Lutke na razpotju
»Gledališče, samo na sebi, je jako potrebna kulturna institu-cija, ni za otroke namenjeno in more le tu in tam dati k&ko stvar za otroke ... In kam naj vedetno svoje najmiajše? Nekaj moramo vendar nuditi lačni in radovedni otročji fantaziji!... V marionetnem gledališču pa se vse pravljice utelesijo. Pred nami nastopijo in govore te bajne predstave otroške fanta-zije...« — je zapisal leta 1912 prvi slovenski lutkar Milan Klemenčič.
. Obiskali smo Lutkovno gleda-lišče Ljubljana, ki že leta bije neenakopraven boj z mlini na veter. Za obstoj edinega profe-sionalnega lutkovnega gledali-šča na Slovenskem. Za edino gledališče najmlajših.
Peščica navdušenceev dela na treh koncih našega mesta. Scen-ski servis in skladišče sta v Cukrarni, marionete se stiskajo na Levstikovem trgu, oder za ročne lutke in upravni prostori, če lahko tako sploh imenujemo nekaj kvadratnih metrov veliko luknjo za vso administracijo in igralce, na Resljevl cesti.
Zahteve so vsak dan večje. Obseg in hitrost dela se je v 24 letih obstoja gledališča ne-kajkrat povečal. Pogoji dela pa se v vsem tem času skoraj niso spremenili. Ali je še kje pri nas gledališče, ki v eni se-zoni odigra 348 predstav? Vse te predstave je odigral ansam-bel, ki šteje 12 igralcev in dva honorarna sodelavca. Ne sme-mo pozabiti, da se pri mario-netah t.a ansambel nujno razde-li na igralce-animatorje in igral-ce-govorce. Pogosto pa se taka potreba pokaže tudi v gledali-šču ročnih lutk. Postavitev ka-terekoli igrice je zaradi dvojne zasedbe skoraj nemogoča brez pomoči zunanjih sodelavcev, ljubiteljev lutkovne umetnosti. Nekateri od njih vztra.iajo pri tem delu že skoraj od vsega začetka.
Le njim in noremu entuzi-azmu večine stalnih članov se imamo zahvaliti, da gledališče sploh obstaja — pravi Matjaž Loboda, dramaturg v lutkarski hiši. 2al tudi zanesenjaštvo po stopoma umira, tudi lutkarji so le del potrošniške družbe. Mor-da je naše gledališče ena po-slednjih »norih« hiš. V nemo-gočih delovnih pogojih nam Ijudje zbolevajo kar na teko-čem traku. V časopisu beremo: napovedana predstava odpade zaradi... Potem pa se vsujejo pritožbe, pripombe, kritika. Najbrž se nihče ne zaveda, da nam bolezen enega samega igralca lahko zaustavi delo ce-lotnega gledališča. En sam dan na gostovanju izven Ljubljane pomeni tri zgubljene dni doma. Pa pravijo, zakaj več ne gostu-jetno. Najlepši spomini lutkar-jev so vezani prav na gostova-nja v odročnih krajih, kjer so otroci dobesedno la&ni gleda-liških doživetij. Če bi imeli več igralcev, bi jih lahko razpore-dili v dve ekipi m v eni sezoni bi lahko obšli celo Slovenijo-To ni neuresničljiva želja, je potreba. je nujnost, tudi za nor-malno delo v domači hiši.
Vsiljuje se vprašanje: all res ne moremo poskrbeti, da bi edino profesionalno gledališčo za najmlajše delalo v kolikor toliko spodobnih pogojih?
B. D.