fStanko Petrovec. ,,Piko7 aa boste dali, oče župan ! — Ear dajte ga, je že izgubljen. Eaj pa tako gledate, saj sem 7am pra^il, da ne znate igrati." ,Ti boš mene učil, otročaj! Igral sem ko tebe ni bilo niti še na svetu." »StriDJam se s tem, toda partija je moja in portorika tudi, kar je nara^na posledica najine igre." »Tukaj jo imaš, ali 7 mojo hišo mi ne hodi 7eč aleparit; zapomni si to enkratza7selej. Ear niraa člo^ek dovolj dela in drugih sitnosti, me ta otročaj jezi in draži še s to peklensko igro. Mar bi bil legel za pol ure in se nekoliko oddahnil, ne da sem se spustil 7 igro s tem človekom, ki mu ni mar nič drugega, kakor kako bi izžemal s^ojega bližnjega na lahek in zaba^en način. Tukaj imaš portoriko, a poberi se rai takoj 7en! V sobi mi ne boš kadil, mene duši kašelj; in ti imaš pa tndi kaj opravka 7 mlekarui. Ali pa morda misliš, da smo mlekarno zato ustanovili, da jo boš zanemarjal in postava! po vasi brez dela? Ce misliš tako, potem ae jako motiš, prijatelj, in mene ne poznaš še. Sploh pa, 7eš kaj? V 14 dneh se mi 8pravi odtod! To ti ukazujem kot načelnik mlekarne in kot občinski predstojnik obenem, sicer te dara iztirati in odgnati na Eranjsko, odkoder si priše!.1* Q,€sorne besede. kaj? Toda Stanka se niso prijele pra7 nič, saj jih je bil 7ajen slišati, odkar je bil prišel 7 Grniče in odkar sta k^artala z očetom županom. In k^artala sta d76 leti najmanj po trikrat na teden. Niti na misel mu ni prišlo, da bi bil odšel, ampak kar nažgal si je portoriko in spuščal goste dime očetu županu in načelniku mlekarne nara^nost 7 obraz. A ta si je na^zlic kašlju nažgal tudi S7ojo ter strahovito zaba?lja! Petro^cu in ga obkladal z 7semi mogočimi priimki. Stanka pa je to imenitno zaba^alo. Bolj kot se je župan jezil, bolj se je Stanko sraejal, zakaj 7edel je dobro, da je bila 7sa župano^a jeza le izbruh sramote zaradi izgubljene igre, in da srce načelnika mlekarne niti ni 7edelo, kar so govorila usta. Ob takih prilikah, ki so se dogajale pogosto, je Stanko kar moral sedeti poleg župana ter piti in jesti na njeg07 račun, četudi ga je župan 7 enomer podil, naj se mu pobere izpred oči. Bog ne daj, da bi bil Stanko takrat rea odšel; potem bi bil oče župan šele resno jezen. Šebolj karateristična pa je ta-le: Nekoč pride mlekarniški odbornik Lojk 7 občinsko pisarnico ra^no 7 trenutku, ko je župan zopet izgubil partijo in zaraditega neuamiljeno ošte^al Stanka. Lojk, ki je bil na Stanka nekoliko jezen, ker ga je ta 7ečkrat oštel, češ, kaj se 7tika pri preizkuša^aiiju mleka 7 njego? delokrog, je takoj posegel vraes in hotel pomagati načelniku. Toda ta skoči po konci, in 786 pso^ke, ki so imele pasti na Petro^ca, so sedaj letele na Lojka, da je kar bežal iz piaarnice. nTi boš zaba^ljal, ti", je kar hropel od jeze, Bkdo je načelnik, ali sem jaz ali si ti? Jazaem; in nihče ne sme uslužbencem ničesar re6i kot jaz in edini jaz, razumeš? Ven se mi poberi in če mi prideš kdaj še s kako tako k^anto, te oblijem in izobčim!" Tako je vpil župan za osramočenim Lojkom. Nato pa se je obrnil z veliko prijaznostjo na Petro^ca ter ga začel tolažiti, naj nikar ne bo žalosten, ter naj se nikogar ne boji. Ako rau kdo kaj poreče, naj se le njemu zaupno pritoži, ker ga iraa rad in pra7 goto^o ne bo pustil. da bi kdo pometal z njim. Tistega dne ae je godilo Stanku 7rlo dobro, zakaj oče župan ni 7edel samega uamiIjenja, s čim mu naj postreže, a z^ečer pa je prišel še Lojk 7 mlekarno ter prinesel pod suknjo liter 7ina in veliko meseno klobaso, rekoč: BEar specite jo na žerja^iei, 7 tem pa prinesem jaz še kruha, hrena in d7a kozarca." Tako se je pričkal naš Stanko z odborniki črniške ralekarne in njenim načelnikom. Večen prepir in vpitje po mlekarni, a 7edno 80 bili akupaj, nerazrušljivi — so^ražniki. In če je bilo pri kakem odborniku kaj boljšega 7 loncu, je bil goto^o po^abljen tudi Stanko; toda prepir pri 7sem tem ni smel izostati niti na sla^nostnem koailu in niti na praznični 7ečerji, kakor se je izražal oče župan. Jaz pa se nikjer nisem tako dobro počutil kakor 7 tej družbi. Ljub in drag mi je bil hudomušni Stanko, in ti odkritosrčni, preprosti kmetje, 7neti za 7se dobro, so se mi s S7ojo poštenostjo in 7danostjo tako omilili, dajih ne pozabim nikoli. Po^em ti, dragi to^ariš, ni ga boljšega in odkritosrčnejšega člo^eka od preproatega elo^enskega kmeta, ako si se mu prikupil in pridobil njego7O srce. Zato stopi med ljudst^o z blago^estDim delom in ljubeznijo ia prepričaš se, da g07orim resnico. Danea? Prenehala je 7e8ela družba. Oatali se nerao spogledujemo in na očeb se nam pozna, da nas duši jok, zakaj zapela je nad našimi glavami trobenta že drugič S7oj straho^iti BSpominjaj se smrti1'. Pred dobrim letom nam je zagrnila zemlja vrlega načelnika Kosorela, a danes nam je že zopet došlo poročilo, da je pokopan naš ljubi Stanko. Strmimo drug 7 drugega, kakor bi hoteli uganiti, kdo bo tretji na 7rsti. Stanka torej ni yeč. Poslo^il se je od nas zavedno tam gori 7 ponemčenem Oelo^cu, dasi nam je 7ečkrat obljubljal 7eselo snidenje. Toda ni bilo dano njemu in nam tudi ne. Stanko si je zaželel miru, onega neskončnega in ne minljivega miru, ki po njem tako hrepene naša srca, a se ga vendar tako bojimo, ker vemo, da ga 7 življenju ni najti, zakaj 7 miru je le amrt, a živijeuje slebrnika je pre- polno skrbi, boje7 in hrepenenja. Ia člo^ek hrepeni, dokler je živ. Ni še dobro dosegel pr^ega namena, ko že stremi za drugim, presenečen, da mu trud in 7ae hrepenenje nista prinesla tega, kar si je želel in za kar se je tako potil. In zopet in zopet se zažene 7 življenske 7alo76. Niti toliko si ne da časa, da bi si obrisal pot 8 čela in se oddahnil. Zaganja se z 780 silo ter izteza roke po zlatem jabolku zadovoljnosti, a čim bližje mu pribaja in čimbolj se lovi z rokami za njim ter ga hoče utrgati, tem huje zapiha 7eter ter mu odtegne 7eje pra7 izpred 061. Divji tek se pono^i: člo^eku se že spenjajo prsi 7iaoko, pohaja mu sapa; noge ima že 7se odrgnjene in telo mu omaguje zaradi silne utrujenosti. BNi še do^olj, potrudi se, zaženi se bolj! Glej, t7oj ideal je tako blizu, samo še nekaj korakov in dosežeš ga ter boš srečen, zadovoljen", mu veli hrepeneče srce. In te besede mu Z7one po ušesib kakor čarobno Z7onjenje, ki pribaja od nekod tam daleč, daleč za gozdom. In Uko prijetne, tako mamlji^e so te besede. nOh, ideal mojehrepeneiije! Telidosežem, bom li kdaj utešen, ali bom kdaj zadovoljen in srečen? Saj mora 7endar biti kje konec; 7se na 87etu je izčrpljivo, a ti, arce? — Eje je t7oje diio, kje se neha brepenenje in kje se priftie uteba, ona blagodejna uteba, ki me osreči in ki po nji tako hrepenim? Odgo^ori, Bree!" Toda srce molči, ne da mi odgovora, ki ga hočem, marveč kaže mi 7 neskončno dalja^o, 7eleč: BLe dalje, dalje, daleč naprej pojdi, išči, požuri se, iie zamudi in najdeš." Zadoje moči zbere človek. Zažene 86 8 podvojeno silo ter doteče utebo ki si jo je tako želel in hrepenel po DJi vse svoje življenje; iztegne roke ter jo prime, tu pa se izpodtakne in pade onearečen na tla. Eri mu curlja iz krravih žuljev na nogab in rokab in po vaem telesu se trese prevelike utrujenosti, a navzlic temu krčevito tišči in atiska k sebi doseženi ideal, uteho, kakor bi se še 7 neza^esti bal, da bi mu je kdo ue ugrabil in ne odnesel. Eo 86 za7e, vidi, da je objel ledeno smrt. Tako si hrepenel Ti, Stanko! M e r 1 j a k.