Poštnina plačana v gotovini.
Cena 20.— lir
Spediz. in abb. post. I. gr.
DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst, ulica Machiavelli 22-11. - tel. 62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-e - tel. 30-39 — Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta 18 — CENA: posamezna številka L 20.	— Naročnina:
mesečno L 85, letno L 1.020. — Za inozemstvo: mesečno L 150, letno L 1.800. — Poštni čekovni računi:	Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
Leto IV. - Štev. 45
Trst - Gorica 10. novembra 1950
Izhaja vsak petek
Vse do prave meje
Med 1. in 5. novembrom smo v Trstu zopet doživljali dneve italijanskega prekipevanja. Prišli so gostje iz sosednje republike, odgovorni ministri in poslanci, rektorji italijanskih univerz in mnoge druge osebnosti. Nihče ne more niti ne sme oporekati Italijanom, da hočejo biti in ostati Italijani. Razumemo njihove srčne vezi, toda vsakemu čustvenemu doživljanju in izživljanju so v življenju postavljene navadno določene raiiimslce meje. Kar gre preko tega ni niti solidno, niti koristno!
Prišli so torej gospodje, zastopniki države, ki je podpisala in s tem priznala mirovno pogodbo, s katero je bilo ustvarjeno Svobodno tržaško ozemlje. Ti isti gospodje so pa pozabljajoč na to dejstvo odprto izjavljali, da bodo napenjali vse svoje sile, da bi to mirovno pogodbo porušili, da bi tržaško samostojnost čimprej likvidirali, da bi spravili naše mesto zopet v objem države, ki je posebno slovanskim narodnostim, ki žive na tržaških tleh, že .v 25 letih svojega gospodstva dovolj jasno pokazala, kakšne 'posledice ima njen objem. Ne vemo, ali je tako obnašanje v tuji hiši, kamor so omenjeni gospodje, v skladu z določili mednarodne olike, niti ne vemo, kako naj tako obnašanje podpira v tujih o-čeh zaupanje v trajnost obljub in moč zakonov države, ki s tako lahkoto v brk mednarodni dostojnosti gazi še svežo mirovno pogodbo.
Najbrž ismo pa s svojim mišljenjem na krivi poti, kajti ugotoviti moramo, da se je vse to godilo pod dobrohotnimi očmi Zavezniške vojaške uprave, s polnim sodelovanjem od nje odvisnih uradnikov in funkcionarjev. Krasne varuhe ima to naše Svobodno tržaško ozemljel Najvišje posvetne in cerkvene glave sicer pridno prejemajo njegovo plačo, a obenem tekmujejo med seboj, kako bi ga čimprej spravile s sveta. Pa naj bodo to govori in izjave »deželnega očeta« g. Palu-tana, mestnega župana Bartolija, juridične akrobacije »sijajnega rektorja« Cammarate, ali pa stiski rok zavezniških častnikov, ki tiho, a očitno odobravajo vse, kar se do-gaija. In vendar je nekje v mirovni pogodbi črno na belem zapisano, da mora guverner, a do njegovega prihoda Zaupna vojaška uprava, bdeti nad nedotakljivostjo in, neodvisnostjo Svobodnega tržaškega o-izemlja...
Ze nekaj jih je hodilo po tej evropski zemlji, ki so smatrali, da so mednarodne pogodbe navaden pa pir. Niso se zavedali, da sta pravo in eakon temelj družbe ter držav. Zavrgli so to pravilo, a v tistem trenutku so obenem zavrgli tudi sebe. Z lastnim nespoštovanjem svoje dane besede so si izpodkopali svoj ugled, zapravili so zaupanje, ki so ga drugi polagali vanje in človeštvo, ki teži nagonsko sigurnim prijemom, na katere se lahko zanese v težki življenjski borbi, si je potem drugje iskalo svoje ideale.
Ali se tu v Trstu zavedamo, da nas gledajo iz neposredne bližine narodi z druge strani železnega zastora? Da ugotavljajo na tržaškem primeru, koliko zaleže zahodna beseda in obveza? Ali se zavedamo da je Trst ena izmed predsob zahodnega \sveta, v kateri si Vzhod ogleduje, kako se na Zahodu spoštuje pisani pravni red? Ce se te ga zavedamo, potem v lastnem in teresu ne bi smeli dopuščati, da postanejo še neizbrisana mednarodna določila navadna krpa papirja, ki jo lahko trenutnim potrebam in propagandi primemo svojevoljno prikrojujemo in izpreminjamo, oddaljujoč se ne samo od njenega duha, temveč tudi od njene pisane besede!
Mesto, ki bi moralo na osnovi svoje mednarodne ureditve postati vez med Italijo in Jugoslavijo, izhodišče Srednje Evrope na morje, pri čemer ne bi Italijani, zahvaljujoč svojemu večinskemu položaju na Svobodnem tržaškem o-zemlju niti narodnostno niti kulturno prav nič izgubili, je zaradi kratkovidne politike onih, ki Oi morali bdeti nad tem njegovim poslanstvom, postalo žarišče ireden-tizmov, ki se ne zadovoljujejo več samo s tem, da si prisvajajo njegovo področje, temveč segajo še delj, preko njegovih meja. Ali na ta način koristimo ureditvi Evrope, in še posebno Srednje Evrope? Namesto da se istrasti pomirjajo, se tu v Trstu dopušča in podpira njihovo razpihovanje! Komur dose-daj še ni bilo jasno, ikam vodi taka politika, temu so to pokazali letošnji prvi novembrski dnevi. Z javnimi sredstvi finansirani uradni
Dzhodna Srednja Curopa
Predstavljajmo si Srednjo Evropo Ikot pravokotnik. Daljši stranici bi bili tokovi rek Ren in Njemen -Dnjester, prva na zahodu, drugi dve na vzhodu. Severno stranico bi tvorila Obala Severnega in Baltiškega morja, j/užno pa južna stran ■Alp in črta v smeri Reka - Zagreb -Beograd vse do ustja Donave.
Ako čez ta pravokotnik potegne-do diagonalo, ki bi potekala od Sčečina pa nekako do Vorarlberga, ga razdelimo na dva dela. Sever-nozahodni del bi tvorila današnja Nemčija, jugovzhodni del ipa bi se trazprostiral od Poljske do Jadrana in prorti jugu globoko na Balkan.
Med zahodnimi silami in Sovjetsko zvelzo se vodi še vedno borba iza ta prostor. Začela je leta 1945 v Titovi Jugoslaviji, ko so se politična preganjanja izvajala v velikem obsegu, da bi se pripravile volitve v skupščino, ki so z odobre-njem zahodnih opazovalcev pod nazivom Osvobodilne fronte privedle na oblast komunistično partijo Jugoslavije. Ista koalicija je bila u-stvarjena v drugih državah srednjeevropskega vzhoda. Najprej s Titovo osebno intervencijo v decembru 1945 in zatem s prihodom ruskih prokonzulov v Bukarešto (Višinski), Budimpešto (Sviridov), Sofijo, Varšavo in Prago. Procesi proti Petkovu in Maniu, kasneje proti Rajku in Rostovu, driavni udar v Pragi februarja 1948, so bi-stopnje v smeri končne sovjetske izgradnje oblasti. Tudi .Tita bi po vsej priliki doletela ista usoda kot Rajka in Kostova, da ni s hitrim ukrepom že okuženo Ozno pretvoril v čisto režimsko Udbo in tem iztrgal svojo državo, razume se predvsem iz težnje po samoohranitvi, iz političnega in gospodarskega objema Sovjetov.
Titov podvig je imel politično dalekosežne iposledice. Njemu je pripisati, da ni uspela vključitev Podonavja v sovjetski sestav. Zedinjenje Podonavja sta po zlomu avistiroogrske monarhije po letu 1918 poskušala izvesti prvič Hitler in drugič Stalin. Ali kar je odgo-deno, še ni izključeno! Celokupnost gospodarskih in političnih vprašanlj se more v bližnji bodočnosti pojaviti znova in zaradi tega ne bo odveč, ako jih na kratko premotrimo.
Današnje gospodarsko stanje Podonavja je dokaj nepregledno, in to iz dveh razlogov. Gospodarska in socialna slika tega prostora se je namreč popolnoma spremenila po letu 1914 in drugič po letu 1945, a razpoložljivi podatki so narekovani po težnjah politične propagande v času, ko se iskanje statističnih podatkov zasleduje kot vohunstvo.
Poskusimo sl vendar ustvariti vsaj približno sliko! V vzhodno Srednjo Evropo so pred letom 1945 spadale tri baltiške države, Poljska, Cehoslovaška, Madžarska in države na Balkanu s skupaj preko sto milijonov prebivalcev. Ako sedaj izvzamemo Baltik, Belorusijo in Besarabijo, preostane še vedno preko 80 milijonov prebivalcev na prostoru, ki meri preko milijon kvadr. kilometrov. Tragika tega dela Srednje Evrope je v tem, da države, ki jo sestavljajo, niso prišle v položaj, da bi razvijale gospodarstvo po lastnih potrebah in koristih, niso prišle do možnosti pravilnega spoznanja svojih gospodarskih sposobnosti in to niti pred letom 1914, niti v času od leta 1918 do leta 1938, še manj pa po letu 1945.
Kadar govorimo o vzhodni Srednji Evropi, navadno mislimo, da je ta prostor pretežno kmetijski z redko naseljenim prebivalstvom in v kroničnem socialnem in gospo-
darskem zastanku. Ali pri tem pozabljamo, da Obstojajo tudi med poedinimi podonavskimi državami velike razlike in nasprotja. To nasprotje vidimo na primer celo v današnji Avstriji, im sicer med Dunajem in Tirolsko. Moremo ga o-paziti tudi na prehodu s področja Sudetov v notranjost Češke in Monaviske, Slovaške v Podkarpatje. Isto nasprotje se pojavlja v Poljski med industrializirano Zgornjo Sle-zijo in intenzivno agrarnimi predeli srednje in vzhodne Poljske. Razlike so v Romuniji med predeli vzhodno in zahodno od Karpatov. Razdvojena je Bolgarija severno :'n južno od Balkana, da ne govorimo o jugoslovanskih težavah. Vse to nam kaže pisano složnost srednjeevropskih skupnosti.
Nobenega dvoma ni, da je ta prostor dolga razdobja zavrt v svojem razvoju. Po velikem delu so bile te zemlje sestavni deli tujih skupin, politično podrejene in zaradi tega gospodarsko nesamostojne. Za carsko Rusijo, za Nemčijo, za hab-
sburško monarhijo, in v kolikor pridejo v poštev balkanske države za Turčijo, so bile te vzhodne dežele samo obrobni predeli, zaradi česar niso polagali važnosti na njihov razvoj do višje stopnje gospodarske dejavnosti.
Posledica tega je bila, da se na ■teh področjih v najpovoljnejšem času na koncu 19. stoletja ni mogla razviti industrija.
Ako upoštevamo, da je v predelih ekstenzivnega agrarnega gospodarstva normalna gostota prebivalstva 15, v predelih intenzivnega a-grarnega gospodarstva 30, v industrijskih predelih pa 100 na kvadr. kilometer, nam postane jasno, da je za agrarno državo gostota 50 60 bila mnogo večja kot v agrarnih področjih Francije, Nemčije ali Danske. K temu je treba dodati, da je industrijska politika glavnih •držav pospeševala uvoz cenenega prekomorskega žita včasih celo na škodo domačega kmečkega življa. Posledica takega stanja je bilo izseljevanje. To ni bilo še najslabše,
I Od srede
do srede_
RESOLUCIJA
Glavni odbor S DZ ugotavlja na svoji seji dne 5. t. m. neokrnjeno voljo slovenskega prebivalstva po ohranitvi in uresničenju STO-ja v smislu mirovne pogodbe z Italijo in opozarja ZVU, da pomenijo vse manifestacije s strani italijanskih iredentistov grobo kršitev mirovne pogodbe, ker kaiijo mirno sožitje med prebivalstvom STO-ja.
Zato prosimo ZVU, naj prepreči v interesu miru med slovenskimi in italijanskimi prebivalci tega ozemlja vsako javno agitacijo tujih osebnosti na tem ozemlju za ukinitev STO-ja in za priključitev k Italiji.
kajti izseljenci so pošiljali domov 'Svoje prihranke in s tem omogoča-
li	tvorbo kapitalistične podlage za industrijske investicije.
Ali po prvi svetovni vojni je bil prekinjen raizvoj, ki je vodil do vse jačjega poslovanjevanja habsburške monarhije. Prišle so »države naslednice«. Najprej je bilo treba izločiti razdejanje vojnih let. Razvoj domače industrije pa ni naletel več na možnosti, kakor jih je doživel nemški vzpon v zadnjih desetletjih preteklega stoletja. Tri dejstva so tedaj prišla do usodnega izraiza: a) izseljevanje, ki je bilo do leta 1914 popolnoma svobodno, je bilo po letu 1919 popolnoma ti-kinjeno in otežkočeno; b) prekomorska kmetijska in industrijska proizvodnja je osvojila evropske itrge zaradi slabo organizirane evropske proizvodnje, in c) dočim je bilo pred letom 1914 precej evropskega kapitala, ki je v vzhodnih predelih iskal možnost investicij, po letu 1919 teh sredstev ni bilo več na razpolago. Pred letom 1914 je vzhodna Srednja Evropa s svojo agrarno proizvodnjo krila s 40 odst. primanjkljaj kmečkih proizvodov zahodne Evrope. Po letu 1919 je pa v vseh nasledniških državah nastopila preureditev kmetijstva, istočasno pa je bilo treba nadoknaditi primanjkljaj na živini, ki je nastal zaradi vojne in celinske blokade. K temu je še prišlo, da je boljševilzacija Rusije evropskemu zahodu odvzela možnost o-skrbovanja z ruskim žitom. Nasled-niške države, ki so bile z dobrim delom navezane na avstrijsko in-dustijo, so šle za tem, da razvijejo lastno industrijo. To je v desetletju 1920 - 1930 še nekam uspevalo. Ali ko je leta 1931 nastopila svetovna gospodarska kriza, je nasto-ipila nevarnost, da vse mlade in' dustrijSke 'tvorbe propadejo. Posebno je bila prizadeta stara avstrijska industrija, ki je z vojno izgubila svoje prostrano tržišče in svoje s težkim avstrijskim denarjem izgrajeno tržaško pristanišče. Avstrija se je po letu 1931 nahajala v vse težjem finančnem polo-ižajiu. In 'ko je poskušala, da bi si .priborila posebne možnosti v prometu z Jadranom, je naletela na Itake težkoče, da je misel na pri ključitev k Nemčiji vse bolj pridobivala pristašev.
Gospodarska neurejenost vzhodne Srednje Evrope je vplivala na politično, posebno pa še na socialno polje. Za ohranitev ogrožene industrije je bilo treba pristopiti k zaščitnim meram, kar je za do-(Konec na drugi Hrami)
1. NOVEMBER: Dvema članoma nacionalistične stranke iz Portorika se je ponesrečil atentat na predsednika Trumana. — Zaradi kitajskega vdora je prišlo do razkola v tibetanski vladi. — Nemci zahtevajo od Francozov manj politike in več psihološkega razumevanja.
—	Jugoslovanski kovinarji so izstopili iz mednarodne kovinarske zveze. — Trygve Lie je potrjen za Glavnega tajnika OZN Za nadaljnja tri leta. — Papež Pij XII. je proglasil dogmo o Marijinem telesnem vnebovzetju. — Nad Korejo so se pojavila sovjetska letala na reakcijski pogon; Kitajci grozijo z dejanskim posegom v korejsko vojno. — Acheson izjavlja, da je položaj v Aziji resen.
Evropska vzajemnost ]e temelj svetovnega miru
Skozi oblake, ki grozeče zatem-nujejo evropsko obzorje, je prodr-
lo	nekaj žarkov upanja. Verjetno so se odgovorni evropski politiki zavedli dejstva, da je evropska vzajemnost temelj svetovnega miru in ravnovesja.
Vzpostavitev neposrednih razgovorov med Jugoslavijo in Italijo glede izvajanja mirovne pogodbe, čeprav zaenkrat omejenih le na določitev višine in načina plačevanja medsebojnih obveznosti iz računa vojnih reparacij in odškodnine za zaplenjeno imovino, uvaja znosnejše ozračje na skrajno občutljivem jadranskem prostoru. Pri tem nikakor ne smemo prezreti izjave, ki jo je dal na rimskem zasedanju zunanjih ministrov Zahodne evropske zveze francoski zunanji minister Schuman glede Trsta: povabil
banketi so prevzeli vlogo demago-ških tribun!...
Do kakšnih meja je bila pritira-na nestrpnost, so opazovalcem lahko dokazali minuli bombni atentati v noči na prvi november, in s posebnim zanimanjem smo poleg tega preteklo soboto čitali letak s podpisom »Intesa nazionaleu., v katerem se odprto poziva zaveznike, naj končno onemogočijo vsako slovensko uveljavljanje, »ki ga ni mogoče več trpeti«. Pisci tega letaka imajo kaj čudne pojme o demokraciji in enakopravnosti, ki bi jo moral prav v Trstu Zahod pokazati Vzhodu! In da bo mera polna, so se izdajatelji letaka z mastnimi črkami celo povzpeli do grožnje, da se ne bodo, v primeru ako ne pride do izpolnitve njihovih protislovenskih zahtev, italijanski bajone-
ti prav nič upirali pohodu rdeče armade! Torej: opravka imamo z demokrati na odpoved! Vsekakor koristno pojasnilo...
Ni nam znano, v koliko so odgovorni zavezniški krogi zvedeli za ta letak, ki je naslednje jutro izginil z mestnih zidov. Toda njegova vsebina je vsekakor značilna.
V	njem je prav jasno vidno, kakšno obliko je zavzela klica, kakršna je vzklila iz semena sedanje uradne politike na Svobodnem tržaškem ozemlju.
Ali so odgovorni krogi uvideli in spoznali svoje napake? Vsaj dosedanji rezultati so taki, da niti demokratični stvari, niti demokratičnemu ugledu, še najmanj pa tržaškemu mestu, prav nič ne koristijo. Cas bi torej bil, da potegnejo iz dogajanj izhajajoče nauke!
je Obe prizadeti državi, Jugoslavijo in Italijo, naj se sporazumeta o njegovi usodi! Sohumanove besede časovno prav malo zaostajajo za sličnimi izjavami angleškega državnega podtajnika za zunanje zadeve Daviesa, in smiselno sovpadajo z nasveti, ki jih je dal kot prvi obema jadranskima državama ameriški zunanji minister Acheson.
Tudi odgovorni člani italijanske vlade so podali v 'zadnjem času pomembne izjave o odnošajih do Jugoslavije. Ne mislimo pri tem na izbruhe nestrpnega šovinizma v Trstu ob priliki otvoritve novega univerzitetnega poslopja, ki ga pomembno krasi reliefna mojstrovina z mečem oboroženega Mussolinija na kipečem vrancu! (ob aktivni udeležbi neslavno nagnanega i-.talijanskega prosvetnega ministra Gonelle in jezikavo neumerjene-ga De Gasperijevega tajnika Andreottija, ki se je čez noč prelevil v poznavalca italijanskega preroda, prirejenega iza določene tržaške prilike in potrebe), pač pa <e sklicujemo na zunanjega ministra Slorzo in vojnega ministra Pacciar-dija.
Sfoiiza je izjavil ob priliki zadnjega zasedanja zunanjih ministrov Atlantske zveze v Washingtonu, da je Jugoslavija važen činitelj italijanske varnosti, zaradi česar je izrazil željo v razigovoru z ameriškim zunanjim ministrom Acheso-nom, naj bi bila tudi Jugoslavija vključena v sistem Atlantske skupnosti. Vojni minister Pacciardi je ob povratku iz ZDA v domovino potrdil Sforzine izjave o Jugoslaviji, vendar je razgovore med glavnima stanoma obeh držav podredil na splošno sicer neobčuteni potre-
bi po predhodnem sporazumu glede tržaškega vprašanja.
Jugoslovanski zastopnik pri Organizaciji združenih narodov pa ie izbil dno sodu sumničenj in natolcevanj med obema 'jadranskima sosedoma s tem, da je kot toča s ni predsednik Varnostnega sveta priporočil sprejem v OZN vseh jugoslovanskih sosed, in s tem seveda tudi Italije.
Odprta je pot sporazumevanju med Jugoslavijo in Italijo, kar bo samo v korist narodnostnemu sožitju na skrajnem jadranskem se' veru.
Rešitev avstrijskega vprašanja bi bila dostojna krona teh mirovnih prizadevanj okoli tržaškega življenjskega prostora!
Tako bo koristno utrta pot novim dalekosežnim sporazumom med zahodnimi evropskimi državami glede Nemčije, s čimer si bo naša celinska usodna povezanost izdala potrebno zrelostno spričevalo in izkazala za usposobljeno plodono-sno načeti vprašanje osvoboditve vzhodnih evropskih držav izpod totalitarnega suženjstva.
Ponavljamo:	evropska vzajem-
nost je temelj svetovnega miru. Na naši celini se bodo reševala vsa sporna svetovna vprašanja. Usodni dogodki v Koreji, Indokini, Tibetu, Indoneziji in na Malajskem so le odraz neurejenih prilik na naši celini, dokaz sproščene tekme med posameznimi evropskimi in svetovnimi silami, potrditev neuvide-vanja zgodovinskega razpleta stoletnega trenja med kapitalizmom in komunizmom in ugotovitev pomanjkanja odgovornega čuta do človečanskih in demokratičnih svoboščin.
!. NOVEMBER: Grška vlada je v ostavki zaradi nasprotstev med prvaki treh vladnih strank glede očitkov korupcije na račun populistov. — V Rimu zasedajo namestniki zunanjih ministrov držav Evropskega sveta. — Na Koreji so Severni Korejci in Kitajci prešli v silovit napad in prisilili na nekaterih točkah čete OZN k umiku.
—	Indija je pozvala Kitajsko, naj ukine sovražnosti v Tibetu. — Odposlanstvo škotskih sindikalistov ja prišlo na uraden obisk v Jugoslavijo. — V 94. letu starosti je u-mrl svetovno znani irski gledališki pisatelj Bernard Shaw. — Komada ni navdušena nad mislijo o združitvi z ZDA.
3. NOVEMBER: V Jugoslaviji so pripravili načrt novega kazenskega zakonika; poleg tega bodo ostalo zakonodajo prilagodili spremembam, ki so nastale zaradi preureditve in decentralizacije gospodarskega življenja. — Liberalec Veni-zelos je sestavil s socialdemokrati novo grško vlado, iz katere so izpadli populisti. — Glavna skupščina OZN je sprejela resolucijo o skupni akciji za mir. — Jugoslavija in Cile sta obnovila diplomatske odnošaje. — Francozi so v Indokini zapustili utrdbo Laokaj.
4. NOVEMBER:	Kitajska obla-stva so izgnala angleškega konzula
Mukdenu Live Stevensona. — Politični odbor OZN razpravlja o jugoslovanski resoluciji o razkrinkanju napadalca. —, Podpisali so trgovinski sporazum med SZ in I-ranom. — SZ predlaga zahodnim silam sklicanje konference štirih zaradi demilitarizacije Nemčije. —
V	Tibetu so prevzeli oblast Kitajcem naklonjeni krogi. — Poveljstvo čet OZN na Koreji javlja, da so ugotovili na fronti navzočnost dveh kitajskih divizij. — Truman je v svojem edinem volivnem govoru o-bljubil, da bo za primer ponovne izvolitve delal za mir.
5. NOVEMBER:	Poveljnik sil OZN na Koreji Mac Arthur javlja, da je LR Kitajska doslej s 50 tisoč vojaki uradno posegla v boje na Koreji; vojna bi že bila končana brez sedanjega posega iz Mandžurije, zaradi česar je nastalo vprašanje, ki zadeva največjo mednarodno odgovornost. — Italijanski notranji minister Scelba napoveduje . odločne ukrepe proti komunistom in fašistom. — Francozi se v Indokini še vedno umikajo; sedaj napovedujejo ustanovitev protikomunistične vojske domačinov pod neposrednim poveljstvom cesarja Bao Da ja.
6. NOVEMBER: Kitajska vlada poziva Indijo, naj umakne svoje čete iz trgovinskih središč v Tibetu. — V teku so gospodarska pogajanja med Jugoslavijo in Francijo. — Na korejskem bojišču je zavladalo zatišje. — Angleška vlada je dobila dva glasa večine pri glasovanju v spodnji zbornici. --Na Mont Blancu so našli ponesrečeno indijsko letalo z 48 potniki, ki so verjetno vsi mrtvi. — Anglija ne bo zaprla vrat, ki so jih odprli Sovjeti za splošna mirovna pogajanja; vendar bo predhodno zahtevala od SZ dokaz iskrenosti in poštenosti. — Angleški minister Strauss javlja, da je atomski znanstvenik Pontecorvo brez dvoma pobegnil v SZ.
7. NOVEMBER: Korejska vojna je prešla v skrajno delikatno obdobje: ob severnem bregu reke Valu so zbrane ogromne kitajske sile. — Jugoslovanski odposlanec Bebler, kot predsednik Varnostnega sveta OZN za november, predlaga sprejem v OZN vseh jugoslovanskih sosed. — Francija je dovolila, da imajo ZDA vojaški oporišči v lukah Bordeaux in La Palli-ce. — Upor se širi tudi v Nepalu.
Stran 2.
Leto IV. - šte\ 45
Odjeki „ velikih" svečanosti
Otvori.ev nove jalače tržaškega vseučilišča, spominska svečanost »osvobodi.ne vojake« v Sredi/polju (Redipuglia), kongres zgodovinarjev italijanskega »Risorgimenta«, letni občni zbor tukajšnjih demokr-ščanov, so bili izredno bogat spored za proslavo 3. in 4. novembra 1950. Da so časnikarji, ki polnijo stolpce listov »Gionnale di Trieste« in »MeSoaggero Veneto«« izkoristili prinko iza izlive zaničevanja in preziranja na Slovence Trsta' in o-kolice, se končno niti ne čudimo. Toda tisti, ki hoče žaliti, bi moral imeti odgovarjajočo moralno in materialno sposobnost za tako početje, za kar ne zadošča le bogat slovar krilatih psovk.
Ali dneva 3. in 4. novembra sta bila vrempnsko mrka in itako kaj malo prikladna za ustvarjanje razpoloženja. Dež je lil v potokih in vsi avtomobili iz uniformiranimi vozači in vse drage prireditve na čast povabljenih gositov in domačih predstavnikov ofcilastev iz krogov intelektualcev in industrijcev niso bili v stanu, da bi pričarale potrebno svečano razpoloženje.
Vseučilišna glavna dvorana ni prikladna za dviganje duha. Pogled na preveliko glavno dvorano, ki je sicer razkošnejša od doma lordov ali od novega londonskega parlamenta, is prestolom za rektorja in s svojimi bogatimi sedeži za redne profesorje ter ostale osebnosti italijanskih vseučilišč, ki jim je načeloval sam minister Gonella, je bolj izzivala pobudo za karikaturo kot pa za navduševanje.
Kdor pa je potek prireditve poslušal na radiu, je mogeil opaziti, da je bil glas tržaškega škofa razburjen, da sta kazala govora ministra Gonelle in rektorja Cammara-te v radijskem prenosu prekinitve, kajti Radio ni mogel, ako naj sami stvari ne škoduje, prenašati tudi raznih sočnih opazk in medklicev, ki so v prisotnosti generala Airey-a vpadali v škofov in Gonel-lin .govor, iz študentovskih vrst so se culi nam/reč razločni glasovi ne-
godovanja in žaljivi medklici kot »ljubim častno sesttro« na račun Gonelle ter opaake »manj besedi, manj napihovanja, manj banketiran ,a« na račun Cammarate, ki so gotovo izzvali dokaj neugoden dojem pri gostih in povzročili končno predčasen odhod ministra Gonelle. Za dokumentacijo i.tali.anstva Trsta je ta manifestacija uspela še veliko manj kot »plebiscit« od 18. juni.a 19491...
Da bi pa mera bila polna (kajti zaradi klicev »prispel je ambasador Vatikana« je Gonella predčasno zapustil Trsit), je ganljivo skrbel podtajnik pri predsedništvu 'italijanske vlade g. Giulio Andreotti, ki je v imenu italijanske vlade v veliki dvorani tržaške univerze začel kongres italijanskega »Risorgimenta«. Kongres je moral biti prav' v Trstu in svečano besedo je moral izreči sam minister Gonella. Ne bomo se zaustavili pri izjavah domačih udeležencev kongresa, kot na primer predsednika področva Palultana, župana Bar.tolija, profesorjev Mieottija in Morellija, temveč ise bomo omejili le na izjave g. Giulia Andreottija. »Demokracija — je rekel •— ne pomeni odrekanja«. »Italijanstvo Trsta je ;z-ven vsake diskusije. Nihče ne bi mogel (zaključiti, da predstavlja Svobodno tržaško področje rešitev tržaškega vprašanja, ‘ki bi odgovarjala zakonom zgodovine«. V dokaz italijanstva Trsta je g. Andreotti, morda iz pomanjkanja današnjih pn-merov, posegel nazaj v zgodovino do seznamov Tržačanov iz XIV. stoletja, ko je mestno prebivalstvo tvorilo od prilike le 1 odst. današnjega.
G. Andreotti je morda dober podtajnik predsedstva italijanske vlade. On je morda tudi zgovoren 'predstavnik ministra Gonelle m demdkrščanstva. Kadar pa govori o zakonih zgodovine, kaže naravnost iznenadujoče nerazumevanje tržaške izigodovine. Pozablja namreč, da je Trst pripadal Italiji le
25 let, dočim obstoja svobodno tržaško področje od posnanka svo-,.rodne tržaške občine že preko 700
let!
Gaetano de Sancitis je v svoji poslanici kongresu naglasil, da določitev Trsta za sedež kongresa ni brez pomena. To spada pač v kroniko neskladnosti, ki so se pojavile v dneh svečanosti, in je le dokaz za slabo uporaoljeno čuječnost, •ki je našla svoj izraz tudi v časnikarskih nespretnostih nekega Diega de Castra, ko je tako smiselno poskušal pripraviti ugodna tla za 'te lepe dogodivščine.
Skratka, vsa ta tako bučno pri-pravijana manifestacija, polna protislovij, pomeni menda najusodnejši udarec za italijansko nacionalistično propagando in to prav v trenutku, ‘ko je iRaiija, podpisujoč mednarodne izjave o človeških pravicah, svečano pred celim svetom obljubila spoštovati naš nacionalni obstanek.
Ta neuspeh je raizen tega značilen tudi po ledeni in prezirljivi ravnodušnositi prebivalstva, ki je s item, da 'se manifestacij mazzini-jevcev ni udeležilo, in s svojimi ironičnimi opazkami k prenosu tržaškega »labara« v Sredpolje, izvršenem ,po gospe Klari Pitteri, najjasneje pokazalo svoje duhovno negodovanje vsem tem kričačem, ki si od nikogar pooblaščeni prisvajajo pravico, da govore v imenu Trsta, dočim v stvari govore le v imenu onega skritega činilca, ki —vprašanje je le s čigavim denarjem — tako obilo finansira taite prireditve in bankete. (Tukaj naj le še pripomnimo, da je beseda »la-bar« ilirski izraz za »laurum«, emblem vojnega zapovedništva Konstantina Velikega, in da je ta tržaški »labar« odnesla v Sredpo lje gospa Klara Pitteri, ki je »obiskala« Ljubljano leta 1941, verjetno ne 'kot prasnaha Jelene Jovovič in čije palača na Velikem trgu v Trstu, zgrajena od Bokelje Jovovi-ča, danes neopravičeno nosi njeno ime).
Pesti s tržaškega
Dr. G. M. DIMITROV
Eden izmed najodličnejših borcev proti komunističnemu napadalcu v svetu, za uničenje železne zavese, priključitev Bolgarske k skupnosti zahodnoevropskih držav in vključitev vzhodnoevropskih držav v Zedinjeno Evropo, je današnji bolgarski prvak dr. G. M. Dimitrov, glavni tajnik bolgarske kmečke zveze in sedanji predsednik bolgarskega narodnega odbora v Wa-shingtonu.'
Dr. G. M. Dimitrov je prišel v Evropo dn, \je doslej obiskal vsa glavna bolgarska begunska taborišča. Zaradi tega je prišel danes tudi v Trst.
V imenu slovanskega bratstva in balkanske sloge mu kličemo: »Dobrodošli! Naj bi kmalu zasijalo sonce svobode vsem podjarmljenim vzhodnoevropskim narodom.«.
jo odnošaji med Italijani in Slovani stati na drugačnem temelju, na temelju enakosti narodnih in kulturnih pravic.
»Tako bomo vsi na tako pereči točki, kot je Trst, doprinesli svoj delež k velikemu in plemenitemu prizadevanju evropskih narodov: ustvariti svobodno in enotno Evropo, katere napredek bo temeljil na svobodi in enakosti, izvajani in jamčeni od vedno popolnejše demokracije.
»Naša univerza more in mora postati most s slovanskimi narodi. To je njeno posebno poslanstvo, ki ga žal — do zdaj ni vršila zaradi zmotnih teženj, katere ji je vsilil pretekli režim.
»Dolžnost nas vseh je položiti prvi kamen za zgradbo tega idealnega mostu.
»In to sta naša odkritosrčna želja in voščilo ob današnji svečanosti.«
Trst, 6. novembra 1950.
Seja glavnega odbora SDZ
Na seji glavnega odbora Sloven ske demokratske izveze dne 5. it. m. so bile izmenjane misli političnega
Dzhodna Srednja Curopa
(Nadaljevanje s prve strani)
mače prebivalstvo pomenilo podražitev življenja. Posledica je bila, da je tudi kmetijstvo postavljalo svoje Ižahiteve in doseglo zaščitno carino. To dviganje zaščitnih carin v prilog industrije in ‘kmetijstva je značilno za talko imenovano avtarkijo: da se je rešilo krize brezposelnosti in tržnega zastoja, se je zapirala vsaka državna edinica v posebno .samozadostno gospodarstvo. Vzpon diktatur je bil prav za prav podpiran najprej s strani finančnikov, ki ®o hoteli pobijati gospodarsko krizo in istočasno potlačiti vedno nevarnejše delavske nemire.
Zanimive podatke o teh težavah daje še vedno aktualno delo prof. Ritter-ja »Svetovni promet žitaric po prvi svetovni vojni« (Berlin 1926). Zahodna Evropa, ki je 1913. leta uvozila 14,200.000 ton pšenice, je leta 1920 - 22 potrebovala povprečno 13,700.000 ton, torej približno isto količino. Ali dočim je Vzhodna Evropa pred 1918. letom dajala 40 odst. teh potrebščin, je po letu 1920 dala komaj 5 odst., in še te v znamenju nazadovanja. I-sta izvozna nesposobnost, povzročena po industrializaciji, se more ugotoviti tudi za druge kmetijske proizvode.
S tem pa da se je zaradi mrzlič-
ne in nesmotrne industrializacije Srednije Evrope zmanjšala možnost preskrbe is prehrano, se je povečala tudi odvisnost evropske celine od 'prekomorskih področij.
Iz vsega tega vidimo, da je neurejenost v organizaciji Srednje Evrope vizrdk vseh gospodarskih m socialnih nepriliik zahodnega dela evropske celine.
2e avstrijski poraz pri Sadovi (1866) je odprl pot ustvaritvi Bismarckove Nemčije in francoskemu porazu pri Sedanu. Propad Avstro-Ogrske, posebno pa izključitev Avstrije iz Trsta, ista bila vzrok, da je Podonavje, zavirano v svojem razvoju padlo v naročje Hitlerjeve Nemčije. Danes je zopet odprto vprašanje Srednje Evrope, obstoja pa resna nevarnost, da ga v tretjič postavijo na krivo podlago nezdravih nacionalističnih teženj in zahtev. Zato vprašanje Trsta ni samo krajevne nacionalne prirode, ni samo predmet enostranskih italijanskih revindikacij, temveč je temeljni 'kamen evropskega ravnotežja, zasnovanega na reorganizaciji Podonavja, ki stoji in pade s Trstom. Gospodarska stabilizacija vse evropske celine je tesno povezana z usodo našega mesta. In zavezniki' morajo dobro odpreti oči pred nevarnostmi, ki bi jih v sebi krila prenagljena usodna odločitev.
A. D.
»Ustavne pravice ne bi smele biti predmet barantanja^
Pod naslovom »Sonce ne sije za vse enako« objavlja eden najuglednejših švicarskih listov »Gazizefte de Lausanne« v svoji številki z dne 30. oktobra zanimiv članek na prvi strani izpod peresa Jeana Buhlerja. Clankar obravnava probleme slovenskih narodnih manjšin pod Italijo in se mimogrede dotika tudi tržaških razmer. Toda medtem ko je bil o goriških zadevah točno poučen in je članek napisan z visoko objektivnostjo, moramo ugotoviti, da so napačni tržaški poda/tki najbrž .zapeljali pisca do nekaterih trditev, ki niso ne utemeljene, ne umestne. Toda ker je več kot štiri petine članka posvečenega goriškim zadevam, bomo v glavnem podali njegove go-riške poglede.
Pisec odkrito ugotavlja, da Italija ne spoštuje pravic slovenske manjšine. V tem pogledu prakticira po njegovem rimska vlada politiko odlašanja, pri čemer jiovezu-je svoje postopanje s slovensko manjšino z usodo, ki jo doživljajo Italijani v Istri in drugih izgubljenih področjih. Zakonska zaščita in priznanje, ki so ga dosegli Francozi v Val d’Aosta, Nemci na Juž-
nem Tirolskem in Ladinci v Tren-tinu, je za Slovence še vedno samo v izreku. Nekateri členi Italijanske ustave se v teh krajih sploh ne izvajajo, čeprav smo trenutno šc daleč od tega, da bi se hodilo brisati slovenska imena celo na grobove, kakor se je to delalo v času fašizma. Rim skuša dokazati svoj politični realizem s tem, da neskladno izvaja obstoječe zakone in ■se pri tem ne zaveda, da je neskladnost med pisanim zakonom in dejanji začetek propasti.
Zatem našteva pisec nekatere izjave italijanske vlade o spoštovanju narodnih manjšin, omenja člene italijanske ustave, ugotavlja, da bi morala biti ustanovljena avtonomna pokrajina, ki bi obsegala ostanke nekdanje Julijske krajine in Furlanijo. Nato pa nastavlja dejansko stanje: 50.000 Slovencev v Nadižki in Kanalski dolini nima še niti ene slovenske šole, celo na Goriškem so slovenske šole še vedno brez dokončne zakonske ureditve! Na starše se vrši stalen pritisk in otroci optantov ter iz mešanih zakonov se morajo vpisovati samo v italijansko šolo... Medtem ko je na Južnem Tirolskem tiudi v
italijanskih šolah obvezno učenje nemščine, ni o podobnem postopanju v Gorici niti govora. Saj celo v pokrajinskih in občinskih svetih itako na Goriškem kakor v Videmski pokrajini 70.000 Slovencev še vedno ne sme govoriti v svojem materinem jeziku!
Na podoben način obravnavajo italijanska oblastva tudi problem povrnitve one slovenske društvene in kulturne imovine, ki jim jo je fašizem zaplenil, ter so jo Slovenci že ponovno, a brezuspešno zahtevali. Zastonj so bile doslej tudi vse spomenice, ki so prosile za vzpostavitev samostojnih občin tam, kjer so stara občinska središča pripadla Jugoslaviji. Doslej je bil molk edini odgovor na vse korake, ki so jih Slovenci napravili pri rimski vladi aili pa v parlamentu in senatu.
Stanje se na ta način samo slabša. Na licu mesta so strasti zelo žive in ne olajšujejo nastanka pogojev za nepristransko presojo. Toda izven krajev, kjer vlada »tržaška mrzlica«, je švicarski časnikar našel mnogo Italijanov, ki odkrito obžalujejo tako italijansko diskriminacijsko politiko do Slovencev. Po mišljenjiu teh Italijanov »ustavne pravice ne bi smele biti predmet barantanja«.
S temi besedami zaključuje Jean Buhler svoj članek. Njegovim izvajanjem in besedam takih poštenih Italijanov se pridružujemo tudi mi. Samo pravica in spoštovanje zakonov je lahko temelj trajne oblasti!
Slovenci!
in organizacijskega značaja.
Glavni odbor SDZ postopoma po prilikah in izkušnjah izgrajuje svoje organizacijsko delo. Zato bo v mesecu decembru 't. 1 izvoljen na ustanovnem občnem zboru v Trstu odbor tržaške mestne organizacije. Pred nedavnim je SDZ kot protikomunistična organizacija ožigosala v »Demokraciji« komunistično vnašanje nezadovoljstva v vrste SDZ. Komunisti 'brez razlike se odkrito in prikrito zaganjajo v SDZ, da bi jo razbili, pa se jim ne posreči, ker SDZ pravočasno odbija napade ih odkriva 'nasprotnika.
SDZ je stalno poudarjala, da so vrata slovenskega 'demokratskega gibanja odprta vsem dabrorrusie-čim in ‘demokratičnim Slovencem, ki zavračajo vsako politično nasilje in izjavljajo pripravljenost borbe za narod, demokracijo in vero.
Glavni odbor trdno vztraja na obrambi postavljenega programa in je prepričan, da prodre v politiki samo oni, ki ima čiista, jasna in bistra načela. Utrdil je mnenje, da se ne sme ozirati na sebično mednarodno politiko, ki sklepa včasih začasno naravnost nemogoče kompromise. Kot Slovencem nam mora
biti glaivno dobrobit našega naroda. Dokler vidimo, da živi ta narod v pomanjkanju, da vlada nad njim nasilje, vse dotlej bi bil naš molk zločin in strahopets.tvo. Zato bo SDZ tudi v bodoče. neustrašno in trdo obsojala vse nasilne režime, pa naj nosijo kakršno koli ime.
Predsednik SDZ se je v svojem poročilu dotaknil različnih političnih vprašanj in naglasil aktivno delovanje SDZ iza ločeno slovensko šolsko upravo.
Slovenska demokratska zveza bo izvedla številne inrtervencije na
Opozarjamo vas na
veliko
kulturno
akademijo
ZViU, da 'zaščiti slovenske koristi.
Glavni odbor je sprejel resolucijo naslovljeno na ZVU, s katero obsoja, da so vse manifestacije s strani italijanskih iredentistov groba kršitev mirovne pogodbe z Italijo in da streme po uničenju Svobodnega tržaškega otzemlja in priključitvi k Italiji.
Ideološko-politični tečaj SDZ
Vse prijavljence ideološkega političnega tečaja SDZ prosimo, naj se oglasijo do srede 15. t. m. v pisarni SDZ v ul. Machiavelli 22-11.
■SLOV. DOBRODELNO DRUŠTVO v TRSTU bo priredilo v nedeljo, 19. novembra 1950. ob 17. uri
VELIKO KULTURNO AKADEMIJO
v koncertni dvorani »Ljudskega doma« na sedežu Zavezniške vojaške uprave. (prvi vhod nasproti tržaškega nebotičnika na Korzu) Na sporedu ibo veseloigra v enem dejanju, glasbene točke za violino in klavir ter trebenito, solospevi_iz opernih arij in narodnih pesmi, dvospevi ter 'balet. Podrobni spored bomo pravočasno objavili.
.Nastopajo znani umetniki. Naj nihče ne zamudi lepe prilike krasnega kulturnega užitka!
Zaradi reda v dvorani, naj si <-nakovalci .preskrbijo pred prireditvijo s številkami opremljen spored. Dobijo 'ga na sedežu društva v ulici Machiavelli 22-11. nad. ter pri vseh odbornikih in zaupnikih društva v Trstu in na deželi.
Predavateljski večer SPM
V četrtek dne 16. novembra ob 20.30 bo redni novembrski predavateljski večer SPM v društvenih prostorih v ulici Machiavelli 22-11.
Predaval bo g. dr. Josip Agne-letto o temi:
»Slovenci in Hrvati v Istri v borbi za svoje pravice do prve svetovne vojne.«
Predavanje je zlasti v današnji borbi za Svobodno tržaško ozemlje pomemibno za spoznavanje o-zadja odnosov Italijanov do Slovencev v našem Primorju.
OBJAVA
Komunizem ubija varčevanje
Ni niti mesec dni preteklo, odkar je komunistični režim na Poljskem zamenjal denar in plačal za 100 zlotih 1 (en) novi zloti. Pred nekaj dnevi je tudi čehoslovaška vlada sledila poljskemu zgledu in je po komunističnem sistemu odredi-.1 zam.n.avo češkoslovaške krone. Naravno je napovedana zamenjava do skrajnosti razburila češikoslova-» a> državi.ane, ker ,bo vlada izplačala pri zamenjavi za vsakih sto kron v gotovini eno novo krono, in za vsakih sto kron bančnih ali hranilnih vlog tri krone. Komunistične države s temi finančno - va-lutarnimi odredbami plačajo enostavno še ono malo prihrankov, ki si jih je ljudstvo od prej rešilo ali pod komunističnimi režimi ali od ust odtrgalo.
Ko se je na Cehoslovaškem izvedelo za vladino namero, je pričelo prebivalstvo (da reši, kar se rešiti da) kupovati vsevprek: živež, obleko, kurivo in vse, kar se je sploh dalo dobiti. Tako so potniki iz inozemstva bili priče nedo-glednih ljudskih vrst, ki so v Pragi in v Bratislavi iter po drugih mestih čakale ipred trgovinami, da spremene svoje bore prihranke v blago in jih s tem rešijo pred komunističnim molohom.
Taiko skrbi komunizem za blagostanje svojih državljanov!
.Slovensko - hrvatski akademski klub »JADRAN« 'v Trstu je sklenil pridružiti se slovesni otvoritvi novega sedeža tržaške univerze ter izraziti svoje mišljenje o poslanstvu univerze.
Rektor tržaške univerze prof. Ermanno Cammarata je odklonil to zahtevo .kluiba, češ da je proslava ožjega značaja in je ni mogoče razširiti. Klub »JADRAN« je kljub temu sklenil objaviti izjavo, ki bi jo bili morali dati njegovi zastopniki na proslavi:
»V imenu slovenskih in hrvatskih visokošolcev Svobodnega tržaškega ozemlja ter akademskega kluba »JADRAN«-a se želimo pridružiti današnji svečani proslavi otvoritve novega sedeža tržaške univerze ter pozdraviti akademske, civilne in vojaške oblasti, goste iz sosednje republike Italije ter vse navzoče.
»Naša univerza ima še posebno poslanstvo poleg splošne naloge vsake »Alme Matris«, ki mora slu-
deske s m ret . kooe, rridcet snooe in trn dih I e s o o, trame in par. kete nudi najugodneje
Mizarji | hmefoualci | podjetniki •
TEL. 90441 T
CALEA
R S T
Viale Sonnino, 2 4
žiti duhovnemu in kulturnemu dvigu ter napredku ljudstva. To posebno poslanstvo izhaja iz dejstva, da je naša univerza vstala v Trstu, ki je stična točka med dvema kulturama, med slovansko in italijansko. Zato mora vršiti poslanstvo uravnovešanja, posredovanja in po-mirjevanja med našima narodoma, ki kot avtohtona živita na teh tleh drug ob drugem že stoletja.
»Gre tu za stično in ne odbojno točko. Zato morata imeti obe kulturi visoke študijske zavode, ki so neobhoden pogoj za svoboden razvoj.
»Naša univerza naj tako z novim sedežem ne pridobi samo novih in prostornih poslopij, ampak predvsem novega duha, duha razumevanja in strpnosti ter medsebojnega spoštovanja med Slovani in Italijani.
»In tembolj danes, po izginotju tako imenovane asimilacije, mora-
ki jo pripravlja
Tečaj angleščine SPM
Javljamo, da se .tečaj angleškega jezika .začne v petek dne 10. t. m. ob 18. uri. Tečaj bo nato vsak torek in petek ob isti uri. Sprejemamo še nove prijavljence!
Nova slovenska revija
V začetku decembra bo začela izhajati v Trstu nova, neodvisna slovenska kulturna revija »STVARNOST«. Stvarno in neodvisno od političnih skupin in skupinic v domovini in v begunstvu bo obravnavala vprašanja, s katerimi se bora danes slovenski človek, in prikazovala splošno problematiko slovenske narodne skupnosti.
Na revijo, ki bo skušala izpolniti važno kulturno vrzel, že sedaj opozarjamo svoje bralce. V prihodnji številki bomo prinesli tiskane naročilnice. Revija bo izhajala dvomesečno na 32 straneh.
Likerje, žganje in sirupe
dobite v najboljši kakovosti in po ugodnih cenah na drobno jn na debelo pri tvrdki
JAKOB PERHAUC
Trst, ul. S. T. Xidias 6 - tel. 96332
Posebnost: Jajčji konjak
KRZNARSTVO H L H S K H
TRST, UL. S.LAZZARO 13-1. - TEL. 56-58
Lepa izbira krznenih plaščev, ovratnikov, srebrnih, platinastih ter drugih lisic
Razne kože za okras plaSCeo
i -lo IV Stev 45
Zgodooina imen in priimkov
Mario Pej
Imena
Ime je žig osebnosti. Človek brez imena je nerazločijivo bitje: šele ime istoveti človeka. Sele višja stopnja omike razlikuje lastna i-mena od skupnih, plemenskih ali družin sikih imen. Preprosti, primitivni na,rodi razlikujejo le žive in mrtve stvari. Sledove tega načina ■razlikovanja' najdemo v slovnicah mnogih jezikov. V davni, predzgodovinski dobi skoraj ni bilo razlike med osebnimi in živalskimi i-meni. Znano je, da so imena kakor »Medved« ali »Kos« veljala tako ljudem kakor živalim.
V starih časih se pri primitivnih narodih lastrno ime pojavlja skupaj z imenom njegovega plemena. Kot znano so stari Rimljani nosili lastno ime, kakor na primer Marcus poleg dednega imena svoje »gens« (plemena), kakor na primer Tul-lius, kar pomeni pripadnik »Gentis Tulliae« in vzdevek ali domače i-me, ki so ga dedovali.
Mnogi stari rodovi niso razlikovali moških od ženskih imen, tako da so imeli enako ime moški m ženske. Sličen oibičaj najdemo tudi v Ameriki, kjer se na primer lahko imenujejo Lee ali Bewerly moški in ženske.
Krščanska, zlasti katoliška vera spoštuje stari običaj, po katerem dajejo verniki svojim otrokom i-mena ilz svetega pisma ali imena svetnikov. Tako so se v prejšnjih časih tudi nekateri evropski narodi omejili na izibi.ro le teh imen. Pozneje so dajali imena tudi po velikih osebnostih starega veka. Do X. stoletja po Kristusu se ni poseb-,no ralzmahinila navada svetniških krstnih imen. Od VII. do X. stoletja so dajali v mnogih evropskih deželah — po vpadih barbarov --germanska imena. V Italiji kar mrgolijo 'V listinah (e dobe imena kot na 'primer:	Adaloald, Liut-
prand, Teodolinda in podobno; v Franciji: Kidelbent, Elmegaud; v Španiji:	Argemond,	Eggisenda,
Hermenegild, Levesind in še mno-,go drugih. Na ta imena naletimo še danes v več ali manj spremenjeni obliki. Ohranila so se do današnjih dni, ker so marsikatero osebo s takim imenom kanonizirali, ito je proglasili za svetnika in na ta način »legalizirali« ali »uzakonili« dotično ime. Pri teh imenih lahko ugotovimo njihov poganski, cesto totemističen ali prirodosloven izvir. Tako pomenijo na primer imena nemškega izvora Adolf in Ruidolf »plemeniti volk« oziroma »glasoviti volk«; ime Bernhard pomeni »po,gumen kakor medved«; Eberhard »nesramen kakor merjasec«. Latinsko ime lupus, ki so ga v tistih stoletjih na splošno rabili, so najbrž preuredili iz nemškega »Wolf«. Seveda, so rabili tudi Rimljani imena totemističnega izvora, kakor »Ursus« in »Leo«.
Se danes isplošino priljubljena nemška pripona je »ibert« Cber-to), ki je jezikovno sorodna z angleško mbriight« im pomeni »sijajen«, »blesteč«. Tako pomeni Albert »blesteče časti«, Robert pomeni »blestečega slovesa«. Te korenske besede najdemo čisto samostojne le pri ženskem imenu Berta, ki popolnoma odgovarja latinskemu i-menu Clara ali slovanskemu imenu Jasna.
,Imena so se skoraj pri vseh narodih oblikovala na sličen način. Veliko imen je na primer nastalo iz prilastkov. Tako pomeni latin-
sko ime Valentinus »hraber«, grško ime Filip pa »ljubitelj konj«, keltsko ime Artur pomeni »plemenit«, perzijsko ime Ciro »sonce«, židovska imena se 'razlikujejo od drugih po svoji verski vsebini. To ■versko sestavino predstavlja črka »L« na kraju imena. Spomnimo se na imena: Emanuel, Gabrijel, Mi-nael, Danijel. »EL« pomeni »Bog« an »Dozji«: Danijel pomeni »Gospodov (božji) sodnik«.
Mnoga imena so v raznih jezikih izelo razširjena in so ostala skoraj nespremenjena. V nekaterih drugih jezikih pa so se tako spremenila, da jih je težko spoznati. Takoj spoznamo angleško ime John v francoskem Jean, v španskem Juan, v nemškem Johannes, v slovenskem ali hrvaškem Ivan, v srbskem Jovan ali v italijanskem Giovanm. Toda irsko ime Sean in linSko Juhana moramo prevesti, če ga izgovarja Irec oziroma Finec, da bi ga mogli spoznati. Ravno tako razumemo'angleško ime Joseph v njegovi španski ali slovanski o-olhd: jase, Jože iin Josip, toda ne moremo ga več spoznati v njegovi irsKi oDliki kat Seosmh. Malokdo bi spoznal ime Helena v madžarskem imenu Ilena ali v okrajšavi Uka.
V mnogih jezikih izražajo nekatera imena, žaljivo lastnikovo lastnost: prvotno latinsko ime Calvin pomeni »plešast«. Grško ime Ulik-ses pomeni »človek, ki sovraži« — sovražnik, grško ime Barbara pomeni »tujka« (i nasprotno:	doma-
činka). Zapet druga imena kakor Georgius - George - Giorgio, po slovensko Jurij, ki izvira iz grške ■besede »georges«, kair pomeni poljedelec, kmet niso niti žaljiva niti častna, marveč označujejo le poklic.
lik odstotek priimkov, ki so nastali iz očetovih imen. Naj omenimo samo rodbinska imena kot na primer Nelson, Johnson, Harrison m slično. Prav tako srečujemo pogosto priimke, ki izvirajo iz prednikovih poklicev, tako na primer angleški priimki: Baker (pek ali pe-karnar), Smith (kovač), Collier (rudar v premogovniku), Taylor (krojač), Butleir (hišni upravitelj). Bolj redko najdemo pri Angležih priimke po mestih, kakor na primer London, Berlin, Wood<s, Craig in taiko dalje.
Na podoben način so nastala rodbinska imena pri drugih zahodnih narodih. Kakor angleški priimek iSmith (kovač) so nastala rodbinska imena kot francosko Fer,rier, špansko Heirrero, italijansko Ferraro, ineimsko Schmidt, holandsko Šmit, madžarsko Kovacs, poljsko Kowalcizyk, asirsko Haddad itd. Slično odgovarjajo angleški priimki Jones ali Johnson italijanskemu Di Giovanni, španskemu Jua-nez, norveškemu Hanssen, ruskemu Ivanov itd. Tako odgovarja itudi angleško rodbinsko ime Woods (»gozdovi«) francoskemu D.ubois, španskemu Madera, nemškemu Walde, italijanskemu Boschi in Bo-■sco. Priimek Atwell so prevedli v francoščino v La Fontaine.
Priimek Smith, ki je zelo razširjen v Angliji in Ameriki, najdemo dvakrat ali trikrait pogosteje kot pa drugo vrsto najbolj razširjenih rodbinskih imen Jones ali Johnson. Tudi v Rusiji srečujemo, obratno odgovarjajoče priimke, in sicer ime Ivanov, ki odgovarja an-
gleškemu Johnson, trikrat pogosteje kat pa rodbinsko ime Kusnet-izov, ki odgovarja angleškemu imenu Smith (kovač) oziroma točneje Smiithsonu (kovačevemu sinu). Na Kitajskem je priimek Chen ravno ■tako ,razširjen kot Smith v Angliji ali anglosaških deželah.
Seveda ne spadajo vsi priimki v gori navedene vrste rodbinskih i-men, to je v vrsito patronimskih ali očetovih, poklicnih, krajevnih imen oziroma v vrsto vzdevkov. Dobršen del priimkov je nastal iz značilne lastnosti prednika, na katerega so sčasoma popolnoma pozabili. Spomnimo se le priimka, ki se piše pri Angležih in Amerikan-cih Drinkwater, pri Slovencih pa Vodopivec, pri Italijanih Bevilac-qua 'in piri Francozih Boileau. Prav tako odgovarja angleški priimek White slovenskemu Belič a-li Bele, italijanskemu Bianehi francoskemu Leblane, nemškemu Weiss in ruskemu Bjelov. Brez dvoma so prvič dodali ta priimek nekemu predniku, ki je imel zelo oelo kožo in je bil zelo bled ali pa siv. Nadalje izvira priimek češkega Skladatelja Smetane pač iz besede »smetana«, ruskega pisatelja Gorkija i'z besede »gorko«, kar pomeni »grenko«, Tolstoja iz besede »tolst«, priimek Machiavelli pa pomeni »slabi žeblji«.
Zanimivo je kako često označil jejo pripone priimkov prvobitno narodno pripadnost njihovih lastnikov. Taiko označujejo pripona -ian priimkov n. pr. Kalenderian ali Bagramian, armenski izvor; pripone -q<uist, -rup, -holm, -stirom, -dahi, -gren in -sen pri priimkih kakor Lindquist, Nerthrup, Lind-holm, Bergstrom, Liliendahl, Kil-gren in Johannsen pa pokazujejo skandinavsko poreklo. Pripona -ez, kot na primer v priimku Perez, je (Konec na 4. strani)
Ženitovanjski običaji v Benečiji
Snuba ali snube
ŽIVINOREJA:
Priimki
Preidimo k . priimkom. Po razpadu rimskega cesarstva niso bila v navadi plemenska imena. V XII. stoletju so prvi Benečani podedovali ime svojih očetov, ki so ga nosili poleg lastnega imena. Iz tega se je razvil priimek ali rodbinsko i-me. Predno se je izoblikovalo rodbinsko ime, so tu pa tam dajali imena po očetu, po poklicih, krajih ali mestih, ali pa vzdevkih. Tako je na primer nastal iz patroni-ma ali očetovega imena John’son (Johnov-Iva.nov sin) priimek Johnson ali pa pri Slovencih rodbinska imena Gabrijelčič, Mihelčič, ki so nastala iz prednikovega imena Gabrijel oziroma Mihael. Po poklicih so sčasoma dajali priimke kakor na primer v angleščini ime Bake,r (»the Ibaker« — pek). Pri Slovencih je na primer zelo udomačeno ■rodbinsko ime »Kovač« ali »Kovačič«. Po krajih so na primer dajali Angleži rodbinsko ime Atvvell (iz »at \well«), kar pomeni »na studencu«. Pri Slovencih pa je na primer precej razširjeno rodbinsko i-rne Podgornik. Iiz vzdevka izvira na primer angleško rodbinsko ime »Long« itz »long«, kar pomeni »dolg«. Pri semitskih narodih najdemo prej omenjena patronimsika imena že od pamtiveka. Tako pomeni na 'primer arabski priimek Abdul ibn Hussein — Abdul Hus-seinov sin; prav tako pomeni pri vzhodnih Zidih, ki se še niso popolnoma prilagodili Zahodu, rodbinsko ime Jakuib ben Abraham — Jakob Abrahamov sin.
V angleških deželah najdemo ve-
Rezanje krau mlekaric
Do danes je bilo pri nas to reza- kar bi po današnjih cenah pomeni-
nje popolnoma neznano. Zadnje ča se so se pa začeli, vsaj v nekaterih večjih kmetijah v Furlaniji posluževali tudi tega sredstva za popolnejšo izkoriščanje krav mlekaric.
V Švici in Rusiji je to že stara in priljubljena navada.
Vsem kmetovalcem so znane posledice rezanja domačih živali kot n. pr. bika, prešiča. Tudii pri rezanju krav imamo vse te posledice in poleg tega še večjo količino in boljšo kakovost mleka. Z rezanjem se meso krave nekako pomladi, postane bolj okusno in užitno. Krava se lejao .zredi in se tako prav dobro obnese tudi kot mesarica.
Važnejše so pa še posledice, ki jih opazimo na količini in na kakovosti mleka. Predvsem postane mleko dosti bolj mastno: včasih se maščoba poviša za celih 20 odst. Najbolj viden je pa uspeh rezanja na količini mleka. Ce kravo režemo kmalu potem, ko smo odstavili tele, bo količina mleka ostala skoro neizpremenjena skozi celo leto. To pomeni, da bo imela krava skozi leto dni toliko mleka, kolikor ga je imela prvi mesec po teletu. Morda se bo ta količina za spoznanje zmanjšala, a to še vedno tako malo, da se gotovo splača rezati. Tudi v drugem in še v tretjem letu po rezanju ima krava še toliko mleka, da bo s tem bogato poplačala vse stroške za prehrano in oskrbo.
iS sledečim primerom bomo takoj ugotovili važnost in korist tega rezanja. Normalno vrže krava vsako leto eno tele in kakih 2000 1 mleka,
lo kakih 140 ali 150.000 lir. Ce postavimo, da znašajo vsi stroški za vzdrževanje kakih 100.000 lir letno, nam ostane čistega še 40 ali 50.000 .lir. Rezana krava nam pa v istih okoliščinah d& sledeče. Ce upoštevamo, kakor v prejšnjem primeru, da ima takoj po teletu približno 15 1 na dan in jo režemo v teh razmerah, ‘bomo gotovo dobili skozi celo leto povprečno 12 1 mleka na dan, kar pomeni 219.000 lir. Odštejmo 100.000 lir za vzdrževalnino in dobimo čistih 119.000 lir (precej več kot v prvem primeru!). Verjetno bo marsikak kmet zmajal z glavo, ker se mu bo zdelo vse to nemogoče. Toda to je gola resnica, to ni teorija, ti podatki in primeri so vzeti iz vsakdanjega življenja!
Snubitev se vrši že ob fantov-skin večernih ODiskih. Vendar, ko se lant zares noce poročiti, vpraša po stari navadi na/prej sta.se za svet in dovoijenje. Ce so starsi zadovoljni z že izbrano »novico«, potem kupi lant čeči uro ali prstan ali »keitenco« (verižico), v Mersi-nu ji po;ua'ri celo hranilno knjižico v znamenje, da misli zares. la dar izroči čeci očitno pred njenim očetom in materjo. »Puod« ceco s tem »okova« ali »zaa-ra«. Tista, ki je taKO »okovana«, je ze odoana, nekako pioaana. tiiari so dajali za cece kar piave »soiiue«, gorainarje. To je bila neicaiva zaroika.
Vcasi je na snuoo šel tudi kak zenvtovaiijSKi posredovalec, navadno najui^yi ženinov sorodnik, »Kleca« imenovan pottm Jia gostiji.
,Ko je ceca Di,ia ze oddana, sta novic in novica začeia mišmi na zenrtKe in vse, kar je z njimi v zvezi, predvsem na »baiuto« aii na i*aio. Med oklici sta hodna k maši drugam.
jr^ii pripravi bale je bilo važno, au se nov.ica omoži na novičev dom ali pa se novic priženi v nevestino hišo. ’
Za banko ali balo si je v prej-šnjm casin nevesta pripravila rjuh (srednjepremozna ducat, ducat in pol, bogata pa dva ducata, tudi dva ducata in pol), »tavajUc« (prtov), brisač, ooiek (do 20 cvirnastih), rut, dvoje ogrinjal, po 20 parov nogavic. Rjune so svoje dni naredili sami iiz domačega prediva. Tudi spodnja obleka je bila domač pridelek in domače delo.
Vičasi so po hribih kar tekmovali, katera nevesta bo prinesla bogatejšo doto. V Podbonescu je neka nevesta imela do 150 kosov blaga vseh vrst. Neki kmet pa je svoji hčerki nevesti dal za ooio pol kilograma čistega ziaita. Nediska dolina je nekoč bila polna zlatiinja.
Nevesta si je navadno oskrbela tudi skrinj (predalnik ali omaro). Nekoč so neveste imele velike in visoke, lepo Izdelane orehove banke ali skrinje. O.rodja in posodja si nevesta ni pripravila. V Tercetu so dejali, da je dovolj, če prinese roke, orodje bodo že sami dali. Vendar je v prejšnjih časih skoraj vedno prišla k hiši vsaj s kolovra-tom. Tudi danes prihaja še s kolovratom.
Enako je ženin, ki se je ženil drugam, moral pripraviti balo: 3-bleko, 6 rjuh, 6 srajc, 6 spodnjih hlač, 3 - 4 pare čevljev. Te stvari je moral imeti poleg svoje d ate. Za doto je kakšen hribovec prinesel polno nogavico zlatih napoleo-nov ali zlatih genovskih soldov.
čevnikom) po tleh križ pred živino. Nevesta zgane in požene živino. Ko balo peljejo vztran, nekajkrat usitrelijo.
Ce se nevesta moži v drugo vas, domači fantje zapro pot s hlodom. Ženin mora plačati »staže«, »štan-go«, »števanko«, navadno denar za nakaj litrov vina. Vobče pa barantajo. Ce novič noče plačati, mu nagajajo. Celo sovraštvo lahko nastane iz tega. Zagrozijo mu, da ne bo imel sreče, zlasti če jim pre,grajo, drevo, preseka, 'kot se je že zgodilo. Ce se pa novič rad odzove in izpolni svojo dolžnost, mu voščijo mnogo sreče.
Tudi na nevestinem domu mora ženin, n. pr. v Landarju, plačati števanko. Tudi na ženinovem domu je tedaj, ko pripeljejo balo, večerja.
Ce se fant ženi na nevestin dom, mora tudi on dva dni prej pripeljati svojo banko. Prej je na njegovem domu večeirja. Ko banko naložijo, tedaj ponekod, n. pr. v Terčetu, dvakrat ali trikrait ustrelijo v opomin, naj bi se ne vračal več nazaj ne tanit ne blago. Ko novič svojo banko pripelje na nevestin dom, mora tam pustiti svoj klobuk. Taka navada je n. pr. še v Prosnidu in tudi še v vzhodni Benečiji.
Banko peljejo
Najbolj primeren čas za rezanje je, ko začne krava že pešati, to ;e po šestem teletu. Takrat namreč navadno doseže višek svoje proizvodnje ih se začne že starati. Z rezanjem se za par let ohrani delavnost mlečnih žlez, ki proizvajajo v polni meri. V tem času se pa še lepo zdebeli, da jo tudi mesar lepše in draže plača.
Nevarnost krvave operacije je danes že za nami, ker se večina ii-vinozdravnikov poslužuje nekrvavega posega. S tem je zelo zmanjšana možnost komplikacij, ki so navadno v zvezi z vsako operacijo. Kmet naj kar brez skrbi poskuša napraviti ta veliki korak napredne živinoreje in bo gotovo vesel lepih posledic.	Soški
Poroka ali poročke se vršijo na Beneškem navadno ob sobotah. Balo ali barako pa peljejo na dom že dva dni prej. Ponjo gire ženin, kakšen sorodnik in še po dva druga fanta. Na nevestin dom takrat povabijo nevestine sorodnike. Tu je večerja. Balo nabašejo na vaz sorodniki. Novič ne sme robe niti videti niti se je dotakniti, n. pr. v Lazah. Sestra nevestina ali mati ali prijateljica čez 8 dni razloži balo. V Tercetu naložijo voz kot »špalir«, da ima mizo, in ga pre-grnejo. Odpeljejo balo okrog polnoči, da nihče ne vidi. Vprežejo konja ali dva vola. Vedno morata biti vola dva, sicer ne bo sreče. Preden odpeljejo, stopi nevesta pred voz in naredi s »škorjo« (bi-
Poročke
Poiočlke so v Benečiji ob sredah, četintkiih in sobotah. Ce se kdo poroči v torek, mu dajo (zaničljiv naziv — »torka«. Tudi letni čas je določen, namreč pust (zlasti debela sobota ipred pustom), velika noč in september. V postu in adventu se poročajo, pravijo, samo vdovci, ki imajo Bilo.
Zvečer pred poroko (»viljo«) gre nevesta pozdravit vse bližnje hiše.
Z j utiraj pred poroko je 'najprej na ženinovem domu slovo. Mati blagoslovi sina ženina. Pokriža ga in mu iželi srečo. Potem gredo fpo nevesto. Ob odhodu nekajkrat usitreLijo. Z ženinom gre za njegovega »bratra« ali .rodni 'brat ali bratranec ali kak drug- sorodnik. Včasi gre nraven tudi ženinova »sestra«, ki je navadno prava sestra. 'Tisti mož, ki vozi, vodi noviča, se pa imenuje »kloča«.
Navada je, n. pr. v Terčetu, da je nevestin dam db vratih okrašen. Calka vsa vas, zlasti žene in otroci. Dom je odprt. Ženinovi svatje gredo v hišo. Ženin vpraša mater, če mu da hčer iza ženo. Mati reče da in m naroči, naj skrbi ea njo v vseh potrebah, 'na duši in telesu, in naj jo ima za pravo ženo. Novič obljubi in izroči maiteri - .tašči v dar, navadno denar.' Sele sedaj se gre nevesta {Oblačit. Ženin mora namreč prej priti ponjo. Pred odhodom v cerkev sledi kratka gostija.
V starih časih so ponekod, n. pr. v Lazah, ‘ženinu in svatom pred vstopom v hišo stavili več vprašanj. Vprašali so jih, po kaj so prišli. Ženin je navadno Ibil že poučen in pripravljen in je dejal:
»Po izlato golobico!«
»Kakšno perje ima?« je sledilo vprašanje.
Ženin je imel s seboj 'kos nevestine obleke in !je na vpraašnje po barvi pokazal prineseni koščic nevestine obleke. Zatem so svate spustili v hišo, kje,r bo se z domačimi pozdravili in so malo prigriznili.
(Se nadaljuje)
Dionrab Zelenko:
{Pri slovenski časti
Prav ko je Vinko odkril neki pokrov in prijel za kuhalnico, je Knut trdo lopnil po kuhinjskih vratih in hkrati z notjo tudi sunil vanje. Vinko se je stre* sel, da mu je pločevinast pokrov zletel iz rok. Se preden £a je utegnil pobrati in reči: »Naprej!«, je Knut že vdrl v kuhinjo in z očmi divje obletel ves prostor in vse kote. ko ni bilo Anice, ki jo je iskal, je ostro ošinil Vinka in nad njim zarjul:
»Wo ist die. Schwester?«
Vinku je postalo vroče. Ni vedel, ali sme kaj reči ali ne. V zadregi je začel mencati sem pa tja in skomvzgovati z rameni, češ, da mu ni znano...
Knut je dvignil desnico, da bi mu vsekal za* ušnico, in je vnovič zarjul:
»Boš govoril, smrkavec? Kje je tvoja sestra?« Kot divja zver je srepo buljil v fanta.
Vinko je zmedeno zajecljal v nemščini:
»Ist nicht, nicht zu Hause...«
»Lažeš, pes!« je odrezano divje zakričal esman in fantu z močjo pripeljal zaušnico, da se je Vinko s kuhalnico vred zvrnil v kot. Potem se ga je zdiv* jani Knut lotil še s škornji. Kot da mu je dobro do* šla vsaj ta žrtev, je stresal nad fantom svojo ihto, govoreč sam s seboj:
»Bo Heinz mene smešil pred drugimi, da sem na tešče namesto poljubčka dobil po gobcu in da se niti maščeval nisem, kot zahteva nemška čast! Ha, frko še naj dobim, frko!...«
Tisti hip je na Vinkov jok in stok planila v ku* hinjo mati Hana. Kar s cajno, s katero je prišla s polja, se je zakadila v esmana in v gladki nemščini ■zavpila:
»Riiuber! Pravi divji tolovaj! Otrok je moj! Tepli ga ne boste! Kaj vam je storil? Takoj vas poj* dem javit višjemu poveljstvu! Sem bila v Gradcu in na Dunaju in vem, kaj zahteva olika od vojaka! Donner und Wetter, ali je to nemška čast?« Raz* burjena je zagnala esmanu pod noge najprej cajno, potem je pa še pograbila žlice in vilice na mizi, da so z glasnim žvenketom letele na tla, prav pod noge esmanu.
Knut je osupnil. Ni se nadejal takšnega nastopa. Vso moč mu je vzelo. Ni se drznil z gospodinjo spreti zaradi hčerke. Niti ziniti si ni upal o Anici in njeni pesti. Poparjen se je molče, podmurjeno gledaje izpod čela, pobral iz kuhinje. Zavil je v svo* jo sobo.
Vinko se je objokan dvignil iz kota. Iz nosa mu je tekla kri. Ves krvav in zamazan je bil po obrazu. Stisnil je pest in besno škrtnil z zobmi:
»Prekleti hitlerjanec! Ne boš ti mene v naši hiši klapovuškal in z nogami rintal! Čakaj, zlodej!... »Do vrha mu je prikipeval srd in sovraštvo do hitler* jevcev.
Mati je z mokro brisačo brž hitela brisati sina. Huda jeza jo je kuhala, da si tuj človek drzne klof* tati njenega otroka v njenem domu. Le čakaj!
»Ali si mu, Vinko, morda kaj storil? Si mu kaj rekel? Ali se je sporekla z njim Anica? Kje je A* nica?« Vse polno skrbi je morilo mater!
Vinko je v razburjenju materi dopovedoval, da še zinil ni, ko je pridivjal esman in ga spraševal po
Anici, ki je, ko sta spravljala knjige, kot kafra ne* kam izginila in je do večera ne bo nazaj...
Mater so obšle temne slutnje. Znova jo je po« padel srd:
»Ti vražji človek esesovski!« Kar mu je za* pretila, to bo tudi storila. Mora. Vsaj za strah!
Brž je pohitela v sobo in si vrgla na glavo čed= nejšo hadro in še torbico si je stisnila pod pazduho. V veži je glasno, namenoma po nemško naročila;
»Vinko, kuhaj sam! Jaz pojdem na višje povelj* stvo. Bomo videli, ali bo pri naši hiši mir in red...«
Knut je stal v sobi pri oknu. in dobro slišal in razumel Hanine besede. Ni mu bilo preveč prijetno. Ženska zna dobro nemški, bila je v Gradcu in na Dunaju, sklicuje se na nemško čast, kar le ni kar tako... Utegne mu naprtiti vsaj zasliševanje.„ Pa tudi on bo svoje storil. Vse bo dal izseliti, če bo imel kakšne sitnosti...
Hana je hitela do plota. Tu se je spomnila, da ne bo prav, če se prej z možem ne posvetuje. Pa tudi, ali s tem korakom ne tvega kakih prav sitnih preiskav in zasliševanj? Ali bo uspela? Kdaj je še vrana vrani izkljuvala oči? Mati se je že namera* vala ustaviti in vrniti. Toda skoz okno je zrl Knut. Ne, ne bo se vrnila vpričo njega! Posmehljivo bi se ji zelenec namrdnil in še bolj bi mu zrastel greben, če bi videl, da se obotavlja in boji. Zato je Hana odhitela na cesto in naprej do prvega soseda. Tu je skrivši smuknila za hram in se počasi za ogradi vrnila domov. Skoz stranska vrata je tiho stopila v kuhinjo.
Knut je medtem naglo zajahal motor in zdreal proti mestu, da prehiti gospodinjo, ki ga je šla o* vaj at.
(B* nadaljnje)
Pesti z Goriškega
0 krivičnem nastopu sodnika u Tar centu
Italijani se ponašajo, da so velik narod in se ponašajo s svojo kulturo, z Dantejem, Marconijem, Michelangelom in drugimi velikimi možmi. Vse to kažejo v svet in zahtevajo priznanje, kakor da bi zgodovina in nekaj ras velikih moz moglo opravičiti tudi njihovo sedanjost in bližnjo preteklost, to je fašizem, vojno in vse njene j?os!e-dice.
Na žalost krivice, ki jih Slovenci v Italiji doživljamo, mnogi že od leta 1866, 'ne odgovarjajo samohvali Italijanov o njihovi kulturi, demokraciji in strpnosti.
Varali smo se glede italijanskih obljub o pravicah, ki jih bomo deležni, ker nismo še zadosti poznali ničevosti obljub rimske vlade. Varali smo se tako leta 1866, kakor lata 1918 in leta 1945! Rimska vlada vse obljubi, dokler je v nevarnosti, da nas ne dolbi, odnosno da nas iz svoje oblasti izgubi. Živo se še spominjamo lepo zveneče izjave, ki jo je dala julija 1945 o svojem bodočem ravnanju z manjšinami!
Varali so nas italijanski ministri leta 1866, varali Giolittijevi liberalci leta 1918, in varali tudi de-mdkrščani, repuhliikainci, socialisti in .komunisti z liberalci leta 1945, ko so bili vsi skutpaj na vladi. Tega leta je visela usoda vsega 0-zemlja, kader danes prebivamo Slovenci v Italiji, na tehtnici, in rimska vlada je imela edino le še »obljubo«, da popravi vse krivice, ki jih je storila Slovencem od leta 1866. To »Obljubo« je vrgla na mizo mirovne pogodbe, in slepi, brezbrižni ter naivni zavezniki so ji verjeli... In zgodilo se je, kakor je pri Italijanih v stari navadi: »Pas-sata la festa, gabbato lo Santo«. To je, zapet so nas povleikli za nos, kakor vlečejo rsa nos - svetega Januarja Napoletanci, ko mu otblju-bljajo vse mogoče, da toi uslišal njihove prošnje, naito mu pa paikežejo figo in hrbet.
V mirovni pogodbi stoji zapisano v členu 15., da bo morala Italija spoštovati in dejansko uveljaviti vse pravice jezikovnih manjšin v svojih mejah, kakor tudi pravice vsakega posameznega državljana. To pogodbo je Italija slovesno podpisala, hkrati pa jo je v tem oziru tudi kršila, kajiti nam Silo-vencem v svojih mejah ni dala še nobenega zaščitnega zakona. In medtem ko na Goriškem pritiskajo Italijani na nas Slovence z vsemi sredstvi (tudi z bombone ki vabijo naše otročiče v njihove vrtce!!), da bi nam zatrli tistih par šol, ki smo jih imeli že pod Avstrijo, ne dovolijo našim terskim in nadišlkim bratom niiti ene osnovne šole. lin danes, ko si hočejo ti naši bratje pomagati do šolanja v laistnem jeziku s tem, da pošiljajo (tisti namreč, ki to zmorejo) svoje otroike v Gorico, jim žugajo Italijani nič manj kot po sodniku v Tarčentu, da jim bodo vzeli državljanske pravice, ako ne vzamejo svojih otrok domov, in pri tem lažejo, da slovenske šole v Gorici nimajo nobene veljave!...
To delajo Italijani in s tem zopet kršijo člen 6. svoje lastne u-stave, ki so ga sami izglasovali in zapisali, nočejo ga pa uveljaviti. Saj jim ta člen, tako napisan, mora služiti za mednarodne forume, katerih dlani se ne zganejo, da bi pogledali sem k nam in se pozanimali, kako izgledajo v dejanjih razne pisane obveze In obljube.
Zlonamerno početje rimske vlade od leta 1866 do danes ima svojega zaveznika v italijanski cerkveni oblasti, saj je ta že leta 1867 ukinila slovensko pridigo v mnogih slovenskih vaseh v dolini Tera in Nadiže. Pod fašizmom je ta cerkvena oblast šla glede tega roko v roki s fašizmom piloti Slovencem, seveda na škodo slovenskega jezika v cerki in krajih, kjer prebivajo samo Slovenci. Na žalost je za fašizma celo Vatikan potrdil nekatere take ukrepe proti naravni in božji pravici slovenskih vernikov, da slišijo božjo besedo v svojem jeziku, saj jim je Kristus sam to pravico priznal, ko je zapovedal apostolom:	»Pojdite in učite vse
narode.«
Danes, ko se rimska dčmokr-ščansska vlada poslužuje svojih sodnikov in karabinerjev, da žugajo slovenskim staršem iz doline Tera z odvzemom državljanskih pravic, ker šolajo svoje otroke v slovenskih šolah v Gorici, smo prisiljeni povedati naši javnosti in vsemu svetu, da je tako ravnanje naravnost prot-ičloveško, in zato tožimo Italijo pred vsem svetom, da nas hoče udušiti in uničiti.
In vendar je ona prav v soboto 4. t. m. slovesno podpisala mednarodno oibvezo, da bo priznala in dejanski uveljavila človeške pravice, kot so »svoboda misli, vesti in vere, svoboda izraževanja in združevanja. In to ne glede na spol, pleme in barvo, jezik, vero, poli-
tično prepričanje, narodni in socialni izvor ter pripadnost narodni manjšini«.
To konvencijo o človeških pravicah, poudarjamo, je Italija podpisala v Rimu v .petek 4. t. m.
Ali se Italija norčuje tudi z mednarodnimi diplomatskimi krogi in čimtelji? Menimo, da se res norčuje, in naša naloga je, da te kroge obvestimo s primernim protestom, ker .postaja mera nasilja že prepolna! Naše zahteve in naši protesti na rimsko vlado pa ostajajo urez odgovora.
Nasproti tem svečanim obveznostim, ki -Jih Italija podpisuje na mednarodnih pogodbah in konvencijah iter zapisuje v svojo lastno u-stavo, beležimo žalostno listo kri-vičrtith dejanj, s katerimi nas zatirajo.
Na Tirolskem so pred kratkim Italijani zaprli nemško šolo, kej tamošnji duhovnik, Nemec, ni hotel dati svojega prostora na razpolago italijanski šoli. Salomonska sodba! Na Gradiškuti pri Gorici neki italijanski gospodar ni hotel dati svojega prostora na razpolago za slovensko šolo leta 1948. Kaj mislite, kaj so 'Italijani zaradi tega ukrenili? Da so zaprli italijansko šolo v Ločniku? Ne, slovenske šole kratko in malo niso še danes odprli, in kmalu takrat, jeseni leta 1948, je hodil karabinjerski poveljnik od Slovenca do Slovenca v Ločniku in mu zagotavljal, da ga pošlje čez mejo, če še enkrat podpiše zahtevo po slovenski šoli za svoje otroke!
Kakor že povedano, je rimska vlada mesca julija 1945. leta slovesno izjavila, da bodo jezikovne manjšine v njenih mejah uživale najvzomejše svoboščine in pravice.
predstavniki terskih in nadiških Slovencev izročili mednarodni Komisiji za mir spomenico, ki je zahtevala popolnoma vse	narodne
pravice za primer, da ostanejo tisti kraji še nadalje pod Italijo.
Seveda je tudi videmski prefekt
dr. Candolini mesca oktobra 1945 v imenu vlade obljubil vse pravice Slovencem.
Ko so pa terski in nadiški Slovenci po uveljavitvi mirovne pogodbe začeli zahtevati svoje slovenske osnovne šole, so Italijani Sklicali skupaj vse župane prizadetih krajev in jim dali podpisati izjavo, da slovenskih šol nočejo! Sedaj pa se je izkazalo, da so župani lagali, ker ljudstvo zahteva svoje slovenske šole, in ker jih nima tam, pošilja svoje otroke v šole v Gorico.
Takoj pa nastopi neki italijanski vsiljeni duhovnik, nameščen med Slovence v terski dolini, nažene karabinjerje in sodnika v Tar-čentu, in ti kličejo starše omenjenih otrok na zasliševanje in jim žugajo, kaikor zgoraj povedano!
Tako je svojčas tudi sam senator Tessitori »delil« pravice vsem Slovencem v Italiji, in nas učil, kako naj se ravnamo, da jih uveljavimo. Potem pa je vse te pravice požrl sam v rimskem senatu. Tudi Tessitori je demokrščan, ki se bori za uveljavitev in ustvaritev krščanskih načel na zemlji!...
Nikjer v italijanskih zakonih ni zapisano, da sme sodnik žugati staršem šolskih otrok, kakor je to storil okrajni sodnik v Tarčentu, ki je tudi demokrščan.
Pohvaliti moramo prizadete slovenske starše, ker se niso prestrašili in so svoje otroke obdržali v šolah v Gorici! Pa kaj, saj jim ne morejo ničesar zaradi tega!!
Dne 15. septembra je stopila v veljavo mirovna pogodba, ki vsebuje predpise o spoštovanju človečanskih pravic. Toda kmalu po 15. septembru je funkcionar goriške prefekture izjavil, da bodo slovenske šole umrle same po seibi v par
In .mesca marca- 1946 so odlični'latih.‘ Ker 'pa so le živele, so nam
Italfjani najprej odrekli prostor za naše kulturne šolske prireditve, nato pa prepovedali obiskovanje slovenskih. šol stopetdesetim slovenskim učencem in dijakom, sinovom optantov.
Kako pa ravnajo s slovenskimi
učenci v laških šolah v terski in nadiški dolini? Za vsako slovensko oesedo, ki jo učenci izgovorijo, ker ne poznajo italijanske, morajo plačati globo ene lire. S skupnim zneskom takih glob navadno, kakor na primer letos, kupijo dar za god italijanske učiteljice, ki je globe nakazovala.
Zgodilo se je tudi, da je šolski inšpektor dejal otrokom, da morajo Diti znazni in čisti iter paziti, da ne bodo imeli v glavi kakega »Slovana«, to je kake uši.
Kazni demokrščanski propagandisti, navadno odvetniki, hodijo med nase terske in nadiške brate ob nedeljah in po maši jim vsiljujejo svoje pridige o lepoti in krasoti Italije in pa o njeni demokratičnosti in pravičnosti.
Pa Bog ne daj, da bi se drznil med svoje terske in nadiške brate slovenski izobraženec in jim začel pripovedovati, kakšne so prav za prav demokratične in človečanske pravice, ki jim pritičejo! Sama videmska kurija bi ga obsodila na razenj v pekel...
Izvedeli smo, da je sodnik uporabljal proti slovenskim staršem iz terske doline ta argument: »Vaše otroike ste dali v komunističen »Dijaški dom« v Gorico. Toda komunisti so za priključitev teh krajev k Jugoslaviji in vi ste .torej proti Italiji, kar pomeni izdajstvo«.
Da do tega »izdajstva« ne pride, svetujemo, kar smo že večkrat svetovali in zahtevali: »Dajte slovenske osnovne in srednje šole terskim in nadiškim Slovencem v njihovem rojstnem kraju, kakor jim pritiče-jo po človeškem in božjem zakonu!«
Dajte jim jih vi demokrščani, ki »te na vladi >v Rimu! In pazita na
svoje kominformiste, ki jih imate na milijone!
Sicer pa .ne istovetite Slovencev in slovenskega jezika s komunistično nevarnostjo, saj prav dobro vemo, da vam je trn v peti naš jezik prej kot komunizem!...
Slovenski priimki
Dolgo je že, kar je bila deloma popravljena krivica, ki nam je 01-la storjena z nasilnim potujčevanjem našifi priimkov. Dana nam je možnost, da sedaj popravimo sami to, kar so nam sicer drugi po-icvarili in bi nam po vseh božjih m naravnih IzaKonm morali tudi sami popraviti. A, ker tega ne morejo ali nočejo storiti, zato naj se vsak sam prizadeva, da mu bo vrnjeno ime, ki so ga nosili vsi njegovi predniki. Zgrešeno je pojmovanje, da se bo is tem zameril 0-oiastem. Vsak pameten in pošten Italijan priznava vsem sodržavljanom .pravico, da isi ohranijo priimek svojih dedov. Kdor drugače misli, je v očeh tudi najbolj zagrizenih Italijanov le ničvredna mevža, cunja, s katero lahko nemoteno vsakdo pomeita. Smo lahko zvesti italijanski državljani, čeprav smo zavedni Slovenci!
Šola in telesna vzgoja
V letošnjem programu srednjih šol zavzema telovadba eno izmed prvih, če ne že prav prvo mesto. .Navodila šolskega skrbništva poudarjajo nujnost in potrebo čim popolnejše telesnovzgojne, teorične in praktične izobrazbe. V načrtu so dolgi pohodi in lahkoatletske vaje, katerim se bodo morali podvreči vsi dijaki in dijakinje.
ITudi mi priznavamo potrebo dobre, zdrave telesne podlage za pravilni in 'popolni razvoj vseh duševnih zmožnosti, toda nočemo se vrniti v dobo GIL-a in ONB-ja, ko je telovadba zavzemala največ časa pri srednješolskem pouku. Naj dobi telesna vzgoja tisto mesto v srednji šoli, katero ji po pravici pristoja, da bodo naši abiturijenti res vsestransko zreli za življenje na univerzah ali pa v javnosti, ne pa rafinirani lahkoatleti.
Naše šole
Pouk se vrši nemoteno in redno kot bi bili že sredi šolskega leta. Dijaki so kar dobro zaposleni z domačimi nalogami, tako da jih je le redko opaziti po ulicah ali ig-ri-ščih. Upamo, da bodo tudi profesorji vzeli resno svojo nalogo in ne bodo smatrali šole le za bolj
Romanje bivših bojevnikov v Sredpolje in Gorico
V soboto 4. in v nedeljo 5. t. m. so bivši bojevniki iz vseh krajev Italije priromali v Sredpolje (Re-dipuglia), kjer so se poklonili smrtnim ostankom svojih tovarišev, ki so padli v prvi svetovni vojni. O-biskali so tudi Gorico, kjer jim je bil pripravljen časten sprejem. Svečanosti v Sredpolju se je udeležil tudi minister za delo Maraz-za,'ki je bojevnike nagovoril. Govorili so tudi drugi, tako v Sredpolju kakor v Gorici. Predsednik republike Einaudi in ministrski predsednik De Gasperi sta poslala vsak svojo brzojavko. Tako govorniki kakor oba predsednika so poudarjali željo po trajnem miru v mednarodni politiki in po pravici med Italijani v notranji politiki.
Tudi paipež je bojevnikom poslal svojo brzojavko in poudarjal potrebo po ohranitvi miru.
Seveda je marsikateri govornik izraizil željo, da bi se Italija vrnila 'V kraje, ki jih je z mirovno pogodbo izgubila.
Monarhisitom in neofašistom od MIS-a je toilo prepovedano izdati proglase za to priliko. MIS-ovci so
pa prepoved kršili in naglo nalepili po zidovih nekaj listtov s pomembnimi gesli. Delili so tudi letake proti demokrščanom, z zahtevo po izpustitvi na svobodo Marije Pasquinelli, ki je leta 1947 u-strelila angleškega generala De Wimtona. Po konzu so v soboto popoldne prepevali fašistične pesmi in vzklikali Mussoliniju. Nekateri so jim ploskali, drugi so jim pa, kat n. pr. na postaji, primazali krepko klofuto.
V noči ina nedeljo 5. It. m. so neznanci zazgali lavorjeve vence, ki so bili 15. oktobra postavljeni v Vermeljanu na spominski 'kamen padlih vojakov Ottone Pecorari in Ugo Polonio, odlikovanih z zlato kolajno Krivcev niso še prijelli.
Visoki obiski v Gorici
V ponedeljek 6. t. m. sta obiskala Gorico podtajnik pri predsedstvu vlade, poslanec Andreotti, nekdanji fašist, in poslanec Innocenti, vodja urada za obmejne kraje pri predsedstvu vlade. Oba sta imela razgovore s krajevnimi predstojniki oblastev.
Zgodovina imen in priimkov
(Nadaljevanje s 3. strani)
španskega porekla; pripone -berg, -burg, -stein, -sohn so nemškega izvora ali pa skandinavskega oziroma židovskega izvotra. Pripone -ioh, -ic so nastale iz pripon -ič ali -ič in so seveda slovenskega ali jugoslovanskega izvora, kot n. pr. A-damič, Vladkovič, Simonovič itd. Pripona -yi, kot n. pr. v imenu Poreny pa označuje madžarsko poreklo:	-poulos je grškega izvora,
kot n. pr. v Stvropoulos; -oglu je turškega izvora (Jogonoglu); -i kakor Petri je italijanskega izvora; -ov ali -off, kakor v Rahmannoff ali Molotov je ruskega izvora; -ev ali -el'f je ruskega ali bolgarskega porekla (Andrejev, Georgijeff); -enko, kakor Kravčenko je ukrajinskega izvora; poljskega porekla je -wioz, kakor Sienkiewicz; -ski je lahko poljskega izvora, če pišemo z i, ali češkega in ruskega, če pišemo z y, n. pr. Radetizky ali Ke-rensky.
Od prepon so »Van« holandskega porekla (Van Hoeuten), »von« je nemškega, »de« je francoskega, španskega, portugalskega ali itali-
Seja občinskega sveta
Javljamo, da bo seja goriškega občinskega sveta v pondeljek 13. t. m. zvečer.
Smrtna nesreča
Težka nesreča je zadela Makučevo družino iz Steverjana. Izgubila je svojega najmlajšega člana -par mesecev starega otroka, ki se je tako hudo opekel, da je kljub 'takojšnji zdravniški pomoči podlegel.
Franci Bratuž
S Francetom je legel k večnemu počitku zadnji član zaslužne Bra-tuževe družine iz Gorice.
Odšel je tako, Skoro brez slovesa kakor brata Gigi in Jožko. Slovenska pesem, ki je v ponedeljek umrla na ustih zadnjega brata iz »te pevske družine, je žalostno odmevala po cerkvi na Travniku, kjer se je Franci še zadnjikrat ustavil.
Pogreb je bil lep, kakršnega je bil pač ta skromni fant, ki je vse življenje vdano prenašal, kar mu je bilo odločeno. Ljubil je pesem vse svoje dni in (pesem ga je tudi do zadnjega spremljala.
janSkega izvora Odi Parma, da Feltre). Francoski »de« se lahko pojavi v oblikah: du, de la in des (Duhamel, "de la Falai.se, Desgran-ges). Temu odgovarjajo španske o-blike »del, de les in de los« (Del Rio, de los Rios); portugalske so: »de, da, des, das (Davega, des Pas-ses). Glede številnih italijanskih preponskih oblik moramo omeniti, da ni nosilec priimkov, kakor Del Giudice, Delle Colonne in drugih nujno plemiškega porekla. V mnogih katoliških deželah dajejo otrokom tri imena, in sicer očetovo, botrovo in duhovnikovo. Kljub temu rabijo po dve imeni bolj pogosto v Ameriki kot v drugih deželah. V Ameriki dodajo česito priimku »junior« (jir), da raizlikujejo očeta od sina, če nosita isto ime.
Končno naj omenimo, da imajo v deželah s španskim prebivalstvom navado spojiti očetov in materin priimek, kakor na primer Menendez y Pelayo, Rico y Fraga in podobno. Na Madžarskem, Kitajskem in na Japonskem pišejo ob vsaki priložnosti in ne le v abecednih seznamih priimek pred lastnim imenom.
Tužno je odjeknila v jesenski dan pesem travniških zvonov, ko smo spremili k večnemu počitku našega dragega
Francija Bratuža
Legel je v grob, k svojemu o-četu, da se olb njem 'prebudi v bolj še življenje.
Vsem, prav vsem, ki so nam ob njegovi smrti nudili tolažbo in pomoč in so blagemu pokojniku na njegovi zadnji poti .z molitvijo, petjem in cvetjem izkazali ljubezen in spoštovanje, naša najiskrenejša zahvala.
Gorica, 2. nov. 1950.
ŽELJKA in sorodniki.
ali manj donosno službo, ali celo kaj siaose. Da ibo uspeh čim večji, naj odgovorna obiastva poskrbe za redno in pogosto nadzorstvo vseh šol tako v mestu kot na deželi, kjer je morda potreba še večja, saj se ie pri letošnjih sprejemnih izpitih pdKazalo, da je bil pouk na podeželskih ljudskih šolah neprimerno slaoši kot v mestnih šolah. Ce bi oolastva bolj pogosto nadzorovala, kako razne učiteljice in u-čitelji vrše svojo poklicno dolžnost, bi verjetno ne bilo te razlike!
Dobrodelno društvo
Trda zima že neizprosno tika na nasa vrata. Kaj vse nam bo prinesla?
Otroci se je v svoji naivni domišljiji veselijo, saj z zimo prihaja Miklavž, Božič in toliko drugih lepih praznikov in običajev, ki spremene vsaj za hip ta pusti vsakdanji svet v čarobno kraljestvo nezemeljskih bitij.
Toda z zimo prihajajo za starše še večje skrbi. Treba bo obutve in .obleke, kakršne poleti ni bilo. Treba bo več hrane in toplote. A kje vse to dobiti? Velika večina naših Staršev ni premožnih. Žive iz dneva v dan in če je poleti težko, je ipozimi neskončno teže.
Da bi olajšalo gorje naših naj-imlajših bratcev in sester, ki delajo .prve korake v ta mrzli svet, 'jo Dobrodelna pisarna pobirala izredne prispevke v denarju.
Naj nihče, ki more, ne zakrkne svojega srca ob klicu teh nedolžnih naših malčkov. Pomnimo, da .gradimo svojo bodočnost na ramenih teh najmlajših, po katerih sovražniki vseh vrst stezajo svoje gralbežljive, z darovi napolnjene roke!
Plešivo
Kakor beremo v italijanskih časopisih, namerava naša Občina Kr-min sezidati za naše otroke šolska poslopje tukaj na Plešivem. Imeli bomo tako svojo šolo in krminski Slovenci svojo v Krminu, kamor so morali do sedaj tudi naši otroci. Sola bo dozidana do prihodnjega .šolskega leta.
KRZNARSTVO
Velika izbira najmodernejših modelov vseh vrst iz domačih in inozemskih krzen po ugodnih cenah
KHZHflHSKS flELflflHICA PINTO
TRST, ul.*Fabio Severo 20-1'- tetefon|25-522
Ogled zaloge brezobvezen! Strohovna izdelava zajamčena!
U R ARNA
UL. ROMA 19
ZLATARNA
VELIKA IZBIRA, PO ZARES KONKURENČNIH CENAH; LASTNA DELAVNICA. KUPIM IN ZAMENJAM ZLATO, SREBRO IN DRAGULJE
NECCHI novi model B U
za vezenje, krpanje, oblivanje lukenj, priiltje gumbov, čipke, cikcakaste Sive. Vsa dela se Izvršujejo brez okvirja. Pouki za vezenje brezplačno.
ŠIVALNI STROJI n» Industrijski tok za čevljarje in krojače. PRODAJA NADOMESTNIH DELOV. RADIOAPARATI najboljših znamk pri
T U L L I O
MA OBROKE
TRST - ul. C. BATTISTI it. II Tel. 65-3S — T R Z I C , na Ko rtu
DAROVI za Slov. dobr. društvo: Plajban Marija je darovala dva tisoč lir kot prispevek za nakup šolskih zvezkov revnim osnovnošolskim otrokom.
Družina Marc daruje 500 lir v spomin na pokojno Marijo Omersa v dobrodelne namene.
Darovalcem prisrčna hvala! Posnemajte!
Odgovorni urednik: dr. Janko Jet Tilka: tiskarna »ADRIAt, d. d. v Trstu
PRVOVRSTNA ŠIVILJA za damske plašče in obleke se prii>o-roča. Trst, ulica Fonderia 6/IJ desno.
SPOROČILO
Naša tovarna v Milanu nam je dobavila za to sezijo ogromno količino dežnih plaščev (trenčev) za moške in ženske v vseh modernih krojih in najboljše kakovosti.
CENE BREZKONKURENCNEI NABAVITI V NASI TRGOVINI, POMENI NABAVITI NEPOSREDNO V TOVARNI.
Cene nekaterih vzorcev:
Dežni plašči Dežni plašči Dežni plašči
Dežni plašči Dežni plašči
za ženske s pokrivalom iz čiste bombaževine ...................
za moške iz čiste bombaževine
za moške s pokrivalom iz bombaževine »mako«, podloga v i-stem blagu.....................
iz nepremočljive svile . . • •
za ženske s pokrivalom iz bombaževine »extra makd«, podloženi .z istim blagom...........
L.
n
n
•i
n
7.800 8.SDD
10.500
11.800
Hlagazzini del Corso
Trst - Corso. 1 - Galleria Protti