¦"¦¦........................................................, I SMAi vprašanje i Ptiiiii. j ¦ » Splošna stanovanjska kriza je postala že dolgo časa tudi v Ptuju zelo občutna. Na shodu javnih nameščencev dne 10. t. m. je stalo tudi stanovanjsko vprašanje na dnevnem redu, poročilo pa je izostalo, ker se člani stanovanjske komisije shoda niso udeležili, vsled česar do razgovora sploh prišlo ni. Padle pa so pikre besede proti stanovanjski komisiji in ugotoviti se je dalo, da javni nameščenci z delovanjem te komisije niso prav zadovoljni. Vem, da obstojajo zoper delovanje stanovanjske komisije neštete pritožbe in ni moja stvar, presojati opravičenosti istih ali jemati stanovanjsko komisijo v zaščito. Toda videl sem na shodu na drugi strani, da marsikomur ni jasno, na kaki podlagi stanovanjska komisija deluje in kaj se prav za prav od nje lahko vse zahteva. Mislim torej, da je umestno, da stvar tudi sami objektivno od druge strani presodimo. Stanovanjsko vprašanje je eno po vojni nastalih perečih socijalnih vprašanj, katerega dosledne rešitve se brani vsaka stranka in vlada. Rešitev tega vprašanja bi posegla globoko v zasebne pravice občinstva in pri današnjih napetih razmerah se pravzaprav vsakdo brani, tak odij vzeti nase, Tako nastajajo različne polovičarske naredbe, katere se lepo čitajo, v praksi pa prav malo pomagajo. Že naša revolucionarna vlada je dne 6. novembra 1918 izdala naredbo Št. 180 o pravici občin do poseganja po stanovanjih, šlo s« je v prvi vrsti za dvojna neuporabljena ali nezadostno uporabljena stanovanja. Sledila je potem naredba št. 295 deželne vlade za Slovenijo z dne 17. januarja 1919 i ter naredba št. 701, ki je danes podlaga za j delovanje mestne stanovanjske komisije. Do-j ločuje naznanilo vseh predmetnih prostorov, določa, pod katerimi pogoji se lahko poseže j po stanovanjih v prid osebam, ui imajo v i občini domovinsko pravico ; ker se ta prido j bi z definitivnim imenovanjem, je važno za ! ptujske državne nameščence, te slučaji pono-i viti: 1. poseže lahko občina po dvojnih stano-} vanjih, o katerih se je določilo, da niso po-j trebna ; 2. po drugih stanovanjskih delih ali sta-j novanjih, če se dado uporabljati samostojno; 3. po praznih neoddanih prostorih, ki so i se po 1. avgustu 1914 odtegnili stanovanj-j skim namenom. Dejansko torej pri znanih razmerah prav i malo koristi! Naredba dalje razloži pravne odnašaje ! v slučaju posega po stanovanjih. Edina praktična podlaga je določba § 18: V svrho posega mora občina brez ozira na obstoječo pogodbo in na obstoječe odpovedne predpise in navade z odpovednim j rokom po § 6 odpovedati stanovanje osebam, j ki nimajo v občini domovinstva, ali kateri so j si ga pridobili le na podlagi § 10 zak. z dne 6. decembra 1896 št. 222 (domov. zak. — pristojnost po imenovanju) in ki nimajo v tej občini nobene javne ali take zasebne službe, i ali takega poklica, ki bi služila javnemu pridu. Za to odpoved ne veljajo določbe o varstvu najemnikov." Ne da se torej nič opraviti zoper osebe: 1. ki imajo domovinsko pravico v občini; to je umljivo, ker je domovinstvo stvar vseh pravnih odnošajev vsake osebe. 2. ki imajo domovinstvo po § 10 dom. zak., ako nimajo v Ptuju nobene javne ali take zasebne službe, ki služi javnemu pridu. Ta zadnja določba je edina, ki se lahko nekaj ekstenzivno tolmači. S tem je pravna podlaga za delovanje komisije izčrpana. Kakor vidimo, je uspešno delovanje komisije torej precej omejeno in se, koncentrira praktično edino-le 1. na razvidnost stanovanj ali stanovanjskih delov, ki se pravno lahko dajo zaseči. 2. na izvršitev zasege same. Pač pa lahko komisija z dosledno razvidnostjo vseh stanovanj ter hitrim poslovanjem in taktnim posredovanjem lahho veliko pripomore do olajšave stanovanjske bede. Posebno bi se moral tudi uveljavljati princip, da se uvažujejo stanovanjske zahtevke po času njih prijave. Pri vsem tem pa moramo končno imeti pred očmi, da je velika pomanjkljivost vladne odredbe, da ji manjka jasna izvršilna moč, ker niti določeno ni, kdo je za izvršitev pristojen. Prestopke teh „ukrepov" lahko politična oblast kaznuje z globo ali zaporom, kdo pa prisilno izselitev naj izvrši, ni nikjer rečeno ! Težišče vsega postopanja pa končno ni stanovanjska mestna komisija, ampak osrednja instanca v Ljubljani, poverjeništvo za socijalno skrb. Ako ta predlogov komisije ne uvažuje in njenih sklepov ne odobruje, je seveda uspešno delovanje komisije nemogoče. V posameznem za sedaj ni drugega sveta, kakor da vsak prizadeti sam nadzoruje postopanje ter izposluje končno rešitev. Sestava državnega stanovanjskega urada po naredbi 747 ter naredba 1GG glede odpovedi stanovanj milijonarjev ter njih uslužbencev zaključujeta dosihdobne korake vlade za rešitov stanovanjske bede. Izgledi za bodočnost so potemtakem brezupni. Jasno je, da stanovanjska beda še nikakor ni dosegla vrhunca in da se po dosedanjem načinu stanovanjsko vprašanje ne da rešiti. To vprašanje se na eni strani da rešiti le po centralni zakonodaji. En korak k temu je najnovejša naredba št. 291/21, ki doloma v pospešitev gradbe novih stanovanj različne financijelne olajšave. Na drugi strani pa je brezdvomno, da je stanovanjsko vprašanje le del našega gospodarskega stališča in da bo samo obsobi rešeno s trenutkom, ko bo tudi naše narodno gospodarstvo preživelo svetovno gospodarsko krizo ter stopilo na trdna tla urejenega smotrenoga gospodarstva.Po zadnjih dogodkih pa smo res napram takim upom pesimistični .... Na omenjenem shodu javnih nameščencev se ji omenilo tudi vprašanje zvišanja najemnin. S tem vprašanjem stanovanjska komisija nima prav nič opraviti, ker je v to rešitev poklican mestni najemni urad, na katerega se lahko vsaka stranka obrne in ki potem končno brez nadaljne pritožbe reši dopustnost zvišanja najemnine. To le mimogrede, ker se je tudi v tem oziru videla potreba javnega pojasnila. Dr. A. St.