Feri Lainšček ■ Peter Rezman ■ Dušan Dim

Esad Babačić ■ Jože Hudales





Zasnova in predgovor Dušan Dim

Velenje 2014





VSEBINA

Dušan Dim

PREDGOVOR

Feri Lainšček

NEBO POD VELENJEM

Peter Rezman

NA ROBU

Dušan Dim

BRUSLI SE NE BOJI

Esad Babačić

SAM NA TROJKI

Dr. Jože Hudales

MESTO NA ROBU JEZERA

Prolog in epilog

O AVTORJIH





PREDGOVOR

Moj prvi spomin na jezero seže v sedemdeseta: tam na robu mesta so me pričakali leseni pomoli s privezi za čolne, velika terasa s sončniki in barbapapasto igrive betonske steze, po katerih se je za nameček kotalila drobna, narebrena žogica – dokler ni padla v luknjo. Minigolf. Brezskrbnost.

Nekaj let pozneje sem – še vedno otrok – ugotovil, da je vse našteto prekrila zemlja, zalila voda – moje jezero je izginilo.

Ob tej zgodnji, močni izkušnji minljivosti sem se zatekel k spraševanju najbližjih. In ugotovil, da so tudi oni imeli svoje jezero, ki ga nikoli nisem poznal. V njihovih spominih je oživel celo čas, ko jezera sploh še ni bilo in so se tam širili rodovitna polja in hišice, v katerih so živeli čisto pravi ljudje. Pa mesto? Ne, takrat še ni obstajalo!

Danes je za moji hčerki jezero na robu mesta spet drugačno. Pred dežjem se skrijeta v zavetje makete – izumrle živali z orjaškimi okli, ki ni slon, marveč mastodont, opazujeta ptičja gnezda, utrjujeta svoje poti.



Medtem ko čas odteka in se jezero (in seveda mesto ob njem) spreminja, prejšnje oblike bivanja in doživljanja izginjajo. Ostajajo le spomini. A ti so kakor stara restavracija Jezero: kar naenkrat beton razpoka, izveski se polomijo, nekoč trdna zgradba se ugrezne v močvirje nejasnosti. Izginevanje je del temeljne človeške izkušnje, širi se povsod okoli nas, včasih se zdi, da so naša življenja le drobna bleščica, ki se za hipec utrne na neskončnem nebu.

Toda če smo ljudje le utrinki, smo tudi uporni: že od pradavnine za svoje preživetje uporabljamo orodja. Pišemo tudi zato, da ne pozabimo. Z zgodbami, ki so zbrane v knjigi pod naslovom Jezero na robu mesta, smo pisci – Feri Lainšček, Peter Rezman, Esad Babačić, Jože Hudales in sam – želeli prav to: objemu časa iztrgati prostore, ki so našim očem že nevidni, oživiti usode, s katerimi se je poigral veter, nekako za hip zamrzniti spremenljivost jezera in v njegovi gladini ugledati odsev preteklosti, mesta in – nas samih.



Če pa bi za to knjigo morali poiskati ustrezno primero, se ni treba ozreti dlje kot do kuhinje, kjer stoji hladilnik znamke ....... (Ve se, kaj se rima na Velenje!) Odprite torej platnice te knjige – kot bi odprli vrata tega zvestega gospodinjskega pomočnika – in izberite iz nje jed po vašem okusu. A bodite pripravljeni. Ko se zgodbe združijo s skrivnostnim robom mesta, lahko pride do presenečenj!



Dober tek.





Dušan Dim

November 2012





Feri Lainšček

NEBO POD VELENJEM

lasba je bila njegova usoda, jaz pa svojo še zmeraj premlevam in pravzaprav nimam pojma, zakaj je moralo biti tako. Mišo Kovač, car in legenda, pevec, ki je prodal 15 milijonov vinilnih plošč, je leta 1971 zaslovel s pesmijo Proplakat če zora, zapustil ženo, se zaljubil v Anito Baturino, ki je ravno postala najstniška mis Jugoslavije, in si pustil rasti brke, ki si jih ni potem nikoli več obril. Znano je tudi, da so se njegovi znameniti brki na široko razrasli po Balkanu, saj so ga mnogi posnemali, a sam lahko mirno prisežem – najdejo pa se tudi priče –, da sem tisti čas svoje že nosil. Nisem si jih torej nadel kot kak gimpl, pa tudi na podobnost s kraljem jugoestrade so me začeli opozarjati drugi. Zaradi svojega moškega ponosa sem tako za vse v Velenju sčasoma postal Mišo, čeprav sem od doma prišel z lepšim imenom, ki bi mi v življenju gotovo prineslo tudi več sreče, če bi ga le znal obdržati.

Moja pokojna mati, ki je bila bogaboječa ženska, mi je dala ime Janko.

Rodil sem se namreč 24. junija, na dan, ko goduje Janez Krstnik, veliki mož, ki je krstil celo samega Jezusa Kristusa in ga gotovo tudi v čem podučil. Bil je prvi božji izbranec, ki je taval po jordanskih puščavah, spal v špiljah in pastirskih bivakih, se hranil s ščurki, kobilicami in čmrljim medom, nagovarjal ljudi, naj opustijo nečisto življenje in se zavežejo resnični pravičnosti in poštenju. Vsakega, ki se je bil pripravljen odreči lažnemu videzu in dvojni morali, je nato okopal v Jordanu in tako je nastal krstni obred, ki nekaterim še danes pomeni najbolj temeljito dušno očiščenje. Vsaj tako mi je nekoč pravila moja mama, ki ni nikoli verjela, da sta bila Janez Krstnik in Jezus Kristus pravzaprav prva komunista, ki sta že pred davnimi leti sanjarila o tem, kar se je v Velenju zdaj uresničilo. Že kmalu po vojni je namreč začelo rasti tu najsodobnejše mesto, v katerem se je pošteno delalo, pravično delilo in smo bili pravzaprav vsi na neki, tudi meni ne povsem doumljiv način, lastniki vsega.

»V tem tvojem Velenju je morda res tako, tu pri nas v Prekmurju pa zagotovo ne,« je bila mati še pred smrt neomajna. »Tu so pač enim vzeli, da so lahko drugim dali – pa nikoli me ne boš prepričal, da je bilo to prav,« je bila zakrknjena. »Zagotovo pa tudi ni po božji volji, da tisti, ki gredo po Titovi poti, dobijo praktično vse, tisti, ki še zmeraj hodimo za Kristusom, smo pa zavrženi.«

Seveda se nisem želel na tak način prerekati in ji greniti ostanka življenja s prepričanjem, da je lahko bog, če kljub modernim razlagam sveta vendarle obstaja, vsega tega, kar se je dogajalo v našem komunističnem raju, samo vesel. Novo Velenje in svet okoli njega smo urejali natanko tako, kot je bilo zapovedano v najbolj pobožnih pridigah – bratsko, tovariško, solidarno, požrtvovalno in pravzaprav fanatično vdano kolektivnemu napredku in blaginji vseh. Udarniško delo, zmeraj novi rekordni izkopi lignita v premogovniku in vedno znova presežene norme v Gorenju, vse to je enakopravno združevalo moške in ženske v gorečem hotenju in jih še zmeraj ni povsem zadovoljevalo. Vedno smo bili pripravljeni še na dodatno prostovoljno delo. Zrasli so tako stanovanjski bloki, kanalizacija, stadion, Sončni park, vodovod, ob neurejenem ugrezninskem jezeru pa kopališče, restavracija ter pravcato malo letovišče in še marsikaj, kar je služilo delavskemu ugodju in mesto spreminjalo v svetovni socialistični čudež. Ogledat sta si ga prišla celo vrhovna sovjeta, Leonid Iljič Brežnjev in Nikita Sergejevič Hruščov, prihajali so seveda tudi mnogi drugi. Le moja ljuba mati ni nikoli želela priti pogledat, kako mi je. Odlašala je in se izmikala s trhlimi izgovori, nato pa je naposled izrekla: »Veš, da sem vesela zate, in bi tudi kaj sveta rada videla, a bog nam je dal znamenje in jaz ga želim upoštevati ...«

»Znamenje?« sem se začudil, čeprav sem nekako slutil.

»Ja,« je prikimala. »Potopil je cerkev,« je trdo rekla.

»Pa saj si zmešana,« sem naposled izbruhnil. »Škale so spodkopali Nemci, ki so med vojno vrtali naprej, čeprav so dobro vedeli, da bo šlo potem vse tam v maloro,« sem ji skušal dopovedati. »Dobro veš, da se ni ugreznila le cerkev, ampak je šla cela vas pod vodo. Šola, občina, trgovina, gostilna, društveni dom, stanovanja, kmetije, hlevi, skednji, pasje utice, pokopališče – razumeš, celo pokopališče, ki je bilo mnogim rodovom zadnji dom, so morali preseliti – ti pa mi tu mahaš s cerkvijo, ker te edino ta zanima,« sem bil resnično ogorčen. »Cerkev pa cerkev pa spet ta frdamana cerkev,« sem se komaj ugriznil, da nisem še klel – saj, tedaj bi mojo nesrečno mater gotovo kap. Ni mogla dojeti, kako sem lahko iz ministranta zrasel v brezverca, še manj bi lahko razumela, da je moja panonska zmehčanost medtem že povsem otrdela in se odela v rudarsko robatost.

Ja, že celo desetletje sem bil knap.

V jamo sem se prvič spustil v začetku julija leta 1961, le dan pred tem, ko so v središču mesta odprli hotel Paka, ki je bil takrat najmodernejši tak objekt v državi. Po šihtu smo ga šli s kamerati gledat kot največje čudo in še danes se mi smeji, ko se spomnim, da si takrat niti nismo upali vstopiti. »V tak hotel greš, če prideš v mesto in nimaš kje prespati,« je dejal Klempo. »Greš lahko tudi, če prideš s kako delegacijo in ni nič na tvoje stroške,« je dodal Božo. »Za hajerje in laufarje tak kvartir gotovo ne pride v poštev, kak štajger pa si ob colngi že lahko za kako noč pripelje sem ljubico,« je nekako na pol oporekal Stropnik, ki je bil domačin. Sam sem v družbi takrat še molčal in si mislil svoje. Mislil pa sem si – tudi tega se spomnim, kot bi bilo včeraj –, da bom nekoč zanesljivo šel in si potešil radovednost. Pa tudi če bom zapravil celo plačo in bom do petnajstega živel le ob kruhu in vodi. No, kar nekaj let sem nato z jamskimi tovariši bredel le med bifejem v Rudarskem domu, v kolodvorski in tržnici, ne da bi sploh še kdaj pomislil na hohštaplersko Pako. Bil sem mlad, zdrav, zmeraj žejen in lačen, pa včasih nor, a pošiljal sem tudi materi, ki je šolala sestro in brata, zato mi ni nikoli ostalo kaj več kot za pivo in pašteto. Bil je to pač čas suhih krav. Varljivi čas mojih debelih krav pa je tako in tako nastopil kasneje.

Leta 1965, ko so v Gorenju proslavljali izdelavo prvega avtomatskega pralnega stroja, sem na zakuski spoznal Lidijo, ki je bila sicer daktilografka v upravi, a je tam pomagala točiti pivo in malinovec. Napredoval sem takrat že v federmajstra, kot udarnik sem bil poslan z rudniško delegacijo, pa ravno sem dobil novo paradno uniformo z zlatimi gumbi in belimi rokavicami, ki mi je opazno pristajala. Prav slednje je bilo verjetno usodno za štiri leta mlajše dekletce iz Pesja, ki mi je še tisto noč dopustila francoski poljub. Ali pa je bilo – če raje kar takoj rečem, kaj sem v resnici zafasal – še veliko bolj usodno zame, ki sem jo ljubil tako goreče, da je nikoli potem nisem zmogel sovražiti. Poročila sva se dve leti kasneje, čeprav še zmeraj nisva imela otrok, Pavlek se je potem rodil sedemdesetega, Lenka pa le leto kasneje, dodelili so nam večje, kar dvoinpolsobno stanovanje s kletjo, in vse je bilo videti, da bomo tako mirno in srečno živeli do konca svojih dni.

»Kdor spozna Velenje, spozna, da socializem ni utopija!« je vzkliknil revolucionar Edward Gierek, tedaj že prvi sekretar Centralnega komiteja Poljske združene delavske partije, mi pa smo v tem mestu živeli in smo lahko bili o svetli prihodnosti samo še bolj prepričani. Pri udarniškem delu so prednjačili mlajši, ki so želeli še kaj dokazati, ali pa so se pač grebli, delavsko samoupravljanje je prihajalo vse bolj do veljave, in če nisi ravno naletel na kako drislavo mino, so te tudi partijski špiclji pustili pri miru. Po šihtu je ostajalo vse več časa za par krogov po mestu, pa še kak prosti vikend si že lahko kdaj usekal.

Prvi v našem bloku sem kupil tudi televizor in sicer znamke EI Niš. Še zdaj včasih pomislim, da se je pravzaprav s tem vse začelo. Pevec z ekrana se mi je zdel resnično tak, kot bi gledal sebe ...

»Nikoli ne bi nobenemu drugemu dala, a temu verjetno bi,« mi je neki večer, ko sva bila pred televizorjem sama, prišepnila žena.

Seveda sem zinil.

»Če pa bi mislila, da si ti,« se mi je smejala.

Bil je to čuden občutek – laskalo mi je in me obenem zmrazilo. Potisnil sem jo na klubsko mizico, ji zvlekel hlačke izpod kombineže in se zasadil vanjo od zadaj. Skušala se mi je izmakniti, še kar nekaj časa se je upirala, a ni upala preveč dvigniti glasu, saj sta bila otroka v sosednji sobi in zlahka bi se zbudila. Tako sem jo pač le nekako dosegel tam, kjer je bila slaba, in ritnici sta se začeli ponujati. Tlačil sem jo samo še bolj dol in jo suval in butal s silino, ki je nisem bil vajen. Prvič sem to počel z željo, da naj bi bilo za kazen, ker je lahko sploh pomislila, da bi z drugim, oni moj dvojnik tam na ekranu pa je še kar pel in ona ga je še gledala izpod čela ...



Tukle su ure nestvarni broj,

već zora svijetlo pali,

pokrij se nebom anđele moj,

i nek nas nose vali ...*



Potem pa ji je prišlo, kot še nikoli glasno, in me povsem zmedlo.

Ni bilo namreč videti, da bi bil ta besni fuk ravno kazen, za povrh pa me je zaskočila nora misel, da je morda to bolj doživljala z njim kot pa z mano. A tega ji seveda nisem mogel povedati. Nisem mogel kar reči, jaz sem se mantral, ti pa si voljna in mokra tam jadrala z njim po jadranski obali in mu vsaj nekaj trenutkov verjela, da ti ne bo nikoli več treba v fabriko, temveč boš lahko za zmeraj ostala z njim na tisti kurčevi ladji. Ne, to se pač ni smelo izreči – ampak me je res grizlo! Ni mi zadoščala več le podobnost, zaradi katere sem bil vse pogosteje opažen tudi zunaj soseske in rudnika, ampak sem želel biti res tak kot on, pa mogoče še večji frajer od njega.

Ob prvi colngi sem si tako kupil črno jakno iz svinjskega usnja in si zavihal ovratnik natanko tako, kot je to nosil Mišo. Naslednji mesec sem odštel še več dinarjev za sončna očala s kovinskim okvirjem in dovolj težko zlato verižico. Medtem pa sem že tudi ugotovil, da naju ne povezujejo le ščetinasti brki, vranje oči in čokata ramena, temveč tudi barva glasu.

Res. Z lahkoto sem ga posnemal.



Te čudne zakone

što donosi svijet,

ja neću priznati,

jer život je lijep.



I neću plakati

dok prihvaćam kraj,

jer sve je prolazno

– i rastanak taj ...



»Kot bi pel Mišo Kovač,« so običajno rekli. Ali pa se jim je vsaj bralo na obrazih, da to opažajo in se čudijo. Ampak, saj jaz sem takrat že bil Mišo – na šahtu sicer tudi še zmeraj Županek, v meni pa skoraj zagotovo ni več živel Janko. Ne ravno uspešno so ga sicer pred tem iz mene izganjali razni tovariši in partijski sekretarji, no, moj veliki dvojnik pa je zanesljivo temeljito opravil z njim.

Rekel mu je, pa kako si lahko en tak Janko? Janko ponižni, Janko pokorni, Janko udarnik, Janko prostovoljec, Janko grebator, Janko lizun, Janko copata! Če bi bil jaz Janko in bi vedel, da mi ni pomoči, bi si že zdavnaj zavezal kaj težkega okoli vratu in se pognal v morje. Ali pa bi se zaprl v kako škalsko klet in se potopil skupaj z njo. Kak smisel pa to sploh še ima, prosim te, no – streči vsem okoli sebe in trepetati, ali si jih res dovolj nasitil z lastnim odrekanjem. Življenje pa gre in se ne sprašuje, ali je na cedilu ostalo tudi kaj zate. Nekaj, kar je res tvoje. Recimo kak velik trenutek, ko je vse moralo biti tako, kot si ti želel in hotel in terjal, in nisi popustil za nobeno ceno. Ali mogoče še večji trenutek, ko se nisi uklonil, pa čeprav se je okoli tebe vse zrušilo in si na koncu ostal sam na ruševinah. Na videz mrk, trd, oster, ožgan, opraskan, zabrazgotinjen, kot da si še živ namenjen v legendo, v resnici pa prekaljen veteran s širokim srcem, ki vse to razume in mu je na dnu duše tudi kdaj žal, da ni šlo drugače in je moralo biti tako.

Ja, tako mi je pravil Mišo, ki je o tem, kako je živel, mislil in čutil, kajpada tudi tako strastno prepeval.

Njegove pesmi so zame postajale litanije, ki niso več nadomeščale le zdavnaj izgubljene mamine vere, ampak vse bolj tudi marksistične nauke in partijske pridige. Pokazati mi je znal, kako naj se postavim zase, in to mi je – vsaj zdelo se je – tudi vse bolj uspevalo. V službi sem že povsem mirno in brez knapovske slabe vesti kdaj usekal plavega, vse pogosteje sem se po zasilnem rovu peš odpravil s šahta, ostajati sem začel spet tudi po šihtu v kantini, saj so me tam zlahka nagovorili, da sem jim pel in ob tem seveda kaj spil. Najbolje pa sem se vsekakor počutil na terasi ob jezeru, kjer je bila ob večerih glasba in ob vikendih duškajoče veselice, saj tam sem lahko bil vsaj ob čudnih urah res pravi Mišo. Čarobni zvok hamond klaviatur, ki jih je bilo tisti čas tod sicer še bolj redko slišati, je bil kratko malo droga, ki sem jo pil z vsem telesom in je skupaj z gemišti v meni ustvarjala naravnost eksplozivno kombinacijo. Kaj tako silovitega gotovo ne bi znal nikdar zmešati niti moj najbolj zvesti kamerat Božo Merljak, ki je bil naš najboljši šusmajster in so ga zmeraj pošiljali tja, kjer so bila čela najbolj zabita. Kajti ko me je enkrat prijelo, me potem ni le razganjalo, ampak me je držalo in stresalo in nosilo in ni šlo iz mene, dokler me ni tam nekje proti jutru spodneslo.

Sreča je bila le, da je bil Božo silak, ki me je v pokončnih trenutkih lahko branil, v razsutem stanju pa tudi nosil. Dogajalo se mi je namreč tisti čas marsikaj. Bil sem poln sebe in tiste strašne fantazije, v resnici pa piškava zvezda, ki so si jo radi sposodili. A ko sem to začutil, se me je zmeraj dotaknilo in popadel me je nepomirljiv bes. Prevračal sem mize in drobil kozarce, včasih pa sem kakega tudi sunil s temenom v trebuh. Takrat je noč minevala zmeraj na robu ravsa, žmirkali so in se pogledovali, kot bi bila Šaleška dolina prepolna metana in bi bilo treba paziti, da ne bo kje kresnila iskra, meni pa je tudi to že godilo. Počutil sem se kakor človek z bombo. Le od mene je bilo odvisno, ali bomo spet leteli v luft ali pa bom morda le pregriznil in jim velikodušno prizanesel. No, in običajno sem nato po dolgem in mučnem tehtanju spet zapel.



Maestro, sviraj nočas,

za naše gorke drage,

za gorku mladost

i lude noči sve.



Zasviraj, stari druže,

te pesme naših tuga

i plači samnom

u bezdanu noči te.



»Ne morem razumeti, kaj je to v tebi?« me je potem, ko sva bila ob svitu spet sama, vse pogosteje spraševal Božo. »Imaš vse, kar si lahko na tem svetu proleter sploh želi, obnašaš pa se, kot da nimaš nič,« je ugotavljal. »Imaš ženo, dva lepa otroka, stanovanje s kopalnico, nadzorniško colngo, kamerate, kakršnih ni drugje na svetu,« je našteval. »Veš tudi, da v Šaleški dolini kolna nikoli ne bo zmanjkalo in boš lepo šel v penzijo, ne da bi se ti bilo treba še kdaj seliti,« je še dodajal. »V tebi pa nekaj štema pa štema pa štema!« se je potem običajno ustavil in me premeril. »Pa kaj se res ne moreš poveseliti brez te svoje črne pizdarije?« se je zapletel in se vprašujoče namrdnil. »Resnično nisem še srečal človeka, ki bi si s takim užitkom v pir dolival pelinkovec,« mi je skušal to ponazoriti s pijanskim koktajlom, ki sem ga tu in tam tudi zares spil. »Ne boš mi zdaj rekel, da to počneš samo zato, ker misliš, da tako počne tudi Mišo Kovač?« je nato enkrat zaobrnil. »Ko pa je vendar jasno, da on tega sploh ne počne, ampak tako samo poje ...«

»Čakaj?« sem dobesedno ugriznil v prazno. »Kaj ne počne?«

»Kaj – kaj?« je dvakrat odmahnil. »Nič ne počne,« je odvrnil. »Čisto nič od tega, kar ti misliš,« je še iskal odgovor. »Niti malo tako ne trpi in lepo v miru živi,« se je nato le domislil. »Saj bi ga moralo že sto bab zapustiti, da bi bilo vse to res, kar poje,« je vzkliknil. »On pa ima v resnici samo eno ženo in se na vse druge takole poščije,« si je zanesel dlan k mednožju in me z namišljenim curkom pošteno pošprical.

»Kot da nimam tudi jaz samo ene žene?« sem čez čas le nekako izrekel. »Pa kot da mene brigajo druge?«

»Saj – saj,« je spet dvakrat odmahnil Božo, ki je vedel, da sem zmeraj le gledal za babami, dotaknil pa se, razen žene, vse do sedaj nisem nobene. Celo striptizete v najt baru v Paki, ki me je med rajcig nastopom povlekla za bajusi in mi ponudila na otip svoj težki jošek, se nisem želel dotakniti. Imel sem namreč glede teh reči povsem svojo mejo in me meje drugih niso zanimale ... A saj sem tudi razumel, Božo je imel v mislih nekaj povsem drugega, le da se ni znal izraziti. Šlo mu je na živce, ker se je Mišo v svojih šlagerjih tako trpeče in nepovratno poslavljal, sicer pa ni bilo tako. Motila ga je razlika med tem, kar je zatrjeval, in tem, kako je bilo v resnici. Ali po domače – na živce mu je šla laž. Jaz pa, ki sem od vseh tu okoli gotovo najgloblje čutil, kaj je pevec želel povedati, in sem preklemano dobro vedel, da vse te njegove izmišljene štorije niti slučajno niso bile laž, temveč se le niso zares zgodile, tega tudi nisem znal opisati z besedami. Navsezadnje tudi sam tovariš Tito, ki je veljal za našega največjega delavca, ni zares delal, pa smo vseeno šli vsi za njim, in smo bili na pravi poti.

Torej je že moralo biti tako, da sva ostala z Božom glede tega na nasprotnih bregovih, čeravno sva si bila prva kamerata. Pa še nekaj je bilo, česar mu nisem želel razkriti – ženske so bile čisto zares nore na take tipe, kot je bil Mišo.

Zakaj je bilo to tako, sicer nisem povsem razumel.

Morda so se jim smilili, ker so tako kronično trpeli, pa so želele postati njihove tolažnice. Morda so se jim po vseh teh brodolomih zdeli dovolj prekaljeni in so verjele, da bi se ravno z njimi lahko ustalili. Morda so si tudi same želele dramo v morju globokih čustev, saj se jim je z običajnimi baki bolj malo dogajalo. Ali pa jim je to razbrazdano srce kratko malo sporočalo, da so na svetu še tipi, ki se niso pripravljeni vdano prepustiti vsakdanjosti, temveč so se ob času pripravljeni boriti in scati proti vetru. Saj, kdo pa so bili sicer uradni junaki, o katerih so dnevno poročale novine in obzorniki? Sami preznojeni težaki, Sirotanovići, Birkuti in Stahanovi, ki so od jutra do večera, pa verjetno še ponoči, delali. Ali še bolj umni tovariši, ki so podnevi maratonsko sestankovali in ponoči bedeli, obsedeni z vizijami o komunistični prihodnosti. Taki pa zagotovo niso imeli časa za ženske. Prišle so torej v poštev le tiste, pri katerih so lahko opravili na hitro in jim potem niso težile. Bržda tudi udarnice, ki so se bile pripravljene nesebično žrtvovati za skupno idejo. Ali pa privržene partijke, ki so tudi med jebo znale kaj reči o direktivah s cekaja in sklepih na plenumih. A to seveda ni bila romantika, po kateri bi hlepele navadne delavke. Potrebovale so še kaj drugega, kar pa seveda tudi ni zmogel ravno vsak lolek.

Jolanda, zvana Joli, se je, recimo, kar pojavila.

Prisedla je v bifeju v tržnici in rekla: »Lepec, a častiš enega?« In še preden sem si jo sploh prav ogledal, je že tudi naročila – jajčni liker in radensko.

Seveda sem doslej najmanj milijonkrat pomislil, da ji takrat tega ne bi smel zafasati, in bi bilo danes drugače, a sem si tudi milijonkrat oporekal. Nič mi ne bi pomagalo, saj babnica me je bila že vzela na muho, se preprosto odločila, da me bo fentala, in samemu hudiču je bilo že tedaj jasno, da mi ni pomoči.

»Veš, da sem ta zaresnega Miša Kovača celo enkrat od blizu videla,« se je že takrat tudi pohvalila. »Glavo dam, da je bil on,« je zagotavljala. »Prišel je v hotelu Palace v Opatiji na balkon in je otepal brisačo,« je pojasnila. »Vrglo me je kar malo na rit, saj sem bila prepričana, da je vsaj za pol metra višji,« se je zahihitala. »A vseeno mi je bil lep,« je nato čez čas spet resna dodala. »Zelo, zelo lep. Škoda, da ga tako pazijo ...

»Kdo ga pazi?« me je tako povlekla za jezik.

»Gorile, pa miličniki, naša armada, pa vsi,« je naštela. »Kaj si pa misliš?« je zavila z očmi. »Za živo glavo ne prideš do njega, pa če si mis.«

»Mis pač že lahko,« sem ugovarjal, saj sem poznal njegovo zgodbo.

»Če je mis sveta, potem mogoče lahko,« je presodila. »Ampak jaz bom to na nikólovo,« se je hihitala. »Zame so ti vlaki že odpeljali.«

No, in v tem sem seveda soglašal. Bila je že malo prestara in malo zapita. Kasneje sem tudi izvedel, da se je z nekim inženirjem z gradbišča elektrarne Zlatoličje na Dravi pritepla v Šoštanj, kjer so dvigali dimnik za termoelektrarno tri, nato pa ga je tam pustila in se zatekla v Velenje. Delala je vsaj nekaj časa v Chrom-metalu, nato je bila snažilka na postaji milice, potem pa se je začela tudi ta sled izgubljati. Spominjali so se je le še iz točilnic in bifejev, kjer je imela navado reči: »A častiš enega?« Vmes je bila bojda tudi večkrat na psihiatriji v Celju, pa po mojem ne samo zaradi alkohola, saj ta baba je bila drugače usekana. »Če že ne morem imeti mladiča z Mišem Kovačem, ga bom imela pa s tabo,« mi je enkrat rekla. »Saj bo tako navsezadnje še lepši,« mi je skušala laskati. »Zagotovo bo vsaj deset centimetrov višji, imel bo daljši nos, pa roke bo imel knapovske, kar lahko v življenju tudi prav pride ...«

Seveda sem od takrat bežal pred njo, kot nisem še pred nikomer.

Upiralo se mi je že to, da je ženska sama predlagala, pa čeprav sem vedel, da se je svet spreminjal in se je okoli mene z naglico dogajalo marsikaj takega, česar si še dan prej nisem mogel niti zamisliti. Na šahtu, recimo, smo se zaradi premajhne plače našuntali in smo cela dva dni štrajkali, ne da bi se potem komu kaj zgodilo. Nobeden ni dobil odpovedi, nikogar niso zaprli, niti enega funkcionarja ni zadela kap, celo vohljači in organi so se potuhnili in so verjetno le kje na skrivaj prali gate. Ni bila namreč to mala reč, da so se knapi tu upali dvigniti proti partiji, zato potem temu niso niti tako rekli. Objavljali so, da smo pač malo nergali. Prosim vas, no, saj sem bil zraven in vem, kako je tam vrelo in kako so si mnogi na drugi strani kapije rahljali kravate in brisali pleše. Ampak, pač, odslej je bil tudi komunistični štrajk dopuščen. Tako kot je bilo v Ameriki prav tisti čas dopuščeno, da so se pedri lahko jahali, ne da bi bili razglašeni za psihično bolne. Nekaj, kar se je zdelo večno, je bilo na mah pena časa. Snemale so se verige, ki so te doslej vezale, obenem pa je bilo vse manj privezov, ki bi se jih lahko sam oklenil. Vsaj meni se je zdelo tako. Saj navsezadnje res nisem bil več ne tič in tudi ne miš. Na cesti so me imeli za šminkerja, v jami so me pogledovali kot luftarja, doma pa sem bil bogme da že skoraj copata.

Mišo se je pač našopiril, Janko je pa imel slabo vest.

Tako mi je nekoč, že veliko kasneje, o tem dejal psihiater.

Medtem pa je že tako prišla Joli, me prijela za dlan in si jo položila na trebuh.

»Pa kaj si –?« sem privzdignil obrvi.

»Sem,« je prikimala blažena.

»No,« sem zamižal, saj res nisem videl v njej matere.

»Mišo mu bova dala ime,« mi je šepnila prav ob ušesu. »Niti pomislila nisem, da bi iskala drugo,« se je še kar smehljala. »Tako lepo je, ko fant dobi ime po očetu.« Nameravala mi je seči v zatilju v lase, a sem jo prav odsunil.

»Kako pa sploh veš, da bo fant?« sem vprašal zdaj že stoje.

»Vem,« je dahnila. »Ženska to čuti.«

»Pa oče?« sem še zategnil. »Kdo je ta Mišo?«

»Mišo,« je trenila. »Mišo, saj veš ...« je za hip pomolčala. »Si pa ti.«

»Jaz?« sem otrpnil. »Kako pa?« sem pihnil. »Saj nisva nikoli ničesar imela,« sem kriknil, da so se začeli ob mizah ozirati. »Poslušaj, ženska,« sem zato raje spet sedel in se skušal za silo zbrati. »Dete v trebuhu pač ni nekaj za hece,« sem dejal skozi zobe. »Lahko se mi tu tako marsikaj gremo, ampak to so pa frdamano resne reči,« sem ji skušal dopovedati. »Ne moreš kar name pokazati, zato ker imam táko ime, ki bi ga ti rada dala otroku,« sem že spet dvigoval glas. »Nisi vendar tako blesava, da ne bi razumela in vedela, kaj vse to potegne za sabo.«

Zrla je vame s široko razprtimi očmi in prav nič ni bilo videti, da bi res prišlo do nje, kar sem ji pravil. Bila je takrat že v petem mesecu in bila je očitno prepričana, da sem otrokov oče, čeprav ji nisem nikoli segel pod bluzo, kaj šele, da bi ji dvigal krilo. Bila je ženska, ki je niti v sanjah ne bi nikoli povaljal. Tudi če bi me zajahala, ko sem bil kdaj mrtvo pijan, bi se je gotovo ubranil. A saj tako zadet, da se takega babjega posilstva sploh ne bi spomnil, tudi nisem bil nikoli. Zato je bilo to moje očetovstvo izključeno. Nobenega razloga ni bilo, da bi me lahko brigalo. Pa vendar me je še kako skrbelo, saj ta nora ženska me je še zmeraj zrla, kot da sva srčno zaljubljena in se bova tu zdaj začela topiti od sreče. Res, prav vse na njej je pravilo, da si kljub vsem prošnjam ne bo premislila, ker si, preprosto, niti ne more premisliti. Bil sem angel Gabriel njenega spočetja, ki seveda ni moglo biti brezmadežno. Tudi če na pravega očeta morda res ni mogla pokazati s prstom, ker ga ni poznala, ali se ga ni spomnila, sem bil jaz tu natanko tak, kot si ga je zmeraj želela, in zdaj se ji je zdelo, bi me lahko ujela.

»Videl boš, kako zelo ti bo podoben,« je potem na lepem rekla. »Vsi bodo to opazili in vsem bo tedaj jasno, da si nisem izmislila.«

»Pa kako, za vraga, bi mi bil lahko podoben?« sem zacepetal.

»Tako pač,« je zmignila. »Poznalo se mu bo, da sem si te zelo želela.«

Zamahnil sem z obema rokama v prazno in šel.

Kaj bi pa sicer lahko še napravil, saj je bila resnično zmešana.

Videl sem jo potem – že v visoki nosečnosti in z neobičajno štrlečim trebuhom – samo še enkrat, a nisem pristopil k njej. Razširila je bila medtem že govorice in prišle so na uho mnogim. Za nekatere sem bil verjetno že Mišo, ki je napravil dete ubogi Joli. »Drek pa to dete,« je le odmahnil Božo. »Kdo ji bo pa verjel?« Drugi so molčali in me tudi s tem mučili, saj nisem več vedel, kaj si mislijo. Petega marca ob sedmih zjutraj sem si tako obril brke in bil že ob osmi uri pri frizerju, ki me je ostrigel skoraj na balin. Bilo je to leta 1974, po naključju prav tisti dan, ki se je vpisal v socialistično zgodovino Jugoslavije po tem, da se je deset temeljnih organizacij združenega dela Termoelektrarne Šoštanj in Rudnika lignita Velenje združilo v delovno organizacijo Rudarsko elektroenergetski kombinat Velenje. O podpisu tega pomembnega samoupravnega sporazuma so nato zvečer in še tudi naslednje dni vsi mediji na veliko poročali, moja intimna samopoškodba pa je za večino seveda ostala anonimno dejanje.

Lahko bi sicer zdaj rekel, da sem to napravil zato, ker sem upal, da nosečnica tako v meni ne bo več prepoznavala Miša Kovača in me tudi ne bo dolžila očetovstva – in prav vsi bi verjeli. No, sam seveda najbolje vem, da to ni bilo poglavitno, in v tem tudi ni iskati tistega odločilnega momenta, ki je sprožil, da sem končno povlekel z britvico. V agoniji sem bil namreč tedaj že več kot tri mesece. Mukoma in počasi je v meni zorelo spoznanje, da me ni vzela ona na muho, ampak sem sam naletel nanjo zato, ker sem kratko malo moral nekoč nekje naleteti. Bolje bi sicer bilo, če bi se zaletel v zid. Ali pa bi me vsaj kdo tako mahnil, da bi prišel k pameti. A še celo lastna žena me je nekako sprejemala – zares kričala je le, če sem se poscal v hlače. Njej je bilo sicer pomembno le, da je bilo za stanovanjske stroške, fasngo in otroke, pa poleti za morje v Fiesi, sicer me je puščala v mojem norem filmu in si ni tam želela nobene vloge. Celo vse te govorice ji niso povsem dvignile pokrova.

»Če si sam tako prepričan, da ji tega deteta nisi napravil, potem ga pač nisi,« je po nekajdnevnem tuhtanju rekla. »Ne vem, zakaj bi se potemtakem sploh žrla?« je zavzdihnila z bolečino, ki je le ni mogla povsem prikriti. »Konec koncev se potikaš ti po vogalih in lezeš v to žlindro, meni pa si tako nihče niti v oči ne upa pogledati.«

Seveda sem ji bil za to nepričakovano blagost iz dna duše hvaležen. Moja pokojna mati bi me, če bi ji kaj takega prišlo na uho, zagotovo prisilila, da bi šel po kolenih do brezjanske bazilike – in bil bi to šele začetek pokore. Saj se mi je še zdaj v polbudnih morah zdelo, da jo mantram tudi na onem svetu. Prihajala je namreč k postelji in me včasih dolgo in nemo zrla, kot da sem še dojenček in ležim v zibelki. Njen izžeti kmetski obraz se je v nebeški svetlobi bleščal, kot bi bil izrezljan iz češnjevega lesa, in na njem je bilo otrplo samo eno vprašanje – ali bo kaj iz mene? Jaz pa, ki v teh sanjah seveda že nisem bil več dojenček, in sem tudi že vedel, da sem medtem pošteno zaglibil, sem se pred njenim obličjem počutil neznosno krivega. »Pa saj se bom res obril,« sem ji zmeraj znova obljubil. »Tudi postrigel se bom, pa verižico bom prodal in lakaste čevlje,« sem zatrjeval. »Karirasto srajco bom nosil in bom spet Janko,« sem še prisegal, ona pa ni niti trenila. Kaj vem, ali mi ni verjela ali pa me niti ni mogla več slišati? Ker če bi me in bi lahko celo spet govorila, bi gotovo rekla: »Janek, poslušaj, bilo bi še stokrat huje s teboj, kot je zdaj, če ne bi bilo Lidije. Zato si ne laži več in si ne izmišljaj izgovorov, ki jim niti sam ne verjameš, temveč lepo poklekni pred njo in jo prosi odpuščanja.«

Pred ženo sicer nisem pokleknil, a vse drugo, kar sem v blodnih nočeh obljubil mrtvi materi, sem potem končno napravil. Bog je ustvaril ženske samo zato, da bi ukrotil moške, je dejal ljudski glas – in imel je še kako prav.

Jolanda Muhić je sedemnajstega marca v celjski porodnišnici rodila dečka, mu nadela ime Mišo in me kot očeta želela vpisati v matične knjige. Že kmalu so me poklicali iz socialne službe, kjer so mi predvsem skušali dopovedati, da imajo po zakonih in ustavi tudi otroci, rojeni zunajzakonske zveze, enake pravice kakor otroci, rojeni v njej, in me navsezadnje prisiliti, da bi tudi uradno priznal očetovstvo. Seveda sem lahko le do onemoglosti ponavljal svojo klavrno zgodbo in jih skušal na vse pretege prepričati, da se ob dotično nisem nikoli niti naslonil, kaj šele, da bi ji ga kam zrinil. Pa ni nič zaleglo. Očitno v tem mojem ljubem Velenju že dolgo nisem bil več človek, ki bi mu verjeli na besedo. Socialna delavka, katere imena niti slučajno ne bom omenil, saj je krota še živa in ji, bogme da, ne privoščim niti te temne slave, je le vztrajno ponavljala, da mora v tem primeru nujno ravnati po uradni dolžnosti, in tako so pač vložili tožbo za ugotovitev očetovstva. Neizprosno se je začelo moje večmesečno romanje po ambulantah, laboratorijih in sodnih pisarnah. Bil je to res sramotni križev pot, ki je bil v primerjavi z mamino hojo po kolenih resnična Golgota. Dal sem večkrat slino in kri, hodil na slikanja, posedal v čakalnicah – resnično, še molil sem, rotil stvarnika in vse znane svetnike, naj bo že enkrat konec, nato pa so me spet klicali v celjsko bolnišnico.

Rekli so mi, da moram dati še spermo, in mi potisnili v dlan epruveto.

Takrat sem se res znašel v gluhem rovu.

Najprej sem nameraval sestri kar priznati, da nisem nikoli v življenju drkal. Obenem se mi to ni zdelo dovolj možato, saj pravi dedec pač zna poskrbeti zase in ne more biti glede teh reči zmeraj odvisen od bab. Spomnil sem se – prav glupo, ravno v teh ogabnih trenutkih –, da sem kot deček sicer poskusil, a je mama to z nekim čudežnim nosom zavohala. Rekla mi je takrat, da Gospod hudo črti tiste, ki se po nepotrebnem šlatajo med nogami. Nisem se sicer zbal Gospoda, sem pa bil pred njo v hudi zadregi. Tako, kot zdaj pred sestro ...

»Kaj bo, tovariš?« me je čez čas vprašala. »Pa saj nikjer tu ni zabeleženo, da to pri vas ne bi funkcioniralo,« je prešinila kartoteko.

»Funkcionira, seveda, funkcionira,« sem se zrinil v boks. »Le kako ne bi to funkcioniralo,« sem rekel že zase.

Ampak, potem ni.

Ni in ni.

Bolj ko sem ga mečkal in gladil, manj je bilo v njem življenja.

Naslonil sem se s hrbtom na zid, si skušal oddahniti, se zbrati, premisliti. Bil sem v hudi stiski in grozljivem precepu, stvar ni delovala, ona pa je tam v pisarni čakala na izliv in je zdaj že ugotavljala, da imam težave. Toda naj me je to še tako poniževalo, moral sem si vzeti čas. Moral in moral sem nekako spraviti iz sebe ta kurčevi dokaz, da podtaknjeni pankrt ni moj. Zdaj ni šlo le za moj ponos, rudarski ugled in družbeno rehabilitacijo, temveč je šlo za življenje. Saj, če bi ti zveličavni dohtarji, ki so še edini držali mojo usodo v rokah, po kaki pomoti ugotovili, da pač sem biološki oče tiste sirote, bi bilo zame v hipu vsega konec. Žena bi spakirala kovčke, vzela otroka in šla, jaz pa bi iz šusmajstrovega sefa sunil nekaj patronov, si zakuril v grmovju ob Paki in jih vrgel v žerjavico.

»Halo, tovariš,« me je nekje za steno poklicala sestra. »Je vse v redu z vami?« je vprašala, ker se nisem takoj oglasil. »Že več kot pol ure ste tu.«

»Pol ure že nisem, ne,« sem zamrmral, ker se mi res ni zdelo.

»Ste, ste,« je odvrnila. »Natanko že štirideset minut.«

»Če pa ne gre,« sem naposled priznal. »Psiha me jebe, ali kaj,« sem zastokal. »Nikoli se mi še to ni zgodilo,« mi je šlo na jok. »Pa kaj mi ne morejo tega vzeti z operacijo?« sem nehote odrinil vratca, ali pa jih je odprla ona. »Plačal bom material in delo,« sem se takole razgaljen, s hlačami ob petah, obupan zazrl vanjo. »Brez narkoze me lahko vrežejo, prisežem, da bom zdržal, saj sem knap ...«

»No, no,« je pristopila. »Če dovolite,« se mi je zazrla med noge. »Morda pa le lahko kako zrihtava ...«

Še preden sem sploh dojel, kaj ima v mislih, ga je prijela.

In hudič se je takoj dvignil.

Pač.

Kaj naj še rečem?

Od takrat imam medicinske sestre v svojem srcu v posebnem predalu. Blef je vsak humanizem, če ti nekdo ne želi pomagati ravno takrat, ko si zares v stiski. Podelam se še zdaj na vse druge medalje in značke, ki si jih še zmeraj vsepovprek delijo in talajo, če ni kdaj tudi ona dobila kake. V resnici pa si seveda mislim, da je skoraj zagotovo ni. Saj mi je že kar nekaj časa jasno, da se ljudje med sabo ne nagrajujemo po zaslugah, pa da nam tudi življenje ne plačuje iz tistega, kar smo pripravljeni vanj vložiti. Nad vsem tem našim osebnim in skupnim namreč kraljuje usoda, za katero se nam le zdi, da jo zmoremo kdaj spremeniti. Dejansko pa se je niti ne da prav dojeti, kaj šele, da bi jo lahko kdaj preslepili, njenih namenov pa se tako zavemo, šele ko jih že uresniči. Potem seveda sledijo vprašanja, zakaj je moralo biti ravno tako. Spet se nam zazdi, da bi se lahko izšlo tudi drugače, če le ne bi napravili tega in tistega. A taki zapozneli odgovori nam prav nič ne koristijo, saj smo medtem že veliko višje, ali pač nižje v spirali, ki se po svoje napleta med rojstvom in smrtjo, ali pač tudi onstran. Pred nami so že nove odločitve, potrebni so drugi odgovori – in kaj je zadaj torej to, kar nas zmeraj znova preizkuša, ne da bi nas prav podučilo?

Jebat ga, jaz pač ne vem!

Pa tudi ne verjamem več tistim, ki oznanjajo in oglašujejo, da o tem kaj vedo.

Zaključil sem jaz s škofi, sekretarji, pridigarji, ideologi, guruji, filozofi, pa bogme da tudi s psihologi. Škoda je vsega tega časa, ki bi ga kdo zgubljal z mano, jaz pa seveda z njim, če pa lahko tu lepo še naprej sedim in tudi cel dan gledam v zid. Rezultat pa je tako in tako enak. Nič se ne da spremeniti.

Zdravnik, ki mi je sporočil usodno novico, je bil mlad, res veliko mlajši od mene. Ali pa se mi je morda le zdelo tako, saj je čisto verjetno, da se ljudje v belem starajo počasneje kot mi, mrki knapi, ki skoraj pol življenja preživimo pod zemljo, štemamo v temo in goltamo črni prah. No, ampak stavil bi še zdaj, da je bilo nekaj le na tem in sem se moral tudi jaz njemu zdeti veliko starejši, kot sem v resnici bil. Že vse od začetka me je bil namreč vikal in kramljal z mano z nekakšno spoštljivostjo, ki je sicer več nisem bil vajen. Namignil mi je takoj, da se je zadeva zame ugodno izšla. Rekel je z nekakšno šegavostjo, kako so hiteli s preiskavami tudi zato, da mi ne bi bilo treba nikoli prestopiti praga nove zgradbe občinskega sodišča, ki so jo ravno gradili v Velenju. In prav s tem, sem sveto prepričan, me je tedaj tudi urekel. Začutil sem to, lotil se me je neopisljiv nemir, kljub njegovemu smehljaju sem postal spet negotov in vedel sem, da ne bom zmogel več dolgo čakati ...

»Povejte mi, doktor,« sem torej šepnil.

»Tovariš Županek,« se je za hip vprašujoče zdrznil. »Česa je pa vas lahko strah?« se je začudil. »Tu imam tak dokaz, ki ga niti maršal ne more ovreči,« je pomahal s papirjem in se široko nasmehnil. »Azoospermija, kot posledica pomanjkanja hipofiznih gonadotropinov,« mi je pojasnil v jeziku, ki ga nisem razumel. »Ali pač trajna oblika neplodnosti, ki vas zelo verjetno spremlja že iz mladosti ...«

»Neplodnost,« sem zdaj le dojel. »Jalovost,« sem si prestavil v še bolj razumljivo govorico. »Že skoz, pravite?«

»Zelo verjetno, pravim,« je prikimal. »Čeprav vemo, kako je pri teh rečeh ...« je še nameraval razlagati, a me je že začelo pobirati.

Gledal sem ga sicer še in tudi videl, kako se je sklanjal nadme in me skušal pridržati, a videl sem tudi skozenj, pa skozi zidove in tiste nove betonske stolpnice vse tja do našega bloka, kjer se je na balkonu sušilo perilo. Videl sem Pavlekove modre hlače, ki jih je bilo treba oprati, ker sva šla včeraj metat kamne v Škalsko jezero, in videl sem Lenkino rožnato krilce z volančki, ki se je vrtinčilo v rahlem vetru, kot je zmeraj poskakovalo tudi ob njenih tankih nožicah. In potem sem videl še globlje, vse tja skozi zavese in tapete v dnevni sobi v spalnico, kjer je na pomendrani postelji sedela žena in si pravkar oblačila kombinežo ... Ja, vse to sem videl, resnično sem videl, saj tudi navaden človek v takih trenutkih dobi strašansko moč, le to mi je nekako ostalo zakrito, kdo je ravnokar stopil na hodnik, se prisluškujoč pomudil pri vratih in se nato naglo spustil po stopnicah ... Ni mu bilo pač sojeno, da bi ga že danes potolkel s štukerjem, ga razsekal na koščke, nametal v hudičev hunt in ga odposlal naravnost v pekel. Želela je torej prav za to gnido poskrbeti usoda, ki je z užitkom napravila zmeraj drugače, kot je bilo pošteno in prav, a jaz sem se tokrat zaklel, da se bom ravsal z njo vse do njegovega ali pa mojega konca.

Ko so me v bolnici spravili k sebi, mi dali injekcijo in me odpustili domov, sem šel dol v bife, a nisem nič pil. Pod pezo, ki sem jo odslej nosil, bi se verjetno do smrti napil vsak junak, jaz pa sem želel biti trezen. Moral sem to, kar se mi je zdaj pokazalo, kot bi sam hudič znova mešal karte, v miru premisliti.



On može da te vodi

i dvore da ti kupi,

sva blaga da ti skupi,

sigurnost da ti da,



al falit će ti barke

i pjesme s ovog mora,

i falit će ti noći

sa malo starog sna.



Poslušal sem pesem, ki sem jo v življenju tisočkrat zapel in niti nisem razmišljal, od kot prihaja. Le nadvse čudno mi je bilo, da je bila tu ravno zdaj, ko sem čutil natanko to, o čemer je pravila. Bil sem besen na skritega ljubimca in kukavičjega očeta svojih otrok, sovražil sem ga tako zelo, da bi ga lahko živega pomalem jedel, ženi, ki sem jo še zmeraj videl sedeti v tisti njeni najljubši kombineži tam na najini zakonski postelji, pa nekako nisem znal dovolj zameriti. Gledal sem jo in gledal in se čudil, kako je to lahko napravila, ko pa sva bila, vsaj takrat še, ko sta bila rojena otroka, res kot goloba. Od nje sem odhajal edino v jamo, včasih sem s kamerati pred šahtom spil kak pir iz gajbe, sicer so me lahko kvečjemu dražili, da se kot otrok držim krila. A ni mi prišlo do živega. Ona pa – le kako je mogla? S čim jo je zmamil in kaj se je takrat dogajalo v njeni glavi? Res mi ni šlo to v račun, saj tudi če so bila moja semena prazna, sva se velikokrat ljubila. Vse je pri meni takrat še delovalo, kot pri drugih možeh, in nikoli nisem imel občutka, da ji ne bi bilo dovolj. Razen če ženska pač čuti to – jalovost? Če se to pač zazna, ta praznina, ta nerodovitnost, to neživljenje – pa pri zdravem dedcu morda močafit zadiši drugače? Ja, to bi mogoče lahko bil kak odgovor. To bi res lahko bilo nekaj, kar bi to njeno skrito željo pojasnilo. Ampak, še itak, seveda, to ni moglo biti ne vem káko opravičilo ...



I proplakat će noći,

i proplakat će zora,

a kako ne bi čovjek

kad voli kao ja.



Tuhtal sem in tuhtal, v zvočniku nad šankom pa je še zmeraj pel Mišo Kovač, ki se zagotovo ni tu oglasil po naključju. Začutil je, car in legenda, moj zvesti tovariš, moj srčni brat, da sem od silne žalosti že na robu pameti. Prišel je in mi rekel, da ve, kako mi je. Edini v tem smotanem Velenju, ki si je drznilo sredi belega dneva poslati v mojo posteljo bednega jebača, je bil na moji strani. Razumel je mojo stisko, ker je tudi sam zares ljubil. Zmrdovali so se lahko ob njegovi muziki le tisti, ki o tem niso imeli pojma in mu niso segali niti do kolen. Tako kot se bodo zdaj lahko še naprej posmehovali meni. »Mislili smo, da si Joli napravil otroka, zdaj pa vidimo, da še pri svojih nisi imel nič zraven,« se bodo režali. »Ampak nekaj boš pa le imel od tega,« me bodo nato tolažili. »Zdaj boš lahko mirno flodral, ne da bi se kje kaj prijelo. Pa še prišparal boš pri kondomih.«

Lidija je le obsedela, kot bi se je lotila nepremagljiva utrujenost.

»Ne vem, no,« je nato komaj slišno rekla. »Ne vem, kako bo,« je zmignila. »Zdaj ko ti ne morem več tajiti,« je kot pri spovedi šepetala mimo. »Sam veš, celi dve leti sva hodila. Več kot dve leti sva bila potem že poročena, pa ni nič bilo. Jaz pa sem te ljubila,« si je s palcem snela solzo in zatajila jok, ki sem ga čutil v njej. »Vse bi ti rada takrat dala, res vse. Le otroka ti nisem mogla dati ...«

Molčal sem in ji skušal verjeti.

A tudi če je bilo res tako – Rusi so že umetno oplojevali, slišal sem to na televiziji. Dal bi večletno plačo, pisal bi tovarišu Titu, zagotovo bi se dalo to urediti, saj so v Velenju na knape veliko dali. Tudi tako otrok seveda ne bi bil moj, ampak ona bi pa ostala moja. Veliko manj bi me to motilo, da ji je tam zdravnik nekaj vtaknil, kot pa vse to.

»Tako zelo sem upala, da ne boš nikoli izvedel,« me je naposled pogledala. »Pa da tudi otroci ne bodo izvedeli.«

Še zmeraj sem ji skušal verjeti. A tudi če je bilo res tako – z nekom se je pač le dajala dol. Ni moglo biti to kar tako, skozi ključavnico. Tudi če bi ji pomagal kak župnik, bi bil to greh. Resnično – nobenega tako nesebičnega dedca ni bilo na tem svetu, da se ne bi z užitkom dotaknil take lepote. S tem se pač nisem mogel slepiti.

»Ne vem, no,« jo je naposled premagal jok. »Ne vem, zakaj se je moralo to ravno nama zgoditi,« si je pokrila obraz z dlanmi in zahlipala.

Vstal sem in se obrnil vstran. Nisem natanko vedel, kaj je imela s tem v mislih, a če je bila po njenem ta kazen pač moja jalovost, je bila zame to njena kurbarija. Meni je bila hiba položena že v zibelko, njena pa je zrasla v glavi, ali morda celo med nogami, in lahko bi ravnala drugače. Razlika je bila torej neskončna. Čutil sem, kako se je v meni spet dvigalo, tlela je žgoča zmes besa in nemoči, moja duša je bila polna tega metana, budil se je speči vrag, ki je želel razbijati, drdrale so ure tik pred eksplozijo, pripravljen sem bil tudi na konec sveta. Toda moral sem prej izvedeti ...

»Povej že,« sem se spet obrnil k njej.

»Kaj naj ti še povem?« je zavzdihnila.

»Dobro ti veš, kaj,« sem pristopil.

»Ne, ne,« je odkimala. »Ne morem,« je rekla. »Ne smem.«

»Moraš!« sem jeknil. »Pravico imam izvedeti, kdo je oče mojih otrok.«

»Obljubila sem mu. Držati moram besedo.«

»Meni pa si obljubila zvestobo.«

»Vem, da mu boš kaj napravil. Pa si tega ne zasluži. Dober človek je. Ne prej, ne kasneje nisem imela ničesar z njim. Bilo je samo to.«

»Vseeno moram izvedeti. Razumi, da moram to vedeti.«

»Če mi obljubiš, da mu boš res dal mir,« me je prijela za dlan.

»Obljubim,« sem nekako na pol prikimal.

Dvignila se je in mi, čeprav sva bila sama v stanovanju, šepnila na uho. Bil je to Božo. Jebenti, Božo? sem kriknil v sebi. Jebenti, Božo! si na tihem pravim še danes. Pa pri vseh silnih bakih v tej moškega znoja polni dolini ravno moj prvi kamerat Božo Merljak, s katerim sva si bila resnično kot rit in hlače. Manj bi me presenetilo, če bi me kdaj, ko sva si po šihtu prala pukl, skušal nategniti, kot pa da je bil ženi pripravljen napraviti tako uslugo. Razen, seveda, če si je ob tem mislil, da jo pravzaprav dela meni. Ker Božo je že bil tak osel, da si je lahko tudi to mislil. Še dolgo po tem, ko sem jaz že nehal verjeti, je bil on še zmeraj sveto prepričan o delavski solidarnosti in skupni komunistični prihodnosti. Pražnje oblečen, sveže obrit in nadišavljen s pitralonom je še naprej hodil na vse kolektivne in občinske proslave, marširal v knapovski uniformi po pasjih veselicah in sodeloval na krvodajalskih akcijah, čeprav od tega ni bilo več koristi. Zato mu potem, ko so se ti hudourniki v meni nekako umirili in se mi je vse nekje tam globoko v trebuhu poleglo kot žlindra, nisem več niti želel pogledati v oči in reči, da vem. Saj, kaj pa bi on lahko s tem? Bil bi kvečjemu v zadregi, ali pa bi ga bilo malo sram. Ko bi kaj spila, pa bi morda celo iz njega privrela užaljenost, čemu mu nisem hvaležen ...

Ja, ne bi se dalo z njim napraviti tega računa drugače kakor le brez besed in z macolo, ki bi bila dovolj težka.

Kaj vem, morda je to vedela tudi usoda, ki zmeraj vse napravi po svoje. Ampak, pač, v naslednjih letih so se v tej naši Šaleški dolini kar vrstile nesreče. Prizaneseno ni bilo niti knapom. Devetindvajsetega julija leta 1976 je čelo v jami Vzhod zalilo blato in umrli so štirje kamerati, ki sem jih vse dobro poznal. Osmega januarja naslednje leto je na delovišče 109 v južnem krilu jame Zahod vdrla zmes plina in zdrobljenega premoga. Spet so se v črno nebo pod Velenjem zadnjič zazrli štirje naši tovariši. Sedemnajstega avgusta, istega leta, pa je na nasipu ob Velenjskem jezeru zdrsnil rudar Božo Merljak in se po vsej verjetnosti zadušil v mulju. Našli so ga že zjutraj ribiči.

»Si bil včeraj kaj z njim?« me je ob novici strahoma vprašala Lidija.

»Daj no!« sem se zdrznil, saj sem takoj vedel, kaj misli. »Kako lahko sploh pomisliš?« sem se zgrozil.

»Prisezi, da nisi,« je terjala.

»Seveda prisežem,« sem torej prisegel.

»Hvala bogu,« me je solzna objela. »Ker če bi bil, veš, bi te šla sama prijavit,« me je stisnila k sebi. »Res ne bi mogla tedaj s tem živeti.«





*V noveli Nebo pod Velenjem so uporabljena besedila skladb, ki jih je pel hrvaški pevec Mišo Kovač. »Ponočna serenada«, avtor glasbe Zdenko Runjić, avtor besedila Drago Britvić, »Više se nečeš vratiti,« avtor glasbe in besedila Đorđe Novković, »Sviraj maestro«, avtor glasbe in besedila Milan Lentić, »Proplakat če zora«, avtor glasbe Stjepan Mihaljinac, avtor besedila Drago Britvić.





Peter Rezman

NA ROBU

S hudičem sem v navezi in se zazrem gor, v strop, in iščem razpoko, da skoznjo pihne svežina, pa je ni, ker razpoke se nehajo nekje nad mano, v zemlji.

(Odlomek, Kiril Lajš ni lastnik krčme, Peter Rezman, OKS Velenje, 1985)

orjan je sekiro držal za mrzlo železo ter se na dolgem toporu opiral nanjo, kot bi imel v rokah palico. Sredi senčnega roba se je pod vrhom že svetlikalo nebo. V težkih usnjenih škornjih, ki so segali skoraj do kolen, je mendral praprot in se oziral po stegnjenih smrekah, ki so zelenile daleč zgoraj, nekje nad četrtim hlodom. Prsti na nogah so bili varovani z jekleno kapico, vgrajeno v sprednji del težkega usnjenega obuvala. Včasih ga je rob jekla malo zarezal v nart, če je bil hrib preveč strm in se je podplat uleknil skoraj pravokotno. Drugače je bilo obuvalo mehko, podloženo s tankim filcem in zelo prikladno za obuvanje, saj se ni bilo treba mujati z vezalkami in jih napeljevati okoli kovinskih ušesc. Za gošo se je pa treba dobro obuti. Dobra stopinja je več vredna kot vse drugo. Večkrat mu je rekel, da so ti škornji edina pametna reč, ki jo je privlekel s šahta. Vse drugo, da je izguba časa.

Blizu šestdesetih, kitast, brez enega odvečnega kilograma, čistih pljuč, ki jih nikoli nista dosegla smog in katran tobačnega dima, širokih žil, redno čiščenih z jabolčnim alkoholom. Niti pomislil ni, da bi pob že lahko pocahnal kakšno smreko za posek. Sploh pa zdaj ne, ko je začel hoditi po denar v jamo.

»Le kaj mu bo tolk gnara, če je sam. Babo si naj dobi,« je včasih zagodel na vogalu hiše, preden se je nameril šteti smreke in preden ga je požrla planina, poraščena z lesom.

Ustavil se je na robu globače, kjer je se je začela strmina manjšati, dokler se ni na vrhu čisto zravnala. Z ušesom sekire je močno počil po metrskem deblu smolnice, da je smreka zapela kot zvon in se je Gorjanu raztegnil nasmeh, da je glasno dejal sam sebi:

»To ti je n’censki les, drobnorasn. Vsak tišler bi se stepu zanjga!« in je dvignil nogo v novo stopinjo ter hitro, ne da bi se malo zadihal, dosegel ravnico na vrhu. Tam se je obrnil v smer, ki ji je prej kazal hrbet, in pred njim se je kot preproga razvila dolina, na sredini zalita s tremi jezeri. Ni je maral. Pa ne toliko doline kot tisto, kar se je skrivalo globoko pod vodo.

»Če bi ne blo kolna, bi ne blo mesta. Če bi ne blo mesta, bi pob ostal doma in si dobil babo sem. Kot jaz.

Kaj pa moji fali?

Streho ma. Jesti ma.

Enkat na mesec svojo mošno semena izpraznim, pa sma oba zadovoljna.

Prokleti bloki mestni. Pa balkoni. Pa kvartirji na kupu. Pa razvrat. Pa nage babe!

Coprnija hudičeva!«

Včasih se je ženska, ki jo je dobil pod streho in k mizi ter za v posteljo, ne da bi odvrnila oči od kakšnega dela, ki ga je vedno imela v rokah, potegnila za sina:

»Ja zaka bi pa bil tu? Saj mu nič ne pustiš. Malo goše mu dej, pol bo pa dobil vesele.«

»Gošo bi mu dal? Zaka pa? Za stroške na zemljiški knjigi?

Saj ne bom nobene smreke s sabo vlekel na oni svet. Štir deske bojo dovolj. Drugo ostane tu. Njemu!

Skoz bi lahk bil z mano in se učil, kar je treba. Sem reku, naj ne hodi v Postojno. V gozdarsko. Bo doma bolš videl, kar se je hotel učiti po svetu. Me je narprej ubogal.

Pol je pa šel u Veleje. Za šibkotokaša.

Kaj bo s takim tenkim drotom telefonskim?

V goši je gnar!«

»Učil bi se tebe?

Kaj le?

Smreke štet,« je tiho rekla ženska s kakšnim delom v rokah in dodala:

»Hajkati po goši se ni treba učiti. Drugega pa tud ti ne znaš kot z lesom švercat in Bosance, lačne smrekovine, okol prenašat.

Na polu zraste kruh. Na nivah. V dolini.

Tam pa tebe ni. Na nivi.

Bo že dobu kakšno bolj pametno, kot sem jaz.

Da ji bo večkrat fajn kot enkrat na mesec.«

Pa Gorjan ni več slišal. Je bil že sredi planine.



*

Zdaj sem spet pristal na Starem šahtu. Le da sem zdaj v jami.

Od rok mi je.

Prej ja, ko sem se učil in bil na praksi v previjalnici. Je šlo s kolesom skozi Šoštanj in Družmirje. Mimo Novega šahta in čez Glinšekov klanec.

Zdaj bodo pa podrli Novi šaht. Zato smo se selili. Eni na Nop, drugi nazaj na Stari šaht.

Od rok mi je.

Če bi kdaj dobil stanovanje v novem Velenju, bi mi pa bilo bolj na roke.

Tako pa, kaj? Mi ne dobimo takoj stanovanj kot Bosanci.

Bi se moral oženit, da bi dobil dovolj pik in bi zlezel na vrh liste čakajočih.

Samo, kako jo pa naj dobim? Punco?

Če bi bil doma v novem Velenju, bi jo gotovo že imel. Naše, hribovske, so redke. Pobrane. Jih sploh ni. Grejo v dolino. Še mlade.

Če bi imel pa stanovanje, bi jo gotovo dobil.

Avtobus se ziba in cvili proti severni obvoznici doline. Zobniki menjalnika bobneče tresejo, šipe šklepetajo, smrdi po ožganih zavornih oblogah. Stara kripa vijuga navzdol, s hribov pod Svetim križem, in potem zopet v klance.

Hrope čez prvi hrib, hrope čez drugi hrib, hrope čez tretji hrib, hrope čez četrti hrib, do skrajnega vzhodnega roba doline. Skoraj do Tičnice, od koder se je včasih šlo v jamo peš. Tam se odpre pogled proti zahodu. Dolina je odprta zibelka. Tri jezera leno ležijo v vrsti na njeni sredini, kot od vekomaj. A so tukaj samo nekaj desetletij. Toliko, da so se dobro zaredile ribe in se je zarasla račja zel. Vode vztrajno lezejo na vsako stran, kot da bodo zdaj zdaj polizale še bregove, od mestnih kock do Svetega Antona na drugi strani. Desno nad njim je moj Sveti križ in ne gre mi v račun, da se zdaj vozimo okoli riti v žep. Od rok nam je zdaj vse skupaj.

Ko sem bil na šolski praksi, sem se lahko pripeljal s kolesom. Naravnost po dolini. Mimo šmihelske cerkve, Gruberja, Bodjana, Čokove gostilne, most čez Velunjo, skozi ozke ovinke stisnjenega Družmirja, mimo njiv in čez polja, pod Ležnom in ob Plevelovem tajhtu. Zdaj je to eno samo veliko Velenjsko jezero, in če bi iskal cesto, koder sem pred leti kolesaril, bi utonil.

Zdaj mi je Stari šaht od rok. Vezan sem na knapovski avtobus. Čisto z vrha dol, od nas, že pobira knape vso pot, do Škal. Na šiht pridem prehitro, za domov sem prepozno iz jame. Ko pridem ven, moram hiteti, zmetati črne cote na aufcug, teči v kopalnico, se tuširati, umiti pukl kamaratu, izpodrivati gola telesa in loviti curke vroče vode zase. En, dva, tri, v garderobo, zmetati bele cote na sebe in dirka na avtobus. Odpelje, tudi če me ni. Če nihče ne reče šoferju, da prihajam. Ne enkrat sem ga gledal v zaprašeno zadnjo stran. Za njim je smrdelo. Odpelje brez mene, če šoferju kdo ne reče! Vsem pa se mudi domov.

Od rok mi je.

Če bi bil v novem Velenju, bi pa lahko s Starega šahta šel domov peš. Počasi. Skozi Sončni park, do svojega visokega bloka. Odprl bi okno, slekel srajco, gledal mestne ulice, kadil in puhal oblačke pod sosedovo okno in tako bi eden nad drugim puhali tobak gor, vse do terase.

A mi ga ne dajo. Bi se moral oženiti, da bi imel zadosti pik. Ali pa če bi bil Bosanc. Njim je fajn. Pridejo gor in jim ga takoj dajo. Nam pa ne. Mi se moramo cufati za tiste pike. Če bi bil oženjen, ja! Ali pa če bi imel celo otroka. Bi hitro nabral zadosti pik.

Lahko je pobom iz mesta. Njim se nikoli ne mudi. Avtobusi vozijo vsakih pet minut. Vrtijo se kot ringlšpil. Iz garaže na Starem šahtu se zapeljejo že zgodaj zjutraj in kolobarijo v vrsti. Eden za drugim. Če enega zamudiš, pride drugi že čez pet minut.

Vozijo iz garaže in se vanjo vračajo vsakih osem ur. Najprej po Koroški cesti, pri Rudarskem domu na Kidričevo, mimo parka in bifejev pri tržnici, Eri marketu, visečem luleku in pivnici, potem po Šaleški do Šaleka in Gorice, obrat in nazaj po Šaleški, Fojtovi, Partizanski, skozi Pesje proti Novemu šahtu. Ali pa s Kidričeve na Cesto talcev, mimo Šumija na Tomšičevo in Jenkovo, po Prešernovi na Rudarsko in mimo Titovega trga, kjer poberejo pobe iz Delavskega kluba in Hotela Paka. Na Šaleško, naravnost čez križišče v Staro Velenje, mimo gostilne Pod gradom, na Partizansko ob gorenjski fabriki, večno veseli trugi, gromozanski klasirnici, v podvoz pod železnico, čez šahtenske tire, mimo spodnje kapije, holc placa, deponije železja, elektro-strojnih delavnic, garderob in kopalnic, na zgornjo kapijo, kjer pod nadstrešnico avtobusne postaje knapi še z mokrimi lasmi in premogovim prahom v očeh nenehno pijejo pir.

Vsaj do zdaj je bilo tako. Poslej ne bo več. Novi šaht se bo preselil na Nop, vse bajte bodo podrli, šahtenski turn se bo počasi pogrezal sam vase, proti koti plus petintrideset.



*

Preoblečen v knapovsko opravo: spodnjice, majica, srajca, hlače, delovna bluza in danes še vetrovka kljub poletnemu dnevu, saj se bom večino časa mudil v prevetrenih kanalih glavnega odvoza, spodaj še golenice in težki čevlji, oboje podloženo z jeklom, čelada, pas; z vsem tem na sebi se ustavim na vrhu terasastih stopnic, na izhodu iz garderob na Starem šahtu. Levo pod mano so pisarne in ferlezcimer, naravnost bife, kjer se gnetejo možje, srebajoči kavice in čakajoči na žvečilni tobak, desno se skozi dvoje okenc deli malica. Pred prvim je precej daljša vrsta kot pred drugim, kjer komaj kaj lačnih mož urno tlači bele zavitke malic v žepe. Eni kar ob boku, da pol belega paketa hrane štrli ven, drugi, bolj skrbni, si dajo na notranjo stran bluz našiti še en žep, nalašč za hranilo malice. Tisti, ki nimajo teh dodatnih žepov, običajno na delovišču, kjer odložijo gornje oblačilo, malico zatlačijo v rokav, ter ga s hrano zvijejo in potlačijo nazaj v žep. Tako naj bi bila varna pred neljubimi glodajoči in repatimi stvori, ki se radi lotijo četrtink kruha, še raje dišečih klobas.

Postavim se v daljšo vrsto in potrpežljivo čakam, da pridem sam pred lino. Okence je nizko, da sprva ne vidim obraza ženske, ki deli malico. Spoznam jo po rokah, da je ona. Sklonim se, da se vidiva v obraz, in kot vedno rečem:

»Dej mi še en papir.«

Mlado dekle z belo rutko hiti zavijati četrtine črnih štruc, prerezanih na križ, v tri pole zavijalnega papirja in položi zraven vroč par kuhanih klobas.

»Pa med klobaso in kruh dej še mal papirja,« sitnarim, da me dekle pogleda ostro in bevskne od blizu vame:

»Pa si sam zavij!«

Obmiruje z rokama ter me na dolgo pogleda.

Umaknem oči, dekle pa urno vrže k vročemu paru še pol bele čebule, zamota zavoj, zaviha konce kot darilni paketič in zdaj že spet nasmejana porine zavoj na poličko okenca, ki naju loči.

Vseeno mi je všeč. Spretne roke ima, namazan jezik in rdeča lička. Vsaj polovica mlajših knapov je zagledana vanjo in pred njeno lino je vedno daljša vrsta čakajočih kot pri sosednji, kjer malice deli starejša, utrujena debeluška z oteklimi in vedno mastnimi prsti.

Joj, kako bi jo crkljal, če bi me hotela. Jaz bi jo zagotovo vzel. Za svojo. Če bi jo res imel, bi dobil stanovanje takoj!

Ona pa me najbrž ne bi marala. Zakaj bi pa imela ravno mene? Vsaj polovico tistih, ki jim je danes zjutraj zavila malico, ima na izbiro. Zakaj bi ob tolikšni izbiri hotela ravno mene?

Pa saj se vidi, da me res ne mara. Če bi me, je gotovo ne bi bilo treba vsako jutro prositi za tretji papir. Zato vem, da se me niti ne zapomni, kaj šele, da bi me rada videla. Zanjo sem samo en mlad siten knap in nič drugega.

Pa mi je tako všeč, saj razen nje in njene zamaščene sodelavke pri drugem okencu cele šihte, od kapije do kapije, ne vidim nobene druge ženske.



*

Izpod Starega šahta, do zbornega mesta v stebru osem, je treba vseskozi navzdol. Do kote plus šestinosemdeset. Je že tako, da sem danes jaz štajgerju razložil, kaj bom delal. Z zahoda jame je včeraj kamarat spustil v prosto telefonsko parico impulze tehtnice na transportnem traku, ki fedra koln z novega odkopa. Impulze je zdaj treba skozi moje telefonske razdelilce poslati naprej. Ob glavnem odvozu ven. Do dežurnega rudnika. Tako bo že zunaj vsak trenutek razvidna tonaža izkopanega premoga in šefom ne bo treba v jamo. Lahko kar zunaj, iz drobnih belih številk na črnih koleščkih števcev razberejo, kako kaj laufa fedrunga.

»Pa je tega dela res za cel šiht?« sprašuje štajger.

»Še več. Za dva šihta, če se kaj zakomplicira,« se urno zlažem, saj vem, da bom ob deseti uri že gledal sonce na vhodu pesjanskega nadkopa, kamor bom počasi, od razdelilca do razdelilca, prispel peš. Seveda se bom nekaj kosov poti peljal s širokimi, globokimi in hitrimi trakovi glavnega odvoza.

Edino nad mojim delom štajger nima celotnega pregleda. Moje delovišče se razteza od telefonske centrale na koti minus pet, ob vseh telefonskih kablih po jami vzhod in stebru osem, do pesjanskega izvoza, kjer pride ven ena žila telefonskih linij. Druga je napeljana v škalsko jamo in skozi navpično luknjo jaška konča v telefonski centrali na Starem šahtu. Zato je rekel:

»Pol pa kar veselo na delo, pa glej, da ne boš fudlal. Saj vem, da te na koncu šihta ne bo več v pudo.

Pa glej, da ne boš fudlal!«

»Ne bom,« sem se zlagal v drugo, trdno prepričan, da bom najkasneje ob dvanajstih že grel v rokah mrzel pir.

Lahka črna torba z nekaj malega orodja me je udarila po bokih, ko sem dvignil rit z mehko obložene klopi pude in se skozi težke vetertire usmeril po suhi, temni in prašni šestinosemdeseti, proti povratni traka štirideset. Tam me je na vogalu pred trakom čakala v razdelilcu telefonska parica. Bila je gluha, a živa, saj je v njej za vsakih deset ton premoga sunil impulz električne napetosti. Ta je po malem uščipnil že gole prste in povzročil za sekundo hreščanja v telefonski slušalki. Z njo si pomagam pri iskanju pravega para žičk v bakrenem gnezdu. Če ga pogleda navaden smrtnik, ga takoj mine, da bi šaril po njem. Telefonisti pa poznamo nekaj skrivnosti, kako se znajti v tej navidezni stihiji tisočerih žičk in poiskati pravi par kontaktov v omaricah. Najboljša je beležka z vpisanimi pari kabla in dodatkom, v katerem je kakšna telefonska številka. Beležka je varno skrita v moji torbi za orodje. Druga je slušalka, s katero vešče uho takoj loči, ali je parica mrtva ali živa, saj je poleg telefonskih signalov lahko v dveh bakrenih žičkah še vrsta drugih skrivnosti. Od impulzov tehtnic do metanometrskih signalov, sekund centralne ure, in vse to je treba ločiti in prepoznavati med različnimi piski, škrtanji, škripanjem, brnenjem, šumenjem.

Najbolj zanimivi pa so bili vedno telefonski signali. A ne toliko dvoštevilčni, ki se napajajo iz telefonske centrale na koti minus pet. Privlačnejši so trištevilčni, ki so bolj poredko napeljani po jami, a na pomembnejših mestih, in od tam se mnogi pogovori povežejo z ljudmi zunaj. Nobena skrivnost pa ni, da kombinacija pravih številk preklopi signal celo na poštno telefonsko omrežje. Komur je ta kombinacija znana, lahko kliče v katerokoli mesto ožje in širše domovine, vse do Beograda!



*

Par klobas me prijetno greje iz notranjega žepa delovne bluze. Toplota pod pazduho me vabi, da se zamaknem v štuc blizu konca kanala in v blaženi tišini razvijem malico na kolenih. Sedem na rob podprtega rova, med dva loka, v temo, in imam iztegnjeni nogi. Včasih mimo smukne kakšna podgana. Medla svetloba ima svoj čar ob razvijanju papirja. Klobasi zadišita. Še vedno sta topli. Narežem čebulo. Imam črne prste in čebula ima črne prstne odtise in kruh ima črne prstne odtise. Čebula para trebuh. Ko jo bom pojedel, bodo imeli sokovi koncert po črevesju. Klobaso napikam z noževo konico, da nekajkrat brizgnejo kapljice še bolj tople maščobe, ki se nabere med kuhanjem v mehurčkih pod olupom. Hitro pojem. Čebula ima prijeten, svež okus. Potlači začinjeno meso, po katerem se rado spahuje. Kruh, klobasa, čebula, vse je na toplem, v mojem želodcu, a papirja še ne zmečkam takoj. Še bolj se iztegnem z nogami. Skoraj do polovice štuca, in trdo se naslonim v sedišče, tapecirano s kartonom. Tukaj mnogi pomalicajo v samoti in miru in po jedi je treba nekaj minut počivati in počakati, da se hrana uleže. Papir ostane široko razgrnjen po nogah. Mimoidočim sporoča, da ne dremam, ampak sem ravnokar pojedel.

Tak blažen mir je. S parico bom hitro opravil. Prvi razdelilec je nekaj deset metrov stran. Na drugi strani težkih vrat, ki zapirajo pot do hrupnega, prašnega in hladnega kanala. Po njem vleče prvi zrak od zunaj. Nasproti mu globoki trakovi z veliko hitrostjo peljejo zdrobljeni premog. Iz njega se včasih še kadi. Topel, kot klobasa, se pripelje iz spodnjih odkopov.

S šestinosemdesete se bom s trakom zapeljal na stoenainšestdeseto, spet zvezal žički in naprej na dvestopetindvajseto. Od tam po strmem in dolgem vpadniku, navkreber, ven, na sonce, skoraj na mestno, Partizansko ulico. Vse je eno in se drži skupaj. Jamske kote in mestne ulice. Enih brez drugih ne bi bilo. Vse je mesto in vse je jama.

Na koti dvesto petindvajset, na koncu Partizanske ceste, kjer bom še v zadnji omarici našel par žičk z impulzi tehtnice, se moje delo konča. Od tam naprej bodo linijo do konca zvezali zunanji telefonisti. Ni veliko dela. Ob desetih bom zunaj. Zato lahko še malo posedim, tukaj na šestinosemdeseti. Uležim malico in spočijem noge. Mogoče zadremam za petnajst minut. To bi šlo. Toliko časa še imam.

Pogosto pomalicam tukaj. V miru. Suho je in toplo. Mrtev luft. Komaj kaj vleče, da je treba biti bolj kot ne pri miru. Če bi s klatenjem rok ali nog dvignil preveč prahu, se ne poleže hitro. Odpihne ga pa sploh ne. Ko tako obmirujem tudi jaz, kot prašni delci, lebdeči v snopu moje naglavne svetilke, me vedno premamijo malo grozljive skomine, da bi ugasnil luč, da se vedno znova čudim nad popolno temo. Takšne ni mogoče doživeti nikjer drugje kot tukaj. V jami.

Ugasnem luč.

Tema. Črno. Tiščim skupaj oči, da bi vsaj pričaral vtis kakšne svetleče pike, ki se včasih sprehajajo po notranji strani vek, če jih tiščim skupaj.

Nič. Popolna tema. Nič ni.

Tako temno je, da morda ni niti črno.

Najbrž je tako v črni luknji vesolja. Popolnoma nič in praznina, ki te sesa vase. Nobene ovire ni. Lahko bi kar šel, saj če ni nič, potem res ni ničesar. In bi res lahko kar šel. Kot v popolni svobodi. Nobene ovire ni. Grem in pridem ven na drugi strani vesolja, popolnoma svoboden, novi človek, če bi bil sploh še človek.

Na oni strani vesolja. Časa. In v čisto drugačnih dimenzijah bom nekaj čisto drugega in drugačnega.

Tiščim oči skupaj. In vendar je nekaj na oni strani te moje črne luknje, ko v jami, tristo metrov pod zemljo, v mirujočem ozračju suhega in prašnega kanala na koti plus šestinosemdeset ugasnem luč. In me oblije nič. Nič! Sama svoboda!

Tiščim oči skupaj. Nekaj je. Nekaj se svetlika.

Še bolj tiščim in se nekaj res svetlika v popolni temi. V popolnem niču. Na oni strani ni okrogla odprtina za prihod iz črne luknje. Oglata in bela je, kot okence za izdajanje malice, in res je okence in za njim mlado dekle z belo rutko, spretnimi rokami, namazanim jezikom in rdečih ličk. Ona je tam. V moji svobodi. Joj, kako bi jo ljubil in pazil. Kot Peter Klepec vilo, ki je zaspala na soncu. Nalomil bi ji vej in naredil hiško iz ločja, da bi imela senčko.

Naenkrat na kratko zašumi. Kot bi padla kapljica na papir od malice. Od kod naj kane, če okoli mene ni ničesar? Še teme ne, ampak je samo črna luknja.

Seveda ne. Samo zdelo se mi je.

Ponovno čmokne na papir. Nič se mi ne zdi. Pogledam gor, v strop. Ne vidim nič. Seveda ne. Saj ni ničesar ne zgoraj, ne spodaj, ne nikjer. Sam ljubi nič vsepovsod.

Zdaj mi pade na lice. Topla je. Skoraj tako kot moja koža, da ne zaznam ne hladu ne toplote kapljice. Samo njen lahni udarec in čutim mokroto. Od kod ta kaplja? Šestinosemdeseta je suha kot poper! Star, mehak prah se že dolgo polega na tla in v suhem zraku se malo dvigne že ob najnežnejši hoji.

Prižgem luč. Glavo imam še vedno obrnjeno navzgor. Strop podpirajo jekleni loki. Za njimi so deske in prašen premog. Samo na eni je od roba temna proga in še enkrat kane, tokrat mimo mene in mimo papirja na tla. Tam je za dlan velika vlažna lisa.

Ko sem prižgal luč, je ona druga, z oteklimi, mastnimi prsti, treskoma zaprla loputo na okencu za razdeljevanje malice. Svetloba razkrije slepilo črne luknje. Slepilo, da ni nobenih ovir in bi bilo mogoče preskočiti čas in prostor in vstopati v nove, drugačne dimenzije, izpuhti. Larifari! Same ovire, kamor se ozrem.

Kaj je zgoraj? Od kod voda?

Zgoraj je jezero. Vendar te kapljice ne morejo imeti nobene zveze z jezerom.

Kaj pa, če le? Čisto tanka, kot las tanka luknjica. Voda najde pot. Kaj pa, če le?

Spodaj sem in gledam gor. Z očmi iščem razpoko. Še vedno imam v ustih okus po malici. Po začimbah v klobasi.

Ni razpoke. Ni mogoče. Razpoke se končajo nekje zgoraj. V zemlji. Globoko pod dnom jezera. Če bi bile razpoke do jezera, bi lahko videl, kako se v vodi kopajo gole deklice. Bi jih gledal od spodaj navzgor. To bi bilo nekaj. Kot v televizijskih prenosih, ko plavalcem nastavijo kamere na dno bazena in jih snemajo navzgor.

Uh, če bi bile gole. Bile bi igrive in razposajene, saj me ne bi videle.

Kje pa! Kakšne razpoke neki. Razpoke se končajo zgoraj, globoko pod dnom jezera.

Petnajst minut je mimo.

Nisem dremal, a je bilo, kot bi sanjal. Samo luč sem ugasnil in že je prišel nič. Svoboda in nato še sanje o rdečih ličkih.



*

Zmečkam papir malice in belo kepo stisnem v žep. Na oni strani vetrnih vrat jo bom vrgel na trak, da se bo s premogom odpeljala v elektrarniško peč. Z dolgimi železnimi vzvodi, ki visijo na vsakih vratih posebej, odpiram vetrne zapore. Skoznje najprej ostro pihne, s širjenjem odprtine se moč vetra zmanjša. Trikrat tako, in ko zaprem zadnja vrata, me zajame šum drvečega traku. Konstrukcija je oddaljena samo nekaj metrov. Široka in vdrta guma drvi mimo in pelje neskončno nasutje drobnega premoga, kot bi v rožičevo moko namešal temno čokolado v prahu.

Preden spremnim smer in pogledam navkreber, daleč gori, kjer se svetlikajo visoki betonski oboki pogona traka štirideset, se ustavim ob sivo prebarvanem telefonskem razdelilcu. Z grobimi vijaki je pritrjen na neometani steni, zložen iz polnih betonskih zidakov. Odprem jo. Omarica se kar ježi od množice bleščečih kovinskih vijakcev na dolgih regletah in vsak par gumbkov predstavlja eno parico telefonskega kabla. Tukaj lahko skrivaj vstopam v vsak telefonski par, v zgodbe, ki si jih neznanci pripovedujejo po telefonih. Nič ne vedo za moja radovedna ušesa. Malo jim škrtne v slušalki, zvok, ki ga sploh ne zaznajo. Jaz pa že lovim pogovor, neviden kot škrat. Kot kakšen bog. Vsenavzočni, nevidni stvaritelj in usmerjevalec življenj. Kot bog, za katerega ne vemo, ali je, ali ga ni, in če je, je ves čas tukaj. Vse vidi in sliši. Skrbno beleži naša dobra in slaba dela, da jih iztehta, ko zadnja ura bije.

Kot bog sem, ja!

S slušalko v roki vstopim na prvi par. Nič. Drugi par. Signal. Tretji par. Signal.

Signal, nič, nič, brum, nič, signal, nič, signal.

Prva regleta zaključena.

Signali so vsi dvoštevilčni. Nobenega pogovora. En brum. Tam bi lahko bila tehtnica.

Druga regleta. Signal, signal.

In potem besede:

»... bila predolgo. Je spal.«

»Pa se ni zbudil?«

»Ne. Ali pa se je delal, da spi. Saj je vseeno.«

»Misliš?«

»Lahko, da ...« prestavim kontakte slušalke na novi par gumbkov reglete.

Brum, signal, signal, nič, brum, nič, nič.

Še dva bruma. Osem parov je prostih, osem dvoštevilčnih, en trištevilčni telefon in trije brumi. Tehtnica na enem od teh treh? Brumi so na šestem, štirinajstem ali osemnajstem paru.

Na katerem je?

Moral bom počakati, da se čez tehtnico prepelje deset ton premoga, in takrat bo škrtnil impulz. Kam naj dam kontakte slušalke? Na šesti, štirinajsti ali osemnajsti par? In kdaj bo priletel napetostni impulz? Kaj pa, če sploh ne fedrajo? Potem ne bo impulza!

Oslinim palec in kazalec ter ju naslonim na en kontakt šestega in en kontakt štirinajstega para. Ko bo deseta tona sklenila kontakte na tehtnici, bo napetost sunila po žicah v moj prst, da me bo malo uščipnilo, kot bi me kljunilo pišče.

Čakam.

Ni impulza.

Priklopim slušalko na trinajsti par.

»... rekla?«

»Da imamo sestanek gledališčnikov.«

»Že spet? A ti verjame?«

»Pa saj ga v resnici sploh ne zanima. Tudi če ne bi nič rekla, bi bilo dobro. Kaj pa ti?«

»Jaz ji nič ne rečem. Pa tudi nikoli ne vpraša.«

»Kaj pa, če ona tudi gre, ko greš ti? H kašnemu drugemu ...«

»Ja in ... kaj pol?«

»A bi ti bilo vseeno?«

»Kaj pa vem ...«

»Po pravici povej.«

»No ja ... Zdaj pa govoriš tako kot moja.«

»Veš kaj! Nikoli me ne primerjaj z njo!«

»Saj te ne ...«

»Ker se midve ne morava primerjati. Saj jo poznam!«

»Nadja ...«

»Nič Nadja. Nikoli. A si razumel.«

»Nadja ... dej no, saj ...«

»Au,« me uščipne v prst. Kateri že? Palec ali kazalec? Palec. Štirinajsti. Na štirinajstem je tehtnica.

Prestavim kontakte slušalke na štirinajsti par. Čakam dobrih pet minut. Hreščanje. Pravi je! Od tu gre naprej stoparni kabel. Od petdesetega para naprej vem, da so vse parice proste. Preverim enainpetdesetega. Nič. Povežem kontakte z belo modro pletenico, zaprem omarico, porinem izvijač v lično črno torbo, zategnem pasove, zaprem gumbe na bluzi, stopim do konstrukcije traku. Spodaj ravna ploskev več kot meter in pol široke gume traku drvi proti meni. Zgoraj je ista neskončna guma zavihana v korito, polno rožičeve moke, iz katere se še malo kadi. Topla je.

Neumnost bi bilo hoditi peš, navkreber, ob traku, ki drvi šest metrov na sekundo in te v treh minutah prepelje na razdalji, ki bi jo peš premagoval vsaj pol ure. In to navkreber! Seveda je prepovedano, toda vsi se vozijo! Tudi nadzorniki.



*

Konstrukcija je visoka, trak hiter, širok in globok, sestopa na vrhu ni pravega. Samo eno mesto je, kjer je s stropa pritrjena kovinska zaščita kabla za zasilni izklop traku. Stikala zasilnih izklopov so med sabo povezana z jekleno vrvico, da se lahko transportna naprava izklopi kjerkoli ob vsej njeni dolžini. Ko se med vožnjo približaš zaščitnemu kovinskem drogu, je treba na traku vstati, paziti, da z glavo ne zadeneš ob stropne nosilce kablov, in potem urno prijeti zaščito, se je oprijeti z vso močjo in se zavrteti, ko te izvrže trak ob njej, ter skočiti dober meter niže na betonski tlak. Ob tem je treba paziti, da po nerodnosti ne bi skočil na tračnice ozke železnice, saj bi si prav lahko zvrnil nogo, če ne še kaj hujšega.

Spravim se k mestu, kjer se običajno vržemo na trak. Zlezem na konstrukcijo in ravno hočem skočiti, ko vidim, da se je z vrha vpadnika nekdo odpravil v mojo smer. Presodim, da ima luč na čeladi, saj ne binglja, kot bi bila vržena čez ramo in kot jih običajno nosijo nadzorniki. Vseeno se umaknem za vogal, ugasnem svojo luč in se tako, da ne bi opozarjal nase, vrnem v svetlobi stropne svetilke k mestu, kjer ponovno splezam na konstrukcijo in se z ugasnjeno lučjo vržem s trebuhom na toplo rožičevo moko, pomešano s prahom temne čokolade. Ležim in se v temi potuhnem z ugasnjeno lučjo, dokler ne švignem mimo postave, ki hiti navzdol. Takoj ko sem mimo, pokleknem na toplo moko, prižgem luč in opazujem konzole nosilcev kablov, ki švigajo mimo moje glave. Približujem se zaščiti kabla, kjer se bom zavrtel okoli nje, kot kakšna plesalka v nočnem klubu, in izskočil.

Dvajset, trideset metrov pred drogom opazim, da ta visi na kablu in je nagnjen daleč v levo, proč od konstrukcije traku, saj se je stropni vijak od množice sestopov očitno zrahljal in odpadel.

»Kurba!«

Utrip mi divje naraste. Z drvečega traku bo treba izskočiti sonožno, brez pomoči oprijema. Kakšnega pol metra proti stropu in vsaj meter v levo in potem bo, kar bo!

Po možnosti še pred povešenim drogom.

In ni kaj čakati.

Trak šiba!

Korak v levo.

Še malo.

Zajamem sapo.

»Hooo, hop!«

Skok!

Dobro bo.

Že v zraku vidim, da bom lepo pristal. Med tračnicama.

Malo se sprostim.

Trdo udarim ob betonska tla. Zanese me. Zamahnem z roko. Nekam zadenem. Jeklena vrv ...

Obstanem! Sem ali nisem sprožil zasilnega izklopa?

Trak se ustavlja!

»Bejž ... « vzkliknem sam sebi in stečem nekaj metrov navkreber, kjer je križišče in se odcepi prečni kanal proti etažam.

Ravno zavijem v prečnik, ko se na vrhu strmine pri pogonu traka vrata komandne pude sunkoma odpro in ven skoči stikalist glavnega odvoza, saj mu je v hipu jasno, da se je spet nekdo, ki se kljub prepovedi vozi s trakom, zapletel v vrv zasilnega izklopa. Ves glavni odvoz stoji zaradi lenuha, ki se mu ne ljubi hoditi peš v klanec. Mar naj obstane elektrarna zaradi takšnih neodgovornežev?!

Potuhnem se v kanalu, zopet ugasnem luč in se stisnem med dva loka. Vem, da stikalist ne bo zapustil obokanega rova. Napoti se nekaj metrov niže, deblokira stikalo zasilnega izklopa in se čez minuto vrne. Nekaj časa še sveti proti meni, a sem dovolj daleč, da me njegova lučka ne doseže. Dolgo pa ne more oprezati za mano, saj mora vklopiti trak.

Izgine nazaj v svojo pudo in hip za tem se oglasijo hupe in utripajo opozorilne luči. Trak bo potegnil čez petnajst sekund. Res po prekinjajočem lajanju opozorilnih trobelj zacvilijo bližnji motorji in zatulijo reduktorji. Trak se počasi premakne in potem hitro zdrči z vso hitrostjo, kot da se ne bi zgodilo nič.



*

Enaka omarica kot na spodnjem koncu kabla, na koti šestinosemdeset, je tukaj na stoenainšestdeseti, samo korak od stikalistove pude. Pogledam reglete, z očmi poiščem enainpetdeseti par, oslinim prst in se dotaknem kontakta.

Nekaj sekund po tistem me že kljune. Vzamem slušalko in jo pripnem na parico. Kmalu zahrešči.

»Dober fedrajo,« si rečem, saj je trajalo samo minuto med dvema impulzoma. Pomeni, da je v tem času, daleč nekje spodaj, na novi etaži, čez tehtnico zdrčalo deset ton premoga.

Naprej gre enak kabel, kot je ta. Povežem parico naprej, na isti enainpetdeseti par.

Slušalko stisnem z glavo k ramenu in na hitro preverim druge signale. Kmalu naletim na znani glas. Triintrideseti par.

»... kosilo na Jezeru.«

»Ja. Najbolje. Potem pa greva tja ...«

»Tja?«

»Na kuntakinte ...«

»Aha. Si pa rekel zadnjič, da bova šla v Pako ...«

»Saj veš, no. Če naj kdo vidi, bo ...«

»Zakaj si pa potem rekel? Zadnjič. Tako.«

»No, saj sem res najprej mis...«

Takrat so se odprla vrata stikalistove pude in roka je takoj odmaknila sponke s triintridesetega para.

Stikalistu se je videlo, da je minutko pred tem spal kot top. Brez pozdrava je zarenčal vame:

»A si bil ti?«

»Kaj?«

»Si se ti peljal s trakom in zbil sektorskega. Prejle?«

»Pojma nimam, kaj govoriš?«

»Ti si bil, saj vem! Kako se pišeš?«

»Pa dej, ne seri, jaz sem prišel z etaže.«

»Kako se pišeš?!«

»Sem pa srečal enga, ki je priletel nasproti.«

»Aja?«

»Dej mi mir, no!«

Obrnil sem se proti omarici, še enkrat pocukal žičke, ki sem jih ravno pritrdil, zaprl vrata, spravil izvijač v torbo in se nameril naprej v smeri transporta. V klanec, proti vetru, na koto dvesto petindvajset.

Ko sem bil malo stran, je zavpilo za mano:

»Vem, da si bil ti! Kurba lažniva! Saj sem si te zapomnil!«

Potem je piš vetra, ki mi je bril v obraz, odpihnil glasove in zmerjanje me ni več doseglo.



*

S stoenainšestdesete do dvestopetindvajsete se nisem upal peljati s trakom. Na tem delu je bilo vedno veliko ljudi, odgovornih za glavni odvoz. Poleg tega je bil tukaj betonski rov precej nižji in sestopi s hitrega traku precej bolj nevarni. Nadel sem si zaščitna očala proti vetru, saj je zaradi ožjega profila luknje po zraku nosilo drobce premoga, ki so bičali lica in se kaj radi zataknili v očesno sluznico. Zapel sem se do vratu in spotoma sanjaril, kako bi bilo dobro, če bi res imel stanovanje v novem Velenju.

Po šihtu bi se lahko počasi stuširal. Nikamor se mi ne bi mudilo. Na koncu bi si umil lase s šamponom, da bi vsak dan znova dišal po brezah ali koprivah. Vetrc bi mi jih mehko kuštral, ko bi z rokami v žepu pohajkujoče prečil Sončni park. Morda proti zgornjem koncu Velenja, kjer bi živel v četverčku. Morda v centru. Nad Velmo ali Zibiko. Morda na Gorici v katerem od visokih belih čebelnjakov ali morebiti v Šaleku. Celo v drenu Kardeljeve ploščadi me ne bi motilo. Kjerkoli, samo da se mi ne bi bilo treba dan za dnem gnati za smrdljivim avtobusom, ki se dvajset čez dve požene proti severni obvoznici in potem čez prvi hrib, čez drugi hrib, čez tretji hrib, čez četrti hrib, da bi pricijazil pod vznožje serpentinaste ceste. Po njej se pol ure plazi proti naši planini in bajti, pred katero oče, kot vedno, sedijo v mojih knapovskih škornjih, s sekiro poleg sebe, listajo po Kmečkem glasu in mi vedno govorijo:

»Sem bil v planini. Sam.«

Zmuznem se mimo, v hišo, kjer mi mati postavijo na mizo krožnik bolj ali manj redke župe.

Tako pa bi prišel pred blok, pogledal lepo zložene kante za smeti, stopil skozi stekleni vhod in se, kot pred telefonskim razdelilcem, ustavil ob regleti enakih tipkal stanovanjskih zvoncev. Morda bi imel napeljan domofon. Pozvonil bi in ji rekel, da sem doma. Da naj odpre vrata in postavi na mizo, kar je dobrega skuhala. Ko bi hitel proti vratom, bi me spoznala po korakih in mi ne bi bilo treba zvoniti. Tik preden bi prijel za kljuko, bi se vrata odprla in tam bi bila ona, rdečih ličk in spretnih rok. Z namazanim jezičkom pa bi mi prilepila poljub, da bi pozabil na hrano in bi se objemala in poljubljala, od vhodnih vrat do postelje v spalnici. Šele potem bi, še bolj rdečih ličk kot prej, sedla z mano k mizi v kuhinji in me gledala, kako bi kot volk lačno pojedel, karkoli že bi mi spretno položila v krožnik.

Tako pa ... se tik pred koncem klanca kanal prelomi v še hujšo strmino in zadnjih petdeset metrov me dobro upeha, da na vrhu najprej sedem v izogibno nišo, snamem zaščitna očala in obsedim kakšnih pet minut, da spustim malo sape.



*

Ura je pol desetih. Cilj, da bi čez pol ure videl sonce, je ogrožen.

Zlezem iz luknje, stopim mimo velike komandne pude, v kateri vedno mrgoli potrebnih in nepotrebnih ljudi. V kratkem prečniku ob traku dvajset, ki služi za obrat smernega odvoza za tristo šestdeset stopinj, saj pelje trak deset ravno v nasprotni smeri kot trak trideset, je na steno pritrjen še moj tretji razdelilec. Takoj bom priklopil tehtnico v kabel, za katerega skrbijo zunanji telefonisti. Oslinim kazalec in ga pritisnem na enainpetdeseti par. Z druge strani že vidim listek, ki mi ga je pustil kolega. Na njem piše za tehtnico. On je svoje delo že opravil!

Vzamem slušalko in se priklopim na par triintrideset. Sta še na vezi?

Sta:

»... je najbolj všeč?«

Njegov glas je bil precej tišji in nižji kot na stoenainšestdeseti. Tudi njen je bil precej bolj gostoleče obarvan.

»Kaj pa? Povej mi, no ...«

»Ko greš do konca ... saj veš. Z usti. Ko mi pride v tvoja usta ...«

»Dej no, Vili, a veš ... jaz sem na šihtu. Kaj, če kdo pride noter. Nič ne morem, tako mokra sem ...«

»Kaj pa potem, Nadja. Sej ne bo nobenega noter ... A si res. Fejst? Mokra?«

»Kaj pa misliš ... Nora sva, Vili. Čisto nora sva.«

»Ja. Nora do amena ... In pol, ko me kušneš s tistimi usti, polnimi mojega semena. Jezus, ko je to nekaj fajnega ...«

»Ne morema zdaj, Vili ... pa ne po telefonu. Men bo glih zdaj prišlo ...«

»Kaj pa potem, Nadja. Sej ne bo nobenega ...«

»Pa ne zdajle, na šihtu. Sredi dopoldneva ...«

»Kaj pa potem, Nadja ... A ni fajn?«

»Ja je, samo, kaj pa, če kdo pride noter ...«

»Ne bo ga ...«

Smuknil sem žičke s triintridesetega para, ker me je kljunilo v prst. Ta dva sta res nora. Sredi šihta!?

Urno sem zvezal enainpetdeseti par in žičke, ki jih je opremil kolega z napisom za tehtnico, zaprl razdelilec in pogledal na uro. Deset do desetih. Res bom ob desetih zunaj, če se bom peljal s trakom.



*

Sonce pripeka z neba brez oblakov, da si pomanem oči, ko pri velikih, železnih vratih stopim na ploščad pred izvoznim objektom Pesje. Pod veliko črko č napisa Srečno, ki je zložen vzdolž cele fasade proti cesti. Do Starega šahta bom šel čez polja in njive. Na robu poplavne ravnice, ki je še polna vrtov, fižolovk, koruze in šup za orodje najrazličnejših oblik, na hitro zbitih miz za skromno malico, ki jo vrtičkarji prinesejo s sabo v belih polivinilastih vrečkah. Na robu nostalgičnih spominov, ko se je ročno obdelovala zemlja za golo preživetje. Nad tem robom, nekaj metrov više, se začenja moderno mesto, zasnovano ambiciozno, zgrajeno urbanistično zgledno, a naseljeno z ljudmi, ki se jim vse to zdi samoumevno, saj drugega kot poljedelske revščine prej niso poznali.

Nekaj starodavnih markacij še drži večno stražo belemu betonu, kristalno čistemu steklu in gladkemu aluminiju. Grad nad starim mestnim jedrom, trikotni stolp šaleške razvaline, cerkev svetega Martina in prikupni Jakec streljaj stran, na drugem bregu doline. Pod njimi in med njimi so zloženi stolpiči, bloki, kocke, spomeniki, nad vsem pa se vežejo moderni trije značilni nebotičniki mesta. Dva brez balkonov, eden z mladinskim klubom na terasi. Njihovi temelji, korenine, rastejo v premog. S krošnjami anten lovijo poglede za tremi vitkimi dimniki, pod katerimi zgori ta premog, izpod njihovih korenin.

Toliko stanovanj, da človek ne more verjeti, a niti enega ni, ki bi bilo zame primerno!

Stojim tukaj sredi poplavne ravnice, blizu velikega Velenjskega jezera, ki je zraslo iz Plevelovega tajhta in že zdavnaj prelilo vse kotanje. Vetrovka, ki me je tako lepo zatesnila in varovala v kanalih glavnega odvoza, mi je tukaj, na vročem soncu, odveč. V senci jablan, ki so obkrožale zdaj podrto hišo, jo slečem. Razgrnem jo na tla, slečem še delovno bluzo in srajco, pas akumulatorja luči, vržem čez še torbico z orodjem, zavijem vse v culo in jo zavihtim čez rame. V temno modri majici s kratkimi rokavi jo mahnem po obalnem brezpotju proti Staremu šahtu.

Sonce je grelo z vrha in se bliska iz vode. Ura je lezla proti poldnevu in sonce ji je neumorno sledilo. Še sreča, da imam plastično čelado, ki me varuje pred poletnimi žarki iz samega zenita. Race leno plavajo med trstičjem, ki rase iz vode, in kmalu me premaga, da bi se zleknil pod vrbo, ki ponuja senco. Vržem culo z rame. Sezujem čevlje. Smuknem z belih nog še nogavice ter iztegnem nogi daleč stran. Ležem na hrbet in se zagledam v temno zeleno koničasto listje vrbe, ki miruje v opoldanskem brezvetrju. Puhti od zemlje. Težka vrbina krošnja tišči navzdol nekaj svežine in zdi se mi, da nekje odmeva oddaljeni smeh.

Ležem na trebuh, si podprem glavo z rokama in se zagledam proti mestu, zadnjo plat pa kažem v smer, kjer se je stiskala pod planino naša bajta. Res škoda, da nisem Bosanc, pomislim. Oni tudi pustijo svoje vasi in planine. Pustijo tam svoje prejšnje življenje. Vse pustijo tam, kjer so preživeli otroštvo, in pridejo sem. Dobijo stanovanje takoj. Ni jim treba več za očeti po gošah in materami po njivah. Šteti dreves. Šteti krompirjev. Šteti kubikov. Šteti škafov.

Zopet, kot bi slišal smeh.

Vročina pritiska. Čisto nad mano je že in kar naenkrat me popade neustavljiva želja, da bi zaplaval v vodi, iz katere se bliskajo sončni žarki.

Dvignem glavo. Tu sem čisto sam. Res bi se lahko malo osvežil. To bo še boljše kot mrzlo pivo. Eno uro sem prav lahko tukaj. Do enih. Potem bom v pol ure na Starem šahtu. Še prej. Skopal se bom pa tukaj. V jezeru. Bom plaval nad jamo. Nad kamarati. Nad kolnom.



*

Nisem prvi knap, ki se bo kopal v jezeru. Med šihtom. Se večkrat zgodi, kot meni danes, da koga med delom nese pot ven. Potem je pa po zunanjih poteh bliže z Novega na Stari šaht, ali obratno. Posebej prejšnje čase je bilo bliže, ko še ni bilo jezera in je tekla stara cesta mimo obeh šahtov, po sredini doline, čez Glinšekov klanec. Speljana v ravni črti, ne kot sedaj, ko je treba kot okoli riti v žep. Tam, kjer je bila cesta, bom danes plaval, saj se je iz majhnih mlak, kotanj in tajhtov sčasoma dolina zlila v eno samo veliko jezero.

Voda ima svoj čar, in že prej, ko je bila še v mlakah, kotanjah in tajhtih, je privabila k sebi mnogo ljudi. Malinni Giovanni, eden redkih, če ne edini Italijan med knapi, je bil strasten ribič. Dneve in dneve je prečepel ob tajhtih in metal vanje trnek s kruhom ali črvom. Tako je nekoč lovil ribe in se mu je kmalu zapela precej velika in težka reč. Vseeno se je vdajala in jo je lahko počasi vlekel pod vodo proti sebi. Ko so se v kalni vodi začeli izrisovati obrisi, kaj bi to bilo, se je pod vodo občasno tudi malo posvetilo. Kot bi tista reč imela pripet vir svetlobe, delujoč tudi pod vodo. Malina je postajal vse bolj nervozen, dokler končno ni postal prepričan, da se je na trnek pripelo človeško truplo, ki je imelo na sebi svetilko. Sklepal je, da je najbrž kakšen knap. Kdo drugi bi imel pri sebi luč? A ta je še svetila. Zato se mu je utrnilo sklepanje, da če gori luč, je potopljeni najbrž še živ. Če ne, bi luč ugasnila!

To ga je tako obsedlo, da se je začel v poitalijanjeni slovenščini dreti kot jesihar in ga je zato brez težav slišal ribič, ki je lovil na nasprotnem bregu tajhta:

»Gori luc! Gori luc! Ni kin! Ni kin!«

Čeprav ni razumel pomena besed, ki jih je vpil Malina, je odvrgel ribiško palico in pritekel okoli majhnega jezerca, da bi mu pomagal izvleči čudo, ki se je obesilo na trnku. Kmalu sta imela na suhem truplo samomorilca. Kasneje se je govorilo, da se je odločil za takšen konec zaradi hude bolezni, odkrite v njegovem telesu.

Utopljenec je bil oblečen v knapovska oblačila, na pasu je imel še vedno obešen akumulator za naglavno svetilko. Ta je bila zataknjena na zaščitni čeladi, ki se je vlekla za njim, okoli nje pa je bilo navito nekaj račje zeli.

Šele takrat je ribiški tovariš doumel besede, ki jih je kričal Italijan. Luč na truplu gori, torej človek še ni hin. Iz tega se je rodila večna zgodba, ki se je Malina ni nikoli več otresel. Na vseh njegovih poteh v jami so se občasno pojavili napisi Malina, gori luc, ni kin ali pa se je pod šahtom, ko so možje čakali na izvoz iz jame, ob njegovem prihodu kdo iz teme zadrl:

»Gori luc! Ni kin!«

Te zgodbe sem se spomnil, ko sem počasi zlagal na razvezano culo kos za kosom oblačila. Ostanem v spodnjicah in razmišljam, ali naj grem v njih ali naj se slečem do golega. Pomislim, ali imam tudi jaz še prižgano luč, zakopano pod kupom oblačil. Izvlečem jo. Res še sveti, česar prej pri žarkem soncu ni bilo mogoče opaziti. Ugasnem luč in jo vržem na vrh kupa. Čeznjo padejo spodnjice, saj bo kasneje bolj prijetno obleči suhe kot pa hoditi z mokrimi ali celo brez njih.



*

Čez ločje in trstiko ponovno prinese smeh. Nag zabredem v osvežujočo vodo. Čista je, samo pod nogami se v mehki plitvini kali, da nog sploh ne vidim. Počenem. Med nogami in po spodnjem delu trebuha me pekoče zazebe. Voda je hladnejša, kot si obetam.

»Aaaaaaah ...« se vržem na trebuh naprej, porinem glavo pod gladino in jo dvignem ter globoko zajamem sapo:

»Ahhhhh ...«

Prsno plavam, ne da bi čofotal in škropil naokoli.

Bi plaval na drugi breg? Prek jezera? Predaleč bi bilo. Če tukaj utonem, trupla ne izvleče noben ribič in tudi trnek se ni bi mogel ujeti za ničesar, saj sem gol. Da na luč sploh ne pomislim.

Misel na utopitev me splaši. Kakšnih trideset metrov od obale ne plavam več stran od nje. Zavijem in počasi plavam vzporedno z njo. Zdaj je mesto za mojim hrbtom, pred mano pa samo zelenje, kot da sem v divjini. Ločje, trstike, na obali jelševo in leskovo grmovje. Za njim se dvigajo breze. Te so razporejene preveč enakomerno, da bi se zarasle same. Gotovo so jih posadili ljudje z načrti.



Zvok na gladini vode je drugačen kot zunaj. Od zadaj, malo z desne, me kljub temu, da mesta ne vidim, ujame šum urbanosti. Na trajni, sčasoma neslišni zvočni kulisi mesta zatrobi kakšna močna sirena tovarne ali lokomotive. Pred mano zgovorna tišina, ki jo načenja enakomerno šumljanje vode okoli mojega telesa. Počasi ga poganjam naprej z rokami in nogami. Čutim, kako prost sem brez vsake obleke. Celo kopalke bi se mi v tem trenutku zdele pretežke. Včasih začofota ob obali raca, ki se dvigne iz vode, ali druga, ki pristane. Iz grmovja kljub opoldanskemu soncu občasni klici ptic. Nekje daleč v gozdu se oglasi fazan.

Kar naenkrat spet smeh. Dveh, treh oseb. Po višini zvoka sodeč, žensk. Dveh, treh? Nedvomno. Ženski smeh.

Potem utihne.

Spet čofotanje in smeh.

In spet mir.

Ničesar ne vidim. Plavam počasi naprej in zaslutim zalivček na drugi strani rta, kateremu koncu se počasi bližam. Hočem zaplavati bolj proti sredini jezera, da bi imel od daleč boljši pogled na to, kaj se dogaja v zalivčku. A me od namere odvrne komaj kakšnih pet metrov oddaljena kača. Vijugavo plava ravno v nasprotni smeri. Po belih lisah na glavi vem, da ni strupena. Belouška je. A vseeno me pogled na vijugajoče telo odvrne, da bi se bolj odmaknil od obale. Nasprotno. Še bliže zaplavam, da sem komaj kakšnih deset metrov od brega. Kot bi se malo bal, kaj bom videl za robom.

Upočasnim in se brez čofotanja bližam. Kmalu se mi odpre razgled na zalivček, ki ni preveč globoko zajeden v brežino, a ravno toliko, da so bile v njem skrite tri ženske. Na moje veliko presenečenje popolnoma gole. Dve sta ležali na trebuhu, da sta se jima zadnjici bočili okroglo v zrak, kot bi vzhajal kruh, tretja je sedela in si trenutek za tem, ko sem zavil proti njim, zastrla oči z dlanjo in nekaj rekla onima dvema na trebuhu. Takoj sta sedli in vse tri so si hitro navlekle kopalke, odločene, da se ne bodo umaknile. Tudi jaz sem bil v trenutku odločen, da si jih ogledam čisto od blizu.

One so radovedno čakale, jaz leno plaval. Prva je bila malo starejša in debelejša. Že iz vode se je videlo, da ima prste na rokah, kot bi bili otekli. Čeprav je nisem slišal, je bilo očitno, da ves čas nekaj govori. Druga je imela dolge, črne lase, ki so se ji mokri štrenasto lepili na lica in ramena. Tretja je bilo čisto običajno dekle, nasmejano in kratkih rjavih las. Lička je imela rdeča. Če bi si zavezala belo ruto, bi bila na las podobna oni od zjutraj, ki mi je zavila malico in zraven prikupno jezikala. Ta se mi zdi najlepša. Njej bom rekel kakšno besedo.

Začutim, da je dno čisto blizu. Spustim noge navpik v vodo, ki je kakšen meter niže precej bolj mrzla kot plast na vrhu. Previdno tipam z nogama, če dno le ni preveč mehko.

Ni. Še zamah dva in stojim na dnu. Voda mi sega skoraj do prsnih bradavic, ki so od mraza čisto bele. Gazim počasi, voda se kali, dno se dviga, moje telo izstopa. Čutim, kako mi gladina leze pod popek in še niže, in ko one tri kot ena zavreščijo, je že prepozno. Stojim pred njimi, v vodi malo čez kolena, gol kot iz matere, one pa vreščeče pobegnejo v grmovje, kot bi videle živega hudiča. Spustim pogled. Bingeljna sploh ni videti. Hladna voda in presenečenje ob njihovem vreščanju sta ga potegnila skupaj, da ga ni več kot za borov storžek.

Ne ljubi se mi plavati nazaj. Morda je ob obali steza. Grmovja je več kot dovolj, da bom svojo nagost lahko skril še pred kakšnimi naključnimi mimoidočimi.

Obala, mešanica suhe prašne prsti in mivke, je topla. Bosa noga se nalahno pogrezne v mehko podlago. Gnezdo treh brisač, na katerih so se sončila dekleta, je ostalo tam. Ozrl sem se naokoli, da bi videl, kam so zbežale, in res uzrl stezo v grmovju, le da so jo one ucvrle naprej, jaz pa moram nazaj, če hočem priti do svoje obleke. Obrnem se in res je steza skozi grmovje shojena tudi tja, kjer sem šel v vodo. Nekje na pol poti mi izza grma priteče nasproti pokavec, da se skoraj zaleti vame. Ko me zagleda, obstane, prebledi, potem pa, kot bi ga pičil s šilom, skoči mimo mene in zdirja po stezi, ki sem jo ravnokar premeril. Slišim ga, ko vpije:

»Lulek, lulek, lulek ...«

Pogledam se navzdol. Res sta ga topel zrak in hoja malo raztegnila, da je vsaj približno podoben tistemu, kar je vpil fantič. Nasmehnem se in previdno stopam po pikajoči poti in kar naenkrat mi ni več do smeha. Grmovje se razpre, pred mano je kakšnih dvajset metrov čistine, jaz pa gol. Toda razlog za nejevoljo ni bila moja golota, pač pa majhen plameneči kup pod vrbo, in ker pod drevesom nisem nikjer videl svojih oblačil, je bilo očitno, da so ravno ta v plamenih. Brez pomisleka se zapodim prek čistine in v kotičku očesa še ujamem tri smrkavce podobnih let kot oni v grmovju, ki ihtavo poganjajo kolesa, in tisti prednji ima prek krmila obešeno akumulatorsko naglavno svetilko. Gotovo mojo!

Z vejo razkopljem pogorišče, rešim čevlje, vse drugo je uničeno. Čisto pogorelo ali vsaj neuporabno je. Tudi torbica z orodjem in beležka z načrtom telefonskih razdelilcev sta fuč.

In kaj naj rečem? Kam je izginila vsa obleka, zaščitna sredstva in orodje? Najbolje bo, da bom povedal po pravici. Kaj pa naj?

Samo! Naj grem gol na Stari šaht?

Mimo sprehajališč?

Restavracije Jezero in naselja kuntakinte?

Tam ja mrgoli ljudi. Jaz pa gol!

Spomnim se na gnezdo treh deklet. Brisače! Obujem osmojene rudarske čevlje kar na boso nogo, zadrgnem usnjene vezalke in pohitim nazaj čez čistino v grmovje, na stezo proti skrivni plažici. Malo preden pridem do mehke prsti, pomešane z mivko, opazim v grmovju iz šibja spleteno hiško, najbrž opazovalno skrivališče smrkavcev, ki so od tukaj zalezovali gole ženske. Ko sem prišel iz vode, so gotovo zbežali tudi oni, pobasali mojo luč in mi iz objestnosti zažgali obleko. Tako je moralo biti!

Pogledam po mehki podlagi proti vodi. Brisač ni bilo več. Tudi žensk ne. Vrnile so se vmes in pospravile svoje gnezdece.

Ostal sem gol. Takšen, kakršen sem. In zato ne morem nikamor.

Zlezel sem v skrivališče iz šibja in ločja ter se ogledal naokoli. Takšno senčko je najbrž spletel Peter Klepec gorski vili.

Na eni strani je bila odprtina proti ležišču deklet, na drugi podobna, ki je gledala proti jezeru in naprej, proti mestu. Čez vse okence se je izrisala veduta moderne arhitekture. Samo v skrajni zgornji desni točki jo je kazil starodavni grad. Na drugi strani pa se je podoba začela z avtobusno garažo na Starem šahtu.

Bolj kot kdaj prej sem si želel, da bi imel v eni od štirioglatih hiš svoje stanovanje. Svoje skrivališče. Bi šel tja tudi gol!

Tako pa. Naj grem nag na avtobus? To bi bilo smeha!

Nič ne morem.



Počakati moram temo, kot v jami črno temo. Da bom lahko svobodno šel vsaj do Starega šahta in se oblekel. Da ne bom več videti takšen, kot sem v resnici.



*

Gorjan je sedel pred bajto in poslušal, kako hrope avtobus čez ride pod hišo.

Nič ne reče, ko avtobus pelje naprej, ne da bi obstal.

Najbrž se je spet preveč obiral pod tuši.

Čez kakšno uro pride iz hiše ženska in nekaj gnete v rokah ter ga vpraša:

»A poba ni bilo iz avtobusa?«

»Ne.«

»Ja kod pa zdaj hodi? Župa se bo ohladila.«

»Sej sem ti že zdavnaj rekel, da ga enkrat ne bo več gor. Bo ostal za zmeraj dol.«





Gregorju,

dečku, ki je trikrat sočno zaklel, me naučil poleteti z omare, hip zatem pa je že izginil drugam.

Ne vem, kje si. A vem, da ti ni dolgčas. Ne tebi. Nikoli.





Dušan Dim

BRUSLI SE NE BOJI

esto je še dišalo po rojstvu. Šele vznikalo je iz praznega prostora, s hlastnimi zamahi risalo prve skice svojega bivanja. Zgradbe so štrlele iz travnatih livad kot kakšni hitro in neenakomerno odgnali mlečni zobje. Drevesa so bila tanka in nežna, zemlja okoli njih pa razkopana kakor koža na odrgnjenih otroških kolenih. V zrak se je zlival vonj po svežem asfaltu.

Na mostu nad reko sta dečka slonela na kovinski ograji – starejši, z brado naslonjen na zgornjo prečko, in mlajši, katerega telo ni seglo tako visoko, zato je obraz tiščal skozi rešetke. Strmela sta navzdol v strugo, kjer je rečni tok odnašal dva čolniča. Pravzaprav bi kdo drug uzrl le leseni deščici, ki sta ju dečka sama odvrgla v vodo, toda mlajši je videl krmarja, ki izgubljata smer, veslače, ki obupno vrtijo vesla v prazno, mornarje, ki mečejo sidra, a zaman – čolna sta odhajala – izginjala. Nepovratno, za vedno. In ob tej grozi se je v fantičku zbudila neutolažljiva želja, da bi čolna zadržal, čutil je, da ju ne sme zapustiti. Preplavila ga je strašljiva nemoč. Ničesar ni mogel storiti. Voda je tekla in odnašala, zibanje čolničkov se je spremenilo v trepetanje.

Večji deček – Vito – je tedaj rekel: »Veš, kam gresta? Kam se izliva Paka?«

Manjši deček – klicali so ga Dečko – ni odmaknil oči od oddaljujoče se, premične točke, kjer je potekal brezupni ples. Skoraj brez zavesti je skozi ustnice pihnil odgovor. »V Savinjo.«

»Pa Savinja?«

Kotički dečkovih ustnic so se zdaj omehčali. Enostavno. V mislih je le razširil Savinjo, jo napravil mogočnejšo. »Savinja? V Savo, jasno.«

»Pa Sava?«

Zdaj sta odpotovala že daleč. Navzdol, južno. Do reke, katere ime je pomenilo nekaj velikega, neznanega, nekaj, kar je le bledo odsevalo v fantovi predstavi. »V D ... Donavo?«

»Dečko, pametno. Hitro se učiš. Kaj pa Donava, kam se izteka Donava?«

Kot bi se znašel sam pred nasprotnikovim golom. Pravi zicer! Žogo je moral le še potlačiti v mrežo. »V Črno morje.«

Vito je ob tem zagnal še eno palico čez rob ograje. »Črno morje, tako je. Pa veš, kaj to pomeni?«

Dečko je dvignil pogled z vode. Odkimal je. Vedel je, da se mu je nekaj izmuznilo. Bilo je nekaj, česar še ni vedel. Spremljal je večjega fanta, njegove ustnice, čakal, da se iz njih izvali odgovor. Ob tem ga je prevzelo vznemirjenje. S trnkom svojih oči je lovil najdrobnejše premike na obrazu ob sebi.

»Pomisli malo,« je dejal večji, medtem pa so se njegove oči zalesketale. »Na robu, na koncu Velenja je Črno morje.«

Mlajši deček je začutil mravljince. Spet mu je uspelo. Prestopil je mejo znanega, odgrnil pokrivalo skritega. Črno morje je v dečkovi zavesti nenadoma oživelo. Prebudila se je podoba nečesa tako prepovedanega, kakor je trganje cvetlic pred občinsko zgradbo, nečesa slastnega kot mokra kremšnita v slaščičarni, nečesa pustolovskega kot divji pohodi zelenookega gusarja Sandokana. Deček se je zazrl navzdol proti vodi, ki se je pretakala med kamni. Če bi poznal besedo, bi temu rekel blagoslov. Imeti nekoga, ki ti stoji ob strani, ko tokovi odnašajo ladjico. Ki ti takole razširi svet, ki te v hipu premakne vse do Črnega morja. Imeti brata. Starejšega brata. Ki mu je ime Vito.

Tako je bilo tudi pozneje. Kadarkoli se je tok iz fantovega otroštva namenil odnesti kakšno ladjico, kadarkoli bi pred dečkom nenadoma lahko zazijala slutnja grozeče praznine – vedno vstopi Vito in s kakšno potezo, kot čarovnik, nakaže novo smer. On v dečkovo neučakano naročje potisne zvezek z belim junakom, v katerem utripa srce Indijanca. »Zagor,« reče ob tem. »Tole je njegova sekira in tole koliba v Darkwoodskem gozdu. In tale okrogli Mehičan, vidiš, to je njegov zvesti prijatelj Čiko.« On nekega večera, ko se vrne iz kinodvorane, tudi oznani prihod Bruslija, tistega, ki z eno samo serijo bliskovitih gibov obračuna z vsemi dotedanjimi nasprotniki. Doda nekaj opisov in razvname dečkovo domišljijo. Odškrne mu vrata v svet, kjer Brusli zavzema osrednje mesto, pomembnejše od vseh oseb iz zgodovinskih učbenikov skupaj, resničnejše od ljudi, ki jih srečuješ na ulicah. In on, Vito, izbori – pravzaprav izsili – najbolj presenetljiv predmet njunega otroštva: kovček, v katerem se skriva pravi stroj – gramofon. Z vgrajenimi zvočniki! Prav on po nizu skrivnostnih verižnih menjav nekega dne spet odpre kovček in reče: »Priveži se. Najin zrakoplov bo pravkar vzletel, 3 ... 2 ... 1 ... zdaj,« nato pa na vrteči se kolut spusti vinilko. In iz prasketanja igla izkoplje zvok Led Zeppelinov, ki Dečka v trenutku odpošlje v drugo galaksijo.



Brata sta rasla in skupaj z njima je raslo mesto. Črtice na vratih otroške sobe so se zarisovale vse više in vse više v zrak so bruhali oblaki dima iz termoelektrarne na zahodni strani mesta. Dim je pripovedoval o neutrudnih rudarjih, ki so v podzemnih jamah vsako leto izkopali več lignita: leta 1960 dva milijona ton premoga, 3 leta pozneje tri milijone ton, leta 1975 pa že več kot štiri milijone ton ... In več ko je bilo izkopa, več je bilo elektrike in več je bilo proizvodnje v tovarni, ki je v znaku nosila rdeč plamen – Gorenje. Nepregledne kolone hladilnikov, pralnih strojev in kavnih mlinčkov so vsak dan zapuščale mesto, da bi osrečevale gospodinje po vsej ožji domovini in širši domovini in še najširši domovini, ki se ji je reklo svet.

Peli so gradbeni stroji, napenjale so se žice, ulival se je beton – kot lego kocke so rasla stanovanja, v katerih so živeli delavci. Vse več je bilo otrok, vrtcev in šol in vse več je bilo tudi spomenikov z imeni padlih borcev, štiripasovnih cest in širokih mostov čez reko.

Kadilo se je vse bolj, dim je segal vse više, nosilo ga je vse dlje.

Mesto je kipelo od rasti. Mlado in zanosno in neučakano kakor vznemirjena najstnica se je želelo naplesati ob melodijah, ki so pripovedovale o rekordih, o napredku, o sreči. Lišpalo se je, se preoblačilo, se odevalo v cvetje. Zapeljevalo je in se vrtelo, plesalci pa so prihajali in odhajali. In to kakšni izbranci! Odličja so si pripeli vodja poljske delavske partije Edward Gierek, pa romunski prijatelj vseh delovnih ljudi Ceausescu in prvi sekretar sovjetske partije Nikita Hruščov – ta si je v mladem, radoživem socialističnem mestu dodobra odpočil od živčne, jedrske drame, s katero sta s predsednikom Kennedyjem skoraj razstrelila svet.

A najbolj od vsega si je mesto zaželelo, da bi spet uzrlo svojo mladost, svojo lepoto v očeh njega: največjega sina jugoslovanskih narodov, borca za mir, enakost in medsebojno spoštovanje, trikratnega narodnega heroja, voditelja neuvrščenih, državljana sveta, nosilca panamskega zlatega ovratnika in francoske legije in ... TITA. Ker je od zadnjega maršalovega obiska minilo že predolgih osem let, so se mestni veljaki odločili, da neprijetno čakanje prekinejo kar sami.

In tako je junija 1977, ko je Dečko – to ime se ga je prijelo – zaključeval peti razred osnovne šole, na mestni trg zapeljal vlačilec s prav posebnim tovorom. Jeklene vrvi so se zategnile, škripec je zastokal. Šestmetrski velikan je zdrsel skozi zrak, malo zanihal in vendarle varno pristal na marmornatem podstavku. Predsednik se je naposled vrnil v svoje mesto. V obliki skulpture, a tokrat za vedno! Spet so se v mesto pripeljale črne limuzine, visoke glave so se hladile pod senčniki, vklopile so se oči kamer, zagrmele so salve, nebo je poslalo padalce. Po mestu je pihljalo; ne od vetra, ampak od zastavic, s katerimi so svojemu predsedniku mahali otroci. Mali in veliki. Zbralo se jih je 20.000. Nihče ni manjkal.

Tudi Dečko je bil tam. Zaploskal je. Hrup, ki je nastajal ob prepevanju pesmi in plesanju kola (Titovega, se razume), ga ni motil, slišal ga je le kot oddaljeno spremljavo za rif iz komada Going To California. Ta je namreč zavzel vso prostornino njegove lobanje. Ko je zrl navzgor, k bronastemu maršalu, s tistim odpetim plaščem – malo spominjajočim na krila –, si je predstavljal, da je to oder in da nad sabo vidi – Jimmyja Pagea.

Nato so vzneseni govori potihnili, proslava se je iztekla, na trgu je ostal samo broneni predsednik, in še preden so zadnje črne limuzine odhrumele iz doline, so se začele počitnice.

Zastavice so pogoltnili smetnjaki; rdeče pionirske rutke in modre titovke z zvezdo so obležale v spodnjih predalih. Vrata poletja so se na stežaj odprla in Dečko je zdirjal skoznje z vročim srcem. Velenjske ulice so se spremenile v igrišče, ki se je raztezalo do neslutenih daljav. Žoge so se kotalile vsepovsod in v zraku so plavale domislice. Vsaka leva noga, ki je driblala na travniku, je oznanjala izročilo Dragana Džajića. Vsak brkati železničar se je lahko prelevil v dalmatinskega trubadurja Miša Kovača. Zdelo se je naravno, da je Brusli v mestu, da se potika po stranskih ulicah mesta, kjer rešuje nebogljene in kaže finte otrokom.

Potopljen v tej časovni luknji, omamljen od sladkobe poletja, fant seveda ni mogel opaziti, kdaj so se sence podaljšale, kdaj je z dreves začelo odpadati listje.

Toda kolo časa se je vrtelo naprej. Nezadržno, s samodejnim navorom, z jekleno prepričanostjo tovornega vlaka. Dokler ni nekega jesenskega večera, ko je oktober že scefral sledove poletja in je bil mrak zelo gost, dokončno prigrmelo na Dečkovo postajo. Zdaj ni mogel več spregledati. Spoznanje je obviselo pred njim – izbočeno, gromozansko, pripravljeno, da ga zgazi.

Toda tokrat ni mogel na pomoč poklicati Vita. Tokrat ni imel njegove opore. Zdaj je bilo drugače. Tisti, ki je izginjal – čolniček v deroči vodi –, je bil prav on. Vito.

Seveda ni zares izginjal. Še vedno je pod posteljo rasel njegov kup umazanega perila, še vedno je v nekaj sekundah pogoltnil zvrhan vrč cedevite in okupiral vece, ko je bilo najmanj treba. Bil je torej še tu, fizično, pa vendar Dečko ni imel nobenega dvoma o tem, da je brata vsak dan manj. Zakaj? Ker je Vito na vprašanja odgovarjal odsotno, ob tem pa se ga je izogibal na poti iz šole. Obnašal se je, kot da so vsi iz starega sveta samo motnje, le začasno in povsem po nepotrebnem naseljene v njegovo življenje. Celo v njuni skupni sobi se je Dečko večkrat počutil kot vpadnik, vsiljivec - kot tujec.

Dogajanja si ni znal razložiti. Bilo je zamotano kot matematični računi v Vitovih učbenikih. Enačba z več neznankami. A imelo je nekaj opraviti s časom in nekaj s puncami in nekaj z Vitovo druščino, ki je delovala nanj kot urok vrača v stripu. Od nekdanjega brata je ostajal le nadomestek – trepetavi zombi iz slabo narejenega italijanskega filma. Niti kitara Jimmyja Pagea ga ni več prebudila.

Kadar se je te jeseni deček oziral skozi okno, se ni mogel znebiti občutka, da v mraku prežijo vampirji. Bili so v krošnjah in na balkonih in na električnih žicah. Vsepovsod. Tihi in pripravljeni – demoni praznine. Odslej stebri dima, ki so se neumorno valili iz dimnikov na zahodu mesta, niso nič več oznanjali napredka. V dečkovih očeh so se preobrazili v zlovešča znamenja razpadanja, izgorevanja, odhajanja.

Izginevanja.



***

Nekega običajno mračnega oktobrskega večera je Dečko ležal na svoji postelji in z zvezkom v roki sanjaril o Brusliju, ko je skozi vrata vdrla mama. Rekla je: »Joj, le kaj spet počne Vito? Kdove, če se bo vrnil pravočasno?«

Nikoli se ne, je pomislil Dečko. On že ne.

Mama je nadaljevala: »Ura je skoraj sedem, avtobus z našim gostom pa bo vsak hip tu. Tako piše na listku. Dečko, daj, obuj se in pojdi ponj. Ime mu je ... kako že? Čudno ime je ... Spominja na pralni prašek. Moram še enkrat poiskati listek. Aha, našla sem ... tukaj piše. Ime mu je Rio. Vidiš, čudno ime. Pojdi ponj, pomagaj mu nesti prtljago, in ko se vrneta, bodo filane paprike že na mizi. Imeli bomo imenitno večerjo. Našemu gostu bomo pokazali, da tukaj ne bo lačen.«

Ob tem se je oglasil še rohneči stvor na kavču. Oče. Rekel je: »Lačen? Tukaj pri nas? Bil sem na službeni poti v Nemčiji. Veš, kaj jejo Nemci? Preste in solato, posuto s sladkorjem. Si lahko mislita? Tega mu pri nas ne bo treba jesti. Tukaj bo imel pravo hrano.«

Dobro bi bilo še naprej poslušati Zeppeline, se ogrniti v zavetje zvokov – se odklopiti od vsega. Vendar je fant vedel, da se mora žrtvovati. Vito je pač spet zamočil. Pravzaprav je želel zamočiti – za sprejem gosta se je prijavil izključno zato, ker je to pomenilo prost šolski dan. Prevelika skušnjava za Vita. Za novega Vita.

Fant je s stola potegnil zmečkan volnen pulover, ki ga je brat podedoval od očeta, si obesil ključ okoli vratu, in se odpravil proti avtobusni postaji.

Med hojo je pogledoval naokrog. Zdelo se mu je, da so ga njegovi prijatelji že izvohali. Da se za uličnimi vogali skrivajo Žalostni Tom in Vili Šibica in Okrogli Tvist in ... in se režijo skoz priprte zobe, kot pes iz risanke, ki so jo vrteli med polčasom košarke. Imeli so prav. Res ni bilo najbolj ugledno čakati na nekakšnega člana pevskega zbora z imenom Rio. Pozor! (Zdaj je že kar slišal privoščljive vzklike tiste trojke.) Na gosta, ki ni prihajal od koderkoli, pač pa iz Nemčije. Fant se je spomnil obrazov zlobnih Nemcev, ki so lomastili po partizanskih filmih. Blond, naduti, brez trohice usmiljenja. V uteho se mu je prikazal še obraz Bate Živojinovića. To ga je za hipec razveselilo. Bata je znal opraviti z njim. Naslednja misel pa ga je dokončno spodnesla. V filmu. Tako je bilo v filmu.

Kaj pa resnični Nemci? Ti niso poznali porazov. Če pa so se že znašli v težavah – v resničnih težavah – potem je za vse poskrbel Dieter Müller. Njegovo ime je govorilo o lanski polfinalni tekmi v Zagrebu, o tem, kako so jih Jugoslovani stisnili v kot, vodili z 2 : 0 globoko v drugem polčasu, igrali lahkotno in domiselno, kar je na koncu vse skupaj delovalo le kot priprava na to, da jih bo Nemčija povozila in potolkla. Nenadoma se je Dieter Müller dvignil s klopi, zdrvel je na teren in ni prenehal zabijati golov, dokler ni na semaforju žarel rezultat 4 : 2. Nemčija je odšla naprej, Jugoslavija pa ... ah, morda nikoli več ne bo imela možnosti za finale. In nenadoma se je Dečku zazdelo, da na avtobusno postajo prihaja prav on, Dieter Müller.



···

Cariniki z našitimi rdečimi zvezdami so nehali pregledovati potne liste. V noči so se porazgubili tudi njihovi nerazumljivi glasovi, ob katerih je za hip pomislila na zakrinkano teroristično druščino, ki se le pretvarja, da gre za nekakšno preiskavo.

Avtobus je zapeljal čez mejo. Tišina se je postopoma spremenila v rojenje glasov, iz sprednjega dela je celo zanašalo petje.

Ona je molčala. Prislonila je lice na steklo, njen pogled pa je nedoločno zdrsel v pokrajino. Nikjer ni bilo mogoče uzreti niti drobca svetle površine. Ni bilo hiš, ne svetilk, ne reklam – sploh nobenih reklam. Kot da bi se s podmornico vozili po dnu morja.

Pot jih je zdaj vodila po ovinkasti soteski, naokrog so bile skale, ožile so se, stiskale, zapirale, prav visele so nad njihovimi glavami.

Tuja dežela, je pomislila. Tako tuja. Zdaj je prav nič več ni moglo odvrniti od misli, da je to, kar naj bi bila nekakšna ekskurzija, pravzaprav najstrašnejša kazenska misija – kadarkoli.

Lahko si je zamislila, kako ima noč požrešna usta pošasti, kako skoznje izginjajo v ... nič.



Potem je vendarle zatrepetalo nekaj svetlobnih točk, potnike je zdramil nekakšen nemir in na stolpnici visoko pod nebom je skozi okno opazila napis SREČNO. Spraševala se je, kaj to pomeni. Že res, da so jim učitelji doma neprestano delili napotke, toda: so sploh sami vedeli, kam so prišli? So oni res kaj razumeli? Ali pa je bil to še en nesrečen pohod v neznano. Še en Drang nach Osten. Saj so tako temu rekli predniki, kajne? No, najbrž res ni bilo smešno, a prav zdaj je ta kljubovalna misel vsaj za hipec pretrgala grozečo verigo dvomov.

Počakala je, da so se ostali zgnetli skozi vrata avtobusa. Izstopila je zadnja. Še dobro, da je niso kar zaklenili vanj. Najbrž ne bi opazili, da je ni, vse do dneva odhoda. Očitno je spet pojedla prašek za nevidnost.

Odtavala je v množico. Nihče je ni ogovoril, nihče se ji ni približal. Seveda. Bila je nevidna. Potem je zagledala transparent s svojim imenom. Napis je držal fant. Bil je manjši od vseh. Mlajši. Ko ga je zagledala, je pomislila: Mein Gott. Mojbog. Zakaj mi to počneš? Reši me.



···

Dieter Müller, kje si? Tako se je spraševal, medtem ko je dvigoval tisti butasti transparent v zrak. Toda nikogar ni bilo, le čudaška punca v dolgem puhastem plašču, ki se je ves čas motala okoli njega. Ne samo to, celo oglasila se je. Zabrundala je nekaj v nemščini. Ni razumel, zato je odkimal je, da ne bi bilo kakšnih nesporazumov.

Ob tem je pomislil, da pogreša Vita. Magari takšnega, kakor so ga zapustili zombiji. V njegovi bližini je bilo vse lažje. Skupaj bi se smejala vsem tem čudnim, zaskrbljenim, bledoličnim obiskovalcem, ki so prišli oblečeni, kot da so na ekspediciji, ki si krči pot na Severni pol. Še verjetneje bi kar z neprimernimi vprašanji gnjavila tovarišico Mirko. Takole pa se je počutil prav izgubljen. V tej temi nisi vedel niti, kdo je Nemec in kdo ne. Strašno. Prav lahko bi pobegnil.

Toda kam?

In kje je bil zdaj ta Dieter? Pardon, Rio.



···

Že tako ali tako je bil videti izgubljen v preširokih kavbojkah. Na njem pa je visel še pulover z izrezom na V, kakršne si nadenejo upokojenci za partijo šaha v parku. Pravi vesoljček, je pomislila.

Poskusila je v nemščini, on pa se je obrnil stran. Nato je preklopila na angleščino. »Čakaš name?«

»Ne,« se je nasmehnil.

»Ah, oprosti,« je dejala. »Samo mislila sem, ker v roki držiš ta napis.«

»Jaz čakam Ria.«

On čaka Ria? Ušla bi. Toda kam? Vse okoli je bilo videti sivo in mračno. Le korak stran so najbrž deklice, kot je ona, namazali na kruh. A tega učitelji niso omenili, čeprav so jih med pripravami na gostovanje zasuli z navodili za primerno obnašanje.

»Jaz sem Rio,« je rekla.

»Kako?« je rekel vesoljček.

»Rio.«

»Ti, Rio? Morala bi biti fant.«

Mein Gott, si je zamrmrala. Prav nič je ni čudilo, da se je to zgodilo. Bila je neopazna. Dokazano. Kdorkoli je že pregledoval spisek udeležencev, se ni ukvarjal z njo. Vsi drugi so našli nekakšno rešitev, njo pa je – proti vsem pravilom – brezbrižno sparil z vesoljčkom. Hotela je poiskati vzgojiteljico Trudi, jo opozoriti na usodno pomoto. A že se je ponovno znašla v zagati. Bila je obkrožena z odraslimi domačini, niti opazila je ni. Kako tipično. Vesoljček pa ... zdaj ji je razložil, da le nadomešča svojega brata, ki pa ni prišel. In ob tem je Rio spet onemela. Ni prišel ... Ker je pozabil? Tipično. V neznanem mestu, v neznani državi, ji je ostal le vesoljček. Tudi to je bilo tipično.



***

Oprtana z njeno prtljago sta prečkala trg, nad katerim je lebdel velikanski spomenik predsednika. Vedela je, da mu pravijo Tito, in že v šoli – med tisto uro o strpnosti – so jo opozorili, da bi bilo povsem neprimerno govoriti o njem. Baje domačinom veliko pomeni.

Poskusila si je predstavljati kip kanclerja Schmidta. Na kateri trg v njihovem mestu bi ga postavili? In kako bi ga prikazali? Med delom v pisarni, sedečega za mizo? Le kako bi to sprejela opozicija? Pa njena starša, ki sta bila zmešana na svobodnjake? In če bi nato izgubil na volitvah? Bi ga odnesli in na podstavek namestili zmagovalca?

Vesoljček ob njej je nekaj mrmral. Slišalo se je kot odlomek skladbe.

»Kako?« je vprašala.

Zamomljal je nekaj, od česar je razumela le besede »Going to California«.

Nato sta se odpravila naprej, po prostranosti trga, do naslednjega spomenika – velikanskih pušk, zaritih s cevmi v zemljo in obdanih z vodo. Z dveh strani so ob njih v dolgih vrstah stali kamniti kvadri, na katerih so bile izklesane stotine imen.

»Kaj je to?« je vprašala.

»Onemele puške.«

»Pa vsa ta imena?«

Pogledal jo je. »Imena žrtev. Padlih.«

Najbrž je to spet spadalo v rubriko: ne sprašuj domačinov. Vseeno je vprašala: »Kdo jih je pobil?«

»Nemci.«

»Ah.«

Mojbog, prevzemal jo je hlad. Mrazilo je vse njeno telo, plašile so jo vse te sence. Stopala je za njim, medtem pa je premišljevala: Kam jo pelje? Na nekakšno sodišče? Je sploh šlo za naključje? Zdelo se ji je, da je vse že dogovorjeno. In kdo bo kamorkoli vpisal njeno ime? Odgovor: nihče.



***

Po stanovanju se je že razlegal imeniten vonj po filanih paprikah. Mama je pritekla iz kuhinje in si ob tem razburjeno popravljala frizuro, nato pa je obstala.

Zajavkala je: »Pripeljal si punco?« Zmajala je z glavo. »Le kdaj ti bom lahko zaupala?«

»Ampak ona je Rio.«

»Rio? Kakšno ime pa je to?« je rekel oče. »Je kdo preveč gledal vesterne?«

»Kaj naj zdaj?« je vprašal fant. »Jo odpeljem nazaj?«

»Molči,« je rekel oče. »Ni čudno, da je prestrašena, ko pa je morala s tabo preživeti vso pot od avtobusne do sem. Poskrbeli bomo zanjo, o vsem ostalem pa jutri.«



···

V stanovanju se je gostil vonj, ki je spominjal na kuhano zelje. Ni razumela niti besedice. Še preden ji je uspelo karkoli izustiti in jo je pograbila panika, so jo že odpeljali v dnevno sobo, pred njo so postavili skodelico s sladkimi paličicami, oče pa je odgrnil prt, pod katerim se je skrivala gromozanska škatla.

»Evrovizijon,« je rekel. Na njegovem obrazu je plaval samozaverovan nasmešek.

Rio se je poskusila nasmehniti. Vendar ni šlo.



···

»Ne reče se tako,« ga je popravila mama.

»Pusti naju,« je rekel oče. »Dobro se razumeva. A ne?« Še enkrat je potrepljal televizijo in se ozrl k Rio. Rekel je: »Gorenje. Televizijon.«

»Television,« je rekel Dečko po angleško.

»Vidiš,« je rekel oče in pritisnil na gumb. »Super slika.«

Rio je prikimala in se umaknila nekoliko nazaj.

Oče je še nekaj časa strmel v televizijo, nato pa jo je pogledal in dodal: »Je malo zamorjena?«

»Najbrž je lačna,« je dejala mama. »Po vsej tej vožnji.«

Oče je potrepljal deklico in jo usmeril proti kuhinji.

»Šporhet,« je tam rekel oče. »Alle machen.«

Moj bog. Kam so me spustili? je pomislila deklica. Usmili se me.

Iz posode je vel neznan vonj. Ni bil povsem neprijeten, a njen želodec je bil zvit v vozel. Ničesar ne bi mogla pojesti. Mama ji je skušala pomagati. Odmaknila je krožnik, ji spekla palačinke. Pojedla je dve, več pa želodec ni dopustil.



***

Fant je skrčen sedel na postelji. V rokovnik, ki je imel na vsaki strani odtisnjene besede Zdravo rjavo, je skiciral podobo v kimono oblečenega moškega, ki išče ravnotežje. Vendar roka ni ubogala. Bežala je, vznemirjena od misli o nočnih ujedah, mrgolečih za oknom.

Vito je v sobo privršal kot sunek vetra. Zleknil se je v posteljo in spregovoril: »Dobre superge ima. Takšnih ne dobiš niti v Trstu.« Njegova roka je izvedla kretnjo.

»Boš?« je vprašal.

Fantu ni uspelo odgovoriti. Prehitel ga je košček žvečilnega, ki je priletel na odejo. Dišal je celo skozi papirni ovojček. Kakor bi se želel umakniti pred mamljivim predmetom, se je fant nekoliko stisnil k steni.

»Ne skrbi, to je le drobna odkupninica,« je dejal Vito. »Njen dedek še ni poravnal vseh računov.«

»Vito,« je dejal fant.

Prežel ga je žgečkljivi občutek rahlega sramu. Zaželel si je, da bi se lahko skril v samoto. Po drugi strani pa je žvečilni tako dišal. Njegov sladki vonj je neustavljivo zalival njegove nosnice. Vendar; kaj naj bi zdaj naredil, ga kar pustil, da se izgubi na smetišču za posteljo?

Odvil je papirček. In začel žvečiti.

»Kako sploh izgleda?« je vprašal Vito.

»Ni tvoj tip.«

»Zelo se ne strinjam. Za zdaj je prav moj tip. Vse na njej mi je všeč. Superge, žvečilne, celo s črnimi Wrangler kavbojkami se lahko sprijaznim. Čeprav bi morale biti plave. Ne, Dečko, motiš se. V resnici je prav moj tip.«

»Oh, Vito.«



···

Iz Rijinega dnevnika: Poročilo iz delovne sobe na koncu sveta. Nekdo se je pravkar nehal sprehajati po stanovanju. Mislim, da je bil to vesoljčkov brat. Brkljal je naokrog, nato pa je vse potihnilo. Ne morem spati.



···

Kot bi se sredi noči v ozračje dvignilo športno letalo in izvajalo lupinge. Tako se je slišalo. Vito je spal. Vito je smrčal. Fant ni mogel spati. Pilot pa je še naprej obračal svojo cessno.



···

Iz Rijinega dnevnika: Nekje na ulici kreha avtomobilski motor. Moj edini spremljevalec, moj edini šepetalec, moj edini zaupnik. Govori, predi naprej. Ne potihni.

Mojbog. Zmešana sem. In to zmešana v mestu, proti kateremu je celo Esslingen – najtišje mesto v vsem zahodnem svetu – hrupen. Halo. Bi lahko kdo vklopil vsaj zvok sirene, ki oznanja peklensko drvenje vozila prve pomoči? Ne? Niti tega ni. Adijo, dnevnik.

Deklica je odložila pisalo, odgrnila rjuho in se bosa pretipala do kavča v dnevni sobi. Tam pred televizijo, zakrito s prtom, je čakala mizica, na kateri je ležala škatlica cigaret. V zraku je bilo veliko nezgrešljivega vonja po dimu. Nihče ne bi smel opaziti, če si bo eno prižgala še ona. Segla je po škatlici, pa se ob tem spet zdrznila. Nekdo je vanjo vse cigarete vložil obrnjene narobe. Oh, nerazumljiva dežela.



···

Sedela je na kavču v dnevni sobi. Videl je njeno silhueto. Kadila je. Fant ni vedel, kako naj jo opozori nase. Opazoval jo je, medtem ko se je lučka v temi krepila in tanjšala. Zakašljal je. Njena cigareta je padla na tla.

»Sranje,« je dahnila.

Fant se je spustil na kolena, pobral cigareto s tapisona. Dvignil jo je in pomolil proti njej. »Ne skrbi,« je dejal. »Fotru se to večkrat zgodi. »Potem ga je prešinilo, da ga ne razume. Moral bi tole povedati v angleščini – a saj sploh ni bilo pomembno. Molčal je in še malo privzdignil gorečo cigareto.

»Na,« je rekel.



···

Kaj tukaj počnejo z Nemci, ki ponoči ropajo po dnevnih sobah? Jih odpeljejo na velikanski trg, tja pred spomenik z žrtvami? Ali pa jim z žarečo konico vžgejo odtis v obraz? Očitno to drugo. Vesoljček se ni odmaknil, še naprej je molel cigareto proti njej.

Vidim, je pomislila. In priznam. Vem, da sem jo izpustila. Vem, da je padla iz moje roke. Priznam zločin. Vdam se. Kaj hočeš? Kaj moram storiti?

»Take. Vzemi.« To je vesoljček izrekel v angleščini. Razumela ga je.

Deklica je stegnila roko in preprijela cigareto.

Mojbog. Prva noč in že zalotena, je pomislila.



···

Obsedela sta v tišini.

Pa zdaj? O čem se lahko pogovarjaš z vesoljčkom, ki živi onstran železne zavese? Pomignila je proti nemi škatli sredi omare. Rekla je: »Včasih takole ponoči gledam televizijo.«

To je bilo čudno, da je fant kar zazijal. Ponoči? Zakaj bi kdo gledal televizijo ponoči? »Ni programa. Ponoči ni programa.«

Ni programa? Deklica se je zazrla v prt, ki je prekrival televizijo. Bog, kam si me odložil? Bog, zbudi se in me vrni tja, kamor pripadam. Tam je res pekel, ampak v njem vsaj obstaja nočni program.

»Ne skrbi,« jo je potolažil fantič. »V nedeljo bodo spet vrteli Valter brani Sarajevo. Partizanski film. Kot vestern.« Predahnil je. Skoraj ga je zaneslo. Kaj naj ji reče zdaj? In Bata Živojinović bo brez milosti – ampak pravično, saj je vedno pravično – obračunal s krvoločnimi Nemci! Boš videla, kako bodo cepali. Kot muhe. Ne, to ni bilo primerno. »Že prej,« je nadaljeval, »v petek, pa bo na sporedu Jean-Paul Belmondo. Avantura.«

V petek bo na sporedu avantura, je pomislila deklica. Kaj pa dotlej? Kako so ji lahko tako hladnokrvno podtaknili svet brez televizije? Kaj pa video? Če že ni televizije. A v tem prostoru se je misel kar razblinila. Video. Ne obstaja.

»Kaj potem počneš ti?« ga je vprašala. »Mislim, če se slučajno zbudiš ponoči.«

Fant se je stegnil pod mizo.

»Rišem,« je dejal in ji pokazal list papirja, ki ga je izvlekel. »Rišem, če ne morem spati. Ali med tednom, kadar drugi program ne dela.«

Preslišala je to o drugem programu. Na medli belini je namreč pravkar prepoznala obris nekakšnega bojevnika.

»Kdo je to?« je vprašala.

»Brusli.«

Čakal je, da se mu bo smejala. Od daleč se je ozrla proti skici.

»Proti komu se bori?«

»On pride v Rim k svoji družini, ki ima seveda kitajsko restavracijo. Nikogar v vsem mestu – ne v vsej državi, ne na vsej celini – ne pozna razen njih. Sami so, okoli njih pa milijoni domačinov. Ne vem, ali si lahko to predstavljaš.«

Pravzaprav si je deklica lahko predstavljala, kako je biti sam v tujem mestu. Daleč proč od Kitajske – v kateri je mogoče vladala zmešnjava, ampak si bil tega vsaj navajen.

Prikimala je.

»Si? Dobro. Ampak Brusli obvlada veščine. Dihanje, gibe, posebna orodja. Do zob oboroženi zlikovci oblegajo restavracijo, grozijo, razbijajo ... vendar njega ni strah. Nikoli ga ni strah.«

Ne? Ni ga strah? Deklica je pomislila, da bi se tega lahko malo nalezla od Bruslija. Zazrla se je v papir. Z iztegnjeno nogo je vodoravno ležal v zraku. Kot da v njem ni težnosti.

»Je to vzeto iz boja s temi zlikovci?«

»Pravzaprav ne. To je iz drugega filma.« Dečkov glas je zastal v rahli negotovosti. V njegovih mislih se je prikazala scena. »Nisem ga videl. Bil sem še premajhen, ko so ga vrteli. Toda videl ga je Vito. Opisal mi je vse podrobnosti, tako da si ga lahko predstavljam.« Potipal se je po čelu. »Ne razmišljaj, čuti.«

»Morda imajo ta film na videu.«

Deček je prikimal. Kar tako, saj ni razumel besede. Video. Sklenil si jo je zapomniti. Zapisati v rokovnik za kdaj drugič.

Medtem je Rio s pogledom še enkrat obplula obrise črt na papirju. Medlo se je spominjala nečesa v zvezi z Bruslijem. Ja, nekakšne nesreče, v kateri je ta kitajski igralec zares umrl.

»Žalostno,« je rekla Rio.

»Kaj je žalostno?« je vprašal fant.

»To z Bruslijem. To, da mlado telo nenadoma preneha dihati. Da celice nenadoma ostanejo brez hrane, brez prekrvavitve – circulation – in odmrejo. Die out. Žalostno je, da tako mlad človek umre. Da sploh kdo umre.«

Nekaj angleških besed je slišal prvič, toda razumel je pomen. Ker je šlo le za nekakšen prevod njegovih skritih misli. Takšnih, ki so se včasih zataknile v njem kot pokvarjena plošča. Gosta, nasičena tišina je legla med njiju. Iz nje se je spet porodila podoba vseh tistih vampirjev, ki v tej noči prežijo na žrtve. Preganil je list v svojih rokah. Osredotoči se, je slišal Bruslija. To te bo izvleklo iz neznosnosti. To bo pregnalo plenilce. Ubogal je.

»Saj ni umrl,« je rekel fant.

Dekličine oči so se zalesketale v temi. »Ni?«

»Menda ne misliš, da je tako enostavno,« je rekel fant. »Ne pozabi, da je to vendar Brusli. Vse skupaj je le starodavni kitajski trik. Začasno zaustavljeno dihanje. Navidezna smrt. Njihovi bojevniki to znajo. Nekega dne – ko bo res potrebno – se bo prebudil.«

»Se bo?«

»Bo.«

»In ne samo to ...«



***

Med šolskim odmorom naslednjega dne so cvilili stoli, udarjala so vrata, razred je prekril hrumeč oblak zvokov. Deček je stal ob oknu, v mislih oddaljen od ostalih. V njem so odzvanjali utrinki nočnega pogovora z deklico. Nekako zabrisani, obdani s sencami, napolnjeni z nerazumljivo bližino. Kot bi se pripetili nekomu drugemu. Kot sanje.



···

Dan je preživela s svojo skupino. Obiskali so občino, se naposlušali govorov, odpeli nekaj izbranih pesmi. Medtem so si njeni sovrstniki vneto izmenjevali vtise o čudaških gostiteljih. Neprespana je vse to večinoma preslišala. Ko je spremljevalka Trudi izvlekla spisek in se počasi primaknila do nje z vprašanjem »Rio, vse v redu z gostiteljico Vito?«, je odgovorila s kratkim »Ja!«.

V njej so se pretakali odsevi noči. Šumenje v stanovanju, pa vesoljček v dnevni sobi in prt, ki je prekrival televizijo. Bilo je, kot bi se pripetilo komu drugemu. Kot sanje.



***

Zvečer ji je Dečko razkazoval zbirko plošč. Bijelo dugme, Indeksi, pa ... Ko sta prišla do ovitka Zeppelinov, je ona rekla nekaj o koncertu. Odsotno ji odvrnil, da to ni koncertni album. Ampak studijski. Mreže njegovega spomina so ob dotiku ovitka že oživljale dneve in tedne, ko je Luther ta predmet, to ploščo zasledoval kot lovec, kako je menjaval predmete – tudi očetove –, nastavljal vabe, se mu približeval, dokler ga ni končno ujel. »Ni sposojen. Moj je.« In potem ga je prinesel. Tedaj, ko njegovega telesa še niso zavzeli zombiji.

Dečko se je zdaj zdrznil. Ob nenavadni obiskovalki je skoraj pozabil na zarezo, ki je tako pekla v jesenskih večerih. Kot da bi se okoli nje širilo magnetno polje, v katerem so pomembne in nepomembne stvari dobivale drugačne vrednosti.

»Ampak bila sem na koncertu.«

»Bila si ...« je prikimal. Končno pa ga je zadelo. »KAJ? Bila si KJE?«

»Na koncertu tega benda.«

»Na koncertu ZE-PPE-LI-NOV?«

Prikimala je.

On pa je osupel spoznal, da je strmoglavil v tisti neresnični prostor, ki je nastajal v njeni bližini. Izvleklo ga je šele drdranje, ki je trgalo bobnič. Ni bil presenečen. Kje pa. To, da se je nekomu prav zdaj prilepil prst na zvonec, je prav sodilo k temu trenutku, ki se je le navidezno odvijal na planetu Zemlja. Kakor so Zeppelini tudi le navidezno prejeli človeško obliko. Oddrsal je po poltemi in odprl vhodna vrata. Niti to ga ni presenetilo, da je za vrati zagledal trojko legendarnih – Žalostnega Toma in Vilija Šibico in Okroglega Tvista. Tako ali tako se mu je zdelo, da prisluškujejo vsemu.

Njihovi obrazi so bili spačeni od nasmeškov. »In?« so rekli.

»Kaj, in?«

»Nas ne boš povabil naprej?«

»Zmanjkalo je cedevite.«

»Saj lahko pijemo tudi fla-vor-aid. Ni se ti treba skrivati. Slišali smo.«

»Kaj?«

»Ne seri. Da je prišla Nemka.«

»Lahko, da je res,« je odvrnil, »ampak to še ne pomeni, da se morate režati kot pečene mačke.«



···

V sobo so skupaj z njim prisopihali še trije vesoljčki. Z odprtimi usti. Posedli so okoli nje v polkrogu. Postalo ji je neugodno. Njihove oči so se pripele nanjo in se niso več odmaknile. Kot da gre za zaslišanje.

»Povej vse,« je rekel okroglolični fant.

»O čem?« je vprašala in pokrčila kolena k sebi.

Oni so se približali še malo bolj. »O koncertu. Saj si bila res, kajne?«

Na koncertu? Na Zeppelinih? Bilo ji je bedno. Pa ne zaradi same muzike, to ne. Pač pa zaradi tega, kako je prišla do nje. Starša sta jo skoraj silila na te koncerte – hodila je z njima, v resnici pa si je želela, da bi bili vsaj en večer skupaj doma. Ko je maloprej opazovala vesoljčkovega očeta, kako je spal na kavču, pokrit s časopisom, brezskrbno kot dojenček, si je rekla, da je to imenitno. Zaželela si je, da bi vsaj enkrat v takšni pozi zagledala svojega očeta. Tako pa se je vračal pozno zvečer, kadar seveda ni bil na službeni poti. Skoraj ga ni videla. In potem ko ga je videla, ji je pred nosom pomahal s kartami za koncert. Da bi jo odvlekel v množico, kjer se bo spet razpustila v neopaznost. Zdelo se ji je, da je bil prav to namen. To in pa nekakšna podkupnina za vso odsotnost, za vse ure, preživete z varuško. Ja, bedno, tako je bilo. Skoraj je to izustila, a prehiteli so jo lačni obrazi. Zevali so pred njo. Oblizovali so si ustnice, strmeli vanjo.

»Povej. Si bila res? Kako je bilo?«

»Bilo je ...« je začela.

Obmolknila je, da bi premagala svoje nezadovoljstvo.

»Super?« je rekel prvi.

»Fantastično?« je stopnjeval drugi.

»Rio, kako ... kako je bilo?«

To zadnje je izrekel vesoljček. Pogledala ga je. »Blazno vesoljsko,« je dejala.

Spomnila se je pevčevih kodrov. Stresali so se. Tako divje.

»Ne morem opisati drugače,« je rekla. »Bilo je preprosto kul.«

Drug drugemu so prikimali. Čeprav je v glavi vsakega izmed njih v oblačku zažarela beseda. Kul? Kaj je to pomenilo? Zagotovo nekaj, kar si lahko uporabil le ob opisu Zeppelinov. »Kul ...« so rekli, da bi si besedo bolj vtisnili v spomin. Da bi jo vžgali vanj. Za vedno.

Pa vendar je iz svojega spomina zares lahko izvlekla trenutek, ko se je njeno nezadovoljstvo porazgubilo, ko sta se osamljenost in jeza nekako spojili z glasbo, ko je v hrupu našla svoje pribežališče. Dodala je: »Bobnar ...«

»Bonzo,« so jo popravili.

»Bobnar je tolkel, kot da odpira velikanska vrata v neznano pokrajino. Kot da želi proč od tu, na drugo stran.«

»Sem ti rekel? Bonzo je največji.«

»Ampak ni ostal sam. Kitarist ...«

»Page,« so jo popravili. »Jimmy Page.«

Nadaljevala je. »On je igral kot čarovnik. Črni angel ... In potem je napočil trenutek, ko so se vrata odprla. Nenadoma je vse ostalo pozabljeno.« Tako je bilo, dokler ji ni mama začela meriti temperature. Toda tega ni omenila – niti ni nameravala. Raje je vstala. In dejala: »Pevec pa se je zvijal takole. Kot da ga je ugrabila tuja sila. Ampak njegov glas ...«

Nikoli doslej je ni nihče takole poslušal. Morala je torej pripotovati na sam konec sveta, da je nekomu nekaj pomenila. Poslušali so jo kot boginjo. Dodala je: »Je pa še ena stvar. Kitarist –«

»Page!«

»Kitarist Page zamenja kitaro ...«

Poslušali so jo, srkali njene besede, postavljali vprašanja, vse dokler ni v sobo vstopila mama. In skupaj z njo še delegacija ostalih mam iz bloka. »Dovolj za danes ... Saj boste imeli čas še jutri.«

Vili Šibica se ni strinjal. »Jutri?« Slišati je bilo, kot da ne razume časovnega okvira. Tudi Okrogli Tvist je nasprotoval. »Jutri?« Morali so jih skoraj odvleči domov.



***

Ogrinjal ga je žamet izginjajočega dne. Skrčen v postelji, s hrbtom prislonjen ob steno je v rokovnik pisal nekakšno izmišljeno zgodbo.

Narisal je niz sličic. Začetne so bile zelo šrafirane, zelo mračne – v temini se je komaj uzrla človeška podoba. Bil je Brusli, utrujen od vsega. Čutil je, kako ga moči zapuščajo, kako njegovo telo ni več gibčno kot nekoč, njegovi udarci niso več streljali in zadevali. Nasprotnik je postajal neviden. Skrit v mraku. Od samega obupa je Brusli oslepel sredi svojega mesta. Kopnel je. Sam. Brez upanja. Obletavali so ga vampirji, ga zagrinjali s svojo senco.

A nato ga je prebudila neznanka. Prispela je iz daljnih krajev, prečkala trinajst rek, prestopila več mej. Njena beseda je padla kot sončni žarek na sivo, zdrobljeno, izsušeno prst duha. Zbral je moči in se dvignil. Odprl je vrata, ona pa ga je spremljala. Ob njej so njegove oči spet spregledale. Mesto okoli njega se je prebudilo, spremenilo. Čez stare, razpadle steze so se razlile nove barve. Kjer so se prej bočile ograje, so se odprli prehodi. Kjer se je počutil izgubljen v mraku, so se prižgale luči – razsvetlile so tisoč poti. Njena bližina ga je napajala. Bila je tako drugačna, pa vendar ne tuja. Zakaj je bilo tako? Ker se je izkazalo, da je njegova davno izgubljena sestra.

Kako ji je bilo ime? R. Preprosto. Njegova sestra. R., odmev sreče, za katero je Brusli – ta osamljeni kitajski mladenič – doslej mislil, da je le utvara. Spet se je lahko boril. Spet je lahko ščitil nemočne in nedolžne.



Zmotili so ga zvoki iz predsobe. Dečko je hitro stlačil zvezek pod jogi in ugasnil luč. Vitovi koraki niso zastajali. Bližali so se, napolnjeni s ciljem. Ta se je uresničil z njegovim odsekanim padcem v posteljo.

Posteljnina je zašumela, nato se je iz teme izvil njegov glas. Rekel je: »Ne delaj se, da spiš.«

Dečko je odvrnil: »Saj se ne.«

»In? Si že zvedel, kakšen avto vozi njen stari? Bemveja ali mercedesa?«

Dečko je odgovoril z molkom. Zdelo se mu je tako nedostojno.

»Ah, res nisi v nobeno pomoč. Ne ločiš bistvenega od nebistvenega. Lahko noč.«

Slike popoldneva so odmevale v Dečku. Zvijale so se kot Jimmyjeva kitara v Dazed & Confused. Izstopale so besede, opisi, pa spet ton njenega glasu, pa njene poteze, pa njeni gibi. Moč teh podob ga je silila, da bi to delil, se s tem nekako osvobodil. Njegove ustnice so se kar samodejno sprožile.

»Veš, da je bila na Zeppelinih?«

Nič, le tišina. Vito je že spal. Vsaj tako je mislil, dokler ga ni nekaj zadelo v nos. Papirnata kroglica. Izstrelek iz Vitove postelje.

»Kaj praviš?« je vprašal Vito. »Da je bila na pravih Zeppelinih?«

A že se je fantu zazdelo, kako je povedal preveč. Kako se o tem ne bi smelo govoriti, le občudovati, občudovati ...

Fant je zamrmral. Mhm.

»Nemka je bila na Zeppelinih,« je dejal Vito. »Zanimivo, ne? Saj zato pa so izmenjave. Da spoznamo kaj novega, da nas kaj preseneti, da ...«

Moron, je pomislil Fant. Tako razmišljanje je bilo vendar krivično. Pravkar slišane besede so se prevalile vanj. Obtičale so kot kamni, ki so skušali pod sabo pokopati vse mehkobe dneva.

Komaj je odlomil iz sebe vprašanje. »Veš, Vito,« je šepnil, »včasih so me obšli dvomi, ali Jimmy Page sploh obstaja. Se tebi to ni nikoli zgodilo?«

Odgovora ni bilo. Vito je spal. Karkoli je nosil v sebi, je ostalo ovito v molk. In smrčanje.



***

Iz Rijinega dnevnika: Dnevnik! Malce omotična sem se odpravila iz sobe in pred kopalnico sem ga zagledala! Koga? Fanta z dolgimi, valovitimi, črnimi lasmi in kostanjevimi očmi. Mojbog, kakšnimi očmi.

Rekel je: »No, jaz sem Vito. Tvoj gostitelj.«

Zašepetala sem svoje ime, pa ob tem tako nerodno odmaknila glavo. Najbrž zraven še zardela. Kar zmrazilo me je po telesu. Po resnici povedano: to se mi ne zgodi prevečkrat. Vsaj zadnje čase ne. To je občutek, ki ga poznam že dolgo, skoraj od nekdaj, le da se z leti krepi. Občutek, ki greje. Ki sproži strah, da se bom izgubila. Toda, punca, ta strah je nekako bolj živ od vsega, kar sem občutila v zadnjem času. Želim si več takšnega strahu.

Dnevnik, zdaj se pretvarjam, da nekaj pospravljam v sobi, on pa ropota v kuhinji. Prevrača krožnike in pribor ali karkoli in pravi: »Hej, moja gostja si, pridi na zajtrk.«



···

Iz Rijinega dnevnika: Dnevnik! Sem nazaj. Spet se pretvarjam, da nekaj pospravljam. V resnici pa komaj diham. Neverjetno. Koliko masla je pojedel. Moralo bi se mu že ustaviti srce, na njem pa ni niti grama sala. Ima smer. Z vsakim gibom jo izraža. Nikoli doslej nisem videla fanta, ki bi imel tako jasno izraženo voljo. Ni samo odločnost. Bolj je ... nekakšen globlji načrt. Razumeš? Ne vem, kako bi to opisala. Kot Robert De Niro iz Taksista. Preden se mu je čisto sfrkalo in si je obril glavo, seveda.



***

Razgrinjala in spet zlagala je svoje jopice, kot da ima neki smisel. V resnici pa je sanjarila. Nenadoma se je zdrznila. Opazoval jo je. Naslonjen na podboj. Takole predrzno. Kot da je to njegova soba. Saj je bila, ampak ne zdaj. A na vse pomisleke je pozabila, ko je slišala njegove besede:

»Kaj praviš na malo vožnjo?« je vprašal.

Vožnjo? Pomislila je, da vendar še ne more imeti izpita. »S čim?«

»Z motociklom,« je odgovoril. »S suzukijem.«

S suzukijem? Bleknila je: »Ne izgledaš kot fant, ki ima suzukija.«

»Saj ni moj. Očetov.«

A? »Nimam čelade,« je rekla.

»Ne potrebuješ. Jaz bom poskrbel zate.«

»Zmenjeni smo s skupino. Vajo za nastop imamo.«

»Kaj pa krepitev mednarodnih vezi? Kdo bi si upal preprečiti kaj takšnega?«

Nasmehnila se je. Ampak zakaj se je tako trudila poiskati izgovor? Kot da jo bo kdo v skupini pogrešal? Jo je kdaj kdo zares pogrešal?

Ob tem je na rami začutila njegov dotik. S tresočimi se nogami je odšla za njim. Sledila mu je po stopnicah. Pred blokom ji je pokazal, naj počaka, on pa se je odpravil v garažo.

Rio ni dvomila, da je tole sodilo v rubriko popolnoma nespametno. Mama bi doživela serijo živčnih zlomov, oče bi izvajal salte na trepalnicah. Toda v njenem življenju je bilo tako malo vznemirljivih stvari. Popravek. Nobene vznemirljive stvari, ki bi res pripadala njej.

Nato so se garažna vrata odprla. Smrdelo je, hrumelo, dim se je širil v oblaku. Ko je izpeljal iz oblaka, ga je zagledala. Sedel je na spaki, nečemu, kar ni bilo ne kolo ne kosilnica za travo. Prav res ga je poganjal na kolesa.

»Greva, bejbi,« je dejal.

Prisedla je, in ko ji je veter zapihal skozi lase in sta se spustila po bregu navzdol, se je nenadoma vse obrnilo. Kot da so vsi problemi ostali za njo.

Spomnila se, kaj piše na bloku, visoko nad mestom: SREČNO!



···

Rada imam to mesto na koncu sveta. Rada imam vesoljčka in vse te trčene ljudi, katerih kolo časa se vrti drugače. Vozijo smešne stoenke, pri tem pa se jim ne mudi in svojega časa ne preživljajo v trgovinah. Neverjetno. Oni zares svet vidijo drugače. Mi pa ... in naši starši ... kako se utapljamo v nepomembnostih. Kam drvimo? Zakaj si ne vzamemo časa? Kdo nas žene? Ah. On pa se smeje. Smeje.



···

Ob vrnitvi v skupino jo je Trudi opazila. Kar prežagala jo je s pogledom. Rio se je le nasmehnila. Tako. Za vse trenutke neopaženosti. Odkod je to sploh potegnila? Kot bi se nalezla Vitove samozavesti.



***

Ko se je Dečko po šoli vrnil domov, je bila soba polna. Sredi nje je Vito sedel kot kakšen turški paša. Rio je s prekrižanimi nogami sedela ob njem in pripovedovala o Zeppelinih, pa o nekakšnih samopostrežnih restavracijah, kjer so ljudje sami vračali pladnje, pa o ... Gostje so poslušali, prihajali in odhajali, vse dogajanje pa je tiho, s pogledi in komaj opaznimi kretnjami usmerjal Vito. Sedežni red je bil strogo pod njegovim nadzorom. Nič se mu ni izmuznilo.

Enkrat vmes je Dečko dvignil telefon. Na drugi strani so bili Žalostni in Šibica in Tvist.

»Zakaj niste prišli? Bili smo zmenjeni.«

»Smo. Ampak vrgel nas je ven. Ni dovolil, da vstopimo.«

»Kdo?« je vprašal.

»On. Vito.«

»Vito? Tega ne bi naredil. Saj ve, da sta moja prijatelja.«

»Pa je naredil.«

»Je?«

Dečko je odložil slušalko in skušal izbezati kaj prostora na svoji postelji, ki se je upogibala pod težo štirih Vitovih sošolcev in sošolk. Ob tem ga je Vito ošvrknil z očmi. Kot da je zašel na tuje območje. Kot da ga ni prepoznal in je samo v napoto. Bratova bolezen pa je bila očitno močno nalezljiva. Tudi njene oči ga niso opazile. Tudi od nje je ostal le nadomestek. Kar je bilo videti resnično še včeraj, se je izkazalo za fatamorgano.

Dečko se je zasukal in se odpravil v varno cono – na stopnišče k prijateljem.



***

Toliko časa sem si želela pozornosti, nato pa me je njen presežek dotolkel. Vse, kar sem zlahka izrekla v vročici preteklega dne, me je zasledovalo – zdaj pa se je ta gmota kot plaz spustila name. Med pevskim nastopom v Kulturnem domu je kar požiralo tla pod mano, zdelo se mi je, da se oder maje in me poskuša zvrniti. Toda on je spet deloval kot balzam. Pričakal me je v avli in me odvedel proč. Na suzukiju s pedali.

»Kam greva?« sem vprašala.

»Na jezero,« je dejal.

V mojo utrujenost je posijala sreča. Zdelo se mi je, da bova skupaj – da se začenja novi del nanizanke, pomembna epizoda, ki se odvija pod naslovom Zbližanje. Vrvež se umakne, stranski igralci zapustijo sceno, pod lučmi ostaneva le midva. Tako sem sanjarila, medtem ko je motor poskakoval čez granitne kocke. Oprijela sem se ga, pod tkanino čutila njegovo vitko telo. Imela bova drug drugega. Čas zase. Za nikogar drugega.



Pod kolesi je zaprasketal pesek, spustil je plin in hreščanje motorja se je stišalo. Bližala sva se jezeru, pa tudi dimnikom, ki so nebo zasipali z neskončnimi zavesami dima. Iznenada so se izza vresja dvignile štiri postave. Trije fantje in punca. Vito je zapeljal k njim. Fant, ki je imel v ustih zataknjeno skoraj dogorelo cigareto, je bil očitno glavni. Medtem ko je ogovoril Vita, so ostali le nemo pogledovali proti njemu.

Ujela sem besedo »Zeppelin« in Vitovo prikimavanje. Naslednja beseda, ki sem jo iztrgala iz nerazumljivosti, je bila »Mercedes«. Vito je sestopil z motorja, me objel in zašepetal: »Pripoveduj jim. Povej vse o Zeppelinih. Povej jim tudi, kje je tvoj oče dobil karte.« Ob tem me je potisnil naprej.

»Nisem razpoložena za to,« sem rekla. »To lahko preložimo na kakšen drug dan. Rada bi odšla.«

Odkimal je. »Ne razumem,« je dejal.

Nisem mogla verjeti. Kako me ni razumel? Česa ni razumel? Še enkrat sem ponovila: »Nočem ostati tu.«

Odkimal je in se v zadregi nasmehnil njihovemu vodji. Ta se mi je približal. V njegovi sapi sem zavonjala pivo. Oddaljila sem se, on pa je stegnil roko in me zgrabil za ramo.

»Mercedes baby,« je rekel.

»Kako?«

»Tvoj očka ima torej mercedesa,« je rekel fant. »Torej si mercedes baby.«

Nisem odgovorila, le odmaknila sem se k motorju. Vito je prišel za mano. Začel je razburjeno govoriti o tem, da se ne morem več kar tako povleči nazaj. Zdelo se mu je prepomembno. Kot da bi šlo za nekakšen nastop pred zelo posebnimi gosti. Želel je napraviti vtis nanje.

»Utrujena sem. Vrniva se v mesto. Tole mi ne ugaja.«

Ni se ustavil, prepričeval me je, sama pa sem se odmikala in zapirala vase kot školjka. To ga je le še bolj spodbudilo. Tresel me je za rame in po meni so tolkle kepe njegovih besed.

»Misliš, da vam Müller daje pravico do vsega? To misliš?«

V metežu sem komaj zaznala nesmisel njegovih izjav. Kakšen Müller? Učitelj Müller? Nikakor mi ni bil všeč, pa tudi na izmenjavi ni bil – nisem razumela, kaj ima on s tem.

Divjal je naprej. »Misliš, da ste nas premagali? Niste. Samo nismo hoteli več igrati z vami, ker ... ker nam je postalo dolgčas. Idiotski tekači brez občutka.«

Besede so bruhale iz njega. Nisem poslušala, le to sem prepoznala, da ni šlo za leto 42, ampak da je moja država – Nemčija – premagala njihovo – Jugoslavijo – v neki nogometni tekmi. 4 : 2 je bil končni rezultat. In neki Dieter Müller je zabil tri gole.

Zadrževala sem solze, on pa je rinil naprej. O tem, da mi manjka spoštovanja. Da sem samo razvajena očkova deklica. Da so Švabi izgubili vojno.

»Mercedes me ne more kupiti, razumeš? Ne mene, Vita. To odnesi v Nemčijo in povej vsem. Tukaj smo ponosni ljudje, ki jih ne moreš kupiti.«

Klinc vas gleda, sem pomislila. Neprestano o teh ponosnih ljudeh. Kaj imajo te žalitve s ponosom?

»4 : 2!« sem se zadrla. Klinc gleda pravila strpnosti. »4 : 2!«



***

Med vožnjo nazaj ni govoril. Sama se ga nisem dotikala. Mimo mene so drvele zgradbe, ki jih nisem prepoznala. Ustavil je pred blokom. Sestopila sem, on pa je brez besed odpeljal.



···

Ležal je na postelji. Z ulice se je dvigovalo naraščajoče brnenje, ki so ga vmes prekinjali poki. Nezmotljivo je slišal zvok fotrovega poniekspresa. Vito in ona. Fant se ni dvignil. Iz te igre je itak izpadel. Iz katere pa ni?

Potem se je pokanje začelo oddaljevati. Očitno sta odpeljala v naslednji krog. Zabava se še ni končala.



···

Priznam, naredila sem napako. Popustila sem svoji – kako se temu reče? – nečimrnosti. Želela sem le, da bi me kdo opazil, me poslušal, me sprejel. Želela sem narediti vtis. Podarjena pozornost me je zaslepila. Uživala sem v njej, si ustvarila izmišljeno sliko o sebi, o njih. A v resnici sem zanje pomenila le trofejo, le njihovo zgodbo. Nekaj izmišljenega v izmišljenem mestu v izmišljeni državi.

Vse tukaj je izmišljeno. Ti ljudje, njihov ponos, njihovo življenje brez mercedesov. Bratstvo in enotnost. Solidarnost. Pa tisti napis SREČNO, ki visi nad mestom. Le vzporeden svet, ki so si ga izmislili, da bi se pretvarjali sami pred seboj. V resnici pa hlepijo po avtomobilih s trikotnim znakom na pokrovu motorja, pa po naših žvečilnih gumijih, pa po papirnatih orlih v naših žepih. Bolj kot bomo mi Nemci kadarkoli.

Rio, kaj pa pravila strpnosti, o katerih so ti pridigali pred odhodom?

Briga me zanje. Res. Naj si jih Müller – napačni Müller, učitelj Müller, ne Dieter – in Trudi in drugi vzgojitelji zataknejo kamorkoli. Hočem resnico, ne pa pravil, s katerimi domačine le podpiramo pri zatiskanju oči.

Poglej jih. Vse, kar jim lahko rečem, je 4 : 2. Zakaj me tako gledate? Dobili ste, kar ste iskali. 4 : 2. Bebci v razvlečenih puloverjih z V-izrezom. 4 : 2. Sprejmite to, če lahko. 4 : 2 za nas, za naš svet. Ah ... Mojbog, če to ni konec vsega. 4 : 2? Ponavljam izid tekme, ki je sploh nisem gledala. V kateri je gole dal neki Müller, za katerega sem prvič slišala pred eno uro.



Zabobnelo je. Razlegla se je sirena. Vlak. Tulil je in zavijal in kovina je ječala. Jeklena kolesa so se neusmiljeno vrtela. Mlela so. Vse pod njimi je izginjalo, se zdelo drobno. Z neba so se usipale dežne kaplje. Zalivale so ji obraz, deklica pa si je zaželela, da bi izdihnila. Da bi se njeno dihanje preprosto izteklo.



***

V vhodnih vratih je zaškrtal ključ. Vito se je izgubil v kuhinjo, kjer je stikal po policah, in začel prazniti vsebino hladilnika. Dečko ni želel nobenega stika. Neslišno se je umaknil na balkon. Le prikazal se je, pa je od spodaj že prineslo čudno cvrkotanje. Ni bila papiga. Niti napihnjena nosečnica. Samo Žalostni, ki je stal pod napuščem z žogo, spravljeno pod majico.

»Si vedel, da tudi Nemci jočejo?« je rekel. Slišati je bilo kot novo čudežno odkritje profesorja Baltazarja. Ob tem se je Dečko še namuznil. Toda potem je Žalostni dodal, da je Nemko videl za blokom. Hodila je. Sama. Ne, niso bile le dežne kaplje. Bila je objokana. Kam je šla? Nekam proti postaji. Ja, železniški postaji.

Kot zmešan je Dečko stekel čez stanovanje. Preveril je. Njenih superg v predsobi res ni bilo. Preveril je še za vhodnimi vrati. Le hodnik v svoji zevajoči praznini.

»Kaj se je zgodilo?« se je zadrl proti stranišču, kamor se je zdaj zatekel Vito. Potolkel je po vratih. »Odpri. Odgovori. Saj je nisi kar pustil?«

»Pustil? Prav lahko bi jo. Moral bi jo. Ampak sem predober človek za kaj takega. Imela je dostavo na dom.«

»Ni se vrnila.«

»Najbrž je zašla kje na dolgi poti od poštnih nabiralnikov do drugega nadstropja. Si lahko misliš? Mogoče bi za Švabe morali v bloku namestiti smerokaze?«

»Vito, ne zajebavaj me. Res je ni.«

Vito je odpahnil vrata. Zamrmral je: »Se bo že našla. Če ne prej, jo bodo zaustavili na meji. Dobre graničarje imamo.« Nato pa je mimo Dečka počasi, z zanesljivimi koraki, odšel v njuno sobo. Pod njegovo težo je postelja zastokala.

Dečko mu je sledil. Stiskal je pesti, v grlu je čutil cmok. Vito pa je mirno ležal na postelji, mu vračal pogled in mu rekel: »Kaj noriš? Saj je samo razvajena Švabica.«

»Ti, tam dol,« je iz sebe stisnil deček. »Ne vem, kdo si. Nekoč sem imel brata, potem pa sem ga izgubil. Ti, tam dol, kdo sploh si?«



***

Zunaj je divjal naliv. Dežne plahte so se zlivale z neba. Dečko je stekel proti progi. Strahovito je cvililo, treskalo, tulilo. Vlak je vdiral, paral je vhod v mesto. Zvoki, oblike, sence, vse je razpadalo v eno samo mračno zlitino. Bila je dežela vampirjev. Črne kepe strahu, panike, nemoči so švigale skozi zrak. Zadevale so ga, se zaletavale vanj, ga potiskale nazaj. On pa se ni ustavljal. Ni se ustavljal, prebijal se je skozi vodno zaveso, naprej ob progi. Sirena, grmenje, neusmiljeno vrtenje jeklenih koles. Nje pa ni videl. Nikjer.

Slednjič se je gromozanska jeklena masa ustavila. Zakrila mu je pogled, zato se je sklonil pod njo. Zadaj, tam za robom zgradbe je zagledal črno-rožnato liso. Obuvalo. Njena superga. Zaklical je njeno ime, preskočil tire, stekel, še enkrat zaklical njeno ime, obšel postajni vogal in ... tam ob sajasti steni železniškega poslopja ... jo je našel.



Hotel ji je reči, da je nor od veselja, ker jo spet vidi; da je resda premočena, stisnjena v kot, a živa. ŽIVA!

Dejal pa je: »Tu si.«



Najprej je pomislila na prisluhe. Nato se je iz dežja dvignila postava. Vesoljček. Premočen, nekako še drobnejši kot po navadi. Hotela mu je priznati, da je sedela tukaj, se smilila sama sebi in si vztrajno prigovarjala, da itak ne bo nikogar – da bodo vlaki prihajali in odhajali, pa je nihče ne bo opazil, nihče pogrešal. Ne tu, ne v Nemčiji, ne kjerkoli. Hotela ga je vprašati, kako jo je našel, pa ga opomniti, naj se vendar umakne z dežja, nikoli ni prepozno. Saj jo je vsaj malo pogrešal, kajne?

Rekla pa je: »Kaj bi rad od mene? Poberi se.«



Marogaste sence so se risale po njenem obrazu. Polzeča solza je na licu puščala sled nečesa umazanega. Vampirji pa so krožili, čakali na pojedino, na sesanje. Dečko je skoraj podlegel temu, kar je videl, kar je slišal. Stopil je korak nazaj, se ozrl okoli sebe, kot da išče izhod s te gledališke predstave. Vampirji so že poželjivo plahutali s krili. Lačni, sestradani. Pripravljeni, da prekrijejo vse. Dečko se je umaknil še korak nazaj, nato pa se je kar sesedel.

Želela mu je reči, da je beton moker, da pa je pod streho suho in da je v njeni glavi popolna zmešnjava, da je vse premetano kot v centrifugi pralnega stroja. A je le stisnila pesti, dvignila obraz in rekla: »Takšen si kot vsi drugi. Me slišiš? Ne veš, kako te sovražim.«



Hotel ji je razložiti, da bi že odmarširal, a mogoče bi jo vseeno zanimalo, da je to jesen vse začelo izginjati, kot v kakšnem bermudskem trikotniku, potem pa je na postajo pripeljal avtobus, iz njega pa ni stopil Dieter Müller, sploh ne, ampak punca, ki je na glavo obrnila vse. En sam nočni pogovor z njo je Bruslija zbudil iz dolgega spanca. Prebarval je mesto. Kazal je pot iz labirinta. A vročica se je že naslednje popoldne ohladila – zapustila ga je. Postala je še en element velike množice izginulih: kakor poletje, kakor čolnič na reki, kakor ... Tako nemočen, tako užaljen, tako izdan je zaslišal zajedljiv glas, ki mu je prigovarjal, da je ona le Švabica, spočeta v laboratoriju kot Dieter Müller in tipi z jeklenimi brčicami, da je samo ena od njih. Toda – tukaj je obrat, samo še malo – temu glasu je oporekal drugi glas. Ta mu je prigovarjal, naj zavrže vse te nesmisle, se otrese obtožb, ki so le izmišljotine, saj ona ni v resnici takšna. S kristalnim tonom mu je ta glas zastavil vprašanje: »Dečko, se želiš spremeniti v njega, v Vita? Se mu želiš pridružiti?«

Uf, vse to ji je želel pojasniti, rekel pa je: »Čakal sem nekaj. Mislim, da nate.«

Odkimala je. »Ne name,« je rekla. »Ker nisem resnična. Le zgodba sem, ki ste si jo izmislili.«

»Le zgodba,« je Dečko ponovil za njo.

Z roko je počasi zarisal lok, kot bi se nad njim razpiralo velikansko platno. Dež se je še spuščal z neba, gmote oblakov so se v hitrih zamahih prestavljale nad mestom. On pa je kazal premočene veje, iz katerih so se odrivale prozorne kapljice, pa žlebove, v katere se je stekala deroča voda, pa napušče in tirnice, vse, kar je zalivala in prala voda.

»Vampirji izgubljajo moč,« je rekel. »Ker si ti tukaj. Bi se res umikali, če bi bila ti le izmišljena zgodba?«

Vampirji? Rio se je zagledala vanj, kot da bi lahko razbrala pomen z obraza. Zazdelo se ji je, da ne razume, da je deček spet nekaj povedal narobe, v tisti svoji spakedrani angleščini, toda obenem jo je prešinilo, da seveda razume, da so vampirji strahovi, da ni nobenega dvoma o tem, kako s koničastimi zobmi prežijo v temačnih sencah.

»Umikajo se,« je ponovil. »Zares. To ni izmišljeno.«



Želela mu je prišepniti, da se nekje znotraj nje odpirajo doslej zaklenjena vratca, da so njegove besede našle pot v zapuščeni vrtiček, kjer so skrite rože njene posebnosti. Oj, kako zelo je njena dolgo tlačena drugačnost hlepela po tem, da bi nekaj, nekdo potrdil smisel njenega obstoja. Čutila je, kako se straže njenega srca odmikajo, kako spuščajo tihotapca v svojo notranjost. In ob tem se je preplašila. Pod mlečnimi potezami deškega obraza so se nenadoma zbudili Vitovi obrisi. Pronicali so na površje. Skočili so vanjo kot zver.

Ob vonjavah strahu so vampirji zaživeli. Brusili so zobe, se zgostili, eskadrilje so bile pripravljene na vzlet.

Preplavili so jo dvomi. Ne, ni se bila pripravljena še enkrat opeči. Kaj je ni morda prav Dečkov videz nedolžnosti pahnil v brezno, sem, kjer se je dotaknila kote 0, najnižje točke svojega življenja? Ni pred njo sedela le še ena krinka, za katero se je skrivala past? Kako bi lahko razumela karkoli v deželi, kjer so celo cigarete v škatlico vložene narobe – s filtrom navzdol.

Vse to je želela nekako ubesediti, iz nje pa je bruhnilo le: »Te je poslal on? Vito? Mislita, da bom spet nasedla?«



Razumel je, da je omenila Vita, da ga je obsodila zarote, da ga je še vedno imela le za nebogljenega mlajšega brata. Razumel je vse to in ni ga več skrbelo za vampirje in njihovo pojedino. Dvignil se je, se zasukal proti tračnicam. Zamomljal je: »Vita ni z mano. Odpotoval je ... na Črno morje. Ne vem, kdaj se vrne.«



Na Črno morje?

Skoraj bi mu verjela. Skoraj bi se lahko spet osmešila ob teh njegovih čudnih pripombah, ki so delovale tako prisrčno. Da, morda bi mu morala spregovoriti nekaj o tem, koliko mej leži med jugoslovanskim dečkom pri enajstih in nemško najstnico pri šestnajstih, skoraj sedemnajstih: ne samo poteze njegovega brata, ki sevajo z njegovega mlečnega obraza, ne samo železna zavesa, ki jo v rokah držijo politiki, ne samo ... ne, med njima se je razprostiralo vse vesolje, ki ga ne more preleteti nobena raketa. Ne Apollo ne Sojuz. Morda bi ga morala poučiti o tem. A ga ni. Namesto tega je sama sebi rekla: K vragu, pa vse pametne stvari. Pa tri pravila. Pa železna zavesa in vse, česar ni razumela.

V tem s sajami zakritem delu mesta, ki je gostom tako rado pripovedovalo o sreči, se je nemška deklica dvignila, krenila čez moker peron, stegnila roko, še malo dlje, ga ujela, spustila dlan na fantovo rame. Obrnil se je, ona pa se je sklonila, še malo niže in – njene ustnice so se dotaknile premočenega lica. Dečku je pritisnila poljub.



Ob tem je zadrhtel. Vse celice njegovega bitja je preplavilo nenadno občutje toplega vetra, ki je privel skozi vrata, za katerimi je ležala fantastična pokrajina, polna prepadov in čudovitih razgledov. Seveda ob vsem čudenju in prevzetosti ni mogel vedeti, da se ta pokrajina imenuje najstništvo. Brez strahu je prestopil prag, zakorakal naprej. Očaran od svetlobe trenutka ni opazil, da so se prav tedaj odvezale vrvi in je po reki življenja odneslo še en čolniček. Na njem je bilo naloženo njegovo otroštvo. Fant se je vdajal topli sapi, kar izgubljal se je ...



Dokler ni udarilo. TRESK. Glavo mu je odbilo nazaj kot kroglico pri fliperju. Zagrnil ga je mrak. Ko se je tema polegla, je ob sebi zagledal žogo in roko, ki jo je lovila.

»Ups,« je rekel Okrogli Tvist. »Ponavadi ne zadenem tarče.«

Ob njem sta stala še Žalostni Tom in Vili Šibica. »Rio, mislili smo – gotovo je še kaj, česar nisi povedala o Zeppelinih.«

»Ja, lahko bi šla z nami na morje!«

»Na morje?«

»Na naš ocean, Rio. Tudi tega imamo.«



***

Ona, obdana s tropom smrkavcev, ki tekajo okoli nje, pa brcajo žogo v zrak in se obešajo na veje. Doma bi se ugrezala od sramu. Tukaj pa – ah, saj je ni nihče poznal. Pa še priznati je morala, da so bili ti opičji podvigi nalezljivi. Enkrat je še sama lopnila po žogi. Odneslo jo je poševno, čisto v napačno smer. Fantje so jo komaj izbezali iz grma.

»No, Dragan Džajić ravno nisi,« so ocenili.

»Še Dieter Müller ne,« so dodali.

V zgornjem parku se je Vili Šibica odlepil od skupine. Stekel je po velikih kamnitih ploščah in se ustavil šele pred zgradbo na koncu steze.

»Bere napovednik,« ji je pojasnil Dečko. »Da bi zvedel, kaj bodo vrteli v kinu.«

Šibica se je vrnil s sklonjeno glavo. »Ni Bruslija,« je rekel. »Nikoli več ga ne bo.«

Nekakšna otožnost se je naselila med dečke.

»Ogledali si ga boste na videu,« je bleknila Rio. »Gotovo se dobi na videokaseti.«

Na videu? Dečko se je spomnil te besede iz tiste sanjske noči, ko sta se prvič srečala z Rio. »Govori. Povej nam vse o videu.«

In že so njene besede podžgale fantovsko domišljijo. Niti opazili niso, kdaj je dež povsem ponehal, kdaj so se spustili do jezera. Ob lesenem pomolu je Žalostni mimogrede odvezal čoln. Pridržal ga je, da so poskakali vanj, nato pa je naslonil veslo ob breg in odrinili so. Zgoraj so se oblaki neslišno razpuščali, spodaj v čolnu pa se je Dečko naslonil nazaj in pomislil, da je to vendar dokaz. Če takšna naprava, video, obstaja, bi si lahko končno ogledal V zmajevem gnezdu! Torej Brusli živi! Bilo je res! Le spal je, zdaj pa se je vrnil.



In tako so pluli, Kapitan Žalostni, pa zvesta mornarja Okrogli in Šibica in seveda nepogrešljiva žoga, pa ona in on, ki je na licu čutil neizbrisen pečat – odtis okupatorkinega poljuba. Ki ga ne bo pozabil nikoli. Čoln se je enakomerno pozibaval, v velikem nevidju nad njimi pa je nekaj komaj slišno švrkalo in švistelo. Kmalu so se pod ogrinjalom mraka izrisale leteče sence. Niso bili vampirji, le ptice selivke. Odhajale so na dolgo potovanje. Poslavljale so se.

Rio je s pogledom pospremila njihov let, potem pa so se njene oči ustavile ob dimnikih, ki so bljuvali dim visoko v zrak. Ne, to mesto ni bilo njeno, kakor si je domišljala v trenutkih brezumnega zanosa. Pravzaprav je bilo najbolj tuja stvar, kar si jih je lahko predstavljala. Brez gričev, po katerih bi plezale pajčevine vinogradov, brez mestnih hiš, z obarvanimi kamni, in brez vseh tistih starih zgradb, ki so jih zapustile izginule generacije prednikov. Pa tudi ta njihova rečica se ni mogla primerjati s širokim, starodavnim, počasi se valečim Neckarjem, ki je spominjal na žilo, ki nosi hrano po telesu.

Zdrznila se je. Smešno, ampak morala je priti prav na rob, v to mesto na koncu sveta, da je o Esslingenu spet premišljevala kot o domu. Tukaj je tudi spoznala, da tista noč s starši na Zeppelinih vendarle ni bila tako bedna. Le ogledati si jo je morala skozi oči prismuknjenih domačinov.

Zagledala se je v fante ob sebi. Ob tem njihovem pogledu, ki je še iz sivih dimnikov pričaral mogočne katedrale, se ti je kar porodila zavist. Očaral je z enostavnostjo – kot črno-beli televizorji s šestimi gumbi in z enim samim programom. V njem je bilo nekaj neomadeževanega, nekaj, ob čemer skoraj nisi mogel spregledati povezave s srečo.

Ah, ja. In še nekaj je bilo. Spoznanje, da te lahko stisnejo ob rob in je tvoje dihanje povsem plitvo in izgubljaš 2 : 0, pa se vendarle spet vrneš. Morda celo zmagaš. Le v tebi je preobrat – košček, ki se mu reče Dieter Müller. Kaj ni bilo vsaj malo smešno, da je to ona, nemška deklica, odkrila v deželi, kjer otroci v svojih igrah pobijajo Nemce?

To je bil zadnji večer. Že jutri se bodo zbrali pred tisto dvorano, potisnili nahrbtnike na avtobus, zaprli prtljažnike in velika kolesa se bodo zganila. Odpeljali se bodo nazaj. Domov. Vendar pa deklica, ki se je izkrcala iz avtobusa pod napisom SREČNO, ne bo več enaka.



***

Med počitnicami se otroško srce koplje v sreči, zato je ne opazi. Preblizu mu je, vdihuje jo samoumevno kot zrak. Toda najti srečo v oktobru je resnični blagoslov.

Dečkov pogled je odtaval čez vodno gladino, proti zahodu, proti dimnikom, ki jih je oblivala rdeča zarja. Mesto res ni bilo več rosno mlado, toda v tem trenutku je preprosto bilo vse tako, kot mora biti: sreča je izgubila videz utvare. Postala je resnična. Oblaki belega dima so pričali o tovarniških trakovih, ki nosijo bele stroje, o nakopanih hribih premoga pred rudnikom, o tem, da so – pripravljeni na zimo.



···

V zatemnjeni sobi je srebrno žarela televizija Gorenje Velenje. Na robu zaslona so trepetale bele, okorne črke: Jugoslavija – Nemčija 2 : 2. Pisala se je 79. minuta. Dieter Müller ni bil še prav nič nevaren, prej nebogljen v tekanju, s katerim se je skušal umestiti v igro, ki se je že dolgo razvijala. Podaljški so bili še skriti za obzorjem. In tudi Popivodova priložnost s petih metrov je obstajala le kot slutnja.

Vse je bilo še odprto.



···

Potem je Žalostni Tom rekel: »Rio, recimo, če bi prišla še kdaj k nam na počitnice ... bi lahko s sabo prinesla tudi tisto napravo. Kako se že reče? Video ...«

Nad vodo je zagrmel smeh. Hkrati je nekaj udarilo ob gladino vode. Prerezalo jo je, razpolovilo.





Esad Babačić

SAM NA TROJKI

Ko je umrl Dražen, smo izgubili vodjo, ki ga nismo nikdar imeli.

Ahmed Burić

28. maj 1993

Tukaj sem, v četrtem nadstropju bloka s pogledom na garaže in igrišče, ki sameva tam spodaj. Nisem si želel tega. V bistvu sploh ne vem, česa si sploh še želim. Ta občutek me je spremljal že v Veleju in ne vidim razloga, zakaj bi bilo tukaj kaj drugače.

Po vseh čustvenih brodolomih, ki sem jih doživel zadnja leta, ni prav nič čudno, da sem se vrnil na kraj zločina. Zadnja zveza je veliko obetala in mama je že začela upati, da se bom končno ustalil. Vendar ni imela sreče. Ko me je po štirih letih zagledala na domačem pragu, ovenčanega z dvema novima brazdama na že tako razbitem čelu, je zgolj sklonila glavo in me spustila v stanovanje. Nekaj časa smo kar shajali, vendar sem bil sam vse bolj načet. Stare rane so še poglobile krizo, v kateri sem se znašel. Seveda me je imela kmalu dovolj in mi predlagala, da grem za nekaj časa v Ljubljano, k njenemu bratu, ki je bolj ali manj zdoma. Da se malce spočijem, je dejala. Oče je bil tiho, kot po navadi. Tiha voda je že zdavnaj presahnila. Stric bo razumel, saj ni tako zabit kot tale tvoj oče.

»Brat se je odločil za Ljubljano, jaz pa za rudarja,« je rada ponavljala, kadar je obupala nad možem.

Kot da ni bilo že dovolj obupa. Zdelo se mi je, da mu ni bilo lahko poslušati vedno novih očitkov. Če dobro pomislim, se mi že kar smili. Leta je kopal tunele pod tistim umetnim jezerom in sanjal, kako bo nekoč zacvetel na svojem novem balkonu.

Samo to ga je držalo pokonci; pogled tja nekam v daljavo, pa upanje, da bo lahko v svojem rodnem selu nekoč dvignil hišo do neba in se z njo pohvalil pred sovaščani.

Zgradili so novo Veleje in vsi so dobili stanovanja, le on in peščica drugih sta čakala, kdaj se ju bodo usmilili. Preveč ponosa in premalo pameti je kombinacija, s katero ne prideš daleč. Pa še veliko srce za povrh in si na koncu kolone – nehote.

Potem je le prišel tisti srečni dan. Usmilili so se nas. Stanovanje smo dobili, a žalost je ostala nekako ista. Predolgo je trajalo. Mama mu ni odpustila neodločnosti, s katero nam je tlakoval pot v svetlo prihodnost. Saj ne pravim, da se ni trudil. Še kako se je. Ampak ravno v tem je bil problem; moški, ki se preveč trudi, izgublja dostojanstvo. Počasi, a zanesljivo. Redki so bili, ki so garali, se znojili, a kljub temu ohranjali stil. Za povrh pa bili še zgled drugim. »Dražen je pravi vodja in garač za povrh. Takšnih ne najdeš,« je rad ponavljal, ko smo gledali katero od slavnih tekem Mozarta iz Šibenika. »A ti veš, da so na svetovnem prvenstvu v Argentini, med tekmo s Portorikom, oropali celotno reprezentanco Jugoslavije? Iz hotelskih sob so jim odnesli ves denar. No, ne čisto vsega. Pustili so jim za kavico in sendvič. Edino Dražena niso oropali. Tako velik je on, da ga še roparji spoštujejo. A se zavedaš tega?!« Tako se je tolažil naš oča, ki je bil vse prej kot vodja v lastnem stanovanju. Zato sem mu lepo prikimaval.

Zdaj sedi tam ob oknu in čaka, kdaj bo kaj prostora na balkonu, da se bo lahko lepo namestil. Vedno nova krama mu je v napoto, tako da si ne more izboriti svojega položaja. Pa še razgleda ni ne vem kakšnega. Spodaj košarkarsko igrišče, okrog nekaj mladih dreves, ki se še niso razbohotila, na vzhodu pa tista mrcina od hidroelektrarne, ki je kriva za vse. Tako vsaj se zdi njemu. V resnici ni nihče kriv. Samo kako to komu razložiti? Človek se išče in ne najde. To bi moralo biti jasno vsakomur.

Ampak ne. Ta svet je poln ljudi, ki so se našli, ali vsaj poskušajo dajati videz, da je tako. Preden si priznajo, da so na napačni poti, so pripravljeni narediti vse, da bi vse in vsakogar prepričali o nasprotnem. In to me najbolj ubija. To prepričanje.

Sam nisem prepričan o tem in me prav nič ne moti. Vsaj za zdaj ne.

Stari pa je šlo najbolj na živce prav to, da se nisem zmenil za praktično nič. »Tvoj interes je, kako ne imeti nobenega interesa!«

Še tisto filozofijo, ki sem jo tako zavzelo goltal, kot bi se želel z njo poročiti, mi je uspelo zasovražiti. Opustil sem jo, še preden sem jo sploh začel študirati. Dveh rudarjev ne bi prenesla, zato me je poslala sem, v veliko mesto z neštetimi možnostmi. »Znajdi se, kot veš in znaš!« mi je položila na dušo, preden sem šel na vlak. »Postaje ne moreš zgrešiti, ker je zadnja, blok pa boš že našel.« In sem ga res našel, čeprav ni nihče vedel, kje bi lahko bil ta Vodmat. »To mora biti v centru,« so ponavljali vsi, ki sem jih vprašal za pot. Kje natančno, pa ni vedel nihče. »Nekje med Kliničnim centrom in urgenco bi moral biti,« mi je povedala starejša gospa. »Meni pa se zdi, da je tam pri mrtvašnici,« je bil pameten mladenič, ki je očitno živel nedaleč stran. Nekaj časa sem krožil med vsemi temi znamenitostmi, na koncu pa odkril, da iščem blok na koncu Bohoričeve, le da so bili vhodi na drugi strani, tako da nisem mogel takoj razvozlati vodmatske uganke. Nekdanja krajevna skupnost na meji med Centrom in Mostami je bila skrbno skrita med progo, Zaloško cesto in Kliničnim centrom. Še sreča, da mi je dala ključ, ki ga je imela še iz dni, ko je tudi sama poskušala s študijem v prestolnici. Z lahkoto sem odklenil spodnja vrata in se z liftom povzpel v četrto nadstropje, kjer je stanovanje. Odklenem vrata in vstopim v skromno delavsko stanovanje, z vso obvezno opremo iz socialističnih časov. Ves železni repertoar, s hladilnikom Gorenje na čelu, je tu. Takoj me oblije občutek domačnosti. Strica seveda ni, tako kot je bilo rečeno. Bojda je na nekakšnih velepomembnih seminarjih. O genih ali nekaj takšnega. Kadar ne dežura v operacijski, se prelevi v znanstvenika. Tako je še bolj pomemben sam sebi in drugim. Pa še prepričevati mu ni treba nikogar, samo gleda pod tisti mikroskop in si nekaj pozorno zapisuje. Naj bo on pomemben, samo da imam jaz tu mir v svoji nepomembnosti. Gledam, kako koš na gostujoči strani kljubuje noči, ki se počasi spušča za garaže. Za trenutek se mi zazdi, da je na klopci ob igrišču deček z žogo med nogami. Kdo bi lahko sam čakal tam spodaj. Koga? Ne, saj ni res. Pozno je in verjetno je prišlo vse za menoj. Zdaj sem tu in dobro je tako.

29. maj

Moje prvo jutro v novem domovanju. Spanec je bil spokojen kot že dolgo ne. Pogledam na koše in vidim, da še ni čas za resno tekmo. Kako že pravijo Srbi? »Ima dana za megdana!« Ja, res, to je dobro vedeti. Ni treba v napad takoj, zdaj! Naj počaka še malo. Vedno lahko počaka. Prišel bo dan. In ti boš vedel. Kaj pa, če ne pride? Kaj potem? Bom izgubil še to, kar imam? Treba se je prilagoditi, to je vsa umetnost. Doslej mi še ni najbolj uspelo, ker nisem najbolje določil igralne pozicije.

Nihče natančno ne ve, za kaj pri vsem skupaj gre, pa so vseeno vsi pametni. Tisti pa, ki vedo, in to s pridom izkoriščajo, so tiho. Ljudje, ki radi govorijo, navadno nimajo kaj skriti; takšni so še posebej glasni. Tisti pa, ki imajo nekaj za bregom, le modro molčijo.

Hočem poklicati domov, čeprav v resnici ne vem, kaj bi jim rad povedal. Da sem se znašel in da mi je Ljubljana res všeč. Ne, tega ne morem spraviti iz sebe. Držim brezžično slušalko, in vse, kar slišim, je šumenje, nobenega signala, kaj šele zveze. Pritisnem na gumb, nič, poskusim še enkrat, šumi, nakar od nekod iz daljave zaslišim težek zamolkel glas. Nekdo mi je padel v linijo. Kakšno linijo. Pa saj sploh nisem na liniji.

»Maš kej zame, stari?«

»Kolk močno rabiš?« se vmeša glas onstran.

»Čim bolj, stari! Sm totalno daun.«

»Mam neki, sam ne vem, če bo dost čisto ...«

»A ti ne štekaš, da sem u kurcu ... Ne morm tak vn. Mora bit prava roba.«

»Pol pa not ustan! Kaj, mene boli kurac!« je neizprosen nekdo, ki je očitno diler.

»Ti ne veš, da jest hodm u službo, tko k usi normalni ldje. Jest živim ordinari lajf, a štekaš, ti prodajalc megle. Konc je časov zadevanja za zabavo.«

»Ma nemoj, a zdej smo pa tud narkiči fini, ja, pizda, kam smo pršli ... tm na Vodmatu ste vsi neki posebneži. Noben ne more bit normaln.«

»Aja, kao vi u Šiški ste pa kul. Dej mir s takimi debil. Prnes to robo, preden se fuknem skoz okn, idiot.«

»Fuknu se boš ti moj kurac. Sej si u prvmu štuku, debil. A boš lastovko udaru, al kaj.«

Ob tem se skoraj zasmejim in za trenutek me prešine, da lahko tudi onadva slišita mene. Previdno umaknem slušalko, kot da je tempirana bomba, in izvedensko pritisnem gumb za prekinitev klica. Očitno ti bloki nimajo le tankih sten, skozi katere lahko slišiš vsak premik v sosednjem stanovanju, ampak tudi telefone, ki lovijo klice sosedov. Vsi smo pod nadzorom. Pravzaprav nadzorujemo eni druge. To je noro. In če sem ju lahko slišal jaz, so ju lahko tudi policaji. Zdaj vem, kdo je moj sosed iz prvega, čeprav se njemu še sanja ne.

Nič od klica domov. Pa saj je že pozno. Stari gotovo že spi. Mora biti spočit za nove podvige. Ne smem zmotiti veličine. Raje se zavalim v podrti fotelj in prižgem televizijo. Ljudje tečejo s sklonjenimi glavami, kot v kakšnem nemem filmu. Brez tona je drugače. Pa saj ga ne rabim, takoj vem, da prihaja slika iz Sarajeva, kjer se snajperisti z okoliških hribov izživljajo nad ubogo rajo. Tudi oni v obkoljenem mestu hočejo živeti. Zato tečejo, se nastavljajo, izzivajo usodo. Ne čakajo, da pride ponje. Sami želijo odločati o tem, koliko bodo še živeli. Čeprav jim je jasno, da nimajo izhoda in da je njihova usoda odvisna od tistih, ki imajo v rokah orožje.

30. maj

Ura je enajst in prisluškujem stenam, ki nikdar ne molčijo. Stanovanja tu se zdijo povezana v eno in nihče ne more biti izvzet. Zunaj verjetno ni veliko drugače. Takšen je Vodmat. Tudi kadar se ne dogaja nič, je v zraku nekaj, kar te navdaja z občutkom pripadnosti. Čas je, da se vklopim v družbo. Stopim pred blok, se obrnem na levo in grem za vogal, kjer je lokal Dolce vita. Kako lepo je lahko življenje.

Sedim v kafiču, ki je bil nekoč slaščičarna, ali je bil vsaj tako zasnovan. V vitrini ob šanku je še nekaj slaščic, ki pa so tam bolj za okras. Dober alibi za tiste, ki spijejo kakšno pivo več in se vrnejo domov dobre volje. Svojim najbližjim lahko natvezijo, da so bili samo v slaščičarni in da ne vidijo problema v tem, če so ob slaščici spili še kakšno pijačo. Ja, življenje je lepo, tu na Vodmatu.

Naročim si pivo in oprezam kot kakšen domačin. Vem, da bo kmalu prišel kdo, ki me bo zamenjal za koga drugega in me nagovoril. Tako pač gre tu. In res. Za sosednjo mizo se usede mož srednjih let, očitno po šihtu, tako vsaj kažejo njegove z mazutom pomazane roke. Tudi on naroči pivo. Kot kaže, ni prvo, saj je že kar dobre volje. Spogledava se in narahlo mu prikimam, kot da sem ga sprejel v svoj krog. Očitno dovolj. »Jest sem Miško,« se predstavi. »In kdo si ti?« »Edo sem,« mu odgovorim, kot da sem že od nekdaj tu. Vendar ne uspe. »Si nov tukej?« »Malo pa že,« skromno priznam. Led je prebit in že si nazdraviva.

»Si vidu, kaj dela Prost?« se skoraj zadere proti meni, ko potegne pošten požirek.

»Ne, nisem videl, me ni blo doma,« mu odvrnem, čeprav sploh ne vem natanko, za katero dirko formule 1 naj bi šlo.

»Odkar je pri Williamsu, je kot prerojen. Vidiš, kaj pomenjo dobri mehaniki. Sem jest govoru, da Ferrari ni več tist, kar je bil.«

Rad bi mu povedal, da me formula prav nič ne zanima, kaj šele tam neki mehaniki, ki skrbijo za dobro voljo tekmovalcev, a mu nočem vzeti veselja.

Miško je stari maček, izkušen mehanik. On pozna Alaina Prosta. Govori brez predaha in navdušenje se le še stopnjuje. Potem ko mi do konca razloži, katere gume se najbolje izkažejo v deževnem vremenu, naglo vstane in izgine za vogal. Verjetno je šel domov in si odprl še enega. Prost zmaguje in z njim tudi Miško. Svet je spet poln smisla. Kako malo rabijo nekateri.



V miru naročim še enega in nehote ujamem glasove iz notranjosti slaščičarne. Na splošno veselje ostanka družbe za šankom je spet nekdo glasen.

»A vi veste, kaj se je zgodil unmu voluharju Marjanu?«

»Ne, ne vemo. Ti nam povej!«

»Zadel je na športni napovedi. Sej veš, z unimi njegovimi kombinacijami. In stari, on ti dobi cel kup tolarjev, res velik.«

»Ma ne me jebat, kaj je blo pa pol?« je že živčen eden pajdašev.

»Hodi on okrog in prepeva Kdo je novi slovenski milijonar! Cel ljubi dan.«

»In kaj? Zihr je službo pustu, pa te vaje.«

»Ne, sploh ne, člouk je bil inovativen, kot vedno. Še naprej je hodu v Sadje zelenjavo, sam da ni nč delu.«

»Kako pa to?« se začudi eden od poslušalcev.

»Ja zlahka, enmu sodelavcu je plačeval, da je vozu viličarja namest njega, on je pa zad na kartonih ležu.«

»Ma ne me basat, člouk, pa sej ne morm verjet, kakšn džek,« se je navdušil še nekdo iz ekipe.

»Ja, ampak ni dolg trajal. Kmal je vse zapravu in se vrnil na staro delovno mesto. Ja, tko je to z njim,« se je nehal navduševati pripovedovalec.

Kaže, da se vsi strinjajo, ker se je vzdušje nekoliko umirilo.



Naenkrat me je spreletelo, kako malo je treba, da postaneš lokalna znamenitost. Med občudovanjem in posmehom skorajda ni razlike, zato nikdar ne veš, na kateri strani se boš znašel. Enkrat si lahko norček, drugič heroj. Zdi se mi, da je pri nas v Veleju vseeno nekaj vmes, nek jez, ki ustavi zlobo, kadar hoče čez. Obstaja nek ponos, ki ne dovoli, da bi se ljudje tako valjali po blatu. Ni mi vseeno, kadar pomislim na svojega očeta, ki gara iz dneva v dan. Ne bi prenesel, če bi postal tarča posmeha ali glavna atrakcija uličnega teatra, kot bi dejal neki pesnik.

Ura je že krepko čez tri in čas je, da grem gor.



Kuhinja je najsvetlejši prostor v stanovanju. In iz nje je najboljši razgled na igrišče spodaj. Če se nič ne dogaja na igrišču, lahko opazujem senčne krošnje na obronkih Golovca. Ali pa se obrnem proti vzhodu, kjer je visok toplarniški dimnik. Domač mi je ta dimnik. Sonce je v zenitu, nekje zgoraj, nad teraso našega bloka. Kar pošteno pripeka, čeprav je še vedno pomlad. Vsaj koledarsko. Približam se okenski polici in jo potrepljam kot staro prijateljico. Prepozna me. Vem. Koliko žalostnih ur je že preživela s svojimi stanovalci. Kmalu sva kot eno. Navajen sem tega položaja, v katerem je vsa zainteresiranost v službi popolne nezainteresiranosti.

Malce zgodaj je za košarko, pa vendarle se spodaj nekaj dogaja. Nekdo je sedel na klopco in gleda naravnost gor, proti mojemu oknu. Ne vem, ali me vidi. Za trenutek se zazdi, kot da sva povezana, čeprav sva predaleč, da bi se o tem prepričala. Nič zato.

Pred seboj ima žogo in videti je, da je že v polni športni opremi. Lenobno si zaveže superge in počasi vstane. Postavi se tik pod obroč in začne metati v tablo. Včasih se zdi, da se mu niti ne da vreči skozi obroč. Prekratka žoga se mu od okvirja odbije na glavo in se odkotali na nasip ob igrišču; skloni se in jo pobere, kot kakšen pobiralec riža, ki se je zataknil v času.

Meče naprej, tokrat z malce večje razdalje. Vidim ga iz profila. Dolg, predolg človek, ki me spomni na tistega mormona Ćosića, preden so mu začeli dajati prehranske dodatke, da si je opomogel in je lahko igral košarko tudi z močnejšimi od sebe. Temu človeku spodaj niso dajali nobenih dodatkov, ostal je takšen, suh in puklast, kot mehki ć. Tam stoji in meče na koš, popolnoma sam. Mehki Ć, veliki mehki Ć. Kdaj se bo zlomil? Seveda. Samo to je vprašanje. Kdaj se bo zlomil. Gotovo so ga že vprašali. On pa je le metal naprej in si mislil svoje.

Ostali košarkarji pridejo, ko je sonce zašlo še globlje za blok, tako da senca pokriva vsaj polovico igrišča.

Pozdravi vsakega, ki pride na igrišče, čeprav je videti, kot da niso vsi enako veseli, ko ga vidijo. Njega ne moti. On se ne bo zlomil. Nikoli.

Sledi obred razdeljevanja, na starejše in mlajše, kot kaže. Starejši gredo na domači koš, mlajši na gostujočega. Samo mehki Ć ostane za trenutek na sredini, kot da ne ve, za katere bi se odločil. Končno ga pokliče eden od mlajših in pridruži se jim. Pride do koša in vrže. Zlahka zadene. Zdi se, da je pri metu. Dobro si je naštimal roko.

Igra poteka dokaj hitro, z veliko napakami. Kmalu se razvname pravi boj, začinjen s kletvicami, drobnimi provokacijami in resnimi prepiri zaradi prekrškov, ki si jih nekateri na hitro izmislijo. Vse skupaj ni prav nič podobno košarki. Tako vsaj je videti z okna. Njim se očitno ne zdi tako. Imperativ zmage je prevelik, zato ni časa za razmislek. Gre za to, kdo bo glasnejši po tekmi. Tisti, ki zmagajo, so po navadi najglasnejši in si lahko privoščijo poražence. Posebej po drugem in tretjem pivu. Zato se splača zmagati. Mehki Ć začne zadevati in soigralci so očitno navdušeni. Podajajo mu vse pogosteje. Naenkrat se začne vse vrteti okrog njega, saj je to eden tistih dni, ko mu gre vse noter. Slišim, kako kriči: »Podej, jebemti, takoj mi podej! Tukej sem!« Nasprotniki ga lovijo po črti za tri točke, toda na njegovo srečo so že malce utrujeni, zato se jim ne da toliko teči. On pa je očitno ohranil svežino, ker ni garal v obrambi, tako kot ostali. Ne vem, koliko je rezultat, vendar po tem, kako nesrečni so izrazi na obrazih Ć-jevih nasprotnikov, sklepam, da so blizu porazu. Ć vrže še eno z velike razdalje in jo v visokem loku spusti skozi mrežico, da se ta samo lahno zamaje. Kot kaže, je vsega konec, saj se nasprotniki sklonjenih glav poberejo z igrišča. Mlajši so še nekoliko zgovorni, toda na drugi strani ni pravega odziva. Mehki Ć sedi na klopci, na istem mestu, kjer si je slekel zgornji del trenirke, in gleda nasprotnika, kako odhaja proti kafiču. Nihče mu ne čestita.

Ura je osem in pod oknom dnevne sobe je vse bolj bučno. Dolce vita se je očitno spremenila v povsem običajno gostilno, v kateri prednjačijo zmagovalci današnjega dne. Eden drugemu vpadajo v besedo, tako da ni mogoče razbrati, o čem se pogovarjajo. Le tu in tam se glasovi pritajijo in besedo prevzame lider moštva, ki ga kličejo Miro.

»Seveda smo zgubil, če mamo pa ta dva slepca v igri. Naslednjič jih vzemte vi, pa bomo vidl!« To pove, kot da tistih dveh ne bi bilo za mizo. Pa sem prepričan, da sta in da jima ni vseeno.

»No no, Miro, kadar pa zmagate, sta pa čist uredu,« ga malce spodbode najpogumnejši iz ekipe mlajših. Zgleda, da je mehki Ć.

»Ti Dražen, pa tih bod. A si že pozabu, kolk je skupn skor. Če se ne motm, mamo letos vsaj šter zmage v dobrem, tko da ne prepevat,« ga pričaka z rafalom.

In je spet malce miru. Dokler nekdo ne začne nove teme. Tiste, najbolj priljubljene.

»A ste vidl, kaj dela Dražen?«

»Ja, pizda, res je dobr!«

»Mislm, da ma povprečje čez dvejset košev!«

»Noben ga ne more ustaut!«

»Kam mislte, da bo šou v naslednji sezoni?«

»Jest mislm, da k New Yorku. Skupi s Starksom in Ewingom bo osvoju naslov. Sigurno.«

»No, no, Dražen, mal se umir,« se je spet oglasila avtoriteta z druge strani omizja.

»Ja, zakaj pa ne,« se ni dal vodmatski podmladek. »Pa sej ga ne more noben ustaut!«

»Že že, ampak pri Netsih še lahko prenesejo ta njegov ego, pri New Yorku bi blo pa to bolj težko. To je prevelik klub in naveza Starks-Ewing je tam zakon,« se ne pusti kapetan KK Vodmata.

»No ja, to ni čist res,« ne ostane dolžen mehki Ć, ki ima nocoj pravico do glasu, saj je zmagal. Kar je, kot kaže, eno od nepisanih pravil.

»Meni se zdi, da bi onadva čist fino skup funkcionirala, zato ker bi bil Ewing vodja. In mirna Bosna!«

»Glej ti njega, spet on,« se je spet postavil Miro. »A ne razumeš ti, da sta na enaki igralski poziciji!«

»Ok, ajd, razumem,« se naposled pomiri mehki Ć. »Sicer pa bomo vidl, kako bo v naslednji sezoni,« še doda.



Debate o Draženu Petroviću so zakon. Kot da nikogar več ne zanima, ali bo Slovenija postala druga Švica. Dražen je očitno edini še živi ideal Vodmatčanov. Posebej ob nedeljah zvečer, ko je tesnoba pred prihajajočim ponedeljkom na vrhuncu. Dokler je Dražen tu, nas ne more nihče premagati. Najprej je ponižal Evropo, zdaj pa se je odločil, da nauči kozjih molitvic še nadute Američane. In tako je prav.

Ne morem pozabiti, ko sva s starim gledala eno od tekem NBA, na kateri se je Dražen veselil vsakega koša, kot da bi osvojil prvenstvo, njegovi soigralci pa so se zgolj spogledovali in se nasmihali, češ, od kod se je pa ta vzel.

»Svinje! Poglej jih, kako se norčujejo iz našega šampiona,« je takrat bentil oče. In res je bilo v njegovem veselju nekaj tako iskrenega, neomadeževanega in prvinskega, da je v vseh nas zbudilo upanje. Saj zato navsezadnje gre – za upanje. Dražen ga je imel, zase in vse nas. In ga ima še vedno. Oni tam, onkraj velike luže, pa se norčujejo iz vsega tega, ker so brezdušni profesionalci, ki so se že zdavnaj sprijaznili s tem, da so porazi del športa. In da v nobenem primeru ne bodo izpadli iz lige. Dražen pa igra vsako tekmo na zmago, pri čemer mu ni mar, koga ima na drugi strani, Jordana ali Barkleyja, samo da doseže svojih trideset točk. On mora zmagati za vse nas, zato mu ni vseeno. Dokler igra tako, gremo mi mirneje spat.

Bil je dober dan. Jutri pa spet vse znova. Upanje je še tu, vsaj še za nekaj časa.

31. maj – ponedeljek

Zbudim se prazne glave in veselega srca.

Nekdo žvižga na stopnišču. Navsezgodaj. Le kaj ga je tako navdušilo? Nekako se mi ne zdi prepričljiv. Nadležni zven počasi izginja v nižja nadstropja, in ko se naposled povsem izgubi, se zavem, kako lepo je uživati tišino zlaganega ponedeljka.

Splazim se do stričevega gramofona, ki že dolgo ni občutil teže vinila na svojem jeklenem hrbtu. Gramofoni so najlepši na tleh, brez vsakih podstavkov, uteži in podobnega. Tako kot v tistem stanovanju, kamor se vselita Brando in čudovita francoska buržujka v Zadnjem tangu v Parizu. Ona se želi predstaviti z imenom, on pa čisto ponori, ker tisto stanovanje pomeni nov začetek, ali poskus novega začetka, zato je strah pred starim še toliko večji. Zabiča ji, da noče vedeti, ne kdo je, ne od kod prihaja, popolnoma nič. Ona se sprva upira, kot vedno, dokler ne popusti, ker ga že ljubi. In on njo. Začetek je že tu, čeprav se je tega najbolj bal. Zanetil ga je sam, čeprav se je tisočkrat zaklel, da ne bo ponavljal starih zgodb. Preveč bolečine se je nabralo v njem. Ljudje se niti ne zavedajo, kaj počno, ko se odločajo za nove začetke. Z njimi potegnejo iz omar vse stare rane, ki so čakale tam nekje v zasedi. Vse butnejo na plan, prej ali slej, pa če je med ljubimcema še takšna harmonija. Žival išče zraka, tudi takrat, ko ji je najlepše. Takrat še najbolj. Brando je žival, ki kriči pod tiri metroja. Noče obujati spominov, zato prepove imena. Zaveda se, da prinesejo vso nesnago, ki preži tam zunaj, na ulici.

Kup plošč je tu, kar zajeten. Dotaknem se ga z vsem spoštovanjem. Z njega jemljem plošče in delam nov kup. Desno od starega. Zlagam in potujem skozi zgodovino neke melanholije. Znani naslovi. Sami stari mojstri in mojstrice. Nekaj sem jih že videl v očetovi zbirki malih plošč. Ampak on ni šel dlje od Toma Jonesa. Ostalo so bile same okorele sevdalinke, na čelu s Safetom Isovićem in Bebo Selimović. Ravno tiste, ki sem jih najbolj sovražil, dokler me niso zabodle v srce in me prepolovile. Vzamem Safeta, ga previdno položim na vrteče se železo in spustim iglo, ki malce nerodno zdrsne v režo, kjer leži želena skladba. Ansambel začne poskočno, čeprav nekoliko žalobno melodijo, prek katere se zlije čudovit glas. »Mujo kuje konja po mjesecu, Mujo kuje, a majka ga kune ...« Mujo, žalostni Mujo, nerodni Mujo, ki ne loči dneva od noči, ker je srečal tisto, ki mu je zmešala glavo. In ime je tu še kako pomembno, vsaj zame. Ker Mustafa je ime tudi mojemu očetu, in ni človeka, ki bi mu bolj pristajalo to ime; neroden in srčen človek, ki mu spodleti vse, česar se loti. Tudi to, da je namesto v Ljubljano prišel v Veleje, ker mu je nekdo natvezil, da so tam lepši bloki, po meri rudarjev. Takšni, da jih je obiskal celo sam Nikita Hruščov, ki so ga v resnici notri potegnili na silo. Sam gotovo ni imel nobene želje vohati tapet v rudarskih stanovanjih, pa če bi bile še tako lepe. In je šel kopat Mujo, dokler se mu ni povsem zmračilo.

Ležem na hrbet in se popolnoma prepustim sevdalinki, nežni, močni in temačni kot izviri na njenih prsih.

Medtem ko svet zunaj krvavi. Z vsemi imeni, ki se prehitevajo, prepirajo, davijo in zavijajo v celofan, za lažjo uporabo ...

Zbudi me prasketanje roba, do katerega je prišla gramofonska igla. Skomina me, ker vem, da ne bo nikdar zdrsnila z njega. Koliko časa jo lahko pustim tako plesati na robu plošče, ki se je izpela. Obrnem se na trebuh in jo dvignem v zrak, da se lahko oprime tišine na stropu.

Zrem v luster, ki je na las podoben tistemu iz naše dnevne sobe, le da ima ta vse žarnice. Našemu vedno manjka kakšna, tako, zaradi ravnovesja. Potem je vedno razlog več, da se mama znese nad Mustafo, ki iz nekega čudnega kljubovanja pozablja menjati žarnice. »Inat je to, veš, sine moj, inat in nič drugega. Če ti vzamejo vse, ti ostane samo to,« mi je nekoč razlagal, ko sem ga vprašal, zakaj je tako trmast. »Pa saj ti nič ne pomaga, sem mu ugovarjal,« vendar ni nič zaleglo. On ni menjal žarnic, ona pa se ni nehala pritoževati. Vztrajnost je bila zavidanja vredna. Tako sta imela neko svoje ravnovesje, v katerem je bilo precej različnih odtenkov, ki sta jih žal videla le onadva. Meni je bilo malo mar, kar se je odražalo v našem odnosu. Zato mi tudi ni bilo žal, ko sem moral iz Veleja.

Nekaj časa bom še strmel v luster in menjal žarnice, ki jih je Mujo zamenjal za sonce, potem pa se bom počasi odpravil na potep po mestu. Ali pa ne. Nihče mi ne bo oporekal.

1. junij – torek

Torek, zoprn torek, brez nog, ki bi me nesle same. Nisem konkurenčen, nisem v času, samo poslušam lahko, kako se odpirajo in zapirajo jeklena vrata lifta, s katerim se peljejo ostanki proletariata. Ura je natanko devet in jaz zaostajam, tudi za najbolj počasnimi. Me bodo prišli iskat, ko bo konec? Ne verjamem.

Sosed iz pritličja je imel srečo. Prišli so ponj. In to z marico. Zelo zgodaj je bilo, ker sem moral prižgati luč v kuhinji. Očitno so tudi policaji uporabljali brezžične telefone in ujeli, kako moleduje svojega dilerja. Drugače ga gotovo ne bi dobili. Gledal sem skozi okno in se čudil; kako svež in čil narkoman, tale moj sosed. Nikoli ne bi posumil, da se zadeva s trdimi, ampak očitno je bil še bolj na začetku.

Zdaj sem se spomnil: zakaj so odpeljali njega, zakaj ne dilerja? Tu nekaj ne štima.

2. junij – sreda

Ob pol šestih popoldan se spet začne vse znova. Najprej tapkanje žoge, nato živahno pozdravljanje stare klape, ki se iskreno razveseli košarke. Vsi so tu. Čas je za boj. Ležim pod okensko polico in poslušam eno od stričevih plošč; kriki z igrišča občasno zmotijo Mickov zasanjani vokal ... There’s no time to lose, I heard her say ... Catch your dreams before they slip away ... Stonesi se ne zmenijo za tiste spodaj, ne zmenijo se za rezultat in prevlado na igrišču. Lose your dreams and you will lose your mind. Ain’t life unkind? Jagger poje o dekletu, ki se vsak dan spreminja, o dekletu, ki je ne smeš vprašati, zakaj mora biti tako svobodna. Rock’n’roll ni tu zato, da se sprašuje. Goodbye, Ruby Tuesday, Who could hang a name on you?

Mehki Ć je spet med najglasnejšimi. Nenehno se prepira z nasprotniki in kriči na soigralce, ki mu nočejo podati. Kaj je s tem človekom? Kaj mu je tega treba? Bega me ta njegova prizadevnost, ker mi nekako ne paše v sliko, ki sem jo dobil o Vodmatčanih. Nekje vmes, med preklinjanjem z igrišča in nežnim petjem, zaslišim glas, drugačen glas, ki ponavlja: Zlomil se bo. Enkrat se bo zlomil. Takšen puklast in posušen. Zlomil se bo. In že se spomnim očeta, ki mi je nekoč dejal, da se ne smem predati, nikdar, pa naj se zgodi karkoli. Se spomniš Dražena, kako je igral na olimpijskih igrah v Barceloni, sam proti dream teamu? Njegovi soigralci niso mogli verjeti, ko jim je pred tekmo dejal, da bodo zmagali. Ne zato, da bi jih spodbujal, ampak zato, ker je res verjel. Mi, da bomo premagali Jordana, Birda, Magica, Pippna in ostale, to pa že ne, so si sklonjenih glav mislili Arapović, Komazec, Kukoć in drugi. Ampak on se ni pustil .... Igral je kot strgan, sam proti vsem, tako kot vedno. Nekaj časa so Hrvatje celo vodili, tako da so morali Američani vzeti time out. Šele v drugem delu so jih zlomili. Globoko v sebi je bil verjetno prizadet, ko je dojel, da so se njegovi soigralci že vnaprej predali, ampak tudi to ga ni ustavilo. Bil je general brez vojske, kapetan brez moštva, vendar ni odnehal.

Sami smo, tudi kadar se zdi, da nekam ali nekomu pripadamo.

Je bilo to tisto, kar mi je želel povedati, ko je rekel, da se ne smeš predati; da smo sami. Zdi se mi, da sem tako razumel, še predobro razumel. Tudi mehki Ć je to razumel, ostali ne. Mehki je igral za ponos, ponos, za katerim je kričala ena sama velika praznina. Ostali so igrali, vendar ne tako zares, ker jih ni bilo strah, da se bodo zlomili. Bili so zaščiteni; z družinami, denarjem, nepremičninami, vzgojo, tradicijo, vidnimi in nevidnimi vezmi. Od nekdaj so bili tu in tudi zdaj želijo ohraniti začetno stanje. Ne vem, zakaj sem tako prepričan, da grafit SLOVENIJO SLOVENCEM na zidu, ki loči nekdanjo vojaško bolnico od športnega parka, ni delo nikogar od teh košarkarjev. Morda zato, ker sem slišal, da so bili ti isti Vodmatčani med vojno za Slovenijo vsak dan na igrišču, prav tako kot danes. Igro so prekinili samo takrat, ko je deževalo. Tistega dne recimo, ko so na Viču sestrelili vojaški helikopter, poln kruha, so zgolj pogledali v nebo, da bi se prepričali, ali morda ne grmi; ko so uvideli, da ne bo dežja, so nadaljevali igro. Šele ko so se specialci čez nekaj dni priplazili do Dolce vite, kjer je potekala ustaljena debata o tem, kdo je najboljši šuter vseh časov, so se za trenutek zamislili. Vendar kakšne posebne panike ni bilo, ker sovražnika ni bilo od nikoder. Košarka je imela popolno oblast nad to nekdanjo krajevno skupnostjo. Pa ne samo tu. Tudi v Rožni Dolini, ob meji z Italijo, kjer naj bi bila napetost največja, so pripadniki JLA in slovenske teritorialne obrambe bojda igrali košarko. In potem naj še kdo reče, da je bila vojna. Morda že, ampak za vsako žogo.

3. junij – četrtek

Navajam se ležati na tleh in opazovati gibanje izkrivljene gramofonske plošče, ki se bliža in oddaljuje v valovih kot Saturnov prstan. Večnost je tam, kjer jo hočeš videti. Samo vzeti jo moraš, ko se ti zdi. Ja, res je tako lahko. Nič bolj in nič manj. Rad bi delil ta trenutek, pa nimam s kom. In če bi imel s kom? Bi bil še vedno tako prost samega sebe, tako zaokrožen v svoji negibnosti? Ko si sam, se lažje spopadaš s polomijami svoje nepomembne usode. Nekaterih stvari preprosto ne deliš z drugimi, ker jih še sam ne moreš razumeti. In če se hočeš spopasti s tem, potrebuješ čas. Zato sem navsezadnje tu, da se spopadem s svojimi zablodami in strahovi, ki so me omrtvili skozi leta. Saj ne rečem, da sem vesel, ker me je doletelo takšno razkošje, ampak samuraj sem po svoji volji. To je edino, na kar sem lahko ponosen.

Včasih pogledam proti televizorju v desnem kotu sobe in vse se mi zdi nekako oddaljeno. Napis Goražde v spodnjem levem kotu, zgoraj kolone tankov, ki se očitno bližajo temu mestu. Zunaj dežuje, enakomerno in mirno kot spoznanje. Hladno je, neprimerno hladno za ta letni čas. Še včeraj pa je bilo neprimerno vroče. Nič od košarke danes. Morda jutri.

4. junij – petek

Ura je malo čez deset. Navadil sem se poznega vstajanja. Nič me ne premakne, samo ležim in zrem v luster, dokler se mi ne zbistrijo misli. Sprašujem se, kako je lahko slabo, če te kdo spodbuja. Precej ljudi v mojem življenju si je vzelo pravico, da so me spodbujali, čeprav si sam tega nisem želel.

Hudo je, ko dojameš, da lahko ljudje manipulirajo s čustvi; pretvarjajo se, da pomagajo drugim, v resnici pa rešujejo sami sebe. Živijo od tuje nesreče, se hranijo z njo, jo pestujejo kot svojega najljubšega otroka, samo da bi prikrili ničevost lastnega bivanja.

Vse več je zabave, ki temelji na naslajanju nad tujo nesrečo. Mediji so se odlično vživeli v to vlogo. Dan in noč iščejo male in velike tragedije, s katerimi hranijo ubogi narod. Kaj so prava čustva in kje jih lahko najdemo? Tega ne vemo več. Nadomestki so vse bolj učinkoviti in težko se jim izognemo. Najlažja pot je najboljša, pravi podzavest, ki strmoglavo krmari med nastavljenimi pastmi reklamne industrije. Pet minut do enajstih, mene pa spreletavajo tako težke misli. Ne vem, kako bom zdržal do konca dneva.

5. junij – sobota

Malo pred deveto me pokliče mama in me sprašuje, kako sem. Če sem se že ohladil in koliko časa še mislim biti v Ljubljani. Povem ji, da imam od tu boljšo sliko, ona pa mi predlaga, da pridem na toplo domačo juho. Vprašam jo, kako je stari, ona pa samo pritajeno vzdihne. Potem se smejeva, ko ji povem, da je Vodmat podoben Veleju in da mi ni treba biti več tukaj. Bloki so povsod enaki in balkoni tudi. Saj, zato pa si lahko tudi tu, potem pa boš že še videl. Mogoče pa najdeš kakšno pravo zase tudi tukaj. Povem ji, da nekaj časa ne mislim poskušati in da bi rad samo malo miru. Dobro, potem pridi. Oče te bo vesel. In odloživa. Da me bo vesel. To bi res rad videl.

In kako je vedela, kdaj je pravi čas. Res sem počasi začel presedati samemu sebi in dejstvo je, da bi minila cela večnost, preden bi me Vodmatčani sprejeli medse. Celo mehki Ć, ki je tu rojen, je še vedno izobčenec, čeprav se tega niti ne zaveda. Ne hodi se mi po njegovih stopinjah.

Kako je že dejal Mustafa: »Srce se je že zdavnaj odločilo, samo pamet še ne ve.« Zdaj vem. Dvanajsta je že odbila, vzamem staro košarkarsko torbo, s katero sva že dolgo prijatelja, in začnem pakirati. Stokrat prekopana, izkopana in zakopana ima dovolj prostora za vse moje dragocenosti; nekaj knjig, majic za srečo, zlizanih kavbojk, kratkih hlač, nogavic z luknjami in ohlapnih gat ter ostalih drobnarij zadrgnem v globino. Oprtam si jo na ramo in še zadnjič stopim do kuhinjskega okna, pogledam na eno, pogledam na drugo stran pa še enkrat dol, proti igrišču. Nihče ni tako nor, da bi metal v tej vročini, in že tako je sobota, najbolj čuden dan za košarko. Še za gledat je ni, kaj šele za igrat. Ključ od vrat položim na kuhinjsko mizo in se zalotim, kako razmišljam, kaj naj napišem v slovo. Najtežje je napisati nekaj najbolj preprostega. Blokec s črtastimi listi se ponuja kar sam od sebe. Poskusim. Hvala, ker te ni bilo. Ne, to bi lahko narobe razumel. Izpadlo bi, da sem užival, ker ga ni bilo. Kar je bilo vsaj malo tudi res. Zmečkam papir, ga položim na mizo. Poskusim drugič. Hvala za vse. To se mi zdi še najbolj normalno, vendar vseeno zmečkam tudi ta papirček. Zveni kot slovo kakšnega užaljenega ljubimca. Poskusim še enkrat. Hvala za stanovanje. Ko začutim, da ni nič od tega res od srca, raje ne pustim sporočila. Pograbim zmečkane listke, si jih stlačim v žep in se počasi odpravim do stanovanjskih vrat. Stopim do lifta in stegnem roko, da bi ga odprl, a me nekdo prehiti in ga potegne dol. Ne želim videti, kdo bo prišel gor, zato se odpravim peš.

Stopim na vroč asfalt in za trenutek obstanem, kot nekdo, ki ne ve, kam naj se obrne. Toda že v naslednjem trenutku stopam proti Mostam, proti velikemu dimniku, ki me vleče domov. Pozdravim grafit SLOVENIJO SLOVENCEM na moji desni in nadaljujem ob nizkih garažah, ki me ločijo od vojaške bolnice. Prispem do ceste, jo prečkam in se vzpnem na železniški nasip. Prisluhnem tišini tirov, in ko se prepričam, da ni nobenega vlaka, se odpravim proti železniški postaji na zahodu. Hodim mimo nadzornega stolpa, ko uzrem obrise železniških peronov, pod katerimi se šopiri prijetna senca.

Sedem na klop in se leno ogledujem za vlakom, ki bi me lahko odpeljal od tu. Spoznanje, da bom do večera doma, me pomiri. V isti sapi se spomnim Ć-ja, ki sem ga pustil tam. Kaj bo počel danes, v tej peklenski vročini? Škoda, ker nisva spila vsaj piva, se pomenila, tako kot se pomenijo tisti, ki imajo vsega dovolj in se ustavijo pred črto za tri točke.

Vidim ga. V nasprotju z vsako košarkarsko logiko se ustavi pred črto za tri točke, pogleda gor in vrže na koš. Vsi bi šli do konca in položili v koš, on pa vrže, ker je navajen igrati sam. Soigralci in nasprotniki mu ne sledijo, ker vedo, da bo zadel, tako ali drugače. Vrže, se obrne proti publiki in ji s stisnjenimi pestmi nakaže, da je bilo to zanjo.

Dražen se vedno ustavi pred črto za tri in vrže, čeprav bi moral iti na polaganje. Vsak trener bi ponorel, če bi mu igralec naredil kaj takšnega. Sam v kontri meče trojko.

Mehki Ć se postavi na drugo stran igrišča in steče proti nasprotnikovemu košu. Naenkrat obstane, se vkoplje, malce počepne v kolenih in vrže. Žoga pade skozi obroč in razpara mrežico. Svoje navdušenje si želi deliti, vendar spozna, da nima nobene publike.

Ni lahko biti sam na trojki. Pred teboj ni nikogar, ki bi te kril, nikogar, ki bi te oviral, za hrbtom nasprotnik, ki te dohiteva, povsod okrog tribune, ki iščejo kri. Praznina kriči vate in te izziva. Na črti ti, ki se zavedaš, da moraš zadeti. Ker si se odločil za težjo pot. Če ne zadeneš, ne bo nikogar od tvojih, ki bi skočil za zgrešeno žogo. Obtožili te bodo, da mečeš nerezonsko. Če zadeneš, boš heroj, če zgrešiš, boš idiot.

Zato se je Dražen toliko ukvarjal z metom, zato se je zbujal ob šestih zjutraj, da bi lahko metal sam, čisto sam. Zaradi takšnih trenutkov, zaradi strahu, ki se ga otreseš z nešteto poskusi.

Vse je v glavi in nogah. Met je v nogah, ne v rokah ... Roke so samo podaljšek, one dokončajo tisto, kar prihaja od znotraj.

Mehki Ć meče in zadene ... spet vrže in zgreši ... nikogar ni, ki bi pobral žogo, mu jo podal ... skotali se v avt in steče ponjo ... sam ...

Mimo pripelje vlak in za trenutek se zazre proti progi. Nato spet vrže. Sam ...

6. junij – nedelja

Ura je malo čez deveto zvečer, ko splezam na pručko in začnem menjavati usodno žarnico na družinskem lustru. Prepozno dojamem, da je ravno prenos pomembne tekme in da igra sam Dražen. Oče se obrne k meni in me opozori, da se žarnice ne menjajo ponoči. Jaz pa ga vprašam, kdaj pa naj bi se menjale. Pa ja ne podnevi. On pa meni, da naj se mu umaknem, ker gleda tekmo. In da Dražen izgublja. Več kot očitno je, da mu to ni všeč. Vprašam ga, od kdaj navija za Hrvaško. On pa meni, da od nekdaj. In da Dražen ni Hrvat. Ja kaj pa je, če ni Hrvat? On je naš kapetan. Kdo pa smo mi, ga vprašam. On pa meni, da naj že zamenjam to žarnico, ker da bo drugače razbil ta jebeni luster. Še enkrat ga vprašam, kdo smo mi, ker ne vem, kdo smo. On pa, če ga zajebavam, da njemu ni do zajebancije. Ne, ne zajebavam, samo sprašujem se, kdo smo. Pitaj mamu, se zadere. Ne, tebe sprašujem, skoraj zakričim nazaj. Nemoj da se dereš, ne odneha. Hočem vedeti, kdo so naši, da vem, za koga naj navijam. Navijamo za Dražena, on je naš. Aha, Slovenija torej ni naša. Slovenija je tvoja! Kako zdaj moja, a ni od vseh nas? Moj je Dražen in tako bo ostalo. Vidim, da se mu ne da nič dopovedati, zato nadaljujem z menjavo žarnice. Ko mi naposled uspe, pritisnem stikalo in soba se razsvetli, ravno ko Dražen zgreši drugi prosti met. Sirena označi konec srečanja in dvorana je v deliriju. Očitno gre za zgodovinski dosežek. Slovenski košarkarji se veselijo, Petrović pa zapušča igrišče s sklonjeno glavo. Pa jebem ti svjetlo, zar ne vidiš, da smo izgubili? Dražen ne bo nikdar izgubil, stari, ga skušam pomiriti. To je samo neka manj pomembna tekma. Ni ti treba biti tako prizadet. Kaj ti veš, zakaj sem jaz prizadet? Sploh veš, kaj vse mene skrbi? Ne, ne veš, ker si ves čas v svojih mislih. Če bi Dražen mislil le nase, ne bi zdaj tu šepal po igrišču; lepo bi tam v Ameriki plaval v svojem bazenu in se psihično pripravljal na novo sezono. Ampak saj je sam hotel igrati, kolikor vem, ga poskušam postaviti na realna tla. Hotel je igrati za svojo reprezentanco, ker mu to pomeni vse, ne odneha, stari. Ko bi bilo več takšnih, ne bi nikoli razpadli. Ja, verjetno ne, se nekako strinjam. Ampak takšnih, kot je Dražen, ni veliko, in tako je prav. Ne moremo biti vsi Draženi, lahko smo samo tisto, kar smo v resnici. To pa je najtežje, se mi zdi. Bojimo se soočiti z lastno ničevostjo, zato se šlepamo na heroje, kakršen je on. Prej smo imeli ene, zdaj imamo druge heroje. Ampak prej ali slej tudi oni umrejo. Hej, da nisi več to reko, se spet oglasi stari. Ne kliči hudiča, si slišo? To se samo tako reče, ga mirim. Pred Draženom je še veliko zmag. Nedelja zvečer je očitno še posebej boleča za našega rudarja. Ugasnem luč in ju pustim z uradnim komentatorjem, ki povzema srečanje. Našteva statistiko, ki omenja Dražena kot najboljšega strelca. Stari obleži v fotelju in samo še reče, naj grem spat, ker je jutri delovni dan. Hočem ga vprašati, ali to velja tudi zame, glede na to, da sem navaden faliran filozof brez službe, a se raje ugriznem v jezik. Nočem ga vznemirjati s svojimi pritlehnimi težavami in se raje odpravim. Komentator še nekaj razlaga o odlični obrambi, ki je ustavila Dražena. Človek je dal trideset košev, oni pa so ga ustavili. Kako so ga to ustavili? Kaj bi bilo, če ga ne bi ustavili? Koliko košev bi šele takrat dosegel? Vsa ta vprašanja me pospremijo v posteljo. Iz dnevne sobe se še vedno slišijo zaključne besede komentatorja, ki našteva junake slovenske zmage. Z veseljem vzamem prvo knjigo, ki mi pride pod roke, in si jo položim na prsi. Za začetek. Iz sosednjega bloka zaslišim znano melodijo in glas Milana Mladenovića ... Ovo je zemlja za nas, ovo je zemlja za svevišnje ljude ... Bloki tu so bliže, zato se še vedno zdi, da smo skupaj in da se ne moremo zlomiti, v nedeljo, ob desetih zvečer. Ja u njoj vidim spas ... Ne bomo se zlomili.

7. junij – ponedeljek

Vse besede so popolnoma odveč kakšno minuto čez peto zjutraj, ko iz radia v kuhinji odzvanjajo dobre stare budnice. Vsak mora narediti svoje, čeprav nekateri ne vedo, kaj natančno naj bi to bilo. Vseeno gredo naprej, kot vojska, ki je že zdavnaj dobila ukaze. Samo še skočiti je treba v že skopane rove in paziti, da sovražnik ne prebije prvih linij. Danes bo nekoliko bolj oblačno, pravi šarmantna napovedovalka. Kako pa vem, da je šarmantna? Za tem glasom se lahko skriva nekaj povsem drugega, se oglaša izpraševalec v meni. Ne pustim mu veselja, tako zgodaj pa že ne. Za tem glasom se ne more skrivati nič, sem prepričan. Ta glas je čista neposrednost, predanost in toplina. Kdor ga ima, je srečen, in v tem trenutku sem to jaz. Akordi so čisti kot jutranje nebo, ki se prebuja nad mojim mestom. Tu in tam lahko pričakujemo tudi kakšno nevihto, mi položi v ušesa in obrnem se na levi bok. Počakal jo bom, da pride.

Ob sedmih pride na moja vrata mama in se mi zahvali, ker sem zamenjal žarnico. On je ne bi nikoli, se zasmeje in tudi jaz se zasmejem, ker vem, da ne misli tako. Oba poznava njegov inat, ki ima seveda tudi drugo, mehkejšo plat. Kdaj se odpre in za koga, je vedno težko predvideti. Ampak to bosta reševala onadva. Jaz imam svojo voditeljico, ki ravno prebira jutranja poročila. Govori o privatizaciji, novem bankovcu za 5000 tolarjev, ki ga bomo dobili jeseni, veliki zmagi Slovenije, ki bo nosilka na evropskem prvenstvu. Tudi promet ji gre dobro od rok, tako da se počutim res varnega.

Nekje okrog druge se res ulije, tako kot je napovedala.

8. junij – torek

Ne, samo on ne. Zakaj? O bože mili!! Sine! Sine, a slišiš? Prebudijo me očetovi kriki iz kuhinje in takoj mi je jasno, da se je moralo zgoditi nekaj res strašnega. Že stoji na vratih moje sobe. Si slišal radio, si slišal, hlipa v šoku ... Ne, nisem slišal, res ne ...

Dražen! Kaj Dražen? Dražen je šel z avtom ... včeraj je šel na pot, sam, brez ekipe ... Povej že? Kaj se je zgodilo? Cisterna, cisterna se je postavila počez in mu zaprla pot. On je spal in bil privezan. Vozila je njegova punca in še nekdo je bil v avtu. Deževalo je, cesta je bila spolzka ... zavirala je, pa ni šlo ... Zlomil se je ... spet tisti glas, ki sem ga slišal že na Vodmatu.

Pa ne on, mi uide z jezika, ko dojamem, da je konec. Pravijo, da je mrtev, mi naposled prizna. Oživljali so ga, dolgo, vendar ni bilo več rešitve. Ne razumem, zakaj on, zakaj ne kdo drug, zakaj ne Milošević ali kakšen zločinec, zakaj on ... skoraj zajoče. Začne hlipati in se sesede na tla kot kakšen otrok. Kaj bomo zdaj, ko ga ne bo več?

Prišli bodo novi Draženi, ga skušam potolažiti, vendar ne zaleže. Nihče ne bo takšen, kot je bil on, nihče. Kaj ne razumeš? Nihče ne bo ostal na trojki sam, vsi bodo šli na sigurno. Vsi bodo polagali. Nihče nima jajc, da bi odločil za vse nas. Ne razumeš? Hočem mu povedati, da razumem, vendar mi ne pusti. Nikdar mi ni pustil, ker je bil tudi on obsojen na svojo praznino. Lahko mu le odpustim in pokažem, da ni sam. Z roko ga potrepljam po rami, ravno toliko, da začuti mojo bližino. »Ne odnehaj, nikdar ne odnehaj,« mu skoraj zašepetam. Pogleda me in prvič se zazdi, da sva v isti ekipi. Vsaj za trenutek. In da sva izgubila prvega strelca.





Dr. Jože Hudales

MESTO NA ROBU JEZERA

Prolog in epilog

saka dobra zgodba se začne: »Nekoč je bilo ...« In za naše velenjsko (šaleško) jezero in naše mesto je to več kot dober začetek in morda še boljši konec. Kajti zares in brez dvoma je bilo nekoč jezero, pa je izginilo in potem postopek še ponovilo (večkrat!). In morda je bilo potem nekoč spet jezero in morda sočasno (meni se to zdi celo zelo verjetno!) tudi mesto ali vsaj »mestece«. Potem sta se jezero in morebitno mesto za nekaj stoletij izgubili v spominih ljudi in tam ostali, dokler se potem nazadnje spet nista obe pojavili; pred dobrimi sto leti najprej jezero (no, jezerce pravzaprav, a ne samo eno) in dobrega pol stoletja zatem so ob robu jezera (spet?) zgradili tudi mesto. Tokrat obe zagotovo in obe sta še vedno tu. Tako je zapis o novem mestu na robu jezera pravzaprav lahko spet začetek kot tudi konec zgodbe o obeh!

Morda sta bili ravno zaradi tega nenehnega pojavljanja in izginjanja jezero in mesto nerazdružno zapisani v spominu in zavesti vseh tistih, ki so kadarkoli živeli na tem prostoru in se vanj udomili. In to udomačevanje se ni zgodilo samo enkrat in naenkrat; v dolino z jezerom in (morda z mestom – mestecem) so v valovih prihajali prišleki – in najbrž je bilo vedno tako, da je bilo prišlekov veliko in so prevladali nad domačini. A ne v vsem; zgodbe o jezeru in mestu so o(b)stajale in preživele in se vsaj v drobcih zapisale v spomin in zavest prebivalcev; ne glede na to, ali so se šteli za domačine ali prišleke, nekdaj in danes. Morda so se ob tem jezeru in v tem mestu domačini prej kot drugod zmogli sprijaznili z onimi drugimi, ki jih je bilo mnogo, in drugi, ki so prihajali, so se tukaj prej počutili domače in bolj sprejete. Najbrž tudi zaradi mesta na robu jezera in jezera na robu mesta, ki sta se (bili) obe nerazdružno zapisali v spomin in zavest svojih prebivalcev. Zagotovo pa smo te nerazdružnosti jezera in mesta doslej premalo zavedali in jo prepoznavali kot Zgodbo, ki jo tukaj pripovedujejo vsaj že stoletja, morda celo tisočletja.



Najprej dve moji zgodbi o jezeru in mestu.

Obe sta zaznamovali mojo mladost. Ko sem kot nadobudni radovednež nadlegoval starejše ljudi iz svoje okolice z vprašanjem o tem, kako je bilo tukaj včasih, so mi vsi pripovedovali o dveh čudovitih knjigah Gustava Šiliha, ki bi ju moral dobiti v roke in prebrati: Nekoč je bilo jezero in Beli dvor. In vendar ne ene ne druge nisem v Velenju našel nikoli, čeprav sem spraševal vse meni znane stare (sicer res maloštevilne) velenjske družine, ali jih morebiti še imajo. Še celo pri učitelju Plašu, ki me je kot otroka pogosto odpeljal v svojo ogromno vogalno sobo (ali pa se je vsaj meni zdela ogromna) v nekdanji Rakov hotel v starem Velenju, ju nikoli nisem videl. Pa so me že takrat bolj kot bomboni, ki sem jih vedno dobil, zanimali njegove knjižne omare in kupi knjig, ki so ležale vsepovsod. Čeprav še nisem znal brati, mi je pogosto pripovedoval o knjigah in mi kazal slike v njih. Vse, kar sem sčasoma o obeh tako zaželenih knjigah izvedel, je bilo to, da prva popisuje najstarejše čase poselitve doline, ko je bila ta še pokrita z jezerom, ki ga je nato eden naših pogumnih prednikov v Penku izpustil, in je nastala današnja plodna dolina. Druga pa govori o tukaj manj pomembni temi – o zgodovini gradu Gorica v bližnjem Šaleku. A še zdaj se spominjam svojega hrepenenja po tem, da bi obe knjigi nekoč vendarle imel v rokah in ju strastno prebiral, kot sem tedaj po desetkrat, dvajsetkrat in še večkrat prebral številne druge knjige z našega podstrešja ali iz velenjske knjižnice! To hrepenenje je nemara vendarle imelo kako vlogo pri poklicu, ki sem si ga izbral in ga z veseljem in strastjo opravljam še danes.



Tudi moja stara mati, ki je bila sicer polna živahnih pripovedi o nekdanjih velenjskih družinah in je do zadnje potankosti poznala vse velenjske peripetije od 1900 dalje in mi jih kot gimnazijcu pripovedovala, ko sem se iz šole grede domov prav vsak dan oglasil pri njej na kos »mlečnega« kruha in belo kavo, da bi laže dočakal mamino kosilo, mi tega hrepenenja ni mogla potešiti! Kot priseljenka, ki je okrog leta 1900 kot mlada deklica prišla služit v gostilno svojega brata – velenjskega trgovca in gostilničarja, je o bajki »nekoč je bilo jezero« vedela le to, kar je slišala od starih ljudi iz svoje mladosti, ki so pripovedovali, da so se ljudje nekdaj s Škalskega hriba, na katerem je stala cerkev sv. Jurija, s čolnom vozili na Jakca (cerkev sv. Jakoba na sosednjem hribu). Pa še tega ni nikoli pozabila pristaviti, da je bilo menda prerokovano, da se bo jezero enkrat spet vrnilo ...



In res se je vrnilo; to novo jezero sem poznal tudi sam in je predstavljalo nekako drugi pol najlepših spominov iz moje mladosti. V njih nastopajo tople in sončne majske (ali septembrske) nedelje in moja mama, ki je prav takrat pristavila na prvi Gorenjev električni štedilnik govejo juho, ta je omamno zadišala, in mama bi si želela v miru dokončati kosilo za nas; ter oče, ki se po krajšem upiranju vendarle nedeljsko obleče, natakne obvezna sončna očala in naju z bratom le odpelje na pomladansko sonce. A ne kamorkoli; sprehod je bil vedno le en sam in vedno le na nedeljo ali praznik: po pločniku ob Kidričevi cesti prek mostu čez Pako in takoj nato še čez železniško progo, ki je nostalgičen spomin samo za Velenjčane, ki so že srečali Abrahama – leta 1968 so progo namreč ukinili. Pot nas je nato vodila še navzgor do šole Mihe Pinterja Toleda in nato pa po ravnem mimo najstarejših rudarskih stanovanjskih blokov z značilnimi velenjskimi imeni: desetorčki – konjušnica, četvorčki, petorčki ... Nato mimo največje velenjske trgovine Tržnica in še nekaj korakov do obeh petdesetorčkov z znamenito velenjsko Namo (Narodni magazin), kjer smo vedno pasli oči na velikih izložbah z razstavljenimi številnimi gospodinjskimi stroji, ki smo jim sicer poznali imenitna imena, a jih doma še nekaj let nismo imeli: bikser, frižider (tega so imeli v celem našem bloku na Cankarjevi cesti le eni sosedi!), štaubzauger se hiše ob poti so imele balkone, polne cvetja – in okrog njih so bile gredice zasajene z rožami in skrbno pristrižene trate. Na številnih neuradnih bližnjicah, ki so jih čez vse razsežnejše zelenice utrle noge neučakanih stanovalcev in seveda predvsem otrok, ki so imeli z njimi veliko veselje, pa so vsako pomlad znova nabili znamenite velenjske tablice z duhovitimi napisi: Kdor hodi po travi ... Za Namo smo se obrnili proti severu in stopili v pravljično deželo – velenjski Sončni park, kjer je ob nedeljskih dopoldnevih pogosto prešerno igrala velenjska rudarska godba v svečanih uniformah ... Skozi cvetoči park smo se nato odpravili naprej proti jezeru. A vedno smo se morali (na mojo zahtevo najbrž, triletni bratec bi bil že zdavnaj rad na cilju – v restavraciji Jezero, da bi končno le dobil svojo zasluženo cockto) ustaviti še pri jezercu sredi parka, bazenčku z mozaikom na dnu in vodometom ... Kaj tako lepega, tako se nam je zdelo, ni bilo nikjer drugje na svetu. Iz parka smo šli še mimo znamenitega Kina (dom z dvorano je bil zgrajen leta 1948 z udarniškim delom kot Dom DPD Svoboda) in oče je tu vedno znova povedal, kaj vse je tukaj delal, saj je tako kot vsi Velenjčani – še zlasti šahtenski – pri gradnji doma krepko sodeloval. Sledil je še kratek spust po senčni cesti mimo imenitnega stadiona, ki še vedno nosi pečat svojih imenitnih načrtovalcev Otona Gasparija in Stanka Bloudka, in že smo skozi drevje ugledali bliskajoče se odseve jezerske vode in na dnu klanca obsežno leseno zgradbo – restavracijo Jezero – in z bratom sva dobila cockto.



To sta bili torej obe velenjski jezeri moje mladosti – tisto nekdanje, ki je živelo le še v spominih redkih domačinov in katerega skrivnostni obstoj je že tedaj buril mojo domišljijo, in ono novo jezero, ki je nastajalo od začetkov rudarjenja in zaradi rudarjenja pod njim in na katerega smo bili vsi ponosni, saj so tudi tega zgradili naši očetje. V nekaj potezah bom poskušal zarisati njuno nekdanjo podobo in jezerske zgodbe, ki so se potem iztekle v zgodbe o jezerih, ki ste jih v tej knjigi že prebrali.


Šilihova dolinska bajka iz leta 1921;

Nekoč je bilo jezero ...

Radovednost in željo, da bi vendarle imel v rokah obe Šilihovi knjigi, sem si nazadnje le potešil, ko sem sredi sedemdesetih let prišel v Ljubljano in po nekaj dneh študentskega življenja le izsledil obe knjigi v NUK-u (Narodni univerzitetni knjižnici), in ker so celo tam imeli le po en čitalniški izvod vsake, sem potem kar nekaj razburljivih ur preživel v čitalnici in ju na dušek prebral. Navdušil me je Šilihov opis »prelepega jezera ... ki je valovilo ure in ure daleč ...« in »ravna jezerska površina, podobna temnozelenemu, gladko brušenemu zrcalu«. Le včasih je iz neznanih globin njegovih voda zagrozil krvoločni jezerski pozoj (zmaj) in se je prej »mirno jezero raztogotilo, se penilo in se zavijalo v gosto meglo in butalo ob ostrozobe pečine«. Poleg številnih vasi okrog njega je bilo gradišče Na Skalah (današnje Škale), »ki je dajalo narodu župane ter mu rodilo mnogo pogumnih junakov in izkušenih mož«, največje in Šilih ga opiše kot pravcato utrjeno mestece:

»Gradišče ni bilo leseno, temveč sezidano iz debelih, gladko obklesanih kamnov, ki so se v lepem razmerju grmadili nad širokim temeljem ... Okrog prvotnega pol lesenega, pol kamenitega gradišča so sezidali močno zidovje in ga tako utrdili, da je bilo skoro nepremagljivo.« Na nasprotni obali jezera pa je bilo še drugo gradišče in svetišče Velesov hram, ki ga je Šilih »postavil« tja, kjer je danes cerkev sv. Jakoba in kjer ljudje hrib vzhodno in zahodno od cerkvice še vedno imenujejo Malo in Veliko gradišče. In še eno zanimivost ponuja Šilih; jedro zgodbe in zapleta je tudi mitološki (in biblijski) motiv boja dveh bratov – živinorejca in vojščaka, ponosnega in odločnega junaka Stojana in njegovega brata poljedelca Volkuna, ki je sicer res imel najlepša in najskrbneje obdelana polja, a »ni bil niti pogumen lovec niti hraber vojnik«, in je v svoj boj za župansko čast v dolini posegal z »gobzdavo in napuhnjeno besedo slabičevo«. Šilih njun boj že kar na začetku svoje bajke konča z zmago prvega in s smrtjo drugega, toda zdaj se šele pojavi njegov pravi nasprotnik – strahotna jezerska pošast – pozoj, ki ogroža vsa naselja in prebivalce doline. Stojan ga kot pravi junak užene tako, da prekoplje velikansko skalo, ki je zapirala sotesko Penk, in jezero odteče v Savinjsko dolino. Pozoj se umakne na drugi konec zdaj že nekdanjega jezera v sotesko Huda luknja, kjer ga junaški Stojan skupaj s tovariši pokonča s kamenjem, ki ga nanj z vso močjo lučajo s strmih pobočij Stropnice in Paškega Kozjaka, nazadnje pa mu smrtni udarec zada še kopje junaka.



Vendar je moje prvotno navdušenje zbledelo, saj si tedaj nisem mogel in znal predstavljati, da bi tovrstno Šilihovo pisanje imelo še kak drug pomen kot literarni; skratka, Šilihova bajka o jezeru je bila zame le plod domišljije in dolgo nisem pomislil, da je Šilih v povesti najbrž uporabil vsa stara izročila, ki jih je slišal v svoji mladosti in jih nato literarno ubesedil, oz. me ta niso dovolj zanimala. Navdušenje in strast za dolinske bajke je tako skozi študij prekrilo »resno in znanstveno« zanimanje za »pravo« preteklost doline, ki jo je bilo mogoče zaslediti v različnih pisanih historičnih virih in ki ji pripovedi domačinov lahko dajejo lokalno barvitost in živahnost. In tako se je središče mojega zanimanja premaknilo v 19. in prvo polovico 20. stoletja. Ko sem med študijem etnologije ugotovil še to, da so mitologija in mitološki drobci postali predmet znanstvene kritike že v drugi polovici 19. stoletja, sta to spoznanje in védenje vsaj za dobri dve desetletji potisnili dolinske bajke in mitološke sledove pradavnih časov v dolini na rob mojega zanimanja.



Poleg tega pa tedaj nisem verjel v jezero, pa tudi v starodavno mesto – torej zidano gradišče – ne! Seveda nisem dvomil, da je bilo v Šaleški dolini jezero pred »nekaj milijoni« let, zaradi katerega je nastal velenjski premog, ampak nisem si znal predstavljati, da bi bilo v Šaleški dolini mogoče najti jezero še v zgodovinskem času, ki ga lahko ljudski spomin doseže in po ljudskem izročilu prenaša do danes. Dosti prej pa sem verjel v mesto poleg jezera, saj je že eden mojih prvih strokovnih člankov dokazoval utemeljenost domnev, da je bila nekje blizu Velenja rimska poštna postaja.


Jezerska dolinska bajka:

jezero in grad/gradišče

Resneje smo se začeli mitološkim temam ponovno posvečati proti koncu 20. stoletja; najprej z izdajo Mlinškovega berila, v katerem sva z Ivom Stropnikom uredila in objavila najobsežnejšo zbirko ljudskega izročila, ki ga je nekaj desetletij zapisoval velenjski učitelj Fran Mlinšek. Na podlagi teh in drugih besedil in novejše literature sta Šilihu in njegovi dolinski bajki pripisala več verodostojnosti najprej Tone Ravnikar leta 1996 in nato še Rok Poles leta 1999. Tem pa so se nato pridružili še novi drobci dolinskih izročil, ki jih je zbirala in objavljala Špela Janežič oz. Špela Poles.



Medtem sem seveda že sam opazil, da nekdaj tako kritizirano mitologijo kot znanost spet rehabilitirajo dela številnih domačih in tujih etnologov, in tudi sam že v času »mitološkega skepticizma«, predvsem pa od leta 2000, tu in tam na šaleških terenih in pri starih ljudeh poiskal in zapisal kako zanimivo staro izročilo. To je bila podlaga tudi za moje prve »jezersko-mitološke« zgodbe, ki so se pojavile dve desetletji kasneje; o Topolšici in Bevčah leta 2008 in 2010, o Stari vasi leta 2011 in nazadnje leta 2012 v najobsežnejšem zapisu o Škalah. Tu so ti mitološki drobci postavljeni že v čisto novo luč temeljnega slovanskega mita, ki je v prvih obrisih postajal znan šele po letu 2000. V njem igrajo glavno vlogo trije najpomembnejši slovanski bogovi: Perun, Veles in Mokoš. Perun ima vlogo vrhovnega božanstva, stvarnika in gospodarja sveta, ki skrbi za sveti red. Biva zgoraj (na gori, na drevesu) in je gospodar groma in bliska, ki je njegovo najpomembnejše orožje. Njegov brat Veles, ki postane njegov sovražnik in želi zavzeti njegovo mesto, mu krade živino, vodo in ugrabi njegovo ženo (sestro) in sina Jarila. Njegovo mesto je gledano s Perunovega vrha nekje desno spodaj, na drugi strani vode, in velja za nevarno (soteske, pečine, jame). Tam je tudi vhod v podzemeljski svet, kjer je Veles gospodar podzemeljskega sveta in sveta mrtvih. Pogosto nastopa v obliki kače ali zmaja. Žensko božanstvo plodnosti in Zemlje je treba iskati levo in bližje od Velesovega kraja; je blizu vode, ne pa prek nje. Mokoš ali Živa je Perunova žena pol leta, nato pa pol leta Velesova ljubica in posreduje med njima. V mitu vendarle pride do velike bitke med bratoma, Perun z gromom ubije Velesa na nekem kraju pod hrastom (Dobrava!) in ga prežene v vodo oz. v podzemlje. V mrzlem delu leta je Veles spet močnejši in se vrne, dokler ga spomladi Perun spet ne premaga.



Danes je seveda povsem jasno (kot navajata tudi že Ravnikar in Poles), da Šilihova jezerska (dolinska) bajka pomeni zelo svobodno, toda hkrati tudi lucidno literarno obdelavo tistih preostalih drobcev zgodbe o jezeru, ki pa so bile že v času Šilihove mladosti, konec 19. stoletja, zelo fragmentarne in jih je mogoče povzeti v vsega nekaj stavkih. Ti drobci zgodbe pripovedujejo, da je nekoč celo dolino od soteske Penk na zahodu in začetka soteske Huda luknja in Bevč na vzhodu pokrivalo jezero, današnja Šoštanj in Velenje pa sta bila tedaj pač pod vodo. Najstarejši zapis bajke je leta 1857 v Bleiweisovih Novicah objavil Janko Vijanski in je še poln zanimivih podrobnosti o obsegu jezera:

»Neki kmet iz naše doline mi je namreč pravil, da je segalo jezero pol ure od Velenja proti okolici, ktera se ‘na Lambergu’1 imenuje in 5 čvetertink proti Šuštajnu. Blizo Šuštanja pa ste bile dve planini, ki ste se vkup deržale. Jezero je tako dolgo v te pečine grizlo, da je pri Pohorji2 skale prederlo in skoz Gorenje na Pako izteklo in od tod v Savino se razlilo. Tako je namesti jezera škalska dolina postala. Od Škal pa so se nek na nasprotni hrib, kjer sadaj cerkva sv. Jakoba stoji, v čolnih vozili. Da je tukaj gotovo jezero bilo, bojda pričuje ime ‘sv. Juri na jezeru’. Tudi je pri Šuštanju kmet, ki se ‘Brodnik’ imenuje. Pri Šaleku je okolica, kteri se ‘pod Zalogom’ pravi. Še dandanašnji popevajo pesem od jezera v škalski dolini.«



Še krajše, toda za pisce brez vsake sence dvoma, je jezero v dolini omenjeno v zapisu iz škalske šolske kronike leta 1873: »Po ustni tradiciji kot tudi po drugih ohranjenih spisih je mogoče ugotoviti, da je bila pred stoletji cela Šaleška dolina pokrita z jezerom in da je na severnem bregu bila postavljena cerkev ‘sv. Jurija na jezeru’.«



Drobci jezerske zgodbe so se ohranili še daleč v 20. stoletje; nekaj jih je po zapisih (tudi) velenjskih gimnazijcev leta 1936 uredil in izdal znani celjski zgodovinar Janko Orožen. Danes vemo, da je zaradi načina zbiranja nekaj Orožnovega gradiva manj zanesljivega, vendar k doslej znanim jezerskim bajkam bržkone prinaša verodostojne drobce. Najpomembnejše dogajanje je tudi v več Orožnovih zapisih jezerske bajke postavljeno na škalski grad: »Tam, kjer je zdaj škalska cerkev z župniščem, je bil otok. Na mestu sedanjega župnišča je stal grad.« Poleg tega je v njih spet potrjena tesna zveza med škalskim gradom in njegovim lastnikom ter grad(iščem)om na drugi strani jezera oz. z »gospodom z Gradišča nad sv. Jakobom«. Tam je prizorišče gostije, na kateri gost – škalski graščak – brezsrčno odpravi »ubogo ženo z lačnim otrokom v naročju«, ki je prišla prosit miloščine, češ da naj pobira drobtine pod mizo. Uboga žena, ki močno spominja na lik Marije z Jezusom v podobnih pripovedih, ki jih poznamo mnogo na Slovenskem, ga je zato preklela. Ko se je graščak vrnil domov na škalski hrib, je videl, da ga je kazen že zadela; »v njegovi odsotnosti je hudi duh obsedel njegovo edino hčer« in rešil jo je lahko le gornjegrajski menih, z »gorečo molitvijo«. Graščak v zahvalo grad in posestvo podari samostanu, ki je potem »pod gradom zgradil prvo škalsko cerkev, ki so jo posvetili sv. Juriju«.



Pri vseh zapisih, tudi pri najnovejšem, ki smo leta 1993 slišali na raziskovalnem taboru v Škalah, najdemo podobne motive brezčutnosti in neusmiljenosti, ki prihajata vedno s škalskega gradu. Nadaljevanje zgodbe, najdemo ga v vseh zapisih, pa je božja kazen, ki zadene krivca in uniči grad: »Ko je jezero odteklo, pa so postavili na tistem mestu, kjer je nekoč stal grad, lepo cerkvico.« Še posebej zanimivo je, da je v najmlajšem zapisu pripovedi iz leta 1993 tudi za škalski hrib uporabljen izraz gradišče, podobno kot za hrib nad sv. Jakobom. Tako sta pač najpomembnejši prizorišči jezerske zgodbe pravzaprav dve gradišči/gradova – utrjeni in najbrž vsaj deloma zidani bivališči – naselbini.

Na drugi strani doline se med starejšimi prebivalci Kavč in Zabrda še pripoveduje zgodba o njihovem Gradišču, ki je torej zrcalna slika škalske. Tudi tam še danes starejši pomnijo pripovedi, da je bilo v dolini jezero in so se od škalskega hriba s čolnom vozili »k nam na Jakca, kjer je bil včas mende grad – sej se še zdaj reče Gradiše» ... In ta naš grad in pa grad Turn, na drugi strani jezera pa sta si bla zlo na roke in sta se grašaka hojdla obiskvat s čolnam sam pa taj. Pol je pa naš grašak moral jet na fronto in ko je pa damu pršu, so ga pa nahujskali, da je žena nekej mela s turnskim, in je ženo ubil pa hčerko. Sam pol je pa zvedou, de so ga nasral, in je zato za pokoro sam podrl grad in iz njega naredu teto cerku sv. Jakoba, prej je bla tam sam kapelca«.



Tukaj ni več v ospredju mlajši – srednjeveško-tlačanski motiv brezsrčnosti (škalskega) grajskega gospoda, nadomesti ga motiv boja dveh graščakov – gradiščanov – za žensko – ženo, ki spominja na zgodbe o gradovih dvojčkih, ki ju posedujeta dva brata; poteze, ki jih najdemo v številnih slovenskih (in evropskih) zgodbah. Brata se redno obiskujeta (mnogokrat po jezeru, ki je do danes že izginilo, včasih po usnjenem mostu ali tunelu, ki ju povezuje) in po obdobju sloge začneta prepir zaradi žene (ali živine), ki se konča s smrtjo tistega, ki je nižje in je po pravilu tudi zlobnejši od obeh. Tako se zgodba o boju med njima približa staroslovanskemu, poganskemu motivu boja med dvema slovanskima bogovoma (bratoma) Perunom in Velesom, ki se zaradi Velesove ugrabitve Perunove žene (njune sestre) spreta in v boju Perun s strelo ubije Velesa.



Jezero je ostalo v ljudski spomin zapisano tudi na drugem koncu doline; v Gaberkah še zdaj pravijo; »včasih so bile cele Gabrke jezero«, gabrški zaselek Brode pa še priča, da so tam nekdaj živeli brodarji, ki so ljudi prevažali po jezeru. Tudi tu je glavno prizorišče jezerske zgodbe grad, o katerem pa pričajo le še ruševine, iz katerih so sezidali kapelo in kasneje cerkev sv. Urha. Ljudski spomin torej kjerkoli v dolini pripoveduje hkrati o jezeru in mestu – oz. vsaj o najstarejših kamnitih stavbah (gradovih – gradiščih), ki niso imele prav prijazne usode. Bile so razrušene, navadno zato, ker so si njihovi prebivalci nakopali božji srd, iz njihovih ruševin pa so nato zgradili nova svetišča – pogosto najprej kapelice in nazadnje tudi cerkve ...



Tako se drobci jezerske bajke, ki smo jih sledili po številnih zapisih od sredine 19. stoletja, v različnih krajih doline navsezadnje izkažejo za presenetljivo celovite in tudi presenetljivo stare. Očitno je, da je jezerski del zgodbe, ki hkrati govori o utrjenih in zidanih stavbah oz. gradu, gradišču ali naselbini, pravzaprav starejši in pomeni poganski del zgodbe o poselitvi doline ter sega precej dlje kot dobro tisočletje nazaj, v čas preseljevanja naših prednikov v te kraje, ali pa je celo še starejši. Nadaljevanje zgodbe pa prinese bolj ali manj nasilno pokristjanjevanje, ki se kaže v uničenju in rušenju gradov/gradišč in v gradnji novih svetišč – cerkva – blizu njihovih ruševin in s kamenjem, ki je ostalo od njih.


Zgodbe o »mestu«

Šaleška jezerska bajka poleg jezera pogosto omenja starejše in danes izginule zgradbe, ki jih poimenujejo gradovi ali gradišča. Seveda ne gre za gradove, ki bi se ohranili v celoti ali v ruševinah do danes, ampak za (zidane) naselbine, ki so v pisanih zgodovinskih virih navadno pustile malo ali nič sledov. Če torej jezersko bajko postavimo nekam na začetek pokristjanjevanja naših prednikov v deveto stoletje, so zgradbe, ki v njih nastopajo v trenutku, ko se »spreminjajo« v ruševine, seveda starejše – iz časov priseljevanja naših prednikov v šestem stoletju ali pa še starejše. Zanimivo zgodbo o »mestu« ob jezeru napoveduje zapis iz škalske kronike (iz leta 1903), kjer so zapisali, da so najstarejši župljani velenjske cerkve sv. Martina tedaj trdili: »Cerkev sv. Martina je zelo stara, ko je stalo še jezero v dolini, imenovala se je Sv. Martin na Vorstadtu.« Zapis, ki ga je menda prvi opazil in leta 1998 objavil Rok Poles, je ostal dokaj neopažen. Poles ga je povezal z domnevno rimsko naselbino Upellae, ki sta jo nekje na območju od cerkve sv. Martina do Stare vasi leta 1954 dokazovala že Milan Ževart in Jaro Šašelj. Če je bilo torej pri cerkvi sv. Martina predmestje (Vorstadt), je seveda nekje blizu moralo biti tudi mesto. Že samo ime Stare vasi, ki se že od prve omembe v listinah, leta 1374, omenja kot »staro«, zato zbuja pozornost. Kaj je našim srednjeveškim prednikom pomenilo »staro«, lahko samo ugibamo, a vseeno je najverjetnejša domneva, da so se tedaj na širšem območju Stare vasi srečevali z ostanki stare poselitve. Ali so bili takratni sledovi morebiti kake vidne ruševine stavb, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Je pa vseeno dobro vedeti, da je bilo mogoče v okolici Ptuja in Celja videti še v 15. stoletju številne ruševine antične Petovie in Celeie, tedaj stare že več kot tisočletje. Kasneje takih sledov brez izkopavanj ni bilo več mogoče najti, a že nekaj časa domnevamo, da imamo na širšem območju Stare vasi (danes pa seveda Velenja!) opravka z možnimi arheološkimi ostanki stare rimske naselitve.



Zgodba o starodavnem »mestu« se opira predvsem na najdbo rimskega nagrobnega kamna Baebu Speratiju, ki so ga spomladi leta 1882 izkopali na polju pod cerkvenim obzidjem, na pripovedovanja starovaških oračev, da naj bi bila njihova polja in travniki polni stare opeke, kamenja in zidov, ki jo je po najdenih drobcih mogoče opredeliti kot rimsko. Sredi 20. stoletja sta Ževart in Šašelj še lahko slišala pripovedovanja, da je neki posebno star kamen od tam odpeljal tudi predvojni graščak s Turna, ki je bil vnet zbiratelj umetnin in starin, stare zidove pa so našli tudi poleg treh starih hiš pod cerkvijo (pri Ograjenšku). Nekaj starih ljudi iz Stare vasi se je sredi 20. stoletja še spomnilo ledinskega imena Groblje za njive in travnike ob vznožju hriba s cerkvijo sv. Martina (!), kjer je bil najden omenjeni nagrobnik, ter ledinskega imena Gaugerc nekaj sto metrov zahodno od tam, »pri Fijevžu«, kjer da je gosposka obešala. Šašelj je pojasnil, da imajo tovrstna ledinska imena »često tudi arheološko osnovo. Kmetje, ki so na svojih njivah izkopali ali izorali prazgodovinske, staroslovanske ali rimske grobove s skeleti, si jih niso znali drugače pojasniti, kot da so tam pokopani obešenci ... Tudi starovaški ‘Gaugerc’ bi mogel imeti za osnovo rimsko grobišče«. Natančno lokacijo kraja je še vedno mogoče potrditi pri redkih domačinih; Gaugec (ta oblika je po mojem mnenju pravilnejša kot Šašljeva!) je stal sredi območja starovaških njiv in travnikov severno od vasi; približno tam, kjer je danes severni rob »Sončnega parka« in zraven zasebne ordinacije Blatnik. Starodavnost kraja, ki so ga imenovali Gorice, izpričujejo poleg ledinskih imen še drugi drobci krajevnih legend. Ljudje so se tega območja bali, saj je tam okoli strašilo. Če si zašel na dan polne lune h Gorjanovi kapeli ter v Rakovo in Skazovo gošo, ki sta bila del Zgornjega in Spodnjega Ložiča – levo in desno od današnje Stanetove ceste –, »te je vojdlo tako, da do jutra nisi ven najdu«. Ta pripoved nakazuje kraj, kjer je bila po starodavnih poganskih tradicijah, znanih po vsej Evropi, meja med svetoma mrtvih in živih. Izročilo, ki ga je zapisal Fran Mlinšek že pred II. svetovno vojno v Stari vasi, prav nič ne pove, kdo bi bil razlog, da je ljudi do jutra »vojdlo v krogih«, a ledinsko ime Ložič, ki nam ga je sporočil Mlinškov sin Dušan, močno spominja na ruskega (slovanskega) gozdnega duha Lešija.

Druga, še bolj zanimiva lokacija pa morda leži nekje sredi starovaškega Dolgega polja, ki se je raztezalo od zahodnega roba Stare vasi do Pesja in ga je na jugu omejevala Paka, na severu pa železnica. Danes to območje večinoma pokriva kompleks tovarne Gorenje. Območje njiv severno od proge in južno od glavne dolinske ceste od Velenja proti Šoštanju (ta tedaj ni peljala ob levem bregu Pake kot danes, ampak v glavnem po sredi doline) je bilo znano z imenom Duršek3 ali Dvoršek4. Lokacija (približno tam, kjer je danes trgovina Jager) bi lahko po eni strani predstavlja vrata, »dveri – duri« in na drugi strani »dvor«, starodavno zidano stavbo. Ime Dvoršek postane zanimivo še posebej v luči krajevne legende, ki sem jo v Stari vasi zapisal pred dvema desetletjema in pravi, da je bilo sredi Dolgega polja, na kraju, ki je nosil ledinsko ime Pri hrastih, potopljeno mesto (dvor!) in tam se je včasih slišalo zvonjenje potopljenega cerkvenega zvonika. Pripovedi za zdaj potrjujejo tudi sicer še skromne terenske najdbe s koščki rimske keramike, ki jih je še danes mogoče najti tam, kjer Dolgo polje še ni čisto zazidano! Stara vas – oz. severozahodni del današnjega Velenja – je torej zelo star kraj in njegovi najstarejši prebivalci so pustili sledove svojega sveta prav v drobcih ohranjenih legend in v ledinskih imenih, ki so jih »razpostavili« po svoji pokrajini.



Za konec tega razmišljanja o mitoloških drobcih dolinske bajke in njenih sledovih na tleh Velenja in okolice pa vendar tvegajmo še z eno drzno domnevo in dolinsko bajko ter njene drobce postavimo v prostor. Dokler hipoteze ne bo mogoče tudi arheološko preveriti, bo to ostala le domneva, a za zdaj se mi zdi še dokaj prepričljiva. Šilih se je zagotovo zmotil, ko je Velesov tempelj postavil na visoko Gradišče ali pa vsaj na Jakca; na kraj, kjer je danes cerkev sv. Jakoba. Tam bi po mojem mnenju z veliko verjetnostjo lahko iskali Perunov tempelj, kar nakazuje tudi dejstvo, da sv. Jakob goduje 25. julija, v času največje sončne moči. Zanimivo je, da tudi nekateri domačini vedo povedati, da je ena od nedavno odkritih romanskih lin obrnjena tako, da sonce na točno določen dan posije na oltar. Lina je še vedno zazidana in te podrobnosti še ni mogoče preveriti ...



Velesovo svetišče bi potemtakem morali iskati nekje nižje in čez vodo (Pako ali morebitno jezero!?), torej v Škalah. Ponujata se dve verjetni lokaciji. Prva je po letu 1950 v ugrezninskem jezeru potopljena cerkev sv. Jurija (zmagovalca nad zmajem, Velesovim simbolom), ki so jo pogosto postavljali na mesto predkrščanskih Velesovih templjev, kjer pa v času, v katerega seže spomin, pogrešamo bližino vode, jezerca ali kako morebitno jamo! Le nekaj sto metrov zahodneje ležeči prostor Hudašnice, potoka in soteske, ki je tekel sredi Ležna in se pri Pesju izlival v Pako, bi našim iskanjem precej bolj ustrezal. Ležen je tudi sicer veljal za nevaren kraj, kjer je ljudi, ki so ponoči zašli vanj, »vojdlo« do jutra, kar je značilno za kraje, kjer se da priti v Velesovo podzemeljsko kraljestvo – v svet mrtvih!



In nazadnje; kje bi lahko iskali tretji krak svetega trikotnika: že izginuli tempelj ženskega božanstva plodnosti, žene in ljubice Peruna in Velesa? Najbrž kar tam, kjer imamo še eno staro »potopljeno cerkev«, torej na starovaških njivah Pri hrastih, kjer je po ljudskem izročilu mogoče včasih slišati zvonove izginulega svetišča. Še več, bližnji Dvoršeki bi lahko bili dvor, na katerem je Veles skrival ugrabljeno Perunovo ženo. In tudi prostor za glavno bitko med Perunom in Velesom bi lahko iskali tam blizu; spoprijela sta se Na dobravi, torej pod hrasti – dóbi. Izpolnjen mora biti le še en pogoj – gledano iz Perunovega svetišča mora kot med obema drugima svetišča oklepati natanko 22,5˚. Tudi to za silo še ustreza, a le, če je bilo Perunovo svetišče na kraju, kjer je cerkev sv. Jakoba. Ker niti Velesova lokacija ni natančno potrjena in povrh vsega ne vemo več povsem zelo natančno, kje je bil kraj Pri hrastih (danes tam stoji tovarna Gorenje), je hipoteza za zdaj verjetna. Morda pa bomo kdaj v prihodnosti vedeli tudi to ...


Od pradavnih šaleških (velenjskih)

jezer do spomina nanje

In jezero? Ali imamo v teh jezerskih zgodbah poleg zapisanega starodavnega spomina na dobo nasilnega pokristjanjevanja, rušenja (morebitnega) mesta in naselbin v dolini zapisan tudi starodavni spomin na kako krajše ali daljše obdobje, ko so v dolini njeni prebivalci sočasno doživljali tudi pravi biblijski vesoljni potop? To je mogoče, ni pa nujno. Danes seveda vemo, da je bilo na tleh doline nekdaj zares jezero, in to ne samo eno, ampak več jezer. Anton Seher, ki je ob pisanju zgodovine velenjskega premogovnika geološko zgodovino doline dobro proučil, piše, da je bila zagotovo pokrita z jezerom vsaj ob koncu miocena in v začetku pliocena, pred petimi milijoni let, ko se je območje doline začelo dvigovati iz velikanskega Panonskega morja. Ostanki tega jezera so odtekali od zahoda proti vzhodu po strugi nekdanje šaleške reke skozi takrat najnižjo točko doline proti Dobrni! Ko se je pred kakimi štirimi milijoni let (v srednjem pliocenu) severni del doline ugreznil, je spet nastalo jezero. Vanj pritekajoče dolinske vode so si postopoma poiskale drugo pot iz doline v takrat najnižjem jugozahodnem delu doline pri Penku. Jezero so nato vode, ki so vanj pritekale z okoliških hribov, takoj začele zasipavati in počasi je izginjalo, na njegovem površju pa se je oblikovalo močvirje z zelo bujnim rastlinstvom in v naslednjem milijonu let je iz njega nastala sto do dvesto metrov debela plast organskega materiala. Pred dva in pol milijona let (v gornjem pliocenu) se je dno doline hitreje pogreznilo, vrnilo se je tretje šaleško jezero in tekoče vode so organsko plast prekrile z znova nanesenim materialom in pod njim je začel nastajati premog ... Prav na obalah tega jezera so se sprehajal tapirji in mastodonti, saj so bili njihovi ostanki najdeni leta 1887, 1964 in leta 1973. Znanost potem molči o tem, kako dolgega veka je bilo to šaleško jezero, a če so bila geološka dogajanja enako živahna, kot smo jih opisali doslej, je bilo v dolini v zadnjem milijonu let časa vsaj še za eno ali morebiti več jezer, ki so za sabo morda pustila sledove, vidne tudi v dobi, ko je dolino že poselil človek.

Tako sled bi denimo pomenila manjša jezerca, ki so botrovala prvim spominskim plastem jezerskih zgodb ter nazadnje potem v zgodovinski dobi izginila! Nekaj sledov o takih jezercih – pa jim recimo raje ribniki oz. tajht, kot so jih splošno imenovali ljudje tukaj – seveda obstaja v zgodovinskih virih. Stari ribniki se omenjajo pri gradu Forhtenek v Ravnah, pri gradu Turn v Škalah, urbar iz leta 1598 navaja, da so velenjski gospodje uredili ob vznožju grajskega griča kar tri ribnike. Z izjemo turnskega ribnika so bili vsi kasneje opuščeni, tako da niti ni jasno, kje natančno so bili.

Prav tako je seveda mogoče, da so se občasne ojezeritve posameznih delov doline zgodile tu in tam v obdobjih dolgotrajnih deževij, morebitnih večjih naravnih nesreč s plazovi, ki so zajezili kak vodotok, ipd. In nazadnje je domačine vsakih nekaj let na možnost ojezeritve cele doline spomnila navadno skromna dolinska rečica Paka, ki je neusmiljeno poplavila dolinsko dno; nazadnje se je to zgodilo 4. junija 1954, ko je malo pred polnočjo Paka prestopila bregove in vdrla v trške hiše v Velenju, Pesju in Šoštanju, in vsa dolina je bila pod vodo tudi do dva metra visoko. Tako je mogoče, da se je ljudska domišljija glede obstoja nekdanjega jezera naslonila na strah, ki so ga te poplave pustile v ljudeh. In navsezadnje, morebitne sporadične najdbe fosilnih ostankov vodnih živali so povsem jasno nakazale obstoj nekdanjega jezera in so prav lahko botrovale prepričanju domačinov o nekdanjem jezeru.

V vsakem primeru pa zdaj vemo, da so bila umetna in naravna večja in manjša jezerca in jezera del vsakdanjega življenja naših prednikov in so lahko nastajala in tudi brez sledu izginjala v nekaj desetletjih, njihovi sledovi pa so se seveda lahko ohranjali prav v prej omenjenih jezerskih spominih ...


Od kopanja premoga do prvih tajhtov

Ko so prvi geologi prihajali v dolino in razkrivali nekdanja jezera v dolini, so prihajali zato, ker sta bili dolina in njena jezerska preteklost zanje zanimivi prav zaradi tistega od nekdanjih jezer, ki je zapustilo pod zemljo več kot sto metrov debel sloj premoga, ki je edinstven na svetu! Do leta 1875 so bile lastnosti tega premogovnega sloja toliko razkrite (z vrtanjem kakopak), da je kopanje premoga postalo zanimivo za podjetnike. Že dobro desetletje kasneje – leta 1885 – so izkopali prve metre jaška, ki so ga seveda poimenovali po našem tedanjem »očetu« domovine, cesarju Francu Jožefu. Ko so leta 1892 po tem jašku na dan spravili prve tone premoga in ga naložili na železniške vagone, so začeli dvesto in tristo metrov globoko v nedrjih zemlje nastajati prazni prostori. Ti so se postopoma rušili in čez nekaj let je na površini nastala deset in več metrov visoka ugreznina, ki jo je zalila voda. Dobili smo prve rudniške tajhte. Najstarejše ugrezninsko področje premogovnika je bilo območje t. i. starih jam, na južni strani premogovnika. Tam sta že pred prvo svetovno vojno nastala dva večja tajhta. Postala sta najpriljubljenejši prostor deških iger odraščajočih fantov iz kmečke škalske in starovaške okolice, otrok velenjskih knapov, ki so stanovali v bližini premogovnika ali v rudarski koloniji v Pesju, in tudi trških fantov, ki so se sem prihajali igrat »raubarje in žandarme« iz Velenja.



Prav v zvezi s tema tajhtoma so nastale tudi mnoge velenjske ribiške zgodbe, saj sta bila polna rib. V obdobju med obema vojnama je tu lovil tudi strastni ribič grof Coronini – lastnik velenjskega gradu – in prav zato so v Velenju oba ribnika najpogosteje imenovali Coroninijeva tajhta, čeprav nista bila njegova, nihče pa ne ve več, ali je moral za ribolov premogovniku odšteti tudi kako odškodnino. V njiju so za ribolov uporabljali manjše mreže »ravšelne«, pozneje, ko so se v njih razmnožile ščuke, pa so pogosteje uporabljali večje vrše – sake. Ti so bili pleteni iz leskovine in dolgi do tri metre. Vanj je bila vložena mreža v obliki lijaka, ki je ribam preprečevala pobeg iz saka. V saku so se najpogosteje znašli kleni in mrene, pa tudi precej ščuk. Krapi so se v sak ulovili le redko in so jih najraje lovili na trnek in za vabo uporabljali kuhan koruzni zdrob. Tega so že kak dan pred ribolovom metali v vodo tam, kjer so nameravali loviti. Ulov je bil potem obilen, saj je bilo krapov ogromno in ob drstenju so v celih oblakih prihajali k bregu, tako da se je zdelo, da voda kar vre. Na trnke s tremi kavlji so lovili tudi ščuke. Kasneje, ko so ščuke namnožile, so bile vedno lačne in so hlastale prav za vsako vabo. Tedaj so običajno za vabo uporabili košček svetleče se polirane pločevine. Nekaj je bilo ribolova tudi s čolni. Po navadi so tako lovili večje krape in ščuke s trnkom. Grof Coronini pa je s čolnom pogosto lovil tudi ponoči, s harpuno. Peščica najstarejših Velenjčanov se še spominja velikega lova na ščuke in krape, ki ga je v obeh ribnikih tik pred drugo svetovno vojno uprizoril grof Coronini. Priskrbel si je veliko mrežo, ki so jo na obeh bregovih velikega ribnika vlekli konji. Poročila o uspehu so različna: eni se spominjajo skromnega ulova, ki se je kljub najetim orožnikom v večini porazgubil v visoki travi in nato končal v želodcih pesjanskih in velenjskih pobov. Drugi pa se nasprotno spominjajo dobrega ulova, ki so ga s cisternami na vozovih zvozili bodisi v Coroninijev Graščinski tajht v Velenju oziroma na vlak za prodajo.



Nekaj let po koncu prve svetovne vojne pa so ugreznine začele nastajati vzhodno in severno od premogovnika, v Škalah. Eden prvih ljubiteljskih piscev o zgodovini kopanja premoga v dolini, jamomerec Avgust Vrabič, je leta 1953 ob otvoritvi turistično urejenega Velenjskega jezera zgodbo o njegovem nastajanju postavil v leto 1923, ko so se pojavili prve ugreznine in prvi ribnik na nekdanjem Pušnerjevem posestvu, ki je stalo ob severozahodnem robu kasnejšega jezera. V globini 100 do 110 metrov pod površino je bila tu 40 do 50 metrov debela plast premoga, ki so jo posebej intenzivno odkopavali od leta 1937. Ribnik so imenovali najprej Špičkatov tajht, ker je tam stanoval takratni upravnik jame Jaroslav Špička, do začetka petdesetih let pa je jezero, ki so ga tedaj imenovali Velenjsko jezero (danes je to Škalsko jezero!), »imelo dolžino obale 1120 metrov, površino 60.000 m2 in vsebino okrog 550.000 m3 vode. Največja globina je dosegla 15 m. V času od 1937 do danes je bilo pod tem ribnikom izkopanega 6,500.000 ton premoga«.



Pa to ni bil edini tajht na tem območju; severno in vzhodno od premogovnika je bila še cela vrsta večjih in manjših ugreznin, ki jih je takoj zalila voda; manjši Kališnikov tajht je bil na kraju, kjer je danes velenjski stadion. Na mestu današnjega Velenjskega jezera pa sta že okrog leta 1930 začela nastajati velika ugreznina in ribnik na območju Plevelove domačije, ki so ga zato imenovali Plevelov tajht; danes je to Velenjsko jezero.


Mitologija Peruna in Velesa se vrača; ali o tem, kako so gradili novo jezero, novo mesto pa še novega človeka

Območja lepo obdelanih njiv in travnikov, lepih in trdnih škalskih domačij so tako po tisočletju, ki je minilo od tedaj, ko so v pokristjanjenem svetu počasi izzvenevale in izginjale stare mitološke zgodbe o nevarnostih, ki prežijo na ljudi tam, kjer domuje Veles in gospodari nad podzemeljskim svetom mrtvih, izginjala. Zamenjala so jih območja nevarnih in neurejenih ugreznin in jezer, ki so spominjala na kaos, kakršnega so že davno pozabljene stare mitološke zgodbe pripisovale gospodarju podzemlja in voda Velesu. V letih po vojni so ta svet domačini opisovali takole:

»Pusto in samotno je bilo velenjsko jezero v letih po osvoboditvi. Vodne ptice so imele tu svoj paradiž, divje se je razraščala narava ob zadostni vlagi, bogati ribji rod je tu in tam preplašila vitka belouška.«



V ta kaos se je potem sredi 20. stoletja usmerila graditeljska ustvarjalnost novega direktorja velenjskega premogovnika Ernesta Žganka Nestla, ki je v Velenje prišel decembra 1950. Zgodba, ki kaže njegov vpliv in podjetnost, sicer ni moja in jo je zapisalo anonimno pero okrog leta 1960, ko je bila tudi natisnjena v skromni brošurici o nastanku in urejanju jezera in mesta, zdaj pa gotovo že zdavnaj pozabljena in jo velja ponatisniti:

»Ko smo delali na velenjskem jezeru in ga urejevali, nas je nenehni dež pregnal pod košato smreko nad ribnikom nasproti jezera. Mokri in prezebli smo preklinjali dež in tuhtali. Za vrat nam je vztrajno kapljalo. To je nevarno, ker ustvarja razpoloženje, ki je bilo dostikrat krivo za uboje iz ... Nestl se je zazrl v mlakužo pod nami, kjer je ubijajočo enoličnost škrabljajočega dežja tu pa tam prekinil zategli krik osamljene žabe. Fantje, tukaj bi lahko napravili letno gledališče. Spogledali smo se in s precej mešanimi občutki srdito povlekli mokre čike in se zazrli v Nestla, ki je razlagal dalje. Poglejte to lepo amfiteatralno kotlinico pod nami. Skopali bomo odtočni kanal za vodo, zasuli kotlino z lešem, izdelali stene in gledališče bo gotovo. Če začnemo takoj, nimamo 14 dni kaj delati, je pribil s sebi lastno odločnostjo, ki je pričala, da se je drobna zamisel že spremenila v trdno odločitev. Dobro uro kasneje smo že kopali. Ni šlo brez težav. Teren je bil strašen; močvirje, brozga. Nekoč se nam je vdrl konj, ki nam je pripeljal ugaske. Komaj smo ga rešili. Čez dober teden smo letni kino končevali. Takrat sta bila pozabljena dež in blato, težko in lepljivo. Ostal je lep spomin na delovno zmago, na eno mnogih, ki smo jih izbojevali.«



Iz kaosa je nastajal red; Žgank je hkrati začel graditi novo mesto – Novo Velenje, ki mu je vedno pripisoval atribute sonca, ki ga rudarji tako nujno potrebujejo, potem ko se vsak dan iz vročega in temnega Velesovega podzemlja spet vračajo v naš svet. Prav kot mitološki Perun je v ta divji svet ugreznin, jezer in ribnikov – kaosa – spet želel vnesti red, ki ga odsevajo novo sončno mesto, sončni park in sončno jezero, ki so ga gradili. Ti novi ljudje so »sončni junaki«, ki vedno znova prevladajo nad podzemljem in so seveda lahko le rudarji; že prva povojna čitanka iz leta 1946 jih ni napravila samo za junake (»rudarji so junaki, zmagovalci v bitki vsaki ...«), ampak jih je celo približala sončnemu božanstvu. Ko namreč radovedni otrok sprašuje mater o tem, kdo vodi in uravnava naš svet in vesolje, kdo prižiga zvezde, kdo zaneti zoro, mati odgovarja, da so to kovači in svetilničarji, in nazadnje:



»Kdo pa v soncu je zakuril,

Mati, da ves svet ogreva?

To je očka tvoj, moj fantek,

on, rudar, ves svet ogreva.«



Iz kaosa ugreznin so torej rudarji – ti sončni junaki – ustvarili jezero »za kvalitetno preživljanje rudarjevega prostega časa – prostor, kjer se bo naš rudar lahko našel s svojimi tovariši, ne samo na zadahli številki pod zemljo, temveč tudi v prostih urah, kjer se bosta s tovarišem ob solidni postrežbi in čistem zraku lahko pogovarjala o vseh tegobah in mučnih dneh, ne samo o polnih huntih premoga in akordih, temveč tudi o vseh ostalih vprašanjih, o katerih pogovor teče veliko lepše ob časi domačega mošta, kot ob brleči rudarski svetilki v zaprašeni jami«.

Še pomembnejše bo jezero za njegovo »delovno ženo« in njune otroke: »Žena bo želela izkoristiti čas drugače: v prijetnem naslanjalu ob jezeru bo ob ročnem delu čuvala vajino deco, ki bo capljala ob vodi, gradila kolače in gradove iz peska, se učila plavanja pod vodstvom posebnih učiteljev in si s telovadbo in igrami na soncu in svežem zraku nabirala zdravja z utrjevanjem telesa. Za tebe in tvojo družino je zgrajeno vse to, na tvojo srečo misli naša domovina, da ne boš životaril v vlažnih beznicah in zakotnih krčmah.«



In ko je bil 14. junija 1953 kompleks okrog jezera že urejen in je sledila veličastna otvoritev, so se graditelji mesta in jezera lahko pohvalili s tem, da prav urejanje jezera in gradnja mesta pomenita nekakšen socialistični – proletarski raj na zemlji, velenjski socialistični čudež, kjer imata rudar in njegova družina vse ... Tudi v primerjavi z gnilo zahodno Evropo, a tudi v primerjavi z gnilim predvojnim Velenjem:

»Bežen sprehod po starem Velenju zadostuje, da spoznamo in razumemo težke življenjske pogoje njegove preteklosti. Iz njega diha trda preteklost velenjskega rudarja, ki sta mu tujec in kapitalist rezala kruh, dušila in ubijala njegovo zavest in ga oblikovala v poslušnega hlapca. Ko preletimo s pogledom črnino hiš in bajt, neskladnost ulic, izmaličenost kraja, spoznamo, da je bil premogovni zaklad pod zemljo zanj prej prekletstvo kot sreča, prej vir in vzrok njegove bede, zaostalosti, kot pa sredstvo za smotrni razvoj in blaginjo. Ljudska revolucija je dala velenjskemu rudarju možnosti, da odstrani posledice zaostalosti in si prisvoji rudno bogastvo Šaleške doline za potrebe svoje domovine, svoje bližnje okolice in zase. Predvojno staro Velenje se umika novemu Velenju z modernimi stanovanjskimi bloki, ki jim ne manjka zelenja. V prostornih, lepo urejenih stanovanjih gospodinji rudarjeva žena, kuha, šiva in skrbi za vzgojo otrok. Rudar vsak dan nakoplje nove tone rude v jamskih rovih in se vrača domov z zavestjo, da bo doma našel vedre obraze svoje družine. Tudi samci se ne potikajo več kot podnajemniki po nezdravih in zatohlih bajtah starega Velenja, temveč stanujejo v lepih, urejenih in čistih samskih domovih ...

Žalostne in pretresljive slike iz življenja velenjskega rudarja pred vojno, ko je v svojem obupu pred izkoriščanjem segel po pijači, grabil za nož in podobno, se izgubljajo v pozabo. Letovišče Velenjsko jezero je primer izrednega truda in požrtvovalnosti velenjskih rudarjev. Ob jezeru sedaj gradijo moderni stadion, ki bo dopolnil na zelo posrečen način to osrednjo kulturno prosvetno in turistično točko novega Velenja. Milijonski so zneski, ki jih je žrtvoval velenjski rudar za ureditev jezera, za nasade in parke, za knjige in časopise, za kino in oder. Milijonski so zneski, ki jih bo vložil še za stadion, za cestišča in ureditev vrtov. V rudniku nad tisoč krepkih rok koplje črno zlato in ga daje na razpolago naši skupnosti. Vsak posamezni rudar se zaveda, da pomeni zdravje življenjsko moč, veselje, srečo in uspeh ... Ta bežni pregled uspehov velenjskega rudarja nam zagotavlja, da je in bo velenjski rudar oblikovalec nove stvarnosti v Velenju.«



Tako so bili predstavljeni novo mesto, novo jezero in novi človek – »velenjski rudar – oblikovalec nove stvarnosti v Velenju« v Večeru leta 1953. Tako jih je predstavila Nova zgodovina, s katero so novinci – prišleki – tako kot vedno doslej (pre)oblikovali novi svet po svoji podobi. Stari, predvojni rudarji seveda niso samo »segali po pijači in grabili za nož«. Imeli so tudi svoje lepe Zgodbe, a so mnoge ostale neizpovedane. Nova zgodovina je tako kot vedno doslej tod ob robu jezera pregnetla njihove Zgodbe v svoje – zgodbe našega časa, zgodbe našega jezera in našega mesta. Stare zgodbe so zdaj vse bolj le še ostanki in drobci in nazadnje se bodo kot drobci pridružile številnim plastem starih zgodb ter starih spominov o jezeru in mestu.





1 To seveda ni bil Lemberg med Dobrno in Vojnikom, ampak gre za kraj, ki je blizu Velenja; Šoštanj je po trditvah vira oddaljen »5 četrtink« ure peš hoje, Lamberg pa le pol ure.

2 Mišljeno je seveda Puharje, ki stoji ob vhodu v sotesko – Penk.

3 Jožica Melanšek, r. 1936.

4 Terenski zapisi 2010, Ivan Pirš, r. 1927





O AVTORJIH



Feri Lainšček (www.ferilainscek.si), r. 1959. Vsestransko ustvarjalen pisatelj, pesnik, dramatik in scenarist. Po njegovih delih so nastali mednarodno odmevni filmi, npr. Petelinji zajtrk in Šanghaj. Je dobitnik najvišjih literarnih priznanj – desetnica, večernica, kresnik, nagrade Prešernovega sklada. Njegova dela so bralcem na voljo tudi v mnogih prevodih.



Peter Rezman (www.peterezman.si), r. 1956. Pesnik, pisatelj, dramatik, urednik, avtor knjig Skok iz kože (2008), dramske pesnitve Ljubljana – Gospa Sveta (2011) in drugih. Nagrajenec Dnevnikova fabula 2009.



Dušan Dim (www.dusandim.com), r. 1972. Nekdanji didžej v rokenrol klubih Stiskarna in B51, pisatelj in scenarist, avtor žanrsko različno obarvanih romanov Distorzija (2005) – po njem posnet istoimenski celovečerni film –, Rdeča mesečina (2008), Oprostite, vaše življenje ne obstaja (2011). Prejemnik večernice 2006.



Esad Babačić, r. 1965. Pesnik in novinar, akter punka, pevec in tekstopisec v skupini Via Ofenziva, pisatelj in radijski voditelj; avtor vrhunskih televizijskih portretov slovenskih športnikov in osmih pesniških zbirk ter biografije boksarja Dejana Zavca Trdobojec.



Jože Hudales, r. 1955. Doktor etnologije, avtor mnogih muzejskih projektov, tudi evropsko prepoznavnega Muzeja premogovništva v Velenju, predavatelj na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, pisec številnih znanstvenih ter strokovnih knjig in člankov.





JEZERO NA

ROBU MESTA



Zasnova projekta

Dušan Dim



Avtorji

Dušan Dim

predgovor

Feri Lainšček

Peter Rezman

Dušan Dim

Esad Babačić

Jože Hudales



Uredila

Vlado Vrbič

Dušan Dim



Lektorirala

Irena Androjna Mencinger



Oblikovanje

Peter Stanislav Hafner



Založila

zanjo

Knjižnica Velenje, Velenje

Vlado Vrbič





Izdano

leta 2014





Slikovno gradivo je iz časopisov: Rudar, Šaleški rudar,

Naš čas; fotografija na naslovnici: foto Pajk





CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana



821.163.6-32(082)

39(497.4Velenje)(0.034.2)

JEZERO na robu mesta [Elektronski vir] / Feri Lainšček ... [et al.] ; zasnova in predgovor Dušan Dim ; uredila Vlado Vrbič, Dušan Dim ; slikovno gradivo je iz časopisov Rudar, Šaleški rudar, Naš čas. - El. knjiga. - Velenje : Knjižnica, 2014



ISBN 978-961-92287-9-1 (ePub)

1. Lainšček, Feri 2. Hudales, Jože, 1955- 3. Vrbič, Vlado



272488704