DVA BIVAKA V STENI ŠIŠE PANGME SLOVENSKI STEBER ANDREJ ŠTREMFELJ Brez kančka veselja nad vrhom in pre­ plezano steno se postavim Pavletu pred objektiv: tako praznega se nisem počutil še na nobenem vrhu. Kje je zadovoljstvo nad uspehom, nad doseženim ciljem? Kje je radost zmagovalca, ki so mu padli pred noge vsi bližnji in dalnji sovražniki? Kam je izginil občutek radostno razbija- jočega srca v grlu, ki sem ga poznal še na sedemtisočaku Nvanang Riju? Kje so solze sreče, trepljanje prijatelja in obje­ manje? Zakaj stojim tu, na tem kupu sne­ ga, in se mi zdi nesmiselno dvigniti roko, v kateri stiskam cepin? Ne vem! Tudi pred pol ure, ko naju je stena izpu­ stila na vršni greben in preden sem se lotil iskanja pravega vrha, ni bilo nič dru­ gače. Sama gola dejstva: preplezala sva steno; od vrha naju loči nekaj deset me­ trov, ne glede na to, kateri je tisti pravi, najvišji; čaka naju še tehnično nezahte­ ven sestop, kjer bo mogoče nekaj orien­ tacijskih težav; znočilo se bo čez dobrih šest ur; vse potrebno za bivak še vedno nosiva s seboj, tako da naju noč sploh ne more presenetiti. Presenetila sta me bližina vrha in nena­ den konec stene. DVA NAHRBTNIKA IN DVA PARA NOG Tri dni počitka po vrnitvi z Nvanang Rija sem dobro izkoristil. Najprej sem en dan preživel v brezdelju: prepustil sem se sladkobnim užitkom zmagovalca. Ves dan sem postopal med šotori, klepetal s tem ali onim in v jedilnici stikal po sodih za dobrotami. Šiša Pangma je bila še tako daleč, da mi skrbi zavoljo vzpona v steni niso mogle pokvariti razpoloženja. Plaval sem na oblakih zadovoljstva in sploh ni­ sem opazil temnih senc, ki so vse bolj zakrivale Filipov obraz. Naslednje jutro sem se malo streznil. Ste­ na se je kot velikanski oblak počasi po­ mikala po mojem nebu in mi začela za­ stirati bleščečo svetlobo prejšnjih dni. V dneh, ko smo jo opazovali iz vseh možnih kotov in perspektiv, je zase obdržala ne­ kaj skrivnosti. Hotel sem jih razkriti prej kot čisto tam, v steni. Ves dan sem se podil po morenah nad bazo. Toda stena mi ni razkrila vseh neznank. Zaposlila pa me je tako, da ni bilo časa za strah pred odločilnim spopadom. Zadnji dan pred odhodom v pomožno ba­ zo in naprej v steno sem se začel pri­ pravljati že zgodaj, takoj po zajtrku. Ne­ rodno je bilo le to, da še vedno nisem ••PLANINSKI VESTNIK vedel, ali bomo trije ali morda samo dva. Filip je bil vsak dan bolj molčeč in za­ grenjen. Vedel sem, kaj ga muči, pomagati pa mu nisem znal. Bolj ko se je dan nagibal h koncu, bolj sem slutil, kakšen bo konec. Po večerji, ko sva se že spravila spat, sem ga vprašal, kako se je odločil. Odgovor, ki sem ga sicer pričakoval, me je kljub temu presenetil. Postavil me je na realna tla. Ves čas priprav sem od­ lašal z odločitvami, koliko hrane in go­ riva bo treba vzeti s seboj, ali je potreben šotor ali ne, kako naj se odločim glede plezalnih vrvi, števila klinov in vponk, pa rezervne obleke in še mnogih drugih drob­ narij. Sedaj pa, ko je postalo jasno, da sta na voljo samo dva nahrbtnika in dva para nog, ki ju bo nosilo, so se začela kopičiti številna vprašanja. Na Filipa je isti stavek učinkoval drugače. Bilo je, kot bi odložil težko breme. Sedaj se je ves lahkoten prepustil toku živ­ ljenja. Prejšnje dni molčeč, zagrenjen in nepristopen je v trenutku postal pravo nasprotje temu. Govoril je naprej in na- za, o pomembnih, še več pa o nepomemb­ nih stvareh — kot bi hotel nadoknaditi zamujeno iz prejšnjih dni. Moralo je biti že zjutraj, ko sva zaspala. DAN, KO SE USTAVI ČAS S Pavletom sva se hitro sporazumela o vseh spornih odločitvah. S težkima na­ hrbtnikoma in polnima želodcema sva 15 PLANINSKI VESTNIK Tik nad prvim bivakom v Slovenskem stebru je bila v višini 7250 metrov nevarna strmina z ledom, snegom in skalami Foto: Andrej Stremfelj kmalu po kosilu zapustila bazo. Takoj ko sva taboru obrnila hrbet, sem začel raz­ mišljati, če imava res vse s sabo. V mislih sem pregledoval vsebino nahrbtnika in jo primerjal s seznamom. Manjkal je kuhalnik s posodo; tudi Pavle se ni spomnil, da bi ju vzel. Vrnil se je v tabor in je oboje našel v jedilnici na sodu. V pomožni bazi sva še enkrat izpraznila nahrbtnika in ju ponovno naložila. Izlo­ čila sva še nekaj malenkosti, za katere sva smatrala, da niso nujno potrebne. Stena je žarela v zadnjih sončnih žarkih, ko sta naju Žare in Matjaž povabila na večerjo v spodnji šotor. Jedli smo kar zunaj na skali. Nismo se veliko pogovar­ jali o prihodnjih dneh. Bil sem presenet­ ljivo miren. Čutil sem se popolnoma pri­ pravljenega. Zvečer sem hitro zaspal. Nočni mraz je umiril življenje na lede­ niku. Vsake toliko časa me je zaskrbelo za kakšno nepogrešljivo stvar: sem jo vzel s seboj ali ne? Dereze! Imam jih, ampak pozabil sem jih preizkusiti na gole čev­ lje brez protektorjev. Toda saj sem jih prestavil le za najmanjšo možno razdaljo! Takoj za moreno naju je zaustavil gladek led. Črne slutnje so se pokazale za pra­ vilne: dereza mi je skakala sem in tja, potem ko sem jo že pritrdil. Kaj sedaj? 16 Orodja nimava s seboj. Začel sem iskati kose opreme, ki bi lahko nadomestili ključ in po nekaj brezuspešnih poizkusih našel rešitev: z delom žepnega noža, ki služi za odpiranje konzerv, sem odvil vijak in tako na novo nastavil dereze. Na zgornjem platoju ledenika sva zašla v labirint razpok in se morala navezati. Iska­ la sva prehode in tako izgubila veliko ča­ sa. Morala sva visoko pod steno, potem pa daleč nazaj do tja, kjer sva načrtovala vstop v najino novo smer. Vstopila sva ob treh zjutraj. Za plaznim stožcem in strmim ozebnikom sva se za­ grizla v neskončno dolgo ledišče spod­ njega dela stene. Ure dolgo sva se vzpe­ njala v enakomernem ritmu: za naju se je ustavil čas. V soju mesečine sva izbirala predele pobočja, kjer je bil trd led pre­ krit s snegom. Monotonijo je prekinil veter. Zaverovana v plezanje sva ga občutila šele takrat, ko je postal pravi vihar. Zasipal naju je s snegom in se zažiral do kosti tam, kjer nisva imela obleke, nepropustne za to nad­ logo. Sam sem si hitro oblekel podloženo ve­ trovko, Pavle pa, ki je imel kot zadnjo nepropustno plast samo kombinezon, je odlašal z oblačenjem; strmo ledišče pač ni najprimernejši kraj za takšno opravilo. Prezebal je vse do jutra, ko se je oblekel na drobni polici pod prvo previsno skalo. Toda ta čas je izgubil dobršen del svoje notranje energije. V naslednjih dneh je navidez brez vzroka kazal znake iz­ črpanosti; napredoval je pod svojimi zmožnostmi in konec koncev plačal davek za tisto jutranjo napako s hudimi zmr- zlinami. ŠOTORČEK V STRMI STENI Ves čas vzpona sva nesporno obvladovala situacijo. Nikdar se nisva navezala, ker za to nisva čutila potrebe. Poleg tega sva tako prihranila veliko časa. Jedla sva malo, skoraj nič, in sicer le zjutraj in zvečer. Samo prvi dan sva si privoščila poluren počitek za kosilo, potem pa naju je plezanje tako prevzelo, da nama hrana čez dan sploh ni prišla na misel. Še preden je sonce zašlo, sva postavila šotor za prvi bivak. Toda polica je bila veliko preozka in nikamor nisva mogla pošteno pritrditi najinega ubogega pribe­ žališča. Edina možnost je bila ta, da sva skozi dno šotora na notranjih vogalih za­ bila po en cepin v snežno polico. Kljub temu sva odlašala z vselitvijo: nihče si ni upal v podrtijo, napol visečo nad groz­ ljivo globino, za nameček pa še slabo pritrjeno. Po dolgem iskanju nama je da­ leč od šotora uspelo zabiti kline. Nanje sva pritrdila plezalno vrv in jo speljala do šotora, skozi luknjo, ki sva jo napravila v zadnji steni, pa sva speljala to vrv, na PLANINSKI VESTNIK katero sva se navezala. Vso noč sva pre- dremala v napol sedečem položaju. Za šotorom se je stena strmo dvignila: zaplezala sva v pravi, izraziti steber in iskala prehode med navpičnimi gladkimi stolpi. Poledeneli žlebovi so si sledili drug za drugim. Povezovala sva jih z večkrat nerodnimi in težavnimi prečkami okrog številnih razov s puhlim, nestabilnim sne­ gom, ki je prekrival gladke plošče. Toda vedno, kadar sva bila v zadregi, nama je stena ponudila rešitev v obliki prehoda. Prostor za drugi bivak je bil precej ugod­ nejši od prvega. Bila pa sva pozna: sonce je zašlo, še preden sva postavila šotor. Ponovno se je prikradel veter, ki naju je potem spremljal vse do vrha in še lep del sestopa. Močni sunki bi nama kmalu odnesli šotor: vrag je snel enega od vo­ galov zunanjega šotora, potem ko sva bila že na toplem. Vendar nihče ni zbral toliko poguma in volje, da bi šel ven in ponovno pritrdil vogal. Veter nama je zato vso noč nosil snežne kristale v šotor, ki so se usedali vsepovsod, na obrazu pa sva jih občutila kot drobne zbadajoče igle. TRIJE VRHOVI Stena ni popustila vse do roba. Strmi žle­ bovi, začinjeni s skalnimi in poledenelimi skoki, so naju tik ob razu stebra pripe­ ljali na greben le nekaj metrov od vrha. Stena se je končala tako naenkrat in ne­ pričakovano, da sem popolnoma nepri­ pravljen zagledal pred sabo prostranstvo Tibeta. Za nameček sem bil povsem zbe­ gan zaradi treh vrhov, ki se razlikujejo med seboj le za nekaj metrov. Zaradi se­ stavkov in fotografij v literaturi, ki sem jo prebiral pred vzponom, sem zapuščal vrh v prepričanju, da je od vseh treh naj­ višji prav tisti, na katerem sem bil, vendar pa me je negotovost žrla ves čas sestopa. Popolnoma potolažiti me ni mogel niti Viki, ki je bil s Filipom na vrhu en dan za nama in je ugotovil, da sva bila s Pavletom na istem, to je pravem vrhu. Šele v bazi, ko sem še enkrat natančno pregledal angleške fotografije in prebral opis njihovega vzpona, sem se prepričal, da je fotografija, kjer stojim povsem brez volje, kot kup nesreče, nastala na naj­ višji točki šiše Pangme. S ŠIŠE PANGME NARAVNOST V KLINIČNI CENTER PLEZANJE PO ROBU ŽIVLJENJA PAVLE KOZJEK Ura je pol dveh in sonce žge z vso moč­ jo. Nikdar si ne bi mislil, da je v Tibetu na 5200 metrih lahko tako vroče. Naš baz­ ni tabor je dobro skrit pred vetrom in na široko odprt sončnim žarkom, pa vendar se zdi, da takšna vročina kar ne sodi na visoko planoto, obdano z vencem še dosti višjih gora. Celo bližnje jezerce je danes videti prijazno in toplo; v resnici je v njem utekočinjen led. Andrej Stremfelj in Pavle Kozjek po vrnitvi z vrha Siše Pangme; medtem ko se je Stremfelj vrnil popolnoma zdrav, Je dobil Kozjek hude omrzline, ki so mu jih v Ljubljani že operirali 17