O; tako natanko sem vedel, da prideš.
Bolj plaho kot veter se v meni je zganil Tvoj glas.
Kako mi je dobro, kako mi je dobro,
da vem:
rože zato ras to,
da jih vidim . . .
Jo j, kaj je naenkrat senca šla čez nebo Tvoje duše?
V dlani, ki se nad cvet je sklonila, se je bolest zganila.
# Trpiš?
Tvoj molk me duši in noč in žalost na moje roke deži. . .
Jaz sem bolan in ne vem, kje rože rasto . . .
Ali rože cveto iz Tvojega srca?
Nad mojo trudnostjo koprena nežnosti je vzšla: in sem dete, ki ihti
in sladko misli,
da sije v žalost Tvojega srca .. . #
Za Teboj je šla moja žalost, bleda od mučenja kakor od zvezd, ki tonejo . ..
Iskala Te je
po Tvojih stopinjah,
ki so v moji duši,
Sinja.
In Te je našla pod daljno kupolo neba: kako so Tvoje roke strahoma zakrivale
lesket srca . . .
#
Odprl sem okno,
da me je rdeče obsenčil večer.
0, ali vidiš?
Kot strašno svetla sanja pred večerno zarjo je klečal skrivnostno sklonjen angel Oznanjenja.
Molčala sva
z rokami na duši.
V  srcu se gnetla je milost ihtenja.
Še vedno,
kadar me v duši zapeče to videnje davno
— beračem in ženam smehljam se ko brat.
DAN.
JOŽE POGAČNIK.
Vsak dan ¦— je kakor simbolno drevo:
V  noč korenine vsesa in mladike blesteče čez zarjo požene, od hipa do hipa močneje, močneje. Potem pod nebo svojo krono košato razpne in raste, raste, o — veje razširja in v luč zacvete od tal do vrha. Luč — o dneva cvetovi!
In ko se zvečer svetlo cvetje ospe,
na vsakem se žarkovem traku, na vsaki se
vejici sad potehta: zvezde kot jabolka zlata na dneva drevesu .
—  In dan zdaj smehljaje mine . . .
Vsak dan je kakor veliko simbolno drevo .
zame in zate--------
O človek, si že kaj obrodil?
VERIŽICA.
NARTE VELIKONJA. I.
pedagoškem seminarju je sedela kopica dijakov in dijakinja Skalarjeva. Profesor Krajnik je zaključeval svoje predavanje:
»Ako zapaziš pri človeku nagnjenje, ne zatiraj zmožnosti, ki so v njeni, temveč odpri duši nove vidike, nove cilje, da te še nerazvite in neodkrite sile zaposliš v dobro smer.«
Profesor je za hip prenehal ter pogledal
po poslušalcih. Skalarjeva je z očmi visela
139 na njem; videlo se je, da se je profesor
V