IVAN SEDEJ . ; K PROBLEMATIKI LJUDSKEGA STAVBARSTVA NA LOŠKEM OZEMLJU . Za etnografa in umetnostnega zgodovinarju so najzanimivejša prehodna ]K)dročja. Taka zaključena geografska in historična enota, ki prevaja vplive in težnje dveh kulturnih regij, je loško ozemlje. To nam potrjuje tudi po gled v ljudsko arhitekturo. V strokovni in laični literaturi prevladuje teorija o posebnem škofje- loško-cerkljanskem tipu kmečke hiše, ki se je razvil na tem ozemlju. V bistvu pa gre za več hišnih tipov. Loška hiša je zgolj inačica gorenjske, idrijsko-cerkljanski tip pa tudi na loškem ozemlju nastopa v čisti obliki, kamor je bil prenesen z mejnega primorskega ozemlja. Za loško ozemlje je značilna monnmentalna oblika kmečkega dvorca. Izvzeti pa moramo Tavčarjev dom na Visokem, ker predstavlja varianto stilne arhitekture. Kmečki dvorec je pogost tudi drugje po Gorenjskem. Zgradbe se med seboj bistveno ne razlikujejo. Gre pač za varianto rusti- ficirane stilne arhitekture. Baročni duh se kaže bolj v oblikovanjn detajlov kot pa v celotnem konceptu. Nadstropna hiša idrijsko-cerkljanskega tipa odstopa od tega koncepta predvsem po strogosti fasade, saj profiliranih, kamnitih okenskih okvirov sploh ne pozna. Slikovite kombinacije lesa in kamna, ki poživljajo gorenjsko in loško hišo. cerkljanski tip ne pozna. Cerkljanska hiša je redno zidana, ne pozim piktoresknih gankov in za- trepnih balkonskih lin. Bežen pogled na zemljevid pokaže, da je idrijsko- cerkljansko področje prav tako pogozdeno kot gorenjski j)rostor. zato les ni mogel predstavljati poseline dragocenosti. Zato je brez vidnega material nega vzroka toliko zanimivejši rezek prehod k enotnemu gradbenemu mate rialu. Pogoj je brez dvoma v mediteranskih vplivih. Analiza slovenske alpske hiše kaže vrsto značilnosti, ki so jih dosedanji raziskovalci prezrli. Predvsem zato, ker niso iskali tipa, temveč stil slo venske kmečke hiše. Iskanje stila pa nas v drugi skrajnosti pripelje v kič, kot ga propagira Jože Karlovšek. v nekoliko milejši obliki pa Albert Sič. Prostorski pogledi imajo v kmečki hiši drugo funkcijo kot v meščanski ali fevdalni arhitekturi. Tudi vrednotenje detajlov in celote je drugačno. Stične točke so bolj v urbanističnih, celotnostnih koncepcijah. Hiše v Pu- štalu in v okolici Škofje Loke z renesančnimi portali in okenci so v mnogih primerih nastale istočasno kot večina hiš v mestu, to je po potresu leta 1511. Ker je bilo mesto skoraj v celoti iznova pozidano, tudi ni v kasnejših sto letjih doživelo bistvenejših sprememb. V glavnem se lice mesta ni izpre- menilo do danes, baročne adaptacije pa bistva samega niso radikalneje načele. Stilne pobtide, ki prihajajo iz mesta na vas. so tu. ob istočasni teh- 111 nični zahtevnosti, nujno delovale v konservativni smeri. Novogradnje, zlasti cerkvene, pa so v kasnejših stoletjih posredovale tudi naprednejše, baročne vplive. Vplivi tega središča pa so za stanovanjsko kulturo usodni. Stare meščanske hiše v Škofji Loki kažejo v notranjem razporedu prostorov ve liko podobnost s kmečkimi. Črna kuhinja v podaljšku veže, leseni stropi ter oblika in velikost oken so samo najbolj vidne značilnosti. Kar loči kmečko hišo od mestne in kar nam preprečuje govoriti o ljud ski baročni hiši, je oblika zunanje hišne mase. Visoka mestna (baročna) arhitektura stavbo kot celoto razvija in oblikuje ter nakazuje ali dina mično rast ali mirno bogastvo, predvsem pa je reprezentativna. V istem smislu oblikuje tudi grupacijo notranjih členov in prostorov. Kmečka hiša pa je seštevek nujnih prostorov. Pestrost in slikovitost zunanjščine ima pri njej druge psihološke in arhitekturne zasnove kot pri mestni ali fevdalni arhitekturi. Ljudski arhitekt ali bolje zidar niza posamezne detajle in kom binira gradbene materiale, vendar v najstrožji funkcionalnosti. Saj so za- trepne line in ganki lepotni element šele v drugotnem smislu. Lsto lahko trdimo za kamnoseško oblikovane okenske okvire in slikovite mreže. Po sebno slikoviti akcent pa da ljudski hiši šele okolje, žive in migotajoče sence drevja ter cvetje v vrtcu in na oknih. Sistem dodajanja (adicija) ter poudarjena tcktonika nista »hotena«. Narekuje ju gradbeni material in pri mitivna stopnja tehničnih veščin. Kot taka pa izkazuje ljudska arhitektura baroku, kot stilnemu gibanjii. diametralno nasprotno pojnio\anjc. Zato lahko tu govorimo o baroku samo v prenesenem pomenu. Ljubezen do slikovitosti in močnih barvnih efektov je splošen pojav v primitivnih kulturah. Tak primer so tudi slike na steklo in panjske konč nice, ki v konceptu niso specifični izraz ožjega alpskega prostora. Slike na steklo so po baročni imietnosti prevzele zgolj ikonografske sheme. Žive in drzne kombinacije barv pa z baročno umetnostjo nimajo ničesar skupnega. Z večjo upravičenostjo jih lahko primerjamo s srednjc\ eškim miniaturnim slikarstvom, tako po idejnem kot po risarskem in bar\jUMn repertoarju. Sicer pa je pojem »romanskih« form v ljudski umetnosti poglavje zase, ki bi mu nujrali posvetiti večjo pozornost. Slovenska alpska hiša je arhitckturiui tvorba, ki so jo oblikovale druge silnice in druga psihologija kot stilno stavbarstvo. Ob alpski in primorski hiši pa vidimo, da tako kot stilna tudi ljudska arhitektura upošteva zako nitosti kulturnega prostora, vendar tu ne gre za kake špekulacije z »genius loči« in genins populi«. Kljub vsej izolaciji in manjvredni; ljudski kul turi njen delež v splošni kulturi ni brez jjomeiia. Ljudstvo iudi ni živelo z zaprtimi očmi sredi ekonomskega in političnega dogajanja. Gola mate rialna nujnost ter enak ali vsaj podoben svetovni imzor (saj moramo reli gijo upoštevati kot silno močan faktor) ustvarjata umetnostno platformo za obe kidturi, ljudsko in visoko. V podeželskem zatišnem okolju pa je ta skupnost še toliko očitnejša. Lahko rečemo, da Josiji Matiluani niti ni na redil tako velike napake, ko je v prispevku o slovenski ljudski umetnosti v Narodni enciklopediji SHS' govoril o podeželski cerkveni arhitekturi, slikarst>ii. plastiki in notranji opremi kot o proizvodih ljudske umetnosti. Pojem ])oijndne umetnosti še zdaleč ni pravilno definiran. ITauserjeva defi nicija poljudne umetnosti kot brezdušnega in nianjvrednega posnenmiija stilne umetnosti je pre\eč splošna in bolj uporabna za neposredno preteklost. Strinjali pa bi se z definicijo istega avtorja o ljudski umetnosti, ki naj bi 112 hiiii spontano, akti\iio umetnostno ustvarjanje najširših množic \ nasprotju s poljudno umetnostjo, ki jo ljudstvo sprejema pasivno. Vendar je vsaka definicija že v bistvu pomanjkljiva in toga. Lahko pa nam služi kot izho dišče. Zunanje in notranje sile. ki oblikujejo umetnostni profil prostora in časa, delujejo v vseh plasteh.-' Zakonitost njihovega delovanja pa lahko odkrijemo predvsem s sociološko metodo. Ljudska hiša na loškem ozemlju nastopa \ več tipih in šele ob podrobni topografski analizi spoznamo bistvo prehodnosti loškega gospostva. 10 ozem- V ozki grapi >lisiij('in ^(iiitn\ aiijsko in gospodarska poslopja knicčkrgu donta ^ 1'oljan^ki ilnli (Foto J. Secloj) Ije ni razvilo nekega izrazito prehodnega tipa hiše; nastopajo različni tipi drug ob drugem. Seveda pa so se posamezne oblike tudi selile, tako da o kristalno čistih tijiili res ne moremo govoriti. Sploh pa so razisko\alci na tem ozemlju premalo upoštevali tip predmestne. j)ol kmečke. ])ol obrtniške hiše. Za velik del arhitekture v neposredni okolici .Škofje Loke ne moremo reči, da je tipično kmečka. Večina hiš je pritličnih. Pre\Iadujejo sta^be z leseno hišo in zidano vežo ter gospodarskimi prostori. Pogost pa je tudi tip v celoti zidane pri tlične hiše. Med njima pa ni bistvene razlike. Redkejše so nadstropne hiše in kmečki dvorci ter stanovanjske stavbe idrijsko-cerkljanskega tipa. ki so najpogostejše v gornjih delih obeh dolin. Pojem kmečkega dvorca je sploh premalo definiran in raziskan. V Bukovici v Selški dolini je najizrazitejši tak primer Kalanova hiša. Poleg nje pa stoji prav taka. pravzaprav njen dvojček (Buko\-ica 25. pri Cotu). ki pa jo običajno omenjajo kot »navadno« nadstropno kmečko hišo. Sicer pa je poimenovanje ^ večini primerov samo- S LoSki /picrli 113 voljno, saj včasih upošteva arhitekturo kot tako, drugič pa spet označuje socialni in gmotni položaj. Odločilne važnosti pa bo najbrž število id dimen zije vseh poslopij, ki tvorijo dvor. Zanimiv je tip. ki prevladuje v Selški in Poljanski dolini ter v okolici Škofje Loke. Po »formalnih« znakih se v nekaterih potezah loči od sploš nega alpskega tipa. V večini primerov je brez ganka; kolikor ga pozna, je sestavljen (ograja) iz desk brez silhuetno izrezanih balustradnih motivov. Enako tudi zatrepne, balkonske line. Sekundarni pojavi, ki pa so kljub temu integralni del stavbe — slikarija na fasadi in plastika v značilnih nišah — pa so tako ali tako tipičen alpski pojav. Te pritlične, na pol lesene ali zidane hiše pozna tudi ostala Gorenjska, zlasti Bohinjski kot, podobna varianta pa nastopa tudi nasploh v Gornjesavski dolini. Poglavitne razlike med hišnimi tipi na loškem ozemlju izvirajo iz obliko vanja fasade. Notranjščina kaže le majhne odstope in variante. S tega sta lišča pa moramo k tipu slovenske alpske hiše prišteti tudi idrijsko-cerkljansko hišo. Veža s kuhinjo in kuriščem je pravilo. Pogosta je tudi posebna kuhinja (kot je primer tudi drugje v alpskem svetu), ki je prislonjena zadaj na hišo in zavzema približno polovico prostora kamro ali štibelca. Ta varianta je mnogo pofjostejša v jiredelih. ki meje na cerkljansko (!). Enako redko kot v drugih delih Gorenjske in Koroške tako tudi na Loškem in Cerk ljanskem le redko naletimo na ninogokolen tloris.^ la je značilen za Notranj sko, ni pa v nobeni zvezi s primorskimi vplivi. Saj je kraška hiša v tlorisu vklenjena v strog pravokotnik, ki ga omiljuje le »apsida« kamina. Potemtakem je loška hiša odvod gorenjske, po organizaciji notranjosti pa spada sem tiuli idrijsko-cerkljanski tip. Velike kmečke hiše v hribih med Žirmi in Idrijo po zasnovi ustrezajo nadstropnim zgradbam iz okolice Krope, Podnarta. Kranja. Bleda itd.^ Razlika je v kritju streh; tu prevla dujeta skril in slama, medtem ko so skodle bolj ali manj neznane. Zanimiva je tudi slikovita dekoracija fasad, ki ima vzore celo v fevdalni in cerkveni arhitekturi.'' Poleg tega so površine oživljene tudi s freskami in nišami za plastiko. Mediteranska strogost fasade je na ta način omiljena. Dozdeva se, da so močnejše mediteranske spodbude vplivale na te zgradbe šele v 19. sto letju. V ta čas segajo tudi začetki gradnje hiš v sicer tradicioimlnih formah z večjimi okni. vendar so po vzorih s Krasa ncometane. Na arhitekturo ne smemo gledati formalistično, kot na t\orbo abstraktne estetike, temveč kot na nujen življenjski prostor. Zato moramo upoštevati predvsem ta moment. Stilni kriterij ne sme biti samemu sebi namen. V do sedanjih razpravah so bile zanemarjene funkcionalne analize stanovanjskih in gospodarskih prostornin. Vse preveč važnosti se je polagalo nomenkla turi (domači) posameznih arhitekturnih delov, ki so sicer hvaležno gradivo za slavista ali paleolingvista. S pravilnega stališča je izhajal dr. S. Vurnik, ki je izluščil razlike med živinorejskim in izrazito poljedelskim domom. Iz teli življenjsko važnih dejavnosti pa spet funkcionalno raste specifična oblika. Od teh pogojev je odvisen tudi razpored prostorov v stanovanjski hiši, še bolj pa razmerja med njo in gospodarskimi poslopji. Manj sta za nimali V urnika bajta, to je dom kmečkega proletarca, in obrtniška hiša, čeprav brez dvoma obe spadata med važne spomenike ljudske arhitekture. Omeniti pa bi morali tudi delavske hiše v Železnikih in Idriji. Gotovo iz virajo iz specializiranih dejavnosti in socialnega položaja njih prebivalcev tudi bistvene razlike v zuimnjem in notranjem izgledu poslopij. Gotovo 114 obstajajo bistvene razlike med hišo kroparskega žebljarja in domom kmeta živinorejca. Po drugi strani so te razlike manj opazne, ker sta tako obrtnik kot proletarec istočasno tudi obdelovala večji ali manjši kos zemlje ali redila živino. Nadvse zanimiva in potrebna pa je tudi temeljita obdelava modularnih odnosov, to je številčnih odnosov v razmerju stavbnih členov. Velikost in razsežnost gospodarskih objektov je vedno v natančno določenem številč nem razmerju z obsegom zemljiške posesti in posameznih kultur. Podoben je tudi odnos med gmotnim stanjem, izraženim z zemljiško posestjo, ter merami stanovanjske hiše. Ta zakonitost gre tako daleč, da lahko po merah posameznih objektov oziroma razmerjih točno rekonstruiramo velikost po sesti in parcelacijo posameznih kultur. Tudi v razvrstitvi gospodarskih objektov ter stanovanjskega poslopja je izraženo razmerje. Koroške kmetije imajo tudi v najtežjih terenskih pogojih objekte razvrščene po kartezijevem sistemu. Sistem ravninske kolo- nizacijske posesti, kot jo poznamo na Sorskem polju, pa je našel ustrezen grupacijski tip, ki je stalen in do srede 19. stoletja ne pozna odklonov. Tudi tip samotne kmetije oklepa vedno isti geometrijski lik. ki je obvezen tudi v zaselkih in vaseh. Še strožji sistem vlada pri merah arhitekturnih detajlov. Pri merah oken in vrat ne uastopa samo strogo določeno razmerje med širinami in višinami, temveč je le-to zelo podrobno predpisano tudi številčno. Tako razmerje je upošteval tudi »kmečki klasicizem« od sredine 19. stoletja na prej, ki je uvedel v stanovanjsko arhitekturo večja okna. Za arhitekturne detajle so bile predpisane stroge mere. Tako kmetom ni bilo treba naro- čevati posebnih okenskih mrež, saj so jih lahko kupili kar iz zaloge; teh razmerij pa se je držala vsa obrtna proizvodnja. Oblika arhitekture in njena estetska funkcija sta pogojeni v globljeni in celovitem bistvu življenja. Pojmov »umetnostno hotenje« in »oblikovalni instinkti« ne moremo upoštevati, tudi poetični izrazi o krajevnem in na rodovem geniju ne povedo dosti: v najboljšem primeru kažejo na pre ostanke idealističnega, cankarjevskega gledanja na umetnostne pojave. Ce; posplošimo marksistično misel, potem sta tudi oblika in stil projekcija osnovnega gibala, to je ekonomske baze, ki se prevrednotena odraža v du hovni kulturi. Kot se pri idrijsko-cerkljanski hiši kaže prehodnost v osnovnih potezah zunanjščine, tako manifestira loško ozemlje svoj položaj s tem, da tu na stopa več tipov naenkrat, to je tipov hiš. ki so značilne za sosednja ozemlja. Razvije pa se tu tudi inačica alpskega doma s strožjo fasado. Tip hiše, ki nastopa na slovenskem alpskem prostoru, izpričuje rela tivno visok stanovanjski standard in v stoletjih preizkušeno ekonomičnost. Črna kuhinja je zelo blizu idealu moderne kuhinje, strogo ločene od pro storov za bivanje in zmanjšane na minimum, kjer ima gospodinja vse pri roki. O lepotnih zahtevah in hotenjih pri oblikovanju takega nujnega pro stora ne moremo govoriti. Tisto, kar nas danes navdušuje, je predvsem čar starine in lepota struktur naravnih gradbenih materialov. Podobno lahko trdimo tudi za hišo, zlasti pa za kamro in stranske prostore. Zidarja ali tesarja so vodili predvsem praktični cilji in tradicija. Majhna okenca so nujna, saj izgubi lesena konstrukcija vso trdnost, če izžagamo okenske od- 8* 115 prtine preko treh ali .štirih brun. Velikost oken iiidi })reprečuje odtok toplega zraka, ima pa še obrambni značaj. Indi zasteklitev majhne po vršine je cenejša, v nekaterih primerih tudi nej)otrel)na. Posamezni detajli hiše pa so oblik()\aiii tudi estetsko. Ghniia konstrukcijska komponenta v kmečki hiši je nosilni tram lesenega stropa. I a konstruktivni element pa je hkrati poudarjen in omiljen z okrasjem, to je s profiliranjem robo\. Osnovni tip ornamenta, na »ajdovo zrno« obsekanega tramu, izvira iz gotike. Značilen profil nosilnega trama in vzporedno položene deske pa ponavljajo Levo; Primer kmeč-lie arhiukiiiir iia Rudnem, i^i je prilafjojena /emljišeu. (iz gradiva urbanistienih študij iz Selške doline v Loškem muzeju.) — Oe^no; l)el Ivtnečke hiše ua Rudnem, na kateri s<» raz vidni sledovi gradbenih posegov v različiiili obdobjih. (Iz frradiva urbanističnih študij iz Selške tloIiiie v Loškem niu/eju.) Že znani konstrukcijski motiv lesenih gotskih cerkvenih stropov. Strop se do konca 18. stoletja ornamentalno silno razbohoti, vendar ostane v tradicio nalnih mejah: podol)no tudi portali s posnetimi r()bo\-i. Te poznogotske. renesančne oblike, ki so običajne in domače \ poljudni in visoki umetnosti našega okolja v prvi i)olo\ ici 16. stoletja, se ohranjajo pri ljudski arhitek turi pozno v 18. stoletje." Vendar pomenijo tudi gotski in renesančni (denienti v ljudski arhitek turi zgolj posledico zunanjega vpliva, vsebinsko pa gredo svoja pota. Ne .samo vsebina, tudi konstrukcijski moment izhaja iz drugačnih osnov. Ome nili smo že podobnost med srednjeveško loško meščansko hišo in kmečko, opazili pa smo tudi razlike. Mestna hiša je zaradi specifičnih pogojev \klenjenosti na ozek obzidan prostor prisiljena k etažni rasti. Poznamo (udi celo \ rsto bogatih, podežel- 116 skih domov, ki so grajeni v nadstropje. Med enimi in drug-imi pa je spet velika razlika. Tudi dobršen del starih hiš na Spodnjem trgu v Škofji Loki kaže na te razlike. Pri kmečki etažni gradnji vedno srečujemo načelo do dajanja. Motiv nadstropja kot celote in v vseh detajlih, od formiranja stano vanjskih prostorov do stranskih, predstavlja ponovitev pritličja (seveda iz konstrukcijskih razlogov \ lažji obliki). Poglejnu) samo vežo meščanske hiše (n. pr. Urbančko\a hiša na Mestnem trgu) in poljubne ljudske arhitek ture. Med vežo pritlične in etažne kmečke- hiše ni nobenih razlik, fnnkcija ostane ista, enako tudi vsi prostorski pogledi. Stopnice oziroma stopnišče pa je neopazno stisnjeno v kot in pogledov na obogati. Prevladuje težnja, da se to nujno zlo čim ekonomičneje in čim manj v škodo drugih (prostornin vkomponira v celoto. Veža meščanske hiše pa je reprezentativni prostor. Stopnišče ni skrito, temveč je poudarjeno, v detajlih pa je ta element tudi najbogateje okrašen. Stopnišče prehaja v arkadne hodnike, ki oklepajo nad stropja, ter tvori poglavitno kompozicijsko vrednoto in sredstvo za obliko vanje notranjosti. Ima pa tudi namen, da z vsakega mesta pritegne opazo valčev pogled in pozortiost. Pri gostilničarskih in obrtnih na pol kmečkih hišah na Spodnjem trgu pa se obe koncepciji srečujeta in bijeta ter so naj pogostejše kompromisne rešitve. Pilastrski nu)(ivi na fasadi, ki so tako pogosti in tudi značilni za našo baročno arhitekturo, se razen na Visokem ne pojavijo pri ljudski arhitek turi. Poznamo pa motiv slikanih pilastrov. Vendar je njihova funkcija spet drugačna. Slikani pilastrski motivi na kmečkih domovih pravzaprav raz bijajo fasado na določeno število okvirov, ki oklepajo slikane svete mono- grame, letnice zidave in jjodobno. Nikjer pa ne opazimo težnje po iluzio- nističnem podajanju višinskih vzgonov ali vsaj konstruktivne funkcije nošnje slemena. Zopet je fasada po načelu dodajanja razdeljena v številne enako vredne člene. Raziskovanje ljudske arhitekture se ne sme ustaviti pri tipologiji in stilnih označbah stavb iz preteklega časa. Ce hočemo razumeti zakonitosti razvoja, potem nas mora v enaki meri zanimati tudi hiša iz polpretekle dobe in celo iz sedanjosti. Saj ni samo trdoglavost in slab okus tista sila, ki ruši lepe, stare domove na našem podeželju. Tudi proslula trodelna okna, ki groze uničiti harmonične vizualne vrednote naše vasi, izvirajo iz zahtev, ki so jih sprožile predvsem ekonomske spremembe. Koliko gre pri tem za spremembo mišljenja, za nove družbene odnose, za slab okus in težnje, za resnične potrebe in za prestižno tekmovanje med sosedi, na vse to nam lahko odgovori sumo poglobljen študij. Iz take vsestranske študije pa lahko iz luščimo tudi zakonitosti in razmerja, ki so vladala v preteklosti. Kot se učimo na jiozitivnih pa tudi negativnih izkušnjah iz preteklosti, tako nam bo tudi marsikatera izkušnja iz sedanjosti ]3oniagala. da bomo lahko razu meli in vrednotili preteklost. Tipološke razlike, ki so morale biti v 17. in 18. stoletju še mnogo večje, kot jih lahko odkrijemo danes, se prično izgubljati počasi že od sredine 19. stoletja dalje. Kmečki klasicizem in bahaška hiša bogatega kmeta ali vaškega mogotca iz tega časa že kažeta skupne poteze in težnje, ki segajo preko lokalnih in pokrajinskih meja. To pa je zimmenje zmage novih druž benih odnosov in dokončnega izginotja srednjeveške tradicije, istočasno pa tudi o.snov, na katerih je gradila svoj umetnostni svet ljudska ustvarjalnost. 117 Opombe in literatura Opombe: 1. Dr. Josip Mantnani, Slovenska narodna umjetnost v St. Stanojevič: Enciklopedija Srpsko-Hrvatsko-Slovenska IV, str. 9?5—978. — 2. Označba razred bi bila netočna in preširoka, ker gre tudi za plastenje znotraj neosveščenih razredov. — 5. Mnogokotni tlorisi se pojavljajo večkrat (Selca, Trata, Goropeke), vendar ne pred stavljajo tipične oblike. Večinoma so odvisni od različnih prezidav, terena itd., v manjši meri pa se javljajo kot vpliv notranjskega niiljeja (Goropeke). — 4. Prim. reprodukcije: tabla VIII. slika 5, in tabla IX. slika 5 v delu dr. S. Vurnika, Kmetska hiša na ju/.novzhodnem pobočju Alp. — 5. To so predvsem slikani pilastri, slikani arhitekturni okviri ter okrasi z letnicami, svetimi monogrami itd. Eden najlepših pri merov je hiša št. 3 poleg cerkve v Ledinah pri Žireh. Poleg »šivanih-j robov so pilastri (slikani) najbolj priljubljeni okras, žal je velika večina hiš prebeljenih ter moremo samo po redkih detajlih sklepati o razširjenosti tega načina krasenja. — 6. Prim. na vedeno literaturo (Sumi. Melik, Vurnik) idr. Literatura: Dr. Stanko Vurnik, Kmetska hiša na južnovzhodneni pobočju Alp. (Donesek k študiju slovenske ljudske arhitekture); sep. odtis iz Etnologa IV, 1, Ljub ljana 1930. — Anton Melik. Slovenija I, Ljubljana 1935. — Nace Sumi, Ljubljanska baročna arhitektura, Ljubljana 1961. — Narodopisje Slovencev, I. del, Ljubljana 1944, str. 62—97: dr. Rajko Ložur, Kmečki dom in kmečka hiša. — Bauordnung fUr das Herzogthums Krain vom 23. Oktober 1875. Stavbni red za Vojvodino Kranjsko od 25. oktobra 1875. Laibacli — V Ljubljani 1876. Resu me LES PROBLfiMES DE L'ARCHITECTURE RUSTIQUE DANS LA RfiGION DE SKOEJA LOKA La maison rustiquc n'est pas une copic tardive de la maison bourgeoise. En depit des resscmblances, il existe une difference fondamentale. L'architecture bourgeoise, et la «haute» architecture en general, obeissent a 1 čponue et a la mode meme en ce qui concerne la conception de leur foiiclion et de Icvir forme; la maison est un orga- nisme qui croit d'abord, et affiche cnsuite sa puissance materielle et tectonique. Tous les details sont subordonnes a la conception fondamentale: a l'age du baroque, c'est une tendance ascendante, vcrticale. Par contre, la base de Tarchitecture rustique est Taddition. Ghaque piece, chaquc detnil de rarcliitecture s'ajoute a Fenscmble, comme un supplement. Les details confirment cette tendance, et ils sont, avec consequence, fonctionnels. La maison rustique des environs de Škofja Loka presente exterieurement maint trait qui rappelle Tarchitecture urbaine. Les maisons de la ville servaient longtemps d'excmple aux mai.ons populaires. Cest pourouoi on trouve dans les villages tant d'člements du stvle renaissance ou baroque. La difference fondamentale entre In maison rustiaue et la maison bourgeoise de cette region tire son origine de leurs fonctions et de leurs conceptions esthetiques qui ne sont pas les memes. Les environs de Škofja Loka sont une region de passuge. situee entre deux unites geographiques plus importantes: la Haute-Carniole et le Littorale. Cette region n'a pas developpe un type de maison qui lui serait propre. On v observe Tesistence simultanec de plusiers tvpes assez dissemblables. A cote de Tarchitecture alpine typiquc on trouve le type de la maison dTdrija et de Cerkno qui prčsenfe nuiint trait mediterraneen. Les elements des deux tvpes semblent se marier dans le manoir rustique — grande habitation a etage, caracteristiqiie des exploitations basees sur Televage. Mais si on les compare avec les grandes maisons a etage des autres regions de la Slovenie prčalpine. on se rend compie que ce tvpe non plus ne peut etre consi- dero comme appartenant en propre a cette region. Cest pourquoi on est obligč de ponclure quc la nomenclature et la tvpologie, qui citaient jusqu'ici un type de maison special developpe siir le territoire de Škofja Loka et de Cerkno, ont commis une erreur. 118