Študentsko XI Ljubljana, 20. VI. 19S8 Letnik XVII Številka 4 gibanje na poti (Evidenca projefccij, implikacije, iskanje...) Razvoj v sferi študenfcskega giba-nja dokazuje, da gredo pravo pot tista priaadevanja, ki so doživela ži-vahno potrditev v tako imenovanih. »junijskih dogodkih«. študentje sio se razgibali in vrsta dokumenfcov, ki jih zadnje čase podpisuje Univer-zitetni odbor, kaže, da je v procesu vrsta akcuj, ki so že v saraerr svo-jem začetku tako polne energije in ustvarjalne volje^ da obljubljajo ze-lo zanimive in bogate rezultate. Uni-verza se giblje! Težkio je z enim sa-mim imenom označiti razlienost, kva-iteto in množino idej, ki s mrtno še neizdelano, vendar zeio in-tenzivno kažejo v teh dokumentih in aktivnostih študecntske organiza-cije. Vendar je ena skupna lastnost jasno razvidna: problemska orien-tacija. študentje hočejio odprto druž-bo in odprto iiniverzo, poJemieno vzdušje in parbicipacijo v odločanju na vseh nivojih. Tu brez posebnega selektivnega kriterija naštevam te ideje, njihove implikacije in izpeljave: — Modeme ananstvene in tehno-loške revolucije ne more vsak razu-meti v celoti, vsak lahko razume le njene delce, posebnosti — to zaih-teva specialistično delo; — Globoko je čatiti neustrezaost vrednot, ki smo se jih naučili: vsa-ka generacija ustvarja lastna pravi-la doraščanja iin vstopanja. Toda ta neustreznost kljub balečini vzbuja optimizem: čar je v ustvarjanju no-vega; — Goli radikalizem, vera v neizo^ gibnost, ki sta mučila prejšnje ge-neracije, ki so videle edini iahod v totalni spremembi — revoluciji, sta se umaknila bolj premišljenim dognanjem o družbi — potreba je kombnirana, bompleksna, komplici-rana, strokovna, specializirana de-javnost ljudi; — Odločitev za dio(končn.o in po-slednjo resnioo je nemogoča, zato je problematičen tudi družbeni in politični angaama; ta se hoče gibati predvsem v poskušaiiiju, v eksperi-mentiranju z vra±notami in načini življenja; — V procesu opažanja isn tudi de-janske evidence blokiranih možnosti, ko se neki zaprti način mišljenja noče in po svoji življenjski logiki tudi ne more tafco enostavno poslio-viti od svojih mionopolov, se mladi intelektualci pripravljajo na počas-no in temeljito spremembo — na ravni svoje stroke; — Ker so zaprti nekateri, za druž-beni organizem izredno pom&tnbni družbeni kanali, ketr zaradi siabe prehranjen.osti s svežo moojo in idejno širinio (sestavljenostjo) ta družba že doživlja trenubke družbe. nega neravnotežja, siabe uravuove. šenosti, je lahlw umuneti različaa ckscesoidiie odgovore; TUNL STOJKO: EKSTAZA. l — Kaže, da se Je v pogledu na umetniost trenuteik 1968 zazrl pred-vsem v umetniška dela iz preteklo-sti. Zaradi ugotovitve, da radikalnfo uničenje ni mogoče in da revolud-ja v umetnosti ni mogoča na tradi-cionalen, totalen način, pc«staja umetnost predvsem epigonstvo in plagiat; — »Kultuma revolucija« je tedaj mogoča in uresničljiva predvsem skoz različno razumevanje obstoje-čega sveta in skoz prepričljivejBO obdelavo in prek večjega vložka dela v že obdelane snovi, v materiale, ki so na izrabo in razpolago. — Kulturna revolucija (spremem-ba kulture) je nujna, saj se je sta-ra kultura zaprla v jeklen vaij, skoz odprto streho katerega vidi le dro-ben krožec neba; nova kultura ob-deluje vse sektorje in svo;a delo ponuja kot artikle v supermirketu; — Družbena diferenciacija .n fun-kcionalizacija cxipira pot tv. \ r/>vd »proletarski zavesti«. Proletarec je tisti, ki se brez bolečine odp ea.ije staremu načinu mišljenja in ¦;inehK>. ma vstopa v nove koimbinac' e: tre-nutek ostaja za njvm kot ugasla zvezda; — Potreben je »nov tip čl-Jveka«. Stare iluzije o carstvu onk^ i| ma-terialne nuje ostajajo idcološko orožje nerazvitih. Sodobna .an-ast o družbi vidi čez potrošniškj osup-lost, hotenja svebovne inteiigence se nagibajo k ironiziranju »plahega tičanja v predmetih« in pris.^ajanja na družbo izobilja; — Birokracija je v sodobnih druž-bah motnja. Realizacija idej je elek-tronska. Važna je množica in raz-Monost idej, svežina nastooajočih, upornost ustvairjalcev novih siste. mov: selekcijo in praktiono (indu-strijsko) uporabo zagolavlja com-puter; — Dialog z zaprtirni strukiurami je nemogoč kljub verbalnim prizna-njem o odprtosti in priprav ;enosti nanj. Takšen pogovor slej ko prej po-meni vztrajanje teh struktur nasvo-3ih starih pozicijah in fizično neza-upanje do novih neformalnih skupin. Dialog je samo za intelektur :e. Za zaprtimi vrati govorijo svc govor zaprte strukture, lasten glas jim tako prijetno buči v ušesih, da se jim zdi govorjenje onstran vrat kot oddaljeno brenkanje nerazumljive melodije; — Političen boj v zaprti, niori^po. listični družbi je oontradictio in addecto. Manevriranje spremeni č\o-veka, da ni zmožen povratka na^aj k človeku, ko z manevTom doseže zamišljeni cilj. Politika je zinirniv fenomen, potreben znanstvens ana-lize in umetniške obdelave; — Priklanjanje klasični idoologiji (eskatoliški aktivizem) je zapiranje svobode mialjenja, mišljenje posta-ne apneno, jemlje vase le to, kar že samo ve, kar hoče videti in ra-zumeti v kadru lastne sklerotične vizije sveta; za pripadnika ideolo-gije ni nič več novega, razen tiste-ga, kar ponavlja ideološki »leitmo-tiv«, — Nujno je premišljevanje, odiJrt sistem mišljenja, svoboda komuni-kacije, demokratičntist nstvarjanja; — Samoupravljanje postaja last-vseh ljudi: birakraiti sicer *;oregK>-varjajo zahteve po samouprav^janju, v resnici pa želijo to samoupravlja-nje voditi. Birokracija zapira kana-le, ki so življenjiskega pomcna za prehranjevanje samoupravntga sl-stema; — Stalinizem ni le zapiranje in streljanje — to sta le iogioni posle-dici mišljenja, ki poseduje pasled-njo resnioo in ki zdravje razuma imenuje po svoji meri: stal:nizem (dogmatizem) je še vedno bistvena težava te družbe. Tribuna se vključuje v ev.denco tn premislek teh idej. Da bi zagoto-vila resnične demokraitidne možno-sti na tej poti, se odreka starim ure-dniškim shemain jn starim oblikam svoje akoije. Mesto odgovornega ure-dnika je nujno urediti kot skrajno formalnost, hkrati pa ¦ zagotovM ko-lektivno odgavornost uredništva. Uredništvo ni klika ali zaprta grupa, temveč skupina, kd je zdruiciia na delovnem načelu. Kdor dela, lahko postane član uredništva. Z vsako številko Be menja odgovorni urednik (I?OTACIJA ZNOTRAJ REDAKCI-JE), z vsako štcvilko prihaiajo in odhajajo urednild (ODPRTa RE-DAKCIJA). Na ta način bi biia tudi navznoter uresni<5ena mera derao« kratsčnosti, ki jo zaJhtevamo od vsefe družbeniih dejavniicov. D. Rupel Naključje je hotelo, da je potreben po-noven povratek k nekaterim stališčem, ki so bila v uvodnih razmišljanjih prvih številk »TRIBUNE« že pojasnjena. Gre za stališča, ki pomenijo osnovo našega bodočega dela, ki hkrati obvezu-jejo. Dogajalo se je že (niti ne v tako daljni preteplosti), da so literarna dela poizkuša-li ocenjevati skozi izključno politične namene, kateri naj bi stali za temi deli. Ti poizkusi najčešče niso pokazali naj-bolj vzpodbudnih rezultatov. Zopet smo naleteli na podobno težnjo, ki vrenoti celotno delovanje časopisa, po-sebej njegovih literarnih prispevkov, da so politični pamfleti. V mislih imam oce-no ali, bolje rečeno, diskvalifikacijo Sve-tinove pesmi »Slovenska Apokalipsa« v slovesni in patetični izjavi nekaterih slo-venskih kulturnih delavcev pod naslovom »Demokracija da, razkroj ne!« Nikakor se ne bi skušal v estetskem ali kakšnem drugačnem ocenjevanju omenje-nega in tudi drugih del, ki so izšla na straneh »TRIBUNE«, ker se za to ne čutim dovoij poklicanega. Kljub temu pa si upam trditi, da moramo tisto, kar je li-terarnega, ločiti od morebiti političnega. Vendar je v omenjeni pesmi slednjega le navidez toliko, da bi zaslužilo čustveno re-akcijo, podobno tisti, ki je v izjavi neka-terih slovenskih kulturnih delavcev. Mnenja sem, da metoda nestrpnosti in obtoževanja ni metoda, ki bi lahko služila za osnovo plodnemu dialogu med različ-nimi stališči. Bilo bi nesmiselno ukvarjati se nadrob-neje z metodo in vsemi odkritimi nami-govanji, ki jih kar mrgoli v izjavi. Zado-stovalo bo, če naštejem nekatere absurdno-sti, ki jih avtorji razstavijo pred našo jav-nost, češ tu imate, pa povejte, če nimamo prav? »Tribuna« postane v isti sapi paranoid-na agentura tujih obveščevalnih služb, ki uporabljajo Gobbelsovo propagandno be-sedišče in hkrati neusmiljeno troši druž-beni denar. Nikakor se ni mogoče iznebiti vtisa, čeprav avtorji odločno zanikajo, da je uredništvu Tribune treba — zaviti vrat. Dejal sem že, da se ne bom ukvarjal z nizanjem vsega, kar izjava pove. Pove pa jasno, da vsebuje čudno ogroženost. Ogroženost od feoga? Mar od straniščnih psihopatskih poetov, ki objavljajo v »Tri-btmi«? To bi bilo neresno, saj so vsi pod-pisani kulturniki tako brezkonkurenčno prisotna institucija in svetinja našega po-vojnega kulturnega prostora, da bi bilo samomorilsko poizkušati narediti nekaj mi-mo njihovega blagoslova. Opisovanje naše zgodovinske preteklo-sti je njihova pravica in monopol, sedan-jost pa nadležna negotovost, ki lahko člo-veka zlahka zapelje na kriva pota. Mislim, da tu leži vzrok njihove nestrpnosti. Zgodovinska preteklost, katere tvorci in sopotniki so bili, je tisočkrat preverjena in opevana vrednota. Sedanjost pa pod svojim površjem skriva umazanijo, ki bru-ha na straneh Tribune. Zato previdno s to čudno realiteto, najbolje je nahujskati javnost zoper njo. Zaverovanost v svoje zgodovinsko po-slanstvo in pomembnost doseže tu kulmi-nacijo, hkrati pa se pretrga, iztreznitev se izprevrže v bes in nestrpnost. To ni konflikt očetov in sinov niti spor dveh generacij, ampak diametralno različ-no pojmovanje realnega. Nemogoče je go-voriti o normalni kontinuateti literarnega izročila pri nas, ker je ni. Generacija se-danjih mladih leteratov ni imela učite-ljev, ker so ie-ti bili prezaposleni s svojo skrbjo okoli neštetokrat popisanih zgodo-vinskih. dogodkov, ki pa jih nihče ne za-nika. Torej je to generacija samorastnikov v nekem smislu. Ti samorastniki z muko iščejo sebe in svet, v katerem bivajo, morda ga bodo našli, toda o tistem, kar spoznavajo in so spoznali, niso izrekli do-končne sodbe. So na začteku svoje poti, a že jim očitajo vse mogoče, kakor tudi tisto znano nesmiselnost, ki cilja na po-manjkanje spoštovanja posvečenih relikvij. Vprašanje, ki se mi zastavlja, je: ali lahko katerokoli literamio delo razvredno-ti našo. revolucijo in njene nosilce v taki meri, da bi naenkrat vsa njihova priza-devanja postala vprašljiva? Iskreno povedano, v to ne verjamem! Ne verjamem, preprosto zato, ker re-volucija ni samo stvar tistih, ki so bili njeni nosilci in udeleženci, ampak se je preko njih prenesla tudi na nas ter tako postala tudi naša revolucija. Nihče ne dvomi o iskrenosti izpovedovalcev pretefc-iega revolucionarnega izkustva, zakaj in s kakšno pravico pa bi le-ti hoteli krojiti izkustvo današnjim rodovom? Literarno delo se sicer lahko posme-huje revoluciji in njenim protagonistom, ker v svoji resnični nebogljenosti in neos-mišljenosti pristaja na umnost tistega sve-ta, s katerim je revolucija opravila. Toda, ali na ta način škoduje vsemu tistemu, kar revolucijo pogojuje kot zgodovinsko dej-stvo? Lahko pa literarno delo prispeva k raz-vrednotenju mitov, ki so postali kanon naših »zdravih kulturnih razmer«, seveda potem zasluži prekletstvo in klicanje k njegovemu uir.čenju. Toda pomudimo se še za hip ob vsej tej zgodbi. Očitno je, da pomeni pri nas maniro biti nosilec kulturne situacije hkra-tudi razsodnik v le-tej, če drugače ne pa s silo. Malo nam je bilo do kulturniških pogromov, nekaj ni v redu z nami, če nismo vsako leto bogatejši za kakega »heretika«. Priznam, da je vse to dokazo-vanje utrudljivo. Toda čarodeji naše kul-turne arene vedno začarajo svoje žrtve tako, da se čutijo »krive«. »Krive« tudi pred tistimi izvoljenimi predstavniki našega naroda, ki so v skup-ščini, ob razpravi o sredstvih porabljenih za »Katalog« in Tribuno tako prizadevno udarjali z dlanjo ob dlan za narodcJv in svoj blagor. Milenko Vakanjac PISMO BOLGARSKIM »PISATELJEM" Potem, ko je Literaturnaja gazeta ostro napadla Berlranda Russella, Jeana Paula Sartra, Vladimirja Dedijerja in Laurenta Schwar/.a ter obsodila njihovo pismo »Bal-kanske ncvarnosti« antisovjetizma in laž-nih informacij, je Jean—Paul Sartre od-govoril bolgarskim pisateljem, ki so se temu napadu pritlružili s svojm deman-tijem in ki so se najbolj odlikovali v šir-jenju sovjetske imeprialistične doktrine, z naslednjim tekstom. Avtor teksta je Jean—Paul Sartre, ostali trije podpisniki so se s tekstom strinjali. »Zvedeli smo, da je določeno število Bolgarov, ki se deklarirajo kot pisatelji in umetniki, nasprotovalo naši deklaraciji z dne 9. oktobra in objavilo demanti. Pri naših trditvah vztrajamo brez popravkov. Še več, to priložnost uporabljamo za to, da bi podčrtali, kako smo razkrili aneksioni-stične namere bolgarske vlade s tem, ko smo navajali tekst, ki ne dopušča v tem pogledu nobenega dvoma. Lahko bi citi-rali še dvajset drugih in podpisniki bol-garskega »demantija« tega očitno ne mo-rejo zavrniti. Morda bi bilo koristno, če bi s tem v zvezi pojasnili, da podpisniki omenjenega demantija, v tistem pogledu, ki skuša podpirati aneksionistične načrte njihove vlade, ne zaslužijo niti imena pi-sateljev, niti umetnikov, niti socialistov, ni- ti intelektualcev. To je nesrečna čreda pro-pagandistov, ki jih ambicija in strah silita, da se suženjsko strinjajo s sovjetsko agre-sijo. In nikar naj ne mislijo, da so poli-tiki: oni so lutke na vrvici politikov. Prav tako je »filozof« Panayot Guindev, ki za-gotavlja, da »je edinstveni model sociali-zma, kot ga uveljavlja Sovjetska zveza, in da so generalni pricipi socializma ob-vezni za vse dežele«, in s tem obuja Sveto Alianso, le navaden tepec, ki zaman posku-ša disciplino, o kateri ne razume ničesar, podrediti diktaturi analfabetov. Zaradi časti bolgarskega ljudstva in v spo-min Georgija Dimitrova, enega redkih, ki je v nekaterih odločilnih trenutkih znal združiti revolucionarno zvestobo z intelek-tualno integriteto, upamo, da so v Bolga-riji resnični pisatelji, pravi intelektualci, pravi filozofi, ki imajo zamašena usta in ki ne morejo biti, žal, nikjer drugje, kot na mestu, ki ga režim mora rezervirati za poštene ljudi: v zaporu.« Bertrand Russell Jean—Paul Sartre Viadimir Dedijer Laurent Schwarz Od prisotnih še živečih slovenskih ra-zumnikov sta na zadnji izredni seji ured-ništva Tribune 8. nov. 1968 manjkala samo Martin Hiedegger in Jean—Paul Sartre. pomenu kataloga Uredništvo Nedeljskega dnevnika je ˇ prejšnjem mesecu priredilo razgovor za okroglo mizo, ki bi se ga naj udeležili so-delavci Kataloga in nekateri prominentni slovenski kulturni delavci. Razgovora za-radi pomanjkljive udeležbe prominentnih osebnosti ni bilo. Anketa, ki jo je imelo namen napraviti uredništvo Nedeljskega, je na neki čuden način prav tako razpadla. Prispevek Rudija Šeliga, ki ga objavlja-mo, je del te ankete in ga zaradi nenehne aktualnosti obravnavanih vprašanj objav-Ijamo v Tribuni. O pomenu Kataloga je nemara težko, če že ne kar nemogoče govoriti. Razloga za to sta dva: izšla je samo ena številka, sam Katalog pa je vprocesu, vofoiikovanj, tako da tudi te številke ne moremo imeti za reprezentativno, čeprav bi stali na stališču, da ena številka sicer res ni vse, so pa v nji bistvene lastnosti in poteze, ki da se bojo pozneje samo izpopolnjevale in dodelovale. Nekatera doslej publicirana mnenja in premisleki so zato KataJogu v korist, posebno kolikor tako rekoč od zunaj spodbujajo avtorefleksijo (sem se-veda ni mogoče šteti treh persiflaž treh slovenskih pisateljev, ker ne govorijo o tem, kaj Katalog je, ampak karakterizirajo interese in položaj svojih avtorjev) Kata-loga, ki se kaže v tem trenutku potrebna. Ceprav je jasno, da Katalog ni niti umetnostna šola niti homogena umetniška in filozofska skupina, je vendarle očitno, da bo do večje izoblikovanosti moralo pri-ti. Vendar pa, če se naj Katalog izogne ideološki poziciji m ideološkosti tekstov, načelu pripadnosti ipd. (kar so hude ne-varnosti sleherne še porajajoče sse sloven-ske revije), po drugi strani pa preveliki lahkotnosti, nevarnosti igračkanja in želji po šokantnosti (kar je spričo temelja, ki nosi Katalog in ki dovolj radikal.no ndstra-njuje projekt in teleologijo, dejanska ne varnost), bo moral odločneje krerutj oo poti, ki je sicer že nakazna. To ie siT;er delovnih tekstov, tekstov, ki odpirajo svet in ki so svetu odprti, in novega utemclje-vanja umetnosti. (Vulgarna razlaga pojma reizem, ali pa kar reizem, če je to res, po kateri je reizem pristajanje na danost, spirijaznjeno sprejemanje vsega, kar je, takšnega, kot je, seveda tu nima nobenega opravka in tudi ne more biti vsebina Ka-taloga.) Vse to Katalog lahko poskuša samo v svoji reviji. Mislim pa, da vprašanje revije ne more biti zelo odprto, saj spričo tega, da namerava izhajati šestkrat na leto, znaša tudi njegov predračun približno po lovico predračuna katere koli podobne revije. Riudi šeligo PISMO Z BEOGRADA Dragi Tomaž i Tomaž B., dragi Milenko, Andraž, Braco, David, dragi naši prijatelji katalogovci, vaša pisma, telefonski razgovori, pa za-tim mnogi članci koji se javljaju u dnev-noj štampi — sve to nas je potaklo da vam pišemo, da produžimo kontakt pri-jateljstva i razumevanja, moralnog i idej-nog, započetog pre nekoliko meseci. Posle Zagreba, Ljubljane, Venecije, Fiumalba, Beograda i ponovno Ljubljane, posle svih tih susreta i poseta, kada smo prisustvo-vali vašem radu, kada smo pratili one va-še manifestacije koje su danas na umetnič-kom planu jedan poseban vid kreativnog doprinosa, posle naših angažovanih razgo-vora o saradnji, posle naših sastanaka i dogovora, našeg zalaganja za otvaranjem novih problemskih teorijsko—umetničkih principa, za novom komunikativnom piri-nom, za sprovodjenjem najdirektnije i naj-raznovrsnije razmene informacija, posle svega toga — a da ne navodim mnoge druge ozbiljne i stvarne razloge našeg du-bokog prijateljstva i razumevanja — želi-mo još jedno da vam iskaženo naše po verenje vašem zanosu i entu^ijazmu. Dragi naši prijatelji, da li jedan per-manentni, mobilni i aktivni život može istovremeno biti i odricanje smisla života; da li angažovanost i konkretno kreativno izpoljavanje, vitalan, otvoren i slobodan stav prema svakoj društvenoj, umetničkoj, filozofskoj i naučnoj misli može biti ujed-no i nihilistički protest; da li mladost, nekonformizam i borbenost može biti greh navodno zabludele generacije koja nastupa neopredeljena in nesvrstana? Koja su me-rila tih konvencija koje sude i osudžuje bez prethodnog svetstranog upoznavanja i provere onog vrednog i pozitivnog po-tencijala koji se temelji na vašem aktivnom interesovanju i bavljenju za sve oblasti umetnosti i kulture.....Ne, u strukturi i doslednoj konsekventnosti svakog vašeg nastupa mi ne možemo da vidmo ni da naslutimo negaciju ili nihilizam — napro-tiv vidimo samo najbolje i jedino progre-sivne stavove i svežinu ideja u sigurnom trasiranju nove duhovne i umetničke sve-sti. U ovom trenutku, kada svako vaše za-laganje stoji na marginama lokalnih in-teresa i kada za one koji vas napadaju to znači suočenje sa anti—umetničkim ili »anti—društvenim« sistemom vrednosti i stavova, mi s druge strane vidimo i znamo da su vnša angažovanopf, vaša istraživanja i stremljenja u najboljem smislu samo anti—tradicionalni, pa i anti—vremenski, ako bi se vreme posmatralo u zatvorenira i statičkim normama, kako ga danas u gla-vnom shvata birokratsko—državna večina. Svako mora uočiti činjenicu da naše tehnološko doba suočava čoveka sa izme-njenim prostorno—vremenskim dimenzija-ma, da medijumi umetnosti postaju u naj-širšem smislu sredstva novih tehnoloških jezika, da savremena civilizacija razvija kulturu mase i da, upravo stoga, prerasta sve sterilne i ograničene oblike mišljenja, ruši barijere koje se zalažu za održanje postojede inertnosti i koje zatvaraju po-glede i perspektive jedne drukčije i iz-menjene budučnosti. Dragi prijatelji, sve naše mislii, sva naša nadanja su iskreno s vama i hiteli bismo da vam se pridružimo kroz razgovor i savete, da dalje razvijamo zapocete plano-ve, da slobodno mislimo, da slobodno radimo. Hočemo ceo svet, u stvari jedan deo tu gde jesmo, da bismo živeli na svoj način, na način potpunog prisustva, otvorene komunikativnosti i dinamike, na način konkretnog anti—nihilizma, na način čvrstog ubešenja u postojanje i u grade-nje novih vrednosti. Solidarno i čvrsto zalažemo se da budemo sada i uvek per-manenti, otvoreni i kreativni istraživači, da osvojimo i ostvarimo široki i slobodni protor naše egzistencije . . . Beograd, 10. XI. 1968. Biljana Tomi Ješa Denegri Irina Subotič ZAKAJ SEM PROTINO-VEMU KONCEPTU ZŠ Univerza je vsekakor pecifiona tvorba ne samo na področju šolstva, ampak tudi v našem celotnem družbenem življenju in celo v politioni sferi tega življenja. V njej delujejo sile, ki v večkrat nasprotnih sme-reh svojega notranjega delovanja in inte-resov navzven vendarle izkazujejo enotnost predvsem v odnosu do globalnih proble-mov. Sama organizacijska shema nudi posa-mezaiim delom Univerze skoraj popolno samostojnost pri njihovem osnovnem delu in okvirno določa v glavnem le »pravila igre«, to je, določa pogoje, po katerih se izvršujejo kvalifikacijski in terminski kri-teriji na Univerzi. Odločujoč faktor je tudi materialni položaj Univerze, ki je vzrok mnogih značilnosti, problemov in nači-nov ravnanja ki se v tej skupnosti stalno pojavljajo. Dve danes ločeni sferi sta po-pulacija profesorjev, in populacija študen-tov, ki se pa zaradi razlogov, ki jih bom navedel, spopadata (kadar se) le na del-nih frontah znotraj šol in tudi le ob del-nih problemih. Univerza, kot združenje ni dovolj močna, da bi uspešno in ažumo združevala in kanahzirala interese priza-detih in včasah celo ni dovolj moena, da bi realizirala že sprejete odločitve. štu-dentski tabor pa se sicer ob določenih prilikah tudi globalno opredeljuje, vendar nosi to opredeljevanje največkrat le for-malno predstavništvo Zš, ki pa zato ne no-si izključne krivde. V svoje ravnanje je obieajno prisiljeno zaradi vzrokov, ki ima-jo svoje korene v Univerai kot takii. Politične organizacije na Univerzi pred-stavlja ZK. kot del slovenske in jugoslo-vanske organizacije, ki torej principialno izhaja »od zunaj«, in ZŠ, ki je združenje, temelječe na delovni pripadnosti, izhaja-joče torej »od znotraj«. V toku dela se je izkajalo, da je ZK dosti sposobnejša reše-vati notranje probleme na Univerzi, kot Zš, da pa je nasprotno za le-to večkrat zaostajala v opredelitvah do globalnih po-javov. Politionost organizacije Zš »en bloc« prav tako izvira iz strukture uni-verze, ne iz strukture same organizacije. Ker se obe organizaciji skušata udejstvo-vati znotraj Univerze in se sooasno opre-deljevati do globalnih problemov v naši družbi, so tendence sodelovanja med or ganizacijama naravne in tudi pozitivne. žal pa sku&ajo včasih prerasti v idejno nadvlado ene organizacije nad drugo (obi-čajno v tem smislu deluje ZK) ali pa celo v konkretno inderenco. Značilno je, da je odnos obeh političnih organizacij reformatorski, ne pa revolucio-naren, kar se je najbolje izkazalo letos junija ob študentskem zborovanju, ko sta bili obe organizaciji (ali njuna vodstva) pripravljeni dvignitd roke od dogodkov, kakor hitro bi se ižkazalo, da njih tenden-ca ne ustreza proklamiranju programom našega družbenega razvoja, potem pa, ko se revolucionarnost že izkazala, sta bili obe takoj pripravljeni prevzeti vodstvo. to revolucionarnost kanalizirati in se posfca-viti na čelo izvrševanja programa študent-skega gibanja. Za ZK je to le diskvalifi-kacija v pogledu poznavanja sredine in aktivnega odnosa do nje, Zš ali pravza-prav njeno vodstvo pa se je tu izkazalo povsem drugače. Na kritike svojega dela je reagiralo povsem politikantsko in je krivdo za nedelavnost ali za nekonfronta-cijo s problemi prevalilo na organizacij-sko strukturo svoje organizacije, iz-hajajoč pri tem iz avtomatizma delova-nja organizacijske sheme, ki prav gotovo sama zase ne more biti odločujoč faktor. UO ZŠJ je ob tehtanju dogodkov seveda obkvalificiral tudi samega sebe in ugoto-vil, da je kot telo sposoben uresničiti re-formo, ki si jo je sam zamislil, in da v niem motijo le nekateri pos.amezniki. Le-ti so izstopili iz UO ZŠJ in tako je bilo for-malno celo nekoliko zadovoljeno pritisku študentov na junijskem zborovanju, teže-čemu do odstopu UO. Nezadovoljstvo šbudentov z vodstvoin njihove organizacije je bilo gotpvo v glav-nem inspirirano z dej&tvom, da ima or-ganizacija na Univerzi in predvsem na po-sameznih šolah majheu vpliv, še bolj pa z dejstvom, da odnos organizacije do ključnih družbenih problemov ni več do-hajal niti odnosa posameznega povprečno angažiranega študenta, niei ni zadovolje-val njihovih potreb po izražanju tega od-nosa. Zahteva študentov je bila v bistvu zahteva o svobodnem izražanju njihove osebnosti, ki je soočena s celotnim spek-trom družbene problematike in z odnosi n»a padročju svojega dela, to je na šoli. Jasno je bilo, da Zš kot celota ne obstoji kontinuirano. Kontinuiran obstoj bi ji za-gotovila samo popolna vključitev v njerto delavno okolje. S tega aspekta je razumljiva odločitev, da bo študentskim zadevam vodstvo or-ganizacije najlažje ustreglo, če bo svojo organizacijo povezalo s samoupravnim si-stemom, ki se na Univerzi gradi. S to od-ločitvijo je opravičen obstoj vodstva Zš, pridružujočega se procesa, ki sestavljajo prizadevanja za reorganizacijo stmkture Univerze. Ta rešitev teži za vključevanjem štu-dentov v odločanje o njihovi delov-ni sredini. Problemov, ki se pri tej vklju-čitvi javljajo, je več in so tudi večstran-ski. Rešitve osnovnih problemov vključe-vanja pa v organizacijskem konceptu ni opaziti. 1. Med delom m odločanjem na fakul-tetah in med delom in odločanjem o pro-blemih na ravni Univerze ni prave organ-ske povezanosti. Menjajo se gledišča, po-zicije in pota reševanja. Interes neke šole ni enak interesu Univerze, večkrat rou je celo nasproten. To poraja probleme, ki jih bi dualizem neke organiMcije pri re-ševanju še kompliciral. 2. Osnova samoupravljanja je delo. Sa-moupravljalec se vključuje v proces sa-moupravljanj.a kot zavesten nosilec delov-nega procesa. Na teh osnovah se tudi od-loča. Glede na stanje delovnega procesa na posameznih šolah ni nič oudnega, če štu-dent, ki zelo težko ustvarjalno dela n.a šoli, kar tud: ni interes precejšnje mase študentov (interes le teh pa je diploma), ne more ustvarjalno delovati niti v že obstoječih oblikah samoupravijanja. Kre-pitev formalnih možnosti samoupravljanja brez hkratnega ostrega priaska na delov-no plat problema je situaciji in duhu štu-denta neustrezno. 3. Ne moremo zanikati, da je ŠZ do-slej imela v naši družbenopolitični sferi STANOVALCI ŠTUDENTSKIH DOMOV! V torek, 19. navembra 1968 ob 20. uri( bo v jedilnici Študentskega naselja skupščina z dnevnitn redom: 1. Poročilo o delu smdikata in PO-• RUMA 2. Prograrn dela 3. Volitve 4. Razmo Problemi 2sa razpravo: samioupra-va v študentskih domovih (stabut zavoda, disciplina), organizacija ne-štu3, temelječa na statusu, in s tem osla bila osbrino, ki jo študentska politik.a ka-že navzven. V našem sistemu moramo se-veda formalno odvreči tezo o osebnih ci-Ijih, ki bi tako združenje narekovali, če-prav se ta teza zaradi nedomišljenosti projekta na prvi pogled vsiljuje. Ce se nadalje kritično naslonimo na obstoječi predlog koncepta reorganizaci-je ZŠ, lahko ugotovimo,. da na ravni šole ne predstavlja nič novega razen formalne povezave političnega iin samoupravnega dela. Poenostavljeno je shema takal« študentje bi na šoli v istem kalupu re-ševali probleme uonih načrtov, materiakie probleme, vprašanja posameznih profesor-jev ter vprašanja odnosa šole do njene skupnosti (Univerze, ZVZ in družbe, kl se danes pojavljajo posamično. S tem bi vidik organizacije zožili, ker bi ga mocno približali vidiku šole same. Vemo, da šole izhajajo danes pri svojem delu skoraj iz-ključno iz predpostavk, temelječih na njih samih kot tečaju ravnanja. č€ bi se ta shema striktno izvajala, bi to spet pomenilo razkol interesov inprepad med posamezno »šolsko« organizacijo Zš in recimo univerzitetno organizacijo, ki bi tako zopet delovala v praznem prostoru. Ker aktivnega pristajanja na neki kon-cept ne moremo avtomatično imputirati, je seveda vse to razmišljanje večinoma mehanistično. Sestavljalci koncepta sicer mislijo drugače (cit: pri sestavljanju osnutka izhajamo s stališča, da bo zanima-nje študentov na višjih in visokih šolahin v družbi dovolj veliko, torej lahko računa-mo na študentsko aktivnost. Predlog l/II), V situaciji velikega notranjega prestruk-turiranja, ki ga doživlja študentska popu-lacija pri nas v 60 letih, pomeni vsaka trdna organizacijska shema hazard za te-ga, ki se postavlja za vodjo strukture. Studentje se vedno bolj opredeljujejo ob delovnih programih, za ali proti njim. Po mojem so to pozitivne tendence, ker pred stavljajo privrženost realnosti in realnim pozicijam. Hkrati je to tudi signal za po-litične sfere, ki morajo, če hočejo ab držati svoje pozicije (če jim do tega k.aj je) braniti le-te z reformami. Vendar je do danes vsaki reformi, ki nti bila vse-binska, trda predla. Povezavo se da z reorganizacijo sheme in formalnih odno-sov (kar ni bila nikoli bistvena značilnost študentske organizacije) doseči v mestnem prometu, v politioni organizaciji pa goto-vo ne. Ce se je študent prisiljen organi-zirati, se bu navezal na neko organizacijo in njen delovni koncept. Organizacija, ki ponuja študentu formalni koncept, poine-ni krizo Univerze ne glede na to, da vklju-čuje tudi krizo samo sebe kot dela te Uni-verze. Zato po mojem mnenju danes ne potrebujemo organizacijskega koncepta (kar pričujoči koncept je), ampak delovni koncept in program, ki bo temeljil na že proklamiranih, vendar še nadalje domiš-ljenih izhodiščih. Menim, da je bila to letošnja naloga ZŠ ljubljanske Univerze, te naloge pa zveza ni izpolnila. Andrej Klemenčie OBVESTILO Mednarodni odbor pri UO ZSJ v -Ljubljani, ki ima stike z 21 univer zatetnimi študentskimi zveaami iz 14 evropskih držav, išče SODELAV CE za prihodnje delovno leto. študentje delajo v Mednarodnem odboru v razlidnih interesniih sku-pinah: a) turistične iamenjave b> mednarodne iamen,>ave (seatil-narji, srečanja) c) zasledovanje mednarodne poli-tike (študentske in splošne) d) mednarodni študentski semLnaT Ljubljana 1909 Od sodelavcev pričakujemo anga žirano dolo v omenjenih skupinah, znanje tujih jezrtkov, poznavanje problemov študentov, Univerze in družbe. Od dela v Mednarodnem odboru lahko sodelavci pričakujejo razširi-tev obzorja o mednarodnem štu-dentskem dogajanju, iapopolnjeva-nje v tujih jezikih, pridobivanje iz-kušenj v organiziranju ter prijatelj-ske stike s tujimi študenti. Prljavite se osebno ali pismeno v sobi Mednarodnega odbora, Trg re-volucije l/II, soba 84, torek in pe-tek od 12. do 13. ure. Mednarodni odbor Ne reformiranje, temveč revolucioniranje Vprašanje je, aii je res naključje, da je prvi dokument odbora ZŠJ (ki je ofici-alni predstavnik študentov) v novem štu-dijskem letu predlog koncepta Zveze štu-dentov. Kaj implicira termin predlog kon-cepta? Nič drugega kot zahtevo po novi, od sedanje razlidni Zš kot organizaciji, pogojeni z določeno organizacijsko struk-fcuro. Do zahteve po takšni reorganizaciji je prišlo potem, ko so junijski dogodki na ¦univerzi zalotili celotno Zš, nepripravlje-no in se je izkazalo, da je kot organizaci-ja nezadostna, neučinkovita in nesposob-na slediti , kaj šele obvladovati problema-tiko, ki se je naenkrat nakopičila pred njo. Dolgoletna pasivnost šbudentov, nji-hova politična nepismenost, nepovezanost in neposluh za organizirano, homogeno im permanentno akcijo je nujno pustila sledove tudi na samem predstavniku štu-dentov, ki je Zš. Tukaj nikakor ne gre in ne more iti za vprašanje sposobnosti ali nesposobnosti študentskega vodstva (ki so ga junijski dogodki zatekli pri izpolnje-vanju funkcij, za katere je bilo izvolje-no), temveč lzključno za organizacijo kot celoto, ki s svojimi dotedanjimi organiza-cijskimi formami ni bila amožna absorbi-rati in obvlaaati položaja, ki je nastal mi-mo nje in lndirektno celo proti njej. Tako se je organizacija v starem pome-nu v bistvu dokonono sesula že nekaj dni pred zborovanjem v študentskem naselju, samo zborovanje pa je to samo še potr-dilo. Dilema je bila torej jasna: potreb-na je nova organizacija, ki pa seveda ne more nastati kar čez noč. Tako je študent-sko vodstvo prišlo do sklepa: predno lah-ko v novem študijskem letu sploh začne-mo delati, potrebujemo novo organizaci-jo: sploh pa nam je bilo na zborovanju v študentskem naselju naloženo, naj pri-pravimo koncept nove organizacije in ga V petek, 8. nov. 1969, okoli enajste ure dopoldne, se pravi kakšnih dvanajst ur po izidu »Izjave nekaterih kulturnih delav-cev« v DELU, je na uredništvu zazvonil telefon in oglasil se je močan moški glas, ki ni povedal čigav je. Slušalko je dvignila uslužbenka Tribune, ki opravlja administrativne in tajniške posle. V času petih do sedmih minut je telefon zazvonil trikrat. Po-glejmo, o čem je tekel pogvor. 1. poziv: (moški glas) —A je tam štab bande?— Tajnica odloži slušalko, ker neznanec ne pove kdo je in kaj želi. 2. poziv: —Mi daste urednika od lump-bande!— Tajnica: —Prosim, povejte dostojno, koga želite. Sicer pa ni še nikogar tukaj. Glas: —A tudi tistega ne, ki nosi krvave pinte?— Tajnica: —Naučite se olike! Odloži slušalko. 3. poziv. —Če ne boš tiho, te bom pofukal... Tajnica prekine zvezo, tako, da ne verao, kakšen je bil konec te lepe recitacije. damo v razpravo. Tako so tudi storili, in pred nami stoji dokument, ki ustreza tej zahtevi. Toda — to je le videz. Kaj pomeni reformiranje neke orga-nizacije? To pomeni spreminjanje nje-ne strukture, toda ne v kvalitativnem smi-slu (čeprav gre za dejansko težnjo po bist-veni spremembi delovnih metod, marveč le v kantitativnem smislu, kajti v bistvu vseno ne gre za nič drugega kakor za re-formiranje določenih, že prej spostavlje-nih in priznanih institucij. Tukaj zdaj ni pomembno, ali gre dejansko z-a poenosta-vitev in skrčenje njihovega števila ali za še večjo zapietenost in za ponovno potr-ditev in spostavitev na hierarhiji temelje-čih razmenj znotraj organizacije ali pa za odpravo ali omejitev takšnih razmerij, za-kaj skupni imenovalec slej ko prej še vedno ostane proklamiran samoupr-.ivljal-ski princip. Gre dejansko za dosti več, gre za bistveno vprašanje, ki je odločilne-ga pomena za usodo organizacije, ki se je znašia v pogojih, ko jo je dejanska družbe-na dinamika prehitela in jo dešifrirala kot nezadostno. Reformiranje organizacijske sheme ZŠ v konsekvenci pomeni ostaja-nje na predjunijskem nivoju tisti hip, ko se odpovemo revolucionarnemu prevredno-tenju organizacijskih oblik naše organiza-cije, to se pravi prevrednotenju na način, ki edini omogoča takšne metode dela, ka-kršne zahteva vsebinsko prevrednoten kon-cept študentov, temelječ na zahtevi po ra-dikalni kritiki obstoječega. Edino na ta način bo mogoče dokončno odpraviti sta-re reformistične in sindikalistične meto-de in pristopanje k problematiki, ki za-deva šfcudente, metode, ki jih je kot edi-ne omogoča takšne metode dela, kakršne ?.ihteva vsebmsko prevrednoten koncept študentov, temelječ na zahtevi po radikal-ni kritiki obstoječega. Edino na ta način bo mogoče dokončno odpraviti stare refor-mistične in sindikalistične metode in pri-stopanje k problematiki, ki zadeva študen-te, metode, ki jih je kot edine omogo-č.ilii doseclanja okostenela in trhla orga-nizacija. Organizacija, t. j. njena shema, mora biti odraz njene vsebine, kajti le ta-ko bo dovoij elastična , da bo omogočala takšne metode delovanja, ki bodo v da-nem trenutku najustreznejše. Tako se še vedno postavlja vprašanje ka-ko je mogoče po vseh dosedanjih izkušnjah še naprej vztrajati v zahfcevi po tradicio-nalni organizacijski strukturi Zš, kar pred-log koncepta kljub nenehnemu zagotavlja-nju, da to ni vendarle je! Vodstvo se je kot prve naloge •; novem študijskem le-tu lotilo reševanja izrazito formalnega vprašanja na račun za študentsko giba-nje odločilnega in bistvenera, to je na račun zahteve po radikalni spremembi vse-binskega akcijskega projekta Zš — ali z drugimi besedami; študentskega politične-ga programa.Opraviti imamo namreč z dvema pojavoma, ki se izključujeta. Na eni strani je to dolgoletna poiitična nezre-lost nezainteresiranost in »nepismenost« velike večine študentov, kar se je izkaza-lo Kot pog!av:tna nemožnost za učinkovi-tejše delo takšne Zš, kot je bila (tega dej-stva ne spreminja niti priznanje delu, in naporom majhne skupine entuziastov, ki so skoraj popolnoma ajionimno ves čas navznoter reprezentirali študentsko popu-acijo navzven), na drugi strani pa spon-tano akcijo študentov v juniju, ki je kljub organizaciji šla v svojem navdihu mimo nje in jo je organizacija ves čas lovila za rep. študentska akcija v juniju je bila iz-razito politično dejanje; zahteve, ki so jih postavili študentje, so bile politične zahteve, in metoda, ki so jo pri tem upo-rabili, je biia metoda političnega boja. Ce-lotna akcija je bila reakcija na določen širok in dolgoročen družbeno-politični kon-tekst- naše celotne, ne samo slovenske, tem-več celotne jugoslovanske družbe. To lah-ko pomeni le eno: študentska organizaci-ja more biti edinole politična organizaci-ja, kot takšna pa mora imeti svoj politič-ni program, ki bo odraz dejanskih inte-resov čimvečjega števila študentov in bo na ta načm posameznika konstituiral in zavezoval KOt samostojen političen sub-jekt, ki se bori za uresničenje programa skupaj z ostahmi, prav tako samostojni-mi subjekti Šele kot samostojen, osve-ščen in življenjsko zainteresiran političen subjekt se bo študent priključil in vklju-čil v gibarije, ki mu ponuja uresničitev njegovega lastnega projekta, ki je hkrati skupen projekt. Ta princip obenem omo-goča tudi diferenciacijo in polarizacijo znotraj same študentske in univerzitet-ne strukture ui kot selektivni princip da-je dejansko sliko poUtične osveščenosti kot pogoja zavestne politične akcije. Ali je torej organizacija s svojo insti-bucionalno — hierarhično strukturo res ti-sta, ki konstituira in spodbuja dpioče-no gibanje in akcijo, ali pa je to kaj dru-gega in dalje, ah naj bo princip združe-vanja formaino spostavljena organiza-cija ali vsebinsko-programski politični pro-jekt kot izhodišče politične akcije? Odgo-vor je jasen Eiina možnost za vzposta-vitev dinamične, kritične in enotne študent-ska fronte je sa.ino v jasnem in nedvoum-nsm akcijsksm programu, ki bo — kolikor bo dejansko odraz in izraz študentskih po-treb, teženj in zahtev, se pravi, kolikor bo dovolj radikalen — slej ko prej študen-te nujno aktivirai in jih prisilil v iskanje novih in specifičnemu načinu štadentske-ga življenja primerih organizacijskih form, ki pa jih je nemogoče vnapirej predvide-ti. kaj šele predpisovati. Sašo Šrot TONE STOJKO: POGOVOR 68 VABILO K SODELOVANJU že dolgo smo študentje ugotavlja-li, da pri UO ZŠJ ni skupine štu-dentov, ki bi se ukvarjala s širšimi družbenimi problemi. Kako potrebno bi bilo to delo, so pokazali junijski dogodki. Prišli smo do spoznanja, da srno študent-je premalo povezani s samouprav-nirrii mehanizmi, da se premalo šir-še dinžbeno angažiramo. Z namenom, da bi pomagali ob-stoječe stanje spremeniti, smo štu-dentje ustanovili ODBOR ZA SKUP-ŠČINSKO DEJAVNOST UO ZŠJ (OSD). Naloge odbara so nasledlnje: 1. Spremljati delo republiške skupščine in sodelovati v njej pni vprašanjih, ki so za študente zani-miva. 2. Biti iniciator reševanja širših družbenih vprašanj pri UO ZŠJ. 3. Sodelovati z družbeno politični-mi organizacijaimi pri reševanju to-vretnih vprasanj (ZMS, ZK, SZDLJ ibd.). 4. Spremljati delo študentov po-slancev v skupščiin&kih organih iin jim pri njihovem delu pomagati. Oblike dela: 1. Nastopati v republaških skup-ščinskib. organih. 2. Pogovori s poslanci rxnovo kvaliteto v zgodovini olimpijskih iger«? Ali zato, ker je bo prvič v zgodovini olim-¦pi.ad? Res je nova oblika, toda nova otoli-ka kapitalistične eksploatacije lastnega na-roda pod kriaiko humanosti! Olimpiada je predvsem donosno pod-jetje prestižnega značaja za najrazličnej-še družbe, ki geslo »više, mooneje, hitreje« predvsem uspešno izkoristijo za svoj žep. Dežela, ki kaže na zunaj rastoči gospadar-ski razvoj brez pretresajočih ekonomskih kriz in politično stabilnost, ne more že 40 let izvesti agrarne reforme. VLada države, katere »stabilnost je kupljena za ceno no-tranje svobode « (Mladina, 14. ok.) odloč-no zavrača poskuse demokratizacije in pod-pira razvoj, ki bo »upošteval predvsem in-terese velikih industrijskih z-druženj. po-sredno ali neposredno povezanih z intere-si tujega kapitala« (Komentar M. šuštar-ja v Delu, 27. sept). Ob vsem tem ima olimpiada že dovolj določen pamen, da-leč od romantičnih napler-anj »\';teških bo-jev športnikov vsega sveta«. Mehiško ljud-stvo je na drugi strani olimpijskega sta-diona, med njim in olimpijskim vrvenjem pa so vojaki z naperjenimi puškami in tanki, pripravljeni braniti tisto, »kar so Mehičani žrtvovali za olimpijske igre« (De-lo, 14. okt.). Pred kom in za koga vojaki branijo »žrtve«? In kdo je resnična žrtev?! IV. Val študentskih nemirov po svetu (še posebno "pa študentska revolucija v Mexi-cu) dajejo letošnji olimpiadi še posebno obeležje. Protesti proti avtoritatizmu in to-gosti političnih struktur. nesposobnosti vlade, ki ne more rešiti eksistenčnih pro-blemov prebivalstva in študentov, odpor proti reformi študija ter brutalnost polici-je in vojske, vse to je julijske nemire študentov privedlo do avgustovske štu-dentske revolucije, ki je neposredno ogro-žala tudi lzvedbo olimpiade. študentom ni do tega, da bi pred svetom manifestirali »tradicionalni mehiški rair in gostoljub-nost«, temveč zahtevajo »socialno enakost«, nočejo manifestirati »uoinkovitosti« siste-ma, ki naj bi si mogel privoščiti organi-zacijo m lzvedbo olimpiade , temveč ho-čejo pokaz.ati na čigavih hrbtih stojijo olimpijske igre, hočejo »javno razpravo o vseh zadevah, ozdravljenje družbenega in političnega življenja«, ne pa »iger«. Vladi je predvsem do tega, da bi olimpijske igre potekale mirno, brez »politikanskih namer in zborovanj«, ter v imenu reda in mi-ru uporablja vojsko in policijo, okupira z njuno pomočjo tmiverzitetne zgradbe, za-pira politične nasprotnike, prepoveduje de-monstracije in vohuni med študenti... študent^kim zahtevam nasproti (program 6 točk) postavlja krvave represaJije in te-ko dokazuje, da vlada dežele, ki daje kot prva v latinski Ameriki streho olimpijske-mau ognju, ni le »gostoljubna, ampak tudi tradicionalno učinkovita«. Olimpiada je postala kaatnen spotike štu-dentov že v prvih julijskih nemirih. štu-dentje — vsaj bolj osveščen del — so kmalu globlje spoznali značaj olimpiade in spregledali, kaj ta prireditev dejansko pomeni za mehiški narod — za mehiške-ga campenilosa. Dilema »olimpiada da ali ne« je še pred meseci pritegnila v študent-sko gibanje zmaten del študentovstva in tako na neki način krepila celotno gibanje, ki — na to kaže že ta dilema sama — ni-kakor ni ostalo pri protestih zoper po-licijsko surovost n zoper zasedbo unver-ze. Z blizajočim se pričetkom olimpiade se je tudi ta dilema še zaostrovala. Vendar pa v septembrskih nemirih na študente ni imela več vpiiva v smislu enotnosti opre-deljevania. temveč je povzročila še tudi di-ferenciacijo m kasneje celo razkol med saimimi študentskimi vrstami. Zaradi mi-ta olimpijskih iger, naporov in zlasti »olimpijskih stroškov«, ki so bili vanje vloženi, ter predvsem političnega pomena in vpliva, ki ga olimpiada kna, so pre-vladale zmernejše težnje znatnejšega de-la studentov. Za »premirje« so se zavze-mali po prvih kr/avih represijah pred-vseon iz ogorčenja nad ravnateljem policije, vojske in vlade (olimpiada pa je bila za-nje vendarle dogodek leta, ki ga niso ho-teli zamuditi). Narodni stavkovni odfoor študentov (10 članov) je kot dejanski po-litični predstavniK študentovstva zato pri-stal na vladne zahteve po »miru in redu« ter se odrekel nemirom med olimpijski-mi igrami. V času premirj.3 naj bi vlada vodiJa razgovore z odborom, čeprav, po njenih besedah, ae o bis{i:venih social-nih zahtevah študentx)v. Tretjega oktobra, tako rekoč tik pred pričetkom olimpijskih iger in na očeh pri-hajajočih športnikov in novinarjev, je pri-šlo do krvavih bojev v Mexicu. Narodni stavkovni odbor, k; je nekaj dni pred tem ponujal vladi premirje, je bil ob teh do-godkih dokaj zadržan. šele dva dni kasne-je — ko je tudi parlament podprl vlado — je odbor izdal uradno sporoeilo, v kate-rem je napovedai, da se bo boj za držav-Ijanske svoboščme ^dločno nadaljeval. Od-bor je očitno ubral *>aktiko političnega pri-tiska in manev-riranja ter ni bil več spo-soben dosledne radikalne politike. Na Trgu treb. kultur se je zbralo 10.000 študentov, ki so zahtevali umik policije z N"arodnega politehniškega inštituta. Pri-šlo c.i je do pravega pokola (glej 2. št. Tri-bune). Kot povzročitelje je vlada obtoži-la »pripadnike najrazličnejSiih skrajno 3e-vičarskih gibanj«, govorila je o plačanih agitatorjih in provokatorjih in subverzi-ranih elementih itd. Ne .glede na to, da so bili demonstranti iz vseh radikalnej-ših študentovskih skupin, pa teza o »zunanji zaroti« ne kaže na nič drugega, kot na nesposobnost vlade, da bi v tem trenutku reševala kaj drugega kot olim-piado (za kalere nemoten potek je priprav-ljen.a celo ubijati!) in zato poskuša sedaj po obrabljenem receptu opravičiti svoje tiranstvo. Celo nasprotno; ker je Mehika eno redkih kubanskih oken v svet, mora-jo vse prokubanske skupine to upošte-vati in zato prav gotovo v svojem anga-žiranju ne morejo iti poljubno daleč. Mehiško študentovsko gibanje ni mog-lo prerasti v revolucijo do takšne mere, d»a bi morale biti olimpijske igre odpo-vedane. »Učinkovitost« gostiteljev je bila dovolj veliko jaanstvo, da se je »klub starcev«, kot imenuje revija Spiegel med-narodni olimpijski komite, odločil ostati v Mexicu. Predsednik tega komiteja, Avery Brundage je celo lzjavil, »ida ni absolut-no nobene povezave med študentskimi ne-miri in olimpijskiini igrami«. Ta, lepo re-jeni, poslovno uspešni gospod , ki že več olirnpiad suvereno (senilno) vlada nad sve-tovnimi športnimi igrami in je iz njih napravil piedvsem donosno svetovno pod-jetje, pač vi'di v 153 milijonih US dolar-jev, kolikor jih je mehiška vlada vlo-žila v olimpiado, najboljšo, najlepšo olim-piado doslej, študentje pa so zanj ^ očit-no nezadovoljneži, ki jih je treba trdo prijeti, ker nagajajo naporom vlade. V. »šport je amagal nad politiko,« so pi-sali časniki, ko je otvoritvena slavnost minila brez lzgredov. Za vse tiste, ki so sostvovali otvoritvenemu rittualu, ni prav nič važno (ali pa so si od vsega tega obe-tali celo dobičke) to, da maj bi te olim-pijske igre bile »vladajočim kronanje me-hiškega prestiža kot primera politične in gospodarske stabilnosti v latinski Ame-riki« (Spiegel), da ieži ta «zmaga« športa nad politiko na množici mrtvih, ki se z »igrami« niso strinjali. da so olimpijski golobi miru poleteli proti nebu ob pod-pori armade, da agresorji s svojo prisot-nostjo tudi tu ponižujejo svoje žrtve, prav nič jim ni mar, da pošiljajo mlade »av-tomate« v areno kjer naj dokazujejo in se bore za takšno ali drugačno superior-nost. kjer naj opravičijo in povrnejo in-vesticije. ki so }ih dp^kODlačevalca dali za svojo zabavo, kjer »športaiik« ne sme iz- Sredstva javnega obveščanja fcot samostojen soustvarjalec samoupravnega socializma V Tribuni št. 2 z dne 28. okt. 1968 je bil na 5. strani objav-ljen akcijski načrt organizacije ZK na univerzi. Pod točko VI. v tem dokumentu je govora o študentskem listu Tribuna in odno-su organizacije ZK na univerzi do nje. Ker je bilo uredništvo mnenja, da pomeni stališče ZK na univerzi (politična organiza-cija, institucija) do Tribune (sredstvo javnega obveščanja) ne-ko novo, doslej v našem političnem in kulturnem prostoru na ta način še ne izraženo kvaliteto in ocenilo to stališče kat feno-men, ki prerašča relacijo, v kateri je bil vzpostavljen, je imelo za potrebno o tem soodnosu spregovoriti na širši bazi, ki naj bi vključevala celotno problematiko slovenske publicistične dejav-nosti. Zato smo se obrnili na trinajst slovenskih javnih in kul-turnih delavcev s prošnjo, naj povedo svoje mnenje in stališče o problematiki, ki zadeva omenjen odnos. Dobili smo štiri odgo-vore, ki jih v celoti objavljamo. Obenem želimo, da bi s tem javna diskusija o tem, za današnji čas nedvomno pomembnem vprašanju ne prenehala, zato vabimo k sodelovanju v javni raz-pravi vse, ki menijo, da predmet zasluži našo pozornost. FRANCE VREG Visoka šola za sociologijo, politične vede in novinarstvo Kritiena tribuna samoupravne javnosti Menim, da je skrajni čas za temeljito preuoitev tn ponovno definiranje odnosa polirično telo — množični medij, saj ima-mo prav na tem področju opraviti z iz-razitimi dogmami birokratsko-etatistične-ga »socializma«, z omejevanjem svobodne-ga duha, z indoktrinacijo, duhovno in po-litič-no cenzuro — kar se je v grobi in primitivni obliki pokazalo zlasti na če-škoslovaškem. Lahko bi rekli, da je problem svobo-de tiska tudi problem renesanse socializ ma. Ali je sploh možen socializem, ki kr-n: Aiove človekove svobode? Ali je mo-gočc svobodo tiska definirati z dogjnat-skim stalinističnim stereotipom o agita-torski in organizacijski funkciji tiska, ki Č-e mistifitoacija Leninovih tez o funkciji »Iskre«? Ali naj soeializem — prav tako kot meščanska družba — rojeva hierarhi-jo informacij, ki je adekvatna hierarhični strukturi političnoetatističnih formacij, iki tako uveljavlja politični in idejni mo-nopol višjih struktur? Ali ni naloga sa-moupravne družbe v tem, da pogumno uveljavi enakopraven dialog kot sredstvo dogovarjanja, razpravljaaja, spopadanja mnenj, da bi tako dosegli najbolj demo-kratične in razumne samoupravne odloči-tve? Če želimo doseči tako samoupravno komuniciranje, seveda takoj nastane vpra-šanje: Kdo more izpovedovati resnico o tej družbi? Ali lahko to funkcijo oprav-Hjajo novinarski birakrati — uradniki, ki pišejo po direktivah birokratsko-oligar-hičnih vrhov, ali pa to zmorejo le resnič-ne publicistične osebnosti, ki odgovorno in moralno, kritično in nekarieristično izpovedujejo težnje, mterese, mnenja in sodbe javnosti? Z drugimi besedami to pomeni: Ali naj socializem poraja uradni tisk oziroma, kot pravi Marx, »licemerski in brezznačajski« tisk, ki ima »zvezan je-zik«, in ki »po pasje maha z repom«, ali pa si mora ustvariti (kot imanenten po-goj, kritičen, svoboden, razmišljujoč in moralen tisk, ki bo brezobzirna izpoved samoupravne družbe? Množični mediji so sestavni del poli-tične moči oziroma, kot ugotavljamo da-nes, njen bistveni in odločujoči del- Poli-tični proces se danes vse bolj odvija s pomočjo množičnih medijev: vlade, stran-ke, interesne skupine; organizaoije vlaga-jo veliko sredstev v intenziviranje poli-tione indaktrinacije s pomočjo množičnih medijev. Komunikacijski monopol dveh velikiii sil ogroža sleherni avteratični glas, in svetovno javno mnenje se duši v pro-pagandnem trušču institucionaliziranih »trobil«. Telekracija — televizijski sistem vladanja množicam vse bolj prevladuje, tn če ne bo ustanovljena mednarodna agencija za telekomuirikacijsike satelite pod nadzorstvom Združenih narodov, bo-sta svetovna javnost in ljudski duh izro čena na milost in nemilost monopolnkn TV sistemom nekaj velikih sil. Zato se zdi še pomembnejše, da bi so-cializem rehabilitiral svobodo peresa, ta »paladij ljudskih pravic«. Avtentični so-cializem si ne želi neresnice o sebi in drugih, prav zaradi svoje avtentičnosti, zaradi prave zavesti o sebi mu je potreb-na resnica. Ne more sprejeti prakso uve-ljavljanja državnih, političnih in drugih skrivnosti, ki niso nič drugega kot sistem ohranjanja pozicij biroikratsko-oligarhič-nih vrhov. Ne more sprejeti cenzure, tan-ke in omejeno suverenost, ki jih pod pla-ščem demokratičnosti ali socialisma ponu-jata dve veliki sili- Ali je javnost delova-nja vseh organov ali pa je ni, ali je svo-boda tiska ali pa je ni, — ni je mogoče dajati po četrtinah ali osminah, kot iro-nično ugotavlja Marx. V socialistični doktrini so prevladova-li nedotakljivi stereotipi, da je tisk vzgoj-no in propagandno orožje partije in mno-žičnih organizacij na poti družbe v so-cializem. Pri nas smo proti temu načelu postavili funkcijo kritike, ki naj prek ti-ska razkriva birokratske težnje in uveljav-Ija samoupravo. Vendar, načelo ni imelo odločilne pclitične moči — tudd kadar so ga napredne publicistične sile uveljavlja-le. Vzrok je med drugim tudi to, da nis-mo dovolj jasno določili odnos ustanovi-telj — množični medij. Množični medij je zato v praksi še vedno ostal instrument vodstev in forumov države in organiza-cij, ne pa glas javnosti, članstva, »poda-nikov«, gibanja, subjektov političnega pro-cesa v njegovi bazi- raziti svojega prepnčanja in ne sme biti človek; če lmenujejo ta zlagani cirkus in dobičkanosno podjetje »srečanje mladih celega sveta«, pa so to le mladi po letih in mrtvi po svoji človeški prizadetosti. Vse to ni šport in olimpijske igre niso športne igre! VI. Z vstajo mehiških študentov bi feno-men dvajsetega stoletja lahko padel. Le študentje kot nova kvaliteta družbe — tisti, ki se \ svojih zahtevah vpraoajo k bistvu človekove eksistence in ki se po klasičnem pojmovanju proletariata enači-jo z njim — bi bil: namreč z-možni, da bi ta tabu razbili. To b^ ne bila le odložitev ali premestitev olimpiade, pač pa resnič-na zmaga borfcev za nove družbene od-nose. Olimpiada lakote bi padla pod olim-pia-do študentskega mternacionalizma. Olimpiada še vedno ostaja. Ni ver-jetno. da bi jo sedaj, ko je bila v svojem polnem teku, kdo še resno ogrožal. Mehi- ški študentje cega ne morejo napraviti, in-temacionalistična misel med študenti pa še vse premalo razvita in po večini ne se-g-a preko jzkih lastnih interesov in pro-blemov, da b. sedaj, ko je tako rekoč že prepozno, lahko odločilno vplivala na dogajanja. Demonstracije študentov po sve-tu (Zah. Nemčija Italija, Francija) v pod-poro mehiškim kolegom so vse premalo za razbitje »malika stoletja«. Lahko pa v tem vidimo nauk in zametek nečesa, kar bi lahko privedlo do bojkota prihodnjih olimpijskih iger ali celo ukinitve v današ-njitn smislu. To, kar že danes lahko na-pravimo. je, da proučimo letosnji primer in pričnemo s široko mednarodno akcijo na eni (tu se ponuja tako želeni dialog z new left gibanji) ter temeljito aktivnost-jo doma na drugi strani. šport ne more biti surovo preiakušanje fizične zmožno-sti, temveč bi moral biti produktivno, hu-manistično dopolnjevanje človeka. REVOLUCION SI — OLIMPIADA NO! Pavel Krisian Izdajateljski svefci naj bi »ukinili« mo-nopol množičnih meddjev in spostavili vpliv javnosti. Toda »javnost« so bili v glavnem funkcionarji političnih teles. Na-sprotno pa je novinarski kolektiv (in je še) predstavljal le direktor ali odgovomi urednik. Tudi osnutek novega zakona o informiranju temelji na predpostavki, da ustanovitelja ni moč povsem »razbremeni-ti« odgovornosti in da mu je potrebno priznati pravico ne samo določati kon-cept in politiko »svojega« 6asnika( ki ga kot forum subvencionira) marveč tudi praviuO imenovati (poleg izdajateljskega sveta) še vodilne organe in glavne uredni-ke časnikov. Pojavljajo se pripombe, ali je v duhu samoupravljanja, da novinar-skemu kolektivu ne priznaš pravice do sorazmerno avtonomne izvolitve vodilnih organov redakcije. In dalje: kako uvelja-viti samoupravne pravice stalnih sodelav-cev, ki so dejansko trdno povezani z re-dakcijo. Kako uveljaviti pravice bralcsv. ki so kot občinstvo pogojeno in neporuš-ljivo povezani z medijem. In slednjič, ka-ko zagotoviti resničen vpliv širše javnosti ali članstva organizacije, vpliv, ki Se ne bi kazal le prek funkcionarskih »predrtav-nikov«. Izhodišče je lahko le v doslednem uve-Ijavljanju načela samoupravnega komuni-ciranja, ki naj temeLjd na demokratičnem dialogu med enakopravni-mi subjekti. V tem družbenem odnosu se nam kaže sa-moupravna javnost kot svobodna, razum-na in kritična sila, tisk in dmga sredstva obevščanja pa kot instrument te javnosti. Punkcija javnosti in tiska je nadzor nad samoupravno družbo, krifcika njene dejav-mosti, fionkcija uveljavljanja pluralizma mnenj in kreativnega sodelovanja pri pro-cesu sprejemanja samoupravnih odločitev. V takem odnosu je vloga tiska jasno do-ločena: svobodni tisk je instrument kri-tične, presojajoče in moralne javnosti, in le tak lahko izraža avtentično javno mne-rye, zrcali »veliM jaivni duh, ljudski zdra-¦vi raztun, ki arači zatohle bLrokratske dr-žavne pisame« (Marx), le tak lahko po stane posrednik uveljavljanja samouprav-ne volje Ijudstva. NIKO GRAFENAVER publicist in urednik revije Problemi Politika in komunikacije Komunikacijska sredstva so v sleher-nem socialnem prostoru tesno povezana z vsebino družbenih odnosov, zato se s spreminjanjem teh odnosov spreminja tu-di njihova vloga in pomen. Ni dvoma, da so v zadnjem času nastali v naši družbi nekateri odločiini premiki v smeri njene funkcionalizacije in relaksacije nekaterih eksistencialij in postavk, s katerimi se je utemeljevala doslej. Stare in preizkušene tvrednote &o se na lepem pojavile v po-polnoma novi luči. To povzroča neverjetno zanimive reakcije pri tistih družbenih gru-pacijah, ki po vsej sili vztrajajo na po-zicijah totalitaristično pojmovanega huma-nističnega projekta in niso sposobne niti pripravljene adekvatno evidentirati pro-cese, ki potekajo v realnosti in ki jih ni mogoče verificirati s pomočjo. vnaprej iz-delanega vrednostnega modela. To se je naj-jasneje pokazalo zlasti ob kulturniški in ne nazadnje ob skupščinski intervenciji zoper Katalog, kjer smo bili priče nadvse kategorične politične opredelitve dejanja, ki ga prestavlja Katalog, ne da bi ta opre-delitev skušala upoštevati strokovni nivo razpravljanja. Priče smo bili torej posegu, ki skuša sankcionirati to dejanje, ne da bi pri tem upošteval njegove realne so-cialne razsežnosti, ki jih danes šele s pomočjo Kataloga, kakršenkoli že je, ve-rificiramo, in ne da bi se potrudil doumeti, da nam šele takšna verifikacija omogoča spoznati tudi eksistenoalne vzroke, ki so narekovali to dejanje. To pa z drugimi besedami pomeni, da takšni sodbi ni dosti do tega, da bi s pomočjo kar najširših komunikacij in skustev skušala spoznati socialni prostor, v katerem nastopa in v imenu baterega nastopa. Ni namreč dwolj, če kateri pojav obsodimo, treba je tudi spoznati razloge zanj. če namreč vidimo samo učinek, ne pa tudi celotnega procesa, ki ta učinek povzroča, potem že apriori pristajamo na možnost ekskomunikacije, Kflj ga tako rekoč izločarno iz drnžbe, v kateri se je ta proces sprožil. Ta primer sem navedel zategadelj, ker dokazuje, da je obseg naših komunikacij še zmeraj pre-cej omejen, zaradi česar tudi prihaja do konfliktov, v katerih se izraža težnja po onemogočanju tiste evidemce sveta, ki v danem socialnem okolju učinkuje kot ne-ustrezna ali problematična. S tem pa smo seveda že na izrazito političnem področju, kjer se neka socialno odločujoča grupacija izreka zoper drugo socialno grupacijo v imenu dolooenih norm in pravil, ki so prav z nastopom inkriminirane evidence vprašljive. Politični totalitarizem prve in vitalizem druge se med seboj blokirata in s tem onemogočata tisti ustvarjalni pluralizem, v katerem nemoteno prihajajo do izraza najrazličnejše skušnje in spo-znanja. Prav to pa je situacija, ki je v gospo-darstvu že zdavnaj presežena, saj se tu politična akcija skuša čim bolj funkciona-lizirati, tako da realnih gospodarskih pro-cesov, ki potekajo v skladu z zakonitostmi tržišča, ne onemogoča, marveč dopušča, da svojo socialno potrditev doživljajo v neprestanem gibanju in spreminjanju. Ta politika ni več apriorni nosilec, marveč rezultat ekonomske logike in odločitev, ki vse bolj postajajo domena posameznih go-spodarskih strok in strokovnih institucij. Politika se tu izraža predvsem kot mani-pulacija. Kje so vzroki za to dvojnost politične prakse? Funkcionalistična radikalizacija gospo-darstva je nedvomno v tesni zvezi z na-šimi prizadevanji, da bi se vključili v ev-ropski gospodarski prostor, kjer je funkci-onalizem osnova vsega gospodarskega gi-banja. To pa pomeini, da je evropeizacija naših proizvodnih odnosov dosti intenziv-nejša in doslednejša kot pa evropeizacija naših kulturnih in družbeno-političnih struktur, ki nemara prav zato, ker se go-spodarski procesi odvijajo mimo voluntari-stično in eshatološko zasnovanih humani-stičnih konceptov in celo pretijo, da jih s tehnokratsko reprodukcijo ekonomske logike ogrozijo, krčevito vztrajajo pri ti-stih shemah in modelih, s katerimi bi se bilo na videz mogoče najbolje zavarovati pred takšnimi grožnjami. Najprimernejše področje tega socialnega vizionarstva je seveda kultura, ki je tako glede na struk-turo svojih institucij kakor glede na način svojega učinkovanja v družbi še izrazito metafizično postulirana. Zato je tu politika tudi bolj neodvisna kot v gospodartvu, saj si še zmerom lahko lasti nad njo ideološke ingerence. Tako sta kultura in umetnost pogOsto izpostavljeni nestrokovnim pose-gom, saj je znana parola, da mora biti kultura dostopna vsem in last vseh. To v resnici tudi je, kar se najbolje kaže v sa-mem sistemu njenega financiranja. Hkrati pa je kultura najmočnejše zatočišče vred-nostnih kategorij in na njih utemeljenih spoznavnih možnosti. Tu pa smo se približali vprašanju, ki neposredno zadeva tako kulturni institu-cije kak.or tudi naše družbene organizacije dn organe. Gre namreč za vprašanja učin-kovanja teh organizacij na področju kultu-re, kamor spadajo tudi tako imenovana sredstva množičnega obveščanja. Prostor, v katerem ta sredstva in te organizacije nastcipajo, saimo v grobih obrisih že opi-sali. Implicite smo tudi že izrekli trditev, da so tako kulturne institucije kakor druž- -bene organizacije utemeljene in opredelje-ne z določenimi humanističnimi norma-mi in načeh, ki pa v tehnokratskem sve-tu vse bolj izgubljajo veljavo. Zato po-staja čedalje izrazitejša potreba, da se tiudi kulturne instituci:« in družbane crga-nizacije prilagodijo novim pogojem insfeu-šajo čim intenzivneje in učinkoviteje so-delovati v celofcneim družbenem dogajanju. Ta intenziteta pa je dosegljiva samo z upoštevanjem vitalitete socialnih oziroma strokovnih skupin. Ni namreč več mogoče vztrajati pri totalitarističnih koncepcijah hiliastičnega vizionarstva, marveč je treba .prLsfcajati na diferenciacijo socialnega p>ro-stora, hkrati pa jo na ustrezen način upo-števati v svoji praksi. Le tako je mogoče zagotoviti tisti ustvarjalni pluralizem, ki iz različnih zornih kotov osvetljuje, dimenzi-onira in razvija našo družbo. Naloga politike pa je, da ,najrazličnejša izkustva, ki se pojavljajo, povzerna in jih pragmati-zira. Vsi ti procesi so do neke mere že opazni tudi v Zvezi komuinistov, doikaj jas-no pa se izražajo tudi v naši izvršilni po litični praksi, ki je danes nedvomnb do-segla že dokaj visoko stopnjo komunikabil-nosti. Vendar pa sta tako Zveza komuni-stov kot izvršilna politika v marsičem še močno opredeljeni po tistih strukturah, pri katerih pluralistična vitalistična kon-cepcija družbe še ne najde ustreznega odziva in zato včasih bolj včasih manj učinkovito zavira njeno ustvarjalno funkci-onalizacijo. Vztrajanje pri apriornih ide-oloških teoremih, ki priznavajo eno samo zgodovinsko skustvo in eno samo podobo sveta, ne upoštevajo pa realnih procesov v stvarnosti, je tu še razmeroma močno. Zato je tudi možnost intervencije v ime-nu tega edino zveliča^mega sku&tva poten-cialno še zmero-m prisotna. Takšna intervencija pa v hipu, ko ne na-stopa na nivoju strokovnosti, dobi in mo-ra dobiti izrazito politično barvo, saj ne pomeni več konfrontacije različnih stališč na enaki ali vsaj enakovredni ravni, kjer se realna moč in eksistencialna vsebina -enega in drugega stališča" izkaže v vza-jemnem osvetljevanju ne samo stališč, marveč tudi sveta kot celote, pač pa dobi enaoaj politično prestižne boiibe, v kateri ena ali druga stran mora izgubiti bitko. Pomen in vloga našega tiska, posebnoše študentskega, se torej v luči vseh navedenib. dejstev kaže predvsern v tem, da skuša kar se le da obširno evidentirati in čim učinkoviteje reproducirati pluralistično strukturo našega družbenega dogajanja. Le v neposrednem soočenju različnih zgodo-vinskih eksperienc, različnih izhodišč in različnega obravnavanja posameznih poja-vov bo prišla do izraza tudi celovitost na-šega družbenega življenja. Gre namreč za integriteto posameznih zgodovinskih sku-stev, za zagotovitev možnosti, da se izra-zijo, ne pa za to, da jih v imenu ene sa-me in edino zveličavne ideologije posta- Timo pod kap. To pa pomeni, da skušamo ivseiaj in povsod fenomenoio&ko ekspdicdjra-fci razlitoo med djiimi, saj nam prav ugotaiv-ljanje te razlilce omogoča, da spozna tudi možnost za ustvarjalno družbeno delova-nje. Brž ko pristanemo na to, je seveda bolj ali manj nemogoče politično diskvali-ficirati stvari in pojave, ki nas obkrožajo, saj bi s takšnim poskusom najprej diskav-lificirali sami sebe. Dejstvo, da se je to v zadnjih razpravah o Katalogu že dovolj jasno pokazalo, nedvomno priča o tem, da ti proeesi v našem družbenem in politič-nem življenju že potekajo. Prav zato bi se odnos med Zvezo komunistov in Tribuno moral razvijati tako, da bi skušal upošte-vati vse tiste specifične prvine bodisi v indiviriualnem bodisi v skupnem doživlja-nju sveta, ki razodevajo potrebo po svoji eksplikaciji. čim širši bo ta doživljajski diapazon in čim večja bo njegova inten-ziteta. toliko pomembnejša bo funkcija časopisa, saj se bo z njegovo pomočjo isproti socialno verificirala že omenjena razlika med raznovrstnimi zgodovinskimi izkustvi. To pa ima nedvomno neprecen-fljiv pcmen tudi za politiko in še posebej za politično organizacijo, kakršna je Zveza komunistov, ki glede na svoj družbeni sta-tus mora spoznavati in upoštevati naravo in vsebino teh izkustev, če noče retardi-rati v svojih kreativnih političnih prizade-vanjih. HERMAN VOGEL šesto poglavje oktobrskega akcijskega načrta organizacije ZK na univerzi (ob-javljeno v letošnji 2. številki Tribune), ki govori o razmerju Zveza komunistov (in-stitucija) — Tribuna (glasilo slovenskih študentov in, kot lahko razumem, pred-vsem tistih, »ki so se opredelili za biti komunist), me ne zanima zavoljo tega ozkega razmerja samega, marveč zavoljo novih možnosti slovenske kulturne in po-litične situacije nasploh. Kakor hitro namreč zapisano razmerje razširimo, pre-nesemo iz ozkega okvira univerze, postaja jasno, da so se pojavila znamenja pri-pravijenosti politične organizacije (insti-tucije), da svojo vlogo spremeni ali vsaj prilagodi sodobnemu času: namesto »skrb- niške roke«, namesto svetovalca, svarilca in korektorja v Jculturnem prostoru se bo uveljavljala, tako kaže, kot enakovredni (ne cenzorski) komunikacijski dejavnik, dopuščala bo »samostojno vlogo Tribune« (in seveda kulture nasploh), dopuščala in omogočala bo »politično diferenciacijo« (in seveda diferenciacijo politika — kul-tura). Tako se torej pojavi za prihodnost zelo mikavno in obetavno vprašanje: ali je naša družba vendarle na poti v popolno avtonomnost dveh struktur — politične in kulturne—in ali bo to avtonomnost zmogla uresničiti. Očitno danes, ko se vprašanje zastavlja, take avtonomnosti še ni, in prav tako je očitno, da je ne bo mo-goče doseči z akcijskim načrtom oziroma s pripravljenostjo na to diferenciacijo, marveč bo avtonomnost politike in kul-ture zrasla iz njih samih, se uresničila na podlagi različnih funkcij, »namenov« in komunikacijskih sredstev obeh struk-tur. Bistvo avtonomnosti kulturne in poli-tične strukture je v razločno zarisanih mejah med njima, ko postaneta dva različ-na obraza realitete (prostora in časa), ko lahko strukturi medsebojno vplivata, ko pa ena nima pravice drugo diskvali-ficirati, ji odvzemati ali prepovedati vlogo sporočanja, sredstva in oblike tega spo-ročanja. V trenutku, ko med strukturama preneha vladati sovražna nastrojenost, ob-čutek ogroženosti ene ali druge, bodo od-padla vsa znamenja, ki govorijo, da danes o kakšni resnični avtonomnosti še zdaleč ne moremo govoriti: ta znamenja pa so medsebojno koketiranje, lažna pozicija mu-čeništva, obvezno podrejanje priznane kul-ture veljavni politiki, utemeljevanje, do-kazovanje in upodabljanje te politike, če se hoče kultura izogniti ideološkim, ad-ministrativnim in materialnim škarjam. To je nerazčiščeno razmerje, ki sili tako kulturo kot politiko, da stopata iz svojih struktur na neke drugotne (mejne), ne-resni6ne pozicije. Pustimo politiki, naj sama dokaže svojo zmožnost za avtonomen obstanek. Kakor tam se bodo morala tudi v kulturni struk-turi prečistiti nekatera temeljna vprašanja: Ali je slovenska kultura že tako ute-meljena v svoji zgodovini, da lahko jasno določi svojo avtonomno strukturo? Državni sekretariat za narodno obrambo —PERSONALNA UPRAVA— OBJAVLJA RAZPIS določenega števila štipendij v šolskem letu 1968/69 študentom navedenih fakultet: —strojne (pripravno-proizvodni odsek, skupina za balistiko avio- tehničnega odseka, termo-tehnični oddelek in ladjedelniški odde- lek), —elektrotehnične (oddelek za telekomunikacije in elektroniko in oddelek za energetiko), —tehnološke (smer organske kemije tehnološko-kemijskega od- seka). POGOJI RAZPISA Konkurirajo lahko osebe moškega spola, redni študenti navedenih fakultet, ki ustrezajo naslednjim pogojem: —da so državljani SFRJ, —da so zdravstveno sposobni za aktivno službo v JLA, kar ugo- tavlja pooblaščena vojnozdravstvena komisija, —da niso starejši od 21 let oziroma starejši za toliko, kolikor let študija so končali, —da imajo primerno vedenje, —da niso sodno kaznovani ali da proti njim ni uveden kazenski postopek. Prednost imajo študentje višjih letnikov. Višina štipendije je od 250 do 310 dinarjev mesečno, odvisno od let študija, izplačevali pa jo bomo od prvega naslednjega mesca od dneva vložitve prošnje. Poleg štipendije imajo študentje pravico do zdravstvenega zava- rovanja v breme finančnega proračuna Državnega sekretariata za narodno obrambo, nadomeštitev stroškov za šolski pribor v zne- sku 400 dinarjev in nadomestitev stroškov za odhod na strokovno prakso. Osebe, ki bodo sprejete za štipendiste, morajo s štipenditorjem skleniti pogodbo, s katero se bodo obvezali, da bodo po diplomi slopili v redno službo JLA in ostali v njej dvakrat toliko let kot so bili štipendirani ali manj kot 10 let. NAČIN KONKURIRANJA Prošnjo s kolekom za 0,50 dinarjev pošljite občinskemu organu za narodno obrambo (kjer dobite obrazec prošnje in potrebne informacije). K prošnji priložite: — potrjen prepis iz matične knjige rojstev, —potrjen prepis spričevala zadnjega razreda in zaključnega izpita oziroma potrdilo o opravljenih izpitih, če gre za študenta, ki je že končal kakšen letnik, —frekventacijsko potrdilo o vpisu na fakulteto v šolskem letu 1968/69. Razpis traja do~15. decembra 1968. O izbiri kandidatov bo odločala komisija. Kandidati bodo ob- veščeni o rešitvi prošnje do konca februarja 1969. leta. PERSONALNA UPRAVA DSNO Ali z načelnim in praktičnim (ustvar-jalnim) zanikanjem vsakršne kulturne tra-dioije, zgodovinske podlage, ta struktura ne sili sama sebe v politično vlogo, v dis-kriminacijsko obnašanje? Ali se je odpovedala preveč angažirani vlogi tvorca narodne zavesti in s tem pre-nehala biti nevarna za politiko? Ali ne živi vse preveč slovenske kul-ture prav od hotenjskih konfliktov s po-litiko in od postranskih namenov? In nazadnje: ali premore slovenska kul-tura zadosti discipline, delavnosti (ustvar-jalnosti), resnosti, da bo lahko najprej irresničila, potem pa živo razvijala svojo avtonomno strukturo? Teoretično avtonomnosti politične in kul-turne strukture seveda ne bo mogoče do-seči. Toda politična (ideološka) priprav-Ijenost na to, kakor jo napoveduje akcij-ski načrt, je kljub temu spodbudna. RASTKO MOCNIK publicist, urednik revije Problemi O konceptu Tribune Ko se je začela kulturna revolucija, so na Kitajskem poskrbeli, da je bilo na javnih krajih zadosti papirja, črnila in pisal — in je lahko vsakdo napisal plakat, če se je le podpisal. Znanstvena in kulturna produkcija pri nas (kakor bržčas v vsem modernih druž-bah) ni tržna produkcija. Družba na to področje prek svojih institucij interve-nira, da bi zagotovila boljše produkcijske razmere, kot pa ji omogoča tržna logika, ki producenta eksploatira in demoralizira. Strokovne službe, ki je njihova naloga, da čim ustrezneje urejajo okoliščine kul-tume produkcije, družba prek državnih organov plačuje — po drugi strani pa so te ustanove tudi odgovome najrazličnej-šim družbenim in državnim organom. Vse to je urejeno s formalnim sistemom pred-pisov, s sistemom političnih praktik in mo-ralno-etičnih običajev. Delo strokovnih služb (med njimi ured-ništev časopisov, listov, revij) je v strokov-nem omogočanju kulturne produkcije, ki njenega obsega večinoma ne morejo nad-zorovati: pritisk je ponavadi večji kot so možnosti institucij. Institucije potem na podlagi strokovnega preudarka izbirajo, objavljajo itd. produkte. če naj te ustanova (uredni&tva itd.) res odgovorno in učin-kovito opravljajo svoje delo, mora njihova presoja temeljiti na svobodnem preudarku strokovne misli, ki je zavezana edinole svojim inherentnim postulatom. Ce hočemo, da bo družbeno dogajanje kar najučinkovitejše, racionalno in uspeš-no, moramo torej zagotoviti kulturnim institucijam popolno svobodo v okviru formalnih državnih predpisov; zato je tre-ba tudi čim bolj izključiti delovanje na-vadno povampirjenih političnih in moral-no—etičnih običajev. V tej luči se mi zdi odločitev, da ured-ništvo Tribune na temelju vnaprej objav-Ijenega in javno sprejeta programa vztraja na maksimalni odprtosti in svobodi kul-turne, politične itd. produkcije pomemben prispevek k funckionalizaciji družbe. Mi-slim, da je vsako popuščanje, »dogovarja-nje«, pogajanje itd. čisto odveč — Tribuna v veliki meri omogoča in socializira tre-nutno elito slovenske najmlajše intelektua-lne produkcije: konica produkcije pa se nima kaj pogovarjati s tistimi, ki lajajo nanjo. Rasto Močnik [- — — — — — — — — — —¦—i — — | 1 Pismo nekdajnim prijateljem PISMO PREDSEDNIKA CEN-TRALNEGA KOMITEJA ZVE-ZE MLADINE ČEŠKOSLOVA-ŠKE Dr. ZBINEKA VOKRU-GLICKEGA, OBJAVLJENO V »STUDENT MIRROR-ju«, ŠT. 345, 16. oktobra 1968 Kmalu po okupaciji ČSSR se je predsednik centralnega ko-miteja Zveze mladine (ČSM) in predsednik Mednarodne zveze študentov (IUS) dr. Zbi-riek Vokruglicky pismeno obr-nil na mladinske organizacije petih okupatorskih držav. Pi-smo je bilo v Pragi 26. avgusta tega leta izročeno predstavni-ku študentske zveze Nemške-ga tehničnega collegea (SVI), da bi bilo objavljeno. Tekst pisrna: Praga, 24. avgusta 1968 Prvemu sekretarju komsomola Sovjetske zveze Čijašelnikovu centralnega komiteja Komuni-stične mladine Madžarske Majesu komsomola Bolgarije Panevu Svobodne nemške mladine Janu Vsepoljskega komiteja mladin-skih organizacij Zabinskemu V tem času, polnem dogod-kov, se osebno obračam na vas, a preko vas vsem vašim organizacijam, da bi vam pre-nesel občutke vse češkoslova-ške mladine, kakor tudi svoje lastne. Zelo dobro veste, da nas je v preteklosti vezalo trdno osebno prijateljstvo. Sedaj to prijateljstvo preklicujem, ker je oskrunjeno z jasno in po-polno agresijo na moj dom in mojo domovino, ki jo dobro poznate in ki ste jo resnično ljubili. Vaše ravnanje je hipo-kritsko in ni dostojno mlade-ga človeka. Izdali ste vse, kar Ije svetega mlademu človeku. Izdali ste celotno mladinsko progresivno gibanje. Tako mi-Isli vsa češkoslovaška mladina. Pozivamo vas I če je ostalo v vas vsaj še kanček časti — da storite vse, da bi prišlo do takojšnjega umika okupator-skih vojska iz češkoslovaške, ki so sestavljene v glavnem iz članov vaših organizacij. Lah-ko verjamete, da mladim vo-jakom okupatorskih vojsk ni lahko v češkoslovaški. Zače-njajo razumeti, da so prišli v deželo, v kateri niso dobro-došli in v kateri niso potreb-ni, da celotno prebivalstvo — ponavljam celotno prebival-stvo — želi socializem, toda ne z bajoneti, s tanki in topovski-mi cevmi, uperjenimi v nas. Storite vse, kar morete, da bo prišlo do takojšnjega umika. To je edina pot, da rešimo ti-sto, kar se rešiti da. Tudi v tem primeru, da ne bo mogo-če niti po dolgi dobi mladim ljudem češkoslovaške poja-sniti, da je možno prijateljstvo med mladimi ljudmi iz vaših dežel in mladimi prebivalci Čehoslovaške socialistične re-publike kljub mrtvim in ra-njenim, ki so padli pod streli mladih Bolgarov, Poljakov, Madžarov; Vzhodnih Nemcev in mladih vojakov Sovjetske zveze. Vi, in samo vi, ste pred menoj odgovorni za vse to. Tc je vaša odgovornost in nihče vam je ne more odvzeti. Ponosen sem na svoj narod in na češkoslovaško mladino, ki je tako neustrašno stopila pred okupacijske čete. Pono-sen sem na svojo domovino, ki ni prodala svoje časti. Mi smo država, ki jes več kakor stokrat manjša od vseh vas. Toda v moralnem srnislu smo mi stokrat, tisockrat močnejši od vseh petih držav skupaj. In zato smo — četudi okupirani — zmagovalci mi. Zmagovalci nad vsemi vami. To pot brez pozdrava. Zbinek Vokruglicky, predsediik centralnega komiteja Zveze mladine češkoslovaške Prev.: S. Š. I Ce dejanske probleme, ki nastajajo aaradi osvešcanja inteligence in njene usmerjenosti na radikalno spreminjanje družbe, ocenjujemo s stališča nekritične apologije ali z intuitivnim odporom do študentskih gibanj, in če potem s stali-šča »pozitivno-negativno« skušamo stvar-no analizirat; tisto, kar imenujemo štu-denstko gibanje (ali gibanja) — takrat se pojavi veliko problemov, eden izmed njih pa je povsem neraziskan. — To je pro-blem ideologije študentskega gibanja ali — bolje povedano — obstoj ideologije študentskega gibanja. Ideologija študentskega gibanja je iz-postavljena, kajti zadela je ob močan od-por tradicionalnih struktur na univerzi, eksponirala se je kot radikalna kritika družbe s ciljem uveljaviti demokratično, kritično univerzo. Vidi se, da so študentje zmožni kritizirati na ta način zato, ker niso integrirani v družbo in zastran tega niso na pozicijah fakultet, ampak so re-lativno ločena skupina, ki je sposobna objektivneje in kritičneje analizirati so-dobno (zlasti kapitalistično) družbo. Ravno tako je treba povedati, da so študentje posebno v industrijsko razvitih državah (bodisi v kapitalističnih bodisi v socialističnih) kot bodoča inteligenca v takem položaju, ne bodo s prihodnjo pre-vlado znanosti postali dejanski vladajoči družbeni sloj. V posameznih državah so študentje že na tem položaju, in zato lah-ko razložimo pretežno konservativna sta-lišča skandinavskih, angleških in škotskih študentov, pa tudi njihovih kolegov iz nekaterih socialističnih dežel, čeprav je mišljenje slednjih težko določiti ali raz-brati (zaradi birokratizma komsomolskih organizacij, k: se kaže v naziranju, da naj študentje skrbijo le za svoje »opravke«). Tudi med študenti iz teh držav nedvom-no nastajajo premiki teženj na levo, toda ti procesi tečejo precej zlagoma in neena-komerno, v glavnem preko tankega sloja aktivnih študentov, ki so si ob stiku s po-litiko izoblikovali radikalnejša stališča. Po drugi strani pa v Franciji, Zahodni Nem-čiji, Italiji in Belgiji študentje v ve-liki večini sprejemajo radikalne koncepte družbene preobrazbe kot usmeritev k so-cialistični revoluciji. Opozicija izven parlamenta in metode njene akclje Boj študentov proti institucijam in t. im. teorijo o neinstitucionalni akciji po-gosto prikazujejo za osnovno značilnost evropskih študentskih gibanj. Potrebno je dodati, da je zelo redko najti idejo o od-pravi institucij kot takih (izjemoma pri nekaterih anarhistih). Smisel te neinstitu-cionalne akcije je odprava sedanjih druž-benih institucij v korist drugačne kon-oepcije, ki naj bi morala biti socialistič-na. To je videti na primer v notranji or-ganizaciji zahodnonemške študentske uni-je, ki je zelo dobro in detajlno obdelana, da bi lahko bila čim učinkovitejša. Pomembna značilnost študentskih gi-banj je, da le-ta — v nasprotju z veliko večino zahodnoevropskih koimmističnih in drugih delavskih partij — sprejemajo de-monstracije kot metodo oz. sredstvo ter socialistično revolucijo za edini način pre-obrazbe družbenega sistema. študentje po-udarjajo, da je družba s svojim struktu-rami tako funkcionalizirana, da lahko sa-mo radikalno množično gibanje in radi-kalna destrukcija vseh sedanjih struktur dosežeta novo organizacijo družbe. Tarča takšne kritike je največkrat par-lament, torej institucija, ki je dejansko poosebljenje države; tam po volitvah so-delujejo ali pa se borijo za oblast vse stranke meščanske družbe. Komunistične partije, ki so sprejele parlamentarno pot v socializem, so se v resnici sprijaznile a sedanjo delitvijo na sfero politike in sfe-ro ekonomije, potemtakem z delitvijo na javno rn privatno sfero. Totalna revolu-cija, katere bistvo je združitev teh dveh sfer. mora iti mimo parlamentarnih borb za oblast in mora uveljaviti direkt-ne demokratične odnose. Od tod tudi iz-vira mooan premik k opoziciji izven par-lamenta in popolno zanikanje tradicional-nih sredstev borbe za oblast in vpliv. Pomemben aspekt boja teh gibanj je povezovanje z naprednimi silami v tret-jem svetu in pojmovanje, da je nujno po-trebno podpirati težnje tistih nerazvitih. držav, ki bi hotele radikalno spremenitl svoj položaj ter postati enakopraven par-tner v mednarodnih odnosih. Poleg tega pa je pomembna tudi kritika imperiali-stične politike — ne saroo nasproti ne-razvitim deželam in ne le v primerih pra-ve agresije, rnarveč fcudi tedaj, ko gre zsa VLADIMIR GLIGOROV STUDENTSKA GIBANJA V EVROPI imperialistično propagando v razvitiih dr-žavah in za kritiko položaja sredstev jav-nih komunikacij, predvsem za kritiko mo-nopola konservativnega tiska. Problem enotnosti Problem notranje enotnosti je najpo-membnejši problem, ki nastaja med štu-dentskimi gibanji ter zadeva stabilnost in kontinuiteto kakor tudi možnosti študent-ske akcije nasploh. študentje (ter inteligenca nasploh) imajo možnost vreči z oblasti določen vladajoči sloj, ki svojo oblast gradi na tem, da ima v lasti proizvajalna sredstva. Toda privilegiran položaj (zlasti tehniške) inteligence v zelo razvitih industrijskih državah bistveno omejuje možnost notra nje koeksistence in revolucionarnosti tega sloja. Od tod izhajajo tudi težave pri for-miranju enotne ideologije (analogne npr. ideologiji delavskega razreda), kajti posa-mezni sloji inteligence so na veliko ugod-nejšem položaju kakor eksploatirani druž-beni sloji. Ideologija študentskega gibanja je bolj kompilacija različnih teorij in ideologiji, pogosto tudi takšnih, ki so bodisi precej radikalne bodisi so kot ideologije oz. gi-banja preživele že zdaj ali pa bodo »mrtve« v bližnji prihodnosti (trockizem, ideje Bakunina ipd.). Vse to bistveno ome-juje učinkovitost študentskih gibanj, ki morajo zato trošiti veliko energije z no-tranjimi spori in diskusijami o tem, kaj določeno študentsko gibanje hoče, enot-nost pa graditi na tistem, česar noče. Ta gibanja se pogosto imenujejo anti-avtoritativna, zato ker nasploh zanikajo birokratizacijo političnih struktur in bi-rokracijo kot sloj, ki ima odločilno oblast pri upravljaju z javnimi zadevami. Notra nja omejitev te kritike je v tem, da biro-kracija izhaja iz inteligence (razen v ne-razvitih državah) in glede na to tudi iz študentov. študentje so evidentno privile-giran sloj zlasti v zelo razvitib socialno-demokratskih družbah. Taka kntika-je resnično iznaz splošne krize etatističnih odnosov in je ena naj-pozitivnejših značilnosti študentskih gi-banj, ker obvezno in objektivnp poziva v boj za neposredno demokracijo ter za več-jo soudeležbo vseh razredov (predvsem delavskega) pri oblasti. Takšna gibanja so pod precejšnjim vplivom ideologije Mao Ce Tunga, Che Guevare in Kube, ravno tako tudi vseh tistih ideologij, ki so za skrajni radikalizem in za permanentno revolucionarno akcijo. Tu je izhodišče za-nimanja za dogajanja v Latinski Ameriki in za boj južnoameriških revolucionar-jev proti severnoameriškemu imperializ-mu. Vzrok popularnosti teh ideologij je po eni strani ta, da je konservativnost druž-be težko omajati drugače kot s skrajno radikalnimi stališči, ki povzročajo, da se začne veliko ljudi zanimati za taka giba-nja; drugi vzrok pa je tudi nezmožnost sprejeti revolucionarno pot, ki revolucio-narni boj in uveljavitev revolucionarnih ciljev ne pojrrmje kot enkratni akt, mar-več kot dolgotrajni proces revolucionar-ne akcije, ki zahteva akceptiranje real-nosti in vseh velikih družbenih problemov. Ideja samoupravljanja — o kateri so-dim, da je edina stvarna revolucionarna pot in edini cilj boja v zelo razvitih dr^už-bah — nima pomembnejSega vpliva v štu-dentskih gibanjih, esaako kot ideje Jugo- slavije nasploh (dzjeme so nekatere šfcu-dentske skupine v Franciji). Ideja samo-upravljanja se pojavlja bolj kot samo ob-jektivna potreba ter zahtevanje neposred-ne demokracije in povezanosti z delav-skim razredom, manj pa kot cilj ustva-riti samoupravno družbo. Kadar se kje pojavi, pa je zredka povezana z jugoslo-vanskimi izkušnjami — predvsem zavoljo preslabega poznavanja jugoslovanskih iz-kušenj, pa tudi zato, ker tu ni najti pre-velikega radikalizma, kl pa je npr. na Kubi. Mislim pa, da bo tudi ta ideja (sa-moupravljanje) postala vse pomembnejša v nadaljnjem razvoju študentskih gibanj — kolikor bodo slednja upoštevala real-nost. Potrebno pa je poudariti, da se za ju-goslovanske izkušnje izredno zanimajo skandinavske države in predvsem Usti krogi študentov, ki so na pozicijah leve socialne demokracije. Glede na probleme družbeno-ekonomskega ustroja socialistiC-ne družbe so ta gibanja na stališču raci-onalnega, planskega usmerjanja go^podar- sfva z elemenbi demokracije, medtem feo ne sprejemajo blagovne proizvodnje, ki je ocenjena za kapitalistični način orga-nizacije družbe ter je zato osnovno izho-dišče vseh negativnih pojavov alienacije in podobno. To vpliva na stališča o premikih v socialističnih državah, kjer je nejpo-membnejši odnos do češkoslovaške. Zato je pomembna izjava predsednika SDS iz Zahodne Nemčije Wolfa, ki je izjavil: »SDS pozdravlja vrnitev individualne pra-vice do svobode v ČSSR. To je prvi po-goj demokratične družbe. Hkrati pa smo v kritičnih diskusijah odkrili v ČSSR ambi-valentne tendence, ki so se pokazale pri sprejemanju določenih aspektov svobodne tržne ekonomije.« Prva pozitivna posledica -reforma univerze Precejšnje število študentskih zvez je zaradi notranjih razdiralnih nesoglasij v takem položaju, da komajda obstajajo kot zveze v okviru vse države. V veliko štu-dentskih organizacijah nastaja trenje med radikalnimi in konservativnimi študenti. Možno je, da bo z razvojem nastala dolo čena stabilizacija študentskega gibanja — na temelju kontinuirane in principialne politike in akcije. So elementi, ki fcažejo razvoj manj optimistično: zaradi obsež-nih akcij države, ki hoče študentsko gi-banje razgnati, zaradi nove mednarodne situacije, nastale z okupacijo ČSSR, pa tudi zavoljo notranje diferenciacije v sa-mih študetnskih gibanjih. Mogoče je, da je kulminacija študent-skib gibanj že mimo. Začeta reforma uni-verze v vseh državah Evropa, refonna, ki naj bi zagotovila večji vpliv in sodelova-nje študentov pri upravljanju univerze — očitno kaže na pozitivno konsekvenoo študsntskih akcij. Po drugi strani pa- so študentska gibanja veliko prispevala pri uveljavljanju socialističnih idej v Zahod-ni Evropi. Socialistična revolucija in druž-bena preobrazba kapitalističnih držav na-sploh namreč danes nista več samo temi znanstvenih kongresov in diskusij intelek« tualcev, ampak tudi resnična možnost bo-ja kakor študentskih tako delavskili gi-banj. Vse to je veliko pripomoglo disku-diji v okviru komunističnih partij. ki niso bile daleč od tega, da bi čisto zgubile svojo revolucionarno bistvo ter ostale V:on-servativne birokratske klasične partijske organizacije. Po Studentu, Beograd Prevedel Peter Kuhar Novosti iz Centralne tehniške knjižnice Bacon E.: Stadtplarmung von Athen bis Brasilia. Zurich 1968. — 55802 Bikerman J. J.: The science of adhesive joints. 2nd ed. New York 1968. — 24728 Drozdov V. F.: Teplosnabže-nie in ventiljacija. Moskva 1968. — 24458 Eucken A. & R. Suhrmanii: Psysikalischchemische Praktikumsaufgaben. 7. Aufl. Leipzig 1968. — 24729 Fuchs W. R.: Knaurs Buch der Denkmaschinen. Miin-chen 1968. — 24657 Gutmann V.: Coordination chemistry in non-aqueous solutions. Wien 1968. — 55778 Heath R. C: Introduction to ground-water hydrolo gy. New york 1968. — 55803 Kalajtan E. N.: Smazočnye masla dlja reaktivnyh dvi-gatelej. Moskva 1968. — 24765 Kolesnik V. D. & E. T. Mi-rončinkov: Dekodirovanie cikličeskih kodov. Moskva 1968. — 24818 Majmin S. R. & L. N. Ku-tovoj & V. I. Teslenko: Racional'naja kompensa-cija reaktivnoj moščnosti v električeskoj seti šaht. Moskva 1968. — 24797 Mirancev G. J.: Remont av-tomatičeskih priborov i re-guljatorov. Moskva 1968. — 24469 Nikojaev A. M.: Rossijskij syp. Moskva 1968. — 24794 Orlov P. I.: Osnovy konstru-irovanija. Moskva 1968. — 55844 Radermacher H.: Aufgabens- sammlung zu Messverfa-ren fiir warme- und ma-schinen technische Unter-suchungen. Leipzig 1968. — 24533 Rapp W. G.: Construction of structural steel buil- ding frames. New York 1968. — 24740. Rozental' E. S.: Elektrousta- novočnye izdelija. Moskva 1968. — 24378 Salje E.: Elemente der spa nenden Werkzeugmaschi- nen. Mlinchen 1968. — 24696 Solovejčik A. I.: Spravočnik telezritelja. 2 izd. Moskva 1968. — 24380 Ul'janov S. A.: Sbornik za dač po elektromagnitnym processam v električeskih sistemah. Moskva . 1968. —- 24084 Zveza študentskih organizacij za tele-sno 'kulturo in FORUM sta v zimskem semestru 1967/68 izvedla med študenti in študentkami v domovih, ki so vključeni v študentsko naselje, krajšo anketo o njihovem odnosu do športa. Obe organiza-ciji sta predvsem želeli dobiti nekatere podatke, ki naj bi v prihodnje dali telesno-vzgojnemu delu med študenti ustreznejšo usmerjenost. Od ankete smo pričakovali predvsem odgovore na vprašanje: kdaj, kje, katere dneve in ure, kako dolgo in s čim bi se želeli ukvarjati, kateri faktorji prepreču-jejo ali zavirajo aktivno gojenje športa, vpliv materialnega položaja na študentski šport, položaj telesne kulture, ki so .jo pri-nesli na univerzo. Zaradi manjših stroškov smo se odlo-čili za tip poštne ankete, ker bi izbira vzorca zahtevala preveč denarja. Vsak sta-novalec študentskega naselja, Akadems-kega kolegija, stolpnice v Ilirski ulici in doma v Gerbičevi ulici je dobil v sobo vprašalnik s kratkim pojasnilom in navo-dilom, naj izpolnjen vprašalnik odda pri vratarju svojega bloka. Pri tem je prišlo do odstopanj, ki so v majši meri zmanj-šale vrednost ankete. Rekreator v Gerbi-čevi ulici je vprašalnike pobral sam, zato je odstotek odgovorov tu večji. Rekreator v Akademskem kolegiju je po malomar-nosti izgubil okrog 70 izpolnjenih vpra-šalnikov. Zaradi tega nismo obdelovali po-datkov po domovih. Ločeno jih obravna-vamo samo po spolu, čeprav smo hoteli ugotavljati tudi razlike med posameznimi domovi. To se nam je zdelo potrebno, ker je večji del akcij, predvsem tistih materialnega značaja, usmerjen v študent-sko naselje. Le-to je najbolj pereče in pri-merno zaradi večje koncentracije študen-tov. Večjih razlik zaenkrat ni, ne glede od-nosa ne glede panog. Kot že rečeno, pa se predvsem glede panog počasi že pojav-lja razlika, ki bo čedalje večja, posebno še, če ZŠOTK in FORUM uspe speljati svoj program. V anketo smo, čeprav malce neposre-čeno, vnesli tudi vprašanje o narodnostni pripadnosti, ker je pri raznih akcijah opa-ziti, da se študentje iz drugih republik vključujejo predvsem pri nogometu, pri ostalih športih pa zelo malo. Tuji študentje pa se v športno aktivnost sploh ne vklju-čujejo. Zaradi majhnega števila odgovorov smo obdelali samo dve kategoriji: Slo-venci in neslovenci, odstotek neslovencev je 10,0, zato je nadaljnja interpretacija skupna. Od 9138 ljubljanskih visokošolcev je tailo anketiranih 2293, od tega 817 štu-dentk in 1476 študentov. Od skupnega šte-vila anketiranih jih je na anketo odgo-vorilo 19,18 odstotka. Od anketiranih štu-dentk je na anketo odgovorilo 21,4 odstot-ka, pri študentih 17,95 odstotka. Ker je pri poštni anketi 20—30 odstotkov odgovorov že zelo veliko, lahko menimo, da je po tej plati auk&ta regularna. Glede na posa-mezne pripombe in na debato na skup-šoini Naselja lahko rečem, da bi bil od-stotek odgovorov večji, če ne bi bilo med študenti nezaupanja in. prepričanja o ne-stniselnosti ankete, delno zaradi ponesre-6ene ankete, ki jo je PORUM izvedel ne-kaj pred tem, delno pa zaradi prepriča- ' " " — ' _ MED STUDENTIV nja, ki je potencirano že s samim študi-jem. ŠN AK Ger. II. 2 22,55 —* —* 12,22 M 16,97 6,33 75,00 8.97 I. UGOTAVLJANJE ODNOSA DO ŠPOR-TA PRED VPISOM NA UNIVERZO. V delu ankete, ki naj bi nam dal sliko o položaju študentov prvih letnikov, smo se omejili na tri alternativna vprašanja brez danih meril, ki bi določala kriterij, tako da je možno v vprašanje o aktivnosti ali neaktivnosti pred študijem vključiti tudi najmanjšo športno aktivnost, ki že pri srednjem ali celo minimalnem krite-riju že ne bi več zadostovala za uvrstitev v kaitegorijo aktivnih. 2 M aktivni pasivni b. o. 43,4% 51,4% 5,2% 72,8% 15,8% 11,4% da ne slabo b. o. 2 84,0% 3,9% 9,7% 2,4% M 78,1% 3,8% 13,5% 4,6% Po kriterijih, ki jih ima komisija za telesno kulturo pri univerzi, lahko mirne duše trdim, da so vsi tisti, ki so se opre-delili, da slabo plavajo, pravzaprav nepla-valci. Prav po izkušnjah te komisije, ki se zadnja leta razmeroma dosti ukvarja z problemom neplavalcev, lahko trdim celo, da je tudi med tistimi, ki so se opredelili, da so plavalci, dosti takih, ki ne zdrže norme za plavalca. To je petdeset metrov brez odmora v poljubnem času. Prav zato je med študenti odstotek tistih, ki so se opredelili, da so slabi plavalci, večji. Kri-terij je pri moških dosti višji, mislim pri tem kriterij po nepisanem pravilu, ki ga ljudje imamo (po njem so se anketirani odločali). Ali znaš smučati? Vprašanje je bilo dano zopet brez kriterija za uvrstitev v eno od kategorij. Glede na to, da niso bili dani kriteriji, in na to, da praksa in raziskave dajejo podoben odgovor, lahko rečem, da se velika večina neaktivnih dejansko ni uk-varjala s športom izven učne obveznosti, velik del pa se je izogibal tudi te.j. Delno ima tu vpliv tudi samokritičnost in zrela presoja, vendar je za ugotovitev odnosa med tema dvema faktorjema kot vzrokoma za uvrstitev med neaktivne potrebna po-sebna raziskava, ki bi razumljivo, presegla obseg in namen te, ki smo jo izvedli. še vedno je na univerzi velik odstotek neplavalcev. Ker smo ' se morali zaradi manjšega števila odgovorov odreči kate-gorizaciji po letniku študija, je odstotek ne samo visok, temveč celo previsok. Ker dajejo s študijern rva univerzi maksimum možnega znanja, je nedopustno, da od-hajajo z univerze neplavalci. Na plavanje enostavno ne moiemo gledati kot na luksuz ali nekoristno veščino. Plavanje je ena najosnovnejših človeških znanj, če smo sprejeli geslo, da je človek naša največja dobrina. Po lastnih kriterijih mislijo anketiranci naslednje: da slabo b. o Ž 19,0% 52,0% 29,0% 0,0% M 41,2% 27,5% 25,6% 5,7% Nizek odstotek tistih ki znajo smučati, ni tragičen glede na to, da na univerzi skrbijo za smučanje vsaj v razmerah, kakr-šne so pri nas. Smučarski tečaji komisije za telesno vzgojo, smučarski izleti Aka-demika, Zveze študentskih organizacij za telesno kulturo in FORUMA le zajamejo velik odstotek študentov, pravzaprav naj-večji od vseh športnih panog. Tragika je v vprašanju opreme, kar pa je podrobneje obdelano v temi materialnih pogojev štu-dentskega športa. Zadnje vprašanje iz te skupine je: Ali meniš, da ti je srednja in osnovna šola dala vse pogoje, da bi se lahko na iniverzi uspešno vključil v športno aktivnost Glede na stanje, kakršno je v študentski telesni kulturi, smo pravzaprav lahko za- dovoljni, ker lahko samo^ polovico anke-tiranili uvrstuno med tiste, ki so s seboj prinesli nagnjenje do športa in ustrezna znanja. Ker ni naloga univerze dajati zna-nja,- ki sodijo na nivo osnovne in srednje šole, bi si lahko do neke mere umili roke nad stanjem, kakršno je. Toda del krivde nosi tudi univerza in študentske organiza-cije, ne glede na to, da po mnenju štu-dentov niso v 16 letih šolanja dobili us-trezna znanja in navade. Vsakdo lahko postavlja ob tem vprašanje sposobnosti dajanja ocene anketiranih, toda po tem, kar lahko opažam pri telesnokulturnem delu med študenti, imam za nujno, da se pri vsem telesnokulturnem delu vzame kot ena bistvenih postavk (ki določajo smernice dela) prav slaba dediščlna iz predhodnega šolanja. že za ustrezno usposobljenega študenta je menjava okolja, navad, učne obreme-nitve in materialnih pogojev dovolj težka preizkušnja, za študenta brez znanja in nagnjenja za šport pa je to še dosti teže. Za čisto praktično delo bi naredil sklep: Predvsem bo treba doseči večjo množič-nost in vključiti tiste, ki do športa nimajo ustreznega odnosa; izbirati panoge, ki so tehnično nezahtevne, po možnosti nove, tako da so razlike med tistimi, M imajo iz prejšnjega šolanja dobro podlago, in med tistimi, ki tega nimajo, čim manjše; treba bo tudi posvetiti več pozornosti oblikam akcij, manj tekmovanj ali samo taka, ki dajejo vsem čim bližjo startno os-novo, delno pa se bo treba bolj orientira-ti na vzgojno—izobraževalno delo, čeprav je to pravzaprav nezdružljivo s cilji or-ganizacije. 2al je tako, da razmere diktirajo smer in ne obratno. Nespremenjeno je na-mreč, da po toliko letih šolanja moramo prirejati tečaje zato, da bi se lahko ljudje ukvarjali z neko docela splošno znano panogo, in to v obliki rekreacije in ne tefemovanj. Jaano je, da bo v vsakem primeru tudi takrat, ko bo telesna kultura dosegla svoj maksimum, obstajal interes za no-vimi znanji. Takrat morda še celo bolj kot sedaj. Na žalost pa nečesa vendarle ne bomo mogli spremeniti, vsaj v veliki večini ne. To je nagnjenje in zainteresira-nost za telesnokulturno dejavnostjo. Tega se v tej starosti skoraj ne da doseči. * V Gefbičevi in Akademskem kole-giju študentke ne stanujejo. (Se bo nadaljevalo) Skupščina študentov Ijubljanskih visokošolskih zavodov bo dne 21. novembra 1968 v dvorani Komunal-nega zavoda za socialno zavarova-nje v Ljubljani, Miklošičeva 24, s pričetkom ob 9. uri dopoldne. Bnevni red: 1. Otvoritev skupščine 2. Sprejem poslovnika in izvoliitev orgajiov skupščine 3. Referat predsednika UO ZŠJ Ljubljana 4. Diskusija o referatu 5. Poročilo nadssomega odbora Zš in razrešitev UO ZŠJ 6. Intenzifikacija in dvig kvalitete študija 7. Predlogi k zakonu o visokem šol-stvu 8. Volitve organov Zš 9. Predlogi za povečanje obrambne sposobnosti študentov 10. Predlogi zakona o zdravstvenem varstvu 11. Diskusija o reorganizaciji Zš 12. Razprava in potrditev finačnega načrta za leto 1969 13. Raeno JO2E BENEDIK: GENEIUCIJA ČASOPISNO ZALOŽNIŠKO PODJETJE GOSPODARSRI VESTNIK nr. Aleksander BAJT POLITIČNA EKONOMIJA Oena za študente 20,00 N dki, za ostale 25,00 N din. ČZP )>Go-spodarski vestnik«, Ljubljana, Miklošičeva 38 — prodajni od-delek, tel. 311-277 ali 312-480. 11 KO ŠTUDENT K IZPITU GRE... Izpitni kriteriji so taki, da pri vedini Studenbov povaročajo simptome ralhlega živčnega šoka, pogojenega kakor z vse-bino ter obsegom njihovega realnega zna-nja tako z ravnanjem, ki ga lahko na iz-pitu pričakujejo. Glede na trenutno situ-acijo je jasno, da izpit profesorju dosbi pomeni, ker kočno formalno opravičje nje-gov predmet in s tem včasih celo njegovo eksistenco na šoli. Nepisano pravilo sicer veleva izpraševalcem pri tako imenovanih manjših izpitih zelo blag kriterij, in tega se večidel tudi držijo. To so tako imenova-ni za tri dni študija, kjer se študent s tako imenovanim »delom« (tridnevnim učenjem — ne študijem) znebi bremena štiridesetih ali petdesetih ur predavanj in vaj. Kakšna korist je to za študenta in kakšna za pro-fesorja, znanstvenega delavca in pedagoga? Druga možnost je, da skuša predava-telj na izpitu s svojim kriterijern predmet »opravičiti« in nekako povzdigniti. Tak po-stopek lahko spror.i le protireakcijo »last- nikov« tako imenovanih velikih izpitov, ta-ko da le-ti povečajo svoj kriterij, ki je postal edino dejansko merilo za pomem-bnost izpita. Tako pridemo do nove, višje aritmetike: dva je dva ali štiri ali pet ali osem, kadar in kamorkoli jo pač postaviš, topografska aritmetika. Ocena je odvisna tudi od izpitnega roka in pa od tega, ali je študent pred profesor-jevo mizo prvič ali sta se že imela čast srečati. Najlažja sta prvi in zadnji rok; to v vednost brucov, saj ostali že tako vedo. Ne bi jim pa priporočal zadnjega roka, saj človek nikoli ne ve . .. Vendar je študentska špekuiacija z roki ter s težjimi in lažjimi izpiti marsikje ra-zumljiva, saj morajo marsikje od junija do novembra narediti dvanajst ali trinajst izpitov. Vendar kaže, da tudi študentske duše niso brez črnega madeža: če imajo pogaj za prestop v naslednji letnik dva iz-pita, naredijo dva ... Ali je ta> res krtvda študentov? N« sme- mo pozabiti, da velja tak prestopni režim te v višjih letnikih, kjer so se študentje že navadili upoštevati izpit kot nujno zlo in narediti v tej obliki toliko, kolikor jim je za napredovanje potrebno. Osebno mis-lim, da je ovci prav tako težko menjati kožo kot volku. To je sistem preizkušenj na univerzi, ki daje družbi več povprečnih kot dobrih diplomantov in prav toliko slabih kot pov-prečnih. Sploh pa je diplomantov glede na število študentov, ki jo obiskujejo, pre-cej malo. Jasno je; da ta način preizkuša-nja znanja bistveno vpliva na število, kakovost, pa tudi na poznejši odnos do dala števiinih ing. in dipl., teh in onih, ki so v naši družbi za različno pomembnimi pisalnimi mizami. In nekaj bi bilo treba storiti. Ne trdim, da so izpiti temelj, ki drži pokonci sedanji neučinkovit sistem, so pa indikator položaja. Vsi dogodki, ki v prerezu sestavljajo sliko današnje uni-verze, pa so povezani eden z drugim in se medsebojno pogojujejo. Torej nekakšen začaran krog, ki smo ga z besedami že mnogokrat razvozljavali. Ne verjamem si-cer, da ga je mogoče po zgledu velikega vojskovodje in pijanca Aleksandra Veli-kega kar presekati ko nekakšen gordijski vozel. Nek.je na dnu zavesti verujem, da je tudi Aleksander poskusil vozei najprej razvozljati, preden je posegel p skrajnem sredstvu. Toda on je presekal le kos vrvi in legendo in priznati moramo, da je bilo po dejanju oboje neuporabno. Taka bi bila najbrž tudi univerza. Vsaka šoia je forrnalna, organizacijska in delovna celota. Kot v vsaki celoti je tudi v njej dinamična struktura, katere napredek temelji na nasprotjih. Napredne ideje imajo tudi določene nosilce. Vendar nasprotja in njih nosilci niso izraženi zgolj s formalnimi poli, s študenti na eni in s profesorji na drugi strani. Šola je danes vsestransko vezana na družbo in družba Ji omogoča žirljenje in dekt v se-danjih okvirih. Bolje rečeno — omogoča ji življenje in dek>, okvir« pa tolerira, ii* to z načinom svojega odnosa. Prvič: druž-ba absorbira take diplomante, kakrine dobi. To ne prispeva kaj prida k dviga-nju kvalitetne ravni le-teh produktov iao-braževalnega procesa. Drugič: družba šole financira. Pravilnik, v katerem so merila za pridobivanje sred-stev glava študenta, število kadra po siste-matizaciji izpred nekaj let, poslopja po prostornini in v katerem je profesor pri iapitu, plačan po »delu« — po številu kandidatov, ki prihajajo na izpit, ne us-treza. Ob takem dodeljevanju in razdelje-vanju sredstev so možnosti za vzdrževanje prej opisanih pojavov idealne, morebitna prestižna borba med profesorji, izvirajo-joča iz strokovnih aii finančnih. motivov, pa ima tu pripravljeno ustrezno toplo gredo. Delo profesorja na šoli ,je strokovno delo. Zato se čuti le sam poklicanega za sodnika samemu sebi. Družbena poveza-nost na tem področju je minimalna. Štu-dentje, ki imajo sicer določene formalne možnosti, jih redko uspejo ali pa vsaj poizkusijo izkoristiti. Danes je cilj študija večinoma diploma in s tem povezan višji družbeni položaj, k čemer ne nazadnje prispeva tudi socialna struktura študen-tov. Tako je vsebina pouka mnogim štu-dentom deveta briga. Zveza komunistov se proglaša z na-predno družbeno silo. Zveza komunistov na univerzi je pa sestavljena iz istih ljudi, ki na univerzi delajo. Zato je jasno, da je ta zveza mnogo bolj uspešna v reševanju globalnih in principialnih vprašanj kot v konkretni borbi za napredek svojega de-lovnega okolja. Z dejanji lahko prekine krog najprej tisti, ki drži za pipico. . . Potem bodo ostali prisiljeni kaj storiti. Andrej Klemenčič Študentskemii projekfo na rob Pobuda Zš, naj se v razpravo o prediog-u za večjo kvaliteto študija na ljubljanski univerzi vključi čim večjo šievuo piiza-detih, verjetno izhaja iz spoznan.ja, da omenjeni predlog za reformo ne more biti končno veljavni »projekt«. Posebej je značilno, da predlog razmišlja predvsetn v obsegu izpopolnitev sedanje visokošolske strukture. Celotnemu predlogu pa manjka-jo splošna izhodišča, na podlagi katerih je mogoče definirati cilje reforme visoke-ga solstva. Zato predlog lahko uporabimo zgolj 7U osnovo razmišijanja, kako popra-viti sedanje slabosti na univerzi in drugih visokošolskih ustanovah. Nikakor torej ne presega nivoja že evidentirane problema-tike; na njegovi osnovi verjetno ni možno izvesti več, kot si prizadeva že univerza sama. Glede na podrobnost razčlenjevanja problematike daje predlog kvečjemu os-novo za konkretne razprave na fakultetah. Pogrešamo pa prizadevanja, da bi študent-sk:t organizacija na podlagi junijskih zah-tev sestavila širši program vključevanja univerze v slovensko družbo. Poleg tega pa dvomim, da je mogoče nekatere od pred-logov sprejeti drugače kot zgolj deklara-tivno, ker za njihovo realizacijo ni osnov-nih predpogojev, ki si jih univerza sama nikakor ne more izboriti sama. Njihova realizacija verjetno zahteva prav večj. človek ni previadal NE-um sveta, ni segel v korenine in v IZVOR-no?t iimnovi prostora in časa svera. Filozof ;,ja kot teologija in teleologija se v ptlanetarnem mi-šljenju IGRE, ki domišlja nevarnost »hum.anistične« vclje-do-moči: nevarnost TEKNIKE, RAZPRE: raz-rešena ^e zveze z »odrešilnim« osmišljevanjem. Raz-veza spreoiiinja filozofijo v raziskovanje, niti smiselno, še manj nesmi-selno. Filo-zofija kot raziskovanje in raziskovanje kot filo-zofija se koc taka vrača v izvorne korenine temeline-kla-sične opredelitve filozofije: filo-sofija, LJUBITI ZNANJE. Spiele zie^en Ziele fragen Fragen brechen Mensichen warten Reiter fallen Ohne VVARUM Andrej Medved Govoriti o projeflctu MICI kot o čemeiikali drugem, kakor o projeiktu KULTURNE REVOLUCIJE na polju zapisane besede in črice ali literature je ta hip tn slejkoprej zgodovinsko neodgovorno dejanje... Projekt MICI kaže USMERJENO moč, energijo. Razvidno je, da KULTURNA REVO-LUCIJA v literaturi ni in tudi ne bo pogrom (fizičen) nad komerkoli in čimerkofli, ni bavbav, ni čerbaba, ni mulbaba; je vseobsegajoči naravni prevrat, prevrat v ustreznejše in bolj-še v kulturi pisave. Radikalna revolu-cknarnost pričuiočega projekta, pri-sanajmo, je na dlani. PROJEKT (naort, osnutek, osnova, zamisel — leksikanislka razlaga =• S. Bimc, Slovar tujk, Glotta) kot »lite* rarni« »projekt« MICI je, kot zgoraj trjeoo, »usmerjena moč, energija«. KATALOG je projetot v smislu usmer-jene moči vse dotlej, dakler se baisti projekt ne pokaže v obliki natisnjene revije »Katalog«. Projekt MICI pa ravno do svoje revije še ni in ne more biti projekt v oanačenem in tu veljav-nem smislu. Od-tukajšnje je revija projekta MICI. Da je nastopila neka reakcija pred vsako dejansko, oprijemljivo akcijo pod krinko že znane pretveze (ome-niti je potreba, da se skoz očitnast akcije prozornih tefestov M. Švabiča »KADILNIK« (Tribuna XVII-1) in »ČERBABA« (Tribuna XVII-3), ki ho-četa, in v sami zasnovi ne moreta drugega, kot služiti LP MICI, kaže de-magogija in lažnjivost predakcijske reakcije), temu se bodo smejali še pozni rodcvi zanamcev, ali pa se bo-mo z roko v roki celo vsi skupaj sme-jali šaljivosti situacije že jutri; šala je v »mejni« »resnici« nep-rimerljivo smešna, naven in izven same reakcije pa celo duhovita. Šala je pravzaprav tako zelo č a s o v n o potencialno smešna (klavrna — Tomaž Šalamun^ Kaj je kaj I, Tribuna XVII-4), da je s tem in v tem obsojena na večnost svoje vesoljne smešnosti. Možnost, da bi bila radost ob misli na taisto zgodovinsiko šalo, ki je o njej v pri-čujoči »otroški razpravi« ali Otroški ekspertizi govora, zadušena v krvi realna, morebiti pa celo ni realna. nedolžnih in v lastni krvi, je morebiti Drugo ali poslednjo pravkar izražeinih možnosti je vsekakor potreba jemati v obzir enakopravno s prvo možnost-jo, saj je šala tako šalna, da bolj šalna (v mejah fizičnega) sploh ne more biti. Kdo ješaljivec? Pričujoča »poetična« razprava? že mogoče. Opreti se na dejstvo, da vse . sikupaj ni drugega kot šala, pa po-meoii zaključiti krog, ki ga je za vsa-ko oano hotela zatoljučiti pred-akcij-sika reakcija. Ne apirati se na dejstva pa pomeni puščati dejstva nei2ikorišče!na in sploh nerabljema. Ne opreti se na dejistvo, da je šala dejstvo, je dejstvo dejstve-nosti. Dejstvo dejstvenosti je prav iz predhodnega še vedno dejstvo; dej-stvo pa je, da je vse skupaj nekakšna skrotovičena in prenapihinjeina šalna šala kulturne buržoazne doktrine in dediščine. Pred-očesna raaprava ne obtožuje, kajti ista se ima v nekem končnem smislu za znanstveoo, čemur je isito tisto, kar je dejstvo o šalnosti. Ne obfcoževati pa nikakor ne pomeni ne razikrinlkavati in ne obelodanjevati. Dokler bo nekdo v imenu česaricoli govoril, in da bo to govorjenje imelo splošen ton, »koncentracijska tabo^ri-šča in krernatoriji niso nikaka šala«, dotlej se bo zdelo to in takšno govor-jenje diskvalifikativno, s tem pa skrajno neresno in šaljivo II. sfc»p-nje1. 1 Šaljivo II. stopnje poimieni v razliko od ?^ljivega I. sbopnje nedubovito šaljivo. M. švabič BELETRISTIKA Žal bi mi bilo, ko te ne bi imel priložnosti predstaviti. Moje osebno počutje je pri tem kaj malo važno, le prijatelj švabic, ki vodi to veleza-nimivo igro okrog micilogije, bi bil prikrajšan za nekaj zanimivih podat-kov. Dragi čitatelj, ko sem bil že tako nedostojen, da sem se najprej pogo varjal s svojim nadrejenim in se šele sedaj obračam nate, dovoli mi neko liko daljši uvod. 1 Zaradi poma.njka.nja izkustva se bo moje poročilo pričelo v bifeju Ze-leni gaj, iki je tako nedostojno zame-njal slavno Obrščakovo krčmo. 2. EZaradi (pomanjikanja potrebne etike in občutka za lepo in prijazno (ali kaJko se že imenuje ti&to., česar je proza mojega prijatelja švabiča in njegovih prijateljev naga) sem si v svoji pokvairjenosti in nemami neved-nosti izbral za karakter, ki naj ustrez-no prikaže umazanijo, ki se cedi od mojega peresa Mici Beletristiiko, vol-go »tapjanamico« (vulgo je izgovcnrjen v eni sapi). 3. Zaradi pomanjkanja pobrebne humanistične in higienske izobrazbe se bodo v mojem pisanju verjetno vrstile kake packarije, ki se jih v naprej odrekam (kar se mene tiče), a »tapjanamica« ne bi hotela podpi-sati zapisnika, če se v mojem zapisu ne bi fino preklinjalo in počelo ostale nemarnosti. Pa pričnimo! Deževno nedeljslko dapoldne. Blatna cesta od Zelenega gaja proti 2ivalskemu vrbu. Bife Zeleni gaj. Od-prta vrata. V vratih. pa »tapjanami-ca«. Žal vas moram, dragi bralci in dragi prijatelj švabic, razočarati. O, da mi je imeti tista ostra peresa, ki so pred brideset in več leti slikale krivice, pa bi laMco prikazal, kako socialna podoba se mi je nudila na vratih Zelenega gaja. Mici Beletristika je bila skoraj preveč pijana. Moj ooe, ki je močno huma.nističein, je za mo-jim hrbtom resnično jokal, meni pa, ki sem močno pokvarjen, pa še na misel ni prišlo, da bi bil seoitimenta-len. Na vrsti je neika kočljivost. Napi-sati moram nekaj, pa mi tisto noče pod pero. Kaj je Mici Beletristika na-redila, poglej ,prosim, prijazni čitalec in potrpežljivi prijatelj švabič, v ro-man Miroslava Krleže Na rubu pa-meti, ki je izšla leta 1938 pri Biblio-telki nezavisni pisaca. To, na kar vas opozarjam, je papisano na stfani 95. Ko je Mici Beletristika crpravila na strani 95 opisano stvar, je počasi za-vila na srediaio cesbe in se odpravila v slavnosfcno zvonjenje, ki je vabilo k deiseti maši. Mici Beletristika je prav blasfemično zaklela, pa jaz tega že ne bom ponavljal, preberite rajši Gajšika, ta je že enkrat pakazal, kako je s takimi reomi. Oprostite, jaz si ne bom nakopaval na glavo raznorazndh eshatologij. Kljub vin,iencsti je imela naša junaikinja še vedino toliko moči. da je psovala »furmanco« (ta je rav-nq tako deklasiran element, ki kot Mici Beletristika pripravlja revolucijo in ukinitev vseh vrednot huimanizma. Zato, vsaj zdi se mi, moj" oče koketira z obema, pa se je malo oštel, ker je »furmanca« med tem odšla na zdrav-ljenje.) Kam, ne vem, mogoče boste vi uganili. Preden je odšla, je tri dnd sedela na strehi in kikirikala, potem pa je dobro ogrizla socialno delavko, ki jo je hatela spraviti dol. Oprostite mi, vdcr tega dirugega deklasiranega elementa v pripoved, pa ne gre drugače, v predmestjti so čudni t.. i doma. (Samo zaradi spo-dobnosti!) Med našim čvekanjem pa se naša junakinja uspešno premika proti bun-kerju, ki ga ima na cesti VII., iz ka-terega po pričela, kakor sem poučem, vsesplošni napad na obstoječe vred-note. Preden so »furmanco« odvedli na simpozij o alkoholizmu, je ome-njala 15. I. 1969 kot datum, ki si ga je Mici Beletristika izbrala za svoj ob-račun. Natenčno je že poučena, kako naj ravna s sovražnikom. Ne bom vam pravil, iz katere knjige bi po-brala metode, zagotavljam pa vam, da ne bo izbirala sredstev. če se ji posreči, vas bo pošteno uikanila. Pošteno me je sram tega pisanja, ne morem in ne morem vam povedati nič razveseljivega, moje pisanje, se mi zdi, da vas ne opozarja dovolj na grozote, ki vam groze od Mici Beletri-stike, ki je v tem trenubku zavila v ulico, kjer je doma. Velik črn avfco jo je poškrofil od nog do glave, Mici Beletristika, vulgo »tapjanamica«, pa se je v smislu svojega projekta krufco in hudobno nasmejala, kot to lahiko stori le popDkiooma pijana žem^ka pri šestdesetih. žal mi je, dragi bralci in dragi pri-jatelj švabic, da vam ne mcrem po-ročati o koncu Micine poti, pa ven-dar lahko vidite, kako nas ta dekla-siranka ogroža. M. Slodnjak KAJ JE SALA? Sala je nekaj, kar zbijamo. MICIMICIMICIMICIMICIMICIMICIMICIMICIMICIMICIMICIMICI MICl iz AMBRUSA blizu žužemberka se nam je oglasila tokrat prvič. Zvesti bralci naše rubrike zato gotovo ne bodo zamerili, ker smo objavili njeno pi-smo v celoti. Zdelo se nam je, da so problemi, s ka-terimi se srečuje, v dobršni meri skupni tudi dru-gim mladim dekletom, ki se sredi naše skupnosti sre-čiijejo z življenjem. In vodilo v življenju bodi: Ohrani mir srca, vse glej z dobre strani in delaj do-bro vsem, nikoli pa ne delaj zlega. Stara je enaindvajset let in je prvo leto zaposle-na v Kreditni banki v Ljubljani. Dragi urednik! Predstavim se vam ponižno: Mici je moje ime. Prihajam iz skromnosti in vzgojena sem bila za rev-ščino. Ne vem, Božja ali moja previdnost me je vze-la iz rojslne vasi in me vodila po cestah sveta. Vedno sem se bolj zavzemala za vse, kar zdru-žuje, kot za to, kar deli in vzbuja nasprotja. Bila sem rojena v mesecu maju sedeminštiridese-tega leta. In govorijo, da je bil tisti maj nekaj en-kratnega in se ne bo nikoli več ne povrnil, vendar za tistega, ki zmeraj zaupljivo upira pogled v Boga, ni presenečenj, niti smrt ga ne preseneti. In jaz ne-vem, ali je ali pa je ni. šmarnice da so cvetele tako nagosto kakor regrat in zrak je zvenel jasen in srebrn od pomladi. Oče da je imel brke počesane in pristrižene tako kot nikoli poslej, ko me je nesel h krstu, kajti bila sem prvi in zadnji otrok rodu, ki bo za menoj izgubil svoje ime. čakali da smo župnika, ki so ga klicali k umira-jočemu, dokler ni mati, ki me je rodila skoraj brez bolečin in kakor mimogrede, še šibka in bleda izmo-lila vse tri dele rožnega venca. Potem da se je žup-nik vrnil, ves mlad in zadovoljen kakor človek, ki pomaga bratu v Kristusu da zlahkoma doseže nebe-sa. Vendar da ni šel popiti čaše črnega vina, dokler stvari ni uredil. Izpljunila da sem sol župniku v nad-me sklanjajoči obraz, ki je zardel in se bliskoma umaknil. Pa otrok je otrok, ne razume še. Potem da so me nesli po kolovozu, ki se je mehko in zeleno vdiral v pomladno prst. In da so postali nad ustjem globeli, ki se je razširila v polja in smrekove gozdo-ve in po tleh plazače meglice in da je rekel oče sko-zi pristrižene brke: ena najbolj pogostih utvar je v tem, da se nastanimo tu doli, kot da smo večni go-spodarji peščice zemlje, na kateri stojimo. Tako da je bilo ob mojemu rojstvu in krstu. Potem, ko sem spregledala z duhovnimi očmi, sem videla: posejane so vasi po dolinah in po hribih, in sredi sleherne stoji cerkev. Stisnjene so hiše in plesnive, majhna so okna in porasla z rožami, da se ne vidi notranjost in vlada večni mrak v njej, cer-kev pa stoji sredi vasi in zvonik je naperjen bel in rdeč v nebo. Cerkev je vaški studenec, ob katerem morejo zajemati vodo ljudje vsake rase in vsake narodnosti. Stoletja minevajo, toda cerkev je kot res-nica, ena je in večna. Cerkev ni muzej, ladja je, ki pelje v odrešenje. Cerkev je starodaven studenec, ki daje vodo današnjim generacijam, kat jo je dajala minulim. Tako sem dejala in tako so me učili, in ta-ka je bila resnica. Resnica pa je luč, v katero se mo-ra potopiti vsa osebnost, pečat daje posameznim de-janjem v življenju. Zavezuje nas, da delujemo kot apostoli resnice, da bi razširili njeno spoznavanje, njene pravice, da bi izoblikovali duše, da bi razši-rili njeno spoznavanje, njene praviee, da bi izobli-kovali duše, posebno odprte in plemenite duše mla-dih, in da bi nas prepojila do zadnjega vlakna. Mi no-simo resnico, osvetljuje nam duha, razveseljuje živ-ljenje in spodbuja nas k dobremu. Tako so me uči-li in tako mislim. In mladost mi je tekla v miru in preproščini. Kajti govorili so in me tičili: če je Bog ustvaril sen-ce, jih je zato, da je prišla bolj do izraza luč, križ moramo imeti. Rekli so in rekla sem: Gospod Jezus, pomagaj mi ga nositi ponižno in vredno. Treba je omiliti, oblažiti, poboljšati: so dejali in krščanski nauk nas uči, da obstaja večna mladost in da je prednost tistih, ki nosijo v sebi Kristusa. In rekla sem včasih, ko je prišel dan, rekla sem trpko in sebi, kakor sem slišala, da govorijo drugi: vsi dnevi in vsi meseci so Gospodovi, zato so vsi ena-ko lepi. , Zgodilo se je tedaj, na večer se je zgodilo, na ti-sti večer, ko se je zatemnjeno nebo bližalo neizbež-no in neustavljivo kakor smrt, in je bila noč v maju, ena izmed noči, ki so menda bile, in ena izmed no-či, ki menda še pridejo, takole na samem sem obse-dela in sem si mislila pusto in nenavadno: kje pa so dnevi in meseci, ki so moji in ne Gospodovi, kje pa so misli, ki segajo naprej v prihodnost in delajo ure, ki bodo prišle, in delajo stvari, ki se ne bodo zgodile, kje pa je vedrina, ki jo je prinesla v mo-je življenje dobrota, kje pa je radost, ki jo daje v duhu pokorščine in v miru izpolnjena dolžnost, kje pa je ljubezen, ki je brez stika z Bogom, tudi lju-bezen, kje pa je tista volja Božja, izven katere ni nič vrednega. In še sem sedela, v maju je bilo in sem dejala: kako pa naj vem, kaj je Božja volja in kaj ni, kako pa naj vem — če je meni vredno — da ni Božje volje ali da je, kako pa naj vem — če je Božja volja — kaj je nevredno, kako pa naj vem, kaj je vredno, če ni božje volje. In rekla sem tiho in zase sem rekla kakor bogokletnik: tukaj je človek in tukaj je Bog, in sem zamahnila najprej z desno in potem z levo roko. Končalo se je šolanje moje, za vedno končalo, stopila naj bi pred tisto, kar mi je bilo dodeljeno, ali tisto, kar sera si dodelila sama. Stopila sem v službo, v Kreditno banko v Ljub-ljano in sedla za mizo, pri kateri sem imela sedeti še dolgo. Vendar — kdo ve. Zaželela sem si tedaj lju-bezni človeške, ker Božje nisem znala več imeti. In ljubezen, so mi rekli, da je: mešanica čustva in čut-nosti, spolno razmerje pa je temeljtni činitelj. In sem se učila: kaj je spolna in kaj je čustvena sposobnost, kaj so moški spolni organi in čemu semenovod, sečni-ca, obmodriik, perpucij in sramna kost. Kako pri spol-nem razdraženju penis sicer ves mlahav in uvel vi-seč ob modniku nabrekne ter spremeni svojo velikost in lego, kako je umetnost spolnosti ubrano preliva-nje telesnih, čustvenih in estetskih vrednot spolnega razmerja, kako mora spolni objem biti doživetje za moža in ženo, in oba si morata prizadevati, da bi bil radost tudi za drugega. In še sem se naučila, kakor je zapisano: kaj je predigra k spolnemu aktu, kako žen-ska navadno hoče, da ji mož najprej dvori, da jo snu-bi, ljubkuje, da se igra z ljubezensko igro, da se je s telesom dotika, jo boža, kako je rahlo čustveno pri-bliževanje že lahko dovolj, da se spolno poželenje pri ženski močno razvname, kljub temu pa je pred spolno združitvijo priporočljivo neposredno telesno draženje, kako začne človeku srce hitreje biti, pove-ča se mu krvni pritisk in kri v večji množini doteka v različne organe, predvsem v spolne, kako je to obi-čajno navadno, kako bočno, kako obrnjeno navadno in kako hrbtno in križno, in kako se polega telesno in čustveno vzburjenje in prevzema dvojico občutek zadoščenosti in sprostitve, povezanosti in zaupnosti. Pa so trdili tudi, da je ljubezen še neskončno več kot to in to da je višek. Iskala sem ga, po parkih sem ga iskala in po go-stilnah, in v gledališču in na veselici, ki jo prirejajo gasilci, in v samoti sem ga iskala in med izložbami, hodila sem v poletnih dneh po razstopljenem asfal-tu, skozi zarošena okna avtobusa sem se ozirala na zmrznjeno cesto in govorila sem si: ali so zdaj moji ti dnevi, in če si in so moji, bodi preklet ali blago-slovljen. Našla sera dva, prvi je bil rdečeličen in postaven, nos si je brisal glasno z belim robcem, mehko pre-ganjenim, drugi pa je bil majhen, namrdnjen je bil in tih, pljuval je pogostoma v jarek in se režal sko- zi stisnjene zobe. šli smo v gostilno in se usedli za mizo, kot bi od nekdaj sedeli tam in se gledali, in ne, kot da smo ravnokar prišli in ne bomo več. Sedela sta tam in se gledala, in jaz sem ju gledala, stekleni-ca se je svetila in kozarci so se dvigali, pa sem zasta-vila prvo vprašanje, važno za mojo ljubezen, kajti lju-bila bi lahko oba. Bog, sem rekla, ali je Bog ali ga ni, Boga. ^ In je rekel rdečeličen in postaven, naglas je te-kel: je Bog. Oni pa je nagnil kozarec in rekel mirno: ni boga. Rekla sem še jaz: to bomo šele videli. No, pa pričnimo ta majhen slovarček, pri A začni-mo, pri ž bomo nehali in pijmo med tem, saj je vino dobro in varni smo ob njem, sem rekla. Pa sta mi prikimala, eden z rdečimi lici in drugi z gubami v čelu. A, najprej ti, sem rekla rdečeličnemu in postav-nemu, kaj bo povedal. Najprej jaz, je rekel oni. A je Ambicija, s tem pri-čnimo. Ambicija, kaj je ambicija, pravi rdečelični in po-stavni, ambiciozni ljudje so najbolj smešne in najrev-nejše stvari na zemlji. Dobro, sem rekla, zdaj pa B. Pa pravi oni: B smo že, to je najlažje. Torej C, na C mi odgovorita, sem rekla. Cerkev je C, pravi rdečelični. Cepec je C, prvi oni, kajti odgovarjam tebi . In ga je gledal porogljivo in s privihanimi usti. Hudo se je razsrdil, postavni zardel je še bolj v zdravo lice in bliskoma vstal, da bi pograbil onega za vrat. Pa sem hitro dejala: č, na C mi odgovorita. Dostojanstveno je sedel rdečelični, krepko nag-nil kozarec in premišljal: C, č, č bi bil... čačača tri štiri, se je zadrl oni, in poplesaval z nogami pod mizo. človek je č, pravi rdečelični. Pa je poplesaval orii: čačača tri štiri, človek je samo volja božja. In je zapel na vse grlo: Bog je ustvaril zemljico oj zemljico oj zemljico, ženskam ustvaril zadniioo oi zadnjico oj zadnji-coooo. In še je hotel razgrajati, opil se je nanagloraain gledal je skozi kozarec rdečeličnemu v brk. D, sem rekla. Duša, Dobrota, Dolgo življenje: pravi rdečelični in preda besedo onemu, dostojanstveno gleda in vdano. Dolgo žive drevesa in papige, pravi oni, namrd-ne se in pristavi, počasi in zvito pristavi: ali si dre-vo ali si papiga božja, da boš užival to sonce tako dolgo in tako enostavno. E, sem rekla. Nad vsemi mnenji in strankami, ki vznemirjajo in tarejo vso družbo in vse človeštvo, se dviga Evan-gelij, v novi latinščini evangelium, pravi oni, ker je učen in ve, ki pride iz grškega euangelion in pome-ni razveseljiva vest, blagovest o prihodu nekakšne-ga odrešenika, evangeliji pa so poseben tip pripove-di o Kristusu, cxirešenikih človeštva, krilatih angel-cih in podobnih ptičih. F, sem rekla. F, se začudi veliki, ni ga. Oni pa pravi: je in prišepne: Fascenirala ga br-zina, kojom se Julia slačila. Pa se reži v brk. G sem rekla. Ni ga, pravi veliki. Oni pa pravi: je, in reče: Gavrilovič. H,.sem rekla. Ni ga, pravi veliki. Oni pa pravi: je, in reče: Hudič, Hidrodinamika. /, sem rekla. Ni ga, pravi veliki. Oni pa pravi: je, in reče: Inkvizicija. Vstal je veliki in je zamahnil togoten s kosmati-mi rokami, da je moral oni jadrno skioniti glavo, ka-kor v cerkvi. J, sem rekla. Ni ga, pravi veliki. Oni pa pravi: je in reče : Jabolko. K, sem rekla. K, se je razveselil veliki, Kadilo, življenje moje mora biti kot Kadilo, če ga uporabljaš, je neobliko vana snov, če ga vržeš v ogenj, zagori in širi prijetenj vonj po svetišču Gospodovem. Kenguruj, pravi oni, Kelih, ga prekine veliki, Komunist, nadaljuje oni, Križ, ga prekine veliki, Komunist pravi oni. Krotkost, pravi veiiki, Komunist, pravi om. Ljubezen, pravi rdečelični mehko in nosljato ter me pogledala. Lulček, pravi oni, pa še nadaljuje: prišel je neki dan vnuk k babici in rekel: Babica, je rekel, babica zakaj pa imam jaz Iulčka. Zato, je odvrnila babica, zato vnuček, ker ti je apriori dan od Boga. M, sem rekla. Maša, pravi veliki z globokim in zveneči:m glasom. Oni pa zapoje: Hvalimo bogoveee in naj se dim z naaašiiih blagoslovljenih oltarjev zavojnato dvigu-je jim k nozdrvim. Tako piše v neki knjigi, razlaga, ki je hudo bogokletna. Nato pa še pravi: Maj, Maj je M, in zamišljeno prime kozarec, zvrae ga, do dna ga zvr-ne, nato pravi počasi in odsotno in grozno pravi: ne-kaj je, kar ne bo nikoli več, nikoli več, in se razjoka v pijanosti. N, sem rekla. Njiva, pravi rdečelični in postavni, mi smo kot njiva pripravljena za Gospodovo milost. Oni pa ne odgovarja, obraz skriva v komolec in drhti. O, sem rekla. Omika krščanska, pravi postavni in lica rdeča mu zadobijo preroški sijaj, ko nadaljuje: kakor an-tični svet Homerjev in Cezarjev še ni izumrl, tako se krščanska omika še ni nehala porajati: ves svet ji pripada. Poskočil je oni, pljunil je na sredo sobe in se od-hrkal: Osvoboditev je O, ti Odojek božji, je rekel za-ničljivo in pograbil liter za vrat in ni se bal nikogar. P, sem rekla. Potrpežljivost in preproščina, pravi veliki in gleda spokorno: Preprostost je ljnbezen, Gospod se v Po-trpežljivosti združi z nami. Peugeot 404, se zoperstavi oni, te popelje v Božji hram, kjer so ti grehi nanagloma odpuščeni. R, sem rekla. Revolucija, zakriči oni in skoči z litrom na stol, opilo ga je vino, in prične peti krvave pesmi, maha-joč z litrom pogostoma sem in tja, da se usipa rde-ča tekočina po sobi in po stenah kot kri. , Resnica, dostojanstveno in razločno spregovori rdečelični, opilo ga je vino, tudi njega, močno opilo, in kinkne večkrat z glavo in si mrši lase. S, sem rekla. Smrt, pravi veliki, nato zavpije, kakor bi se bal zavpije: je sveta, ker je pot k slavi in večni blaže-nosti. Smrt, pravi oni stoječ na stolu, nato pa sede in ne spregovori. Končali smo, pravim, naprej ni več črke v slovai> ju človekovem. Pa mi še povejta, sem rekla,, kaj zdru-žuje in kaj spaja, kajti pokazala sta mi, kcaj deli in zbuja nasprotja. In sem z grozo opazila in 'Z gnusom, kako sta se otipavala pod mi^, moška med seboj, in ustnice so jima trepetale od slasti, ki jo je izdalo vino. Tako je bilo z menoj, kakor sem po vesti svoji zapisala, in sprašujem zdaj vas, Ki vam je odgovor poklic, kakor sem spraševala sebe v dneh, ko so mi bili dani in ki jih pozabljam. Za MICI sestavil ALEKSANDER ZORN Uporabljena literatura: Bosco ue Ambrogio: Pa-pež Janez Dobri, žepna knjižica Ognfišča, Koper 1967 Dr. Hannach in dr. Abraham Stone: Pogovori o spol-nosti in zakonu, izdala Naša žena, Ljubljana 1964. TOMAŽ ŠALAMUN DOKUMEN TACUA My dearest Mica, kakor si že gotovo na svoje veliko veselje izvedel, je danes naša SAS likvidirala žitnika starejšega, mlaj-ši je bil pa laže ranjen. Lahko si misliš, da sem prav pošteno razveseljen, ko so me nekaj ur po mojem pri-hodu obvestili o tem dogodku. Naš je bil preoblečen v dubovna in jo je s pomočniki vred cel in živ po-brisal. Tudi Murčič je v bolnici poginil do kraja, ta-ko da ima naša SAS v kratkem času dva pomembna uspeha. Obakrat je opravil delo neki novinec, ki je pred nekaj dnevi prišel iz okolice. Novinec — toda opravil je pošteno. My dearest Jonas Trake sem dobil. Griča je rekla, kam jih bo spravila. Cas je, da bi dobili drugo skladišče. Pridi jutri, se bo-mo slikali. My dearest Mica, jaz sem pobil že dovolj ljudi. Griča naj jih spravi y salon. Maiaa ne gleda pod omare. Japonci kupu-jejo posteljnino. Preberi prilogo in jo daj Dobrače-vemu tajniku. Dragi Dobračev tajnik, najprej te osebno pozdravljam za praznik dela. Iraa-mo dve kategoriji splošne porabe. Prvo lahko ime-nujemo investicijsko, reprodukcijsko splošno pora-bo, drugo pa pravo splošno porabo. Nežen in lep si, dragi Dobračev tajnik. Bo več hrane. Imenoval bi te od jutri, do danes te pa ne bi imenoval. Saj razumeš. Potrebujemo spretne ljudi še nekaj: bral sem črvička. Črvička poznam od njegovega tretjega leta, ko sva skupaj razbijala šali-ce Takrat je bil fin, potem sem ga srečal v Amster-damu. Starši, sestre, vsi so fini. Opraviči me pred drugimi. Reči jim, da imam svoje slabosti in da ima končno vsak vrtnar lahko nekaj slabosti. če ne bo šlo hitro, mu bom zlomil nogo. Ne boj se, ne bom okleval. Eno so skupne šalice, drugo so pa višji cilji. My dearest Jonas če boš tako nadaljeval, boš kmalu ubogi sopotnik. Spet so bile težave s traki Griča mi je povedala, da hoče Julči več denarja. Jejo jih za zajtrk, za večerjo, za kosilo, traki rastejo. Da bi bila zmešnjava večja, ji'._ pošiljaš še ti. Pusti to svinjarijo. Preorientiraj se. V Ljubljani so tla dobra. V bitki pri Mohaču leta 1526 je sedem Turkov splezalo na leteče krožnike. Kupil sem anilin. črvička sem bral Res, da je nekaj boljši kot prej, vendar slavist ne bo nikoli genialen. Noge mu pusti pri miru. kot policaj: laser, pena, kravata, guma in kot mi: ustnice, škrniclji My dearest Mica, vključi barčico! Traki so fuč! My dearest Jonas. vendar, zdaj uparn, da ne boš imel težav pri likvida-cijah. Pošiljam ti Nežo, Peregrina, dr. Cerka in En-gelsa. Samo Engelsa zasliši. Iztisni mu kakšno kap-ljico. Prvi trije so izcuzani do kraja. izpuščamo kakor novoveški človek gor gleda, tako mi ne-prestano s šestilom fiksiramo spodnji in zgornji rob dometa njegovega pogleda ali tudi vi uprizarjate majhne orgije s krožniki (plitvimi in' globokimi), z vilicami, žličkami, z noži in z ribjimi noži vojvoda bedfordski pristopi k mizi in večerja ali tudi vi poradirate vse. kar je v zvezi z radir-ko in rapirjem zelo bi želeli, da nam na glavi zrase mah kam v kongo kaj kače fukat kaj pa korespondenca deset pisem dnevno. včasih do štirinajst mica, vi ste slavolok zmage mica, vi ste božanski cvet suktu z mnogo prak-se, naenkrat lahko požrete 3719 ljudi vi rumeno, on v plasteh. dodatne definicije za a!, a° a" ne bi imele smisla, če zanje ne bi veljali računski zakoni, ki veljajo za potence s celimi pozitivnimi eksponenti, večjimi od 1. preizkusi nam pokažejo, da smemo tudi z zgornji-mi potencami ravnati po vseh pravilih, ki smo jih izpeljali za računanje s potencami. treba je le: 1. upoštevati novo definicijo 2. uporabiti pravilo 3. pri sorodnikih na podstrešju poiskati knjigo drvarska marija. v knjigi je mnogo slik in mnogo teksta. tekst je na zgornji strani, slike pa na spodnji. namenoma govorim narobe. zares je tekst na spod-nji strani, slika pa na zgornji. tako, zdaj ne vemo, kje tekst leži. My dearest Jonas, upam, da si razumel vse. Domovina je v nevarnosti. Ne samo traki, ampak tudi obilica trakov se je iz-kazala kot popolnoma nemoderna. Računamo lahko na trio Slak, predvsem na mesarja, ker ima slabo vest. Koder mu drži hčerko. čim mesar dvigne roke, ne bo več trio Slak, ampak duet Slak. Ob vsakem du-alizmu smo pa popolnoma superiorni. Beri Trockega, spise materialov in Vogue. če dobiš Jasmin ali ame-riške pornografske revije, jih skrbno čuvaj. Imele so velik vpliv na Marxa. Mi moramo preštudirati tisto od zadaj, vpliv, tovarišem iz operative jih pa ne da-jaj v branje, ker bi si ga drkali. Your truly Mica. Love. prišel je čas kobilic. s tem mislim, da so kobi-lice priletele, ne, da je prišel njih čas. njih čas je že od zdavnaj, toda kobilic od časa do časa ni prišel je čas pomaranč. s tem mislim, da so po-maranče zrasle, ne da je prišel njih čas. njih čas je že od zdavnaj, toda pomaranč od časa do časa ni najprej mora biti pomaranča, da jq kobilica lah-ko požre. pomaranča lahko pobije kobilico le, če jo kdo vrže na kobilico, torej: prišel je čas pomaranč. s tem mislim, da so po-maranče zrasle, ne da je prišel njih čas. njih čas je že od zdav.-aj, toda pomaranč od časa do časa ni prišel je čas kobilic. s tem mislim, da so kobili-ce prilete, ne, da je prišel njih čas. njih je že zdavnaj, toda kobilic od časa do časa ni My dearest Mica, sin se je vrnil iz šole s slabim redom iz matematike. Uničujejo nam otroke. Ko sem ga detajlno zaslišal kdo, kdaj, kakšen izraz je imel na licu, ko je to po-čel, je bil sin samo bled. Niti enega nebledega kosa kože nisem opazil na njem Poročam ti iz svojega privatnega družinskega življenja, ker vidim v tem veliko šanso, ki se jo da uporabiti, da namestimo še enega bossa. še trije nam manjkajo, da pokrijemo ključne komunikacije. Naj gre černič in naj se prijavi kot vratar. Na listke naj dela samo črtice. Denar pride. V Trevisu sem srečal Colombovega človeka. Kapital se nam vrti okrog 17 odstotkov, kar je za Italijo fantastično. Banke nepre-stano menjavam. Krij mi hrbet, pojutrišnjem imam pogoyore. ]\|y dearets Jonas, ne sledim ti, to je strasno. Tako mlad sem, pa sem že tako star. To je strašno Tečem, toda namesto, da bi tekel po zunanji strani, tečem po notranji. Meso je mehko in ovira. To je strašno. Pedagoški eros mi pada po tleh. Brada mi pada po tleh. Srajca mi pa-da po tleh. Rokavice (šoferske) so pa sredi najbolj totalnega vnebovzetja. Jonas! Jonas! Mister! Lord! In tako so prvi dan opresnikov pristopili Jezu-sovi učenci k Jezusu in rekli: Kje hočeš, da ti pri-pravimo velikonočno jagnje? Jezus je rekel: Pojdi-te v mesto k temu in temu in mu recite: Učenik pra-vi: Moj čas je blizu, pri tebi hočem obhajati veliko noč s svojimi učenci. In storili so učenci kakor jim je Jezus naročil in so pripravili velikonočno jagnje. Pr. večerji je Jezus vzel kruh, ga blagoslovil in raz-lomil, dal učcncem in rekel: Vzemite in jejte, to je moje telo. In vzel je kelih, se zahvalil, jim ga dal in rekel: Pijte iz njega vsi, to je namreč moja kri no-ve zaveze, ki se bo za mnoge prelila v odpuščanje gre-hov. Mica Skaletova 23, Ljubljana predmet: pritožba mistru Jonasu mister Jonas, vse življenje sem garal. Ko ste še vsi mislili, da vlak vozi po šinah, sem demistificiral to trditev in kot eden izmed prvih v Evropi, prav zagotovo pa prvi v vzhodnem svetu, dokazal, da vlak vozi po blazinah. Prvi sem prevajal tekste šoferja Ladislava Katalina. Sicherl me je javno napadel in rjovel, da mi bo požrl staro mater s kostmi vred, če ne preneham s tako subverzijo. V tistih dneh, fantje, so bile to smrtne igre. Za Sicherla ni treba še posebej dokazovati, da je požiral stare matere s kostmi vred. In tako danes ne bi rad, da bi se nam predsednik vozil v kakšni pred-vojni Tatri, ki ji motor ropota. Predsednik naj bo lep. Otroci naj mu hodijo med nogami. Med raziskovalci se je pojavila dilema. En del je bil mnenja, da je Jonas na sredi dosegel obrat, drugi del, ki je hodil po mestu z noži med zobmi, se pogovarj^l s CIO, SMERSHEM, visokimi generali in ljudskimi množicami, pa je govoril: če bi mu na-tegnili noht tako, da bi imel dvajset prstov in de-vetnajst nohtov, bi ga spravili z ravnotežja. Spi^av-ljen iz ravnotežja bi bil off. S tem, z off, pa poči mil-ni mehurček. Kaj propagirate? Ali se je vaša mati slekla, preden je šla spat, ali je šla spat v isti obleki, kot jo je imela na kon-certu? Vprašanje je zastavljeno na,pačno. če bi hotel odgovoriti na vprašanje, bi moral odgovoriti: naga. Vidite, resnica pa je drugačna. Moja mati je spala v spalni srajci. Bogumil jo je nezaupljivo pogledal. Morda bi pa to jaz lahko opravil? Kako neki? Zelo rada se vozim v kolesju, a ni-koli nirnam priložnosti. Bogumil se je zmeraj bolj čudil. Vzemi Emilijo s seboj. Kdo pa bo namesto mene tukaj? Ne, Emilija mo-ra ostati in nikar nič ne skrbite, gotovo se vrnem do kosila. No, zvedela sem, da je čisto blizu mesta vrt in da imajo tam še višnje. Ne veš, kakšne višnje so to? Ti ni mati nič po-vedala? Ne vem. Emilija je skrivnostno pogledala očeta. Meni se zdi, da to niso višnje, ampak Tomažek. Snoči je nekdo prišel v kuhinjo in štefanova je sli-šala, da sc- govorili o Tomažku. Gospa Barbara se je medtem peljala z Mico, sinom konjarja Banasiaka, in trepetala, ali je ne bo ta enajst ali dvahajstletni fantič zvrnil kje v ja-rek. Dan, ki se je naredil po tej noči, je bil meglen, siv, kakor da bi ne pripadal nobenemu letnemu času, ni kazalo ne na dež ne da se bo kaj kmalu prika-zalo sonce. Toliko, da na srečo ni bilo vetra. Sicer pa gospa Barbara ni mislila na veter My dearest Mica, je rekla, ko se je koleselj pri-bližal predrnestnim sipinam z mlini na veter. Ne gre-va v Kaliniec, ampak v Pogdrze. V Glažuto. Kaj ne bi mogla iti tu kje ob strani? Zdi se mi, da je tam pri jetnišnici pot čez loke na zavodje, a od tam pro-ti mestnim gozdovom. Tu so menda te. barake, se je razgledala. Saj, je potrdil Mica. My dearest Jonas, pojdi do Peregrina in se mu predstavi z besedami: Prišel sem k Peregrinu, bratu svojemu, da bi ga stre-sel za uhelj. Peregrin te bo pogledal motno in naj-prej ne bo verjel. še enkrat ponovi: Prišel sem k Peregrinu, bratu svojemu, da bi ga stresel za uhelj. Peregrin si bo prižgal cigareto, te-bi je pa ne bo ponudil. še zmeraj bo gledal kalno in motno. Nastopil bo polminutni molk. Potem se mu do polovice zazri v oči in zloguj čisto počasi in šepe-taje: Prišel sem k Peregrinu, bratu svojemu, da bi ga stresel za uhelj. My dearest Mica, blaznost. Kdo je začel kadrirati? Tvoj Peregrin je absolutno premalo urbaniziran za našo stvar. Začel je mečkati nekaj okrog prvotnih dogovorov. V bi-stvu ga zanima samo to, kako bi pridelal več ton ri-bezlja za hektar. Ves je popikan od sindikalizma in resnega dela. V kuhinji ima stene prebarvane z mo-drimi zajci, na mizi ima prt iz plastike in najraje bere Kafko. Zaradi njega bo treba izrezati vso sever-novzhodno Slovenijo, že dalj časa sem slutil, da tam nekaj smrdi. Primer sem dal v roke SAS-u, da zade-vo hitro uredi. Kdo bo plačal 'stroške za pacifikaci-jo. Napisal sem ti črno piko, čeprav si samo posred-ni krivec. Takoj bi moral sporočiti, če si videl, da človek ne diši. še zmeraj ste zeleni. Dobro si zapo-mni: My dearest Jonas, ti si nervozen. Jebi ti črno piko. Jaz se ne grem več. Gojil bom čebele. Izmisli si drugega. Jaz ne dišim več. Dragi tovariši! Ni še trinajsti julij, vendar smo se morali zbratrza-radi neljubih dogodkov. Mravljinšek bo podal poro-čilo. Poročilo. Tudi sam sem opazil, da Mica blodi. Stopila sva k njemu in zavpila: Striček! Hej! Striček! Kam tako jadrno koračiš? Nemara je čas, da počivamo? Obrnil se je, naju pogledal, pa spet naprej. Počakajte, je rekel, kaj se vam tako mudi poči-vati? V Varkah vas bodo podrle svinčenke, pa se bo-ste lahko naležali. Eh, da bi te zlomek, pa vendar ga nisva oštela, je pač pravi potepuh. Sprevideli smo tudi, da brez potrebe sitnarimo. Prvi dan je treba priti čim dlje, zdaj ni časa za počitek. Gremo še lep kos pota, ko me Volodka spet sune: Poslušaj Vasilij, stvar mi smrdi! Kaj je spet? Do Varkov je dvanajst vrst, so rekli, no, za na-mi jih je že devetnajst in čez. Da ne bomo trčili ob kordon. Striček, hej, striček Mica, spet zakličeva. Kaj bi pa rada? Varki so menda blizu. Nak, daleč je še do tja, je odgovoril spotoma. Zavili smo v tajgo. Dosihdob smo hodili skozi sotesko ob rečici. Na obeh straneh je bil strm breg, gosto poraščen z bori. Od spomladi naprej se po Sokoljem otoku vlačijo tople megle, tudi ta dan je bil že od zjutraj meglen. Ko smo splezali v hrib in šli malo po slemenu, je iz globeli zapihal veter in kakor nalašč odpihnil meglo v morje. Poglejmo dol: pod hribora stoji čuvajnica kakor na dlani; po dvo-rišču hodijo vojaki, psi ležijo in dremljejo. No, striček Mica, sem rekel. Tamle je-kordon. Kordon je res, je potrdil Mica, to so Varki. šli smo dalje in se spotoma domenili, da mora-mo paziti na Mico. Moral bom skrbeti za počitek in red. Mica pa naj le hodi pred nami, ker nezmotljivo sledi pot, potepuh ima vajene noge. Ves je shiran, toda noge so čile, hodi sam zase in zajema korake. Pojasnilo: 1. Mislimo, da bo vsakemu razgledanemu bralcu v trenutku jasno, kaj da Mica je. Zavoljo resnice in prihodnosti smo se odločili publicirati del tajnih ma-terialov, ob katerih naj bi zlasti prisluhnili zgodovi-narji, da ne bodo pozneje tožili, češ, oblast jim ne zaupa, arhive držijo pod ključem. 2. Mislimo, da se bo v prihodnje slovenski na-rod bolj pazil. Mica zahteva samo malo ljubeznivo-sti, nežnosti in dejstvo, da se ji legalno prizna sta-tus genija. Zahteva najlepšo svileno ruto v deželi. 3. Mislimo, da Mici ne gre kratiti pravic, ki jih ima po svojem dednem pravu, da Mico ne gre dra-žiti in ji metati polen pod noge. Mico gre gladiti, ker je Mica zelo precizen realpolitiker brez predsod-kov. Pomislite, da bi Mica v samoobrambi morala zahtevati svileno nebo. Slovenski narod, ki je že ta-ko nagnjen k razburljivosti, bi le s skrajno težavo zmogel tak finančni, moralni in delovni napor. Izde-lava svilenega neba bi angažirala vso našo skupnost do take mere, da ne bi bilo časa za ljubezen in do-jenje novorojenčkov. Univerza bi začela hirati. Ki-rurgi bi zamujali v operacijskih dvoranah in ljudje b padali kot snopi. Težko bi bilo dajati tako drzne prognoze in trditi, da bi kdo izmed mladoletnikov preživel nasilje, ki bi bila realna posledica samoob-rambne Micine poteze. Sinovi bi vam bingljali na vseh vež^.ih vratih. Vsakemu kolikor toliko razgleda-nemu in kulturnemu bralcu so seveda jasne vse mračne konsekvence in jih zato v našesn bežnem za-pisu ne gre izrecno poudarjati. Dimitrij Rupel DOCENTOV POGLED I # Tovariš docent se je mioral pirikloniti, kaj-ti bil je prevelik za vstop skoz meter in de-vetdeset visoka vrata, meščansko poglajena po robovih, ukrivljena in zapognjena v vzorče-nju, v žlebu blizu tečajnih vilic popraskana od živčnih nohtov, ko si je docent oblačil čev-lje in se držal na tistem mestu, da ne pade, kolikor je dolg in plečat, nato se je spet zrav-nal, popravil telovnik siva ribja kost, fcajti >xno brown after six«, pogledal v luč in za miodnimi naoeniki se zasvetijo docentove fno-dre oei piolne potrpežljivosti in znaitistveme vdanosti v zle namere svojih gostov, nato posadi Patricijo pod svojo finto — ve se, kakšne vrste človek je docent, rahio perver-zen, čita Kamasutro v pozmih urah, naravna si zglavje visoko, da zraven ogleduje svoje akte, podpisatne z velikim V, kar pomeni Vas-ja, zelo katoliško prikrita svinjarija, ti akti — finta je v tem, da je okvir zelo razkošen, florentinski izdelefc, baroona najdba, zlata prevleka, kot na proslavah za 29. november, znotraj temačna podoba, kako se v zgodnjih jutranjih urah kopljejo device v termalnem vreilcu, pofootnd pastir je skrit za grmovjem., lahko si predstavljaš, kako si ne upa črhniti, njegove oči pa delajo TOK TOK, misli o za-grabitvi za eno od devic, piščančje dojke in ritke kot vaza, ki se raizkolje na čudežen naein, narazen in vendarle mehko skupaj, sli-fcar se najraje naslaja nad svojio vizijo, iz welca se kadi, device vstopajo disciplinirano, ena za drugo kot angelčki med oblake, listje giblje svojo jesensko simfanijo, fcla se vdirajio z jutranjimi prasketanji, palčice in dešeice pokljajo, nekje v daljavi reže drvar svoje deblo in misli, kako bi na najbolj vulgaren način izkoristil svojo ženo, devioe vstopajo v vrelec in izginejo v njem, potopijo se naj-prej, nato jih zažene daleč ven iz okvira slike, samo sledi kot za meteorji, bele mleonlozlate potke v jutranjo modrino, ofodelana gora vin-ske trte, v čem je finta? V tem, da je ta plastiana krasota to remek-rumeno-zlatio-fili-gransko-delo navadna reprodukcija na formatu 136 x 94, le okvir je baroona premoortna fclo-besa, Patricija zdaj sedi pod finto in suee oči, ki sta kot sveže ocvrta jajčna modrinjaka, zra-ven nje sestra Levkocita, polna pegic, slad-kosneda nemarna, pa tudi pijanka, nefor-malni doktor kemije, znana so njena predava-nja o použivanju PLIVADONA z Radensko, kar preprečuje nemoteno delovanje bilažilnega Ismernega faktorja, medicinskega kategorič-nega imperativa, tako rekoč, sestavljenega iz drobcev strupa toda v neki posebni kombd-naciji se procesi popolnoma posebno raz-raščajo, proslula zamujalka, šarmantna nes-olilka krompirjevih koscev, nepogrešljiva zna-nilka človeškega okusa v najdeldkatinejših fcre-nutkih subjektivne omame ki pristransike oscilacije, biser Vasjinih gostov, mimogredna použivallka BOBI palčk iin razkirehalka kikiri-ki lešnikov, poleg nje sedi še košairkar Moris, pozdravljalec z značilnim SO LONG, kazaje poleg določeno dolžino svoje nadlahtnice, ne-nehni drezač v docentovo ne ravno zgledno nravstveno preteklost, mezeči polnilec praz-nega izgovarjanja splošnih tričetrtresinic, kič obrazeik na xobotaq skonsfcruiranem poidhodju, ustavno neoporečni varilec lastne poti v so-cializem, gemialno — šahovsko razrešen pro-blem izbire med tržno svobodio liberalnega pravočasnega kapitalizma in militantno vizijo super-arzijatik-rizi-bizi-Castro-Mao-Bao-Bao-ko-munizmus, samoupravljanje ko samostojno in de-mokratičao osvobajanje vodilnih proUetarcev od odgovorno&ti tn teže odloditev v korist vsesplošne neodločenosti kompetenc z na-rjienom ustvarjanja zdravih pogojev za gr-škorimsko rokoborbo in prefinjeno uspavanje prizadetih z namigovanjem na možno okupa-cijo s strani ZDA in ZSSR, večni videc voz-denja zoper zemeljsko zmedo z zlim zavarova-liišč, vrač vremenske variante vesoljsikega vo-injem... —Skratka, s skrajnim napoorom, vendar sre-čen, da je končno dočrhnil svojo arijo, pove zbranim, ko toči PILSNER na parket — skrat-ka, jaz se podelam na CIRCUIT LETTRE. Po-sledioe so porazne. Vname se marksistično -etatistično-individualistično-voluntaristično-nie-tzschejanski traktat o »lepi umetnosti«, neneh-na prisotnost zlato-rumene slike na vulgarneim pa.pirju, priinted in Western Germany. —V umefcnosti je treba napraviiti red! Dovolj te manije, ki požira lastno seime v svrho umot-niške emancipacije od gniisne reisničnositi. —Do- volj blage očarljivosti! Basta domiselkaste zmo-traj zatisnjene sakrvice. Konec tega praznič-nega igračkanja z MARKLINOM! Umetnost vsem ljudem, množicam v polirust. —Tedaj nekje globoko v meni pokliče Pre-žihov Voranc. Jirs in Bavh! Mici! Valenbin Vodnik se vname za rešitev. Prešeren dr&ma za polito gostinsko mizo, Cankar ima težave s pranjem žimnice, ponovi se intimni klic —Miiiciiiii! Mizzi! Mitzka! Mici, Muci, Maci, Taci, Kraci, rita mamina, šiviljina pohčerjen-ka, tiskarnarska služkinja, advokatska prilež-nica, restavratorka v Etnografskem muzeju, si-stemizirana v buffet, dovoljeno je trepljanje in zatikanje pettisočakov v nedrje. Mici prihiti. Cvrstih nog in polna besed, kot so »prosim«, »klanjam se«, »kis di hand«, »izvolite, gospa« ... Vasja estet, pesniške idile, občuti gibanje v svoji duši. —ženska mora biiti lepa, močna, zdrava, roditi mora oitroke, ljubiti slovenske običaje, kot je nedeljska ma-ša in štehvanje, literatura mora biti jasna, poučna in zabavna, odrešujoča in zagnana. —Nekaj mora povedati! Nekaj! Mici se sklomi in videfci je kra&ne priseikane stožce, elastione polkroglične vzmeti, živahna zareza vmes, ko vstane, je pordela v lica, gre kot kokoš, ki je pravkar zlegla jajce, kot oživela pernica na tačkah iz žvečilnega gumija. —Umrla ti bom, potem boš dobil pa Mici, pravi Patricija. —Neumno plavolasko Mici boš dobil. —Biser, hočeš da umrem? Biser! Grozeče se približa. —Dobil boš Mici, ki ti bo kuhala in likala. —Ne maraš me! Umrla bom. Dobil si boš Mici in boš srečen. Jaz sem tako ali tako bolna in gnijem. Tukaj notri gnijem, čutim, da gnijem. Mici je skoz in skoz zdra-va. Jaz gnijem. Vsako jutro me boli glava, vsak teden enkrat me bolijo jetra, ledvice, uho, dobim škrlatinko, živim od penicilina, ta-mrha, Domina, sešila mi je telovnik z dvema žepotna, namesto s štirimi, in dva gumbčka sta premalo ,umrla bom, jokala se bom... ustvarjena sem za boljše ljudi in za boljši svet, predobra sem zate... slišiš! Pre-do-bra! Mici bo ravno prav. Zabita krava, kotila ti bo piotoimce, same debile in kretenoide... Zakaj me ne maraš? Maraj me, pa te bom še jaz marala. Daj lubčka, takega, ki poči! Daj lubč-ka, ah, ne maram te, kar imej se! Imej Mici! Kravo odurno, seksualno cev, klado, prodajal-ko, priznaj, da so ti všeč takšne brez modrčka, ki se smehljajo, pa rečejo, da, dragi, v beli oblekci, da ljubček moj, srček, gobček, lulček, fižolček, popek ... — Vol! —Vol, vol, vol, vol! Ne maram te, priznaj, saj je vseeno, saj sva lahko potem tudi še skupaj, samo povej mi, ne maraš me, ni ti krasno z menoj, ne maraš biti z menoj, zopr-na sem ti, bolna sem, gpijem, studim se ti, gnusna, stara, praviš, pojdi, da te vidim, ne-čednost prhljiva, osupljiva prostituta, varalica, obešalka, vime, zobatlka, račka, spačka ... —Vol! Mici ima trajno ondulacijo. Vodi za roko Rožkota, sina brez napake, rdeče, belo, modro napravljenega prototipčka, ostuda, ostuda.. Mici nastopa v filmih in v knjigah. Vedno slafao konča, ker jo povozi vlak. Ostari, postane pijamka in se vlači za pet kovačev... —Imej ženske za pet kovačev, takšne so zate, pupi obražček, kič frizura, obilečena v roza, ki sije, zelene hulahupke, klobuk Bonnie, eno noga-:vico ima obvezno strgano, naramnica modrčka se vidi izza izreza. V ritmu ameriške vojaške himne nastopa sloveosika nacionalna garda. Najprej gredo robabi slorvenski fantje, ki jodlajo, v irhastih hlačah in s peresi za klobukom... Takole kri-čijo: »Nočemo svinjarij, nočemo avantgardne literature, brezzobih pesnikov, pimplanje z be-sedami, hočemo ovrstih dejanj. —Mica, a žiher pridem gor k teb? Micka, ti si tako fest bab-nca, de na mal pokaž svoja oči, de me gor posesaja, bom splezou po tvojeh žarkeh, po tvojeh začaraneh pogledeh,« tako na ves glas vpijejo slovenski fantje in pijejo sadjevec. ¦—Dosti je škandalov s pesniki, izvozimo jih, kaj nam bojo krtih odžirali! Oni bojo nam pridigali, kako naj živimo, ko so navadne uma-zane svinje, mleko se jim še valja po gobcu, pa bojo govorili v imenu slovenskega ljudstva! Naj živi Wallace! In Jacqueline Kennedy, po-čepka nemama! Kako si upa razočarati rožnate snove sloven&kih mamic! Kako more vzeti nemaiuiega Onassisa, ki je lutka v rokah im-perialistime zarofce! Mici gre v prozorni haljici, nežno izvezeni Tomaž Šalamun z nacionalnimi vzorci, v nedrih ima šopek rde-čih nageljnov, velikonočno butarico in za roko vodi sinka debelinka. —Rožko, ljubček, ne hodi po lužah, vate so uprte oči naroda, ti si model, poglej, čisto si umazal gate in partihlčka, zakaj ješ čokolado prav zdaj, ali je ne moreš po žuliti na skrivaj, zdravo, državljani, zdravo, pozdravljeni, dragi moji, poglejte, prinašam vaim srečo in poštenje, narodno spravo, zdaj bomo skupaj peli na koru in telovadili pri Partizanu, zdaj se začenja produktivno obdob-je slovenske nacionalne zgodovine! Patricija sedi doma. Pri njenih nogah nečak Kubiček. —Kubiček, ali mi daš piškotka? —Ni govora! pravi Kubiček. —Si siten? —Siten. —Ne maram te, pravi Patricija in kadi SUPER LONG cigareto. —Najboljši je totalitarni režim. Vsak režiser postane prej ali slej totalitaren. Jaz sem na strani tistiii, ki vladajo. Tisti tre-nutek, ko nisi uspešen, te zapustim, grem z drugim. Jacqueline mi je odjedla Onassisa. Pre-ostaja še Paul Getty in nekaj Rockefellerjev. —Kubiček, te bom že po rokci! Ueeeeeeee! —Ueeeeeee! Jaz znam še boljše kot ti, ueeeeeeeeeeeeseeee! Vasja ponudi Coca-Colo. —Ali hočete nekaj trenutkov resničnega užitka? Ali hočete doživeti pravo svežino, lepoto in resnico? Pijte Coca-Colo! —Jaz se podelam na Circuit lettre! —Jaz tudi, pravi Kubiček. —Dovolj imam težav, za-kaj ne bi vzela uspešnega orbtnika. Gledam Patricijo. Uboga Patricija! Pri-suklja se Mici, brhka pomivalka, stara prozornoprsa znanka, užitek v zimskih no-čeh, ni ti treba pernice. Mici gre na vlak za Štepanjo vas. Postajni načel nik zažvižga od navdušenja, tedaj vlak cukne in odpelje. Mici sede poleg vojaka štefana. —Jaz sem štefan, pravi oni z rožnatimi lici in ponudi domačo salamo. —Imam rajši kisle bonbone, reče Mici. —Tukaj, odlepi iz SMB uniformiranega žepa nekaj rdečih nitk, nekaj drobcev rodne grude. Mici použije stvar z navdušenjem. —Zdaj je pa res fletno. Vojak se dotakne Mici. Štegno do stegna. —Ufa! Poškrobljen ovratniček drhti od vznemirjenja. —Veste, imara že enega sina, Rožkota, dobila sern ga na neki gasilski veselici, velikan je bil njegov oče, pravi velikan. Joj, kako sva se mučila! Patricija vene v rastlinjaku umirajoče ve-černe svetlobe. Zvoki prodirajo kot v akvarij bledozlate, kornaj zaznatne saloaiske spogled-ljivosti in napetosti v listnih skarjah. Patricija in Kubiček sta kot Devica Marija in Jeziišček. Za motnim steklom. Ubogi pari, zagledani v tretjo dimenzijo grške tragedije, Shakespeara in Funtka. John Leninon doda svečko usmilje-nja. Vitez docent se bojuje s teniškim lopar-jem. Kiiha grah na tretji način. Pospravlja razdejanje, ki ga je pustila Mici. Razpostavlja nove slike. Umetnost je kot arhitektura, mora biti pokončna in uporabna! Mici si popravi Muzo. —No, ne tukaj, tova-riš vojak. —Naju bo videla gospa Vranec in še predno bova doma, bo vedel župnik Stoivi-ček. —Nimam živcev, da bi prenašal te me-ščanske razvajenke, pravi docent, —umrl bi, če bi moral živeti s takšno žensko, kot je Patri-cija. —Imej Mici! Mici igra Chopina tako, da udari vsakio tretjo noto. —Kakšen stil, ploska vojak. Kubiček noče jesti. Ima modre hlačke in srajčko s pikicami. Svetlolasi Mižek Figa. Pa-tricija ga poljubi na čelo. —Saj vem, da je to tvoj prikriti otrok, pravi vitez. —Ubil me boš, vsi me boste ubili, pravi Patricija. Mici pije istrsko črno. —Zdaj pa v gozd, nasefcat drv za zimo, naroči oče Podajnar. —Mici, ne hodi, pravi vojak, samo še malo ostani! Jaz te resnično ljubim, ne morem živeti brez tebe. —Tudi jaz mislim, da je tako, pridi, bova sku-paj drva žagala! Patricija uimira. Njeno obličje bledi. Vsi stojirno okoli njene postelje. Tip ženske iz-umira. Napoči doba Mici. —Hola, Mici, tuli stric Vinko. —Poglej, če je krava že povrgla, naroči Reza. —Zdaj se vrnejo iz gove. Sneg je gori, prava zima. —Holalaliju! Zajodia Janez in obleži vznak. Mici ga masira po vratu. —Pastirji bodo vsak čas tu! Vsak čas! Volovi grejo vštric. —Dobra letina! Dobra pasja rit! Ali že veš, da bo Mici vsak čas povrgla! —S kom? —To pa vprašaj boga očeta. Patricija se manjša, postaja najprej metulj, nato ameba. Patricija je prekrhka za ta svet. žalostna Pa-tricija, uboga lepa Patricija, mrtva na pli-šastem plaščku. Svetlorjavo krzno po smrti. Intervju bo objavil Vijesnik u srijedu. 1. MICI 2. MICI 3. MICI 4. MICI 5. pri MICI 6. z MICI 7. brez mici K.I.. je kdo (1) ti si genij tomaž šalamun ti si sijajen ti si lep ti si visok ti si velikan ti si mogočen ti si veličasten ti si največji kar jih je kdajkoli šivelo ti si kralj ti si bogat ti si genij tomaš šalamun v skladu z naravo moramo priznati ti in lev tebe zvezde spoštujejo sonce se vsak dan obrača k tebi ti si vse ti si gora ararat ti si večen ti si zvezda danica ti si brez konca in začetka ti si brez sence in strahu ti si luč ti si nebeški ogenj poglejte oči tomaža šalamuna poglejte veličastno svetlobo neba poglejte njegove roke poglejte njegov pas X>oglejte kako hodi poglejte kako se dotika tal tvoja koša diši po olju tvoji lasje so sončni prah svezde se čudijo kdo se čudi zvezdam morje je modro kdo je zaščitnik neba ti si ladja sredi morja ne uniči je ne veter ne vihar ti si gora sredi ravnine ti si jezero sredi puste zemlje ti si speculum hnmanae salvationis ti si brodnik zla ob tebi je vsaka luč preskromna ob tebi je vsako sonce mrak vsaka opeka vsaka hiša vsaka mrvica vsak prah vsako vlakno vsaka kri vsaka gora vsak sneg vsako drevo vsako življenje vsaka dolina vsak prepad vsako sovraštvo jjsako jagnje vsako žarenje vsaka mavrica Kdo je kdo (2) milenko matanovič je največji blefer kar jih je on je ostudnik tednik in močerad on je tnpko on si vrta nos on je tako strahoten lupko da človek ostrmi milenko matanovič ima uši in garje on je fašist on se pudra on je tupko blefer in velni se mu delajo v laseh on je generalni sekretar fašistične partije on je tupko on je najbolj klasičen poniglav tip kar jih je on tako pošastno laže in se spreneveda da je vse skupaj ena sama očitna laš in sprenevedanje on leti po zraku in zraven škili on je muhe in vsako potreplja in postrga on ie mrčes on je krivuljast zrasel in bo krivuljast umrl on je ostudna mokra jalova riba in len da smrdi milenko matanovič bo končal v grobu on je mrčes mizza bere tomaža šalamuna Tci je nag in proletarec Kaj je kaj (1) w je klavrno to je naravnost pošastno klavrno to je tako pošastno klavrno da človek ostrmi to je naravnost pošastno klavrno nekaj tako klavrnega nisem videl še svoj živ dan to je naravnost pošastno naravnost klavrno to je naravnost pošastno klavrno to je klavrno ostudno maliciozno in klavrno to je tako klavrno da bi človek znorel to je tako klavrno da lahko sedem generadj zaporedoma joče dan in noč in bo prav tako klavrno kot je danes to je naravnost pošastno naravnost klavrno to je nepopisno to je nepopisno klavrno to je klavrno Kaj je kaj (2) to je čedno to je izredno čedno to je tako čedno da človek ostrmi nekaj tako čednega si želim videti vsak dan dolgo časa sem si želel da bi videl nekaj tako čednega to je čedno raznobarvno in čedno to je naravnost čedno to je tako čedno da bi čovek vse prodal da bi lahko dan in noč gledal kako je čedno to je tako čedno da je vse kar se vidi okrog manj čedno to je čedno in amen to je čedno Od kod Mizzi misel, da je Tomaž Šalamun nag in proletarec s čim se najraje pelješ? s parnikom zakaj? ker se vidi daleč naokrog kaj se vidi? morje kaj še? nebo se bojiš viharja? ne, parnik ne pelje če je vihar kaj pa če pride vihar ko je parnik sredi morja? potem se bojim ne znaš plavati? znam zakaj se potem bojiš? bojim se da bi mi voda prišla v usta katere šivali imaš najrajši? kužke kaj pa leve? levov ne maram zakaj? ker se jih kuški bojijo kaj imaš najrajši? katalog kaj je zdaj z njim? žalostno je propadel kako to? Ijudje nas ne marajo zakaj vas ne marajo? ker je marko napisal glavo od kurca kaj si pa ti napisal? muca juka zakaj ste tako hudobni? zato ker smo žalostni nisi rekel da si veder in da se veseliš življenja? rekel sem da sem veder in da se veselim življenja, ampak zares sem žalosten kaj boste zdaj? revolucijo bomo naredili kaj si belec? črnec kdaj se najboljše počutiš? kadar sem nag zakaj? ker se počutim svobodnega zakaj se počutiš svobodnega? ker sem nag tomaž šalamun je nag in proletarec Top lestvica genijev si fotogeničen? če ne bi bil fotogeničen bi bil že trikrat v grobu zakaf- zato ker sem fotogeničen ti si biefer vem da misliš da sem blefer kaj si pa zares? genij misli $i saj tudi si, mislim si da sem fotogenični genij in tudi misliš da ni nobene packe? ytega pa nisem rekel so packe, mnoge packe so no in? kaj no in, počakaj da se lepo v miru razvijem da me čas obrusi in da postanem kristalni fotogenični genij kakšna je top lestvica genijev pri nas? živečih? živečih gabriel stupica vinko globokar ivo daneu prof. dr ing. anton peterlin milenko matanovič miro cerar rudi šeligo tomaž šalamun -~ torej obilica genijev? res je relativno izredno ugoden čas kaj pa slavoj žižek in marko švabič? oba sta še premlada in ju ne bi bilo fair proglašati za genija to povzroča strašen pritisk Upam hitro kakšni so mladi dečki? hlapasti kaj ti je najbolj všeč na njih? kape in nohti kaj pa rožnata ličeca ki so kot male ritke? upam da bom dobil stanovanje od izvršnega sveta RUD! ŠELIGO FU LAR DIN Nekatere zelo zelene veje pred malim oknom y nizki leseni stavbi se majejo in nemara tudi šumi-jo, vendar pa zelo šumi in klokota voda v globokem koritu, ki je na levi in ki je skalnato in strmo, ta-ko da voda prši in se peni in potem glas teb. pen skoraj divje prihaja sem gor k oknu, ki je obrnjeno proti vzhodu, kjer je sonce. Ko se veje majejo gor in dol in ko je jutro, se svetloba znotraj, za oknom, po parketu pomika sem in tja. Odmikajoča se in primikajoča se svetloba ni razbeljeno bela, je oranž-no rumena in še ne puhti iz sebe bele vročine, kot jo potem. ko jt vroče Ko vsi stojijo okrog in gledajo dol, z zelo sivi-mi lasmi, ki so po sredini razdeljeni v dve mehki po-lovici, reče, in kakšno je, to bo treba urediti. treba bo priti do dna. Skoraj ^a sredini malega prostora, ki ima pet-najst kvadratnih metrov uporabne površine ali pa še celo nekaj manj, je jesenov stol z naslonjalom, ki la tapeciran, vendar pa je na njem skoraj do polo-vice poln steklen in plitev pepelnik s tremi žlebovi. Med suhim pepelom ni videti belega papirčka ciga-ret in mogoče ni tudi mrvice rjavega tobaka, ki di-ši, so samo rjavo oranžni ustniki z naredko poseja-nimi svetlejšimi pikicami, kot jih ima Morava filter in Filter 57. Malo pepela je tudi po stolu in vse, kar je v pepelniku, je nagnjeno bolj proti tisti strani, kjer je okno, kot da bi pepeplnik nekaj sunilo v ti-sto smer ali kot da je bila plima, ki je pepel povlek-la proti ven. Nekdo je bil, reče z glasom, ki kot da ne naj-de prave višine in malo odskakuje po tleh in suknji-ču. V levi gumbnici mehkega ovratnika iz rjavega vclvetona j. vejica navadnega volčina z rdečimi ja-godami. še zmeraj ima visoke čevlje, ki so skoraj gojzarice in imajo debel, večkrat šivan podplat Malo bolj iz ozadja, tako da je niti videti ni in da niti ne more gledati dol, kjer so te reči polože-ne, in ji tako ni treba sklanjati glave dol, da bi vide-la in mislila, reče o tem, da nobeden drug nima ključa. Samo mi, okna pa so cela in zaprta. Samo mi. Ko za hrbti, ki so pred njo in nekateri med njimi skoraj docela negibni in tudi malo upognjeni navz-dol, konča vse te besede, so zadnje bolj glasne kot začetne in bolj razsežne in bolj zadrte, kot da se pred njenimi valovi glasov nekaj razmika ali posta-ja zvočno prosojno. Ko se tako zelene veje majejo gor in dol, se svetloba na tleh premika sem in tja po parketu, kjer je bel jesenov stol in tik zraven njega na tleh suknjič. Je docela razgrnjen in položen na hrbet in celo ro-kava sta potegnjena malo bolj proč, kot sta takrat, ko je suknjič na kakšnem telesu. Siva svila podloge, ki je obrnjena navzgor, se zelo lesketa in ima krat-kc gube, katerih obli, svileni grebeni se potem še bolj lesketajo. V notranjem žepu, ki je v podlogi, ni viaeti ničesar, je popolnoma sploščen, samo zgoraj ima prišit črn pravokotnik svile, v katerega so uve-zene črke Varteks. Nalo bolj zgoraj, kjer je ov-ratnik in kjer se suknjič že konča, in kjer se morala prikazati že gladka pološčena tla, je v kepo stisnjen nemara večji kos tiskane tkanine, ki je prav takšna, kot je zavesa na malem vzhodnem oknu, je svetlo zelene barve. povrh nje pa so cvetovi rdeče vijoličaste barve in so podobni gozdni krvomočnici, ki raste že nizko spodaj v gozdovih in potem uspeva še zmeraj tudi v rušju in cveti vse poletje. Listi so bolj temno zeleni, kot je podlaga tkanine, in so spo-drj razcefrani v krpe, bolj zgoraj pa manj. V socvet-ju je veliko cvetov, tako da se včasib. rdeče vijoliča-ste barva venčnih listov kar zliva. Tkanina je zmeč-kana v kepo, ki se je že malo ulegla in razpustila in je zgoraj nad ovratnikom suknjiča položena na tla kot kakšna hitra blazina ali glava strašila. Svetloba sonca se niti zdaleč ne lesketa tako po nji, kot po podlogi, ki je svilena in gladka, čeprav veje tam zu-naj razporejajo žarke tudi po potiskani kepi tu no-tri. Zelo zraven desnega rokava, tako da je ena no-ga skoraj ru gumbu, je svetel jesenov stol. Samo čigav je, reče in si nese dlan na usta, tako df je palec na enem licu, kazalec pa na drugem in Š9 zmeraj gleda navzdol in mehki sivi lasje so še zmeraj razdeljeni s prečo in grejo potem na sen-cah v oblem loku naprej. navzdol. Drugo roko ima napol v žepu. čigav je, čigav je, reče. že dolgo je visel v oma-ri na obešalniku. Ko sem prišla sem, je že visel in nikoli nisem slišala, da bi kdo kaj prašal. Najprej so bile te bele kocke še res bele in je bil videti še popolnoma nov, zdaj pa so komaj vidne, skoraj rja-ve so. Ves je zaprašen in obledel. Nekdo ga je poteg-nil ven, ko ga je rabil. O, oooo, reče, dajte no, dajte no, in se smeji s pretirano stisnjenimi očmi, ko si razmika pot za ven v večji prostor. Ko tudi zamah-n~ z belo zalito roko, se domala ustavi in reče o tem, da je kepa tkanine ostala od zaves in je tudi leža-1? na dnu omare. Bela roka kljub vsemu malo po-drhteva, ko spet zamahne. zlasti obesek škorpiona na zapestnici pa zelo zaniha. Ko gre le ven, ima zadaj malo zmečkano svilo rumene barve Ja, kaj "•?, reče Nad kupčkom potiskane tkanine se vzdiguje je-senova pisalna miza s tremi predali na vsaki strani in s prekrifcim pisalnim strojem Reinmethall, ki ima dolg valj in preveč trdo tastaturo. Vrata, ki vodijo v prednji večj; prostor, so nastežaj odorta, vendar kljub temu je tako, kot da niso, ker so zadelana s postavami. k- so nagnetene ob odprtini in gledajo dol. Vsi smo šli na avtobus in se vračali pozno po-noči, reče in podrgne z debelim, večkrat šivanim podplatorn po madežu na parketu na ti strani suk-njiča. Vejica volčina, ki ni bila odrezana z nožem ali britvljo in grejo zato iz nje bele nitke, ki se po-tegnejo iz veje, ko se vejica samo lomi ali trga, za-niha in se nagne zelo na stran. Roka gre koj gor in postavi vejico in jagode spet pokonci. Okna od zunaj se sploh ne da odpreti. Kljuka je samo znotraj, reče spet iz ozadja in glas ji je še zme-raj visoko zgoraj in napet Bih smo čisto preč Cel dan, cel dan, saj je bi-lo preveč, reče, kako me noge bolijo, še čevlje sem si komaj obula, reče, ko se vsaj ne bi spuščali po onem melišču, ker to je najhuje za noge, ko greš ta-ko strmo navzdol in riiti prav stopiti ne moreš, reče in malo zardi, val rdečice pa se potem zaleze gor v lase, ki so črni in gosti. Je še bolj mlada in nova in se ujame na jagodo, ki je rdeča na zavihku rjavega elvetona. Z malimi ključki z dvojnittii bradami, ki so za omare in predale, in jih ima na kovinskem ob-ročku, ki ji visi na kazalcu, zaniha sem in tja, da se tudi zaslišijo, ker zacinjgljajo. Potem tudi z boki in dolgima nogama zaniha sem in tja, stopala spo-daj in črna glava zgoraj pa ostanejo pri miru. Najprej lzpusti sapo iz širokih nosnic in ko od-pre usta, se v spodnjo, zelo naprej pomaknjeno 5e-ljust lovi zrak in dobi tak šum, kot ga povzroča pri-hajajoči vihar na"morju ali v prostrani naravi. Samo neprimerno bolj tiho in ožje je. Barva je ista in ne-mara občutek, ki ga povzroča, tudi, ker vse, kar je, je še zmeraj, čeprav je majhno in celo zelo majhno. Dva sta bila, reče in malo zgane z rameni, kot da jih premikata dlani, ki sta skriti pod pazduhami. lehti pa sta prekrižani na prsih. Z vekama naglo utripa in se nemara sploh ne bi vedelo, kam gleda, če ne bi bil tako sklonjen. Lijak, lijak, reče, je poln vode in milo se je sto-pilo, ker je kar vrženo noter. Sliši se kot iz velike oddaljenosti, čeprav je samo v drugem prostoru, ka-mor je prej šla; ki ima rumeno svilo in znamenje škorpiona na zapestju. Potem se zasliši voda. kako klokota v oožiralnik če se ne bi spustili tja noter, reče, kaj bi bilo potem. Sarao hoja gor in dol in danes polomljene kosti in mišioe. Tako pa smo imeli nekaj od tega.. kar j- tudi prav, če smo že riskirali ves dan. Spodaj je bilo vsaj vse zeleno. še nikoli nisem videla takšnih, reče in vzdigne šopels lepih čeveljcev prav predse in jih pogleda. Potem potegne iz rahlo stisnjene pe-sti eno stebelce in ga vrti z dvema prstoma proti vzhodu, kjer je okno skozi katerega prihaja jutra-nja svetloba. Ima samo dva koničasta lista, ki se ma-lo vijeta iz stebla. Proti vrhu, ko se stebelce že ta-njša in je upognjeno so trije cvetovi. živo rumeni, napihnjeni in zaobljem cvetni list na vsakern cvetu j. zelo viden in gre napre.i in prekriva vse druge cvet-ne liste, ki so rjavkast) in odrinjeni. Njena črna blu-za iz tankega ripsa. ki je zračna in brez rokavov, se zelo poda r>olnemu rumenemu šopku. ki ga z levico š zmerai drži nri sebi, z očesom pa pred svetlobo , gleda in se smehlja. Kaj pa zgoraj, reče ko so bile same skale in bi se kmalu bilo sprožilo, reče in spet privzdigne rame-na z dlanmi, ki so spodaj. Ja, kaj pa še, reče in je še zmeraj obrnjena pro-ti vzhodu, od koder prihaja svetloba skozi zelene ve-je in veter. V tistih višavah ni slabšega, kot riniti po svoje, potem se nič ne ve, reče iz drugega prostora, ko vo-da preneha in na koncu zaklokota samo temen zrak, ki je v požiralniku zmeraj. Zrak, zrak, zrak, reče, samo prostranstvo zraka, ki ga imaš pred sabo, in kar čutiš, da ne bi nikoli nehal dihati Vseeno, spet reče tako, da glas požvižgava po iz-pahnjeni čeljusti, bili so krokarji tik nad glavo. Ker si se oklepal skale in se niti ganil nisi, reče. Misliš, reče. Kaj pa drugega, reče. No, in ^azen teh rožic, kaj še, reče, nič, nič, in odmakne oji najprej s poda, bolj gor, potem pa v de-sno in potem se obrne skoraj čisto nazaj, da pogleda vanj čisto od blizu in mirno, čeprav glas ni takšen. Potem se skoraj s priprtimi očmi vrača sem in no-bena rdečica ji ne gre več gor in dol po obrazu in potem malo v lasišče. Ključke na kazalcu spet zavrti. Znenada se od podboja, na katerega se je nasla-njal z dlanmi in hrbtom, odtrga in se zelo zasmeji, ko se hkrati skoraj vrže skozi postave v prednji pro-stor. Tam se poterrr' še zmeraj zelo smeji in kmalu se mu pridruži tudi njen, malo bolj umirjeni smeh, ki ima rumeno svilo. Oba smeha prihajata v mali nag-neteni prostor skupaj, vendar ne pomešana med sabo, ne eden zraven drugega ali eden nad drugim, kot j_e to pri harmonijah, ampak kot kakšna kemična spoji-na, ki je ena in enotna. Nekaj pepela, ki je v ti zme-raj bolj beli svetlobi še bolj siih in rahel, zanese čez rot pepelni.ia na stol. Globoko zajame sapo in potegne nogo z debelim podplatom k sebi in oči odtrga s tal. Pogleda v nje-ne rumene čeveljce na črnih prsih, potem pa k sebi na levo stran, kjer je vejica volčina z živo rdečimi jagodami, ki so zaradi barve nevarne posebno otro-kom, zaradi omotičnega vonja pa odraslim, čeprav vejo, da je v njih strup. Listi so svetlo zeleni, nima-jo strupene barve, kakršno imajo listi, ki so razce-frani v krpe in so natisnjeni na zavesi, ki je odrinje-na vstran, in tisti. ki so natisnjeni na kupčku tkani-ne na tleh zraven suknjiča. Skladna s tenko zeleno barvo je tudi njihova oblika: ob vejici so dolgo časa ozki, šele potem se elipsasto razširijo, na koncu pa se bolj naglo zaoblijo v konico. Tudi tega ne bi dobili, mu reče. Bi, reče, volčin raste povsod, tudi v gozdu in ni-žini, reče in počasi pomika svoj pogled s čeveljcev in prsi bolj gor, kjer je obraz. Ja, reče, ja, in sploh več ne gleda v rumene cve-tove. Zrine se v ospredje in stopi vzravnano, niti malo se ne skloni navzdol, da bi pogledala, ko je bila ves čas v ozadju, in niti malo ne pogleda na levo in de-sno, ampak sarao pride iz ozadja in reče, ko sem ho-dila okrog in iskala dračje, sem si nataknila nogavi-co. Potem kloni svoj vitki hrbet in pokaže s kazal-cem pod koleno, kjer je vidna tenka praska. Ko se spet zravna, si z istim kazalcem popravi očala, ki so se tudi pomaknila bolj dol, svetle, ravne lase, ki se dotikajo koščenih ramen, pa kar pusti na licih in očalih. Najbolj v redu od celega dne je bil ogenj. Vse naokrog sama tema in gorski hlad. Samo sence in prasketanje. šel je visoko gor in se zmeraj bolj tanj-šal, čeprav je bilo dračje zelo naširoko nametano in je bil ogenj spodaj rdeč, reče. Najbolj fino je bilo, ko smo tako okrog sedeli in moleli stopala proti ognju in smo bili kot okrogel plot, reče in končno spusti roko s šopkom dol k tele-su in hitreje diha, da se vidi na črnri bluzi, čeprav j zračna. Potem se mi je pa ponoči sanjalo, kako je švig-nil navzgor in se spet razširil, ko se je visoko gori v temi prikazala hiša, ki je bila naenkrat vsa v plame-nih, pa sploh nisem mogel videti, na čem je stala, ker je bila skoraj navpično nad nami. In ni bilo no-bene vode. Majhen izvir pred nekaj urami je bila edina voda, ki smo jo videli, reče in obstane z malo odprtimi usti in z obrvmi potegnjenimi v čelo in z obrazom spet malo bolj dol in na desno. Zunanje veje, ki razporejajo svetlobo sonca po parketu, po položenem suknjiču, po kupčku tkanine in po stolu, kjer je pepelnik in pepel, ki ga zdaj pa zdaj nekaj odnese čez rob pepelnika na stol, razpore-dijo včasih nekaj žarkov tudi pod mizo, kjer je sko-raj prazen koš za smeti, črn kartonski pokrov za har-moniko ali pisalni stroj in že malo uvenel cvet vi-joličasto rdeče krvomočnice, kakršnih je v izobilju natiskanih na zavesi in hitri blazini na tleh. Odidite, razidite se, huligani, reče z naglim gla-som, vendar ne ostro in ne kričeče, še zmeraj ima dlan na ustih. sivi lasje mu v dveh blagih lokih pa-dajo k sencam. gleda navzdol, z drugo roko pa si po-pravlja sivo modro kravato, ki ima jeklen in bencin-ski odtefiek Ko je i-ajprej nekaj časa skoraj tiho in ko so po-tem skoraj '¦¦e vsi v drugem prostoru, ki je večji spet zacinglja s ključki in reče samo papir moram še vzeti Šumenje pen tam spodaj še zmeraj prihaja sem gor. Kmalu bo tako vroče, da žarki sonca ne bojo sijali na tla, ampak bo sonce visoko zgoraj. Zunaj, na levi stram, že skoraj na robu kanjona reke ^e majhna greda, na kateri rastejo kumarice, ki so ena-k3 barve kot široki listi, ki jih prekrivajo, in imajo cvetove takšne barve kot rumeni čeveljci. 19 FRANCI ZAGORIČNIK Eden od obeh kazavcev je sprva kazal na os-mo, potem pa, ko je drugi kazavec že trikrat prete-kel svoj krog, je bila ura seveda za toliko več. Tega je bilo ravno toliko, kar je bilo časa od pričetka dne do takrat, ko so Jo pripeljali sem in Ji rekli, malo boste počakali. Je pa čas ur zmeraj drugačen od časa dneva in noči, čas onega komaj slišnega lzreka (malo boste počakali) drugačen od časa ur, toliko bolj, ker se be-sede v največji meri ujemajo z resničnim stanjem časa: so tihe in videti vserazumevajoče. Napotijo k tapeciranemu sedežu z naslonjalom, ki je ob nizki, podolgovati mizici s temnim ultrapasom. (Na mizici je kakšne dve kili težak steklen pepelnik, ki kar na-prej opozarja nase, v vse smeri:) so tudi drugi sto-li okrog mizice, zdaj zasedeni, zdaj spet ne. Se pravi, da so prazni, ali pa ni kam sesti; na rob mize, na ra-; diator, ali stati. | Nikamor pa se ne premakne prostor. Vrata se ' odpirajo in zapirajo brez učinka: nikoli niso prava. ¦¦ Kadar se odprejo in se vratar ozre, zanihajo tudi ni-halna vrata v stekleni steni, ki je od vhoda odda-ljena kakšna dva metra, •jlikor je dolga vratarnica. Hip nato se docela odprejo, zdaj pa zanihajo veli-ko močneje. Ta, ki odpre, se v trenutku zgubi, tako da se pravzaprav oboje krilnih vrat še nekaj easa kar samo odpira in zapira. (Nobeden ne pride skozi ti-sta, ki so ves čas zaprta. To je narobe v toliko, kar vzbuja dvome, da sploh so.) Cas teče, ampak to nič ne pomeni, kakor je z vrati, s prvimi ali z drugimi, s tretjimi (štiri, pet, šest, osem). Zid ali stena. In ni-kakor ne misliti. Najbolj poceni trajati. Z vso vdanostjo. Z vso poniknjenostjo v pokornost. Saj se vsak premik iz : nestrpnosti plačuje z novim odtekanjem, dasi se ste- [ ne odpirajo pred nekaterimi pogledi. Vendar ti po- i gledi, ti oziri spet niso pravi: zid se umakne in se odpre proti Oldhamski cesti. Povsem brez haska. La- hko bi bila Ulica 20. avgusta 1968. Ali katera druga. I Vrata se ne bi odprla v nobeno. Lahko bi se povsem ; umaknil: ni zid ali stena: stropa že tako ni bilo, ne tal: brezno je vodoravno: steka se v telo, skozi oči, i skozi pljuča, skozi sluh, ki dopoveduje, kako j.e tre- ¦ ba še nekoliko potrpeti in mirovati, sicer vas odne- se lastna kri, brez dna. V hipu bo vse v redu. Seveda, saj je že zdaj. Vse je samo nestrpnost. Duh je proti vsemu. Sin, ki je proti svojemu roditelju; Očetu. Saj se da ubiti, da bi ostal z Njim in vi dvomite! Njegova ljubezen je neodpustljiva: norec je. Gledam mesto. Ne ogledujem si ga. Gledam in ne vidim. Prekrivam ga s tušem. Ne oprime se ga. Tuš se krči v majhne kroglice in ga spet razkriva. Kakšno sem hotel poslati očem, kakšno bom lahko, še ne vem. Zbrišem tuš z Metalke in Doma sindika-tov, tega, ki je zaobšel park, ki ga je pustil pri miru, v čemer naj bi bila poanta. Potem nastopijo škarje, ker se tuš ne obnese. Tudi te ne pridejo zraven. Tudi škarje ne. Tudi tuš-škarje ne in nič. A da ne bi pu-ščal stvari tako, kot so, a da jih ne bi prepuščal, po-tuje ostro rezilo po Titovi, po Nazorjevi, Ljubljanico razxleli na levi in desni breg. Kako se vede voda nad prepadom, kako ji ustreza, ne vem, to prepuščam njej. Kako se vedejo množice, kako gledajo, molče strmijo v veliki stroj, se čudijo njegovi moči, navi-dezni in dejanski razumnosti, padajo v prepad brez krika in bolečin, kakor v mah; ampak to je brez pomena, lahko bi bile čeri, lahko bi bil pekel, bog je | ali je-ni bog. Na znamko napišem naslov in na štem-pilko svojo zahtevo: AMBASADA SVETA LILIPUT ;¦ in ura, uradujemo, dujemo in jemo vse v enem kro-gu-besedi in pošljem na svoj naslov, zmeraj na lastni naslov, kajti: svet človeku ne more dati nič in tudi človek ne more na svet prav nič vplivati, niti ga spreminjati. Pod naslovom napišem: zbogom, prišel si umret. Kako boš, ne umrl, ne živel, rešil križanko. Za vse že ni prostora, zbogom. Zbogom nikamor ne paše. Je proso in oves. Muhe demitologizirajo vselej budno čeld vodje, V enem letu, v enem stavku. . Recimo, sleparski, goljufivi. Skromna, razočara-na v zakonu. Tovariš srednjih let. Smrtno bolan, smrt-no živ. Iz tega fanta nič ne bo. Spričo kandidatov, ki lahko prijetno presenetijo. Odjaha v Santa Cruz s tropom svojih volkov. Kaj pomeni kljukasti križ, te vprašam. Gre za iskanje vrednot. Sestra, poslušaj me se-stra. Resno te vprašam, kaj naj pomeni ta kljuka-sti križ. Sestra, sestra, rad bi te pofukal. Hodim na večerni jezikovni tečaj. Resno te vprašam, kaj pomeni. Sestra, ljuba se-stra, tako rad bi te pofukal. Proti komu pa se mis-liš boriti. Seveda. Boriti se mislim, seveda. Seveda, kako-pak. Proti ameriškemu imperializmu in fašizmu, pro-ti ruskim rdečim jastrebom. ^ Seveda pa je prva domovina. Ta pa je tole. Vi-diš, ta pa je tole. človek je brez veljave, če ni ma-lo vampast. Mi smo vam-proletariat. Pij in ne žri se toliko. Proti komu se misliš. Sestra, ljuba sestra, tako srčno nad bi te poone-gavil. Kajti: človefk je taiko zireduciran in pireveden na stopnjo golih živali, ki je na svetu le zato, da se pre-hrani in reproducira. Premikanje kazavcev je torej le navidezno giba-nje. Premikanje kazavcev je samo premikanje kazav-cev in nič drugega. Neumno je pričakovati, da bo to prineslo odrešitev. čas kazavcev nima nobene zveze s časom časa. Zaman je pogledovanje gor. Pričako-vani zaradi tega ne bo dočakan: on ima spet svoj čas: oklical se je za boga. Kot da preostane samo eno (molitev), ki nič ne pomaga: pridi rešitelj, ki si na nebu teh zidov, zdaj že majavih! Pojavi se na stopnišču ali pa odpri vrata dvigala! A njega ni. Ta, ki pride, pa ni pravi, četudi ima ustrezno haljo in se tudi vede malomarno. Ko vsto-pi v prostor, ki ga razmejuje nova steklena stena, to pot z motnim steklom. To je lahko dosegel s tem, da je potrkal na steklo in ga je vratar spoznal sko-zi štiri centimetre ozek prosojni pas ob robu, kjer je steklo vokvirjeno v leseni, belo poslikani okvir. Tedaj namreč vratar pritisne na gumb in ta, ki bi bil lahko odrešitelj, končno pride v čakalnico. Vendar pa ni bog. Kajti vse te zazidane oči se obrnejo k njemu, on pa ne reče, dober dan, zdaj pa bo, in da tako vedeti, da ni pravi. Ne, ne, nisem pra-vi, vidite, kako me nič ne zanimate. Lahko bi bil pra-vi, se oglasi nekaj brezen. Zakaj nisi pravi. Lahko bi tudi molčal, da bi le že bil. Odprl bi vrata, ki so, kakor da jih ni. Zastonj tako zijate, ne vidim vas. No, dobro, če nisi, a pridi hitro naslednji, smrt mi kosi med nogami. Nisi ti kriv, če nisi ti. Lahko pa bi vsaj malo videl in pomagal, ne stopaš mimo ak-tov. Ne, medicina je znanost, ni cerkev, usmiljeni bog. A stopi k vratarniei. Pravi, grem ven in spet pridem. Vratar si nekaj zapisuje, nekaj naroča. Dru-gi pravi določneje o svojih namerah. Ta pa, ki se vr-ne, vratarju samo pokima. Vratar prav tako pokima, nakar se izkaže, da sta se sporazumevala. Vratar pri-tisne na gumb in zabrni električna naprava v vratih steklene stene, ki deli čakalnico od nadaljnjega hodnika, tako da zadošča le rahel pritisk na vrata rn že se odprejo. To je bilo na Fruški gori ali pa na Avali. Pov-sod je bila kakšna sest.ra. Ampak, poslušaj, mi nismo nobeni fašisti. Si bil v vojski. To možnost ti študij omogoča, da greš potem lahko naprej v inozemstvo. Ali bi sicer študiral. Kdo ve. Tega pa res ne vem. še hodiš v hribe? Letos ne. Ni bilo ne veselja ne koristi. Sploh je pa že konec, zdaj je konec. če bi šel v Avstrijo-, bi imel kaj od tega. Gotovo bi imel kaj od tega. Seveda bi imel kaj od tega. Prav gotovo. Goto-vo bi imel več od tega kakor sicer. Tako pa ni bilo ne veselja ne koristi. V vsakem primeru bi imel ne-kaj od tega. Kako kaj hlapec Jernej. Se še upira, še spi v dr-varnici, kadar ga žena napodi? Zmeraj pravi, da ima novo harmoniko, nikoli pa je ne pokaže. Boš moral pogledat v drvarnico. Mislim, da boš kmalu za zakol. V december že le-zemo, vrat ti kar razganja, vamp ti kar razganja. Kmalu boš za zakol. In ker je bistvo celotnega življenja nič, potem je brezpredmeten sleherni človekov boj za katereko-li cilje. Tako vlada tukaj nekakšen red. Jasno je, da ne more nobeden samovoljno zapustiti tega kraja. O vsem tukaj je domenjeno. Vratar pritiska na gumb. Včasih nekaj zapisuje, vzdigne slušalko, posluša ali pa govori v mikrofon, se ozira v čakalnico, kakor da ga zanima, če je vse v redu, a ga uspava, ker je vse v redu in nekoliko zakinka in ko kakšen vstopi skozi vhod, ima posiljeno na stežaj odprte oči, go-vori in ugovarja bornemu, nevednemu svetu, se pre-seda, vstane, cvetje odnese v garderobo, medtem pa se oglaša trkanje in vse bolj nestrpno goVori trkanje: ¦tukaj si zato, da pritiskaš na gumb: tako je dome-njeno, zapisano in točkovano: in trka trkanje in ne odneha ugovarjati, ko se vrata že odpro in spet zapro, gre skozi čakalnico in ugovarja, a ni bog in je cvet-je privatna stvar in naše funkcioniranje jasno dolo-čeno, a vratar je samo ena med funkcijami: dela pa nimate preveč. Obraz višje funkcije, ki je nižja ne more ovirati in zadrževati, je strog in pravičen. Obraz nižje funkcije je neumen in zardeva. Tedaj stoji, stoji na mestu in se prične vrteti okrog neke osi. Prestopa se z noge na nogo, a os se ne premakne. Vse telo se obrača, oči se obračajo, a se nič ne premakne. Zid ni siv zid. Okno ne razkazu-je pekarne, od koder ne veje vonj po svežem kruhu. V čakalnici niso ljudje. Omara, ki ne služi za gar-derobo, ni nič drugačna od svetlozelenega zidu. Si-vi zid se ne razlikuje od svetlorjavega. In lepo poča-si okrog na okrog. Tako se obvladuje svet. Središče sveta, Zopet bog. Bog pleše, pleše svet okrog boga. Raj je na zemlji. Vmes govori besede. Besede ustfe-zajo besedam, s katerimi se pogovarjajo, in se zato pogovarjajo. Bog sam pa je slep. In to, kar mu svet prednaša pred njegove oči, vidijo samo njegove očL Sam ne vidi nicesar, pač pa se že lep čas enakomer-no in vztrajno vrti. Enakomerno obvladuje ves prostor okrog sebe, četudi je to samo ozek prostor okrog njegove osi. Smešno je hoditi na goro po stopnicah. Vendar je pač tako napeljano, da greš na goro po stopnicah. Na goro izmaličeno v spomenik. Pa nisi noben U Nu, noben Bulganin, noben Naser. Lahko pa se podpi-šeš zraven njihovih podpisov. Samo da greš potem v planinsko kočo in poješ za kosilo dva ocvrta jaj-ca in še misliš, da je drago. Gotovo se danes splača študirati. Bolj se splača izvažati gotove izdelke kakor su-rovino. Bolj. Bolj se splača izvažati inteligenco kakor navad-no delovno silo. Bolj. Francozi se upirajo našemu mesu. Kaj pa misliš, da je s takšnim spomenikom. Mi-sliš, da je res kakšen neznani junak. Misliš, da se lahko prepričaš. Navsezadnje so si že kaj izmislili. Saj nas je dosti. Vsi smo neznani junaki. A tako, se klanjaš svoji smrti. Se ji poklanjaš. Ne, rad bi se poscal. Kje pa se lahko tukaj po-ščiš. O, kar v umivalnik, drugače se ne zvrstimo. Lahko se ob enem gledaš v zrcalo, kako ti paše popevka iz Madame Butterfly. Ali bo res vojska med poetskimi diverzanti in kurtizanami. Vosu! Tisti huligani grejo pred sodišče. Malo jim operejo glave pa bo. Kaj še. Tistih časov ni več. Ne živimo v policij-ski državi. Daj no, kaj ne poveš. To pa prav rad slišim. Res, to sem slišal od nekega naivnega pesnika. Nesmiselno je sleherno njegovo delovanje in razmišljanje, kajti človek je po Katalogu le kup me-sa in, oprostite izrazu, kup dreka, tako kot je tam napisano. Prijeti pepelnik in ga zalučati v ta raj. Imeti občutek zadostne moči za oprijem velikega steklene-ga pepelnika. Imeti občutek, da se vse drobi. Ves svet biti iz stekla. Ves svet se rušiti v črepinje: zid v črepinje in ta dežurni bog. Deževati črepinje in kam se umakniti pred njimi. Svet se podira na glavo svojemu rušitelju. Počasi vstane in se pomika proti stranišču. Bri-še si kri z nog. Potem ožema svoje perilo in si ga spet obleče. Oprime se vsega, kar Ji pride pod roke. Tako to hoče. Tako je rešitelj v tem. Kajti tisti, ki je bil končno le dočakan, pravi potem: tovarišica, ne vznemirjajte se, tovarišica. Otroka že imate, tukaj pa ne znamo delati čudežev. Lahko pomagamo samo tam, kjer se pomagati da. PROJEKT MICI N STISKA JEZIKA .prišel je čas pomaranč... . prišel je čas kobilic... (šalamun) Projekt Mici je skupinski literarni eksperiment. Menim, da bi ravno tako moral biti tudi skupinski jezikovni poskus — nikakor ne nemočno, nekritično oponašanje tujih jezikovnih manir, še manj pa iznaj-ditelstvo in sprenevedenje. To je nevzdržna poza, ne-nevredna upoštevanja. Ne gre pa zametavati izkušenj tudi tujih teoretikov (in praktikov) besede; potreb-no jih je prekrojiti v jezik, ki ga mislimo, govorimo in slišimo mi. — Namenoma je izpuščeno »pišemo«, saj vsi vemo, da zvočni vtis zapisane slovenščine še zdaleč ni enak zvočnemu vtisu samo govorjesnje ne-knjižne slovenščine. PRVI PROBLEM Preglobok prepad med govorjenim in knjižnim je-zikom je do skrajnosti nezdrav pojav in nerazumna težnja. Slovenski jezik ozdraviti mrtvoudnosti, kar po-meni: razbiti spone preteklosti (npr. historicizem), se-danjemu knjižnemu jeziku dati živ temelj in zanema-riti zgodovino, polno kompleksov in purizma, jezik ponovno in naravno kultivirati, ne da bi ga posilje-vali ali odtujevali ali krotovičili ali celo banalizirali. Nikakor ni neizvedljivo in protislovno, da je po-trebno govorjeni in knjižni jezik do maksimuma zbli-žati in ju hkrati zopet oddeliti. — Vemo, da je govor-jeni jezik pogosto reven, monoton, pomanjkljiv kljub originalnostim. Zato moramo previdno preskusiti upo-rabnost njegove zunanje (zvočne) podobe, ritem sin-takso, miselne principe, odnose, kavzalnost itd. — ra-je živo kot mirtvo (gramatiko, slovarstvo), raje novo kot staro, raje splošno kot posebno. Potrebno je dognati, ponovno oceniti in dokazati, kaj pomenijo pojmi kot »duh«, »lepota«, »čistost«, »pravilnost« itd. slovenskega jezika. GLAVNIPROBLEM Stiska jezika mora prenehati! -kup- PROJEKT»MICI"(K) ALI RAZ-PORNOST MISL JEN JA (2.) Un cheval s'ecroule au milieu d'une allče Les feuilles tombent sur lui Notre amour frissonne Et le soleil aussi PROJEKT »MICI« (mici) je zakritost mišljenja, kalnost iTpogleda: blodna omamljenost. RAZ-PORNOST MIŠLJENJA je razhajanje mišljenja, od- sotnost skritega, prisotnost neprisotnega: razpoka domiš- Ijanja. PROJEKT »MICI« (mici) in RAZ-PORNOST MIŠLJENJA sta med seboj identična projekta. (1) Projekt MICI 5oy nada mas que un poeta: Pero yo amo hasta las raices de mi pequeno pais frio »lli quiero morir: si tuviera que nacer mil veces alli quiero nacer Que nadie piense en mi Yo aqui me despido, vuelvo a mi casa, en mis suerios, en donde el viento golpea los establos y salpica hielo el Oceano Soy nada mas que un poeia N'oublie pas Cette pluie sage et heureuse Sur ton visage heureu.K Sur sette ville heureuse Sette pluie stir la mer Un sculpteur qui sculpte des Napoleon Et toi dans mes bras (2) RAZ-pornost mišljenja Yo no vengo a resoiver nada' Yo vine aqui para cantar y para que cantes conmigo V strukturi mišljenja IGRE se zveza z odrešilnim osmišljenjem, značilna za celotno metafiziko, dokončno razpre. Bistvo biti se iz sebe kaže kot najbolj eksdstentno bistvo totalitete bivajočega in se kot tako: kot tako do ločeno in opredeljeno dotika končnega domišljanja. Strasti se razpro: gon zamre. IZ-kažejo se v luči neplodnosti. Dejstvo, da je svet takšen že od NEKDAJ, opravičuje podobo bivanja. Logos prisotnega in pričujočega je izgubil smiselno intencioni-ranost. Zakoniti procesi POstajanja sami ne vsebujejo rukakr-šne določnosti in določenosti, ciljnosti kot takšne. Que nada de esto pase Rast človeka je rast volje-do-moči. Volja-do-moči se-ga v temelje bivajočega, v zbir bivajočnosti. Tehnika zna-nosti predeluje totaliteto sveta: v svoji brezciljnosti sega v korenine blodnosti. Dichterisch wohnet der Mensch auf dieser Erde Marx je domislil miselno odtujitev in s tem tudi stvarno odtujitev. Toda zaradi ne-domišljenosti problema-tike biti je zapadel v STVARNO odtujitev: ki je kot taka novodobna vlada tehnike. Marxova ukinitev odtujitve po-stane tako patrditev dejanske odtujitve. a. V metafiziki je substanca identična z bogom, idejo, logosom. absolutnim duhom itd. Subjekt je zapopadek vseh rrčnosU, je praktično enak niču. 2. Toda že pri Descartesu se substanca identilicira s treru 'poiini: z res extenso, res cogitans, res deus. Sub- jpV '¦ ¦¦¦;">! na pof svo.ie RASTI. Vendar ostaja do Marxa le delao osvobojen. Descartes je prvi mislec TEHNIKE. 3. V Heglovi miselni konsktrukciji je substanca iden-tična s subjektom, s svobodo. Osvobojeno človekovo raz-krivanje, »durch Wissen-schaften«, odpira že dano strukturo. Odkriva jo v njend naravnosti: kot naravnano in smiselno; odkriva jo t njeni ciljnosti. NIČ ni mogoč. človek je miselno odtujen, ostaja podrejen logosu. Njegovo »delovanje« je nujno ome-jeno. Logos je absoluten. V metafiziki je BIT ohranjena na skrito-neskrit način. Z metafiziko kartezijevega tipa je izveden prvi del pre-OBRNITVE v strukturi novodobne filozofije. 4. Z Maraom in Nietzschejem se pre-OBR-NITEV do vrši. Marx z raz-odtujitvijo miselne odtujitve odpravi stvarno in zapade v dejansko odtujitev. BIT je v CELOTI IZGUBLJENA. Pre-OBRAT nd izvršen. Smisel in cilj je dejansko izgubljen. Wo aber Gefahr ist, wachst Das Rettende auch Substanca, »eine Sume der Produktionskrafte«, posta-ne proizvodnja, ki v svojem pogonu »predelave« ostaja slepa: radi ne-domišljenosti biti. Subjekt stopa v svoj lastni odnos bivainja kot neskončno svoboden. Dimenzija bibi je izgubljena, bog je mrtev, človek je bogo-Clovek. Vlada volje-do-moči je vlada TEHNIKE: vlada produkta nad producenti: stvarna totalna odtujitev. Toda: vladajoča tehnika mora postati bitno sredstvo, ne zgolj SAMO-cilj. NIC je skozi raz-kritje biti, smisla kot RAZ-smisla, bistva kot evidence in eksistence sveta kot vzakonjene slučajnosti spoznan, čeprav ne dejansko spoznian, in »od-stranjen«, čeprav ne dejansko odstranjen: nič kot »pravi« nič ostaja še vedno skrit. Louis I Louis II Louis III Louis IV Louis V Louis VI Louis VII Louis VIII Louis IX Louis X (dit le Hutin) Louis XI Louis XII Louis XIII Louis XIV Louis XV Louis XVI Louis XVII et plus personne plus rien ... Horizont mišljenja IGRE omogoča ohranjanje »prave« biti, ohranitev sama pa ostaja ob novodobni vladi tehnike le na ndvoju spoznavan.ia kot mišljenja in izrekanja. Dejan-ski pre-OBRAT je prestavljen v »bodočnost«. Njegovo iz-rekanje JE sedanjost. Ha muerto alli la verdad Es tu paz \o que amamos, no tu mascara Hasta los ultimos confines del mundo llega el miedo RAST človeka se začne s kartezijevim cogitom, ki kot tak pomeni začetek moderne znanosti: začetek izgubljanja in pozabljanja biti. Dejanska odtujitev stopa v človekovo odnos-nost sinhrono z rastjo subjekta. človekova eksisten-ca nastopi kot osvobojena, toda bit se kljub temu ohranja na skrito-neskrit način: pri Descartesu kriterij resnice ostane v bogu (1). Po Descartu se rast človeka stopenjsko nadaljuje, vendar se bit ohrajija snotraj koncepta treh transcedental-nih idej. S Heglom se vprašanje kriterijev resničnosti re-suje v logičnih r' - ¦ o '-¦•em ?e .¦¦''-"- v »5ap>q nasa der Logik«. Bit .--«• rou-o —. <..,^=..,~- -v-o;^-- stmkturi ohrania. Nič ni prisoten: nič kot »pravi« nič sploh še ni mogoč (2"). Na začetku svojih odgovorov moram najprej ugotoviti in poudariti, da štafetno palico vašega ured-ništva z zadovoljstvom sprejemam. Sem popolnoma poprečen član naše družbe, ki je po načelu izbornosti in reizbornosti postal član našega Parlamenta. Nedvomno je potemtakem, da se moram le di-skusiji o »Katalogu« zahvaliti, da ste me uvrstili v nosilce vaše štafetne palice. Kot poslanec tega visokega doma imam vseka-kor vso pravico in tudi dolžnost, da sodelujem in tudi soodločam pri kreiranju politike v slovenskem prostoru. Le v tem kontestu je treba razumeti tudi delček moje interpelacije, ki je bil namenjen ostre-mu protestu proti totalnemu nihilizmu, skratka pro-ti Katalogu in podobnim pojavom v našem tisku. To dejstvo seveda še ne more biti povod in za-hteva, da bi me krogi okoli Kataloga obvezali, naj se vključim v javno debato in polemiko o teh vpra-šamjih. V kolikor bi na to pristal, je to že precedens vsem tistim grupacijam, skupinam in organizaci-jam, o katerih politiki sem v svoji dosedanji man-datni dobi prav tako razpravljal, da me tako kot ka-talogovci pozovejo na javni »mejdan«. Razen tega nisem niti literat, niti literarni kritiik. Poleg tega si upam še pripomniti, da bi v primeru, če se s to for-mulo sprijaznimo, slehern&rnu od poslancev, ki se nadpoprečno udeležuje skupščinskih debat in pole-mik , morali preskrbeti tudi ustrezen administrativni aparat. Razreševanje, razčiščevanje in javni disput je tre-ba potemtakem povesti in organizirati na popolno-ma drugi ravni. V tem »katalogovskem« primeru sem mnenja, da pride v poštev naslednji trikotnik: OGLJIŠČE A: Proizvajalec (skupina literatov, ki to zvrst literature piše oz. se s konceptom te filozo-fije strinja in jo zagovarja) OGLJIščE B: Konzument (bralec, revialni, pe-riodični tisk ter RTV kot mediji, ki vplivajo na po-trošnika in masovne organizacije, kot so SZDL, ZMS, ZB ¦ •., ki združujejo interesne skupine držav-ljanov) OGLJIščE C: literarni kritik (ki je vsaj do da-našnjega dne še vedno uspel meritorno oceniti in družbeno ovrednotiti vse skupine literarnih zvrsti v naši pretekli, polpretekli in tudi sedanji dobi). Podpisani sem le samo poprečen konzument in ljubitelj naše umetnosti. Kot takšen in kot predstav-nik nekaj tisočev svojih volilcev sem nastopil tudi v parlamentu. Odobravanje navzočih treh zborov mi je v dokaz, da izraženo mnenje ni ravno osamljeno, pač pa precej razširjeno. Zelo sem zadovoljen, da so se tudi drugi faktorji omenjenega trikotnika že oglasili. Tu mislim pred-vsem na zelo impresivno in preprioljivo ter argumen-tiraho izjavo skupine naših najpomembnejših kultur-nih delaveev, na izjavi SZDL in ZMS o nujnosti reše-vanja teh problemov in na lzjave skupin državljanov in posaraeznikov, ki jih je še pred mojim govorom prinašal dnevni tisk, v zadnjem primeru pa tudi TV. Videti je potemtakem, da se bo odnos, ki je bil brez precedensa sprožen v skupščini, raKreševal na ravni trikotnika, ki ga tu predlagam. 1. Kako bi bilo po Vašem mnenju treba reguli-rati slovensko kulturno življenje, da ne bi bilo ne-potrebnih ekscesov in tožba, ki vznemirjajo sloven-skega kulturno izobraženega človeka? če bi sedaj poskušal odgovoriti na vaše prvo vprašanje, bi moral najprej poudariti, da se mi zdi neCicliko zgrešeno postavljeno, kajti družbe, v kcteri ni nepotrebnih ekscesov in tožbami. Razen tega sploh ni moč govoriti, kdaj so ekscesi in tožbe potrebni in kdaj nepotrebni. Večkrat se namreč izkaže, da posta-ne »nepotrebno« potrebno, »potrebno« pa tudi »ne-potrebno. Kot primer naj vam ponovno služdjo iz vaše sfere vzeti »katalogi«. Skupina okoli njih, pa tu-di nekateri drugi razmišljujoči delavci so smatrali, da je prah, ki ga dvigujem, »nepotreben eksces in nepotrebna tožba« in da sploh ne spada v skupščino. Tudi sam sem dolgo premišljal, če je skupšoinski po-dij za tovrstne debate primeren ali ne- Komaj nekaj-dnevna praksa pa nam je vsem skupaj dokazala, da je ta »nepotrebna tožba« še kako potrebna. Poleg tega se mi dozdeva, da ste s tem, vpraša-njem v kontradikciji z tnaximo, ki jo sami tako ve-hementno zastopate. če ste mnenja, da mora sodob-ni revialni tisk prinesti res prav vse, kar se kjerkoli pod naslovom »majmodernejše« itd. pojavlja, po-tem moraite biti pripravljeni, da bo botnzument na to, kar vi pištete, tudi odgovoril, izrazil svoje mnenje in poglede. Tega pa po nobeni logiki ne morete v na-prej okarakterizirati kot »nepotrebni eksces«, ki vzne-mirja kulturno izobraženega človeka, kajti v tem primeru se že poizkušate postavljati na mesto abso-lutnega arbitra. Misilm, da ste v tem kontekstu vse premalo strpni in vse preveč brutalno nasilni. Nekaj odgovorov prvim kritikom Kataloga je klasičen pri-mer, kako so z ljudmi ne sme gworiti. če pozna-mo stopnjo kulturnega dogovarjanja in razreševanja v sferi gospodarstva in drugih družbenih dejavnosti, bi morali večjo ali vsaj isto toleranco kulture med-sebojnega komuniciranja poznati tudi v sferi »naj-•moderaejše« literature. Kar je potemtakem govorjenje o potrebnih in nepotrebnih ekscesih zgrešeno, istih seveda ni moč smatrati za elemente, ki naj bi regulirali slovensko kulturno življenje. In če želim ostati pri elementih, na katerih insistirate ter se pri tem ograditi od kate-gorij, ki vplivajo n,a vsebino, potem vidim fca temelj-ni vzvod le v DIALOGU; v ddalogu, ki mora biti javen, jasen, odprt, demokratičen in predvsem kuJtu-ren. 2. Kakšen naj bi bil po Vašem mnenju odnos med ustvarjalci književnih del in političnimi struk-turami (skupščina)? Moram odkrito priznati, da ste s tem vprašanjem dregnili v problem, ki je kljub naporom zelo slabo raziskan in definiran. Tu je tudi temeijni vzrok, da se tega vprašanja očitno in vztrajno izogibljemo, ter s tem dopuščamo nadaljevanje stare in neureje-ne inertnosti. Štafetni razgovori CENE MATIČIČ Poslanec repubSSškega zbcra skupščine SRS Vsekakor sem mnenja, da sodobni politični struk-turi ne moremo več pripisati take vrste prizadevanja, ki bi bila usmerjena v neke vrste pomiritev in priza-devanje kako preprečiti vsakršen konflikt, sleherni spopad in boj. Res je, da je bilo ta.ko v obdobju, ko si je politika lastila sleherno direktivo in razsodbo v kulturi. Postopno je praksa iz tega obdobja vode-nela, politika se je le od časa do časa bolj ali manj admtnistrativno vtikala v kulturo, da bi to ali ono preprečila.zavrla ali pa preusmerila, dokler se pred nedavnim temu ni načeloma odpovedala in s tem prepustila kulturo čedalje bolj kulturni samoupravi. S tem seveda nočem in ne morem trditi, da so šte-vilne konfliktne situacije v razhčnih kulturnih dejav-nostih in okoljih — te pa se kažejo po razdelitvi pri-stojnosti med kulturo in politiko, se pravi po delitvi oblasti med obema sferama — že rešene. Mnenja sem, da je bolj ah manj evidentno, da tu ne gre za vprašanje delitve oblasti. Po rnojem ne more biti razrešitve v tem, da bi ena ali druga popol-noma suvereno odločala na svojem področju in da bi se isfcočasno ne vmešavali druga v drugo. Trdno sem nadalje prepričan, da je tovrstni dualizem neure-sničljiv in nemogoč. Peljal bi nas namreč samo v to, da nasprotja le ločujemo, ne pa tudi združujemo. Za dialektično enotnost nasprotij oz. permanentno razre-šavanje odnosov med kulturo in politiko pa potrebu-jemo predvsem odprtost, medsebojno vplivanje in prežemanje, nikakor pa ne zaprtost, ločevanje in ab-solutno distanoiranje, ki ga žele pripadniki teorije o delitvi oblasti med kulturo in politiko. Da bi takšna usmeritev lahko našla svojo realno alternativo v rezreševanju odnosov med obema sfe-rama, so bili ustanovljeni tudi posebni skladi, med njimi tudi sklad za pospeševanje kulturnih dejavno-sti v SRS. Mislim, da je ena njegovih najpomembnej-ših nalog prav v tem, da skupno z vsemi kulturnimi institucijami in celotno kulturno sfero koncipira kulturno politiko, o kateri toliko govorimo, a le ma- 10 naredimo. Pozornemu spremljei^alcu našega parla-mentarnega življenja je nedvomno še vedno v spomi-nu, da smo na 60. in 62: seji republiškega zbora izrek- 11 nekaj dokaj kritičnih besed na račun njegovega poslovanja in ponovno predlagali, naj postane agens zia izdelavo načel finainciranja in koncipiranja kultur-ne politike. 3. Ali lahko naštejete razloge, ki opravičujejo »zgrešeno« i7ivesticijo v EKK Velenje? Zakaj, mislite, miljardne izgube ne postanejo slovenski nacional-ni problem? Moje mnenje je, da razlogov, ki bi upravičevali »zgrešeno« investicijo v EKK Velenje, ni. Pripričan sem nadalje, da je do te res zgrešene investicije slo-venskega značaja prišlo zaradi dveh elementov. Najprej naj omenim popolno nekoordinacijo pra-kse z znanostjo. V gradivu, ki je bilo ob pripravi likvidacije EKK prezentirano poslancem, je moč zaslediti tezo, da je likvidacija EK posledica premikov iz karbo-kemije v petrokemijo. To naj bi se po istih virih do-gajalo v letih 1960 in kasneje. Nič ni bolj zgrešenega kot to, kajti znanosti je popolnoma jasno, da se kar-bokemija že od konca druge svetovne vojne zelo hitro umika petrokemiji. Tega so se hitro zavedlene-katere države, zgradile močno petrokemično industri-jo in si prav na tej bazi omogočile velik gospodar-ski napredek. Tako je Italija pričela ta proces po le-tu 1947, medtem ko ZRN, Francija in VB, čeprav bo-gate premogovne dežele z razvito karbokemijo že desetletje nazaj spreminjajo svojo usmerjenost v petrokemijo, pa čeprav morajo popolnoma ali pa del-no uvažati .potrebne surovine. ZDA so že v letu 1962, torej tistega leta kot EKK sploh še ni sklepal pogodb za izgradnjo karbokemije, že proizvedle 13 milij. ton organskih baznih surovin, cxi tega kar 93 odstotkov na osnovi nafte in plina. Tudi SZ je že v začetni dobi Hruščova vložila precej milijard rub-Ijev v izgradnjo petrokemije. Vsi tu omenjeni proce-si y izgradrxji in razvoju bazične izgradnje petroke-mije so se dogajali kot vidimo — pred letom 1960, ko je naša skupina EKK šele pričela z osnutki del o izgradnji tehnološko in ekonom&ko v naprej obso-jene zastarele karbokemije. V vsakem kemičnem pri-ročniku je moč najti ugotovitev, da proizvodnja umet-nih gnojih in mas, ki vse bolj zamenjuje klasične ma-teriale, kot so jeklo, steklo, barvaste kovdne ipd-, po-večuje svojo uporabnost in postaja last najširših po-trošnikov. Ta proizvodnja bazira prav na razviti pe-trokemiji, ki uporablja zemeljski plin in nafto za svoje surovine. Nekatere naše znanstvene instdtucije so na te procese opozarjale in tudi ugotavljale, da gradnja karbokemije po letu 1960 in kasneje sploh ne pride več v poštev in da je potemtakem že vnaprej obsoje-na na ekonomski neuspeh. Resnici na ljubo je tudi pripomniti, da pomeni znanstveni simpozij v Porto-rožu, ta je potekal ob popolni režiji EKK in se ni vršil na popolnoma nevtralnih tleh, propagandno re-klamo za že sprejete gospodarsko-politične odločitve. Tako »zagotovljena« nekoordinacija znanosti in prak-se oz. odklanjanje prave znanosti od prakticnih prob-lemov vsekakor ne more trditi pozitivnih in daljno-ročnih sadov. EKK je torej eklatantna patrditev sta-re Marxove ideje o retrogradnih procesih ekonomske baze in njene superstrukture. Pilula je še nekoliko bolj grenka, če se spomnimo, da je prav ta naša »od-rinjena« in »načrtno izigrana« kemiona znanost po nemali zaslugi pokojnega nestarja Dr. Samca doseg- la eno najvišjih stopenj znanstvenega razvoa v Evropi. Drug- element vidiin v zav-eiiiieiii ali pa nezave-stnem odklanjanju ninenj, ki jih je skupščina SRS jasno deklanrala. Ob tem ne navajam vprašanj številnih poslan-cev, ki nanje na žaiost niso dobivali zadovoljivih odgovorov, pač pa le obširno in skrbno dokumenti-rano in z aklamacijo sprejeto diskusijo, ki jo je na 18. seji republiškega zbora, komaj nekaj dni pred samim podpisom pogodb razvijal poslanec Mitja Vošnjak. Iz obširmh razprav, diskusij in mnenj je nedvo-mino moč t-rditi, da je zajadral EKK v neodgovorne in stihijske vode in da je spričo meglenosti in neke tajnosti vrsto let razburjal slovenski prostor. Zato sem seveda mnenja, da bi morala skupščina SRS kot najodgovornejši samoupravni organ v republiki o vseh teh problemih vse kaj več vedeti, sklepati in ukrepati. Ob tem bi bilo seveda popolnoma zgrešeno, če bi zamolča! izredno ostre in zahtevne besede neka-terih poslancev, ki so z menoj vred obravnavali ta problem in zahtevali, da se krivci te investicije ugo-tove in pokličejo na odgovornost. Omenim naj le ing. Ferda Papiča, ki je med ostalim rekel tudi tole: » ... Danes se na osnovi dejstev še vprašujemo, ali je kdo odgovoren za izgubo 12 milijard, ki jih bo plačalo slovensko gospodarstvo in sleherni državlian naše republike. O problemu EKK Velenje smo na te-renu zelo dosti razpravljali. Pričakujejo od nas po-slancev rešitev, ki bo najpravilnejša in za naše go-spodarstvo najumestnejša. Sprašujejo se tudi, če bo za to kdo odgovarjal. Na seji odborov je nek po-slanec izrazil mnenje, da ne želimo glav, toda »klo-buke« bi želeli. Po mojem želimo za enkrat imena, ki so te »klobuke« nosili, da odgovarjajo za svoja dela in kolikor so krivi, da za to tudi odgovar-jajo ...« In še nekaj besed iz diskusije poslanca Avgusta Majeriča: » ... ko govorimo o družbeni reformi, mislimo pri tem predvsem na odgovornost. Nikakor se ne mo-rem sprijazniti s trditvijo, da je naš gospodarski si-stem do gospodarske reforme implicite vključeval nerentabilne investicije... in dalje«... To bi pomenilo, da smo 20 let zavestno nerentabilno gospodarili. So-deč po raznih smernicah, določbah družbenih pla-nov itd., si tega ne bi upal trditi.« ... »Bojim se, da se bodo naši ukrepi izjalovili, če se vprašanje odgo-vornosti ne bo zaostrilo ...« Zato predlagam, da spre-jemamo tudi sklep, da se na eni izmed prihodnjih sej, ko bomo imeli dovolj časa, predloži skupščini obrazložitev, v kakšnih okoliščinah in po kakšnih raz-pravah je takratni izvršni svet sprejel supergaranci-jo za EKK Velenje in po kateri zakonski osnovi je imel možnost, da sprejme v imenu republike Slove-nije to odločilno in za njo tako pomembno odločitev, ob tem, da je bila skupščina o tem le obrobno in več ali manj bežno seznanj-ena.« Moram omeniti, da do uresničitve tega predloga resda še ni prišlo. To pa seveda ne pomeni, da se podobne zahteve ne bodo ponovno pojavile pred našim zborom. Da bo terau res tako, sem prepričan zaradi tega, ker še nismo našli niti slišali odgovora in obrazložit-ve na problem neupravičenih kreditov KBH, neupra-vičenih bogatitev posameznikov in podobnih eksce-scv, ki močno izkrivljajo svetle intencije naše gospo-darske in družbene reforme. Če sedaj zaključim, moram ponovno potrditi umestnost vašega vpraša-nja, ugotoviti da opravičljivih razlogov za investici-jo v EKK ni, in da so milijardne izgube že s samim tem, ko so se pojavile, postale tudi slovenski prob-lem. 4. Ali se Vaši nastopi v skupščini ujemajo s projektom katerega od političnih dejavnikov v naši družbi, ali nastopate popolnoma v skladu le z la-stnim političnim projektom? Ko sem pred dobrim letom in pol, ob priliki vo-lilne kampanje prvič obiskoval številne in raztresene volilne enote v Crnem grabnu in moravški dolini, sem na čelo svojih govorov postavljal naslednje ma-xime: 1. Borba za uresničitev gospodarske reforme 2. Napori za realizacijo družbene reforme — pred-vsem položaja znanosti, izobraževanja in vzgoje 3. Ureditev odnosov na relaciji republika-fede-racija. Omenjeni elementi niso prav nič v nasprotju s programi in koncepti SZDL in ZKS. V vseh dosedanjih diskusijah, interpelacijah, po-slanskih vprašanjih in drugih oblikah praktične de-javnosti mojega poslanskega dela, sem se dosledno trudil, da od zaortanega koncepta ne bi odstopal. V koliko mi je to uspevalo in v koliko ne, bodo ocenje-vali taisti zbori volilcev, ko jim bora marca in apri-la 1969 dajal dokončne odgovore in poročila o mo-jem dvoletnem delu v skupščini. Vsekakor se bojim, da spričo skrajšane mandat-ne dobe ne bom uspel zadovoljivo izvršiti vseh tistih številnih in kompleksnih nalog, ki jih moji volilci in občinska skupščina Domžale na eni, slovenski pro-stor pa na drugi strani postavljajo pred mene kot poslanca. čeprav je nedvomno jasno, da nosi delo sodobnega poslanca poleg intencij, sugestij, zahtev, družbenega okolja in družbenih zakonitosti široke-ga diapazona pisane mavrice nekaj tisočev volilcev, občinske skupščine in slovenskega prostora, tudi bolj ali manj poudarjene osebne kvalitete in sposob-nosti noisiloa te furiikcije, ne mprem trditi da bi zastopal in branil koncepte, ki načeloma niso v skladu in resonanci s politiko SZDL in ZKS. 5. če naštejemo nekaj struj v sodobni družbeni misli: fnnkcionalizem, strukturalizem, pozitivizem, dialektični materializem... kateri od teh IZMOV se Vam zdi najbolj sprejemljiv za našo družbo, kateri je v tej družbi prevladujoč in katerega od teh — če ne teh, pa katerih drugih — bi Vi sprejeli kot svo-jega? Naj pričnem ob zadnjem delu tega vprašanja. Za mene je dialektični materializem nauk o za-konih narave, družbe in človekovega mišljenja; to-rej pogled na svet, ki pojmuje naravo takšno kakršna je in to brez vseh primesi. (Nadaljevanje na 24. straoi) Gosti zid tišine, občutek popolne zapuščenosti je tisto najtrše, kar je treba prenašati. Zaradi tega ne-katen naredijo samomor. Zato si drugi prekrivajo obraz z žaljivimi in izzivalnimi tetoviranimi gesli. Za-to končno nekateri sami sebe grozno prostovoljno po-habijo. Tole sem videl na lastne oči spomladi 1963 v zaporu Vladimir: Sergej K., ki je do dna obupal, je sklenil poha-biti se na spektakularen način. Iz majhnega kosa žice je naredil trnek. Z nitkami vezalk za čevlje si je sple-tel dolgo vrvico. Prav tako si je priskrbel dva žeb-lja. Opremljen s tem materialom se je začel priprav-ljati na svoj podvig. Najprej je zabil enega od obeh žebljev v okence vrat, udarjajoč narahlo s svojo sko-delo, da ne bi pri-tegnil pozornosti straže. Nato je na drugi konec vrvice- privezal trnek. Mi drugi, njegovi tovariši iz celice, smo tiho gle-dali, kako je delal. Ni v navadi, da bi se mešali v ta-ke stvari, Sergej se je približal mizi, ki je bila postavljena na sredo celice, se popolnoma slekel, sedel na eno od klopi... in pogoltnil svoj trnek. Mi smo bili kot okamneli. če bi zdaj paznik odprl vrata (ali samo okence), bi povlekel Sergeja kot krapa iz ribnika. Toda Sergeju to še ni bilo dovolj. Dejal si je: če bi vlekli vrvico, si ne bi mogel preprečiti, da ne bi sledil gibanju. Proti svoji volji bi se približal vratom in tedaj bi bilo mogoče prerezati vrvico skozi malce odprto okence. Da se zagotovo ne bi premaknil, je Sergej vzel drugi žebelj in si pribil moda na klop, na kateri je sedel. Sedaj je Sergej močno udarjal po žeblju. Ni si več delal skrbi zaradi hrupa, Kmalu je pritekel paznik in primaknil svoje oko kukalni lini, da bi videl, kaj se je dogajalo v celici. Najprej je razumel sam eno stvar: neki jetnik je imel žebelj. Zabijal je žebelj. Njegova prva reakcija je bila, da mu ga je hotel iztrgati in zato je začel premikati zapahe. Tedaj mu je Ser-gej glasno rekel, naj premisli, preden odpre. In resno mu je do podrobnosti razložil situacijo: če bi straž-nik zdaj odprl vrata ali okence, bi mu raztrgal želodec. Kmalu se je pred vrati zbrala množica paznikov. Gledali so po vrsti skozi kukalno lino in kričali Ser-geju, naj prereže vrvico. Ko so spoznali, da Sergej ne bo ubogal, so nam ukazali, naj to storimo mi na-mesto njega. Mi pa smo sedeli na ležiščih in nismo odgovarjali. A prišla je ura obeda. Na hodniku smo zaslišali loputanje okenc, žvenket skodel. Eden od nas ni več zdržal in je prerezal vrvico. Takoj so pazniki skočili v celico in se začeli drenjati okoli Sergeja. A kaj so mogli storiti? Sergej je bil še vedno pribit na klop, gol kot črv. Na koncu so nam ukazali pobrati nase stvari in preselili so nas v drugo celico. Ne vem, kaj je bilo s Sergejem. Sprašujem se, ka-ko so mu odbili žebelj in potegnili trnek iz njegovega želodca. Nedvomno je prišel v kaznilniško bolnišnico, ki je bila že polna prostovoljnih pohabljencev .Tam najdete tiste, ki so pogoltnili vsakovrstne predmete, žlice, zobne ščetke, žico. Tam najdete tiste, ki so si predrli oči in si očesne votline napolnili z zdrobljenim ste-klom. Tiste, ki so vdihovali sladkor v prahu, da xe je v pljučih začel delati tvor. Tiste, ki so zašili svoje ra-ne s sukancem. Tiste, ki si šivajo gumbe celo na kožo. Kirurg kaznilniške bolnišnice prebije največ časa pri odpiranju želodcev. če bi v Vladimiru imeli muzej predmetov, ki so jih tako izvlekli, bi to bila nedvom-no ena najbolj čudnih zbirk na svetu. Eno izmed drugih kirurgovih del je brisanje te-toviranj, o katerih sem že govoril. Morda so se danes stvari spremenile, a ko sem bil jaz tam, y letih 1961 —63, je bila operacija ena najbolj primitivnih: enostav-no so izrezali kos tetovirane kože, nato so zbližali oba roba rane in ju sešili. Spominjam se jetnika, ki je bil na ta način trikrat operiran. Prvič so mu izre-zali trak na čelu s klasičnim napisom: »Suženj Hru-ščova.« Komaj se je rana zacelila, je bilo treba spet odstraniti nov napis: »Suženj ZSSR.« In končno: »Suženj KPSZ«. Po tej poslednji operaciji je bila koža na njego-vern čelu tako napeta, da ni mogel več zatisniti oči. Imenovali smo ga »Vednogled«. Nekega dne so po radiu oznanili, da je bil ame-riški pilot Powers pomiloščen zaradi odkritosrčnega kesanja in svojega lepega vedenja. Ta novica nas je toliko bolj zanimala, ker je bil Powers naš sosed. Bil je interniran tu, v Vladimiru. Vedeli smo, da je stanoval v dvosobni celici v drugem nadstropju stavbe za goste. Pri sebi je imel sojetnika, Estonca ali Letonca, in včasih sta se sprehajala po so-sednjem dvorišou. Tvegali so temnico, ko so se neka-teri izmed nas prilepljali na mrežo, da bi videli to red-ko ptico, ki je prišla z druge strani zemeljske oble. Oznanitev osvoboditve nam je namazala jezike. Kajti Powers ni prestal niti četrtine svojega časa in TABORISCA PO HRUSCOVU PRIČEVANJE ANATOLIJA MARČENKA že je bil pomiloščen. V izvidniškem letalu je prele-tel ZSSR plačanec kapitalistov, pa je že bil pomilo-ščen! Med tem časom sta bila »zločinca« Pavel Ivano-vič (menih) in Andrej Novožindski (ki se je sam vrnil v ZSSR potem, ko je že ušel preko meje) obsojena na dosmrtno ječo- O Powersu se je začela živahna diskusija. Vedeli smo, da so mu sojetnika dali iz dobro premišljenih razlogov. Estonec je bil izobražen človek in je do-bro govoril angleško. Tedaj, ko Povversov proces še ni bil končan, so ga začeli pripravljati na novo vlogo. Obsojen na petindvajset let bi bil pomiloščen takoj po odhodu Powersa, če bi ugodil zahtevam uprave. V nasprotnem primeru bi ostal v Vladimiru do konca svojih dni. Kaj je Estonec moral delati? Okoli Powersa je moral ustvariti občutek miru in zaupnosti. Moral je storiti vse, kar se je dalo, da bi Powersu prikril prave pogoje jetništva v sovjetskih zaporih. Amerikanca je moral prepričati, da v takšnih, razmeroma ugodnih pogojih, v kakršnih je živel on, živijo vsi zaporniki v Vladimiru. Moral se je izogniti vsem težavnim vpra-šanjem in govoriti predvsem o športu in filmu. Powers je nosil svojo lastno obleko. Vedno je bil sveže obrit. Niso ga ostrigli na balin. Med konfinacijo, ki jo je preživljal v Vladimiru, ni nikoli posumil, kakšno je bilo pravo življenje jetnika. številni so zavidali Estoncu, njegovemu tovari-šu v celici; on se je okoriščal s pogoji udobnega jet-ništva in kmalu bi moral biti osvobojen. Drugi so ga obsojali: kaj ne bi mogel izkoristiti ta privilegirani položaj, dia bi raasvetlil Powersa, mu je pripovedoval o trpljenju ostalih jetnikov? Vsekakor, naj je Estonec stopil v igro uprave ali ne, so kasneje pripovedovali, da ga niso nagradili tako, kot so mu obljubili. Po Powersovem odhodu so ga baje preselili v skupno celico pod navadni režim, kjer da je napravil samomor že naslednjega dne.Po drugi verziji pa je bil v resici asvobojen. Nevem, kaj je bilo v resnici. Le eno je gotovo: Estonec je izginil in nihče več ga ni videl. Prav tako smo imeli nekaj časa za sosede Berije-ve ljudi. (Berija je bil šef Stalinove policije, ki so ga usmrtili po smrti diktatorja.) Sprehajali smo se po sosednjem dvorišču. Njihov jetniški režim je bil či-sto drugačen od našega. Spominjam se majhnega de-beluha, ki se je resno sprehajal v svajem toplem po-vršniku. Bil je tudi eden, ki je imel kapo iz krzna in velik siv površnik. Ko smo se vračali s sprehoda, smo lahko videli no-tranjost celice Berijevih ljudi, saj so morale celice med sprehodom ostati odprte. Težko je bilo verjeti lastnim očem: v primeru z našimi je bila to pra-va dvorana. Na posteljah prave, zelo tople odeje. Na mizi lep prt. čez dan so imeli pravico ostati v postelji in prejemali so lahko pakete brez amejitve, ne glede na število ali težo. Kako smo jih sovražili teh pet sosedov, pet sim-bolov političnega in policijskega preganjanja! Jetniki so jih žalili od daleč: »Umazanci, gobci, krvosesi!« Vsakdo od njih pa je nekaj slutil, čeprav so še uži-vali ugoden režitn kljub padcu njihovega gospodar-ja; to se je dialo razbrati iz njihovega molkia o nekia-terih stvareh. Vendar je prišlo leta 1963 do spremembe v ravna-nju z Berijevimi ljudmi. Odeje in prt so zasegli. Nji-hove pakete so zreducirali na normo: enega po 5 kg na leto. Od tega do naslednjega dne so se tudi oni spremenili, postali so prepirljivi in v celici Berijevih je nastalo največ škandalov. Tepli so se med sabo za pakvarjeno sardelo, kot so o celici poročali sami paaniki. (Nadaljevanje s 23. strani) Ker gleda stvarnost s stališča neprestanega giba-nja, spreminjanja, obnavljanja, nastajanja, razvijanja in tudi propadanja, mi je kot fiziku že od študijskih časov dalje imanenten-lasten. Prav isto lahko trdim za znamenite štiri zakone dialektike, ki jih je na področju fizike dokaj lažje razumeti, interpretirati in tudi razlagati. Od tod, pa do spoznaBanja, da je dialektični mate-alizem tudi imenitna metoda za razumevanje razvi-janja, spreminjanja, nastajanja in propadanja vseh družbenih pojavov, je skofe neikoliko težji in na-pornejši. Mnenja sem, da je misel o razvoju družbe, ki jo dialektični materializem vnaša v sociologijo, še posebno važna za politiko, etiko in tudi praktično življenje. Ali ni recimo imenitna iztočnica, ki pravi, da je vse, kar nastaja, vredno da propade? Ali ni prav tod tista najbolj ohrabrujoča misel, da človek tudi v najhujših obdobjih tiranije in tlačenja duha in naravnih pravic veruje v nekaj boljšega, nekaj pravičnejšega? Ali ni prav tod osnova ustvarjalnega in optimističnega pogleda na svet? Nisem raziskovalec slovenskega javnega mne-nja, zato tudi ne morem trditi, kateri od —izmov, ki jih v vprašanju naštevate v naši druabi prevla-duje. Iz praktičnih izkušenj in razgovorov s številni-mi le osnovnošolsko izobraženimi ljudmi povzemam le to, da se je zavest našega človeka v obdobju zad-njih 20 let močno dvignila m da je marsikatera »kmečka pamet« zelo blizu zakonitostim logike in dialektičnega materializma, pa čeprav o nekih —iz-mih seveda prav nič ne ve. 6, Ali se Vam zdi, da število konfliktov v naši družbi raste, se spreminja v temeljna protislovja; ali se Vam zdi, da njih število pada in postajajo spori funkcija te družbe? 7. Kako si predstavljate politično diferenciacijo v slovenski družbi? Tovariš Cene Matičič na zadnji dve vprašanji ni odgovarjal zaradi pomanjkanja prostora. Prenaša ju na naslednjega nosilca »štafetae palice«, ki naj bo po njegovem predlogu Ludvik Zajc, predsednik Izvr-šnega odbora Izobraževalne skupnosti SR Slovenije. 24 V zaporu v Vladimiru, kjer sem bil lnterniran le-ta 1962 in 1963, se je nekega dne v celici 79 zgodilo nekaj strašnega. V njej so bivali med drugimi Sergej Oranski in Nikolaj Kovalev, z vzdevkom Vorkhuta po nazivu znanega zaporniškega taborišča na skraj-nem severu. Oba sta po starem »civilnem pravu« pre-stajala dodatni zapor iz »političnih« razlogov. V tej celioi je bil tudi neki Madžar Anton, ki so mu dali vzdevek Madžar. Sergej in Vorkhuta sta že večkrat požrla kaščke lamet, večkrat sta si prerezala žile v znak obupnega protesta proti razmeram v zaporu Vladimir. Ko se je nekega dne Vorkhut ponovno odločil, da si bo odprl žile, ga je Madžar vprašal: — Ker si boš prerezal žile, ali mi dovoliš prestreči tvojo kri v skodelo? — Zakaj pa ne? je odvrnil Varkhuta. Vsekakor je to ničvredna kri. In Vorkhuta si je odprl žile in Mad-žar je zbral kri v skodelo. Drugi jetniki so se obrnili proti zidu, da tega ne bi videli, kajti dogovorjeno je, da v takih primerih drugi ne posredujejo. Madžar je napolnil svojo skodelo s krvjo Vofk-hute, pomakal vanjo kruh po koščkih in začel žreti ta močnik. Zaradi šuma se je jetnik Mihail obrnil in videl Madžara na njegovem ležišču, ko se je ravno ba-sal. Ustnice je imel rdeče od krvi in od brade mu je kapljalo. Mihail ni imel niti časa akočiti k vedru za higieno. Bruhal je prav na sredi celice. — Ah kaj, je rekel Madžar, kri Vorkhute je bila itak izgubljena! Naj vsaj nekomu koristi. Ta zgodba ni vsebovala nič izjemnega. jKdorkoli je bival v Vladimiru, je slišal govoriti o resničnih pri-merih ljudožrstva. Na primer, v neki drugi celici se je zgodilo naslednje: jetniki so si oskrbeli rezilo, patem so si odrezali vsak nekaj na svojem telesu, kdo kos stegna, drugi kak debel kos na brebuhu... Zbrali so kri vseh v eno samo skodelo, vrgli vanje človeško meso in zakurili ogenj s papirjem, ki so ga zbirali več dni. Ko so pazniki opazili, kaj se dogaja, golaž še ni bil čisfco kuban, vendar so se jetniki tepli že med sa-bo in se pekli, grabili za koščke v jedi in si jih mašili v usta, preden so jim to lahko preprečild. Celo pazniki so pozneje priznali, da je bil prizor strašen. Vem, da je težko verjeti takim zgodbam, toda po-zneje sem sam srečal nekatere izmed udeležencev te strašne gostije. Videl sem Jurija Panova: njegovo te-lo je bilo ena sama brazgotina. On je to dejanje po-navljal večkrat in zgodilo se je, da si je odrezal kos lastnega telesa in ga je vrgel skozi okence stražar-jem v obraz. Razrezal si je trebuh in raztresel svoje drobovje. Odprl si je žile na zapestju. Požrl je vsako-vrstne predmete. In vendar je prišel živ iz zapora Vla-dimir in bil dodeljen v taborišče številka dve. Pozne-je sem se moral tudi jaz 2inajti tam in spoznal sem pisatelja Julija Daniela. Ta je zelo težko verjel zgod-bo o Panovu. Potem je imel pn tuširanju priložnost, da je videl golo telo zapornika. ki je imel izrezane dolge režnje mesa in grosaie brazgotine. Daniel sam je dejal, da se je skoro onesvestil. Ko sem prestal svojo »strogo« kazern v zaporu Vladimir, sem se znašel y taborišču številka dve, da bi tam končal svojo jetniško dobo- Prvič, ko nisem hotel prisostvovati predavanju iz politične vzgoje, mi je glavni stražnik Aljošln storil priti v njegovo pisarno: Nekega dne so po radiu oznanili, da je bil ame- — Torej, Marčenko, komaj ste prišli iz zapora Vladimir, komaj ste nastanjeni v taborisču številka dve, že se sovražno obnašate? Torej se hočete vrniti v zapor? — V teh predavanjih ne vidim nič poučnega niti razvedrilnega. — Drugi radi hodijo tja! Vi torej mislite, da ste inteligentnejši od ostalih? — Vsekakor se imam za intelignetnejšega od tistih, ki nam predavajo. Aljošim mi je začel razlagati, da je moja dolžnost biti pri predavanjih politične vzgoje- Pri vsem tem ni bilo obvezno, da bi poslušal. Bistveno je bilo, da sem bil tain. Tole je eno izmed teh predavanj: Sedma ura zve-čer bo. Ura, ko ob četrtkih zaprejo knjižnico. Na igri-šou za odbojko žoga še vedno poskakuje. Igralci do mina še vedno ropotajo s svojimi dominarni. Spreha-jalci tavajo sem in tja. Vrata glavnega stana se odprejo in kakih tride^ set stražarjev izstopi. Vsi gredo na »lov« za svojimi jetniki, dabi jih privedli k predavanju. Trudijo se po celem prostoru in izganjajo jetnike iz njihovih skri-vališč. Clovek bi rekel, da je to šola za posebno ne-poslušne učence. Končno so zbrali vse, kar se jih je zbrati dalo. Pouk se začne. Paznik momlja tekst kakor sam zase, ne da bi se brigal, če ga kdo razume. Med tem časom nekateri jetniki končujejo svoja pisma, Drugi be-rejo knjige. Paznik se dela, kot da ničesar ne vidi. Včasih branje predavanja zaupajo kakemu »gore-čemu« jetniku ali pa mu dajo komentirati kak izrezek iz časopisa, članek iz Komunista, teoretičnega meseč-nega glasila sovjetske KP. Ti »goreči« so običajno na-pol pismeni starci. Mučen trenutek za paznika je »diskusija«. Jetniki pritisnejo na svojega vzgojitelja z vprasamji, ki za-devajo vsakdanje življenje v ZSSR. — Kako se more preživlja-ti družina s petdeset do Šestdeset rublji na mesec? To vprašanje je zastavil Kolja Jusupov. Stražnik se zvija na stolu: — Jusupov, o politiki ničesar ne razumete. Vi tr-masto usmerjate pozornost na osamljene in začasne pomanjkljivosti. Vsi se zakrohotajo. Jaz vprašam: — Koliko časa traja ta »začasnost«? Mi vemo na primer, da je bila odločba o uvedbi cenzure razgla-šena za »začasno«. To je bilo pred petdesetimi leti, a cenzura še vedno obstaja, — Vas, Marčenko, so premilo obsodili' In ostali, dovolj smeha! Kdo izmed vas hočs iti v luknjo? — Prepričali ste nas! Prepričali ste nas! zakričijo vsi jetniki. Paznik vstane in zapre svoj zvezek. Poslušalei sc lahko razidejo. Predavanje je končs^io. (Se bo nadaljevalo) LUDVIK ZAJC Priodnjsč odgovarja 25 KOORDINATE SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA Na začetku nove gledališke sezone nas zanima, kakšna sta položaj in vloga gledališča v našem kul-turnem, političnem oziroma družbenem prostoru. Vprašanje ni novo, vendar, ker gre za najširše iz-hodišče našega obravnavanja in vrednotenja kultur-no-zgodovinskega fenomena, ki danes privlači zna-ten del naše pozornosti, znova terja našo svežo opre-delitev in korekturo odnosa, ki je — dopuščamo mož-nost — postal ohlapen in anahronističen. V sklopu našega kulturnega dogajanja pripada gledališču najbolj eksponirano mesto, kar mu omo-goča poseben, lahko bi celo rekli priviligiran položaj. Dokaz tega sta povojna literarna kritika ter publici-stika, ki sta se najraje usmerjala v gledališko prob-iematiko; na tem področju so se odigravali najpo-rnembnejši spopadi med posameznimi kritiki, ki so večkrat presegli okvire gledališča in gledališke litera-ture ter zadobili splošen idejno-estetski obseg.' Probleme, ki se v zvezi z gledališčem porajajo, je moč reševati le v najširšem kontekstu, upošte-vajoč vse sociološke oziroma politične dejavnike v naši družbi, nacionalno tradicijo, ki se lomi in krha ob čedalje prevladujočih zunanjih vplivih, skratka vse faktorje, ki opredeljujejo sam fenomen gledališča in gledališče kot tradicionalno institucionalizirano obliko nacionalne kulture. V trenutnem položaju je težko potegniti ostro ločnico med obema kategori-jama, treba pa se ju je zavedati ter poskusiti ugoto-viti njuno korelativnost. Taka zastavitev problemov se nam zdi najadek-vatnejša oitežujejo pa jo heterogena prizadevanja te.- neskladna orientacija slovenskih gledališč,- ki so nosilci primarne teatrske dejavnosti in določajo ozi-roma naj bi določala ter vzpodbujala preostalo se-kundarno dejavnost, ki zajema v prvi vrsti gledališ-ko kritiko in publicistiko ter pedagoško prakso na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in te-levizijo. Trenutno obdobje slovenske gledališke zgodo-vine lahko označimo kot poskus proboja tradicional-nih institucionaliziranih gledaliških struktur z že-ljo po vzipostavitvi »velikega«, »totalnega«, »avtohto-nega« gledališča. Opozoriti velja, da so ta prizade-vanja po obsegu sicer omejena, po svoji reprezen-tativnosti pa nadvse eminentna. Usmerjenost omenjenih naporov je povsem raz-ločna: gledališče ne sme biti več (malo) meščanski atribut, ampak mora zaživeti lastno, polnokr-vno, avtonomno življenje in s svojo vitalistično, ele-mentarno energijo potegniti za seboj gledalca ter se soočiti z njim v intimnem srečanju v območju prvin-sko-človeškega. Ta koncept je v celoti uperjen proti deficientnosti tradicionalnega gledališča, ki v svoji okosteneli enostranskosti iz dneva v dan poglablja razne dualizme, ti pa pomenijo v umetnosti usodni razkol oziroma njen konec. V tej zvezi smo prisiljeni razpravljati o zelo ob-čutljivem vprašanju: ali je možnost omenjenega gle-dališča, kot ga zastopa pri nas v prvi vrsti Mile Ko-run, utemeljena v obstoječih in predominantnih oko-liščinah našega prostora, ali pa gre le za željo, ki izvira iz nespornega kompleksa provincializma, da bi slovensko gledališee povzdignili na trenutni evropski kulturni nivo ter s tem izsilili samopotrditev svoje nacionalne eksistence, torej za bolestno težnjo, ki nas obseda že dolga desetletja. Na tem mestu je potreben kratek eksurz v zgo-dovino gledališkega snovanja. Tri izrazita obdobja, ko je gledališko ustvarjanje doseglo višek, so antično (bolje Ajshilovo), elizabetinsko z vrhom v Shake-spearju in v nedavni preteklosfci Brechtovo. (V zad-njem primeru sicer ne gre za obdobje, ki bi ga Brecht obvladoval, ampak za njegov tip gledališča, ki je av-tonomno živel zunaj že ustavljenih oblik.) Za ta ob-dobja lahko trdimo, da pomenijo vsako zase rojstvo gledališča; v nobenem primeru torej geldališče ni od družbe določeno, ampak je nova porajajoča se kvaliteta, ki ji je v strukturi družbe že zagotovljeno pripadajoče ji mesto. Ta nova kvaliteta v vseh treh primerih nastopa celovito, sicer kot organska sinteza posameznih gledaliških elementov, ki pa so nerazdružljivi in med njimi ni nikakršnih nasprotij. Ta harmonija zadeva predvsem razmerje tekst-pred-stava, razmerje, ki v omenjenih treh obdobjih ni bilo vprašljivo, ampak v celoti že zaobjeto v samem aktu gledališke uprizoritve. Ajshilovo, Shakespearovo, Brechtovo gledališče danes torej z vso upravičenostjo označujemo kot »veliko«, »totalno«, njihovim sodob-nikom pa je bil to teater, v sebi povsem zadosten. Seveda pa fenomen gledališča že od vsega začet-ka dopušča možnost razkola, do katerega je priha-jalo bolj ali manj izrazito v večini obdobij gledališ-ke zgodovine. Omenjeni razkol je možen le v okvirih gledališča kot institucije, družbene konstante, ki je formalen nosilec gledališke dejavnosti. Totalno gle-dališče si lahko predstavljamo, ko silnice gledališke tvornosti dosežejo ravnotežje. Funkcionalna, zunanja oblika tega gledališča se oblikuje kot institucija in iz-razito ter izključno družbena kategorija. Vloga te institucije se podreja in prilagaja družbenim potre-bam. Ko se notranja razmerja gledališke ustvarjalno-sti porušijo, začno prevladovati v strukturi glfedališča posamezni elementi, gledališče samo pa se polagoma deformira. Tako zadobi sčasoma gledališka institucija negledališko vsebino, bodisi ideološko, politično, družabno in podobno. Do tega pride tedaj, ko parci-alni problemi človekove eksistence zameglijo osnov-no, esencialno gledališko relacijo človek — svet. Razkol gledališča, o katerem je bilo pravkar go-vora, se pojavlja, ko se gledališče začenja zaveda-ti svoje literarne pogojenosti. Dramska literatura iz-stopi iz gledališča ter se priključi ostalim literarnim zvrstem; glddališče izkorišča le še kot svoj instru-ment. Gledališče mora torej voljno slediti literaturi in ji služiti kot sredstvo za realizacijo njenih intere-sov. Literatura pa nastaja zunaj gledališča, gledali-šče izgublja izpred oči svoj izvor in s tem osnovo, na kateri edino lahko obstaja. Opraviti imamo z dualizmom tekst — predsta-va, vprašljiva pa postanejo tudi razmerja glasbe! in likovne umetnosti, ki se hočeta prav tako eman-cipirati. Odtod pa do pojmovanja, »da je gledališka umetnost v sebi nepapolna, da dobiva važne impul-ze od drugih umetnosti«4, ni več daleč. Vendar gre v tej fazi že za razkrojeno gledališče, ki se svoje ne-zadostnosti zaveda in ki ga je treba znova »sesta-viti«. Nadaljnja radikalizacija že tako radikalnih izva-janj bi vodila y normativno shematičnost. Važno za nas je spbznanje, da pojav gledališča ni univerzalen in časovno konstanten, temveč — upoštevajoč zgo-dovinsko izkustvo — efemeren. S tem v zvezi je bolj zanimiva naša današnja orientacija in opredeljeva-nje, tako kar zadeva repertoarno politiko gledališke institucije kot tudi njeno praktično realizacijo, ozi-roma možnost formiranja ustrezajoče relacije med obema gledališkima konstituantama. Pod repertoarno politiko razumemo izbor tek-stov, ki jih bo neko gledališče odrsko realiziralo. Ti teksti so sami na sebi kulturno-zgodovinske kon-stante in po izvoru pripadajo neki gledališki struk-turi preteklega časa ali pa so nastali zunaj gledali-šča, torej brez zveze z avtentičnim gledališkim sno-vanjem. Literarna zgodovina jili je kronološko raz-poredila, vrednostno opredelila ter jih vključila v splošno shemo literarne evolucije. To pomeni, da je prevzela nad njimi varuštvo, se jih polastila in si jih podredila, s tem da jih je reducirala na nivo, ki ga je obvladovala. Ta nivelizacija odrskih tekstov z ostalimi literarnimi zvrstmi se nam kaže danes kot bistvena zmota, ki lahko vodi le v popolno jalovost gledaliških prizadevanj. To je moč utemeljiti z že prej nakazano ugotovitvijo, da je gledališka umet-nost kolektivne narave, ugotovitvijo, ki ne velja le za neposredne oblikovalce gledališke predstave (ig-ralce, režiserja, scenografa, kostumografa itd.), am-pak v enaki meri tudi za avtorja gledališkega tek-sta, ki je le eden od mnogih, lahko sicer rečemo pr-vi, vendar pa ne pomembnejši od ostalih. Z drugi-mi besedami: gledališkega teksta ne oblikuje le av-tor upoštevajoč neke formalne, normativne drama-turške zakonitosti, ampak povsem enakovredno tudi avtorjevo gledališče, kompleksni organizem, v katerega je avtor brezpogojno vključen, v katerem se dosled-no in totalno angažira. V nasprotnem primeru, če stoji avtor zunaj gledališča, se uveljavi med njim in gledališčem potrošniški, nevzajemen odnos, gledališ-ka dejavnost pa dobi zaradi enosmernosti tega od-nosa, ki je v bistvu diverzija, infiltracija negledališ-kega v svet gledališča, reproduktiven značaj, doživi torej usodno kvalitativno preobrazbo, o kateri je že bilo govora. Iz vsega omenjenega sledi več obveznih konsekvenc, ki so vredne upoštevanja ob dilemah repertoarne politike: Metod literarne zgodovine oziroma literarne te-orije, katerih adekvatnosti, kar zadeva literarne zvrsti, ki so namenjene branju, na tem mestu ne kaže preverjati, njih aplikacija na področju odrskih tekstov pa se izkazuje kot dvomljiva; v večini pri-merov so njihovi konkretni rezultati nezadostni in za gledališkega ustvarjalca nezanesljivi. Vrednotenje odrske literature s kriteriji, ki izvirajo zunaj same-ga gledališča, je torej irelevantno. Mnogo obetajočo možnost vidimo v razmahu teatrologije (Theaterwis-senschaft)5, posebne raziskovalne discipline, ki se ukvarjajo z gledališčem in dramatiko kot funkcijo gledališča. Poudariti pa je treba, da je trenutno (vsaj pri nas) to še slabo razvito področje, ki mu manjka natančne opredeljenosti in še ne pozna lastne karak-teristike; tudi še ni razčiščeno vprašanje odnosa in razmerja teatrologije do dmgih sorodnih raziskoval-nih panog, v prvi vrsti do literarne zgodovine in te-orije; ugotovimo lahko celo, da njen status še ni v celoti priznan in da doživlja od zunaj precejšen pri-tisk, ki jo utegne zaradi lastne neorganiziranosti re-sno ogroziti. Po vseh teh morda nekoliko deviantnih ekskur-zih ostaja vprašanje še vedno odprto: na eni strani jasna zavest in trdna odločenost naših gledaliških ustvarjalcev, da danes ni dopustno igrati česarkoli, kar ponuja fundus svetovne dramatike, tudi če gre morda za splošno priznana imena, na drugi strani pa pomanjkanje »objektivnih« kriterijev in nezado-stnost tradicionalnih formalnih, ki bi omogočali se-lekcijo. V tej dilemi se izkaže edino zanesljivo že na moč staro in obrabljeno merilo »večne aktualnosti«, ki pa je zaradi svoje splošnosti in nedefiniranosti povsem nebogljeno in je njegov pomen bolj apolo-getičen kot stvaren. V gledaliških listih Drame SNG obravnavajo ta problem »današnje aktualnosti« uvod- niki z naslovi »Zakaj Troilus in Kresida«, »Zakaj Di-deroi«, »Zakaj Ivanov«, »Hamlet in mi« in podobni. Njihovo jedro je v ugotavljanju elementov »prvin-skosti«, tiste občestvene esence, ki se je s svojo pra-siiovitostjo tudi danes zmožna prebiti v najintimnej-še sfere človeka-posameznika ter ga navdati z občut-jem človeške solidarnosti, občutjem, ki ga današnja dezintegrirana družba skoraj ne pozna več. Kar torej zadeva tekste svetovne klasike, je ori-sani, sicer ne povsem eksaktno utemeljeni koncept, v repertoarni politiki Drame dosiedno in iskreno iz-peljan, njegova nedogmatičnost pa ga postavlja iz-ven območja vprašljivosti. Njegova praktična velja-va, ki je na polju preteklosti absolutna oziroma ab-solutizirana, pa postaja dvomljiva pri izbiranju tek-stov, ki jih ponuja sedanjost, tekstov, ki nastajajo prav ta čas po Evropi in v Ameriki. Skupnega ime-novalca ogromna množica vseh teh del ne pozna, klasificiramo jih lahko le po formalni plati, kar pa ne razstira njihovega (ne)gledališkega bistva. Naj-preprostejša razdelitev v tem smislu je cepitev (v bistvu nasilna) v dve skupini: v prvo sodijo teksti osnovani na tradicionalni dramaturgiji, v drugo pa tisti, ki to dramaturgijo negirajo, nočejo imeti z njo nič skupnega ter frenetično iščejo novih dramaturš-kih možnosti." Ti drugi naj bi nas vodili v novo ^le-dališče, kar pa je zelo abstrakten pojem glede na ugotovitev, da tekst sam po sebi gledališča ne more definirati. Sicer pa je nadvse upravičen dvom, da bi bilo moč ustvariti kakršnokoli novo kvaliteto zgolj per negationem. Problem selekcioniranja sodobnih tekstov bi bi-lo treba reševati popolnoma analogno. V praksi pa to ni tako, ker nastopa v tej zvezi postulat: gleda-lišče naj našega gledalca informira o vsem, kar se danes na tem polju v svetu dogaja. Informativnost je seveda kriterij povsem drugačne narave od prej orisanega. Prvotni kriterij namreč vključuje popol-no odgovornost gledališkega ustvarjalca, preverjanje vsega že ustvarjenega, je torej brezpogojno obvezu-joč. Informiranje pa pomeni posredovanje, ki oseb-no ne zavezuje, informatorju torej omogoča tretjo pozicijo in ne terja od njega opredeljenosti, ki bi ga obvezovala. Njegova naloga je transmisijska: posta-ne interpret in eksekutor nečesa nevprašljivega, ne-česa, kar je samo po sebi, že a priori obvezno. Vklju-či se torej v strukturo, ki je po naravi totalitarna, v imenu višje sile vsiljuje nekaj hoteno nepreverjene-ga in s tem uveljavlja in utrjuje svojo avtoriteto, se zavestno mistificira, da bi prikril svojo impotenco in s tem vred vprašljivost svojih umetniških kompe-tenc. Taka ocena noče vrednotiti in ocenjevati priza-devanj, naporov in uspehov sodobne svetovne dra-matike, si torej ne lasti pravice arbitraže, ampak je uperjena le proti nepreverjenemu odnosu do ti-stega, kar se danes poraja v svetu, proti nekemu la-tentnemu odrazu pervertiranega provincializma, ki teži po obvladanju našega kulturnega prostora z iz-koriščanjem nečesa, kar prihaja od zunaj, kar naj bi bilo že a priori veliko in pomembno, torej za nas, ki smo majhni in nepomembni, absolutno, nevpraš-Ijivo in obvezujoče. Prisiljeni smo se spopasti s tem principom, ki je zavestno ali nezavedno politično po-gojen, ker ni težko ugotoviti, da je v popolnem raz-kolu s tistim, ki smo si ga" prvotno prizadevali defi-nirati in ki postavlja gledališko ustvarjalnost izven večkrat banalnih družbenih in političnih struktur. Tretje in obenem ključno vprašanje naše reper-toarne politike in obenem našega gledališča so seve-da slovenski teksti. Gre za boleč problem, pred ka-terim bežimo v »zgodovino« in »svet«, zakaj že dolgo se zavedamo krize sodobne slovenske dramatike. Morda je naša krivda v tem, da si te krize ne pri-zadevamo tematizirati, ampak prepuščamo nacional-no dramatiko životarjenju, ji formalistično odstopa-mo in zagotavljamo mesto v repertoarju, sicer pa ne storimo ničesar, kar bi jo obudilo k življenju; de-jansko si nihče ne prizadeva, da bi jo pritegnil v sa-mo gledališče. Gledališko snovanje poteka mimo domačih tekstov, katerih pogojenost zatorej ne more biti neposredno gledališka. Domači avtorji so iz gle-dališča izobčeni, oziroma niso z njim v enakovied-nem razmerju. Kako se ta odnos zrcali v samih be-sedilih, oziroma kakšna je njihova karakteristika? Predvsem lahko rečemo, da je neenotna, bodisi lite-rarno-poetična, socialna, politična, filozofska itd, kar je z gledališkega vidika samo formalna, zunanja ori-entacija, ki objektivnega korelata v samem gledali-šču ne more najti. Težnje te dramatike se razhaja-jo s težnjami gledališča, divergentna usmerjenost se poglablja in prerašča v nepremostljiv dualizem. ki ruši osnovo, na kateri bi veliko gledališče moglo ob-stajati. Obširno smo se ukvarjali z utemeljeva-njem treh nasprotujočih si in med seboj bijočih se konceptov, ki formulirajo repertoarno politiko naše osrednje gledališke ustanove. Prvi, ki zadeva klasič-no svetovno dramatiko, je po naravi najširši. najto-lerantnejši, a obenem najbolj selektiven. Drugi, ki posega v sodobno svetovno dramatiko, je obreme-njen z dokaj ozko in ekskluzivno tendenco po repre-zentativni informativnosti. V tretjem primeru, ko gre za sodobno domačo dramatiko, pa je povsem nejasen in nerazpoznaven; obravnavamo ga lahko le kot neposrečeno kombinacijo prvih dveh. Prepričani smo, da odgovornosti za tako situaci-jo ne kaže valiti na tiste posameznike, ki nepos^ed-no kroje repertoar, ampak da jo omogoča in pogo-juje gledališka institucija kot celota. Nasprotja in neskladja, ki smo jih doslej odkri-li, so v večini predstav bolj ali manj uspešno prikri-ta, v letošnji postavitvi Hamleta pa so zelo jasno razvidna. Albert Kos 1 Obšimeje o lem: Jože Koruza, Franc Zadravec, Heiinina Jug, Marko Kranjec: Slcrvenska književnost 1945—1965, drugi del (Izdala in založila Slovenska matica, Ljubljana 1967) 2 V naclaljevanju je predrnet obravnave v prvi vrjti Drama SNG v Ljubljani. 3 Mislimo na razvoj in razcvet opere, ki pomeni stranpot v raz-voju evropskega gledališča. 4 Citat in knjige dr. Branka Gavelle: Igralec in gledališče (Dvain-štiride^ti zvezek Knjižnice Mestnega gledališča ljubljanskega, Ljub-ljana 1968) 5 Na Akademiji z*. gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljaru clelujejo v okviru oddelka za dramaturgijo tri katedre: katedra za zgodovino draine, katedra za teorijo drame in katedra za zgodovino sledališča. Gddelek ima svoj odsek za dokumentacijo s knjižnico in aihivom 2e nekaj časa je v načrtu ustanovitev instittita za gledali-ške vede, ki bi organiziral in vsJdajeval raziskovalno dejavnost na svojem p odročju. Tovrstne pobude doslej še niso našle resnega ^GIej: Jože Javoršek: Prazna miza (Osemintrideseti zrv-ezek. Knjiž-nice Mestnega gledališča ljubljanskega, Ljubljana 1967) Tone Partljič: RIBE NA PLITVINI Ambicija Partljičeve igre RIBE NA PLITVINI naj bi bila po besedah avtorja samega: kritika naše-ga bivanja. »Ta igra seveda ne more biti kako revolucionar-no dejanje,« pravi avtor, »niti njeni junaki sami ne preobračajo sveta, ampak ga osbornovsko jezljivo komentirajo in se ograjujejo od njega. To velja pred vsem za Jožeta. želi pa biti drama kritična do tega našega bivanja.« (Vsi citati: Gledališki listMGL 1968—1969, št. 1). To bivanje je omejeno na vas Jelov-je na Pohorju, točneje na skupino učiteljev, ki v tem kraju poučujejo. Pred nami je torej nek kraj, ki že po začetnih besedah ene izmed oseb y prvi sliki do-gajanja zadobi simbolične dimenzije in neki ljudje, ki v tem kraju žive. Ta kraj, Jelovje na Pohorju, pa jc tisti element, ki sproži konflikt in možnost kriti-ke tega našega bivanja; pomeni izhodišče dane situ-acije. človek, ki v tem kraju živi, ni svoboden, am-pak se počuti ujetega inuklenjenegavnekaj, česar si sam ne želi, ta kraj nanj pritiska in ga utesnjuje. To je jasno tudi iz besed avtorja: »Jože se najbolj zave-da nemožnosti človeka vrednega življenja v takem kraju in v takem času ...« Situacija je dokaj prepro-sta: imamo vrednost človeka in nevrednost življe-nja. življenje v Jelovju je nevredno človeka, sili ga v neprestane kompromise, človek ne živi polno in vredno, kakor bi hotel, teraveč, po besedah Jožeta, ki je nekakšen mislec in nekoliko tudi rezoner v igri, gnije, to je — biva neosveščeno in nevredno člove. ški naravi. Vas Jelovje pa ni konkretna vas na Po-horju, ampak je alegorija celotnega sveta, v katere-ga je postavljen človek. »Tudi glede Jelovja ne že-lim, da bi bila tista znana konkretna vas na Pohorju, ampak želim reči, da je Jelovje povsod, tudi v Ljub- ljani ali v Mariboru...« Jelovje je torej simbol kate-rega koli kraja na Slovenskem. Konkretno Jelovje, ki pa je alegorija sveta, kaže Panljič kot nek zaprt odročen kraj, v katerem so človeku ponujeni dve skrajni možnosti: ali naj nanj pnstane in s tem gnije ali pa naj se mu v skladu z svojimi človeškimi vrednotami upira. Ta upor ali jezljivost lmenuje Partljič osbornovščina po odnosu do sveta, ki ga izražajo junaki gledališkega ustvar-jalca Johna Osborna, vendar se zdi, da je trditev rah-lo pretirana. Kakšen pristanek in kakšen upor zoper ta svet nam kaže Partljič v Ribah na plitvini? Upor, katerega nosilca sta pred vsem dva junaka: Jože ii) Tomaž se nam kaže v popivanju in seksualnem izživljanju, nekoliko pa tudi v preklinjanju tega kra-ja in teh ljudi, pristanek in sramotno gnitje pa po-meni poroka in vsakodnevne banalne skrbi za dru-žino. To situacijo interpretirajo posamezne osebe: Jo-že, ki je povzdignjen na raven poznavalca in razjas-njevalca tega sveta, Tomaž, ki je Jožetov intelektualni pastorek, nezmožen samostojne akcije, Cilka, ki ji razumevanje sveta sicer ni dano, vendar pa njegov »križ« tudi ona nosi na hrbtu, železnik, ki se je vdal temu svetu in ima sedaj četvero otrok in sitno ženo, Veronika, ki je edini idealist in v ta svet verjarae apriori, in Eraa, ki ima zgolj seksualno vlogo in teši zdaj tega zdaj onega utrujenega in zagrenjenega borca s svetom. Značaj igre zahteva, da povemo, kako se dejanje razvije, kar pomeni, da želimo izvesti morebitno ak-cijo, ki naj bi prinesla odrešitev iz dane situacije: Tomaž se preda in se poroči z Veroniko, ki y ta svet še vedno verjame, čeprav že bolj avtomatično kot zavzeto, Cilka se končno odreši svojega devištva in dabi otroka z železnikom. železnik pa prične svojo ženo navsezadnje močno pretepati. Vse to pa seve-da ni odrešitev, temveč kljub vserau gnitje po Jože-tovem mnenju. Le Jože osveščen odkloni štipendi-jo in možnost odhoda iz Jelovja, odloči se, kakor je sklepati iz njegovih besed, za psveščeno gnitje za ne-kakšno gnitje s samozavedanjem. Partljičev svet je torej dokaj enostaven: svet je zakoten, človek želi svo-bode, svobodo pa dobi tako,da se ne poroči in zgnije, ampak se odreši z opazovanjem samega sebe. Samo Jože zato ostane osvetljen, iz ozadja se sliši jok že-leznikove žene, vsi ostali pa se izgubljajo v mrak. Takšna je zadnja odrska podoba pred spustom za-stora. Narava Partljičeve igre zahteva postavitev vpra-šanja namenskosti in s tem v zvezi umetniškosti. Avtor pravi: »Ne rečem, da je tip jeznomladeni-ške dramatike zveličaven niti da je zame edini mo-goč, morda se je osbornovščina celo preživela in so tu drugi dramski tokovi, všeč pa mi je njihova zbadljivost, jezljivost, apriorna napadalnost do vse-ga, kar je nesmiselnega v okolici. To pa naredi dra-mo aktualno in najbrž pri ljudeh odzivno. Odzivnost, aktualnost, upornost pa so tiste, brez česar si drame ne moremo predstavljati.« Namen drame oz. igre Ribe na plitvini, je torej odzivnost, aktualnost, upornost. če je Jelovje inter- 26 pretiranje in razreševanje širšega sveta, kar se očit-no kaže potem drama oz. igra ni aktualna, ni uporna in ni odzivna. G tem pa po besedah samega Partljiča ni drama, torej je njena umetniškost vprašljiva. Svet, kakršnjega mi prikazuje Partljič, mi je preenostaven, preplitek, pred vsem pa zelo odmaknjen od sodobne-ga razumevanja sveta in s tem neaktualen. če pa je drama omejena na Jelovje ali na določen podo-ben kraj, če je to Jelovje bolj realistično omejeno, potem postane delo zanimiv gledališki prikaz biva-nja slovenske inteligence na vasi, ki pa je tudi že bi-lo preseženo z deli naših starejših dramatikov Z dramaturškega aspekta je opaziti mnoge ne-dramske značilnosti, in zdi se, da igra izraža nek na-silen prehod iz proze v dramo. Obenem pa je opaziti povsem konvencionalno uporabo odrskih izraznih mcžnosti, ki so bile y režiji Janeza Vrhunca in izved-1 v Mestnem gledališču ljubljanskem žal še poudar-jene. Ribe na plitvini pomenijo obroben pojav sloven-skega odrskega oblikovanja, pa tudi odmik od sodob-nega v že preživelo obdobje. Aleksander Zorn uium>niii*iiiii9iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiii RAZPIS za napovedovalce in sodelavce študentskega radia 1 Razpisujemo 6 prostih honorarnih mest za radijske napovedovalce in napovedovalke štu- dentskega radia. Pogoj za sprejem je, da so se prijavljeni že ukvarjali z napovedovanjem in da znajo dva tuja jezika. Vsi kandidati bodo morali napraviti preizkuš- njo oziroma avdicijo. Napovedovalce bomo honorirali. 2. Aktualno-politična, kulturna, mladinsko- športna in glasbena redakcija študentskega radia. Potrebujemo večje število stalnih in občasnih novinarjev. Vabimo vse, ki jih veseli novinarsiko delo, naj napišejo na naslov: Univerzitetni odbor ZŠJ (za RADIO), Trg revolucije l/II., Ljubljana, pismeno željo, v kateri redakciji bi radi sode- lovali. Prispevke bomo honorirali 27 UVODNA OPOMBA: Očitno se o Katalogu nekaj časa še ne bo nehalo javno pisati in razpravljati. Zakaj? Zakaj revija Katalog še vedno lahko povzroča v slovenskih kulturnih in političnih krogih javno »zgra-žanje« in zahteve po »izobčenju«: po administrativni in dejanski ukinitvi »takšnih pojavov«? Zato, ker Ka-talog takšen, kot je, posega v temelje že opredeljene in določene strukture slovenske kulture in jih »po-stavlja na glavo«!? Vrsta obtožb (s strani kulturni-kov: Ingolič, Kranjec, itd., pa tudi komunistov) kaže na to, da je »fenomen« Kataloga razburil in priza-del določene generacije ljudi-; ki se zatorej čutijo po-klicani, da v imenu te-iste že določene in opredelje-ne slovenske kulture urede nastalo situacijo, da takš-nim in podobnim pojavom naredijo konec. Smisel teh napadov in obtožb lahko v bistvenih točkah po.v-za-memo z besedami iz govora poslanca Ceneta Matiči-ea, objavljenega v torkovem Delu (glej: Delo, 29. ok-tober 1968, Seja republiškega, gospodarskega in orga-nizacijskopolitičnega zbora skupščine): Ko pa je govoril (C. M. — op. p.) o zadnji dvoj-ni številki Problemov, je doživel ploskanje, kar se v skupščini redko dogaja. Ta številka je bila odstopljena skupini mladeničev-reistov (?), da so v njej natisnili svoj katalog. Po vsebini pa to pisanje ni naperjeno le proti določeni grupa-ciji naše družbe (?), temveč proti vsej družbi (??), proti vsemu, kar je v nas humanega (?), lepega (?), plemenitega (?). Smisel tega pisanja je nič (?), ki naj bo začetek in konec človeko-vega delovanja, je dejal govornik in ob tem opo-zoril, da tako revijo finansira sklad za pospe-ševanje kulturnih dejavnosti, in izračunal, da odpade na to dvojno Številko čez štiri milijone dotacije drušbenih sredstev (?). Ob koncu pa je v imenu svojih volivcev, ki so z lastno inici-ativo in samoprispevkom zgradili poldrug kilo-meter ceste, da lahko svoje otroke vozijo v šo-lo, zahteval, da take in podobne primere finan-siranja z družbenimi sredstvi onemogočimo (?) in preprečimo (?). Citirani odlomek kaže na avtorjevo bistveno ne-poučeuost in nepoznavanje dejanskega stanja. Ker izčrpnih ali vsaj izčrpnejših pojasnil glede »pojava« revije Katalog s strani uredništva Proble-mov še ni bilo, se oglašam z namenom, da se osvet-li in pojasni dejanski položaj okoli izdaje omenjene revije, stališče uredništva Problemov glede Kataloga in glede trenutne revijalne situacije pri nas, kakor tu-di samo stanje slovenskega revijalnega tiska. S tem bo morda vsaj delno zaustavljena vrsta protestov (ki so se še posebej zaostrili s tretjo številko Tribune; pri tem seveda Kataloga in Tribune ne smemo »zmetati v isti koš«): na Katalog, na uredniško politiko Pro blemov, na ZMS, n& sklad za pospeševanje založniške dejavnosti itd., ki v določeni meri kažejo strokovno -pomanjkljivo poznavanje stvari, kakor tudi zakriva-nje nekaterih bistvenih dejste^. ODSOTNOST (PRISOTNOSTI) HUMANIZMA: V imenu česa obsodbe in protesti, v imenu kakš-ne mišljenjske strukture so te obtožbe utemeljene in kot take sploh mogoče? »Hrup« ter »vik in krik« okoli Kataloga se je dvig-nil zaradi tega, ker je pisanje v reviji naperjeno »pro-ti vsemu, kar je v nas humanega, iepega, plemeni-tega«, zato, »ker je smisel tega pisanja nie« (iz že omenjenega govora C. Matičiča), zato, ker ysebina objavljenih prispevkov govori proti smiselnosti in ve-ri-mladih ljudi v življenje, v človeka itd. (glej: Ingo-ličev članek v Nedeljskem dnevniku, 6. oktober 1968.) Torej je pojav revije Katalog povzročil gnus, odkla-njanje in odpor v imenu najvišjih humanističnih vrednot: Človek, Humano, Življenjski Smisel itd. V zvezi z razlago te in takšne humanistične pozi-cije starejše in srednje generacije slovenskih kultur-nih delavcev in piscev, je nujno potrebna obrazloži-tev odločilnega ter odločujočega premika v zgodovin-ski določitvi humanizma: Ekskurz: Marx je Descartes-Heglovo miselno kon-strukcijo (s tem tudi samo »miselno odtujitev«) do-končno pre-obrnil, skupaj z Nietzschejem inauguriral smrt boga kot nosilca vseh (vladujočih) vrednot, za-konitosti, meril in kriterijev. To pomeni, da je bo-ga (: bog je v metafiziki zapopadek vseh realitet, v nasprotju s človekom, ki je zapopadek vseh ničnosti) kot smisel podeljujočega in smisel dajajočega, uki-nil. S tem je bila ukirjjena tudi navidezna človekova podrejenost neki nadčutni, transcendentni strukturi. Vse realitete so tako presle v človeka kot človeka, ki ni več človek v metafizičnem smislu (:torej zapo-padek vseh ničnosti), ampak človek, v katerem se ute-leša celotno bistvo in smisel bivanja. človek kot »nepopolno bitje« je torej z nastopom Marxove (hurnanistične) misli: smisel in bistvo iz— —sebe—samega—podeljujoč in v—samem—sebi—ute-meljujoč; je tako nosilec vseh realitet in vrednot, merilo in kriterij vsega obstoječega: vrhovni zakon. To je obdobje novodobnega humanizma, ki nastopa v imenu človeka in za človeka. Vendar je tudi Nietzsche inauguriral smrt boga. Toda njega pot ne vodi kot Marxa v neutemeljeno humanistično poveličanje človeka. Ker je v resnici neutemeljeno; kajti nemogoče je prenesti obči zakon: merilo in kriterij vseh vrednot iz nečesa »popolnega« (pa naj bo to metafizični bog, ideja, duh, absolutno vedenje ali logos) v nekaj, kar je delno, partikularno in nepopolno. V humanizmu so vrednote postavljene apriori; so zatorej vnaprejšnje, same po sebi umljive, iz sebe izhajajoče in v sebi utemeljene. Nietzschejeva pot iz »registracije« smrti boga je vodila v nihilizem: v negiranje absolutnih ter objektivnih vrednot, v ne-giranje možnosti adekvatnega spozna(va)nja, itd. Tak-šen nihilizem seveda ni mogel biti zmagovit in odlo-čujoč za takratno zgddovinsko situacijo, prav zaradi pozicije totalnega zanikavanja, agnosticizma, popol-nega solus-ipse. Takšen nihilizem ni omogočal na-predka, akcije, kakor tudi ne kakšnega koli bivanja— —v—svetu ter bivanja—med—ljudmi. Preprosto reče-no: bil je prignan do absurdne skrajnosti ter neko-mimikativnosti in kot tak seveda nespreiemljiv. Humanizem je torej moral zmagati; zmagal in zakoreninil se je tudi pri nas. ANDREJ MEDVED, urednik Problemov SE 0 KATALOGl Trenutna situacija v slovenskem revialnem tisku Kljub temu pa je imela Nietzschejeva filozofija ve-lik odziv posebno v umetnosti: preko dadaizma, sur-realizma vse do danes, ko je humanizem ponovno postal vprašljiv. Tokrat seveda ne s pozicije vse—zani-kujočega nihilizma, ampak z aspekta novodobnega znanstveno-filozofskega nihilizma, ki je pokazal na neutemeljenost samo—potrjevanja in samo—uteme-Ijevanja humanizma, na neutemeljenost in izgubo me-ril ter kriterijev ocenjevanja vrednot, kakor tudi na neutemeljenost teh vrednot samih. Nahajamo se torej v poziciji določene svetovne krize: na vseh področjih delovanja in udejstvovanja stalno ugotavljamo pomanjkanje (če ne že izgubo) občeveljavnih meril, kriterijev objektivnih vsedolo-čujočih vrednot. Umetnost je bila vseskozi, od vsega začetka prikaz in odraz te krize. V svetu so že na ta ali oni način znanstveno-fi-lozofsko inaugurirali krizo novodobnega humaniizma, kakor tudi ne-možnost nadaljnjega obstoja humaniz-ma v dosedanji obliki in razsežnosti. Možnost ohra-nitve določenih kriterijev, meril in vrednot sicer ni izgubljena (javlja se v drugačnem horizontu domiš-Ijanja, o čemer tu ne moremo govoriti; glej: Proble-me št. 69/70, Vprašanje o kriterijih), nemožna je le dosedanja neutemeljena (humanistična) ter samo-ute-meljena postavitev meril in vrednot. Destrukcija hu-manisticnih vrednot, brez-kriteričnost humanizma je prisotna v vseh znanstvenih vedah. Vrnimo se k Slo-vencem. Kot sem že omenil, je mikro in makro struk-tura slovenske kulture identična (vsaj do pred nekaj leti) z na poseben način opredeljenim humanizmom. Literatura je vse do včeraj prikazovala bistvene vred-note humanizma: človeka, Smiselnost bivanja itd. Ta literatura je vase sprejela določen projekt: humani-stični projekt, se vanj zaprla in v njem obtičala. Mi-mo sa šla umetnostna gibanja in smeri, ki so ostale zveste vseobčemu razvoju. Kot take, vedno vitalne in prehajajoče iz ene y drugo ustvarjalno strukturo, po-menijo v umetnosti napredek, čeprav s tem seveda ne kvalitetnega preraščanja; kajti v umetnosti je nedokaz-Ijivo, ali je naprimer: Picasso kvalitetnejši kot Mi-chelangelo in obratno, kot je to — nasprotno — mo-goče v znanosti. Naša literatura je tako ostala skoraj hermetično zaprta v določeni strukturi vsebinskega izražanja in izrekanja, za kar vzrok je treba iskati v »blokirano-sti gibanja slovenske kulture« (glej: teze prof. D. Pi-rjevca o »blokiranem gihanju«.) Opažamo lahko le delne in ne-odločujoče vplive sočasne umetnosti. Kot literatura, tako je tudi oficialna, institucional-na kultura in politika ostala v okvirih humanizma. Vendar reakcija na Katalog ne prihaja toliko od institucij, kot bolj iz vrst predstavnikov starejše in srednje generacije piscev, delno že omenjenih v član-ku. Torej nam je odpor le-teh zdaj toliko bolj razum-Ijiv in z njihovega stališča toliko bolj »upravičen«. Vendar v imenu napredka nikakor ni opravičljiv: slo-vensko umetniško ustvarjalnost zadržuje v njenem, v začetku sicer šibkem (kar je popolnoma razumijhro) PROBOJU NAVZVEN, ven iz dosedanjih ozkih in že zdavnaj anahronističnih okvirov slovenske umetnosti. KATALOG: Ta PROEOJ NAVZVEN je sicer že tudi sam moč-no zastarel. Saj se je takšen način pisanja začel uve-ljavljati že v začetku dvajsetih let XX. stolejtja: da-da, surrealizem itd. Ugovori in obtožbe kažejo torej v bistvu še na bolj »tragično« neustreznost naše lite-rature oziroma umetnosti. Neustreznost pri tem seveda še najbolj zadeva ugovore in obtožbe same. Vpliv da-de, surrealizma (ter deloma tudi novodobnih miselnih struktur) je v Katalogu nedvomno velik. Katalog kaže odsotnost prisotnosti humanizma, od sotnost samoutemeljujoče pozicije v slovenski kulturi vladujočega humanizma. V tem se strinjam z ugotav-ljanji piscev omenjenih protestnih člankov. Ne mo-rem pa sprejeti njihovega apriornega zavračanja takš-nega početja (kljub temu, da ga lahko razumem), ker takšno, kot je, onemogoča nadaljevanje in razvoj umefcnosti pri nas, ter kaže zgolj čustveno in osebno prizadetost: v »rušenju« njini »svetih« vrednot, ki ostajajo ne-utemeljene. Takšno apriorno zavračanje ne more biti dejansko poznavanje ter strokovna po-učenost. V imenu česa se Katalog odklanja? V imenu neutemeljenih humanističnih vrednot? Kriteriji ovrednotenja Kataloga segajo v kritiki slo-venske kulturne javnosti v tradicionalno pozicijo hu-manizma in so zatorej neustrezni in neadekvatni. Tra-dicionalni kriteriji tu ne morejo biti odločujoči. Zakaj takrat, ko sodimo, ne vprašamo za ta posel kvalificirane in poklicane strokovnjake: umetnostne zgodovinarje, literarne kritike; univerzitetni profesor-ji so namreč že izjavili, da je ves ta hrup okoli Kata-loga resnično nepotreben, kajti na takem nivoju in na tak način so pisali dadaisti že leta 1916, pa tudi že preje. Katalog v resnici kaže razkroj humanističnih vred-not; ločenost Kataloga s tradicijo slovenske kulture, s tradicionalno strukturo umetniškega ustvarjanja (ki je bila veljavna in zavezujoča v procesu pisanja še do včeraj) je jasno vidna, Cilj in smisel prispevkov ni raz-viden, avtorji zavestno pristajajo na nesmisel in tako negirajo ideale, za katerimi stoji starejša in srednja generacija slovenskih literatov. Vrsta avtorjev Kataloga: znanih imen slovenske poezije in proze že vrsto let prekinja tradicijo <"glej: študije Tarasa Kermaunerja), vendar se je to dogaja-lo vedno \e i ^^-"^arno in individuflno. Njihov skup-ni nastop kaže, da struktura naprednega — kolikor- toliko naprednega pisanja nikakor ni več v skladu z zaprto in ntiaiuicionalno insduicionalno-priznano tra-dicijo. Takšen skupen nastop ne more biti »naperjen proti vsej družbi«, kot trdi C. M. v omenjenem govo-ru (takšna trditev je popolnoma neutemeljena in ab-surdna), naperjena je lahko le proti anahronistični, zapiti in nelaiikcionalni slovenski kulturi, ki nasto-pa kot oficialna in insiitucionalizirana. Matičičevo govorjenjo je torej docela neosnovano. Komunisti, ki iz nepoučenosti napadajo Kaialog, Sklad za pospeše-vanje založniške dejavnosti, ZMS, uredniško politiko Problemov tvesel sem, da jih ni veliko), ne gredo s časom, ne gredo »naprej«, skladno in adekvatno toko-vom razvoja modernega umetniškega izražanja in na-prednih umet.nostnih formacij, niso več AVANT — (»naprej« v smislu napredka) — napredni, so le še GARDA — izbranci. Takšni kulturniki ali celo komu-nisti prav gotovo niso avantgarda, vsaj kulturna avant-garda ne. Njihove »odprtosti« ali »sprejemljivosti« ni. V svojem presojanju umetnosti so globoko zakore-ninjeni v zaprto strukturo humanističnih prvin in vred-not, ter ne dopuščajo PROBOJA NAVZVEN in NA-PREJ: torej napredka. S tem seveda ne trdim, da so prispevki, objavljeni v reviji Katalog, kvalitetno presegajoči dosedanjo prakso pisanja. Nikakor. Saj nismo tako naivni. Po vsej verjetnosti so nekateri celo zelo slabi. Toda saj ne gre za to. O tem bosta sodila za to poklicani umet-nosti zgodovinar ali literarni kritiki. S Katalogom se je izvršil — vsekakor ne zaradi kvalitete člankov — »kvaliteten skok« v slovenski umetnos.ti prav zaradi PROBOJA NAVZVEN in NAPREJ, iz anahronizma in neustreznosti naše literature oziroma umetnosti na-sploh, k vsaj delnemu ustrezanju razvoja umetnosti v svetu. Katalog torej ni napredek v kvaliteti prispev-kov. Napredek in vrednost Kataloga je v prekinitvi že izživete in prevladane umetnostne strukture. Reakcije, sicer razumljive, a ne tudi opravičijive, tako v imenu »napredka« (ki ni dejanski napredek) zavirajo realni in dejanski napredek umetnostnega iz-ražanja pri nas. Ne moremo in ne smemo pristati na dejstvo, da v dobi happeningov, najnovejših smeri in gibanj v abstraktni in konkretni umetnosti, v dobi nouveau romana, strukturalističnih tekstov itd., itd., slovenska literatura ostaja zaprta. Neodpustljivo je, da zunanjo blokado, kateri je podvržen vsak majhen narod prav zaradi te svoje omejenosti, poglobujemo in razširjamo še z notranjo. UREDNIŠKA POLITIKA PROBLEMOV: V zvezi z »gostovanjem« revije Katalog v 67. in 68. številki Problemov še tole pojasnilo, ki je bilo v protestih redno prezrto: Nov uredniški odbor, ki od marca ureja osrednjo slovensko kulturno revijo, je na začetku svojega dela nekoliko spremenil politiko urednikovanja. Prešli smo na tematske in problemske številke, ki naj bi uredile in sistematizirale notranjo urejenost: »naravnanost« posameznih številk. Praksa dosedanjega urejanja je kazala dejansko ne-urejenost: y isti številki je bila objavljena poezija, sociološki in filozofski članki, literarno-kriticne študije inp. Z dvoj-nimi številkami, ki nikakor niso pravilo (še letošnje leto bomo prešli na enojno), smo želeli nadoknaditi in zapolniti praznino, ki je nastala z razmeroma poznim nastopom novega uredništva. Po šestih številkah smo zaradi likovno-grafične neustreznosti zamenjaii pr-votno in začasno lice ovitka, spremenili pa smo tudi kvaliteto papirja in format revije. Pri povečanju for-mata in zboljšanju papirja ni nastala finančna razli-ka (:preje je bil potiskan le del A/4 formata, neupo-rabni odrezki so bili vračunani v breme tiskarskih stroškov), pridobili smo le na prostoru in kvalitetni podlagi. Notranja ureditev sicer v kakšni večji meri ni iz-vedljiva zaradi pomanjkanja tipov črk v slovenskih tiskarnah; le tri ali štiri tipi črk so nam na razpolago, tako da je bil Katalog s tega stališča tiskarski dosežek svoje vrste. _V zvezi z novo uredniško politiko (ki je bila tu-kaj kratko eksplicirana) zdaj lahko odgovorimo na zastavljeno si vprašanje o »gostovanju« Kataloga. Po-jav in dejanska eksistentnost Iiterarnih grup je še po-sebej zaposlil uredništvo. Skupine, ustvarjalno aktiv-ne znotraj slovenskega kulturnega prostora, brez po-sebnih možnosti za grupno objavo, so izrazile željo pq »gostovanju«: Katalog, skupina 442. Ker nov ured-niški odbor zagovarja »odprtost« uredništva miselnim in ustvarjalnim projektom, ki so v slovenskem kultur-nem prostoru dejansko prisotni in eksistentni, smo odločili, da objavljamo tudi grupne prispevke. Ki se-veda odgovarjajo določenemu kvalitetnemu nivoju. Uredniški odbor je aktivno sodeloval pri urejanju obeh revij (:skupina 442 bo v skladu s konceptom uredništva objavljala v decemberski številki Proble-mov), v svoji »odprtosti« pa vendar ni smel okrniti ali celo razbiti integriteto skupin. Pri tem je kvaliteta prispevkov normalno nekoliko padla. Glede bilance stroškov, porabljenih za tiskanje in honoriranje Kataloga, še tole: Preveč »prividnih« (glej: omenjeni govor v Delu), napačnih in celo izmišljenih številk je bilo že nave-denih, da bi mogli še naprej malčati o dejanskih fi-nančnih izdatkih. Za. objektivno predstavo navajam tudi stroške za ostale številke Problemov: Honorarji za Katalog so izredno nizki, tiskarski stroški prav tako, če upoštevamo veliko število kliše-jev in tehničnih posebnosti. Skupni stroški za Kata-log znašajo približno 4 milijone, za št. 65—66 3,7 mi-lijona S din, za št. 63—64 4,7 milijona. za št. 61 in 62, ki sta po obsegu adekvatni dvojni številki revije, okoli po obsegu adekvatni dvojni številki revije, okoli 4,9 milijona S din. Torej je številka štirih milijonov za dvojno številko Kataloga normalna in realna ter ne predstavlja nikakršnega »finančnega izpada«. (Nadaljevanje na 28. strani) PISAVAIN ^^^t B^ H jfl H| h e| B ^fl mt H BS ujsgB Te dni sta izšli hkrati dve knjigi Philippa Sollersa: skupnost teoretskih tekstov Logiques in roman N o m b r e s. Zaznamovati njun izid s stereotipno formulo »literarni dogodek« bi pome-nilo zaznamovati ju kot banalno epizodo v povprečnosti literarnega življenja. To bi pomenilo skrhati jima ost in ju ob popolnem nerazumevanju potisniti v cirkulacijo potrošnje »kulturnih proizvodov«. Zato naj že takoj opozorimo, da je mesto teh tekstov drugje, da jih ni mogoče spremeniti v predmete kakršnekoli »estetske« potfošnje in da jim utegne biti zaradi njihove prevratne moči že zdaj otežen dostop do dostojanstva buržoaznih bibliotek. 1. Ker vam je naziv »avtor« posebno dvomljiv, se bom, če dovolite, najprej obrnil ne na romano-pisca ali esejista Phillipa Sollersa, ki je pravkar podpisal dve knjigi, temveč na enega od urednikov skupine Tel Quel, nalašč in nujno anonimnega. De-nimo, da sprašujem pisca (beseda je sicer odvratno tehnična, ima pa to zaslugo, da prekinja neo-roman-tično zgovornost, ki pisatelja divinizira in dela iz njega ustvarjalca;, čigar pisava hoče biti samo eden od zarisov tega obširnega in nepretrganega dialoga, ki ga konstituira tako imenovana pluralna pisava. Revijo Tel Quel, s tem se boste strinjali, zadnji čas napadajo z vseh strani. Kaj je temu vzrok? Od-klanjanje tega, kar vaši zaničevalci imenujejo žar-gon? Ali vznemirjenost pred dejstvom, da se vaše delo nagiba proti marksistični perspektivi? Zdi se namreč, da se vaša revija čedalje bolj sklicuje na dialektični materializem. — Tel Quel so vedno napadali. Vendar, da bi razumeli zadnji čas podvojeno silovitost teh na-padov, je potrebno vedeti tole: revija je v polnern razmahu, ne samo v materialnem — zvišana nakla-da, rastoči vpliv (predvsem na tujem, te dni izide italijanska izdaja) — temveč predvsem v teoret-skem, znotraj čedalje trdnejšega razvoja svoje reflek-sije. Vi veste, da je v naši di'užbi »literatura« akti-ven simptom izredno reakcionarne, dekadentne in nasploh obnemogle ideologije. Ta simptom se se-veda nanaša na vso buržoazno ideologijo, ki ima do-volj »pisateljev«, katerih naloga je posnemati njeno klasično. romantično ali naturalistično preteklost: vrsta se začne pri viharnem stendhalovcu. se nada-ljuje prek narazličnejših načinov oponašanja in se konča pri somračnem estetu. Pomen Tel Quela je v razvrednotenju takšne ekonomije. Zato se tudi ni čuditi, da naše delo — ki se danes začenja širiti, poglabljati in proizvajati čedalje bolj ireverzibilne efekte — pogosto zbuja zagrizene reakcije. Drugače tudi ni moglo biti. že takoj, ko smo začeli poudar-jati tekst, njegove zgodovinske determinacije in nje-gov način produkcij; ko smo sistematično napadali metafizično vrednotenje pojmov »delo« in »avtor«; ko smo razgaljali subjektivno ali tako imenovano objektivno ekspresivnost, smo se dotaknili živčnih centrov družbene podzavesti, v kateri živimo, skratka distribucije simbolične lastnine . V odnosu do »li-terature« hoče biti tisto, kar delamo, prav tako pre-vratno, kakor je bila Marxova kritika klasične eko-nomije. Spominjate se predgovora h Kapitalu: »Svo-bodno znanstveno raziskovanje ne zadeva na po-dročju politične ekonomije samo na istega nasprot-nika kakor na vseh drugih področjih. Posebna na-rava snovi, ki jo obravnava, kliče na bojišče proti temu raziskovanju najhujše, najbolj malenkostne in najbolj mrzke strasti človeške narave, furije privat-nega interesa.« Za žargon in za dogmatizem nas to-rej obtožujejo zato, ker smo se dotaknili prepove-danega področja, mita, buržoazne ideologije: »umet-niško ustvarjanje« v svojih strukturalnih korelaci-jah z ekonomijo, ki ga utemeljuje. Žargon: s to be-sedo vsa podzavestna ideologija reagira na strogo metodo, ki to ideologijo razkriva (pa naj gre za cir-kulacijo denarja ali — pri Freudu — za cirkulacijo spolnosti). Dogmatizem- »Ta izraz,« piše Lenin, »ima poseben vonj: to je beseda, ki je ideailsti in agno-stiki najraje uporabljajo proti materializmu.« Zdaj pa si zamislite, da gre za cirkulacijo smisla, ki je na delu v vsej produkciji jezika in posebej na ni-voju teh izredno diferenciranih organizmov — tek: stov. Predlagati analizo te produkcije, ne kot reali-zacije transparentnih in zaprtih predmetov, temveč kot trasformacij dejanskih elementov, bo izzvalo isti škandal: ekspresivni simbolizem nadomeščamo z ob- »Niti nepopoln niti propadel človek ni več velika skrivnost.« Isidore Ducasse, Poezije liko nekega procesa, montaže, dešifriranja. V od-nosu do kulture je to takoj transgresija, revolucija. 2. Kako si zamišljate ta aparat produkcije, ta triadični organizem (grupa, revija, knjiga), kakršen je Tel Quel, in kakšno mesto pripisujete lastnemu imenu sredi tega organizma? — Ta vloga imena je v resnici zelo važnja; treba jo je misliti prav v praksi in teoriji teksta. Zelo na-tančno analizo te dialektične vloge je opravil Pley-net v svoji knjigi o Lautreamontu. Naše mnenje je — in v tem se ponovno zastavlja, obenem pa pre-sega nekdanja problematika formalističnih in sur realističnih grup —, da se mora pisava po defini-ciji vpisovati v intervale med individui, ki se po-svečajo njeni skušnji, od enega k drugemu; ob tem izgine vsaka personalizacija, ki je v bistvu vedno le učinek trga. Tekst pripada vsem in nikomur, ne more biti končen produkt, temveč je narobe zna-menje produktivnosti, ki vsebuje tudi njegov iz-bris, njegovo uničenje. Seveda, mi delujemo znotraj družbenega sistema, ki je v svoji akumulativni de-terminaciji negacija, mrtva črka, tega tipa funkcio-niranja. Zato smo prisiljeni na neko urejeno celoto kompromisov, brez katerih bi bila naša dejavnost utopična. Grupa, revija, knjige so zunanja, otipljiva in če lahko tako rečem zavestno obrzdana forma dialektičnega procesa v teku. Najhujši odpor izziva prav ta »v teku«. V praksi to pomeni, da je pri Tel Quelu vsak podpis samo zunanja stran bolj sploš-nega dela, sposobnega, da izzove nove podpise, os-tajajoč v bistvu anonimno. Prav tako je nakazani si-stem branja sistem razmerja med teksti, producira-nimi na različnih področjih, in implicitno formo njihovih preračunanih, nemih povezav. 3. Na naslovni strani Tel Quela se je pojavil podnaslov Znanost, literatura. Mislim, da se danes ukvarjate predvsem s tem, da bi osvetlili razmerja med teorijo in prakso. Kaj raziskujete s tem? Seveda ne gre za tisto, nad čemer skačejo in za kar nas obtužujejo humanisti v svojem starem ekspresivnem in subjektivističnem pojmovanju govo-ra, da namreč reduciramo prakso na teorijo ali, še slabše da s (pripovedno, »poetično«) prakso ilu-striramo predhodno teorijo. Teorijo je treba tukaj pojmovati v smislu, kakršnega ji na odločilen način daje Althusser: teorija je »specifična oblika prakse«. Zato je v Programu, ki odpira Logiques, rečeno, »da je postalo nemogoče ... napraviti iz pisave pred-met, ki bi ga bilo rnogoče proučevati drugače kot s samos pisavo (kar je v določenih pogojih njena na-loga)«. Po našem mnenju tisto, kar so imenovali »literatura«, pripada neki zaprti epohi, sprošča se prostor za porajajočo se znanost, znanost o pisavi, in zato je postala ta teoretska praksa, ki podvojuje in misli tekstualno prakso v vseh njenih novih for-malnih efektih, neogibna. Z druge strani je materi-alistična dialektika, kot piše Althusser, »edina me-toda, ki mora anticipirati neko teoretsko prakso, začrtujoč njene formalne pogoje«. Citirajmo še tale fundamentalni tekst iz Pour Marx: »Edina Teorija, ki je sposobna .. za kritiko ideologije v vseh njenih preoblekah, vključno s preoblekami tehničnih praks v znanostih. je Teorija teoretske prakse (za razliko od ideološke prakse): materialistična dialektika ozi-roma dialektični materializem v svoji specifičnosti.« Mesto tega dela med skripturalno prakso in njeno teorijo imenujemo tekstualna pisava. Naš poskus sta v tem pogledu podprli dve seriji del: dela Jac-quesa Derridaja, ki so za dolgo preobrnila vso tra-dicijo metafizične misli o pisavi, in dela Julije Kri-steve, ki hočejo teoretsko utemeljiti semiotično ra-ziskovanje. 28 4. Vrnimo se, če dovolite, k Logiques in k Nom-bres. Ali je raoyoce i%ombres konvencionalno ozna-čiti kot roman in Logiques kot esej, ali pa obe knji-gi konstituirata isti prostor, znotraj katerega se obe pisavi nahajata v dialektični interakciji? — Logiques ni niti esej niti zbirka. To je aparat, neka vrsta stroja za branje, katerega naloga je, da historično postavi teorijo izjem V njem nanajajoči se teksti morajo biti torej brani eni v funkciji dru-gih, to pa implicira, da so v tej knjigi obravnavani forrnalni organizmi privedeni na področje, kjer jih načeloma ne bi smeli srečati skupaj: Dante in Sade, Mallarme in Georges Bataille. Skušnja, ki se dogaja, je vsakič nezvedljiva, in vendar se vsakič pojavi skupna problematika v vsej svoji kompleksnosti. Ta skupnost je dejansko zgodovina cenzure, katere predmet so bili ti teksti s strani iste ideologije, ozi-roma bolje, s strani cele vrste v sebi globoko sklad-nih ideologij. Skupno potezo teh ideologij, nesposob-nih, da bi priznale nek tekst kot tekst, imenujemo — če hočete— linearnost. Prek »del«, ki so tu po novno prebrana in ponovno napisana, se začenja razvijati zunanja stran biblioteke. Vstopamo v neke vrste pisano brezmejnost; funkcija kulture — nujno potlačenje je bila zgolj ta, da to brezmejnost pri-vede v linijo, da jo omrtviči. Kar se tiče Nombres, to je roman — y tem, da je v njem pripovedni proces obenem radiografiran in priveden onstran samega sebe. To je roman, ki hoče onemogočiti izkoriščanje romana in njegove mistificirajoče efekte. Nombres in Logiques je treba brati istočasno in dialektično. V prvem tekstu ope-rira fikcija kot odprtost neke scene, za katero daje drugi tekst način oživitve. 5. Po kakšnih kriterijih ste izbrali in proučili »dela« Danteja, Sada, Lautreamonta, Mallarmeja, Ar-tauda, Batailla? V Programu, tem uvodnem tekstu Logiques, izjavljate, da te izključitve tekstov—limit dajejo »indikacijo tekstualne pisave kot dejanske zgodovine«. Kateri je novi tip zgodovinskosti, za ka-terega poskušate najti osnove v toku vaših logičnih branj? — Ta izbira je razumljiva samo na temelju splošne teorije o pisavi; tudi v tem pogledu se mo-ramo sklicevati na revolucionarna Derridajeva dela. Lahko rečemo, da daje ta teorija, izvedena v svoji operativni strogosti, dostop k drugi strani literature in omogoča, da v zgodovini prepoznamo določeno število posebno važnih prelomov. Izbrani teksti se nahajajo v položaju tečajev: z ene strani nam »govo-rijo«, prebivajo v našem diskurzu, ki jih je prisi-ljen sprejeti — tako da jih deformira; z druge strani pa so y samem tekstu obrnjeni proti neki drugi ekonomiji, kot je tista, s katero ponavadi mislimo zgodovino kot ekspresijo; s te strani ostajajo ne-berljivi. Dejanska zgodovina, tj. materialistična, ne more brez semantičnega materializma (odtod Le-ninov zapis: »Zgodovina misli: zgodovina jezika?«), ki bi, če bi bil fundiran, odprl zelo obsežno področje raziskav. Tukaj se spodbija linearna zgodovina, ki je tekst vedno podvrgla neki reprezentaciji, subjektu, smislu ali resnici, ki pod teološkimi kattegorijaim smisel, subjekt in resnica zatira ogromno delo, do-gajajoče se v tekstih-limitah. Zdi se mi, da bi lahko te limite karakterizirali z imeni, ki jim jih je dala pravkar omenjena linearna zgodovina sama: mistika, erotizem, norost, literatura, podzavest. Zdaj je čas, da te nazive sistematično raziščemo, ne pa da jih slavimo, kot je intuitivno storil surrealizem, da spro-stimo misel, ki je v njih zaprta in rezervirana v ob-liki udobnega alibija. Sodim, da lahko to misel spo-znamo p multidimenzionalnosti, in to tisti, ki jo odkriva in ima za posledico pisava, ne pa beseda. Zgodovino te specifične produkcije je potrebno še izdelati in jo integrirati v proces zgodovine naploh. In res, ta tekstualna zgodovina takoj dešifrira eks-presivno (krščansko) zgodovino, ki misli, da lahko prebije brez pisane globine. V vseh obravnavanih tekstih je teorija pisave imanentno na delu: vendar jo na splošno zapazijo kot blodnjo, fantazem, poe-zijo, hermetizem, individualni odklon itd. Vse se razjasni, če spremenimo sistem branja, če iz branja naredimo kretnjo pisave, ki se dogaja v teh tekstih, če si jih nehamo predstavljati, zato pa zapopademo obenem njihovo artikulacijo in konsumacijo. Odlo-čilen prelom — prelom, ki deluje retroaktivno in vnaprej — je tu Lautreamont — Mallarme, korolaren prelomu Marx — Freud. Nato se — lahko rečemo — vse ponovno začenja in začenja. 6 Nombres. Ali nam prisotnost znakov kitajske pisave in večkrat citirano Tao dovoljujeta, da lahko (Nadaljevanje na 29. strani) (Nadaljevanje s 27. strani) TRENUTNA SITUACIJA SLOVENSKEGA REVIALNEGA TISKA: Slovenci premoremo nekaj osrednjih (:Teorija in praksa, Sodobnost, Dialogi, Problemi), in vrsto »ob-robnih« revij, ki še niso v zavetju institucij: se to-rej morajo še institucionalizirati, ter so tako prisilje-ni izhajati v samozaložbi (Objave), iziti le enkrat ali morda dvakrat (Artes, Katalog), ali pa objavljati par-tikularno ter individualno v okviru oficialno že po-trjenih in redno subvencioniranih revij. Značaj teh revij je razen časopisa Artes »omni-bus«: sestavljen iz literature, kritik in študij, recen-zij in prevodov. Ta značilnost je veljavna tudi za Pro-bleme: revija je tako postala svojevrsten »dežnik« za vse, kar j_e dejansko prisotno in eksistentno v kul-turni ustvarjalnosti našega naroda. Revije postajajo s tem preobremenjene, logično kot tudi problemsko niso »urejene«, skupna naravnanost posameznih šte-vilk ni prisotna ter izostaja. Delno so to stanje skušali spremeniti Probiemi s problemskimi številkami po posameznih zvrsteh: li-teratura, filozofija, sociologija, literarna kritika, »go-stovanje« grup. Vendar se v takšni strukturi sortfra-nja, ki dejansko predstavlja edino mcgočo ureienost številk, možnosi: direktne^a in aktualnega ansažiran.ia izkaže za ne-ir^/nos^.. Zofo ;e nujno potrel^rri nosne-šiti in ro^pro^ ;n( ;- -¦' .-:..,;,V1^^ V-'- -•¦ --" ri-i0. rm že obstoječih revij, kakor tudi samo pi-esoruktu- ralizacijo že obstoječih revij: v smislu strok6vne opredeljenosti posameznih revij. ARTES je tu vseka-kor zgled: njegova strokovna diferenciacija se ne gib-lje v smeri omnibusa »za vsakogar nekaj«, ampak za-držuje v konceptu vsebinske ureditve le tri področja; kot je to lahko razvidno že iz samega podnaslova re-vije: časopis za historična in teoretična vprašanja ter kritiko književnosti, likovne in glasbene umetnosti. Edinole na tak način bomo lahko dejansko omo-gočili raz-bremenitev slovenskega revijalnega tiska, ter dosegli maksimalno aktualnost objavljenih tekstov. POLITIKA ZALOŽNIŠKEGA ^KLADA SRS: Ob koncu članka bi rad spregovoril še nekaj be-sed o »nerazumljivem« finansiranju slovenskih revij s strani Sklada za pospeševanje kulturnih dejavnosti. Ob objavljeni tabeli je potrebno pomisliti tudi na to, da naprimer Sodobnost finančno podpirajo tudi druge institucije, kar za prakso Problemov ne velja; da so v večini uredništev slovenskih revij člani hono-rirani, Problemi pa zaradi pomanjkanja subvencij ne zmorejo plačevati adekvatno ostalim revijam niti av-torskih honorarjev (znano je, da kljub kvaliteti pri-spevkov »najslabše plačujemo«), kaj šele uredniških. Letos cdo- T , u Revija brene dota- ^ obseg cije stram Naklada št. naroč-nikov Dotacije na stran šte- vilke Dotacije na stran Honorar.ji na eno stran Stroški tiskarne (op. p.) Točnejši podatki v zvezi z finansiranjem slo-ven^kega revijalnega tiska, kakor tudi določnejša: st ¦':'-o.no popolneje opredeljena razlaga »odsotnosti hurp.r>n"svičnih struktur« v moderni umetnosti (s po-v ' " na humanislir.ni konstrukciji slovenske kul-ture) bo.do še objavljeni. Neupravičenost in vprašljivost KRITERIJEV fi-nanciranja revijalnega tiska je jasno vidna Članek so zaradi »io!žine< odkloni.li na uredn!št\u DEI \ in irt™*- < »tiutnih razmer« na urcdništvu NA-ŠIH RAZGLEDOV PISAVA IN REVOLUCIJA (Nadaljevanje z 23. strani) gledamo v izbiri kvadratne strukvure vaše knjige hoteno, točno in operativno iluzijo na daljno kitaj-sko civilizacijo (eno od najbolj materiaističnih, kar jih je biloj, ki je pojmovala prostor oziroma Zemljo kot kvadrat fpri čemer so se odseki dotikali z vrhovi in se združili v centru kvadrata, vklopljeni kva-drati)? Kateri bistveni nujnosti ustreza izbira takšne strukture? — Že Drame je bil konstruiran po strukturalni matrici Yi—Kinga: štiriinšestdeset izmenoma ne-parnih in paroih sekvenc, razdeljenih med on in jaz (med enostavno linijo in razdrobljeno linijo, na-stajajoč recipročno obenem na označenem in ozna-čujočem nivoju). Referenca na kitajsko civilizacijo je toliko pomembnejša, ker v njej naše metafizične predpostavke niso utemeljene niti v jeziku niti po-temtakem v ideologiji. Slavni Granetov sklep, ki ga vsi poznamo, je treba interpretirati prav na struk-tiiralnem nivoiu: »Duh kitajskih običajev bi lahko karakterizirali z eno samo formulo: ,Niti Bog niti Zakon'«. Razumeti moramo, da tu zapuščamo eks-presivno mehaniko, na katero smo navajeni: »Kakor geseda,« piše Granet, »ne ustreza kakemu pojmu, tako tudi ni preprost znak. Beseda ni abstrakten znak, ki oživi samo s pomočjo slovničnih ali sintaktičnih umetnij. V svoji nespremenljivi enozložni obliki, v svojem nevtralnem aspektu zadrži vso imperativno energijo dejanja, katerega spremlja na vokalnem planu — katerega emblem je.« Z druge strani pa je neposredno očitno, da neuporaba fonetične pisave predpostavlja popolnoma drugo ekonomijo, kot je tista, v kateri proizvajamo mi. Naša naivna zauplji-vost v imperializem naše kulture je tako velika, da gremo povsem mimo teh očitnih dejstev. Kvadrat — to sta v resnici prostor in Zemlja. To je dejansko matrica teksta, njena osnovna fi-gura, njen način odrske regulacije. Kvadrat kon-trolira permutacije števil, na katera zadeva pisava, povrnjena svojemu fundamentalnenui ritmu. 7. Nombres se odpre z aktom konsumacije in se uipre z akiom konsumacije (že Drame je na svoji zadnji strani zgal). Ali pisanemu prostoru knjige ne ustreza neka vrsta cikličnega trajanja? V prvi čelrtini Nombres tudi citirate prvi stavek iz Parca. Ali vaših romcmov ne moremo imeti za vrsto obročev, spetih drug v drugem, ali za »središča, da si poma-gamo z lepo Granetovo definicijo, okrog neke vrste začasne točke iz&arevanja«? Čerau ustreza izmenjava časov: imprefelct/sedanjik? — Tekst je silovito zajet v proces trošen.ja. Na vseh nivojih žge, pojavi se le zato, da se izbriše in da pripoveduje o tem pojavu, ki se briše. Je torej nasprotje čiste, zaprte, dovršene, strjene strukture. Ko se razvija, ko se transformira, ko pripoveduje svoje lastno nastanjanje v ekscentričnem času pi-save, tedaj lahko rečemo, da se dogaja »zunaj«. Zu-naj: ta beseda indicira možnost definitivne ziinanjo-sti z ozirom na pare znotraj — zunaj', subjektivno — — objektivno itd. Mesto teksta ne more biti niti v glavi niti v svetu niti v jeziku; njegov prostor, nje-gcv čas sta zato podvržena numeričnemu funkcio-niranju, topologiji, katere najbolj konkretna podoba bi bila, če hočete, »Moebiusova skupina«, kakršno uvaja Lacan na nivo kolektivnega mita. Ko Lacan na primer piše: »Ta zunanjost simboličnega z ozirom na človeka je sam pojem podzavesti,« ima v mislih mesto tega tekstualnega funkcioniranja, njegovo »oz-načujočo baterijo«. Ta pisani čas in pisani prostor sta torej zelo nenavadna, zajeti moreta mnogotere tekstualne re-gije. Le Parc in prame na primer v resnici posta-neta obroča, grupi, v sami svoji materialnosti ponov-no.oživljeni oziroma uvedeni v nov tekst. Ali pa Nom-bres, ki proizvaja množico podmnožic. In še: igra med imperfektom in sedanjikom (tri sekvence v imperfektu, ena v sedanjiku) strukturira neenakost odnosa med zgodbo in diskurzom: pripoved izhaja iz preteklosti in se dešifrira na sedanjem odru branja, samega zajetega v teater pisave, ki tako rekoč stori, da tekst prihaja od prihodnosti. To je stroj za dezin-tegracijo časa, za razprševanje prostora. 8. Zdi se, da izraza Nombres ne gre jemati v smislu kvantitet, temveč prej v smislu logičnih funk-cij. Tudi tu nam mnogo pomaga referenca na vzhodni pol tega »dialoga«, ki se zdi, da ga začenjate med Vzhodom in Zahodom (beseda »dialog« je sprejem-Ijiva le pod pogojem, da nikakor ne spregledamo silovitosti, s katero se ta dialog vpisuje v našo so-dobno zgodovinoj: številka ali šifra teksta, proiz-vajajoči produkt (tudi sam produktivenj«, kot je rečeno v Yi—Kingu ... — Vsekakor nas mora presenetiti precejšnje sovpadanje med nekaterimi obrobnimi deli, ki ho-čejo pri nas omajati zahodno (platonično) metafi-ziko, in med vzhodno mislijo, katero pa je treba, da bi jo spoznali, še iztrgati falsificiranemu spiri-tualističnemu prevodu. To, kar se pomalem povsod dogaja, predvsem pa v anglo—saških (protestantskih) deželah, namreč očaranost za mamilo budizma itd ..., je samo omejena in sprevrnjena parodija in dejansko delo (primer takšnega dela daje v zadnji številki Tel Quela metoda sovjetskega semiotika Malla). Isto vprašanje, ki ga postavlja Vzhod v revoluciji (v vojni), si postavlja Zahod o svojih koreninah. Na-primer število: pomen ničle, transfinitnih števil itd. Število igra — in je igralo, vzporedno z znanstveno mislijo — v kitajski kulturi eno od naj-pomembnejših mitičnih vlog. Zdelo se mi je, da stoji »most« med Vzhodom in Zahodom na tem nivoju; ta nivo ni abstrakten, ampak ga konkretizira ogro-mna ligvistična zmogljivost. Nombres: pod tem na-slovom se pojavi skrajno kompleksen sveženj trans-kulturnih in trans-ligvinističnih pomenov. V tem smi-slu nas tiskani tekst že sam na sebi usmerja k produktivnemu prostoru, v katerem besede niso črke ali šifre nečesa drugega, temveč sledovi nepre-stanftga računa, ki zaplaja tekst, ga uničuje in po-novno zasnavlja — kakor telesa v tem, kar imenu-jemo svet. Zato se lahko »srečata« odlomek iz Artau- dovega Heliogabala ali Fregejev tekst z vedičnim ali kitajskim tekstom. 9. Na kratko bi mogli reči, da je v vašem romanu več nivojev (lingvistika, spolnost, politična ekono-mija, matematične, logične, astronomske znanosti); odkrijemo jih zlahka z vašimi citati. Kako igrajo ti nivoji v medsebojnih razmerjih? Rad bi, da bi se zadržali predvsem ob tistem, kar zadeva telo in spol-nost, saj se mi zdi, da se s tem dotikamo ene od najobčutljivejših točk ideologije našega krščanskega Zahoda. — Fragmenti, ki jih je mogoče brati med okle-paji, niso citirani, temveč prevzeti iz različnih tekstu-alnih tkiv, zato da bi se videlo, da je gJobalni tekst prav mesto strukturacije njihovih razlik. Tu je bist-ven pojem inter-tekstualnosti (Kristeva): vsak tekst, nahajajoč se v spojitvi več tekstov, je obenem njiho-vo ponovno branje, poudarjanje, kondenzacija, pre-maknitev in globina. Tekst na neki način vel.ja toli-ko, kolikor velja njegova integrativna in destruktivna akcija, izvršena na drugih tekstih. Delo, ki se dogaja na ta način, ostaja sicer implicitno, predpostavlja pa neko število zahtevnih operacij. Očitno ni naključje, da je prav spolnost režiser te produktivnosti. Spolnost in pisava sta.tako povezani, da je ena neprestano me-tafora druge (za primer dajemo nedavno forjnulacijo Sergea Leclaira v Psychanalyser: »Falos je obenem črka in pero, ki jo začrtava«), to je mesto nenehnega preobračanja. Kdor izgubi iz oči to produktivnost, te-ga — v naši kulturi — vedno zanese v mentalistično in dekorativno fenomenologijo. Razkosanje telesa in pa dejstvo, da je telo pisano v svoji nenehni razčle-njenosti in celičnem vrenju, to v Nombres pomeni napad na idealistično pogojenost telesa kot podobe, besede in identitete. Telo je neskončno več, kot ver-jamemo ali si mislimo. Prebivamo na enem od nje-govih pobočij kot ob boku vulkana — in to imenu-jemo življenje. Odtod tudi pomembnost raziskave Georgesa Batailla, ki sem jo proti vsem deviacijam, katerih žrtev je, poskušal analizirati v Strehi (Le Toit) (Logiques). 10. Vrniva se k vprašanju citatov. Ti so v Nom-hres izredno pestri, sposojeni iz kar najvianj podob-nih tekstov, pa vendar preseneča, kako povsem narav-no se vpisujejo in utemeljujejo v vaši pisavi fne gre za nikakršno tehniko kolažev). Brez pretresov pre-hajo.mo od Marxovega teksta k Artaudovemu, k Tau, Lukreciju ali k definiciji iž moderne matematike... Enotnost se čuti celo na nivoju leksike in sintakse... Kakšnemu delu ste podvrgli citate, potem ko ste jih izbrali? Tekst je po skripturalni ekonomiji naddetermi-niran proces transformacije in obenem — po Althu-erjevi formuli — »struktura z mnogoterimi in neena-kimi protislovji«. Konec koncev mu bolj kot vsaka druga definicija ustreza tale Leninov fragment iz Zvezkov o dialektiki: »Reka in kaplje v reki. Položaj vsake kaplje, njeno razmerje do drugih; n.jena vez z drugimi; smer njenega gibanja ... Hitrost, linija ... Vsota gibanja... posameznih tokov. Giban.je, reke, zgoraj pena, spodaj globoki tokovi...« Tako dobimo globinsko strukturo in površinsko strukturo (če si pomagamo z izrazi Chomskega); — tisto, kar smo prevzeli od drugih tekstov, je dobesedno odnešeno po toku, ki se piše; to, kar smo prevzeli, igra vlogo »be-sed«, vlogo, ki so jo — če hočete — v klasičnem romanu igrale osebe in dialogi. Vztrajam na tem, da ne gre za citate: citat je neka vrsta častnega zna-menja, ki ga avtor razobesi zato, da bi bolje utemeljil vrednost tistega, kar govori: vse se dogaja med ime-nom in imenom. Mi pa smo v anonimnem okolju fizičnem, elektronskem, kemičnem, biološkem. Nare-kovaji naznanjajo samo historično podvojitev teksta. Spojitve se dogajajo obenem na označujočem (foni-čnem) nivoju in na označenem (pojmovnem, ideološ-kem) nivoju. Da, to je razmerje med reko in njenimi kapljami, med množico stavkov in besed, med temi stavki samimi in gibanjem, ki jih nosi. In vendar je izbira zelo skrbna: večina obravnavanih tekstov pri-pada prostoru, ki ga naša kultura prikriva, materi-alističnemu prostoru. Na primer De Natura Rerum in Kapital. Skupna značilnost vseh teh akterjev je ta, da jih je krščanski sistem deformiral ali pa za-vrgel: Bruno, Spinoza, Artaud ... S tem sem počastil določen »pekel« naše misli. Kar se tiče znanstvenih vložkov, ti imajo namen pokazati, da ne gre pri tem za teološki prostor, da je njegova funkcija priprav-ljati za spoznanje: to, karnaj bi postala »literatura«. 11. Vaše »sekvence« pisave kakor da večkrat do-žive »kratek stik« zaradi ideogramov kitajske pisave. Seveda se takoj spomnimo na Pounda in na njegove Cantos, vendar slutimo, da imajo pri vas ti znaki popolnoma drugo operativno funkcijo? Katero? Kak-šna je sploh njihova uporabnost za tistega, ki ne pozna njihovega prevoda? Poundova uporaba ustreza bolj dekorativni, ekso-tični, arhaični, fevdalni intenci kakor pa pomenske-mu računu in ima zato predvsem historično vrednost. Tukaj pa narobe ideogrami tvorijo del pripovedi; igrajo kot osnovna grafična sila, ob kateri se razbije fonetična pisava, prevajajo jo v njenih končnih efek-tih (tako da kak stavčni člen preskoči od francoščine h kitajščini). Stavkom se še pozna roka, ki jih je začrtala, z druge strani pa tvorijo tematsko matrico: kri, kozmos, števila, pisava, zgodovina, množice, evo-ulcija... Mi govorimo, mislimo in pišemo znotraj končne leksike; kitajščina pa veste, da ima najmanj 49 000 znamenj (tako sodi veliki slovar iz 1716), ki so obenem piktogrami, indirektni znaki, asociativne zme-si, znaki z medsebojno razlago, sposojene fonetične oznakd, ideo-fonogrami. Načeloraa so vse možnosti, da se to število še poveča. To nekako avtonomno pod-ročje, direktno in neomejeno sprijeto z dejanskim, ki nas bolj spominja na teater in na sanje, je torej skrajno kompleksno. Pisava teksta skuša doseči to področje v svoji zmogljivosti (ritmi, rime). Ki-tajski znaki, tudi če nas samo podzavestno presunejo, imajo namen, da nakažejo povratek potlačenega, fun-kcioniranje, ki naš lingvistični sistem udar.ja obenem odznotraj in odzunaj ter ga začenja ponovno misliti in presegati. 12. Kar je nedvomno pritegnilo zanimanje vaših bralcev, je očitno politični karakter vašega romana. Takoj naj opomnim, da te politicne teme — nič bolj kot katere druge — niso »priložene« zgradbi romana, ki bi jim bila tuja. Narobe, imam vtis — in to je najpomembnejše —, da sama ekonomija vaše pisave zahteva te teme? — Ker misel, ki je na aeiu v tem tekstu, ni in-dividualna, temveč kolektivna, ker proces pisave ni proces fiksacije, reprezsntacije aii kolaža, temveč je to proces transformacije, je tedaj neogibno, da na površini nastajajo določeni efekti političnega pomena. Vsa pisava, naj hočemo ah ne, je politična. Pisava je nadaljevanje politike z d r u g i m i sredstvi. Poudariti moram, cta so ta sredstva specifična in da se morejo različno manifestirati. Tu je potrebno oživiti nujnost revolucionarne borbe, začenši z izredno podrobno in globoko izdelavo (za razliko od tekočega brbljanja, propagande in frazeologije). če ta tekst »odseva« his-torično situacijo, pa obenem ta odsev dinamično kon-struira kot kompleksno celoto, nezvedljivo na pre-prosto podobo. »Nauk« teksta bi bil potemtakem v temle: 1) Infrastrukture (označujoče delo) so določujoče v izdelavi supersturktur (tem); bralec mora preobr-niti svoje branje, ker najprej pride v kontakt s povr-šino, katere determinacij ne opazi. Ta nivo modelira razmerje ekonomija-ideologija; 2) Dovršitev revolucionarne borbe — da bi bila dejansko vpisana — predpostavlja silno tekstualno zgoščenost in globino, misel množic, katere-nova lin-gvistična rešeta so povezana z razredno borbo. Ta borba je — kakor govor — neskončna; 3) Pisava in revolucija imata iste cilje, druga drugi dajeta svojo označujočo nabitost, za orožje pa si izdelujeta nov mit: v Nombres se je imenoval rdeča pripoved, pripoved, ki nosi obenem barvo krvi in barvo edine možne partije v zgodovini v teku. Prev. J. R. )acques Derrida GLASIN Zakaj je fonem »najidealnejši« med znaki? Od kod prihaja ta soudeležba med zvokom (le son) in idealnostjo ali, bolje, med glasom (la voix) in ideal-nostjo?2 (Hegel je bil na to bolj pozoren od drugih in to je z gledišča zgodovine metafizike pomembno dejstvo, ki smo ga izprašali drugje.)3 Kadar govorim, pripada k fenomenološkemu bistvu te operacije, da se razumem v (tem) času, ko govorim. Označujoče, ki sta ga oživela (animer) moj dih in pomenska in-tenca (v Husserlovem jeziku: izraz, oživljen po Be-deutungsintention), je absolutno blizu mene. Za živo dejanje, dejanje, ki daje življenje, Lebendigkeit, ki oživlja označujoča telesa in jih transformira v pomen-ski izraz (expression voulant-dire), za dušo jezika se zdi, da se ne loči od same sebe, od svoje prisotnosti pri sebi, da ne tvega smrti v telesu nekega označujo-čega, prepuščenega svetu in vidljivosti prostora. Ona lahko kaže idealni objekt ali idealni Bedeutung/ ki se drži v tem, ne da bi se podal v nevarnost iz ide« alnosti, iz notranjosti življenja, prisotnega pri sebi, Sistem kazanja (Zeigen), gibanje prsta in oči (gleda katerega smo se prej vprašali, če ni neločjivo od feno« menalnosti) ni takoj odsotno, marveč ponotranjeno. Fenomen ne preneha biti objekt glasu. Nasprotno, si-stem, ki veže fenomenalnost na možnost kazanja, de-luje v meri, v kateri se zdi, da je idealnost objekta odvisna od glasu in postane tako v njem absolutno razpoložljiva, v glasu bolje kot kdajkoli. Fonem se daje kot obvladana idealnost fenomena. Prisotnost pri sebi oživljajočega dejanja v razvid-ni duhovnosti tega, kar to dejanje oživlja, intimnost življenja do samega sebe, to, zaradi česar lahko re-čemo, da je beseda živa, vse to torej predvideva, da se govoreči subjekt razume v sedanjem (tj. v času, ko govori). Takšno je bistvo ali normalnost besede. Sama struktura besede implicira, da se govornik razume: obenem zaznava čutno obliko fonemov in do-ume njeno izrazno intenco. če se zgodijo naključne nezgode, za katere se zdi, da ugovarjajo tej tele-ološki nujnosti, so obvladane s kako operacijo na-domeščanja — ali pa beseda ne obstaja več. Za ne-most in gluhost velja isto. Gluhi ne more sodelovati v razgovoru drugače, kot da se izogiba svo.jih dejanj v obliki besed, katerih telos vsebuje to, da jih govornik (tudi) razume. Opazovan s čisto fenomenološkega gledišča, zno-traj redukcije, vsebuje proces besede to izvirnost, da se predaja že kot čisti fenomen, kjer je že odstranjena naravna drža in teza o obstoju sveta. Operacija »se-razumeti-govoriti« je auto-afekcija5 absolutno edin-stvenega tipa. Po eni strani deluje v mediju splošno-sti; označeno, ki se v tem pojavlja, mora biti ideal-nost, katero se da idealiter nedoločeno-krat ponavljati ali prenašati kot Isto. Po drugi strani se lahko sub-jekt razume ali si govori, se pušča afektirati od ozna-čujočega, katerega on sam proizvede, brez vsakega ovinka skozi zunanjost, svet, ali ne-lastno nasploh. Vse druge oblike auto-afekcije morajo, ali iti skozi ne-lastno ali pa se odpovedati splošnosti. Kadar se yi-dim, pa naj bo to zato, ker se neko omejeno področje mojega telesa daje mojemu pogledu, ali skozi razmiš-ljujočo refleksijo, je ne-lastno že vstopilo v polje auto--afekcije, ki od tedaj ni več čista. Z izkustvom dotika-jočega-dotaknjenega je stvar ista. V obeh primerih se mora površina mojega telesa kot odnos do zunanjosti izpostaviti v svet. Mar ne obstoje, bi kdo rekel, oblike čiste auto-afekcije, ki v notranjosti lastnega telesa ne zahtevajo posega nobene površine svetovne-ga izpostavljanja in vendar niso glasovne? Toda te oblike ostanejo torej čisto empirične in ne morejo pripadati mediju splošnega pomena. Da bi doumeli fenorrfenološko zmožnost glasu. je torej treba še pre-cizirati pojem čiste auto-afekcije in opisati to, kar ga v njem dela lastnega splošnosti. Za operacijo se-razu-meti-govoriti kot za čisto auto-afekcijo se zdi, da se reducira do notranje površine lastnega telesa. zanjo se zdi, da v svojem fenomem' -^^re izpregledati to Nadaljpvanje na 30. strani GLAS !N FENOMEN zunanjost v notranjosu, ta notranji prostor, v kate-rem je zadržano naše izkustvo ali naša podoba last-nega telesa. Zato je tudi doživljena kot absolutno či-sta auto-afekcija, v neki bližini do sebe, ki ni ničesar drugega kot absolutna redukcija prostora nasploh. Ta čistost jo dela sposobno za splošnost. Ne da bi zahtevala poseg katerekoli določene površine y sve-tu, se proizvajajoč v svetu kot čista auto-afekcija, je neka absolutno razpoložljiva označujoča substanca. Kajti glas ne sreča v svetu nobene ovire za svoje od-dajanje prav v toliko, v kolikor se v tem proizvaja kot čista auto-afekcija. Ta auto-afekcija je nedvomno možnost tega, kar se imenuje subjektivnost ali za-se-be; toda brez nje se ne bi pojavil noben svet kot takšen. Kajti ona predpostavlja v svoji globini enot-nost zvoka (ki je v svetu) in phone (v fenomenolo-škem smislu). Neka objektivna »svetovna« znanost nam gotovo ne more ničesar povedati o bistvu glasu. Toda enotnost zvoka in glasu, to, kar dovoljuje le-temu, da se proizvaja v svetu kot čista auto-afekcija, je edina instanca, ki pobegne razlikovanju med zno-traj-svetnostjo in transcendentalnostjo; in kar to raz-likovanje obenem omogoča. Zaradi te splošnosti ni strukturalno in po-pravici (en droit) nobena zavest možna brez glasu. Glas je bit-blizu-sebe v obliki splošnosti kot za-vednost(con--science). Glas je zavest. Za razširjanje označujočeg v razgovoru se zdi, da ne sreča nobene ovire, ker po-stavi v odnos dva fenomenološka izvora čiste auto-afekcije. Govoriti nekomu, to pomeni nedvomno se-razumeti-govoriti, biti razumljen od sebe, toda tudi in obenem, če drugi nekoga razume, storiti, da drugi neposredno ponovi v sebi se-razumeti-govoriti v isti obliki, v kateri sem jaz to proizvedel. Neposredno jo ponovi, se pravi reproducira čisto auto-afekcijo, brez pomoči katerekoli zunanjosti. Ta možnost reproduk-cije, katere struktura je absolutno edinstvena, se da-je kot fenomen nekega obvladovanja označu.jočega ali neke brezmejne moči nad označujočim, ker ima le-to obliko same ne-zunanjosti. Idealno, v teleološkem bi-stvu besede, bi bilo torej možno, da bi bilo označu-joče absolutno blizu označenega, namerjenega(viser) z intuicijo in vodenega s pomenom. Označujoče bi postalo popolnoma prozorno zaradi istega vzroka absolutne bližine označenega. Ta bližina se prelomi, kadar se-vidim-pisati ali označevati z gestami, name-sto da se-razumem-govoriti. Pod pogojem te absolutne bližine označujočega označenemu in njegovega izbrisa v neposredni pri-sotnosti lahko ima Husserl prav medij izraza za »ne-produktiven« in »odražujoč«. Pod tem pogojem ga lahko, paradoksalno, tudi brez škode retiucira in za-trdi, da obstoji neka pred-izrazna plast smisla. Pod tem pogojem si Husserl vzame pravico reducirati totalnost jezika, pa naj bo ta indikativni ali izrazni, da bi zopet pridobil izvornost smisla. Kako naj torej razumemo to rekukc,ijo jezika, ko pa Husserl od Logičnih raziskav do Izvora geometri-je' ne preneha misliti, da obstaja znanstvena resni-ca, se praVi absolutno idealni objekti, le v »izjavah«, da sta ne le govorjeni jezik, marveč tudi inskripcija neizogibna za konstitucijo idealnih objektov, se pravi objektov, ki se jih da prenašati in ponavljati kot Iste? Najprej, in to je treba dobro spoznati, zdavnaj pričeto in y Izvoru geometrije dovršeno gibanje, ki po svojem najbolj razvidnem obličju potrjuje globoko omejitev jezika na neko drugotno plast izkustva in v presojanju te drugotne plasti tradicionalni ionologi-zem metafizike. Če pisava prispeva h konstituciji ide-alnih objektov, dela to le kot fonetična pisava: fiksi-ra, vpiše, zabeleži, shrani, utelesi že gotovo besedo. In reaktivirati pisavo pomeni vselej prebuditi izraz v in-dikaciji, besedo v telesu črke, ki nosi v sebi grožnjo krize, kot simbol, ki lahko vselej ostane prazen. Bese-da že ima isto vlogo (kot tukaj pisava) v odnosu do identičnosti smisla, kakršna se najprej konstituira v misli. Naprimer, »proto-geometer« mora proizvesti v misli čisto idealnost čistega geometričnega objekta, od tam zagotoviti njeno prenosljivost skozi besedo in jo končno zaupati neki pisavi, s posredovan.jem ka-tere se lahko vselej ponovi smisel izvora, se pravi čiste misli, ki je ustvarila idealnost smisla. Z mož-nostjo napredka, ki ga vzpostavlja neko takšno utele-šenje, se nalaga neprestano tveganje »pozabe« in izgu-be smisla. Bolj in bolj težko je rekonstituirati prisot-nost dejanja, zakopanega pod zgodovinskimi usedli-nami. Trenutek krize je vselej trenutek znaka. še več, kljub svoji natančnosti, strogosti in absolutni novosti svojih analiz opisuje Husserl vsa ta gibanja vselej v metafizični konceptualnosti. Absolutna razlika med dušo in telesom zapoveduje. Pisava je neko telo, ki izraža le tedaj, ko se dejansko izgovarja besedni iz-raz, ki ga oživlja, če je njegov prostor temporalizi-ran. Beseda je neko telo, ki hoče nekaj reči (ki ima pomen), le če ga neka aktualna intenca oživi in mu omogoči prehod od inertne zvočnosti (Korper) k sta-nju oživljenega telesa (Leib). To lastno telo besede ne izraža ničesar, če ni oživljeno (sinnbelebt) z deja-njem pomenjanja (bedenten), ki ga transformira v duševno telesnost (geistige Leiblichkeit). Toda sama Geistigkeit ali Lebendigkeit je neodvisna in izvorna. Kot takšna nima potrebe po nobenem označujočem, da bi bila predstavljena sama sebi. Prebuja se in ohranja v življenju prav toliko v nasprotju s svojim označujočim kot zaradi njega. Takšna je tradicionalna stran Husserlovega razpravljanja7. Toda če mora Husserl priznati nujnost teh »ute-lešenj«, pa čeprav le kot ogrožujočih zdravil, tedaj mora nek globok motiv od znotraj rušiti in spodbijati varnost teh tradicionalnih distinkcij. Tedaj prebiva možnost pisave znotraj besede, ki bi bila sama na delu y intimnosti misli. In tukaj najdemo vse vire izvorne ne-pristnosti. Čeprav potisne Husserl povsod razliko v zunanjost označujočega, jo mora priznati na delu v izvom smi-sla in prisotnosti. Autoafekcija kot operacija glasu predvideva, da neka čista razlika razdeli prisotnost pri sebi. V tej čisti razliki koreni možnost vsega tega, za kar se je mislilo, da se lahko izključi iz auto-afek-cije: prostor, zunaj, svet, telo itd. Od tedaj, ko pri-znamo, da je auto-afekcija pogoj prisotnosti pri sebi, ni več možna nobena čista transcendentalna reduk-ciia. Toda treba je isti skozi to redukeijo. da bi razu-meli razliko v največji bliiani, do nje same: ne v njeni identičnosti, ne v njeni čistosti, ne v njenem izvoru. Ona jih nima. Marveč v gibanju razlike.' To gibanje razlike se ne dogaja pri nekem trans-cendentalnem subjektu, marveč ga proizvaja. Auto afekcija ni način izkustva, značilen za neko bivajoče, ki bi že bilo ono-samo (autos), marveč proizvaja Isto kot odnos do sebe v razliki s sabo, Isto kot ne-identično. Mar ne bi mogli reči, da auto-afekcija, o katen smo govorili, zadeva le operacijo glasu? Da razlika zadeva red foničnega »označujočega« ali »drugotno plast« izraza? In da lahko vselej prihranimo mož-nost neke čiste identičnosti, čisto prisotne pri sebi, na nivoju, ki ga hoče Husserl osvoboditi kot nivo pred-izraznega doživljanja? na nivoju smisla, ki je kot takšen pred Bedeutung in izrazom? Toda bilo bi lahko pokazati, da sam koren trans cendentalnega izkustva izključuje neko takšno mož nost. Zakaj se nam je v resnici ponudil pojem auto afekcije? Izvornost besede, po čemer se beseda loči od vsakega drugega območja pomenjanja, leži v tem, da se zdi njeno tkanje čisto časovno. In ta časovnost ne razvija nekega smisla, ki bi bil sam ne-časoven Smisel je skozinskoz časoven, še preden je izražen. Vsepovsodčasovnost (1'omnitemporalite) idealnih objektov ni po Husserlu ničesar drugega kot neki na čin časdvnosti. In ko opisuje nek smisel, za katerega se zdi, da se izmakne časovnosti, si prizadeva Husserl precizirati, da gre pri tem za neko provizorično etapo analize in da presoja torej neko konstituirano časov-nost. Od tedaj, ko upoštevamo gibanje temporaliza-cije, kakršno je analizirano v Lekcijah," je treba dodobra izkoristiti pojem čiste auto-afekcije, ki se ga, kot je znano, poslužuje Heidegger v Kant in problem matafizike", posebej ob subjektu časa. »Izvirna toč-ka«, »izvorni vtis«, to, iz česar se proizvaja gibanje temporalizacije, je že čista auto-afekcija. To je naj-prej neka čista proizvodnja, kajti časovnost ni nikoli realni predikat nekega bivajočega. Sama intuicija ča-sa ne more biti empirična, to je neka recepcija. ki ničesar ne zaznava. Absolutna novost vsakega Zdaja ni torej z ničimer porojena, ta novost obstoji v nekem izvornem vtisu, ki porojeva samega sebe: »Izvorni vtis je absolutni začetek te produkcije, izvorni vir. to, iz česar se neprestano proizvaja vse ostalo. Toda on san ni proizveden, ne rodi se kot neka proiz-vedena stvar, marveč z genesis spontanea, je izvorno porojevanje« (Lekcije, Dodatek I, fr. prev. str. 131). Ta čista spontanost je neki vtis in ne ustvarja ni-česar. Novi Zdaj ni nekaj bivajočega, ni proizveden objekt, in ves jezik propade, če hoče opisati to čisto gibanje drugače kot z metaforo, se pravi, da si spo-sodi svoje pojme od reda objektov izkustva, katerega omogoča ta temporalizacija. Husserl nas neprestano svari pred temi metaforami (1). Proces, po katerem Zdaj kot pretekli Zdaj itd.; takšen proces je prav mora biti čista, ker je izvorni vtis afektiran le po afektirati samega sebe, brez zatekanja v empirijo, z neko novo izvorno aktualnostjo, v kateri postane ne-Zdaj kot pretekli Zdaj, itd.; takšen proces je prav čista autoafekcija, v kateri je Isto isto le, če ga afek-tira Drugo, če postaja Drugo Istega. Ta auto-afekcija mora biti čista, ker je izvorni vtis afektiran le po samem sebi, afektiran z absolutno »novostjo« nekega drugega izvornega vtisa, ki je neki drugi Zdaj. Od tedaj, ko vpeljemo v opis tega »gibanja« neko dolo-čeno bivajoče, govorimo metaforično, izrekamo »gi-gan.je« v razmerjih tega, kar je po tem gibanju omo-gočeno. Toda vselej smo že razpuščeni v ontično me-taforo. Temporahzacija je koren neke metafore, ki ne more biti kaj drugega kot izvorna. Sama beseda »čas«, kot je bila vselej razumljena v zgodovini me-tafizike, je neka metafora, ki obenem kaže in potvar-ja »gibanje« te auto-afekcije. Vsi pojmi metafizike — posebej aktivnosti in pasivnosti, voljnosti in ne-volj-nosti, in torej afekcije ali auto-afekcije, čistosti in nečistoti itd. — pokrivajo čudno »gibanje« te razlike. Toda ta čista razlika, ki konstituira prisotnost pri sebi živega prisotnega, izvorno iivaja v to prisotnost vso nečistost, za katero se je mislilo, da se jo da izključiti. Živo prisotno izhaja iz svoje ne-identično-sti s sabo in iz možnosti zadržujoče sledi. To prisotno je vselej že neka sled. Te sledi se ne da misliti, če izhajamo iz preprosttosti nekega prisotnega, katerega življenje bi bilo sebi nptranje. Sled ni neki atribut, ob katerem bi se dalo reči, da je tu »izvorno« ,seb-nost' (le soi) prisofcnega živega. Treba je misliti iz-vornost iz sledi in ne obratno. Arhe-pisava je na delu v izvoru smisla, ki je, Husserl je to priznal, časovne narave, nikoli ni preprosto prisoten, vselej je že vključen v »gibanje« sledi, se pravi v red »označeva-nja«. Vselej je že izšel iz sebe v »izrazno plast« do-živl.janja. Kot je sled odnos intimnosti živega prisotne-ga do zadnjega Zunaj-a, odprtost do zunanjosti na-sploh, do ne-lastnega itd., tako je temporalizacija smisla vstop igre »prostiranja«." Od tedaj, ko pri-poznamo prostiranje obenem kot »premor« ali razliko in kot odprtost navz-ven, ne obstoji več absolutna no-tranjost, »Zunaj« se je naselil v gibanje, po katerem se pojavlja, se konstituira, se »predstavlja« Znotraj ne-prostora, to, kar se imenuje »čas«. Prostor je »v« gibanju temporalizacije. Če se sedaj spomnimo, da čista notranjost fonične auto-afekcije predpostavlja čisto časovno naravo »izražajočega« procesa, tedaj uvidimo, da temi neke čiste notranjosti besede ali »se-razumeti-govoriti« ugovarja sam »čas«. Tudi izhod »v svet« je izvorno vsebovan v gibanju temporaliza-cije. »čas« ne more biti neka »absolutna subjektiv-nost« prav zato, ker ga ne moremo misliti iz prisot-nega in prisotnosti pri sebi nekega prisotnega bivajo-čega. Kot vse, kar je mišljeno pod tem naslovom in kar je izključeno z najbolj strogo transcendentalno e-dukcijo, je »svet« izvorno vsebovan v gibanju tempo ralizacije. Kot odnos med nekim Znotraj in nekim Zunaj nasploh, nekim eksistirajočim in nekim ne-eksistirajočim nasploh, nekim konstituirajočim in ne-kim konstituiranim nasploh, je temporalizacija obe-nem možnost in meja sama fenomenološke reduk-cije. Se-razumeti-govoriti ni notranjost nekega Zno-traj-a, zapriega vase, marveč ireduktibilna odprtost v Zunaj, pogled in svet v besedi. Fenomenološka reduk-cija ie neka scena. Izraz se ne dodaja kot neka »plast« prisotnosti pred-izraznega smisla, prav tako kot Zunaj indikacije ne afektira slučajno Znotraj-a izraza. Njih prepletanje (Verflechtung) je izvorno in ni slučajna asociacija, ki bi io lahko razdrla metodološka pozornost ali potr-pežljiva redukcija. Naj bo še tako nujna, analiza zade- 30 ne tukaj ob absolutno mejo. Ce se indikacija ne do-daja izrazu; ki se ne dodaja smislu, potem lahko vsekakor ob tem govorimo o izvornem »nadomestku--dopolnilu« (supplement): adicija indikacije in izraza dopolni neko pomanjkanje, neko izvorno ne-prisot-nost pri sebi. In če se mora indikacija, npr. pisava v običajnem smislu, nujno »dodajati« besedi, da bi dosegli konstitucijo idealnih objektov, če se mora be-seda »dodajati« mišljeni identičnosti misli, potem se je »prisotnost« smisla in besede že pričela pogrešati v sami sebi. (1) Glej npr. čudovit paragraf 36 Lekcij, kjer je dokazana odsotnost lastnega-pravega imena pri tem čudnem »gibanju«, ki poleg tega ni nobeno gibanje. »Zaradi vsega tega,« zaključi Husserl, »nas imena oškodujejo.« V določeni smeri je treba še radikalizi-rati to Husserlovo intenco. Kajti nikakor ni slučajno, da se to-česar-se-ne-da-imenovati še označi kot »abso-lutna subjektivnost«, se pravi kot neko bivajoče, mišljeno iz prisotnosti kot substance, ousia, hipo-keimenon: bivajoče, identično s sabo v prisotnosti pri sebi, kar naredi iz substance subjekt. Cemur se v tem paragrafu pravi to-kar-se-ne-da-imenovati, to ni dobesedno neka stvar, za katero se ve, da je neko prisotno bivajoče v obliki prisotnosti pri sebi, sub-stanca, modificirana v subjekt, v absolutni subjekt, katerega prisotnost je čista m ni odvisna od nobene zunanje afekcije, od nobenega Zunaj-a. Vse to je prisotno in lahko ga imenujemo; kar je dokazano s tem, da njegova bit absolutne subjektivnosti nikoli ne postane vprašljiva. To, česar-se-po Husserlu-ne-da-imenovati, so le »absolutne lastnosti« tega subjekta, ki je torej označen po klasični metafizični shemi, razlikujoči substanco (prisotno bivajoče) od njenih atributov. Druga shema zadrži brezprimerno globino analize v območju metafizike prisotnosti: nasprotje subjekt-objekt. To bivajoče, katerega »absolutne last-nosti« se ne da opisati, je pristno kot absolutna sub-jektivnost v svojem nasprotju z objektom. Objekt je relativen, to absolutno je subjekt: »Ne mo-remo se drugače izraziti, kot da rečemo: ta tok je neka stvar, ki jo tako imenujemo po tem, kar je konstituirano, toda ta tok ni ničesar časovno »objektivnega«. To je absolutna subjektivnost z absolutnimi lastnostmi neke stvari, ki jo je za ozna- • čiti metaforično kot »tok«, neka stvar, ki izvira »zdaj«, v neki točki aktualnosti, neka izvorna točka-izvira, itd. V doživetju aktualnosti imamo izvorno točko-izvira in kontinuiranost trenutkov zadrževanj. Zaradi vsega te-ga nas imena oškodujejo« (fr. prev. str. 99, podčrli mi). Od tedaj, ko se misli prisotno iz razlike in ne obratno, mora biti prečrtana tudi določitev »absolutne subjektivnosti«. Pojem subjektivnosti pripada a priori in nasploh redu konstituiranega. To velja a fortiori za analogično aprezentacijo, konstituirajočo inter-subjektivnost. Le-ta je neločljiva od temporalizacije kot odprtosti prisotnega do nečesa zunaj-sebe, do ne-kega drugega absolutnega prisotnega. Ta zunaj-sebe časa je njegovo prostiranje: neka arhe-scena. Kot od-nos nekega prisotnega do nekega drugega prisotnega kot takšnega, se pravi kot ne-izvedena re-prezenta-cija (Vergegenvvartigung ali Reprasentation), pro-izvaja ta scena strukturo znaka nasploh k:ot »poši-ljana (nazaj)« (renvoi), kot biti-za-nekaj (fiir-etwas-sein) in v tem radikalno prepoveduje redukcijo. Konstituirajoča subjektivnost ne obstoji. In treba jo je dekonstruirati prav do pojma konstitucije. ; Iz knjige La voix et le phenomene, Uvod v prob-lem znaka v Husserlovi fenomenologiji, PUF, collection Epimethee, Paris 1967, str. 86—97 (zaradi lažjega razume-vanja nekaj nebistvenih mest izpuščenih). Besede v okrog-lih oklepajih so avtorjeve, v oglatih prevajavčeve. 2 Husserl kot Saussure ločita zvok (Materialni zvok, popolnoma fizična stvar) in glas (označujoče, akustična podoba, psihični odtis zvoka, ki ima izrazno vrednost). JGlej Problemi 65—6, str. 884—886. Poleg tega misli Derrida na trenutno še neobjavljen spis Heglova semiolo-gija. 4 Husserl loči med pomenom (Bedeutung) in smislom (Sinn). Pomen je označeno znaka, se torej veže na znak, na izraz. Smisel pa se daje tudi izven označevanja (pred-izrazni smiseD, npr. »smisel stvari same«. V območju zna-ka samega loči Husserl še med indikacijo (Anzeigen, Hin-weis) in izrazom (ekspresija, Hinzeigen). Čista ekspresija je operacija se-razumeti-govoriti kot (uzrto iz fenomenološ-ke redukcije) izbris svetovnega označujočega. Indikacija pa je znotraj-svetno označujoče, ki kaže na drugo znotraj-svetno bivajoče (pisava, geste, signali itd.i. 5 Lat. affectio: stanje, ki ga v nas povzroči zunaji vzrok. Auto-afekcija: samo-,učinkovanje',ki torej vzpostav-lja nujno samo-podvojenost istega. " 1. Logische Untersuchungen, Husserliana I—II 2. Die Frage nach dem Ursprung der Geometrie als international-historisches Problem, v Die Krisis. . ., Husser-liana VI, str. 365—386. 7 »Le discours«, prev. razPRAVljanje zaradi posebnega pomena besede (/raz-govor, usmerjen v pomensko plast; »pravi« govor. ki je pomensko razviden in »prozoren«). * »La differance«. Iz glagola differer: razločevati in odl-ložiti. A difererance izhaja iz differant (razločujoče), kot npr. signifiant (označujoče), torej gre za »aktivno« razlo-čevanje: diferanca diferira (s čimer pa pojem razloke ni izčrpan). V slovenščini pomeni razloka Cglej SP): diereza (pri Platonu produkcija razlikovanja pojmov!), premor v verzu med dvema stopicama, ločena izreka dveh sosednih samo glasnikov. Dvopomenskost je v bistvu ohranjena: razloka-razločiti in razloka-odložiti (tj. premor, »mrtvi č:as v po teku živega časa, smrt v življenju« /Derrida/). 0) razloka kot »aktivnost« razločevanja: delujoče, oza^čujočče: razli-ka dveh različnih, razloka razloči, je torej »pred-odprtost razlike« (Derrida). Spremeni se le naglas: iz razloka (di-ereza> v razldka (kot razlika, diferanca). Nekoč smo to prevajali z: razpor (glej Problemi 65—6, str. 845—854 in 879—894). Prevod je torej zdaj opuščen. 9 Derrida citira izdajo: Husserl, Lecons pour une phenomenologie de la conscience intime du ternps. PUF, Etimethee. 10 Heidegger: Kant und das Problem der Metaphysik, Klostermann. 11 »Le espacement«. Razmaknitev, razporeditev, raz-prostiraaje. Nemški prevod Ausbreitung. Pri Derridaju pomeni tudi »konstituiranje« samega prostora, torej: pro-stiranje. Nekoč smo to prevajali z: (v)prostoritev, uprostoritev (clej Problemi 65—6, isto). Prevod je torej zdaj opuščen. Prev. S. 2. 31 Problem mišljenja je bil v središču pozornosti filozofov od njihovih prvih razmišljanj do današ-njih dni. Miselni pojav je postal problematičen za človeka, ko je postala miselna dejavnost za majhen del družbe njena glavna življenjska dejavnost in s tem tudi njeno glavno raziskovalno področje, v kate-rem so se prav tako odkrivale vedno nove lastnosti in zveze, kot jih je odkrival tudi neposredni proizva-jalec na materialnosti predmetov in sredstev dela. Zgodovinski nastop te problematike je nedvomno temeljil na družbeni delitvi dela, ki je obči pokaza-telj razvoja človekovih sposobnostih in torej tudi miselnih. Te sposobnosti predstavljajo s svoje strani tudi mejo vsebini mišljenja. Ta odvisnost med vse-bino in sposobnostmi je najbolj toga in neposred-na na začetnih stopnjah razvoja človeške družbe. Tudi s pomočjo tega odnosa marksistični zgodovi-narji religije zavračajo krščanske-filozofske razlaga o izvornem, religioznem značaju človekovega mišlje-nja in dokazujejo, da tovrstne domnevne religiozne abstrakcije niso dovoljevali ne samo družbeni odno-si, ampak jih ni omogočala tudi razvojna stopnja mišljenja in jezika. Ko postajajo miselne sposobno-sti človeka z razvojem tehnične in družbene delitve dela vse bolj kompleksne, postaja ta kompleksnost vse bolj ravnodušna do vsebine mišljenja in ravno zato si lahko podredi najrazličnejšo vsebino. V tem se skriva veličina univerzalnega značaja mišljenja. Ob določenih družbenih predpostavkah pa se ta ve-ličina lahko mistificira. To mistifikacijo je na Heg-lovem primeru najlepše in globokoumno raz-kril Marx, ko je pokazal na analogijo med abstrakci-onizmom Heglove logike in abstraktnim izražanjem človeških odnosov preko denarja. Po Marxoyi oceni je logika pri Heglu postala denar duha. Kot je denar ravnodušen do tega, katero uporabno vrednost izraža ali predstavlja, tako je tudi logika pri Heglu posta-la ravnodušna do svoje vsebine in prav zaradi te rav-nodušnosti lahko izraža univerzalno, katerokoli vse-bino in se z njo identificira. Nekateri, celo nemarksi-stični avtorji kot npr. Lewis Mumford (Tecnics and Civilization, N. Y. 1934) odkrivajo globoke zveze med značajem abstraktnega mišljenja v nastajajoči in razvijajoči se kapitaliistični- industrijski družbi in abstraktnim značajem denarno-blagovnih odnosov. Razvoj miselnih sposobnosti predstavlja v konč-ni instanci preoblikovanje predmetne-čutne dejavno-sti v logične forme, pojme in konstante. Da subjekti-vno, in logično še posebej, ni nič drugega kot povno-tranjenje zunanje dejavnosti človeka, je bilo že izre-čeno na spekulativen način v nemški klasični filozofi-ji. Pri Fichteju in Schellingu so logične kategorije že opazovani kot NAČINI DELOVANJA univerzalnega, tranncendentalnega jaza in ne več kot nekaj, kar pripada izvorno materialnemu, stvarnemu svetu sa-mem zunaj nas ali samo umu kot pri Kantu. Ta tran-scendentalni, univerzalni jaz ni seveda nič drugega kot mistificirana abstrakcija čJovekove subjektiv-itete. To dialekrično preoblikovanje objektiv-nega, zunanjega v subjektivno, notranje, je najbolj TOestransko v historični dimenziji razvil Hegel v svo-jem-delu »Fenomenologija duha«, ki ni v bistvu nič drugega, če bi se umetniško izrazili, kot odisejada človeške misli v svojem zgodovinskem razvoju. He-gel pa je ta proces povnanjenja (Entausserung) in is-točasnega povnotran. jenja (Er-innerung, — v nemškem jeziku ta beseda običajno pomeni spominjanje, toda Hegel je z njo izrazil ta filozofski pomen, prikazal kot dialektiko absolutnega duha. Marx jessvojo kri-tiko Hegla razkril pozitivni smisel te dialektike ab-solutnega duha, da ona namreč ni nič drugega kot od človeka in človeškega rodu odtrgan, osamosvo-jen in absulutiziran razvoj človekove dejavnosti, zla-sti miselne. Ob takšnem globokem odkritju smisla ene izmed temeljnih kategorij Heglovega sistema se pokaže Vsa nemoč in revščina neopozitivistične kri-tike »metafizičnih« pojmov, kot so duh, nič, bog ipd., za katere trdi, da so brez smisla, ker se jih ne da empirično preveriti. Njihov nastanek obrazloži kot posledico neeksaktnih gramatičnih pravil strukture jezika, ki dopušča tvorjenje takšnih metafizičnih poj-mov in stavkov. Marx pa izvor metafizike in njenih enostranosti ni videl v gramatiki, temveč v določenem sistemu družbenega dela. Neopozitivizmu je ostala ISUENJE torej neznana družbena narava mišljenja. Prav tako pa je ostala neznana drugi veliki filozofski smeri da-nasnjega časa: eksistencializmu. Vsa dela Martina Heideggra variirajo na temi mišljenja in bit. Toda vprašujem se, kako je mogoče prodreti v globino in koren mišljenja, če se popolnoma ignorira rojstni kraj mišljenja — družbeno delo? Lenin, ki je globoko, strastno in kritično študi-ral Hegla, je prav iz Heglove obče dialektike med opredmetovanjem in povnotranjenjem lahko izluščil racionalno jedro, da je človek moral milijardkrat po-noviti dol-očene operacije, da so se' t6 v njem utrdile kot logične forme in kategorije, ki so pridobile zna-čaj aksiomov, zunaj katerih človek ne more misliti in praktično izvajati svojih zamisli. Ta Leninova ugo-tovitev, ki je bila zabeležena brez ustreznega dokaz-nega materiala, je danes potrjena z velikanskim eks-perimentalnim in historičnim gradivom, ki ga je na-kopičila etnologija, zgodovina tehnike, dela in jezi-ka ler zlasti razvojna psihologija otroka francoske šole, dela J. Piageta in šola sovjetskih psihologov in fizilogov kot A. R. Lurija, A. N. Leontijeva, P. J. Gal-perina idr. Ista resnica se potrjuje na filogenetskem nivoju, tj. na razvoju vrste, za začetne stopnje člove-ške družbe, ko je nastanek mišljenja še »s popkovino« vezan na predmetno in proizvodno dejavnost. Nato pa vzporedje med miselnim razvojem otroka in mi-selnim razvojem človeštva postaja vse bolj neustre-zno, ker delitev dela vnaša nove zakonitosti v razvoj mišljenja na filogenetskem nivoju. Ne sme se poza-biti, da se otrok ŽE razvija v človeškem okolju, med-tem ko je z zgodovinskim nastajanjem človeštva tu-di sam človeški svet šele bil v nastajanju. Veliko rev-nejše je raziskan proces strukturiranja mišljenja kot zgodovinski družben pojav kot pa razvoj otrokovega mišljenja. To je delno razumljivo zaradi vsebinsfcih težav, saj prve^a piocesaue n^^ivnaj več nepos.cano opazovati ali celo eksperimentirati, kot je to mogoče v drugem primeru. Rekonstruiranje etap človeškega mišljenja nima samo velikanskega teoretičnega pome-na, ampak tudi praktičnega. Na elementarnih stop-njah so npr. prostor&ke predstave služile človeku za logično funkcijo istovetenja predmetov. Isti princip se izkorišča danes v takoimenovanih avtomatih »per-ceptronih«. V tem se razkriva globoka zveza med iogičnim in zgodovinskim. Tudi ta odnos je bil naj-bolj vsestransko realiziran pri Heglu in Marxu. Ker je mišljenje kompleksen pojav, ga kot takšnega lah-ko razume le tisti, ki k njemu kompleksno pristopa. Tak pristop pa ravno ni bil uveljavljen v okvirih do-sedanje filozofske refleksije o mišljenju. Mislim, da tudi na to področje lahko popolnoma apliciramb Marxove misli o enostranosti psihologije 19. stolet-ja, za katero ni bila pomembna zgodovina industrije, ki jo je Marx označil kot čutno dano psihologijo, kot odprto knjigo človekovih bistvenih sil. Čeprav se je industrijska psihologija delno dotaknila te »odprte knjige«, vendar ni niti ta niti laboratorijska-eksperi-mentalna psihologija izrabila te možnosti, ki jih skri-va v sebi ta Marksov pristop. Sprašujem se, ali ni tu-di za yečino filozofov ta knjiga ostala zaprta, ki bi jo v filozofskem jeziku lahko označili za »odprto opredmeteno knjigo ontologije«. V filozofiji se je do sedaj mišljenje obravnavalo v glavnem s stališča logike, ontologije in psihologije. Zaradi tega tradicionalnega pristopa se mogoče zdi, da moj zahtevan »aspekt« zapušča filozofsko po-dročje. Delno je to res, toda zato zapušča tradicional-ne okvire, da bi se k njim bogatejši povrnil. Kot je ¦Marx s proučevanjem ekonomskih odnosov in človeko-vega dela zapustil ustaljene meje filozofskega po-dročja, mu je ravno to omogočilo, da je postavil v novo luč tako eminentne filozofske probleme kot problem resnice, spoznanja, enostranosti materializma in idealizma. Tak način odkrivanja novega in opleme-nitenje starega ni prav nič specifičen za Marxa. Vsa-ka relativno osamosvojena sfera človekovega znanja izčrpa svoje možnosti za nova revolucionarna spozna-nja, če se okostenelo drži enih in istih pristopov in nadaljni razvoj je mogoč samo tako, da se vzpostavi-jo odnosi z drugimi področji in se v luči njihovih spoznanj na novo osmisli svoj lastni predmet in prob-leme. Osamosvojitev teoretičnega in filozofskega mišlje-nja od neposredne proizvodnje je zastrl izvorno re-snico, da je izvor mišljenja v človekovem delu in da vsakokratna zgodovinska oblika temelji na njem. Ta izvorna resnica se z vso očitnostjo znova potrjuje v današnjem času, toda sedaj ne zaradi pri-mitivne oblike dela, ampak zaradi njegove komplek-snosti, ki zahteva zavestno vključitev logike in nje-nih problemov v samo materialno proizvodnjo in je to postalo svojevrsten pogoj za njen razvoj in ob-vladovanje. Danes, ko je treba optimalno kombinirati v proizvodnem procesu več kot deset tisoč elemen-tov, si ni mogoče več pomagati s stihijsko logiko in-ženirja. Ta očitnost pa ni našla ustrezne teoretične--filozofske osmislitve, ki bi nakazala daljnosežne praktične poslcdice. Princip samorazvOJa čioveka pre-ko njegovega dela je eden temeljnih, občih principov marksistične misli, ki pa v tej splošnosti izgubi svo-jo dokazno moč, če se ga ne predstavi v mnogostra-nosti odnosov. Odvajanje mišljenja od predmetne, čutne dejavnosti, od prakse in industrije, je pod-vrgel Marx ostri, načelni kritiki, toda ni podrobneje, pozitivno razvil zgodovino oblik njunega medsebojne-ga odnosa. Ponavljanje in ostajanje na tej splo-šnosti ostaja vse bolj nemogoče in neplodno. Razi-skava problema odnosa mišljenja in dela postaja danes vse večja nujnost za samo industrijo, znanost in pedagoški proces. Na temelju globoke in obsežne zgodovinske analize pomena vdora novih tehničnih sredstev, zlasti elektronike v znanstveno-raziskoval-no, uradniško, pedagoško in industrijsko delo, je treba prevrednotiti zlasti v naših okoliščinah ves dosedanji izobraževalni sistem in zlasti še odnos znanosti in industrije in pomena teorije sploh za družben-političen-kulturen in gospodarski razvoj. Le s takšnim globalnim temeljitim pristopom bomo uspeli izvesti strukturalne reforme trajne vrednosti. Andrej Kirn Pri Mladinski knjigi je v zbirki POTA MLADIH, ki jo ureja Ivan Potrč izšel roman Dimitrija Rupla z naslovom ,,NA POL POTI DO OBZORJA Knji.ea je ^r^n^p^ formata, tiskana na peresno lahkem papirju, z opremo znanega grafika Andreja Habica. Hnjiga je na prodaj v vseh knjigarnah za ceno 19 ciinarjev. 7,DRUZINA" ribari v kalnem DRUŽINA, verski list, je v 17. številki objavila članek pod naslovom Nihilizem, kjer tudi ona — toda vl povsem verskih in političnih interesov — postavlja svoj lonček ob zadevi Katalog. V člariku očita ateistom, da je katalog reznltat njihove vul-garno materialistične in ateistične izobrazbe v šolah. Ob zadevi Katalog in Tribuna poskuša umetno na-kazati skladnost verskih in religioznih interesov z vladajočimi komunističnimi. Za razpravo C. Matičiča meni, da je most, ki to skladnost omogoča. Tribuno zanima, kaj pomeni takšno politično splebkarjenje. Zanimivo je, da Družina tu izbira in odbira svoj objekt napada. če že pristanemo na njeno logiko in interes napadov, gre za kontekst za-nimive politične selekcije napada. Da pripeljemo njeno intenco do konca: za napad je izbran Katalog in ne Slovenska apokalipsa. S tem, da izbereš nekaj in ob dnigem molčiš, pač s tem pristajaš na krite-rj, ki je ob tem očiten. Družina je še vednbnaznan način opredeljena do narodnoosvobodilne preteklo-sti. P. L. Iz zgodovine za sedanjost Kot piše Ekonomska politika (št. 867), je vladar nekdanje kneževime Srbije Miloš Obrenovic svoj čas za-pretil jezikovnemu reformatorju Vu-ku Karadžicu, da mu bo »paškoda-val še drugo nogo«. Isti vir piše na-dalje, da mu je kasneje dal štipen-djo, da bi se dobro zapisal v agio-dovino. Edgar Favre o izpitih (Edgar Paure, franooski mLnister za vzgojo) Izpiti, izpiti! Tu so samo zato, da skrčijo število študentov, da vzgojo pristudijo. Kakšen nesmisel. Moje načelo je: kdor hoče postati zdrav-nik, bo zdravnik, pa naj pride vmes karkoli. Zato je bolje, da je kontro la njegovega znanja samo vesela for-malnost in ne ovira, ki naj bi ga spravila s poti, ki si jo je izbral. Izpiti, natečaji, to so nagrade, me-dalje. Toda vzgoja ni preizkušnja na olimpijskih igrah. Jaz sem odloono nasproten vzgojnemu sistemu, ki je bil zgirajen izkljudno samo za manj- Manjkajoča Od prisotnih še živeoih slovensikih razumnilkov sta na zadnji iaredni seji uredništva Tribune 8. novembra 1968 mai*jfca!a ~?**no Martin Hiedeg-ger in Jean-Paul Sartre. 0 črnih in belih ovcali črne ovce s tem, da jih pred ljud-md naženemo v hlev, še ne postsu nejo bele. Katalog vaibi na javno tisikovno feon-feiren.co, ki bo v peteik, 22. no-vembra, ob 17. uiri na ured-rdštvu TRIBUNE, Trg revo-ludje 1. Študentje Akademije za ^ledališče, radio, film im televizijo ustanavlja-xno svobodno katedro za gledaliske vede. Predavanja bodo odprta in ja^a. Fosamessna predavanja bomo BajavLjali v Tribuni. Odbor za ustanovitev svobodna katedre na AGRST TONE SiOJKO: EKSTAZA II Iz clankov Janka Kersnika: Nasi sodniki ... Sedanji sodniki so večidel iz časov absolutizma in oseminštiride-setem letu sledeče reakcije; kdo jitn bode zameril, da se ne morejo otre-biti birokratičnega duha? Kdo jih bode zaničeval, ako so impotentni razumeti prav modeme, liberalne ustaniave. Obžalavanja vredni so, morda ne zaničevanja. Samaprid-nost njihova in bojazen, ki se rodi iz nje, postala jim je naravna, pri-rastla je njihovi osebi in dozdeva se jim čisto potrebna in moralna ... .. .Ako (sodnik) pride v kako vas komisionarit, in to se zgodi vsak teden po dvakrat, povprašuje naj-prvo po piščancih, potem si ogleda stvar, zaradi katere pravda teče, in namestx> da bi nato protokoliral ugo-vore in zagovore datienih straiik, preseli se v bližnjo gostilno, Ijudi pak povabi, naj pridejo v urad, da se bode tam protokoliralo . . . Izjava ceških »oslancev ... Na eni strani Nemec, opirajcč se na svojo neupravičeno »močft in domišljeno kulturo, željan gospo dariti in vladati, željan zmanjšati in iiničiti moč deželnih zborcv isi prenarediti ustavo, koder se mu clo-zdeva koristao; — na drugi sf^.ni narod češki, sklicujoč se na staro državno pravo svoje kraljevin^ na oktobrsko diplcmo, na pismo Nj. Veličanstva, željan pridobiti s- s svojimi neniškimi sodržavljani ena-ke pravice, etnstko snvobodo ... Stalinisti so Cankarja Organ bolgarske delavske partije »Rahotničesko delo« je pred 20 leti (9. 11. 1948) v članku z naslovom »Antirealistična drama na sceni »Na-rodnega g!«dališča« zapisal, da »Kralj na Betajnovi« pritiska na gledalce s svojo težko brezizhod-nastjo, ki nima ničesar skupnega z današnjimi svetlimi trenutki, ki zahtevajo^ da smo na scani gleda-lišča priče smelo in pravično nasli-kanemu sovražniku ali prijatelju. Rabotničesko delo je označilo Can-karjevo delo kot idejo z določenim kriminalno-senzacionalističnim zna-čajem, ki ne more predstavljati po-učne vrednosti ali kako drugače po» magati delovnemu Ijudstvu v isgrad-nji iai uresničevanju lepšega življe-nja. Študentski list Tribuno urejajo: Ivo Marenk, Milerako Matanovič, Andrej Medved, N;ande Miklavc, Rudi Rizman, Diimitrij Rupel (odgovorru uredmik), Marko Slodnjak Tone Stojko (urednik fotografije), Sašo šrot, Marko švabič, Dušan Tršar (tehnični urednik), Milenko Vakanjac, Franci Zagoričnik TRIBUNA - Izdaja UO ZŠJ — Uredništvo in uprava Trg revo lucije l-II - Teleion 21-280 — Tekočj račun 501-8-78-1 — Letna narofinina za študente 15 N din, za ostale 20 N din, posamezen iz-vod 1,5 N din — Rokopisov in fo-tografij ne vračamo — Tiska ČP »Deio«. Liubljana. Tomšičeva 1, telefon 2.1-522 — Poštmna plača-na v gotovini. napadli tudi