zagovarjati svoje vere! Kar v družbo pojdite in napeljite govor na verske reči, in če drugega ne veste, recite, da so liberalni časniki prepovedani, pa bote imeli priliko pričati svojo vero in zagovarjati njo ter njeno varihinjo sv. cerkev. Pa še dobro bote morali govoriti, da svojo lastno kožo ubranite, tako bodo padli po vas, prepričali seveda ne bote nobenega.
K spovedi pojdite, sv. obhajilu večkrat, kakor oni enolet-neži, (o tacih, ki sploh ne gred6, ni da bi govoril), pa bote imeli priliko povdarjati svojo versko stališče t. j. pričati Jezusa. V družbi le zinite besedo o veri, o verskih dolžnostih, o spoštovanju katoliške cerkve, ne	bo vam	treba	dolgo časa	čakati, da	se bo
kdo obregnil ob vas	in vaše	versko	prepričanje,	in priliko	imate,
pokazati se kot kristjane, pričati Jezusa i t. d.
Da, da, ni treba, da bi moral vsak biti duhovnik, pridigar, priliko ima dandanes vsak, tudi neuk človek potegniti se za vero, pričati Jezusa z besedami. Moderni svet bodisi da je v salonski obleki s cilindrom, ali pa v elegantni toaleti z ženskim klobukom, ali pa le v priprosti	kmečki	obleki,	nerad sliši	o veri, o	cerkvi
in svojih dolžnostih	do nje;	postrani gleda ne	samo njene slu-
žabnike in jim nasprotuje, ampak tudi verne kristjane, ki ne samo doma za pečjo in v cerkvi kažejo v besedah in življenju svojo vero, ampak se jo upajo zagovarjati in povdarjati tudi očitno. O ko bi to vendar že enkrat hoteli razumeti in verjeti vsi tisti
drugače za vse dobro in cerkveno vneti, pri branju prepovedanih časopisov, pri volitvah pa tako trmasti ljudje!
2.	Apostoli so Jezusa pričali ne samo s besedo, ampak tudi v djanju, ne samo s pridigovanjem, ampak tudi s trpljenjem.
V djanju, tudi takrat, kadar je le-to združeno s trpljenjem, moramo tudi mi pričati Jezusa. To zahteva Gospod Jezus sam, ko pravi: Kedor hoče za menoj priti, naj nosi svoj križ in naj hodi za menoj! Učenec ni več kakor učenik. Mi kristjani imamo vsi le eno željo: namreč v nebesa priti. Pa tja vodi le ena pot, pot, ko kateri je Gospod Zveličar hodil. Hodil pa je Zveličar po poti zatajevanja: kdor hoče za njim priti, naj zatajuje samega sebe. Toda te besede so naši sprijeni natori zoprne: zoprne so bile tudi farizeju Nikodemu. Jezus mu je rekel: Resnično, resnično povem ti, kdor ne ho prerojen iz vode in sv. Duha, ne more priti v nebeško kraljestvo-, t. j. kdor ni po sv. krstu postal kristjan in se s tem zavezal živeti kot kristjan, življenje krščansko pa je življenje zatajevanja, ne pride v nebesa. Vedel pa je Jezus, da je tako življenje človeku zoprno, zato je nadalje rekel: Kar je rojeno iz mesa, je meso, kar pa je rojeno iz duha, je duh . . . t. j. človek sam po sebi se brani zatajevanja, se brani križa: toda s pomočjo svetega Duha mu je mogoče premagati samega sebe, v sv. Duhu najde moč in stanovitnost in srčnost v tem boju (zoper samega sebe).
Sv. Duha Jezus ni obljubil in dal le apostolom in mučenikom, ampak tudi nam. Pri sv. krstu smo ga tudi mi prejeli, postali smo tempelj sv. Duha, pri sv, birmi nas je sv. Duh mazilil in napolnil s svojo močjo, in nas vsposobil za boj, ki je združen s pričevanjem Jezusa v djanju, v trpljenju. O Binkoštih je pripravljen zopet priti nad nas, ponoviti, pomnožiti v nas svojo moč, če le hočemo, če se bomo le te dni priporočali mu, če bomo le po zgledu apostolov in Marije vsi enega duha in stanovitni v molitvi. (Dej. ap. 1, 14)
Sv. Oče Leon XIII. so pred leti izdali lepo apostolsko pismo, v katerem želč, da bi se kristjani s kako pobožnostjo pripravljali na binkoštni praznik, na prejem sv. Duha. Izpolnimo jim to željo in udeležimo se pobožnosti v čast sv. Duhu v cerkvi ali pa doma; molimo v ta namen, da bi sv. Duh tudi v naša srca prišel in nas potrdil v veri ter nam moč dal ne samo v besedi, ampak tudi v djanju pričati Jezusa, s tem pa zaslužiti si nebesa. Amen. P. J.
2. Kristusova oporoka.
Iz shodnic vas poženo; pride celo ura, da bo sleherni, kdor vas umori, menil, da Bogu službo stori.
Jan. 16, 2.
Kadar umre kak bogatin, poprašujejo se ljudje: Komu je koli ostavil svoje imetje? Ali je naredil oporoko? Kakšna je njegova poslednja volja?
Minuli četrtek smo se spominjali, da je Zveličar zapustil svet. Ali je naredil pred svojo ločitvijo oporoko? Kakšna je?
Da, naredil je oporoko. Njegova oporoka je zapečatena s krvjo. Odlomek te oporoke smo slišali v današnjem sv. evangeliju. Premislimo, kaj je Zveličar odhajaje s sveta zapustil apostolom in nam?
Za glavnega dediča je postavil Jezus Kristus sv. katoliško cerkev t.j. apostole. Kaj jim je zapustil?
1.	Trpljenje. V svoji oporoki pravi: Is shodnic vas po-šenč; pride celo ura, da bo sleherni, kdor vas umori, menil, da Bogu slusbo stori. In to vam stori, ker ne posnajo ni Očeta ni mene. To pa sem vam govoril, da se spomnite, kadar pride ura, da sem vam jas to pravil. Kaj ne da, lepa dedščina! Namesto mirnega, zložnega življenja jim obeta preganjanje iz mesta v mesto, namesto ljubezni jim prorokuje sovraštvo, namesto plačila kamenjanje, namesto časti zasramovanje in zaničevanje. Trpljenje, muke, preganjanje, smrt, to je poglavitni del dedščine, ki so jo prejeli apostoli od Kristusa. Preganjali so jih v Jeruzalemu, kjer jih je dal veliki judovski zbor bičati. Zatirali so jih v Antijohiji in v Rimu. Morili so jih Judje in Rimljani. Samo eden izmed vseh apostolov je umrl naravne smrti, namreč sv. Janez evangelist; a tudi njega so mučili; vrgli so ga v razbeljeno olje in poslali v prognanstvo. Na moriščih so se spominjali apostoli Zveličarjeve oporoke — trpkih besed, katere jim je bil govoril.
Ne le apostoli, tudi mi smo dediči Kristusovi. Kaj pa je nam zapustil Jezus? Zapustil nam je trpljenje. Odkazal nam je tisto pot, po kateri je on hodil od jaslic do groba; s trnjem je bila nastlana, križeva. Na tej poti je izpil kelih trpljenja do dna. Kristus je trpel — trpeti moramo tudi mi.
Kakor temen oblak, tako se prikazuje trpljenje, nesreča nad našo glavo. In kadar prihaja nesreča, ne prihaja sama; skoraj vselej privaja seboj še množico svojih sestra in potem se trpljenje stalno šopiri v naši hiši. Iz njegove grenke čaše morajo piti vsi, ki so nam dragi. Kaj nam je storiti, kadar nas tare trpljenje? Dvoje je mogoče: ali trpeti, ali tožiti zoper božjo previdnost.
Le dvigaj se zoper Boga, kadar te muči bolezen; meniš li, da ti tarnanje in jadikovanje povrne zdravje? Le upiraj se zoper božje sklepe, kadar umira tisti, ki ga ljubi tvoje srce; meniš li, da tvoje tožbe podaljšajo življenje umirajočemu? Le dvigaj se zoper najvišjega Gospoda, kadar ti ukaša smrt otroka za otrokom; meniš li, da tvoje predrzne besede prikličejo rajne ljubljenčke iz grobov? Teža trpljenja se ti podvoji, ako ga nosiš mrmraje.
Kako miren in vdan je kristjan, ki hiti k trpečemu Zveličarju, kadar trka nesreča na njegova vrata. Zaupno se oklepa dedščine Kristusove — sv. križa, rekoč: Ti, o Jezus, si trpel zame, tudi jaz hočem trpeti zate!
Slavni ruski general Suvarov je šel meseca vinotoka 1. 1798. preko nebotičnih alpskih višav. Seboj je imel same krepke, utrjene vojake; toda jeli so omagovati. Nikakor niso hoteli iti naprej. General je poskušal marsikaj, da bi jih pregovoril, naj nadaljujejo potovanje; ali vse je bilo zastonj. Tedaj pokliče Suvarov grenadirje k sebi in jim ukaže, naj izkopljejo sredi ceste grob. Takoj storč to. V izkopano jamo leže general in veli, naj ga zasujejo, potem naj se vrnejo domov in naj povedč rojakom, kje so osta-vili svojega vojskovodja. To je izdalo. Vojaki so mahoma pokleknili krog ležečega Suvarova in ga prosili na vso moč, da bi zopet vstal. Šiloma so ga morali dvigniti iz groba in potem so veseli šli za njim v največje nevarnosti in v najhujše trpljenje.
Kristjani, ali naj zapustimo Kristusa, ko nam pošilja trpljenje? Ali naj se izneverimo njegovemu križu? Ne, tudi mi ga ljubimo, kakor so ljubili ruski vojaki svojega generala; ljubimo ga celo tedaj, kadar zahteva od nas kaj takega, česar se brani naša mehkužna narava. — To je torej prva točka Kristusove oporoke: trpljenje. Ali ni apostolom ničesar drugega zapustil ? O da, zapustil jim je
2.	samega sebe Kdaj je delal Zveličar oporoko? Pri zadnji večerji — tedaj, ko je vzel kruh v svoje svete roke.. . Svoje Telo, svojo Kri je dal Jezus apostolom? Ali ni to najbogatejša dedščina? Ali je osrečil ž njo samo apostole? Ne, on hoče, da se daritev sv. maše opravlja do konca sveta.
27
Tudi nam je zapustil Jezus Kristus svoje Telo in svojo Kri. Pridite k meni, ki ste žalostni in obteženi, in pokrepčam vas! nam kliče. Ako si hočete polajšati trpljenje, pridite, vživajte moje Telo, pokrepčajte se pri sv. obhajilu! Kako bi imenovali tistega, ki bi imel dobiti veliko dedščino, a bi se ne zmenil zanjo, ne hotel bi se	zglasiti pri sodišču,	da bi jo	nastopil. Ali	ne porečete: To je	nehvaležnik; rajnik	bi se v	grobu obrnil,	ko bi
zvedel o tem. Najobilnejšo dedščino nam je zapustil Jezus v zakramentu presv. Rešnjega Telesa, v daritvi	sv. maše, v	zakramentih. Mi pa	se ne menimo za to	dedščino,	le redkokdaj	se med
tednom prikazujemo k sv. maši, morda le enkrat na leto prejemamo sv. obhajilo, zanemarjaje sv. zakramente. Ali nam ne bo očital Jezus Kristus nehvaležnosti, prav kakor je karal ozdravljence, ki se mu niso prišli zahvalit? Kristjani, porabljajmo zaklade, ki nam jih je ostavil naš naj večji dobrotnik.
3.	Dobrega prijatelja se marsikdo spominja v oporoki. Jezusov ljubljenec je bil apostol in evangelist Janez. Odkar ga je bil pozval z Genezareškega jezera, mu je izkazoval posebno ljubezen in naklonjenost. Pri zadnji večerji ga je odlikoval pred vsemi apostoli. Sv. Janez je smel počivati na Jezusovih prsih. Tega svojega ljubljenca se je spomnil Zveličar prav posebno v svoji oporoki. Kaj mu je zapustil? Najdražje, kar je imel — svojo Mater. Dejal mu je: Glej, tvoja mati! Sv. Janez je takoj nastopil dedščino: vzel je k sebi Marijo in skrbel za njo.
Ali nismo tudi mi ljubljenci Jezusovi? Dragoceno dedščino smo prejeli od njega. Dal nam je svojo Mater. Oj veselimo se te dedščine! Kaj nam je dal s svojo Materjo? Z Marijo nam je dal vse. Dal nam je svoje srce, ki tako neskončno ljubi presveto Mater. Dal nam je zaklade milosti, ki nam jih deli Marija. Ž njo nam je zagotovljeno odpuščenje grehov, saj je ona pribežališče grešnikov. Z Marijo nam je zajamčena pomoč v časnih in dušnih zadevah. Oj kako srečni smo! Lahko jo kličemo: Mati naša, saj nam jo je dal Jezus, pomočnica naša, tolažnica naša, besednica naša! Ona je zares naša, a bodimo tudi mi njeni — ne le tedaj, kadar nas primora kaka sila, da se zatekamo k njej, njeni bodimo vsekdar v življenju in v smrti.
4.	Se nekaj so podedovali apostoli po Jezusu. On jih je postavil za dediče nebeškega kraljestva. Obljubil jim je večno plačilo: Veselite se in radnjte, kajti vaše plačilo bo obilno v nebesih. Krasna, dragocena je ta dedščina. Opisujeta
nam jo sv. apostola Pavel in Janez; ali pohajajo jima besede, s katerimi bi nam mogla dostojno predočiti nebeški sijaj. Oko ni videlo, uho ni slišalo .. . Apostoli so že izdavna nastopili to dedščino, uživajo jo že več nego 1800 let. Ako bomo do konca Kristusovi, bo kdaj tudi naša sijajna nebeška dedščina.
Kako blagrujejo in hkrati zavidajo ljudje tiste, ki so kaj podedovali po svojih bogatih sorodnikih. Srečnejši dediči smo mi. Izza oporoke Jezusove smo podedovali zaklade, katerih rja in molj ne snesta in jih tatje ne izkopljejo in ne pokradejo. Ti zakladi imajo neskončno veljavo in nas ne osrečč le tistih par trenutkov, ko bivamo na zemlji, nego nam zagotove srečo v večnosti. Dediči komaj čakajo, da se polaste dedščine. Nastopimo tudi mi takoj dedščino Zveličarjevo. Ne branimo se njegovega križa, obračajmo si v prid daritev sv. maše in sv. zakramente, ljubimo in častimo Marijo, potem nam gotovo ne odide velikanska dedščina, ki nas čaka v večnosti. Amen.	P. J. V.
Binkoštna nedelja.
1. Pomen današnjega praznika.
In so bili napolnjeni vsi s sv. Duhom.
(Dej. ap. 2, 4.)
Danes vlada povsod nenavadno veselje. Vse se raduje krasnih binkoštnih praznikov. In res so prijetni ti dnevi! Vsa narava je oživljena: vse bujno raste, zeleni in cvete.
Jaz poznam, predragi, še neko drugo večje veselje, ki mora današnji dan navdajati naša srca — veselje nad prihodom svetega Duha. To veselje je veliko lepše, čistejše, plemenitejše, kot pa veselje nad oživljeno, cvetočo naravo. Sv. Duh, tretja oseba v sv. Trojici, je prišel nad apostole v podobi gorečih jezikov — to je skrivnost današnjega dneva. Sv. cerkev želi, da bi si mi vso to skrivnost živo pred oči postavili, njeno važnost premišljevali ter se Bogu zanjo zahvaljevali. Mi hočemo to željo sv. cerkve spolniti — zato si oglejmo v duhu: 1. kaj se je zgodilo današnji dan vjeruzalemu isto leto, ko je Jezus poslal svetega Duha, in 2. zakaj je binkoštni praznik tako važen in pomenljiv?
27*
I. Pojdimo v duhu nazaj v davno preteklost! Bilo je 1. 33. po Kristusovem rojstvu. Ves Jeruzalem je bil praznično oblečen; vse hiše so bile z zelenjem in cvetlicami nakičene. Na vse zgodaj zjutraj si videl vse polno ljudstva, ki je šlo proti tempelju. Zakaj neki ? Kaj so pa obhajali današnji dan ? Današnji praznik je bil pri Judih najbolj slovesen izmej vseh. Današnji dan so se Bogu zahvalili za veliko milost, da jim je dal deset zapovedi na gori Sinajski; današnji dan so se mu tudi zahvalili za dobro letino, za prve poljske pridelke. Zato je vse tako praznično; zato je toliko ljudstva zbranega v mestu ter hiti v tempelj. — Toda čuj! kaj se zgodi? Ljudstvo hiti v svetišče — in naenkrat se zemlja strese in čuje se prihod silnega piša. Hitro je zbranih vse polno ljudi okrog neke neznatne hiše, od katere je prihajal ta piš. V hiši sami pa se začuje glasno, navdušeno govorjenje. Kdo so ti možje, ki prihajajo zdaj iz hiše pred zbrano množico? Oni govorč v mnogih jezikih ter oznanujejo Jezusa Križanega in od smrti vstalega. Kdo so ti možje? Mi jih poznamo! To so apostoli. — In ti apostoli so bili pred malo časom še tako boječi, ostrašeni — iz samega strahu pred Judi so se zaprli v hišo. Bili so še tako nevedni in preprosti! In danes... oj kaka sprememba! Danes so tako neustrašeni in pogumni; danes govore v mnogih jezikih, da so jih vsi Judje lahko razumeli... Kaj jih je tako močno spremenilo? Sv. pismo nam na to kratko odgovarja rekoč: Prikazali so se nad njimi razdeljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih slehernega. In so bili napolnjeni s sv. Duhom, in so jeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sveti Duh dal izgovarjati. (Dj. ap. 2, 1—4). — Torej sv. Duh je prišel nad apostole — tisti sv. Duh, katerega je Jezus večkrat obljubil rekoč: Jaz bom Očeta prosil, in vam bo dal druzega Tolaž-nika, da pri vas ostane vekomaj — Duha resnice, katerega svet ne more prejeti, ker ga ne vidi, in ga tudi ne pozna ; vi pa ga bodete poznali, ker bo pri vas ostal in bo v vas. (Jan. 14, 16, 17) — Ta sv. Duh je apostole vse spremenil. Poglejmo le, kako?
1. Pred prihodom sv. Duha so bili apostoli vsi posvetni, nečimerni in častilakomni, preveč na pozemeljsko navezani. Vedno so mislili, da bo njih Učenik na zemlji veliko kraljestvo ustanovil in oni bodo v tem kraljestvu prejeli najimenitnejše službe. Nekega dne so se prepirali mej seboj, kdo bo imel večjo in imenitnejšo službo, ko bo enkrat Jezus postal pozemeljski

kralj. Cebedejeva sinova Jakob in Janez sta želela, da bi na prvih sedežih sedela: eden na desni, drugi na levi strani poleg Gospoda, da bi bila prva za njim . .. Torej po imenitnih službah, po časti in slavi so hrepeneli.
Toda po prihodu sv. Duha je bilo njihovo srce popolnoma, spremenjeno. Nič več niso iskali časti pri ljudeh, ampak so se veselili zavoljo Kristusa zaničevani biti. Revno in ubožno so živeli in se niso nič več prepirali, kdo bi bil večji med njimi, ampak so se drug drugega skušali, kdo bi bil bolj ponižen med njimi. Njihova edina želja je bila zdaj: ne več svetu, ampak Kristusu Gospodu dopasti in se pri njem enkrat veseliti.
2.	Pred prihodom sv. Duha so bili apostoli trdi in ostri proti drugim; lahko so se dali od nevolje premagati.
Nekega dne prebivalci Samarije niso hoteli sprejeti Gospoda Zveličarja in njegovih učencev. Dva učenca sta se radi tega tolikanj razsrdila, da sta rekla: „Gospod! ali hočeš, da rečeva, da naj ogenj pride z neba in jih požge ?“ (Luk. 9, 54.) Gospod jih je radi tega posvaril. — Drugikrat so bili nevoljni, ko so matere svoje otročiče k Jezusu prinesle, da bi jih blagoslovil. Učenci so matere odganjali.
Toda po prihodu sv. Duha je bilo njihovo srce popolnoma izpremenjeno. Zdaj so bili usmiljeni, krotki, prijazni in ljubezni-polni. Sv. apostol Pavel piše: Kolnejo nas, in jih blagoslavljamo; preganjani smo, in prenašamo; preklinjajo nas, in molimo.“ (Kor. 4, 12.)
3.	Predno so prejeli sv. Duha, so bili sila boječi. Ko so Jezusa na Oljski gori vjeli, so zbežali; ko so ga umorili, so so v hiše zapirali. Peter, njih poglavar, se je zbal slabotne ženske in ni si upal spoznati, da je Jezusov učenec.
Toda — kako vsi drugačni so postali današnji dan! Judov se niso nič več bali; pogumno so šli iz hiše pred zbrano množico ter jeli Judom očitati vnebovpijočo krivico: da so Zveličarja križali. Šli so po celem svetu pred poglavarje in cesarje ter oznanovali nauk. In če so jim žugali, so odgovorili: »Boga moramo bolj poslušati, kakor ljudi." Če jih pred sodbo tirajo, se nič ne bojč; če jih v ječo vržejo, tepd, mučijo, umore — oni stanovitni ostanejo — da, še veseli so, da zamorejo za voljo Jezusovega imena kaj pretrpeti. —- Njihova zadnja beseda je ta, da spoznajo Jezusa Kristusa pred celim svetom in tudi zanj umrjo.

4.	Glejte! Tako jih je spremenil sv. Duh.
Pa ne samo na srcu, sv. Duh je apostole spremenil tudi na umu. Jezus je sv. Duha imenoval Učenika resnice — to se je tudi pokazalo na apostolih precej potem, ko so ga prejeli.
Pred prihodom sv. Duha so bili nevedni še v marsikaterih rečeh, kar vero zadeva. Dostikrat jim je Jezus govoril o kraljestvu v prilikah in podobah, pa ga niso razumeli, ali vsaj ne prav. Večkrat jim je moral svoje govorjenje razjasnovati, pa še niso razumeli, tako da se je sam pritožil o tem rekoč: Ali me še ne razumete in spoznate? Imate li še oslepljeno srce? Imate oči in ne vidite, ušesa in ne slišite, in se ne spomnite? (Mark. 8, 17, 18.)
Toda po prihodu sv. Duha je bil njihov um razsvitljen* Zdaj jim je bilo vse jasno, kar jim je bilo poprej temno in nerazumljivo! Verske resnice so natanko spoznali in jih tudi drugim razjasnovali.
To je prvi važni dogodek današnjega praznika: apostoli so bili spremenjeni na umu in srcu
II. Drugdogodekjeta: z današnjim dnem seje začelo pravzaprav — oznanovanje besede božje. Apostoli so se po prihodu sv. Duha razšli po celem svetu oznanovat sv. evangelij. Povsod so nastopali apostoli — pridigarji. Sami so rekli, da je to njih glavna služba — pridigarska služba, in apostoli so že takrat s svojimi pridigami dosegli, da je Jezus imel vedno več molilcev. Ljudje so zapuščali pagansko vero ter sprejemali krščansko. — Na samo Petrovo pridigo se je današnjega dne spreobrnilo tri tisoč Judov. Vsled pridig apostolov je po besedah psalmistovih zemlja kmalu dobila drugačno (krščansko) lice. In tudi dandanes še: koliko nevednih se poduči, žalostnih potolaži, grešnikov spreobrne, pravičnih v dobrem potrdi vsled dobrih pridig! Pridigarska služba se je, rekel bi, današnji dan začela.
Danes pa tudi obhajamo rojstni dan sv. katoliške cerkve. Gospod je sicer ustanovil svojo cerkev takrat, ko je Petra postavil za vidnega poglavarja z besedami: Pasi moje ovce — pasi moja jagnjeta! Toda danes je tej svoji cerkvi poslal sv. Duhar ki naj bi jo razsvetljeval, tolažil in krepčal. Brez sv. Duha bi se sv. cerkev ne bila ohranila tako dolgo — do danes, kakor se je-brez njega bi se tudi Jezusov nauk ne bil nepokvarjen ohranil. Sv. Duh je torej še-le zidal sv. cerkev na trdno skalo, da je
peklenska vrata ne bodo premagala. V resnici je torej danes rojstni dan sv. cerkve.
To je torej skrivnost današnjega dneva. — Prišel je sv. Duh z nebes v podobi gorečih jezikov. Apostole je vse spremenil na umu in na srcu. Iz preprostih ribičev so postali učeni in goreči oznanovalci Jezusovega nauka. — Z današnjim dnem se je pričela važna pridigarska služba in sv. katoliška cerkev je dobila v sv. Duhu božjo moč, da je peklenska vrata ne bodo premagala. Amen.	—k.
2. Kaj dela sv. Duh v nas?
In so bili napoljeni vsi s sv. Duhom.
(Dej. ap. 2, 14.)
V nekaterih krajih imajo lepo navado, da binkoštne praznike vtikajo zelene vejice ali šopke cvetlic v okna. ('.e prašaš ljudi, zakaj to, ti bodo odgovorili: Z vejicami in šopki hočemo ozaljšati svoje stanovanje za prihod sv. Duha. Preljubi, kaj ne, lepa navada to, a meni in vam se zdi premalo pripraviti sv. Duhu le šopke in zelene veje. Gotovo je premalo za sv. Duha, ki je tretja božja oseba, pravi Bog in Tolažnik, ki ga je Jezus Kristus obljubil poslati svoji cerkvi, če bi ga sprejeli samo s cvetličnimi le šopki in zelenimi vejicami. Preljubi! Saj veste, kaj pravi apostol Pavel: Ali ne veste, da ste tempelj božji, in da Duh božji v vas prebiva? (I. Kor. 16 — 18.) Da, kristjani, vi ste tempelj božji, vi stanovališče sv. Duha. Sv. Duh, tretja božja oseba v vas prebiva, če tega sladkega gosta neumrjočih duš niste pregnali s smrtnim grehom. Da boste, preljubi, še bolj cenili tega gosta, Tolažnika, ki ga je današnji dan Jezus Kristus poslal svoji cerkvi, in da ga boste, če ste bili tako nesrečni, da ste ga s smrtnim grehom izgubili, hitro zopet poiskali, vam hočem danes izpregovoriti o sv. Duhu. Zdi se mi, da vam bom z božjo pomočjo vsaj nekoliko pojasnil lastnosti in delovanje sv. Duha v nas, če ga vam naslikam v podobah, katere si je sam izvolil in se v njih prikazal. Predno začnem, se obrnimo vsi k njemu z gorečim zdihljajem pa recimo: Pridi sv. Duh, napolni srca svojih vernikov in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.
A. Prvikrat se je sv. Duh prikazal pri Jezusovem krstu v reki Jordanu. Izbral si je podobo goloba. In sveti Duh je v

telesni podobi, kakor golob nad njega prišel; in glas se je z nebes zaslišal: Ti si moj ljubi Sin, nad katerim imam do-padajenje (Luk. 3, 22). Glejte, kako primerna podoba sv. Duha je golobček! Slišali ste že goloba gruliti in zdelo se vam je to grulenje kakor otožno zdihovanje. Občudovali ste njegovo pohlevnost in krotkost. Videli ste že tudi, kako pred sovražnikom beži v skalno razpoklino, kjer si je napravil gnezdo. Glejte, preljubi, tudi sv. Duh neprestano moli in zdihuje za nas. Ravno tako podpira duh našo slabost, ne vemo namreč, kaj bi prosili, kakor se spodobi; sam Duh pa prosi za nas z neizrekljivimi zdihljeji (Rim. 8, 26). Pa ne zdihuje samo za nas, marveč stori tudi, da mi sami zdihujemo in objokujemo svoje grehe. Glej, o človek, če si zapustil prazno in nečimerno veselje tega sveta, in ne prepevaš več veselih posvetnih pesmi, marveč zdihuješ in jočeš zaradi svojih grehov, potem vedi, da je sv. Duh v tebi. Če se pa ponašaš s svojo hudobijo, in se veseliš v svojih grehih, veseliš na plesišču, v nečistosti, v lakomnosti, v napuhu, v požrešnosti itd., tedaj vedi, da je hudobni duh s teboj. Začni zdihovati k sv. Duhu, ki je odprl vrelec solz Mariji Magdaleni, da je s svojimi solzami močila noge Jezusove, ki je omehčal srce Petrovo, da je začel grenko jokati; če boš zdihoval k sv. Duhu, bo storil on s svojo dejansko milostjo, da boš tudi ti začel zdihovati in jokati zaradi svojih grehov in rekel boš s prerokom: Kakor gruleči golobje zdihujemo; sodbe čakamo, pa je ni, rešenja, in je daleč od nas (Izaija 59, 11).
Golobček je pohlevna stvarica. Čujte, preljubi, sedaj boste pa videli, če veje v vas sv. Duh, ki je krotak in pohleven in si je zato izbral podobo golobčka. Ge je vaše srce grenko kakor žolč, če živite v sovraštvu, če bližnjega zavidate, še ste jezni in nepotrpežljivi v svojih križih in težavah, tedaj vedite, da sveti Duh v vas ne prebiva, zakaj kako sladak je, o Gospod, tvoj duh! (Modr. 12, 10.)
Golobček leti v nevarnosti in se skrije v skalno razpoklino, kjer je varen pred sovražnikom. Druzega golobčka vam pokažem, ki je skrit v razpoklinah: sv. Alojzija. Tu kleči angelski mladenič, moli in zdihuje. Solze zalivajo njegova bleda in upadla lica ter padajo na bridko martro, ki jo v rokah drži. Okolu njega je bogastvo, zlata krona, posvetni šum in veselje: Alojzij beži v razpokline skale — zateče se k peterim ranam Kristusovim in premišljuje njegovo trpljenje. Kdo je odtrgal srce angelj-
skega mladeniča od posvetnega veselja, da se mu gnusi vsa posvetna nasladnost? Kdo je razsvetlil njegov um, da se odpove svetu in skrbi samo za svojo dušo? To je storil sv. Duh. Sveti Duh je klical s svojo dejansko milostjo sv. Alojzija, razsvetljeval mu razum, krepil njegovo voljo, da je ostal stanoviten v dobrem ter prejel krono večnega življenja. Poslušaj tudi ti, ljubi moj, glas sv. Duha, ki te vabi, da se zatekaš k ranam Kristusovim, da rad premišljuješ njegovo bridko trpljenje. Vstani, moja prijateljica, moja sala, in pridi! Moja golobica v razpokanem skalovju (Vis. pes. 2, 14).
Oj, kako malo jih je današnje dni, ki bi se zatekli k ranam Kristusovim, ki bi se Gospodu zahvaljevali za neizmerno dobroto njegovega bridkega trpljenja; gorje jim, kajti daleč od njih je sv. Duh. Oh, večina ljudi je navezana na ta svet, srca ljudi so priraščena k zemlji, tako da jim je skoro nemogoče se kviško dvigniti. Tičim globoko v blatu, in ni najti dna; prišel sem v globočino morja, in vihar me je pogreznil (Ps. 69, 3) Oj, da bi ljudje vedeli, kako sladko je sodelovati z dejansko milostjo sv. Duha! — Videli smo, preljubi kristjani, kako primerno je bilo, da se je sv. Duh prikazal v podobi goloba, spoznali smo pa tudi, da moramo tudi mi imeti lastnosti golobove, če hočemo, da bo sv. Duh ostal sladki gost naših duš.
B. Poglejmo še podobo, v kateri se je sv. Duh prikazal binkoštni praznik. In vstal je nanagloma s neba šum, kakor prihajajočega silnega piša, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. In so se jim prikazali razdeljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih slehernega. In so bili napolnjeni vsi s svetim Duhom, in so začeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sv. Duh dajal izgovarjati. (Dej. ap. 2, 3.)
Preljubi! Veste li, zakaj se je sv. Duh prikazal v podobi ognja? Gotovo zato, ker se lastnosti in učinki ognja dajo kaj lahko primerjati z lastnostmi in učinki sv. Duha. Ogenj prenavlja in ogreva. Vzemite železo, ki ga razjeda rja, pa ga de-nite v ogenj, kako vam bo železo začelo žareti, ogenj ga očisti rja. Kristjani! Veste, kaj je rja, ki razjeda neumrjoče človeške duše? ... Smrtni greh je rja, je smrt človeške duše. Sveti Duh pa kakor ogenj železo prenavlja in očiščuje človeško dušo rje, smrtnega greha ter jo posvečuje s posvečujočo milostjo božjo. Preljubi! Ne pozabite nikoli, da je posvečujoča milost božja, ta največji vaš zaklad, dar sv. Duha. Kako dragocen, kako imeniten,
kako lep je ta dar! Lepa je rosna kapljica, kadar jo poljubljajo jutranji žarki vzhajajočega solnca, lep je brušen demant, kadar se žari v solnčnih žarkih, lepa je mavrica, ki se boka nad zemljo, lepa je večerna zarja, zadnji pozdrav zahajajočega solnca, a lepše, tisočkrat, milijonkrat lepše so vaše duše, kadar so v posvečujoči milosti božji. O predragoceni zaklad posvečujoče milosti božje, kako bi te zamogli zadosti ceniti. Svetniki niso našli primernih izrazov, da bi ceno posvečujoče milosti božje zadostno popisali. „0 božja milost", so klicali, „ti ljubeznivi vrt, ti učiteljica življenja! Ti naša varuhinja, družabnica, sestra in mati! Ti svetla luč, ti čisti in dišeči balzam, ti nepremagljivi zid! Ti drevo življenja, ti goreči ogenj, ti plameneča baklja, ti žareče solnce! Ti dež božjega blagoslova, ti reka raja, ti prekrasna mavrica. Ti dragoceno vino z mize božje, ti mleko otrok božjih, ti hladilno olje in okrep-čujoča sol naše duše, ti mati vsega dobrega!” Tako so svetniki cenili posvečujočo milost božjo, ta dragocen dar sv. Duha. In to po vsej pravici. Saj ž njo vred pa mi je vse dobro došlo, slave bres mere po njenih rokah. Zakaj ona je ljudem nezmeren zaklad; kateri si ga v prid obračajo, so deležni božje prijaznosti (Modr. 7, 11—14).
In mi, preljubi? Jo li kaj cenimo, oj, morda jo lahkomiselno prodamo za prazen nič smrtnega greha in pustimo, da rja smrtnega greha razjeda in mori naše neumrjoče duše! Kam pridemo, če bomo še naprej tako delali!
Ogenj pa tudi greje in r azs ve11 j uj e. Preljubi, tudi sv. Duh greje in užiga v nas ogenj božje ljubezni. Blagor mu, ki nosi v svojem srcu ogenj božje ljubezni, ki ga vžiga in vnema sv. Duh. Tak ogenj je vnemal apostola, ko je rekel: Kdo nas bo ločil od ljubezni Kristove? Ali nadloga? ali stiska? ali lakota? ali nagota? ali preganjanje? ali meč? — Svest sem si namreč, da ne smrt, ne življenje, ne angeli ne poglavarstva:, ne oblasti, ne sedanje, ne prihodnje, ne moč, ne visokost, ne globočina, ne druga stvar nas ne bo ločila od ljubezni božje, katera je v Kristusu Gospodu našem. (Rim. 8. 35, 38). Tak ogenj je vnemal apostole, ki so z veseljem šli v smrt zavoljo imena Jezusovega. Oni pa so šli veseli izpred zboraT ker so bili vredni spoznani, zavoljo Jezusovega imena preganjanje trpeti. (Dej. ap. 5, 41.) Tak ogenj je vnemal mučence, da so v njegovi moči radi šli v vrelo olje, na razbeljene stole, mej mlinske kamene. Ljubezen božja jih je gnala mej divje zveri,
da so jih mlele kakor pšenico Gospodovo. Ljubezen božja, ki jo je vžigal v njih sv. Duh, jih je gnala v plamene, na ražnje, na tezalnice. Preljubi! če bo v nas gorel ogenj božje ljubezni, potem bomo tudi mi z lahkoto spolnovali božje zapovedi, pot križa nam bo lahka. Zakaj, ako kdo mene ljubi, bo moje zapovedi izpolnjeval (Jan. 14, 23), pravi Gospod. Prosimo danes dobrega Jezusa, naj pošlje tudi nam sv. Duha, da se izpolnijo tudi nad nami besede prerokove: Novo srce vam bom dal, in novega duha v vas položil; vzel bom kamnato srce iz vašega telesa in meseno srce vam bom dal. Svojega duha bom v vas položil, da se boste po mojih zapovedih ravnali in moje pravice ohranili in spolnovali (Eceh. 36, 26).
Sedaj končam. Vem, da je mej vami nekaj trdovratnih grešnikov, ki zanemarjate navdahnjenja sv. Duha, ki tudi danes zapirate svoja srca sv. Duhu. Tem zakličem s sv. Štefanom: Trdovratni in neobrezani na srcih in ušesih, vi se svetemu Duhu ustavljate, kakor vaši očetje, tako tudi vi! (Dej. ap. 7, 51.) Vem sicer, zakaj so zakrknena vaša srca, zakaj neobrezana vaša ušesa. Hočete li, da vam povem! Cujte, grdo meseno poželjenje je preslepilo vaš um, zaprlo vaša srca. Saj ponatorni človek ne razume tega, kar je božjega duha; zakaj to mu je nespamet in ne more spoznati, kar se po duhovno prevdarja (I. Kor. 2,14). Pa vam rečem, trdovratni grešniki, da se mi smilite. Zakaj trdovratnemu srcu se bo poslednjič hudo godilo. Hudobno srce se bo z bolečinami obtežilo, in grešnik bo greh na greh nakladal (Sirah 3, 27). Zato pa danes, ko slišite glas Gospodov, ne zakrknite svojih src! Vsi skupaj danes goreče molimo k svetemu Duhu: Pridi, Oče ubogih! Pridi, delitelj vsega dobrega! Pridi, sladki gost naših duš, luč src, krepčilo utrujenih, tolažba zatiranih! Pridi, srečna luč milosti in napolni nas s svojo svetlobo. Umij, kar je omadeževanega; ozdravi, kar je bolnega; omeči, kar le trdega; ogrej, kar je mrzlega; vodi, kar je izgubljenega. Daruj nam svoje sedmere darove, utrdi nas v kreposti, daj, da srečno nmrjemo, in pripelji nas v večno veselje. Amen.
Dr. Josip Jerše.
Binkoštni ponedeljek.
Posvečujoča milost božja.
Milost božja je v naših srcih razlita po sv. Duhu.	Rim. 5, 15.
Bog Oče nas je vstvaril, Bog Sin nas odrešil in sv. Duh nas je posvetil. Tako so nas učili krščanski starši, ko smo bili še mali otroci. Kratek je ta nauk, ali v tem nauku je neizrečeno veliko povedanega. Te besede namreč nam povedo, koliko ljubezen nam slabim, pozemeljskim stvarem skazuje neskončno dobrotljivi, troedini Bog. — Bog Oče nas je vstvaril, dal nam je življenje, zdravje in živež. Ako bomo živeli po njegovi sveti volji, dati nam hoče še nebeško krono. Bog Sin je zapustil nebesa in prišel na svet; učil je in nam pokazal pravo pot v nebeško domačijo. Trpel je za naše grehe in življenje dal v naše odrešenje. Če vse to pomislimo in si k srcu vzamemo neizmerno ljubezen božjo do nas, bomo tudi mi zdihnili s kraljevim prerokom, rekoč: O gospod! kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiščeš! Velike so pa tudi dobrote, ki nam jih skazuje tretja božja oseba, tolažnik sv. Duh. In glejte! Ravno te dni obhajamo veseli spomin tistega dneva, ko je prišel sv. Duh iz nebes nad učence Gospodove, in jih je napolnil z nebeškimi darovi. Že je bil deseti dan, kar so apostoli in učenci Jezusovi skupaj zbrani molili in čakali na prihod Tistega, ki jim ga je Jezus obljubil: kar naenkrat — bilo je dopoludne krog devete ure — pride iz nebes velik šum, kakor da bi bil silni vihar potegnjl nad tisto hišo, v kateri so bili zbrani. Hiša se potrese, in ognjeni jeziki se spustijo nad glave apostolov, in v tem hipu so bili napolnjeni sv. Duha. Sv. Duh je razsvetlil njih pamet, da so vse nauke Jezusove spoznali in umeli; potrdil je njihovo voljo, dal jim srčnost, sv. vero brez strahu oznanovati po celem svetu. Dal jim je tudi moč čudeže delati in ptuje jezike govoriti, kakor nam pripoveduje sv. pismo. Velike so bile dobrote, ki so jih binkoštni praznik prejeli učenci Gospodovi. Ali, ljubi moji, ne samo aposteljni in učenci Jezusovi tudi mi smo že od ravno tega sv. Duha prejeli velike milosti in darove. Pri sv. krstu nas je sv. Duh posvetil in v otroke božje spremenil. Oblekel je našo dušo z lepim, svitlim oblačilom posvečujoče milosti božje. Milost božja pa je tisti imenitni dar, ki smo ga od sv. Duha prejeli, in ki je več vreden, kakor celi svet. Sv. Bonaventura pravi: „Posvečujoča milost božja je
prvi in najimenitnejši dar izmed vseh darov, ki od Boga pridejo.14 Res nobena reč ni tako imenitna in tolike vrednosti, kakor je posvečujoča milost božja, zakaj 1. ona podeli naši duši prečudno lepoto; 2. povzdigne nas k neizrečeno veliki časti, 3. podeli nam ljubezen in prp jaznost z nebeškim Očetom, ter nas 4. obogati z dobrimi deli in lepimi čednostmi, vsled katerih zado-bimo pravico do nebeškega kraljestva. Te štiri točke hočemo danes premišljevati. Ti pa sv. Duh, Duh resnice in nebeškega razsvetljenja, razsvetli mene in moje poslušalce, in podeli nam svojo nebeško pomoč!
I. Posvečujoča milost božja podeli naši duši prečudno lepoto, sv. vera nas uči, da milost človeško dušo stori deležno božje narave. Sv. apostol Peter govori: Vsa njegova božja moč nam je podeljena po Jezusu, po katerem nam je storil največje in najimenitnejše obljube, da bi vi postali deležni božje narave. (I. Pet. 1, 3.) Ako tedaj človeška duša po milosti božji nekoliko deležna postane božje narave, katero ima Bog, izvir vse lepote, od vekomaj na sebi, o kristjani! kako prečudno lepa mora tedaj biti človeška duša, kadar jo sam nebeški Oče ogrne z lepoto svoje lepote, z lučjo svoje luči, s svitlim oblačilom svoje posvečujoče milosti božje. Ali s telesnimi očmi ne moremo gledati te nebeške lepote. Le v slabih podobah moremo govoriti o nji. — Lepo je gledati, kadar se v spomladanskem času cela narava zbudi k novemu življenju. Gojzdi se oblačijo z novim zelenjem, sadna drevesa lepo cvetč, žitna polja in vinske gorice prijazno ozelenč, žlahtne rožice po vrtih in pisanih travnikih razveseljujejo človeško oko. — Lepo je gledati svetle zvezdice, ki na ponočnem nebu veselo migljajo in nas z nebes tako prijazno pozdravljajo! Lepo je gledati srebrno luno, ki na jasnem nebu veličastno plava, človeško dušo pa milo vabi, v ponočni tihoti premišljevati nebeške reči. — Lepo je gledati rumeno solnce, kadar zgodaj v jutro iz za gor prisije in s svitlimi žarki zlati hribe in doline. — Lepo je gledati kraljeva poslopja, v katerih se vse blišči zlata in srebra, biserov in žlahtnih kamnov. Ali kaj so vse te lepote proti eni duši, ki je v božji milosti. Nič, celo nič! — Vsa lepota sveta je le slaba senca proti lepoti člo-veške duše, če je v stanu milosti božje. Kar je goreča lampica

proti svetlemu solncu, to je posvetna lepota proti tisti, ki jo milost božja podeli človeški duši.
Kdo zamore zapopasti tisto čast in slavo, ki jo Jezus zdaj vživa na desnici Očetovi? Angeli in svetniki se je ne morejo nagledati. Čudite se, preljubi, lepoti človeške duše, ki je v stanu milosti božje, zakaj taka duša je podobna tistemu veličastnemu kralju, podobna je samemu Jezusu, ki tamkaj v nebesih kraljuje. Sv. Pavel nas tega zagotovi, rekoč: Bog je duši odločil, da bi podobi njegovega Sina enaka postala. (Rimlj. 21. 8.) Ali Bogu bodi potoženo, kako slepo in nespametno ravnajo današnji kristjani ! Na minljivo telesno lepoto, ki od danes do jutri trpi, toliko gledajo, za dušno lepoto pa, ki bode vekomaj cvetela, se pa malo zmenijo. Oh to je slepota današnjih časov, ki je vredna grenkih, krvavih solz! In kaj je z nami, dragi v Kristusu? Ali ne bomo dušne lepote bolj cenili, kakor vse, kar nam svet dati zamore? Ako smo v stanu milosti božje, ali se ne bomo zvesto varovali, da ne zgubimo tega cenjenega zaklada, te prečudne dušne lepote? O, vse hočemo rajše zgubiti, vse pretrpeti, kakor pa smrtni greh storiti in tako zgubiti posvečujočo milost božjo!
II. Milost božja pa tudi povzdigne človeško dušo k neizrečeno visoki časti in imenitnosti. Veliko čast vživa cesar; vse mu je pokorno, vse se mu vklanja. Pa vsa čast posvetnega vladarja je le slaba senca proti časti in visokosti, katero posvečujoča milost božja podeli človeški duši. Človek v milosti božji je otrok božji, je kraljev sin, kraljeva hči nebeškega Očeta, je dedič tistega kraljestva, ki ga je Bog izvoljenim v nebesih pripravil. Duša, oblečena v milost božjo, je kraljeva nevesta kraljevega ženina Jezusa Kristusa. O kristjani, premislite zdaj, koliko čast, visokost in slavo podeli milost božja človeški duši!
Tebi se morda na tem svetu slabo godi ljubi kristjan! Ti si morda samo ubog hlapec na kmetih, morebiti si za zadnjo deklo pri hiši; ti si morebiti reven pastirček, ki te noben človek ne ceni. Tebe morda tare uboštvo, košček črnega kruha je tvoj živež, mrzla voda je tvoja pijača, revna bajta je tvoje stanovanje; ti živiš na svetu malo poznan; nobeden o tebi ne govori, nikdo te ne spoštuje. Ali boš zategadelj žalosten in nezadovoljen s svojim nizkim stanom? Bodi potolažen, ljubi brat, ljuba sestra! Nekaj prav veselega ti imam povedati. Glej, da le milost božja zaljša tvojo dušo; takrat si, duša moja, zadosti lepa, zadosti imenitna, zadosti bogata pred božjim obličjem; takrat ima tvoja duša toliko

čast in imenitnost, da ti lahko posladi vse grenkote življenja in prečudno polajša težave tvojega revnega stanu. Pred Bogom si imenitna in visoko cenjena; angeli in svetniki te časte in spoštujejo. Res, slab, reven pastirček, ki je v milosti božji, je pred Bogom imen tniši, in njemu veliko ljubši, kakor najmogočniši kralj sveta, ki pa ni v stanu milosti božje. Kristjan, ako si tudi reven, slab in pred svetom malo čislan, ako si pa v stanu milosti božje, lahko rečeš z veselim srcem: Moj ljubi Oče v nebesih misli name; on me ne pozabi, na svetlem oblačilu posvečujoče milosti božje me spozna med tisoč in tisoč grešniki. Njegovo milo oko gleda name, in moje ime je z zlatimi črkami zapisano v bukvah življenja. O, da bi tudi mi smeli tako govoriti. Da bi tudi mi vedno znali ceniti visokost in imenitnost milosti božje!
III.	Posvečujoča milost božja pa tudi stori, da smo z Bogom sklenjeni, in da je sam Bog naš najljubeznivejši prijatelj. Od tiste srečne ure, v kateri smo prejeli milost božjo, smo postali udje telesa Kristusovega. Mi smo njegovi udje, On pa naša glava. V Kristusu živimo, v njem dihamo, ali prav za prav, ne živimo več mi, ampak Kristus živi v nas. In Gospod sam pravi: Kateri mene ljubi, tistega bom tudi jas ljubil, in moj Oče ga bo ljubil, in bova k njemu prišla in pri njem prebivala. (Jan. 14, 21.) Kadar smo v milosti božji, smo z Očetom, Sinom in sv. Duhom popolnoma sklenjeni, smo torej božji prijatelji, pa tudi Bog je naš najljubši prijatelj. O koliko dobrega nam izvira iz te svete prijaznosti! Sv. Duh sam govori: Kdor je zvestega prijatelja našel, je zaklad našel; .... zvest prijatelj je zdravilo, ki življenje podeli. (Sirah 6, 14 — 16 ) Duša moja, ki si v milosti božji, in imaš samega Boga za prijatelja, oh koliki studenci božjih milosti ti bodo pritekli iz te svete prijaznosti.
Ako je tvoje srce žalostno, priteči k Bogu, svojemu prijatelju, On te bo potolažil, On ti bo obrisal solze iz oči. Ako te križi tlačijo, stiskajo velike težave, priteči k Bogu, svojemu prijatelju, On ti jih bo polajšal, On ti jih bo odvzel, kadar bo spoznal to za dobro. Ako si sredi zapeljivega sveta, in te slabi zgledi razuzdanih ljudi napeljujejo v greh, kadar te obdajajo valovi nevarnih skušnjav: o ne mudi se takrat, hitro priteči k Bogu, dvojemu prijatelju, On te bo potrdil zoper vse nevarnosti; božja roka te bo vodila, njegova milost te branila, njegova pomoč te bo varovala, da ne padeš in se ne zgubiš. — Kakor posvetni prijatelji eden drugemu radi pomagajo, tako dela tudi nebeški Oče z vsako
dušo, ki je v njegovi milosti in prijaznosti. Jezus sam pravi: Akt) v meni ostanete, in moje besede v vas ostanejo, prosite, karkoli hočete, vse bote prejeli. (Jan. 15, 7.) O kristjani, kdo zamore tedaj umeti srečo tiste duše, ki je v božji milosti in prijaznosti !
IV.	Poslušajte ljubi moji, koliko dobrega nam še izvira iz posvečujoče milosti božje. Ona nas namreč stori silo bogate; deležne nas stori neskončnega zasluženja Jezusovega, zasluženja Device Marije in vseh svetnikov in svetnic božjih. Milost božja da pa tudi našim lastnim delom zasluženje za večno življenje, da nam pravico do nebes V stanu milosti smo udje duhovnega telesa, katerega glava je Kristus sam. Kakor pa glava vse ude telesa vodi in jim življenje da, tako nas tudi Kristus vodi in vlada po svojih naukih, po svoji postavi, živi nas z nebeškim kruhom, s svojim lastnim telesom. Kar je odrešenik za nas trpel, vse to je, ako smo v stanu milosti, tudi naše delo, naše zasluženje. Zakaj on sam pravi: Jas sem vinska trta, vi ste mladike; kdor v meni ostane in jaz v njem, tisti obrodi veliko sadu. (Jan. 15, 5.)
Kakor je pa ena mladika v zvezi z drugimi mladikami ravno tistega trsta, tako postanemo tudi mi deležni vsega, kar so svetniki in svetnice dobrega storili in pretrpeli. Trud in delo apostolov, trpljenje in kri mučencev, lepo, deviško življenje čistih devic in svetih mladeničev, molitve, posti in spokorna dela puščavnikov, vse to, ljubi moji, je tudi naše, ako je naša duša ogrnjena z oblačilom posvečujoče milosti božje. Tudi postanemo deležni vsega dobrega, kar se še dandanes v katoliški cerkvi stori ali pretrpi! Glejte, kako bogate nas tedaj milost božja dela! — Ona pa tudi posveti vse naše misli, želje, besede in djanja za večno življenje. Vsako še tako malo vredno delo, ki ga opravimo v stanu milosti božje iz ljubezni do Boga, je večnega plačila vredno. Kupica mrzle vode, ki jo podamo bližnjemu iz dobrega srca, bode nam stoterno povrnjena. Vsaka lepa, prijazna beseda, ki jo izgovorimo, bo zapisana v bukve večnega življenja. Vsako molitvico, ki jo pobožno molimo, nes6 angeli pred božji prestol. Vsaka dušna ali telesna težava, vsak nov križ, ki ga na tihem voljno trpimo, je nov žlahten kamen, ki se bo prečudno svetil v naši nebeški kroni. Vsaka stopinja, ki jo v milosti božji storimo, je za nas stopinja bližej nebes. Da, ako stanovitni do konca ostanemo, bode nas pripeljala v hišo nebeškega Očeta.
In, zdaj mi povejte, ljubi kristjani, kje je zaklad, kje bogastvo, ki bi se dalo primerjati s posvečujočo milostjo božjo. In glejte! ta dragi in neprecenljivi zaklad nam podeljuje sv. Duh, ravno tisti sv. Duh, ki je binkoštno nedeljo apostole in učence Gospodove napolnil s svojimi nebeškimi darovi. Pri sv. krstu nas je sv. Duh oblekel s prelepim oblačilom posvečujoče milosti božje; o, bodimo mu hvaležni za ta neprecenljivi dar. Varujmo se pa tudi, da ga ne izgubimo. V slabih, prstenih posodah ga nosimo, ki se lahko potarejo, ako jih zvesto in skrbno ne varujemo.
Ako smo pa že bili tako nesrečni, da smo zapravili dar milosti božje s smrtnim grehom, oh, ne odlagajmo več, ne mudimo se k Bogu nazaj povrniti z resnično pokoro in poboljšanjem svojega življenja. Tako dolgo trkajmo, da se nam vrata božje milosti zopet odprč. Zanaprej pa bolj varno, bolj previdno stopajmo na poti časnega življenja, na poti v večnost.
O pridi tedaj, sv. Duh, in napolni nas z nebeškimi darovi. Razsvetli našo pamet, da bomo vselej spoznali, kar je prav in Bogu dopadljivo. Vžgi v naših srcih gorečo ljubezen do Boga, in pravo krščansko ljubezen do bližnjega! Daj nam dar stanovitnosti v dobrem! Dodeli nam milost, da moremo tudi mi na koncu svojega življenja reči kakor sv. apostol Pavel: Dobro smo se vojskovali, vero in milost božjo smo ohranili; zdaj nas pa čaka krona pravice, katero nam bo dal Gospod, pravični Sodnik! Amen.	P. H.
Priložnostni govori.
Govori za Marijine družbe.
13. Skušnjave.
(Dalje.)
Sodnika je bilo silno sram, ker se mu je drznilo kljubovati slabotno dekle; zato ukaže prinesti kotel smole, okolu kotla pa ukaže zažgati veliko grmado. Ko se je smola začela topiti, reče oblastnik devici: .Tukaj notri te pustim vreči, ako se ne udaš svojemu gospodarju." Potamijena pa pogumno odgovori: „Nikdar ne bom ubogala krivičnega sodnika, ki hudobijo ukazuje, namesto da bi jo kaznoval." Ves besen ukaže oblastnik devico vreči v razbeljeno smolo. Devica pa reče oblastniku: „Rada to pretrpim, vendar te prosim, o oblastnik, iz ljubezni do cesarja te prosim, nikar me ne pusti naenkrat vreči v to kad, marveč počasi, da bom
bolj polagoma okušala sladkost kazni, katere trpim zavoljo deviške svoje čistosti, ti boš pa videl, koliko moč bo vlival Jezus Kristus v srce svoje neveste. Vrgli so jo v razbeljeno smolo, toda ta zgubi, ko se dotakne deviškega telesa, vso svojo moč.
II. Gospod Jezus Kristus nam je zapustil dvojno orožje zoper skušnjave in sicer čuječnost in molitev. Cujte in molite, da v skušnjavo ne padete, je rekel Gospod. To je po razlagi sv. Jeronima: „Čujte in molite, da v skušnjavi ne grešite.44
Prvo orožje je č u j e č n o s t, ki obstoji v tem, da smo na skušnjavo že pripravljeni, da jo, kadar pride, tem lažje zadušimo. Sin. ko v službo božjo stopiš, ostani v pravici, in v straha in pripravi svojo dušo za skušnjavo (Sir. 2, 1.) V strahu je tedaj treba ostati, zakaj gorje tebi, ako se zanašaš na lastne moči. Ako se hočeš pripraviti na skušnjavo, je pred vsem drugim treba, da celo svoje zaupanje staviš na božjo pomoč, ker brez te nikakor ne moreš nobene skušnjave premagati. V skušnjavah morate posnemati mladega Davida, ki se pripravlja na boj z Goljatom. Mlad je, orožja še ne zna rabiti in vendar hoče iti v boj zoper oboroženega, silno močnega in v boju izvežbanega sovražnika. Prav nič ne zaupa na svoje moči, pač pa zaupa na božjo pomoč, ko pravi Golijatu: Ti prideš k meni z mečem, in s sulico, in s škitom; jaz pa pridem k tebi v imenu Gospoda vojskinili trum, Boga Izraelovih trum, ki si jih zasmehoval. (I. Kralj. 17, 14) To zaupanje na Boga pa ni bilo osramočeno, zakaj s prvim udarcem je premagal Golijata.
Res je, sovražniki, zoper katere se nam je vojskovati, so silni, so pravi Golijati, zakaj — po besedah sv. Pavla — se nam ni le bojevati zoper meso in kri, marveč tudi zoper oblasti pekla. Toda, ako zaupamo v Gospoda, on ne bo pripustil, da bi padli, podpiral nas bo s svojo vsemogočno roko.
Cuječi meramo biti pa tudi v tem, da skušnjavo takoj zavrnemo. To nam svetujejo in velevajo vsi učeniki duhovnega življenja. Sv. Jeronim piše: „Nikar ne pripusti, da bi se slabe misli ukoreninile v tvojem srcu. Umori sovražnika, dokler je še slab, zakaj ako čakaš, da se utrdi, te bo on umoril.41 Ako bi bili tedaj tolikaj nespametni, da bi skušnjave, namesto da bi jih zatirali, celo gojili, ali vsaj le z neodločnostjo zatirali, potem bi dobile skušnjave toliko moč, da bi se z vso silo lotile vaše volje, katera bi potem dovolila v greh. Godilo bi se vam potem
tako, kakor se godi onim, ki zamude zdraviti nevarno bolezen pri prvih njenih pojavih. Skušnjava je podobna iskri, ki pade na tvojo obleko. Ako jo takoj od začetka zamoriš, ti ne bo nič škodovala. Ako jo pa pustiš, se ti vtegne vneti tvoja obleka.
Čuječnosti je pa tudi treba v zatiranju naših strasti. Vsak iz lastne skušnje dobro ve, kako sovražne so nam naše lastne strasti, katere vedno ščuvajo naše meso zoper našo dušo. Treba jih je tedaj toliko zatajevati, da ne bodo nadvladovale nad nami. Zatajevati je treba pred vsem drugim svoje meso vsaj toliko, kolikor nam veleva sv. cerkev.	(Konec.)
P. Engelbert Pollak.
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Krščanski detoljub. List za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Urejuje Mihael B ulove c. Letnik XII. št. 1. Ljubljana, 1903. — „Kato-liško društvo detoljubov" deluje za vzgojo in rešitev uboge, zanemarjene in zapuščene mladine v naših krajih. V ta namen daje kolikor mu dopuščajo gmotna sredstva, male prispevke za- vzgojo mladine v raznih zavodih, pred vsem se pa trudi za izdajanje in širjenje poučnih, vzgojilnih spisov. Prva letošnja številka društvenega glasila prinaša zopet lepo število takih spisov. Opozarjamo samo na izborni sestavek: „Kako otrokom pomagati pri učenju krščanskega nauka", ki objavlja poljudne pa jedrnate biblične kateheze, in na jako koristen spis „Pisma slovenskim materam', ki tolmači nauke švicarskega gorečega škofa Avg. Eggerja o dolžnostih krščanskih staršev za Vzgojo otrok. Prav dobro delo stori, kdor nabira ude „kat. društvu detoljubov". Poleg svojega glasila izdaja društvo tudi za mladino jako pripravne priloge. Uetošnji prvi številki je priložena priloga
2.	Obiskovanje fresv. Iicšnjega Telesa. Otrokom, ki se pripravljajo za prvo sv. obhajilo, priredil .Krščanski detoljub". Z dovoljenjem \ is. častitega kn.-šk. ordinariata. Str. 16. Cena 6 vinarjev. — Otroci, ki te hočejo dobro pripraviti za prvo sv. obhajilo, morajo prav pogosto obiskovati sveto Kešnje Telo. „Katol. društvo detoljubov" je zato izdalo knjižico, ki jih poučuje, kako naj se pri tem vedejo, in kaj naj molijo. Molitve so prav kratke, tako da jih bodo otroci lahko vsak dan molili. Tudi so prirejene za skupno molitev. Gotovo bodo katehetje za knjižico „katol. društvu detoljubov" prav hvaležni.
B.
1. Das Leben Jesu nach den vier Evangelicn in 1’rcJigten dargestellt und betrachtct von Caspar Bcrens, Landdeehant und 1’tarrer in Rumbeck. klit kirchlicher Approbation. Vierter B%nd. Padcrborn, 1902. Bruck und Verlag der Bonifacius-Bruckerei. 8". Str. 443. Cena K 5'28. — Pisatelj Berens je obdelal vse Gospodovo življenje v pridigah; s četrtim zvezkom je zanimivo

delo dokončano. Oblika je homiletična in skoraj eksegetična; zato ima knjiga tudi znanstveno vrednost. O posameznih vrlinah smo govorili, ko smo naznanili prejšnje zvezke. Ker je prva naloga pridigarjeva, da oznanuje Kristusa križanega, bo marsikdo rad segel po tem delu. — Zadnji zvezek ima tudi osebno in stvarno kazalo, razdelitev tvarine na posamezne nedelje in praznike celega leta, kakor tudi za uporabo pri posebnih priložnostih. Pri tej priliki naj omenimo, da imamo tudi v naši domači homiletiki poljudne govore o življenju našega Gospoda Jezusa Kristusa. Spisal jih je vč. g. prof. Anton Kržič in objavil v „Duh. Pastirju* 1. 1898 (12. zvezek), 1899 in 1900.	—j.
2.	Kirchenmusikalisclies Jahrbuch fiir das jfahr 1902. Heraus-
gegeben von Fr. X. Haberl. 240 + 96 str. v veliki četverki. Cena 3 marke. Založil Fr. Pustet v Regensburgu. — Glede gregorijanskega korala, njegovih izdaj in izvajanja se je pričela zadnja leta ljuta borba, ki zavzema vedno širše dimenzije. „Tradicijonalci“ in „medicejci“ si stojč burno nasproti. To koralno gibanje je prekoračilo tudi že meje slovenske. „Vodite)j“ I. VI., 2. zv. je iz peresa Fr. Sal. Špindlerja prinesel stvaren in poučen članek, ki bode marsikojega, za koralno petje se zanimajočega duhovnika uvedel v to gibanje. Kdor pa bi želel zasledovati natančneje peresno vojsko mej tradicijonalci in medicejci, bode z zanimanjem prebiral razne članke, ki se bavijo z razlago papeževega pisma „Nos quidem“ z dnč 17. majnika 1901, opisujejo zgodovino in vrednost oiicijelnih koralnih knjig in kritikujejo razne spise tradicijonalcev. Opozarjamo svoje čitatelje, da je bil Fr. Haberl član komisije, ki je priredila oficijelne koralne knjige, katere je 1. 1870. natisnil Pustet v Keznu s tridesetletnim privilegijem, da jih namreč toliko časa ne sme noben drug ponatis-kovati. Zadnjega decembra 1. 1900 je minul ta privilegij. Da je torej nastala omenjena borba mej obema strankama, zato pač ne govore samo stvarni vzroki, ampak tudi — gmotni. Kdaj in kako se bode vojska končala, in katera stranka bode podlegla, katerih praktičnih posledic nam je iz teh naporov cerkvenih glasbenikov pričakovati, o tem vsem bi bilo danes prehitro izreči kako sodbo. Glede na Haberlov „Cerkvenoglasbeni letopis* izjavljamo le to, da je iz večine polemičen, toda način njegovega bojevanja je dostojen. Kot prilogo je dodal 7 motetov Luka Alurencija, katere je priredil za današnje mešane zbore M. Haller.	nr. A. K.
3.	Megenfried. Deutsches Kulturbild aus dem elften Jahrhundert von
Konrad von Kolanden. Založil Pustet v Reznu. Broširan izvod stane K 3, vezan K 3'.">0. Namen, ki ga je imel pisatelj s tem delom, je jasno ta, da bi posvetil nekoliko v temne razmere srednjega veka. Za svoje, dokaj obsežno delo (544 strani 8") se je bavil s temeljitim proučevanjem tedanjih razmer. Pridejane opombe jasno pričajo o ogromnem delu, ki ga je imel pizatelj, da je proučil tedanjo dobo, dobo simonije, roparskega viteštva, žalostnih verskih in državnih razmer. Kdor hoče spoznati utemeljeno delovanje papeža Gregorija, njegov boj zoper vtihotapljene zlorabe fevdalizma, naj poseže po knjigi in dobil bo jasnejši pregled kulturnih razmer tedanje dobe, kot iz mnogoterih zgodovinskih knjig. Seveda sc tuintam zdi kritičnemu bravcu, da igra kak slučaj ali domišljija preveliko ulogo — a je vpričo lepega jezika in napetosti dejanja povest vsekako velike vrednosti.	s. F.
Založba ..Katoliško Bukvarne*.	Tisk »Katoliške Tiskarne.
Odgovorni urednik: Alojzij Stroj.