PDSMDUgfëO gjteöQ© (PlIiitnmsEkfi m> prim u m nil nocere« - predvsem ne škodovati. POLIKLINIKA Z ENIM ZAPOSLENIM _ S tečajniki in inštruktorji je bilo razmeroma malo zdravniškega dela. Med nami se je pojavil primer preobčutljivostne kožne reakcije na zdravilo, ki smo ga jemali za preprečevanje malarije. Na srečo smo v šoli odkrili drugo antimalarično zdravilo. Zidarju na strehi, ki je bil hkrati nosač, je škripec zmečkal palec in odleglo nam je, ko sta naša pomoč in njegova trdna narava lepo rešili problem. Tečajnik je prišel v Šolo s precej razvito pljučnico, ki se je vlekla dolgo časa in ga spravljala v obup, ker ni mogel opraviti vseh praktičnih vaj na ledeniku, končno pa mu je pomagala zamenjava antibiotika. Veliko je bilo angin in virusnih infekcij, predvsem prve dni, ko se je bilo treba privaditi na višino. V ambulanti je bilo zelo veliko dela z domačini; dostikrat sem imel tudi po 20 bolnikov dnevno. Celo na hišne obiske so me klicali; do najhuje prizadetega bolnika so me peljali s konjem več Brez njih tečaja in nove strehe ne bi bilo_ Lanskoletni tečaj so z denarjem In Izdelki podprla naslednja podjetja in zasebniki: JUB Dol je prispeval sredstva za popravilo strehe. Tečaj so omogočili Zavod za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetno in kulturno sodelovanje republike Slovenije, Komite za raziskovalno dejavnost, Elektrarna Medvode, Sašo Slavec iz Kranja, Krka in Lek, ki sta prispevala tudi zdravila, KLM iz Zagreba, SFK Hrvatske, ZAMTES Zagreb, Tehnoimpex, Iskra Telekom, IBI Kranj, Lufthansa, Trim Unl-vit, Pliva kozmetika. Sončne celice je podarilo podjetje Konča Chromos Split, orodje, ki je bilo nepogrešljivo pri delu na strehi, pa so prispevali Black & Decker Grosuplje, Merkur Kranj in Iskra Ero Kranj. Letos smo bili inštruktorji prvič enotno oblečeni; za to pa je poskrbela Oprema Kočevje s porotexom, Iz katerega je Štefka Švabič (AASS) izdelala vetrne komplete, pohodne hlače pa je izdelala Vera Drašak iz Kranja. V Etiketi Žlri so nam po osnutku Klemena Kobala izdelali ličen znak. Organizacijsko in finančno pomoč sta prispevali tudi Planinska zveza Slovenije in Planinarski savez Hrvatske. Odsotnost inštruktorjev z delovnih mest so z razumevanjem sprejeli Klinični center Ljubljana, Semesadike Mengeš, OŠ Matija Valjavec Preddvor in Srednja šola ekonomsko družboslovne usmeritve Kranj ter Gradbeni finalist Maribor. Film o šoli bo koprodukcija Študijev ALP in Ml. Vsem se zahvaljujemo za pomoč. kot dve uri daleč. Ta bolnik je imel hudo onemoglost srca, tekočino v prsni votlini in pljučnico. Pri nas bi ga nedvomno takoj sprejel na oddelek za intenzivno terapijo. Predpisal sem mu zdravila. Če se stanje ne bi izboljšalo, bi mu morat s punkcijo izprazniti prsno votlino, ker ga je hudo dušilo. Vendar so mi čez nekaj dni sporočili, da se je stanje že precej popravilo in poseg ni bil potreben. Drugi bolniki so imeli precej številne bolezni, od nedolžnih do nevarnih. Več jih je verjetno imelo amebno dizenterijo; nekega moškega sem napotil v Katmandu zaradi raka pod jezične zleze; ženska je imela verjetno odpoved ledvic po ginekološki operaciji, druga se je dušila zaradi okvare aortne zaklopke. Nekatere starejše kadilke so prišle zaradi angine pektoris, fantek je imel vnetje srčnih zaklop, doječa mati izredno hudo vnetje dojk. Prišli so zaradi hudega kožnega vnetja po obrazu, zaradi kroničnega bronhitisa, zaradi hudega pomanjkanja železa po ginekoloških krvavitvah. Nekaterim sem moral svetovati odhod v bolnišnico, za nekatere nisem imel zdravi! in sem jih napotil v nekaj dni oddaljeno lekarno. Več kot polovica bolnikov pa ni imela posebno hudih bolezni. Bilo je precej bolečin v mišicah in sklepih, tako da sem porabil vsa zdravila, ki se uporabljajo za te reči. Nekaj bolnikov je imeio tudi duševne težave, ki so se kazale kot organske. Zato sem precejkral ostal pri nasvetih, brez zdravil. Bolniki so bili prijetni, preprosti in zaupljivi ljudje. Na žalost mi je neznanje jezika onemogočalo pristnejši kontakt; navezan sem bil na prevajalca, ki je bil največkrat ne pa Is ki inštruktor Kam al. V deželi pod Ana pu mam i živi kar sedem narodov. ki govore različne jezike. Včasih mi je morala pomagati veriga prevajalcev; prvi je iz domačega jezika prevajal v nepalščino, drugi pa iz te v angleščino, PROSTODUŠNI NEPALSKI DOMAČINI Na začetku te nekoliko preseneti umazanija; večina ljudi se po mojem mnenju nikoli v življenju ne umije. Biološko so zelo dobro ohranjeni, vsi so polni energije in veselja do življenja. Do petdesetega leta starosti in še čez imajo brezhibne bele zobe v polnem številu, brez sledu zobne gnilobe. Posebno zanimivo je gledati otroke, ki se zdravnika prav nič ne bojijo; majhni otroci pod petim letom starosti takoj odprejo usta, se pustijo tipati po trebuhu in te pri tem zvedavo opazujejo. Debeluhov je zelo malo. Prepričan sem, da na zdravje ljudi pozitivno vpliva vegetarijanska prehrana. Višina nam ni delala večjih težav, gotovo zato, ker smo bili zelo dobro prilagojeni. Tritedensko bivanje na višini 3400 metrov je dalo svoje rezultate, tako da nas vzpon na 5500 metrov ni zelo utrudil. Povedali so nam, da vsako leto kakSen turist umre zaradi višinske bolezni, ko skuša prekoračiti prelaz Torung, ki je visok 5400 metrov. Med dolžnostmi zdravnika v šoli je tudi učenje prve pomoči. To ni tako enostavno. Vsi tečajniki ne razumejo dobro angleščine in njihova pred-izobrazba je precej šibka. Med teoretičnimi predavanji se očitno dolgočasijo in jim kljub vsem naporom le površno sledijo. Po drugi strani pa jih privlačijo praktične vaje, ki jih moraš napraviti zabavne, potem pa so vsi navdušeni pri delu, Kakorkoli že: če pričakuješ, da boš pri učenju prve pomoči v gorah dosegel podoben uspeh kot pri naših gorskih reševalcih, boš hudo razočaran. Kljub temu tečaj ni tako hudo breme, ker so tečajniki sicer dobrodušni in veseli ljudje. Zdravniško delo v šoli v Manangu, pot tja in nazaj je velika osvežitev in spodbuda za možgane nekoga, ki se ukvarja z rutino in spremlja življenjsko raznolikost le po televiziji. Ne smeš biti obremenjen z nekakšnim prepričanjem o svoji dobrodelnosti, ker boš sicer hudo razočaran: Nepalci imajo tvojo enomesečno skrb za njihovo zdravje za samo po sebi umevno in se na koncu ne utrujajo s kakšnimi posebnimi zahvalami. Zelo dobra stran naše šole je bila inštruktorska ekipa. Vsi so taki ljudje, da bi bil vesel, če bi s podobnimi iahko sodeloval tudi med vsakdanjim delom pri nas. Gotovo je bil pri izbiri ekipe pomemben vodjev poklic: očitno Pero ni zastonj študiral psihologije Iz starega, dobrega PV_ Govori se, da je neki turist, ki si je vsled večje renomaže vtepel v glavo, da mora na vsak način priti z Okrešlja na vrh Kamniškega sedla, delal sredi stene ves obupan svoj testament. PV 1906, str. 7 Znani hribolazec gospod Alojzij Knafelc se je minolo leto zelo trudil, da bi posrkal kolikor mogoče veliko čistega planinskega zraka. Ker ima mnogo prijateljev in znancev med planinci, naj torej zvedo, da je dosegel v lanskem letu na svojih 83 turah skupno višino 115092 metrov. Štel je višine le nad 800 metrov. PV 1906, stran 36 Že danes poudarjamo, da se ne bomo več ozirali pri prireditvah izletov na razne veselice in druge ugovore. Vsled takih ozirov nismo lani napravili nobenega skupnega izleta. Ako se udeleži izleta pet oseb ali 50, to je vseeno, ker se ne ravnamo po natančno določenem programu, ampak se hočemo v prosti naravi tudi prosto gibati. „,__. , r 3 PV 1906, stran 67 KAKŠNE SO IN KOLIKO VELJAJO NAŠE PLANINSKE KARTE* DOBRI ZEMLJEVIDI ZA VARNE TURE BINE VENGUST Vprašanja iz nadnaslova si v planinski organizaciji najbrž še nihče ni resno zastavil. Pred petdesetimi in več leti sem začel samostojno utirati svoja pota po slovenskih gorah. Zgledoval sem se po prekaljenih gornikih in se ravnal po planinski karti; v njej so bili vrisani grebeni gora in vrhovi, koče, studenci in potoki, selišča, cerkve in ceste; posebno skrbno so bila zrisana planinska pota. Ponosen sem bil na to preprosto planinsko karto Kamniških planin, ki jo je zrisal samouk, ponarejevalec denarja, ki je po odsluženju nekajletnega zapora postal odličen kartograf. Za tedanjo razširjenost planinstva so take preproste karte prav odlično služile. Planinska statistika ve povedati, da so leta 1937 vsi planinski domovi na Slovenskem gostili 33000 v spominske knjige vpisanih gornikov. Pred nekaj desetletji je osrednja slovenska planinska organizacija založila prvo našo pravo planinsko karto v merilu 1:50 000, Julijske Alpe, vzhodni in zahodni del. To je bil praznik za planinsko kartografijo. Nekaj let zatem smo dobili planinsko karto Triglava in Bohinjskih gora v merilu 1 :20 000. S takima kartama so se gornikom odprla tako rekoč vsa brezpotja v tem delu slovenskega gorskega sveta. S KARTAMI JE MARSIKAJ NAROBE O planinskih kartah najbrž ne bi nikdar kritično razmišljal, če ne bi predlanskim moral pred Temeljnim sodiščem v enoti Tolmin kot planinski delavec nastopiti v dolžnosti izvedenca in med drugim odgovoriti na vprašanje: »Kaj je planinska organizacija storila za večjo varnost v gorah?« Kako preprosto vprašanje! Pogovor je nanesel tudi na planinske karte in vzdrževanje planinskih poti. Javna tožilka je bila kar precej kritična, da ne rečem sitna. Dokazovala je, da planinska pota le niso tako vzdrževana, kot je to lepo vrisano v karti in še podčrtano z debelo rdečo črto. S karto sem prepričeval njo in druge, da je sporna pot z Mangarta v Koritni-co označena s črno, črtkano linijo, ki je ponekod prekinjena z daljšim razmikom. Toda glej ga vraga, na sodišču so imeli peto izdajo planinske karte Julijske Alpe zahodni del, jaz pa prvo! Napol sem se izvlekel, ko sem pokazal na desni spodnji kot karte, kjer piše: »Planinska založba pravno ne odgovarja za stanje in kvaliteto zavarovanja in markiranja planinskih poti. « In da »je pot v Koritnico lahko za marsikaterega gornika rešitev, če sta poti z Mangarta nazaj na Mangartsko sedlo prenevarni,« sem še prepričljivo ugovarjal, pa sebi ne preveč verjel. 1 Ta prispevek je referat 2 lanskega posvetovanja GPS Slovenija ^Gore In varnost« v Poljčah. Preveč rdečih (rt po cestah, da bi bila planinska karta dobro pregledna Tako sem spoznal, da je z našimi planinskimi kartami marsikaj narobe. Že samo primerjava dveh planinskih kart Julijske Alpe zahodni del, 1 :50 000, prve in sedme izdaje za isto območje okoli Mangarta kaže na popoln nered. V prvi izdaji so tate pota na Mangart označena z rdečo črto: prva pot vodi čez Mangartsko pianino na Mangartsko sedlo in od tam po Italijanski poti na vrh, druga pot vodi čez Koritniško planino - Mežavo - Mali vrh na Mangartsko sedlo in od tam na vrh, nato pa sta še poti, ki vodita od Mangartskih (Belopeških) jezer na Mangartsko sedlo. Sedma izdaja iste karte je opustila pot iz Koritnice čez Mežavo in dodala novo Slovensko pot na vrh Mangarta, ki je zelo lepo speljana, vendarle jo kaže odsvetovati manj veščim gornikom. Brez kakršnihkoli razlogov je avtor vrisal oziroma je opuščeni poti čez Hudo Škrbino v Konec in od tam v Koritnico dodal rdečo črto, znak. da je to dobra planinska pot. V Koncu pa je kartograf naredil še to neumnost, da je iz Konca speljal rdeče pobarvano pot na Kotovo sedlo in od tam nazaj v Konec in v Koritnico. Naše planinske karte imajo še to posebnost, da ima vsaka naslednja in novejša karta vse več in več rdeče podčrtanih poti in cest. Zanimivo je tudi to, da so na jugoslovanskem ozemlju tudi vse ceste, po katerih vodi planinska pot, rdeče podčrtane, medtem ko na isti karti na italijanskem ozemlju kartograf tega ni počel Najbolj so z rdečo barvo prebarvane ceste na planinski karti Kamniške in Savinjske Alpe 1 :50 000 v okolici Ljubnega. Tu se živ krst več ne spozna, kaj je kartograf pravzaprav hotel sporočiti uporabnikom karte. Zaradi rdečih črt, ki so prekrile večino osnovnih kartografskih znakov, je postala karta manj berljiva, ponekod celo nečitljiva in je s tem zgrešila svoj osnovni namen: biti vodič v pokrajini. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi s karto Grintovci v merilu 1 :25 000. Vendar je na karti uvedena koristna novost: planinska pota so označena po težavnostnih stopnjah; lahka so označena z neprekinjeno rdečo črto, zahtevna s črtkano in zelo zahtevna s pikčasto črto. Kartografu bi priporočil, naj bodo na bodočih kartah zahtevne in zelo zahtevne poti označene v vsej svoji dolžini in ne samo na onih odsekih, kjer je pot zahtevna ali zelo zahtevna, tn to novost naj bi uvedel tudi na kartah v merilu 1 :50 000, razen če se dogovorimo, da bomo dobili za zahtevnejši gorski svet izključno karte v merilu 1 :25 000. PRIMERJAVA S TUJINO Tako smo se sprehodili po naših planinskih kartah. Za primerjavo, koliko veljajo, pojdimo na podoben pregled po planinskih kartah Avstrije, Nemčije in Švice. Za Avstrijo imam na voljo dve karti v merilu 1:25 000. Izdajatelj, Alpenverein, jih izdaja za zahteven gorski svet samo v tem merilu. Karte so kvalitetne, s pravo mero kartografskih znakov; označena je tudi vrsta gozdov, pa vse planinske in druge postojanke, kjer gornik lahko dobi zatočišče. S tenkimi rdečimi črtami so označene štiri vrste gorskih poti: z velikimi številkami so označene transverzale, z malimi številkami markirane poti Alpenvereina, brez številk so druge planinske poti, s črtkano črto pa so označene slabše markirane poti. Vse ceste in poti so označene s črnimi črtami, s črtkami ali s pikicami. Doslej so izdali 37 kart za zahteven gorski svet, dodali so še eno za območje Ortlerja na Južnem Tirolskem, Nemški Alpenverein ima planinske karte s podobnimi karakteristikami, kot jih imajo avstrijske; tudi merilo je enako. Vsa markirana gorska pota so označena z neprekinjeno rdečo črto, pota transverzalnega značaja imajo številke, planinske postojanke so v rdečem krogu, poleg katerega je ime planinske ali druge gostoljubne postojanke. Tiskajo jih na vodoodbojnem papirju. Italijanske planinske karte za zahteven planinski svet so v merilu 1:35 000. Pred seboj imam karto Monte Rose in Macugnage: po moji presoji je karta po kvaliteti zelo sorodna našim kartam, Nobena vrsta gorskih poti, vključno traktorske (mulatierre), ne pozna rdečih črt. Rdeče so podčrtane samo važne ceste in ceste, ki so pomembne za turistično gospodarstvo. Z rdečo barvo so označene tudi vse vrste žičnic. Ostane nam še možnost, da si ogledamo, kaj je na voljo švicarskim gornikom. Izberejo si lahko švicarske deželne karte v merilu 1 :50 000. Za popolno pokritje Švice je Eidgenössische Landestopographie Bern izdala 92 kart, ki so izjemen izdelek, rdeča barva pa jih 20 ni prav nikjer ponečedila. Uporabljene karte dajo izjemno plastičnost: branje kart pod lupami raznih povečav ustvarja karte različnih meril. Najbrž je užitek hoditi s pomočjo take karte. Preseneča množica kartografskih znakov, na voljo pa je še fino vrisana kilometrska mreža. Natančno izrisane 20-metrske p last nice celo v zelo strmem svetu omogočajo natančno višinsko orientacijo. Velike številke opozarjajo na 100-metrske plastnice; zdi se, da je vsaka pomota izključena. Karte so tiskane na vodoodbojnem papirju, ki prenese najmanj 4000 pregibov, preden se začne kazati natrganina. Karta nima nobene legende za pojasnjevanje kartografskih znakov; menda se samo po sebi razume. da je tisti, ki vzame v roke karto, pismen v čitanju kart in kartografskih znakov. Pač pa je napisano opozorilo, da je v karti vključen zahodni zamik magnetne igle na kilometrski mreži, ki upošteva meritve v letu 1960. Pove tudi, za koliko stopinj in minut To je karta, kakršno si želim imeti za slovenski svet. ZALOŽNIK NE ODGOVARJA? Nobena planinska karta iz zamejstva nima opozorila, da izdajatelj ne odgovarja za stanje in kvaliteto zavarovanja in markiranja planinskih poti. In zakaj se Planinska založba zateka v tako pravno formulacijo? Najbrž zato, ker; • karte ne dajejo točnih napotkov za kakovostno orientacijo na terenu, kjer gorniki iščejo doživetja; • je vrisano premalo orientacijskih točk v obliki naravnih posebnosti in znamenitosti; • so naše karte preplavile rdeče črte in z njimi prevzemamo odgovornost za vse napake, ki jih na planinskih poteh počenjajo bodisi planinska organizacija, bodisi gorniki. Podoben primer napačnega odnosa do gorskih poti so vsekakor tudi sklepi Komisije za pota pri PZS, ki jih je ta sprejela na posvetovanju 19. in 20. maja 1990. Povzemam jih dobesedno: »Komisija je sprejela sklep o opustitvi poti. Postopek za opustitev poti začne društvo ali PZS. Predlog je treba utemeljiti. Pobudnik Poskrbi za objavo v sredstvih javnega obveščanja. Na celi poti je treba odstraniti vse markacije in varovala, razen morda varoval, ki so ostala po predlogu vodnika. Med odstranjevanjem markacij in varoval je treba na oba konca poti postaviti table. Po možnosti je treba fizično preprečiti dostop na opuščeno pot. Pobudnik poskrbi, da se sprememba vnese v kataster poti « Vsi ti stavki so problematični. Komisija za pota se obnaša tako, kot da je slovenski gorski svet njena lastnina. V njenih besedah je obilica grobega nasilja nad ljudmi, ki v gorah iščejo žlahtna notranja doživetja. Izvršitev teh sklepov je lahko povod za nesrečo za gornike, ki bi zašli v zahtevnem terenu in slabih vremenskih in orientacijskih razmerah, kajti tudi opuščena pot je zanesljiva orientacija in rešitev. Na poti, ki jo nameravamo opustiti, odstranimo samo začetne smerne znake na obeh koncih, če pa se opuščena pot vmes križa s kako drugo potjo pa tudi v tem križišču. Vse drugo pustimo pri miru. Čas bo v naravi vse sam poravnal. PLEZANJE JE OPRAVLJENO, TREBA GA JE PREDSTAVITI LJUDEM MULTIVIZfJA TOMA ČESNA NEVA MUŽIĆ Alpinist številka ena, Tomo Česen, se odloči, da se vizualno predstavi. Ko postaneš slaven, to nekako sodi zraven, pravi razsodno. Pa tudi - saj gre predvsem in zlasti za plezanje kot takšno, za dvojno popularizacijo torej, ki je dočakala veliko dvorano Cankarjevega doma (in tudi širšo javnost). Ce govorimo v simbolih, je kaj večjega v tem trenutku težko najti. Vizualizacija se dogaja na več nivojih. Najprej se ob besedah slavnostnega govornika (Andrej Brvar) pojavi v sistemu naših predstav, kajti pripoveduje se zgodovina alpinizma in človeka, ki je že del te zgodovine. Tako je treba razumeti tudi poudarek, da je Tomov uspeh tudi naš, slovenski uspeh. Nato se pojavi označenec (Tomo Česen) v živi podobi in tudi on pove nekaj kratkih označevalcev, ki sodijo v preteklost. Nato oživi še pojavnost treh svojih prijateljev, brez katerih vizualizacije ne bi bilo: fotografov Janeza Skoka in Janija Kokalja in filmskega režiserja Tomaža Ravni-harja. Tomo Česen je kratkih besed (a jedrnatih) in Bazni tabor pod Lgtsejem In celotna slovenska odprava v južno steno: dr. Jani Kokalj. Tomo česan in To mai Ravni-har (od teve proti desni) _ „ Foto: Tomaž Ravnthar velikih dejanj, zato ponovno izgine v temo predstav in na platnu se pojavi -multivizija". Traja 25 minut in fotografije se s pomočjo montaže, prelivov in animacije ob primerni glasbeni spremljavi sprehodijo po poti od Tomovih začetkov do danes, se pravi prek Julijcev, Dolomitov, Centralnih Afp, Andov in Himalaje. Kaj pravzaprav vidimo? Včasih prijazno, največkrat grozljivo pokrajino in manjše, večje in največje gore v njej, stene, še večje stene in največje stene, ki predstavljajo kuliso Tomovega alpinizma. Tu in tam je v tej scenografiji ujet v hipnem gibu tudi plezalec sam, še večkrat si lahko le mislimo, kje bi utegnil biti. In kje je Tomovo plezanje? V njegovem spominu, ki ga oživlja njegov glas in na novo sestavlja pred našimi očmi in ušesi. Gledamo torej tisto, kar je posnel fotografski aparat in poslušamo tisto, česar se Tomo spominja kot svojega plezanja. Kaj se je v resnici ves čas plezanja dogajalo, ve morda le gora sama. Vprašanje, zakaj plezam, tako vendarle ni čisto brez pomena. Pravzaprav je ključno za razumevanje nadaljnjega početja. Že res, da gre za zasvojenost, hrepenenje, užitek, ki je namenjen le plezalcu, a temeljna skrivnost še vedno ostaja: kaj je tisto, kar dela plezanje več kot le način gibanja? Tu končnega odgovora ni (morda ga sploh ne more biti), zato tudi možnost neskončnega ponavljanja »rnultivizij«, ko postavljajo le znova in znova isto vprašanje in sprožajo znova in znova nove (podobne) debate. Nato sledi vrhunec - 22. april 1990 in centralni del južne stene Lotseja. Vse je zajeto v filmski »Katedrali Lotse«: plezalec sredi ne pals ke množice, na stopnicah katmandujskega svetišča, nekaj metrov poti, jak, zvezni oficir, reke, prtljaga, most, bazni tabor, majhni šotori - vse sami simboli. Berejo se lahko tudi takole: majhna odprava, nujna -in nevarna pot do cilja, pokrajinska scenografija in Lotse kot mejnik na poti (katerikoli). Gora in Tomove oči se gledajo. Tomo gleda goro in (verjetno) sebe na njej, a tega se ne da videti. Vidi se kratka priprava in slovo. Nato začetek vzpona. Nato samo še gora, gore, višje, nižje, stena, velikanska stena, nebo in ponovno tla, vznožje-vrnitev. Objemi, pogledi, skrbni pogledi zdravnika Janija Kokalja, pogledi Toma, ki ve. In mi, ki gledamo in vemo, da on in samo on (in morda gora) vesta. Dolg pogled - tu morda lahko edinkrat zaslutimo istočasno preteklost in sedanjost. Poslušamo tudi spomin na plezanje, ki ga bere bralec, in glasbo, ki daje primerno vzdušje in ritem. A to je že tisto več, umetniška interpretacija. To, da plezanja v resnici ne vidimo, je največji domet tega filma. Tu sta si plezalec in režiser najbližja. Toma se kot solista ne da snemati. Lahko pokažeš le kje je, ne moreš pa pokazati, kaj deta. In tu ostaja Tomo »čisti plezalec«, zvest samemu sebi in tistemu, kar pravi, da je: pleza le za sebe. Kar bi rad delil, so občutki. In te nam ponudi v besedi. In seveda njegov dosežek, ki z udejanjenjem postane del svetovne dediščine. Multiviziji sledi še knjiga, izjemen vizualni dosežek, ponovno s Tomovim spominom na plezanje. Če imaš srečo, njegov podpis. Vizualni znak za človeka in hkrati simbolni znak za njegovo početje - plezanje. Tako se Tomova zgodba njegovih sanj za sedaj konča. P.S.: Imamo vse, kar rabimo, je rekel Tomo Česen, ko je videl filmski material na montažni mizi. Tako se je v celoti uresničil scenarij, ki sta ga z režiserjem Tomažem Ravni ha r jem pripravljala leto dni. Režiser si je ves čas želel posneti kakšno himalajsko odpravo; nato je dočakal čas, ko je posnel naš največji himalajski solo vzpon, vrhunski dosežek, V pogojih, ki si jih ne more nihče predstavljati, če ni bil tam (mraz. veter, prah, višina, možnost enkratnega snemanja, in kar se tiče plezanja, le obdobje štirih ur, je nastal film, v katerem imajo slika, glasba in beseda enakovredno vlogo in so v celoti gledano nekaj, kar v alpinističnem filmu ni običajno. Vendar, film je tisto, kar je želel biti, in kar se je v danih okoliščinah sploh moglo narediti, ne da bi bilo onemogočeno plezanje (ali celo povzročen neuspeh; plezalec mora biti maksimalno zbran in ne filmski igralec). Kogar zanima, koliko pogledov je možnih na tokratno plezanje v Lotsjevi steni, si mora sam ogledati »multivi-zijo«, film, poslušati Toma in prebrati njegovo knjigo »Sam«. Lahko pa kdaj za »vtise« povpraša še vse, ki so bili tam, Pa še to: kot vemo, je Tomo Česen smer posvetil Alešu Kunaverju - »v spomin«. DVA PRIJETNA TURNOSMUČARSKA TEDNA V NAŠIH ALPAH SMUČANJE PO TRIGLAVSKEM PARKU Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije bo med 30. januarjem in 6, februarjem organizirala teden turne smuke - potovanje na smučeh po triglavski t urno smučarski magistrali od Vogla prek Komne, Doline Sedmerih jezer, Kanjavca, Velega polja in Kredarice v Krmo. Udeleženci bodo prvi dan startali na Voglu in se smučali na Komno. kjer se bodo za naslednja dva dni naselili v Koči na Kraju, Glede na želje udeležencev bodo ta dva dni priredili daljše turne smuke na Krn in na Čelo ali pa krajše po bližnji okolici Komne. Četrti dan potovanja bo obvezen turni smuk s Komne do Koče pri sedmerih jezerih oziroma do Koče na Preho-davcih, vmes pa bodo možne turnosmučarske variante. Zvečer bodo smučarji prenočevali v zimski sobi ene od obeh koč. Naslednji dan bo obvezen turni smuk izpred koče, v kateri bodo prenočevali, prek Hribaric in nemara prek Kanjavca na Velo polje, vmes pa bodo možni dodatni turni smuki, pač po željah in sposobnostih udeležencev. Na Velem polju bodo smučarji stanovati v lovski koči. Šesti dan potovanja se bodo udeleženci turno smučali v okolici Velega polja, sedmi, zadnji dan smučarskega potepanja po Triglavskem narodnem parku pa se bodo povzpeli na Kredarico (ali morebiti nekateri celo na Triglav), se nato smučali v Krmo ter skupaj odšli v Mojstrano; če se bodo tako dogovorili, bodo skupaj odšli z Velega polja prek Bohinjskih vratc v Krmo in dalje v Mojstrano. Poleg turnih smukov bo ta teden mogoče opravljati še druge zimske ture, na Komni pa bo pripravljen tudi dodatni program z začetno šolo uporabe derez in cepina, s hojo s hoduljami, z balinanjem in sankanjem. Udeleženci bodo imeli sedemdnevno oskrbo, primerno namestitvi in turam in ustrezno strokovno vodstvo, izbirali bodo lahko med programskimi možnostmi, program pa se bo prilagajal željam udeležencev ter vremenskim in snežnim razmeram. Vodja potovanja si pridržuje pravico odsvetovati kakšnemu od udeležencev udeležbo na katerem od neobveznih turnih smukov, medtem ko se udeleženci obvezujejo, da bodo na turnih smukih natančno izpolnjevali navodila vodstva. V Mladinski komisiji posebej poudarjajo, da Bela strmina, kamorkoli seže pogled, In na njej ena sama sled - smučina za samotnim turnim smučarjem potovanje po Triglavski turnosmučarsk magistrali ni namenjeno ie vrhunskim turnim smučarjem, pač pa vsem, ki jih ta oblika planinstva zanima in ki bi radi spoznali najlepše predele Julijskih Alp pozimi. Obvezni turni smuki, se pravi prehodi iz koče v kočo, niso pretirano zahtevni in trajajo v normalnih razmerah le do pol dneva, dolžina drugih smukov pa je seveda različna, vendar udeleženci lahko izbirajo med njimi. Za udeležbo na potovanju po Triglavski turno-smučarski magistrati je treba biti primerno telesno pripravljen in je treba imeti nekaj ustrezne opreme, med drugim nahrbtnik, čevlje, sončna očala, kremo za sončenje, čutaro, turnosmučarske vezi in pse, udeleženci, ki bodo hoteli iti na vrhove, pa naj imajo s seboj tudi dereze in cepin. Sicer pa si bo mogoče pri organizatorju sposoditi pse in cepine. Kot pravijo organizatorji, so dobrodošli tudi udeleženci z malo manj opreme, kajti potrebna sta predvsem dobra volja ter veselje za hojo in smučanje po gorah. Cena celotnega programa je 1500 dinarjev (ali 215 mark v dinarski protivrednosti na dan vplačila). Mladinska komisija prireja to zimo še en teden turnega smučanja, in sicer med 9. in 16. februarjem na Planini na Kraju na Komni, ki so ga imenovali »smučanje malo drugače«. Ta program vsebuje organizirane lažje in težje turne smuke, organizirane visokogorske ture, učenje osnov turnega smučanja, seznanitev z osnovami zimske alpinistike, od dodatnega programa pa še hojo s hoduljami, sankanje, balinanje in seveda sedem dni prijetnega bivanja v domači planinski koči, ki bo rezervirana le za udeležence tedna turnega smučanja. Udeleženci bodo lahko vsak dan izbirali med programskimi možnostmi. Po želji bodo organizirali tudi dvodnevne turne smuke, ko bodo udeleženci spali v zimskih sobah planinskih koč (Koča pri Krnskih jezerih, Koča pri sedmerih jezerih). Turnosmučarskih možnosti je v okolici Komne ogromno, med najzanimivejšimi pa so Krn, Bagotnica, Vrh nad Peski, Plaski Vogel, četo, Kal, Tičarica, Lanževica, Bogatin, Mahavšček, Podrta gora, Tolminski Kuk, Kanjavec, Sedmera jezera in Pianina Govnjač. Oprema naj bo takšna, kot smo jo že navedli za turno smučanje po turnosmučarski magistrali. Cena celotnega programa je enaka kot za smučanje po triglavski magistrali, za katero se je treba v PZS prijaviti do 15, januarja, medtem ko se je treba za drugo smučanje prijaviti do 25. januarja. Nagradi za Manfredo in Ćižmeka Na lanskoletnem Mednarodnem festivalu športnih In turističnih filmov, ki je bil sredi decembra v Novi Gorici, so poleg filmskih nagrad podelili tudi dve nagradi za pisano besedo s področja g orni št va. Nejčevo nagrado, imenovano po pokojnem odličnem slovenskem alpinistu Nej-cu Zapiotniku, je dobil za svojo knjigo »Ledeno sonce« Marjan Manfreda (knjiga je izšla leta 1990 v Prešernovi družbi), za svoja prispevka »Črno beli gorski spomini« In Dvesto metrov zamaknjenosti« (objavljena sta bila v Planinskem vestniku) pa Peter Čižmek. Obema nagrajencema čestitamo, o tem festivalu in o teh nagradah pa bomo obširneje pisali v naslednji številki P V. Poziv ljubiteljem, obiskovalcem in prebivalcem gorskega sveta Če na svojih izletih, popotovanjih, ob svojem delu ali razvedrilu opazite nepravilnosti ali naletite na probleme, za katere menite, da so posledica pretiranega poseganja človeka v naše okolje, vas prosimo, da svoja opažanja sporočite Komisiji za varstvo gorske narave. Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, p. p, 214, 61001 Ljubljana. Sporočite nam tudi, če boste zvedeti za načrte, za katere menite, da niso najbolje prilagojeni zahtevam varstva okolja. Veliko laže je namreč ukrepati v fazi načrtovanja kot pa tedaj, ko so načrti že izpeljani. Skupaj in organizirano bomo laže ukrepali, posredovali in iskali ustrezne rešitve ter tako poskušali čim bolj očuvati naš ranljivi gorski svet. Že vnaprej vsem najlepša hvala za sodelovanje! Komisija za varstvo gorske narave Igor Ma her ULRICH INDERBINEN - NAJSTAREJŠI GORSKI VODNIK NA SVETU PRI 90 LETIH NA VRHU MATTERHORNA Dejanje, vredno občudovanja, je storil Ulrich Inderbinen iz Zermatta, najstarejši še aktivni gorski vodnik na svetu, ki je lansko poletje ob Matte rho move m jubileju že spet prišel na 4477,8 metra visok vrh te gore, čeprav je star že 90 let. Rodil se je leta 1900, leta 1921 je prvič stal na Matterhornu, leta 1925 pa je opravil tečaj za gorskega vodnika in postal izprašan vodnik. Od takrat je popolnoma predan goram in gre še zdaj pogosto na kakšen štiri' tisočak; gore kot so Breithom, Pollux, Castor, Weissmies ali Allalinhom so njegov svet. Vsakokrat, ko se zdaj povzpne na »svoj« 4165 metrov visoki Breithorn, se zahvali Bogu, da mu je to uspelo. Ko pa ga je po lanskem vzponu 14. julija na Matterhorn neki novinar vprašal, kolikokrat je že bil na tej gori, je odgovoril, da tega ne ve natančno, da pa čisto natančno ve, da je bil tokrat zadnjič na tem vrhu. Tudi še zdaj, pri teh letih, se Inderbinen smuča, opravlja smučarske ture po gorah in s svojim tempom dâ marsikaterega mnogo mlajšega v koš. ŽIVLJENJE V GORAH »S tem starcem Že ne grem na Dufourspitze; na koncu koncev ga bom moral še nesti,« se je pritoževal neki nemški gornik, ko so mu v zermattski vodniški pisarni pred nekaj leti dodelili priletnega Inderbinena za gorskega vodnika. V koči Monte Rosa je menda Inderbinen zvedel za žaljive besede svojega klienta, naslednje zgodnje jutro pa sta se odpravila dalje. V začetku se je gostu zdelo, da gre njegov vodnik mnogo prepočasi. Po nekaj urah hoje proti najvišjemu vrhu Švice pa je mlajši dirkač počasi začel čutiti višino. Postajal je kratkega daha in nahrbtnik ga je vedno bolj tiščal k tlom. Inderbinen pa je kot stroj počasi stopal navkreber. Držal je svoj ritem ure dolgo in najraje sploh ne bi počival med potjo. «Ubijajoč tempo,« pravijo njegovi kolegi iz vrst gorskih vodnikov. Popolnoma izčrpan je kiient prišel na Ulrichovi vrvi po komaj šesturnem vzponu na 4634 metrov visok vrh v masivu Monte Rosa Ko je isti gost pozneje prijavil svojo naslednjo turo. je dejal: "Dajte mi kateregakoli vodnika, samo Inderbinena ne, kajti ta je zame premočan.« Stari zermattski gorski in smučarski vodnik še zdaj vodi marsikatero visokogorsko turo. Še čisto pred kratkim, pred nekaj leti', je bil v enem tednu na štirih štiritisočakih in je bil prav slabe volje, Če je bilo vreme dalj časa tako slabo, da ni mogel iti v hribe, Llskamm, Dom, Jungfrau in Bemina so bili prav tako v njegovih programih kot smučarske ture na več kot 4000 metrov visoki Gran Paradiso ali klasične turnosmučar-ske ture po Švici. Še pred nekaj leti je bil s 84-letnim klientom, svojim gostom, kot gorski vodnik na 4165 metrov visokem Breithomu. Le težavnih skalnih tur že nekaj let ne vodi več - Ulrich Inderbinen, 90-letn: vedno aktivni švicarski gorski vodnik in lani je bil, kot pravi, zadnjič na Matterhornu, tokrat na vrvi svojega mlajšega kolege gorskega vodnika. Po zapiskih v svoji knjižici gorskega vodnika je bil na tej gori več kot 370-krat, večinoma seveda kot vodnik. Lani so mu na vrhu te gore potisnili v roke kozarec s šampanjcem, ki so ga odprli na vrhu. Vendar je vanj samo pomočil jezik, kajti alkohol v gorah je v popolnem nasprotju z njegovimi načeli. Pivo namreč nikoli ni stalo na njegovi mizi, rdeče vino le prav redko, najhuje od vsega pa mu je bila med lanskoletnim slavjem mnogo prekratka noč v koči Hörnli. Tam Je že ob normalnih dneh težko zaspati ob osmih zvečer, ob tej uri pa inderbinen redno leže k počitku. RECEPT ZA DOLGO ŽIVLJENJE Sicer pa v njegovem načinu življenja ni mogoče iskati recepta za dolgo življenje. Ulrich jé vse, kar pride na mizo in doslej če ni pripravil zadovoljstva nobeni od farmacevtskih tvrdk, da bi goltal njene tablete za vitalnost. Tudi zdravnikov ne obremenjuje s svojimi obiski, kajti potreboval jih bo, kot pravi, »takrat, ko bom v resnici star«. Prav tako pa ne sega po vodniški pipi, ki je sicer inventar skoraj vseh njegovih kolegov vodnikov. Pozimi je še zdaj pogosto s turnimi smučmi na nogah na snegu, opreme za smučanje po urejenih smučiščih pa sploh nima. Ko so ga kolegi pri njegovih 82 letih naposled le prepričati, naj bi sodeloval na mednarodnem tekmovanju gorskih vodnikov, je že med treningom pobegnil. Ni mu bita všeč natančno določena slalomska vožnja - pa še nekaj mu je manjkalo, ie da sprva ni vedel kaj. Ponoči se je spomnil: na tem treningu je bilo prvič v njegovem življenju, da je slai na smučeh brez nahrbtnika na ramah. Kaj takega se očitno lahko zgodi le turnemu smučarju starega kova. Na takšno misel, na kakršno prihajajo pustolovci sednjega časa. da bi smučal po osrednjem delu Matterhornove Severne stene ali s surfom po Vzhodni steni, ne bi Inderbinen prišel niti v svojih najbolj divjih mladeniških letih. Za samomorilske podvige ni imel nikoli nikakršnega razumevanja: da bi alpinist postai star, potrebuje med drugim tudi veliko mero previdne preudarnosti. Inderbinen pravi o sebi, da ga za samega sebe še nikoli ni bilo strah, niti ob njegovi edini resni gorski nesreči v življenju, ko je padel osem metrov globoko v ledeniško razpoko. Za takšno bilanco mora človek seveda imeti tudi srečo, »vendar tega ne bi smel nihče izkoriščati«, kot pravi Ulrich Inderbinen. NOVA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO SAM TOMO ČESEN V založništvu Didakte iz Radovljice je izšla izredno lepo in razkošno oblikovana knjiga Toma Česna »Sam«, v kateri avtor opisuje nekatere odločilne in prelomne trenutke iz svojega bogatega alpinističnega življenja. Ob uvodnem poglavju "Stene - moje iskre hrepenenja« je v knjigi opisanih le pet takih dejanj, ki jih je Česen smatral za vredne tako velike knjige: vzpon na Jalung Kang, Ledena trilogija, plezanje na K-2, Jannu in Lotse. Knjiga velikega formata je bogato ilustrirana z velikimi barvnimi fotografijami, ki jim je ustrezno veliko pozornost posvetil oblikovalec in tehnični urednik knjige Peter Kobal. - Oceno knjige objavljamo na drugem mestu, tukaj pa z dovoljenjem avtorja objavljamo iz knjige odlomek za pokušino: leta 1986 je bil Tomo Česen z našo odpravo, ki je splezala na Broad Peak (8047m) in Gašerbrum II (8035m) - odpravo je vodil Viki Grošelj -, tam pa se je tako zagledal v drugo najvišjo goro svetä, v K-2. da se je kar odločil po svoji smeri splezati nanjo... (Op. ur.) i Naslednjih pet dni je bilo sila žalostnih in slabega vremena ni hotelo biti konec. Megla, dež ali pa sneg, le kakšen dan se je proti večeru iz puste sivine prikazala vršna glava naše gore. A le za toliko, da se je ponosno pokazala v barvah sončnih žarkov. Toda le za trenutek, potem pa se je spet skrila za tančico sive koprene. Imeli smo občutek, da se iz dneva v dan bolj odmika in vse bolj je kazalo, da sploh ne bomo splezali nanjo. Fantje so postajali nestrpni in so drug za drugim kljub slabemu vremenu odhajali na hrib. Sam sem odhod še vedno zavlačeval; hotel sem dobiti dobro vreme in s tem večje možnosti za vrh. In tako je naneslo, da sem iz baze odšel šele enajsti dan, sam. Res, da sem bil soliranja navajen, toda v takšnih gorah je bilo to prvič. Res pa je tudi, da kasneje sam pri sebi plezanja na Broad Peak nikdar nisem priznal za solo vzpon. Na hribu je bilo preveč ljudi in na vsake toliko časa sem koga srečal. To pa je precej drugače kot takrat, ko si povsem sam. Najprej sta bila to Viki in Bogdan, ki sta se prva vračala z vrha. In njun uspeh je dal polet celotni ekipi. Pri zadnjem šotoru, tam, kjer smo prvič tako kiavrno končali, so mi nasproti prišli še Andrej, Mica, Mišo in Rado. Tudi oni z vrhom. Potem, potem pa sem res ostal sam. HREPENENJE PO K-2 Na hitro sem pogret nekaj hrane, jo zmetal vase, zadrgnil vrala šotora in odšel. Bila je lepa noč, tiha, mirna. Lahko sem poslušal svoje misli. Toda hrepenenja in vznemirjenosti, ki te obletavata pred koncem velikega cilja, ni bilo od nikoder. Sam na vrhu osemtisočaka! Kljub temu Broad Peaka nikdar nisem globoko doživljal. Premalo je bilo treba dati zanj. Mogoče sem bil preveč zahteven do samega sebe, a tako je pač bilo. Ko sem sedet na vrhu. mi je bilo v resnici vseeno, kjer sem. Nasproti mene se je dvigala piramida K2 in v moji razburkani glavi se je pričelo napfetati nekaj novega. Vedno bolj sem se zastrupljal z občutkom, ko veš, da boš nekaj naredil, ne veš pa točno kaj. Andrej, Bogdan, Pavle in Viki so se pripravljali na Gašerbrum II. Meni pa K2 ni dal miru, Z vseh strani sem ogledoval ledene strmine, ogromne skalnate stebre, nevarne serake, skrite razpoke K2 je res ogromna gora in ko je še ne poznaš čisto natančno, se ti njene stene in grebeni zdijo med seboj zelo podobni Nikdar nisi prepričan, katera stran je pred teboj. Ta gora je prava veličina in ko se jo vso belo dotaknejo prvi snopi rojevajoče svetlobe, se spremeni v lepotico. Ko sonce segreje njena pobočja, se počasi otresa novega snega, ki se v hrupu belega prahu spet zbere v njenem vznožju. Podobno lepa je tudi takrat, ko se ji okoli vratu začnejo ovijati sive megle in se toliko časa skriva za njimi, dokler se na koncu čisto ne pokrije. Tedaj je skrivnostna, nevarna. Tudi sam sem bil skrivnosten. Za vzpon nisem imel uradnega dovoljenja, vendar me to ni prav nič motilo. Kako bi mi papirnata administracija lahko ubranila, da bi okusil sanje neke noči? Nemogoče. Samo Mišo je vedel za podroben načrt. Razumel je. Dolgo časa se odločaš, toda ko se odločiš, potem greš. Tisto dopoldne, predno sem odšel na K2, je bilo zelo podobno ostalim pred takšnimi vzponi. Počasi sem pripravljal opremo. Miško je sedel in me nemo opazoval. Na koncu mi je dal še radijski oddajnik. »Da se bova malo slišala,« je rekel smeje. Hotel je narediti brezskrben obraz. Vendar sem dobro vedel, da ga bo skrbelo zame. vse dokler se ne bova spet videla. 25 Sann v himalajski steni, sam s skalo, ledom, snegom in viharji: Tomo Česen Potem me bo spet lopnil čez ramo, "Zdravo, stari,« bo rekel. KORAK DO VRHA Pred seboj sem imel 2700 metrov neznane, večji del zaledenele stene. Tudi želel sem si, da bi v glavnem lahko plezal po ledu Tako gre hitreje. Po Broad Peaku privajenost na višino ni bila več problem. Hitrost pa mi je tam veliko pomenila. V spodnjem delu sem se raje bolj umikal v žlebove med skale, kajti sneg na levi strani gladke strmine se je čez dan toliko stalil, da so se ponekod pod njim pokazale plošče gladkega in trdega ledu. Z večerom so prišle največje težave. Stena je postala zelo strma, med ledom pa so se pokazale previsne skalne zapore. Ko sem iz doline skozi daljnogled opazoval steno, sem v glavnem lahko dokaj dobro predvidel potek smeri. Toda tu v srednjem delu mi je zmanjkalo dobrih idej. Poševna rampa, ki je vodila do ozebnika, ki je presekal skalne skoke na sredi in mi ponujal še največ upanja, da splezam preko, je bila zalita z ledom. In ker je vodila poševno levo navzgor, mi to nekako ni šlo na roke. Pod ozebnikom sem nekaj časa strmel v zeleni led in strme skale. Srčno sem upal, da se ne izgubi v gladkih skalah. Čez kakšni dve uri ni bilo več skrivnosti. Miško- Južna stena Lotseja -Slovenska smer_ O južni steni Lotseja ni mogoče govoriti kot o katerikoli steni na katerikoli osemtisočak Čeprav že dolgo mnogim na očeh - pogled nanjo se odpre vsem, ki gredo proti Everestu - je postala medijska zvezda pred poldrugim desetletjem. Takrat jo je slavni Reinhold Messner - le zvezde lahko imenujejo zvezde - predstavil kot »problem leta 2000«. Bil je član Cassinove odprave, ki se zaradi padajočega kamenja steni pošteno niti približati ni mogla V tem je še ena njenih posebnosti: v lepem vremenu je preveč suha in krušljivo skalovje nevarno in zamudno za plezanje. Drugo posebnost je okusila Kunaver jeva odprava spomladi 1981: zaradi vsakodnevnega sneženja so se nenehno trgali plazovi, ki so podirali šotore, trgali vrvi in ogrožali plezalce. Kljub številčno močni odpravi je gora delo ljudi sproti uničevala. Že takrat so nekateri rekli, da bo uspela le majhna ekipa na alpski način. In razmere bi morale biti nekaj srednjega: ne preveč sonca, čimmanj padavin, a stena bi morala biti zasnežena že od prej. Od takratnih 8100 metrov se je z leti dosežena višina povečala za kakih sto do dvesto metrov, a vsakokrat je tisti, ki je prišei najvišje, izgubil življenje. Ne Čas in ne človek še nista bila prava. Tomo Česen je v 3300 metrov visoko steno vstopil 22. aprila 1990. tri dni kasneje je bil vrhu in še dan zatem spet v vznožju. Vzpon je opravil idealno: sam in v enem samem zamahu, torej človeško na najbolj prepričljiv način. Takšni zvezdni trenutki aipinizma so bili le redki: 1865 prvi vzpon na Matterhorn, 1938 preplezanje »treh zadnjih problemov Alp«, 1953 vzpon na najvišjo goro sveta -Mount Everest, in zdaj - 1990 - prvi vzpon čez steno sten - južno steno Lotseja, Kaj še ostane? Četrtič se je v zgodovini alpinizma pojavilo to neusmiljeno vprašanje. Matterhorn je simboliziral neprepleztjive vrhove, »trije zadnji problemi« najtežje alpske stene, Everest sploh absolutno višino, a za Lotsejem je vsaj simbolno težko še kaj novega osvojiti. Vprašanje torej meri že na popolno absolutnost. Morda meri sploh že nekoliko čez - na konec osvajanja, morda bolj na samo bivanje. Kot tista kitajska zgodba o najboljšem plezalcu na svetu. -Kam naprej, je težko vprašanje za alpinizem - in za Toma Česna samega tudi. Ob njegovem vzponu čez steno je najbrž tudi nesmiselno. Dejstvo je, da je z njim postavil enega od mejnikov zgodovine alpinizma, morda sploh povsem zadnjega. Slovensko smer je posvetil spominu Aleša Kunaverja, ki si jo je zamislil. Naša ideja, naš človek, naš vzpon. Tone Škarja {ob izidu Čas nove knjige) tu, ki je vso noć Čakal na moj glas, sem zadovoljen sporočil dobro novico. S položnega grebena z zbitim snegom sem lahko čisto mimo opazoval gigantske serake ledu pod seboj. Plezanje v drugi polovici stene je bila ena sama tekma s časom. Kljub temu, daje bila noč jasna in je tudi jutro pokazalo vse znake lepega vremena, sem plezal brez počitka. Po 17 urah je stene zmanjkalo... Kako hitro se človek lahko zmoti in to celo takrat, ko to najmanj pričakuje! Bil sem prepričan, da ni nobene ovire več do vrha Nebo je bito čisto, rama pod vršno strmino precej položna, skoraj enostavna. Zdelo se mi je skoraj preveč preprosto. Ko sem se s počasnimi koraki -nad 8000 metri je o hitrem plezanju smešno govoriti - totiko dvignil, da sem videl daleč na Kitajsko, sem začutil vedno močnejši veter. Potem so se kar nekje iz nič pridrsali oblaki. Težko je vse skupaj opisati, tudi sam sem težko verjet, toda v dobre pol ure sem se znašel sredi viharja. Snežinke so švigate naokrog s tako hitrostjo, da nisem bil več prepričan, ali sneži aii pa jih ie veter goni naokrog. Niti svojih glasnih kletvic nisem več slišal. Prišel je trenutek, ko se je bilo treba odločiti, ko si se v podzavesti že odločil, vendar še vedno maio oklevaš. BEG V ŽIVLJENJE Veste, zeto težko se je obrniti slabih 500 metrov pod vrhom, še posebno, če se ta vrh imenuje K2. še posebno, če si že splezal novo smer v eni od njegovih sten. Ko danes gledam nazaj, sem na tistem mestu, kjer je bilo jasno, kaj je treba storiti, pustil veliko svojega hrepenenja. Toda takrat sem se samo obrnit in bežal. Stopinje je sneg že skoraj prekril in meglo sem uspel prehiteti vsaj za toliko, da sem spodaj na grebenu zagledal na normalni smeri šotore tabora 3 in potem dobesedno tekel v tisto smer. Bila je to borba za kožo. Vendar takrat še nisem vedel, da sedem ljudi čisto pod vrhom druge najvišje gore na svetu bije Še mnogo hujšo bitko. Na žalost sta jo na koncu izbojevala samo dva. Ustavil sem se šele spodaj na ledeniku, zdelan, dotolčen, prazen. A vseeno zelo zadovoljen, da sem ušel. Tako zadovoljen, da sem od tega dobival kurjo polt in so mi lasje stali pokonci. Ko smo se vračali domov, sem si rekel, da se bom vrnil. Zato, da splezam na vrh. Takrat sem si to zelo želel. Mogoče zato, ker sem bil tako blizu. Kasneje, doma, pa se mi je zdelo vedno bolj nepomembno, da bi še enkrat poskusil samo zato, da pridem na vrh. Bil bi nekakšen popravni izpit. Teh pa nikoli nisem preveč maral. Čez dve leti sem imel priložnost. Bilo mi je jasno, da sem svoje na K2 opravil. Poleg tega nisem hotel več ponoviti napake iz prvega Karakoruma. Po prihodu domov so me dva tedna trepljali po ramenih, medtem ko sem sam z družino doživljal finančni polom. Ostal sem sam z njimi, skoraj na dnu. Na koncu namreč vedno ostaneš sam. Zato sem si takrat obljubil, da ne bo nikdar več tako. Tudi zato drugič nisem šel. In prav sem storil. ŠE ENA KNJIGA ZA PLANINSKO KNJIŽNICO Z VETROM RUDI KLINAR Gorniške pesniške zbirke so redke, takšne zbirke v samozaložbi še bistveno redkejše. Rudi Klinar, Korošec iz Mežice po rojstvu, Štajerec po študiju in Ljubljančan po sedanjem stalnem bivališču, športni pedagog, se je v začetku lanskega decembra odločil izdati takšno zbirko in ji dati naslov »Z vetrom«. Natisnili so 250 izvodov te knjige, ki je v knjigarnah ne bo mogoče kupiti, večji del pa se jih je odločil prek Planinske založbe pri PZS prodati ljubiteljem planinskega leposlovja in prepustiti celoten izkupiček Gorski reševalni službi, kajti poleg razmišljanj o gorski naravi je kar precej pesmi iz zbirke posvečenih alpinističnemu udejstvova-nju. Vendar so kljub temu to pesmi, ki jih bodo enako razumeli izletniški planinci kot vrhunski alpinisti in vmes vsi, ki imajo radi gorsko naravo in izbrane, pa poleg tega še v rime oblikovane misli o njej. - Dodatna privlačnost te knjižice na dobrih 50 straneh so ilustracije slikarja Danila Cedilnika-Dena, čigar viharniki s prispodobo označujejo to naše življenje, tudi tisto v gorah. - Z dovoljenjem avtorja ponatiskujemo nekaj pesmi iz zbirke Rudija Ktinarja »Z vetrom« v upanju, da bodo bralcem všeč. Če bo za zbirko dovolj veliko zanimanje, jo bo avtor dal ponatisniti, kar mu seveda iskreno želimo. (Op. ur.) BALADA S prastarih brun je z leti čas oglodal sled žebtjev, nožev in sekir in znamenja, ki sta jih z dleti vrezata v stoletno gred popotni in pastir so tiho tegla v sivi prah. Veter ga podil je v kroge in grizet z njim je trhel rob, in trmasti zapah je mah zavil v preproge in vztrajno srkal žilav drob. Božji križci s starih vrat zdaj skupaj z njim trohnijo. Nad njimi uganja bajeslovni škrat brezbožno, črno čarovnijo. Kjer bil je prag, zdaj črni gad koti in oprezuje v poletni, topli mrak, in preko pustih trat se mračni gozd steguje. Nekoč je zadnji mož odtod odšel in reven trop je z njim drobil. Iz čudodelnih rož je črn šopek spel in bridkost je v pesem skril. STENA Veter se je skril za grebene onkraj skalnatih znamenj. V tišini, v govorici stene, neslišno odmeva kamen. CREDO Včasih moram poiskati te strme poti. moram položiti nanje svoje roké in stkati tiste čudno lepe vezi, moram priti tja, kjer $e zdi da besede drugače zvené in se drugače pogleda v oči. OB KUGYJU Nad dolino stari mož sedi, za večno zazrt v daljave. Kot bi utrujen bil od mnogih poti, od hrepenenja in slave. Z nikomer samotnosti ne deli tu nad svojo ljubljeno Trento. Otožna straža iz minulih dni je ta osamljeni, bronasti memento. Le kdove zakaj je korak zastal njegovim zvestim vodnikom? Će bi mogel, bi ga obdal z Ojcingerjem, Komad in starim Šipkom. Z VETROM Tja daleč, za obzorja mest, kjer so vrhovi gorâ kot smerokazi nevsakdanjih cest, kjer se resničnost v sanje podà, tja daleč, čez zelene širjave, začarani veter hiti in riše v mehke trave k mojim svoje sledi. KLIN It Od kdove kdaj je v sivi zid železen klin zabit. Čas mu je vzel sijaj in z rjo ga obdal, da barva v skalo temno sled, vse tanjši in vse bolj majav. Od kamnov, let in od kladiv se je izmučen zvii v zverižen kažipot, v dokaz in za spomin, da šel nekdo je tod in da JE pot iz teh globin. VZPON Jutro. Seme dneva. Po zadnjih travah tihi hod. Dan, ki se rojeva, počasi pleza na temačni svod. Spokojnost, molk vsenaokrog. Le klini včasih zazveni jo, ko se zadenejo ob bok. Kot pripevi mislim, ki hitijo 28 visoko nad kamniti lok. Plakete za življenjske jubileje V banket ni h dvoranah ljubljanskega Magistrata, častitljive Mestne hiše, je Planinska zveza Slovenije 15. decembra lani na slavnosti podelita plakete Planinske zveze Slovenije in priznanja naj prijetnejši m planinskim postojankam v letu 1990 PZS že več let ob okroglih življenjskih jubilejih podeli ob koncu vsakega teta plakete tistim najbolj delavnim, prizadevnim in uspešnim gornikom, ki so do takrat za svoje delo že prejeli zlati znak PZS. na slovesnost pa povabi tudi planince, ki so plaketo že prejeli in imajo tisto leto nov okrogel življenjski jubilej. Leta 1990 so plaketo ob 50-letnici življenja prejeli Stane Belak-Šrauf (PD Ljubljana Matica), Tonček Benda (PD Mengeš) in Danilo Škerbinek (načelnik GRS), Plaketo ob 60-ietni-ci so prejeli Jože Januš (PD Tržič), Tilka Oblak (PD Škofja Loka), Franc Primožič (PD Tržič), Marjana S t er g ar (PD Lisca Sevnica), Julka Skorjanec (PD Velenje). Daniel Škornlk {PD Rimske Toplice) in Ludvik Zalokar (PD Jesenice). Ob 70-letnem življenjskem jubileju sta prejela plaketi Filip Keršbaumer (PD Mežica) in Ignac Štebe (PD Solčava), ob 75-letnem pa Marija Cvek (PD Litija). Franko Gašparut (PD Dol pri Hrastniku) in Peter Vovk (PD Kočevje). Na slovesnost so bili povabljeni tudi jubilanti, ki so spominske plakete dobiti že prej, lani pa so spet slavili okrogel jubilej in jim je slovenska krovna planinska organizacija s šopkom rož želela čestitati za ta praznik. Slavja so se udeležili Marjan Keršič-Belač, Lojze Motore in Mirko Šoltaric, ki so bili lani stari 70 let. povabljeni pa so bili še Jože Gasparič in Miha Finžgar (70 let) ter Marijan Lipovšek (80 let). Slavljencem je čestital predsednik PZS Andrej Brvar in poudaril njihov velik prispevek za slovensko planinstvo, hkrati pa omenil nekatere najpomembnejše usmeritve slovenskega planinstva v prihajajočem letu in bližnjem obdobju. Prisotne je v imenu ljubljanske mestne skupščine pozdravil Peter Jamnikar, ki je dejal, da je slovensko glavno mesto ponosno na tako številno in delavno, pa poleg tega naravovarstveno usmerjeno organizacijo, kakršna je PZS s svojimi društvi. Predsednik in tajnik PZS Andrej Brvar in Janko Pribošič sta nato opravila še eno prijetno dolžnost: lastnikom naj prijetnejši h planinskih domovanj v letu 1990, planinskim društvom ali njihovim oskrbnikom, sta izročila posebna priznanja, ki so bila lani podeljena prvič, postala pa bodo tradicionalna. Podelila sta veiika unikatna priznanja za prvo, drugo in tretje mesto v kategorijah lahko dostopnih, sredogorskih in visokogorskih planinskih postojank. Zbranim slavljencem in gostom, med katerimi je bil tudi častni predsednik PZS Vlasto Kopač, je pel kvartet Spev iz Škofje Loke, po uradnem delu pa so se prisotni še dolgo zadržali v prijetnih pogovorih ob zakuski, na katero jih je povabila Skupščina mesta Ljubljane, STE ŽE SLIŠALI ZA GRAN SASSO DÏTALIA? PETDESET METROV VIŠJE OD TRIGLAVA ANDREJ STRITAR Gran Sasso dltalia je najvišje pogorje na Apeninskem polotoku. Najvišji vrh Corno Grande je 2914 metrov visok, torej 50 metrov več kot Triglav. Pravzaprav še danes, potem ko sem se povzpel nanj, vem o njem prav malo. O njem nisem še skoraj nič prebral, tudi zemljevida nisem videl. Tole pisanje je zato samo opis mojih doživetij med našim poletnim obiskom na njem. Morda pa bo komu, ki se bo kdaj podajal tja, koristilo. Poleti 1989 smo se v družinskem krogu odločiti, da si gremo ogledat nekaj italijanskih znamenitosti. Končni cilj so bili Pompeji, vmes pa seveda San Marino in Vatikan. Gomiška žilica pa nam ni dala miru, zato smo skušali najti tudi kako hribovsko popestritev popotovanja. Pa sem se spomnil imena Gran Sasso. Vedel sem, da je tam narodni park, da je to najvišje gorstvo na Apeninskem polotoku in da je nekje na sredini škornja. Na zemljevidu sem kmalu ugotovil, da je položaj ravno pravšnji za naše popotovanje. Kot ponavadi smo se za potovanje odločili komaj kakšen teden pred odhodom. Začel sem mrzlično iskati karkoli napisanega o Gran Sas-su. V starih Planinskih vestnikih nisem našel ničesar, planinska knjižnica je poleti zaprta, v turističnih vodnikih ne piše nič. Šli smo torej »za nosom«. Odpravili smo se v pogorje, za katero smo vedeli samo to, da obstaja in kje približno je. Računali smo, da bomo pod njim dobili kakšen zemljevid ali vodnik, ki nam bo pomagal nanj. V avgustovski vročini je bila pot do tja kar dolga; iz Ljubljane je do tja dobrih 800 kilome- Corno Piccolo z vrha Corno Grande trov. Če se ne odločiš za hitre, vendar drage avtoceste, sta potrebna vsaj dva dneva vožnje. Najhitreje bi prišli do tja ob jadranski obali, vendar smo si raje izbrali hribovito sredino škornja. Nisem si predstavljal, da je notranjost Italije tako razgibana. Prav zanimiva je biia vožnja iz ene doline v drugo — kot kje po alpskem predgorju. CAMPO IMPERATORE Izhodišče za Gran Sasso je večje mesto L'Aqui-la. Mesto leži na zahodni strani kakih 20 kilometrov pred hribi, vendar ni prav nič »gorsko«. Že precej zdelani po celodnevni vožnji smo pod večer zaman iskali cestne oznake k pogorju. Rešil nas je smerokaz »Funivia«. Ker je na zemljevidu Italije vrisana žičnica na Gran Sasso, smo pravilno sklepali, da bo to prava smer. Kažipot nas je pripeljal do spodnje postaje žičnice, ki je speljana 2200 metrov visoko na Campo Imperatore. Pri spodnji postaji je tudi kamp. Žal pa ni bilo naprodaj nobenega zemljevida, kaj šele gorskega vodnika. Tudi na stenah bližnjih gostiln in hotela ne visi nikakršen zemljevid. Le v hotelu sem na steni končno našel panoramsko risbo pogorja, iz katere sem razbral, kaj je zanimivo in kam je vredno iti. Ugotovil sem, da se najvišji vrh imenuje Corno Grande. Za pomoč med vzponom smo si namesto zemljevida kupili razglednico. Ta turistična zanikrnosl naših zahodnih sosedov nas je močno presenetila - geografska širina nedvomno vpliva na urejenost dežele. Bili smo namreč južneje od našega Dubrovnika. Na Campo Imperatore je speljana tudi 30 kilometrov dolga asfaltirana cesta - začuda brezplačna. Čeprav utrujeni smo se še isti večer z našo stoenko pognali po njej. Vleče se čez ogromna zaobljena pobočja, pokrita s travo, ki so verjetno pozimi pravljičen smučarski svet. Postavljenih pa imajo le nekaj žičnic. Vrhovi so višji od 2000 metrov, vendar na tem koncu večinoma porasli s travo. Le centralna skupina, kjer je tudi Corno Grande, je bolj skalnata. Gorovje je apnenčasto. Skušali smo najti kakšen primeren prostor za divje kampiranje, tak, ki bi bil bolj skrit očem, saj smo vedeli, kako strogi so tam do zastonj-karjev. Žal se zaradi golih pobočij s šotorom ni bilo kam skriti. Nekje tik pod sedlom Campo Imperatore pa smo zagledali pastirsko kočo, ki je bila videti zapuščena. Po kolovozu sem zapeljal proti njej, toda ko smo se bližali, je sin zavpil: »Poglej, ovce so okoli nje!« Nenadoma pa so ovce vstale in se spremenile v velike ovčarske pse, ki so besno lajali na nenapovedane goste. Hitro sem seveda obrnil in odpeljal nazaj. Vrnili smo se pod žičnico, kjer smo varno prespali v lepo urejenem kampu. TRI POTI NA VRH Sedlo Campo Imperatore, 2200 metrov visoko, je zgornja postaja žičnice in hkrati konec ceste. Domnevam, da so tu med zadnjo vojno imeli nekaj časa zaprtega M us solini j a Domnevam tudi, da od tod ime. Mussolinija so leta 1943 zaprli v hotel na Gran Sassu, od tam pa so ga rešili nemški padalci. Će je to res bilo tam gori na Campo Imperatore, gotovo piše v tistem vodniku, ki ga jaz nisem bral. Tu je izhodišče za markirane poti na bližnje vrhove. Do 2914 metrov visokega najvišjega vrha Corno Grande je kake 3 do 4 ure hoje. Južno od njega je še Corno Piccolo, kamor je tudi speljana markirana pot. Ta dva vrha sta najbolj impozantna, saj imata skalnat vršni dei. Kamenina je apnenec, podoben tistemu v Julijskih Alpah. Drugi vrhovi, kar jih je bilo v poletnem soparnem ozračju videti, so manj skalnati in zato bolj vabljivi za smučarijo kot pa za poletne potepe. Dobre pol ure hoje nad parkiriščem na izpostavljenem travnatem hrbtu stoji manjša planinska koča, kjer se da tudi prenočiti. Na Corno Grande se je možno vzpeti po več poteh: Via normale je speljana po lažjem svetu okoli gore na njeno vzhodno stran. Campo Imperatore leži zahodno pod njo. Pot ni zahtevna. Grebenska varianta te poti se drži severnega grebena in je nekoliko zahtevnejša. Čez zahodno steno pa je speljana diretissima, ki pripelje naravnost na vrh. Mi smo si (seveda) izbrali slednjo. Že pri odcepu se nam je zdelo nenavadno, da je markirana drugače kot ostale poti. Med vzponom se je izkazalo, da je to markirana plezalna smer I,--II. stopnje, brez klinov ali jeklenic. Prav zato nam je bila toliko bolj všeč. Desetletna Mojca in osemletni Rok, ki sta že prekaljena po naših gorah, sta jo, varno navezana, z lahkoto in užitkom zmogla. Neizmeren pa je bil njun ponos na vrhu, ko sta stala celih petdeset metrov višje od Triglava. LASTNIK LAJAJOČIH OVC Na vrhu se nas je nabralo kar precej. Razgled je bil kljub jasnemu poletnemu vremenu zelo omejen. Verjetno je ob lepih dnevih čudovit na razmeroma bližnje Jadransko morje in na gorato notranjost Apeninskega polotoka. Ogledali smo si lahko zanimivega soseda, Corno Piccolo, Greben z glavnega vrha nanj bi mirno lahko prestavili v Martuljek. Plezarija čezenj je gotovo lepo doživetje. Na Corno Piccolo pa je možno priti tudi po drugi, navidez zelo razgibani markirani poti. Pod vršnim grebenom je postavljen tudi standardni italijanski bivak. Med sestopom se je nič hudega obetajoče vreme sprevrglo v kar močno poletno nevihto. Za las smo jo odnesli suhi do avta. Toda preden smo se odpeljali, je srečanje prejšnjega večera z »lajajočimi ovcami« doživelo zanimiv epilog. Med tlačenjem hribovske krame v prtljažnik me je ogledoval eden od delavcev, ki so obnavljali zgornjo postajo žičnice. Pristopil je in vprašal, od kod da smo; če se mu prav zdi, daje tablica jugoslovanska. Možakar je bil iz Makedonije in si je tukaj služil kruh. Vprašal je še, če smo mi biii tisti, ki smo jo sinoči tako jadrno odkurili izpred njihove koče. Prav zanimiv je bil kratek klepet z njim. Za nas pa tisti dan še zdaleč ni bil končan. Ura Prečenje Karakoruma s smučmi Šestim francoskim članom Univerzitetne skupine za gornlštvo in smučanje je lanskega aprila kot prvim uspelo prečenje deta pakistanskega Karakoruma. Nova visokogorska smer jih je peljala z ledenika Biafo na ledenik Balto-ro, in sicer prek ledenikov Sim-Gang, Noban-de-Sobande, Patmah, Chlring, Sarpo-Lago, Karto gang in Muztagh. Nosače so najeli samo do vznožja ledenika Blafo, nato pa je bila odprava 25 dni popolnoma samostojna, kajti člani so opremo in hrano sami vlekli s seboj na saneh. Prvič v zgodovini so ob tej priložnosti s sanmi prestopili tri prelaze, in sicer Skam-La ter oba prelaza Muztagh, zahodnega in vzhodnega. Ta nova pot |e ob prečenju Hispar-Biafo, kar je bilo marca leta 1987 delo deloma istih ljudi, ena od najzahtevnejših in najtežavnejših visokogorskih poti, ki so se je lotili ljudje, saj pelje vseskozi pO višini nad 4200 metrov. 71 ljudi na K-2_ Štiri leta po nesrečnem poletju leta 1988 je lanskega avgusta uspelo japonskim, ameriškim in avstralskim alpinistom, da so po dolgem času spet priplezali na vrh K-2, druge najvišje gore na svetu. Na vrh so prišli s kitajske strani, število alpinistov, ki so doslej priplezali na vrh te gore, se je tako povečalo od 66 na 71. je bila šele štiri popoldne. Sklenili smo: da se bomo vozili še kaki dve uri in si poiskali kamp. Po dveh urah ni bilo nikjer nobenega, zato smo seveda vozili naprej. Izkazalo se je, da je južna Italija turistično zelo slabo razvita in da so kampi zelo redki. Ni nam preostalo drugega, kot da smo se dokopali do avtoceste Rim-Nea-pelj in se po njej pognali do končnega cilja, Pompejev, več kot 300 kilometrov od Campo Imperatore. Šele ob enajstih zvečer, po sedmih urah vožnje, smo končno našli odrešilni kamp. Kljub naporom nas je Gran Sasso d'italia prijetno presenetil. Priporočam vsakemu gorniku, ki se podaja na turistični potep po Italiji, da si prihrani dan ali dva za vzpon nanj. Še bolj zanimiv pa bi bil turnosmučarski pohod nanj v spomladanskih mesecih. Tiste kilometre doige travnate vesine so kot ustvarjene za to. OBLAČNA DEŽELA NA SEVERU BRITANSKEGA OTOKA BALADNO, ŠKOTSKO VZDUŠJE MARJAN 8RADEŠKO Škotsko višavje: razpotegnjene pianote, lepa jezera po dolinah, ovce, ki se pasejo med rumeno travo, baladno vzdušje, ki ga ustvarjajo oblaki nad pokrajino. Prav tako sva doživela z Mojco v nekaj bežnih dneh, ki sva jih preživela tam gori. Le malo bolj baladno oblačna in deževna je bila kot ponavadi. Poldrugo uro vožnje z avtobusom iz Glasgowa* proti severu leži vasica Aberfoyle. Domačini te ob srečanju na ulici še vedno pozdravljajo. Po dolini leno vijuga reka Forth, ki je zaradi temnih kamnin v strugi videti malo umazana. Ko pa se v ranem jutru na mirni gladini ujamejo sončni žarki, ki pokukajo skozi mogočne hraste ob reki, vztrepeta na gladini tisočero biserov. Čisto tiho je, kakšna ptica se zapelje med krošnjami in kakšen potoček se pretoči ob poti in steče v reko. S POBOČIJ SE JE VSULA MEGLA Nad vasico se dviga hrib Craigmore, ki ni posebno visok, je pa plečat in se v dolgi, valujoči verigi planot in vzpetin vleče proti severozahodu do precej višjih vrhov nad enim od mnogih škotskih jezer, na Ben Venue nad Loch Katrine. Krasna pot bi bila tja čez, vendar sva midva za ogrevanje izbrala le Craigmore. Hodila sva med bujno, gosto zeleno praprotjo, s katero je poraščena večina pobočij. Med to zelenje so tam, kjer je nekoliko bolj kamnito, položene velikanske, kot polja velike blazine čudovitega, živo rdečega resja, ki daje značilno barvo pokrajini. Od daleč zlasti še nerazcveteno daje vtis nenavadnih, rjastih lis, ki so razlite po vršnih planotah. Med vse to pa se meša rumena trava, marsikje posuta s tropi ovac. Še nekaj raste med to travo, vsaj na Craigmoru je bilo tako - nizko borovničevje, s katerega se redkim popotnikom ponujajo neznanske količine slastnih, sivo modrih borovnic. Tisti dan sva bila vsa črna od njih. Z vsakim metrom višine se razgled silno poveča, odpirajo se nova in nova valujoča prostranstva, planote se širijo dlje in dlje, se vzpenjajo in omahujejo v vmesne doline, zalite s temnimi jezeri. Pod nama proti zahodu leži Loch Ard, nekaj temno modrih očesc, ki se prelivajo druga v drugo v jezero, obdano s smrekovimi gozdovi gozdnega rezervata Queen Elizabeth. Prek vršne planote je ves čas pošteno vleklo, temni oblaki so se nabrali zadaj, okrog Ben lomonda, s pobočij se je vsula megla. Deževna zavesa naju je tisto popoldne usmiljeno obšla. Zvečer so bile ob reki mušice še boilj nadležne kot prejšnji večer - poln šotor jih je bilo. Prostranstva te vlečejo naprej, po dolini, ob lepih jezerih proti zahodu Poštni avtobus, majhen kombi, s katerim razvažajo pošto, vzame s seboj tudi kakšnega popotnika. V tistem dopoldnevu smo s poštarjem obšli vse hiše Aber-foyla in Kinlocharda, ki so prejele pošto. Pa tudi k tisti smo šli, kjer ima poštarjeva psička Suzy svojega prijatelja; malo sta se poigrala, ovohala in polizala vsak svoj bonbonček, - Od Anglije do Škotske-sami psi. In ovce po prostranstvih. Avtobus naju je odložil na privzdignjeni planoti med jezeroma Loch Katrin in Loch Arklet, v bližini Stronachlacharja, 8EG IZ SONČNIH SANJ Milje so neka čudna merska enota, ugotovi Mojca, ko korakava in korakava po ravni cesti ob Loch Arkietu, Prav od tod Glasgow dobiva vodo. iz mehkih, rumeno zeienih pobočij priteče po v pobočja urezanih grapah v jezero, ki ga škotske kamnine delajo umazano temnega. Cesta je v glavnem prazna in prav samotno je -kot v kakšni preriji. Le veliko ovac in tudi krav se pase naokoli. Počasi se iztečejo najine milje, spustiva se malo navzdol in pred nama se odpre največje škotsko jezero, Loch Lomond. Tu, pri inversnaidu, je prav ozko: zarezuje se med vse bolj strma in visoka pobočja proti severu. Preti jugu, kamor sva namenjena, se rahlo razpira, zares pa se razširi šele pri Rowar-denanu sedem milj odtod. Po odseku Zahodne poti (West Highland Way) se odpraviva ob neokrnjeni, poraščeni obali proti Rowardenanu, Na sedmih miljah poti se izmenjajo najrazličnejše pokrajine - od samotnih peščenih in prodnatih plažic preko strmih, skalnih planinskih prehodov do močvirne gozdne ravnice in hrastovih gozdov, kjer med praprotjo raste obilo lisičk in brezovih gobanov. Temačni oblaki, skozi katere včasih žarki pobožajo valujočo jezersko gladino, se proti večeru malo bolj strnejo in rahlo ožamejo. Nekaj kapljic, nič hudega. Pošteno utrujena sva, ko na travnati ravnici ob mogočnem hrastu pri prijetno žubo-rečem potoku zvečer postavljava šotor. Skozi gozdiček na obali odseva jezerska gladina, vse bolj siva v prihajajoči noči in težkih oblakih, ki so še vedno na nebu. Pogovarjava se o čudovitih fotografijah, ki jih bova posnela naslednje jutro: sonce bo iznad Ben Lomonda razlilo svetlobo, ki bo predrla zeleno streho nad nama, v tolmunu se bodo zableščali biseri, jezero bo vzvalovalo v čistem, svežem jutru. Ob petih zjutraj na hitro pospraviva šotor in v naraščajočem nalivu z bež iva do Rowardenana, kjer vedriva pod streho stranišča, ki je poleg mladinskega in navadnega hotela edina stavba. Ravno pravi čas sva pobegnila, kajti krepko je lilo ceio jutro. Jezero je z obale v takem vremenu videti prav mračno in lahko si je predstavljati, da bo zdaj-zdaj divje vzvalovaia voda in da bo iz nje pogledala kakšna škotska pošast - morda prijateljica bolj slavne Nessie, ki se kopa dobrih sto kilometrov severneje. Prizori res vzburkajo domišljijo: oblaki se raztrgajo, sonce poboža nasprotna pobočja in zelena praprot je videti čisto blizu. Iz megle se pokaže preproga resja. nato pa se spet stemni. Nemirno vzvalovi jezero, sivi curki se zlivajo z neba in razpenjeni oblaki se spustijo čisto nizko nad jezero. MNOGE ŠE NEPREHOJENE POTI Z ladjico za pešce (passenger ferry) se dopoldne zapeljeva čez, na obljudeno zahodno obalo. Potem je aprilsko vreme še naslednje dni. Iz Ballocha na skrajnem južnem koncu jezera se ozirava v meglo zavit Ben Lomond, enega od najvišjih škotskih vrhov, ki kraljuje nad jezerom, Včerajšnji dež nama ga je dobesedno odplaknil. Le divje, razpenjene vode so hrumele nekje visoko pod oblaki in v lepih slapovih drvele v dolino. Na obeh straneh jezera se dvigajo prvi vrhovi Škotskega višavja in izginjajo v oblakih, ki se valijo z zahoda. Prek nižine se vračava v Glasgow in iz vlaka vidiva Atlantik, ki je kriv za baladno, škotsko vzdušje. Vlažne gmote se zaletavajo v vrhove, se razbijajo v oblake in škropijo svojo vlago na zemljo. Škotske mamice imajo od tega strašno mlade in nežne obraze - ali pa imajo tako zgodaj otroke. Glasgow sva zapustila v dežju, nato pa so se skozi Yorkshire navzdol proti Angliji vse bolj trgati oblaki, vse bolj ravne in v daljavo izginjajoče planote so se pojavljale ob progi. Vsepovsod polno ovac na rumenih pašnikih (od suše je trava čisto rumena), po žitnih poljih pa debeli otepi slame. Na severu je ostala Škotska, taka, kot sem si jo tolikokrat predstavljat. Ostale pa so še mnoge neprehojene poti, ostalo je višavje južno od Glasgowa, prav tako vabljivo in lepo, nekje vmes tudi slovito območje jezer - Lake District. In hrepenenju se spet hoče v daljave, med rumene trave širnih planot, pod temačne oboke škotskega neba. VZNEMIRLJIVA DOPOLDANSKA TURA PO FUŽINSKIH PLANINAH MIRNI, DIVJI OGRADI IN STOGI JORDAN KOMAC V soboto popoldne je dež ponehal in proti večeru so se bližnji vrhovi že otresali sivega plašča megle Za nedeljo so vrli vremenarji prerokovali izboljšanje in vse bolj je kazalo, da bo moja tura izvedljiva. Bila je sredina lanskega septembra in v tem času zna biti vreme že muhasto, še posebno, ko pridejo oblaki nad Bohinj. Treba se je bilo torej hitro odločiti, to pot pa sem nameraval v svojo malho spraviti vrhove nad planino Krštenico-Ograde in celoten greben Stogov. Ko se je zvečer vse poleglo in je naraščaj zaspal, sem hitro napolnil majhen Toprov nahrbtnik z najnujnejšimi stvarmi in na vrh stisnil še svojo yashico, ki me spremlja na vseh turah in skrbi, da se zbirka diapozitivov veča. NAJPREJ NA OGRADE V nedeljo sem krenil ob šestih. Megla se je ponoči spet priplazila v dolino, vendar sem upal. da je to le tanjša plast in da bo višje že bolje. Ko sem hitel ob Mostnici navzgor, je megla res kmalu ostala le še bežen utrinek tega porajajočega se dneva. Visoko nad mano je sonce že pordečilo debeli Tose in njegovega vitkejšega soseda Veliki Draški vrh. Pred Domom na Vojah sem pri spomeniku zavil v gozd. kjer dan še ni povsem razgnal teme. Vendar se je z višino vse bolj daniio tudi v gozdu in tudi ogreval sem se vedno volj. Po uri in pol hoje se je strmina polegla in skozi macesnov gozd sem zasluti! planino Krštenico. Tudi vse pogostejše kravje markacije na tleh so to potrdile. Nedolgo zatem sem že teptal popaseno travo na planini in preštei kakšnih dvajset krav, ki so hitele polniti želodce in se zame sploh niso zmenile. Ob glavnem stanu sem opazil tudi pastirico, ki je že nesla vedro z mlekom, drugih obiskovalcev pa ni bilo videti. Kako drugače je vse, ko stopaš po planini in poslušaš zvončklja-nje živine ter opazujež dim iz stanov, ker veš, da je tu še življenje in ne hitiš mimo razpadlih kupov lesa in kamenja! Tik nad Krštenico se proti severu dviguje Mali ali Krsteniški Stog, ki je s 1877 metri najnižji v grebenu Stogov. Prihranil sem ga za povratek. Po nekajminutnem počitku in okrepčilu sem odšel proti prvemu cilju, proti Ogradom. Ležijo zahodno od planine in se kot travnato sleme vlečejo nad kotlino, ki se razteza pod Stogovi. Proti Krštenici in na drugo stran, proti Planini v Lazu, mečejo strmi, odsekani steni. Običajen pristop je po travnatem slemenu z juga, na katerem so tudi ostanki nekdanje planine. S svojimi 2087 metri so Ogradi skromen dvatisočak. Sam sem zavil pod Stogove in jo ubral po poti, ki pelje na Jezerski preval, vendar sem od tod kmalu krenil navzgor in poiskal prehode med skalovjem, ki so bili čim bližje vrhu. Obiti sem moral krušljivo pečevje in zaviti v žleb, ki se proti vrhu slemena zoži v pravi kamin. Na vrhu slemena sem prikukal ievo od vrha, naredil še nekaj korakov in že ogledoval lesen križ, potisnjen v kamnit stožec. KRIŽI NA VRHOVIH izreden pogled se ponuja z Ogradov in vsi najpomembnejši vrhovi so prav lepo vidni. Levo se tik nad Lazovškim prevalom dviguje mogočni Debeli vrh, naprej je med njim in Mišelj vrhom ugnezden eden od najteže dostopnih vrhov v tem predelu. Skednjovec. na desni se vleče greben Stogov, ki v ozadju zakrivajo Tosc, Vernar in Veliki Draški vrh. Le Triglava seveda ni mogoče zakriti: kar nekako zviška gleda na svoje južne sosede. Ko sem si napasel oči in pospravil yashico. sem se spustil po krušljivem in z rušjem obraščenem grebenu na Lazovški preval. Mimogrede sem s pogledom objel še planino Laz, na kateri je veselo zvončkljalo: tudi tu je bilo življenje Po razgibanem in divjem svetu sem pod Sked-njovcem brusil pete na naslednji preval, od koder se proti Krštenici že vleče greben Stogov Mišeljski preval je izhodišče za Prevalski Stog, ki je z 2075 metri najvišji v grebenu. Pod prevalom spet leži razpadla Planina pod Mišelj vrhom, višje gori pa je že videti Vodnikov dom. Po četrturnem vzponu po skalnatem in z bujno travo poraščanem grebenu sem drugič ta dan stal pri razmajanem lesenem križu, ki stoji tudi na vrhu Prevalskega Stoga. Tudi s tega vrha je razgled odličen, še posebno pa sem si z zanimanjem zopet ogledoval ostri in nazobčani Skednjovec. Tokrat sem ga moral pustiti v njegovi samoti, ostala pa je želja za prihodnje. Ob spustu z vrha proti naslednjemu, Velikemu ali Jezerskemu Stogu, sem naletel na célo preprogo cvetočih planik: prekrasen pogled je bil to. Rasle so tik ob robu stene in nekaj med njimi je bilo pravih velikank. V naših gorah sem samo še na Luknji pod Triglavom naletel na tako gosto nasejane planike. Naj mi bo oproščeno. ker sem si največjo med njimi drznil vzeti za spomin na tO lepo turo. Malo naprej se je začel pas ruševja, za njim pa greben nenadoma odsekano pada na Jezerski preval. Tu ni bilo prehoda. Lahko bi obšel strme pečine in se spustil do razpadle planine Jezerce, vendar bi s tem izgubil višino in bi potem moral spet navzgor na preval. Poiskati je bilo torej treba prehod po steni, ki se spušča na mišeljsko stran. Spet sem moral obiti rušje in se pognati navkreber. Tam sem v veliki travnati kotanji opazil kakšnih petdeset ovac, ki so čisto tiho obirale gosto travo. Bile so lepo rejene in se niso dosti menile zame. Stopil sem naprej in za manjšo vzpetino v grebenu opazil v vrtači ostanke ene od njih: samo posušena koža je še pokrivala sprane kosti, kajti mrhovinarji so že opravili svoje. Iskal sem morebitni zvonec ali vsaj pas. vendar niti glave ni bilo ve. Kdo ve zakaj je revica obtičala tam; vsekakor je bilo škoda lepe in velike živali. KOMAJ POL DNEVA JE MINILO Prav blizu vrha Prevalskega Stoga sem že prišel nazaj, ko sem končno le našel gruščnate police, ki so vodile v krušljiv žleb. Pri dnu stene je bilo p laz išče, ki se je vleklo do Jezerskega prevala. Po krajši telovadbi sem se znašel pod steno, vesel, da sem spet prihranil nekaj časa. Zamlel sem kamenje do prevala in brez zadrževanja krenil na Veliki Stog. Podoben je Preval-skemu, le bolj priostren in skalnat je, na vrhu pa je bila za spremembo samo palica in ne križ. Z 204Q metri ni najvišji, je pa vseeno prav tako lepo razgleden: kot na platnu sem imel na drugi strani doline Ograde. Lepo je bilo videti tudi žleb, ki me je pripeljal do vrha. Ko sem opravil s fotografskim aparatom, sem se pošteno lotil zalog iz nahrbtnika. Vmes sem si ogledoval zadnji cilj, ki je bil kot na dlani dvesto metrov nižje. To je komaj opazen ozek vršič v zadnjem delu grebena, ob straneh poraščen z ruševjem in redkimi macesni. Opazil sem tudi komaj vidno stezico, ki se je ponekod izgubljala in je vodila levo pod vrhom Malega Sloga proti planini Krštenici. Spustil sem se torej med skalovjem do plazišča in na koncu stopil po stezici, ki se je vila med ruševjem in redko travo. Tam, kjer se potka najbolj približa vrhu Malega Stoga, sem krenit navzgor po grebenu in hitro stopil še na ta vrh. Spodaj so cingljaii kravji zvonci in živina je bita raztresena po vsej planini. Videti je bilo kar živahno. Na Krštenici sem malo zatem sklenil krog, ki me je popeljal prek štirih zanimivih vrhov Fužinskih planin. Na vzpetini sredi planine sem zagledal tudi prve obiskovalce ta dan, ki so se lepo predajali soncu in jim je bila planina očitno zadnji cilj. Stopil sem do korita, se umil in napil odlične studenčnice, ki me je prav poživila. To so bili zadnji dnevi na planini, saj se živina potem seli v dolino. S pogledom sem še enkrat objel to gorsko idilo, nato pa po isti poti, kot sem prišel, odbrzel proti Vojam. Zadovoljen sem vijugal skozi gozd. vendar sem bit skoraj Žalosten, ker je minevalo nekaj vznemirljivega in nevsakdanjega. Spet bo treba na to vznemirljivo pot, da potešim nemir in hrepenenje. Sicer pa je minilo ves ta čas komaj pol dneva: ob pol dveh popoldne sem z Jano že kuhal nedeljsko kosilo. Za otroško dlan velika planika pa mi še zdaj obuja spomine vsakič, ko jo pogledam. Gralična podoba Planinskega vestnika, ki ga imate v rokah, je nekoliko drugačna od tiste, ki ste je bili vajeni doslej. Z modernejšo grafično tehnologijo izboljšujemo kakovost in videz, cena za tiskarni ške storitve pa zaradi tega ni višja. Želimo, da vam bo PV v novi obliki še bolj všeč. NA VELIKI DRAŠKI VRH SIVI OČAKI, KAMORKOLI SEŽE POGLED IVANKA KOROŠEC V sončnem julijskem jutru sva se odpeljala na Pokljuko, pod vznožjem Viševnika, ie malo naprej od gozdarske koče, pa sva zavila na levo navkreber v gozd. Pot se v loku vije okrog gozdnatega hriba in se nato spusti do roba travnikov planine Konjščice. Hodila sva po senčni, hladni poti, spodaj pa se je planina kopala v soncu. Po uri in pol zares prijetne, že skoraj počasne hoje sva prispela do Jezerc, kjer sva srečala dva pastirja in trop ovac, ki se je valil navzdol s Studorskega prevala. Blejajoč in me-ketajoč so naju ovce in jagnjeta obkrožila in zagrnila, a se takoj nato pognala za pastirjema. Povedala sta. da jih ženeta prek Srenjskega prevala na sončne travnike pod Viševnikom. Pol ure sva porabila od Jezerc do Studorskega prevala. Tu sva malce posedela: ne toliko zaradi potrebe po počitku, kolikor zato, da se napa-sejo oči Med skalami je cvetel avrikelj, ki naju je »pozdravljal s srajčko rumeno-. Na medeno sladkem cvetu pa čudež in lepota: metulj z rdečimi očesci na spodnjih krilih. SVIZCI IN KOZOROGI S Studorskega prevala (1892 m) sva zavila na desno na pobočje Velikega Draškega vrha. Tako visoko in tako daleč je bil, da se mi je zdel skoro nedosegljiv. Čez rušnato vznožje sva se vzpela do položnih skal, ki pa sem jih kljub kratki sapi in odvečnim kilogramom lahko preplezala. Greben se je nato položil v zložno, enakomerno napeto sleme, ki vodi naravnost na vrh. Draški vrh je redko obiskana gora. Množice, ki hite spodaj proti Vodnkovi koči in dalje na Stritihova in Slabe prvaka V àkotjeloâko športno dvorano Pod en menda še noben športni dogodek ni privabil toliko gledalcev kot konec lanskega decembra odprto prvenstvo Slovenije v športnem plezanju. Tekmovanja na atraktivni 13,5 metra visoki in 5 metrov Široki umetni steni se je udeležilo pet plezalk in 29 plezalcev iz Slovenije, Hrvaške, JtaJJJe in Avstrije. Pet deklet se je pomerilo v finalu v smeri z oceno VIII +. Do vrha stene ni priplezala nobena - po besedah postavljafca smeri zato, ker so zgrešile pravo kombinacijo oprimkov. Slovenska prvakinja je poslala Nataša Strltlh {AO Tržič), na naslednji mesti pa sta se uvrstili Damjana Mudoklin (PK Škofja Loka) In Miranda Ortar {AO ToJmJn). Fantje so plezali smer z oceno IX +, ki je Imela zelo redke oprimke in petmetrsko streho. Prvak Slovenije za lansko leto je postal Tadej Slabe (AO Matica), viceprvak je Luka Zaplotnik (AO Kranj), na tretje mesto pa se Je uvrstil Stanko Židan (AO Matica). Triglav, ga pogosto kar spregledajo. Kdor misli, da na vrhu Velikega Draškega vrha (2243 m) ni nič ali samo veter, se pač moti. Kaj je to, pa mora odkriti vsak sam. Morda te za napor poplača srečanje s svizcem, ki bo prikukal iz svojega skrivališča, ali pa pogled na gorsko cvetje. V tem skalnem morju, kjer ponekod še ležijo zaplate snega, je moč odkriti sledi nekdanjih Zlatorogovih vrtov. To je bajni kraj, kjer so bili nekoč začarani vrtovi rojenic, dobrih triglavskih vil. Svizca žal nisva videla, zagledata pa sva skupino kozorogov, ki so poležavali med skalami. Ko sva se jim približala, se je trop počasi in dostojanstveno umaknil. Kozorogi so bili že močno ogrožena živalska vrsta, V 17. stoletju so bili znani recepti za pripravljanje raznih zdravil iz njihove dlake. Posebno vrednost je imel srčni križ, okostenelo vezno tkivo med preddvori in prekati v srcu, ki se pojavi pri kakšnih 10 odstotkih ostarelih samcev. Z njim so zdravili vse - od nesrečne ljubezni do vnetja ledvic. Prav te živali, ki kljubujejo plazovom, nevihtam in snežnim viharjem, je pohlepen in naravi odtujen človek skoraj iztrebil. Zdaj še žive pri nas in kadar jih vidimo, smo lahko veseli, da vlada med živalskimi vrstami v naravi ravnotežje, ki ga ne smemo nepremišljeno porušiti. Veliki Draški vrh je visok 2243 metrov, kar je 7 metrov več kot Stol. Razgled z njega je prekrasen. V panorami se razporejajo Tosc, Vernar, Mišelj vrh, Kanjavec, Planika in Kredarica pa čepita na skalah ravno nasproti, tako rekoč na dosegu rok. Vrh Triglava se je ovil v rahle meglice in ob pogledu nanj se me je lotilo prav poetično razpoloženje. Še in še sva občudovala skalnato kraljestvo. Življenje in hrup sveta sta tako daleč, noben glas ne seže semkaj. Prisluškuješ in slišiš samo lastno srce. To je kraj, kjer si z njim lahko sam. Polagoma sva se spustita prek pobočja, poraslega z nizkim rušjem, travo in cveticami, in se ob vznožju srečala s spodnjo potjo, ki vodi čez pobočje. HOJA NAD 2000 METRI S travnate planjave med Velikim in Malim Draš-kim vrhom je prekrasen razgled v dolino Krme. V soncu se je svetila Kovinarska koča pod Debelo pečjo. Legla sva na trebuh in strmela dol v vrtoglavi prepad. Zdelo se mi je, da se zemlja pod mano trese in da se bo zdaj-zdaj odlomila pod najino težo... V tako napet, daljni, neskončno visok, brezglasen prostor je udaril jek kamna, ki je padel čez steno. Zdaj se je šele tresla zemlja! Začela sva se vzpenjati po pobočju Malega Draškega vrha (2132 m). Pot je varna in udobna, na nekaterih mestih pa je zavarovana z žtčno vrvjo. Na desni so naju ves čas spremljale Bohinjske gore. Nasprotna stran gore je čisto drugačna: ostra, neprijazna, nevarna Stena je krušljiva in je zahtevala že več smrtnih žrtev Zatorej je varno po tej stranil Prek Srenjskega prevala (1959 m) sva se povzpela še na Viševnik (2050 m). Zaradi udobnega pristopa in lepih razgledov je precej obiskan, posebno pozimi, saj spada med najlepše smučarske vrhove naših gora. Na vrhu je bilo vetrovno, zato sva si poiskala za počitek zave-ten prostorček pod skalami med bujnimi šopi trav. Vsa širna Pokljuka je bila pod nama: naša najlepša gorska planota s temnimi smrekovimi gozdovi, pašniki in planinami, senožetmi in redkimi zaselki, kot so Zajamniki, Javorniki, Koprivnik, Gorjuše... Pogled, da težko najdeš lepšega. Sledil je spust navzdol, prek travnatih pobočij in skozi gosto ruševje, v katerem se čisto skriješ. Veje se stegujejo za tabo, kot bi te hotele zadržati in te oplazijo po nahrbtniku, ker hitiš dalje. Spuščala sva se vedno bolj navzdol in se ustavila pri studencu, kjer sva si sprala prepoten obraz in si ugasila žejo. Nato sva ob poseki ob vlečnici kmalu dosegla cesto. Tu sva se ponovno srečala s tropom ovac izpod Studorskega prevala. Hotele so kar za nama: pustile so pašo in se usule po najinih stopinjah, tako da sva jih komaj odpodila nazaj. Hodila sva skoraj šest ur, a ker tura ni bila naporna in ker tudi ni bilo prevroče in presopar-no, sva se počutila tako sveže, da sva se na poti domov še zavrtela pri Sobcu, kjer je bil dan zabave in veselja. KDO VSE HODI TJA, KAJ VSE DELAMO TAM MISLI S TRIGLAVSKH STEZ HELENA GIACOMELLI Spočile se bodo te gore, ko se je zdaj s snegom naselil nanje mir. Belo tišino bodo samo včasih pretrgali previdni koraki alpinistov ali izkušenih gornikov. Debela snežna odeja bo goram manj težka kot tisočeri koraki, ki so v vročem poletju neutrudno, teden za tednom, nič kaj pobožno romali tja gor. Na Triglav. Saj, Triglav! Česa vsega ljudje ne počno, da bi tudi nanje padla vsaj tenka senca njegove slave! Osvajali so ga z vsakršnimi domislicami, odkar se je človek prvič, še bogaboječ, a dovolj drzen povzpel nanj. Ob njem je ostril narodno zavest, v njegovi severni steni se je bila tiha tekma med slovenskimi in nemškimi alpinisti za prvenstvo najtežjih vzponov, okrog njega so rasle slovenske in nemške planinske koče. Danes se, hvaia bogu, v nevihti lahko zatečemo v katerokoli, predvsem pa v najbližjo kočo, ker so vse naše. Triglavski greben; simfonija narava, ki )! le treba prisluhniti Foto: Joco ŽnidarSit STOPAMO Z NOGAMI, HODIMO Z GLAVO Moderna doba je pripeljala na triglavske sieze tudi osvajalce z mopedi in kolesi, čez greben so se vile take in drugačne »stotnije« planincev, celo z lojtro so nekoč poviševali njegov vrh (ali pa sebe, kdo ve). Pogum posebne vrste pa je, da ga zavzameš od zgoraj, s padalom. Skratka, človeška iznajdljivost nima meja. Tako se niti ne čudimo več, če se pod varno streho Triglavskega doma na Kredarici v poznem poletju zbere slovenski politični vrh, da bi se, direktno v radijski eter, pomeril v duhovitosti odgovorov na izzive »baze«. Če baza trdi, da je »le tisti predsednik nekaj vreden, ki se na Triglav povzpne z lastno silo«, potem je bilo pričakovati, da se bo vsak od njih potrudil, da ne bi razočaral svojih privržencev. Pa čeprav bi morda raje zavil na samotne poli bližnjih Triglavovih sosedov Rjavine, Cmira, ošiljenih Vrbanovih špic. Ali se rokoval z »drznim fantom« Jalovcem, si zaželel po Kopiščarjevi ali Hanzovi poti na Prisojnik, se vzpel po Kremžar-jevi na Kočno, čez Križ na Skuto - steze, na katerih izkušen gornik res uživa, čeprav gore po višini in pomenu ne dosegajo Triglava. Po lepoti pa si lahko podajo roke. Z »lastno silo« je pa tako: res stopamo z nogami, hodimo pa z glavo. Posebno tisti planinci, ki niso vešči večurne hoje, naj v gojzarje ne pozabijo obuti še kanček zdrave pameti. Čeprav je Triglav, vklenjen v jekienice in kline varnosti, »dosegljiv vsakomur« (ceno si postavi vsak sam), so poti od vznožja do njegovega temena kar dolge. Pa še poln nahrbtnik nas vleče k tlom. Kaj bi nas ne, ko pa vanj nismo naložili samo hrane, pijače in rezervnega perila, ampak še vse težave in probleme, ki nam v dolini grenijo NABIRANJE MOČI ZA PREŽIVETJE V DOLINI vsakdanjik! S politiko vred. Kar spomnite se, o čem vse ste se pogovarjali med potjo, ko so vam žgoleli ptički nad glavami in je studenček tiho žuborel nekaj korakov od steze in so rože preplašene umikale svoje žametne cvetove pred trdimi podplati in.,. Premlevali ste gospodarske probleme, razpravljali o strankah, o plačah, o... »O čem pa naj bi se pogovarjali, če ne o tem, kar nas žuli, boli?« hočete vedeti. ALI SPLOH MORAMO GOVORITI? Ko obiščemo koncertno dvorano, da bi se sprostili in uživali ob poslušanju glasbe, molčimo. Še na misel nam ne pride, da bi med Beethovna, Griega ali Chopina vpletali reči, ki so zunaj dvorane sicer pomembne za nas. Narava je pravzaprav največja koncertna dvorana. V njej letni časi s soncem, vetrom, dežjem in nevihtami pišejo svoje simfonije. Mi pa: ko gremo v gore, z besedami razbijamo to glasbo. Gore ob vsej tej naši dolinski majhnosti molčijo. In morda, zazrle v daljne spomine, prisluškujejo, kdaj bo skozi tišino zazvene! drugačen korak. »Le ljubezni odkrijejo gore vse svoje bogastvo in globino svoje duše. Hočejo celega moža; popolno vdanost, srčnega poguma in resničnega navdušenja. Tedaj tudi vračajo ljubezen z ljubeznijo in kogar ljubijo, povzdignejo, narede ga velikega in močnega.. Oči so jim jasne, opazujejo ostro. In če spoznajo, da te niso privedle srčne želje, temveč moda, šport, gizda-vost ali slučajna muhavost, tedaj se nejevoljne odenejo z obledelimi barvami, nezaupljivo skrivajo svoje zaklade ter postanejo ponosne, mrzle in neme,« je zapisal klasik gorohodništva dr. Julius Kugy. LJUBEZENSKI SPEV GORAM MOJCA KRŽE Ozri se od morja: v bleščečem jutru se rišejo obrisi dvatisočakov. Sprejmi izziv, sprejmi povabilo: »Pridi, pridi! Pridi že vendar, no!« Prek mejne ločnice si. V začetku še v osrčju kmetij - razpadlih ali obnovljenih; in iz teh že v zgodnjem svitu diši po domačem kruhu. In ako pravi čas potrkaš na pravo okno, ti za dobrodošlico in srečno pot postrežejo še s skodelo kislega mleka. Potem pa le na pot... Znoj, veliko znoja - in že si ves odišavljen s planinskim parfumom. Iz tebe kar puhtijo dnevne skrbi, kruto pehanje za denar in tekmovanje s časom. Pot ti lije po licih, zaliva oči, da vidiš že kar mavrično nebo. Zaskrbljen si, ali ti bo še uspelo izključiti tempiran ritem vsakdanjosti. Premišljuješ in se zavestno oddaljuješ od doline. So pihaš, vse globlje vdihuješ ostrejši, čisti zrak. Pospešeno utripanje srca in prve bolečine v prsih. Pljuča se upirajo ostremu zraku, niso navajena, da kaj takega še obstaja. Steješ vdihljaje in izdihljaje, da umiriš dihanje, da upočasniš obremenjevanje srca. Le čemu naj tik-taka kot tempirana bomba, ko lahko počasi, željno sprejema kisik v svoje celice! Pa še vse bolečine v križu, stegnih, kolenih -kaj bi naštevala! Pa vrtoglavica in kratkotrajna onemoglost; od višine se ti zvrti, pa ne padeš nikamor. IZOBILJE DOŽIVETIJ Za seboj imaš tri do štiri ure hoje, organizem se postopoma aklimatizira in lovi enakomeren ritem svojega delovanja. Prvi šok je mimo, verjetno tudi višina okoli 1500 metrov. Narava se spreminja... Kmetije so ostale v zatrepu doline, mešani gozd s svojo senco je kakor zelena preproga v dnu. tudi macesni ob stezi, ki se ti priklanjajo in te nežno ščegetajo po vratu, se že izmikajo tvojim očem, in vsa pisana flora, paleta vseh barv... Omamljen si od pogledov in vonjav. Spotakneš se ob prvi kamen: samo da še za trenutek obstaneš in se zazreš v cvet. v kima-jočo čašo in morda uzreš kapljico rose v njej, Naužil si se prvih lepot, prešel zadnje zelene preproge. Tla postajajo vse bolj ošiljena, delovanje vode je opaziti na vsakem koraku. Pot se vije samo še navzgor; položno po mulatieri, utrudljivo po melišču in šodru, Še najbolj zračno, hitro in izzivalno ob klinih in jeklenici. S police na polico, vedno meter višje, pogledi v dolino pa so vse globlji in v jasnem dnevu bi jo kar zaobjel z dlanjo. Pst, kamen se proži! Ne, !e trop gamsov je v skalovju. Človeški korak jih zdrami in od strahu se razkropijo na vse strani. Z nove razgledne police se zatopiš v zeleno modre očice v dnu. Jezero kot na dlani, odsev sončnih žarkov na gladini. Kakšna fantazija med sivo razbeljenim skalovjem! Ta divji, redkeje obiskani svet je poln presenečenj. Škraplje, žlebiči, kamene stopnice, metrske razpoke in še globja brezna, pa strelski jarki in na kile želez ja... Globoko vzdihneš, kaj več ne moreš spraviti iz sebe. Besede se zatikajo v grlu, kot bi želel sporočiti ljubezenski nape v. Ganjen si, raz nežen, težko sprejemaš vse, kar se dogaja okoli tebe. Takšnega izobilja ne doživiš vsak dan, ta bela apnenčasta divjina te prevzame. Kakšni balvani, koliko skalnih samotarjev, koliko naravnih oken in vrat. kar pač v domišljiji bolje razločiš, Popotništvo brez mej_ »Popotništvo prek meja- - tako se Je glasil leta T984 moto zahodnonemškega popotniškega združenja, kar Je bita bolj telja kol realno upanje. V zadnjih letih pa so se odprle številne meje, tudi za popotnike, nato se Je celo v železni zavesi pojavila velika razpoka: na avstrijskem Gradisćanskem Je bile od 12. oktobra 1905 možno na evropski pešpoti E4 peš prestopiti madžarsko mejo z nahrbtnikom na ramenih, medtem ko je meja sredi Nemčije, ki bi Jo tako števlinl zahod-nonemski (In seveda Se bolj vzhod none m šk I) popotniki radi prestopili, ostala zaprta. Dandanašnji Je čisto drugače. Meja Je odstranjena, kot bi jo podrl vihar: zdaj Nemci po Nemčiji ne potujejo prek meja. ampak brez meje. Na Cisto miren način so izginili obzidje, pregrade, zapore in bodeča žica, minska polja, električni plotovi En smrtne cone. Prve sprostitve so se pokazale že spomladi leta 19S9, ko je na povabilo nemške popotnlške zveze Iz Saarbrück-na prišla na obisk delegacija Iz Vzhodnega Borilna, pozneje pa je lahko delegacija iz Vzhodne Nemčije sodelovala na popotnišketn dnevu v Zahodni Nemčiji. Nato so se dogodki začeli odvijati z bliskovito naglico, Prišlo je do vrste srečanj, še preden so iz nekdanjih vzhod no nemški h pokrajin nastale zvezne debele enotne Nemčije: v začetku bolj zasebni stiki, predvsem še društev ob meji, potem pa tudi uradna srečanja bolj znanih združenj z obeh strani nekdanje meje. Zdaj lahko Nemci z nekdanjega Vzhoda in Zahoda neovirano potujejo po svoji deželi In seveda tudi po vseh drugih državah nekdanjega kapitalizma in socializma: evropsko popotništvo gre deloma res prek mej, deloma pa je telo brez mej. koliko.,. vsega. Nalagano in odlagano milijone let, da se lahko danes povzpenjamo na vrhov vrhove. Globok priklon tisočakom! Ali se zavedaš svoje ničnosti v primerjavi z razsežnostjo teh orjaških masivov? Kamen, ki dolgo kljubuje vremenskim neprilikam, jim ni kos: tudi neživa narava živi. Kako kljubuje šele človek - ne le vremenskim, temveč vsečlove-škim neprilikam. Človek res zmore ogromno, ko le začuti signal po preživetju. ČAROBNI NAPOJI Jasno nebo zakrijejo črni oblaki, iz daljave se že sliši grmenje in vse bližje švigajo strele. Sekunda - in ulije se. kot bi se oblak utrgal. Če še vedno kje preprijemaš je ki en i ce, te stisne pri srcu in si kar sam določaš prostor, kjer bo stala spominska plošča - »Zdrsnil, ko je strela udarila v steno in naelektrila jekleno vrv.« Smrt, spokojna smrt; a govorilo bi se: »Norec, kaj mu je bilo trebat Tako mlad, tako poin življenja. Nesrečnež!« Ta mladi nesrečnik pa je smrt sprejema! drugače. Tu, kjer je preživel nešteto dni in večerov, doživel nič kol i ko vzhodov in zahodov, preštel na tisoče zvezd in sanjal s polno luno, kopiči! v sebi spomine za pravi roman, navezal stike in se poslavljal z nasmehom na licih in poljubom na ustih, tu se je počutil res svobodnega, mogočnega, in tu ga je brez bolečin doletela usoda. Padec, dolg sekundo, morda dve, v katerih se je zavrtel cel film preteklosti, še zadnji krik ali vrisk se je odbil od skal, ki ga niti budno uho oskrbnika v podivjanem dnevu ni moglo prestreči. Smrt je blizu, a življenje še bližje, in ko se tako po dve- ali triurnem divjanju razjasni, moraš zatisniti oči: svetloba te zaslepi in privaditi se ji moraš. Počasi, počasi spregle-daš in se sprašuješ: »Je vse to resnično? Mar ne sanjam?« Pokrajina je en sam bleščeč kristal. Cilj pa tudi ni več daleč. Vrh, imenovan tako ali drugače, še vedno hipnotično vabi na vzpon. Če se vmes predolgo zasediš v koči, te noge kar težko ponesejo na vrh. Pa kaj zato! Stolp, železni križ ali kamnita piramida. Za ves trud si poplačan z nepopisnim razgledom; če pa tega ni, se ravno tako radostiš, zavriskaš, če je le še moči in glasu v tebi. Tu ni prostora za osamljenost; si med enako čutečimi ljudmi, ki z roko v roki nazdravljajo tem skalnim masivom in soncu. Bogatejši si za novo doživetje, v sebi čutiš moč in željo, da se poln poleta vrneš v dolino, tu prebrodiš teden dni in se nato izpraznjen vrneš nazaj - vedno po nova doživetja, ker je to postalo tvoje vodilo življenja, ker je še toliko poti neprehojenih, v tebi pa toliko hrepenenja. Čutiš energijo ali pa nemir in kratkomalo moraš iti. Dokler v sebi zaznavaš ta občutja in jih krepiš, veš, da je obdobje staranja še daleč. Ga loviš, a se mu tudi pritajeno izmikaš. Kot bi spil čarobni napoj: počutiš se mlad in ostati želiš večno miad. Pravzaprav nočeš priznati, da nosiš vsako leto eno leto več. LEPOTA JESENI IZLET NA BLEGOŠ MOJCA IPAVEC Že predlansko jesen sem si želela na Blegoš. Pravzaprav sem nekomu obljubila, da ga peljem. Pa je šla jesen mimo in prav kmalu bi šla tudi lanska. Ujeli smo še zadnji vlak, kajti kočo pod Blegošem zaprejo konec oktobra. Bil je lep sončen dan, morda zadnji tako lep v tej mokri jeseni. Peljali smo se skozi megleno Cerkno in dalje proti Črnemu vrhu. Megla je počasi zaostajala za nami. Nihče ni vedel za pot. Po zemljevidu smo ugotavljali, da je ta pot s primorske strani najkrajša in najbrž tudi edina. Kako doigo bomo hodili, kljub temu nismo vedeli. Na ostrem ovinku široke asfaltne ceste stoji tabla z napisom »smučišče«, naravnost pa se odcepi makadamska cesta, ki je sicer za gozdno pot lepa, a bolj ozka. Prav malo časa smo se vozili po njej, ko smo se ustavili pri kažipotu na Blegoš. na katerem ni nič pisalo, koliko ur bo treba hoditi. Toda za to se nismo menili, saj je bila ura šele devet in do večera bomo gotovo tudi nazaj. Bili smo tudi izredno dobro razpoloženi, za nameček pa je skozi drevje še posijalo sonce Oprtali smo si nahrbtnike in počasi dobre volje krenili po cesti. S ceste smo zavili na stezo, mehko od odpadlega listja. Kar potihnili smo, le tu in tam se je kdo oglasil: »Kako lepo šumi listje!« PADEC V LJUBEZEN Tudi sama utihnem, se za hip ustavim in prisluhnem. V tišino odmevajo koraki, pod njimi pa šumi listje kot spomin, za vsakega od nas drugačen. Šele zdaj zagledam lepote tega jesenskega dne. Lepota jeseni. V vsem življenju, odkar sem odrasla, je bil to letni čas, ko sem se najbolje počutila. Že kot otrok sem imela najraje jesen, ko se listi navza-mejo najčudovitejših barv in zlatih odtenkov. Kakor bi jih hotel Bog še poslednjikrat ozaljšati, preden bodo odleteli in umrli in jih bo veter raztrosil kdo ve kam. Jesen je čas za samotna tavanja, pa tudi za ljubezen. »Branko, da ne padeš v ljubezen!« ogovorim sopotnika, ki stopa poleg mene in s svojo duhovitostjo zabava celo druščino. »Veš, to so nevarni kraji za ljubezen! Saj se gotovo spomniš Presečnikove Mete iz Cvetja v jeseni, ki je tu nekje pod Blegošem doživela svojo veliko ljubezen, tako veiiko, da je morala zaradi nje umreti Le da je bilo to nekje na gorenjski strani,« Veselo se zasmeje in pravi, da zanj skoraj ni nobene možnosti več. »Nekje drugje sem padel v ljubezen,« reče veseli in hudomušni Trentar. »Toda mene že ves čas nekaj drugega skrbi,« prav resno govori naprej. »Rad bi vedel, kje je stala Šarevčeva sliva. Gotovo je bila tudi ta na gorenjski strani. Res da jo je Meta posekala, toda denarja vendar ni našel še nihče.« Vsi se mu iz srca nasmejemo. »Saj to je pravi literarni krožek!« se oglasi nekdo drug. »Raje poglejte malo na desno!« Na visoki, mogočni smreki, malo odmaknjeni v gozd, je stala tabta z napisom: Koča 15 minut. Preblizu je bilo! Saj to ni nobena hoja, smo bili kar malo razočarani. Toda kar je, je. Bomo pa na vrhu več časa. Koča stoji na čudoviti jasi prav pod vrhom Blegoša. Kakor čuvarji jo obdajajo visoke in mogočne smreke. Zelo lepo in skrbno je urejena, da malo takih. Trava okrog koče je še vsa zelena in tako enakomerno pokošena, kot bi jo porezali s škarjami. Pred nobeno vilo v mestu ni tako živo zelene trave. ŽIVE RAZGLEDNICE Časa smo imeli na pretek, zato smo vse dopoldne posedali na soncu. Tudi okolica je lepo urejena in pred kočo stojijo prav mične mize in klopi. In veliko jih je. Šele popoldne smo se odpravili proti vrhu. Pot je dokaj strma in ob deževnem vremenu verjetno nič kaj prijetna. Nas pa je spremljal sončen dan in tudi čas nas ni priganjal. Sam vrh Blegoša pa je čisto drugačen kot je videti z naše strani, saj je na vrhu prava ravan. Kar dolgo smo bili tam zgoraj. Pred nami je ležalo Škofjeloško pogorje z nešteto vasicami, obsijanimi z opoldanskim soncem, Z vrha Rati-tovca je v sonce mežikala koča, videli smo Porezen in tam daleč zadaj v smeri proti Ljubljani tudi Šmarno goro. Julijci pa so bili v megli in le težko bi ugotovili njih imena. Nazaj grede smo zadovoljni in veseli posedli na tisto zeleno travnato preprogo prav blizu koče in se predajali še zadnjim sončnim žarkom, ki so počasi izginjali za vrhovi smrek. Izlet smo sklenili z mislijo, da smo preživeli čudovit dan, in sicer proč od vsakdanjih skrbi in tegob današnjega časa. Počasi smo se odpravljali v dolino. Prijazna oskrbnika sta nam povedala, kakšno cvetje uspeva tod okoli, kje so prijetne izletniške točke, kmetije odprtih vrat, pa tudi na Porezen in Ratitovec se pride v enem dnevu, sta rekla. Poslovili smo se in obljubili, da bomo še prišli. Morda enkrat spomladi, ko bo gozd ob vznožju Blegoša spet ozelenel in bodo zelene jase posejane z rožami. Takrat si bomo spet privoščili počitek na gorski trati, sredi dišav, brenčanja in božanja toplega vetra, ki prinaša resnično zadovoljstvo. Spet je zašumelo listje pod našimi nogami. Za slovo nam je nekdo podaril še čudovito živo razglednico s Triglavom v ozadju. Popravek V lanski 10, številki Planinskega vestnika sta na strani 424 potrebni dve korekturi: • namesto 2,790 je pravilno 2,275 kHz; • naziva Bar i vox ne moremo pisati napol fonetično: prav je Barryvox. Franc Mulej. Ljubljana Lansko jesensko vreme na Kredarici_ Lanski jesenski temperaturni povpreček Kredarice, ki znaša -0,2°, je za 0,4" pod dolgoletnim jesenskim temperaturnim povprečkom. V padavinskem pogledu so bili trije jesenski meseci (september, oktober, november) prekomerno namočeni, saj so lanske jesenske padavine presegle normalno jesensko višino padavin Kredarice za 189%. Podrobnosti po mesecih so naslednje: Septembrski temperaturni povpreček, ki je znašal 2,2?, je bil za 1,6" pod normalno vrednostjo, tj. dolgoletno povprečno vrednostjo obdobja 1956-1985 Oktober je prvi jesenski mesec, ko temperaturni povpreček zdrsne poti ledišče. Letošnji oktobrski temperaturni povpreček, ki je znašal 2,4°, pa je bil kar za 2 stopinji nad normalno vrednostjo. Oktober je bil edini jesenski mesec s pozitivnim temperaturnim odklonom. Novembrski temperaturni povpreček je bil z —4,8" za 0,8" prehladen. Mesečni temperaturni ekstremi so bili v mejah doslej znanih absolutnih temperaturnih ekstremov. Najvišja septembrska temperatura je bila izmerjena zadnji dan v mesecu; znašala je 13,7°. Najnižja temperatura tega meseca je bila -5,0i:, zabeležena pa je bila predzadnji dan v septembru. Oktobrski temperaturni maksimum, ki je znašal 12,1c, je bil ugotovljen 11. oktobra, temperaturni minimum tega meseca pa je znašal -7,6e'. Izmerjen je bil 28. oktobra. Novembrski temperaturni maksimum je znašal 4,8° (dne 18. novembra), minimum pa -16.2° dne 30. novembra. Septembrski mesečni povpreček oblačnosti je znašal 6,5 desetin pokritosti neba. Bil je nad dolgoletnim povprečkom (5.6), Prav tako je bil oktober s 5,4 desetinami pokritosti neba nekoliko nad normalno vrednostjo (5,1). Novembrski povpreček oblačnosti (5,9) je bil neznatno nižji od dolgoletnega povprečka (6,0). Posledica povečane oblačnosti je bilo razmeroma skromno število ur s sončnim sijem. Helio-grat na Kredarici je v septembru registriral samo 119 ur sončnega sija, kar je komaj 31 % njegovega maksimalnega trajanja v tem mesecu. Oktobra je sonce obsevalo Kredarico 150 ur, kar je 44% od maksimalnega možnega trajanja. Novembra je dan že zelo kratek, zato je trajanje sončnega obsevanja krajše. Na Kredarici je bilo registriranih samo 114 sončnih ur, kar je 40% od maksimalnega možnega trajanja. Bila pa je Kredarica in njena širša okolica lansko jesen dobro namočena. Septembra je v 16 padavinskih dneh (vmes je petkrat tudi snežilo) padlo skupno 244 mm padavin, kar je 129% normalne vrednosti tega meseca. Oktober je bil s 326 mm še bolj namočen: oktobrska višina padavin je 171 % normalne vrednosti. V tem mesecu je bilo skupno 14 padavinskih dni. Ker pa je istega dne včasih deževalo in snežilo, izpade po meteorološki statistiki, da je bilo 12 dni z dežjem in 11 dni s sneženjem. - Najbolj namočen je bil november. Za ta mesec so namerili 527 mm padavin, kar je 266% normalne vrednosti. V tem mesecu je bilo 18 dni s sneženjem, enkrat pa je vmes še deževalo. Septembra je samo 7 dni prekrivala Kredarico skromna snežna odeja. Njena največja višina je merila samo 7cm (dne 24. septembra). Oktobra je bilo 15 dni s snežno odejo, katere največja debelina je merila 60 cm (dne 30. in 31. oktobra). Novembra pa je Kredarico ves mesec prekrivala snežna odeja, ki se je proti koncu meseca krepila in bila med 28. in 30 novembrom debeia 210cm. Med 26, oktobrom in 4. novembrom je Slovenijo zajela močna padavinska ujma. Te dni je na Kredarici v celoti padlo 396,0mm padavin, največ pa 1. in 2. novembra (101,7 in 103,0mm). Glede na strm relief so se padavine, ki so padle kot dež, naglo odtekle. Le v višjih legah je snežilo. Dnevna višina padavin se je z večanjem nadmorske višine večala. Tako je bila skupna višina padavin obravnavanih desetih dni največja na Kredarici, kjer so namerili skupno 396mm padavin. Skoraj polovico manj padavin je padlo na Planini pod Golico (200,4 mm), najmanj pa v dolinskem dnu, v Ratečah. Na Krvavcu, katerega nadmorska višina je med Kredarico in Planino pod Golico, je padlo 290,5 mm moče. Na srečo je v višjih legah samo snežilo. Meja sneženja se je polagoma zniževala, tako da je z začetkom novembra pričelo snežiti tudi v dolinskem dnu, v Ratečah. Sneg je tudi v dolinskem dnu za nekaj dni obležal in s tem zmanjšal vodnatost Save. Počasno taljenje snega v dolinskem dnu pa ni več bistveno povečalo vodnatosti Save in poplavna ujma, ki je povzročila ogromno škode, se je počasi umirjala. □r. France Bern at »Pot, ki ji ne vidim konca-'_ Pravzaprav bi bil najenostavnejši en sam stavek, poln superlativov; imenitna knjiga o imenitni športni poti! Vendar bi bilo to kljub vsemu le premalo, kajti če steče beseda o Tomu Česnu in njegovi knjigi z značilnim naslovom »Sam«, človeku zastaja dih: alpinistično neizobraženemu iz čistega občudovanja, poznavalcu zaradi globokega spoštovanja. Tomo Česen je namreč prvi v svetu prestopil mejo mogočega. Knjiga »Sam« je torej pripoved z besedami, predvsem pa s čudovitimi fotografijami o Če-snovem curriculumu, je pripoved o izjemni osebnosti, kakršnih je v zgodovino svetovnega alpinizma, vse od začetkov do danes, zapisanih komaj peščica. Začelo se je pred petnajstimi leti, vrhunec pa pomeni sanjski vzpon prek slovite tri kilometre visoke južne stene himalajskega velikana Lotseja. Ta vzpon, ki ga je sloviti tirolski alpinist Reinhold Messner napovedal Seie za tretje tisočletje, je odjeknil po vsem svetu kot pravi alpinistični boom. Dosa-njan je bil sen številnih alpinistov, predvsem naših s pokojnim Alešem Kunaverjem na čelu, in zdaj imamo v tej divji sleni Slovensko smer. posvečeno Aleševemu spominu. Knjiga »Sam« ni knjiga običajnih dogodkov, ampak je to pričevanje o neizčrpni volji, premagovati samega sebe in svoje povsem Človeške slabosti (Tomo Česen sicer trdi drugače, ko pravi: »Če premagaš samega sebe, ostaneš poraženec«). To je knjiga, kakršne doslej še nismo imeli priložnost vzeti v roke. To je knjiga, ki ima sicer popisano prvo stran, zadnje pa še ne: Tomo Česen še ni rekel zadnje besede. In zdaj še nekaj podatkov. Knjiga je vrhunski tiskarski izdelek, prava umetnina, za kar imata zaslugo tiskarna Mladinska knjiga in njen vodilni grafik Ljubo Juvan. Je tudi knjiga vrhunskih fotografij, katerih avtorji so poleg Česna še Janez Skok, Janko Kokalj, Xavier Murin o, Nejc Zaplotnik in Mario Colonel. Oblikoval in tehnično uredil jo je Peter Kobal, založila pa radovljiška Didakta. Predgovor ji je napisal Tone Škarja, vodja slovenskega odpravarstva in nedvomno naš največji živeči poznavalec himalajskega gorstva Naj vas za konec vse, ki imate radi gore, ki imate radi igro senc in svetlobe, ki imate radi lepo besedo, povabim, da to knjigo vzamete v roke. Ne boste je kar takoj odložili. Mitja Košir Pustolovščina odkrivanja in iskanja lepote_ Pred kratkim izdana knjiga Staze Černič »Poti v brezpotja« je dobrodošlo branje v Času. ko se zdi, da se čar pustolovščine odkrivanja in iskanja lepote zaradi vsesplošnega napredka in padanja tabujev v alpinizmu odmika v najvišja in najmanj raziskana gorstva sveta. Avtorica je dobro znana povojnim generacijam slovenskih gornikov in bralcev Planinskega vestnika, saj so bili njeni spisi med najvidnejšimi in najbolj branimi. Z dejanji in z besedo je razširila marsikatero obzorje našega takratnega gorništva. Po mnogih letih je refleksija njenega bogatega gorniškega življenja izšla tudi v knjigi, ki bo marsikoga prijetno presenetila. V uvodnem »Potovanju skozi čas«, ki sodi tako na začetek kot na konec pripovedi in ga moramo, preden odložimo knjigo, še enkrat prebrati in podoživeti, splete rdečo nit svojega odnosa do gora in nas med čarobnim srečanjem s kavko popelje iz okvira dojemanja besed. Prva doživetja v domačih gorah so v naslednjih poglavjih napisana še nekoliko zadržano, dokler ne zaživijo hkrati z gorniško podobo avtorice. Sledimo ji v najvišje evropske gore, ki so bile v prvih letih po vojni našim alpinistom manj znane in težje dosegljive, kot nam je danes Himalaja, Naravo je Černičeva najgloblje doživljala na samotnih poteh, lepota pa ji je bila pomembnej- ša od dosežkov, čeprav ji tudi pomembnih alpinističnih dejanj nI manjkalo. Med vrhunce knjige vsekakor sodi doživet zapis o izjemni preizkušnji v zaiedeneli steni Aiiefroi-de. Nenadno poslabšanje vremena je Černiče-vo skupaj s petimi francoskimi alpinisti vkovalo v led tik pod vrhom ene od najzahtevnejših alpskih sten. Težaven vzpon se je sprevrgel v boj za preživetje in le splet okoliščin, od naporov reševalcev do trdoživosti ujetih alpinistov, je privedel do srečnega zaključka. Dramatični dogodek je takrat odmeval po vsej Franciji, Černi-čevi pa je kasneje uspelo prepričljivo u besed it i veličino in usodnost vzpona, reševalne akcije in srečnega preživetja. »Poti in brezpotja« so prepletena z razmišljanji, ki so ponekod simpatično vznesena, drugod globoka in trezna, pa tudi z drobnimi, a pomembnimi doživetji in spoznanji, v katerih bo marsikateri goram naklonjeni bralec lahko spoznal del sebe. Morda najlepše in najbolj pomenljivo sporočilo pa je skrito v »Chamoniški pravljici«: »Srce jo sliši, pravljico. Besede pa je ne morejo povedati .. .<• Černičevi je z veliko mero topline in odkritosti ponekod uspelo ponuditi občutljivemu in dovzetemu bralcu doživetja in spoznanja, ki so tudi v gorah pomembnejša od dejanj in dogodkov. Ob tem delu je treba povedati, da zbirka Domače in tuje gore pri založbi Obzorja žal počasi pojema. Omenjena knjiga Staze Černič je bila lani edina, izšla pa je v skromni nakladi 1000 izvodov. Takšna literatura ima pri nas zanesljivo širok krog bralcev, literarni poskusi naših gornikov pa so v zadnjem obdobju tudi dokazali, da premoremo zanimivo in kakovostno pisanje. Menim, da je poleg zmanjšane kupne moči potencialnih bralcev glavni razlog za usihanje tiskanja in prodaje takih knjig nesposobnost in (ali) nezainteresiranost nekaterih založb, da bi dobre knjige z gorniško tematiko ustrezno predstavile in prodajale. Branje knjige »Poti v brezpotja« bo užitek in globoko zadovoljstvo pravim ljubiteljem gora in lepe besede; omejencem, kakršni dandanes mnogoštevilno lazijo po pohlevnih gorskih poteh ali pa telovadijo v strmih stenah, pa bo morda vsaj malo razširilo obzorja doživljanja gorskega sveta. Iztok Tomazln Društvena glasila_ Po dolgem Času so spet izšle Sledi, 13. številka glasila PD Gorazd Zavrnik Medicinske fakultete v Ljubljani, ki sicer izhaja občasno, To številko sta s pedantno natančnostjo zdravnikov in preudarnim premislekom gornikov uredila Lovro Stanovnik in Marjan Kordaš. - Tako uvodnik kot prvi daljši prispevek v publikaciji sta naravnana na lanskoletne politične spremembe pri nas in na obujanje nekaterih spominov iz gora in izpod njih, ki so bili doslej prepovedani - pa se je v gorah tudi vidno ohranilo marsikaj, kar je moralo biti v dolinah zabrisano, pozabljeno pa niti tu niti tam ni bilo nič. - Poleg tega so v Sledeh izpod peresa Andreja Mašere opisane štiri zavarovane plezalne poti, na Košutnikov turn, na Veliko (Koroško) Babo, na Krn in po Bambergovi poti na Triglav. Enako vsestransko poučna sta prispevka Andreja Barage "Kaj če me piči kača« (ki ga bomo v eni od prihodnjih številk ponatisnili v Planinskem vestniku) in Polža (ki je psevdonim za enega od urednikov) »Gorsko kolo - da ali ne?«. Na koncu društvenega giasila so še opisi lanskoletnih planinskih izletov tega društva in napoved izletov za letošnje leto. - Poudariti velja, da so Sledi verjetno najbolje urejevano društveno planinsko glasilo v Sloveniji, prispevki v njem pa tako tehtni, da bi se morala kar z večino od njih seznaniti najširša planinska javnost Konec lanskega leta je Izšla 6. številka 15. letnika Informatorja PD Viharnik iz Ljubljane, ki je velik del posvečena proslavljanju društvenega jubileja - 15-letnici delovanja, katerega osrednji dogodek je bila proslava v Kamniški Bistrici. Ob tem je v publikaciji prispevek iz kronike društvenih izletov »Sama z vodnikom pod dežnikom« Jožice Virant, prispevek »Vodniški krst mlajšega pionirja« izpod peresa babice Mihaele ter »primerjalni« poročili o delu društvenih markacistov iz lanskega leta in iz leta 1976. Ob vesteh, izbranih iz drugih planinskih virov, ki bi lahko zanimale Vihamike, je vredno omeniti še prispevka o slovenskih zavarovanih in zdravilnih rastlinah. - številko Informatorja je uredil Jože Končan. Izšli sta tudi 6. in 7. številka informativnega biltena članov PD Onger iz Trzina »Vongrčki», ki ju je v nakladi 200 jzvodov pripravil uredniški odbor v sestavi A. Čičerov, A. Česen in M. Planko. Šesta številka je v celoti (en list formata A4) posvečena Tomu Česnu, s katerim je objavljen krajši intervju, osrednji del 7. številke pa je namenjen informaciji o ustanavljanju posebne planinske skupine za zahtevnejše podvige v gorah, na primer za trekinge v najvišja pogorja sveta, za raftinge po divjih gorskih rekah, za jadralno padalstvo, zmajarstvo, ekstremno gorsko kolesarjenje ali hojo po brezpotjih. Člani te skupine naj bi se skupaj tako teoretično kot praktično posebej pripravljali na te podvige, za prihodnja leta pa imajo že konkretne načrte: trekinge v Nepal, Ande, na Kavkaz in Islandijo. Kogar zanima takšna dejavnost, naj se pozanima pri A. Čičerovu, Bergan-tova 1, Trzin, 61234 Mengeš, - Poleg tega je v tej številki Vongrčkov predstavljena še 97-iet-na Minka Mali Tekla, ki jo dobri znanci imenujejo Štarnpiljka: ta leta preživlja v Domu upokojencev v Kamniku in je vesela vsakega pisma. Naposled je v tej številki društvenega glasila objavljen še okvirni program letošnjih društvenih izletov in program zahtevnejših letošnjih tur, Izšel je tudi bilten mladih planincev PD Lisca iz Sevnice in PD Radeče »Tamar '90«: v tej dolini so namreč imeli lansko poletje mladi planinci obeh društev svoj letni tabor, ki se ga je udeležilo 60 učencev osnovnih šol iz Radeč, Boštanja, Sevnice, Tržišča in Krmelja in 16 članov tabornega vodstva. Eden od namenov tabora je bil, da se udeleženci praktično usposobijo za gibanje in hojo v gorskem svetu v poletnih razmerah, poudarek pa je bil na praktičnem delu. Opraviti so ture na Srednjo Ponco, na Sleme, Vršič in Mojstrovko, na Jalovec in Kotovo sedlo, v Grlo, Malo Pišnico in Kranjsko goro ter v Planico. Na teh turah so poleg pravil za hojo po gorskem svetu spoznali še gorsko rastlinstvo in živalstvo, na predavanjih pa so zvedeli marsikaj o liku planinca, o hoji v gore, planinski opremi, nevarnostih v gorah, osnovah orientacije In prve pomoči. V biltenu »Tamar '90" so opisani vtisi s tega tabora. Srce in oko Obzornik Prešernove družbe »Srce in oko«, ki od vsega začetka posveča planinstvu in gomi-Štvu nasploh veiiko pozornost, je v lanski novembrski številki na naslovni strani objavil fotografijo Vikija Grošlja »Zadnji metri pod vrhom Everesta«, ki jo je avtor posnel 10. maja 1989, na straneh revije pa je daljši prispevek istega avtorja »Na vrh boginje matere Zemlje in nazaj v življenje«, v katerem Grošelj opisuje svoj in Splitčana Stipeta Božiča vzpon na Mount Everest, ki je v makedonski odpravi (tej sta se oba alpinista pridružila) zahteval smrtno žrtev. Urednik revije Janez Kajzer je Grošlju dal na voljo kar 10 velikih revijalnih strani za to zanimivo opisovanje. Nasploh je mogoče opaziti, da se vse več slovenskih založb zanima za planinsko literaturo: redkokatera založba še ni izdala kakšne gorniške knjige in redkokatera revija ni natisnila kakšnega članka o planinstvu. To je za širjenje planinske Ideje vsekakor nadvse spodbudno. Najvišje od čustev_ V Innsbrucku je začela izhajati nova revija -dvomesečnik za gorniški šport, divje vode in jadralno padalstvo, ki ga izdaja založba Bergfex. Gre za novo nemško revijo za gorništvo, ki najprej pade v oči že zato, ker je po formatu večja od drugih, ki so zdaj na trgu, ki pa hoče biti tudi vsebinsko večja, kot napoveduje že naslov: revija se namreč imenuje »Everest. Najvišje od čustev«. Za velike besede gre torej, ki so podčrtane z uredniškim uvodnikom: revija naj bi bita v resnici na tem področju prestižna in naj bi dajata več kot konkurenca. Takšna je tudi napoved za drugo Številko: v njej naj bi objavili ekskluzivne barvne reportaže, ki naj bi jemale dih, bile pa bi s področij dejavnosti na divjih vodah, jadralnega padalstva, jamarstva, športnega plezanja in na koncu koncev tudi klasičnega alpinizma, kot napoveduje založnik Helmut Pinggera. Opozarja, da bodo teme vseskozi nadvse pestre, da bodo opremljene s številnimi odličnimi barvnimi fotografijami, da bodo objavljali reportaže o jadralnem padalstvu v največjih višinah in predstavljali poklicne športnike s področij, ki jih pokriva revija, da bodo poiskati ozadja nekaterih zgodovinskih dogodkov in seveda opisovali tudi dogodke, ki so navidez vsakdanji, v resnici pa mnogo več kot to. Kljub plastičnemu ovoju se potem v reviji vendarle predstavi že znano in videno doživetje, poleg tega pa so nasveti in informacije deloma malo kratke sape. Pa saj je na Everestu na koncu koncev nekoliko redek zrak... Nebesa in pekel hkrati_ Dva moža vlečeta 92 dni svoje 90 do 120 kilogramov ležke sani po beli neskončnosti Antarktike, Šest ali sedem ur dnevno hodita ali poskušata, da bi ju poganjali njuni jadri, podobni tistim za zimsko surtanje. Eden od njiju je vedno hitrejši in mora šklepetaj© z zobmi vedno Čakati ter postavljati šotor, da potem skupaj zlezeta vanj, kuhata, jesta in spita, naslednji dan pa se vse to ponovi. Ali je o tem dovolj gradiva za 391 strani knjige, ki bi lahko pritegnila bralce? Kaže, da je, kajti najnovejša knjiga Reinholda Messnerja »Nebesa in pekel hkrati« (Himmel und Höhle zugleich) gre dobro v prodajo. Kot smo že pisali, se je zamisel o prečenju Antarktike peš, brez tehničnih pomagal, porodila Messnerju decembra leta 1986, ko je plezal na Vinson Massiv, najvišjo goro Antarktike. Prepričan je bil, da bo v izkušenem nemškem popotniku po ledenih prostranstvih in pomorščaku Arvedu Fuchsu našel idealnega partnerja. Fuchs je poleti leta 1989 že peš prikorakal na Severni tečaj in je hotel isto leto prav tako peš priti še na drugi tečaj. Oba, Messner in Fuchs, sta se zavzemala za ohranitev antarktičnega okolja in za ustanovitev »Naravnega parka Antarktika«, glavni motiv za njuno pot pa je bil vsekakor pustolovščina in dokazovanje, da lahko na koncu koncev človek čisto sam pride na konec sveta. Messner opisuje v tej svoji knjigi med drugim svojo dromomanijo, stalno željo po hoji, tudi v najtežavnejših pogojih. Ledena puščava nikakor ni dolgočasna. Zastru-gi, do meter visoke trde in ostre zapreke iz napihanega snega in ledu, menjava zasneženih predelov z ledenimi polji in ledeniškimi razpokami, takšna je bila pokrajina. Včasih ju je jadro nosilo do sto kilometrov daleč na dan, včasih sta naredila komaj nekaj kilometrov aii pa sta morala ves dan preživeti v šotoru, ko je bila zunaj vidljivost nič metrov. Od časa do časa, ko je bilo jasno vreme, so se jima kazale verige antarktičnih gorâ in med njimi velikanski ledeniki: »Vsak ljubitelj narave bi nama lahko zavidal te razglede,« Čudeže svetlobe na antarktičnem nebu primerja Messner z Dantejevo Božansko komedijo. Kajpada Messner v svoji najnovejši knjigi prepleta svoja in Fuchsova doživljanja z dramo polarnega raziskovalca Scotta: Angleži so umrli marca 1912, leta le malo pred taborom, ki bi jih rešil, Messner in Fuchs sta 12. februarja 1990 dosegla svoj cilj - in biia vesela in žalostna hkrati. Na tej poti se je dogajala tudi majhna, a pomembna drama med Messnerjem in Fuchsom, med južnotirolskim kmečkim sinom in severnonem-škim pomorščakom, med priganjalcem in zaviralcem. Messner bi sicer želei kot solist sam narediti vse, tudi prečiti Antarktiko, ker pa to ni biio mogoče, je potreboval človeka z navigacijskimi znanji in izkušnjami mornarja. Dopolnjevala sta se kljub nesporazumom. Tudi po potovanju sta ostala velika prijatelja, Messner pa zdaj svojega sopotnika še bolj ceni, kot ga je na začetku poti. Težava na poti je bila edinole tempo: za Messnerja je tek telesni užitek, ta tek pa mora biti tako hiter, da čim hitreje doseže svoj ciij. Tukaj na Antarktiki pa je moral čakati; izračunal je, da je bil vsako uro za 15 minut hitrejši od Fuchsa in da bi lahko na koncu poti v istem času naredil 500 kilometrov več od svojega sopotnika. Tako se je razvilo razmerje med priganjačem Messnerjem in zaviračem Fuchsom. Od prvega dne dalje se je Fuchs neprestano pritoževal nad hitrostjo, toda hitreje ni mogel hoditi. Na Južnem tečaju pa sta se moža objela: kljub različnim navadam in težavam sta bila vendarle na tej poti idealna partnerja, čeprav Fuchs svojega tempa ni spremenil do konca poti - niti med jadranjem po hitrosti Messnerju ni bil kos. Zadnja Messnerjeva knjiga je napisana zgledno. V njej je popisana neverjetna pustolovščina in razmerje med dvema moškima, ki sta se odločila toliko Časa potovati po belih prostranstvih. To prostranstvo je v knjigi plastično predstavljeno tako v besedilu kot s fotografijami. Najbolj svete gore sveta_ Vsepovsod po svetu so svete gore, ki veljajo za sedeže bogov, duhov in demonov. Izvor številnih gorskih kultov je vsekakor v predstavah ljudi, da je sedež božanstev v nebesih, od koder gledajo na zemljo. Zato marsikje smatrajo, da je Človek na gorskih vrhovih bližje božanstvom in božanskemu. Tako je razprostranjena tudi predstava, da se božanstva kažejo v nevihtah, neurjih in hudih urah okoli najvišjih vrhov, kjer se nevihtni oblaki dotikajo zemlje. Sveta gora, kjer se dotikata nebo in zemlja, naj bi bila središče sveta. V globini takšne gore naj bi bile skrite neizmerne moči. Precejšen det religiozne zgodovine človeštva je povezan z gorami; pri tem naj se spomnimo samo na goro Sinaj. Pa tudi številni miti in legende so se doslej spletli okoli gorâ, predvsem okoli tistih, ki zaradi svoje izoliranosti aii osamljenosti štrlijo iz pokrajine (Ararat) ali pa so zaradi svoje simetrične oblike drugačne od okoliških gorâ. V knjigi z 216 stranmi, 68 barvnimi in več kot sto črno belimi fotografijami in devetimi dvobarvnimi zemljevidi, ki jo je izdala Verlag für Sammler iz Gradca (knjiga stane 680 šilingov), je torej predstavljena vrsta po vsem svetu najbolj znanih in najpomembnejših svetih gorâ, ki imajo že od nekdaj magično in privlačno moč in kamor že stoletja romajo verniki. Glede na to, da je po svetu ogromno svetih gorâ, so v tej knjigi naredili izbor, tako da je mogoče v prvem zvezku najti opise naslednjih gorâ: Olimp, Atos, Parnas, Ararat, Sinaj, Kailasa, Nyancen Than-gha, Burhan Haldun, Wu Ti Shan ter Fudži in Miwa. Šestkrat prek Himalaje_ V založbi Steiger je izšla knjiga Hansa Koppa »Šestkrat prek Himalaje«, 212 strani debela knjiga z 32 barvnimi celostranskimi fotografijami in številnimi črno belimi slikami. Avtor je eden iz skupine ljudi, ki so jih internirali v indijskem mestu Dehra Dun, ki pa jim je po ponesrečenem begu pozneje vendarle uspel beg v prostost, v Tibet, Ko je skupinica ljudi dosegla Tradiin, ki se zdaj imenuje Zhongpa, je imela te megleno upanje, da bo dobila dovoljenje za potovanje dalje v Lhaso. Koppu je bilo čakanja dovolj, ločil se je od svojih dveh tovarišev in odšel proti jugu, v Nepal, ki je takrat veljal za nevtralnega. Upal je, da bo tam dočakal konec vojne in svobodo. Vendar je bila nepalska vlada tako pod vplivom in pritiskom Anglije, da so ga izgnali. Tako so ga ponovno internirali v Dehra Dunu. Med svojim begom je Kopp šestkrat prekoračil glavni greben Himalaje, zato se knjiga tudi tako imenuje. Na svoji poti iz Tradüna v Katmandu je Kopp prišel v Lo Mantang in je bil menda prvi Evropejec, ki je dosegel to majhno kraljevino, ki je za tujce še dandanašnji zaprta. Kopp je bil najverjetneje tudi prvi Evropejec, ki je šel prek Kali Gandakija in prek prelaza Gorepani. Kopp v svoji knjigi opisuje številna doživetja na tej poti in prav skromno popisuje svoj delež pri uspelem begu. Zato pa bralec nič manj ne čuti vseh pustolovščin, ki so bile takrat v resnici še prave pustolovščine. Tisti bralec, ki gre zdaj v Himalajo, si lahko živo predstavlja, kaj vse je Kopp doživel takrat. Kopp seje rodil leta 1910 v Jugozahodni Afriki, Posledice prve svetovne vojne so pripeljale do njegovega bega v goščavo. Pozneje je prepotoval velike dele jugovzhodne Evrope in Orienta. Tudi potem, ko so ga spustili iz Dehra Düna, ni zdržal v Evropi. Spet je šel na tuje, v Indijo, kjer so usposobljene inženirje potrebovali za gradnjo jezov na rekah v indijskem delu Himalaje. Kopp zaključuje svojo knjigo s pripombo, da lahko diha samo tedaj, ko padejo pregrade, ko se odprejo meje in ko kličejo daljave s svojimi lepotami, skrivnostmi in čudesi. To bralec tudi čuti iz vsake vrstice njegove knjige. Tako ga prevzame knjiga, da bi kar takoj zavezal nahrbtnik in odpotoval proti Himalaji. Knjiga stane 42.30 marke. draštegGn® nmfloo Levstikova pot s Kučanom_ Štiri teta ni dolga doba, a ta lepa jesenska pot nam je že šta »pod kožo-. Že četrto leto prihajamo na Martinovo soboto v Litijo, da se udeležimo pohoda po Levstikovi poti, ki jo je pisatelj lepo opisal v Popotovanju od Litije do Čateža. Ker pot ni višinsko zahtevna, se je lahko udeležijo vsi, ki čutijo največ zdravja prav v nogah (za vsakega 25 kilometrov tudi ni mačji kašelj). Največ je seveda mladine. Letos nam je to hojo popestril mož z vrha Milan Kučan - in ko ga takole gledamo z ramo ob rami in skupaj z njim mešamo blato in listje po poti, pozabimo na njegovo »profesijo« in ga za tisti dan sprejmemo medse med navadne po-hodnike, ker pa je tu še Martin, nam pa tisti »gospod" komajda gre z jezika. V Čatežu na prireditvenem prostoru že vse vre od dobre volje. Kaj tudi ne bi, saj je vprašanje, kdaj bo spet tako sladka letina. Predsednik republiškega predsedstva Milan Kučan nam protokolarno prebere tisto, kar že delno vemo, nazdravi z moštom (kar pa to ni več bii) in zopet postane naš. Z njim se dâ prav po domače pokramljati, pa še na tisoče avtogramov je vmes razdelil. stane Levstikova pot_ Po hladnem in meglenem vremenu se je začel 10, novembra četrti pohod po Levstikovi poti od Litije do Čateža, za Libergo in vse do cilja pa je bilo sončno in prijetno. Na startu v Litiji je bilo vse brez kakršnekoli gneče ali živčnosti, saj je bila organizacija planincev in Litijanov dobra. Ko smo prišli na Libergi do gasilskega doma, je bilo prekrasno poslušati zvoke glasbe ter vonjati vonjave toplih napitkov, kuhanega fižola in še marsičesa drugega. Kolona se je od tod razvlekla, saj je bilo obiskovalcev nekaj tisoč, in sicer vseh starosti, še največ pa učencev okoliških šol. Lepo je bilo že na Libergi, še lepše pa v Moravčah, kjer so ponudili prav vse, kar premorejo v tej prelepi vasi, postavili pa so celo plesišče. Od tod smo nadaljevali pot proti Čatežu, kjer so udeležence spet pričakali s toplimi pijačami; to se je zgodilo tudi že pred vzponom v Čatež. Ta del pohoda je bil še najprijetnejši, ker smo zavili z makadamske ceste. Ker so nas vabili zvoki glasbe iz Čateža, vzpon sploh ni bil težak in je celo spodbujal, da bi čimprej prišli na cilj, kjer so pregledali kontrolne dnevnike in podeljevali pismena priznanja za tretje sodelovanje na pohodu, medtem ko je že na startu vsak udeleženec dobil priložnostno priponko. Nekaj planincev-železničarjev iz Zagreba se je iz Čateža napotilo še v Trebnje na Dolenjskem, kajpada peš, vodil pa jih je Rudi Likar, ki je šel le do Velike Loke. Od tam so se tudi Zagrebčani odpeljali - do Sevnice in od tod dalje v Zagreb, med potjo pa je beseda še pogosto nanesla na dobro organizacijo tega pohoda. Josjp Sakoman 28 značk dolge transverzale_ V Sestavljenem PTT podjetju Slovenije je bila 26. novembra lani prisrčna slovesnost, na kateri sta predsednika domicilnega odbora Josip Novak In predsednik transverzalnega odbora Martin Prevorčnik podelila osemindvajsetim planincem, ki so to ieto dokončali pot po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije, značke za prehojeno pot. Martin Prevorčnik je v svojem nagovoru poudaril skrb transverzalnega odbora in PTT podjetij v Sloveniji za redno vzdrževanje najdaljše transverzalne poti v Sloveniji ter izrekel željo, da bi po njej hodilo in spoznavalo zgodovinske, kulturne In prirodne znamenitosti čimveč ljudi, zlasti mladih. V enaindvajsetih letih je nad 1000 kilometrov dolgo pot od Gančanov v Prekmurju do Slavnika v Slovenski Istri prehodilo 564 planincev in drugih pohodnikov. Vsi, ki so pot prehodili, so bili zadovoljni, kar potrjujejo pisma in pohvale pohodnikov ter tudi to, da so jo nekateri prehodili večkrat. Med lanskimi pre- jemniki značk jih je kar devet, ki so transverzalo prehodili večkrat. Kar petnajstkrat jo je doslej prehodil znani gornik Slavko Krušnik iz Ljubljane, ki mu je odbor za transverzalo podaril v znak priznanja najnovejšo knjigo Toma Česna »Sam«. Osemkrat je pot prehodila Vida Pliber-šek iz Ljubljane. Razveseljive so bile pozdravne besede namestnice generalnega direktorja_Sestavljenega PTT podjetja Slovenije Julke Žibertove; hkrati s čestitkami prejemnikom značk je obljubila, da bodo slovenska PTT podjetja še naprej skrbela za transverzalo kurirjev in vez i sto v, s katero so ptt delavci zgodovinsko povezani. Dragica Ro meto va, pobudnica za ustanovitev transverzale in prva predsednica domicil nega odbora, je v imenu transverzalnega odbora podelila častni znački transverzale PTT servisu iz Ljubljane, ki že nad 20 let vzorno skrbi za vse pripomočke na transverzali, in Rajku Ger-doviču, dosedanjemu direktorju PTT podjetja Novo mesto, ki je dolgo vrsto let skrbno podpiral prizadevanja transverzalnega odbora. Prejemniki značk, med katerimi so bili kar štirje iz Hrvatske, so v pogovoru s predstavniki transverzalnega odbora in PTT podjetij predlagali marsikaj koristnega za izboljšanje transverzalne poti ter obudili spomine na prijetne trenutke in lepa doživetja na tej poti. Milivo) Djuric iz Splita pa je svoj transverzalni dnevnik sklenil takole: »Kaj povedati o transverzali kurirjev in vezistov? Za Slovensko planinsko potjo je to najdaljša in najlepša slovenska transverzala. Ponekod so manjkali žigi, ponekod je bila pot bolj slabo označena, ponekod so bile težave s prenočevanjem, toda vse to se pozabi, ostanejo samo lepi spomini iz mnogih čudovitih slovenskih krajev...« , . _ . ' Jože Dob rak Počitniško razmišljanje_ Zimske počitnice, ampak kakšne! Deževne I Ves dan se prekladam po postelji. Saj se da dolgčas pregnati tudi drugače: vzameš knjigo, se učiš; ampak to mi ne gre. Zato se vležem v posteljo in buljim v steno. Zagledam koledar, nekaj lepega: sliko severne triglavske stene, obsijane s soncem. Spominjati se začenjam lepih doživetij in prijetnih spominov z izletov, ko smo obiskovali najbližje vrhove. Zopet se spomnim na omamne vonjave in prelepe barve naših gorskih cvetic, ki dajejo hladnim skalam toploto. V ušesih mi je še vedno ostala glasba ptic, ki te spremljajo na poti in so sestavni del prelepega gorskega sveta, tako različnega od tistega, iz katerega prihajamo. Drugačne niso le rože, ptice in zrak, ampak smo tam drugačni tudi ljudje. Veliko bolj smo prijazni, odprti, veseli, sproščeni in pripravljeni pomagati drug drugemu. Z neznanci, ki bi jih na cesti niti ne pogledali, se sedaj pozdravimo in celo spregovorimo nekaj besed, na koncu pa si zaželimo srečno pot. Drobne neprijetnosti, ki bi doma povzročale veliko jeze, so tu le vzrok za smeh. Kot da bi v nas živeli dve osebi: ena za med ljudi v mestu, druga zaživi šele v gorah. V tej mirni naravi smo bolj pozorni na glasove in šume. Opazimo tudi najmanjše živali. Pravi ljubitelji gora hodimo počasi, saj se nam navadno nikamor ne mudi. Imamo čas za opazovanje drobnih živalic, ki prečkajo pot, ogledujemo si čisto, modro nebo, vrhove košatih smrek -ampak če bolje pogledamo, čisto na vrhu silijo v nebo le Še ošiljene snežno bele skale. Po hribih so tudi planinske koče. ki so za krajši ali daljši čas zavetišče in postajališče planincem. Tu si od poči jejo ali prespi jo. Želim si, da bi vsi obiskovalci gora spoštovali »hišni red« v tem lepem planinskem svetu. Alenka Pteninšefc. 7. b, Lesce »Moraš iti prav na vrh planine...« Vzgojnovarstveni zavod H, Ch. Andersen in PD Integral sta ob koncu lanskega šolskega leta že tretjič organizirala planinski tabor cicibanov na Planini pri Jezeru. Toplo junijsko sonce je pokukalo izza oblakov, ko so cicibani, štiri tovarišice in dva planinska vodnika pomahali mamicam, očkom, dedkom, babicam, sestricam in bratcem ter se odpravili na pot proti Gorenjski. V treh kombijih je bilo slišati le vesel otroški pogovor. Otroci so vedeli, da se odpravljajo v gore, večina otrok pa je življenje v gorah le malo poznala. Pripeljali smo se do Planine Blato, kjer so nas čakali trije konji - nosači, ki so nam odnesli prtljago. Majhne nahrbtnike s čutaricami čaja pa smo si oprtali na rame in pogumno zakorakali proti Planini ph Jezeru. Da smo lažje hodili, smo se nekajkrat ustavili, se odžejali in pot je bila spet lažja in hitrejša. Po enoumi hoji so otroci zagledali kočo, si oddahnili in prve besede otrok so premagale ves napor: »Oh, kako lepo je tu gori!« Popoldne smo raziskovali okolico, si ogledali lovsko kočo, opazovali planinsko cvetje. Ko so otroci opazovali naravo, so se v malih glavicah neprestano pojavljala vprašanja, zakaj je zlatica tu tako majhna, zakaj ni listnatega gozda, kako se imenuje tisti vrh in podobno. Pri odgovorih sta bila tovarišicam in otrokom v veliko pomoč prijazna planinca Miha in Marjan. Koliko čudovitih cvetlic smo videli naslednji dan na izletu na Planino Lazi Vendar jih nismo trgali. Ko smo v sredo pojedli zajtrk, si napolnili čutarice in se pripravili na celodnevni izlet, smo bile tovarišice kar malo zaskrbljene: bodo vsi otroci zmogli dolgo pot do Sedmerih jezer? Miha je skrbno pripravil vrvi, tovarišice smo se še enkrat prepričale, da imajo vsi otroci primerno in varno obutev in podali smo se na pot. Do prvega počitka na Dednem polju smo jo zmogli brez težav. Počasna hoja, primerna za vse naše planince, predvsem pa želja, da vidijo Triglavska jezera, je bila večja od dolge in naporne poti. Preko Planine Ovčari je in Proda, nas je pot pripeljala do Sedmerih jezer. Male očke so žarele od veselja, ves trud je bil poplačan s prelepim razgledom in čudovitim občutkom, da smo zmogli naporno pot Slišati je bilo le otroško občudovanje in vzdihovanje: »Oh, kako je lepo! Ko bi me moja mamica zdaj videla, kam sem prišel! Tudi moja mama misli, da sem še dojenček, ki še hoditi ne zna!« Blagoslavljanje ali ne?_ Dne 5. avgusta lani so blagoslovili Češko kočo. ob tej priložnosti in ob podobnih verskih obredih v naših gorah pa so se nekateri planinci začeli spraševati, ali naj bi v prihodnje po nekdanjem običaju blagoslovili vse objekte v gorah, ki jih bo zgradil človek, ali pa bo to prepuščeno pobudi lastnikov. Obstaja splošno prepričanje, naj bi nemara postavili v gorah križe, kapelice in podobne verske simbole le tam, kjer so jih po vojni na silo odstranili in so bila ta dejanja 5. avgusta lani ati blagoslovitvi Češke koče: pri oltarju Bine Vengust, Drago Kozo Is In Tomaž Banovec. Foto; Franci Ekar deležna tihega zgražanja planinskih krogov, drugje pa po možnosti ne bi postavljali ničesar in bi poskušali naravo ohranjati nedotaknjeno. Nikakor pa planinskih zavetišč ne bi smeli deliti na blagoslovljena in neblagoslovijena: tako ena kot druga so zatočišča vseh gornikov ne glede na njihovo čisto osebno politično ali versko prepričanje. Po dobri malici, občudovanju teh planinskih lepot in počitku, ki je trajal, dokler so otroci želeli, smo se začeli pripravljati na povratek. Miha je pripravil vrvi, otroška radovednost pa je vsak njegov gib skrbno spremljala, ko je otroke drugega za drugim skrbno navezal. Pogumno smo se podali po melišču navzgor in skrbno pazili na vsak korak, da ne bi prožili kamenja. Ko smo plezali po strmih stopnicah, vklesanih v skalo, je v koloni vladala tišina; vsak pogled, korak aii beseda je biia namenjena le opozorilu, da vrv, na kateri so bili otroci navezani, ni dovolj ali pa je preveč napeta. Nepopisno navdušenje in ponos je bilo čutiti med otroci, ko smo priplezali na vrh. »Sedaj smo čisto zares prav planinci!" so se pohvalili. Ko smo ob povratku zagledali kočo na Planini pri Jezeru, je glasno otroško vriskanje naznanilo naš prihod. Tovarišice smo si tedaj oddahnile in si mislile, da otroci samo še povečerjajo in že jih bo premagal spanec. Pa ni bilo ravno tako. Po večerji so se igrali ob koči in na nobenem otroškem obrazu ni bilo videti utruje- nosti. še pozno v noč je bilo slišati pogovore o čudovitem izletu. Pa s tem še ni bilo konec naših izletov. Odpravili smo se še na Planino Viševnik in v Medvedjo jamo, kakor so jo otroci poimenovali. Na večer pred odhodom so nas obiskali starši. Za popoldne smo ob jezeru pripravili kres. Ko je zagorel, smo skupaj zapeli, nato pa nas je čaka! še planinski krst. Otroci so jo z vrvjo dobili po zadnji plati, vsakomur pa smo izbrali tudi planinsko ime. Tako je naš šestdnevni tabor na Planini pri Jezeru minil v zadovoljstvo vseh; tovarišic, planinskih vodnikov, staršev in predvsem otrok. Ko smo se poslavljali od oskrbnice Francke, kuharice Marije in pomočnika Tomaža, smo si zaželeli snidenja prihodnje leto. Naj zaključim z mislijo, ki jo je 10-letni Gašper, ki je bil z nami na Planini, pisal svojim prijateljem v Ljubljano: »Naše planine so prava lepota. Ni to tako, ko iz mesta gledaš na planine, to moraš iti prav na vrh planine, da doživiš pravo leP°t0'" Zdenka Peklaj 45 Vojkova koča na Nanosu spet odprta Vojkova koča na Nanosu je od 16 novembra dalje ponovno odprta za obiskovalce. Zaprla je bila približno dva meseca zaradi nujnih prenovitvenih det, saj v takem stanju, kot je bila, ni več zadovoljevala pogojev za poslovanje. Zato je UO Planinskega društva Postojna sklenil, da kočo obnovijo. S pomočjo delovnih organizacij iz naše občine je uspelo zbrati potrebna finančna sredstva. Gradbeni odbor, ki mu je predsedoval Ljubo Miklavčič, je vodit vsa gradbena in prenovitvena dela, ki so trajala dva meseca in bila zaključena do roka. Koča je v resnici v celoti obnovljena, vrednost del in opreme znaša okrog milijon dinarjev. Obnovljena in opremljena je kuhinja, ki ima še priročno skladišče in pregrado za pomivanje posode, nova je centralna kurjava, sanitarije za osebje in posebej za goste, nova točilna miza in nove obloge v sobah ter nova oprema. Obnovljena je zunanja fasada, nova je betonska plošča v pritličju, prav tako je nova vsa električna napeljava, pa še kaj. Tako bo poslej v koči možno nuditi kvalitetne gostinske in prenočitvene zmogljivosti v zadovoljstvo vsakega planinca, ki se bo tu okrepčal ali prenočil. Za zimski čas oziroma ko bo koča zaprta, je zgrajena posebna soba za planince. Ob ponovnem odprtju je bila v koči manjša slovesnost, ki jo je začel starosta postojnskih planincev in častni predsednik PD Postojna Ivan Rozman. Poleg planincev so se slovesnosti udeležili tudi predstavniki delovnih organizacij, ki so finančno omogočili obnovitev koče. Zbranim planincem in gostom je o pomenu opravljenih del za planinstvo spregovoril Zdrav-ko Zmitek. Ob tej priložnosti so najzaslužnejšim pri obnovi koče podelili planinska priznanja. Novi oskrbnik koče je Ivan Biščak, ki je veliko pomagal in se trudil pri delih za obnovo koče. Viktor Jentek Planinsko srečanje treh republik Predstavniki planinskih zvez Slovenije, Hrvatske ter Bosne in Hercegovine se sestanejo vsako leto na delovnem srečanju; lansko je v začetku novembra pripravila Planinska zveza Bosne in Hercegovine na Crepoljskem in Jaho-rini v bližini Sarajeva. Obravnavali in izmenjali smo stališča in izkušnje o nekaterih pomembnih vprašanjih, s katerimi se srečujejo vse tri planinske organizacije. Precej časa smo se pogovarjali o položaju planinske organizacije po večstrankarskih volitvah v treh republikah. Vse tri planinske zveze so se opredelile kot nadstrankarske organizacije, ki se ne bodo pridružile nobeni politični stranki kot kolektivni član. Podpirale pa bodo vse programe in aktivnosti, ki so pomembne za člane planinskih društev in planinsko organizacijo kot celoto, zlasti še napore za varovanje okolja. Pripadnost članov planinskih društev političnim strankam (ali pa nobeni) je njihova osebna zadeva; za planinsko organizacijo je pomembno, da sprejemajo njen statut in da se po njem ravnajo Planinska organizacija pa si mora pri novih oblasteh s svojim delom, aktiv- nostmi in s sodobno naravnanim programom sama, brez posrednikov izbojevati ustrezno družbeno pomoč in si še naprej zagotoviti ugled, ki ga je dosegla v dolgoletnem življenju. Veliko časa smo namenili Planinski zvezi Jugoslavije, ki že več let preživlja težko krizo. Sedanji neustrezen statut PZJ ne daje možnosti, da bi to stanje uredili, saj vsebuje taka določila, ki niso več v duhu današnjega časa, kot npr. enoletni mandat predsednika, obvezno kroženje predsednikov po vrstnem redu vseh zvez itd. Vsi navzoči smo bili mnenja, da je treba to stanje razrešiti najpozneje v šestih mesecih. Bodoče povezovanje planinskih zvez mora biti le koordinacija skupnih interesov republiških planinskih zvez. Predstavniki planinskih zvez Bosne in Hercegovine ter Hrvatske so poudarili, da se moramo zahvalili edino Tomažu Banovcu, sedanjemu predsedniku PZJ, da Planinska zveza Jugoslavije sploh še obstaja. Na prihodnji seji predsedstva PZJ bosta obe zvezi predlagali podaljšanje mandata sedanjemu predsedniku Tomažu Banovcu, planinske zveze Hrvatske, Slovenije ter Bosne in Hercegovine pa bi pripravile teze za novo vsebinsko in organizacijsko koordinacijo (zvezo) med planinskimi zvezami, ki bi jih ponudile kot svoj predlog drugim planinskim zvezam. Predstavnike planinskih zvez Bosne in Hercegovine ter Hrvatske je zanimalo gospodarjenje v planinskih postojankah v Sloveniji. Seznanili smo jih z letošnjimi ocenami uspešnosti sezone, akcijo »Iščemo naj prijetnejše planinsko domovanje«, načrti za ekološko sanacijo, politiko gradnje novih postojank, kadrovskimi rešitvami itd. V Bosni in Hercegovini so vse planinske postojanke nerentabilne, precej pa je takih tudi na Hrvatskem. Iz pogovora bi lahko ocenili, da so temu vzrok slab obisk, nizke cene, pa tudi to, da planinski organizaciji ne prejemata usire-zne pomoči za to dejavnost iz republiških in občinskih virov. Slovenski planinci smo predstavnike obeh zvez povabili na skorajšnje posvetovanje, ki ga pripravlja gospodarska komisija PZS o aktualnih vprašanjih planinskih postojank. Predstavniki Planinske zveze Hrvatske so nas seznanili s pripravami na podaljšanje evropskih pešpoti prek te republike. S predstavniki odbora evropskih pešpoti so se dogovorili o podaljšanju E-6 od Kastava pri Reki prek gora nad jadransko obalo do Črne gore, E-7 od Kumrovca prek Slavonije do Donave pri Iloku, in E-4, ki pride iz Madžarske, prek Baranje in Slavonije do Srema. To težavno in obsežno nalogo bodo začeli postopoma uresničevati, potrebno pa bo več let, da bo v celoti uresničena. Vse tri poti pa s tem še ne bodo prišle do cilja; potrebno jih bo nadaljevati prek Črne gore, Makedonije, Srbije in Vojvodine do grške, bolgarske in romunske meje. O tem bodo spregovorili na prihodnji seji predsedstva PZJ. Mnogi pohodniki po evropskih pešpoteh bodo prav gotovo pozdravili odločitev Planinske zveze Hrvatske o podaljšanju evropskih pešpoti prek Hrvatske. Na srečanju smo se pogovarjali tudi o gibanju članstva, ki raste, članarini, kadrovskih problemih, vzgoji in izobraževanju, odnosu šol do planinstva, ki je v BiH negativen, izboljšanju informiranja javnosti o našem delu, če želimo večje razumevanje družbe, pa tudi o drugih vprašanjih delovanja planinskih zvez. Planinski prijatelji iz Bosne in Hercegovine so nas popeljali tudi na vrhove severno od Sarajeva in na Jahorino. Med hojo po zasneženih planinskih poteh smo lahko izmenjali planinske izkušnje. Prihodnje srečanje bo spomladi 1991 pripravila Planinska zveza Slovenije. Jože Dobnik Mednarodno sodelovanje mladih Koprčanov_ Mladi planinci Obalnega planinskega društva iz Kopra že več let sodelujejo z vrstniki iz različnih držav. Lani so se udeležili dveh mednarodnih srečanj v Italiji in Avstriji. Oktobra so se udeležili srečanja, ki ga je organiziral mladinski odsek italijanskega planinskega društva 3. oktober pod imenom Oktober na Tržaškem krasu. Tu so bili tudi avstrijski planinci iz Celovca. Smoter srečanja je bii poleg ogleda doline GlinšČice in razgledne Rilkejeve poti proti Devinu predvsem navezovanje stikov mladih planincev treh dežel. Kot že velikokrat se je tudi tukaj pokazalo, da imajo mladi manj težav pri navezovanju stikov kot odrasli in glavno zavoro - nepoznavanje jezika - spremenijo v izhodišče za pogovor. Organizatorji srečanja so se zeio potrudili za naše dobro počutje in v svojih govorih velikokrat poudarili pomembnost dobrih odnosov s sosedi. Na srečanju so bili tudi pianinci - predstavniki tržaških Slovencev, ki niso vključeni v italijansko planinsko društvo iz Trsta. Že pred nekaj leti je mladinski odsek navezal stike tudi z avstirjskim društvom OTK iz Železne Kaple in se od takrat udeležuje njihovih poletnih taborov. Lani je bil tabor v Železni Kapli avgusta, poleg nas pa so se ga udeležili tudi Madžari, Bili smo tako navdušeni nad njihovo gostoljubnostjo, odlično organizacijo, raznimi dejavnostmi, ki so nam jih pripravili poieg hoje v hribe, da se skoraj nismo zavedali, kdaj je bil teden naokrog. Če želimo, da mladi različnih držav navezujejo stike, jim moramo omogočiti, da se srečujejo. Veliko resnice je v besedah, ki jih je izrekel nekdo na srečanju v Trstu: "Najprej postanejo prijatelji mladi ljudje, nato odrasli. To prijateljstvo se prenese in krepi tudi z njihovimi otroki.« Tatjana Pavi Id Izlet v neznano - na Kuk Jesenski čas je ravno pravšnji za organizacijo izletov v neznano. S takim izletom društva ponavadi zaključujejo planinsko sezono. Je pa res, da je za udeležence tak izlet nekaj vznemirljivega in pričakujočega. Vodnika poznamo že vnaprej, ne vemo pa za smer oziroma cilj. Sobota. Vremenska napoved je bila ugodna, celo zelo ugodna. Kar oddahnem si. Vsaj to! Jutro v Ljubljani je bilo megleno in turobno. vendar smo prihajali na zbirno mesto pod uro malo bolj veselo kot običajno ob rani uri. Stisk roke, plašen pozdrav nekaterih - in že smo polnoštevilno zasedli prostore v avtobusu. Vodnik s pomočnico je bil spredaj - kot se spodobi. Prvih nekaj minut vožnje smo seveda ugibali, v katero smer gremo. Ko nam je bilo jasno, da se peljemo proti Primorski, pa nam je Živko razdeli! lističe, na katere naj bi napisali, kateri vrh bomo osvojili. Večina nas tega predela ne pozna dobro, zato je bilo nepravilnih odgovorov več kot pravilnih. Vodnik se je samo skrivnostno nasmihal in nam sproti razlagal zanimivosti krajev. Pot je bila za večino zanimiva, saj smo se nekateri prvič voziti po tej cesti ob desnem bregu modro zelene Soče od Tolmina naprej. Še pred poldnevom smo se pripeljali do Kobarida. Mesto Kobarid leži v prelepi dolini, obdani z vrhovi in ima tudi muzej s spomini na prvo svetovno vojno. Pod strokovnim vodstvom smo si ogledali slike, ostanke orožja, maketo borb in film, ki je res domiselno zmontiran. Ob poslušanju razlag in ogledu filma se postaviš Čisto v drug čas in si iskreno želiš, da ne bi bilo več vojne in hudih dni. Po ogledu muzeja smo krenili tudi na ogled kostnice, ki so jo postavili Italijani v spomin na svoje padle vojake. Zgradba je na čudovitem prostoru s pogledom na celotni Kobarid in je bila dograjena leta 1938. V njej so niše z ostanki padlih vojakov, znanih z imeni in činom, ostanki neznanih vojakov pa so v skupnih grobiščih. Vseh je tu pokopanih 7014 vojakov. Po ogledu kostnice smo se z avtobusom odpeljali skozi Kobarid na desno stran doline, tu pa smo že videli, kam gremo. Livek! Cesta je asfaltirana, pozimi tu tudi smučajo, pa smo z avtobusom prišli precej visoko, do stražami ce, kjer smo pustili avtobus in jo peš mahnili na vrh Kuka, visokega 1351 metrov. Prekrasen razgled! V muzeju smo gledali in poslušali, kje so bile bitke, od tu pa smo te kraje tudi videli. Vrhovi so bili obsijani s soncem, zasneženi, in zdelo se mi je. da so čisto blizu. Ponujali so se nam Porezen, Vogel, Rodica, Kobilja glava, Batognica, Krn, Jalovec v daljavi, Kobariški Stol. Nekateri smo obujali spomine, kje smo že hodili. Videle so se poti od Planine Razor pa vse do Kobaridskega Stola. Nazaj smo se vozili po desni strani Soče. V Kanalu smo se ustavili, našli s pomočjo domačinke prijetno gostilnico, se okrepčali in spet odpeljali naprej proti Novi Gorici. Zavili smo na cesto proti Colu, kjer smo na sedlu pri gostilni »Vodnjak« imeli dogovorjeno večerjo Ker je bilo potrebno dalj časa čakati nanjo, smo se ob muziki domačih godcev zavrteli in skoraj pozabili na lakoto. Kapljica pa tudi ni bila od muh! Malo smo peli, jedli, piti, plesali, se pogovarjali, pa je že vodnik dal znak, da bo potrebno iti proti domu. Izlet je bil zelo dobro izbran. Veliko smo videli, slišali in doživeli. Zaslugo za vse to ima seveda vodnik Živko Tuta iz PD Viharnik. Marinka Petantli Jecelj izjava ob uspehu Štremfljevih Ob vrnitvi odprave Alpe Adria iz Nepala je predsednik Planinskega društva Kranj Franci Ekar v svojem imenu ter v imenu upravnega odbora in vseh članov tega društva čestital vsem članom odprave, še posebej pa članoma PD Kranj Mariji in Andreju Štremflju, ki sta kronala odpravo s popolnim uspehom. »Že posebno smo veseli in srečni,« je dejal predsednik PD Kranj, »da prav kranjski alpinisti skrbijo za kontinuiteto kakovosti klasičnega in himalajskega alpinizma. Zakonca Štremfelj in še posebno prof. Marija sta vnesla nove diamantne dosežke v zlato knjigo kranjskega planinskega društva.« Martinova nedelja v Arnovem selu Že osmič je lansko pozno jesen Planinsko društvo Brežice organiziralo Martinovo nedeljo, tokrat v Arnovem selu nedaleč od Artič, Poleg domačinov so bili tam še planinci iz Zasavja, iz Samobora in kar okoli 50 p I an in cev-železničarjev iz Zagreba, ki so se v Brežice pripeljali s posebnim avtobusom. Najprej so si ogledali mesto in tudi železniško postajo, ki se jim je zdela lepa in predvsem zelo čista, v kolodvorski Še so meceni! V korist Planinskega vestnika so odstopili avtorski honorar Zdenko Vogrič, Gorica, 150 dinarjev, Jože Dobnik, Ljubljana, 300 dinarjev, Verena Mencinger, Lesce, 300 dinarjev, Karel Bajd. Kranj, 350 dinarjev, Darinka MadjanoviČ, Ljubljana, 500 dinarjev, Franci Ekar, Kranj, 600 dinarjev, Jože Stolcar, Medvode, 600 dinarjev, Jurij Ku-naver, Ljubljana, 1200 dinarjev, Miroslav Žolnir. Velenje, 250 dinarjev, Afbin Ven-gust, Ljubljana, 150 dinarjev, Pavle Šegu-la, Škofja Loka, 200 dinarjev, Gregor Klan-čnik, Ljubljana, 150 dinarjev. Vlado Motni-kar, Kamnik, 200 dinarjev, Milena Peče, Kamnik, 150 dinarjev, in OŠ XIV. divizije Senovo 150 dinarjev. V korist Planinskega vestnika je odstopil honorar od akviziterskih del v višini 540 dinarjev Peter Lavrič iz Mengša. V korist Gorske reševalne službe so prispevali Živko Cevgol, Dutovlje. 400 dinarjev, PD Železničar, Maribor, 564 dinarjev, in Helena Giacomelli, Domžale. 400 dinarjev. V korist PVP je odstopil avtorski honorar v višini 300 dinarjev Anton 0mef2a iz Ljubljane. Za Aleše v sklad je odstopil avtorski honorar v višini 900 dinarjev Tomaž Banovec iz Ljubljane Vsem tem darovalcem in vsem drugim, ki so izrecno želeli, da poimensko ne bi bili navedeni, se uredništvo Planinskega vestnika v imenu prejemnikov iskreno zahvaljuje. restavraciji so se okrepčali in počakali svoje vodiče-domačine, ki so jih po nezaznamovanih poteh peljali do lovske koče v Arnovem selu. Med potjo so jih domačini večkrat ustavili in jih povabili na kozarec pijače. V Arnovem selu so pripravili jedačo in pijačo in seveda ceremonial ob krščenju mošta v vino, čemur je dal posebno noto humorist iz Slovenskih goric. Udeležence je pozdravil tudi Ivan Tomše, župan občine Brežice, ki je sicer znan planinec iz Brežic. K veselemu razpoloženju so marsikaj prispevali tudi gostje iz Hrvaške, ki so muzicirali, na koncu pa so vsi skupaj peli slovenske in zagorske pesmi. Domačini so organizirali tudi tombolo, ki je bila kakor za koga srečna, vendar je tudi to prispevalo k še prijetnejšemu vzdušju. Domačini in organizatorji so prireditev pripravili na zavidljivi ravni. ilo&ip Sskomao Gremo na Javornik Ta sobotni dan mi bo še dolgo ostal v spominu: imeli smo planinski izlet, in sicer kljub mrazu, ki nas je močno oviral. Iz Črnega vrha nad Idrijo smo jo krepkega koraka ubrali proti Javorniku. Toda vrh je še precej daleč! Miha in jaz sva se pogovarjala bolj malo, saj so drugi dovolj motili gorski mir. Šele ob bonbonih smo oživeli; med tem prijetnim opravilom pa smo se trije izgubili. Vendar smo brez panike našli pravo pot. Po enournem pešačenju smo naleteli na sneg in se veselo" zakadili vanj, saj ga že dolgo nismo videli. Končno smo zagledali kočo, vendar zaprto. Groza in strah! Iz zagate nas je rešila sosednja hiša, kjer so nam postregli s čajem. Medtem smo spoznali tudi izdelovalca grabelj, ki nam je pokazal, kako jih dela. Nato smo najpridnejši pokukali še na opazovalni stolp na vrhu Javor-nika. Pogled je bil čudovit. Pod nami so se v ivju bleščala drevesa, veter je bril nosove in obraze ter pršel i v je v nas. Z Javornika smo se napotili čez Selo do Podkra-ja. Pot ni bila več zahtevna, zato pa toliko bolj ledena. Ustavili smo se in se sankali na polivinilu Ves breg je žarel od navdušenja in veselja. Pa se je pokazala dolina in z njo naš odhod iz prečiste narave. Bili smo kar nesrečni ob tem slovesu, Matitek Zu mer, 6-b OŠ Matija Vsljavec. Preddvor Mali oglas_ Gorniški dokumentacijski center v španskem Sabadeilu nas prosi za številke Planinskega vestnika, ki so se jim v preteklosti izgubile. Zal spodaj navedenih v našem arhivu ni več. Naprošamo vse, ki imate morda odveč št, 1/70, 9/71, 2/72, 2/73, 1/74, 1, 4, 5 in 9/75, 4/76, 2, 4, 5, 6 in 9/77, 1, 4, 12/78 in 10/79, da nam pomagate. Sporočite, katere številke imate in za kakšno ceno bi jih bili pripravljeni odstopiti oz. jih pošljite na naslov Planinska zveza Slovenije, Dvoržakova 9, 61000 Ljubljana; (telefon 312553).