GLEDALIŠKI LIST SEZONA m5'2H m ŠTEVILKA' 19 IZDAJA UPRAVA NARODNEGA GLEDALIŠČA VOJUBLJANI r; K05TF) UUKR51D0UIC L1UBLTRDR, Dunajska cesta šteu. l/a Palača Ljubljanske kreditne banke Trgouina močnih čeuljeu in usnjatih izčelkou: = Listnice - Damske torbice = Potovalni usnjati predmeti i. dr. jjj^aamoprodaja in zaloga izdelkou touarne ,,PETOUIR“, d. <3. j ******************** ******************* Jadranska bala BEOGRAD Dionička glav. . . Din 60,000.000 Rezerva......... Din 30,000.000 Podružnice: Bled, Cavtat, Celje, Dubrovnik, Her-cegnovi, Jelša, Jesnice, Ljubljana, Maribor, Metkovič, Prevalje, Sarajevo, Split, ŠibeniK, Tržič, Zagreb, Ainerikanski odio. Naslov za brzojavke: Jadranska Afiliirani zavodi: Jadranska banka: Trst, Opatija, VVien, Zadar; Frank Sakser State Bank, Cortland Street 82, New-York City, Banco Yugoslavo de Chile, Valparaiso, Antofogasta, Punta Are-nas, Puerto Natales, Porvenir. tum © ikmji m m is(iji$fi« o Najfinejša svetlobna telesa --- za stanovanja, vile, banke, bare, kine itd. kakor: lestence, namizne, stoječe svetiljke itd. itd. v vsakem poljubnem slogu, tudi po doposlanih načrtih, izdeluje v kovini, lesu, svili, steklu itd. edina jugoslovenska Svetlobna industrija „VESTA“. Naročila samo na atelji „VESTA“, Ljubljana, Kolodiopshi ni. 8/1. SPORED. DRAMA. Začetek ob 8. uri zvečer. Sreda, 27. februarja Othello Red A Četrtek, 28. Tri maske — Smešne pre-cijoze — Priljudni komisar Red D Petek, 29. V Beneški trgovec Red C Sobota, 1. marca ob 3. uri popoldne Mogočni prstan. Dijaška predstava Izven Nedelja, . 2. » ob 3. uri popoldne Ugrabljene Sabinke. Ljudska predstava Izven Nedelja, 2. ob 8. uri zvečer Danes bomo tiči Izven Ponedeljek, 3. Tri maske — Smešne pre-cijoze — Priljudni komisar Red E Torek, 4. „ Zaprto. OPERA. Začetek ob pol 8. uri zvečer. Sreda, v 27. februarja Traviata Red F Četrtek, 28. » Zaprto. (Generalna vaja.) Petek, 29. Traviata Red E Sobota, 1. marca Poljub. Slavnostna predstava Izven Nedelja, 2. v Prodana nevesta. Slavnostna predstava Izven Ponedeljek, 3. » Zaprto. Uprava si pridržuje pravico spremembe sporeda in zasedbe. tvrdka j. Maček naj večja zaloga j oblek na Aleksandrovi cesti samo št. 12 Začetek ob 8. Konec krog pol 12. OTHELLO. Tragedija v petih dejanjih. Spisal William Shakespeare. Prevel Oton Župančič. Režiser: O. ŠEST. Beneški dož g. Lipah Brabantio, senator g. Skrbinšek Prvi senator g. Medven Drugi senator g. Sancin Graziano, Brabantijev brat g. Cesar Lodovico, Brabantijev sorodnik g. Drenovec Othello, plemenit zamorec v beneški službi . g. Putjata Cassio, njegov pobočnik g. Kralj Jago, njegov praporščak g. Rogoz Roderigo, beneški plemič g. Gregorin Montano, namestnik na Cipru g. Peček Desdemona, Brabantijeva hči, Othellova žena ga Marija Vera Emilija, Jagova žena ga Juvanova Bianca, Casijeva ljubica gna M. Danilova Glasnik g. Terčič Plemiči, vojaki, senatorji, godci. Prvo dejanje se godi v Benetkah, naslednja na Cipru. Glasbo zložil g. Balatka. Po prvem in četrtem dejanju daljša pavza. Priporočamo vsem rodbinam KOLINSKO CIKORIJO izvrsten pridatek za kavo - 2 — Začetek ob 8. Konec ob 11 TRI MASKE. Drama v enem dejanju. Spisal Charles Mere. Poslovenil F. J. Režiser: O. ŠEST. Prati della Čorba......................................g. Skrbinšek Rdeči harlekin.........................................g. Rogoz Puščavnik..............................................g. Terčič Pavliha................................................g. p|ut Paolo della Čorba......................................g. Gregorin Mancecca . ...........................................ga Wintruva Viola Vescotelli.......................................ga Juvanova Godi se v korziški vasi na pustni torek 1. 1820. SMEŠNE PREČI JOŽE. Komedija v enem dejanju. Spisal Molifere. Poslovenil F. J. Režiser: g. PUTJATA. La Grange..............................................g. Sancin Du Croisjr . .........................................g. Bertok Gorgibus, meščan.......................................g. Cesar Madelon, njegova hči...................................gna Juvanova Cathos, njegova nečakinja..............................gna Slavčeva Marotte, služkinja pri Gorgibusovih....................gna Ježkova Almanzor, lakaj........................................g. Pleničar Marquis Mascarille.....................................g. Putjata Vicomte Jodelet........................................g. Medven Prvi nosilec...........................................g. Markič Drugi nosilec.......................................... g. Kurent Prvi g >dec............................................g. Kumar Drugi godec............................................g. Jan Več lakajev. Godi se v Gorgibusovi hiši v Parizu. Cas: XVII. stoletje. PRILJUDNI KOMISAR. Komedija v enem dejanju. Spisal Georges Courteline Poslovenil F. J. Režiser: O. ŠEST. Komisar................................................g. Peček ...............................................g. šest “rel°c.................................................g. Lipah Gospod.................................................g. Jerman stražnik Lagrenaille...................................g. Sancin gtraznik Garrigou......................................g. Smerkolj £u,1ez.................................................g. Danilo '-rospa Flocheva.......................................ga Rakarjeva Godi se v Parizu. Cas: sedanjost. - 3 - Začetek ob 8. Konec ob pol 11. Beneški trgovec. Igrokaz v petih dejanjih. Spisal William Shakespeare. Poslovenil Oton Župančič. Režiser: C. ŠEST. Beneški dož.......................................g. Sancin Kraljevič maroški, \ _ ... J . . . g. Skrbinšek Tr . ( Porzijina snubca \ * Kraljevič aragonski, > V .. . * * Antonio, beneški trgovec........................g. Terčič Bassanio, njegov prijatelj........................g. Peček Solanio, 1 [................g. Jerman Salarino, prijatelji Antonija ....................g. Cesar Graziano, j (................g. Gregorin Lorenzo, ljubimec Jessike.........................g. Drenovec Shylock, žid............................................. * * * Tubal, žid, njegov prijatelj......................g. Danilo Lancelot Gobbo, Shylockov sluga...................g. Medven Stari Gobbo, Lanzelotov oče.......................g. Plut Salerio, sel iz Benetk............................g. Jan Leonardo, Bassanijev sluga........................g. Bertok Baltazar, \ „ .. (.................... . g. Smerkol Stefano, / S‘"gl P°rZ'le I........................g. Kumar Pisar.............................................g. Sršen Porzia, bogata dedična............................ga Marija Vera Nerissa, nje družica..............................gna Ježkova Jessika, Shylockova hči...........................gna M. Danilova * * * Shylocka in kraljeviča aragonskega igrata izmenoma gospoda Lipah in Rogoz. Beneški senatorji, uradniki sodnega dvora, jetniški ključar, strežaji in spremniki. Godi se deloma v Benetkah, deloma v Belmontu, Porzijinem letovišču. Scenično glasbo zložil kapelnik g. Pauer. — Dekoracije po slikah starih mojstrov Carpaccia, Bellinija, Pinareala naslikal šef gledališke slikarne g. Skružny. — 4 — Začetek ob pol 8. Konec ob 11. TRAVI ATA. Opera v treh dejanjih. Besedilo zložil po drami Dumasa „Dama s kamelijami" F. M. Piave. Vglasbil G. Verdi. Dirigent: A. NEFAT. Režiser: V. SEVASTJANOV. Violetta Valery................................ga Vesel-Polla k. g. Flora Bervoix..................................ga Matačičeva Annina, služkinja Violette.....................ga Smolenskaja Alfred Germont.................................g. Sowilski Georg Germont, njegov oče.................g. Popov — dr. Rigo Gaston, Vicomte de Letorieres..............g. Mohorič Baron Douphol..................................g. Šubelj Marquis Obigny.................................g. Pugelj Doktor Grenvil.................................g. Debevec Josip, sluga Violette..........................g. Perko •Sluga Flore...................................g. Bekš Prijatelji Violette in Flore, matadori, picadori, ciganke, sluge Violette in Flore, maske itd. Kraj: Pariz in okolica. — Čas: sedanjost. Prva vprizoritev: 1853 v Benetkah. Prvo dejanje: Na veselici pri Violetti. Alfred Germont obožuje Violetto in ji prizna svojo ljubezen. Zato mu da Violetta kamelijo in ga P°vabi, naj pride zopet, ko bo ta kamelija ovenela. Tudi ona ljubi Alfreda ui sklene svoje dosedanje življenje, ki je bilo do sedaj posvečeno veselju, dostojneje in lepše živeti. Drugo dejanje: Violetta je opustila družbo in živi samo svoji ljubezni. Alfred naj uredi njene stvari v Parizu in naj vse proda. Ko je on odsoten, pride Alfredov oče k Violetti in jo roti, naj pusti Alfreda v miru, Ker bi se sicer morala tudi Alfredova sestra odpovedati svoji ljubezenski sreči. Violetta prevzame nase to veliko žrtev in ko se Alfred vrne, se pobovi od njega. On je ne razume. Oče ga spominja na njegov domači kraj. o violetta pove Alfredu, da bo šla kljub obljubi, ki mu jo je dala, zopet na veselico, je on ogorčen in odide. . I z p r e m e in b a: Veselica pri Flori, kamor je prišla tudi Violetta. ™ed je v začetku ne mara videti, toda pozneje se vendar spozabi in jo Pred vsemi gosti očitno razžali. Tretje dejanje: Violetta je bolna na smrt. Živela bo še par ur se poslavlja od sveta. Prihiti Alfred. Zvedel je resnico od svojega očeta, mu je tudi dovolil, poročiti se z Violetto. Toda on in oče najdeta Violetto v zadnjih smrtnih bojih in Alfred se komaj še spravi z umirajočo svojo Predrago. - 5 - Začetek ob pol 8. Konec pred 10. Slavnostna predstava v proslavo lOOletnice rojstva B. Smetane. Dr. Mantuani: Slavnostni govor. Govori g. P. Debevec. POLJUB. Narodna opera v dveh dejanjih (treh slikah). Besedilo spisala El. Krasnohorska. Vglasbil Bedridi Smetana. Dirigent: A. BALATKA. Režiser: P. DEBEVEC. Oče Paloucky...................................g. Zathey Vendulka, njegova hči..........................ga Lewandovska Martinka, njena teta...........................ga Borova Barča, služkinja pri Palouckych................gna Rozumova Luka, mlad vdovec..............................g. Kovač Tomeš, njegov sorodnik.........................g. dr. Rigo Matevž, tihotapec..............................g. Zupan Obmejni stražnik...............................g. Mohorič Kmetje, sosedje, tihotapci. Godi se na severočeški meji okrog leta 1850. Dobro volj ačka banka, d. d. v Zagrebu podružnica LJUBLJANA Telef. inter. št. 5 in 720 Dunalska cesta št. 31 Izvršuje vse bančne posle najkulantneje MODNI SALON DAMSKIH KLOBUKOV ANGELA PEKOLJ ALEKSANDROVA CESTA 12 - se pri poroča velecenjenim damam ■ — 6 - Začetek ob pol 8. Konec po 10. Slavnostna predstava v proslavo 100 letnice rojstva B. Smetane. Prodana nevesta. Komična opera v treh dejanjih. Besedilo spisal K. Sabina, prevel A. Funtek. Vglasbil B. Smetana. Dirigent: A. BALATKA. Režiser: FRANJO BUČAR. Krušina, kmet...................................g. Šubelj Katinka, njegova žena...........................gna Kattnerjeva Marinka, njiju hči..............................gna Rozumova Miha............................................g- dr. Rigo Neža, njegova žena..............................gna Ropasova Vasek, njiju sin................................g. Banovec Janko, Mihov sin, iz prvega zakona .... g. Šimenc Kecal, mešetar..................................g. Betetto Vodja glumačev..................................g. Mohorič Esmeralda, plesalka.............................ga Matačičeva Indijanec.......................................g. Drenovec Godi se v večji češki vasi v sedanjosti. — Prva vprizoritev leta 1866. v Pragi. V. BEŠTER ATELJE „HELIOS“ Oglejte si slike, Aleksandrova cesta 5 CjRIČflR & MEJflC LJUBLJANA, ŠEIENBURGOUA U[KA 3 KMflPLJEVt ULICE — 7 i Bedrich Smetana, stvaritelj češke glasbe. V malem, lepem češkem mestecu Litomyšli se je rodil dne 2- marca 1. 1824. oskrbniku pivovarne grofa Waldsteina, Francetu Smetani, iz tretjega njegovega zakona z Barbaro Lynkovo sin Friderik. Veselje očetovo in materino je bilo tem večje, ker se je dolgo zaželjeni sin rodil šele po šesti izmed hčera. Blaženo mladost je živel mali Friderik v idiličnih zakotjih litomyšlske graščine, v ljubezni polnem krogu ugledne rodbine. Pri fantku se je že v zgodnji mla- Bedrich Smetana. dosti pojavljala izredna glasbena nadarjenost in njegov oče, sicer strog, ampak podjeten mož, žive narave, ljubeč glasbo in gledališče, je podpiral razvoj otroka. Pri vaškem učitelju Chmeliku je mali vijolinist odkrival prve zagonetke glasbene umetnosti in posebno se mu je priljubil klavir, na katerem je lahko improviziral prve plode svoje mladostne fantazije. Dečko, šest in pol leta star, je že javno koncertiral na neki akademiji in malega „virtuoza“ je moral grajski uradnik dvigniti ter navdušenemu občinstvu pokazati. Leta 1831. mali dijaček prvič potuje v gimnazijo v Jindrichov Hradec, pozneje v Jihlavo in Nemški Brod. Neužitne klasike mu — 8 — slajša študij glasbe, kateremu; se vdaja z vedno večjo vnemo. Hrepenenje po dobri glasbi vodi mladega gimnazijca v Prago, kjer mu slučajni dogodek posebno zagreni klasični študij. Na vprašanje profesorja, odkod je prišel, pravi Smetana: „Ich bin ein Deutschbroder.“ (Vse študije so se takrat vršile v nemškem jeziku.) Profesor posmehljivo karikira ob smehu vsega razreda njegov češki akcent, v katerem se posebno odlikuje Smetanov sosed, pozneje znani nemški kritik Eduard Hanslick. Smetana, do skrajnosti občutljiv, je zaradi te male epizode globoko užaljen, se ne vrne več v šolo in se z vso energijo posveti glasbi. Posluša strastno vse prireditve, h katerim ima dostop. Sam pridno komponira plesne komade in serijozno godbo, zlasti za godalni kvartet svojih kolegov, v katerem sam sodeluje. Na interesanten način nabavlja repertoar za ta kvartet: posluša koncerte vojaške godbe na otoku Zofinu na Vltavi z dobrimi programi in doma piše ter aranžira za kvartet to, kar je v njegovem imenitnem spominu ostalo. Na svojo globoko žalost je moral oditi iz Prage, ko je oče zaznal za njegov „gimnazijski študij", in nadaljevati šolo v Plznu pod nadzorstvom svojega strica P. Jos. Smetane, češkega uče-njaka-filozofa. Glasbe seveda ni opustil niti tu in kmalu si je v mestni družbi pridobil lep renome kot imeniten pianist in komponist posebno • gracijoznih plesnih komadov k dijaškim veselicam, ouvertur in klavirskih sklaab. Po končani gimnaziji na prigovarjanje stričevo in po dolgem boju z očetom odhaja končno Smetana zopet v Prago, da bi se tu, siromašen na denarnih sredstvih, ampak bogat v nadah in idealih posvetil edinole glasbi. V Pragi je živel mladi glasbenik neveselo življenje, polno bede in gladu. Edino sredstvo za življenje so mu bile privatne ure. Študiral je sam pri izvrstnem pedagogu Jos. Prokschu teorijo in klavir (v inštitutu se je seznanil s svojo prvo ženo Katarino Kolarovo) in je bil pozneje na priporočilo ravnatelja konservatorija Kittla sprejet za učitelja glasbe h grofu Thunu. S tem je bil oproščen materijalnih skrbi. Po štirih letih, v katerih je sam neumorno študiral, je pustil mesto učitelja, da bi potoval kot virtuoz in si pridobil zvočno ime, na podlagi katerega bi potem odprl svoj lastni glasbeni zavod. Hotel se je osamosvojiti in se poročiti s svojo staro ljubeznijo iz inštituta. Zamišljena turneja je izpadla zaradi takratnih političnih razmer zelo slabo in Smetana se je v stiskah obrnil na Fr. Liszta z dedikacijo šestih karakterističnih skladb, katere je Liszt sprejel in spravil v tisk. Prijateljsko razmerje med obema mojstroma je potem’ dolga leta trajalo in se z medsebojnimi obiski še bolj utrdilo. V burnem letu 1848. je bil Smetana tudi član znane narodne garde, kot je sploh vse svoje življenje pri vseh narodnih akcijah stal vedno v prvi vrsti zvest svojemu globokemu narodnemu čuvstvovanju. V oktobru istega leta je končno dobil koncesijo za otvoritev svoje šole jn kmalu na to se je poročil. Zavod je prosperiral in Smetana je srečno živel. Pridobil si je mnogo simpatij, posebno v aristokratičnih krogih, m celo s cesarjem Ferdinandom Dobrim (ki je stalno bival v Pragi) je igral četveroročno — Diabellijeve sonete. Sreča je bila dovršena z rojstvom hčerke Friderike, katera je na globoko žalost staršev umrla — 9 — v starosti štirih let. Smetana je imel še dve hčerki: Gabrijelo in Sofijo, toda le Sofija je ostala pri življenju. L. 1856. je ponudil slavni pianist Aleksander Dreyschock Smetani mesto direktorja filharmonične družbe na Švedskem v Goteborgu. Smetana je sprejel službo in po enoletnem bivanju tja pripeljal še družino. Priljubljen zaradi znanja, visoke umetniške kvalifikacije in osebnih lastnosti je bil Smetana predmet splošnih simpatij. Solnce sreče je zatemnila nenadna težka bolezen ljubljene žene in Smetana se je na njeno prošnjo vrnil v domovino. Toda že na potu v Draždanih (Dresden) je Smetani umrla prva družica njegovega življenja (1859.). Njene telesne ostanke je Smetana dal prepeljati v Prago. L. 1860. se je radi otroka drugič poročil z Barbaro Ferdinan-dijevo in se zopet vrnil v Goteborg. Po nadaljnjih treh letih bivanja na Švedskem je na ženino prigovarjanje, kateri se je tožilo po domovini, in vabljen radi novic o češkem narodnem gledališču, se je Smetana vnovič in tedaj za vedno vrnil na Češko. Razmere pri gledališču za Smetano niso bile ugodne, zato se je moral zopet pečati s poučevanjem. Poleg pouka je vodil pevsko društvo „Hlahol“ in deloval v „Umelecke besede" (Umetniško društvo). Tu je vodil glasbeni del proslave 300 letnega rojstva Shakespearja, h kateri je sam komponiral impozantno koračnico za historični sprevod. Vpeljal je tudi abonentne sinfonične koncerte, kateri na žalost niso uspevali. Bil je glasbeni referent ..Narodnih Listu" in v svojih člankih je strogo nadzoroval takratno žalostno stanje „Prozatimniho (začasnega) gledališča" in splošno javno glasbeno življenje v Pragi. V svoji neumorni agilnosti je spravil v življenje operno dramatično šolo in je deloval v različnih „jurijih" za konkurenčne zbore, opere itd. (Foersterjev „Gorenjski slavček" je dobil nagrado na njegovo priporočilo.) Sploh se je odslej aktivno udeleževal glasbenega življenja. Takoj po vrnitvi iz tujine je pričel komponirati svojo prvo opero „Branibof'i v Cechah“ in kmalu po njej „Prodanou nevestu". Uspeh obeh del je bil velik, ker je iz njih vel nov svež narodni duh in čar, doslej neznan. Po tem uspehu mu je bilo ponudeno glavno vodstvo v operi. Tekom svojega delovanja je naštudiral 33 pomenljivih novitet, med njimi „Dalibora“ in „Dve vdovi". Kakor veliko je bilo navdušenje za Smetano po „Prodani nevesti", tem večji je bil boj proti njemu po „Daliboru“. Očitali so mu (!), da je opustil svojo glavno pot k stvaritvi češkega naz-odnega sloga v „Prodani nevesti" in da se je vrgel na „wagnerjanski“ stil. Boj proti njemu je vodil Fr. Pivoda, učitelj petja, ki je trdil, da je Smetana ugonobil pevsko umetnost sploh, da v njegovih delih ni niti iskre češkega, oziroma Damska konfekcija in modni atelje TEODOR KUNC MESTNI TRG 14 POD TRANČO 2 — H) — narodnega (!) mišljenja, in je hotel Smetano spraviti z njegovega mesta in instalirati zopet staro konservativno kliko z ravnateljem-dirigentom Mayerjem. Boj se je zavlekel na politično polje in Smetani so se nalašč na pot stavile zapreke — celo podpise so nabirali za njegovo odstranitev ljudje, o katerih danes ni nobenega sledu več! Radi teh razmer že od nekdaj posebno občutljivi mojster je zelo trpel in njegova itak šibka telesna konstrukcija je čim dalje bolj propadala. Nakopal si je težko živčno bolezen, katere posledica je bila popolna oglušelost v jeseni 1. 1874. S tem je bilo naravno ustavljeno njegovo dirigentsko delovanje. Smetana je iskal pomoči pri različnih medicinskih kapacitetah. Ko pa je bilo vse zamam, je odšel k svoji hčerki Sofiji, omoženi z gozdnim oskrbnikom Schwar-cem v Jabkenicah, kjer je, oddaljen od vsega življenja, v gozdni samoti v popolnem miru pisal gluhi mojster svoja velika dela (opere od „Hubičke“ [Poljub] naprej, potem pa ciklus „Ma’ vlast“ in drugo). Od praške javnosti se je poslovil v koncertu, na katerem je kot virtuoz igral chopinski program (v popolni oglušelosti). Svetli trenutek je bil nesrečnemu mojstru otvoritev „Narodnega gledališča" (po starem, takozvanem „začasnem“) z njegovo „Libušo“, slavnostno opero, ki jo je posvetil slovesnim in važnim trenutkom svojega naroda. To je bilo 11. junija 1881. (En mesec na to, 12. julija, je gledališče zgorelo in globoko razburjeni mojster bi bil takrat kmalu prišel ob življenje na kolodvoru v Lyse.) Naslednje leto je dočakal Smetana pri 100. predstavi „Prodane neveste" v viharnih ovacijah zadoščenje za prejšnje žalitve in trpljenje. V letu 1883. je bival zadnjič v Pragi pri drugi otvoritvi ,,Narodnega gledališča", katero je bilo tako rekoč v mrzlični naglici iz kapitala, tj-enutno nabranega v vseh krajih, postavljeno namesto zgorelega. Igrali so zopet njegovo ,,Libušo“. Kmalu po vrnitvi od slavnosti je počel Smetana bolehati, stara živčna bolezen se je zopet pojavila. Mojster je dobival halucinacije, napade groznih sanj, mišice so odpovedovale čim dalje bolj in nazadnje je bil Smetana po zdravniškem nasvetu prepeljan v praško norišnico, kjer je po treh tednih, 12. maja 1884., ob štirih popoldne umrl. Njegovo truplo je bilo v slavnostnem sprevodu položeno na pokopališču višehradskem k večnemu počitku. Ant. Balatka. Specialna trgouina damskega in moškega sukna Zaloga belega blaga ^05iP B £ Č f Q Č R Salon za dame in gospode BBKIL. NAVINŠEK šef vlasuljar slov. opere in drame v Ljubljani Izposojevalnica gledaliških lasulj in potrebščin — 11 — Delo Bedricha Smetane. Češki mojster je bil neobično agilne narave in neumoren delavec, o čemer priča njegovo obsežno ogromno delo. In to ne samo kot komponist, temveč kot organizator, pianist-virtuoz z blestečo tehniko, kritik-referent, dirigent. Takoj po svojem povratku iz Švedske je organiziral in renoviral splošno glasbeno življenje praško. Abonentni koncerti, umetniška beseda (Shakespearjev 300 letni jubilej), Hlahol, koncerti njegove šole — vsemu temu je žrtvoval ves svoj čas nesebično — pogosto z materijelnim neuspehom, ker ni nikdar uveljavljal lastnih egoističnih namenov — kakor je bil sploh v praktičnem življenju bolj pasivnega značaja. Kot klavirist je vzgojil celo šolo imenitnih pianistov (profesor Jiranek, znameniti pedagog in interpret Smetanovih klavirskih skladb je eden izmed mnogih njegovih učencev), katerim je podaril vse znamenite lastnosti svoje igre: mehak in lahak nastavek (Anschlag), tekočo in jasno tehniko. Njega reprodukčni princip je bilo podajati vedno kar najmarkantneje avtorjevo misel in ne sebe riniti kot „virtuoza“ v ospredje. Kot kritik-recenzent se je odlikoval s popolnim znanjem stvari same in z živim resničnim interesom v korist dela samega. Njegova parola je bilo brezobzirno pobijanje vsega konservatizma in pripravljanje terena naprednim idejam. Naravno je, da mu je tako vedno strogo objektivno stališče pripravilo marsikateri grenki trenutek. Kot dirigent (v gledališču) je deloval za tem, da bi se v prvi vrsti dvignil okus občinstva, da bi bil v njem dvignjen zmisel za vsako stroko dramatične glasbe, da bi se slika in sodobni razvoj operne literature neprestano izpopolnjevala. Pri tem se ni pustil vplivati od sodbe mase, vedno naivne in izpremenljive, temveč je deloval pogumno, da je šla za njim. Tudi na koncertnem podiju je nosilo vsako njegovo proizvajanje pečkt njegovega duha, vedno v zmislu intence avtorjeve. Pred študijem vsakega večjega dela je razlagal sodelujočim pomen skladbe in je risal v markantnih besedah svoje pojmovanje. V načinu dirigiranja in dela z orkestrom je dosti pridobil od svojega žlahtnega prijatelja Fr. Liszta. Krona Smetanovega delovanja je njegova skladateljska tvorba. S kompozicijo se je bavil že od otroških let. V šestdesetih letih, ko je vse češko življenje dobivalo gotovi narodni karakter — tudi v umetnosti, ko je Herderjeva omladinska misel vzbujala odziv v vseh evropskih narodih — je pričel svoje nesmrtno delo: ustvarjanje češke narodne glasbe. In to ne v onem malenkostnem zmislu, kakor mnogi njegovi sodobniki: s kopiranjem ljudske umetnosti, narodne pesmi, temveč z genijalno intuitivnim spoznanjem narodnega duha, ki se seveda najpregnantneje kaže v narodni pesmi in plesu. Tej misli je posvetil svoje največje hotenje in moči, ter se mu je posrečilo izvesti jo z najboljšim uspehom. Kakor je Chopin izrazii glasbenega duha svojega naroda v mazurki, polonezi, valčku, tako je tudi Smetana — izhajajoč od temelja glasbe ritma — porabil polko, ki vsebuje najizrazitejše lastnosti češkega narodnega glasbe- — 12 - nega duha. Genre polke je postal za Smetano individuelni karakte-ristikon njegovih posebno instrumentalnih skladb. Vzora moderne tvorbe, sinfonične in dramatične, sta bila Smetani Liszt in Wagner. Smetana je bil navdušen pripadnik Wagnerjevih teorij o glasbeni drami, kar pa niti v najmanjšem ni oviralo njegove lastne skladateljske potence, kakor so trdili njegovi sovražniki m kar je danes vsakemu obiskovalcu gledališča popolnoma jasno. Njegov „wagnerijanizem“ so samo principi (ki so danes splošna last vse dramatične koncepcije): razmerje med glasbenim in pesniškim delom opere, formalne zahteve, inklinacija k novemu stilu, katera je v vsakem mojstrovem novem delu večja in dovoljuje staremu slogu vedno manj koncesij. Smetanova tvorba vsebuje dramatična, komorna, vokalna, klavirska in instrumentalna dela. Višek tvorijo dramatična dela, jv katerih je postavil temelj narodne opere. Prva so „Branibori na Češkem" na libreto Karla Sabine, ki jemlje snov iz časov braniborskega puste šen j a na Češkem. Opera Po želji Smetanovi nima več „zaprtih“ številk kot libreta starih oper in je že pisana v znamenju novega stila glasbene drame. Ko so krivično očitali delu „wagnerijanstvo“ in Smetani odrekali sposobnost koncepcije dela bolj dostopnega in lahkega značaja, je mojster odgovoril* s — „Prodano nevesto", ki je tip narodne komične opere. p° tem večnomladem delu, ko je v „Braniborih“ uveljavil splošne principe dramatičnega stila, je hotel v novi operi ustvariti specijelni slog serijozne češke narodne opere. Tako je postal po Wenzigovem libretu „Dalibor“, ki se odlikuje po enotnem stilu in invenciji ter diše v svojem miljeju posebno razpoloženje romantične epohe vitezov. Ze pred dogotovljenim Daliborom je prejel od Wenziga nov libreto, katerega junakinja je bila češka knjeginja „Libuša“. V njej je rešil nov problem slavnostne opere, ki zahteva bogato glasbo in impo-nuj°čo umetnost. Tu se je avtor samega sebe prekosil, posebno kar se tiče drzne novotarske harmonije in polifonije. Motivično delo je v njej konsekventno izvedeno. Mitični karakter dela, oddaljen dnevnemu ozračju, je inspiriral godbo posebne stilizacije, resne patetičnosti 'n veličastnega miru. Po „Libuši“, namenjeni za svečano otvoritev Narodnega gledališča in posvečeni slavnostnim narodnim trenutkom sploh, je Smetana — hoteč se braniti očitkom, da je svojeglavno opustil slog „Prodane“ — iskal libreto komičnega značaja, nasprotnega °d »Prodane", in je ustvaril eno izmed najgracijoznejših svojih del: »Dve vdovi", konverzačno, salonsko opero. Karakter dela leži v glavni ideji celote, v eleganci milijeja, njegova komika v pikantnosti glasbe, kar je popolnoma doseženo z lahkoto konverzacije glavnih oseb. Po „Dveh vdovah" sledita dve operi s sujeti iz vaškega življenja. : rvavna besedilo Eliške Krasnohorske je „Hubička“ (Poljub), ki je 'Omična po imenu zaradi celotnega karakterja, učinkuje pa po pravem nežnem in dojmljivem trpljenju in dejanju svojih oseb. Formalno je 'zmed najenotnejših, komponirana kakor edini veliki akt, deljena samo iz tehničnih vzrokov v tri slike. Edina opera, v kateri Smetana 'rektno prinaša citat narodne pesmi (uspavanka v prvem dejanju)! ovum je ilustriranje romantike narave: gozd ponoči, njega šumenje, — 13 svitanje, spev škrjančka. Druga opera „Tajnost“ na besedilo iste pisateljice je v kroniki pravo nasprotje „Poljuba“. Tu so skoro vse postave izrecno komične, poezije in drastičnost se v nekaterih scenah naravnost genijalno družita. Tudi romantika (duh fratra Barnabaša, prijatelja dobre kapljice) je sredstveno komična. Motivična je iz najbolj zgradbenih del, ker raste iz dveh temeljnih motivov (Kaline in tajnosti zaklada). Zadnja dokončana opera mojstrova je „Certova stena" (Vražji zid), katere vsebino tvori južnočeška legenda izza časa vitezov, pojasnujoča postanek velike skale v Vltavi. Prinaša posebno nove harmonične kombinacije, presenečujoče s svojo modernostjo. Po njej je počel Smetana še komponirati „Violo“ po Shakes-pearju („Kar hočete"), ki je bil od nekdaj njegova gledališka ljubav, ampak je bil že v početkih dela žrtev neizprosne smrti. V fragmentih „Viole“ se že vidi chaos, ki je zavladal v ubogi glavi genija. V komornem zboru je ustvaril krasni trio (G-moll), v katerem je izrazil bolest nad izgubo svoje ljubljene, čudovito glasbeno nadarjene hčerkice Bedfiške (Friderike). V znanem slavnem kvartetu „Iz mojega življenja" (E-moll) je narisal celo svoje lastno življenje, njega radosti, žalosti in tragedijo gluhote v zadnjem njegovih štirih stavkov. Nekako nadaljevanje bi moral tvoriti drugi kvartet (D-moll), ki je že nekam zastrt z meglami, obdajajočimi bolnega blodečega duha. V komorni zbor spadata tudi dva dražestna dua za gosli in klavir. Vokalno kompozicijo je gojil Smetana, ko je postal zborovodja praškega „Hlahola", uvidevajoč potrebo dobrih čeških zborov. Tudi tu se je postavil napram prejšnji kompoziciji te stroke na stališče modernočiste in vzorne deklamacije. Najboljši in najbolj znani so moški zbori, stoječi vedno v programih najrenomiranejših pevskih udruženj: Veno, Trije jezdeci, Pesem na morju, Rolnicka — ženski: Moja zvezda, Zahod solnca, Priletele so lastovice — mešani zbor v formi kantate s spremljevanjem orkestra; Češka pesem, nekaka oda na narodno pesem. Izmed najlepših njegovih pesmi so „Večerne pesmi" na besede Vit. Halka. Kot imenitnemu pianistu mu je dobro pristojala tehnika klavirskih kompozicij, katerih je napisal nepregledno množico. Idealiziral je celo vrsto najrazličnejših narodnih plesov v seriji „Ceških plesov", napisal je nebrojno število poleg salonskih, plesnih, koncertnih in karakterističnih. Briljantne koncertne kompozicije, kakor so: Les reves, Listi v album, koncertne etude, vsebujejo mnogo tehničnih težkoč in tvorijo del repertoarja svetovnih virtuozov. Za svojo šolo je napisal nebroj transkripcij, četvero- in večročnih arangementov itd. Instrumentalne kompozicije tvorijo poleg dramatičnih višek Smetanove umetnosti. Kakor je v operi znal izraziti glasbeni značaj govorjene besede, pogoditi situacijo in duševno razpoloženje oseb, tako je v instrumentalni tvorbi ustvaril iz izvoljenih sujetov divne poetične slike, barvite in duhovite ilustracije. Za dobe svojega švedskega bivanja je napisal simfonične pesmi: Rihard III. (po Shakespearju), Waldsteinov tabor (po Schillerju, kjer slika veselo razpoloženje taborja, nočni mir, signale, klicajoče vojsko na novi pohod), Hakon Jari (slika — 14 — iz švedske historije bojev krščanstva po poganstvu). Edino absolutno muzikalno delo je »Slavnostna simfonija do E-dur“ z uporabo cesarske himne, naročena k priliki poroke avstrijskega cesarja Franca Jožefa. Najveličastnejše delo instrumentalne stroke je ciklus „Ma Vlast" (Moja domovina), edino delo češke glasbene literature — Smetanov narodni Čredo, vsebujoč vso njegovo gorko iskreno narodno čuvstvovanje. Vseh šest simfoničnih pesnitev, v ciklu obseženih, dokazuje neizčrpno bogastvo mojstrove invencije in njegovo suvereno obvladanje forme. Cisto liričnega značaja so Višegrad, Vltava in Iz čeških logov in gajev. V „Višegradu“ slika slavo in pogubo staro-slavnega gradu čeških knezov in kraljev. V „Vltavi“ riše pot naj-narodnejše češke reke od njenega izvira dveh malih studenčkov do veletoka z vsem veselim življenjem na njegovem obrežju. V „Logih in gajih" proslavlja lepoto rodne zemlje in poje svojo ljubezen in radost do nje. Epična „Šarka“ vsebuje strastne, mestoma skoro naturalistične momente narodne legende o amaconskih bojih. Zadnji dve pesnitvi: „Tabor" (nekdanji sedež in centrum slavnih bojevnikov za religijo, narodnost in pravico Husitov) in „Blanik“ (hrib, v katerem se po legendi skriva močna vojska s knezom sv. Vaclavom na čelu na pomoč češki zemlji v hudih časih) tvorita enotno apoteozo husitskih bojev, slave češke zgodovine in nado, skcro preroštvo v jasno bodočnost češke zemlje, ki jo je nesmrtni mojster podzavestno ^^zaslutil v svojih tonih. Letos prično izhajati v celoti v definitivni izdaji vsa Smetanova d^la, katera natisne najbrž v več letih z ozirom na ogromnost materijala državna tiskarna v Pragi. Tako dobi končno češki narod popolno zapuščino svojega največjega glasbenega genija, ki je ljubil goreče svojo zemljo in je o njej zapisal v tujini sledeče besede v svoj dnevnik: „Kdaj bom zopet videl te drage hribe? Vedno mi je težko pri srcu, ko se poslavljam od njih. Živi blažena, moja nadvse ljubljena, lepa, velika, moja edina domovina! V tvoji domači grudi bi rad počival, tvoja gruda je meni sveta!" Ant. Balatka. Pavel Debevec: Smetanova opera „Poljub“. Opera solnca, svetlobe in ljubezni! Kakor nežen spomin na davne dni, ko je ljudstvo sedelo v gledališču in doživljalo razodetja. Kakor Pesem minulih lepot, nekdanje preprostosti in prisrčnosti. Brez poboja, umora in intrigantov, klepajočih temne načrte v tajinstvenih kleteh starodavnih gradov in samostanov. Miselno stran opernega besedila prevladuje ženskost. Obdeluje vsakdanje, naravnost naivne motive z močnejše čutečim, kakor pa mislečim ženskim naturelom. Eliška Krasnohorska, pesnica „Tajnosti“, Pesnica „Poljuba“ ! Kakor oddih, oaza v puščavi neplodnega iskanja, kakor bistri studenček po sivi sopari! — 15 - In Smetana je obdaril to svojo opero s svojim najboljšim, svojim najlepšim. Dal ji je zaokroženost spojene enotnosti, dal ji je slikovitost, dal ji je čar neskončne prisrčnosti. Opera je pisana prvotno kot eno samo dejanje, ki se deli samo po svojih sceničnih izpremembah. Doma pri Palouckih. Mir in usmerjenost poletnega popoldneva. Tiho dremanje, šumenje lahnega vetra . . . Poigravanje solnčnih žarkov, ki hudomušno lezejo po mizi. Pa pride Tela in pove, da gredo. Da gredo na oglede, da prihaja Lukas poprosit za roko Ven-dulke. To je dogodek! Po sobi nastane tekanje, beganje in pripravljanje, zakaj oče Paloucky je imeniten mož in da kaj na to, kako sprejme imenitne goste. Medtem so prišli Lukas, mladi vdovec, in njegov svak Tomeš, ki slavnostno zaprosi v njegovem imenu za roko Vendulke, češ, žena mu je umrla, pustila mu je mladega otroka in sam ne more več, da bi vse opravljal po hiši, in da je itak Vendulka že od nekdaj njemu zapisana. No, oče ne more reči „ne“, zato privoli, vendar s pomislekom. Ne bo dobro v zakonu, da sta preveč svojeglavna: Vendulka kakor tudi Lukaš. Skoro se zjezi dobri, zaljubljeni Luka, toda vse se pozabi, ko vstopi Vendulka, solnce jasno, sanje njegove mladosti. In v vriskajoči svoji sreči jo hoče poljubiti kar pred celo vasjo, pred vsemi pričami. Toda Vendulka je drugačnega mnenja. Ne pred ljudmi in ne pred poroko, saj je komaj par mesecev, odkar je pokopal svojo ženo. Vendulka noče in tu se prične. Užaljena obojestranska samoljubnost in medsebojno prizadevanje spravita stvar zopet v stari tir. Vendar ravno nasprotno. Beseda da besedo, Lukaš ne dobi poljuba in ves divji odide v vas, v gostilno, odkoder se vrne z dekleti in godci, prav pod okno Vendulke, češ, če ti nočeš dati poljuba, ga bo dala pa katera druga. To je Vendulki preveč. Sklene, da zapusti očetov dom, namesto tako krutega zasmehovanja, ter odide v hribe k svoji teti Martini. V drugi sliki pa smo pri tihotapcih, ko ravno neso svoje blago skozi temen gozd. Vaščani so to, dobri in ljudomili, in ki so čez dan čisto pošteni ljudje. Stari Matouš jih vodi. Kmalu za njimi pride v gozd tudi nesrečni Lukaš. Razkadila se je njegova prešernost in ostala sta samo kesanje in strah, da mu Vendulka nikdar več ne odpusti. Stvar postaja žalostna. Tudi Tomaš pride za njim z dobrimi tolažečimi besedami, ki privedo Lukaša vendarle do trdnega sklepa, da zaprosi Vendulko odpuščanja in se z njo spravi. Polna novih nad in sklepov se vrneta. Skriti Matouš pa se nameni izdati vso zadevo Vendulki. Potem prideta Vendulka in Martinka, njena teta. Slednja je v zvezi s tihotapci ter je pripeljala nesrečno Vendulko, da jo tudi posveti za naporni posel tihotapstva. Vendar z njo ni zadovoljna, preveč strahopetna je in tako jo odpelje raje k sebi v kočo v gore. Medtem je minula noč in prišlo je jutro. V tretji sliki pa smo v žarečem jutru. Solnce in škrjančkova pesem. Barča pride povedat Vendulki veselo novico, ki jo je zvedela od Matouša: da prihajajo z njim na čelu vsi s pričami, da se zopet spravijo. In zgodi se. Ukloneta se trdi buči in nad obema Se — 16 — razpne tiha, svetla ljubezen. Solnce mladosti, neskončne sreče! Vendulka mu da poljub in zlomi stem v ženski plemenitosti svojo trmo. — * # * Smetano smatramo danes za glasbenika, ki je prinesel v operno umetnost popolnoma novo formo, ki je enako Verdiju na narodni podlagi preustrojil celotno glasbeno-dramatično tvorjenje tedanje dobe. Danes ni dejstvo, da je komponiral v svojih nedosegljivih operah samo in zopet samo češke kmete — očitek, temveč je že njegova največja zasluga, njegova največja prednost in obenem zopet jasen dokaz, da se je opera, oziroma scenično-dramatična glasba rodila in razvila iz plesa pri Smetani, kakor iz narodne pesmi pri Verdiju. Kar je vzel Verdi iz svojega narodnega zaklada melodike, to je vzel Smetana ritmike iz čeških narodnih plesov. In zato je danes napačno natvezati Smetanovim operam, ki obdelujejo kmetske motive, kako drugo pokoljenje, kakor ono zidealiziranega plesa. Smetana je vedel, kaj je glavna značilnost češkega naroda, vedel je dobro, da leži težišče narodne pesmi v metričnem in ritmičnem bogastvu, ki se je razvilo vse bolj od melodičnega. Podajati Smetanove opere naturalistično, s pregnantnim podčrtavanjem psihološko razvijajoče se linije je nezmisel in nerazumevanje. In tudi „Poljub“ je mehka, brezmejno lepo občutena lirična pesnitev. Pesem o jasnem jutru, o neskončni ljubezni! oš-: Teater. Tisti, ki hodijo v teater najbolj odkritosrčno, tisti so otroci. Tisto je mladost, brez predsodkov. Jaz vem sam o svoji mladosti pesemco. Poznam na nekem dvorišču drvarnico, ki nam je bila začetek in konec vsega lepega, Vseh skrivnosti, poznam odejo, ki je znala iz svojih zgib pričarati Vse čudovite plašče sultanov in princezinj, poznam brisačo, ki je bila toga in turban in smeli prapor na fižolovki . . . Ko je ta doba za nami, nastane praznota in dolgo, dolgo ni ničesar lepega. Ko pa je vse spoznano in vse odkrito, ko so vse fuzije slečene prav do golega, ko spoznamo, da so igralci ljudje, da so igralke ženske, ko spoznamo, kako „se dela“, ko vemo, da je tu ravnatelj in vse ostalo — to za kritiko in spoznavanje, ne preostane prav nič več, šele potem, če nam ostane vere, ljubezni in Poguma dovolj, šele potem se vdamo lahko teatru zopet kot otroci. In tedaj se odpre mnogo bolj čudovito, kot je to v pravljicah, svet čudežev pred nami. Duhovi govore, morilci se zagovarjajo, plemena se more, in za ljubezen in svobodo se opravljajo in vrše najčudo-V|tejše zadeve. In dostojne ljudi srečamo, spoznamo, da so še ideje, y tem pravljičnem svetu, za katere se izplača truditi, da so vere, za Katere je umreti bagatela, da so ženske, katerih pridobitev je vredna — 17 - vsake žrtve. In v tem čudovitem svetu je še nekaj — duhovitost — je pestrost obleke iz bogsigavedi kakšnega stoletja in časa. Solnce sveti, grmi, severni sij trepeče, reflektorji razsvetljujejo početje junakov, ob kaminu, z navadno lučko ogretem, sede in zmrzujejo stare ženice, labodi in coprnice frče po zraku. Tu je svet, kjer je vse mogoče, kjer ni ničesar neverjetnega, in kjer vsak, ki veruje, spozna vse skrivnosti. — Življenska ura teče nazaj, tisti, ki so bili pred tisoč leti, pridejo zopet — zraven ropoče stroj, ki bo črez tisoč let produciral milijone voltov. — Danes je teater edini prostor, kjer teče življenje lahko v popolni svobodi. — Jaz mislim, da razume teater v resnici samo oni, ki ima sposobnost, da se mu vda popolnoma, kot nekemu drugemu boljšemu svetu. Ni prav, oziroma napačno je, če rečemo, teater spada samo pesnitvi, ali burki, ali klasični ali romantični drami. Teater spada samemu sebi v prvi vrsti, in pa tistim skrivnostnim zakonom umetnosti, ki ga premikajo. — Teater spada igralcem, poetom in režiserjem. Kajti vsako delo je bilo narejeno z namenom. Morda za igralca, morda za direktorja, morda celo, oprostite, za blagajno. — Začetek teatra je v srednjem veku, ko niso zadoščali teksti sv. pisma več tiskani, ko so jih hoteli videti z vso sugestivnostjo, ki jo izvaja človek. Pa so prikrojili vloge iz svetih legend za tega in za onega, ki je imel prijeten glas, ki se je dobro pregibal, postavili so jih na postamente v cerkvi, potem pred cerkvijo — in imenovali vse skupaj misterije, katerih borne preostanke še dandanes kažejo v Oberammer-gau-u Amerikancem za dolarje. Potem so prišli imenitni gospodje: Shakespeare in Moliere in Calderon in napisali so za svoj teater komade: o kraljih, o smešnih možicih in o prismuknjenih frfrah. Če bi ne bilo želje, če bi ne bilo teatra, ki so ga poznali, ki jih je ubogal, in zakonov, ki so jih priznavali, bi vsega tega gotovo ne počeli. Veza med avtorjem, družbo in teatrom ene dobe je vedno gojila najmarljivejše sile dramatične sorte — ker vse stremljenje je hitelo v odprtino odra. Če smo danes za ali proti temu, kar se imenuje eksperimentiranje, če imamo rajše mirne ali razburljive komade, če stopamo v avditorij, polni odpora ali polni volje za sprejem komadov, če se postavimo na najkritičnejšo ostrino, ali najmilejšo, če hočemo študirati ali secirati, če smo mnenja, da zavisi vse samo od avtorja, ali samo od igralca, ali samo od režiserja, morda samo od tempa ali opreme — nobenemu teh, ki vidi, ali hoče videti, ne bo dano, teater resnično doživeti, če ni zmožen gledati s čuti velikega spoštovanja, IG. KLEINMAYR & FED. BAMBERG, dr. z O. z., LJUBLJANA. /Ve/n • Edmond Rostaad: Cyrano de Bergerac. Herojska komedija ■* f tl. » v petih dejanjih. Poslovenil Oton Župančič. Cena 65 Din. Franco ka književnost adnjih 50 let moida ne premore dela, ki bi bilo v svoji dovtipnostl. vznešenosti in sij.Ju besede t ko tipično francosko, kakor je kostandov „Cyrano“. Z duhom poet, z vnanjostjo n >sata grdoba; srce polno ljub.zni, usta pre ipevajoča od po meha nad seboj; lev, ki bi si moge priboriti svet in se ne upa dvigniti oči od žene, Ki jo ljubi evo vam ju- naka te čudov te komedije! „Cyrano de Bergerac“ je uvrščen v letošnji repertoar ljubljanskega \ar »dneijri led li ča. — 18 — kot je storil to tedaj, ko so prvič stopili predenj v jaslicah, v božični pravljici kralji in angeli in zamorci — in mu postavili v hipu oni svet, iz katerega ne zbežiš nikoli. Ne zbežiš pa zato, ker je tisti svet lepši, prostornejši in svobodnejši. Iz „Spominov S. Bernhardt“. (Dalje.) Nikomur nisem o tem nič pravila in se pridno učila vlogo. Ko pa sem prišla prihodnji petek k skušnji, sem zvedela, da Davenne »i prišel in da je vaja odpovedana. Bila sem vsa poparjena in ravno, ko sem hotela oditi, prihiti za menoj sluga in mi izroči pismo od gospoda Davenna. Ubogi mož nri ni mogel osebno povedati novice, ki me je pobila na tla. V pismu pa je stalo: „. . . Z ozirom na mojo mladost in ker je vloga zelo težka . . ., z ozirom tako velike odgovornosti, ki bi jo izročili v tako slabotne roke ... in ker je gospa Favart zopet zdrava, bi bilo na vsak način bolj priporočljivo . . . itd.“ Vsa solzna sem čitala pismo, pa kmalu je jeza premagala mojo žalost. Zbežala sem po stopnicah navzgor in sem se dala javiti ravnatelju. Trenutno me ni mogel sprejeti. „Dobro, počakam!" In čakala sem nestrpno vso uro, potem sem pa, ne meneč se za slugo in tajnika, vdrla v sobo gospoda Thierrya. Bruhalo je iz mene vse, kar se lahko rodi iz jeze nad nepravičnostjo in iz besnosti nad hinavstvom, in sicer tako hitro in strastno, da me je prekinil samo jok; vse to je moral poslušati ravnatelj, ki se je čudil, kako more biti tako mlada deklica tako smela in silna. Ko sem se sesedla v naslanjač, me je hotel pomiriti, toda to se mu ni posrečilo. „Takoj izstopim. Dajte mi mojo pogodbo nazaj, jaz vam dam Pa vašo!“ Naveličal se je pomirjevanja, poklical je tajnika, ki mi je končno prinesel mojo pogodbo. »Tu je podpis vaše gospe mame, gospodična! V teku oseminštiridesetih ur mi ga lahko vrnete. Po preteku tega roka vas ne smatram več za članico našega instituta. Toda verujte mi, da ne delate prav. Preudarite dobro v teh oseminštiridesetih urah.“ Odšla sem brez odgovora. Se isti večer sem vrnila gospodu Thierryu njegov podpis, maminega pa sem raztrgala. Med menoj in Molierjevim gledališčem je bilo vse končano, sele čez dvanajst let sem se zopet vrnila vanj. (Dalje prihodnjič.) - 19 — RAZNO. Noviteta v drami. Pripravlja se veseloigra v treh dejanjih Frant. Langera cVelbloud uchem jehly» — «Kamela skozi Šivankino uho». Igro režira g. Zv. Rogoz, v glavnih vlogah pa nastopajo gg.: Ježkova, Juvanova, Rogo-zova, Wintrova, Gregorin, Kralj, Lipah, Rogoz, Sancin, Šest in dr. Nadalje se pripravlja Poljaka Peresinskega: «Ašantka», drama v treh dejanjih. Režira g. Putjata; v glavnih vlogah nastopita gg.: Šetinska kot gost, Putjata in dr. Cankarjevo «Pohujšanjc» je v italijanščino prevel član naše drame g. Emil Kralj pod naslovom «La corruzione nella valle di SanflorianoK Igrali jo bodo v Italiji že v začetku prihodnje sezone. — Na slovenščino pa prevaja L. Pirandellijevo duhovito snov za komedijo «Sei persona in cerca d’autore» («Šest oseb išče avtorja»). To senzacionalno delo so igrali tekom dveh let po vseh večjih evropskih odrih. Točnost. Muzik Oskar Paul, teoretik na lipski univerzi, je bil znan po tem, da je prihajal k predavanju redno pol ure prepozno. Svoje ure je pa še bolj skrajšal pri privatnem pouku. Znan je bil njegov stavek (če ga je kdo pred tako «uro» obiskal): -Prijatelj, počakajte deset minut, sedaj bom dal učencu uro (pouka).» — Na univerzi pa se je nekoč nekaj nenavadnega pripetilo: Oskar Paul je prišel točno ob devetih. In glej, nobenega učenca ni bilo. Nervozno čaka slavni muzik še pet minut, nato pa postavi stol pred klavir — znamenje, da je bil na predavanju — in odide. Točno ob pol desetih so prišli učenci, ga zaman čakali, videli stol ter razumeli. Ne da bi se na dolgo prepirali in prerekali, so postavili svoje stole pred klavir in odšli -j-znamenje, da so bili na predavanju. Vojak-igralec. V Londonu je te dni umrl v visoki starosti Ch. Collette. Bil je znan pod imenom «vojak». Vsa njegova zunanjost je jasno pričala o tem, da je nosil nekoč vojaško suknjo. V Indiji je vodil diletantske prireditve svojega regimenta. Leta 1868. je zapustil vojaški stan in bil angažiran kot mladostni ljubimec za komedijo. Decembra istega leta je postal čla» Prince of Wales gledališča. Prve besede, ki jih je imel izgovoriti na debutu. so bile: «Čudim se, kaj vse žlobodrate dandanes v vojnem ministrstvu !> Pripeti, priplesati in jriigrati si lepe denarce je bilo njega dni prav tako mogoče kakor dandanes — seveda samo zvezdam (kakor dandanes!). Vendar moramo, upoštevajoč takratno vrednost denarja, strmeti nad ogromnimi honorarji nekaterih gledaliških starov. Tako je slavna italijanska plesalka Maria Taglioni 1. 1832. priplesala v Londonu v treh mesecih 70.000 frankov; Fanny Elssler je na gostovanju v Ameriki zaslužila 300.000 frankov in imela v Havani od ene same predstave 51.000 dolarjev. Ole Buli si je leta 1843. priigral v Ameriki v dveh mesecih 250.000 dolarjev, Thalberg pa je dobil leta 1839. v Petrogradu na treh koncertih 20.000 in v Moskvi 40.000 rubljev. - 20 - Pisarniške potrebščine in trgovske knjige priporoča papirnica IVAN BONAČ v Ljubljani, Šelenburgova ul. Kavarna, ilasčičarna in pekarna JAKOB ZALAZNIK Ljubljana, Stari trg št. 21 TRGOVSKA BANKA, d. d. ŠECENBURGOVA UL. 1 •*VRiujt vst Hnnčnr transakcijt rin]KUbnnTNt)i »Orient*' , družba z o. z., Ljubljana Tovarna oljnatih barv, steklarskega kleja, lakov in firneža — Zaloga pleskarskih in slikarskih potrebščin SREČKO POVSE Oglaševalec klavirjev v operi in pri privatnih strankah Ljubljana, Tržaška cesta 43 Modna krojačnica za gospode in dame J. Sušnik, Ljubljana, Sv. Petra cesta 16 / / mednarodna transportna in komisijska družba z o. s. ■■ LJubljaaa, Dunajska cesta štev. 31 — Maribor, Rakek, Jesesloe NmIot ki brzojavke : .Adrijiiped1’ — Tekoči računi: Zidrniu Kutpodtnk« banka — Interurbanaki telefna at. 7*1 Mednarodni transporti — Prevoz vsakovrstne robe - Vekladličanje rabe — Komisija — Carinsko posredništvo — Transportno osiguranje — Zbirni promet na vse strani — Prekomorski transporti — Zastopništva in 2ve/e v vsen večjih trgovskih oentrih tu/emetva ia lao/emstva Založna knjigarna Kleinmayr & Fed. Bamberg ^ Ljubljana, Miklošičeva cesta štev. Ib ^»oktrmic l|l)EI| V\4 ♦ /‘AtilSI* ElO-IO /AODNA.+ I COCVIS4* Z/Vf-DAMfHN+tfCSPCDf* Urejuje Fran Lipah. — Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. Cena 4 Din.