-----   359   -----
Novičar iz avstrijanskih krajev.
v
Iz Zagreba na vseh Svetnikov dan. K. Z. — Ledeni «ever je ostro pihal od medvedgradskega gorovja, ko se na večer podam tukajšne pokopališča obiskat. Najpervo grem k sv. Jtirju, kjer zagrebška gospoda spava večno spanje pričakovaje trombente glas. Ze od daleč sem vidii berleti sto in sto lučic, svitlobo bengaljskega ognja in mno-goznačnih transparentov. Ko pa stopim skoz pokopališčne vrata, me strašno v serce zbode, da na spomenika „ne-dužne žrtve" leta 1845 ni ne ena lampica gorela! — Bliže stopivši na to sveto mesto še le zapazim, da na spomeniku spavajoči lev je bil ovenčan s kitico belih, rudečih in modrih georginj. Lahkeje so dihale moje sklonjene persi, hitreje mi je začela bilkati oterpnjena serčna žila, zanemarjal sem vse druge razsvitlečine, ker le ta ovenčani lev je mi zanimiv bil in več misel v meni zbujal, kakor vsi dragi bogato okinčani grobovi. Od spomenika rnedužue žrtve", ki je kmali pri vratah, hitim h grobu našega rojaka in horvaškega pervega lirika rja Stanko Vraza, ki je v sredi pokopališča. Vse je bilo okolj in okolj razsvitljeno, samo genij na liri verh spomenika sloneči je žalostno gledal po tmici okoli. In vendar je bilo, kakor da bi bila cela razsvitljava le njemu samemu veljala, kakor da bi se bili vsi složili le njega samega razsvitljati, ki je v sredi stal in tem bolje vidljiv bil. Bliže pridši vidim, da je tudi genij bil enako ovenčan kakor „nedužna žrtva.u Hvala tebi mila roka, ki si se usmilila teh dveh pervih spomenikov jurjevskega pokopališča. Ovenčala si ju v imeni cele Hor-vatske. Hvala ti! — Sadaj pa še nekaj ! Gotovo se ne bo noben Slovenec osodil, naj bo še tako terd špecifikar, našega rojaka Stanka Vraza slovenskim apostatom prištevati. Bilo bi to greh. Saj so tudi Horvati naši ljubljeni sorodni bratje. Res je sicer, daje med Slovenci število apostatov obilo, pravih domoljubov pa dosti manje in da cela jeremijada bi se dala v tem spisati, al kaj bi tudi hasnilo! — Stanko Vraz je bil v strožjem smislu našinec, in to, mislim, me upraviči, tudi besedico o zadevah njegove literarne zapu-«čiue spregovoriti. Osem let ga že krije zemlja in še zmiraj leži zaklad njegove zapuščine v prahu kakošne knjižnice. Ni mi bliže znana njegova oporoka, al kolikor je po časopisih, zlasti „Neven-uu, na dan prišlo, je obečala matica ilirska Stanko Vrazevi sestri, sedaj udovi Ančki Mahoričevi v Ilovci v miklavžki fari blizo Lutomera, za odstop in prepuščenje vseh pravic do bratove zapuščine revnih 50 gold. srebra! Sestra pa, prosta slovenska kmetica, ni htela ponudenih 50 gold. vzeti in tako je že preteklo več let, da se ni nič več o ti stvari javno govorilo. Možje, ki imate v teh zadevah določivno besedo, ki imate morda Stanko Vrazevo zapuščino v rokah, in ki Vam je znana njegova zadnja oporoka, ne mudite se dalje in dajte na beli dan, kar že dosti predolgo zanemarjeno leži v kakem kotu! Dajte narodu, kar narodu gre! Stanko Vraz je imel mnogobrojno prijateljev ne samo v Zagrebu, temuč v celi Horvatski, za ktero je živel in pel, — kako to, da po njegovi smerti, kakor vidimo, mu dosihmal ni ne edeu tega prijatelstva učinil, da bi se bil za izdanje njegove literarne zapuščine pognal in tako nov nevenljiv list v venec pesniške njegove slave vpletal! „Kar nočeš, •da se ne učini tebi, ne učinjaj drugim.44
Iz Siihora pri Metliki smo zvedili, da je v noči med 30. in 31. okt. strašen vihar razsajal. Na farovžu in na cerkvi je nek tu in tam streho popolnoma razkril, veliko okenj podrobil, in na to v cerkvi svečnike prevernil, sveče polomil, polštre, križ in drugo pripravo na tla pometal in s snegom posul in še veliko druge škode napravil. Tudi poštni voz je prevernil ravno nad Hrastom, neko vasjo Suhorske fare, in kondukter je mogel ljudi najemati, da so mu voz spravili v Metliko, in sicer kakih 5 ur pozneje, kakor bi bil imel tje priti.
Iz Ljubljane. Pretekli četertek so bile v našem listu oznanjene preskušnje učencov kmetijske šole. Pod-verglo se je tem preskušnjam 6 učencov, med kterimi je eden, Simon čič iz Leskovca, triletno šolo doveršil, Kern in Leskovec drugo leto, Barborič in Gostiša pa pervo. Knez je konec leta zbolel, da ni mogel k izpraševanju priti, pa je kmalo od konca šolo zapustil za to, ker se je očetu kmetu smilil, da bi se fant mogel toliko učiti!! Izpraševani šesteri učenci so pokazali, da so se veliko naučili v kmetijstvu in kmetijski kemfi in fiziki, iz kterih naukov so gosp. fajrnošter Za lok ar izpra-ševali, in rastlinoznanstva, sadjo- in murvoreje in reje gojzdnega lesa, iz kterega je izpraševal gosp. Fleišman, iz živinoznanstva in reje domače živine, iz ktere je izpraševal dr. Bleiweis — se ve da vse v slovenskem jeziku. Gosp. prof. Konšek kot cesarski komisar in gospod Terpinc, predsednik kmetijske družbe, ki sta še z nekterimi gospodi bila pričujoča in sta tudi marsiktero vprašanje zastavila , sta bila prav zadovoljna z izpraševanimi fanti. Le škoda, ako bi kmetijska šola mogla zavolj nehanja štipendij jenjati, kar pa še zmiraj upamo, da ne bode. — Drugo pot bomo povedali tudi od preskušinj iz podkovstva in živinozdravilstva, v kteri šoli je letos toliko učencov bilo, da še skor nikoli toliko.