Kje so meje?
V predvolilnem obdobju smo slišali in prebrali šte-vilna razmišljanja in razglabljanja o nalogah, ki nas čakajo v prihodnjem, tako kratkoročnem kot sred-njeročnem obdobju. Veliko globokoumnih misli je bilo povedanih in zapisanih, a če lahko povem svojo oceno, potem mi je bila najbolj všeč tista, ko je ko-mentator zapisal približno takole: povsod v svetu ve-Ijajo največ tisti politiki, ki znajo ukrotiti inflacijo, kajti Ijudem se zdi to najhujša nadloga. Ali ne bi torej tudi pri nas pričakovali, da bodo novoizvoljeni delegati najprej skušali obrzdati to nadlogo našega gospo darstva in sploh vsega življenja, saj smo edini otok v Evropi, ki se spopada in sooča z veliko stopnjo infla-cije? Tako se je vprašal pisec, odgovora pa ni ponu-dil.
A seveda se tako ni vprašal samo kolumnist, pač pa si podobna vprašanja zastavljamo še mnogi, tudi tisti, kismojimizkazalizaupanjeinpredkaterimi, če lahko vulgarno zapišem, je ta nehvaležna naloga. Nehvaležna zato, ker je še kako dobro znano, koliko energije smo že porabili za boj proti inflaciji, pa ne, da uspeha ni, temveč je neuspeh čedalje večji, tako da bi že skoraj verjeli, da je inflacija kot zmaj y prav-Ijici, ki mu odsekajo eno glavo, a namesto nje zra-sejo tri nove. Če lahko parafraziram, bi zapisal, da smo dobili protiinflacijski program, namesto zmanj-šanja pa smo dobili še večjo stopnjo inflacije. To zgovorno dokazujejo podatki, ki so bili objavljeni isti dan kot prej omenjeno razmišljanje o boju proti inf la-ciji. Da so bile cene na drobno namreč v februarju v primerjavi z januarjem višje za 5,6 odstotka, v pri-merjavi z lanskim februarjem pa za 78 odstotkov.
Kje so pravzaprav meje, bi se lahko vprašali. 06-govor je sila preprost: meja očitno ni! In če sitnarimo naprej, zakaj jih ni? Zato, ker smo pri nas pravi mojstri, da vse naredimo na pol in tako je tudi s oensko politi-ko. Prav malo je bilo namreč storjenega, da bi v de-lovnih organizacijah cene oblikovali po ekonomskih načelih, pač pa jih postavljamo stihijno. To pomeni, da v večini organizacij lahko oblikujejo cene svojih izdelkov tako, kot se jim zdi, oziroma tako, da z viš-jimi cenami ustvarjajo tudi višji dohodek, namesto da bi se do njega dokopali z večjo produktivnostjo ozi-roma gospodarnostjo poslovanja. Možnost za tako početje daje jugoslovanski trg, ki je močno zaprt za konkurenco od zunaj z raznimi protekcionističnimi ukrepi, še bolj pa seveda z devizno zakonodajo. V vsesplošnem pomanjkanju deviz ni niti najmanj možnosti za uvoz blaga široke potrošnje — razen prek kompenzacijskih poslov. Proizvajalci tudi niso obremenjeni s konkurenco na notranjem trgu, kajti če blaga ne morejo prodati in imajo izgubo, je dobro znano, kako je s socializacijo izgub in tako vsak dobi svoj delež.
Veliko je bilo besed o nesorazmerjih med cenami posameznih izdelkov. Direktor zveznega zavoda za cene Živko Pregl je pred kratkim izjavil, da vseh ne-sorazmerij ne bo moč odpraviti s podražitvami »pod-cenjenih« izdelkov, pač pa tudi z regresi, subvenci-jami in drugimi podporami. Kot prvojezvezni izvršni svet dodelil regres za umetna gnojila, a je seveda veliko vprašanje, če bodo kmetijski pridelki zato kaj cenejši. V enem prejšnjih zapisov v tej rubriki so bili navedeni podatki o obsegu kmetijske proizvodnje, zato lahko upamo, da regres za gnojila pomeni le začetek uresničevanja znanega pravila, da je v ne-stabilnem gospodarstvu treba najprej zagotoviti sta-bilnost kmetijske proizvodnje. A kaj, ko smo že toli-kokrat upali!
Aleš Prodan