allIIIIIllllllIIIIIIIIIIISBIIIIBllllllllllllllllIllllIILli>IBIS3IllSllllllB31RSllllllIIIBllllllllBIBIllIBiailllIllSIElllllBIIBIllSllIIIllIIII 'BILISIElBlBIBflBBflBlflfllN31BBIBBIlBIBBia9lflBBlllEBflBLaBIilBBlBI)!EBlBllBBIIBE13Iie«lNBSgR3l![BIfl3EEi:LaB8t;S!liaiIlIflBtailBBiBlBBaBBlBBBBflEIBlBBllB«IBiBBII« Grajski pisir. Zgodovinska podoba. Spisal dr. Ivan Tavčar. nno Domini MDLXXXV. V imeni Boga Očeta, Sina in svetega Duha! Te dni sem jaz, Jošt Tolmajnar, po božji milosti in po milosti visokorodnega gospoda, gospoda Ruprehta, škofa brizinškega, grofa v Palaciji.........grajski pisar ravno tu na Visokem, sklenil, da si snubim čislano devico za ženo in za zakon, sklenen po zapovedbah naše svete matere katoliške cerkve. Sklenil sem, da zapišem, kar se je mojemu življenju pripetilo v taistih časih. Bogu naj je v počeščenje in meni v tolažbo na stara leta. Kar je zapisano, ostane, beseda sama pa odleti, kakor ptica, ki je danes na grajski strehi, jutri pa Bog ve kje tam doli, kjer je turški sultan hud gospodar svojim podložnikom. Osedlal bom konja in v Dobje pojezdim. Tam živi devica, ki se je prikupila mojemu srcu. Naj pride pod streho moje hiše, da bode v veselje duši moji. Bogu bodi čast, da mi je dodelil zdravo roko in čisto pamet, da mi je dal hoditi po potih, Njemu povšečnih. To, kar je zapisano, služi mu naj v slavo, ker slabega ni vmes in ne greha. Tisti, ki je to zapisal, bil je Jošt Tolmajnar, hlapec gospoda svojega.« V tistih časih je stala sredi Poljanske doline samotna kmetija. V bližini je vrela Sora mimo med travniki in njivami. Na obeh straneh so stali po hribovji še mogočni gozdje, katere je sedaj že davno se- Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 451 kira iztrebila. To, kar rase danes, s tedanjimi gozdi se niti primerjati ne da. Z zelenega Blegaša je prihajal volk, medved je drgnil svojo kosmato kožo ob stare hraste, in vitke košute so kakor pušice švigale po gosti šumi. V tej divji samoti je stala torej kmetska hiša, zložena od velikih hlodov in pokrita s slamo, kakor se vidi še dandanes časih v Loškem pogorji. Ko se pričenja naša pripovest, tesala sta pred hišo hlapca smrekov tram, ki naj bi se porabil nekje v gospodarstvu. Solnce je obsevalo vso dolino in tu in tam je sapa zavela, da se je zibalo rmeno žito, ki je v klasji stalo po njivah. »Ze spet je ta vrag tu!« izpregovoril je hlapec Peter in z roko pokazal proti polju. Tovariš je obrnil pogled na mesto, kamor je pokazal. Ondu pod holmom je mirno in ponosno stopil iz bukovja na plan velikansk jelen in mogočno rog6vje se mu je dvigalo nad glavo, kakor košata veja. Obstal je pri rmeni pšenici, ozrl se ponosno sem-tertja, potem položil rogovje po hrbtu in po bliskovo šinil med bogatim žitom proti vodi. Hipno je bil na drugi strani, kjer je izginil v zelenem logu. »Ravno po naši pšenici ti primezga vsak dan ta hudirl« »Tam pri vodi bi ga čakal«, zajezi se hlapec Miha, »za grmom bi ga lahko počakal in sulico mu zasadil v vamp, da bi nikdar več ne tlačil rmenega žita!« »Kaj ti pomaga«, odgovori Peter, »pridejo loški biriči in pretepo te na klopi, ali te pa še izpostavijo na odru, da se boš sramoval, kakor bi bil umoril rodno mater!« »Teh loških biričev in hudičev je res preveč! Glej ga, tu zopet jezdari jeden 1 Pravijo, ko nova vera v moč pride, da bode bolje!« »Kaj bode bolje!« zasmeja se Peter, »Loški škof ne bode nikdar kruha stradal, in vsak jelen bode njegov v naših gozdih, naj je papež v Rimu, ali pa Knafelj naš gospodar.« »Tu je Loški pisar, ki nas pri desetini odira in povsod.« »Ko bi bila noč, zadegal bi mu že kamen v trebuh, sedaj je pa čas, da snameš klobuk z glave! Da bi imeli dober dan, gospod Jošt!« In Peter se je topil od same ponižnosti. Snela sta oba klobuke z glav, pisar pa je ustavil konja ter skočil s sedla. Bil je to mlad človek, oblečen nekako gosposko v žamet. Na klobuku mu je tičalo veliko belo pero, kar je nasprotovalo zapovedbam visokih deželnih stanov, ki so se bile tiste dni ravno izdale. Ali služabnik brizinškega škofa se je malo brigal za visoke deželne stanove in njih prepovedbe! Veselo se mu je zibalo okrog glave 29* 452 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisžr. belo per6, in ob boku mu je tičal kratek meč ne toliko v telesno varnost, kakor v nepotreben lišp. • Bil je bledega obraza in iz očij mu je gledala precejšnja ošabnost, ki je bila za grajskega pisarja na Visokem za tiste čase vsekako nekaj opravičena. »Ali je oče Primož doma?« vprašal je hlapca. Oba sta zajedno odgovorila: »Doma, gospod Jošt, doma v hiši!« »Tu drži!« in Jošt Tolmajnar je vrgel povodce hlapcu Mihi v roke ter hitro odšel v leseno kočo. »Ta ni prišel, da bi se pri vratih sam6 s cerkveno vodo prekrižal, ta bode odnesel Dobničanu nekaj renskih goldinarjev!« »Če ne denarja, pa vsaj nekaj mernikov žita! Oj, da je noč, in bi jaz stal za tistim jesenom, ko bode gospod Jošt jezdaril mimo!« Hišni gospodar Primož Dobničan je sedel takrat v nizki, zakajeni hiši. Druščino mu je delal star berač, Luka z Volče, ki je z veliko slastjo zajemal iz sklede pred sabo. »Pavija se pravi tisti vasi«, govoril je berač Luka neprestano, »in daleč tam na Laškem leži. Imenovali so nas »loncknehte« in v vrsto smo se postavili ter lahko rečem, da smo imeli sulice daljše od žrdi pri vozeh. In s temi smo bodli in stali kakor zid. Zapovedoval v nam je gospod Peskara in neki hudič, neki Švicar ga je sunil v rebra, da je potem moral umreti! Pa vender smo jih potolkli, in še celo francoskega kralja smo jim ujeli! Res, tako je bilo!« »Ste ga li obesili na drev6 potem?« vprašal je oče Primož radovedno. »Obesili? Ali se kralji obešajo? Častili smo ga, kar smo ga mogli. In sam gospod Peskara je prišel in priklonil se mu je tako globoko, da se je skoraj z glavo doteknil črne zemlje. Kralji se ne obešajo, oče Primož, četudi imajo vrat, kakor vsi drugi ljudje, ki morajo umreti nekdaj!« »To je pa čudno!« odgovoril je starec. »V mladosti smo morili, no, sedaj pa skrbimo za dušo, da se je usmili naš preljubi gospod Jezus Kristus, ki je za nas vse na križi umrl!« »Kdaj si prišel z Lovretanske božje poti? »Pred štirimi tedni! Sedaj sem pa zopet na poti k svetemu Vol-niku na Parskem. Dober in močan svetnik je in proti ozeblinam rad pomaga!« »Sem tudi že slišal nekaj o tem!« izpregovori hišni gospodar. »No, pa sem prestar, da bi še šel na tako dolg pot!« Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 453 »Za svete reči ni človek nikdar prestar! Se ve, pot je dolg in veliko se porabi. Mislil sem, da dobim pri Vas kakih deset klobas in pleče od prešička, ki ste ga v postu zaklali, in dvajset jajec in dva hleba kruha in vrečico moke in lonec suhih češenj, da si bodem sladko vodo kuhal med potjo. Sveti Volnik Vam bode to vse sto in večkrat povrnil, ker je bil ta mogočen škof, in je sedaj še mogočnejši svetnik!« Očetu Primožu se je vidoma podaljšal obraz, ker je rad shrambe svoje trdo zapiral, in le nerad je izdajal, kar se je bilo nabralo v omarah in miznicah. »Gospodinja ti bode že kaj dala!« izpregovoril je počasi, pa glej, da boš molil za nas!« »Molil bom pa brez prestanka!« zatrjeval je Luka, »da ne bode živina bolehala, da ne bodo prešički in ne ovce jalove, in da bode vse zdravo, človek in žival, v kar Vam pomozi Lovretanska Mati božja in sveti angelci, ki so jo nesli čez sinje in široko, široko morje!« Stopil je v sobo gospod Jošt Tolmajnar. Pri vratih je pomočil prste v blagoslovljeno vodo ter se prekrižal rekoč: »Hvaljen bodi Jezus Kristus in njegova Gospa porodnica!« Potem pa je takoj opazil pobožnega berača in romarja Luka z Volče. »Tukaj si, potepuh!« zajezil se je. »V Kržišah si zberačil kure-tine in masla in obetal, da greš na b6žjo pot v Poreče k svetemu cesarju. Pri Zalogarji pa si vse zopet prodal in napil si se vipavskega v vina, da si pod kapom obležal! Ce te dobim v roke, prebičati te dam, da se ti bo cedila kri po hudobnem telesi. Poberi se, slepar!« Luka z Volče je na to s silno hitrostjo pobral svoje reči in zmuznil se je iz hiše kar najprej je mogel. V veži pa je za Lavre-tanskega r6marja silno grdo zaklel: »Da satan ni privlekel te skute zelene k hiši, dobil sem deset klobas, pleče od prešička, v postu zaklanega in tudi lonec suhih češenj, da bi si bil kuhal sladko vodo! Da bi ga le sveti Rok potipal, da bi se mu sušile leva roka in desna noga. Amen!« V tem je bil Jošt Tolmajnar prisedel k mizi. Oče Primož pa je sam v sebi premišljeval, kaj je privedlo k hiši grajskega pisarja, in tudi njemu je srce utripalo, da bi končno ne imel kaj plačevati. »Kaj je novega pri Vas, oče Primož?« vpraša pisar. »Bo li žito kaj dobro obrodilo? Se li kaj klatijo tod okoli luteranski predikantje? Tisti Jurij Knafelj s Kranja se vlači časih po našem pogorji. Glejte, da mu ne daste mesta pod streho, ker gospodje v Loki, kar te tiče 454 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. tega, šale ne trpe. Sicer sem pa Vas vedno hvalil na loškem gradu, ker ste pošten človek in• ste zvesti ostali sveti naši katoliški veri!« »Zahvaljujem se Vam, gospod Jošt, in ko bode jeseni Liska storila telička, pripelje ga Vam moj hlapec na Visoko. Ta teliček naj je Vaš, čisto Vaš!« »Pustiva to, oče Primož,« dejal je pisar odločno, »danes nisem prišel radi tega. Kje pa je Franica, da je nič ne vidim?« »Pri vodi zanje češulje,« odgovoril je starec, in srce se mu je olajšalo, da pisar ni zahteval česa druzega in da je samo po dekleti vprašal. »Pridno dekle je,« govoril je mladenič nekako oduševljeno, »in prepričanje moje je tako, da pošten mož lahko po nji povpraša.« »Za delo je dobra,« hvalil je starec svojo hčer, »in Kovskar z Bukovega vrha je tudi že zanjo povprašal. Pa je zahteval dva vola, ali dajal sem samo jednega, in nič ni bilo potem!« »Pošten človek lahko zanjo povpraša! Kako bi bilo, če bi jo hotel jaz imeti za ženo, oče Primož?« Oče Primož se ni preveč začudil pisarjevemu vprašanju. Obrnil je obraz proti stropu in poluglasno sam sebi govoril: »Na Visokem imate dobro službo; škof Vas je redil in redil Vas bode še dalje. Če obubožamo, škof bode zadnji na vrsti, zatorej jo Vam dam, če jo le hočete!« »Taka odkritosrčna beseda mi je všeč,« odgovoril je pisar »nekaj ji boste tudi dali s seboj, da ne pojde praznoroka od hiše!« »Ne pride prazna na Visoko,« zatrjeval je oče Primož, »veste, gospod Jošt, pri Dobničanu se še iztakne rtekaj rmenih cekinov, pravih benečanskih cekinov, če se vsakemu zaboj čku prevoha do dna « »Ce Vam je prav, pa si seziva v roke, in Boga prosiva, da naj da svoj blagoslov!« »Le prosiva!« Oba si sežeta zadovoljna v roke. Mnogo sta se še razgovarjala in ugibala o poroki in ženitovanji. Naposled sta bila jedina in ko se je pisar poslavljal, vedel je do zadnje merice žita, koliko mu bode nevesta k domu donesla. Z žarečim obrazom je splezal na svojega konjiča in silno je bil zadovoljen sam s seboj, ko je odjezdil po ozki in slabi poti proti Visokemu. Ob bregu tik pota je počivala Franica z Dobja. Težki koš je bila posadila tik sebe v travo in si s predpasnikom brisala razžaljeni obraz. Kakor dve zvezdi sta se bliščali očesi s tega obraza, in lici je imela, kjer se je kazala roža pri roži. Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 455 Raztajalo se je srce pisarju in ravno pred njo je obstal s svojim konjičem. Menil je govoriti ž njo, ali besedo mu je zapiralo, da ni vedel, kaj bi govoril. Končno je izpregovoril: »Hvaljen bodi Jesus in njegova Gospa porodnica!« Tesno mu je bilo na to, izpodbodel je konja ter odjahal, da se je odtegnil moči bliščečih dekletovih pogledov. Dekle pa je gledalo za njim, temno in sovražno. Ko se je skrila njegova podoba pri ovinku, stisnila je roko v pest in siknila zaničljivo: »Papist!« II. »Jaz, jošt Tolmajnar, pisar milostivega svojega gospoda, pišem dalje. Zapisujem, da živimo v časih, ko je Lucifer vstal s svojega pekla in prišel na našo zemljo. Menih iz Wittenberga je odpadel od pravične vere, in njegovi služabniki prihajajo na nas, kakor kobilice na zeleni travnik. Težko je najpobožnejšemu človeku ostati stanovitnemu, ker se mu ponujajo izkušnjave. Zategadelj sem si zbral družico, da sva oba stanovitna v veri in ljubezni. Sveti Odrešenik, Ti pa glej z zadovoljnostjo na to zvezo in v Svoje mogočno varstvo vzemi najvernejšega hlapca Jošta Tolmajnar j a.« > * * * V tisti dobi se je morah vsakdo, če je kaj imel, bati po noči in po dnevi za imetek svoj. Vlačili so se po pogorji raznovrstni postopači, stari vojaki, stari berači. Vse to je kradlo, posebno kuretina ni bila niti za trenutek varna za stradajoče svoje življenje. Tudi oznano-valci novih ver so se klatili okrog. Razkolniki so rasli kakor gobe po deževji, in toliko gorečneje so širili nauke svoje, ker so se dobro redili in pasli o njih. Na večer so silili v pogorske koče, in tako se je nabrala družba, prerazlična pod jedno in isto streho. Z mrakom so prihajali, z zoro odhajali. Vedno so živeli v strahu pred loško »gvardijo*, katera je prežala za njimi ter jih lovila po holmih. Divje življenje je bilo in reformacije valovi so pljuskali do najskritejših kotov dežele. » Ko je oče Primož stal zvečer tistega dne pred leseno svojo hišo, da bi si ohladil od radosti razburjeno glavo, ugledal je onostran vode tri osebe. Bili sta to dve ženski in v njih družbi mož korenjaške, kakor hrast visoke postave. Nosil je oprtiv obširen koš, ki je moral biti precej napolnjen, ker so bile obramnice prav močno napete. Ta družba je prebredla plitvo vodo, potem pa naravnost krenila proti Dobničanovi hiši. Skoraj pri gospodarji se je zgrudila starejša 456 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisa>. ženska — imela je resast obraz, obkrožen že skoraj s popolnoma sivimi lasmi — na zeleno tratino. Tam se je zvijala, kakor da jo vije božjast. »Mati Maruša, ali spet vidite?« zavpila je mlajša tovarišica. »Mati Medudka, kaj Vam govori?« kričal je orjak ter jaderno odložil svoj koš v travo. »Kaj Vam govori?« »Vprašaj moža, stoječega tam pred hišo — obilo greha mu tare dušo — vprašaj tega moža!« Starka je govorila, kakor so tedaj govorili luteranski predikantje, katere je brez dvojbe v svoji govorici posnemala— »vprašaj ga, kako pravijo tej gori? Moja duša mi govori, da je to gora BlegašI« »Blegaš je, Blegaš,« oglasil se je Primož z Dobja še prej, nego je prišel oni k njemu. »Mati Maruša, kaj Vam govori?« ponavljal je velikan svoje vprašanje. »Vidim ga, poslušam ga,« pričela je starka slovesno, zagledavši se v večerno neb6, »na zlatem vozu prihaja, in s sveto vodo me škropi in ob njem so vse vojske angelov in arhangelov. In tako govori: vse je zapravljeno, vse je hudobno in popačeno, z vesoljnim potopom zopet pridem na zemljo, in človek in živina bodeta potonila. Ti pa, Maruša, hči Andreja Pogorelca, in Lenarta Meduda čista gospodinja, ti ne boš prej deležna nebeškega kraljevstva, dokler ne bodeš postavila cerkve na gori Blegaš, kjer se bode častilo peterih mojih ran!« V tem se je bila tudi mlajša zameknila. Komaj je utihnila 6na, oglasila se je le-ta: »Gledam jo, in poslušam nebeško Gospo. V modri obleki je in rdeče ima rokave. Pred Bogom kleči in prosi Ga, da bi nas ne udaril in ne kaznoval. Delajte pokoro, delajte pokoro!« Na zemlji leže" sta ti čudni svetnici zvijali telo, kakor bi trpeli najhujše bolečine. Napele so se jima oči, in pot jima je žalil obraz ter neprestano sta klicali: »Delajte pokoro!« Končno sta pa vender onemogli in težko sopeč ležali v hladni travi. Tedaj je prišel trenutek za velikana. Pokleknil je in dvigal roki proti nebu, tule: »Molimo, molimo! Konec sveta se bliža in sodni dan je prišel! Molimo, preljubi kristjani!« Oddahnivši se, vpraša s sladkim glasom: »Čegavi smo?« Sam je odgovoril: »Našega milostivega Jezusa smo vsi! To vam pripoveduje Jeronim Stopistran, ki je samega hudiča ugnal v cerkvi, na Koroški Beli, gori na Gorenjskem! Zatorej delajte pokoro, pokoro!« Dr. M. Murko: V provinciji na Ruskem. 457 Jerom Stopistran je izvlekel bič nekje iz svoje obleke in tepel se je ž njim po svojem telesi, da je kar tleskalo in da se je od prahu vse kadilo. Nap6sled je tudi omagal in vsi trije so ležali brez moči na tratini. Tu in tam je zaječal kdo: »Milostivi naš Jezus!« ali pa: »Sveti Duh, pridi k nam!« ali: »Molite, molite, sodni dan je prišel!« Bralec je že ugenil, da je tu nastopil oddelek tak6imenovanih »skakalcev« ali »tresalcev«, ki so tedaj s svojimi nauki pomnoževali zmešnjavo na zmešnjavo, vladajočo na verskem polji. Vsa družina Dobničanova se je zbrala okrog tujcev in opazovala strmč, kako so ti častili Boga. »Kaj pa hočejo?« vprašal je hlapec Miha, »E, kaj,« odgovoril je Peter, »novo vero prodajajo, pa bode slaba, ker so babnice vmes!« »Te še maše ne bodo brati mogle,« pristavil je Miha. Pojdiva! Pri Omejci na Lajšah bodemo danes podrli hlev, ker je Tonetu z Brda brata ubil. Naprosil je nekaj znancev, da mu pomagajo, ker drugače pravice dobiti ne more. Udarimo tja!« Hlapca sta takoj odšla. Drugačnega mnenja pa je bila hišna gospodinja, stara ženica. Ze spočetka je točila solze in ihtela: »To je prava pobožnost! To so sveti ljudje! Oj, da bi le pri nas prenočiti hoteli!« (Dalje prihodnjič.) V provinciji na Ruskem. Spisal dr. M. Murko. II Na Volgi. (Dalje.) eznanimo se tedaj nekoliko z največjo evropsko reko, ki se ne imenuje zastonj »matuska Rossiji« ; ona res kakor mati hrani milijone ljudij, ona je glavna žila vsega gibanja v tem orjaku, kateri nosi ime Rossija. Jaz se seveda omejim le na glavne fakte; kdor hoče zvedeti več, najde velika dela o Volgi n. pr. rusko še ne končano Ragozina, ali pa znanega znalca Rusije Roskošnega »die Volga und ihre Zufliisse«. Ze od Tveri na Nikolajevski železnici, ki veže Petrograd in Moskvo, morajo po Volgi celo parohodi plavati, od Rvbinska dalje pa se začenja pravilno parohodstvo, od Nižnega dalje z največjimi parohodi. Pot iz Nižnega do Astrahani znaša 2165 Š4b Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisdr. Grajski pis&r. Zgodovinska podoba. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) ati, takovi ljudje se res ne smejo odganjati«, oglasil se je tudi Luka z Volče. Za grmom je tičal in čakal, da je odjezdil Visoški pisar. Potem pa je takoj zopet prilezel k hiši in za trdno sklenil, da mora dobiti svoj dar. »Če bi jaz kaj imel«, nadaljeval je berač, »skuhal bi jim večerjo in še mesa bi jim priložil, da bi bili vsi siti. Bogu všeč bi to bilo, naj reče kdo, kar hoče!« »Dobro je, da smo zjutraj jarca zaklali,« odgovorila je hišna gospodinja, »jim ima človek vsaj kaj dati!« »Malo slame nam dajte, druzega nečemo, da ležemo nanjo!« S temi besedami se je dvignil Jerom Stopistran s trate, in s sumnjo je opazoval Luko, berača. Očividno ni vedel, kam bi posadil tega moža, in meril ga je od nog do glave, prav kakor bi slutil v njem tekmeca, ki mu je morda s svojo »svetostjo« že prevzel prebivalce te hiše. »Zdaj te poznam, Jeromen si, in nikdo drugi,« zavikne Luka. »Lej ga, ali me ne poznaš? Mari nisem bil v cerkvi na Koroški Beli, ko si ti službo božjo opravljal? Mari ga nisem videl tam hudiča v kozlovski koži, ki je bil črn kot oglje, in je gledal kot osa ? Mari nisem delal križ za križem, ko si ga podil iz cerkve, daje zbežal pred tabo na Storžič, ali pa še celo na Grintovec? Oj, ljudje božji, to je svet in pravičen mož in veselite se z mano, da ga imate pod streho!« Ko mu Jerom ni ničesar odgovoril, obrne se Luka k njegovi drugi družbi. »Sveta Marija!« zakliče, »tu je tudi matiMedudka! Ali še živiš? Ali si že dozidala cerkev na Sveti Gori pri Planini ? Oj, služabnica božja, srečne so oči, da te še gledajo!« In skrivnostno se obrne k hišni gospodinji ter ji pravi poluglasno: »Maruša Medudka je, tista, ki zida cerkev na Sveti Gori pri Planini. Vsak dan je zamaknena, da gleda obličje našega preljubega Jezusa. Boga hvalite, da hoče v hišo!« »Le v hišo, da smo na gorkem in na suhem!« pozval je v tistem hipu oče Primož navzočno družbo. Ni si dala prigovarjati. — Najprvi je silil v hišo Luka z Volče. Ko so drugi vstopili, opazili so ga že na klopi pri peči, po kateri je bil razložil svoje reči. Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 547 Dolgi Jerom pa je kar sredi hiše odložil svoj koš, iz njega izvlekel umazano prtenino in jo razgrnil po tleh. Mati Maruša je takoj padla na kolena, dvignila roki proti nebu in zamolila: »Bog, ne pozabi te hiše!« Na to pa je kakor snop padla po rjuhi in se v hipu zamek-nila. Da je lože ležala, potisnila ji je mlajša »svetnica« nekaj cap pod glavo. »Bode li že zaspala?« vprašala je hišna mati skrbno. »Naj vender počaka, pripravila vam bodem malo večerje!« Jerom je odgovoril: »Tako leži na golih tleh vsako noč!« »A večerjala bode vender?« vpraša gospodinja znova. »Ne vem, sedaj premišljuje, in buditi je ne smem! Pa le skuhajte!« Na ta odgovor Stopistranov je odhitela mati Dobničanka v vežo. Kmalu se je začulo izpred peči vreščanje in vrenje, kar je kazalo, da se pripravlja dobra večerja. Ravno v tistem času — v tem se je bilo stemnilo — slonel je ob stari hruški za Dobničanovo hišo človek, zavit v dolgo črno obleko. Na prvi pogled si spoznal v njem novoverskega predikanta, ki je tiste dni v pogorji razširjal nove nauke. Bil je to Jurij Knafelj, mož v cvetoči mladosti. Kakor kip je stal pri deblu in oči je upiral v nočno temo. Pričakoval je nekoga, ali dolgo časa brez uspeha. Končno se je pri hiši iz sence izvila ženska oseba, ozrla se plaho na vse strani, potem pa prihitela na mesto, kjer je stal predikant. »Pozdravljam te v imeni Jezusovem«, ogovoril jo je le-ta tiho. »Dolgo sem te čakal, Franica!« »Nisem utegnila prej priti!« odgovorila je domača hči. »Vse polno jih je v hiši, in morala sem kuhati večerjo!« »Ali ste vsi stanovitni, kar vas je spoznavalcev svetega evangelija?« vprašal je na to predikant. »Kaj se je zgodilo, kar me ni bilo tu od zadnjega časa?« »Stara Veharica je bolna, in prav težko umira. Hrepeni, da bi ji Vi odprli vir prave vere, gospod Jurij!« »Takoj jutri zjutraj pridem k nji! Zdi se mi, da jokaš!« In res so se dekletu utrinjale debele solze po obrazu in ihtela je. »Kaj ti je ? Spoznavalci svetega evangelija nimajo skrivnostij pred sabo!« »Gospod Jurij, gospod Jurij, omožiti se moram!« Skoraj glasno je jokala pri teh besedah. «Ali te silijo doma? Koga naj vzameš?« »Pisarja z Visocega! Tega papista, nikdar ne! O moj Bog, moj Bog!« ob 34& Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisaV. »Govoril sem s svojim očetom in menil je, naj si vzamem v zakon deklico s teh pokrajin, da bode služilo to v vzpodbudo vsi občini svetega evangelija, Tebe vzamem!« Iz srca ji je zahitela kri v obraz, da je cvetela kakor roža. Sklonila se je k tlom in v sreči svoji ni vedela druzega odgovoriti, nego: »Gospod Jurij, gospod Juriji« Predikant jo je vzdignil z zemlje in izpregovoril mrzlo: »Pred svetim evangelijem smo vsi jednaki! Sedaj pa pojdiva v hišo, morda je ondu kaka duša, v katero bi plodonosno zasejal zrno svetega evangelija!« Prišedši v hišo sede predikant na klop, kjer je v steni gorela trska. Odpre sveto knjigo in v polumraku prične citati iz nje, ne meneč se za družbo. A tudi ta se ni brigala zanj. Govorica je bila potihnila po sobi: vse je težko pričakovalo večerje, in še celo mati Medudka je zastokala časih na trdem svojem ležišči. Kmalu je postavila hišna mati na mizo veliko skledo, v kateri so se kadili veliki kosovi kuhanega mesa. Prvi je prilezel Luka od peči in takoj je razkoračen sedel na glavnem prostoru, prav kakor bi se bilo vse skuhalo zanj. Tudi Jerom Stopistran je kaj ročno primahal ter hotel jesti. Tedaj se je pričela prekladati po tlaku mati Medudka; iz za-maknenja jo je prebudil duh mesa. Dvignila se je z ležišča in pričela moliti dolgo molitev; vstala je, ne pogledala ni jednega ni druzega, in prišla k mizi, prav kakor vsi drugi. »Saj bode vender večerjala,« dejal je Jeromen hišni gospodinji, »to mora biti bogoljubna hiša, da jo mati Maruša tako počesti.« In materi Dobničanki se je dobro zdelo, in čutila je res veliko čast, ki je doletela nje hišo! Pri vratih je sedel Jurij Knafelj s suhim svojim telesom. »Pri-sedite, gospod Jurij, in zajmite tudi!« ogovorila ga je hišna gospodinja. Šele potem je sedel k mizi, ali zdajci je razprostrl knjigo, pred sabo, in pričel je — ne meneč se za govorico navzočnih ljudij — z oduševljenim glasom citati poglavje svetega pisma. In ni se prej do teknil jedi, dokler ni do konca prečital vsega in še potem je vestno molil ter klical »Gospoda«, da bi blagoslovil vse, kar bodo snedli služabniki Njegovi ta večer. »Ta vera ni prava«, izpregovoril je berač Luka, »predolge molitve ima. Kratka molitev, ta je dobra! Kako si molil ti, Stopistran! Dejal si: »Kristus, pokončaj gal« in mehak je bil vrag in kakor burja je odpihal iz cerkve!« Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 549 »Tudi meni se ne zdi ta vera prava«, odgovori Jerom, »splete-ničijo vse skupaj, na konci pa nobeden ničesar ne ve! Vera mora prihajati iz ljudstva samega, kakor je prišel premilostivi naš Jezus iz srede ljudstva!« »Kaj boš ti govoril«, prestrigla mu je Medudka besedo ter z žlico lovila velik zalogaj mesa po skledi, »meni se prikazuje naš Jezus, ti si pa Jud, in škoda je, da nisi utonil v Rdečem morji! Veliko je poklicanih, a le malo nas je izvoljenih! Ti preveč govoriš in premalo moliš, Jerom!« »Molčal bodem, mati Medudka, molčal,« zatrjeval je Jerom. Obrnil se je pa proti mlajši »svetnici«, sedeči mu ob strani in siknil: »Da smo danes v kaki hosti, premlel bi ji že kosti, da bi ne videla Jezusa, ampak golega hudiča!« »Mulier taceat in ecclesia!« To in ničesar druzega ni izpregovoril predikant, in kos ovsenjaka je prelomil in si drobil od njega ubogo večerjo. »To se pravi, ženska molči v cerkvi, zato niste poklicane!« »Mati Maruša, ta pravi, da morate jezik držati za zobmi in da se Vam Kristus ne prikazuje!« zasmijal se je berač Luka. »Kaj, da bi govoriti ne smela?« — in zdajci se je našopirila, kakor jarčica, če se ruje s svojo sorodovinko, in vstala je, suho roko je v pest stisnila in proti predikantu jo je dvigala — »in sam Kristus se mi prikazuje, in mi ukazuje: govori in oznanjuj pokoro!« Govorila bi bila še in se penila, da se niso tedaj vrata odprla. V sobo pa je stopil mož, precej trebušat, z dobrovoljnim obrazom. Za njim je vstopila tenka, suha prikazen z mogočno napolnjeno vrečo ob plečih. »Hej, oče Mrcina je tu!« zavpil je rejeni mož. »Jaka, odlazi na klop pri peči! In ravno večerja je tu! Božja porodnica me je sama semkaj privedla! A16, stisnite se malo, da se dobi prostorček za me! Tudi žlico sem, da bodem jedel, ker sem lačen. Benedicite!« In Matija Mrcina, tedaj slabo plačani župnik v starodavnem Kranji, udaril je s pestjo po mizi, da je na nji vse zaklepetalo. »Jaka, prisedi še ti!« In od peči se je odvila suha prikazen Kranjskega cerkovnika, ki je naglo potem pri skledi tekmoval s svojim župnikom. »Oče Primož«, govoril je ta, »to se Vam čudno zdi, da sem sam prilomastil v hišo, kakor volk v ovčjo stajo po noči po polunoči. Vender tukaj sem z dovoljenjem cerkvenega vašega oblastva, ki ima v teh prekletih časih še nekaj moči. V Kranji pa se šalijo iz nas, ti peklenski luterani, da niti spati ne moremo mirni!« 550 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. »Zato jih bode Bog sodni dan zavrgel, he, he!« oglasil se je šibki cerkovnik. »Zid pri cerkvi se nam je podrl, in vem, da so ga ti reformatorji izpodrili! Matija Mrcina pa zidaj potem, če ima kje kaj vzeti! Oče Primož, sedaj pobiram, in nekaj boste dali, za to Vam pa nekaj Vaših grehov s seboj vzamem 1« »Dal bom — duhovni oče, dal bom!« hitel je oče Primož. »Pohvalim vas potem v Loki na gradu«, pravi Mrcina, »kjer beseda župnika Mrcine izda več, kakor pri Kranjskih faranih!« Tu je treščil oče Mrcina z roko ob mizo, da je zopet vse zaklepetalo. Ugledal je predikanta. »Kaj, magister Jurij, ali si ti tudi tukaj in seješ ljuliko med pšenico? Vidiš, kako si nespameten, tu stradaš, tu begaš okrog v noči in biričev se bojiš! Pa bi lahko v Kranji na gorkem za pečjo tičal, vidiš, kako si nespameten! In vender vsi Kristusa molimo!« »Ti ga moliš z mesom, ne z duhom, ti ga moliš s trebuhom, toda ne z dušo!« odgovoril je predikant temno. »Predobre volje sem danes, da bi se prepiral s teboj. Pojdi Bel-zebubu v trebuh, ti griža črna!« Kranjski župnik je jedel na to z veliko slastjo, prav kakor bi predikanta ne bilo navzočnega. V hiši pa se je bila nabrala tačas vsa Dobniška družina ter se gostila pri drugi mizi z ovsenim sokom, ko so se gostje pri tej mizi mastili z mesom, dasi po dnevi ničesar delali niso ! Pri tej priliki je Jerom Stopistran skrivoma in tihotapsko smuknil iz sobe. Stopivšega v vežo objela ga je tema. Samo od ognjišča se je malo svetilo in tam pri jedinem oknu se je kazalo nočno obnebje, prožeče se nad tiho krajino. V tem oknu na šibkem drogu je čepela hišna kuretina, tiščeč glavice med pe-roti in sanjajoč o pšenici, katero je zobala za dne. K tej speči družbici se je pritihotapil Jerom in mlademu petelinu je pogledal z roko po perji. Zaspano je revšče izvleklo trudno glavico izmed volnene gorkote in zagazilo ž njo med svetnikove prste. Ti pa so umeli posel svoj preizvrstno in kakor bi trenil je bil zasukan vrat, da je krilatega pevca zdajci zapustilo drago življenje in da se je težko truplo zavalilo Jeromu v drugo roko. Takrat je prihitel nekdo mimo hiše, pred vežo je zakričal: »Loški so tu!« In pred oknom je zopet obstal in znova zakričal: »Bežite, Loški gredo s sulicami, in vas iščejo!« Jerom je prestrašen skočil na prag in vrgel mrtvega petelina v koprive, ki so rasle okrog ogla. Iz hiše so takoj prihrumeli mati Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 551 Medudka in nje tovarišica. Ta je bila tudi Jeromov koš oprtala. Najbrž je bil to njih zaklad, kjer so bile spravljene vse svetinje nove vere. Tudi v nevarnosti niso pozabili tega svojega zaklada, a Jerom je bil vender toliko nepriljuden, da ni odvzel bremena ženski. Z veliko spretnostjo se je izmuznil pri veznih vratih na piano in potem po melini navzgor, kjer se je kmalu vsa družba poskrila po grmovji. Tudi pre-dikant je stopil iz hiše, ali le počasi je korakal in niti ozrl se ni, ko je polagoma odšel v gozd za hišo. Samo župnik Mrcina je ponosno obtičal za mizo, zajemal iz sklede in govoril: »Zdaj vidite, zverine, kje je prava vera! Moja vera je prava!« — in tu je udaril z roko po mizi, da se je vse potreslo, »da, moja vera, ki je taka, da lahko v hiši ostanem, če pride gosposka«, Zunaj je nekdo na okno potrkal, culo se je tudi, kako so s kopjišči suličnimi tolkli ob vrata. »Ali se kaj krivovercev skriva pri vas?« vprašal je hripav glas. »Koga imate notri? Ali imate kaj pijače?« »Ta veliko vprašuje?« zagrohotal se je župnik za mizo. »Kdo bode tukaj ? Jaz sem, oče Mrcina iz Kranja, in pri Dobničanu sem v gosteh!« »Oj, jej! Oj, jej!« začul se je glas jednega biričev na poti, »oče Mrcina je notri. Le hitro dalje, tu vem, da ni kapljice ostalo, in snedel je gotovo tudi vse! Hajdimo, da pridemo do Tičnika!« Kmalu so se začuli koraki odhajajoče straže in oče Mrcina se je zibal od smeha za mizo. »Naj stradajo ti hudiči! Kakor jih sovražim, te krivoverce, vender bi ne hotel, da bi jih mrcvarili. Prašiče loške! Pojdite, tako daleč, da vas nikdar več ne vidim, brižinskega škofa presiti hlapci!« In zopet je z roko ob mizo vsekal, da se je vsa pretresla, »Vi mi pa posteljo pripravite,« obrnil se je na to k hišni gospodinji, »tu sredi hiše nanosite slame! Dobro sem se najedel, dobro hočem tudi spati. Deo gratias!« Zunaj pred hišo pa je tisti čas Jerom Stopistran prebrskaval koprive za petelinom. Brskal in brskal je, da so ga pekli vsi prstje. A ničesar ni mogel dobiti in končno je med tihim preklinjanjem zopet odrinil po grmičastem bregu. Izza hruške ga je opazoval naš znanec Luka z Volče in pritiskal je roke k trebuhu, da bi ne bil izbruhnil v smeh glasan. Udušenega petelina pa je bil spravil v svojo malho in sedaj, ko je Stopistran odhajal,' govoril je za njim: »Ali misliš, da mi spimo, kadar kradeš? Mi smo tudi dosti sveta videli, čeravno nismo preganjali hudičev po Koroški Beli! Ha, ha!« 552 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. III. »Z žalostnim srcem jemljem, jaz Jošt Tolmajnar, pero v svojo joko in zapisujem, da me je gospod Bog udaril s Svojo močjo. In zdaj sem v stiskah, in veliko trpim, ker je tako ugajalo zapovedniku mojemu, blagorojenemu gospodu, gospodu Janezu Krištofu Herbertu iz Hohenburga. Kdor služi, ne delaj ničesar brez vednosti svojega gospoda. Po vsi pravici se je razsrdil zapovednik moj, ko sem se vender hotel oženiti brez njegove vednosti, brez privoljenja njegovega. Hlapec tvoj ti bode pokoren, gospod, in z udanostjo bode prenašal zasluženo kazen. Drugo je, kar mi napravlja še večje bolečine v teh stiske polnih dneh! Kaj naj počnem z visokorojeno to žensko ? Nisem učen, ne, kako je besedo zasukati, da ji bode prijetno zvenela na uho, ne, kak6 je pred njo klobuk sneti z glave in tudi ne, kako naj se prikloni telo, da ji bode všeč. Mislil sem, da je pobožno moje življenje. Pa tukaj vidim, da sem velik grešnik. Drugače bi ne prihajala taka pokora name. Jezus vzveličani, smiluj se služabnika Svojega Jošta Tolmajnarja! Iz globočine svojega srca vpijem k Tebi tako! Amen.« ¦X- Ko je Jošt Tolmajnar tisto popoludne prijezdil do Visokega, začudil se ni malo, opazivši pred dvorcem tolpo orožnikov. Konji so se pasli po zelenem travniku in teptali travo, jezdeci pa so ležali tik pota na hrbtu ter zrli v jasno nebo. Načelnik njih je tičal še v sedlu in skokoma pridirjal naproti pisarju, ko je ta komaj prekoračil ozki most. Z veliko plašljivostjo je spoznal Jošt v njem svojega gospoda, loškega oskrbnika Janeza Hohenburga. Hotel je zlesti s konja, ali oni mu je z roko namignil, da ostani, kjer je. »Za Boga, kje tičiš, amice?« izpregovoril je oskrbnik. »Ali meniš, da čas kradem in da se mi ljubi ravno tebe čakati, dokler ne prilezeš od kod, kakor polž!« Pisarček se je takega resnega ogovora zelo prestrašil, gnetel je klobuček v roki in to tako nerodno, da se je prelomilo belo pero, ki mu je služilo v največji lišp. »In Visoko ti lahko odneso! Če kmetje še kradejo, kakor so nekdaj, nimaš ga zrna v žitnici!« »Milost Vaša« — in Jošt Tolmajnar — v svojem strahu ni vedel druzega odgovoriti — »ženil sem se, in zategadelj sem moral od d6ma!« Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 553 Oskrbnik je zategnil uzdo, da se je konj vzpel pod njim. »Ha, ha!« izpregovoril je na to z naglasom, ki je pisdrju pretresel srce in drob, »ha, v teh časih, ko nam hudič jemlje sveto našo vero, utegneš laziti za ženskami! Tepec, glej, da veruješ v pravega Bogd in da te pri desetini preveč ne osleparijo! Toda o tem kak drug dan! Sedaj jezdi z menoj, da ti povem, kar ti imam povedati!« Pisar Tolmajnar je prijezdil k svojemu ostremu gospodarju in ob njegovi strani je jezdil po belem poti proti belemu dvoru. Ves je bil oblit s potom, od nog do glave je tičal v moči in pred pogledom mu je vse mrgolelo, da so se mešala drevesa in poslopja z oblaki večnega neba. »Torej poslušaj!« pričel je Janez s Hohenburga, »odgovoren si mi za vse, in če se kaj pregrešiš, čutil bodeš težo jeze moje. Bolje bi bilo zate, da se tedaj podre najvišji stolp Loškega grada nate!« Jošt Tolmajnar se je ponižno priklanjal in z roko si je brisal debele srage, ki so se mu nabirale po čelu. »Vse storim, kar zapo-veste, gospod milostivi!« vzdihnil je v veliki svoji stiski. »Tega tudi pričakujem!« odgovoril je 6ni osorno, »saj me poznaš! Sedaj poslušaj! Premilostivi naš škof in vladar, katerega nam Bog ohrani še dolgo vrsto let« — tu je snel Janez s Hohenburga klobuk z glave — »spomnil se je mene, najnevrednejšega hlapca svojega, in poslal mi je nekaj pod streho Loškega grada, kar mi ni napravljalo posebne radosti. Ženska je to, visokega stanu, in priporočam ti, da govoriš o nji z največjo spoštljivostjo, dasi je krivoverka!« »Luteranka!« zaječal je Jošt. v »No, kaj je to?« odgovoril je oni. »Ce je drago sorodnici pre-vzvišenega Škofa in vladarja našega, da želi imeti novo vero, to je vse kaj druzega, kakor če bi, na primer, hotel ti biti luteranski pre-dikant. To moraš menda vender umeti! Kaj?« »Umčvam, gospod milostivi, popolnoma umevam!« »No, prav! Sedaj je tukaj, in sedaj moramo gledati, da izpolnimo svoje dolžnosti! Ukazi so taki, da ostane tu na Visokem. Ti pa pazi, da je ne iztakne kakšen predikant, in da pojde vsako nedeljo v cerkev 1 Poleg tega takisto nikdar ne pozabljaj, da je sorodnica škofa tvojega in da ji imaš izkazovati največje spoštovanje!« »Največje spoštovanje!« govoril je pisar vzdihuje za njim. »Ce te kdo vpraša, kak6 ji je ime, reci, da je to grofica Suzana in da druzega ničesar ne veš! Ali si vse umel?« »Sem, gospod milostivi!« 554 A. Planinec: Oče in hči. »Moja pa bode skrb, da iz Loke dobiš vse potrebno. Z Bogom, amice!« Že prej je bil z roko mignil jezdecem, da so posedli na konje. Sedaj ga je obkrožila vsa tolpa in ž njo je oddirjal po poti proti Loki. Jošt Tolmajnar pa je ostal na mestu, prava živa podoba bede in zapuščenosti! (Dalje prihodnjič.) Oče in hči. Povest. Spisal A. Planinec. 6st dež je padal na namočena tla, ko me je nekega dne avgusta meseca trudna in lena kobilica vozila po cesarski cesti v vas Jasno brdo. Jasnobrdčanje so imeli namreč v skupni posesti velik pašnik in nekaj oral gozda. To so hoteli med seboj porazdeliti. Kdor pozna take komisije državnega zemljemerca, misli si lahko, da nisem ravno pričakoval za tri ali štiri tedne, kolikor časa sem imel posla na Jasnem brdu, Bog si ga vedi, koliko zabave in kratkočasja. Jasno brdo je vas na Dolenjskem ob štajersko-hrvaški meji s pošto in župnijo ter je središče občini jednakega imena. To je vse, kar se mi je vedelo povedati in kar sem vedel o Jasnem brdu, ko je srečno moj na pol odkriti voz, v katerem sem na,zaj naslonjen ravno zadremal, obstal pred prijazno hišo, sezidano v jedno nadstropje. Tukaj je bila tudi, kakor sem takoj zapazil, pošta. Od farne cerkve je zazvonilo p61udan in tudi moj želodec mi je pravil isto. Srečno sem zlezel z nerodnega voza in se oziral, ne pride li kdo, da bi tudi mojo prtljago spravil v hišo, ko zaslišim, da v prvem nadstropji skoro nad mano nekdo odpira okno. Pogledam kvišku in ugledam mlad rdečeličen obrazek, ki se je pa takoj skril, ko je njega lastnica videla, da jo opazujem. Zakričati sem že hotel prav robato v hišo, ni li nobenega človeka, ki bi prišel na pomoč, toda lepi obrazek gori v oknu me je pomiril še v pravem času. Takšno moč ima na nas močne može" telesna lepota slabše polovice človeškega rodu! Iz mojih meditacij me je vzbudil na veznem pragu pozdrav po-Starnega gospoda, Grajski pisir. Zgodovinska podoba. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) nekaki nezavesti je prijahal grajski pisar tisti večer pred visoške hleve. V dvorci so gorele že luči po vseh zgorenjih prostorih in v vsem poslopji je vladala živahnost, prav kakor v časih, ko je škof prišel na jesenski lov ter s svojim obilnim spremstvom tu nočeval. Oddal je hlapcu konja in molče odšel proti veži. Na stopnicah sta sedela oborožena grajska hlapca in jeden je ravno izpregovoril: »To bode dolgočasno, stražiti to žensko! Da bi le kaj pijače bilo!« »Saj ga poznaš, tega pasjega oskrbnika,« odgovoril je drugi, »vse bi rad sam pognal in požrl. Na Laško se bodem vpisal, tam bode kaka vojska in tam se dobro živi!« Jošt Tolmajnar je stopil v vežo. Na velikem in prostornem ognjišči je gorel ogenj v mogočnih plamenih ter švigal okrog trebušnega kotla, ki je na težki verigi visel od stropa. Mina, kuharica iz Loškega grada, vrtila je s potnim obrazom pišče, da se je pravilno peklo nad žrjavico, in deklam je ukazovala, da so prestavljale lonce, donašale vode in drva cepile. Ugledavši našega pisarja je Mina takoj oblastno zavpila nanj: »Pod to streho pa res ni nič! Ni jajec, ni masti in še moke ni! Moj Bog, kaj bi počeli, če bi prišla Njega pre-svetlost, premilostivi škof in bi hotel tu nočiti in jesti! V zemljo bi se morali pogrezniti, če bi ne hoteli mu skuhati samega fižola, kakor ga kuhate svojim svinjam! Nisem vedela, da tako slabo gospodarite, gospod Jošt! Da nismo zasačili pod streho grahaste koklje, ki jo sedaj tu vrtim na ražnji, ne vem, kaj bi bila jedla premilostiva grofica Suzana!« Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 579 »Kdo je znal, da pridete!« odgovoril je Jošt zamolklo. »Vitez Hohenburg mi ni pisal, ne poročil. Kje naj vzamem mesa in kje drugih potrebščin? Na Visokem je revščina, mati Mina! Tudi mi je vitez Hohenburg, predobri naš gospod, pravil, da ste vse suho pripeljali.« »Kaj« — in mati Mina je tu za naše čase precej robato zaklela — »kaj Vi mislite, da nam v Loki na gradu vsega ostaja? Kmetom recite, pa Vam navlečejo skupaj, mi pa moramo vse kupovati in drago plačevati! Glej, da lonca ne prevezneš, burklja poljanska!« Te zadnje besede so veljale dekli, ki se je pri ognjišči nerodno sukala. v »Ze vem, da bodem pa le jaz morala vse prebiti zavoljo te luteranske grofice I« Se bi se bila jezila kuharica Mina, ali prav takrat je prihitela po stopnicah s prvega nadstropja nizdolu mlada gosposka ženska. Bila je to, tako je mislil Jošt Tolmajnar, nekaka hišina pri grofici Suzani. V tistem času pa se je zelo ošabno nosila in silno osorno je vprašala: »Ali boste že vender kaj scmarile« ? »Kaj hočemo pripraviti, kadar nimamo ničesar v roke vzeti!« odgovorila je kuharica Mina ravno tako osorno. »Tiho!« In tu je debelo kuharico tako ostro pogledala, da se je tej takoj vsaka beseda zaprla. Potem pa je ugledala Jošta Tolmajnarja. »Kdo ste Vi ?« Ubogemu pisarju je šinila kri čez belo lice, ko je čutil pogled mladega dekleta. »Jošt Tolmajnar, grajski pisar tu na Visokem!« odgovoril je ponižno. »Grofica Suzana je že povpraševala po Vas, ali nikjer Vas ni bilo!« »Gospod vitez Hohenburg je imel z mano opraviti, in Mati božja ve, da bi drugače bil že prej doma!« »Gospod vitez Hohenburg!« zasmijala se je pikro hišina, »pognali bi ga bili, da bi bil tekel tja do Rima! Matere božje mi pa ne častite, ker grofica Suzana tega neče! Mi smo spoznavalci svetega evangelija! Sedaj pa stopajte za mano, mladi Vi krivoverec. Ha!« Sfrfetala je po stopnicah navzgor. Jošt Tolmajnar je korakal za nj6 in hipoma ga je naudala čudna srčnost. Čutil je, da ima vender s samimi luteranci opraviti in toliko je vedel, da ne bode pustil, da bi ga zaničevale te tujke in spoznavalke krivega preroka! Stopila sta v tisto sobo, ki je bila pripravljena za prevzvišenega škofa samega, če je hotel nočevati na Visokem. Ali danes pa so bile ta krasni prostor zasedle te ženske in postelja, ki je služila do sedaj blagoslovljenemu nasledniku apostolov, imela je danes objeti grešno 37* 58o Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. telo mlade luteranke! Pisarju je hotela zastati kri v srci. Ozrl se je po stenah, kjer je viselo nekaj v železje zavitih podob brižinskih škofov, in videlo se mu je, kakor bi ga ironično opazovali ti stari obrazi izmed starih, okajenih okvirov. Z globokim poklonom je obtičal pri vratih. Mlada njegova spremljevalka pa je veselo vzkliknila: »Tu je naš strah, Suzana! Glej ga, sovražnika svetega evangelija! Ta nama ima z oboroženo roko zapirati pot do nebes! Ha, ha!« Jošt Tolmajnar je dvignil oko. Ondu v visokem stolu je sedela bogato napravljena ženska. Kaj tako krasnega naš pisar do tistega dne še ni bil ugledal. Okrog rožnatega obraza so se ji vsipali na ramo rmeni, nemški lasje v toliki obilici, da se je bilo čuditi, ker nje glavica ni opešala pod tem lepim bremenom! Obleka se ji je tesno oprijemala telesa, tako, da so se povsod kazale bohotne oblike njegove. Grofica Suzana je imela tedaj komaj dvajset let in je cvetela v pomladi lepote svoje! Tistikrat pa je bila razjarjena, in z belo roko je časih udarila po mizi pred sabo. Pisarja niti pogledala ni. »Lepa ječa bode to, Agata,« izprego-vorila je rezko, »in jaz samo ne umejem, kako je grof Herbert pripustil, da so me služabniki babilonskega mašnika semkaj privedli! Toda močno se motijo menčči, da nas bodo s takimi silami odtrgali od svetega evangelija!« »Nikdar ne!« pritrdila je ona žarovito. Postavila se je tik pisarja ter dejala: »Nikdar ne, mi ostanemo spoznavalci svetega evangelija, akotudi se Njega presvetlost v Freisingenu radi tega razpoči!« »Krivoverci so od nekdaj z veliko trdovratnostjo zagovarjali krive svoje nauke,« odgovoril je Jost Tolmajnar tiho ali odločno. In še je dostavil: »Krivoverec se predrugači šele tedaj, ko ga satan trga s svojo pestjo !« »Kdo je krivoverec?« vprašala je grofica Suzana razburjeno in se dvignila s stola. Pisar se je globoko poklonil: »Z vso spoštljivostjo, katera mi je naložena v dolžnost, trdim, da je vsakdo krivoverec, ki lazi za tistim menihom, odpadnikom od prave, svete vere!« »Ti lažeš, hlapec umazani!« odgovorila je grofica razljučena. »Vi vsi ste krivoverci, ko vender molite les in kamen, kar je vse mrtvo! Da veš, prase babilonsko!« Jošt se je zopet globoko priklonil. »Kakor ukazujete, milost Vaša, ali vender ni tako. Da mi je smeti z Vami govoriti, kakor mi ni, izpregovoril bi pač drugače!« »Kako bi govorili potem?« vprašala je Agata. Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisdr. 58l »Potem bi Vas privezal tam spodaj k orehu na dvorišči in dvema hlapcema bi ukazal, da bi Vas tepla do krvi, dokler bi na kolenih ne klicali na pomoč božje naše Porodnice, ki kraljuje nad nami v nebesih! Tako bi delal jaz tedaj!« v »Čemu se prepiramo ž njim?« rekla je grofica Suzana. »Mi se ne bojimo niti njega, niti njegovih hlapcev! Cula sem, da oznanjuje v tem pogorji čestitljivi magister Jurij sveto evangelije. Glej, da mi ga privedeš tu sem, ker nečem ostati brez tolažbe svoje vere!« »Z vso spoštljivostjo do Vas,« izpregovoril je pisar in se zopet globoko poklonil, »omenjam, da se resnično klati ta predikant po hribih tod okoli. Pa če ga zalezem, bodisi na Visokem ali v zelenem gozdu, izročim ga svojim hlapcem, da ga vlečejo v Loko. In če se zlepa ne uda, tedaj bije zadnja ura grešnemu njegovemu življenju, kakor gotovo nam je sveta Devica porodila Odrešenika sveta!« »Ali jaz hočem, da pride predikant Jurij semkaj!« In grofici Suzani so se kar iskre vtrinjale iz očij. »Kakor ukazujete, milost Vaša, ali jaz ga vržem v železje, ker mi je tako zapovedano. Tudi mi je vitez Hohenburg govoril drugače!« »Kaj ti je govoril ta Hohenburg?« »Da imate vsako nedeljo in praznik obiskavati službo božjo, da se imate tam spodobno vesti, in da ne bodete v pohujšanje srenji, katero itak na vseh straneh zapeljujejo odpadniki!« »V cerkev k papistom?!« odgovorila je zaničljivo Suzana. »Ce me hlapci s silo vlečejo tja, drugače ne, ljubi prijatelj moj!« »Gospod s Hohenburga je tako zapovedal. In če bode treba hlapcev, imamo jih tudi!« »Oj, ta kača!« jezila se je Agata. Grofica je pa vstala in se postavila tik Jošta Tolmajnarja. Pomirila se je in na pisarjev bledi obraz je uprla oko. Kakor zabodena riba je zatrepetal Jošt in mraz mu je obvzemal vse telo. Ko se je ozrl proti nji, srečal se je z nje bliščečim pogledom. Bilo mu je, kakor da se razprostira pred njim neskončna livada, kjer je cvetela vijolica pri vijolici. In zdelo se mu je tudi, kakor bi ga objemala vonjava bohotne jutrove dežele. Ubogi Tolmajnar, kako hitro te bode zapustila vsa razsodnost! Takim očem nasproti je nemogoče vsako bojevanje! In to je gotovo opazila tudi grofica Suzana. »Revež!« rekla je mehko. »Kolika škoda, da tičiš tako globoko v zmotah in da preganjaš, kakor Savel nekdaj, spoznavalce prave vere. Poglej, Agata, poglej!« Pristopila je tudi Agata. 582 Dr, Ivan Tavčar: Grajski pisaV »Poglej,« govorila je ona dalje, »ta nesrečnež nas mori in davi, ali vender nosi na čelu znamenje svetega evangelija! Tukaj na čelu je poteza, o kateri nam je pravil gospod Melanhton, da diči tudi čelo našemu zapovedniku v Vitenbergu!« »Znamenje svetega evangelija!« vzkliknila je Agata, »res, tu se mu žari na čelu. Bog si ga je izbral in gotovo bode še mučenik za resnice evangelija božjega!« »Da! Evo znamenja, kije nosijo samo izvoljenci!« In grofica Suzana je volne svoje prste pisarju položila na čelo, in počasi in mehko potegnila po progi, o kateri do tedaj ubogi naš pisar še ničesar ni vedel. Zapuščale so nesrečneža zadnje moči! V meglo se mu je vse zavilo, in pomešali so se temni obrazi na steni z zlatimi lasmi, ki so obkrožali dekletov obraz. Iz te megle pa sta mu svetili dve zvezdi, bli-ščeči in žareči, goreči dekletovi očesi! Že ga je pograbilo valovje življenja ter ga zasukalo v peneči svoj vrtinec, iz katerega ni rešitve! »In sedaj pojdite v imeni Jezusovem,« izpregovorila je grofica sladko, »in nikar ne pozabite, da nosite pečat izvoljencev!« »Lahko noč, gospod Tolmajnar!« dejala je tudi Agata, »in ne pozabite, da ste poklicani med mučenike svetega evangelija!« Jošt Tolmajnar se je z veliko nerodnostjo priklonil in odtaval iz sobe. Zunaj na hodniku je obstal, a za njim je prišla tudi megla, katera ga je že v sobi objemala. Storil si je znamenje svetega križa, toda megla se ni hotela razpršiti in še vedno je čutil na čelu, kakor bi ga žgalo razbeljeno železo, tam, kamor mu je bila položila grofica Suzana bele svoje prste. Lezel je po stopnicah nizdolu, ali megla se je vlekla ž njim. V nji se mu je za trenutke pokazala podoba Franice z Dobja, vender takoj se je zopet pričela izgubljati, in končno se je popolnoma raztopila. Namesto nje pa je stopil na povišje ostro obrisan obraz nemške grofice in nje oči so mu pošiljale najslajše pozdrave. Da bi se odtegnil tej zapeljivi izkušnjavi, planil je kakor besen iz veže mimo ognjišča, kjer je še vedno zapovedovala mati Mina. Na zelenem travniku pa se je vrgel v hladno travo in ječe si tiščal razbeljeno glavo v mehko zemljo. A ondukaj v dvorci pa je tedaj tekala drobna Agata po sobi in od smeha je tleskala z rokami kliče: »Tepec! Tepec!« In grofica Suzana je pristavila: »Ta naju bode kratkočasil v tej pustinji! Ce bi se ne bojevala za sveto evangelije, takoj bi vse storila, kar zahteva Njega škofovska visokost. Niti jeden dan bi ne ostala tukaj! Toda za sveto evangelije rada trpim!« Dr. M. Murko: V provinciji na Ruskem. 583 »Ali si videla, Suzana, kako je zvijal gorjanski obraz, ko si mu s prstom pometala po čelu? Oj, ta tepec! Ta tepec!« Obe sta se smijali; a Jošt Tolmajnar je še vedno vzdihoval v rosni travi, in brez uspeha poskušal umiriti razdivjane valove trpečega SVOJega Srca. (Dalje prihodnjič.) V provinciji na Ruskem. Spisal dr. M. Murko. V. Od Kazani do Samare. ovolžje, če je hočemo prav spoznati, moramo še delj po njegovi velikanski reki. Največje prirodne lepote, z amerikansko hitrostjo rastoča mesta kakor Samara in Saratov, mnoge zanimivosti nas čakajo ob nje teku proti jugu. Kdor hoče prepotovati več nego pol Evrope v kratkem času, pelja se še lahko v Astrahan, odtod po Kaspijskem morji na Kavkaz, potem na bregove Črnega morja. Jaz sem takrat že bil zadovoljen z vožnjo od Kazani do Sa-ratova t. j. na črti, jednaki razdalji med Berolinom in Dunajem, za kar potrebujete na parohodu nizdolu okoli dva dobra dneva. Vzel sem si 21. dne julija pred poludnem listek do Samare na jednem iz najlepših Samoletskih parohodov, »Lermontovu«, ki se je 1. 1887. s »Puškinom« vred pojavil kakor dovršenost najnovejšega pa-rohoda. Letos je začel plavati še dovršenejši, tudi krščen z imenom jednega velikih ruskih pesnikov, »Nekrasov«. V vsakem njih salonov vise portreti teh veleumov. Povem vam nekoliko o »Puškinu«, od katerega se »Lermontov« dosti ne razlikuje. Namenjen bolj za pasažirje ima več nego 1000 mest v štirih razredih in nalaga tovore le do 7 tisoč pudov. V dolgost meri 36 sežnjev, v širino brez kožuhov 4 sežnje; sil ima okoli 200 nominalnih in razvija do 600 indikatornih. Izdelani so vsi Samoletski parohodi v zavodih Coquerilla v Belgiji, zloženi in dodelani v Tveri, kjer ima društvo svoje delavnice. Že za prvo postajo pod Kazanj o ugledate nekaj velikanskega. Bregovi Volge se ravnajo bolj in bolj, razprostira se vam širno obzorje in zdajci ugledate na levem bregu največji volški pritok, Kamo. Grajski pis&r. Zgodovinska podoba. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Dalje.) IV. ost Tolmajnar, grajski pisar, pišem. Ta tuja ženska mi je zmedla srce, da v velikih bolečinah omahujem. Kličem h Gospodu, da bi se usmilil hlapca Svojega. Pa Gospod ne sliši mene in tudi ne vidi srca mojega. Nje beseda se je prijela duše moje, in noč in dan ne mislim na drugo, le nje podoba mi je v spominu! Nimam tolažbe nI v molitvi, in brez pomoči me pušča našega Odrešenika sveta Mati. Agata, čemu si prišla v ta kraj! Zavoljo tebe omahuje še celo sveta vera v meni in že pripravljajo za me prostor v peklu, kjer mi bode trpeti vse večne čase. Porodnica Božja, reši me obupa, reši me, kar je najhuje, reši me odpadništva!« V nedeljo pred Malo Gospojnico tistega leta je loški kapelan Vrban Wurtzer prav zgodaj vstal. Bilo mu je maševati pri podružnici sv. Volnika, in ker mu dohodki mestne kapelanije niso donašali toliko, da bi si bil držal svojega konjiča, odpravil se je peš po slabem poti proti Visokemu. Takrat se je bila oglasila prav zgodnja jesen. Ze je rmenelo listje po gozdih in iz grm )v so žvižgali kosi na samotno m:mo-idočega kapelana Vrbana. Urezal si je bil grčevo palico v gošči in nanjo je opiral težko telo, če je moral preskočiti lužino sredi blatnega pota. Blizu Zminca, na mestu, kjer je gosto olšje raslo na obeh straneh ozkega pota, srečal je gospoda Vrbana človek, ki je tudi sam korakal Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 643 po stezi proti Loki, tako, da je zdajci stal pred Vrbanom, ki je na vse drugo mislil, nego da se bode srečal v tej samoti z Jernejem Knafljem, predikantom iz Kranja! Le-ta je bil precej močne postave in istotako, kakor gospod Vrban, oborožil se je bil z debelo grčavko. Gledala sta si nekaj časa iz oči v oči in če bi bili imeli strupeni pogledi moč usmrčenja, bila bi oba v jednem in tistem trenutku obležala mrtva na mestu! Potem pa se je prvi oglasil Vrban Wurtzer: »Hej, Bartel, a todi laziš, kakor smrdljivi dihur, če krade jajca! Si li bil pri sinu, slepar ti?« »Stopi s poti, služabnik hudičev!« zavpil je predikant. »Mudi se mi!« »Pojdi v pekel! Obiskal si sina svojega. Ta ti še premalo greha dela po pogorji, zategadelj si moral še ti blizu s svojimi sivimi lasmi!« »Umekni se, ako ne, zapoje ti palica moja po hrbtu in zgodilo se ti bode, kakor grešnikom, po našem Odrešeniku iz templja iztiranim 1 Mrhovina babilonska!« »Hej, Bartel, ali ti tako hočeš? Si li pozabil, kak6 sem namahal tvojega sogrešnika Kupljenika, ko sem ga srečal na Železniški cesti ? Mati Božja, ti mi pa pomagaj!« Ze je zavihtel grčavko, da je zažvižgalo po zraku. In gotovo bi bila zaropotala predikantu na sivo glavo, da ni ta, nevarnost opazivši, spretno v stran skočil, tako da je Vrbanov udarec šinil na zemljo in v blato, ki se je razpršilo na vse strani. Ali ravno tako spretno je zavihtel predikant svojo grčavko in z močjo jo položil kapelanu na kosteno ramo, da je kar od bolesti zaječal. »Pa bodeš vender ležal v blatu, predikant sleparski!« zavpil je le-ta srdit. Oba sta sekala na to s palicama proti sebi in odskakovala, kakor petelina, boreča se med sabo. Pljuskala sta po luži, da so jima umazane kaplje obškropile črno obleko čez in čez. Na pomirje nista mislila niti trenutek, in z bojem jima je rasel gnev do skrajne meje. Končno se je pa vender posrečilo kapelanu, da je nasprotnika svojega, ki je pričel poprej pešati, treščil z močnim udarcem po glavi. »Ali si jo vender izkupil, Bartel s Kranja?« zaveselil se je gospod Vrban. »Sedaj bodeva pa malo kosti štela!« Predikant je brez zavesti obležal na mesti, kapelan Wurtzer pa mu je nekaj časa prav pridno mlatil po hrbtu. Ko je z zadovoljnostjo odšel, ni se predikant več genil, kakor hlod je ležal v blatu. Dolgo potem, ko je bil zmagalec papist odšel, prebudil se je Knafelj. Vlekel 41* 644 Dr. Ivan Tavčar; Grajski pisaV. se je k bližnji vodi, molil psalm in tožil milemu Bogu, kako ga sovražniki preganjajo. Umil' si je obraz, počasi vstal in odlezel po stezi, pojoč slavo Bogu in svetemu evangeliju, dasi ga je vse telo bolelo in koža jako ščemela. Tem veselejši je korakal dalje Vrban Wurtzer. Dobil je marsikak udarec in bolela ga je marsikatera kost, ali na vse je pozabil in srečen zmage svoje je premeril stezo do vznožja sv. Volniškega hriba s pravimi pomladanjskimi čustvi. Na holmu je bila že zbrana množica, ki je čakala njegove maše. »Ali je gospoda z Visocega že tukaj?« vprašal je kapelan cerkovnika. In ko mu je le-ta odgovoril, da še ne, sedel je na zid in dejal: »Pa čakajmo!« Dolgo ni bilo treba čakati. Prikazala se je kmalu družba z Visocega. Grofica Suzana in njena družica sta sedeli na konjih. Spremljal ji je grajski pisar in nekaj oboroženih hlapcev, noseč na ramah dolge sulice. Počasi se je pomikala ta tolpica po bregu navzgor. Grofica se je živo razgovarjala s Tolmajnarjem. Živahno je izpregovorila: »Le Vam na ljubo, gospod pisar, prišla sem v cerkev k papistom!« »Samo Vam na ljubo«, pritrjevala je Agata in pri tem tako ljubko pogledala po pisarji, da je temu zrahljala sr^e. Dospeli so do njive, kjer se je pozno proso zibalo v polnem latjl. Povprašala je grofica: »Cegava je ta njiva?« »Kapelana Wurtzerja«, odgovoril je pisar. »Tistega, ki pretepa spoznavalce svetega evangelija!« vzkliknila je Agata. »Ravno tistega!« — »Izpusti!« viknila je Agata nato hlapcu, ki ji je vodil konja po hribu navzgor. In vzpodbodla je konja ter z divjim skokom planila v proso. Za njo pa je jezdila tudi grofica Suzana in konjska kopita so mela proso in v tla teptala slamo in latje. Kapelan Wurtzer pa je sedel na debeli plošči cerkvenega obzidja in smijal se je, da se mu je treslo telo in z rokami je tleskal po tolstih stegnih. »Ha, ha! Le mendrajte! Saj ne gre meni za zrno! To je vse pisarjevo na Visokem in plačana je že najemščina. Le mendrajte, zverine luteranske!« Nato se obrne proti cerkveniku: »Pozvoni, Tinčel. Pozvoni, naj se prične sveto opravilo!« Odšel je v cerkev in za njim se je udrla množica in takoj zasedla vse prostore. Pred cerkvenimi vrati je prosil Jošt Tolmajnar Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 645 nežno svojo gospodo, naj bi se spodobno vedla v hramu božjem, da se ne bode jezil preblagorodni gospod vitez Hohenburg. »Samo Vam na ljubo!« žvrgolela je Agata. »Samo Vam na ljubo, gospod Tolmajnar!<<: odgovorila je Suzana še slaje. Smeje sta odšli v cerkev, Pisar pa se je naslonil ob zid in zrl v d61, kjer so se vlačile jesenske megle. Tudi v srci mu je vladala jesen, in čutil je življenja težo toliko bolj, ker so ga tedaj že pretresale dvojbe o tem, kje se nahaja verska resnica. V cerkvici je bil pričel kapelan svojo propoved. Motili sta ga grofica in nje tovarišica prav zelo. O spodobnem vedenji ni bilo govorice. Imeli sta svoj prostor in tam sta počenjali vsakovrstne nespodobnosti. Skoraj glasno sta delali opazke svoje in namesto proti oltarju, ozirali sta se le bolj po množici. To pa ni posebno motilo gospoda Vrbana. Stopivši na lečo, priklonil se je proti oltarju, in potem tudi proti mestu, kjer je sedela grofica Suzana. Obrnivši se proti množici izpregovoril je: »Tukaj je sorodnica škofa mojega, tam na onem svetu jo bode pa satan trgal. Tako se bode vse poravnalo!« Potem je vprašal zbrane poslušalce: »Kako se imate, ste li veliko pridelali letos?« »Malo, prav malo!« odgovarjala je množica. In Jurij izpod hriba je še klaverno pristavil: »Meni je poginila tista lisasta krava, ko se je lani, pri zadnji maši po bregu pred cerkvijo pasla!« »Oves nam je pozebel!« oglašali so se posestniki z Bukovega vrha. Oni z Gabrške gore pa so pristavili: »Ovce so jalove in toča nam je pobila.« To je dalo Mici z Devnic povod, da je s tankim glasom potožila: »Nam je voda mlin vzela, hov! hov!« »Hov! Res, hov! Slabo se vam godi! Ali pa veste tudi, zakaj?« vprašal je gospod. »Ne vemo!« odgovorila je množica. »Ne vemo!« oponašal jih je gospod Vrban. »Ne vemo! Kak6 je to sedaj nedolžno vse! Jaz vam pa povem resnico! Koliko mi plačate zanjo? Ha, ha!« »Siromaki smo, gospod oče!« izpregovorili so nekateri poslušalci. »Slabo se vam godi!« grmel je kapelan nato, »jaz vam pa pravim, godilo vam se bode še slabeje! In veste, zakaj?« »Zakaj?« vprašala je množica. »Zakaj ? Zato, ker ne poznate več Jezusa Kristusa, Odrešenika svojega, od katerega imate vse, otroke svoje, živino svojo, polja svoja, 646 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. gozde in vse. Pod svojo streho pa ga ne vzprejemate več in mati Njegova, sveta devica Marija, koliko je v časti pri vas? Toliko ne, kolikor je izkazujete najraztrganejši beračici, ki prihaja s Tolminskega k vam, da vam krade in odjemlje, kar ji pride pod prste. Taki ste vi, vi vsi, bodisi z Loga, bodisi z Bukovega Vrha, s Sorpata, ali pa tudi z Gabrške gore. Že ga gledam hudiča, kako vas bode sodni dan vse, vse — tudi vas, pregrešne ženske, ki niste na svetu za drugo, nego da bi kaj dobrega požrle, ali pa kakega moškega zapeljale — metal pod stope svoje in delal %blato od vasi« Beseda ni padala na kamen. Ze so se otajala poslušalcem srca in tu in tam se je začulo ihtenje. »Se premalo se vam slabo godi,« nadaljeval je kapelan, »kar se vam godi, to še vse nič ni. kakor se je godilo našemu preljubemu v Gospodu Jezusu Kristusu. Živina vam bode cepala, in kuga, lakota, to vse boste priklicali v deželo! Ker vi ste zverine samega satana in prej mirovali ne bodete, da boste Božjega očeta na tronu tako raz-kačili, da pošlje vse svoje vojske na vas! In takrat bode težko živeti med vami: mati bode umirala sredi svojih otrok, in smrt bode pokosila očeta v najboljših letih. In otroci, kar jih imate najrajši, umrli bodo najprej!« Tu se je ihtenje izpremenilo v glasno jokanje. »Le tulite,« vpil je Wurtzer, »in pokoro delajte! Dokler ste pa taki, ne bode bolje!« »Kaj naj storimo?« vprašali so nekateri poslušalci iz množice. »Tudi to vam hočem povedati. Spoštujte Boga Očeta, Sina in sv. Duha,! Spoštujte mater Božjo, vse svetnike in angelje, zato so ti v nebesih! Pa to še ni vse: spoštujte tudi božje mašnike, ki so služabniki pravega Boga. Najprvo je pa: rte plazite se za tistimi lute-ranskimi predikanti, ki vam kradejo dušo iz živega telesa!« »Saj se ne bodemo,« ihtela je Mica z Devnic. »Bojte se posebno tistega predikanta Jurija! Ta je. ki vam živino mori po hlevih, ta je, ki vam s točo pokončuje žito po njivah, in ta je, ki vam prinaša bolezen v hišo! Molite, da vas Bog reši tega grešnika, in spoštujte mašnike božje, ki vas prav uče in vam žele le dobro!« »Ti lažeš!« zazvenel je v tistem trenutku mogočen glas po malem hramu božjem. Odrinil je množico v stran in postavil se je pred ka-pelana, ki ni znal, kaj bi počel v prvem hipu. Bil je predikant Jurij z bledim svojim licem. Z desnico je dvignil sveto knjigo ter jo pokazal zbrani množici. »Ti lažeš!« kričal je, »in glej, da izgineš iz svetišča Gospodovega!« 648 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. predikant in ni čudo, da se je zarad tega krutega ravnanja razjarila duša njegova. Pričetkom je molil in klical Gospoda. Zanašal se je na visoke deželne stanove in menil, da se mu ničesar zgoditi ne more. Zategadelj je pričel psovati napadovalce svoje. »Prekleti bodite«, zavpil je, »vi in vse, kar je vaše! Plazite se za babilonsko svinjo, služabnike svetega evangelija pa pobijate. Prekleti bodite!« »Ze spet preklinja!« zavpila je Mica z Devnic, »jojmenel Pri nas ima svinja mlade, da bi jih le ne uklel!« »Kaj ste vi?« kričal je predikant, »hlapci ste črnega hudiča, in ta vas bode spravil v peklensko svoje brezdno! Mi, oznanjevalci evangelija, bodemo pa povišani do angelov in arhangelov! Aleluja!« S tem ni utolažil svojih obilih nasprotnikov. »Kaj me bijete, če vam oznanjujem resnico? Zvedelo se bode pri deželnih stanovih in poslali bodo svoje konjike k vam, da bode jok in škripanje z zobmi. Toda Gospod vas udari z mogočno Svojo roko in pogine vam živina v hlevih, posuši se vam žito na polji in otroci vaši do tretjega kolena bodo težko nosili prekletstva tega dne. Mi bodemo pa poveličani, ker tako piše Gospod v sveti svoji knjigi. Aleluja!« »Kaj se bodeš trgal tu, prekleti nejeverec! Teleta si mi že uklel in snedel. Sedaj mi hočeš pa še kravo in otroke!« Tako se je zajezil Luka z Gozda. In pograbil je po helebardi ter jo iztrgal bližnjemu v grajskemu hlapcu. Z njo pa je smrtonosno udaril z vso močjo magistru Juriju po glavi, da se je ta hipoma zgrudil na zemljo. Nato se je množica, nevajena takšnih prizorov, hitro razšla, in predikant je ležal zapuščen pod staro lipo, katere vejevje je pregibal oster jug, ki je jemal s sabo rmeno perje in je odnašal proti severu. Časih je solnce pretrgalo goste oblake in obsevalo krvavo čelo odpadniku, ki je umiral pred starodavnim drevesom. Muhe in drug mrčes so mu posedale po ranah, iz katerih je kipelo mlado življenje smrti v naročaj. Končno se je prebudil in z motnim očesom se je ozrl po oko- v lici. »Žejen sem!« je zastokal. »Tu je voda, gospod Jurij!« »Ti si, Franica ? Gospod mi je dejal, lčzi in smrti izroči svoje telo za vero, katere sem te učil. Prekleta bodi roka, katera me je smrtonosno zadela!« Jedino dekle je bilo ostalo pri njem. Od studenca je prinesla vode, in dala mu piti, da si je ohladil pekoča usta. Ovila mu je glavo z mokro prtenino, in nje solze so se spojile z njegovo krvjo. Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 649 »Umiram!« vzdihnil je, »in za svete evangelije še ničesar storil nisem. Moj Bog, kako si me zapustil! Ali jo slišiš, kako buči, trobento sodnega dne, da se kar hribi majejo?« »Jug buči po dolini in gozde maje!« »Jug, Franica, to ni jug, to je glas božji. In že se, poglej! pri-mika hrib k hribu, ali mene ne starejo v svoji sredi. A jo vidiš ondu, kako posega božja roka proti meni?« »Solnčni žarki so, gospod Jurij, ki padajo iz oblakov na Bukov vrh!« »Solnčni žarki, Franica, si li slepa? To je bliščeča roka Očeta božjega, in odnesla me bode po jasnem zraku v raj svetega evangelija. Gospod nas poveliča, a sovražnike Svoje potepta v prah, da so uničeni popolnoma!« Zbistrilo se mu je nekoliko oko. »Franica, umiram! In mlad sem še, in umreti mi ni lahko !« Te besede je govoril zamolklo. Potem pa je pritiskal biblijo na usta, tako, da se je sveta knjiga pordečila od krvi, katero je moral preliti zanjo. »Biblia sacra! Preklet bodi rod, ki te neče vzprejeti! Ze korakajo vojske nebeške in njim na čelu je sveti angelj Mihael, in meč se mu sveti v rokah. In v sredo svojo me kličejo in jaz jim hitim naproti. Aleluja!« Vzpel se je kvišku, pritisnil roko na razbito čepinjo ter vzdihnil: »Žejen sem! Zemlja poka pred mano, in iz nje švigajo plameni. Jaz pa umiram v imeni Gospodovem! Aleluja!« Nagnil je glavo k zemlji in umrl! — V. Zima je gospodarila v deželi. Z belim svojim prtom je objemala hrib in dol. V trdo železje je zakovala bistre potoke in z rezkim mrazom je pregnala ptice pevke. V tistih mrzlih dneh je vitez Hohenburg nekega jutra prav zgodaj prijezdil v Poljane. Hlapci njegovi so bili po pogorji nalovili nekaj odpadnikov, in te je hotel prevzeti in odpeljati na Loški grad. Poprej pa je nameraval drugi srenji v strašilo sam svojo sodbo izreči in jo takoj tudi brez vsake apelacije izvršiti. Grajski hlapci so bili na cesti pred mostičkom, ki je sredi vasi se nahajal, prav tam, kjer se še dandanes nahaja, odkidali sneg ter tako pripravili obširen prostor, kamor so bili segnali tolpo ubogih grešnikov. Od tega prostora so bili odkidali široko gaz do potoka? katerega je pokrivala tanka ledena skorja. 650 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. Tukaj nahajamo tisto jutro stare svoje znance. Najprej je tičal v tolpi naš nesrečni Jerom Stopistran. A bil se je v silno slabem položaji. Mraz in glad sta mu bila ugonobila vse močf. Raztrgal si je bil obleko in prsti so mu preglodaii obuvalo. Moralo ga je hudo zebsti, ker neprestano je odskakoval od zemlje, kakor bi stal na razbeljenem železu. Zaklada svojega, koša, ni imel več, najbrž so mu ga bili odvzeli biriči, ko jim je Jerom prišel v pest. Tudi mati Medudka in mlajša nje tovarišica sta se nahajali med jetniki. Starka ni kazala nikake bojazni. Časih je izpregovorila poluglasno: »Saj so Kristusa tudi sodili!« Tem glasnejša pa je bila nje tovarišica; ta je neprestano solze točila in vpila: »Sežgali nas vender ne bodo!« Istotako vidimo v družbi berača Luka. Ta se ni mogel načuditi, kako je prišel semkaj. »To je pa res čudno,« kričal je, »da mene, lovretanskega romarja, vrivajo med take razbojnike in tatove! Pritožim se do papeža v Rimu, gotovo pa do loškega škofa!« »Videl bodeš, da se nismo zmotili,* odgovoril mu je porogljivo jeden izmed stražnikov, »če se ne motim, sedaj si na najboljšem poti, po katerem se pride do vešal, ali pa do kolesa!« Med jetniki je bila končno tudi Franica z Dobja. Mirna je stala sredi teh potepuhov in niti skrivala se ni, ko je med navzočniki ugledala starega svojega očeta, ki je bil v strahu za otroka svojega prihitel v Poljane. Samo ob sebi se umeje, da je bila vas tisto jutro polna radovednežev. Odraslo in mlado, vse je pritiskalo na mesto, kjer je imel vitez Hohenburg izreči svojo sodbo. Niso dolgo čakali nanj. Komaj se je bilo solnce prikazalo na jasnem jutranjem obnebji, že je bil loški oskrbnik v Poljanah. Z njim so prijezdile tudi ženske z Visokega in grajski pisar. Prve so prišle bolj iz radovednosti, ker je tedaj ženski spol rad gledal, če se je mučilo kako človeško bitje, ustvarjeno za veselje in prostost. Hohenburg se je prijel brez odloga tožnega svojega dela. »Privedite mi najprej tistega suhega dolgina!« ukazal je hlapcem, »Vidi se mi, da ima več greha, kakor ga kaže na obrazu 1« Biriči so pritirali pred njega Jeroma Stopistrana. »Kaj počenjaš ti todi?« vprašal ga je oskrbnik osorno, »in pod čegavo graščino spadaš?« »Kaj počenjam, milost Vaša,« odgovoril je Stopistran lahkodušno, »malo kradem, malo molim, kakor nanaša vreme, milost Vaša!« »Kaj pa veruješ?« »Vse, kar ukazuje milost Vaša!« Jos. Cimperman: Satura. 651 »To je pretekan slepar,« izpregovoril je oskrbnik proti pisarju, »in sedaj ne vem, ali naj mu jih dam nabrisati po podplatih, ali naj ga postavim v vodo!« »Kar bode, bode dobro,« smijal se je Jerom, »potlej se bodem vsaj malo pogrel. Sicer bodem živel toliko časa, dokler bode hotela smrt ali pa gosposka!« (Konec prihodnjič.) Satura. L 9- 10. repdst, ki je težkd srce pogreša, Oglasi nam se v pevcev mladih vrsti, In kakorkoli njih se kdo prekrsti, Le solznih rutic naj ne razobeša! Kdor kodrogldvec stoka že in peša, Po groba koperueVa hladni prsti, Kakdva li nam čast na takem trsti, Ko te"mena mu vrh odiči pleša? Prej nego pevčjih glas žaluje citer, Da srčne bi pretresal globočine, Poet spoznaj življenja trde boje. A še potem ne »brenkaj« nam prehiter, In slikajoč nekdanjosti spomine Skopo navešaj »ohe« jim in »oje« ! jE CTf*re) Koprnenje. Dov61j že menda je »solzica« tekla Čas, da bi čevlje s sobico sezuli In škornje hdje moške si obuli, Ker dobi naši treba mož od jekla! Sramota naj bi lica nam zapekla, Da slabo v ci med svetom smo zasluli In da prolivniki so nas obsuli Domačega in tujega porekla! Mladičev pblžjekrvnih rod brez mdzga, Nad vami tudi sam bi skoro plakal, Pretresa mebie bol »mokrotnih« pevčevi Osladne »milojčrske« pesmi brozga, Zadosti, upam, tebe je »pretakal« Rojlč slovenskih svetobolnih re"včet! Jos. Cimperman. rak po zemlji mladi lega, Zarje zlate gasiie sev; Semkaj z brega, semkaj z brega Slavčji se oglaša spev. Solza lice porosi mi, Duh mi vzplava za gorč, Srce jadno pa rodi mi Koprnenje in prošnje . Nemo srce spev mi sluša, Kot ljubezen se glasi, Zdi se, da pozna ga duša: Spev iz prešlih, lepših dnij Noč tihotna, krila daj mi, Da jih sldboden razstrem, Vetrec, ti pa zapihljaj mi, Da s teboj od todi spem. Kam? Nazaj v dražestne kraje, Kamor si spomin želi: Tja nazaj v ljubezni gaje, , Kjer pri cvetu cvet dehti! Clausus, 724 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. Grajski pis&r. Zgodovinska podoba. Spisal dr. Ivan Tavčar. (Konec.) dvedite ga kam v stran!« zajezil se je oskrbnik, »in naštejte mu dvanajst gorkih! Potem pa v Loko ž njim! Ne bode mu škodilo, če ga malo na iztezalnico položimo!« Takoj sta dva biriča pograbila Jeroma, ki je lahkodušno kričal: »Vse je dobro, kar se dobi zastonj! Če je pa kaj gorkega, to mi je v mrzli zimi še najljubše!« Odvedli so ga v vežo sosedne hiše, položili ga na stol ter mu odšteli gorko plačilo. Hohenburg je opazil tedaj Franico z Dobja. »Kje ste ulovili to?« »Pri svetem Volniku«, odgovoril je hlapec, »zrnivala je ubitega lu-terana. Pripovedovali so nam, da sta se hotela vzeti. Zategadelj smo jo uklenili in privedli, da jo milost Vaša po pravici kaznuje!« »Usmilite se je!« zaječal je stari Dobničan. »Z materjo sva stara in jedino to imava!« »Kako lepe lase ima!« izpregovorila je Agata. In grofica Suzana je pristavila: »Nikar je ne tepfte!« Tudi vitezu Hohenburgu se je omečilo srce, ko je gledal milobni in bledi obraz dekletov. »Je li poprej rada molila?« vprašal je očeta. »Čez vse mere rada«, odgovoril je leta, »in spomladi sta se z materjo obljubili k Lavretanski kapelici.« »Odrežite ji lase«, razsodil je vitez, »in potem naj ji je za sedaj odpuščeno!« Razrešili so ji kiti in z ostrim nožem ji odrezali bujni lišp mlade glave. »V treh tednih se ima spokoriti in pristopiti k svetemu obhajilu. Saj se bodeš vender poboljšala?« vprašal je vitez. Gledala je nekaj časa po sneženi okolici in potem odgovorila: »Ne vem.« »Česa ne veš! Jaz pa vem, da se bodeš poboljšala, že staremu svojemu očetu na ljubo!« Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar, 725 Tako je tarnal starec in hitro jo je odvedel z nevarnega mesta, da bi še dalje ne izpregovorila kake neprevidnosti. Prišla sta mimo pisarja. »Gospod Tolmajnar«, opravičeval se je Dobničan, »ne zamerite mi! Zdaj, seve, iz vse ženitve ne bode nič! Ne zamerite tega hiši moji 1 Otroci so šiba božja človeku, če jih ima!« Pričel je na glas moliti in tako odgnal svojo hčer po poti proti Dobju. Grajski oskrbnik si da nato predse privesti mater Medudko. v »Čemu si uklenjena?« vpraša jo osorno. »Ker pričujem za Kristusa!« odgovorila je starka. »Videli so jo v družbi s predikantom,« oglasil se je birlč, »in ta je tista, ki uči, da plešimo, kadar molimo v cerkvi.« »Vi ste sami grešniki«, razžarila se je Maruša, »in Boga in Kristusa ne poznate! Pilatje ste in sodbo izrekate o pravičnikih. Sodni dan bodete pa nam stregli in mi bodemo od Gospoda Jezusa poklicani na desno Njegovo stran!« »Ta ženska ima prevročo kri«, zasmijal se je vitez, »postavite jo v vodo, da se ohladi!« »Za svojega Vzveličarja bodem trpela! O dobri moj Jezus! Tvoja mučenica bodem in zaradi Tvojega imena me preganjajo!« Ko so jo hoteli prijeti, odhitela je sama proti vodi in zagazila je do kolen v hladno valovje ter ni čutila nI mraza ni bolečine, dasi ji je tenki led rezal v meso, in se je potok rdečil od nje krvi. V tem so bili Jeroma Stopistrana zopet privedli k družbi, Ugledavši tovarišico svojo sredi potoka zasmijal se je glasno ter ji zaklical: »Marušica, pri tebi je danes nekako slabo zakurjeno, meni so pa pogreli pečico, da vse gori po nji!« Zbrana množica se je zagrohotala, in berač Luka je izpregovoril »To ti je hudič!« Vitez Hohenburg pa ni sodil tako. Ves razkačen je ukazal hlapcem, naj tudi Stopistrana tirajo v vodo. »Tako kosilo imam rad«, dejal je ta zadovoljno, stoječ sredi Lo-čivnice. »Prej mi je bilo vroče, sedaj se pa hladim! Tako je prav za poštenega in krščanskega človeka!« »Kaj je s tabo«, obrnil se je na to oskrbnik k Luki, beraču, »kaj očitajo tebi?« »Hvala za vprašanje, gospod visoki!« odgovoril je leta ponižno' »in sam sveti Ahadj in Marija Lavretanska in vsi svetniki, karkoli jih je v nebesih, blagoslove naj Vas za to vprašanje!« 726 Dr. Ivan Tavčar; Grajski pisar. »Kradel je, milost Vaša,« izpregovoril je jeden izmed biričev, »in lahko se mu dokaže, da je v družbi z onim v vodi kradel ovce iz ovčnjakov po pogorji!« »Da bi ti jezik segnil, duša peklenska!« zatogotil se je Luka, »orožje nosiš, pa je nisi videl vojske. Jaz pa sem bil na Laškem, ko smo lovili francoskega kralja. To ti povem, da bodeš vedel, s kom imaš opraviti. Da bi kradel jo pogorji, saj vender živim ob milodarih in božjih potih! Pravičnik je na svetu, da se preganja, milost Vaša ! In če so le vsi podložniki loške graščine tako čistega, duha, kakor sem jaz, potem prevzvišeni naš gospod in škof lahko spi, in v sladkih sanjah!« »Ha!« vmešal se je tu Stopistran od vode sem, »ha, kako vender laže ta lavretanski romar! Ali se ne spominjaš več, kako je bilo pri Kovščaku na Bukovem Vrhu ? Zlezel si v hlev in pograbil si po pi-kašci, in za volno si jo tiščal toliko časa, da je nisem zaklal in umoril. Kako, da si to pozabil, saj še ni dolgo tega? Skupaj jedla, skupaj na vešalih visela!« »Oj, ti Judež, ti Iškarjiot, ti sin hudičev! Jaz te ne poznam, ker te do danes nikoli videl nisem! Da bi se ti odreklo večno vzveličanje! Le čakaj, Stopistran Jerom, tega ti ne odpustim in še takrat ne, ko bova skupaj stala pred sodbo božjo! Spravljaš me v nesrečo in sebe v pogubljenje. In vender veš, kako sem pošten, pravičen in boga-boječ!« »Kako naj to vem«, odgovoril mu je Stopistran, »če te ne poznam, če te nikoli videl nisem? Vraga, ta krop je pa vroč!« v Čutil je dolgin, kako mu je premirala noga, in vzdignil jo je iz vode, da je bil videti, kakor štorklja, sredi mlakuže na jedni nogi stoječa. Takoj ga je pričel vojak s helebardo tolči po mečih. »Tukaj je pa dosti in hitre postrežbe,« zasmijal se je Jerom, ter zopet vteknil nogo v ledeno vodo. »Ti se mi smeješ, Kržišnik! Pa ni bilo zmeraj tako. Tisti večer, saj veš, kdaj je bilo, smijal sem se pa jaz v tvoji kašči in iz zaboja sem ti pšenico kradel. In iz pšenice smo izgrebli pehar svetlih srebrnjakov ter prav od srca smo se srni-jalii Takrat si bil ti v vodi, danes sem jaz. Prav škoda, da so mi ti biriči nekaj tistih srebrnjakov zopet vzeli, pri njih se zglasi, morda jih dobiš nazaj!« »Ti si kradel pri meni?« vpil je Kržišnik. »Moj denar, moj denar! Povrnite ga mi, drugače sem revež, sem berač!« »Grajski hlapci ga imajo!« rogal se je Jerom. »Kaj lažeš?« vpili so hlapci, »pri tebi nismo dobili nI beliča!« Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisdr. 727 »No, pa lažem/ odgovoril je Jerom, »ali tiste srebrnjake vam puščam na duši, nepoštenjaki vi! In tista dva beneška cekina, ki sem jih lansko leto dobil od zatiškega opata, ko sem mu življenje rešil, tista dva beneška cekina tudi imejtel« »Milost vaša«, govorili so hlapci, »niti besede ne izpregovori resnice!« »Preiskalo se bode«, dejal je Hohenburg, »in potem se bode zvedela resnica. Če ta potepuh v vodi le količkaj usta odpre, udari ga s he-lebardo, da se mu vsujejo vsi zobje iz čeljusti! Sedaj pa tudi tega — tu je pokazal na berača — malo postavite na hlad! Vidi se mi, da je vreden najostrejše kazni!« »Ali sem prav slišal?« začudil se je Luka, »ali sem prav slišal, visoki gospod? Jaz naj grem v v6do?« »Ne bode ti škodilo!« odgovoril je oskrbnik. »Torej tudi mene v vodo pošiljate?« kričal je berač. »Ta je lepa ! In rimski papež nima vernejšega služabnika od mene, in v vsi dolini ga ni pobožnejšega človeka od mene! In v vodo naj grem med lu-terane in tatove? Pa gremo, če se dandanes deli taka pravica na loškem gradu!« Odpravil se je po gazi proti vodi. Tik brega je še postal in se znova obrnil k oskrbniku: »Milost Vaša, ali je to zadnja beseda?« »Zadnja moja!« »Ali se ne da nič izprositi?« »Nič!« »No, dobro«, tulil je berač, »in Če se prehladim, da ne bodem mogel več stopiti na noge, kdo me bode redil potlej ? To rečem Vam, in vi, zbrani ljudje, poslušajte me, če se prehladim, če si nakopljem bolezen, obhodil bodem vse pravice, kar jih je na svetu, in prvi moj pot bode k gospodu vicedomu v Ljubljano, da mu potožim, kako nas loška graščina zatira, dasi smo dobri in katoliški kristjanje!« »V vodo ž njim!« ukazal je Hohenburg, »predolgo že ga po slušamo!« »Le v vodo!« vpil je berač, »saj grem, saj rad grem, če vidim, kaki ljudje smejo ostati na suhem! Oj, ti prekleta pravica ti! Koliko sem premolil v svojem življenji in koliko svetih podob sem obiskal! Na stara leta pa me pošiljajo v ledeno vodo! In Vi, gospod loški oskrbnik, Vi, ki ste služabnik katoliškega škofa, Vi ste tukaj v družbi luteranskih žensk, in častite jih, kakor niste nikdar častili Marije, božje Device! Nas, prave kristjane, pošiljate pa v vodo, ali je to spodobno? 728 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. Če bi to vedel škof, gotovo Vam vzame službo, in po vsi pravici. Sedaj pa rad grem v vodo!« To izpregovorivši je prav previdno zlezel v vodo. Množica, ki je vse to opazovala, kratkočasila se je pri tem prav dobro, kar za tiste surove čase ni bilo čuda. Morda bi tudi dandanes ne bilo mnogo drugače! Ženski z Visokega sta se pa vender naveličali gledanja, posedli sta na konja in odjahali iz vasi. Vitez Hohen-burg jima je zadovoljno izpregovoril pri odhodu: »Vidite, svetla grofica, kako mi peremo črno luteranstvo! Mnogo-krat prav dobro koristi takšno pranje! Ce bi drugod jednako postopali, kmalu bi izginili tisti suhi predikantje in ljudstvo bi se spametovalo!« Agata je s svojim konjem obstala tik grajskega pisarja, sklonila se k njemu ter mu rekla: »Danes imate veselje, gospod pisar! Če jih gledam te reveže v potoku, prepričana sem skoraj sama, da je vaša vera močnejša in boljša. Vsaj za te ljudi tukaj!« To rekši je oddirjala za grofico Suzano. Pisar pa je zrl z motnimi pogledi za njo in ob tistem trenutku bi se bil odpovedal vsaki veri, da je to zahtevala ženska, katera je ravno govorila ž njim. Ves ta čas je Maruša Medudka mirno stala na svojem mestu sredi vode. Končno pa je vender omagala tako, da so jo pričele zapuščati moči' in da so še bolj opešale slabotne nje duševne sile. Razprostrla je roki proti nebu in vpila: »Kristus se mi približuje, kralj David pa pleše pred njim! Ho-sana na višavah!« Niso je več nosile noge in omahnila je in opotekla se s svojim telesom ter telebila v potok, da je voda zapljusnila na vse strani. »Dosti bodi, poberite jih iz vode! Naj se v kaki koči nekoliko ogrejejo, potem jih spravite v Loko v varen zapori« Tako je ukazal vitez Hohenburg. Obrnivši se k zbrani množici pa je izpregovoril: »Mi sodimo ostro, ali pravično! Varujte se krivih naukov, da se vam ne zgodi ravno tako!« Zlezel je na sedlo in poklical pisarja na svojo stran. »Ti si mi odgovoren, Tolmajnar, da se mi vsa tolpa v Loko dovede!« Ostro ga je pogledal in še dejal: »Nekako bled si v obrazi Ženitev se ti je skazila! Čemu pa tudi laziš za luterankami? Pripoveduje se mi, da si nekako mlačen in da zanemarjaš službo božjo. Pazi, da ne bodeš ljudstvu v slab vzgled, ker to ti povem, če pri tebi opazim kaj, Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisaV. 729 kar bi po dišalo reformatorjih, spokorim te in če treba z razbeljenim železom. Hvaljen bodi Jezus Kristus!« Ukazal je dvema hlapcema, da sta ga spremila. Jošt Tolmajnar pa je obstal na mestu in v mislih pogreznjen, pozabil je na svojo okolico. Biriči so v tem onemogle grešnike iz potoka vlačili in prav grdo kleli. Množica je tiho opazovala čudni ta prizor. Kaznenci so tudi vsi molčali in le Jeromova mlajša tovarišica je neprestano vzdihovala: »Da bi me le na grmado ne deli!« Tako je v tistih časih sodil loške graščine oskrbnik in sicer sodil, kakor se je izrazil sam, ostro in pravično! — VI. »Zapisujem Jošt Tolmajnar še to-le. Letos sta prišli semkaj na Visoko dve ženski. Prvo so imenovali Suzano, in porodila se je iz starega imenitnega pokolenja. Druga pa je bila rodu nižje vrste in je prvi morala streči, kakor streže dekla gospodinji svoji. Imeno-vali smo jo Agato in očem mojim se je nad vse prikupila. Čudna so pota našega Gospoda, ki je dodelil, da se je srce moje odprlo lu-teranki, in da se je duša moja razvnela zanjo, ki je bila odpadla od svete vere. Za vse pa bodi hvala našemu Gospodu in Bogu! — Zgodilo se je tako-le. Nekega dne je opazila previsokorodna grofica Suzana osti, s katerimi v tej pokrajini navadno preprostejše ljudstvo zabada ribe, če lazijo za pašo po čisti strugi. Odgovoril sem spodobno in ponižno, da mislim in da sem prepričan, da bi visokorojeni gospe gotovo ne ugajalo to delo. Predrznil sem se še celo, in sem razložil, da bi se mehko srce preblagorodne gospe (takoj spočetka smo imeli vero, da ni omožena, zvedeli pa smo, da jo je Gospod Bog zvezal s krasnim, pobožnim gospodom možem) težko privadilo, če bi morala gledati zabodeno in trepetajočo žival. S prav veliko nespodobnostjo je tu služabnica Agata izpregovorila in trdila, da bi, če bi le mogla, srce moje zabodla na dolgo sulico. »Prav nič bi se mi ne smililo«! govorila je z velikim smehom, »in naj bi še tako trepetalo«! Jaz, Jošt Tolmajnar, hotel sem se po vsi pravici razkačiti na to žensko. Opazil pa sem, da se je premilostiva in preblagorodna gospa (Gospod Jezus, odpusti ji nje luteranstvo!) blagovolila smijati, in smijal sem se tudi jaz. Tedaj sem prvič omenjeni služabnici pogledal v lepo oko, in v greh si štejem, da mi je takoj v tistem hipu prav močno bilo všeč nje oko, ki je polno pregrešnosti in zapeljivosti. 73° Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisžr. Ko je visokočastiti gospod (scilicet vitez s Hohenburga) slišal, česa želi gospa in grofica, izpregovoril je s trdim glasom. Dober ali oster gospod je, in meni je trd gospodar. Božja zapoved pa mi je, da ga častim in ga vpletam v svojo molitev. Za vse, dobro in hudo, bodi hvala Gospodu našemu Jezusu Kristusu! Kdo je več trpel na svetu od Njega? Tako-le je izpregovoril: »Stori, kar ti ukazuje presvetla gospa!« Vzel sem hlapca, ki je imel za takšen posel spretno roko. Marsikakega tolstega siilca in neštevilno vitkih lipanov mi je že bila zabodla njegova rokal Dobro so ga poznali v kuhinji gospoda viteza Hohenburga in z veseljem ga vzprejemali, kadar je prišel na loško graščino. Nikdar ni došel prazen in zategadelj ga je še celo visokočasti gospod oskrbnik prav čislal, kakor zvestega in pridnega hlapca. Tudi tisti dan se je izkazoval z veliko umetnostjo in marsikatera riba je zatrepetala pod železom njegovim. — Ravno pri taisti priliki je bilo. Preblagorodna gospoda se je izpre-hajala po zeleni senožeti. Skozi vrbovje smo prežah, če bi ne ugledali ribe kje v strugi. Jaz, Jošt Tolmajnar, ostal sem spoštljivo nekaj korakov za njimi. Duši moji se je takrat razodela vsa lepota omenjenega dekleta. Krasnejša se mi je dozdevala od previsokorodne gospe Suzane. Govoril sem torej sam sebi, kaka sreča bi bila, izbrati si tako družico za vse življenje in živeti ž njo v zakonski ljubezni, kakor tudi v zakonski zvestobi. K temu nam pomagaj Bog! Videla je morda tesnobo mojo. Prišla je k meni, ogovorila me in s svojimi pogledi je napadala ubogo mojo dušo. Ali sem se mogel ubraniti takim naskokom ? Kaj je luteranstvo ? Kdo ve, ali moli svojega Gospoda in Boga v pravem duhu, s pravo pobožno voljo ? Toliko vem, da bodem odšle molil svojega Boga med bridkimi bolečinami, med grenkim trpljenjem 1 »Gospod pisar«, vprašala me je, »gospod Jošt Tolmajnar, kako ste zašli semkaj, v to puščavo? Ali od Vas ne vodijo pota v Nemčijo, kjer se ljudem, kakor ste Vi, gospod Jošt Tolmajnar, prav dobro godi ? Ali hočete tukaj umreti?« Globoko se mi je povesila glava in žalost in toga sta gospodovali nad mano. »Gospod Jošt«, klicala je Agata, »vidite tu na senožeti pozno, jesensko cvetko! Kako je prišla sem ? Zima jo gotovo pokonča. Taki ste Vi, zima tega kraja Vas pokonča! Nate in ohranite jo meni v spomin!« Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 731 Sklonila se je, utrgala pozni cvet in s svojo belo roko ga mi je ponudila. Ravno v tistem trenutku je zabodel hlapec veliko ribo in z močjo jo je vrgel iz hladnega bivališča na suho, kjer ji ni bilo rešitve. Ali naj jaz, Jošt Tolmajnar, naglašam še posebej, kako zelo se mi je tista uboga riba, ko se je vila v smrti, smilila in smilila? — — — — Grof Herbert je prišel po preljubo svojo gospo Suzano. Presvetli gospod in škof ji je vse odpustil, in zopet jo je poklical na bliščeči svoj dvor. Odpovedala se je zmotam in istotako je nje služabnica preklicala vse, kar je kdaj verovala proti sveti naši katoliški cerkvi. Jaz, Jošt Tolmajnar, očistil sem se na to vseh hudobnih naklepov, katere sem koval v namenu, da bi si pridobil za ženico nemškega dekleta z rmenimi lasmi in z ustnicami, ki so rde-čejše od češnjevega sadu, kadar dozori po Bukovega Vrha zelenih strminah. Tak6 je preljubi naš gospod Jezus Kristus nam dodelil milost, da se je vse lepo poravnalo, da so se spokorili grešniki in grešnice, in da smo vsi ostali zvesti otroci prave svoje vere. O presladki Jezus, dodeli nam o smrtni uri, da bodemo tako spravljeni s Tabo, kakor smo danes pri tej veseli priliki! — — __ — Prosil sem visokočastitega gospoda, gospoda viteza s Hohenburga, da me blagovoli izpustiti iz službe na Visokem. Te prošnje mi ni odrekel, ali vender je kazal ostro svoje začudenje. »Pre-objedel si se kruha 1« opomnil mi je grajajoč. »Kam hočeš?« Ponižno sem odgovoril, ker ni dobro in ne koristno, dražiti visokih oseb, ki zapovedujejo nam. »Prebiral sem marsikatero knjigo, milost Vaša,« tako sem izpregovoril, »in znano mi je obilo starih listin! In sedaj mi je pretesno v tej ozki dolini, in rad bi napotil korake svoje v svet, da bi še kaj več videl in še kaj več izkusil.« Temno je gledal gospod s Hohenburga na služabnika svojega Jošta Tolmajnarja. »Med svet te žene duša«, pokaral me je, »pazi, da ni to izkušnjava samega peklenskega satana! Česa pogrešaš tu?« »Ničesar«, odgovoril sem še po nižneje, »ali za vedno tukaj ostati ne morem!« — »Kam se hočeš obrniti?« blagovolil je vprašati. »V Germanijo!« upal sem si odgovoriti odločno. Dolgo časa ni izpregovoril milestivi gospod, in pogled njegovega očesa je počival na meni ter mi s strahom obsenčil trepetajočo dušo. »V Germanijo«, izpregovoril je še, »naj ti je odprta steza do tja! Glej, da si tam ne pridobiš večnega pogubljenja!« — »Jaz, Jošt Tolmajnar, upam pa v imeni Boga svojega, da mi v Germaniji zacvete vzveličanje tako na zemlji, kakor v nebesih. Pravijo, da tam sije solnce mileje, in da zori po holmih rmeno grozdje. Ko 732 Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. bodem gledal v sreči te kraje, dajal bodem slavo Bogu Očetu, Sinu in sv. Duhu. Zapisal sem vse to, da se ne pozabi in da poznejši rodovi zvedo, da sem bil Jošt Tolmajnar, deležen velike sreče, ko sem vse to pisal in zapisal. Počeščenje bodi Njemu, ki nas je ustvaril in kate-mu smo samo prah v znožji svetih Njegovih nebes. Amen.« * * * Drugo jutro potem — oskrbnik Hohenburg je bil odjezdil že prejšnji dan — odpravljala se je z Visocega grofica Suzana. Ko so že prišli skoraj do mosta, obrnil je grof Herbert konja in izpregovoril: »Zadnjikrat, preljuba Suzana, ozrl se po kraji, kjer si živela v svojem pregnanstvul« Tudi Suzana in Agata sta zadržali svoja konja. »Kako bi bilo«, vzkliknila je zadnja, »če bi morali vso zimo tukaj ostati ? Zase vem, da bi bila umrla!« »In pisar Jošt?« vprašala je prva porogljivo, »ta bi te bil gotovo kratkočasil. Ne veš, Herbert, kako zaljubljeno jo je pogledaval vsak dan. Ze sem pričakovala, da bode stopil predme ter mi govoril: ,Pre-blagorodna gospa, dajte mi v zakon pokorno svojo služabnico Agato'.« »Dajte mir ubogemu človeku«, opomnil je grof, »trudil se je, da vama olajša življenje! Slabo mu dajeta hvalo, če ga sedaj zasmehujeta!« »Revež je v resnici«, pristavila je Agata, »in če pomislim, da ima sedaj ostati na Visokem šara, in sicer v pesteh tega škrbastega volka Hohenburga, smili se mi do srca!« »Hvaležen sem najbolj tebi, Agata,« odgovoril je na to grof, »da si zatajila v sebi vse posvetne želje ter s Suzano mojo šla proste volje v zapuščeno to krajino. Ko sem Njegovi presvetlosti pravil o tem, ginila ga je tako živa rodbinska ljubezen in prav močno pre-sunila. Takoj je ukazal, naj se pokliče Suzana na dvor, in žar Njegove milosti jo obseva sedaj bolj, nego kdaj poprej. Odrinimo v imeni božjem!« Odjahali so proti Loki. Na mestu, ki se še dandanes imenuje »hudi pot«, pričakoval je družbe pisar Jošt Tolmajnar. Divji kraj je to in še v naših časih je pot ondu za promet precej nevaren. Globoko v strugi napravlja ravno pod potom reka peneče svoje vrtince. Od roba je odkrušil čas mogočne skale in te leže v vodi, ki se z velikim šumom preriva skozi nje. Dr. Ivan Tavčar: Grajski pisar. 733 Ko je dospela družba do njega, snel je pisar klobuk z glave ter izpregovoril z globokim poklonom: »Štel sem si v dolžnost, visoko gospodo opozoriti na nevarnost tega kraja. Priporoča se, prav počasi jezditi todi mimo! Brezdno je globoko in smrti ne odide, kdor pade tu doli.« Revež! Prišel je semkaj, da bi še jedenkrat videl zorni obraz iz voljenega dekleta! Kako krasna se mu je videla v tistem trenutku! Nje oprava se mu ni zdela slabša od one, ki je ovijala grofici Suzani mehke ude. »Pridna je služabnica svoje gospe«, mislil si je Jošt, »in obdarovala jo je s svojo obleko!« . »Veseli me«, dejala je grofica milostno, »da še sedaj, gospod pisar, skrbite za naše blagostanje!« »Priporočil Vas bodem prevzvišenemu gospodu in škofu«, dodal je grot Herbert dobrotno. »Morda Vas pokliče na svoj dvor, gospod Tolmajnar,« smijala se je Agata. »Lahko mi verujete, da ima Njega presvetlost na svojem dvoru dosti slabših mož, nego ste Vi. Potem se vidimo vsak dan!« Tako se je igrala z njegovim srcem. Pisarju pa je zalila kri bledo lice, in živahno je odgovoril: v »To bi bila zame velika sreča. Ze zbok Vaših očij, gospodičina Agata, katere bodem tako težko, tako težko pozabil!« Tu ga je premagala strast, stopil je bliže k dekletu ter izkušal poseči po nje drobni roki. Ali ostro ga je pokaral grof Herbert: »Konec naj je temu prikrivanju, gospod pisar! Ostanite v mejah rojstva svojega. To pa je sestra moja!« Nekaj časa je stal pisar na mestu, prav kakor da se mu je hipoma zabodel oster nož v prsi. Nato pa mu je tema pokrila pogled in pričelo se mu je vrteti v razburjenih možjanih. »Vaša sestra!« zaječal je, »in ne samo služabnica visokorodne gospe?« Kakor v pijanosti je taval po ledenem poti in prišel je bliže in bliže k prepadu. »Pazite, pisar, da ne padete!« svaril ga je grof in ženski sta v grozi zakoprneli. Bilo je že prepozno. »Vaša sestra!« vzdihnil je še jedenkrat. Izgubil je tla pod nogo, pograbil z rokami po zraku, potem pa z divjim vzklikom izginil v brezdno, v smrt. Culo se je, kako je tlesknilo telo ob kamen, in kako je potem treščilo v vodo. 734 Jos. Cimperman: Satura. Družba je okamenela. »Kaj hočemo?« izpregovoril je grof Herbert, »tepec, sam si je zakrivil vse.« Hlapcu je ukazal, vrniti se na Visoko in ponesti tja vest o nesrečni smrti pisarjevi. »Za vaju ni ta pogled«, dejal je grof ženskima, »in končno je pisarjev še obilo na svetu! Da nas je morala usoda vreči v to žalostno dolino! Urno odtod!« Pognali so in kakor sapa drvili iz kraja. Ondu pod potem pa je ležal pisar in razbito glavo mu je pralo mrzlo valovje. Zakopali so ga in mesto njegovo oddali drugemu. V rob, kjer je umiral, zasekali pa so velik križ, ki ga lahko vidiš še de-našnje dni, če se ti zljubi laziti po robidovji pod »hudim potem«! Ženske so sedaj, kakor nekdaj, poguba naša 1 Pisar je že dolgo počival v tesnem grobu; rmenolasa Agata pa je uživala radosti življenja v nemških solnčnatih pokrajinah. Tako je bilo, tak6 bode tudi — vprihodnje! — Satura. A ii. rompir sem na torilo del soneta, Ker zdi koristnejša se res mi hrana In slajša, nego je ljubezni mana Katerega slovenskega poeta! 12. Spoznanje greha je korak najprvi Do pravega poboljšanja človeka, A nas ne briga zmisel tega reka, Brezumna trma rdji v naši krvi. »Krompirju himneKndbelj pdj za kmeta!« Stopicamo po truhli rajši brvi Silentium, gospoda jeznovžgana: Tja, kamor sve"t čez most obdčen teka, Komiir je pevska moč »od zgoraj« dana, Ne vinski duh, nas duh razgreVa mleka, Kdo brani mu, če rad slavi dekleta? In orli niso, vzori nam so črvi! Kar prija kdmu, trdi njega zdravje, Samd da sve"tu malo je do tega, Naj Mina ljubi Fronca, naj Matevža Vstanimo ter izpričajmo vsestranski, Da svetohlinci nismo nI pagani, Prijazni že"nstvu; babji ne Gregorji! Težko ljubezni pe"ti je poglavje: Da nje odmev po srcih se razlega Oblasti nima domišljava — mevža! Zna čaj ni smo, ne kimavci tlačanski, Resnici, zdravi pameti udani, In strast si vragomčtna golt razporji ! Jos. Cimperman.