Poštnina plačana v gotovini. ŠTEV. 17. Posamezna številka Din D LETO V TJ Izhaja rzak dan opoldne, izvzem ši nedelje in praznike. Mesečna naročnina: V Ljubljani in po pošti: L Din 20’—, inozemstvo Din 80 —. Neoavlsan političen list. UREDNIŠTVO: SIMON GREGORČIČEVA ULICA ŠTEV. 23. UPRAVNIŠTVO: KONGRESNI TRG ŠTEV. 3. TELEFON ŠTEV. 2852. Rokopisi se ne vračajo. — Oglasi po tarifa Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Račun pri poštnem ček. uradu štev. 13.633, Oton Zupančič — petdesetletnik. Kakor hočete: jubilej rojstva ali jubilej ustvarjajočega duha. Pred njim se bo jutri narod poklonil. Naša srca mu morejo izraziti le veselje, da je med nami. V motnih dneh praznujemo ta dan. Par let nas loči od velikih doživetij, ki niso izpremenila le dosedanje usode našega naroda, lemveč so globoko pretresla organizem celokupnega evropskega, svetovnega življenja. Kar so že leta preje slutili duhovi-vidci, se je v tistih dneh groze, ko je človeštvo gledalo iz oči v oči veliko umiranje, razpadanje obstoječih temeljev, razodelo slehernemu človeku. Prepadi med ljudmi so izginili, v zavesti skupnega gorja so se tudi v najmanjšem porajale misli, bodisi grenke, ah uporniške in krčevito iskale smisla za lastno življenje. In potem? Potem se je vrnil kmet na polje, delavec v tovarno. Navidezno se ni nič izpremenilo, toda globoko v duši zeva lačna praznota. Misleči duh poizkuša zajeti čas, pa se zdi, da je utrujen od preživetih naporov. O, on sluti, da je zastalo zatišje pred nevihto, da srca pričakujejo nekaj, kar mora priti. Mrzlično išče stvaritelj novih oblik, da bi v njih izrazil novo vsebino časa. Tako je navidez, da tipa del človeštva za fantomi, a drugi je izgubil stik z duhovnim življenjem, zaril se je v materijo, poveličuje jo in obožuje, v njej išče zdravja ali vsaj tolažbe. Pri naš je malodušje doma. Maloštevilen narod smo, vajeni od nekdaj, da se borimo za drobtinice. Le redkokdaj nas je prešinila velika zavest, da smo rojeni za polno življenje. Boječnost nam je v naturi, tisti redki, ki v borbi ne popuščajo, izkrvave osameli na bojišču. Poglejmo, kako se borimo za naše ognjišča? Svoje najboljše tradicije pozabljamo, brigamo se za hipne uspehe, kadar pa zahteva čas, da bi dali vse za svojo bodočnost, tedaj si zapiramo oči in ušesa. Ali je še vedno tako, da je bila na ustih fraza, v srcu pa prikrita laž? Kdaj pridejo časi, da bomo svestni svojega človečanskega dostojanstva, da se strnemo v enoto? Žalostno bi bilo, če bi ne živeli med nami duhovi, ki se sredi narodnega di-rindaja in malikovanja pehajo za resnico. Bistvo vsega našega življenja jim je pred očmi, sleherno laž in frazo zavračajo. Nesebična ljubezen jim gori v prsih, da bi odrešili sebe in človeka. Kolikokrat se njihova beseda izgublja v gluhem vsakdanjem svetu. Jutri pa je duhovni praznik. Pozdravili bomo enega izmed tistih ustvarjajočih duhov, ki je od rojstva iskal resnico in lepoto za nas. Pred leti, ob Prešernovi stoletnici, je Oton Župančič napisal za jubilej svojo ponosno »Pesem mladine«, v kateri se je vtelesila vera predvojne generacije. V njej je duh oblikoval zakone narodovega organizma, zato ostane večno mlada. Ali se vam ne zdi, da je napisana za le kaotične dni, ko se ruši stavba duhovnega in družabnega življenja? Ah ne kliče vseh živih v srcu, da gredo v boj za boginjo svobode? Izrekel je veliko vero, da nam nihče ne more zatajiti solnca, da nikoli ne ugasne v nas duh, ki je že v davnini zaslutil resnico in svobodo človekovo. Stvariteljev jubilej je duhovni praznik njegove pesmi. * * * Župančič je ob priliki, ko je pisal o narodu in historicizmu, povedal tele besede: »Mi pa gledamo v bodočnosti veseli in častitljivi del naše zgodovine.« Te besede je zapisal mož, ki je v sebi premislil našo preteklost in bodočnost. Brez predsodkov je gledal naše gibanje, ostro je sodil, veliko upanje mu je morala potrditi resnica. Za nas pa je on ustvarjajoči duh naše zgodovine. Nič ne pomaga, naša zunanja zgodovina je tako kratka, da bi je lahko povedali v par stavkih. Sveta nismo nikoli oblikovali, kakor drugi veliki narodi. Naš lonček je bil na ognjišču za-padne Evrope le pristavljen, kadar je drugje že davno vrelo, je pričelo v našem kipeli. Najizrazitejši boj za domačo grudo in lastne svetinje ostanejo pač le turški boji. vzniklemu življenju, lastne knjige smo zažigali, toda duh ni mogel počivati. V globinah se zogšča, dokler ga ne pozcve tajni klic in vstal je Preše-! ren, veliki genij, oblikovalec miselnosti ( in srca slovenskega človeka. Duh je ; ustvaril narod. Ko se Prešernu zapirajo Irudne cči, vstaja v širših plasteh volja in narodova zavest. Na malem popri-šču so zagoreli živahni p’ameni, prične se boj za luč in resnico. Krepko oblikujejo posamezni duhovi notranje življenje, vedno sodobno z evropsko miselnostjo. Tisti kmet, ki je tako dolgo molče oral, pošilja v svet vedno sveže sile, ki izpopolnjujejo organizem naroda . V dneh, ko se na zapadu že napoveduje približajoča se katastrofa, in se iLtun V socijalnem življenju nismo imeli plasti plemstva, ki je v naših sosednih deželah dolgo časa predstavljala živečo narodovo silo. Takrat je pri nas kmet oral zemljo, ustvarjal rodovitno prst za bodoče rodove. Velika socijalna gibanja so pjuskala ob naše bregove, v vrtince nas niso potegnila. Kmetski punti so največji odmev svetovnih dogajanj. Šele pozno sta se iz edinega stanu, ki je čutil in živel po naše, izločila meščanski in delavski stani, tako smo stopili na prag nove dobe. Jaz pa vidim našo zgodovino drugje. Nič manj ni važna, v okvirju človeštva pa silnejša kot zunanja. To je narodova duhovna zgodovina. Ko je tuji plemič gradil po naši zemlji gradove, je kmet sprejel krščanstvo in z njim vidno obliko tedanjega, sodobnega duševnega življenja. Njegovo trpljenje in ljubezen so početki naše zgodovine. Zanimivo je, da je v veliki reformacijski dobi sin slovenskega kmeta zapisal slovensko besedo, ki je postala posoda duhovne zgodovine. Tuje in domače sile so se borile proti obenem ustvarjajo ncvi temelji družabnega reda, živi slovenski narod v toku življenja. Veliki duševni razmah na zapadu, najde tudi pri nas stvaritelje nove miselnosti. Mladi ljudje se uvrščajo med borce v sklenjeni verigi, brezobzirno se bore za novega človeka, snemajo laži krinko z obraza, v podzavestni sli grade nov svet miselnosti in čuvstvencsti slovenskega človeka. Župančič stoji med stvaritelji slovenske duhovne zgodovine. V njem utripa slovensko srce iz cela. Ni se strašilo pred žalostno preteklostjo, bičalo je lastne grehe, opralo je madeže in pege, gledalo je lastni narod med drugimi narodi in ga potrdilo za novo življenje. V bolesti se je svaritelj očistil, v samoti je našel vero, tudi najmanjšemu je dal pogum, da živi in se udejstvuje v zgodovini človeštva. Pretekla zgodovina nas ne more več strašiti, mi imamo duhovno zgodovino, ki je ustvarila narod in ga ustvarja še v tej uri. Vsi napori, bolesti, trpljenje duha je zgodovina modernega človeka. Slovenski človek more brez strahu zreti v bodočnost. Po svojih duhovnih stvariteljih živi v krogu drugih narodov, z njimi deli blodnje in motnjave, z njimi se bori za resnico bodočih dni. Prišli so dnevi, ko mora slovenski narod zaživeti iz cela. V njegovih rokah je moč, kako bo zgradil hišo za vse so-cijalne plasti svojega organizma, pred lastno dušo bo odgovoren, kako se bo boril za človečanstvo. Pevec »Naše besede« vprašuje: Rod, veš še, da tvoj kralj je z ognjem kronan in da nihče iz rok mu žezla ni izzvil? | bil. In da za vse, kar je razgrnil Bog ljudem sveta, za polje, goro, log, za zver in dušo pravda še, še teče in vsa vroča vre? Pevec »Naše besede« je pozval: Slovenska misel, vzpluj, vrzi se do nebes! Skrivnost velikega duhovnega stvaritelja? Z boječo roko pišem, čeprav bi bil rad junaški. Zrastel je iz zemlje, vsa njena tradicija se je v njem zgostila. Gledal je človeka na njej, ne od danes in od včeraj, prižel ga je na svoje srce, kakor živi že tisoč let. In videl je sebe med njimi, svojo ljubezen in koprnenje, svojo bolest in obup, čutil je moč poguma, da bi zmagal zase in za lastni rod. V mladostni ljubezni razodeva svetlost svojih sanji neugnani življenski sli, posegajoči po vseh čašah ne stavlja ni-kakih meja, zaupa le v lastno modrost. Bogastvo duševnih videnj in stvariteljska moč mu razodevata njegovo poslanstvo. Spogleda se z lastno usodo, mladenič dozori v moža. Srce, ki bije, da ga sluša milijon, se zave, da mora živeti iz cela, da gre za vse. Pa tava zopet brez cilja med ljudmi; šegava beseda mu je uteha, rad modruje, povsod ga spremlja zdravje, to je veselo gledanje v življenje. V duši pa se oglaša globoka notranja potreba, da bi si odgovoril na poslednje vprašanje. Ozre se v svetove nad in pod seboj. V begu večnosti je zagledal sebe in svoj zarod. Potaplja se v mrakove, kjer živi gluhi rod. Najtišjim odzivom iz nadzemskih svetov prisluškuje, pekoče zeinljske strasti 11111 mamijo duh. Neizprosno si izprašuje vest, pritajenim lažem v sebi hoče do dna, biča se in trpi, utrujeno srce hlepi po živi življenski resnici. Preveč se je nagromadi-lo v njem dvomov, da bi obležal pred maliki drugih in molil fraze. V neveri sodobnega časa se grize, iz teme obupa upira oči v dalje, da bi zagledal tisto svetlobo, ki je resnica in ki edina daje moč, živeti in se dati za vse. Kadar je v srcu najvišja radost, tedaj se mu se v spajanju in razdvajanju materije, njenem kroženju in nagonski sli odkrivajo videnja večnih duhovnih zakonov, kadar pa ječi duša v najhujši bolesti, tedaj se grudi, da bi ga obsen-čila Milost, najskrivnostnejše duhovno razodetje. Vse njegovo življenje je neprestana borba za svojo podobo. On ve: vsak človek in vsak narod mora priti do nje. Dana mu je bila moč, da je svoj svet ustvarjal v besedi, ki bo za čuvstveni in miselni svet novega človeka tako nujna, kakor je otroku abeceda. Ustvarjal jih je s tistim instinktom, s katerim je prvi orač naše zemlje izražal svoje misli. Bogastvo njegovih podob pa je živa priča stvariteljske sile. Odkod ta moč? To je dar ustvaritelju novih svetov. Zdaj, srce v sredini, zdaj bodi krepko! Hodilo si ritem skrivnostne zavesti, v čist soj presojilo mrakove bolesti, prizovi še duše odvsepovsod, omreži jih, zveži jih, strni v en rod! Razpel je pred nami čar svitle bodočnosti, v kateri bomo zagledali svojo podobo. le: kdor je šel od konca s smerjo, kdor smeri ostal je do kraja zvest in ves se pognal je v samo rast: — In mi? Kaj mu morejo razodeti naša srca? En sam odgovor vem: našo ljubezen. JUŠ KOZAK. „DumaM. (Par besed za publikum — ue za Poeta.) Ob javnih deklamacijah in v privatnih pogovorih lahko človek, ki se zanima za Župančičevo tvorbo in nje odziv v slovenski javnosti, prav kmalu opazi, kake težave dela, celo slovstveno izobraženim ljudem, Zupančičeva tvorba v celoti, po-sebe pa še eden njenih značilnih viškov, Duma«. Udajajo se sugestivnemu čaru njegovega dela, opajajo se ž njim, toda vedno jim ostane še dobršen del njegovih tvorb, do katerih ne prodrejo prav, in to jih moti. Kes je, da je v pesniški tvorbi nekaj svojevrstno transcendentalnega; saj pesem z izbero besedi, ž njih posameznim zvokom, z ritmom pesniške izgradbe samim doseže mnogo večjo pol-noto vsebine, ko pa se da zajeti s trivi-jalno logiko preprostega stavka v prozi. Če bi se to, kar je hotel povedati poet, dalo povedati tudi z vsakdanjo terminologijo dnevnikovega podlistka, bi bila vsaka pesem in vsaka poezija nepotrebna. Vendar pa se proza razlagavca lahko vsaj v neki meri tako približa umetnikovemu delu, da čutečemu (in ne samo mislečemu!) človeku pripomore do globljega vpogleda v umetniško delo. Odpre mu okno, vrata, ali mu vsaj da ključek do njih — sedaj pa ti sam, če imaš poleg oči v glavi še notranje oči, glej, opazuj in sodoživljaj, uživaj! — Zdi se mi, da bi bilo zoper vse slavne tradicije slovenskih slavnosti in ljudskih veselic, če bi se v trop gratulantov ne pririnil tudi »škol-nik z velikimi očali, nagubanim čelom in povzdignjenim svinčnikom. Bodi torej! * Če hočemo globlje umeti kako pesniško delo, ne bomo po njegovem smislu izpiaševali školnikov, profesorjev in druge take nadležne svojati, ampak se bomo obrnili naravnost do tvorca samega. On nam bo, in po pravici, odgovoril, da komentar ni njegova stvar, ali pa bo citiral Boga v Prešernovih ustih, naj pevec poje, kakor mu je grlo ustvarjeno, stvar p. t. publikuma pa je, da njegovo petje posluša ali ne, razume ali ne. Toda ravno Župančiča nam zaradi »Dume« ni treba nadlegovati, ker je on sam že, pred mnogimi leti, dal ključek za to pesem. V Domu in svetu« 1. 1911, v znamenitih Obiskih«, ki jih je tam priobčil Izidor Cankar, ki pa so, dasi najzanimivejši in največji prispevek v tem letniku, v »Kazalu zamolčani (kar je dokaz, s kakimi težkočami se je naša mlada umetnost še pred nedavnim borila v naši javnosti — v ostalem pa nič ne škoduje, ker so ti Obiski izšli v knjigi, ki se dobi v vsaki boljši knjigarni!) — tam torej je Župančič na str. 76 v prvem stolpcu proti koncu izjavil sledeče: »Duma« mi je blodila po glavi ne vem koliko let — že od tistega časa, ko sem napisal Z vlakom — leta in leta se mi je ta snov poetično oblikovala. V »Dumi« sem hotel pogledati domov z jasnim očesom in čutečim srcem: zato sem vpeljal dva glasova. Trezno sem hotel pregledati vse, kar je našega, mizerijo in veličino, nato pa preko romantike (ženski glas) in kozmopolitizma (moški glas) delati dalje.« Če pogledamo — govori »školnik ! — Dumo« v pravem tisku, v »Samogovorih , in v drugem natisku, v »Mladih potih , vidimo, da je v obeh knjigah natisnjena s pesmijo Z vlakom kot z nekakim uvodom. Saj je Duma« prav za prav nje nadaljevanje in poglobljen in razširjen isti problem. In če si pogledamo »Dumo« samo — toda res jo je treba vzeti v roke in si jo pogledati — vidimo, da je po značilnih verzih, ki se ponavljajo, razdeljena v nekake oddelke. V uvodnih treh verzih je treba strogo ločiti med »pesmijo«, ki jo poje »ženski glas in pojočim glasom«, ki je moški glas — kar je za vso nadaljnjo zgradbo pesmi zelo »važno , seveda za onega, ki se ne ustraši že pred zanj nerazumljivim naslovom »Duma«, ki pomeni (v malo ruščini) zamišljeno, otožno, melanholično popevko. Nato sledi »Pesem moža in odgovor ženski pesmi . Mož je tukaj poosebljen razum, intelekt, ženska je čustvo, primarno, primitivno, po svoje prikupno: oba ta se kregata v pesnikovem srcu za premoč, on njune besede ponavlja. Moški glas najprej označi ženskega, nato pa reproducira njegove besede. Označba sega od besed »Sredi poljan« do konca iste kitice, če jo smemo tako imenovati »pesem žit«. Nato sledijo prave besede ženskega teksta, ki so, kakor tudi v sledečem, čudovit opis prirodnih, primarnih, naravnih lepot, samo njih zunanje lice. Beri jih in spomni se pri tem Gasparijevih risb! Vse to je slavospev primitivni, toda ravno vsled tega tako ljubki in prikupni naturnosti naše domačije, skoraj že nekaka apoteoza našega »primojdu-ševstva« To je »zelena«, mlada, naturna pesem, v kateri domačija poetu očita, po-čemu išče v tujini lepote, se muči in duši svojo dušo, ko je domačija ravno taka roža med rožami« — če bi se pomešala med rože tujke, bi je niti ne razbral iz njenih družic. Proti tej pesmi, ki ga vabi »na kmete«, se upre pesnikov »ponos« in ž njim njegova pesem: proti kmetski pesmi postavi pesem mest« in z retoričnim vprašanjem »Kje je tujina? Kako me duši?« pravi, da zanj ni bilo nikjer tujine, da ga ni nikjer dušila, da je bil sam tudi med tujci enako ž njimi čuteč, da ga je šele tujina razgibala, da je njegovo srce utripalo »v taktu mogočnem, potisočerjenem«. In z ostro gesto postavi kontrast, češ, šele v tujini v novo življenje planila je duša seljaka, nova mu vera objela srce je utrujeno«. In z istim ponosom, ki izhaja iz vseh teh besed ne samo v lepoto zasanjanega, ampak tudi mislečega in razglabljajočega moške- ga glasu, ponovi na koncu: »ljubim jih s hrupom in šumom, ta velika mesta — skoznje v svobodo gre, skoznje v bodočnost gre cesta ...« Pa mu zazveni srce, ne o lepi rodni zemlji, ampak s poudarkom: »Sveta si zemlja, in blagor mu, komur plodiš —«1 Svetost zemlje, roditeljice, hraniteljice je močnejša ko nje lepota. Pri tem se spomni očeta, ki mu ni samo odpiral lepote zemlje, ampak odstiral tudi zavese nad skrivnostmi prirode. Vsi ti spomini se strnejo v grandijozno apoteozo »O rodni dom, o hiše očetove streha ti!« — apote-( /•> onega rodnega doma, ki ga poet več nima, apoteozo, ki kulininira v podobi o golobih nad gorečo hišo in se značilno prevagne v vsebine polne, težke verze: »Mladost je zdaj moja bujno glavo povesila, a misel se tajna je v ptice podnebne vtelesila, ni bila golob več, ki obletava požar, zdaj bila je orel, ki so mu peroti vihar, oči so mu bliski, hiteči v temino — daljino, iskale, našle so, ne doma, vse več; domovino...« Od lepot, od svetih spominov na rodno zemljo in rodni dom se poet obrne k bolestim, ki jih ta zemlja tipi. Dom ni več nje dom, domovina postaja ves svet, je že »tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji« — a kaj je ž njo, kaj bo ž njo? Domovina sili v tujino, kje pa je potem še domovina, kaj je po vsem tem še tujina? V daljo razsipa domovina svoje seine kot plod, toda kaj bo s tem semenom? Brez meja je postala, kje pa potem še je? Poet, ki je leta in leta gledal, slušal, sanjal, plakal, upal, izpraševal za njeno skrivnost, ji tudi tokrat ne more pokloniti drugega, ko zavest svoje zaskrbljene ljubezni, ki se je iztisnila v pesem domovini. V pesmi »Z vlakom« se je imenoval še sina domovine, »ki vse predolgo v srcu mu spita trpka bolest in ljubezen, še nema«, tukaj je ta ljubezen dobila besedo, ki je enako jasna, kakor presunljiva. Saj je samo drug izraz onega, kar je Župančič povedal že V teh težkih dneh«: »Da mi je za zarjo blestečo pogledati in kaj ljubega, dobrega ti povedati v teh težkih dneh, o domovina ...« In česa je domovini, materi, bolj treba ko velike, dejanske ljubezni njenih velikih in malih sinov? Joža Glonar. Oton Župančič. Tik ob koncu prošlega stoletja je skozi precej mračno ozračje slovenskega javnega in kulturnega življenja planila luč novega duševnega življenja; čas, ki ostane v zgodovini naših potov gotovo eden uajsvetlejših mejnikov. Poleg veličine takrat v udejstvovanje prebujenih src zna-či ta doba za nas prelom z omejenim provincialnim životarjenjem, prelom z duhovno odvisnostjo, za zmerom izbito okno v svet; polet svobodnega duha v neizmernosti svetovnih duhovnih hori-zontov. In to pomeni korakanje z ostalo Evropo v isti vrsti, to pomeni iz dna našega organizma spočeto sposobnost samosvojega odgovarjanja na vsa vprašanja, ki nam jih stavlja in bo stavila sodobnost. Z našo takozvano slovensko moderno je bilo pri nas izvršeno tisto delo, ki nas je definitivno podčrtalo kot narod, kot samostojen organizem in ves naš razvoj od tam dalje dokazuje, kako na široko je zakipelo po našem svetu, odkar so utrle solncu svobodno pot takrat tako mlade roke. Slovenske moderne dom je bila stara cukrarna na Poljanah. Tam so se sestajali prijatelji in se ogrevali ob skupnih ciljih in skupnem prebiranju priljubljenih pesnikov in pisateljev. Odtod, iz te ogromne mračne hiše je bil srebrn trak mladih sanj preko male domovine v prostranost svetovnih snovanj, v ozračje evropske duševnosti. Dvema od prijateljev I ni bilo dano, da zaromata v svet, zbirat in izpopolnit zaklade svojih duš, da jima zaigra srce v tistem solncu, s katerim sta takrat pripevala v skrivnem sorodstvu. I). Kette in J. Mura sta v isti mračni cu-krarni zaključila svojo zemeljsko pot, kakor dva cvetova, ki sta že ob prvi zarji klonila v smrt. Dva od njih sta pa učakala svet in spoznanja, misel in čustva svobodnega srca in vzgojo ob njih, učakala sta polno šolanje svoje duše v duhovnih tokovih takratne Evrope in zoritev svojih vrednot ob toploti, trpljenju in spoznanih skrivnostih domače zemlje. Visoko sta segla in z veliko svetlobo napolnila svoj rod. Ivan Cankar se je s svojih razorov, še ves pri delu, umaknil prvi; prvi je odšel za Kettejem in Mur- nom in ostal je še Oton Zupančič, edini, ki mu je usoda naklonila polni razvoj in prirodno dozorevanje vseh tvornih moči in sposobnosti. In Oton Župančič dopolnjuje te dni svoje petdeseto leto. Bil je rojen 23. januarja leta 1878 na Vinici v Beli Krajini prišel po dovršeni ljudski šoli na ljubljansko gimnazijo, kjer je leta 1896 z dobrim uspehom položil zrelostni izpit. Odtod po takrat najobičajnejši poti slovenskega dijaka na Dunaj. Leta 1902 je dovršil študije na filozofski fakulteti in se vrnil v domovino, služit svoj vsakdanji kruh. Leta 1803 je pol leta poučeval na ; I. državni gimnaziji v Ljubljani zemljepis in zgodovino, vendar ga ni dolgo i vzdržalo doma. Krenil je v svet, v Pariz, I da se izpopolni in sreča s svobodnim i življenjem izven ozke in mrke duhovne atmosfere doma. Leta 1912 je prevzel posle gledališkega dramaturga. Toda že prihodnje leto je pustil to mesto in postal upravitelj mestnega arhiva ljubljanske občine. Tekom svetovne vojne je ostal obvarovan vojaških dolžnosti in bil po prevratu imenovan od ministra prosvete za dramaturga Narodnega gledališča in pozneje za generalnega tajnika; v tej funkciji službuje še danes. To vrsto na zunaj ne posebno burnih let je Oton Župančič izpolnil z delom, ki ga danes izpričuje kot našega največjega živečega pesnika in genijalnega oblikovalca jezika in ki je zelo obširno. Udejstvoval se je kot pesnik in dramatik, kot kritik, esejist in prevajalec. Glavno je seveda njegovo pesniško delo, ki znači iz-živetje celega moža, močan in svetal razvoj ustvarjajoče osebnosti, katere geni-jalnost je našla izraza v spevih redke intenzivnosti, globine in resnične elemen-tarnosti. Kazvojno pa se Župančičeva poe, zija druži neposredno z našimi najvišjimi pesniškimi umetninami in z njimi vred — seveda v zmislu svoje lastne zakonitosti — dopolnjuje mero kvalitativne absolutnosti pasniškega izraza pri nas. Doslej je Župančič izdal osem knjig svojih poe/j j in sicer: Čaša opojnosti, Pisanice, Čez plan, Samogovori, Sto ugank, Ciciban, Mlada pota in z zarje Vidove. Drugo poglavje „Jcrale“. Kaj stočela vola? — I, rada otave bi vola! Kaj jočejo kola? — I, rada mati bi kola! Počakajte, voli in kola, saj tam pri Dobravi, pri lepi vasici, se pot pod večer nam ustavi. Vdal se je Čade, brez misli pod jarmom se vpira, v debele se gube mu koža na vratu nabira, nič več ne ozira za pašo se niti za hladom, ne brani se muham več niti pikačem obadom, in komaj da včasih [»otrpno z očesom mežikne, če suličar drzen že vendar preljuto ga pikne. A Jelen je drugi 1 Nevtrudno mi z repom opleta, če vidi le bilko ob poti, on je ne zameta; kakopa za to kaj z bičem dobi za nameček in polno ima že čez rebra narisanih preček; pa Jelen zato ne odueha od grešne navade: »Lej, Čade ne krade in vendar i njemu kaj pade, ker padati mora, pa bodi pošten ali tat — a krivi smo sami: kaj v kambo vteknili smo vrat! Za morjem, moj dragi, ej, tamkaj poljane so širne, tam bratov se naših družine še pasejo mirne; na tisoč volov v svobodi! Tam vol je gospod, zato plemenit je še tam in ponosen naš rod. Ravnina grmi, kadar četa čez njo se pomika, rogovi štrlijo, kot sulice v solncu svetlika se njih neupognjena ost. Neznan jim je jarem jahač, tuj bič poganjač... Lej, Čade moj, brate, tako ti je tam! * Ponatis iz »Ljubljanskega Zvona« 1. 1908. Pid kožo me sram je; premisli, kako pa je nam! Rogove imamo i mi — a kje je prostost! Odgovora Čade ne da, kot bil bi gluh. Vse druga prašanja njegov prežveka duh: a vredno je mahati z repom zaradi muh? Težavno prašanje; in konečni rezultat? Od kraja do konca — vsem treba zaviti bi vrat. A Jelen za čelom še dalje filozofira in zraven |>o svetu se v levo in pravo ozira. Kot lice kozavo je grapav ves kraj naokrog; ko svet je oral, tu plug: je privzdignil Bog: Kopina je šipku in brinju je praprot soseda; to niso ovčice — to kamenja pase se čreda; tani — daleč — dva starca v pogovoru tajnem stojita hej, kdaj sta živela? Sedaj sta oba kamenita. Ali bil si zamišljen, Gospod, ko si hodil tod, da na plug si pozabil, pozabil na seme in plod, ali bil si zlovoljen, ko šel si tod mimo, Gospod? Sedijo popotniki, tiho na vozu sedijo, njih misli so težke, kot kamen jim teme tiščijo. Čez skalnate prage se muči kolo, odskakuje, prevagne se klanec in drugi že hrbet vzdiguje; odpre se daljava očem, pa se skrije spet, kot gnal bi počasi ogronme valove ta svet. Kdo ste vi, ]>oix>tniki? Čujte, naznanite, odkod ste prišli in v kateri kraj kanite? Hej, Pavel voznik! Saj zdi se mi, da te poznam! In Trdička Kata! In Bara Bubaševa! Kam? I)a je prilika druga, bi rekel: na božjo pot; a na Brezje romamo in na Trsat vse drugod. Pa s kožami trgovati začeli ste zdaj? Le prašuj, saj le ne izveš, kako in kaj. Ne dajo odgovora, tiho na kožah sedijo, lehti na kolena, obraze v dlani tiščijo. Vrh Ljutega Brega nad cesto kamen strmi, nanj z bičem pokaže voznik in spregovori: Tu zvrnil hudič je največje svoje zlo, odtod je ta svet proklet — na, Jelen, bo! In Jelen in Čade vsak po eno dobita čez kolk, da ne vesta zakaj — in družba pogrezne se v molk. Vsem misli iz glave je zdaj izpodrinil hudič po klancih teh pokal v davnini njegov je bič. Kovačem Podbrežcem to bilo je znamenje, da klešče in kladiva brž [»metali so stran kot da jih železje zapeklo je hipoma v dlan: čez reber navkreber! Kot črni kozli so lezli čez kamenje. Da, kozli! Samo na oko! A po čudi ovčice: krog konj priprego se, poprimejo za ročice, in _ hi; _ preko Ljutega Brega hudičev voz! Par konj tej strmini ne bilo nikoli bi kos: ne vem, so li kje še taka napeta tla, a voz natovorjen visoko, visoko zlit! To so bili Pobrežci, kovači brezbožniki, Pomagači hudiču in verni njegovi podložniki. Tam spodaj ob reki so rudo kopali, topili, tam spodaj orodje kovali, orožje kalili. Vsa globoka dolina kot velik zvon je pela, vsa globoka dolina vesela črnega dela. Ni bilo za rudo jim muke, skrbi prav nič, ^ vse žile podzemske jtoznal je pritlikav možic, grbin bil to sajavec, Dimek imenovan, od samega vraga Podbrežcem za službo poslan. Društvo solvenskih književnikov pa namerava sedaj — da proslavi njegovo petdesetletnico — izdati še deveto zbirko, ki bo obsegala one Župančičeve pesmi, ki doslej raztresene po raznih revijah še niso izšle v samostojni knjigi. Zanimiv del te izdaje bodo tvorili njegovi ostri, izbrušeni epigrami. Župančičeve zbirke poezij so jasen in zelo pregleden dokument njegove razvojne poti, ki je vodila od plahega še, mladostnega snovanja, ka-rakteriziranega po svetli prisrčnosti, svežosti in mladi nežnosti preko močnega, samozavestnega in pogumnega obračuna in objasnitve s svetom, ljudmi, z življenjem in domovino do resne, deloma miselne, deloma primitivne utrditve nazora in razmerja do to- in inostranstva. Oton Župančič je že s svojimi prvenci opozoril nase, se uveljavil in si v naskoku osvojil svoje mesto v naši književnosti. Od zbirke do zbirke pa je rasla njegova moč, postala vsem generacijam za njim nujno izhodišče lastnih poizkusov, narodu pa užitek, uteha in vir plemenitosti in lepote. Razumljivo je, da je ob toliki neoporečeni veljavi doma kmalu segel preko mej in je danes znan vsem slovanskim narodom, obenem pa tudi skoro celi kulturni Evropi. Zadnji njegovi pesniški zbirki je sledil daljši premor, dokler se niso njegove moči izkristalizirale za delo v drugo smer. Izšla je izvirna zgodovinska tragedija »Veronika Deseniška«, ki so jo vprizo-rila naša gledališča in ki bo v kratkem doživela tudi v Pragi svojo premijero. Župančičevo udejstvovanje kot kritik in esejist v raznih slovenskih, srbskih in hrvatskih revijah je precej obširno. Vendar je poleg njegovih poezij brezdvoma najvažnejše njegovo prevajanje iz svetovnih literatur. Izreden zmisel za jezike Pozimi leta 1913 smo trije študentje stali pri Prešernovem spomeniku, kar pride v Cankarjevi družbi Oton Župančič mimo nas. Rdeče nagelje je imel v gumbici in veselo nas je povabil k »Fajmoštru«: »Fantje, kar z menoj! Danes sem petintrideset let star.« Taki večeri v družbi Zupančiča, Cankarja in »Preporodašev« bodo ostali vsem, ki so se jih udeleževali v večnem spominu. To je bila prisrčnost, domačnost in možka beseda, kar je dandanes že redka stvar v Ljubljani. Zupančič ni veliko govoril, a vsi »Preporodaši« so že od začetka vedeli, da je on veliki mojster takrat rojenih »Kladivarjev«. Bi! jim je vzor, opora in potrdilo njihove vere. Če si med vojno prišel na dopust, te je gnalo srce k Župančiču kakor na veliko izpoved; vse si mu povedal, priznal svojo nemoč, ki te je bolela in on ti je dal odvezo, tolažbe in žive vere v Osvobojenje. Sam sem bil priča, ko so v »Unionski« kleti prihajali slovenski vojaki, ki so bili na dopustu, v družbi Cankarja in Župančiča. Osebno jih niti poznali niso, a ko so zvedeli pri kateri mizi sedita, so prihajali tja samo da bi culi le eno besedo, po kateri je hrepenelo njihovo srce. Videl sem Zupančiča ob prevratu: tam je stal sredi burnih valov in motril sleherni gib, pazil in čuval in sam rastel v izpolnjeni mu je omogočil, da obvlada danes celo vrsto tujih jezikov in to svoje znanje je uporabil s tolikim pesniškim razumevanjem in oblikovalno sposobnostjo, kakor sploh malokateri svetovnih prevajalcev. Posebno mnogo je prevajal iz angleščine (Chesterton, Dickens, Galsworthy, 0’ Neill, Shakespeare, Shaw, Wilde), dalje iz italijanščine (tri speve Dantejeve Divine Conredije), iz nemščine (dve Mozartovi operi, Schiller), iz francoščine (Dau-det, Anatole France, Flaubert, Maupas-sant, Merimee, Moliere, Rostand, Voltaire) in iz španščine (Calderon). Vrhunec njegove prevajalske umetnosti pomn-ni prevod Rostandovega: Cyrana de Ber-gerac in pa Shakespearjevih dram. Tu je bil Župančič poleg prevajalca obenem so-stvaritelj. Malo svetovnih prevodov Sha-kespearja se more meriti z Župančičevim. Shakerpearjeve drame so po njego- vi zaslugi postale naše, umetnine v popolni, kongenijalni formi; v njih se je Župančič izvil iz tesnega objema originala in ga s suverenostjo svoje oblikovalne moči prepesnil, prelil v enakovreden, novo ustvarjen, naš izraz. Shakespearjevih dram je doslej poslovenil deset: Macbeth, Othello, Mnogo hrupa za nič, Julij Cezar, Sen kresne noči, Zimska pravljica, Kar hočete, Beneški trgovec, Komedija zmešnjav, Ukročena trmoglavka. Koliko ogromno korist ima od teh prevodov poleg drugih baš naše gledališče, bodo mogle pravilno oceniti bržkone šele bodoče generacije. Oton Župančič je visoko odgnal v svojem duhu in ves narod je danes prožet z lepoto in resnico njegove poezije. Zaradi-tega ni slava, česar je danes, še živ, deležen od domovine in inozemstva. To je obroditev vrednot, za katerimi se je pognal v ustvarjanju in katere je zavedno sejal v svoj čas. veri, ki mu je klila v srcu že od nekdaj. Danes je Olon Zupančič dramalurg slovenskega gledališča in obenem naš šef. Kot šef je kolega in prijatelj. Za pravega šefa nima talenta, ker je preveč človeka v njem. Kadar ima koga v ulogi popravljati, tedaj stori fo očetovsko, s skrbjo, ljubeznijo in prepričevalno. Če igralec ne ubere v vlogi prave strune, tedaj ni igralcu tako težko kakor dramaturgu Zupančiču. Taki trenutki na skušnjah so prav posebni. V i gledališču mir, praznota, na odru dva ali trije akterji, ki se že ob devetih dopoldne kregajo, vpijejo, smejo in jokajo natančno na iztočnico in kar naenkrat vidiš dvoje rok, ki se vijejo po parterju, kakor obupani plavač, ki se bije z valovi: to je Oton Zupančič, ki se ne strinja z igralcem. Kakšen strah in polom je takrat v igralcu. Vse podreti in znova začeti! In na prihodnji skušnji: dramaturg molči. Po aktu te na hodniku prime za rokav in ti pravi z vijugasto gesto tik pod nos: »Tako je prav in nič drugače!« Kakšno priznanje in sreča je takrat v igralcu! Zupančič me je pohvalil, briga me zdaj celokupna naša kritika! Tisti, ki ne ve, kaj je dramaturg, bi mislil, da ima O. Župančič lahko delo I pri našem gledališču. Kdor pa pozna odgovornost te službe in tankovestno I temeljitost Župančičevo, ta se bo lah- ko prepričal, da morajo imeti vsi teksti, prestave in pojmovanja odrskih kreacij nesporni Zupančičev vizum. Da govorimo o prestavah. Dramo je poslovenil znani slovenski književnik. Njegovo ime je na lepaku. Bralna skušnja. »Saj ni res! V originalu je drugače!« In popravljamo, popravljamo ... Včasih požre tako popravljanje dve bralni skušnji ali celo več. Od prvotnega prevoda ostane kvečjemu kak »in«, »ali« ter »ne«. Na primieri se seveda preva-vajalec čudi, kako lepo je pravzaprav prestavil dotično dramo ... Zupančič ne pozna kompromisa, kadar mu gre za izraz ali stavek. V iem oziru je neizprosen in naravnost fanatičen. En sam ubog napačen vokal in dramaturg te popade kakor ris. Vsa uloga gre po gobe radi enega napačnega akcenta. Tako nam je Zupančič neizprosni, vedno čuječi stražar naše slovenske besede. Nehote se moram spomniti pri tem bralne skušnje »Veronike Deseniške«. To je bil nekak domač praznik. Na odru mal salonček, v parterju igralci. Zastor se dvigne in Župančič prične či-tati. V začetku tiho, počasi in kakor da ima tremo. Mi smo sprva kritično po-i slušali. Toda že v prvi sceni se pesnik i vname kakor, da se naslaja ob lastni Kako mora slaviti mladina pesnika, to je naš Oton Zupančič sam najlepše povedal v svoji neumrjoči pesmi »Mladini« ob Prešernovi stoletnici. Ali treba je, da se ti nesmrtni verzi vtisnejo mladini globoko v srce in da bo njena edina želja, da jo bo zgodovina nazvala kot Zupančičevo mladino: In danes je to potrebno bolj ko kdaj preje. Zakaj danes ni treba mladini samo sanjati o zarji Vidovega dne, danes je na njej, da uresničene sanje izgradi. Kakor je divna priroda Slovenije, kakor je očarujoča njena narava, tako popolno mora postati življenje Slovencev, tako očarujoča njih kultura. In vse to je naloga mladine, ki mora danes s še večjo silo klicati življenju, da jo skuje v prave junake, v cele može. Celih in krepkih mož nam je treba predvsem. Mož, ki so tako močni v lastnem prepričanju, da spoštujejo vsako tuje. Delavcev, NAJVISJE ODLIKOVANJE OTONA ŽUPANČIČA. Kakor se poroča iz Beograda, je Nj. Vel. kralj Aieksander I. podelil pesniku Otonu Župančiču ob priliki njegove petdesetletnice visoki red Belega orla V. stopnje. Najvišje odlikovanje bo jubilantu izročil veliki župan dr. Vodopivec v nedeljo ob 11. dopoldne ob priliki recepcije v dramskem gledališču. K najvišjemu odlikovanju naše čestitke! NA SLAVNOSTNI AKADEMIJI V PROSLAVO 50-LETNICE OTONA ŽUPANČIČA, ki se vrši v nedeljo, dne 22. t. m. ob pol 19. uri zvečer v ljubljanski operi sodelujejo sledeči p. n. gospodje: Slavnostni govor govori pisatelj F. S. Finžgar. Župančičeve pesmi recitirajo člani drame in sicer: Vida Juvanova, Ciril Debevec in Slavko Jan. Vrsto samospevov, ki so uglasbljeni na Župančičevo besedilo, pojejo: gdčnaVera Majdičeva ter gg:Svetozar Banovec in Julij Betetto. Na klavirju jih spremlja g. Svetel. Za to proslavo je tudi komponirana posebna ouvertura k Veroniki Deseniški, ki jo je komponiral He-ribert Svetel in jo pod njegovim vodstvom izvaja pred vprizoritvijo IV. dejanja Veronike Desniške celotni operni orkester. V IV. dejanju Veronike Deseniške pa sodelujejo sledeči člani drame: Balatkova, Šaričeva, Levar, Rogoz, Gregorin, Drenovec, Plut in Peček. — Opozarjamo na začetek, ki je ob pol 7 uri zvečer. besedi, govori z akcenlom in izklesano, lušči misli in detajle ter servira poslušalcu najtežja mesta z lahkoto, ki je lastna samo mojstru besede. Scena za sceno se je odigravala pred nami, junaki so prihajali in agirali na odru, dejanje je stalo živo pred očmi in vsi smo se že razgovarjali z vlogami in kreacijami. Med slovenskimi avtorji jih je malo, ki bi znali tako čitati; podajati notranji tekslov akcent pa sploh ne zna nihče tako ko Zupančič, Včasih nam pri Shakespearju prečita kako vlogo: kdor ga prav posluša, jo ima že naštudirano. Zupančiču je slovenska beseda dragocenost in svetost. Kdor bi jo skušal le malo okrniti ali pohabiti, bi imel z Zupančičem opravka in to samo enkrat. Ni konvencijonaina jubilejna pohvala, če konstatiram, da je danes Oton Zupančič poleg ravnatelja Golje edina oseba v gledališču, ki ga vsi brez izjeme visoko spoštujejo in časte. In lo je pri običajni gledališki žerjavici nekaj redkega. Zakaj, gledališki šef, ki bi ga ves leafrski narod ljubil, bi spadal med sedmera čuda starega in novega veka. Toda Oton Zupančič je med nami, med igralci in za igralce, ves naš in to je za nas največja časi. ki delajo zaradi dela samega in iz notranje potrebe, ustvariteljev, ki ne odjenjajo, dokler vidijo le eno napako. A tudi mož, ki se ne podajajo ne življenju in ne kompromisarstvu, temveč ki stoje kot skale in kljubujejo vsaki krivici in vsakemu nasilju. Velike težave mora danes premagovati mladina, ker živi v veliki dobi, ko se porajajo čisto nove vrednote. Verujemo v mladino, da je v njej sila, da premaga vse te težave in želimo samo to, da veruje tudi mladina enako močno v svojo silo. Jasno je začrtal Zupančič mladini pot, ki jo naj hodi, da bo izpolnila svojo človeško dolžnost in po tej poti naj hodi. Brez ozira na govorice z leve in desne, le po poti, ki jo zahteva srce in nezlomljena mlada sila. Z obljubo novega življenja, nove preroditve vsega naroda mora mladina proslaviti pesnika! MLADINA OTONU ŽUPANČIČU. Danes v soboto 21. t. m. popoldne ob 16. uri priredi Svet slušateljev univerze v ljubljanski drami akademijo v proslavo 50-letnice Otona Župančiča. Poleg pozdrava mladine pesniku jubilantu, ki ga govori akademik Kocbek, nastopajo recitatorji: Milena Engel-manova, Bojan Stupica, Oton Perkopec, France Kovič, Maša Slavčeva in Franjo Petre, ki deklamirajo razne Župančičeve pesnitve. Akademik in konservatorist Rus Marjan zapoje dva samospeva z Zupančičevim besedilom in sicer Gerbičevo »Pojdem na prejo« in Pavličičevega »Dedka samonoga«. Akademski oktet na zapoje Devovo »Še eno« in pa Prohaskovo »Moravsko narodno«. Mladino ljubljanskih šolskih zavodov vabimo na to počastitev največjega sodobnega slovenskega pesnika. Cene so izredno znižane in razvidne iz lepakov. Predprodaja pri dnevni blagajni v operi. Konec, proslave ob 6. zvečer. KOMERZ V UNIONU. Akcijski odbor za praznovanje Župančičeve 50-letnice opozarja ponovno, da se vrši po akademiji v opernem gledališču dne 22. t. m. ob 9. uri zvečer v veliki dvorani hotela Union komerz (prijateljski sestanek) pri katerem igra orkester Narodnega gledališča. Vstop je prost. Vabimo vse stanove in sloje, da se te prireditve udeleže v obilnem številu. Fran Lipah: Dramaturg Oton Zupančič. Mladina ob jubileju pesnika. Po cel dan brez dela pohaja mala pokveka, po hišah hodila in pila na latvice mleka, vrščale so babe: »Uh, mrcina ti neveljava!« in »Skledoliz!« in »Grba debeloglava!« še rajši po skalnih votlinah se Dimek je skrival, tam ure presnival in od brezdelja počival, poslušal od daleč kladiv pojoče udarce, po glasu je ločil kovače mladiče in starce. Pod jezom tam doli ves sključen tolče Madronič, njegovemu kladivu z onkraj odbija Stonič; tako govorita čez reko: »Bom še, bom!« a Stonič se roga mu s kladivom: »Bom, pa s koin! Andreja čuj! Mlad6 mu po naklu kladivo pleše, da kakor žareč vodomet izpod njega se kreše; Boš Metka, plenk, v nedeljo prišiti, plenk, plenk? »»Prišla bi že, plenk, če v žepu bo cvenk, cvenk, cvenkD« Martina mu Črnega kladivo ročno odpeva. Obema kovačema en glas v duši odmeva, samo da Martin na srce bije Urški in Lenki in Cilki — vrag vedi — on ljubi po turški. A kadar je ruda pošla: »No, Dimek, kaj bo?« On modro je nagnil glavo: Bo že kako!« In kladvece majhno vzela je v roke pokveka, a babe krog njega, vsaka po latvico mleka, za njim pa Podbrežci v sprevodu, nobeden presiv, nobeden presključen v hrbet, ne v noge prekriv: zapelo ni kladivo, jeknilo jeklo v dolini, kot v praznik je bilo ta dan vse Podbrezje v tišini. Natihem ugibali so med seboj možje, kje bilo bi novih žil. »Tam, kraj vodč, pod jelšami, veste, se skala rdeče poceja, tri tedne že pazim,« modruje kovačem Jelinič, če tam bi poskusil, potem pa za dolgo skrbi nič.« — »Jelinič, besede so naše kot mačja preja: Kar maček je na zapečku tri tedne napredel, za to ne bo tkalec nikoli za stative sedel.«« Primero Movrinovo hitro je Barič pobral: »In Dimek i danes bo svojo prejo tkal! Momljal je Jelinič nekaj pod svoj kljun (tak nos je imel), a nič mu ne bo pomagalo — še dolgo bo smeha v Podbrežju na ta račun, in »Mačji Prelec« — ime bo do smrti držalo. Nekomu pridevek je bil skozi mozeg šinil pa mu zdrknil z jezika, še predno dodobra je zinil. A čuj! Trk, trk! Zdaj vsak je ušesa napel, iztegnil vrat: je Dimek že z delom pričel? Ne, miogrede je potrkal ob kamen samo. Pred babami gre. Kot sovi mu sije oko, in tih in tajinstven je ves in sam med vsemi kot sova. Je danes smešna debela glava njegova? Vsem zdi se omotana v turban skrivnostnih sanj m kakor v veličje duha vse gleda vanj. Ustavil se je — vse sapo pridržuje. Trk, trk na skalo. Zaprl je oči, prisluškuje, kot da sluša odgovor globin. Z roko odmahne, potegne čez čelo z dlanjo, si globoko oddahne; naprej... In spet je udaril mimogrede, šel naprej, pa se vrnil; v skalo posluša molče; glej, vanjo prašuje in zopet posluša in — kaj? ni mu sinilo v lice kakor notranji smehljaj? Vsi gledajo tajni pogovor brez besed, strme; tak čitalca zre tihega analfabet, na obrazu njegovem išče vsebine sled. Zravnal se je Dimek in naravnal korak navzgor, čvrst, brz in krepak, tam več ne poskuša, ne sluša -— skale odkruši in izpod nje se črne rude podruši. Med Podbrežci ni vzklika, podmolklo- je mrmranje: po dolgem brezvetrju v hrastih šepetanje — ne upajo še si šumeti; v tišino odeti so še jim vrhovi, z mamečo mrežo opeti. Še Dimek je duh, še enkrat vzplamti mu v očeh tajnostno in tiho, čez lice prebegne mu smeh, potem pa odpade mu turban veličja, in glej pred njimi je smešen debeloglavec kot prej, kot prej neznatna, sajava, mala pokveka; v zahvalo ponujajo babe mu sladkega mleka, a jutri bo zopet mrcina neveljava in skledoliz in grba debeloglava. Hej, da, tako je bilo! Sedaj pa je vse zapuščeno in vse mrtvo, ves glas se preselil je iz Podbreške doline — drugod zdaj plavži gore, hrumijo turbine. A prašaj Pavla zakaj, on ve za odgovor: hudič je kriv — tu zvrnil je ves svoj tovor. Tako vsaka glava je zase v mislih molčala, le kolsa v ta molk so pesem svojo škripala. Brez kril je čas, onemogel se plazi po tleh, kdaj padeš, večer, da solnca ne bo več v očeh? Čez dolgo de Čade Jelenu počasi in resno, kot voli baš govore: »Zares, nam je tesno, a kar misliš takole ti, Jelen, vse skupaj ni nič: saj le vso modrost izpod kože iztepe ti bič.« To pot pa odgovor obdržal si v srcu je Jelen — ah, v duši bilo mu je, kakor da žvečil bi pelin ... Fran Wernig: Popotne zanimivosti iz pozabljene Koroške. V VLAKU DO CELOVCA. Podroščica. Prva železniška postaja v Avstriji. Preseneti me poseben mir in zaspanost, ki vlada na postaji in brezbrižno, dobrodušno občevanje med železniškim osobjem. Enako dobrodušnost in zasanjanost opazim tudi pri občinstvu — okoliškem kmečkem ljudstvu in turistih, ki čakajo na vlak. Nehote se spomnim živahnosti, veselo-glasnega življenja in vrvenja in šumno živahnega prometa na naših postajah in — zahrepenim zopet po naših razmerah, po zdravi, veseli in solnčni Sloveniji, ki se mi zdi tokrat kulturno neprimerno delavnejša in naprednejša, kot Koroška. Pregled prtljage in potnih listov se vrši v vlaku hitro in z vso, avstrijskim uradnikom lastno vljudnostjo, mirnostjo in fineso. Prijeten občutek ugodja nas objame — jugoslovanske potnike — po neopaženo hitro izvršeni reviziji. Posebno vesel je tovariš Celjan, ki se z obsežnimi kovčegi in zaboji pelje za Božič v Borovlje k svoji stari mami na dopust. Naglo drdra vlak v večernem mraku. Živahno in glasno se razgovarjamo med seboj jugoslovanski potniki. Ne oziramo se na prisotne Avstrijce in govorimo pismeno slovenščino. Opazim pa čez nekaj časa, da nas sopotniki motrijo in se pomenjkujejo o nas. Takrat postanemo tudi mi pozorni in se pričnemo prilagovati mirnemu in rezerviranemu načinu govorjenja in vedenja, ki je običajno splošno v Avstriji. Izredno malo potnikov vstopa na posameznih postajah v Rožni dolini. Tu in tam kak kmečki fant ali drvar ali par smučarjev. Kje je solnčni, veseli Rož! V Bistrici vstopita dva lesna trgovca. Njihova zunanjost je sicer po vsem priprosta, obleka narodno-planinska, vendar njihovo vedenje in način govorjenja razodeva srčno kulturo, fino obliko in splošno izobrazbo. Prestala sta biti v družbi hladna računarja — trgovca, kar z žalostjo tako pogosto opažamo pri nas. V Svetni vasi se prisede k nam mlad duhovnik, ki se je pripeljal z vlakom iz Borovelj. Presenečen sem, da je naš novi tovariš tako fino oblečen — v svetli, črni suknji in menda v lakastih čevljih. Čudim se tudi veselosti, finemu in sigurnemu nastopu ter vsestransko prijazni in lahki zgovornosti tega mladega duhovnika. Pozneje se šele spomnim, kako krasno so plačani v Avstriji duhovniki — kakor vsi drugi akademično izobraženi uradniki! — in da imajo na kmetih tudi drugače večje dohodke kot pri nas. Spustim se s tem mladim gospodom v razgovor, vendar opazim, da za naše razmere v Jugoslavji ne kaže posebnega zanimanja in razumevanja. Dolga leta po ,'lebescitu so sicer že vzgojila in nam dala na Koroškem nov inteligenčni, narodnočuteči naraščaj, ki pa s svojo misel-nosjo in čustvenostjo korenini že v prvi vrsti v koroški grudi in potem šele v slovenstvu. Počasi prisopiha vlak po humberškem klancu v Žili p olje. Tu vstopi mlad živahen fant, ki se vpoglobi takoj z vso vnemo v neki gospodarski list. Nastavljenec velikega kokošje-rejskega zavoda na Žihpoljih je bržčas, ker čita nemškega »Perutninarja«. Vstonijo tudi trije delavci, slabo oblečeni sicer in zamazani. Tiho in dostojno se pogovarjajo med seboj slovensko; šalijo se in se smejijo. Mahoma začnejo peti in sicer — nemško. Pojejo neko priljubljeno, nežno Košatovo pesem. Koroški običaj: prijaznost, šala, smeh in pesem! In ta običaj preveva vse koroško javno in tudi gospodarsko življenje. Smeji in šali se koroški kmet — posebno Rožan in Ziljan — zjutraj, ko vstane in gre iia delo, smeji in šali se opoldne, ko se odpočije od trudapol-uih naporov, šali se in se smeji zvečer, ko se vzlekne na svoje trdo ležišče; smeji se in zbija šale sploh vselej in vse svoje življenje. Vedro, lahkotno in veselo je njegovo življen-sko pojmovanje. Vetrinj, Celovec. Tudi tu je opaziti zvečer prav malo prometa. Z veliko prijaznostjo me v hotelu pozdravi kot popolnega tujca hišna gospodinja. Menda sem bil edini gost. Toži mi kako malo je prometa sedaj v zimski dobi. predvsem pred prazniki. Govorim naravno nemško. Ko pa sem bil v sobi, slišim v svoje veliko začudenje razgovarjati se na glas vse uslužbenstvo v domači slovenščini. Svoj-čas bi toga ne bil slišal. Dokaz, da je nekoč tako zaničevana slovenščina prišla vendar tudi že v Celovcu do vpcštevanja. Tudi kavarne in nočni lokali sc v Celovcu slabo obiskani. Nisem si mogel iega raztolmačiti — pozneje pa so mi povedali, da Celovčani sicer obiskujejo gledališče in druge kulturne prireditve, da pa ne ljubijo mnogo kavarniškega življenja in da gojijo bolj domače družinske zabave. Z AVTOMOBILOM V ROŽNO DOLINO. Drugi dan bi se bil sicer lahko peljal z vlakom domov v Spodnji Rož, vendar sem se odločil potovati raje z avtomobilom. Avtomobilski promet se je na Koroškem lansko leto čudovito razmahnil in konkurira že resno z železnico. Ta promet pa se bo letos še tako spopolnil, da bo tvorila cela Koroška eno avtomobilsko omrežje in da bo mogoče za majhen denar dospeti z avtomobilom v sleherno gorsko vas. Zelo je zanimivo, da se , avtomobilov poslužuje predvsem revno ljud- ! stvo — kmetje in delavci — in da so vozovi tako polni, da mnogokrat ni mogoče dobiii prostora. Cene so namreč zmerne in skoraj nič višje kot na železnici. | Radi sigurnosti sedem pol ure pred odhodom v avto, ki stoji pred kavarno »Dorrer« in ki vozi redno v Rožno dolino. Vstopajo in me pozdravljajo slovensko mnogi sopotniki, toda jaz mladine večinoma ne poznam več. Vstopi med drugim tudi elegantno oblečena dama, vsa v črnini, svili in kožuhovini. Meni nič, tebi nič me prijazno ogovori v nemščini in me vpraša, če se peljem v mojo domačo vas. Obstrmel sem in sem plaho in začudeno vprašal: Kako milostljiva ve, odkod sem doma? Pa se nasmehne in cdvrne, da je tudi ona iz mojega domačega kraja. — Pozneje šele sem se spomnil in sem prepoznal v »dami« hčerko nekega žagarja oz. bajtarja iz moje domače vasi, Sedaj je nekje v službi v Celovcu. — Značilno za ondotne socijalne prilike! Nadalje vstopi v avto povsem mestno oblečena, brhka deklica z dežele. Zdi se mi zelo znana, vendar ne vem prav, kdo da je. Ko pa jo nekaj časa opazujem se mi nasmehne in prepoznam v nji svojo sorodnico, hčerko moje sestrične. Preseneti me, da govori raje nemško, kot slovensko. Vabi me na obisk in sicer na Štefanovo, ko se bo v Kotmarivasi vršila igra. Tudi ena bo sodelovala. Sumljiva mi postaja stvar in vprašam previdno, če bo igra slovenska ali nemška. Malodušno in boječe mi cdvrne nemška bo. — V stari slovenski trdnjavi pred Celovcem pa nemška igra! Kar osumljen sem. Ko se še nadalje oziram po mojih sopotnikih zagledam gospodično, ki me zvedavo opazuje. Hčerka nemško-mislečega trgovca iz domačega kraja je in je uslužbena sedaj v Celovcu. Zelo sem presenečen, ko mi takoj po običajnem pozdravu stavi vprašanje: Kaj sedaj najraje čitam, katerim pisateljem dajem prednost in kaj je novega v slovenski literaturi? Zmedlo me je sprva to, za naše mlade gospodične povsem nenavadno vprašanje, najdem pa kmalu potrebno ravnotežje in pripovedujem navdušeno o produktivnosti našega slovstva. Toda vsa moja zgovornost je ne more popolnoma prepričati in ko ji zmanjka vseh ugovorov odvrne: nemška literatura pa je vsekakor globlja. Razmotrivava potem še dolgo o novejšem slovenskem, nemškem in italijanskem slovstvu. Moja spremljevalka pa izrazi nato še željo da bi ji v svrho popolnega priučenja slovenščine priporočal kako dobro slovensko knjigo. — Vsekakor je zelo značilno za ondotne družabne in kulturne razmere, da se tudi mladi in najmlajši meščanski svet zanima za resnične kulturne dobrine, predvsem za lepo kirigo in za literaturo. DRUŽABNO ŽIVLJENJE Znatna je razlika med našim in koroškim družabnim življenjem. Dočim prevladuje v naših mestih predvsem egoistični in materi-jalistični trgovski duh, najnovejša moda, šport in |'les — je opazili v koroških mestih mnogo več resničnega kulturnega stremljenja: zanimanje za literaturo, za godbo in pesem, prireditev izletov med kmečki narod in v naravo itd. Brezmejna plesna norost, ki se j je razpasla pri nas na Koroškem sploh ne ( najde razumevanja in so pri nacionalističnih prireditvah moderni plesi sploh zabra-njeni. Moda je sicer zelo lična, toda znatno zmernejša kot pri nas v Sloveniji, kjer hočemo kar čez noč postati »na zunaj popolni Francozi. Opazimo pri nas prepogosto, da se za najelegantnejšo kričečo toaleto krije le ne-omikancst, neznanje in pomanjkanje srčne kulture. Vse, vse preveč povdarjamo zunanjega človeka in premalo našo dušo in srce! Naša duša tone in umira v športu, plesu in v materijalizmu. Zanimivo je opazovati, kako zelo zginjajo na Koroškem v družabnem oziru socijalne diferenciacije. Prav pogosto je videti v vlaku in tudi drugod delavca, obrtnika, uradnika in tovarnarja v intimnem prijateljskem razgovoru. Po obleki izven delovnega časa — predvsem v Rožu — skoraj ni mogoče več ločiti kmetske in delavske mladine od meščanskega naraščaja. Ista meda, ista noša! Brez-dvoma višji življenski n socijalni standard. STRAHOVITA L AH KOŽI VOST MLADINE. V koroškem podeželju, posebno v industrijskem, slovenskem delu pa je opaziti veliko zlo: To je brezprimerna malomarnost in lahkoživcst mladine, ki hoče živeti čisto po dunajsko: malo delati in mnogo veseljačiti. Kaj bi se tudi trudili in delali! Saj skrbi država za brezposelne. — Ni se sicer tudi čuditi. Izredno živahen in pepolen avtomobilski premet omogoča kmečkii mladini tudi iz najoddaljenejših krajev obisk kina in gledališča ter drugih mestnih zabav. Srce me je bolelo, ko sem videl to nadarjeno, inteligentno mladino brez vsakega pravega kulturnega vodstva. Nikdo se ne briga za njo, predvsem v slovenskem Rožu. Ne duhovnik in ne učitelj. Nobenih organizacij! Koliko je v tem oziru boljše preskrbljeno v Sloveniji! Sprevidel sem, da je pri nas šla prava kultura večinoma iz mest na kmete, dočim je na Koroškem opaziti ravno obratno. Uradnik, pristni Nemec mi je tožil o teh nezdravih socijalnih prilikah in o lahkomiselnosti mladine ter je povdarjal, da nas naravnost zavida za naše urejene razmere, predvsem pa za »vojaštvo«. Sploh povsod, kamorkoli sem pršel so mi starešji ljudje, brez ozira na strankarsko opredeljenost tožili, kako zelo pogrešajo vojaštvo, ki bi navadilo mladino na red in poslušnost. Razumljivo, da imajo spričo teh prilik razni socialistični in prevratni voditelji med narodom lahko delo. Koroška je uživala svoj čas med avstrijskimi deželami sloves, da je najbolj svobodomiselna. In to je bil ponos vseh nemško-na-cijonalnih voditeljev. Danes, danes pa bi bili ti gospodje srčno veseli, če bi bili vzgojili narod malo manj svobodomiselno — materi-jalistično in bi mu pustili malo več moralne vsebine in vere v en ideal — v Boga. V izredno lahki dovzetnosti za nove ideje, je avstrijsko, predvsem koroško - slovensko delovno ljudstvo postalo versko povsem mlačno, s tem tudi skrajno materialistično in strankarsko strogo-razredno orijentirano. Celo »Grazer Tagespost« v svoji novoletni številki izraža bojazen, da se prej ali slej uveljavijo v Avstriji mirnim, evolueijonalnim potoni ruske razmere. Tej nevarnosti je tudi pripisati v političnem boju trdno vez in kooperacijo meščanskih strank (sveječasnih ekstremnih liberalcev s krščanskimi socijalci). Zato se prav nič nisem čudil, ko so mi pripovedovali, da se je svoječasno najzagrizenejši voditelj naprednjakov v moji domači fari spreobrnil in je začel pridno in vljudno posečati cerkev in službo božjo. — Spametovalo ga mogoče ni toliko prepričanje, kot sila socijalnih prilik. POMANJKANJE NAŠEGA KULTURNEGA DELA. Razen lahkomiselnosti in lahkoživosti, kateri se je vdala mnoga naša koroška mladina sem opazil tudi, da je med priprostim ljud- stvom izredno slabo preskrbljeno za primerno čtivo. V slovenski del Koroške prihaja sicer precej raznih leposlovnih nemških listov, ki jih pa narod razume le deloma, dočim je edini slovenski list »Koroški Slovenec’ naravnost sramotno skromen in ubog. Letošnja božična in novoletna številka je izšla le na 4 straneh. In to naj zadostuje za vse koroško slovensko ljudstvo? Kako so ljudje gledali naše debele tednike, ki sem jih prinesel domov. Zdeli so se jim kot cele knjige. Moral sem jim vsled tega naročiti par »Domoljubov«. Zelo pogrešajo starejši ljudje tudi našega poučnega, lahkorazumljivega »Kmetovalca«, in priročnih slovenskih koledarjev. Mladina pa se čudovito hitro priučil je nemščini in sega naravno tudi že na kmetih po nemškem čtivu. Gledal sem slučajno, kako je pisal deček, sin domače dekle šolsko nalogo v nemščini. Naravnost obstrmel sem in nisem mogel verjeti, ko sem videl nalogo pisano po slovenskem otroku v brezhibni nemščini in v tako težkem nemškem pravopisu. Kaj bi bilo iz te nadarjene mladine, če bi bila vzgojena v materinščini! Kaj bi bilo tudi iz te mladine in iz tega ljudstva, ki je tako dovzetno, nadarjeno in srčno globoko — znani nemški pisatelj R. H. Bartsch je označil Korošce pred kratkim za srčno najgloblje ljudstvo Avstrije — ako bi se razvijalo pod smotrenim vodstvom naše resne, stvarne in trezne inteligence?! Venizelos, kandidat za predsednika grške republike. Kratke vesti. Po vsej južni Tirolski je bil prepovedan pouk veronauka v nemškem jeziku. Francoska Narodna banka bo znižala obrestno mero od 4 na 3'A%. Velikobritanska vlada je zopet preklicala gradnjo ene 10.000 tonske križarke. V kleti Francoske Narodne banke je prišla nova pošiljka zlata in sicer v višini 40 milijonov zlatih frankov. Petrolejski magnati so si v laseh. Ameriški zastopnik britansko-holandske Royal Dutsch Comp. je izjavil, da bo njegova družba pobijala Standard Oil Company v vseh deželah, kamor bi ta skušala spraviti »ukraden« ruski petrolej. V Tripolitaniji so Italijani zopet enkrat zmagali in ujeli 400 Arabcev, 500 pušk, 20.000 drobnice in 8000 kamel. Glavno ofenzivo pa prično šele poleti. Za sočutje, cvetje in spremstvo na zadnji poti naše ALBINE VODUŠEK se vsem najiskreneje zahvaljuje Prof. MATE) VODUŠEK. Charlie Chaplin. Kako mejstersko ga je dosegel v vseh svojih potankostih, morejo samo oni dobro spoznati, ki so imeli srečo videti več predstav »Javnega mnenja«. O prizoru z vlakom nočemo več govoriti. Toda kako ne bi mogli občudovoti psihološke umetnosti Chaplinove, ko z malenkostnim postranskimi slučajnostmi pokaže, da ima Marija bogatega ljubimca? Elegantni viveur se svobodno kreta v stanovanju svoje metrese, vzame iz omare robec... pozneje slučajno pade iz omare eden njegovih ovratnikov, pred očrni Jeana, ki v tem trenutku jasno spozna, kakšen je položaj... Kako imenitno je tudi izdelan prizor, ko si Marija v -svoji ženski prenapeti nervoznosti strga biserno ovratnico, darilo svojega bogatega ljubimca, ter jo vrže skozi okno, potem pa vsa preplašena pomisli, da so dragulji izgubljeni, hiti za njimi in zabrusi svojemu ljubimcu, ki je ostal pri tem prizoru ledeno hladen, eno samo maščevalno besedo: »Idiot»...« Kdor še nikoli ni dobil takega priimka od lepe žene v podobnem slučaju, ta takega prizora ne more dobro razumeti. V istini novem, ali je Chaplin sploh kdaj dosegel bolj človeško umetnost, in ali je še dosti romanopiscev in dramatikov, ki bi bili sestavili mojstrska dela, katera nadkrilju-jejo ta film. V njem se zadeva komika ob tragiko kot v realnosti vsakdanjega življe- • nja. Morda bi bila publika razočarana, da ni ! videla v eni glavnih vlog Chaplina samega. | Toda nam zadostuje, da čutimo v najmanjših i potankostih njegove misli, njegovo srce in njegovo usmiljenje, kakor tudi njegov ne-prekcsljiv dar oživljati dogodke. To nam mora več kot nadomeščati pomanjkanje malih brk, širokih hlač in smešno velikih čev-Ijev Kar predstavljati si ne moremo, da bi mogla ena vlog v tem filmu pristajati Chaplinu. C.' bi bil on v filmu nastopal, bi bilo seveda treba dejanje precej spremeniti. Razen tega je pa Chaplin s tem filmom razkril še nekaj drugega. Že dolgo časa je mislil na to, da bi se izkazal hvaležnega Edni Purviance za njeno zvesto sodelovanje v že zastareli seriji komičnih filmov. Res je, da se je tudi že tu pokazal njen pravi dramalski talent, toda v nobenem izmed njih ga ni mogla popolnoma razviti. Nobened izmed njih je še ni dvignil v višino zvezek, Javno mnenje« je dalo Chaplinu že dolgo pričakovano priliko, da definitivno dvigne Edno Purviance med filmske zvezde. Dal ji je vlogo Marije. V tem filmu je slednjič uboga E<1 na, ki je bila morala do tedaj v Charliejevih filmih nastopati v bolj ali manj smešnih in razcapanih oblekah, slednjič enkrat igrati vlogo fine in kultimrane mlade dame, ki čita Shakespearija in Mark Tvvaina, igra glasovir in se kreta v najboljši družbi. Marija je v istini našla v Edni izborno predstav,ljalko, medtem ko je Jeanovo vlogo igral Karl Mttller, ki je že bil v začetku »Kida« igral enako vlogo slikarja, kateri zavede, potem pa zapusti ubogo Kidovo mater. Bogatega Marijinega ljubimca je igral Adolphe Menjou, izboren igralec, tudi eden tistih, ki se imajo Chaplinu zahvaliti, da jih je svet spoznal kot zvezde filmskega neba. Menjou je bil rojen Francoz, a je prišel že kot otrok v Zedinjene države Študiral je univerzo, napravil diplomski izpit, a se posvetil gledališču, ki ga je privlačevalo z ne-zadržljivo silo. Slučajno se je enkrat sestal z enim svoijh nekdanjih prijateljev, ki je postal ravnatelj velike kinematografske tvrdke in tako se je rešil Menjou žaloslne vsakdanje usode figurantov. Tako je igral majhne vloge v filmih, kjer so se že sveiile bodoče zvezde kot na primer Norina Tal-madge ali Mabel Nonnand. Po vojni se je podal enako kot marsikateri njegovih tovarišev in tovarišic na Katifornsko obrežje, kjer je nastopal v različnih filmih, tako na primer z Douglasom Fairbanksom v »Treh mušketirjih, z Rudolfom Valentinom v »Šejku«, s Polo Negri v »Španski plesalki itd... To so bile pa le majhne kot da igra čisto dobro. Po »Javnem mnenju pa je bil Menjou posvečen za velikega igralca. Igral je osebo rafiniranega Parižana nekoliko ciničnega vloge, v katerih ni mogel drugega pokazati, epikurskega diletanta s takšnim taktom in toliko delikatnostjo v vseh potankostih, da je postal vprav nedosegljiv. To je zadostovalo, da so ameriške družbe postale pozorne na Adolpha Menjoua. Krasna karijera, ki jo je napravil od I. 1923 sem; kaže, kako srečno roko je imel Chaplin pri sveji izberi, pa tudi dejstvo, da si je Ma-njoii kot tujec, kot Francoz, priboril eno prvih mest v Ameriški filmski industriji. Prvega oktobra 1923 je Charlie Chaplin predstavil v Sy,ric Theatru v Newyorku »Javno mnenje« in takorekoč ta dan je bila Edna Purviance promovirana za filmsko zvezdo prvega reda. Kljub nekaterim kritikam je bil uspeh filma velik in zadovoljno je Chaplin sedel v vlak, ki ga je spet od peljal nazaj proti zapadu, v Los Angeles. Ni pa pozabil na potu ustaviti se v Detroitu, kjer je napravil obisk pri Henryju Fordu, znanemu avtomobilskemu graditelju, ki je Chaplinov osebni prijatelj in ki ga ta občuduje kot enega najzanimivejših ljudi naše dobe. V istini čuden kontrast med enim najmogočnejših poveljnikov svetovne industrije in kinegrafov ter genialnim klovnom, ki se jo vračal nazaj proti Holli\voodu, da pripra- vi nov film, novo mojstrsko delo »Lov za zlatom . 11. poglavje. Charlie Chaplin in njegova umetnost. Ko so Chaplina intervjuvali, o vsebini Javnega mnenja«, je na sledeči način razložil zakaj ta film ni bil preveč navdušeno sprejet: — Vzrok je ta, da je ta film preresen in pa to, da ne noben gledalec ne more upati, da bo srečno končal. Ta film je bil čisto enostavna slika življenja. Publika seveda želi, da se mladi mož reši samomora in da mlada žena pride z njim skupaj ter da ostaneta srečna v bodočnosti. — Je bila to torej žaloigra? (Dalje prih.) Proračun finančnega ministrstva. Beograd, 21. jan. Včeraj popoldne se je nadaljevala razprava finančnega odbora. Na dnevnem redu je bil proračun ministrstva financ. V začetku je dr. Spaho sporočil, da so v ekspozeju ministra financ prikazane namere tega ministrstva. O priliki pretresa proračuna ministrstva trgovine sem imel priliko dati vsa potrebna pojasnila, ki so se takrat od mene zahtevala. Smatram, da po tako izčrpnem ekspozeju ministra financ meni ni treba podati nobenega novega ekspozeja. Poslušati hočem ugovore in dati odgovore na vprašanja, ki se bodo med diskusijo sprožila. Prosim finančni odbor, da sprejme proračun ministrstva financ in proračun rezervnih kreditov. Prvi govori dr. Krajač, ki v dolgem, dve uri trajajočem govoru kritizira proračun in izvaja, da znašajo po podatkih Teteči dolgovi 423 milijonov in še dose-o njegovem mnenju z insulinom že preko 200.00 za sladkorno boleznijo težko bolnim osebam rešeno življenje. — Prenos lekarniške koncesije. Ministrstvo za narodno zdravje je dovolilo prenos koncesije za lekarno pri »Zlatem orlu« v Ptuju z imena Ignacij Behrbalk na ime mag. pharm. Leon Behrbalk, lekarnar v Ptuju. — Mikadov brat se bo poročil. Iz Toki-a poročajo: Japonski cesar je dovolil svojemu bratu, princu čičibu-u, da se poroči s hčerko washingtonskega poslanika Madsudairo Set-su-om. — Število brezposelnih v Angliji pada. Iz Londona poročajo: Število brezposelnih v Angliji je znašalo dne 9. januarja 1,232.000, to je za 114.000 manj kot prejšnji teden. Napram lanskemu letu se je število brezposelnih za 199.000 zmanjšalo. — Tildi graškim kinematografom ni postlano z rožicami. Te dni so imeli lastniki kinematografov sestanek, na katerem so sklenili, da bodo kinematografe, v svrho da opozore javnost na svoj neznosni gmotni položaj, za štiriidvajset ur demonstrativno zaprli. Najdbe mamutovih okostij na Slovaškem. Najdbe mamutovih okostij pri Trnovem na Slovaškem potrjujejo, da so živele pred 20.000 leti tam živali, ki so bile po 7 metrov dolge in 3 do 4 metre visoke, kakrš- ne so našli samo še v bližini Severnega ledenega morja ob reki Leni. Te dni so našli pri Trnovem na Slovaškem dva manutova zoba, dolga po 2 m 10 cm. Razven' tega je našla komisija manutevega mladiča, ki je bil dolg sedem metrov. Izkopavanje se nadaljuje. — Morganova hčerka se ne bo poročila. Tajnik Morganove hčerke Ane dementira vest o pred stoječi poroki Anny Morganove z monakoškim princem Ludvikom. Princ Ludvik potuje trenutno po Zedinjenih država*1. — Požigi v Washingtonii. Tekom ene zadnjih noči so izbruhnili v Washingtonu na 12 različnih mestih požari, tako da so se morali pripeljati vvashingtonskim gasilcem celo gasilci iz Baltimore-a s posebnim vlakom na pomoč. Vse te požare je podtaknil neki umobolni nvalid. Aretiran in zaslišan, je možakar svoje dejanje priznal. — Najstarejši Italijan umrl. V Turinu je umrl te dni najstarejši italijanski državljan. Bil je star 104 leta. — Modne novosti. V Londonu so vpeljali novo modo. Elegantna Angležinja bo nosila na potu na plesno veselico preko plesne toalete — meniško haljo. Seveda pa plašči ne bedo kopirali preprostih temnih barv meniških halj, 'temveč bodo izdelani iz blaga živahnih barv. Posebno priljubljena je kombinacija črnega blaga z rožnotim baržunom in srebnim brokatom. Mestoma so obšite halje s hermelinom. Znani pariški modni diktator, krojač Poiret pa napoveduje, da bodo zamenjale ženske v doglednem času krila z moškimi hlačami. Obetajo s nam torej lepi estetični užitki. Mislimo si, kako bo paradirala kaka stara ksantipa v ozki moški obleki, v kateri bodo prišli vsi njeni čari do prave veljave ... — Ugleden trgovec — dvoživka. V Sozno-vici na Poljskem vzbuja te dni veliko senzacijo aretacija uglednega trgovca Le\vandow-skega. Lewandovski je bi aretiran v svojem stanovanju ob priliki sijajnega banketa, na katerega je bil povabil najuglednejše osebe. Policija je ugotovila, da je Levvandovski v resnici dolgo iskan zločinec, ki je bil obsojen leta 1913 radi roparskega umora na 8 let ječe in ki se je udeležil po prestani kazni več roparskih napadov. — Trije atentatorji javno obešeni. Te dni so bili v Carigradu zadnji triji člani Hadži-Samisove tolpe, ki je izvršila svoječasno atentat na vlak, v katerem se je vozil predsednik turške republike Kemal paša, na javnem trgu obešeni. Velika množica radovednežev, ki je smatrala ostudni prizor očividno za zabavo je čakala na eksekucijo že, več ur pred napovedanim časom. Enega od obsojencev so pripeljali na morišče v bolniškem avtomobilu, ker je bil ob priliki aretacije tako težko ranjen, da ni mogel odtedaj več hoditi. Trupla usmrčenih so pustili na vešalih več. ur. Kol rablji so fungirali cigani, ki so prodajali po eksekuciji kose vrvi, s katerimi so bili obsojenci obešeni kot talismane. Neumni ljudje so se za te kose vrvi kar trgali . — Zverinski čin pijanih avtomobilistov. V Meauxu na Francoskem se je peljal neki izposojevalec avtomobilov z dvema prijateljema v avtomobilu na »juhe«. Zvečer so se vračali vsi trije pijani ko čepi domov. Tik pred Meauxom so povozili v pijanosti nekega pasanta. Lopovi so vlekli težko poškodovano žrtev na železniški tir, kjer jo je brzo-vlak povozil in tako razmrcvaril, da je ni bilo več spoznati. Kljub temu, da so po zverinskem činu pobegnili, jih je policija prav hitro izsledila in aretirala. — Tudi neumni moški se najdejo na svetu. Goljufije na podlagi ženitnih ponudb so dandanes povsodi na dnevnem redu. Vsi slučaji, v katerih oslepari brezvesten pustolovec eno ali več ubogih žensk za večje ali manjše vsote, eventuelno tudi za prihranke, so si podobni v eni točki: Čini bajnejše so obljube možakarja, ki ponuja zaikon, tem večje je zaupanje žen in deklet. Samo število žrtev ie različno. So »mojstri«, ki osleparijo po sto in več žensk. V malo tolažbo pa je osleparjenim žrtvam lahko nov slučaj, v katerem ženitbeni slepar ni bil, kot je sicer običajno, moški, temveč rafinirana ženska: Na Dunaiu je bila te dni aretirana 391etna trgovka Marija Doležalova, ki je ogoljufala dva brezposelna. Prva njena žrtev je bil neki brezposelni zidarski pomočnik, kateremu je izvabila nod pretvezo, da mu proda mlekarno 2800 šilingov (22.400 Din). Drugi kalin, ki ji je sedel na lini, je pa brezposelni Anton Ehrentraut. Temu je obljubila ženska, da ga porodi. Pod to prelvezo mu je izvabila 1000 šilingov (8000 Din). Ko ji je možakar denar izročil, je pobegnila. Ko jo je porcija izsledila, ni našla pri njej niti ficka. Dejala je, da jc dala denar n?keiuu uradniku, ki jo je h goljufijam tudi zapeljal. — Upor na parniku. Ko se je imel te dni odpeljati iz Altonske luke neki parnik v Anglijo, je manjkalo več mornarjev. Drugo jutro se je vrnil prvi krmilar z večimi pijanimi mornarji na krov. Vsi so bili močno pijani. V pijanosti je napadel prvi krmilar, nato pa [ še eden od matrozov, kapitana. Pristaniška policija je upornika aretirala in tirala takoj pred sodnika. — Usodepolna zmota mladega zdravnika. V nekem malem madjarskem provincijalnem niestu se je nastanil mlad zdravnik. V kratkem času si je pridobil precejšen krog pa-cijentov. Tedaj pa pride lepega dne k njemu ugledna vdova ter ga prosi, naj pregleda njeno hčer, ki jo 'boli trebuh«. Zdravnik je deklico pregledal ter odredil, da so jo poslali nemudoma v bolnico, češ da se je bati prezgodnjega poroda. Materi je bilo, ko da je udarila z jasnega strela. Brala je svoj hčeri pošteno levite. Deklica je zaman zatrjevala, da je nedolžna ter da ni imela opraviti z nobenim moškim. Morala je iti v bolnico. V bolnici pa so ugotovili, da je bila zdravnikova diagnoza popolnoma napačna in da deklica ni v blagoslovljenem stanu, temveč da gre za komplicirano vnetje slepiča. Zdravniki so sicer priznali, da je v takih slučajih pogosto težko podati kar takoj pravilno diagnozo, dejali pa so, da je kljub temu čudno, da se je mogel mladi zdravnik tako grdo zmotiti. Stvar pa je imela za zdravnika še bolj neprijetne posledice. Po mestecu se je namreč raznesla, kot je v malih podeželskih gnezdih običajno, z bliskovito naglico vest, da je nesrečna deklica v blagoslovljenem stanu. S tem je postala preje ugledna rodbina predmet zasmehovanja. Zato je vložila mati deklice po srečno uspeli operaciji tožbo, mladi zdravnik pa je izgubil vse pacijente. — Najnovejši alarmni aparat. Ruski profesor Therenin, razkritelj »godbe iz zraka« je iznašel na istem iprinpicu temelječ alarmni aparat. Aparat se namesti ponoči v bankah, trgovinah z dragulji itd. v bližini predmeta, ki naj se obvaruje pred tatovi. Čim se približa predmetu človek na deset do dvajset korakov, jame v bližnji policijski stražnici zvoniti zvonec, ne da bi tat o tem kaj opazil. — Pri gripi, bronhitisu, vnetju bezgavk, katarju pljučnih oknic, zasluzenju nosu in požiralnika, obolelosti ušes in oči, skrbite za to, da.želodec in čreva z rabo prirodne grenčica »Franz-Josef« večkrat temeljito očistimo. Odlični strokovnjaki za negovanje zdravja potrjujejo, da tudi pri vročičnih nalezljivih bolezni voda »Franz-Josef« trpečemu človeštvu izkazuje velike dobrote. Ljubljana. 1— Zadnja pot gospe Albine Voduškove. In zopet smo spremili k večnemu počitku vzorno slovensko mati, ki je vse svoje življenje in vse svoje sile posvetila delu za svojo rodbino in za svoj narod. In čeprav bla-gopokojnica ni posegala v javno življenje, je imela vendar povsod številne in iskrene prijatelje, kar je najlepše dokazala njena zadnja pot. Številno je bilo spremstvo, ki ga je dala Ljubljana na njeni zadnji poti in bili so sami ljudje, ki so vedeli, da izkažejo zadnjo čast vedno požrtvovalni slovenski materi. Zlasti številno zastopano je bilo ženstvo, ki je najbolje poznalo blagi značaj pokojnice. — Med drugimi smo opazili dvorno damo gospo Tavčarjevo ter druge najodličnejše dame slovenske družbe. 1— Nedelja v ljubljanskem gledališču. V nedeljo, 22. t. m. popoldne ob 15. uri se vpri-zori v drami Shakespearejeva komedija »Ukročena trmoglavka; v Oton Župančičevem prevodu. Opera pa poje ob pol treh popoldne Gounodovo opero Faust z gospo Zinko Vilfan-Kunčevo kot gostom v vlogi Leonove. Opozarjamo na izjemni začetek ob pol treh popoldne. Ob pol sedmih pa je slavnostna akademija na čast Otona Župančiča. 1— Opereta »Zmagovalka oceana«. Danes v soboto, 21. t. m. se vrši v ljubljanski operi premijera, odnosno prva vprizoritev sploh nove operete »Zmagovalka oceana«, kateri je napisal godbo zagrebški skladatelj Hir-sky, besedilo pa ravnotako zagrebški autor Chudoba. Glasba je izredno efejvtna, polna modernih plesov in lepih prikupljivih refrenov. Libreto pa je poln humorja, izredno zabaven. Opereta je zelo skrbno pripravljena in prepričani smo, da uspe v vsakem pogledu. Za njo vlada tudi zelo veliko zanimanje v zagrebških krogih. Vrše se za premi-jerski abonma. 1— Prijava psov. Ljubljanske lastnike in rejnikov psov z začetnicami rodbinskih imen S, Š, T, U. in -V opozarjamo, da morajo dne 20., 21., 23. in 24. januarja 1928 od 8. do 12. ure dopoldne prijaviti mestnemu magistratu (Mestni trg št. 2, II. nadstr., vrata št. 41) svoje pse ter plačati za leto 1928 pasjo takso v znesku 100 Din. 1— Opozarjamo na jutri se vršeči občni zbor Pogrebnega društva Marijine bratovščine v Ljubljani, ki se vrši v samostanski dvorani v Križankah ob 3 uri popoldne. 1— Predavanje. Sadjarska in vrtnarska podružnica v Ljubljani priredi kakor običajno vsak torek tudi prihodnji torek, dne 24. t. m. predavanje, in sicer točno ob dvajsetih v prostorih dekliške meščanske šole pri Sv. Jakobu. Predavala bo g. A. dr. Pisikernikova o temi »Naša planinska flora«. Vabijo se člani in tudi drugi ljubitelji vrtnarstva, da se predavanja udeleže. Vstop prost. Maribor. in— Ugotovitev. Z ozirom na poročilo »Jutra« in nekaterih drugih listov, da je mestni svetnik NRS g. Janko Tavčar oddal pri vo-litvi mariborskega župana prazno glasovnico- smo naprošeni, da ugotovimo, da je g. Tavčar držeč se tozadevnega sklepa Mestnega odbora NRS glasoval za župana dr. Juvana in podžupana dr. Lipolda in so vse nasprotne vesti neresnične in tendenčne. m— Novi avtobusi. Mestna občina je prejela novo pošiljatev avtobusov, s katerimi bo vzdrževala pomnoženi promet po niestu in novo zvezo z industrijskim predmestjem Teznem. m— Mariborski aeroklub. Agilnost, ki jo je pokazal doslej novoustanovljeni mariborski aeroklub, more zaznamovati že sedaj najlepše uspehe. Število priglašenih članov dosega že drugi tisoč. Spomladi namerava prirediti klub na Teznu veliko letalsko tekmo in se zavzame tudi za to, da se zgradi v Mariboru stalno zračno pristanišče. Celje. c— Seja občinskega sveta, ki bi se morala vršiti v petek zvečer je preložena na torek zvečer. c— Malo čudno se sliši. Vsled pomanjkanja dobre pitne vode se namerava ustanoviti v Zavodni vodovodna zadruga. Okoliški občinski zastop je seveda sklenil letno podpirati s 1500 (!) Din in bi naj po preteku 15 let prešla naprava v last občine. Kompliciran račun! c— Umetniška razstava Slavka Tomerlina v Clejskem domu, ki je bila otvorjena 19. t. in., traja do 23. t. m. Razstava je otvorjena vsak dan od 9. do 12. ure in od 14. do 18. ure. Vstopnina 5 Din; vhod skozi glavna vrata c— Dne 16. t. m. jc predaval na Ljudskem vseučilišču v Celju komponist dr. Anton Schvvab o življenju in delovanju slovenskega skladatelja dr. Benjamina Ipavca, zdravnika v Gradcu, ki je skomponiral prvo slovensko opero »Teharski plemiči«. Po predavanju so zapeli združeni celjski pevski zbori pod vodstvom g. Šegule Ipavčevo »Bodi zdrava domovina«. Za lepo predavanje se je predavatelju zahvalil predsednik Ljudskega vseučilišča g. vlad. svet. Lilek in ča-stital predavatelju k njegovi šestdesetletnici. — V pondeljek 23. t. m. predava na Ljudskem vseučilišču gdč. Alma Karlinova iz Celja o svojem potovanju po Aziji in Avstraliji. Potovala je nad 8 let. Predavala bo v nemškem jez.ku. c— V celjski lokalni telefonski centrali so izmenjali stara pretikalnika z novima. NOVI POVERJENIKI SLOVENSKE MATICE. Poleg že v časopisih naznanjenih 33 poverjeništev so ustanovljena nadaljna poverjeništva ter so so jih prevzeli gg.: 34.^ Celje: Anton Zorko, pis. predstojnik okrož. sod., za Celje, Sv. Jurij ob j. ž., Store, Vojnik, Žalec; 35. Črnomelj: Niko Furlan, sodn. uradnik, za ves okraj; 36. Dolnja Lendava: Julij Amalietti, vodja zemlj. knjige, za ves okraj; 37. Krško: Jos. Vutkovič, ravnatelj mešč. šole, za Krško, Leskovec, Rajhenburg, Videm; 38. v istem okraju za Bregano, Čatež, Jesenice, Krška vas, Vel. Dolino Marija Bostele, učiteljica v Vel. Dolini; 39. Laško: Juro Kislinger, šolski upravitelj v Laškem; 40. Limbuš: Filip Podgornik, učitelj; 41. Metlika: Janko čerček, sodnik, za ves okraj; 42. v škofjeloškem okraju za kraje: Gorenja vas, Hotavlje, Javor, Leskovec, Stara in Nova Oselica, Poljane, Selce, Trata, Železniki, Žiri: Matej Miklavčič na Trati p. Gorenja vas. 43. Šmarje pri Jelšah: Martin Lavrič, viš. sod. oficijal, za ves okraj; 44. Vrhnika: Dr. Avgust Leitgeb, dež. sod. svetn. in sod. predstojnik, za ves okraj; 45. Osjek: Josip Kamnikar, učitelj glasbe v Osijeku. Opozarjamo na prvotni oklic, objavljen v vseh slovenskih devnikih. Za leto 1928 izidejo o Veliki noči tri knjige: ena znanstvena in dve leposlovni za članarino 50 Din, plačljivo tudi v petih mesečnih obrokih po položnicah ali ob sprejemu knjig. Prijave pri poverjenikih ali pismeno na društvo. NATEČAJ za najboljše izložbeno okn v črno-belih barvah. Odbor »črno-bele redute« razpisuje natečaj za najboljše izložbeno okno v črno-belih barvah. Tekmovanja se lako udeleže trgovine: 1. z manufakturo, 2. modne trgovine (a) moška moda, b) ženska moda), 3. glanterijske trgovine, 4. trgovine s čevlji ter 5. cvetličarne. Pogoji: 1. Vsak tekmovalec, ki se hoče udeležiti natečaja, mora do 23. t. m. vposlati na naslov: Vladko Saksida, Šelenburgova ulica št. 7/II, prijavo z natančnim imenom in vrsto razstavljenega blaga. 2. Za najboljša izložbena okna se podele: kot 1. in II. nagrada plakete, kot III., IV. in V. nagrada diplome. 3. Arangement poljuben v poljubnih barvah, predmeti črno-bele barve. Pri cvetličarnah dovoljena tudi zelena barva listja, zelena barva se torej tu ne šteje. 4. Prijavnina, ki jo je vposlati obenem s prijavo do 23. t. m. na zgoraj navedeni naslov, znaša 25 Din. — Brez prijavnine se prijave ne bodo upoštevale. Jurijo, ki bo ocenila izložbena okna dne 3. februarja 1928, tvorijo gg.: ing. arh. Kregar, prof. Jakopič, Šantel, Vaupotič, arh. Spin-2ič ter urednik »Jutra« g. Gaber. Ljubljana, dne 17. januarja 1928. Odbor Črno-bele redute. PRIMORJE. Preiskave se nadaljujejo. V Trstu in drugod se hišne preiskave nadaljujejo v največjem stilu. Poleg že naznanjenih slučajev beležijo te dni še te preiskave: pri Antonu Iveši, pri uredniku Istarske R.ijedi Ivu Mi-hoviloviču, pri dr. Udoviču, pri uredniku »Malega lista« dr. Alojziju Bercetu, pr;i bratu dr. Alojzija Povhe, pri katerem so nekaj pre prej priredili preiskavo. Pravtako so iskali absolvirauega eksportnega akademika, čigar naslova pa niso mogli dobiti. Radi tega so izdali za njim kar tiralico. Končno se je sam predstavil varnostni oblasti. Iskali so ga radi tega, ker so mislili, da je dopisnik »Narodnega Dnevnika« iz Italije, kajti dotični se je baje večkrat podpisal za ing. Okretiča. (Trditev, da bi bil kak ab-solviran ekspertni akademik v Italiji dopisnik »Narodnega Dnevnika« je navadna — če že ne zlobna izmišljotina. — Op. uredništva.) Proti visokošolcu Lazariču, ki je bil med onimi visokošolei, ki so bili pred kratkim aretirani v Padovi, radi tega, iker so peli slovenske pesmi, je sedaj vojaška oblast otvorila disciplinarno postopanje, ker je rezervni časnik. Očitajo mu jugoslavofilstvo, poleg tega pa tudi to, češ, da kako se to strinja z oficirsko častjo, da pomaga očetu doma pri poljskem delu. Ne vemo, kaj poreče k takemu vprašanju Mussolini, ki si silno prizadeva, da viša ravno poljedelski stan. To je že drugi slučaj, da se je uvedlo proti slovanskemu rezervnemu oficirju v italijanski armadi disciplinarno postopanje, radi tega, ker se dotični čuti Slovana. — Da mečejo naše ljudi iz oficirskih šol, je znano. R. A. Misli o olepšanju mesta Ljubljane za leto 1928. Naše mesto je v zadnjih letih glede zunanje lepote zelo lepo napredovalo. Uravnala se je cela vrsta cest, ulic in trgov. Mnogo izmed njih so • se novo tlakovali, osnovali in razširjali so se parki, izboljšala se je razsvetljava; so to naprave, ki dajejo mestu polagoma nov in prikupen značaj. Za leto 1928 je po razvoju stavbenega gibanja glede na stanje mestnih financ priporočljivo, da se mestna uprav*a loti manj dragocenih akcij ko lani, ki pa bodo svoji celoti pripomogle, da zadobi mesto še prijaznejše lice. V tem pogledu je najbolj nujno razširjenje podaljšanje Gledališke ulice nasproti prve državne gimnazije. Kdor gleda iz lepo tlakovanega prostora pred opernim gledališčem proti severu, tega nemilo moti v cestišče moleči stari plot vrta Tomažičevih dedičev, ki zapira eno najvažnejših dovodnih žil iz Gosposvetske ceste kot spovednico Dunajske ceste. Z odpravo te najgrše ograje v središču mesta bi se ne vršilo samo nujno potrebno olepševanje tega mestnega dela, ampak, bi se tudi odpravila prometna nevarnost na vogalu Puharjeve in Knezove ulice. Treba je, da se letos Muzejski trg uravna in morda po načrtih prof. dr. Plečnika popolnoma preuredi. V ta namen je potrebno, da se pristava, odnosno gospodarsko poslopje mestne občine, ki sedaj moli v Muzejski park, podre ter sa se park razširi do čute, ki jo označujeta podaljšana Šubičeva m Gledališka ulica . Prospekt na operno gledališče raz Muzejskega trga odnosno pogled na Muzejsko poslopje od opernega gledališča zavira gosta in nelepa vrsta preveč košatih kostanjev v podaljšani Knafljevi ulici. Od teh so se nekateri morali, ker so širili preveliko vlago, že posekati. Priporočati je, da se ves ta nepotrebni in nelepi drevored poseka, na njega mesto pa zasadi drevored manjših dreves, ki ne zrasejo prebohotno. Za uravnavo Muzejskega trga bi se moral tudi Valvazorjev spomenik, kakor je bilo prvotno mišljeno, postaviti v sredo parka pred pročelje Muzeja. Nujno potrebna je regulacija Vegove ulice, ki je bila že lani napovedana. Opozarjamo pa na to, da je ta ulica mnogo preširoka ter da jo bo treba na strani, ker stoji poslopje Glasbene Matice, v lahnem loku, držečem proti Valvazorjevem trgu, zožiti za najmanj 10 m. Sporedno s to regulacijo je treba izreguli-rati tudi Valvazorjev trg; na vsak način pa obnoviti popolnoma razdrti pločnik pred cerkvijo v Križankah. Emonska cesta se je lani na levi strani deloma 'Opremila z novimi robniki, treba je. da se tudi na desni strani pločnik ob Jelači-novih hišah, do Aškerčeve ulice razširi in asfaltira. 'Ponovno je bila citati v časopisih želja prebivalstva Križevniške ulice, da naj se ondi vendar enkrat napravijo novi pločniki. To željo mestni magistrat lahko izpolni, ne da bi si nakopal preveč stroškov, ker je, kakor nam znano, mestnemu stavbenemu uradu na razpolago še mnogo porfirnih plošč, ki so se pridobile pri afsaltiranju cest in ulic, - Z istim materijalom bi se lahko izvršilo pre.novljenje in razširjenje pločnikov na Turjaškem trgu, odnosno v podaljšani čevljarski ulici. Lepo izvršene uravnave Mestnega trga in Židovske ulice bodo toliko časa ostale brez pravega utiša, dokler se ne Izvrši tlakovanje malenkostnih prostorov pod Trančo in na Jurčičevem trgu, ki bi se že lani prav lahko izvršilo brez večjih stroškov. Nepopolno je ostalo tlakovanje prostorov pred Škofijo, najbrže zaradi tega, ker se ni moglo priti glede materiala, s katerim naj se tlakuje, do zaključka. Zveza Mestnega trga s že tlakovano Poljansko cesto, odnosno Kopitarjevo ulico pa je, da bo tlakovanje enotno, zelo potrebna. Tudi Semeniška ulica, naj bi se, kakor je bilo napovedano, tlakovala, če ne drugače pa s starimi že rabljenimi ploščami, pridobljenimi v okolici stolnice. Z zidavo novih stanovanjskih hiš mestne občine na Poljanskem nasipu je v tesni zvezi delna regulacija tega nasipa. Polovica dreves na njem se je že posekalo, ker je bilo treba nasip razširiti v brežino, ki jo označuje regulirana Ljubljanica S tem se je omogočil s vshodne strani dovoz do bodočih poslopij, ki je bil že nujno potreben. Tak dovoz ej treba tudi z zapadne strani vsekakor omogočiti, če ne drugače tudi s tem, da se žrtvujejo še preostala drevesa, ki itak ne nudijo več posebno lepe slike; vsekakor bi se moralo pa odstraniti na Poljanskem nasipu deloma leseno skladišče tovarne Reich ter razširiti cestno črto tudi preko vrta sosesdne hiše. Ves na novo uravnani Poljanski nasip bi bilo proti Ljubljanici ograditi z lično, čeprav leseno ograjo, ob njej pa zasaditi breste, javorje, akacije ali podobna neprehitro rastoča drevesa. Tudi Št. Peterski nasip od Zmajskega mostu do Št. Peterskega mostu je treba najmanj za pol metra dvigniti, da se strmec proti mostoma ublaži. To se bo lahko zgodilo na progi od Št. Peterskega mostu do Usnjarske ulice. Nasuti bi bilo ondi materi-jal, ki se bo dobival pri kopanju temeljev za mestne stanovanjske hiše na Poljanah. Obenem naj bi se ob zidu Polakove tovarne napravil širok pločnik uporabivši že prej omenjene porfirne plošče, ki jih je še dovolj na razpolago. Pripomniti je treba, da je postal Št. Peterski nasip vedno bolj priljubljena prometna žila, ki omogoča vsled svoje večje širine in preglednosti voznikov varnejšo in hitrejšo vožnjo ko pa ozka in vijugasta Št. Peterska cesta. Posamezna drevesa, ki mole v cestišče Št. Peterskega nasipa naj pa se v prid temu prometu odstranijo. 12. Od večjih odvodnih žil je na vshodu mesta najbolj potrebna razširjenja Zaloška cesta, ki izkazuje prav velik promet, koje cestišče pa je ravno zaradi tega postalo mestoma preozko. Razširjenje še da izvesti v prvem delu od Št. Peterske cerkve naprej lahk-o s tem, da se pomakne ograja deželne bolnice za 3 m nazaj, sedanji hodnik pa spremeni v cestišče. Ena najbolj potrebnih, ker na pol izvršenih regulacij je gotovo uravnava Masarjko-ve ceste pred glavnim kolodvorom, ki se je započela leta 1926, a je leta 1927 popolnoma zastala. Posebna grda in deloma nevarna je netlakovana proga od hotela Južni kolodvor do Miklošičeve ceste, ki je ob slabem vremenu ena sama mlakuža. Enako slab utis napravlja tudi na pol izvršeno tlakovanje dednega dela Masarykove ceste od Resljeve ceste do Kolodvorske ulice. Tudi ostali del Masarykove ceste do križišča za Dunajsko cesto se mora v tekečem letu uravnati. Prvi utis. ki ga dobi tujec od našega mesta, je merodajen in ta je sedaj vse prej nego pri- kupen. Pri regulaciji te ceste bo treba poskrbeti po izvršenem tlakovanju tudi za izdatno in moderno razsvetljavo in sicer s takimi obločnicami, kakor jih stoji sedaj dvoje pred kolodvorom. Namestiti bi jih bilo treba od kolodvora do Dunajske ceste najmanj pet, od kolodvora do Resljeve ceste pa najmanj troje. — Obžalovati je, da so se letos asfaltirali pločniki ob desni strani ceste le na polovico, to polovičarstvo pa napravlja precej siromašen utis. Vedno zopet je treba povdarjati, da le široki pločniki dajejo mestu velikomesten značaj. To zahteva tudi zelo živahen promet do glavnega kolodvora, da ne bodo prihajajoči in odhajajoči potniki hodili deloma po blatu. Tudi na Dunajski cesti bi se moral pločnik od poslopja Gospodarske zveze do kavarne Evrope asfaltirati do že postavljenih robnikov. Križišče med Dunajsko cesto in Gosposvetsko cesto je treba končno uravnati, tako in razširiti v širokem loku, ki bi deloma presekal dosedanji privatni prostor pred kavarno Evropo. Električna ura, ki je ondi postavljena, bi se morala zavarovati z takozvanim otokom, asfaltiranim okroglim pločnikom, ki bi se zgradil v premeru 2 m okoli ure. Ondi bi bilo tudi varno mesto za službujočega stražnika. Tudi na Gosposvetski cesti do križišča Knezove, odnosno Vošnjakove ulice je treba razširiti na obeh straneh pločnike do cestnega roba. Nepotrebni in grdi kostanji, ki so posebno pred dramskim gledališčem, kamor niku le v škodo, pa naj se posekajo. Ta cesta, ki je postala ena glavnih Ljubljanskih cest, naj se izdatneje razsvetli s 5 do 6 obločnicami v višini drugega nadstropja. Tlakovanja nujno potreben je Trg pred dramskim gledališčem in pa njega odrastki. Gradišče in Igriška ulica oba do križišča Gregorčičeve ulice. Pri tej priliki naj se pločnik pred Lukmanovo hišo pred dramskim gledališčem razširi na dvakratno dosedanjo širino, dosedanji tlak pa zamenja z asfaltom. Razsvetljava na tem trgu je slaba, posebno pred dramski mgledališčem, kamor naj se postavita ona dva kandelabra, ki stojita pred opernim gledališčem, ker sta postala ondi vsled izdatne električne razsvet-lave popolnoma odveč. Nad vhodom v Gradišče med Lukmanovo in Hribarjevo hišo naj se razobesi v višini drugega nadstropja obločnica toda tako, da bo vidna tudi že z Erjavčeve ceste. Igriška ulica naj se vsa razsvetli s plinsko razsvetljavo, ker ni uvideti, zakaj bi bili samo začetek in konec te ulice dobro razsvetljeni, dočim je na sredi komaj za silo razsvetljena z dvema bornima električnima žarnicama; saj je vsa ostala okolica te zelo prometne ulice, tako n. pr.: Rimska, Bleivveisova in Erjavčeva cesta, že preskrbljeni s plinskimi svetilkami. Treba je razbremeniti električno razsvetljavo, ki se vedno bolj potrebuje v zunanjih okrajih. Uprava plinarne od prevrata sem v tem oziru še ni ničesar pomembnejšega storila. Tudi Gregorčičeva cesta se mora pome stili s tem, da se napravi od hiš Kranjske hranilnice do križišča z Igriško cesto manjkajoči tlak iz porfirnih plošč, ki jih ima mesto dovolj na razpolago; od tega križišča naprej naj se primorajo posestniki onih vil, ki so bile zgrajene po letu 1896, da napravijo na svoje stroške pločnike bodisi asfaltirane, bodisi porfirne. To velja posebno za desno stran ceste Ta cesta je ena izmed onih, ki je vsled svoje širine in premajhnega prometa zelo dolgočasna. Zaradi tega je ponovna zahteva v naših listih, da se ta in Erjavčeva cesta zasadite z drevoredom na obeh straneh, zelo upravičena. Tudi na Rimski cesti, tam ker je široko križišče z Bleivveisovo cesto je treba podaljšati in razširiti pločnike okoli sedanje Hor-vatinove hiše. Na tem križišču je treba napraviti otok s 6 m visokim kandelabrom za obločnico. Končno moramo opozarjati na nedostatek tlakovanih prehodov na cestah in ulicah, ki se bodo v doglednem času šele tlakovale, tako na pr.: na Rleivveisovi cesti nasproti vile Česnik, v Igriški ulici nasproti Borznikovega trga, v pričetku ceste v Rožno dolino ob železniškem prehodu itd. Lepih in hvaležnih nalog je torej dovolj za naš dovi občinski svet! Hic Rhodus! PRISPEVAJTE V FOND ZA AKADEMIJO ZNANOSTI IN UMETNOSTI IN ZA NARODNO GALERIJO V LJUBLJANI. 9m ? Vf '1 e m V Franciji je bilo aretiranih pet komunističnih poslancev. Parlament se je namreč izjavil 196 proti 176 glasovom za ukinjenje imunitete teh poslancev. Na sliki vidimo zasedanje francoskega parlamenta in sedeže komunističnih poslancev. Ivan Hribar: MOJI SPOMINI. Od 1853. do 1910. leta. Ali pa drug primer. — Ko nam je govoril o usodni bitki pri Suhih Krutali na Moravskem polju, dne 26. avgusta 1278, v kateri je poginil češki kralj Otakar Pfemyslovec II., pripovedoval nam je, da je izdajalski Milota Zdirad z Dčdic takrat, ko se je nagibala zmaga že na Otakarjevo stran, pridirjal na konju ter mu na ves glas po češko kričal: »Beži! Beži!« Takrat pač nisem mogel presoditi, da bi se bil ta klic v češčini glasil drugače in ne, da bi ga v bujnem trušču in metežu ne bilo umeti. Že slovanske besede v ustih plemiča, namenjene kralju, so meni — ki iz gosposkih ust skoro nikdar slovenske besede čul nisem in ki sem mislil, da mora poveljevanje pri vojakih biti povsod le nemško — neznansko impono-vale. Naravna posledica tega je pa bila, da sem pri tisti priliki prišel do spoznanja, kako škoda je bilo, da kralj Otakar II. ni premagal Rudolfa I. Vse, kar je iz tega spoznanja izviralo, datuje že od tega profesor Melzerjevega pripovedovanja. Tiste čase sem začel marljivo čitati vse, kar mi je slovenskega v roke prišlo ter sem se zlasti navduševal ob »Janežičevem Glasniku«. V četrti šoli smo ustanovili nekateri — med katerimi je bil tudi sedanji župnik Ljudevit Škufca — svoj list, ki smo ga v več izvodih pisali ter razdeljevali in priobčevali v njem pesmi in prozaične sestavke. rIa list smo imenovali »Slovenski mladenič«. Četrtošolca izbral me je bil v začetku šolskega leta profesor W e i c h s e 1 m a n n , ki je upravljal takrat gimnazijsko knjižnico, za svojega pomočnika. Hodil sem k njemu v knjižnico vsak četrtek dopoldne od 9. do 12. ter mu pomagal urejevati knjige in voditi zapisnik o tem, komu in kaj je posodil. Pri takem urejevanju pride Weiohselmannu v roke stara — če se ne motim v 1786. letu — v švabahu natisnjena Nejedlega češka slovnica in MVeichselmann, ki je — mimogrede rečeno — bil dobra in blaga duša, pomoli mi to knjižico ter pravi: »Vi imate talent za jezike; ‘ učite se češki!« Ta trenotek je morda veliko odločil v mojem življenju, kajti vzel sem slovnico ter sem se začel tako pridno učiti češkega jezika, da sem proti koncu šolskega leta mogel že čitati in po večini tudi umevati češke časnike. To me je napotilo, da sem začel tudi hrvatske knjige jemati v roke in čudil sem se, kako sem tudi le-te mogel zvečine že umeti. — Ko je potem v peti šoli pri slovenščini prišel pouk staroslovenščine in sem se naučil cirilice, posegel sem po ruskih knjigah. V nekem času sem mogel tudi že le-te čitati in večkrat sem se potem v življenju spominjal blagega profesorja Weichselmanna, ki je na ta način vzbudil v meni veselje do učenja slovanskih jezikov ter mi s tem odprli veličastni hram slovanskega jezikoslovja, obenem pa mi vsadil v srce tudi slovanski ponos ter ljubezen do vesoljnega slovanstva. Razume se samoposebi, da je, čim bolj sem se uglabljal v slovansko čtivo in čimbolj sem se pečal z literaturo, rastlo v meni tudi navdušenje za sveto našo stvar — rastlo ne po dneh, temveč po urah in že tistikrat sem se zaveril, da posvetim kedaj svojemu rodu vse svoje skromne moči. — To navdušenje je pa dovedlo tudi skoro do katastrofe. V šoli smo namreč imeli součenca, o katerem se je govorilo — ali po pravici ali ne, še danes ne vem, siromak je kasneje unirl _ da je hud nemškutar ter da hodi nas, kar se nas je ogrevalo za slovensko stvar, tožit ravnatelju in nemškim profesorjem. Da je to razgrelo vse rodoljubno navdahnjene součence, se razume samo po sebi. iaz in še dva druga dijaka, ne da bi bili pomislili, kakšne posledice utegne to imeti, smo mu pisali pismo, v katerem smo ga vehementno napadli ter mu očitali stvari, o katerih še danes ne vem, če so bile resnične ali so nam jih po krivici našepetali nekateri drugi dijaki. Dotični součenec je nesel pismo ravnatelju in začela se je stroga preiskava. Videč to, prijavil sem svoj izstop iz šole in izročilo se mi je, ker je bilo prvo poluletje že blizu konca, semestralno izpričevalo; druga dva tovariša sta bila pri konferenci izključena. — Drugo poluletje sem ostal doma ter sem se pripravljal za izpit; a deželni šolski svet mi ga zaradi nekih formalnosti ni dovolil. Izgubil sem vsled tega eno leto, kajti še le leto nato sem vstopil v Novem mestu zopet v peto šolo. Ko sem postal petošolec, vzbudila se je v meni naenkrat želja po kakem zaslužku. Stanovanje sta mi sicer plačevala roditelja in hrano sem imel tudi; a kadarkoli sem hodil za vodo, kjer so prodajali sadje, se mi je vselej zbudilo hrepenenje po njem. Ker sem bil večinoma suh ko poper, zbirale so se mi vedno sline v ustih, ko sem korakal med polnimi koši vab-ljibih češpelj ali med jerbasi lepega grozdja, rdečih jabolk in okusnih hrušk. Le kak součenec me je včasih rešil Tantalovih muk, davši mi od sadja, ki ga je kupil zase, po kak komad. — Slučajno sem iz pogovorov pred šolo izvedel, da trnovski kaplan Luka Jeran podpira ubožne dijake. Nekega četrtka dopoldne ojunačim se, podam se v trnovsko župnišče in po-potrkam pri njem. Bled mož, suhljatega, a prijaznega obraza, odpre vrata in jaz mu kar med njimi povem, kaj me je k njemu pripeljalo. Povabi me k sebi v sobo. Tu me vpraša, če se čutim sposobnega prevajati mu iz nemščine za Zgodnjo Danico« sestavke, katere mi označi. Potrdim mu to in on poišče na svoji pisal-nici iz kupa časnikov, ki so jo pokrivali, list nenavadno velikega formata. Bil je to nek nemški časnik iz Amerike, katerega ime mi ni ostalo v spominu. Označi mi v njem daljši članek ter mi ga izroči, češ, da za prevod, če bode sposoben za natis, dobim nagrado. Kdo je bil veselejši od mene! Saj sem si bil v svesti, da mu spis dobro prevedem. 2e naslednjega dne popoldne sem bil zopet pri njem. On čita prevod, prikimava, uamrgoduje se, prikimava zopet; pogleduje me od časa do časa od strani in končno pravi: Prevod ni brez napak, toda te se bo dalo popraviti. Sicer pa vidim, da imate talent.« — Na to seže v predalček svoje pisalnice in mi stisne tri goldinarje v roke. Jaz bi bil pri tem najraje veselja poskočil; a premagam se in se zahvalim. Luka Jeran pa mi da drug list, mi označi neko precej dolgo pesem in pravi: Sedaj pa poskusite s tem-le. Pravila poetike vam morajo biti znana. Morebiti pojde. Toda prevoda mi ne smete prinesti pred prihodnjim četrtkom!«. (Dalje prihodnjič.) KMETSKI HRANILNI IN POSOJILNI DOM Ražun poStne Hranilnice št. 14.257. reg. zadr. z neom. zav. Brzojavke: »KMETSKI DOM«. Telet. št. 2847. V LJUBLJANI - Tavčarjeva (Sodna) ulica štev. 1, pritličje. DAJE: I O B R E S T U J E V L O G E I PRESKRBUJE: Posojila na vknjižbo, proti poroštvu ter za- I f*0/ I Kavcije, inkase, srečke in vrednostne papirje stavi premičnin in vrednostnih papirjev ter I na knjižice čistih Q/o bre* odpovedi. I ter čeke in nakaznice (nakazila) na druga mesta. dovoljuje kredite v lekočem računu pod Večje stalne vloge in vloge v tek. računu URADNE URE: najugodnejšimi pogoji. | po dogovoru. | Vsak delavnik od 8. do 12.1/, in od 3. do 4.'/,. Pooblaščeni prodajalec srečk državne razredne loterije. ISlefna garancija. Najboljši Šivalni Stroj je samo „Gritzner“ in „Adler“ za dom, obrt in industrijo. — Najlepše opreme. — »Novost* je damska pisalna miza pri: Joiip Peteline Ljubljana blizu Prešernovega spomenika ob vodi. Pouk vezenja brezplačen. Najnižje cene. Carlmko potredniški in ipedidjikl bureau »GROM « SLJUBUANA, Kolodvorska ulica 41 Naslov brzojavkam: »GROM«. Tolofon 2454. Podružnice: Maribor, Jesenice, Rakek. Obavlja vso v to stroko spadajošo posla najhitreje In pod kulantnlml pogoji. Zastopniki družba spalnih vos S. O. E. sa ekspresna 3 pošiljka. . N r VINOCET tovarna vinskega kisa, d. z o. z., Ljubljana nudi najfinejši in najokusnejši namizni kis iz vinskega kisa. Zahtevajte ponudbo. :-: Telefon štev. 2389. Tehnično in higijenično najmoderneje urejena kisarna v Jugoslaviji. Pisarna: Ljubljana, Dunajska cesta št. la, II. nadstr. J Zbornica za trgovino, obrt in industrijo razpisuje oddajo vodovodne in električne inštalacije za stanovanjsko hišo na Bleivveisovi cesti v Ljubljani. Vsi potrebni podatki se dobijo od 23. t. m. dalje med uradnimi urami pri podpisanem uradu. Pravilno sestavljene in zapečatene ponudbe je vložiti do 31. januarja 12. ure opoldne pri podpisanem uradu. Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. SALDA-KONTE, ŠTRACE, JOURNA-LE, ŠOLSKE ZVEZKE, MAPE, ODJEMA LNE KNJIŽICE, RISALNE BLOKE ITD. NUDI PO IZREDNO UGODNIH CENAH KNJIGOVEZNICA K T. D. V LJUBLJANI, KOPITARJEVA ULICA 6/II. TISKARNA MERKUR LJUBLJANA SIMON GREGORČIČEVA Ul y se priporoča I za naročila o tiskarske stroko spadajočih del. MALI OGLASL Za vsako besedo se plača 50 par. Za debelo tiskan, pa Din 1.—. Zahvala. Podpisana se Trgovskemu dobrodelnemu društvu »Pomoč« v Ljubljani najtopleje zahvaljujem za točno izplačano posmrtnino po pokojnem sinu Antonu Ravhekarju, trgovcu v Ljubljani. Ivana Ravhekar, Boh. Bistrica. Zahvala. Podpisani se Trgovskemu dobrodelnemu društvu »Pomoč« v Ljubljani najtopleje zahvaljujem za točno izplačano posmrtnino pokojni soprogi Frančiški Križnar Anton Križnar, trgovec, Stražišče pri Kranju. šivilja, dobro izurjena, išče službe. Gre šivati tudi na doni. — Naslov v upravi lista. Premog - Čebin Woifova l/II. . Tele!. 205«. Prodam dve boljši 4 vrstni harmoniki, in sicer dvo- in triglasno firme Lubas. — Harmoniki imata lep in prijazen glas in sta dobro ohranjeni. Naprodaj sta pri Štefanu, 5. mestna hiša na Kobaridski cesti, Bežigrad, Ljubljana Oglašujte ▼ Narodnem Dnevniku. Mestni pogrebni zavod v Ljubljani se je preselil in posluje od 16. januarja 1928 dalje v lastnih prostorih na Ambroževem trgu št. 7 Postaja cestne železnice pri Sv. Peterskcni mostu. Telefon št. 2015. P. n. občinslvo se naproša, da se v slučaju potrebe zglasi v uradnih prostorih na Ambroževem lrgu 7, pritličje, levo, ker je zavod vsak čas in ob vsaki uri na razpolago. P. n. občinstvo se dalje opozarja, da prevzema zavod prepeljave umrlih v ali iz Ljubljane, v tu- in inozemstvo po najnižjih cenah. Velika zaloga vsakovrstnih lesenih in kovinskih krst ter vseh drugih pogrebnih potrebščin. Na drobno Vir za nabavo Na debelo Galanterija čipk, vezenin, raznih žnor, svilenih trakov. Volne in bombaža za pletenje, škarje, žlice, noži. — Kompletne potrebščine za šivilje, krojače, čevljarje in tapetnike, le pri: Josip Peteline Ljubljana blizu Prelat novega spomenika ob vodi * .'.j'!**.** v' Cena nlskel PofttrMk« lošnal Inserati v ^Narodnem dnevniku" imajo velik uspehi Najvarneje in najugodneje se nalaga denar pri pupilarnem zavodu, ki obstoji že 64 let CELJSKA MESTNA HRANILNICA V CELJU, KREKOV TRG (v lastni palači pri kolodvoru) Amer?kL *denarj>f n*edo- Za hranilne vloge jamči poleg premoženja hranilnice Hranilnica daje poletnih, ki ga vlagajo ao- v sojila na zemljišča. KSSs n« set SE MESTO CELJE mi jv-e-a denarja, posveča pose- „ , , , „ meri- Vse ProšnJ# bno pašnjo. Z VSCm premoženjem in VSO davčno močjo. rešuje brezplačno. bdajatelj: Aleksander Zeleni kar. — Urejuje: Vladimir Svetek. — Za tiskarno »Merkur« odgovoren: Andrej Sever. V ti v Ljubljani.