200
Politične stvari.
Kako sodi glasilo „češkega kluba" o osnovi
državnozborske večine.
Pražka „Politik" piše v št. 165: Včeraj še le izvedel se je izid zadnje volitve, o kateri se sme trditi: konec dober, dobro vse, in uže nastopajo parlamenta-ričoe stranke. Kako bo levica skušala, združena biti, akoravno ne tako hoditi, to je v prvi vrsti njena skrb, pa kolikor se čuje iz stanu opozicije, nikakor ne kaže, da bi se levica po složnosti in disciplini odlikovati mogla. Bližje so nam danes zadeve desni čine. Ta ima najprej dve nenavadno trdni skupini: češki klub in poljski klub, Katerih notranja stalnost in moč delovanja se je po zadnjih volitvah izdatno ojačiia. Ne glede na to pa smatramo ponovljeno izvolitev grofa Hohenwarta za enega najpomenljivejših vspehov volitev. Ne da bi bilo le količkaj dvomiti o zopetui izvolitvi moža kot grofa Hohenwarta, ki je v vseh avto-nomističnih krogih po pravici tako visoko čislan. To pa je pomenljivo, da je grof Hoheuwart sploh kot kandidat nastopil in poslanstvo prevzel. Ker iz tega se da z gotovostjo sklepati, da je nekdanjega načelnika avto-nomističnega, poravnalnega ministerstva volja tudi dalje še v zbornici poslancev delovati za naše skupna načela in odkloniti svoje imenovanje za uda gosposke zbornice, katero so fakcijozni časniki z lahko razumljivim veseljem napovedovali.
Da grof Hoheuvvart ostane v zbornici poslancev, je največe pomenljivosti za prihodnje vrejenje klubov. Spominjajmo se, da je bil grof Hohenvvart, ki je v zasedanji od leta 1873—1878. v klubu desnega središča združene avtonomiste iz manjih dežel storil pripravne za parlamentarno delovanje. Pomota je, ako se v različnih časnikih klub desnega središča imenuje kot oni „pravne stranke". Ne Rumunci, ne liberalni Slovenci, kakor dr. Vošnjak, ne Dalmatinci niso nikdar spadali k tako imenovani pravni stranki. Pa grofu Hohenwartu se je posrečilo, vsem tem v naroduem in političnem oziru različnim , pa po enakih autouomističnih načelih zedinjenim poslancem pod svojim vodstvom podati trdno klubovo organizacijo. Nova vladina sistema bi prej ko ne leta 1879. ne bila mogoča bila, ako bi se ne glede na češki in poljski klub ne bilo moglo zanašati na podporo celokupne trdne skupine Hohenwartove. Dokler je obstajala ta trdna skupina, mogla se je desnica izvrstno gibati v parlamentu, in vse naše politične pridobitve izvirajo iz časa prve dobre zadnjega zasedanja. Od onega trenutka pa, ko je vsled neljubega razpora poleg kluba Hohenwartovega nastopila četrta skupina desnice, pričele so se vse one težave, nasprotja in zmešnjave, zarad katerih je hirala druga doba zasedanja.
Mi danes to smemo toliko odločnejše naglašati, ker nismo spadali k onim, ki so ta razpor sprejeli z malo dragim optimizmom, da se ni nič spremenilo, samo da je en klub več. Mi smo se takoj na tem mestu izrekli, da, ako se hoče nov klub držati politike kluba Hohen-wartovega, ni bilo treba odcepavati se, ako pa hoče slediti drugi politiki, pa da je odcepljenje desnici nevarno.
Dogodbe pokazale so, da je bil naš strah opravičen. Od onega časa pa se je položaj bistveno razjasnil. Znano je, da je Zallinger prvi stopil iz Hohenwartovega kluba in postal divjak. Potem pa je, kakor znano, osnoval odcepljenje nemških konservativcev. Od onega časa pa se je do dobrega dokazalo, da je Lienbacher med avto-nomističuo organizacijo sploh nemogoč in da je Zal-liuger one vrste človek, ki sploh ue more hoditi po potih klubov.    Potem,  ko je to dokazano,   nikakor ne
vidimo vzroka, zakaj bi morali nemško-konservativni poslanci štajarski in gornjeavstrijski zopet biti v posebnem četrtem klubu in bi ne vstopili zopet v dobro potrjen klub Hoheuwartov. Nemci so vendar tudi gg. Greuter, Rapp in drugi udje kluba Hohenwartovega, konservativni tudi niso menj kakor gospodje Lichtenstein in Brandis. Ako bi ti za vsako ceno hote1' imeti zopet svoj klub, moralo bi se misliti, da niso avtonomisti, kakor Greuter, Rapp in dr. Tako soditi pa hvala Bogu ni vzroka. Vse tedaj kaže za to, da se vsi prejšnji udje zopet združijo v klubu Hohenvvartovem, ki se bo potem z lepim številom 60 udov podajal v bitko.
S precejšnjo radovednostjo pričakuje se, kako se bodo preosnovali levičarji, toda ne bo ga razumnega, ki bi za njeno ojačenje smatral, ako bi razpadla v več klubov. Kaj bi se reklo , ako bi na tej strani nasial nov jugoslovanski klub? Nihče bi tega ne smatral za ojačenje desnice. Posebni nemško-konservativni klub pa je poleg kluba Hohenwartovega ravno tako malo opravičen, kakor posebni slovensko-dalmatinski klub. Vladi, katera hoče biti nad strankami in neodvisna od večine, mora se ve da všeč biti, ako je večina v kolikor več klubov razcepljena. Pregoreči oficijozni dopisovalci zato uže tudi hite opozarjati, da bo večina odvisna od skupine Lichtensteinove in iz tega naj bi sledilo , da ne smemo nikakoršnih avtonomističnih zahtev staviti, ampak da naj izključno le vlado podpiramo. Zmožnost delovanja desnice, v čemur nikakor ne mislimo sovražnih namenov zoper vlado, je pa bistveno odvisna od tega, da se število klubov skrči na naravno število 3, in se ne pomnoži umetno izrekoma sedaj, ko je za tretji klub dan tako razumen vodja kot grof Hohennrart. Mislimo tedaj, da smemo v imenu vseh poštenih avto-nomistov uže sedaj izreči željo, da naj bi se dolgo pred shodom novega državnega zbora izvršil združenje vseh prejšnjih udov Hohenvvartovega kluba v en klub.