Stan Dirdeny: VAGABUNDI III. – Časovna past, 2. del



	Izdano v samozaložbi:

elektronska izdaja, Maribor 2023

© za slovensko izdajo: Stan Dirdeny

Vse pravice pridržane.



	Urednik in distributer: Stan Dirdeny

http://standirdeny.com



	Grafično oblikovanje platnice: ZC Zarja 2, Matej Gaspari



	Lektoriranje: Mirjana Sternad



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



COBISS.SI-ID 149926403

ISBN 978-961-96177-4-8 (ePUB)



http://standirdeny.com

	Cena: 11,99 EUR





KAZALO



	VAGABUNDI III.

	Časovna past, 2. del



	 		 			 VARUHOV PREHOD

RUDNIK

NEZNANEC

KOCKA

VOLČJA KRI

RAY IN AURA

MEJA

NEBEŠKE POLJANE

MAGIČNA SEDMERICA

POBEG

IZGUBLJENI ZAKLAD

VAGABUNDI





VARUHOV PREHOD


	 Tokrat je napad Horiancev na porušeno mesto trajal ves dan, skoraj vse do večera. Šele ko je veliko, bleščeče Sonce že izginjalo za obzorjem, so se sovražni vojaki začeli umikati proti puščavi.

	 Prebivalci baze so se po njihovem odhodu začeli zbirati ob ruševinah bolnišnice, na čistini, ki jo je Sarah naredila, ko je zjutraj, takoj po prvem napadu Horiancev, odmetala kamenje porušenega preddverja. Zaskrbljeno so pogledovali proti puščavi in bolj, kot se je nadnjo spuščala tema, bolj se je njihova zaskrbljenost spreminjala v strah. Tisti, ki so lahko hodili, čeprav so po večini vsi imeli kakšno rano, modrico ali vsaj prasko, so negovali hudo poškodovane.

	 Gabriel je ves napet stal ob robu množice, pozorno strmel v daljavo in zaskrbljeno spremljal zaton Sonca.

	 »Gabriel, kaj bova storila?« je nekje iz bližine, od roba gneče ob ruševinah bolnišnice, zaslišal poznani glas.

	 Zdrznil se je in se sunkovito obrnil ... Za sabo je zagledal Casperja z rokama, prekrižanima na prsih.

	 »Kod si pa ti hodil?« je planil in ga s pogledom nejevoljno premeril. »Že kakšno uro te iščem!«

	 »Vhod sem iskal,« mu je Casper, da bi ga pomiril, povsem umirjeno odvrnil in se tudi sam zaskrbljeno zazrl proti puščavi.

	 »Vhod?« se je Gabriel namrdnil. »Če si tega spregledal, skozi katerega bi trije sloni brez težav eden ob drugem stopali, potem prijatelj je čas, da si kupiš očala!« ga je nejevoljno nahrulil.

	 Casper je svojega razkačenega prijatelja, ki je še zmeraj nasršeno strmel vanj, presenečeno pogledal.

	 »Ah ne, pa ne tega ... Tega za zdaj še vidim!« je končno tudi on odrezavo povzdignil glas. »Kasneje ti pojasnim, katerega sem iskal,« je spet povsem umirjeno nadaljeval in ležerno zamahnil z roko. »Pač pa me zdaj predvsem zanima, kaj bova storila z njimi?« ga je nekoliko tišje vprašal in z glavo namignil proti množici ob ruševinah.

	 »S kom bi kaj naredil?« se je Gabriel namrdnil, pri čemer glasu ni prav nič stišal.

	 »Z njimi,« mu je Casper tiho odgovoril in z roko naskrivaj zamahnil proti množici. »Kaj bova storila?« je zaskrbljeno ponovil.

	 »Ne vem!« mu je Gabriel čemerno odgovoril in skomignil z rameni. »Niti tega ne vem, ali jim sploh lahko kako pomagava? Saj so že prej živeli brez naju in mislim, da bodo lahko tudi zdaj in še kdaj kasneje!«

	 Zdelo se mu je, da mu je napad Horiancev povsem prekrižal načrte, zato je bil slabe volje, česar se mu v glasu ni dalo prezreti.

	 Casper ga je trdno prijel za komolec in ga odvlekel nekaj metrov proč. Šele ko sta stala na samem, mu je odkimal in ga nejeverno vprašal:

	 »Pa saj jih ne bova kar tako pustila tukaj, mar ne?«

	 Gabriel je nasršeno pogledal v roko na svojem komolcu, zato jo je Casper takoj umaknil.

	 »Kaj pa lahko storiva?« ga je zlovoljno vprašal. »Poglej, Casper, ničesar nimava, še hrane ne, da bi jim omogočila jutrišnje preživetje, kaj šele nekaj prihodnjih mesecev ali let,« mu je za spoznanje že bolj umirjeno razložil. »Morda jim lahko zagotoviva varno noč, ampak kaj več od tega pa ne!« je odločno dodal in sedel na kup kamenja.

	 Casper mu ni takoj odgovoril, ker se je zamislil.

	 »Ja, prav imaš,« mu je skrušeno priznal. »Ampak ne mislim jih pustiti tukaj!« je odločno rekel in razburjeno zakrilil z rokama. »Če jim je že usojena smrt, naj umrejo v upanju in veri! Sploh pa se mi smilijo ... Če me že imajo za nekakšnega svetnika ali nekaj podobnega, jim nikakor ne bom obrnil hrbta!« je neomajno nadaljeval.

	 Sedel je h Gabrielu na kup ruševin in obraz nemočno zakopal v dlani.

	 Gabriel, ki je povsem tiho sedel in nepremično strmel v daljavo, kot da njegovega izbruha sploh ne bi slišal, se je končno zganil in mu roko položil na ramo.

	 »Prav imaš stari,« mu je prizanesljivo rekel. »Tudi jaz jih ne bi prej nikoli pustil tukaj, ampak saj veš, da pa me zdaj ni lahko ganiti, ker sem brez srca ... Ta trenutek premišljujem samo o tem, kako bi se ubranili pred vdorom Corpusoidov.«

	 Casper se je z odprtimi usti nejeverno zastrmel vanj. Kar nekako ni mogel verjeti temu, kar je njegov najboljši prijatelj, za katerega je vedno bil prepričan, da ga je dobro poznal, pravkar izjavil.

	 Ko je Gabriel videl, s kakšnimi velikimi očmi je Casper nejeverno strmel vanj, se mu je nasmehnil in dejal:

	 »Mogoče pa je res, kar pravijo, da naša dobrota prihaja iz srca!«

	 Casper je še nekaj trenutkov nejeverno strmel vanj, potem pa je samo zamahnil z roko in se zastrmel proti puščavi, ki je vedno bolj tonila v temo.

	 Ko je zagledal Sarah, ki je stala nekoliko odmaknjena in ju opazovala, je začutil strah, čeprav ni vedel, čemu? Stresel je z glavo in ko je sunkovito poskočil, da bi vstal, je glasno zaječal in se kar zgrudil na kolena.

	 Gabriel je v trenutku bil ob njem, in ko ga je hotel podpreti, se mu je Casper izmaknil.

	 »Saj ni nič!« mu je odločno zatrdil in zamahnil z roko. »Samo pozabljam, da sem bil poškodovan, pa me bolečina hitro opomni,« je komaj slišno dodal in se skobacal na noge. »Gabriel!« je nenadoma vzkliknil. »S čim pa se bomo branili, če nas napadejo Corpusoidi?« ga je skoraj brez sape, držeč se za prsi, vprašal.

	 »Ne vem ...« mu je Gabriel zamišljeno odkimal. »Niti sanja se mi ne. Verjetno bi s čarovniško pomočjo in mečem šlo,« je z glavo namignil proti Sarah. »Koliko vojakov pa je ostalo?« ga je zaskrbljeno vprašal, ker se je tudi sam dobro zavedal nevarnosti, ki jim je resnično pretila.

	 »Morda samo kakšen ducat!« mu je Casper vznemirjeno odgovoril. »Nič več, pa še dva sta poškodovana!«

	 »Hej!« je Sarah zaklicala za njunima hrbtoma, da bi pritegnila njuno pozornost.

	 Fanta sta se v trenutku kot dogovorjena sunkovito obrnila in se vprašujoče zastrmela v Sarah, ki je s prekrižanima rokama na prsih, nekoliko odmaknjena, stala za njima in ju odločno gledala.

	 »No!« jima je odrezavo zaklicala, ker sta oba še zmeraj samo molče strmela vanjo.

	 Fanta sta se spogledala, ker jima ni bilo jasno, kaj je imela v mislih.

	 »Kaj no?« ji je Gabriel zaklical in vprašujoče privzdignil obrvi.

	 »A ne gremo?« ga je Sarah začudeno vprašala.

	 »Seveda gremo,« ji je Gabriel prikimal. »Samo, da še ne vem, kam bi te ljudi lahko popeljali, da bodo varni? Na to vašo puščavo se sploh ne spoznam!«

	 »Tile me zdaj prav nič ne zanimajo,« mu je Sarah odgovorila, ko je končno prišla bliže in brezbrižno zamahnila z roko. »Kot sem ti že povedala, od njih ne bo prav nobene koristi, prej same težave, ker bo vse tja to polnega meseca po tem razrušenem mestu sem ter tja tekalo mnogo teles, ki bodo samo čakala na preobrazbo.«

	 Gabriel jo je zabodeno pogledal, ker ni razumel, o kakšnih težavah je govorila. Namrščil se je in se prijel za glavo, ker se je zavedel, da odkar so mu ukradli srce, mu je v spominu zevala nekakšna praznina. Globoko je premišljeval, a je Sarah razširila roki in ga nejeverno vprašala:

	 »Tempelj?«

	 Gabriel je naredil velike oči, potem pa se je z dlanjo plosko udaril po čelu.

	 »Seveda, meč!« je vzkliknil in se takoj pognal proti ulici, polni kamnitih ruševin, a se je nenadoma ustavil in se obrnil proti Casperju. »Pripravi za na pot vse, ki zmorejo hoditi ... Kmalu se vrneva!« mu je zaklical.

	 »Srečno pot prijatelj ...« mu je Casper odgovoril, roko dvignil v pozdrav, se takoj obrnil, stopil med ruševine in se pomešal med množico.

	 Gabriel je stal kot okamnel in nejeverno strmel za njim.

	 »Srečno pot prijatelj?« je osuplo zamrmral. »To je zvenelo tako, kot da nameravam odpotovati in se dolgo ne bova videla več,« je tiho, začudeno rekel Sarah, ki je stala ob njem, a ga očitno ni slišala, ker ni ničesar rekla, samo zgrabila ga je za roko in ga neusmiljeno potegnila za seboj.

	 Takoj sta izginila na mračne, zaprašene ulice. Ozračje je bilo polno prahu in neprijetnega vonja, ki sta jima dražila oči, da so se jima zasolzile.

	 Gabriel je zatopljen v svoje misli hitro hodil po ulici, kot bi že povsem pozabil, da je za njim hitelo drobno dekle. Kot bi se tistega trenutka spomnil, da je ob njem tekla tudi Sarah, se je samo toliko ustavil, da jo je prijel za roko in jo povlekel za seboj.

	 »Saj te dohajam!« mu je Sarah malce zadihano zaklicala.

	 Ustavila sta se šele pred zgradbo, pod katero je bil tempelj. Čeprav so v stenah zevale velike luknje, zgradba ni bila povsem porušena.

	 Gabriel je odrinil težka vrata, in ko sta vstopila, je za trenutek neodločno obstal ... Preddverje, ki ga je prekrivala debela plast prahu, je bilo razrušeno in skoraj neprepoznavno. V tem preddverju je do zdaj bil samo enkrat, zato druge poti do templja, razen da se spustiš z dvigalom, ni poznal. Sledil je svoji intuiciji in hitro stopil tja, kjer je predvideval, da bo v steni našel vhod v dvigalo, ki se je spuščalo v majhno preddverje pred templjem ... In ni se motil.

	 S Sarah sta presenečeno stala pred veliko odprtino v steni, ker so vrata dvigala bila odprta in nejevoljno strmela v veliko, temno, prazno luknjo v tleh.

	 »S tem si ne bova mogla pomagati ...« se je Sarah oglasila in skomignila z rameni.

	 »Vem,« ji je Gabriel razočarano odvrnil. »Ampak nujno bi moral v tempelj!«

	 »Poznam pot, ki bi naju popeljala navzdol, ampak težje se bo vrniti!« mu je Sarah svareče rekla.

	 »Kako naj bi ti poznala pot?« se je Gabriel začudil. »A nisi tujka v tem mestu?«

	 »Niti ne, samo že strašansko dolgo me ni bilo sem,« mu je Sarah povsem mirno odkimala. »Včasih, ko sem bila še mlajša, sva z očetom kar nekaj časa preživela tukaj.«

	 »Če se da priti navzdol, se bo dalo tudi navzgor!« ji je Gabriel navdušeno odgovoril. »Pokaži mi jo, prosim!« jo je goreče zaprosil.

	 Sarah je za trenutek zamišljeno obnemela, kot bi oklevala, ali naj njegovi prošnji ugodi.

	 »Kakor želiš,« mu je končno odgovorila in skomignila z rameni. »Ampak opozarjam te, da se po tej poti prav gotovo ne bova mogla vrniti!«

	 Ko je Gabriel samo ležerno zamahnil z roko, mu je prikimala in vzkliknila:

	 »Momentus!«

	 Nedaleč stran od odprtine v dvigalo se je iz tal s silnim truščem iztrgalo nekaj velikih kamnitih plošč, s katerimi je hodnik bil tlakovan, ki so poletele proti stenam.

	 Gabriel je ves otrpnil in si glavo prekril z dlanmi, ker je pričakoval, da se bodo plošče odbile od sten in priletele vanj, a je začudeno opazil, da so se manjšale in tik pred stenami izginile.

	 Sarah je že stala ob luknji, ki so jo plošče razkrile v tleh.

	 »Po tem rovu se morava spustiti,« je rekla in pokazala v temačen, povsem navpičen jašek.

	 Gabriel se ji je počasi približal in si zvedavo ogledal ožji jašek, širok komaj malo več kot za širino enega človeka in iz povsem sijoče kovine snop tankih kablov, ki so se po njem spuščali v temo.

	 »Kako globoko pa bi bilo treba iti?« jo je zamišljeno vprašal, ker je predvideval, da so kabli bili po jašku speljani čisto do templja, ki je bil zelo globoko pod zemljo.

	 »Ne vem, koliko metrov je to, ampak vse do konca!« mu je Sarah odrezavo odgovorila.

	 »A po njem prispem naravnost v tempelj?« jo je Gabriel vprašal.

	 »V malo preddverje, tik pred velikimi vrati v tempelj,« mu je Sarah pritrdila.

	 Gabriel ji je samo prikimal, ker mu je pred oči stopila podoba mogočnega templja z ogromnimi, težkimi vhodnimi vrati, grobnicami, vsekanimi v kamnite stene, in dolgimi vrstami klopi.

	 »A ga lahko malce osvetliš?« jo je negotovo vprašal in pokazal v temen jašek.

	 Sarah mu je samo prikimala, z roko zamahnila proti jašku in vzkliknila:

	 »Sulus!«

	 Jašek je v trenutku obsijala silna bleščeča svetloba, kar je Gabriela močno presenetilo. Čeprav je sam podobne reči že počel, pa takšne bleščeče svetlobe še nikdar ni pričaral, niti Rebecca ne, čeprav je bil prepričan, da je bila močna čarovnica. Spreletel ga je srh, ker je zdaj zagotovo vedel, da je neznanka, ki je stala ob njem, posedovala veliko večjo moč, kot si je sploh lahko predstavljal.

	 »Nič posebnega!« mu je Sarah skoraj bahavo rekla, kot bi čutila njegov strah. »Svetila ti bom tudi, ko se boš vračal,« mu je obljubila.

	 Gabriel je pogoltnil slino in ji samo komaj opazno pokimal. Še poslednjič se je zamišljeno zazrl vanjo, kot bi poskušal ugotoviti, ali jo morda od kod pozna, a je bil trdno prepričan, da se še nikoli prej nista srečala.

	 Nasmehnil se ji je in se previdno spustil v jašek. Oprijel se je snopa tankih kovinskih kablov in se s hrbtom pritisnil ob steno jaška.

	 Nad sabo je zaslišal glasen vzdih ... Sarah se je globoko sklanjala nad odprtino in ga negotovo opazovala, ko se je počasi, oprezno začel spuščati po jašku.

	 Še enkrat se ji je nasmehnil, se trdno oklenil kovinskih kablov in spuščanje pospešil.

	 A bolj, kot se je spuščal, bolj je svetloba, ki jo je Sarah pričarala, pojenjala ... Spet se je znašel v popolni temi. Z eno roko je previdno izpustil šop kablov in jo iztegnil predse.

	 »Sulus!« je vzkliknil, prepričan, da se mu bo jašek osvetlil, a zgodilo se ni nič. »K-Kaj?« je osuplo zjecljal. »Saj vendar ja imam moč!« je nejevoljno vzrojil in jezno, ne da bi prej premislil, brezglavo iztegnil obe roki in odločno ponovil, »sulus!« a je še istega trenutka zgroženo kriknil, »hudiča!« ker se jašek spet ni osvetlil, pač pa je on začel nekontrolirano drseti navzdol.

	 Spreletel ga je strah in šele zdaj se je zavedel, kakšno napako je storil. Poskusil se je spet oprijeti kablov, a jih je takoj izpustil, ker je v rokah začutil ostro, pekočo bolečino, kot bi se mu tanki, kovinski kabli zarezali v dlani.

	 Strahoma je pogledal v globino ... Daleč pod sabo, kjer se je jašek verjetno končal, je zagledal medlo osvetljen krog.

	 Po celem telesu so ga spreletavali mravljinci in od strahu je ves odrevenel, ker je vedno hitreje drsel po jašku navzdol.

	 Svetloba se mu je bliskovito bližala. Še enkrat je poskusil zagrabiti za kovinske kable, a jih je spet takoj izpustil, ker je bolečina v dlaneh bila neznosna. Nemočno je zaprl oči.

	 Ko je z nogama naprej kot kamen priletel iz jaška na kamnita tla, se je samo zaslišal močan, top udarec. Takoj za tem ga je tako silovito obrnilo, da je z brado zril po tleh. Dvignil se je oblak prahu, ki je zasenčil medlo svetlobo, ki je osvetljevala majhno preddverje pred templjem.

	 Povsem negibno je ležal na zaprašenih, kamnitih tleh in minilo je kar nekaj dolgih trenutkov, preden se je končno zganil. Globoko je zajel sapo, a ker je bil zrak zatohel in pomešan s prahom, ga je sililo na kašelj. Previdno se je privzdignil in kleče odsotno pogledal okoli sebe.

	 Postavil se je na noge, si najprej z oblačil otepel prah, potem pa je iztegnil roki ter z njima v komolcih in ramenih na rahlo zaokrožil ... Čutil ni nobenih bolečin. Nejeverno se je ozrl proti stropu visoko nad sabo, kjer so se v odprtini temnega jaška videli sijoči kabli in zmajal z glavo, kot ne bi mogel verjeti, da je vratolomni spust preživel.

	 Stopil je k velikim, težkim vratom, ki so vodila v tempelj, jih s težavo odrinil in obstal na pragu.

	 Tempelj je bil skoraj povsem v mraku, ker je samo skozi veliko okroglo okno na stropu v dvorano prodirala medla svetloba, tako da je moral oči krepko napeti, da si ga je ogledal. V njem se ni veliko spremenilo ... Dolge vrste klopi so še zmeraj bile tam, le da je tu pa tam katera klop bila prevrnjena in kamorkoli je pogledal, je tempelj prekrivala debela plast prahu. V ospredju dvorane je nejasno opazil dolgo kamnito mizo, ki sta jo s Casperjem pred nekaj dnevi poimenovala kar oltar, ker sta Lea in nestor, Herbey na njej pri obredih častila padle stražarje.

	 Počasi je hodil med vrstami klopi proti kamniti mizi, ker je Casper pred dnevi, kakor se je spominjal, sijoči meč odložil nanjo. Vsak njegov korak je v debeli plasti prahu puščal globoke odtise.

	 »Kaj se je tukaj zgodilo?« je začudeno zamrmral. »Videti je, kot da v tempelj že leta, desetletja ali pa celo že celo stoletje ni vstopila živa duša!«

	 Nenadoma se je dolga miza osvetlila. Nanjo je tako kot pri obredu pred nekaj dnevi padal širok snop svetlobe. Začudeno je pogledal v okroglo okno na stropu in tik nad njim na nebu zagledal veliko polno luno.

	 »Kako da je komaj po dobrem tednu že spet polna luna?« se je začudil in krepko stresel z glavo.

	 Meča ni bilo nikjer na mizi. Z nogami je razbrskal prah okoli nje, a spet brez uspeha. Neodločno je pogledal okoli sebe, ali bi ga morda kje zagledal.

	 Stena za oltarjem je bila cela v temi. Radovedno se ji je približal, ker okroglega znaka, ob katerem se je pred nekaj dnevi stena odprla in razkrila vhod, do katerega je prišel skrivnostni Varuh, ni bilo več. Ko je že bil tako blizu stene, da se je je lahko dotaknil, je osuplo ugotovil, da je bila porušena in je v njej tam, kjer naj bi bila vrata, zevala velika, temna odprtina. S čevljem je potegnil po prahu na tleh, da se je razkrila tanka črta, ki je razmejevala tempelj in skrivnostni prostor za vhodom.

	 Čeprav je Varuh takrat rekel, da črte, ki je mejila med svetom živih in mrtvih, ne sme prestopiti, Gabriela ne bi moglo nič zadržati, da je tistega trenutka ne bi prestopil in pogledal v neznan, temen prostor.

	 Na drugi strani črte je obstal in topo bolščal v gosto temo. Iztegnil je roke predse, in ko se je s prsti zadel ob hladno, hrapavo, kamnito steno, se je je oprijel in vseeno malce zaskrbljeno, saj je prestopil prepovedano črto, napeto čakal, kaj se bo zgodilo, a zgodilo se ni nič.

	 »Kaj to pomeni, da prehoda ni več?« je polglasno vprašal, kot da bi koga imel ob sebi.

	 Oprijemal se je stene in ob njej negotovo naredil nekaj korakov.

	 »Ko bi vsaj Sarah bila tukaj, da bi mi vso stvar malce osvetlila,« je spet polglasno rekel in takoj za tem od presenečenja široko zazijal, ker se je tema pred njim začela redčiti.

	 A ga je osuplost takoj prešla in nič več se ni spraševal, kako da se je prostor osvetlil, ker si je rov, ki se je prikazal pred njim, že radovedno ogledoval ... Ugotovil je, da ni bil naravna tvorba, ampak ga je verjetno naredil človek. V skalo so ga vsekali z nekakšnim njemu neznanim orodjem ali napravo, in čeprav so stene bile grobe, je ponekod opazil povsem jasne sledi odtisov orodja.

	 Rov se je začel strmo spuščati. Pot je bila posuta z drobnim kamenjem, zato mu je drselo. Krčevito se je oprijemal stene, da ga ne bi nenadzorovano odneslo proti dnu, a ko mu je vseeno zdrsnilo, je z rokama silovito zakrilil in se sesedel na tla.

	 Napeto je prisluškoval v okolico, saj je vedel, da je bil sam. Ob vsakem šumu se je zdrznil, a ga je radovednost vseeno neustavljivo gnala dalje.

	 Pot je postajala vedno bolj težavna in težko prehodna. Ozek rov se je precej razširil in pot se je dalje spuščala čez terasasto, stopničasto kamnito strmino, in če se je hotel s police terase spustiti na naslednjo, nižjo teraso, je moral med njima kakor izkušen plezalec preplezati grobo kamnito steno, visoko vse tja do pol tretjega metra.

	 Ko je splezal z zadnje police, je pristal na dolgem ozkem podestu, ki se je zaključeval z do stropa segajočo navpično kamnito steno. Videti je bilo, da je poti tukaj bilo konec, ker ni nikjer bilo nobenih vrat ali prehoda. S prsti je pritiskal na steno, da bi našel kaka skrivna vrata, a zgodilo se ni nič. Nekajkrat je prehodil ves podest, kolikor ga je bilo pod zadnjo kamnito polico in pretipal vso steno. Tu pa tam je potrkal ali udaril obnjo, a spet ni ničesar odkril.

	 Prepričan je bil, da to, kar je do zdaj videl, ni bilo vse. Nikakor ni mogel doumeti, čemu bi Varuh tako skrbno varoval povsem neuporaben, prazen rov in zagotovo bi se iz njega moralo dati še kam priti. Komaj slišno je zarenčal in s pestjo jezno udaril po steni, da je po rovu zamolklo zadonelo.

	 Globoko je zajel sapo, se s hrbtom naslonil na steno in se poskušal umiriti. Zaprl je oči in za nekaj trenutkov povsem obmiroval. Čeprav je bil z odkritjem nezadovoljen, se je, ko je premislil, naposled odločil, da se bo vrnil, ker v tej luknji ni imel več česa iskati.

	 Postavil se je pod kamnito polico, globoko zajel sapo in z vso močjo, ki jo je premogel v nogah, z napihnjenimi lici, ker je sapo zadrževal, odskočil, a je treščil v steno pod polico in prav trdo pristal na zadnjici na podestu. Nejeverno je zmajal z glavo in zaokrožil z rameni, da je preveril, ali si je kaj polomil. Ko je ugotovil, da so vse kosti še bile cele in na mestu, se je odločil, da bo še enkrat poskusil. Sklonil se je v počep in se silovito pognal v višavo ... Čutil je, kako se je odlepil od tal, vendar pa ni dosegel več kakor pol metra višine.

	 »Daj no!« je besno vzkliknil, ker se je spet znašel na zadnjici. »Saj ne morem verjeti!« je nejeverno zmajal z glavo. »Videti je, da sem izgubil vse svoje sposobnosti … Saj sem že čisto običajen človek!«

	 Jezno je pogledoval proti polici, potem pa se je odločil, da ne bo več poskušal skočiti nanjo, ampak bo raje steno pod njo kar preplezal.

	 Ko se je s težavo povzpel na polico, je nestrpno zavzdihnil, ker je pred njim bilo še kar nekaj takih sten in polic, na katere se bo moral povzpeti, preden bo spet lahko stal v templju.

	 Ko je končno prestopil tanko črto na tleh odprtine v porušeni steni, je za trenutek obstal in se razgledal po templju. Pogled se mu je ustavil v mračnem ozadju, na velikih kamnitih ploščah, ki so bile pričvrščene na zid nad izdolbenimi grobnicami. Kot bi ga neznana sila vlekla tja, je hitro stopil mimo klopi in se pri grobnicah ustavil pred največjo ploščo. Zastrmel se je vanjo in z enim samim zamahom z nje pobrisal prah.

	 »Otok Samoara ... Gall de Muslack ...« je mrzlično, glasno ponavljal, ker si je želel čim več zapomniti, kot bi mu nekaj reklo, da so to bile pomembne informacije.

	 S prstom je drsel preko besedila in ga vedno glasneje ponavljal.

	 Nenadoma je utihnil in se sunkovito obrnil, ker ga je prevzel občutek, da je nekdo stal za njim.

	 »Sarah!« je presenečeno vzkliknil. »Kako da si prišla dol?«

	 »A si mislil, da te bom v tem samega pustila?« se mu je Sarah nasmehnila. »Spustila sem se takoj za tabo, ker sem mislila, da me boš morda potreboval in še dobro, da sem se,« je rekla in skomignila z rameni. »Kdo pa misliš, da ti je osvetlil rov?« ga je vprašala in privzdignila obrvi. »Pa saj sem ti obljubila, da ti bom svetila tudi, ko se boš vračal,« ga je spomnila. »Pač pa sem ti hotela še nekaj povedati,« je takoj nadaljevala, kot da ne bi niti pričakovala, da bo karkoli rekel. »Ko sem iz jaška doskočila na prašna tla v preddverju, me je nenadoma prevzel občutek, da se staram in res je moja koža na rokah bila videti starejša in vedno bolj zgubana. Prav žal mi je bilo, da tistega trenutka nisem pri sebi imela ogledala, ker bi bilo zabavno videti, kakšna bom, ko se bom postarala,« je razposajeno rekla in se zahihitala. »Ampak čar je že naslednjega trenutka izginil ...« je z obžalovanjem dodala, a je nenadoma utihnila in se mimo njega prestrašeno zastrmela v vrata templja.

	 Gabriel je presenečeno strmel vanjo, ker je še nikoli ni slišal, da bi hkrati izrekla toliko besed, a je ob tem, ko je tako sproščeno klepetala, resnično užival. Z nasmeškom jo je molče poslušal, ker njene plohe besed ni hotel prekiniti.

	 »Beživa!« je Sarah z grozo v glasu kriknila

	 »Čemu pa?« se je Gabriel začudil.

	 Sarah ni iz sebe spravila niti glasu več ... Stala je kot okamnela in vsa bleda v obraz strmela proti vratom za njegovim hrbtom.

	 Gabriel se je končno le obrnil, da bi videl, kaj jo je tako prestrašilo in ves otrpnil ... Na vratih preddverja so se gnetli Corpusoidi in divje pogledovali po templju.

	 »Uh, prekleto!« je vzkliknil. »Meč!«

	 »Zdaj ga nimava več časa iskati! Raje se skrijva!« se je Sarah končno spet zganila. »Greva tja noter!« je hitro rekla in pokazala proti porušeni steni za oltarjem. »Tega prehoda se tudi mrtvi bojijo!«

	 »Poiščiva meč!« je Gabriel odločno vztrajal, čeprav ga je spreletaval srh. »Samo z njim se jih lahko rešiva!«

	 Sarah mu je trmasto odkimala in ga krčevito zgrabila za roko. Ihtavo ga je potegnila za seboj, da je moral začeti teči. Tekla je tako hitro, da ji je s težavo sledil. Ko sta prestopila tanko črto pri vratih, se je rov takoj spet medlo osvetlil. Spustila mu je roko in dobesedno zdrvela po strmini.

	 Gabriel je bil prepričan, da ji bo zdrsnilo in se bo, ko se bo skotalila v globino, pobila, a je spretno obstala na nogah in že skočila na prvo kamnito polico. Poskušal ji je slediti, a je kar hitro ugotovil, da je bila veliko bolj spretna, kakor je bil sam.

	 »Počakaj me!« je zaklical za njo.

	 Sarah je, ne da bi se ustavila in obrnila, samo zamahnila z roko in kakor za šalo dalje preskakovala s police na polico. Ustavila se je šele na zadnji polici pred podestom.

	 »Od kod ti takšne sposobnosti?« jo je Gabriel ves zadihan vprašal, ko je končno tudi sam prispel do zadnje police. »Ne bi si mislil, da si tako spretna, ker sem slišal, da te je v puščavi moral rešiti Casper.«

	 »Molči!« mu je Sarah s stisnjenimi zobmi pritajeno ukazala in napeto pogledala proti vrhu strmine, od koder so prihajali grgrajoči zvoki.

	 Očitno je bilo, da tanka črta, ki si je nekdaj niti živi in ne mrtvi niso upali prestopiti, ni opravila svoje naloge.

	 Sarah je prestrašeno zasopla in hitro počepnila. Ko se je Gabriel spustil k njej, mu je zašepetala:

	 »V puščavi so me presenetili.«

	 Gabriel je molčal, in ker podrobnosti ni poznal, ji je moral na besedo verjeti.

	 Gruleči glasovi na vrhu strmine so se ojačili in iz trenutka v trenutek jih je bilo slišati več.

	 Sarah se je povsem skrčila in šepetaje nadaljevala:

	 »Prekleto težko je bilo v tej puščavi najti mesto, ker je že strašansko dolgo od takrat, ko sem z očetom nazadnje bila tukaj, a še težje bo poiskati tistega, ki po vsej verjetnosti sploh ne obstaja!«

	 Gabriel se je osuplo zastrmel vanjo in minil je trenutek ali dva, preden jo je previdno vprašal:

	 »Koga pa iščeš?«

	 »Skloni se!« mu je Sarah pritajeno ukazala in se povsem stisnila k steni pod kamnito polico.

	 Ko se je tudi Gabriel ob njej stisnil k steni, mu je šepetaje odgovorila:

	 »Moje poslanstvo je, da najdem Gabriela Foxa.«

	 »Verjetno si mislila Gabriela Dunna?« jo je Gabriel, ne da bi prej premislil, začudeno vprašal.

	 »Rekla sem Gabriela Foxa!« je Sarah odločno odkimala. »Pa menda ja vem, koga že deset let iščem!«

	 Gabriel ni ničesar več rekel. Trenutek se mu resnično ni zdel pravi, da bi še dalje vanjo vrtal z vprašanji.

	 »Kaj pa vem?« je nejeverno premišljeval. »Konec koncev pa bi lahko obstajal tudi kakšen Gabriel Fox.«

	 Iz premišljevanja so ga prebudili grozljivi zvoki nad njima, ki so prihajali skoraj že čisto od blizu. Brez premisleka se je dvignil in pogledal po strmini proti zgornjim policam. Ko je dojel, da je strmel v množico nagnusnih, razpadajočih obrazov, je glasno zasopel.

	 Sarah ga je tako močno potegnila navzdol, da se je ob njej kar sesedel na polico.

	 »Ne, Scott!« mu je čisto ob ušesu svareče zašepetala. »Skloni se!« mu je pritajeno ukazala, mu roki položila na ramena in ga pritisnila ob tla.

	 Bolj, kot so se glasovi bližali, bolj krčevito ga je držala in pritiskala k tlom.

	 »Izpusti me, no, ne morem dihati ...« je Gabriel zasopel. »Zadušila me boš!«

	 Nenadoma je Sarahin oprijem povsem popustil. Zazrla se je vanj in ga prestrašeno opazovala.

	 Gabriel je olajšano, globoko zajel sapo. Ko je spet lahko normalno zadihal, je končno opazil, da je Sarah nepremično strmela vanj.

	 »Kaj pa je?« jo je zmedeno vprašal.

	 »T-Ti si e-eden izmed n-njih!« je Sarah zajecljala. »Živ si!« je vzkliknila in obraz se ji je v trenutku razjasnil.

	 »Saj tudi ti nisi ravno videti mrtva,« se ji je Gabriel nasmehnil.

	 Sarah je samo odkimala, in kot da bi že povsem pozabila na nevarnost, ki jima je pretila, je z nasmehom strmela vanj in ga zaupljivo vprašala:

	 »Torej si resnično eden izmed njih?«

	 »Kdo sem, ti kdaj kasneje pojasnim, ampak če se zdaj ne odmakneva s te police, bova kmalu imela veliko prijateljev, ki jim ne bo prav nič mar, kdo sem,« ji je Gabriel resnobno odgovoril in pokazal proti Corpusoidom, ki so se jima nevarno bližali.

	 Sarah je panično pogledala proti podestu tik pod zadnjo polico, ki ga je zapirala mogočna stena. Bil je poslednji prostor, kamor bi se z Gabrielom lahko umaknila ... Zavedala se je, da sta bila ujeta.

	 »Kar naj pridejo!« je Gabriel vzkliknil in svareče dvignil pest proti strmini. »Če že moram umreti, potem bom prej poskrbel, da bom čim več teh trupel vzel s sabo!«

	 »Nikamor več jih ne moreš vzeti Scott, ker so to že mrtva telesa!« mu je Sarah napeto zašepetala. »Mislim, da naju čaka konec!« je skoraj brez sape, zgroženo dodala.

	 »Ne bodo me tako zlahka pokončali!« ji je Gabriel odločno odkimal. »Ne poznaš me Sarah!«

	 Ko so se grozni, kruleči stvori prikazali na polici tik nad njima, je Sarah prestrašeno kriknila in se skrila za Gabrielom, ki se je povsem izravnal in napel mišice, da je bil videti kar nekako večji. Povsem mirno je strmel v stvore na polici nad njima, a ko je za sabo zaslišal Sarahino pritajeno, prestrašeno ječanje, je počasi obrnil glavo in ji tiho naročil:

	 »Skoči na podest in se stisni k steni pod polico. Ne boj se, mislim, da jim bom kos! Zaupaj mi!«

	 Sarah mu je prikimala, si solzo, ki ji je polzela po licu, obrisala, stopila do roba police in skočila na podest.

	 Gabriel je samo še toliko počakal, da mu je izginila s pogleda, potem pa je ravno v trenutku, ko je k njemu na polico doskočil stvor, glavo spet obrnil proti strmini. Globoko je zasopel in odskočil, da se je izmaknil Corpusoidovim rokam, ki so grabile po njem. Z gnusom se je zastrmel v razpadajoči, režeči se obraz, zajel sapo in komaj slišno rekel:

	 »Um gley flu gru Morscolusus del Lava.«

	 Hudoben nasmešek na Corpusoidovem obrazu se je v trenutku prelevil v izraz groze. Stvor se je zamajal, roke spustil ob boka in stopil za korak nazaj.

	 Gabriel je odločno stal pred njim in stiskal pesti. Predenj je na polico doskočilo še eno razpadajoče telo in takoj za njim še eno. Niti premaknil se ni, čeprav je bilo videti, da ga bosta stvora napadla. Odločno je strmel vanje in jim zdaj na ves glas, da je odmevalo po rovu, zakričal:

	 »Wam hid bio ply Lava's sumon di Gabrielus!«

	 Ko so njegove besede izzvenele, je v rovu zavladala popolna tišina. Vsi trije stvori, ki so se gnetli na polici ob njem, so klečali in globoko sklanjali glave. Ko je pogledal po strmini, so prav vsi Corpusoidi na vseh kamnitih policah z globoko sklonjenimi glavami klečali in svoje razpadajoče dlani kakor podložniki iztegovali proti njemu.

	 Tisti, ki je klečal tik pred njim, mu je z globokim glasom spoštljivo rekel:

	 »Aip des mun, fli zeon tun des Corpusoidos.«

	 »A tako?« se je Gabriel namuznil. »Se mi je kar zdelo, da je kaj takega možno! Torej resnično obstaja več vrst Corpusoidov?«

	 Zamišljeno je pogledal po rovu, a se mu je obraz razjasnil in široko se je nasmehnil.

	 »Er klay dia mina Lava's wig di Gabrielus!« je tako glasno zatulil, da se mu je glas odbijal od kamnitih sten. »Eli may sna kes armus!«

	 Klečeča mrtva telesa se niso niti zganila.

	 Gabriel se je smeje obrnil proti robu police in olajšano zaklical:

	 »Ne boj se Sarah, konec je ... Ti so mi povsem vdani!«

	 V rovu je bilo še vedno popolnoma tiho.

	 »A si slišala Sarah?« je glasneje, že malce nestrpno zaklical proti robu police. »Kje pa si?« je vprašal, ker spet ni prejel nobenega odgovora.

	 Stopil je do roba in pogledal na podest, ki pa je bil prazen.

	 Ne da bi se zmenil za klečeče podrejeno mrtvo ljudstvo, je skočil na podest ... Tik ob steni pod polico je v tleh zevala temna luknja. Ko se je nejeverno nagnil nadnjo, je vanj bušnila zatohla sapa kiselkastega vonja.

	 »Sarah!« je panično zakričal v luknjo.

	 »Scott ... ott ... ott ...« je iz odprtine zaslišal odmevati Sarahin glas. »Na pomoč ... oč ... oč ...«

	 Gabriel je pogledal po strmini in zaklical:

	 »Amur say glin flu want!«

	 Klečeča mrtva telesa so se nemudoma odzvala. Začela so kar drugo preko drugega plezati in videti je bilo, kakor da bi med seboj tekmovala, katero bo najhitreje prilezlo na vrh strmine.

	 Gabriel je strmel za njimi in ko mu je poslednje telo izginilo s pogleda, se je brez oklevanja pognal v povsem temno odprtino, ne da bi vedel, kam se je sploh podajal.





RUDNIK


	 Gabriel se je znašel do pasu pogreznjen v velik kup nekakšne rjave sipke prsti, čeprav je skočil samo kaka dva metra v globino. Poskušal se je izvleči, a se je z vsakim gibom samo še bolj pogrezal.

	 Nejeverno je pogledal okoli sebe ... Pristal je v nekakšni manjši votlini, ki je bila kot kakšna loža vsekana v kamnito steno. Nedaleč stran od kupa, v katerem je pristal, je bila na samem robu votline velika, ravna, kvadratna zaplata prav takšnega peska, v kakršnem je pogreznjen do pasu tičal on. Sarah je stala na sredini te zaplate in zamaknjeno strmela po skrivnostni nizki loži, polni stalagmitov in stalaktitov.

	 »Čudovito ...« je očarano dahnila, ne da bi se ozrla h Gabrielu. »Česa takega še nisem nikoli videla! Človeka prime, da bi si vso stvar bolje ogledal!« je navdušeno vzkliknila, čeprav ji je prav v tistem trenutku na čelo priletela kapljica, ki se je utrnila s stalaktita, ki se je točno nad njo spuščal s stropa.

	 Gabriel je za trenutek pomislil, da se je Sarah z njim šalila. S komolcema se je naslonil na rob sipine, si z rokama podprl glavo in nejeverno strmel vanjo.

	 »Ti kar!« ji je zajedljivo rekel. »Kar vzemi si čas! Nikamor se nama ne mudi ... Natanko tukaj bom, ko se vrneš!«

	 Sarah se še nekaj trenutkov ni niti zganila. Naposled se je vsa namrščena obrnila, a ko je zagledala Gabriela, do pasu pogreznjenega v pesek, je bruhnila v smeh.

	 »Oh, oprosti, ta votlina je tako zanimiva! Prvič kaj takega vidim!« je vsa nakremžena rekla, ker je poskušala prikriti smeh. »Kako naj bi vedela, da boš ti obtičal v tem pesku, ko pa se sama nisem niti do gležnjev pogreznila vanj?«

	 »Čarovnica pač!« se ji je Gabriel nasmehnil. »Predvidevam, da si tudi votlino ti osvetlila?«

	 »Seveda, saj sem morala videti, kam sem padla!« mu je Sarah prikimala.

	 Gabriel je samo skomignil z rameni, kot bi hotel reči, »kaj sploh sprašujem?« a se je v trenutku zresnil, ker se je iz odprtine v stropu točno nad njim zaslišalo pritajeno renčanje.

	 Sarah je glasno kriknila in stopila korak nazaj, ker je skozi odprtino v Gabriela gledal grd, razpadajoč obraz Corpusoida.

	 Gabriel se je z rokama oprl na rob sipine in se spet poskušal izvleči iz peska, a se je le še bolj pogrezal, zato je samo nemočno skomignil z rameni, pogledal navzgor proti odprtini in zaklical:

	 »Gal hiju ray flag ves!«

	 Stvorov obraz je za trenutek osuplo otrpnil, potem pa mu je prikimal.

	 »Dan clu sen Lam,« mu je z globokim, raskavim glasom odgovoril in takoj izginil z odprtine.

	 »Pomiri se!« se je Gabriel spet obrnil k Sarah. »Ti nama niso nevarni ... Ščitili nama bodo vhod!«

	 Sarah je kot okamnela strmela vanj in na obrazu se ji je zrcalil strah.

	 »Kako je to možno?« je skoraj brez sape komaj izdavila.

	 »Ne skrbi, povsem so mi podložni,« ji je Gabriel bahavo rekel, zamahnil z roko in se s komolcema spet naslonil na rob sipine.

	 Sarah je samo nemo odkimavala in osuplo strmela vanj.

	 »Scott to so mrtvi ljudje!« je nejeverno vzkliknila. »Kako naj bi te poslušali, saj nisi Smrt?«

	 Gabriel se je nasmehnil. Vedel je, da ji ni imelo smisla pripovedovati, kdo je bil, ker če bi ji hotel povedati le delček vsega, bi potrebovala veliko časa pa tudi njegove pripovedke bi ji verjetno še dolgo burile domišljijo ... Na površju pa so ju čakali ranjenci, preživeli in Casper.

	 »Vse ti bom pojasnil,« ji je hitro obljubil. »Ampak najprej mi, prosim, pomagaj iz tega živega peska, ker če se bom še malo pogreznil, ti bom lahko s prve roke povedal, kako je s Smrtjo!«

	 »Momentus!« je Sarah zamišljeno, komaj slišno, vzkliknila in proti njemu odsotno zamahnila z roko.

	 Gabriel je gladko zdrsnil iz sipine, kot bi ga neznana sila potegnila iz nje in ga spustila na tla tik ob Sarah.

	 »Hvala, spet si me rešila iz težav!« se ji je zahvalil, ko mu je vidno odleglo. »Če bi bil sam, bi verjetno za vedno obtičal v tem kupu,« se je zasmejal, medtem ko si je otresal hlače, prekrite z drobnim rjavkastim peskom. »Kako pa si sploh našla ta prehod?«

	 »Ne vem, ker ga niti nisem iskala,« mu je Sarah odgovorila. »Čepela sem na podestu in se stiskala k steni pod polico in potem je nenadoma pod menoj zmanjkalo tal in sem padala v globino.«

	 »Ja, saj,« se je Gabriel trpko nasmehnil. »Prav ta prehod sem malo prej iskal, ampak očitno na napačni steni!«

	 Sarah ni ničesar rekla, samo vsa otrpla je z velikimi očmi strmela v tla.

	 »Kaj pa je zdaj spet narobe?« jo je Gabriel nejevoljno vprašal.

	 Sarah še vedno ni ničesar rekla, ker je še kar prestrašeno strmela pod njune noge ... Stala sta sredi ravne zaplate prav takšnega rjavega sipkega peska, iz kakršnega ga je pravkar rešila, samo da jima je ta zdaj naglo izginjal pod nogami, tako da se je ob robovih zaplate že prikazal nekakšen kvadrat z debelimi kovinskimi robovi.

	 »Kje pa sva?« se je Gabriel začudil, ko je tudi sam pogledal v tla.

	 Sarah mu ni ničesar odgovorila, samo bliskovito se je pognala proti tistemu kovinskemu robu kvadrata, ki je bil na samem robu votline, ga preskočila in izginila nekam v temo. Gabriel je samo še slišal nežno hreščanje kamenja, ko je nekje v globini pod ložo doskočila na tla.

	 Pesek mu je pod nogami vztrajno in vedno hitreje izginjal, tako da so se že razkrile kovinske stranice nekakšnega ogromnega lijaka. Počutil se je, kot bi stal v peščeni uri.

	 Pognal se je proti kovinskemu robu, se ga trdno oprijel in obvisel ob stranici lijaka. Presenečeno je gledal za izginjajočim peskom. Naposled, ko je ves pesek že izginil, so se na dnu prikazale rjaste in ponekod že napokane rešetke.

	 »Veliko srečo sem imel!« je preko roba lijaka zaklical nekam v temo proti Sarah, čeprav je ni videl. »Če bi teh rešetk ne bilo, bi se spet do grla pogreznil, še bolj verjetno pa bi s peskom vred izginil neznano kam!«

	 Potegnil se je navzgor, in ko je splezal na rob lijaka, je na njem za trenutek obsedel. Pogledal je v temo pod seboj, tja, kamor je Sarah skočila in v njem se je predramila silna radovednost. Brez pomisleka se je zavihtel čez rob in skočil, a je takoj za tem presenečeno kriknil, ker so tla bila globlje, kot je pričakoval. Ko je doskočil na trda kamnita tla, ga je močno pretreslo, a bolečin ni čutil.

	 »Scott si dobro?« se je Sarah nekje čisto od blizu zaskrbljeno oglasila.

	 Gabriel se na njeno vprašanje ni odzval, kot da ne bi bilo namenjeno njemu, ampak nekomu drugemu z imenom, Scott. Radovedno je pogledoval naokoli.

	 »Si se poškodoval?« ga je Sarah zdaj že čisto ob njem vprašala.

	 »K-Kaj?« se je Gabriel končno oglasil in se zdrznil, ker je na komolcu začutil njeno roko.

	 »Vprašala sem te, ali si se poškodoval?« je Sarah ponovila.

	 Gabriel se je zazrl proti stopalom in jih nekajkrat obrnil.

	 »Ne, mislim, da mi nič ni!« ji je naposled odločno odgovoril in zakašljal, kot da bi se mu zaletelo. »Nekaj bi ti moral priznati, nekaj kar se tiče mojega imena ...« je neodločno nadaljeval.

	 Sarah je bila nekaj trenutkov tiho, kot bi njegovo priznanje o imenu preslišala, potem pa je osuplo vzkliknila:

	 »Pa bi se moral! Skočil si z višine vsaj sedmih metrov! Navaden človek takega skoka verjetno ne bi preživel ali pa bi se vsaj močno polomil!«

	 Gabriel ji ni ničesar odgovoril. Stopil je proti ozki polici nedaleč stran in se povzpel nanjo.

	 »Nič mi ni,« je zamrmral in zamahnil z roko, kot bi zadevo hotel zaključiti, ker ga je trenutek slabosti, ko ji je hotel razkriti svoje pravo ime, že minil. »Premišljujem,« je navdušeno nadaljeval, »da če sva se že znašla tukaj, bi si lahko malce ogledala, kam sva padla, ker mislim, da votlina ni bila zaman tako varovana, ampak videti je zapuščena.«

	 Sarah je nejeverno zmajevala z glavo, ker še vedno ni mogla verjeti, da se Gabriel ni poškodoval. Iztegnila je roki predse in s čisto majhnimi koraki stopila v smeri njegovega glasu, ker je okoli njiju bila tako gosta tema, da ni prav ničesar videla.

	 Gabriel je skočil s police, jo prijel za roko in povedel globlje po votlini. Hodil je povsem brez težav, ker je prav jasno videl, kot da ju ne bi obdajala najbolj črna tema ... Po tleh je bilo raztrošenih veliko desk in nekakšnih prelomljenih kovinskih konstrukcij. Spretno se jim je izmikal in stopal čez deske.

	 »Pazi Sarah!« se je vsake toliko oglasil. »Dvigni nogo, pred nama je deska!« jo je opozarjal.

	 Ali pa ji je trdno stisnil dlan, jo potegnil navzdol in vzkliknil:

	 »Skloni se!«

	 »Prekleto Scott, odlično vidiš!« je Sarah po nekaj metrih negotove hoje v temi razdraženo vzkliknila. »V tej jami ni niti trohice svetlobe!«

	 »Ne vem Sarah,« je Gabriel zamrmral, »ampak če ne bi tako dobro videl, bi se tudi midva verjetno že zdavnaj pridružila tem revežem, ki ležijo okoli naju.«

	 Sarah se je v trenutku ustavila in ga trdno potegnila za roko.

	 »K-Komu bi se p-pridružila?« je zgroženo zajecljala.

	 »Okoli naju je vse polno zoglenelih trupel. Videti je, kakor da so vsi v istem trenutku umrli, podobno kot v Pompeih.«

	 »Pomp ... Kaj?« je Sarah zmedeno zašepetala in na debelo pogoltnila slino.

	 »Ah, nič ...« je Gabriel samo rekel in zamahnil z roko, ker se je spomnil, da Sarah za Pompee prav gotovo še nikoli ni čula. »Nekateri še zmeraj v rokah držijo lopate in krampe!« je hitro rekel, da ga ne bi več spraševala o Pompeih.

	 Sarah se mu je tako krčevito oklepala dlani, da so mu prsti že povsem odreveneli. Glasno je zavzdihnila in plaho vprašala:

	 »A se premikajo?«

	 »Seveda se ne, če pa so trupla!« se je Gabriel zasmejal.

	 Otresel se je njene dlani in spet zakašljal, ker sta ga tisti kiselkasti vonj v zraku in prah, ki sta ga dvigovala s hojo, dražila. Sklonil se je in si ogledal ostanke človeka, ki je ležal tik ob njiju. V rokah je držal nekakšno orodje. Izpulil mu ga je iz otrplih prstov in si ga ogledal. Bilo je težko in po otipu železno. Ko ga je izpustil na tla, je po votlini zadonel pošasten ropot.

	 »Kaj pa delaš?« je Sarah prestrašeno kriknila, ga z rokama poiskala v temi in se ga takoj spet oklenila.

	 »Nič, samo odvrgel sem nekakšno orodje, podobno lopati,« ji je Gabriel pojasnil. »Mislim, da sva v nekakšnem rudniku.«

	 Čeprav je na vratu čutil Sarahino sapo, ker je od vznemirjenosti še zmeraj globoko dihala, je stisk njene dlani takoj popustil.

	 »Ko bi vsaj imela svetlobo,« je zavzdihnil, »takoj bi ti bilo lažje! Ne razumem, kako da nisi že prej pomislila, da bi si tudi tukaj pot osvetlila?«

	 »Ne vem, ampak do zdaj še nikoli v življenju nisem bila tako prestrašena kot v tej jami, da mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi uporabila svoje čarovniške sposobnosti,« mu je Sarah priznala. »Ampak verjetno zdaj nima več smisla, da bi pričarala svetlobo?«

	 »Čemu pa ne?« se je Gabriel začudil. »Pa ja ne boš rekla, da na vsem lepem tudi ti dobro vidiš?«

	 »Ne,« je Sarah odsotno odkimala, ker je z zanimanjem strmela v daljavo v stožčast snop svetlobe, ki je padal s stropa jame, kot bi tam nekdo vklopil velik reflektor.

	 Gabriel se je obrnil in se osuplo zastrmel v medel srebrnkast stožec, ki se je v daljavi širil in počasi polzel čez mogočne skale.

	 »Kaj daje to svetlobo?« je presenečeno zamrmral, bolj zase kot za Sarah. »Reflektor ni,« je z glasnim premišljevanjem nadaljeval, »ker bi njegova svetloba bila drugačna.«

	 »Videti je kot Lunina svetloba!« je Sarah presenečeno vzkliknila. »Ampak kako pa? Saj ni Lune! Polno luno smo imeli komaj pred nekaj dnevi!«

	 »Ja, prav imaš,« ji je Gabriel prikimal. »Še malo prej sva Casperja pustila ob ruševinah v popolni temi, ker ni bilo videti, da bi Luna imela namen vziti. Tudi jaz sem se prej v templju čudil, ker ga je osvetljevala mesečina.«

	 »Ne vem,« je Sarah rekla in dvomeče odkimala, ker tudi njej ni bilo nič več jasno. »Odkar sva vstopila v zgradbo templja, ni nič več tako, kakor bi moralo biti! Jaz bi vseeno preverila, kaj je tam.«

	 Srebrnkast stožec, ki se je širil po votlini, je počasi redčil temo. Ko so žarki pripolzeli do njiju in ju obsijali, so Gabriela zaskelele oči. Še nekoliko poprej je v temi odlično videl, zato ga je svetloba motila. Nekajkrat je pomežiknil, potem pa je že zvedavo strmel v daljavo, ker je zdaj bilo moč videti celotno votlino, ki je bila ogromna.

	 S Sarah sta tičala na nekakšni s stalagmiti posejani široki polici, ki se je vlekla ob steni vzdolž celotne jame. Za zunanjim robom police je bila videti praznina.

	 Gabriel je previdno stopil k robu, in ko je pod njim zagledal globok prepad, je komaj slišno pogoltnil slino. Do doline se je spuščalo nekaj sto metrov strme, neprehodne skalnate stene.

	 »V dolini vidim nekakšne zgradbe,« je zamišljeno rekel. »A greva dol?« je navdušeno vprašal.

	 »Kako pa?« se je Sarah, ki se je zvedavo ozirala naokrog in si ogledovala votlino, ki jo je zdaj osvetljevala medla Lunina svetloba, zavzela.

	 »Po stopnicah,« se je Gabriel zasmejal in pokazal proti nekakšni manjši kvadratni plošči, ki je bila videti, kot bi jo vklesali na kamniti rob police.

	 »Seveda, lahko bi vedela, da tile reveži niso vsakič plezali po steni, če so hoteli gor!« je Sarah vzkliknila in takoj stopila proti vklesani kvadratni plošči. »Ampak še zmeraj me jezi, ker si nisem že prej sama ustvarila svetlobe!« je trpko dodala.

	 Brez besed sta se eden za drugim previdno spuščala po ozkih, kamnitih stopnicah, ki so bile v cikcaku vklesane v navpično strmo steno.

	 Gabriel, ki je sestopal prvi, je vsake toliko obstal, ker si je ogledoval dolino, ki je bila tako dolga, da ji, ni bilo videti konca. Zvedavo je pogledoval po mogočnih napravah, ki so bile raztrošene skoraj po celotni dolini. Za njimi je v daljavi, skoraj čisto na koncu doline, videl visoke ozke zgradbe s podolgovatimi okni brez stekel. Nekatera pročelja hiš so bila poslikana z reliefnimi slikami, ki jih sicer ni razumel, a so bile dokaz bogate kulture nekdanjih prebivalcev te doline. Po vsej dolini so med napravami in hišami ležala mumificirana trupla. Zgroženo je strmel vanje, ker je tukaj, kot je bilo videti, v trenutku izginilo skoraj za celo mesto ljudi.

	 »Kaj je narobe?« ga je Sarah že malce nestrpno vprašala in ga dregnila v bok, ko se je spet ustavil in ves otrpel stal pred njo na stopnici, tako da ni mogla stopiti dalje.

	 »Ne vem, prevzema me nekakšen čuden občutek,« je Gabriel skoraj neslišno zamomljal, ker je začudeno strmel v svoje tresoče dlani.

	 »Hm, tudi meni ta rudnik ni ravno všeč,« se je Sarah zasmejala. »Prav zato pa morava naprej, ker bo treba poiskati izhod, sicer se bova pridružila tem revežem!« je odločno dodala.

	 Medtem ko je Sarah še govorila, je Gabriel že odkimaval.

	 »Ne,« ji je naposled rekel, »ne skrbi me, da ne bi našla izhoda, ampak me navdaja grozen občutek, da sem tukaj nekoč že bil!«

	 Zavladala je mučna tišina. Sarah je v zadregi zmedeno strmela v tla, ker ni vedela, kaj naj bi mu odgovorila.

	 Končno je Gabriel stopil dalje. Strmel je v visoke zgradbe in si nejasne, povsem okrušene slike, vklesane v pročelja, ogledoval.

	 Ko sta s Sarah stopila v dolino, je najprej oprezno stopil k najbližji izmed mnogih naprav. Iztegnil je roko in z dlanjo previdno zdrsel po kovinskem ohišju ... Otip je bil hladen in hrapav.

	 »Koliko misliš, da je to staro?« se je naposled oglasil.

	 Sarah, ki se je sklanjala in si ogledovala nekakšno orodje, prislonjeno ob steno naprave, se je izravnala in zamišljeno rekla:

	 »Ne vem, ampak bojim se, da je od takrat, ko so ti reveži bili še živi, preteklo že veliko časa. Verjetno se je to zgodilo mnogo let pred mojim rojstvom, da ne govorim o tvojem, Scott!«

	 »Ne ocenjuj človeka po videzu!« je Gabriel vzkliknil in se zahihital. »Mislim, da sem veliko starejši od tebe, ampak kljub vsemu imaš prav,« ji je priznal. »Tukaj je tehnologija videti precej starejša kot tista, ki sem jo v teh dneh opazil v mestu!«

	 Sarah je zastal korak. Zožila je oko in se presenečeno zastrmela vanj.

	 »Morda …« je zamišljeno rekla. »A veš, da govoriš čisto tako kot moja mentorica? Tudi ona je rekla, da je starejša od mene, pa čeprav je bila videti kot mlado dekle.«

	 Gabriel, ki je hodil pred Sarah, je ves otrpnil. Sunkovito se je obrnil in jo skoraj brez sape vprašal:

	 »Kaj si rekla?«

	 »Ah, nič, nič ...« je Sarah hitro rekla in zamahnila z roko. »Samo glasno premišljujem.«

	 »Ustrašil sem se že, da načrtuješ, da bi na meni spet uporabila katerega od svojih čarov,« ji je Gabriel rekel in se negotovo nasmehnil. »Saj se še spomniš najinega prvega srečanja?«

	 Sarah se je vsa nasršila in samo pihnila kot jezen maček, a rekla ni ničesar.

	 Gabriel je za trenutek negotovo okleval ... Dopuščal je, da je ves čas hodila za njegovim hrbtom, čeprav mu je že kar nekajkrat dokazala, kako silna čarovnica je. Po kratkem premisleku pa se je odločil, da bo tvegal in zaupal svojemu pretanjenemu čutu, ki mu je pravil, da je ob njej bil varen, čeprav je še zmeraj tu pa tam začutil, da je bila sovražno nastrojena.

	 Zamišljeno je stopil dalje proti zgradbam, a je nenadoma za svojim hrbtom zaslišal glasen pok in Sarahin krik ... Sedela je na tleh, se držala za koleno in pritajeno ječala.

	 Globoko je zajel sapo, a zaradi tega, ker se je zmeraj hotela vsem prikazovati kot močna in neodvisna, ji raje ni priskočil na pomoč. Sklonil se je in pobral tisto, preko česar se je prevrnila, ker je vedel, da bi jo spet samo razdražil, če bi ji zdaj pridigal o tem, da bi morala paziti, kod je stopala.

	 V rokah je držal kakih trideset centimetrov visok stalagmit, ki pa je bil presenetljivo lahek.

	 »To je bolj podobno človeku kot stalagmitu,« je zamišljeno rekel in ga podržal proti svetlobi, da bi si ga bolje ogledal. »Mislim, da je to nekakšen kipec.«

	 Sarah je že bila na nogah. Sklanjala se je in si masirala boleče koleno.

	 »Aha, mislim, da imaš prav,« mu je prikimala. »Spregledala sem ga, ker nisem gledala pod noge, kod hodim, ker sem si ogledovala zgradbe, pa tudi, kdo bi lahko pričakoval, da bi nekdo na takem mestu kiparil!«

	 Gabriel je kipec vrnil tja, kjer ga je našel in začudeno ugotovil, da ju je obkrožalo ogromno takšnih kipcev, česar pa tudi sam prej ni opazil, ker si je prav tako kot Sarah zavzeto ogledoval zgradbe, samo da je on imel srečo, da se ni čez nobenega prevrnil. Samo skomignil je z rameni, kar je lahko pomenilo le, da se mu niti sanjalo ni, zakaj bi ti kipci bili tukaj.

	 »Scott obdaja me slab občutek!« se je Sarah napeto oglasila.

	 Gabriel se je vprašujoče zastrmel vanjo.

	 »Mislim, da sploh ne bi smela biti tukaj,« je Sarah tiho, nekako s tesnobo nadaljevala.

	 »Mislim, da v nobenem primeru ne bi smela biti tukaj,« ji je Gabriel sproščeno odgovoril. »Saj sama veš, da so ta kraj skrbno skrivali in ga pred radovedneži varovali. Ampak če sva že tukaj, raziščiva, kaj za vsem tem tiči.«

	 Nameraval je že stopiti dalje, a je ves odrevenel obstal, kot da nog ne bi mogel premakniti, kot da bi ga neznana sila zadržala na mestu. Na zapestje si je položil prste, kot bi si preverjal utrip srca in si z njimi nekajkrat krepko podrgnil po nabreklih žilah vse do komolca.

	 »Kaj mi je?« je negotovo zašepetal.

	 Stopil je za Sarah, ki se je že prebijala proti žalostnim, zapuščenim ostankom zgradb, ki jih je osvetljevala medla mesečina. Zaradi bolečin v kolenu je s težavo plezala čez podrte kovinske konstrukcije, deske in orodje, ki so vsepovsod ležali, kot bi jih nekdo tja odvrgel in potem nanje pozabil.

	 Gabriel ji je ponudil roko, da bi se oprla nanjo, a je samo odkimala in mu odločno rekla:

	 »Hvala, ampak ne bo treba ... Še sem pri moči!«

	 Gabriel se je nasmehnil, a rekel ni ničesar, ker je vedel, da je bila ponosna na svojo moč in samostojnost. Prepričan je bil, da mu ne bi nikoli priznala, da potrebuje pomoč, ker v njegovih očeh ni hotela izpasti ranljiva.

	 Prispela sta do naselja visokih zgradb. Med njimi je vodila hrapava skalnata pot, a je kljub temu bila dobro prehodna, ker tukaj ni bilo razmetanih desk in orodja. Molče sta hodila in si ogledovala zapuščene zgradbe.

	 Čisto na koncu naselja sta obstala pred zgradbo, ki je bila videti povsem drugačna. Z zadnjo stranjo je bila prislonjena na skalnato steno, kot bi zrastla iz nje. Če so vse zgradbe do zdaj bile videti nekako krhke, namenjene bivanju, je ta bila čvrsta, povsem nedostopna. Gabriel je pomislil, da je morala biti upravni center rudnika ali morda kakšen raziskovalni laboratorij.

	 Bela, nizka, pritlična zgradba je bila zgrajena iz nekakšnega betona. Na debelem zidovju ni bilo niti enega samega okna, le na sredini pročelja je bil obokan vhod. Ob obeh straneh vhoda sta bila namesto podbojev vgrajena okrogla stebra, menjajoče obarvana s črnimi in rumenimi pasovi, ki so se pod kotom ovijali okoli njiju. Na vhodu ni bilo vrat, zato je Gabriel skozenj radovedno pogledoval na medlo osvetljen hodnik, a ni veliko videl. Nejeverno je zmajal z glavo, ker je take črno rumene oznake poznal še iz svojega časa in so vedno pomenile nekakšno nevarnost, zato je sklenil, da si bo zgradbo tudi od znotraj ogledal.

	 »Malo si bom ogledal notranjost,« je rekel in se obrnil k Sarah, ki si je ogledovala nekakšno nenavadno vozilo, ki je stalo pred zgradbo. »Snideva se spet tukaj čez nekaj minut!«

	 Za trenutek mu je zastal korak, ker se je presenečeno začudil, da je rekel, snideva, ker te besede ni nikoli uporabljal, potem pa je samo skomignil z rameni in vstopil v zgradbo.

	 Hodnik, ki je bil medlo osvetljen, kot bi neonske žarnice že izgubljale moč, je bil dolg, z gladkimi, belimi stenami, na katerih pa se je, ker ga že toliko let ni nihče uporabljal, posedal prah, da so bile videti, kot bi bile vzorčasto poslikane. Hodnik je bil videti tako pust in zapuščen, da se ni mogel znebiti občutka, da bo naletel na kakšno truplo. Iz zunanjosti so do njega prodirali zvoki udarcev po kovini, a se ni vznemiril, ker je vedel, da je zunaj Sarah raziskovala neznani svet.

	 Bolj, kot se je bližal koncu hodnika, bolj je občutil mravljince na koži. Stene niso bile več čisto bele, ampak so jih prekrivale nekakšne zelenkaste lise. Hodnik se je končal z velikimi, debelimi, drsnimi, kovinskimi vrati, ki so bila na stežaj odprta.

	 Samo za trenutek je okleval, potem pa je vstopil v sobo, natrpano s celo vrsto računalnikov. Mogočne naprave so stale tesno ena ob drugi, prislonjene k najdaljši steni. Pred njimi se je po celi širini sobe od stene do stene raztezala visoka, ozka miza z raznobarvnimi tipkovnicami.

	 Prepričan je bil, da se je znašel v kontrolni sobi, od koder so nekoč nadzorovali delovanje rudnika. Približal se je eni od tipkovnic in si jo ogledal ... Raznobarvni znaki na tipkah so mu bili povsem nerazumljivi. Na mnogih tipkah pa so namesto znakov bile izpisane besede. Čeprav so mu črke bile dobro poznane, pomena besed ni razumel. Počasi se je pomikal od tipkovnice do tipkovnice in si jih ogledoval.

	 Na koncu mize so bila v steno vgrajena ozka kovinska vrata. Na desni strani vrat je bila ob podboju v višini njegovih prsi na steno pričvrščena kvadratna plošča, velika približno za odraslo dlan, ki se je komaj opazno še svetlikala.

	 Bil je prepričan, da je plošča bila nekakšen senzor in se čudil, ker poslednja energija neznanega prostora po toliko letih še vedno ni ugasnila. Nad senzorjem je bila opozorilna tabla z napisom, Vstop, dovoljen samo pooblaščenim osebam, ki ga je prav dobro razumel.

	 Globoko je zavzdihnil, ker ga je preplavil strah in je v grlu začutil cmok. Takšne napise je poznal ... Običajno so za njimi tičale pomembne skrivnosti!

	 Ne da bi verjel, da bo resnično delovalo, je dlan pritisnil na senzor in ukazal:

	 »Odpri se!«

	 Nekaj trenutkov je počakal, ampak ker ni bilo nobenega odziva, je skomignil z rameni in se že obrnil, da bi se vrnil k Sarah, a je za njim zahreščalo. Počasi se je nejeverno obrnil in se z odprtimi usti presenečeno zastrmel v kvadratno ploščo senzorja, ki se je komaj opazno zelenkasto osvetlila in iz nje je zaslišal globok glas:

	 »Odobreno!«

	 Osuplo je zajel sapo, ker ko je dlan pritisnil na senzor, ni pričakoval nobenega odziva, saj on prav zagotovo, ni mogel biti pooblaščena oseba, ker še nikoli ni bil tukaj, pa še vse skupaj se je dogajalo že davno tega, ko njega verjetno še niti ni bilo na svetu.

	 »Dobrodošli dr. Dunn!« se je spet oglasilo iz senzorja in vrata so neslišno zdrsnila vstran.

	 Gabriel je odskočil, kot da bi ga nekdo zbodel in prestrašeno zatulil:

	 »Sarah!«

	 Njegov zgroženi krik se je odbijal od stene do stene kontrolne sobe in končno zamrl. Vedel je, da ga Sarah zaradi debelega zidovja zgradbe zagotovo ni mogla slišati.

	 Globoko je zajel sapo, jo zadržal in zaprl oči ... Poskušal se je zbrati.

	 Spet je odprl oči, izpihnil zadrževano sapo in prag pogumno prestopil. Ko je vstopil v nekakšno votlino, po kateri se je vlekla modrikasta meglica, je takoj v zraku močneje zaduhal prav tisti kiselkasti vonj, ki ga je zavohal že, ko se je s podesta nagnil nad odprtino in ga je že ves čas, odkar je skočil v votlino, dražil in silil h kašlju. Tudi tukaj so vsepovsod stali kopači. Bili so videti prav tako stari kot tisti, ki sta jih s Sarah videla v dolini pred ozkimi zgradbami. Skoraj vsi so bili živo rumene barve, le da jih je že na mnogih mestih načela rja. Nekateri so imeli kolesa, nekateri gosenice in opremljeni so bili s kopalnimi žlicami, svedri ali udarnimi kladivi. Nekateri kopači so imeli žlice še visoko dvignjene v zrak, kot da bi se, ko so jih med delom zmotili, v trenutku ustavili.

	 Očitno je bilo, da je odkril še en del rudnika, ki je bil skrit za visoko skalnato steno, in se je vanj dalo vstopiti samo skozi upravno zgradbo.

	 Hodil je od stroja do stroja in si jih ogledoval. Na žlicah in svedrih je opazil neko rumeno usedlino. Previdno se je je dotaknil in jo nekaj zajel v pest. Pomečkal jo je s prsti, povohal in si jo otresel z dlani.

	 »Kaj je to ... žveplo?« je zamrmral, ker ne po dotiku in ne po vonju ni mogel ugotoviti, kaj bi to lahko bilo.

	 Negotovo je z nogo podrsal po tleh in zamišljeno brcnil v nekakšno majhno kovinsko kocko. Osuplo je strmel, ker je, kljub temu da jo je samo rahlo brcnil, poletela po votlini, kot bi jo izstrelil s fračo in zadela temačno steno v ozadju, prekrito z zelenkasto sluzjo. Skomignil je z rameni, ker se je odločil, da se ne bo ničemur več čudil in da si bo raje še kaj ogledal.

	 Stopil je v ozadje votline k steni, prekriti z zeleno sluzjo, ki jo je zadela kovinska kocka, ker je tam bila nekakšna tabla. Nervozno se je podrgnil po rokah, ker ga je koža skelela. Ves čas se je oziral in pogledoval proti vratom v upravno zgradbo, ker je bil sam in ga verjetno zelo dolgo ne bi nihče našel, če bi se izgubil.

	 Ustavil se je pred tablo. Koža ga je vedno bolj skelela, zato se je živčno praskal in moral se je prav zbrati, da si je tablo lahko pozorno ogledal ... Prikazovala je načrt rudnika. Dolge modre črte so verjetno predstavljale rove in hodnike. Bilo jih je veliko, a vse so se stekale v modri piki, pod katero je bilo izpisano ime, Upravna zgradba. Vsak posamezni del rudnika je bil označen s črno piko in z imenom. Pred steno, kjer je stal on, je bila narisana bela pika, nad katero je pisalo, Trenutni položaj, in podnjo črn napis, Zaključna faza.

	 Nejeverno je privzdignil obrvi, ker je pod eno tako črno piko prebral napis, Soba dr. Dunna. Ozrl se je naokoli, ker je iz načrta razbral, da bi morala biti nekje čisto blizu, a v svoji bližini ni ničesar takega videl, razen malo naprej je v steni zagledal ozek vhod v temen rov.

	 Brez pomisleka je jadrno stopil tja.

	 Zdaj ga je koža skelela že po celem telesu. Ko si je privzdignil rokav in se živčno, krepko popraskal, je na koži opazil majhne bele luske.

	 »Oh …« je nejevoljno zavzdihnil in trdno zamižal, ker je vedel, da to ni moglo ničesar dobrega pomeniti.

	 Ko ga je spreletel drget, je odprl oči in nejeverno pogledal v hrapavo steno pred seboj, ker je bil višji od vrha ozkih vrat. Roke je imel prekrite z dolgo rjavo dlako in ko je ugotovil, da ga koža ni več skelela, mu je kar odleglo.

	 »Lahko bi se že prej spomnil!« je renče zagodrnjal in se z dlanjo plosko udaril po volčjem čelu. »No, ja, saj nisem niti prepričan, da bi se res lahko spremenil, ker nikoli ne vem, kdaj bo delovalo,« je že bolj pomirjeno dodal in zamahnil s šapo.

	 Bil je tako visok, da se je moral skloniti, da je lahko vstopil v temen, ozek, v skalo vsekan predor, ki pa je bil prazen, le na koncu so ga zapirala bela obokana vrata. V predoru je bilo hladno in bolj, kot se je vratom približeval, hladneje je bilo, a se zaradi tega ni vznemiril, ker mu mraz, ko je bil preobražen, ni nikoli prišel do živega.

	 Vrata niso bila opremljena s senzorjem pa tudi nobene kljuke ni bilo, le ob strani je bila ob podboju v skalo pričvrščena črna tabla z verzoma.

	 »Počivaj v miru, prijatelj večnih senc!« je prvi verz počasi prebral.

	 Ves se je naježil, ker ni pričakoval, da bo soba dr. Dunna grobnica, ampak prostor, ki bi mu razjasnil, kako da se je tako daleč v prihodnosti nekdo lahko imenoval natanko tako kot on in karkoli o tem rudniku.

	 Samo zmajal je s svojo košato glavo in prebral še drugi verz:

	 »Mladost je norost, a starosti botruje modrost!

	 Dr. Gabriel Dunn.«

	 Široko je razprl svoje žareče oči. Čeprav je v temi dobro videl, si jih je pomel in verza znova prebral.

	 Mogočnemu volkodlaku so se povesila ramena.

	 »Kaj za vraga pa to pomeni?« je negotovo vprašal.

	 Vprašujoče se je zazrl v vrata in jih poskušal potisniti, a se niso niti premaknila. S prsti je zdrsel po reži med vrati in podbojem, a so vrata močno tesnila.

	 Prevzela ga je tako silna jeza, ker je na vsak način hotel odkriti, kaj je bilo za temi vrati, da je s pestmi začel besno udarjati po njih, da je grozovito odmevalo po ozkem, temnem rovu. Ko so se vrata končno vdala in ne da so se samo odprla, ampak jih je povsem polomil, se je zaslišalo njegovo zmagoslavno tuljenje.

	 Globoko je zajel sapo in vznemirjeno pogledal v prostor ... Bila je prazna sobica, izklesana v trdno skalo. Po hrapavih kamnitih stenah in s stropa so visele debele ledene sveče. Na sredini je tik nad tlemi lebdela dolga kovinska miza, na kateri je nekdo ležal.

	 Počasi je stopil k mizi. Čeprav mraza sploh ni občutil, ga je zmrazilo, da se mu je naježila koža, ker ga je prežemal strah. Kot okamnel je stal ob mizi in z višine strmel v starca na njej ... Imel je dolge sive lase, bogato gosto brado in krepki mišičasti roki, ki ju je na prsih imel prekrižani. Odet je bil v ogrinjalo turkizne barve.

	 Čeprav je Gabriel bil velik volkodlak, je v vsakem vlaknu svojega telesa začutil strah.

	 »K-Kdo je to?« je osuplo zajecljal.

	 Ne da bi pogled odvrnil s starca, se je nezavedno zadenjski pomikal proti vratom. Skozi misli mu je mrzlično begalo nešteto vprašanj.

	 Na vsak način je hotel zvedeti, kdo je bil starec, ki mu je tako bilo ime kot njemu, zato je na pragu ves drhteč obstal, dvignil roko, jo uperil proti njemu in vzkliknil:

	 »Morscolusus!«

	 Iz dlani mu je šinila zelenkasta svetloba in zadela telo na mizi. Začutil je silno energijo. Kamnite stene so se zatresle. Zaslišala sta se hreščanje ter pokanje ledu in takoj za tem velik trušč, ko se je nekaj ledenih sveč utrgalo s sten in stropa ter zgrmelo na tla.

	 Zamaknjeno je strmel v telo starca, ki pa se ni premaknilo. Nekje izpod stropa je zaslišal hreščanje in cvileč zvok, takoj za tem pa globok glas, ki je oznanil:

	 »Obnova DNK potrjena, dr. Dunn!«

	 Gabriel je pogledal proti stropu, kot bi pričakoval, da bo tam koga zagledal. Stene so se že močno tresle. Zadenjsko je stopil v teman rov in se začel negotovo, s čisto majhnimi koraki pomikati proti izhodu.

	 »Aktivacija uspešna!« je zadonelo iz sobice.

	 Gabriel se je sunkovito obrnil in začel bežati. Tudi zunaj so se tla in stene tresli. Med zarjavelimi napravami, ki so kar podrhtavale, je opazil veliko debelih, za kakšen meter visokih kamnitih stalagmitov, ki jih prej ni bilo.

	 Čeprav se je vsa votlina tresla, se je zvedavo približal prvemu in s pestjo udaril po njem ... Stalagmit se je razklal. Z njega sta odpadli kamniti lupini, kot bi prelomil jajce in razkrili njegovo notranjost.

	 »Bomba!« je zgroženo kriknil.

	 Imela je kovinski sijaj. Meja med konico in telesom je bila označena s široko zeleno črto.

	 Prestrašeno se je ozrl po votlini, ker je vsepovsod zrastlo veliko takšnih stalagmitov. Udaril je po sosednji kamniti gmoti in potem še po naslednji in naslednji.

	 Lupine so padale z njih in razkrivale njihove notranjosti ... V vseh so bile bombe! Nekatere so bile brez konic, tako da je lahko videl vezje, povezano in prepleteno med seboj.

	 Obstal je pred največjo skalno gmoto. Na jej je opazil uro, ki je glasno tiktakala in napis:

	 »Oznaka: X5-KJ21

	 Konstruktor: dr. Dunn Gabriel

	 Namen: uničenje.«

	 Pod napisom je bil izrisan znak za radioaktivno sevanje.

	 »Moje ime!« je kriknil in obstal kot vkopan.

	 Zgroženo se je odmaknil za korak.

	 »Sarah!« je zakričal, ko se je spomnil, da ga je čakala pred upravno zgradbo in o dogajanju ni ničesar vedela.

	 Obrnil se je in stekel proti upravni zgradbi. Tudi v sobi z računalniki in na dolgem hodniku z belimi stenami so zrasle takšne kamnite gmote. Tekel je kakor obseden.

	 Sarah se je nedaleč stran od upravne zgradbe sklanjala in z lopato grebla po tleh.

	 »Sarah!« je kriknil in v trenutku je bil ob njej.

	 Sploh se ni oziral na to, kako bo Sarah odreagirala, ker je bil volkodlak. Ko jo je poklical, se je izravnala iz prepogiba in začudeno pogledala vanj, a sta že naslednjega trenutka, ko jo je samo še utegnil zgrabiti okoli pasu, oba šinila v višino proti odprtini v stropu jame, skozi katero je vanjo prodirala mesečina.

	 Sarah je osuplo zadržala sapo in prestrašeno opazovala kamnite stene jame ter kapnike, ki so drveli mimo nje. Gabriel jo je trdno držal in jo prižemal k sebi, a se je čudil, ker je imel občutek, kot bi ju neznana sila vlekla navzgor. Vse se je zgodilo tako hitro, da se ni mogel niti spomniti, ali se je sploh odrinil, preden sta poletela v višino.

	 Začutil je, da ga je okoli pasu držala velika kosmata šapa, kot bi nekdo bil za njim. Prestrašeno je pogledal v svoje okoli Sarah ovite dlani, ki pa so bile človeške! Ves je otrpnil, ker ni vedel, čigava je bila šapa, a glave ni utegnil niti obrniti, da bi pogledal, kdo ga je držal, ker je tistega trenutka pod njimi odjeknila silna eksplozija. Zelen bleščeč žarek je osvetlil votlino, ampak čutil ni ničesar, ker sta s Sarah že šinila skozi odprtino v stropu, le gromozanski hrup mu je paral ušesa.

	 S Sarah sta se prevrnila na zaplato peščene sipine na strmini kraterja, ki je nastal tam, kjer je prej bila votlina, kot bi ju nekdo z višine spustil nanjo. Zgrbljena sta ležala na tleh za veliko skalo in si z rokama prekrivala glavi, ker so okoli njiju letele skale in kamenje.

	 Zemlja pod njima je še nekaj časa podrhtevala, potem pa se je vse umirilo, le izpod neba je še naletaval droben prah in tu pa tam kakšen kamen.

	 Sarah je še nekaj trenutkov ležala in si z rokama prekrivala glavo, potem pa se je zastrmela v mogočno Luno nad sabo. Vstala je in si prah otresla z oblačil.

	 »Kaj pa je bilo to?« ga je osuplo vprašala.

	 »Eksplozija,« ji je Gabriel odgovoril, kot da bi to bilo nekaj vsakdanjega in skomignil z rameni.

	 Postavil se je na noge in si tudi on otepel prah z oblačil.

	 »Kakšna eksplozija? Kaj pa si počel v tisti zgradbi?« ga je Sarah sumničavo vprašala in ga strogo pogledala. »Kaj naju je zadelo?«

	 »Ne vem,« ji je Gabriel odgovoril in spet skomignil z rameni. »Ampak nekdo naju je rešil, česar ne bi nikoli pričakoval, ker sva v tistem rudniku ves čas bila sama. Kar odtrgalo me je s tal, ko sem stal ob tebi! Bil je neznanec.«

	 Zvedavo je pogledal v globino kraterja ... Od templja in rudnika, ki je bil pod njim, ni ničesar ostalo, le tu pa tam se je po strmini proti dnu zvalila kakšna skala.

	 Ko se je obrnil, je osupnil. Sarah je stala vsa otrpla in po licih so ji polzele solze. Stopil je k njej ter ji roko sočutno položil okoli ramen.

	 »Srečo sva imela, ker če bi ne bilo te pojave, bi oba umrla!« ji je rekel, da bi jo potolažil.

	 Sarah se je končno zganila in mu bledega obraza prikimala.

	 »Deset let sem čakala na to ...« je komaj slišno, z obžalovanjem rekla.

	 Gabriel je samo vprašujoče privzdignil obrvi in tiho čakal, da bo nadaljevala.

	 »Deset let ga že iščem!« je Sarah razvneto vzkliknila. »In izpustila sem priložnost, da bi z njim spregovorila!«

	 »Koga iščeš?« jo je Gabriel začudeno vprašal.

	 »Volkodlaka z imenom Gabriel!« je Sarah jezno, kot ne bi mogla razumeti, kako, da tega ni vedel, vzkliknila.

	 Gabriel se je ugriznil v ustnico. Pesti je tako močno stisnil, da je v dlaneh začutil ostro bolečino.

	 »Volko ... Kaj?« jo je narejeno začudeno vprašal.

	 »Volkodlaka, Gabriela,« mu je Sarah ponovila. »Oče mi je povedal, da naj iščem le njega, ker je on ključen za rešitev.«

	 Gabriel se je naredil, da je globoko premišljeval, kakor da bi besedo, volkodlak, prvič slišal. Ko se mu je zdelo, da je Sarah začenjala verjeti njegovemu sprenevedanju, je premeteno dejal:

	 »Ja, dozdeva se mi, da sem o volkodlakih že nekje slišal. Če se prav spomnim, sem o njih bral, ampak kaj več kot mit pa ne morejo biti! Vem pa, da legenda o njih izhaja iz srednjega veka.«

	 Sarah se je nejeverno zastrmela vanj.

	 »Žal ničesar ne vem o tem,« je naposled rekla in skomignila z rameni. »Za srednji vek prvič slišim, ampak prepričana sem, da se oče ni motil!«

	 Gabriel je zadržal dih. Napeto je pričakoval, da bi Sarah še kaj rekla, a ga je premagala radovednost, zato jo je vprašal:

	 »Kdo pa je tvoj oče?«

	 »Veliko se jih trudi izbrisati sleherni dokaz, da je Gabriel zares živel!« je Sarah razvneto nadaljevala, kot da njegovega vprašanja ne bi čula. »So pa tudi takšni ljudje, ki bi ga radi našli, ker o njem kroži veliko zgodbic, ki burijo njihovo domišljijo.«

	 Gabriel jo je osuplo opazoval in zapekla ga je vest, ker je pred njo še vedno skrival resnico, a se je spomnil tudi izreka, ki mu ga je Robert nekoč povedal:

	 »Ko boš v stiski, zaupaj le sebi, kajti vsak prijatelj ob tebi je lahko tudi tvoj najhujši sovražnik!«

	 »A si lovka na legende?« jo je vprašal, ker se je spomnil na Roberta.

	 Sarah je odkimala ter povesila glavo.

	 »Kakor mi je oče povedal, je takrat imel prijatelja, ki je bil Gabrielov vodnik in najboljši prijatelj. Ampak o tem kaj dosti več ne vem, ker je potem za očetom izginila sleherna sled.«

	 Gabriel se je vidno začudil. Pomislil je, da je ta čas, v katerem se je znašel, bil zares čuden, ker so starši svoje otroke kar tako mimogrede zapuščali in jih prepuščali drugim v oskrbo. Tudi Lea je rekla, da svojih staršev sploh ni poznala.

	 »Kako pa je tvojemu očetu ime?« jo je sočutno vprašal.

	 Sarah je strmela v tla. Bila je bolj podobna nebogljeni deklici kot odrasli ženski. Priprla je oko in tiho rekla:

	 »Herbey.«

	 Gabriela je tako zadelo, da je čisto pozabil dihati. Presenečeno je zajel sapo in z napihnjenimi lici strmel vanjo.

	 Silovito je izpihnil zrak in jo nejeverno vprašal:

	 »Herbey?«

	 Sarah mu je prikimala.

	 »Nestor, Herbey?« se je Gabriel dopolnil.

	 Sarah mu je spet prikimala in rekla:

	 »Tako so mu že od nekdaj pravili, čeprav nisem prepričana, da to delo še zmeraj opravlja, ker ga nisem že deset let videla, od takrat, ko je za zmeraj izginil.«

	 »Kdo pa je bil očetov prijatelj, ki je Gabriela tako dobro poznal?« jo je Gabriel skoraj brez sape vprašal, pripravljen, da bo spet presenečen.

	 »Nekako pred dvajsetimi leti, ko sem se komaj rodila, a mi je oče o tem kasneje pripovedoval, se je pojavil Robert Lee. Z očetom sta se močno spoprijateljila, ampak potem je Robert odšel. Kasneje je oče velikokrat odšel k njemu, čeprav ni nikoli povedal, kam in tam ostajal včasih tudi po mesec, dva in tako, ko je pred kakimi desetimi leti zadnjič odšel, se sploh ni več vrnil.«

	 Gabriel je bil tako presenečen, da je na eksplozijo silne bombe, ki je nekaj metrov pod njima pustila ogromen krater, že povsem pozabil.

	 »Oba, Robert in Herbey, sta bila v mestu!« je vznemirjeno vzkliknil. »Nestorja si za malo zgrešila, ker je odšel neznano kam, Roberta pa si srečala v laboratoriju v ječah!«

	 »Ph,« je Sarah zaničljivo pihnila, »tisto že ni bil Robert! Moj oče že ne bi bil prijatelj s tisto pošastjo!«

	 »Ja, prav imaš,« ji je Gabriel prikimal. »Tudi midva s Casperjem sva kasneje ugotovila, da tisto sploh ni bil pravi Robert. Pravi Robert je, tik preden si se ti pojavila, odšel, zato ga morava poiskati.«

	 Zamišljeno se je zastrmel mimo Sarah. Vedel je, da bi moral poiskati ključnega moža, ki je bil najmodrejši v njihovi sedmerici, moža, ki je vselej vedel, kako se izvleči iz zagate.

	 »Kje pa naj ga iščeva?« je vprašal in se spet zazrl v Sarah.

	 Sarah je skomignila z rameni. Nekako zmedeno je strmela vanj, zato Gabriel ni bil prepričan, da je sploh razumela, kaj jo je vprašal.

	 »Najprej poiščiva Casperja,« ji je po premisleku rekel. »Skupaj bomo našli Roberta pa morda tudi nestorja, kajti ne boš verjela, da si tudi midva s Casperjem močno želiva, da bi ju našli!«





NEZNANEC


	 Po mogočnem skalovju kamnite strmine kraterja, obsijane z mesečino, sta se molče, brez vrvi in varovalne opreme, počasi vzpenjali temni senci.

	 »Kako ti gre?« je Gabriel ves zadihan vprašal, ko se je ustavil in pogledal proti Sarah, ki se je vzpenjala za njim.

	 »Kar dobro,« mu je Sarah odgovorila in se ustavila ob njem. »Ko sem bila majhna, sem velikokrat spremljala očeta, ki je zmeraj nekaj raziskoval. Pogosto sva plezala po takšnih skalah.«

	 Gabriel se je zamislil in stopil dalje. Ko sta s Casperjem prvič srečala nestorja, Herbeya, se jima je zdel strašansko star. Takrat sta ocenila, da je bil videti star najmanj sto let, a očitno sta se oba o njem motila. Zavedel se je, da je prav prvi vtis, ki ga o nekom dobimo, največkrat zgrešen, ker nam marsikaj o njem ni znano in vsak človek skriva kakšno skrivnost. Pa saj so tudi njega napačno ocenili, ko se je v templju spremenil v volkodlaka ... Zaprli so ga v ječo, kot bi bil nagnusen stvor, ki bi vsem predstavljal grožnjo!

	 Zmajal je z glavo, ker se je zavedal, da je za njihovo tako ravnanje bil sam kriv ... Svojo veliko skrivnost je pred vsemi skrival, še svojega pravega imena jim ni povedal! Kdo ve, kako bi se razpletlo, če bi nestor, Herbey, vedel, kdo je bil on? Najbolj pa ga je peklilo, ker je svojo skrivnost še vedno skrival pred Sarah, ki je že deset let tako željno iskala volkodlaka. Ampak kaj, če on ni bil tisti volkodlak, ki ga je že tako dolgo iskala?

	 Povzpel se je na kamnito polico, se ustavil in čakal, da je Sarah priplezala do njega.

	 »Poslušaj Sarah, kaj pa pravzaprav veš o tem volkodlaku?« jo je lahkotno vprašal, kot bi z njo samo klepetal.

	 Sarah se je ustavila ob njem in nekaj trenutkov samo globoko zajemala sapo.

	 »N-Ne veliko,« mu je še zmeraj vsa zadihana odgovorila. »Ampak oče mi je takrat naročil, da ga moram za vsako ceno najti, pa naj se zgodi karkoli!«

	 Gabriel se je samo zamišljeno nasmehnil. S hrbtom se je naslonil na skalnato steno za seboj in dvomeče zavzdihnil.

	 Ko je Sarah zaznala njegov dvom, se je nagnila k njemu in mu zaupljivo, razvneto rekla:

	 »Ko sem bila še punčka, mi je oče povedal, da se bo volkodlak, Gabriel nekoč vrnil!«

	 »Ne vem ...« ji je Gabriel neodločno, oklevajoče odgovoril. »V mojih časih ni bilo ravno običajno, da bi takšni kosmatinci tekali po svetu. Bili so samo liki iz domišljije!«

	 Sarah je osuplo odprla oko in se zastrmela vanj. Ustnice so ji zadrgetale, kot da bo vsakega trenutka planila v jok.

	 Gabriel se je zmedeno zastrmel vanjo. Počutil se je, kot bi otroku, ki mu vsak večer pripoveduješ pravljice za lahko noč, prvič razkril, da niso resnične.

	 »K-Kdo p-pa je rekel, d-da je kosmatinec?« je Sarah skoraj brez sape, razburjeno zajecljala.

	 Gabriela je kar streslo, ker se je tako neprevidno zagovoril.

	 »Ne vem Sarah, jaz drugačnih ne poznam,« je hitro rekel, da bi se izmotal iz zadrege. »Volkodlaki so bili in bodo poraščeni z dlako. Čemu pa bi se sicer imenovali volkodlaki?«

	 Sarah ni ničesar rekla. Segla je v žep suknje in mu s tresočo roko pomolila precej staro fotografijo.

	 »T-To je volkodlak!« je pretreseno dejala. »To je oseba, ki jo iščem, ne pa nekakšnega starodavnega izmišljenega lika napol volka in napol človeka!«

	 Gabriel je segel po fotografiji in si ogledal možakarja, ki se je naslanjal na belo pohodno palico, ki je bila tako dolga, da mu je njen konec segal daleč nad glavo. Odet je bil v rjavo ponošeno ogrinjalo, z globoko na glavo poveznjeno kapuco, izpod katere sta se videla le konica nosu in robata čeljust, a je Gabriel vseeno lahko razločil, da je na fotografiji bil človek.

	 »Pa saj je to človek!« se je zasmejal. »Kakšen volkodlak neki?«

	 »Ne, Scott!« je Sarah odločno odkimala in prst uperila v možakarjevo roko, ki jo je molel izpod ogrinjala. »Poglej, tukaj! Oče me je opozoril na znak na roki. Čeprav ne vem, kaj pomeni, mi je dejal, naj iščem človeka s takšnim znakom, ker ima silno moč, ki se je menda še sam ne zaveda. Moj oče je odkril skrivnost!«

	 Gabriel je napeto strmel v točko na fotografiji, ki mu jo je Sarah kazala. Čeprav je dobro videl, prej teh drobnih črt nad možakarjevim zapestjem niti opazil ni. Znak je bil tako majhen, da se ga je komaj dalo prepoznati.

	 »Pretemno je, nobenega znaka ne vidim samo nekaj črtic,« je rekel in ji fotografijo potisnil v roko.

	 »Sulus!« je Sarah takoj vzkliknila in mu fotografijo vrnila.

	 Okoli njiju se je kakor ognjena krogla razširila močna svetloba. Gabriel ni videl več ne kraterja pod njima ne Lune in ne neštetih migetajočih zvezd na nebu. Počutil se je kakor v svoji sobi v Nickovem dolu, ko se je zvečer za pisalno mizo lotil učenja in ko je močno namizno svetilko usmeril v zvezek, se je vsa ostala soba pogreznila v temo.

	 Približal si je fotografijo k očem in se pozorno zastrmel vanjo ... Možakar je resnično na notranji strani roke, na pregibu takoj nad zapestjem imel s črno barvo izpisano:

	 »Luminaslup.«

	 »Kaj pa to pomeni?« je zamišljeno vprašal.

	 Sarah mu je fotografijo iztrgala iz roke, jo skrbno spet pospravila v žep in zamahnila z roko, da je svetloba ugasnila.

	 »Ne vem,« mu je odrezavo rekla in skomignila z rameni. »Tega jezika ne razumem, samo volkodlak ga!«

	 Gabriel jo je samo zbegano pogledal, a rekel ni ničesar. Nikakor ni mogel razumeti, kako da besede on ni razumel, ko pa je ja bil volkodlak. Negotovo je pogledal v nebo, kjer pa Lune ni bilo več videti.

	 »Zakaj pa misliš, da naju je prav ta možakar rešil?« je nejeverno vprašal, ko je pogled spet uprl v Sarah.

	 »Ker vem, da naju nihče drug ne bi zmogel s tako lahkoto ponesti v višino in še to tako bliskovito!« mu je Sarah odločno odgovorila. »Občutila sem njegov trdni prijem in videla sem roko, ki me je držala okoli pasu!« je prepričljivo dodala.

	 Gabriel je molče samo strmel vanjo, ker ni vedel, kaj naj bi ji na to odgovoril.

	 »Oče mi je povedal, kakšno moč ima!« ga je Sarah še kar prepričevala.

	 Gabriel se je obrnil in že prijel za skalo, da bi plezanje na vrh kraterja nadaljeval, a je zamišljeno obstal in jo malce cinično, z dvomom v glasu vprašal:

	 »A misliš, da je vsa ta leta samo čakal tukaj prav na naju, da je danes lahko za naju naredil, kar je?«

	 Ne da bi počakal na Sarahin odgovor, se je spet začel vzpenjati po skalovju.

	 »Nikoli ne čaka!« je Sarah zaklicala za njim. »Gabriel ni živo bitje, gospodar časa je!«

	 Gabrielu se je kar zataknilo, tako da je skalo zgrešil in prijel v prazno. Ko je omahnil in zdrsnil po strmini do police, Sarah pred noge, je dvignil oblak prahu.

	 »Prekleto!« je zaklel, ko se je postavil na noge. »Kakšen gospodar časa neki? Kje to jemlješ Sarah?« jo je nejevoljno vprašal in jo jezno pogledal.

	 Sarah je nepremično stala ob njem in se smehljala.

	 »Samo pripovedujem ti, kar je moj oče odkril,« je rekla in skomignila z rameni. »A na žalost so to samo drobtinice, ker tiste prave skrivnosti pozna le on!«

	 Gabriel je vznemirjeno, globoko zajemal sapo.

	 »Torej poiščiva tvojega očeta!« je vzkliknil. »On bo dobro vedel, kje možakarja najdeva! Prav gotovo sta bila prijatelja, če je imel njegovo fotografijo.«

	 »Ne bo šlo Scott,« mu je Sarah umirjeno rekla in zmajala z glavo.

	 »Čemu pa ne?« se je Gabriel začudil.

	 »Ker je minilo že precej let, odkar se je ta možakar podal na Nebeške poljane,« mu je Sarah odvrnila.

	 »Kam je šel?« jo je Gabriel nejeverno vprašal.

	 »Na Nebeške poljane,« mu je Sarah ponovila.

	 »Prav, pa greva še midva tja!« ji je Gabriel jadrno odvrnil in se spet začel vzpenjati po strmini.

	 »Scott!« je Sarah svareče zaklicala za njim.

	 Gabriel se je obrnil in jo vprašujoče pogledal.

	 »To je kraj, kamor je padel komet!« mu je Sarah razburjeno rekla.

	 »No, in? Kaj pa je to takega?« jo je Gabriel vprašal. »V mojih časih se je to redno dogajalo ... Meteorji, majhni kometi in vse, kar je frčalo po nebu, je kdaj pa kdaj tudi padlo na Zemljo, pa zaradi tega ni nihče delal panike.«

	 Sarah se je kar zgrozila. Zmajala je z glavo in stisnila pesti.

	 »Tudi mi ne bi ničesar posebnega rekli, če ...« je skoraj brez sape, napeto rekla, a je obmolknila.

	 Gabriel je strmel vanjo, in ker je bila še zmeraj tiho, je razširil roki, da ji je nakazal, da je čakal na odgovor.

	 Sarah si je z obraza živčno umaknila pramen las.

	 »Če se takrat ne bi čas ustavil!« je stavek pritajeno, napeto nadaljevala. »Takrat nas je obiskala sama Smrt!«

	 »A misliš majhnega okostnjaka, ki s koso v roki teka naokrog?« jo je Gabriel sarkastično vprašal in se zasmejal.

	 Sarah je odprtih ust strmela vanj, potem pa mu je samo prikimala. Šele, ko se je Gabriel porogljivo zakrohotal, kot da ji ne bi verjel, je dvomeče rekla:

	 »Ne razumem, kako da ti to veš, ko pa se je zgodilo že pred več kot petstotimi leti in le malo je še takih, ki podrobnosti poznajo?«

	 »Če te prav razumem, mi pripoveduješ o sodnem dnevu?« jo je Gabriel vprašal, ko je njen komet povezal s tistim, kar sta mu nestor in Lea pripovedovala. »Kako pa, da potem ti veš? Nisi videti stara več kakor enaindvajset let!«

	 Sarah je spet pobrskala po žepu in na plano potegnila večkrat preložen list papirja, nekakšen pergament peščene barve.

	 »To mi je oče dal, ko sva potovala ob mejah Nebeških poljan,« je rekla in pergament negotovo pomolila proti Gabrielu, kot ne bi bila prepričana, da ga je želela izpustiti iz rok.

	 Gabriel ji ga je hlastno izpulil iz roke in ga razgrnil. Osuplo je strmel v podobe na njem.

	 »Od kod ti to?« jo je pritajeno, skoraj prestrašeno vprašal.

	 »Oče mi ga je dal, povedala sem ti že!« se je Sarah takoj odzvala. »Predala naj bi ga Gabrielu, če in ko bi ga našla. On bi že vedel, kaj z njim narediti!«

	 Gabriel je pergament skrbno zložil in ga vrnil Sarah.

	 »Skrbno ga varuj, to je važen podatek!« je razburjeno, svareče vzkliknil, ker se je zavedal njegove pomembnosti. »Pomagal ti bom poiskati Gabriela!« je vznemirjeno dodal.

	 »Kaj pa ta papir je?« ga je Sarah zaradi njegovega burnega odziva presenečeno vprašala.

	 »Pomemben del,« je Gabriel samo zamrmral.

	 »Del česa?« ga je Sarah nestrpno, že malce nejevoljno vprašala.

	 »Zadnji kos nečesa, kar se je začelo dogajati že nekega davnega leta v srednjem veku v Nickovem dolu,« ji je Gabriel odgovoril in se takoj obrnil, da bi nadaljeval z vzpenjanjem po strmini kraterja.

	 Sarah ga je zgrabila za sukno in ga tako močno povlekla, da se je moral prav potruditi, da ni spet zdrsnil po strmini.

	 Gabriel se je počasi obrnil in pogled povesil, ker ni bil prepričan, da ji je želel kaj več razkriti.

	 »Kdo si Scott?« ga je Sarah skoraj šepetaje, razburjeno vprašala.

	 »Scott!« ji je Gabriel odločno zatrdil. »Kdo pa naj bi bil?«

	 »Nisi me ravno prepričal!« mu je Sarah odkimala. »Čutim, da v sebi nosiš neko skrivnost ... Poznana so ti dejstva in skrivnosti, o katerih nihče ničesar ne ve!«

	 »Katera?« jo je Gabriel navidezno brezbrižno vprašal.

	 »Poznaš izraze, ki jih je poznal samo moj oče, ker mu jih je razkril Robert,« mu je Sarah takoj začela naštevati. »Veš, kako je volkodlak videti, čeprav je malo takih, ki lahko trdijo, da so ga kdaj že videli,« je nadaljevala, globoko zajela sapo in vprašala, »od kod prihajaš?«

	 Gabriel je krčevito stisnil ustnice, a ji je po premisleku le odgovoril, »iz Nickovega dola. S prijateljem tvojega očeta sem že tisočletja na poti.«

	 Sarahino oko se je presenečeno razširilo in razburjeno je strmela vanj.

	 »Sveta šesterica!« je, kot bi se ji tistega trenutka posvetilo, vsa iz sebe skoraj brez sape vzkliknila.

	 »Sedmerica,« jo je Gabriel lahkotno popravil. »Holuga si izpustila.«

	 »H-Holuga? Služabnika?« ga je Sarah komaj slišno vprašala.

	 »Ja, pa Holug ni nikoli bil služabnik ... Vodič je in zvest prijatelj!« ji je Gabriel ostro odgovoril. »Enakovreden član skupine je!«

	 Obrnil se je in se spet začel vzpenjati po strmini, ne da bi ji še karkoli rekel. Sarah mu je s težavo sledila, ker je bila še vsa vznemirjena.

	 Ko je Gabriel bil že nekaj metrov nad poličko, kjer sta s Sarah počivala in je tam od nje izvedel veliko pomembnih podatkov, je Sarah zaklicala za njim:

	 »Smešno ime si si nadel!«

	 Gabriel, ki je ravno med ostrim skalovjem iskal trdno oporo, kamor bi lahko varno stopil, je osuplo obstal z nogo v zraku.

	 »Kakšno ime?« jo je negotovo vprašal, ne da bi se obrnil.

	 »Scott ... Smešno ime za nekoga, ki pozna skrivnosti posmrtnega življenja,« se je Sarah zahihitala.

	 Gabriela je spreletel strah. Trdno se je oprijemal skale in končno je nogo spustil na tla.

	 »Tudi če bi ti bilo ime Holug, ne bi bilo nič narobe,« je Sarah sproščeno nadaljevala.

	 Gabriel še vedno ni ničesar rekel.

	 »Poznam kar precej Holugov, ki tekajo po tem svetu,« je Sarah razpoloženo razpredala dalje. »Odkar se je pojavila sveta šest ... No, sedmerica, je ime, Holug zelo razširjeno.«

	 Gabriel se je kot okamnel oklepal skale in molče, nepremično strmel proti nebu. Pričakoval je, da bo, ker je Luna že zašla, zagledal prve sončne žarke, a je po močnem siju zvezd vedel, da se še ne bo tako kmalu zdanilo.





	* * *





	 Gabriel je povsem buden sedel na kamniti polici, kamor sta s Sarah pred dvema urama prispela in se ustavila, da bi si odpočila. Tema se še ni niti za odtenek razredčila. S hrbtom je bil naslonjen na veliko skalo in v naročju pestoval Sarahino glavo, ker je Sarah od utrujenosti preprosto zaspala. Misli, na katere ni našel odgovora, so mu mrzlično begale od enega dogodka k drugemu, ker ga je pestilo neskončno skrbi.

	 Še sam ni vedel, kdaj je zdrsnil v dremež, ki ni bil prav osvežilen, ker je takoj, ko je oči zaprl, padel v zmedene sanje. Vsake toliko je glavo dvignil in s priprtimi očmi odsotno pogledal naokoli.

	 Naposled je daleč na horizontu le zagledal bledo sivo črto. Olajšano je zavzdihnil, ker je vedel, da lahko že čez nekaj minut pričakuje prve sončne žarke.

	 Čas, ko je nestrpno čakal, da bi se Sonce že končno dvignilo iznad horizonta, se mu je vlekel v neskončnost. Spet se je pogreznil v dremež.

	 Sarah je v snu nekaj zamomljala, odprla oko in zmedeno pogledala naokrog. Ko je nad seboj zagledala Gabriela, je oko široko, prestrašeno razprla.

	 Gabriel se je takoj, ko se je Sarah v njegovem naročju premaknila, predramil.

	 »Jutro,« jo je pozdravil in se ji nasmehnil.

	 Sarah je z grozo kriknila. V enem samem skoku se mu je pognala iz naročja ter se kakor izurjena bojevnica prevalila preko ramena in pristala na nogah. Stala je v borbenem položaju in vanj upirala dlan.

	 Gabriel je osupnil. Prepričan je bil, da sam tako strokovnega borbenega skoka ne bi izvedel, niti po dobrem treningu ne. Niti sanjalo se mu ni, kaj jo je tako prestrašilo. Zazrl se je v svoje dlani, ki pa so bile povsem človeške.

	 Sarah ga je še zmeraj prestrašeno gledala in dlan preteče upirala vanj. Čeprav se Gabriel njenih čarov ni bal, ker je bil prepričan, da bi jim bil kos, je pričakoval, da bo vsakega trenutka kakega preskusila na njem. Minil je trenutek ali dva, ko je naposled skomignil z rameni in jo vprašal:

	 »Kaj pa sem naredil?«

	 Sarah je zasoplo lovila sapo, a se je čez čas umirila in roko povesila.

	 »Oprosti,« se mu je opravičila. »Ko sem se zbudila, sem samo za trenutek nad sabo zagledala nekaj, česar ti niti opisati ne morem!«

	 Gabriel se je ozrl naokrog, kakor da bi tistega, ki je še tik pred tem stal ob njem, iskal. A ker ni opazil nikogar, se je nagnil čez rob police in pogledal še po žalostni, pusti, kamniti strmini, ki se je izgubljala v temno globel kraterja, od koder sta pred urama prispela.

	 »Mislim, da ni bilo nikogar. Če bi kdo bil tukaj, bi ga prav gotovo že prej opazil, ker sem ves čas, ko si spala, stražil,« ji je prepričljivo rekel. »Ampak če si pa morda jezna, ker sem ti nudil mehkejši vzglavnik, pa tudi razumem.«

	 »Hvala, ampak saj ne zaradi tebe,« mu je Sarah odkimala. »Videla sem zver! Ampak čisto zares!« je razburjeno dodala, ko je opazila njegov nejeverni pogled. »Niso mogle biti sanje, ker je v življenju še nikoli prej nisem videla!«

	 »Zver si videla?« jo je Gabriel zamišljeno vprašal. »Kje pa je bila?«

	 »Sklanjala se je nadme, natanko tam, kjer si potem bil ti!« je Sarah rekla in se vsa stresla.

	 »Ob meni ni bilo nikogar ... Zagotavljam ti, da sem bil sam!« ji je Gabriel prepričljivo zatrdil. »Verjetno se ti je res samo sanjalo,« se ji je nasmehnil in zamahnil z roko. »Kakšna pa je bila videti?«

	 Sarah je bila še zmeraj vsa vznemirjena. Za trenutek se je zamislila, potem pa je samo odkimala.

	 »Saj sem ti že prej povedala, da je bila tako grozna, da ti je ne morem, ne znam opisati,« je s tresočim glasom rekla.

	 Globoko je zajela sapo in zaprla oko, kot bi se hotela zbrati, potem pa je zamahnila z roko in tiho rekla:

	 »Memoria.«

	 Roko je uprla proti temni globini kraterja. Iz dlani ji je šinila bleščeča svetloba, ki se je ustavila nekaj metrov pred njima v zraku nad globeljo in se izoblikovala v gibajoče se slike.

	 Gabriel je zamaknjeno strmel vanje. Kot bi gledal film na televiziji, je videl samega sebe, ko je s sklonjeno glavo s hrbtom naslonjen na skalo še dremal s Sarah v naročju. Videl je Sarah, ki se je v snu premaknila in odprla oko. Tistega trenutka se je tudi on predramil, dvignil glavo in jo pogledal, a je njegov obraz izginil in namesto njega je v Sarah gledal z dlako povsem poraščen obraz. Iz ust prikazni so moleli dolgi podočniki, veliko daljši, kakor jih je bil vajen pri sebi. Pa tudi glava prikazni je bila veliko večja kot njegova, ko je bil preobražen v volkodlaka.

	 Osuplo je strmel v prikazane slike. Videl je, ko je Sarah poskočila iz njegovega naročja in se prevalila. Kot bi slike bile posnete skozi njene oči, se je vsa okolica zavrtela in potem je strmel vase, ko je sedel na tleh in zmedeno gledal v Sarah ... Bil je povsem običajen fant.

	 »No, pojasni mi to!« je Sarah nepotrpežljivo rekla in zamahnila z roko, da je slika izginila.

	 Gabriel je samo nemo odkimal, kot da tudi sam ne bi mogel verjeti temu, kar je videl. Vedel je, da je od takrat, ko se je s to podobo v snu že srečal, minilo že veliko časa, a očitno mu je ostala v spominu.

	 »To prav gotovo nisem bil jaz!« ji je nemudoma zatrdil. »Težko ti pojasnim svoje spomine ...« ji je tiho, negotovo rekel in skomignil z rameni. »Ampak čas je, da poiščeva Roberta!« je hitro, odločno dodal.

	 Sarah je nezaupljivo strmela vanj, a mu je vseeno prikimala.

	 Čeprav neprijazne kamnite strmine še ni obsijalo Sonce, sta se začela molče spet vzpenjati proti vrhu.

	 »Kako pa se bova vrnila tja, kjer sva Casperja pustila?« se je Gabriel zaskrbljeno oglasil.

	 Sarah je takoj pokazala proti robu kraterja, kamor sta se vzpenjala in rekla:

	 »Za tem robom je puščava, tako da bova mesto in bazo takoj zagledala.«

	 »Ostanek mesta in baze!« jo je Gabriel popravil, ker po njegovem po zadnjem napadu Horiancev verjetno od mesta ni ostalo veliko.

	 Bila sta že tik pod robom, in ko sta se povzpela nanj, se je Gabriel osuplo zastrmel v nekaj, česar ni pričakoval.

	 »Tukaj nekaj ne bo prav!« je vzkliknil. »To ne more biti baza!«

	 »Zakaj pa ne?« se je Sarah začudila.

	 Gabriel je nejeverno odkimaval. Stala sta na vrhu visokega peščenega grebena in pred njima je bila skoraj povsem prazna puščava. V daljavi sta videla strnjeno skupino nekaj povsem celih hiš in le tu pa tam se je iz razpokanih tal kakor škrbina dvigoval ostanek kake zgradbe.

	 »Kje pa so stolpnice in vse tiste mogočne mestne zgradbe? Kje so široke ceste, kamniti parki in tisti ogromni marmorni spomenik?« jo je Gabriel začudeno vprašal. »Saj niso mogli kar tako izginiti!«

	 Sarah se mu je nasmehnila in skomignila z rameni.

	 »Počakaj, da prideva tja, pa bova videla,« je nič kaj zaskrbljeno rekla in se začela spuščati po peščeni strmini grebena proti skupini hiš v daljavi.

	 Gabriel ji je nejeverno sledil in še vedno zmajeval z glavo. Nikakor ni mogel razumeti, kako je bilo možno, da se je v eni sami noči, v samo v nekaj urah, odkar sta s Sarah odšla v tempelj, vse tako spremenilo.

	 »Kdaj pa si nazadnje tod hodila?« jo je vprašal in še zmeraj osuplo strmel proti skupini hiš.

	 »Zelo dolgo je že od takrat, ko sem z očetom nazadnje bila v mestu,« mu je Sara sproščeno odgovorila in se pohvalila, »ampak puščavo vseeno dobro poznam ... Že veliko let blodim po njej.«

	 »A res?« jo je Gabriel zajedljivo vprašal. » Čemu pa si se potem izgubila, da te je moral Casper rešiti, če si tako domača v njej?«

	 Sarah je zardela, čeprav Gabriel ni vedel ali zato, ker ji je bilo nerodno ali zato, ker je bila jezna.

	 »Mesta sploh ne bi iskala, če ne bi iskala Gabriela!« se je končno oglasila. »Sploh pa sem ti že povedala, da so me takrat Corpusoidi presenetili.«

	 Gabriel ji je prizanesljivo prikimal, ker je ni hotel s spomini, kako je prispela v mesto, več vznemirjati.

	 »Zakaj pa nisi nikoli prej hotela v mesto?« jo je začudeno vprašal. »Če kaj vem, si vsi želijo bivati v njem. Iluzionisti poskušajo vse mogoče, da bi se vtihotapili vanj.«

	 Sarah se je ustavila, ga nejeverno pogledala, potem pa je samo zavzdihnila in se zamišljeno zastrmela preko puščave v daljavo proti horizontu, kjer so se končno že pokazali prvi sončni žarki. Nekajkrat je glavo nagnila v levo in desno, natanko tako, kakor je to Gabriel običajno počel. Obrnila se je k njemu, ga z obema rokama prijela za ramena in se resnobno zastrmela vanj.

	 »Scott ti prebivalci mesta niso tako nedolžni, kakor misliš!« mu je svareče rekla. »Njihov izvor je nekoliko drugačen kakor tistih, ki so jih ustvarili!«

	 Gabriel je osuplo pogoltnil slino, ker mu niti najmanj ni bilo jasno, na kaj mu je pripovedovala.

	 »Čeprav praviš, da so drugačni,« ji je odločno odgovoril, »ampak niso pa tako neumni, kakor ti misliš!«

	 »Kako to misliš, da niso tako neumni?« ga je Sarah vprašala in mu roki spustila z ramen. »Saj nisem rekla, da so neumni, ampak drugačni! Ravno tega se bojim Scott, da so pametnejši, kakor bi si mi želeli!«

	 Gabriel je nasršeno pogledal proti robu kraterja, od koder sta ravnokar prišla in nagrbančil čelo.

	 »Videl sem, kaj so ustvarili!« je odločno rekel in proti kraterju iztegnil roko. »V podzemlju hranijo atomsko orožje!«

	 »Atom ... kaj?« ga je Sarah zmedeno vprašala. »Prvič slišim za to.«

	 »Atomske bombe,« ji je Gabriel ponovil. »Na kupe jih je bilo! Ampak bojim se nečesa drugega.«

	 Sarah se je vprašujoče zastrmela vanj.

	 Gabriel je zajel sapo in razburjeno rekel:

	 »To ni delo in znanje tega obdobja, ker je tam ležal nekdo, ki ni spadal v ta čas!«

	 Sarah ga je nadvse pozorno poslušala, a na obrazu ji je bilo videti, da mu ni verjela.

	 »Bil sem tam in videl sem truplo!« je Gabriel skoraj jezno vzkliknil.

	 Sarah je samo za trenutek osupnila, potem pa ga je povsem zmedeno pogledala.

	 »Kaj pa govoriš? Kakšno truplo neki?« je jezno planila. »Saj veš, da ljudje že petsto let ne umirajo več!«

	 »Tam je bilo!« ji je Gabriel odločno zatrdil. »V nekakšni zaprti ledeni kapelici in kar je najbolj čudno, je, da je na tablici ob vratih pisalo, Gabriel Dunn.«

	 Sarah je odprtih ust strmela vanj, potem pa, česar Gabriel od nje ne bi nikoli pričakoval, ga je radostno, močno objela.

	 Za trenutek je presenečeno otrpnil in ji objem vrnil.

	 »S čim sem si zaslužil to?« jo je tiho vprašal.

	 Sarah je roki takoj spustila, kot bi ji postalo nerodno, da mu je tako odkrito pokazala svoja čustva.

	 »To, dragi Scott, pomeni, da sva ga našla!« je razburjeno rekla in vznemirjeno naredila nekaj korakov sem ter tja. »Če je res, kar praviš, mi je ves čas bil pred nosom! Pričakovala sem kaj takega!«

	 Sunkovito se je obrnila, ga prijela za roko in ga potegnila za seboj, a ne po strmini navzdol, ampak proti vrhu kraterja.

	 »Hej, kam pa greš?« jo je Gabriel zmedeno vprašal in se z nogama uprl v pesek.

	 »Greva h Gabrielu,« mu je Sarah lahkotno dejala in ga spet močno potegnila, da bi ji sledil.

	 »Počakaj!« je Gabriel vzkliknil in jo krepko potegnil za roko, da se je morala ustaviti. »Ne moreva se vrniti v rudnik!«

	 Sarah ga je nejeverno pogledala.

	 »Čemu pa ne?« ga je razočarano vprašala.

	 Gabriel je pogoltnil slino in ji po premisleku je odgovoril:

	 »Kolikor poznam atomsko energijo, bi to pomenilo najin konec ... Te bombe oddajajo radioaktivno sevanje!«

	 »Kaj?« se je Sarah začudila. »Kakšno sevanje? O čem pa sploh govoriš?«

	 »Čisto točno tudi jaz ne vem, ker nisem znanstvenik, ampak sem o tem, že dolgo je od takrat, samo nekaj bral,« jo je Gabriel poskušal prepričati in ji razložil, »ti žarki uničijo strukturo naših celic in potem umremo.«

	 Sarah mu je spustila dlan in se zamislila.

	 »Nehaš obstajati?« ga je začudeno vprašala.

	 »Ja, tudi tako lahko smrt definiraš,« ji je Gabriel prikimal. »Nikakor mi ne diši, da bi svojo pot tako zaključil, ko pa še niti sebe in prijateljev nisem rešil, kaj šele, da bi rešil tisto, zaradi katere smo se z Robertom in prijatelji podali na to pot!«

	 »Hm ...« je Sarah zamišljeno izustila. »Verjetno imaš prav. Nikoli nisem očeta razumela, ko je govoril o minljivosti, ampak počasi bom že dojela.«

	 Gabriel se je zamišljeno zazrl v puščavo.

	 »Nestor mi je pripovedoval o času, ko so ljudje še umirali,« je rekel, ko se je spet obrnil k Sarah. »Kaj se je zgodilo?«

	 »Že dolgo je od takrat, ko je bilo tako,« je Sarah rekla in zamahnila z roko. »Jaz sicer še nisem nikoli doživela, da bi koga videla umreti, vem pa, da Iluzionisti, ko jim čas poteče ali ko izpolnijo svoj smisel obstoja, enostavno izpuhtijo. Ampak nihče ne umre tako, kakor ti praviš.«

	 »In kaj se z njimi zgodi?« jo je Gabriel presenečeno vprašal.

	 »Enostavno izginejo v oblaku plina,« mu je Sarah odgovorila.

	 »Uh, žalostno ...« je Gabriel zavzdihnil in se usedel na peščena tla.

	 »Niti ne,« se mu je Sarah nasmehnila in se ob njem tudi sama spustila na tla. »Ne nehajo obstajati, le prelevijo se v drugo osebo, ki ima spet nov namen, cilj, želje, poti in vse drugo, zaradi česar Iluzionisti obstajajo.«

	 »Hm ...« se je Gabriel zamislil. »Torej neskončna zgodba?«

	 »Tako nekako,« mu je Sarah prikimala in žalostno dodala, »ampak žal so tudi Iluzionisti začeli izginjati.«

	 »Zakaj pa izginjati?« se je Gabriel začudil.

	 Sarah, ki je sedela po turško, je komolca naslonila na kolena, brado potisnila v dlani in se zamišljeno zastrmela v peščena tla.

	 »Ker so našemu planetu zavladali kloni,« mu je počasi, preudarno odgovorila, kot bi prej dobro premislila, kako bi mu razložila. »Njihovo večno življenje je onemogočilo obstoj Iluzionistov, ker ne morejo, ne smejo obstajati v telesu, ki nima ciljev in načrtov. Tudi moja mama je preprosto izginila, ko sem se rodila, kot bi s tem svoj namen izpolnila.«

	 »Morda je v tebi?« ji je Gabriel sočutno rekel.

	 Sarah se je sunkovito, osuplo zazrla vanj in jezno poblisnila z očesom.

	 Gabriel je zajel sapo in jo zaradi odziva najprej začudeno pogledal, a ga je nenadoma preblisnilo, da bi moral biti bolj previden in ji ne bi smel reči vsega, kar mu pade na pamet, kot je lahko Casperju.

	 »Hvala,« mu je Sarah čez čas rekla in se mu bledo nasmehnila. »Nikoli nisem na to pomislila. Niti spomnim se je ne, kakšna je bila videti. Tudi oče ni imel nobene njene fotografije.«

	 »Kaj pa čarovnija, takšna, kot si mi jo prej pokazala?« je Gabriel radostno planil, kot bi kaj pomembnega odkril. »A si ne bi spominov pričarala?«

	 »Ne!« je Sarah zgroženo vzkliknila. »S tem bi izdala očeta! Nikoli mi o njej ni hotel pripovedovati, pa sem leta vrtala vanj in poskušala kaj izvedeti.«

	 Sonce se je dvignilo nad rob obzorja in obsijalo vso puščavo. Gabriel se je tokrat prvič zaskrbljeno zazrl proti kraterju. Čeprav se je zavedal svoje moči, pa ni bil prepričan, kako bi se mu organizem odzval na radioaktivne žarke.

	 »Pohiteti bova morala,« je preudarno rekel in namignil proti kraterju. »Stran morava, ker se bojim, da tem škodljivim žarkom ne bova kos!«

	 Sarah se sploh ni vznemirila. Skomignila je z rameni, iztegnila roko in izrekla:

	 »Dis hal Energium!«

	 Iz dlani ji je šinila tanka žareča plošča, ki se je dvignila nadnju. Iz njenih robov so ju kakor dežne kapljice obdale tanke stene in potem nenadoma izginile.

	 »Od kod ti takšna moč?« jo je Gabriel presenečeno vprašal. »Tako mlada si še, pa že imaš toliko znanja!«

	 »Ne vem,« mu je Sarah ležerno odgovorila in skomignila z rameni. »Verjetno sem se že rodila z njo, čeprav mi je šele mentorica razodela, kako jo uporabljati. Škoda, da je ni več med nami!«

	 Gabriela je kar vrglo na noge, ker je predvideval, da je govorila o Rebecci.

	 »Saj govoriš o Rebecci Shaw, eni izmed sedmerice?« jo je negotovo vprašal.

	 Sarah mu je samo prikimala.

	 Gabriel jo je hlastno zgrabil za dlan, se ji negotovo zazrl v oko in jo tiho vprašal:

	 »Kje je pokopana?«

	 Sarah se je počasi postavila na noge. Otresla si je pesek s hlač in mu šele po nekaj dolgih trenutkih molka odvrnila:

	 »Ob obrobju Nebeških poljan, kjer sva z očetom živela. Rekel je, da ji je skopal grob in kakor je sam dejal, jo položil k večnemu počitku.«

	 »Potem gremo tja!« je Gabriel prizadeto planil. »Vem, kako jo bom priklical v življenje!«

	 Sarah je tako osupnila, da je ob njem stala kot okamnela.

	 »Ti čari so najvišjega nivoja in samo Gabriel Dunn je truplo sposoben prebuditi iz spečega stanja!« je skoraj brez sape rekla.

	 Gabriel ji je samo prikimal in se začel spuščati po bregu.

	 »Morda še njega spotoma najdeva,« ji je negotovo rekel. »Bil sem že priča takemu čaranju Sarah ... Bil sem v družbi takih, ki so jih z izrekom, Morscolusus, obudili! Vem, kako deluje!«

	 Ustavil se je, ker Sarahinih korakov ni slišal za seboj ... Še zmeraj je stala kot vkopana in prestrašeno strmela vanj. Vprašujoče je privzdignil obrvi in ji z glavo nakazal, naj že vendar pride.

	 Sarah se je končno premaknila in se prav počasi, povsem pretresena spustila po bregu k njemu.

	 »Scott ta čarovnija je prekleta!« mu je zgroženo rekla, ko je stala ob njem. »S tem čarom obujenim truplom omogočiš večno življenje in ...« je za trenutek umolknila. »Kogar obudiš, nanj preneseš svojo moč, razen na tiste, ki so močnejši od tebe!« je stavek skrajno napeto dokončala.

	 Gabriel je ves otrpnil, ker tega, kar mu je pravkar Sarah povedala, ni nikoli prej slišal. Zaskrbljeno se je zazrl proti vzhodu, kjer je v vsej svoji veličini vzhajalo Sonce. Ustnice je trdno stisnil v tanko črto, Sarah pograbil za roko in se hitrih korakov začel spuščati proti bazi.

	 Do ravnine ju je ločilo samo še nekaj korakov. Ustavil se je in se čez ravnico zastrmel v skupino zgradb. Čeprav se njegovi spomini niso ujemali s tem, kar je videl, je odločno stopil dalje.

	 Ko sta se naselju približevala, je že od daleč s pogledom med zgradbami iskal Casperja in skupino ljudi, ki jo je včeraj pustil med ruševinami bolnišnice, a nikjer ni videl nikogar.

	 »Si za mano?« je vprašal, ne da bi se ozrl.

	 Sarah se ni oglasila, samo prijela ga je za dlan.

	 Gabriel je v želji, da bi Casperja čim prej našel, hitro stopal po peščeni ravnini proti skupini zgradb. S Sarah sta bila že tik pred naseljem. Pozorno je pogledoval med hišami in naposled opazil nekoga, ki je stal tik na obrobju baze pred eno od zgradb in strmel v puščavo. Zdelo se mu je, da je v neznancu prepoznal Casperja. Pomahal mu je, a mu neznanec pozdrava ni vrnil. Pohitel je proti njemu, a se je nenadoma ustavil.

	 »Kaj je narobe?« ga je Sarah, ki je hitela za njim, vprašala.

	 »Nekaj ni v redu,« ji je Gabriel zamišljeno odgovoril in ji pokazal komaj opazen tanek odtis v pesku.

	 Mesto je obdajala tanka črta, rahlo upognjena, kot bi bila del ogromne krožnice, ki se je v obe smeri širila, do koder mu je segal pogled in se potem izgubljala v neznano.

	 Gabriel je počepnil in s prsti zdrsel po črti. Na roki je začutil rahel veter. Dlan je previdno potisnil čez črto in ves otrpnil od presenečenja, ker mu jo je na drugi strani črte prekrila tema.

	 Počasi je vstal, negotovo pogledal Sarah, potem pa razširil roki in skomignil z rameni, kot bi hotel reči, da mu ni bilo niti najmanj jasno, kaj se je dogajalo. Kot bi ga bilo strah, da bi ga lahko kdo slišal, ji je samo nakazal, naj počaka.

	 Zajel je sapo in črto prestopil ... V trenutku se je znašel v temi. Strmel je čez črto na drugo stran, kjer je stala Sarah, ki pa je tudi bila v temi.

	 »Čudno,« je rekel in negotovo zmajal z glavo.

	 Sarah, ki je bila očitno nekoliko bolj navajena nenavadnih stvari, ki so se v tem času pogosto dogajale, je samo skomignila z rameni in črto odločno prestopila.

	 »Kaj se je zgodilo?« ga je nejeverno vprašala, ko se je znašla v temi. »Še malo prej je bil dan!«

	 Gabriel ji ni ničesar odgovoril. Čeprav ga je obdajala gosta tema, a s tem ni nikoli imel težav, ker je tudi v temi odlično videl, je hotel takoj poiskati neznanca, ki ga je prej videl stati pred eno od zgradb.

	 »Hej, stari!« je že od daleč radostno zaklical, ko ga je spet zagledal.

	 Neznanec se ni niti zganil, kot da njegovega klica ne bi slišal. S prekrižanima rokama na prsih se je naslanjal na pročelje hiše in strmel v temo.

	 »Bal sem se, da te ne bom našel,« je Gabriel rekel, ko je bil že čisto blizu zgradbe. »Veliko ti moram povedati! Ne boš verjel, koga sem v rudniku staknil,« mu je hitel razlagati.

	 Takoj, ko je bil ob neznancu, ga je zagrabil za desnico in mu jo krepko stresel, ker ga je prevzelo neizmerno veselje, da je prijatelja našel, a je od presenečenja ves otrpnil ... Neznančeva dlan je bila ogromna in veliko močnejša, kot jo je imel Casper.

	 »Trdno sem prepričan stari, da mi moraš marsikaj povedati!« se je možakar z globokim, možatim glasom končno oglasil.

	 Gabriel njegovega glasu ni prepoznal. Negotovo mu je izpustil dlan in se nejeverno zazrl vanj.

	 »Sulus!« je Sarah, ki je tiho stala za njima in ju opazovala, vzkliknila.

	 Ko se je okoli njih razširila svetloba, si je Gabriel možakarja, ki je stal pred njim, zvedavo ogledal ... Imel je dolge lase, spete v čop, kratko pristriženo mušketirsko bradico in krepko mišičasto telo. Oblečen je bil v precej ugledna oblačila. Na prsih srajce, ki je bila videti svilena, je imel izvezen nekakšen grb.

	 Neznanec se je končno zganil in ga burno potegnil v objem. Gabriel je ves otrpnil, saj ga je objemal njemu povsem neznan človek.

	 »Ves čas sem oprezal v puščavo, ker sem upal, da se boš nekoč vrnil!« mu je možakar rekel. »Ampak vidim, da tebi zob časa ne pride do živega, prijatelj!«

	 Gabriel je pogoltnil slino in se negotovo nasmehnil.

	 Neznanec je stopil k Sarah, in ko jo je stisnil v objem, je bilo očitno, da ga tudi ona ni prepoznala, ker je zmedeno pogledovala proti Gabrielu.

	 »Pridita, dovolj dolgo sem vaju čakal!« jima je neznanec rekel in jima roki pokroviteljsko položil na ramena.

	 Gabriel je samo zmedeno pogledal k Sarah in zamišljeno, molče obstal ob možakarju.

	 »Kaj ti pa je Scott?« ga je neznanec vprašal in se s privzdignjenimi obrvmi zazrl vanj. »Nisem vajen, da bi tako dolgo molčal!«

	 »Hvala za tako prijeten sprejem, ampak izdaj mi, kdo si?« se je Gabriel končno oglasil. »Ne poznam te!«

	 Neznanec se mu je nasmehnil. Roki jima je spustil z ramen, odstopil za korak in se jima globoko priklonil, pri čemer je z roko umetelno zaokrožil, kakor je Gabriel v filmih videl početi plemiče, ki so pozdravljali svoje vladarje ali vladarice.

	 Sarah in Gabriel sta neodločno stala in v zadregi, negotovo strmela vanj, ker nista vedela, kaj bi naredila.

	 »Veseli me prijatelja, da sta se končno vrnila!« jima je neznanec odločno rekel, pri čemer se je zraven nekako muzal, ker ga je njuna zmedenost očitno zabavala. »Naj vama ponudim usluge svojega kraljestva.«

	 Gabriel in Sarah sta še zmeraj negotovo strmela vanj.

	 »Me veseli prijatelj,« je neznanec še enkrat rekel in Gabrielu krepko stisnil desnico. »Casper Grant,« se mu je predstavil.

	 »C-Casper?« je Gabriel osuplo zajecljal. »Kralj?« ga je skrajno presenečeno vprašal in privzdignil obrvi.

	 Casper mu je sramežljivo prikimal in se mu nasmehnil, kot bi mu bilo nerodno, da ga je kaj takega doletelo.

	 Iz teme se je od nekod prikazal v sivo livrejo oblečen možakar, se pred Casperjem strumno postavil, in kot bi Gabrielu in Sarah hotel potrditi, da je Casper resnično bil kralj, se mu je spoštljivo priklonil in mu tiho oznanil:

	 »Vaš prevoz veličanstvo.«





KOCKA


	 Casper je služabniku samo prikimal. Še v istem trenutku se je izza hiše vsulo številno spremstvo v vojaških uniformah in ga obstopilo, kot bi ga bilo treba varovati. Tako obkrožen s svojimi stražarji, se je takoj namenil nekam v naselje med hiše, a se je že samo po nekaj korakih ustavil, se obrnil ter Gabrielu in Sarah, ki sta samo presenečeno strmela za njimi, z roko nakazal, naj jim sledita.

	 Gabriel in Sarah sta se spogledala, ker tega, kar se jima je dogajalo, še vedno nista mogla povsem dojeti. Gabrielu se je zdelo, da se je že ves čas, odkar je srečal tega možakarja, ki je trdil, da je Casper, lovil med resničnostjo in domišljijo. Stal je kot okamnel, kot da ne bi bil prepričan, da temu Casperju lahko zaupa. A takoj, ko sta se s Sarah končno le zganila in naredila korak proti njemu, je Casper, obkrožen s svojo vojsko, jadrno stopil dalje. Negotovo sta pohitela za njimi, a so hodili tako hitro, da sta jih komaj dohajala.

	 Na drugi strani baze, tam, kjer so še včeraj bile napol porušene mogočne zgradbe mesta, je zdaj bila samo peščena ravnica, kjer je kakega pol metra nad tlemi lebdelo nekakšno plovilo, ki je Gabriela še najbolj spominjalo na s kupolo prekrit snežni bob. Še preden so prišli čisto do plovila, se je Casperjevo številno vojaško spremstvo ob njem razvrstilo levo in desno v špalir.

	 Gabriel in Sarah sta previdno hodila za Casperjem in mu negotovo sledila skozi špalir vojakov proti plovilu. Začudeno sta opazila, da so se tudi njima vsi globoko priklanjali.

	 Casper se je ustavil tik pred lebdečim vozilom, in ko se je odprlo, se je umaknil vstran ob podboj vrat in jima z roko z nasmeškom prijazno nakazal, naj vstopita.

	 Gabriel, ki je še tik pred tem zamišljeno ocenjeval majhno, poldrugi meter dolgo lebdeče vozilo in se spraševal, kam se bodo vsi trije stlačili, je negotovo pogledal skozi vrata in osupnil, ker je tik za njimi videl velik, razkošno osvetljen prostor.

	 Sarah, ki ni bila videti prav nič osupla, kot da bi taka vozila že poznala, je takoj vstopila.

	 Gabriel je pogoltnil slino in ji negotovo sledil.

	 Vstopili so v zares ogromen, kraljevsko opremljen prostor, v katerem je strumno stalo, po Gabrielovi hitri oceni, najmanj sto služabnikov v sivih livrejah, ki so s pogledi spremljali svojega kralja, Casperja, ki je brez besed burno stopil do ogromnega prestola in se udobno zavalil vanj.

	 Sarah in Gabriel, ki nista vedela, kaj bi naredila, sta mencajoče, počasi stopila za njim, in ko sta se pred prestolom negotovo ustavila, je Casper samo z roko zamahnil proti služabnikom ... Takoj so prinesli še dva naslanjača, čisto podobna njegovemu prestolu samo malo manjša, in ju postavili obenj.

	 Casper je Sarah in Gabrielu z roko nestrpno nakazal, naj že vendar sedeta, in ko sta sedla, je brez besed samo pokimal in že v naslednjem trenutku so vsi služabniki izginili neznano kam.

	 »No?« se je nasmehnil in Gabrielu spet burno segel v desnico. »Dolgo te ni bilo prijatelj!« je očitajoče vzkliknil.

	 Gabriel je pogoltnil slino, ker ni vedel, kako naj bi se odzval. Po nekaj dolgih mučnih trenutkih je zavzdihnil in mu resnobno odgovoril:

	 »Zame en sam dan veličanstvo.«

	 Casper ga je najprej zmedeno pogledal, potem pa je ustnici stisnil v tanko črto in se strogo namrščil, a ni dolgo zdržal ... Bruhnil je v silen smeh.

	 »Stari zate sem Casper, ne veličanstvo!« je gromko dejal, ko se je nekoliko umiril. »Sploh pa ...« je nadaljeval, a je nenadoma utihnil, kot da bi se spomnil, da mu tega, kar je hotel reči, ne bi smel povedati. »Kmalu bosta videla!« je samo dodal in se široko nasmejan skrivnostno zagledal v oba.

	 Gabriel se je počutil povsem zmedeno in negotovo. Preplavljali so ga spomini iz preteklosti, ko sta v njihovem času s tistim Casperjem veliko stvari skupaj počela. Spomnil se je njunega trdnega, nerazdružljivega prijateljstva, pa tudi tega, da sta se nekajkrat sprla in razšla, ampak nobena njuna jeza ni trajala več kakor en sam dan. Še zmeraj je pred očmi jasno videl Casperjevo mladostno podobo, ko ga je včeraj pustil ob ranjenih med ruševinami, zdaj pa je pred njim stal krepek, odrasel možakar ... Pred njim je ponosno stal kralj!

	 Čeprav je Gabriel bil neustrašen in se je zavedal, da je bil močan kot sam medved, je začutil strah ... Bil je srečen, ker je prijatelja našel, a hkrati prestrašen, ker je Casper bil videti tako postaran, kot da bi od takrat, ko ga je na svojih rokah prinesel v to razrušeno mesto, preteklo že precej let. Počutil se je, kot bi ga kdo opeharil za veliko let, ki bi jih s Casperjem še morala skupaj preživeti. Nekako z obžalovanjem je molče strmel predse.

	 »Ne žaluj za nečim, česar še ne poznaš!« je Casper vzkliknil in ga pošteno lopnil po plečih. »Ampak videti je, da sem se jaz tebe bolj razveselil, kot si se ti mene!« je že rohnel dalje. »Obeh!« se je takoj popravil.

	 »Oprostite mi vel ...« je Gabriel začel, a se je takoj, ko je videl, da ga je Casper spet prav mrko gledal, ugriznil v jezik. »C-Casper,« je zajecljal.

	 »Pa kaj je s tabo?« se je Casper burno odzval.

	 »Oprosti,« mu je Gabriel tiho rekel, »ampak nekako še ne dojemam in ne razumem, kako?«

	 Casper ga je takoj razumel. Globoko je zavzdihnil in odprl usta, da bi mu pojasnil, a jih je spet zaprl, ker so se prav tistega trenutka od nekje pojavili služabniki, ki so obkrožali dolgo lebdečo mizo, obloženo z jedmi in pijačami, ter ob njej hodili proti prestolu.

	 Gabriel je molče, z velikimi očmi spremljal povorko. Zvedavo je opazoval zdaj pladnje in sklede z različnimi jedmi, od katerih se je po prostoru širil opojen, mamljiv vonj, ki ga je takoj spomnil, da je bil že pošteno lačen, in potem služabnike, ki so slavnostno, togo stopali ob mizi. Bili so odeti v sive livreje s širokimi, belimi ovratniki, ki so se koničasto zaključevali v ostre trikotnike, ki so se jim spuščali čez prsi in so bili z vrhi krakov s kovinskimi gumbi, okrašenimi s kraljevimi grbi, pripeti na pas. Pod sivimi livrejami so nosili bele srajce, ki so bile videti svilene. Vsi so imeli prav tako kot Casper dolge lase, spete v čop.

	 »Najprej se bomo malo podprli, potem pa bomo govorili o tem, kaj se je dogajalo,« je Casper prekinil tišino. »Prepričan sem, da sta lačna.«

	 Gabriel je bil takoj pripravljen lotiti se hrane, ker se resnično ni mogel spomniti, kdaj je nazadnje jedel. Vljudno je segel po več različnih jedeh, ki jim niti imen ni poznal in je zato bil v zadregi, ker ni vedel, kako bi jih pojedel.

	 Casper je ves čas skrivoma, z nasmeškom pogledoval proti njemu, potem pa se je sklonil in mu čisto ob ušesu šepetaje pojasnil, kaj se da pojesti in kaj ne.

	 »No, kako ti je všeč?« je glasno vprašal, ko se je Gabriel pogumno lotil jedi.

	 »Česa boljšega še nisem jedel ...« je Gabriel zadovoljno, s polnimi usti zamomljal. »To presega vsako jed, ki jo je mama že kdaj pripravila!« je občudujoče vzkliknil, ko je izpraznil usta.

	 Casper se je samo namuznil, ker je od prijatelja, ki ga je dobro poznal, pričakoval natanko takšen odziv, a rekel ni ničesar.

	 »Tako dobre hrane res še nisem jedel,« je Gabriel ponovil in si prste nič kaj olikano obliznil. »Res ti hvala,« je vljudno dodal in se od sitosti zavalil v naslanjač.

	 »Malenkost stari ... To je še najmanj, kar sem tega trenutka za vaju lahko storil,« mu je Casper zadovoljno prikimal. »Kako pa je tebi všeč, mlada dama?« se je obrnil k Sarah.

	 Sarah je tako sunkovito vstala, kot bi jo kdo zbodel.

	 »Veličastno je bilo, veličanstvo!« mu je skoraj brez sape odgovorila in se mu priklonila. »Hvala vam!«

	 Casper je bil v trenutku na nogah. Prijel jo je okoli ramen in jo krepko stisnil v objem.

	 »Tudi zate, Sarah, sem samo Casper!« ji je ukazujoče, čeprav mehko, rekel ob ušesu.

	 Sarah je vsa otrpnila. Pogoltnila je slino in mu komaj opazno prikimala.

	 »Se me spomniš?« jo je Casper vprašal, ko jo je nekaj trenutkov pozorno opazoval.

	 »Ne, gospod,« mu je Sarah takoj odkimala in zardela.

	 »Casper!« jo je Casper takoj strogo popravil. »No, nič čudnega, da se me ne spomniš, ker sva se samo kratek čas poznala. Ampak najinega prvega srečanja v puščavi, ko so nama družbo delali Corpusoidi, pa se prav gotovo spomniš, čeprav je takrat okoli naju bila najbolj črna tema?«

	 Sarah je začudeno razprla oko. Videti je bilo, da je hotela nekaj reči, a ji iz ust ni prišel niti glas.

	 Casper se ji je prizanesljivo nasmehnil in jo ohrabrujoče spet stisnil v objem.

	 »In vesel sem, da mi je takrat uspelo rešiti te pred Corpusoidi, ker si dobro dekle in bo tvoja moč prav gotovo čaščena na veke vekov!« je navdušeno zaključil.

	 Sarah še zmeraj ni izustila niti besede.

	 Casper jo je izpustil iz objema in se usedel na prestol. S komolcem se je naslonil na naslonjalo za roke, brado potisnil v dlan in oba zamišljeno opazoval.

	 »Kaj se je od včeraj takega zgodilo?« ga je Gabriel neučakano vprašal.

	 Casper se je namuznil in se premaknil. S hrbtom se je udobno naslonil na visok naslon za sabo in eno nogo potisnil čez naslonjalo za roke.

	 »Od včeraj na danes nič, ampak od našega zadnjega snidenja, pa kar veliko, prijatelja!« se je zasmejal, z mize pograbil kovinsko čašo, ki se je ob vsakem premiku mavrično zableščala in naredil požirek pijače.

	 Sarah in Gabriel sta se spogledala.

	 »Za vaju je morda res bil samo en dan in ne vem, koliko se vama je v njem zgodilo,« je Casper nadaljeval, ko je čašo spet odložil na lebdečo mizo, »ampak zame pa je od vajinega odhoda in vse do danes minilo dobrih enaindvajset let!«

	 Gabriela je zadelo kot strela z jasnega, tako da se mu je obraz zaradi osuplosti kar nekako podaljšal. Nejeverno je strmel v svojega najboljšega prijatelja.

	 »E-Enaindvajset let?« je z muko izdavil in nejeverno pogledoval po dvorani, kot bi pričakoval, da bo kdo pristopil k njemu in mu smeje pojasnil, da se je neznan moški, ki je trdil, da je Casper, samo šalil.

	 »Tako je!« mu je Casper odločno prikimal. »Dobrih enaindvajset let ...« je zamišljeno zamrmral.

	 Sarah in Gabriel sta se spet samo nejeverno spogledovala.

	 »In vseh enaindvajset let sem vaju iskal in čakal, da se vrneta,« je Casper trpko nadaljeval. »Ampak danes se mi je sreča končno le nasmehnila,« je rekel in Gabriela zadovoljno potrepljal po ramenu.

	 Gabriel ni ničesar rekel. Ne da bi se zavedal, je zamišljeno iztegnil roko, prijel za čašo, ki je stala ob njegovem krožniku in iz nje naredil požirek. Od ugodja je kar zaprl oči.

	 »Ti je všeč?« ga je Casper, ki je vsak njegov gib budno opazoval, takoj, ko je videl njegov odziv, vprašal.

	 Gabriel mu je samo prikimal, ker je nejeverno strmel v čašo.

	 »Kaj pa je to?« ga je naposled vprašal, ker okusa pijače resnično ni poznal.

	 Casper se je spet premestil po prestolu, kot bi iskal bolj udoben položaj in mu takoj razložil:

	 »To, dragi prijatelj, je pijača iz nekakšnih borovnic. Ne vprašaj me, iz kakšnih, ker jih ne poznam in kako jo naredijo, ampak česa takšnega v najini, no, v moji mladosti, ker si ti še zmeraj videti mlad, nismo poznali.«

	 Gabriel je kozarec brez besed odložil na lebdečo mizo ob krožnik in še zmeraj zamišljeno, nekako nejeverno opazoval dobro razpoloženega Casperja.

	 »Kam pa smo namenjeni?« se je naposled oglasil.

	 »Domov, kam pa drugam?« mu je Casper odvrnil in skomignil z rameni. »Peljemo se v grad, ki so mi ga ljudje postavili in mi v njem uredili dom.«

	 Gabriel se je samo nasmehnil in se spet zamislil. Seveda je bil to najbolj logičen odgovor ... Kje pa naj bi kralj živel, če ne v gradu? Ampak do zdaj je bil prepričan, da se je to dogajalo samo v pravljicah.

	 Iz premišljevanja ga je predramil tih, spoštljiv glas služabnika, ki se je priklanjal tik pred njimi:

	 »Veličanstvo prispeli smo.«

	 Casper mu je prikimal in takoj ko se je služabnik umaknil, je skočil na noge in vzkliknil:

	 »Pa pojdimo ... Naj vama še enkrat izrazim dobrodošlico v svojem skromnem domu!«

	 Poravnal si je kraljeva oblačila ter dostojanstveno stopil proti izhodu.

	 »No, pridita že!« je nestrpno zaklical proti Sarah in Gabrielu, ko se je tik pred vrati obrnil ter ju nasršeno pogledal, ker se še zmeraj nista zganila.

	 Sarah in Gabriel sta se spogledala, vstala z naslonjačev in brez besed stopila k njemu. Takoj so jih obstopili možje v vojaških oblačilih, in ko so se vrata odprla in so iz močno osvetljenega vozila izstopili, so se znašli v popolni temi. Naredili so samo nekaj tipajočih korakov, potem pa so se spet ustavili.

	 Do njih so od nekod prihajali živahni, zamolkli zvoki.

	 V ospredju spremstva je nekdo zaklical:

	 »Odprite vrata!«

	 Takoj za tem je temo osvetlil silen snop svetlobe.

	 »No, prijatelja, kar naprej, prosim,« se je Casper nasmehnil, oba prijel za komolca in ju rahlo potisnil proti široko odprtim vhodnim vratom.

	 Vstopili so v prostrano preddverje. Na stenah so bile v nosilce zataknjene bakle, a je Gabriel predvideval, da je svetloba prihajala še od nekod drugje, ker je preddverje bilo močno osvetljeno. Po njem so zdaj močneje odmevali prav tisti živahni glasovi, ki so se že prej, preden so vstopili, zamolklo slišali izza zaprtih vhodnih vrat.

	 Ko so stopili na drugo stran preddverja in se spet ustavili, je nejeverno zaprl oči. Že ves čas, odkar je našel Casperja, se mu je zdelo, kot bi tičal v sanjah, iz katerih se bo vsakega trenutka prebudil.

	 Ko je odprl oči, so pred njimi bila na stežaj odprta velika, široka vrata. Osupnil je, ker so stali pred ogromno, razkošno osvetljeno dvorano. Bila je dolga za kake tri dolžine templja, kjer sta s Casperjem nedavno tega pozdravila neznanega Varuha. Od vhoda pa vse do konca dvorane, kjer se je od stene do stene širil nizek, kamniti podest z ogromnim, udobnim prestolom na sredini, je bila položena široka rdeča preproga. Levo in desno ob njej so si ena za drugo sledile dolge lebdeče mize, prekrite s težkimi snežno belimi prti. Na sredini vsake je stal razkošen kovinski svečnik. Ob mizah so lebdeli udobni naslanjači, prekriti s temno rdečimi pregrinjali. Vzdolž obeh najdaljših sten dvorane so se vrstili nekakšni iz belega marmorja izklesani veliki kvadri, ki jim Gabriel ni znal določiti pomena, prekriti z vijoličastimi prti. S stropa so se na dolgih verigah nad rdečo preprogo spuščali ogromni lestenci s svečami, ki pa so bili verjetno samo za okras, ker sveče niso bile prižgane.

	 Gabriel je bil prepričan, da je Casper imel precej besede, ko so to dvorano opremljali.

	 Prostora med marmornatimi kvadri ob stenah in lebdečimi mizami sta bila na obeh straneh vzdolž celotne dvorane zapolnjena z nepregledno vrsto ljudi.

	 »Pozor!« je nekdo zavpil v ospredju dvorane tik ob podestu.

	 Zavladala je popolna tišina.

	 Nenadoma so zadonele fanfare.

	 Casper je dostojanstveno stopil po dolgi rdeči preprogi proti prestolu v ospredju dvorane in ves čas z rahlimi nagibi glave, zdaj v levo, zdaj v desno, pozdravljal množico, ki je glave spoštljivo sklanjala.

	 Gabriel, ki mu je sledil, se ni nič kaj dobro počutil, ker se mu je zdelo, da so vsi, čeprav prikrito, strmeli vanj kakor v prikazen. Skrivaj je pogledoval po množici neznancev in opazil, da se ni motil ... Ujel je nekaj radovednih pogledov, a v tistem trenutku, ko so se njihove oči srečale, so vsi poglede takoj odvrnili in oči obrnili v tla. V njih je zaznal strah.

	 Bližali so se ospredju dvorane. Gabriel se je nasmehnil, ker je zdaj že bil zatrdno prepričan, da so grad resnično uredili povsem po Casperjevi fantaziji, saj je stil bil popolnoma srednjeveški. Pogledal je Casperja, da bi mu povedal, kaj si je o tem mislil, a mu je Casper samo na hitro odkimal.

	 »Šššš ...« je komaj slišno zasikal, potem pa je stopil k prestolu in dostojanstveno sedel.

	 Na vsaki strani prestola sta že bila postavljena udobna, kraljevo temno rdeča naslanjača. Ko sta Sarah in Gabriel še zmeraj neodločno stala pred prestolom na koncu rdeče preproge, jima je Casper samo z roko nakazal, naj sedeta.

	 Ko sta sedla, je Casper vstal. Vsi v dvorani so se spustili na kolena in zavladala je grobna tišina.

	 »Ljudje!« je Casperjev gromki glas zadonel po dvorani. »Pozdravite najbolj čaščena človeka v mojem domu!« je prav tako gromko nadaljeval in pokazal proti naslonjačema.

	 Gabriel je napeto opazoval množico, ki se je v trenutku dvignila in z nogami močno udarila ob kamnita tla, tako da je dvorano napolnil oglušujoči hrup.

	 »Z današnjim dnem razglašam dvestodnevno rajanje!« je Casper zaklical, ko se je hrup polegel. »Naj izgubljena prijatelja začutita naše veselje!«

	 Ljudstvo, v katerem so bili moški, ženske, mladi, malo starejši pa tudi starci, je dobesedno ponorelo. Zdaj je dvorano polnilo oglušujoče vreščanje, ki je utihnilo šele, ko je Casper visoko dvignil desnico.

	 Stopil je za korak proti dvorani, dvignil roki in jim razvneto zaklical:

	 »Razglašam, da bomo v čast prijateljev, ki sta se vrnila, odslej današnji dan praznovali kot kraljevi dan!«

	 V dvorani je vladala smrtna tišina.

	 »Na današnji dan bomo praznovali vrnitev mojega neprecenljivega prijatelja,« je Casper gromko nadaljeval in z roko pokazal na Gabriela. »In mogočne čarovnice ...« je dodal, se obrnil, stopil do naslanjača in Sarah prijel za desnico.

	 Ko jo je krepko potegnil navzgor, je takoj vstala.

	 »A bo šlo Sarah?« jo je tiho vprašal.

	 Sarah mu je vsa bleda samo prikimala, čeprav so se ji šibila kolena, ker take pozornosti, sploh pa ne od nekoga, ki je bil kralj, ni bila vajena.

	 Na vhodnih vratih se je prikazal služabnik v sivi livreji, ki je v rokah pred sabo držal temno rdečo blazino s krono na njej. Ko je počasi, dostojanstveno, z nekakšnim paradnim korakom, stopal po dolgi rdeči preprogi, je bilo v dvorani še vedno povsem tiho. Ko se je ustavil pred prestolom in glavo spoštljivo sklonil, se je Casper obrnil h Gabrielu, ki je še zmeraj sedel in molče opazoval dogajanje okoli sebe.

	 »Vstani, Gabriel, naj ti predam to, kar že od vekomaj pripada samo tebi!« mu je ukazal.

	 Ko je Gabriel vstal, je ves otrpnil, ker je bila krona na blazini, ki jo je služabnik prinesel, videti kot prav tista, s katero so ga okronali v Lavinem kraljestvu.

	 »Kje pa si jo dobil?« ga je osuplo vprašal.

	 Casper mu ni ničesar odgovoril. Snel si je krono z glave, se pred Gabrielom počasi spustil na kolena in glavo ponižno sklonil.

	 »Kaj pa delaš?« ga je Gabriel šepetaje, panično vprašal in se prestrašeno ozrl po ljudstvu, ki svojega presenečenja ni skrivalo.

	 »Častim enega in edinega kralja podzemlja, Gabriela Dunna!« mu je Casper s še vedno sklonjeno glavo na ves glas odgovoril.

	 V dvorani je vladala popolna tišina. Gabriel je ves drgetal, ker ni vedel, kaj je prijatelj počel. Na obrazih ljudi, ki so stali kot okamneli, se je prikazala bledica.

	 »Kaj pa delaš?« mu je Gabriel napeto, nervozno ponovil. »Kakšen Gabriel Dunn, kakšen kralj neki? Dobro veš, da sem Scott!«

	 Casper je vstal in mu odkimal. Prijel je za belo preprosto krono, ki jo je služabnik še zmeraj spoštljivo držal na blazini in mu jo posadil na glavo.

	 V dvorani je završalo, ker je ljudstvo osuplo lovilo sapo.

	 Gabriel se je takoj, ko mu je Casper krono posadil na glavo, začel izvrstno počutiti, zato mu ni bilo jasno, čemu so vsi prestrašeno strmeli vanj.

	 »Kaj je narobe?« je zašepetal Casperju, ki je ob njem stal s sklonjeno glavo.

	 »Zrcalo!« je Casper ukazal, ne da bi glavo dvignil.

	 Pri vhodnih vratih sta se prikazala služabnika, noseč veliko, mogočno zrcalo, uokvirjeno z bogatim baročnim okvirjem. Ko sta ga prinesla do podesta v ospredju in ga pred prestolom postavila na tla, je Gabriel jadrno stopil predenj in zvedavo pogledal vanj. Ko je v zrcalu zagledal svoj odsev, mu je zaprlo sapo.

	 »Uh, prekleto! Kaj pa zdaj to pomeni?« je zgroženo vprašal, ker je v zrcalu zagledal okostnjaka z belo krono na glavi. »Ni čudno, da me vsi tako prestrašeno gledajo!«

	 »Za ljudi naj te ne skrbi,« mu je Casper zašepetal in zamahnil z roko. »Enaindvajset let sem jih pripravljal na tvoj prihod. Takšen si pač videti v našem svetu,« je lahkotno rekel in po svoji stari navadi skomignil z rameni. »A še zmeraj trdiš, da si Scott?«

	 Gabriel si je krono snel in še v istem trenutku je v zrcalu videl sebe, takšnega kakršnega se je poznal. Spet si je krono nadel in se grdo namrščil, ker je spet bil okostnjak. Ko je krono, ne da bi kaj rekel, Casperju posadil na glavo, je v dvorani začudeno završalo, čeprav je Casper v zrcalu bil videti prav takšen, kot je bil prej.

	 »Ta je samo zate!« mu je Casper resnobno rekel, si krono snel in pokleknil. »Ni namenjena meni ne Sarah in ne nikomur drugemu v tej dvorani, ker nihče drug ne more biti Gabriel Dunn! Nihče drug nima tvojih moči!«

	 »Vstani, Casper!« je Gabriel zgroženo vzkliknil. »Med nama ne bo takšnega odnosa! Vedno sva bila najboljša prijatelja ... V našem času, v tem pa tudi v vseh drugih, prihajajočih bova!«

	 Casper je vstal in mu prikimal.

	 »Ja, prav imaš,« je rekel in vzradoščeno vzkliknil, »naj se rajanje začne!«

	 V dvorani se je za nekaj trenutkov povsem stemnilo, potem pa so skozi gosto temo začeli pobliskavati raznobarvni bleščeči žarki. Gabriel je pogledal Casperja in vprašujoče privzdignil obrvi, ker se je počutil kot v diskoteki, samo še dobra glasba mu je manjkala. A še preden je to utegnil omeniti Casperju, je od vrat zaslišal jasne, prodorne tone glasbe.

	 Vsi so se zastrmeli v vrata, ker so se široko odprla in so se na njih pojavile tri postave. Počasi so po rdeči preprogi stopile proti prestolu. Srednja je v rokah držala nekakšen instrument z dolgim vratom. Njeni prsti so neumorno drseli po njem.

	 Gabriel se je zvedavo zastrmel v postave, a je zaradi teme lahko razločil samo, da je postava na sredini bila dama. Ves je vztrepetal, ker mu je z glasbo in svojo pojavo prebudila spomine na sestro ... Imela je prav tako kot Maya dolge kodraste lase, a se mu je zazdelo, da je dama po starosti bila videti bliže Casperju kot njemu.

	 Nekje iz dvorane se je zaslišala spremljava bobnov.

	 Dama je v spremstvu dveh postav, mlajšega dekleta in dečka, v ritmu glasbe poplesavala po rdeči preprogi proti prestolu.

	 Množica, ki je nemirno stala ob obeh straneh rdeče preproge, se jim je spoštljivo priklanjala.

	 Casper je vznemirjeno, skrivnostno pogledoval v Gabriela.

	 Ko se je dama s spremljevalcema ustavila pred prestolom, je instrument odložila in ga kar prislonila nanj, brez besed stopila h Gabrielu in ga tesno objela.

	 »Zdravo bratec!« mu je vznemirjeno zašepetala in v očeh so se ji zalesketale solze. »Tako dolgo se nisva videla! Kod si pa hodil?«

	 Gabriel je ves otrpnil. Zajel je sapo, jo rahlo odrinil od sebe in se zastrmel vanjo.

	 »M-Maya?« je komaj izdavil, ker je po celem telesu začutil mravljince.

	 Ob njiju je stal Casper, ki mu je s širokim nasmehom na obrazu molče prikimaval.

	 »To sta pa najina otroka, Aura in Ray,« je ponosno rekel in pokazal na Mayina spremljevalca.

	 Gabriel ni zmogel izreči niti besede, ker ga je preplavila neizmerna sreča. Ko si je ogledoval kakih štirinajst let staro dekle z dolgimi, košatimi, drobno kodrastimi, rjavimi lasmi, ki so ji kot svedrčki obkrožali obraz in kako leto, dve mlajšega dečka, ki ga je presenetil, ker je imel daljše, kovinsko sive lase, se mu je čez obraz razlezel širok nasmeh.

	 Ko je tik za tem Maya spet poprijela za instrument in je zadonela glasba, je planil med plešočo množico. Norel je in plesal, kot da bi moral iz sebe spraviti vse gorje in skrbi, ki so se v tem veku nakopičile v njem ... Bil je srečen.

	 Ob sebi je zagledal Casperja, ki ni ob dobri glasbi prav nič kraljevsko dostojanstveno norel. Počutil se je skoraj tako, kot da bi bil v njihovem času na kakšni zabavi na trgu v Nickovem dolu, kjer sta običajno s Casperjem ob dobri glasbi vedno norela.

	 S pogledom je poiskal Sarah, ki je še zmeraj sedela v naslanjaču in jih mrko opazovala. S težavo se je prerinil skozi razposajeno plešočo množico do nje. Prijel jo je za dlan, da bi jo popeljal na plesišče, a mu jo je Sarah iztrgala iz roke in odločno obsedela. Ko jo je Gabriel začudeno pogledal, ga je strupeno ošvrknila s pogledom in ga skoraj užaljeno vprašala:

	 »Gabriel Dunn?«

	 Gabriel jo je spet prijel za dlan in se ji zazrl v oko.

	 »Oprosti, ker sem ti skrival,« se ji je opravičil.

	 Sarah je tako trdno stiskala zobe, da ji je brada kar podrhtavala. V očesu so se ji zalesketale solze. Stisnila mu je dlan in iz naslanjača zdrsnila predenj na kolena.

	 Gabrielu se je zmračil obraz. S pogledom je panično poiskal Casperja, ki je še zmeraj norel na plesišču, a je Casper tistega trenutka, kot bi začutil njegovo stisko, pogledal vanj, in ko je opazil njegov mrki pogled, je v trenutku obstal. Dvignil je roko in še v istem hipu je glasba umolknila. Množica se je spoštljivo, s sklonjenimi glavami umaknila ob rob rdeče preproge.

	 Casper je počasi, zaskrbljeno stopil proti prestolu, ker je Gabrielov resni pogled pričal, da so morda bile na vidiku že nove težave.

	 Sarah, ki je še vedno klečala pred Gabrielom, se mu je krčevito oklepala dlani in ko si jo je pritisnila ob lice, je Gabriel začutil, da so ji po njem polzele solze.

	 »Pa zakaj mi nisi povedal?« je šepetaje zahlipala in ga žalostno pogledala. »Toliko let sem te iskala po vsem svetu! Samo hotela sem ti predati očetovo sporočilo, ker sem mu to obljubila!«

	 »Že v rudniku sem ti hotel povedati, kdo sem, pa nisem bil prepričan, če ti lahko zaupam,« ji je Gabriel v svojo obrambo tiho odgovoril ter jo potegnil navzgor, da je morala vstati.

	 Pestila ga je slaba vest, ker ji je resnico tako dolgo prikrival, a je šele, ko sta se povzpela na vrh kraterja, zagotovo vedel, da ji lahko zaupa, ker je med plezanjem po skalovju o njej veliko izvedel.

	 Sarah je še nekajkrat zavzdihnila, kot da bo spet zaihtela, a si je obrisala oko, iz žepa potegnila leseno kocko, jo Gabrielu potisnila v roko in rekla:

	 »To je sporočilo, ki ti ga oče pošilja.«

	 Gabrielu je kocka takoj vzbudila zanimanje. Vrtel jo je med prsti in si jo napeto ogledoval, ker je pričakoval, da bo na njej vsakega trenutka odkril, kakšno skrivnost. Ko ni ničesar nenavadnega opazil, jo je potisnil v roke Casperju, ki je stal ob njima, da bi si jo tudi on ogledal in morda kaj odkril, česar njemu ni uspelo.

	 »Av!« je Casper vrisnil in kocko izpustil na tla.

	 Prijel se je za prst, na katerem se mu je že prikazala kaplja krvi.

	 »Hudiča, kako me je zabolelo!« je zajavkal, stresel z dlanjo in si prst vtaknil v usta, da bi ublažil bolečino.

	 Gabriel se je sklonil in se kocki s prsti previdno približal. Ko se je je dotaknil in se ni nič zgodilo, jo je pobral in jo spet Casperju potisnil v roko.

	 »Ne vem, kaj bi te lahko poškodovalo?« je zamišljeno rekel in skomignil z rameni. »Robovi niso ostri.«

	 Casper je oprezno opazoval kocko na svoji dlani, a se tokrat ni nič zgodilo.

	 »Ne vem, na čem sem se porezal, ampak verjetno je bila kriva moja nerodnost,« je rekel in se zahihital, kot bi povedal dobro šalo. »Navadna lesena kocka je,« je naposled ugotovil, ko so vsi trije zaman strmeli vanjo. »Ne vem, čemu bi ti jo kdo sploh predal v varstvo?«

	 Gabriel mu je samo prikimal, ker se kocka tudi njemu ni nič posebnega zdela.

	 »Samo nekaj še opravim,« je Casper po premisleku rekel, »potem pa gremo v moje prostore, kjer jo bomo lahko bolj v miru preučili. Mogoče bi jo morali nekako odpreti?«

	 Ko sta mu Sarah in Gabriel prikimala, se je obrnil v dvorano proti ljudstvu, ki je še zmeraj nepremično stalo ob robu rdeče preproge in molče strmelo proti prestolu. Dvignil je roko in jih na ves glas ogovoril:

	 »Kličejo me opravki, zato bova s kraljico, Mayo kraljestvo za nekaj časa zapustila. Medtem ko bova na poti, me bo nadomeščala najina hči, Aura. Želim, da ste ji podložni tako, kakor ste bili meni in jo poslušate, kot ste mene ne glede na to, kako dolgo me ne bo! Zdaj pa lahko nadaljujete zabavo in naj se vam vrnitev enega in edinega kralja dobro vtisne v spomin!«

	 Ljudje so se v trenutku zganili. Silno so izbruhnili in dvorano so polnili odobravajoči vzkliki, tako da se je komaj slišala glasba, ki se je spet oglasila.

	 »Za mano!« je Casper zaradi hrupa zatulil Sarah in Gabrielu.

	 Gabriel je vprašujoče pogledal Mayo, ki je stala nedaleč stran od prestola in zavzeto igrala na instrument, za katerega še zmeraj ni ugotovil, kaj je pravzaprav bil. Hotel jo je vprašati, ali gre zraven, a je v trenutku obnemel, ker je v njenih potezah obraza, zdaj, ko je bila videti starejša, zagledal Suzan.

	 »Sanjaš Gabriel!« si je zašepetal in krepko stresel z glavo. »Kaj naj bi Maya imela s Suzan, saj si niti v sorodu nista?« je premišljeval. »Prav gotovo je kriv mrak in mavrični bleščeči žarki!« je bil prepričan.

	 Maya, ki je njegov vprašujoči pogled takoj razumela, čeprav ni ničesar rekel, mu je zaklicala:

	 »Ne skrbi zame bratec, kmalu se vam pridružim!«

	 Gabriel ji je prikimal in s pogledom poiskal Sarah in Casperja, ki sta se že po rdeči preprogi prebijala skozi plešočo množico proti izhodu. Pohitel je za njima, a na njegovo presenečenje niso izstopili iz dvorane, ampak ju je Casper popeljal mimo vhodnih vrat in zavil proti temačnemu kotu sobane, kjer so bila še ena, ožja vrata, ki jih prej, ko je vstopil, zaradi množice niti opazil ni. Ob podbojih sta kot kipa stala ogromna stražarja. Bila sta prava hrusta, visoka nad dvema metroma. Ko sta zagledala Casperja, sta se strumno prestopila.

	 »Nihče nas ne sme motiti!« jima je Casper ukazal.

	 Stražarja sta se molče spet samo prestopila. Ko so vstopili na dolg, ozek hodnik, so se vrata za njimi takoj spet zaprla.

	 Gabriel si je z nasmeškom ogledoval skoraj do stropa segajoče, starinske, okrasne, stoječe svečnike ob stenah. Na vseh je na vrhu plapolal ogenj.

	 »Hm, Casper ...« se je zamišljeno oglasil. »Tole je videti, kot da smo v srednjem veku, ne pa v neki silni prihodnosti!«

	 »Po mojem okusu pač,« se je Casper namrdnil. »Kako naj bi vedel, kako bo v prihodnosti, ko pa še nisem nikoli bil tam!«

	 Gabriel je že odprl usta, da bi mu ugovarjal, a ga je Sarah dregnila v bok in ga pomenljivo, strogo pogledala, naj bo tiho, saj po njenem kralju ne bi nihče smel ugovarjati.

	 Casper se je ustavil pred dolgo steno in pritisnil na neko mesto na njej. Del stene je zdrsnil vstran.

	 Na Gabrielovo presenečenje so vstopili v prostor, ki je bil opremljen kot kakšen raziskovalni laboratorij. Na dolgih, lebdečih pultih je bilo postavljenih nekaj nenavadnih aparatur, med katerimi je prepoznal samo mikroskop. Tu pa tam je med njimi stala tudi kakšna reagenčna steklenica ali stojalo z epruvetami, iz katerih se je širil neprijeten vonj.

	 »Kaj pa raziskuješ?« je osuplo vprašal.

	 Casper, ki je za trenutek izginil nekam v ozadje laboratorija, se je prav kmalu spet pojavil, oblečen v nekakšen kombinezon iz bele sijoče tkanine, ki se mu je tesno oprijemal telesa.

	 Gabriel ga je skoraj z zavidanjem premeril, ker se mu je pod kombinezonom risalo krepko, mišičasto telo.

	 »Kaj raziskujem?« je Casper, ko se je ustavil pred njima, ponovil. »Iščem skrivnosti, ki bi nas spravile iz zagate, v katero smo pri tej nalogi očitno zabredli!« mu je odločno odgovoril in od nekod na plano priklical lebdečo mizo. »Kocko!« mu je ukazovalno rekel in pokazal proti sredini mize.

	 Gabriel se je namrdnil, ker mu Casperjev ukazovalni ton ni bil prav nič všeč, a je premišljeval, da je verjetno bil le posledica dolgoletnega kraljevanja, zato ni ničesar rekel in je samo kocko položil na sredino mize.

	 Casper jo je takoj nekajkrat obrnil in jo pozorno, napeto opazoval, kot bi pričakoval, da se bo končno odprla.

	 »Kaj pa iščeš?« je Gabriel naposled vprašal, ker Casper ni ničesar rekel.

	 »Iščem kakšne znake, ki bi nam uganko razjasnili!« mu je Casper odločno odgovoril.

	 Gabriel ga je nejeverno premeril, ker še zmeraj ni mogel verjeti, da se je Casper tako spremenil ... Iz tistega Casperja, ki je zmeraj omahoval in se je pri odločitvah vedno raje opiral na njegovo presojo, je zrastlo nekaj tako mogočnega!

	 »Kaj se čudiš stari?« se je Casper zasmejal, ko je opazil njegov nejeverni pogled. »Imel sem pač srečo!«

	 »Saj se ne pritožujem, ker si se tako spremenil,« mu je Gabriel spravljivo odgovoril, »a me vseeno zanima, kako si postal kralj?«

	 Casper je še zmeraj napeto opazoval kocko in jo obračal v vse smeri. Ne da bi pogled odvrnil z nje, mu je odgovoril:

	 »Ni bilo treba veliko truda. Saj se spominjaš najinega srečanja z Varuhom?«

	 »Seveda se, saj je od takrat preteklo komaj nekaj dni,« mu je Gabriel prikimal. »No, vsaj zame,« je hitro dodal.

	 »Že takrat sva se oba čudila, ker so se mi vsi klanjali,« je Casper nadaljeval, kot da njegove pripombe ne bi slišal. »Ampak ker sem z Varuhom govoril v volčjem jeziku, sem očitno nanje naredil močan vtis. Še sam nisem vedel, da jim je to toliko pomenilo, ker so me takoj po tem, ko sta vidva s Sarah izginila, izbrali za kralja in okronali.«

	 Končno je pogled dvignil s kocke, in ker je Gabriel bil tiho, je nadaljeval:

	 »Kar samo od sebe se je dogajalo, zato sem prej rekel, da ni bilo potrebno veliko truda. Preprosto sem bil kralj kakor v pravljici. Poslušali so me v vsem in zanje je vsaka moja beseda bila zakon. Lahko si misliš, da mi ni ničesar manjkalo. A dogajale so se tudi nepredvidljive stvari ...«

	 »Torej naju nisi čakal?« ga je Gabriel z dvomom v glasu prekinil.

	 Casper se je sunkovito obrnil, kot bi ga oplazila strela in se s strupenim pogledom zastrmel vanj. Čeprav Gabriel ni nikoli prej pred njim čutil strahu, se je tokrat njegovega pogleda ustrašil, a je Casper samo nekajkrat globoko zavzdihnil in mu roko položil na ramo.

	 »Leto dni sem blodil okoli in te iskal!« je prizadeto vzkliknil in glas se mu je od razburjenja, kar tresel. »Z nekaj svojimi podaniki sem vsak dan taval med ruševinami in vaju iskal! Šele po dolgotrajnem prigovarjanju veljakov sem pristal, da smo se odpravili sem, kjer smo zdaj in tukaj bivam že dvajset let!«

	 Casperjev glas je bil trd in odločen.

	 Gabriel je vedel, da ga je s svojim dvomom prizadel.

	 »Oprosti, Casper, ampak vsem tem dogodkom nisem več kos!« se mu je hitro opravičil. »Ne vem, kako bi se ti počutil, če bi odšel danes in bi ti naslednjega dne, ko bi se vrnil, trdili, da je od tvojega odhoda preteklo že enaindvajset let?«

	 »Neprijetno!« mu je Casper jadrno zatrdil. »Ampak jaz mislim, da je tako moralo biti.«

	 Gabriel se je zastrmel v prijateljev postarani obraz, v katerem pa je kljub temu zdaj, ko je vedel kdo stoji ob njem, lahko prepoznal nekdanje značilne poteze.

	 »Ampak kot vidiš, sem se, tako kot se je pred leti Robert, zagnano, poln moči lotil raziskovanja,« mu je Casper začel pojasnjevati. »Potreboval sem leta, da sem danes tukaj, kjer sem. Od danes na jutri tega ne bi mogel doseči, ker sem se moral sproti učiti. Ves čas sem iskal ključ do rešitve, a bojim se, da nisem edini!«

	 Gabriel ga je ves napet pogledal, tako da je čisto spregledal, da Sarah ni bilo več ob njem.

	 »Stari, ujeli smo se med vojno treh strani!« je Casper vzkliknil in se zastrmel vanj, da bi videl, kakšen vtis so njegove besede naredile nanj.

	 Gabriel se je ob njegovem vzkliku sprostil. Že ves čas je vedel, da so jim grozile neznane sile, pa čeprav jih ni poznal. Roki je lagodno prekrižal na prsih in molče čakal, da bi mu Casper še kaj razkril.

	 »Tukaj v puščavi vlada sila,« je Casper nadaljeval, »ki prihaja iz nevidnih krajev, mest in drugih oblik naselbin.«

	 Gabriel mu je samo prikimal, ker je o nevidnih mestih že kar nekaj slišal. Čeprav bi njegovo pripoved o njih z lahkoto dopolnil, še zmeraj ni ničesar rekel.

	 Casper, ki je svojega najboljšega prijatelja še zmeraj dobro poznal, ga je samo vprašujoče pogledal, ker je vedel, da se bo slej ko prej oglasil, ker je njegova beseda zmeraj morala biti zadnja.

	 »A ujeli smo se med njima, stari!« mu je napeto rekel, ne da bi pogled odvrnil z njega.

	 »Med kom?« se je Gabriel končno oglasil.

	 »Med njima!« je Casper ponovil. »Med obema silama, ki delujeta ena proti drugi, a samo, če je nujno. Drugače se ena za drugo sploh ne zmenita.«

	 »Kaj takega!« se je Gabriel pikro zasmejal. »A se je težko postaviti na stran prave sile? S skupnimi močmi z lahkoto poraziš drugo stran!«

	 »Tukaj pa nastopiš ti!« je Casper z nasmehom vzkliknil in oči so se mu kar zaiskrile. »To je tvoja naloga stari ...«

	 Gabriel je napeto strmel vanj, ker je predvideval, da je bil to trenutek, ko mu bo končno razjasnil vso skrivnost.

	 Casper, ki se je z rokama opiral na mizo, je stisnil pesti in nasršeno rekel:

	 »Težava je v tem, da smo se mi, ljudje znašli v brlogu dveh zveri!«

	 Gabriel se je zamišljeno ozrl naokrog. Na drugi strani laboratorija je videl Sarah, ki je bila s hrbtom obrnjena proti njima in se z nečim ukvarjala. Za trenutek se je odsotno zagledal vanjo, potem pa je pogled, ne da bi poskušal dognati, kaj je Sarah tam počela, spet obrnil v Casperja, ki mu je že pripovedoval dalje:

	 »Z ene strani nas z mogočno tehnologijo napada strašanska sila iz puščave, z druge, iz predela, ki se imenuje Nebeške poljane, pa prihajajo zastrašujoče informacije.«

	 »No, ravno tja sem namenjen,« se je Gabriel končno nasmehnil. »Na teh poljanah nas čaka Robert.«

	 »Robert praviš?« ga je Casper z dvomom v glasu vprašal.

	 Gabriel mu je prikimal.

	 »Roberta, dragi prijatelj, ni na spregled že več kot dvajset let, že odkar sva se midva razšla!« je Casper vzkliknil.

	 »Izkušen je in moder,« mu je Gabriel oporekal. »Prepričan sem, da bo vesel, če se odpraviva za njim, kajti s seboj imam ...«

	 »Ni Robert problem!« mu je Casper odrezavo vskočil v besedo. »Manj bo vesela druga stran, ki varuje meje Nebeških poljan. Na Nebeških poljanah vlada nekdo, za katerega niti ne moremo dokazati, da zares obstaja!«

	 Gabriel in Sarah, ki je spet stala ob njem, sta molče čakala, da jima bo stvar pojasnil.

	 Casper je, preden je nadaljeval, globoko zavzdihnil.

	 »Nihče se iz teh poljan ne vrne živ, če pa se že, ni več pri pravi,« je skoraj šepetaje rekel, kot bi se bal, da ga bo kdo slišal in pričakujoče pogledoval vanju.

	 »Poglej, Casper, že ves čas poslušam zgodbe o tem, da nihče ne more umreti,« se je Gabriel takoj burno odzval, »zdaj pa praviš, da se nihče ne vrne živ! Pa tudi za Roberta sem prepričan, da je še živ in nas išče!«

	 »Ni težava v tem, da bi se ne vrnili živi, Gabriel,« je Casper zavzdihnil. »Res je, da nihče ne more umreti, ampak sam veš, kaj temu sledi ... Postaneš Corpusoid, kar ni več nobeno življenje! Z njimi se ne da niti komunicirati.«

	 »Vem!« je Gabriel nepotrpežljivo vzkliknil. »Vem, ampak nekje morava začeti!«

	 »Strinjam se s tabo,« mu je Casper, da bi ga umiril, takoj pritrdil. »Vendar pa, preden narediva prvi korak k iskanju naših prijateljev …« je za trenutek umolknil, ga pomenljivo pogledal in se odkašljal, potem pa je nadaljeval, »preden narediva prvi korak, se morava vprašati, koliko časa je od takrat, ko smo zadnjič bili skupaj, minilo?«

	 Gabriel je skomignil z rameni in mu lahkotno, kot da to zanj sploh ne bi bilo pomembno, odvrnil:

	 »Dvajset let, kakor si sam rekel.«

	 »Se spominjaš Roberta, kakšen je bil, ko si ga zadnjič videl?« ga je Casper z nasmehom vprašal.

	 Gabriel mu je molče prikimal. Pred očmi se mu je prikazala slika starca, ki so mu meščani nadeli ime, Profesor ... Že takrat je bil siv in star! Pogoltnil je slino in Casperja nekako zmedeno pogledal.

	 »Če še živi, mora biti že blizu devetdesetih,« je Casper rekel in prikimal, kot bi tudi sam videl Robertovo sliko, ki jo je Gabriel pravkar s svojimi duhovnimi očmi gledal. »A misliš, da je še zmeraj v življenjski formi?«

	 »Verjetno res ne,« mu je Gabriel odkimal. »Pozabljam, da se vsi spreminjate. Ampak čemu se pa jaz ne? Vsi se starate, le jaz se ne. Kaj se dogaja?«

	 »Ne vem,« mu je Casper resnobno odgovoril in skomignil z rameni. »Veliko vprašanj smo že razrešili in verjamem, da bomo prej ali slej tudi tega. A dokler še imamo čas, se čim prej odpravimo na pot, na kateri pa nas bo morala spremljati sreča, ker …«

	 »Ker je pred vrati sovražnik!« je Gabriel napeto končal njegov stavek. »Predvsem pa poiščiva Rebecco, ker bomo zadevo brez nje težko zvozili ... Ena in edina najmodrejša čarovnica je!«

	 »Čarovnico Rebecco?« je Sarah, ki se je prvič oglasila, odkar so vstopili v laboratorij, kar poskočila.

	 Oba, Casper in Gabriel, sta jo presenečeno pogledala, kot da bi že čisto pozabila, da je sploh bila zraven.

	 »Gospod, Rebecca je bila moja mentorica. Vse njene čare poznam ... Nešteto me jih je naučila!« je Sarah navdušeno rekla.

	 »Gremo na Nebeške poljane!« je Gabriel s stisnjenimi pestmi odločno rekel. »Samo tam bomo lahko dognali, kdo je proti komu in v čem tiči skrivnost! Predvsem pa moram raziskati, čemu se ne morem spremeniti v volkodlaka, ko jaz hočem, in zakaj svoje moči ne morem vedno uporabiti ... Brez nje smo izgubljeni!«

	 Casper se je nasmehnil, a Gabriel tega ni opazil, ker je že razvneto govoril dalje:

	 »Če mi je bilo že v zibel položeno, da sem volkodlak, naj to končno izkoristim v dobre namene!«

	 »Ah, stari, prav imaš!« je Casper vzkliknil in se spet skrivnostno nasmehnil. »Ampak bojim se, da nisi edini volkodlak v tej deželi!«

	 Gabriel je široko, začudeno razprl oči in se zmedeno zastrmel vanj.

	 »Pridi z mano!« mu je Casper odločno rekel in ga resnobno pogledal. »Nekaj bi ti rad pokazal!«





VOLČJA KRI


	 V šestem, čisto zadnjem, nadstropju Casperjeve trdnjave, ki je bila najvišja zgradba mesta, postavljena prav na samo obrobje, je v majhni sobi gorela medla luč. Tu pa tam se je žarek svetlobe prekinil, kot bi nekdo hodil sem ter tja po sobi in bi vsakič, ko bi šel mimo okna, s svojin telesom svetilko za trenutek zasenčil.

	 Gabriel je stal pred oknom medlo osvetljene sobe v šestem nadstropju in si ogledoval mogočno mesto pod sabo. Čudil se je, ker ni bilo niti ene same stolpnice, še visokih zgradb, ne, ampak same po večini pritlične ali pa enonadstropne hiše.

	 Celi predeli mesta so bili dobro osvetljeni, drugi, večinoma tisti po obrobjih pa skoraj nič. Pomislil je, da se je mesto verjetno delilo na bogate in revne četrti, ker so v nekaterih bile prižgane cestne svetilke in so notranjosti hiš bile razkošno razsvetljene, v drugih, revnejših predelih, ki so bili skoraj povsem v temi, pa je samo tu pa tam opazil, kakšno medlo osvetljeno notranjost hiše.

	 Visoko na nebu je sijal ozek srpast mlaj. Bil je miren, spokojen večer brez ene same sapice vetra, le tu pa tam je med hišami skozi temo švignil netopir.

	 »Primi!« mu je Casper ukazovalno rekel.

	 Gabriel se je obrnil od okna, stopil k njemu in prijel majhno stekleno ploščico, ki mu jo je v laboratorijski plašč oblečen prijatelj molil.

	 Casper je stopal okoli vrste manjših lebdečih miz in se pomikal od naprave k napravi. Z njimi je ravnal, kot bi samo vrtel gumbe na radijskem sprejemniku ... Bil je resnično vešč svojemu delu.

	 »Obleci si plašč!« je rekel ter pokazal na steno, kjer je na preprostem, starinskem obešalniku ob vratih viselo nekaj belih plaščev. »Res morda, da si nesmrten, ampak delala bova s kislinami, bazami in drugimi kemikalijami in kljub vsemu raje ne bi tvegal, ker …«

	 Gabriel se je vprašujoče zastrmel v Casperja, ki je umolknil, ker si je na obraz natikal zaščitno masko.

	 »Ker?« ga je Gabriel, ki je poskušal nase navleči precej tesen laboratorijski plašč, spodbodel.

	 »Vzemi drugega, ta ti ni prav!« se je Casper namrdnil. »Ker bi ti, kakšna kemikalija lahko s kože posnela bistven podatek o naši skrivnosti!«

	 »Nisem več prepričan o sebi,« mu je Gabriel tiho rekel. »Bojim se, da izgubljam moč, kajti v rudniku sem …«

	 »Moči ne moreš izgubiti!« ga je Casper odrezavo prekinil. »Ampak dlje, kot si od vira, manj jo poseduješ. To pa zato, ker …« je rekel in nenadoma spet obmolknil, ker se je zamislil.

	 Gabriel je svojega najboljšega prijatelja že prav z zanimanjem opazoval, kajti med aparaturami se je resnično premikal, kakor da bi šlo samo za zabavo.

	 »Poslušaj, Casper,« je nenadoma rekel, ker se je tistega trenutka nečesa spomnil, »že celo večnost te nameravam nekaj vprašati.«

	 Casper je strmel v napravo in nastavljal nekakšne parametre, kot da ga ne bi slišal. Šele čez nekaj trenutkov se je zasmejal.

	 »Že celo večnost?« ga je vprašal in privzdignil obrvi.

	 Gabriel se je zmrdnil, ker ni razumel, kaj ga je zmotilo.

	 »Če je zate cela večnost, kaj je potem šele za nas, ko imamo pred sabo samo nekaj desetletij na tej Zemlji?« mu je Casper pojasnil.

	 Gabriel je za trenutek onemel, saj je ves čas pozabljal in nikoli še pravzaprav niti dojel ni, da ga je verjetno res čakala večnost, ker je bil nesmrten.

	 »Dobro,« je hitro rekel, ker ni hotel več razpravljati o večnosti, »ampak to, kar me že ves čas zanima, je, kako da si takrat razumel volčji jezik?«

	 Casper je, ne da bi mu karkoli odgovoril, strmel skozi kukalo nekakšne aparature. Z enim očesom je mižal, z drugim pa je pozorno preučeval dogajanje v njej.

	 »Če misliš moj pogovor z Varuhom, mislim, da sem ti že takrat omenil, da se pravzaprav niti zavedal nisem, da sem govoril volčje,« je rekel, ko je glavo končno dvignil in ga pogledal.

	 Gabriel mu je s kimanjem pritrdil.

	 »Enostavno sem se pogovoril z njim, kakor se pravkar pogovarjam s teboj,« je Casper rekel in skomignil z rameni. »Niti pomislil nisem, da bi Varuh lahko govoril kakšen drug jezik, ker sem ga preprosto vse razumel in mu odgovarjal na vprašanja.«

	 »To že, ampak kako je to mogoče?« je Gabriel ves nasršen planil, ker je želel stvari priti do dna. »Če se prav spomnim, ti tega jezika nisi nikoli razumel in je Robert bil edini, ki je o njem kaj vedel.«

	 Casper nekaj trenutkov ni ničesar rekel, ker se je spet sklanjal nad aparaturo in strmel skozi kukalo.

	 »A si ljubosumen ali kako?« se je zasmejal, ne da bi glavo dvignil izza aparature.

	 »Ne, veličanstvo, sploh ne,« mu je Gabriel v enakem zafrkljivem tonu odgovoril in se mu priklonil, »ampak me je zanimalo pač, kako da na vsem lepem razumeš volčji jezik?«

	 Casper je bliskovito dvignil glavo, se z rokama naslonil na mizo in ga divje premeril.

	 »Ne vem, preprosto sem ga takrat razumel,« je po nekaj dolgih, napetih trenutkih molka rekel, ko se je nekoliko umiril, ker je Gabriel glavo skesano potegnil med ramena in molčal. »Nikoli kasneje nisem več govoril v volčjem jeziku,« je zdaj že povsem umirjeno nadaljeval, »le pred kakimi šestnajstimi leti sem se za kratek čas ukvarjal z nekakšnim zapisom, ki so ga našli pri gradnji templja in je bil precej mistično videti.«

	 »S kakšnim zapisom?« je Gabriel ves napet planil.

	 »A si pozabil?« ga je Casper vprašal. »Z edinim zapisom te vrste iz tega čas, ki nama ga je nestor, Herbey pokazal.«

	 Spet se je posvetil aparaturi. Menjaval je stekelca z vzorci, jih pozorno opazoval skozi kukalo in si nekaj zapisoval v beležko.

	 Gabriel mu je prikimal, ker se je nestorjevega zapisa spominjal, vendar pa ga on takrat ni videl, ker so ga prej stlačili v ječo, a tega Casperju ni hotel omeniti, da ga ne bi spet razburil. Stresel je z glavo in se poskušal zbrati, ker se je to zgodilo samo pred nekaj dnevi, a ga je navdajal občutek, kakor da bi resnično minilo že veliko let.

	 »Vendar pa ni bil edini, kakor je nestor trdil,« ga je Casper, ki ga je na hitro pogledal in ga premeril od glave do pet, presenetil z izjavo. »Že veliko prej, preden smo mi prišli v ta čas, so skrivali listine, ampak te pa imam shranjene v arhivu. Verjemi mi, da bi se ti naježila koža, če bi jih videl.«

	 Gabriel je nepremično stal in napeto strmel vanj.

	 »Kakšne listine?« je vprašal, ker Casper ni ničesar več rekel.

	 Casper se je dvignil izza aparature, se povsem izravnal in se do dobrega pretegnil. Zaokrožil je z glavo, da se je slišalo pokanje hrustancev, se z rokama naslonil na lebdečo mizo ter dejal:

	 »Kakor sem ti že povedal, so mi ti ljudje bili povsem vdani.«

	 Gabriel mu je samo prikimal, ker že samo to, kar je do zdaj videl, je Casperjeve besede krepko potrjevalo. Še njemu so se vsi klanjali, kjerkoli se je pojavil s Casperjem ali pa tudi, ko je bil sam.

	 Casper je zajel sapo in nadaljeval:

	 »Šel sem iskat prijatelje, in čeprav sem deželo prepotoval po dolgem in počez, vse od Mesečevega grebena, pa tja do obale, Tumon, sem takrat v bližini Nebeških poljan našel samo Mayo in Rebecco, Roberta, Alexa in Holuga pa ne.«

	 Gabriel mu je prikimaval, čeprav se mu niti sanjalo ni, kje so bili ti kraji.

	 Casper je priprl oči in nadaljeval:

	 »Prečesavali smo pokrajino in takoj za vhodom ene od Horianovih jam odkrili skrite zvitke.«

	 »Kakšnih jam?« je Gabriel planil, ker se mu je zdelo, da je za to ime že slišal.

	 »Saj veš!« je Casper vzkliknil, da bi ga spomnil. »Nestor, Herbey nama je takrat pripovedoval o Horianovih jamah. Rekel je, da naj bi skoznje vstopili v svet mrtvih.«

	 Gabriel mu je spet samo prikimal, ker se je tega, kar jima je nestor pripovedoval, prav dobro spominjal, saj je od takrat preteklo samo nekaj dni in molče čakal, da bo Casper nadaljeval.

	 »Ampak izkazalo se je, da jih je nekdo lažno poimenoval Horianove jame,« je Casper z obžalovanjem rekel.

	 »Verjetno je nekdo s tem samo želel zavesti iskalce pravih Horianovih jam,« je Gabriel pripomnil.

	 »Verjetno res,« mu je Casper prikimal. »Ampak zapisi pa so bili originalni. Pozoren sem postal, ker sem precej delov razumel, ker so bili napisani v povsem razumljivem volčjem jeziku. Predvidevam pa, da so bili tisti, ki jih nisem razumel, v kakšnem drugem narečju,« je zamišljeno dodal in utihnil, ker se je zatopil v svoje misli.

	 Čeprav Gabriel ni hotel z vprašanji vrtati vanj in ga motiti, ker je bilo očitno, da se je Casper v mislih izgubil nekje v preteklosti, se je nasmehnil in brez premisleka butnil:

	 »Hej, mogoče pa te je moj ugriz okužil!«

	 Casper se je stresel in se zastrmel vanj.

	 »Kakšen ugriz?« ga je nejeverno vprašal in začudeno, široko razprl oči. »Sicer je Robert bil prepričan, da si me ugriznil, ampak jaz se ne spomnim, da bi kdaj to zares naredil. Prepričan pa sem, da bi mi, če bi me ugriznil, povedal!«

	 »A se ne spomniš, česa si me še v srednjem veku prosil?« ga je Gabriel razburjeno vprašal in se burno naslonil na lebdečo mizo, da se je kar nagnila.

	 »Pazi!« je Casper zgroženo kriknil in naprave hitro prijel, da ne bi zdrsnile z mize. »Če mi jih uničiš, bova oba v resnih težavah, ker so ti vzorci moje celotno delo!«

	 Gabriel se mu je skesano nasmehnil in se mu samo tako, mimogrede opravičil, kot da bi opravičilo bilo izrečeno le zato, ker se je tako spodobilo, saj je z mislimi še zmeraj bil povsem drugje.

	 Vznemirjeno je pokazal proti njegovi rami in nadaljeval:

	 »Ko sem ti hotel izdreti puščico, se je odlomila. Bil si v nezavesti in ustrašil sem se, da boš umrl. Ostanek puščice je tako globoko tičal v rani, da ga nisem mogel izdreti. Takrat sem se v hipu odločil in te ugriznil, da sem lahko prišel do njega in ga izdrl.«

	 Casper je začudeno razprl oči in si roko zamišljeno položil na ramo.

	 »Mislim, da se takrat nisem okužil,« mu je odločno odkimal. »Z ugrizom se ne da okužiti!«

	 »Ampak kaj pa, če se vseeno da?« je Gabriel z dvomom v glasu počasi rekel. »Potem …«

	 »Povsem jasno mi je, kje si to idejo staknil,« se je Casper zasmejal. »Preveč televizije gledaš, stari! Mislim, da je piscem v naših časih že močno primanjkovalo domišljije, zato so se vsi zatekali k podobnim idejam o okužbi, a bojim se, da v resnici le ni tako.«

	 Gabriel mu je prikimal, ker se je z njim strinjal, zato pa ga filmi o volkodlakih niso nikoli preveč zanimali, ker so jih v vseh prikazovali enako ... Enako krvoločne in povsem brez uma. Spomnil se je na veliko debelo knjigo, ki mu jo je Robert takrat v knjižnici pokazal, v kateri so povsem resno obravnavali, kako lahko postaneš volkodlak.

	 A kljub temu mu misel o okužbi ni dala miru, zato je rekel:

	 »Ja, povsem se strinjam s tabo, ampak midva nisva v filmu in mislim, da bi vseeno moral dopusti možnost, da se je tvoja DNK zaradi ugriza začela presnavljati, ker sicer res ne vem, kako bi lahko na vsem lepem razumel volčji jezik, čeprav se ga nisi nikoli učil.«

	 Casper, ki je s prsti previdno držal tanko stekleno ploščico z vzorcem, je z roko tako sunkovito trznil, da mu je ploščica zdrsnila iz roke in v loku poletela na kamnita tla ter se razbila.

	 »Oprosti, če sem te razburil,« se mu je Gabriel hitro opravičil, se sklonil in začel pobirati tanke koščke stekla. »Premišljujem pač.«

	 »Ne skrbi, nobene škode ni,« je Casper rekel in zamahnil z roko. »To je bil samo vzorec krvi navadnega volka. Brez težav jo lahko spet pridobim. Ampak priznati pa moram, da si me močno presenetil!«

	 »Saj nisem ničesar takega rekel,« mu je Gabriel odgovoril in skomignil z rameni.

	 Casper se je sklonil in mu pomagal pobirati koščke stekla.

	 »Čeprav se morda niti ne zavedaš, si navedel eno od možnih rešitev, ki pa sem jo jaz povsem zanemaril, ker sem bil prepričan, da me nisi nikoli ugriznil. A kljub temu se bojim, da preoblikovanje, ali kakor si ti rekel, presnova, ni možna,« mu je resnobno razložil, a se je takoj za tem zasmejal in ga vprašal, »si prepričan stari, da ko si me ugriznil, nisi staknil nekaj mojih genov?«

	 »A misliš, da sem zato zdaj pametnejši in vem nekaj mikrobiologije ali kako?« je Gabriel takoj odrezavo odreagiral.

	 Casper je za trenutek obnemel, a je takoj za tem bruhnil v silen smeh. Krohotal se je na vse grlo.

	 Gabriel je presenečeno strmel vanj in šele po nekaj trenutkih, ko se je zavedel, kaj je rekel, se je še sam začel smejati.

	 »Dvomim, da si si takrat, ko si me ugriznil, želel postati Casper Grant,« je Casper še ves nasmejan pripomnil.

	 »Ne, takrat res ne, ampak danes pa …« je Gabriel rekel in pomenljivo umolknil. »Danes pa se kraljevega naslova ne bi branil.«

	 »Ah, to …« je Casper zavzdihnil. »To je samo naslov, ki pa ga odneseš v grob, ko pride tvoj čas ... Jaz bi vseeno raje bil Gabriel Dunn. Pomisli koliko pustolovščin je pred teboj in kako nesmrtno je tvoje ime!«

	 Gabrielu je nasmešek izginil z obraza. Počasi je vstal in komaj slišno dejal:

	 »A brez prijateljev si ne želim preživeti niti enega samega dneva, tako da, če že grem jaz v zgodovino, bom poskrbel, da vas čim več odnesem s seboj.«

	 Tudi Casper se je zresnil in mu desnico ganjeno, tesno stisnil.

	 »Pa ne pozabi, da je tista, ki se je ti bojiš, moje dekle,« je Gabriel zaneseno dodal, da bi ga potolažil.

	 »Če misliš Smrt, se nam je ni treba bati, ker je tukaj ni,« mu je Casper odgovoril in se namuznil. »Bolj se bojim naše morebitne usode, da bi tukaj v tem veku za vse veke vekov obtičali.«

	 »Če že govorimo o Lavi ...« se je Gabriel zamišljeno oglasil. »Čemu pa ljudje pravzaprav ne umirajo? Kako dolgo pa gre tako brez smrti?«

	 Casper mu je prikimal, kot da bi pričakoval, da mu bo zastavil prav to vprašanje, ki se ni tikalo samo njega, ampak tudi neštetih drugih bitij.

	 »Nekaj stoletij že,« mu je poznavalsko odgovoril. »Ampak razkroja tkiva pa tudi vsi moji najboljši preparati in spojine dlje ne morejo več zadržati.«

	 »In kaj se potem zgodi?« je Gabriel zaskrbljeno poizvedoval dalje.

	 »Se spominjaš prvega napada Horiancev, ko sva spoznala Leonido, in vseh tistih ljudi, ki so tičali v kovinskih ogrodjih?« mu je Casper z vprašanjem odgovoril, in ko mu je Gabriel prikimal, je dodal, »pravijo jim Androidi.«

	 Ne da bi še karkoli rekel, si je nadel masko, sedel za mizo in se skozi kukalo zastrmel v vzorec v aparaturi.

	 Gabriel ga je molče, zamišljeno opazoval. Ime, Leonida, ga je pretreslo, ker se je nenadoma zavedel, kako dolgo že ni videl Lave ... Lea ji je bila tako podobna, da je imel občutek, kot bi gledal njo.

	 »Zavihaj si rokav,« ga je Casperjev glas zdramil iz premišljevanja. »Poskusila ti bova odvzeti kakšno kapljico krvi.«

	 Gabriel je ves otrpnil. Casperja je postrani pogledal, ker se je v njem prebudilo nezaupanje. Čeprav se je močno trudil, da bi temu, postaranemu Casperju zaupal, je ves čas podzavestno bil na preži. Premišljeval je, da če je njegova kri res bila tako dragocena, kakor je Casper trdil, ne bi bilo dobro, če bi jo kar tako delil naokrog.

	 »A moram?« ga je nejevoljno vprašal.

	 »Ne, ni nujno, ampak ta trenutek predstavljaš edini vir, po katerem jih že tisočletja veliko hrepeni. Tako blizu rezultatom, kakor sem zdaj, še nikoli nisem bil!«

	 Gabriel je ustnice zamišljeno stisnil v tanko črto.

	 »Kakšen vir?« ga je nezaupljivo vprašal.

	 Casper ni ničesar rekel. Vstal je, odvihral proti vratom ob knjižni omari in izginil skoznje. Minil je samo trenutek ali dva, ko se je vrnil z nekakšno namizno svetilko v rokah. Odložil jo je na mizo in vklopil. Zavihal si je rokav in roko potisnil podnjo ... Žile mu je obsijala modra svetloba.

	 »Kaj pa imaš to?« je Gabriel vzkliknil in mu zgroženo strmel v roko.

	 Casper mu je samo prikimal in stisnil pest, da se je slika pod kožo, ki se je sprva komaj opazila, ojačila ... Bila je slika volčje glave.

	 »Vodja bratovščine, Volčje ljudstvo, sem,« je Casper ponosno rekel.

	 »Vodja česa si?« ga je Gabriel nejeverno vprašal.

	 »Volčje bratovščine,« je Casper ponovil. »Izbrali so me za svojega poveljnika.«

	 Gabriel je nejeverno stresel z glavo, kakor da bi si želel zbistriti misli.

	 »Kaj pa počnete?« ga je previdno vprašal.

	 Casper ga je pozorno premeril s pogledom od glave do pet.

	 »Ščitimo edine prave volkove, ki jih še zmeraj tod naokrog najdeš!« mu je po premisleku odgovoril. »Le peščica nas ve, da to počnemo!«

	 Gabriel je kot okamnel zmedeno stal pred mogočnim prijateljem.

	 Casper se mu je negotovo nasmehnil in pogledal v tla.

	 »Dvajset let sem te preučeval,« je končno rekel, ko je spet dvignil pogled. »Dvajset let bivam v okoliščinah, ki so le redkim dane in so mi omogočile, da to varno počnem. Ampak vse to sem počel samo zaradi tebe!« je prepričljivo vzkliknil. »Ustvaril sem volka!«

	 »K-Kaj?« je Gabriel osuplo zajecljal. »Volka si ustvaril?« ga je nejeverno vprašal.

	 Casper mu je samo prikimal, vstal, stopil do knjižne omare in na polici izbral debelo knjigo starinskega videza. Položil jo je na mizo pred Gabriela. Na naslovnici je z velikimi debelimi črkami pisalo, Lupus.

	 Gabriel je knjigo vzel v roke in jo na hitro prelistal. Videl je izrisanega volka v prerezu. Prebral je nekaj stavkov v povsem razumljivem jeziku, a vseeno marsičesa ni razumel, ker so bili polni strokovnih izrazov.

	 »A volka si ustvaril?« je nejeverno ponovil.

	 »Brez večjih težav,« mu je Casper skoraj bahavo prikimal. »Svojo kri sem mešal s pasjo in nastalo je, kar je.«

	 Gabriel je listal po knjigi in tu pa tam še kaj poskušal prebrati, a je tudi poslušal, kar mu je Casper pripovedoval.

	 »Torej si volkodlak?« ga je presenečeno vprašal in pogled končno dvignil s knjige.

	 »Nisem!« je Casper v trenutku burno odreagiral. »Tvoje sposobnosti se očitno niso prenesle name, zato sem samo gostitelj volčje krvi.«

	 Gabriel mu je prikimal. Predramila se mu je slaba vest, kot bi zatajil, ker prijatelju z ugrizom ni dal tistega, kar si je želel. Brez pomisleka si je rokav zavihal in levico nastavil na mizo. Zaprl je oči, ker ni želel videti, ne kdaj in ne, kako mu bo Casper odvzel kri.

	 Casper ga je vprašujoče pogledal, potem pa mu je brez besed nad komolcem zategnil raztegljiv gumijasti pas.

	 »Prekleto globoko imaš žile,« je zavzdihnil, ko jih je s prsti zaman iskal po napeti koži. »Stisni pest!«

	 Gabriel je krčevito stiskal pest in mižal. Začutil je, ko mu je Casper na kožo prislonil konico igle in jo potisnil.

	 »Prekleto!« je Casper zaklel.

	 Gabriel je odprl oči ... Casper je v roki držal brizgo s povsem upognjeno tanko injekcijsko iglo.

	 »Še enkrat bom poskusil,« se je Casper odločil.

	 Gabriel ni ničesar rekel, samo spet je zamižal. Na koži je začutil iglo ... A tudi ta se je povsem zvila.

	 Casper je opremo odložil, se s komolcem oprl na mizo in se z glavo naslonil na dlan.

	 »Ne bo šlo,« je tiho rekel. »Pričakoval sem, kaj takega!«

	 »Zakaj?« ga je Gabriel z občutkom krivde vprašal. »Pa saj sem povsem običajen človek, kako bi ne uspelo?«

	 »Bil si povsem običajen človek, a bojim se, da postajaš tisto, za kar si namenjen!« mu je Casper odločno odgovoril.

	 Gabriel ga je dvomeče pogledal, ker se je povsem normalno počutil in še zmeraj ni razumel, čemu mu Casper ni zmogel z iglo predreti kože.

	 »Se spomniš, da me je po ugrizu oskrbela naša medicinska sestra, Brigitte?« ga je vprašal, in ko mu je Casper prikimal, je nadaljeval, »takrat ni bilo prav nič videti, da bi bil neranljiv!«

	 Casper se mu je nasmehnil.

	 »Takrat, stari moj, si res še bil človek, ampak danes si pa povsem nekaj drugega!« mu je odločno zatrdil in se mu znova nasmehnil, ker je Gabriel z velikimi očmi strmel vanj. »Dolga leta sem natančno preučeval volkodlake, ampak kot sem ti že dejal, nisem bil edini.«

	 »In kdo jih še preučuje?« je Gabriel planil in živčno stopil okoli mize.

	 »ClonLab,« mu je Casper takoj odgovoril. »Le da o njihovih mestih ničesar ne vemo, ker kot že veš, so nevidna. Vemo, da so nekje v puščavi, a nihče ne ve, kje.«

	 Gabriel se je negotovo, živčno sprehodil po laboratoriju. Ustavil se je pred knjižno omaro in se zamišljeno zagledal v knjige na policah.

	 Nenadoma se je zavedel, v kaj je gledal ... Na hrbtišču ene od knjig je pisalo, dr. Casper Grant, Dnevnik.

	 Hlastno je knjigo vzel v roke in jo odprl. Na prvi strani je prebral:

	 »dr. Casper Grant, pionir in oče prvega Lupinotuum Pectinem.«

	 Pogledal je Casperja in vprašujoče privzdignil obrvi. Še enkrat je prebral, dr. Casper Grant, kot bi hotel preveriti, ali je prav videl in Casperja, ki je ves napet že stal ob njem, začudeno premeril.

	 »A doktor znanosti si?« ga je naposled vprašal.

	 Ko mu je Casper samo molče prikimal, je knjigo spet odložil na polico in nasršeno rekel:

	 »Najprej kralj, zdaj pa še znanstvenik! A sem kaj izpustil?«

	 »Nekaj malenkosti še ne veš,« mu je Casper odgovoril, kot bi mu bilo nerodno. »Ampak imava čas ... Komaj prišel si.«

	 Gabriel se je komaj zadrževal, da ne bi jezno izbruhnil, a ga je Casper presenetil, in mu levico bliskovito, trdno ovil okoli vratu ter ga sunkovito potegnil k sebi. Že v naslednjem trenutku je v trebuhu začutil ostro, pekočo bolečino. Kriknil je in Casperja, ki je v desnici držal nož srebrnkastega sijaja, odrinil.

	 »Zakaj pa to?« ga je osuplo vprašal in se prijel za trebuh.

	 Casper je mrko opazoval zdaj Gabriela zdaj nož v svoji roki, na katerem ni bilo niti kaplje krvi.

	 »Zato, da dokažem, kar sem preučeval,« mu je tiho rekel in nož odložil na mizo.

	 Gabriel se je držal za trebuh in jezno izbruhnil:

	 »Čemu si me zabodel? Zaupal sem ti, prijatelj!«

	 »Oprosti mi, ampak moral sem,« mu je Casper s težavo odgovoril, ker se mu je glas kar lomil. »Moral sem pregnati poslednji dvom, ki ga drugače ne bi mogel.«

	 V Casperjevem glasu je bilo občutiti resnično obžalovanje.

	 Gabriel si je privzdignil majico, da bi si rano ogledal, a je osuplo ugotovil, da zareze nikjer ni bilo več.

	 »Kaj?« je glasno kriknil. »Saj se mi sanja! Kje je rana?«

	 »Saj veš, da si neranljiv in nesmrten, a mi je kljub temu uspelo, da sem te zabodel!« mu je Casper zmagoslavno rekel. »Verjetno sem te presenetil, zato se te morda le na tak način da malce raniti.«

	 Gabriel si je ogledoval povsem raven trebuh, kot ne bi mogel verjeti, da rane ni bilo več.

	 »Torej, če me kdo preseneti, me lahko usmrti ali kako?« je negotovo vprašal.

	 Casper se je zasmejal. Pozorno se je zastrmel vanj.

	 »Bojim se, da se te na naš, človeški način ne da usmrtiti,« je preudarno rekel. »Ampak bodi pa pozoren, ker izven te dimenzije pa vseeno morda obstaja nekaj, kar te lahko ugonobi.«

	 Gabriel je pogoltnil slino. Končno je dojel, da je verjetno zmogel več, kakor pa si je sam kadarkoli predstavljal, a kljub temu je vprašujoče strmel v svojega odraslega prijatelja.

	 »Zato, ker nisi iz našega sveta!« mu je Casper na vprašujoči pogled odgovoril. »Kdo ve, kaj ti je Lava dodelila?« je dodal in začel pospravljati pribor za odvzem krvi.

	 »Kaj bova pa zdaj?« ga je Gabriel z nelagodjem vprašal in z glavo skomignil proti brizgi z injekcijsko iglo.

	 »Ne vem, nekaj si bova morala izmisliti, ker so v ClonLabu kar nekaj korakov pred mano,« mu je Casper resnobno odgovoril.

	 »Torej jim je uspelo ustvariti volkodlaka?« ga je Gabriel nejeverno vprašal.

	 »Ja, ampak s povsem človeškimi lastnostmi!« se je Casper zasmejal.

	 »Velikega, po celem telesu poraščenega, povsem običajnega človeka?« ga je Gabriel zamišljeno vprašal.

	 »Tako nekako,« mu je Casper prikimal, a je takoj za tem odkimal in svareče dodal, »ampak naj te opozorim, da so njihovi volkodlaki izvrstni borci, zato mislim, da niso, kar tako!«

	 Gabriel je stisnil ustnice, priprl oči in se zamislil. Minil je samo trenutek ali dva, ko je nenadoma vzkliknil:

	 »Počakaj malo, nečesa sem se spomnil!«

	 Casper je obstal in se s privzdignjenimi obrvmi vprašujoče zastrmel vanj.

	 »Prostor in malo zasebnosti potrebujem!« je Gabriel vzkliknil in hitro stopil k omari s knjigami.

	 Casper mu je samo prikimal in se obrnil. Ko je za svojim hrbtom zaslišal zamolklo renčanje, se je zadovoljno nasmehnil.

	 Gabriel je napenjal mišice, a zgodilo se ni nič. Spet je poskusil in napel vse sile. Po vsem telesu so mu zagomazeli mravljinci. Zaprl je oči, in ko so se mu mišice sprostile, je občutil olajšanje, ker je bil prepričan, da mu je tokrat uspelo. Odprl je oči in radoživo pogledal v Casperja, a je vanj gledal iz povsem iste višine ... Vedel je, da mu spet ni uspelo preobraziti se.

	 »Kaj pa zdaj?« je razočarano, tiho vprašal. »Ne zmorem več!«

	 Casper ni ničesar rekel, le strmel je vanj in ga opazoval, ko si je obupano prizadeval, da bi se preobrazil in vedno znova in znova poskušal.

	 »Gabriel ...« ga je tiho poklical. »Nekaj pa bi ti moral povedati.«

	 Gabriel se je povsem umiril in ga radovedno pogledal.

	 Casper se je zastrmel skozi okno v temo in dejal:

	 »Volkovi so nočne živali. A veš …« je v trenutku utihnil, ker je Gabriel jadrno dvignil roko in mu nakazal, naj molči.

	 Gabriel je stopil k oknu in se zastrmel v temno zunanjost. V daljavi se je za horizontom svetlikala medla Lunina svetloba. Na hitro se je ozrl proti mizi, kjer je še zmeraj ležal nož, ki ga je tja odložil Casper, potem pa se je spet zazrl skozi okno in ne da bi se obrnil, je z globokim, zamolklim glasom rekel:

	 »Prinesi nož!«

	 Casper je brez besed z mize pograbil nož in stopil k njemu.

	 Gabriel mu je še zmeraj strmeč skozi okno ukazal:

	 »Ugasni luč!«

	 Casper je zaploskal in laboratorij se je v trenutku pogreznil v temo.

	 Končno se je Gabriel obrnil. Casperja je potegnil za komolec, ga potisnil pred okno in mu ukazal:

	 »Tukaj stoj in poskrbi, da bo na rezilu noža videti mesečino!«

	 Casper mu je molče prikimal in rezilo nekajkrat premaknil, dokler ni v njem ujel odsev mesečine.

	 Gabriel je zamaknjeno strmel v z medlo svetlobo obsijan srebrnkast nož. Nagnil je glavo sem in tja, potem pa se je čisto malo premaknil, da je na obrazu začutil srebrnkast lunin sij. Zaprl je oči in zarenčal.

	 Casper je pritajeno kriknil in nož skoraj izpustil iz rok.

	 »Kaj me ne poznaš več?« ga je Gabriel renče, začudeno vprašal.

	 »Poznam,« mu je Casper prikimal, »ampak vseeno je preobrazba vedno srhljiva, in če je nisi videl že dvajset let, pa še toliko bolj!«

	 Iz Gabrielovega volčjega gobca se je zaslišal pritajen hehet. Bil je prav prešerne volje, ker mu je spet uspelo preobraziti se.

	 »Pa še zrastel si,« je Casper zdaj že bolj sproščeno dodal.

	 Gabriel je dvignil levico in krčevito stisnil pest, potem pa je z desnico bliskovito zamahnil, si dolgi krempelj zapičil v levico tik nad zapestjem in si ga razparal za kak centimeter.

	 »Epruveto!« je samo zarenčal proti Casperju.

	 Iz rane mu je pritekla temna, skoraj črna kri.

	 »Vzemi jo!« se je obrnil h Casperju, ki je že stal ob njem in s tresočo roko držal epruveto.

	 »A potrebuješ obliž?« ga je Casper previdno vprašal, ko je epruveto napolnil s krvjo do vrha.

	 »Mar sem ti videti kakor nekdo, ki bi potreboval obliž?« se je Gabriel zasmejal. »Saj si prej, ko si me zabodel, videl, kako se mi je rana v trenutku zaprla ... Preprosto je izginila, kot da je nikoli ne bi bilo!«

	 Casper je samo skomignil z rameni, ker je z mislimi bil že pri svojih raziskavah. Kar prekipeval je od zadovoljstva, ker je končno v rokah držal še zadnji manjkajoči člen, ki mu bo omogočil, da bo svoje preučevanje mističnega bitja izpopolnil. Zavzdihnil je, ker je pomislil, da bi pravzaprav za popolne raziskave potreboval vsaj še nadaljnjih dvajset let in se obrnil, da bi stopil k svojim aparaturam. Za trenutek je presenečeno obstal, ker je ob njem že spet v človeški podobi stal nasmejani Gabriel.

	 »In rana?« ga je malce s slabo vestjo vprašal, ker je bilo videti, kot da je v trenutku, ko je v roki držal epruveto z njegovo krvjo, nanj čisto pozabil.

	 »Ni je,« mu je Gabriel odvrnil in mu pokazal levico. »Kot volkodlak, kakor si sam poprej dejal, sem bil v svetu druge dimenzije in kar tam nastane, tam tudi ostane. Ampak povsem sem prepričan, da ko se bom vrnil v tisto dimenzijo, rane tudi ne bo več!«

	 Casper se je takoj lotil dela. S težko pridobljenim vzorcem krvi je ravnal tako previdno, kot bi v rokah držal sveti gral.

	 Gabriel je stal ob njem in ga ves čas zvedavo opazoval. Na njegovo presenečenje si je Casper na levici zavihal rokav, si nad laktom zategnil gumijasti pas, potem pa tanko iglo brez težav zapičil v nabreklo žilo in že je imel polno epruveto svoje krvi.

	 »K-Kaj p-pa delaš?« je Gabriel zgroženo zajecljal.

	 »Mešal bom krvi,« mu je Casper lahkotno odgovoril.

	 »Čemu pa?« se je Gabriel začudil.

	 »Preprosto zato, ker kot si že sam ugotovil, tvoja volčja kri prihaja iz druge strani, zato pa predvidevam, da v naši dimenziji ni obstojna. In če svojo človeško kri pomešam s tvojo, boš videl, bo med delci prava vojna,« mu je Casper razložil in se razposajeno zahihital.

	 Gabriel je nagubal čelo, ker je nekaj takega že slišal, a sta se mu šola in profesorica, Brianna zdela tako neskončno oddaljena, kot bi se mu tisto dogajalo v nekem drugem življenju. Vso njegovo pozornost je že pritegnil Casper, ki je v epruveto nalil nekaj svoje krvi in potem vanjo kanil samo kapljici njegove ... Vzorec je v trenutku povsem potemnel, potem pa je postajal vedno svetlejši in na koncu so se v njem pojavile bele lise.

	 »Katero krvno skupino pa imaš?« ga je Casper vprašal.

	 »Kdo bi vedel?« mu je Gabriel odgovoril in skomignil z rameni.

	 »Hudiča!« je Casper zaklel, ko je skozi kukalo pogledal v aparaturo.

	 Takoj za tem je pogledal v epruveto in jo rahlo stresel.

	 »Kaj je narobe?« se je Gabriel nemudoma odzval.

	 »Enako krvno skupino imava!« mu je Casper zaskrbljeno odgovoril.

	 »Že, ampak kaj pa to pomeni?« ga je Gabriel radovedno vprašal, ker se mu niti sanjalo ni, kaj je Casper počel.

	 »Nič samo nobene vojne med delci ne bo!« se je Casper zasmejal, ne da bi ga pogledal, ker je vso svojo pozornost namenjal preiskavam.

	 Gabriel, ki je predvideval, da se Casperjevo raziskovanje ne bo tako kmalu zaključilo, je sedel, ker se mu ni več ljubilo stati.

	 Casper pa je meril in meril. Vedno znova je v epruvetah pripravljal mešanico njune krvi, vanje dodajal nekakšne reagente in vsakič spet meril. Povsem se je zatopil v delo, tako da se je Gabriel vsaj že dve uri prav pošteno dolgočasil.

	 »Imam ga!« je Casper nenadoma vzkliknil.

	 »Koga imaš?« je Gabriel takoj živahno poskočil.

	 »Imam vzorec krvi, ki je povsem človeška!« mu je Casper razburjeno odgovoril.

	 »Kako si pa to naredil?« ga je Gabriel vprašal, čeprav je vedel, da je bilo prav vseeno, kaj mu bo Casper odgovoril, ker ga v nobenem primeru ne bo razumel.

	 »Preprosto!« je Casper navdušeno vzkliknil. »Da se tega nisem že prej spomnil!« je rekel in se z dlanjo plosko udaril po čelu.

	 Gabriel je le skomignil z rameni, ker se mu niti sanjalo ni, česa se je Casper spomnil.

	 »V tvoje in moje volčje celice sem vnesel virus stekline!« mu je Casper navdušeno razložil.

	 »In?« ga je Gabriel napeto vprašal.

	 »Uničil sem volčji del ... Vsi dokazi so uničeni!« je Casper zmagoslavno vzkliknil. »To, kar je ostalo, je povsem navadna kri, po sestavi enaka moji in tvoji krvi pred ugrizom!«

	 Gabriel je nejeverno strmel v prijatelja.

	 »Pa saj ne misliš, da tri tisoč let po tem, ko sem bil okužen, obstaja verjetnost, da bi steklina preprosto uničila nekaj, kar ne izvira iz tega sveta?« ga je osuplo vprašal.

	 »Ne, verjetno res ne,« mu je Casper odkimal. »Če bi virus vnesel v tvojo čisto kri, je verjetno ne bi mogel izničiti, ampak ne pozabi, da sva tokrat mešala človeško kri s tvojo, volčjo. To pa že nekaj pomeni, mar ne?«

	 Gabriel je zmedeno strmel vanj in počutil se je prav bedno, ker o genetiki resnično ni ničesar vedel.

	 »Poglej,« mu je Casper rekel, ko je opazil njegov zmedeni pogled, »morda tvoje volčje krvi resnično nihče ne more izničiti, vendar pa se z mešanjem s človeško krvjo vse spremeni. Torej?«

	 »Sva našla bližnjico med našo in tisto dimenzijo?« ga je Gabriel osuplo vprašal.

	 Casper mu je prikimal, a je takoj dodal:

	 »Ampak na tvojo nesrečo, ker zdaj tudi veva, kje in kako si ranljiv!«

	 Vstal je in z dragocenim vzorcem v roki stopil skozi vrata ob knjižni omari v majhen prostor, kjer je imel nekakšno skladišče kemikalij.

	 Gabriel je zamišljeno obstal ob mizi z aparaturami. Novica, da bi njega lahko kaj ogrozilo, ga je skrajno presenetila in potrla. Naposled se je odpravil za Casperjem v sosednji prostor.

	 »Poslušaj,« mu je zamišljeno, skoraj prestrašeno rekel, ko je stal ob njem, »a to pomeni, da če bi me v boju kdo poškodoval in bi name prešla njegova kri, sem umrljiv?«

	 »Načeloma ja,« mu je Casper sproščeno prikimal in se mu nasmehnil. »Ampak vse pa ni tako preprosto, kot se zdi, razen če misliš obležati v mlakuži njegove krvi, pa še močno ranjen bi moral biti, da bi se vajini krvi pomešali. Ne pozabi pa, da bi njegove krvi moralo biti zares ogromno, saj se tvoje čiste krvi ne da izničiti. Jaz sem dodal samo dve kapljici tvoje krvi v veliko več moje! Se ti ne zdi, da je za vse to zelo malo možnosti, ker bi moralo v tvoje žile prodreti na litre njegove krvi, pa še neranljiv si! Spomni se samo, da ti kože z injekcijsko iglo nisem mogel niti predreti. Sam si se ranil ... jaz te nisem mogel! Poleg vsega pa bi moral v vajino pomešano kri še vdreti virus stekline!«

	 »Kaj sledi?« ga je Gabriel že veliko bolj pomirjen sproščeno vprašal.

	 Casper, ki je pospravljal kemikalije na police, je skomignil z rameni. Slekel si je laboratorijski plašč in ga odložil v koš za umazano perilo.

	 »Nič,« je rekel, ko se je obrnil k njemu. »Z raziskovanjem sva zaključila. Odpravili se bomo na Nebeške poljane iskat ostale prijatelje, tako kot sva načrtovala. A še preden odidemo, bi rad, da še nekaj narediš.«

	 Gabriel je privzdignil obrvi in se vprašujoče, malce negotovo zastrmel vanj.

	 »Boljše priložnosti, kot je ta, verjetno ne boš več imel, zato bi rad, da se, preden odidemo, bolje spoznaš z nečakinjo in nečakom,« mu je Casper rekel in stopil k vratom kabineta.

	 Ko jih je že odprl, je za trenutek obstal na pragu, se obrnil in rekel:

	 »Vedeti moraš, da sta Aura in Ray zame nekaj najdragocenejšega, kar sem dosegel v življenju. Niti to, da sem kralj in ne to, da sem doktoriral, mi v primerjavi z njima nič ne pomeni!«

	 Obrnil se je, stopil v laboratorij in ga naglo zapustil.

	 Gabriel je počasi, ves nasršen, ker ga je preplavila jeza in še močneje je občutil obžalovanje, ker je zamudil toliko let življenja s prijateljem, sestro in njunima otrokoma, zapustil kabinet, a ko je v laboratorij spet vstopil Casper, ki je ob sebi vodil deklico z dolgimi, kot svedrčki drobno kodrastimi, rjavimi lasmi in dečka z nenavadnimi, kovinsko sivimi lasmi, ki sta smeje gledala vanj, se je ves raznežil.

	 Po licu mu je od sreče spolzela solza.





RAY IN AURA


	 Gabriel je, že odkar sta se s Casperjem vrnila iz laboratorija v šestem nadstropju, sedel v udobnem fotelju v knjižnici, kdo ve v katerem nadstropju njegovega skromnega doma. Na kolenih je imel odprto Casperjevo knjigo o volkovih in nadvse pozorno bral. Neprestano se je vračal na isti odstavek, ga znova in znova prebiral in se sploh ni zmenil za to, da je noč že minila in so ga skozi okno obsijali prvi sončni žarki. Še zmeraj ni mogel razumeti, kaj je Casper ustvaril?

	 »Jutro,« ga je ženski glas, ki se je oglasil s praga vrat, premotil pri branju.

	 Dvignil je pogled ... V knjižnico je v pižami in svileni jutranji halji s širokimi zlatimi obrobami vstopila Maya.

	 »Dobro jutro,« ji je odzdravil in se takoj spet zatopil v branje.

	 Maya se je zavalila v naslanjač ob njegovem in pogled pozorno zapičila vanj.

	 »Kako si?« ga je vprašala.

	 Gabriel je togo, kot da je ne bi slišal, strmel v knjigo, potem pa je le dvignil glavo in jo postrani pogledal.

	 »Kar dobro,« ji je sarkastično odvrnil. »Po vseh informacijah, ki sem jih do zdaj že zbral, sem Lavi prav hvaležen, da še nisem na drugi strani!«

	 Maya je globoko zavzdihnila, in ko ga je nežno prijela za komolec, je na koži začutil mravljince. Nenadoma je vstal in jo objel. Ko jo je izpustil iz objema, se je zazrl v njen postarani, malce sivkast obraz. Videti je bila precej starejša od njega ... Strmel je v odraslo damo srednih let!

	 »Vidim, da so leta tudi tebe že dohitela, Maya,« ji je naposled z vzdihom rekel in se spet zavalil v naslonjač.

	 »Ah, saj ni tako hudo!« se mu je Maya nasmehnila in si s prsti potegnila skozi lase. »Kaj bi šele rekel, če bi videl Rebecco!« je hitro dodala in ga pomenljivo pogledala.

	 »Zakaj pa?« je Gabriel planil in jo hlastno vprašal, »a je z njo kaj narobe?«

	 Maya mu je samo zamišljeno prikimala. Vstala je, ga igrivo potegnila za roko, da je moral spet vstati in mu razposajeno rekla:

	 »Vse ti bom povedala, ampak mislim, da bi ti prej prijal dober zajtrk ob skodelici bele kave ... Tako kot doma. Se še kdaj spomniš?«

	 Gabriel jo je zamišljeno pogledal in ji komaj opazno prikimal, ker se mu je zdelo, da je že povsem pozabil, kakšnega okusa je bila bela kava.

	 Maya ga je še kar držala za roko in ga povedla mimo knjižnih polic do stene, na kateri so samo reliefni robovi nakazovali, da so tam bila vrata. Dvakrat je plosknila, in ko se je kamnita stena umaknila, je Gabriel na svoje presenečenje za odprtino zagledal prostor, ki je bil natanko tako opremljen kot njihova domača kuhinja v Nickovem dolu ... V kotu tik ob oknu je lebdela dolga miza, obkrožena z lebdečimi klopmi. Zagledal je tudi kuhinjsko omaro in pomivalno korito. V steno je bil vgrajen kamin, v katerem je plapolal ogenj, pa čeprav je zunaj bilo poletje.

	 Začudeno je stopil h kaminu, ker se mu ogenj nekako ni zdel pravi, in dlan potisnil v plamene ... Pošteno se je zmrdnil, ker na dlaneh ni občutil nobene toplote.

	 Maya ga je samo molče opazovala.

	 »Ne obremenjuj se s tem,« se je končno oglasila in zamahnila z roko. »To še ni nič v primerjavi s tistim, kar te bo še presenetilo!«

	 »Kako pa spet to misliš?« jo je Gabriel osuplo vprašal, saj se mu je zdelo, da ni moglo biti več veliko takega, kar bi ga lahko še presenetilo in se ji zastrmel v resnobni obraz.

	 Maya mu ni ničesar odgovorila. Ustnice je komaj opazno raztegnila v nasmeh, se burno obrnila in z dlanjo udarila ob dlan.

	 »Kavo prosim!« je zaklicala.

	 Ko je Gabriel za sabo zaslišal korake, se je samo še utegnil radovedno obrniti, ker sta ga že na vsaki strani za komolec pograbila služabnika, ga potisnila proti dolgi mizi in ga posadila na klop. Druga dva služabnika sta v rokah držala srebrna pladnja in ju odložila predenj na mizo. Na enem so bili velik vrč z dišečo vročo kavo, manjši z mlekom in porcelanaste skodelice, na drugem pa velik kup s čokolado oblitih piškotov različnih oblik.

	 Maya je sedla za mizo nasproti njega, in še preden se je zavedel, sta bila spet sama. Natočila je kavo v skodelici, eno potisnila predenj, se mu nasmehnila in mu spodbudno rekla:

	 »No, poskusi!«

	 Gabriel je neodločno iztegnil roko, vzel piškot in ga pomočil v temno, dišečo tekočino.

	 »A ne piješ več kave z veliko mleka?« ga je Maya začudeno vprašala. »Okusa prave kave nisi nikoli maral!« je odločno dodala in mu v skodelico sama prilila belo tekočino iz manjšega vrča.

	 Gabriel je samo skomignil z rameni, pomešal kavo, piškot znova pomočil in ga nesel v usta. Videti je bilo, kot da bi zaradi presenečenja ves otrpnil in se mu bo zaletelo, a je s silnim užitkom na obrazu samo priprl oči.

	 Maya se je skrivnostno smehljala.

	 »Kakšna se ti zdi kava?« ga je vprašala.

	 »Kako je to dobro!« je Gabriel vzkliknil, ko je odprl oči. »Izvrstna je,« ji je poznavalsko prikimal. »Kje jo dobite?«

	 Mayin obraz se je zmračil. Globoko je zavzdihnila in mu nekako negotovo, kot ne bi bila prepričana, ali naj mu pove, odgovorila:

	 »Je ne dobimo ... Sploh ne obstaja!«

	 Gabrielu, ki je ravno naredil dober požirek okusne bele kave, se je tokrat od presenečenja res zaletelo. Glasno je zakašljal in strmel v sestro z velikimi očmi.

	 »Kako pa potem pridete do nje?« je z muko, nejeverno izdavil, ko je spet prišel do sape.

	 Maya ni ničesar rekla, samo spet je zavzdihnila in vstala. Z mize je dvignila pladenj z vrčema in skodelicami ter ga spustila na tla. Strašansko je zažvenketalo, ko je pladenj priletel na marmorne ploščice in so se porcelanaste skodelice in vrča razbili.

	 Gabriel je bliskovito odskočil, ker sta vroča kava in mleko brizgala naokrog.

	 »Kaj pa delaš?« je jezno vzkliknil. »A se ti je zmešalo?«

	 Maya še vedno ni ničesar rekla. Nepremično je pomenljivo strmela vanj in šele po nekaj dolgih trenutkih zaploskala ... Pladenj in vsa razbita posoda sta v trenutku izginila.

	 Gabriel se je nejeverno zagledal v tla ... Natanko tam, kjer je še tik pred tem bil kup razbitega porcelana in umazana tla, ni bilo ničesar.

	 »Kaj pa je bilo to?« je začudeno vprašal.

	 »Hologram,« mu je Maya povsem mirno odgovorila.

	 Gabriel se je zmedel, ker je dobro vedel, kaj je hologram in da je samo neotipljiva slika.

	 »Ph!« je skoraj jezno pihnil. »Nikar me ne imej za norca! Hologram je samo slika in ni otipljiv, jaz pa še zmeraj v ustih čutim okus kave!«

	 »Prav imaš,« mu je Maya povsem mirno prikimala. »Pa vendar je hologram! To prihaja iz nevidnih mest in bog ve, kaj vse še premorejo, ker so to le drobtinice njihove tehnologije, do katere se nam je nekako uspeli dokopati.«

	 Gabriel ji je po premisleku samo prikimal.

	 »Ampak vseeno je bila dobra!« se je zasmejal. »Škoda, da si mi na tak dramatični način pokazala, kako ta hologram deluje ... Jaz sem še zmeraj lačen!«

	 Maya je zaploskala in takoj sta se prikazala služabnika z novim pladnjem s kavo, mlekom in skodelicami.

	 Gabriel je jadrno sedel za mizo in piškote tako pridno pomakal v okusno belo kavo, da ni utegnil niti govoriti.

	 Maya je spet nasproti njega molče sedla za mizo in ga z nasmehom opazovala.

	 »Ne morem več!« je Gabriel zavzdihnil in se s hrbtom naslonil na naslon klopi. »Čeprav bi teh izvrstnih piškotov najraje zmazal vsaj še enkrat toliko, enostavno ne morem več!«

	 »O, verjamem, da bi še, ampak to še ni vse, kar moraš vedeti,« mu je Maya resnobno rekla in ga mrko opazovala.

	 »Kako?« se je Gabriel začudil. »A je tega še več? Že tega, da lahko pojem hologram, še nisem povsem dojel ...« je rekel in v trenutku utihnil, ker mu je v želodcu silno zakrulilo, čeprav se je tako najedel, da je bil po obilnem zajtrku že kar okrogel. »Kaj?« se je zgrozil. »Pa saj ne more biti res! Tako sem se najedel, da bi mi resnično, če bi pojedel še en sam grižljaj, počil želodec, zdaj pa mi kruli, kot da že več dni ne bi ničesar dal v usta!«

	 Maya je vstala, zamišljeno stopila k velikemu oknu in se zastrmela skozenj.

	 Čeprav Gabriel ni vedel, čemu je strmela skozi okno, se je skobacal na noge in ji sledil. Nejevoljno je poslušal, kako mu je v želodcu neusmiljeno krulilo.

	 »A misliš, da je to mesto resnično?« ga je Maya resnobno vprašala in z roko zaokrožila čez hiše pod sabo.

	 Gabriel jo je presenečeno pogledal in pogoltnil slino. S pogledom je počasi prešel od strehe do strehe hiš, med katerimi ni bilo ruševin ali napol porušenih zgradb.

	 »A misliš, da ni?« je negotovo vprašal, ker mu je Maya vzbudila močan dvom.

	 »Ne vem, nisem prepričana,« mu je Maya odgovorila in skomignila z rameni. »Enako, kot si ti v dvomih, ali si zajtrk sploh jedel, ker kljub temu da si se močno najedel, ti v želodcu še zmeraj kruli.«

	 Gabriel je z nogama neodločno pomencal, ker enostavno ni vedel, kaj naj bi si mislil. Ko mu je v želodcu spet zakrulilo, je zardel in globoko zajel sapo, da bi zvoke znotraj sebe utišal.

	 »Casper se je že pred leti vdal,« je Maya zaskrbljeno rekla. »Že leta živi v utvarah! Tudi sama sem vsemu temu razkošju skoraj podlegla, vendar mi nekaj govori, da smo morda prevarani, morda oropani človeškosti.«

	 »Kako to misliš?« jo je Gabriel osuplo vprašal. »Pa saj me slišiš, vidiš, občutiš ...« je razburjeno pripomnil in jo hlastno prijel za roko.

	 »Že, ampak …« mu je Maya oklevajoče odvrnila in se zastrmela vanj. »Videla sem nekaj, kar me vsakič, ko samo pomislim na tisto, zmrazi!«

	 Gabriel jo je tolažeče stisnil v objem. Čeprav je bila videti starejša od njega, je zanj še zmeraj bila mlajša sestra, ki jo je želel zaščititi, ker jo je imel silno rad.

	 »Pridi, nekaj ti bom še pokazala!« je Maya vzkliknila in ga potegnila za seboj.

	 Stopila sta do kamina.

	 »Odpri se!« je Maya odločno ukazala.

	 Kamin je v trenutku zdrsnil vstran in za njim se je prikazal vhod. Maya je takoj vstopila, in ko je opazila, da je Gabriel omahoval in neodločno obstal pred vhodom, se je obrnila, ga prijela za roko in mu spodbudno rekla:

	 »Vstopi no, saj ni nič posebnega ... Samo majhna skrivna sobica brez oken je, in ker je samo moja, v njej shranjujem svoje sanje!«

	 Gabriel je vstopil. Posebnega pohištva ni bilo, le na sredini je lebdela majhna miza, prekrita s porisanimi polami papirja, ki so raztrošene ležale tudi vsepovsod po tleh. Sklonil se je, eno pobral in si jo ogledal ... Z roko je bila narisana risba ljudi, ki so strmeli v Luno. Opazil je, da so prav vse risbe prikazovale isti dogodek.

	 »A tole sanjaš?« se je začudil.

	 »Že leta sanjam o tem!« je Maya zavzdihnila. »Sanje se ponavljajo in ponavljajo, vendar pa sama nisem nikoli med temi ljudmi, kot da bi vse skupaj samo opazovala. Nenadoma pa zagledam Rebecco, ki okamnela stoji tam. Rada bi ji pomagala, pa ne zmorem.«

	 »Si Casperju povedala za to?« jo je Gabriel zaskrbljeno vprašal.

	 »Sem,« mu je Maya prikimala. »Ampak on pravi, naj se ne obremenjujem, ker so to samo sanje. Veš, povsem se je predal kraljevemu življenju. Težko ga bo priklicati nazaj v resničnost ali kako bi rekla, težko ga bova spravila v preteklost, v naš čas, če nam uspe.«

	 Gabriel se je zaskrbljeno zastrmel vanjo, a je čez čas zamahnil z roko, in da bi jo pomiril, ji je navidezno povsem ravnodušno rekel:

	 »Ne skrbi, to bomo takrat rešili, ko bo do tega prišlo. Najprej pa moramo najti svoje prijatelje ... Rebecco, Roberta, Holuga in Alexa, ker brez njih ne grem nikamor!«

	 »Ah, prijatelje praviš?« ga je Maya oklevajoče vprašala. »Bojim se, da marsičesa o njih še ne veš.«

	 »Ne marsičesa, Maya, o njih pravzaprav ničesar ne vem!« je Gabriel kar planil. »Že odkar sem prišel v ta čudni svet, se spopadam s samimi ugankami in če srečam Lavo, ji jih bom najprej pošteno napel!« je izbruhnil, kot bi hotel iz sebe spraviti vso jezo, ki se je zaradi nemoči kopičila v njem.

	 »Nikar ji ne delaj krivice!« je Maya vzkliknila in zamišljeno strmela v sliko, ki jo je držala v roki. »Mislim, da ni ona kriva!«

	 »Zakaj?« jo je Gabriel tiho vprašal, ker mu je bilo takoj žal, da se je razjezil nad Lavo.

	 Maya je globoko zavzdihnila, ga prijela za ramena in se mu zazrla v oči.

	 Gabriel je presenečeno pomislil, da je v teh enaindvajsetih letih zrasla, ker je bila skoraj tako visoka kot on.

	 »Ker se bojim, da je ni več na Zemlji,« mu je Maya otožno, komaj slišno, rekla in sklonila glavo.

	 »Kako to misliš, Maya?« jo je Gabriel presenečeno vprašal. »Seveda je ni na Zemlji, saj ni nikoli bila!«

	 »Nisem tako mislila!« je Maya hitro rekla in ga objela, da bi ga pomirila. »Bojim se, da je zapustila svoje telo, tisto, ki ga mi poznamo.«

	 Gabriel je molče, samo zmedeno strmel vanjo.

	 »Usedi se,« mu je Maya predlagala in predenj potisnila lebdeč stol, ki se je od nekod prikazal. »Samo toliko se usedi in počakaj, da se preoblečem, potem pa ti bom nekoga predstavila,« mu je ohrabrujoče rekla, in še preden je Gabrielu uspelo jo kaj vprašati, je že ni bilo več.

	 Gabriel je mirno sedel in jo čakal, čeprav je njegova umirjenost bila samo navidezna, ker so se mu po glavi divje podile misli.

	 Maya se je kmalu prikazala pred vhodom v skrivno sobo v svojih kraljevih oblačilih in mu samo z roko nakazala, naj ji sledi. Stopila sta iz kuhinje v knjižnico in potem na dolg bel hodnik. Nekajkrat sta še zavila in na koncu nekega hodnika stopila skozi premikajoča vrata, ki so takoj zdrsnila vstran, ko sta se jim približala, v manjše preddverje brez vrat, a se je Maya ustavila pred steno in ukazala:

	 »Odpri se!«

	 Del stene je zdrsnil vstran ... V manjši sobi, opremljeni z lebdečim pohištvom, je za mizo polno knjig sedela mladenka in brala. Ko je slišala, da so se vrata odprla, je dvignila pogled s knjige in se zazrla vanje. Čez obraz se ji je razlezel topel nasmeh.

	 »Leonida!« je Gabriel kriknil in mimo osuple Maye planil v sobo.

	 Lea je bila v trenutku na nogah. Desnico je iztegnila proti njemu in mu sramežljivo rekla:

	 »Pozdravljen gospod, dolgo je že od takrat, ko sva se nazadnje videla!«

	 Gabriel jo je potegnil v objem in jo prižel k sebi, kot ne bi mogel verjeti, da je bila ob njem.

	 »So ti kaj hudega storili?« jo je vznemirjeno vprašal.

	 »Kdo?« se je Lea začudila.

	 »Corpusoidi!« je Gabriel razburjeno vzkliknil.

	 »Ne, zame niso bili nobena grožnja gospod,« mu je Lea povsem mirno odkimala. »Čeprav sem se jih na smrt bala, se je izkazalo, da so me takrat odpeljali iz mesta, ker so me hoteli rešiti pred napadom Horiancev. Niti na misel jim ni prišlo, da bi mi kaj hudega storili. Izpolnili so mi vsako željo, kot bi bila njihova voditeljica.«

	 »Ha?« se je Gabriel začudil. »Zakaj pa se potem nisi vrnila v bazo?«

	 »Vidim, da se že poznata,« se je Maya oglasila z vrat in vstopila. »Corpusoidi so podrejeni nekomu, za katerega niti ne vemo, kdo je, ampak zagotovo pa vemo, da prebivalcem puščave ni ravno naklonjen!«

	 Gabriel se je sunkovito zastrmel vanjo.

	 »A si koga obudila od mrtvih?« jo je prestrašeno vprašal.

	 »Ne,« mu je Maya odkimala. »Nekajkrat sem poskusila, ampak mi ni nikoli uspelo, ker je Lava to sposobnost očitno dodelila samo tebi. Sploh pa nisem edina čarovnica ... Pozabljaš na Rebecco! Ne vem, kaj je vsa ta leta počela, ker so se najine poti, ko se je podala na pot, ker te je hotela najti, razšle.«

	 »A sta se skregali?« jo je Gabriel negotovo vprašal.

	 »Sploh ne,« mu je Maya na njegovo zadovoljstvo odkimala. »Ko naju je Casper našel ob meji Nebeških poljan in popeljal v svojo trdnjavo, se je prav kmalu v srcu naše Rebecce naselil nemir. Ni dolgo zdržala, ker se je v njej predramila prava pustolovska strast po potovanju in raziskovanju, zato se je nekega dne odločila in odšla, jaz pa sem ostala tukaj, ker sem ob Casperju bila srečna.«

	 Gabriel si je oddahnil, in ko se je pomiril, se je spet obrnil k Leonidi.

	 »Tebi pa nekdo z leti prizanaša, mar ne?« jo je vprašal in jo s pogledom zvedavo premeril.

	 Lea se mu je nasmehnila in sramežljivo pogledala Mayo.

	 »Ona je tista, ki mi ne dovoli postarati se,« je rekla in prst uperila v Mayo. »Zato pa sem natanko takšna, kakršna sem bila pred enaindvajsetimi leti, ko sva se midva zadnjič videla.«

	 »Zakaj pa teh čarov ne uporabiš tudi na sebi in Casperju?« se je Gabriel obrnil k Mayi in jo začudeno pogledal.

	 »Hotela sem videti, kakšna bom, ko se postaram, in ali bom podobna mami,« mu je Maya lahkotno odvrnila in se zasmejala, kot bi povedala dobro šalo. »Ampak želim si, da bi se lahko naravno postarala!«

	 Gabriel je potreboval kar nekaj trenutkov, da je ugotovil, kaj je Maya s tem mislila. Ko je dojel, da si je želela domov v Nickov dol, kjer bi se, kot je sama rekla, naravno postarala, ji je samo razumevajoče prikimal. Pa saj so si verjetno vsi iz njihove popotniške skupine želeli vrnitve domov!

	 »Kje je nestor, Herbey?« se je spet obrnil k Lei.

	 »Ne vem,« mu je Lea odkimala. »Dober mesec sem potrebovala, da me je strah pred Corpusoidi toliko minil, da sem se jih upala poprositi, da bi me pospremili do baze, vendar pa tam ni bilo nikogar več. Mogoče pa gospod Casper kaj več ve o dogodkih, ki so se zgodili po tvojem odhodu?«

	 Gabriel se je nezadovoljno namrščil, ker je od Lee pričakoval več in bolj uporabne informacije.

	 »Kje je Casper?« je kar planil in se vznemirjeno zastrmel v Mayo. »Nujno bi moral z njim govoriti!«

	 »Ne vem,« je Maya skomignila z rameni. »Mogoče je v knjižnici, ker verjetno tebe išče.«

	 Gabriel se je jadrno obrnil na peti in stopil proti vratom, a se je v preddverju ustavil in Mayi z roko nakazal, naj ona vodi, saj ni hotel tvegati, da bi se v labirintu hodnikov izgubil.

	 Maya mu je samo prikimala in ju popeljala proti knjižnici. Ko je vrata odprla, so resnično ugledali Casperja v družbi obeh otrok.

	 Ko je Gabriel zagledal nečaka in nečakinjo, mu je nestrpnost v trenutku izpuhtela. Nežno se jima je nasmehnil, in ko se je obrnil h Casperju, da bi ga povprašal o nestorju, ga je Casper prehitel in rekel:

	 »Vojska in oprema za na pot so pripravljeni! Kdaj odrinemo?«

	 Gabriel je za trenutek obnemel, ker ga je Casper presenetil, ker tako hitrega odhoda ni pričakoval, a so vsi vprašujoče strmeli vanj, zato mu je prikimal in rekel:

	 »Čim prej! Dlje, kot bomo odlašali, manj možnosti bo, da bi prijatelje našli.«

	 »Tako, prišel je trenutek, o katerem sem vama vsa ta leta pripovedoval,« se je Casper preudarno obrnil k otrokoma in jima roki razneženo položil na ramena. »Ti, Ray, boš stopil z mamo, da se bosta pripravila za na pot,« je nadaljeval in sinu pogledal v oči, ki so se mu od vznemirjenja kar lesketale. »Aura vem, da si bistra mlada dama, zato ti zaupam, da boš kraljestvo preudarno vodila!« se je obrnil še k hčerki.

	 »Seveda oči,« mu je Aura takoj odgovorila. »Veš, da si zmeraj bil moj vzornik in najboljši učitelj!« je prepričljivo dodala, ga poljubila na lice in pohitela za Mayo in Rayem, ki sta že odšla iz knjižnice, da bi se pripravila za na pot.

	 »Moja sveta trojica!« je Casper vzneseno zavzdihnil. »Brez njih bi bil navadno niče.«

	 Gabriel je ganjeno strmel v zaprta vrata, skozi katera so Maya in otroka izginili. Oči so se mu orosile, zato si jih je s hitro potezo obrisal in se obrnil h Casperju.

	 »Če sem te kdaj užalil, ali ti kaj hudega storil, mi, prosim, oprosti!« mu je pretreseno rekel in se mu priklonil, kakor je vedel in znal. »Nisi navadno niče, temveč naravnost velikan, ki se mu z lahkoto poklonim!«

	 Casper ob njegovem priklonu ni izbruhnil, čeprav mu je že takoj ob vrnitvi dal jasno vedeti, da takega početja ne bo trpel. Molče se je samo začudeno zastrmel vanj.

	 »Moji sestri si dal največ, kar si lahko!« mu je Gabriel vzneseno pojasnil. »In če je to naša prihodnost, mislim, če bo tudi v preteklosti v našem času tako, se je veselim!«

	 »Ampak v našem času ji ne bom mogel nuditi kraljestva,« je Casper tiho rekel in sklonil glavo.

	 »Ni kraljestvo tisto, kar jo osrečuje!« je Gabriel planil. »Ob tebi je srečna in dal si ji dva čudovita otroka!«

	 Casperju so se zalesketale oči. Stopil je h Gabrielu in ga ganjeno objel.

	 »Ampak nikdar več se pred mano ne klanjaj stari!« mu je svareče rekel. »Resnični kralj si ti! Ko se bomo vrnili v svoje čase, bom moral kar pozabiti, da sem kdaj bil kralj, ti pa boš zmeraj kralj, v vseh časih! Prijateljstvo se ne meri po položaju, temveč po dejanjih, mi je nekoč nekdo dejal. Pa tudi znašli smo se v isti zagati, mar ne?«

	 Gabriel mu je molče prikimal. Čeprav si je malce mislil, komu bi izrek lahko pripisal, ga je vseeno vprašal:

	 »Kdo pa je to dejal?«

	 »Robert! Kdo pa drug?« se je Casper zasmejal. »Prekleto ga pogrešam, pa čeprav sva se skoraj v jezi razšla! Prav on me je pred mnogimi leti, ko sem bil v največjih dvomih, spravil na pravo pot!«

	 Gabriel ga je pozorno premeril, ker o Robertovem odhodu še nista govorila. S skodelico kave v rokah je sedel na lebdeč naslanjač in zamišljeno naredil požirek. Debelo je pogledal najprej v skodelico in potem v Casperja.

	 »Čaj?« se je začudil.

	 »Čaj?« je Casper nejeverno ponovil. »Kje pa si ga dobil?«

	 Gabriel je neodločno odkimaval, ker mu ni bilo niti najmanj jasno. Okus čaja je bil prav takšen, kakršnega je pred nekaj tisočletji znal pričarati samo gospod, Green.

	 »N-Ne vem,« je zmedeno zjecljal. »Samo pomislil sem na krčmo, Pri jelenčku in gospoda, Greena!«

	 Casper se je zamislil, a je čez čas samo skomignil z rameni, ker odgovora ni poznal.

	 Lea je že ves čas tiho sedela v naslanjaču in ju samo opazovala.

	 Nenadoma jih je zmotil zvok vrat, ki so se odprla in v knjižnico je burno prifrčal Alec.

	 »Alec je vse pripravljeno?« se je Casper takoj z vprašanjem obrnil nanj, kot bi spraševal enakovrednega člana odprave.

	 »Kot si želel stari,« mu je Alec lahkotno prikimal.

	 Gabriel je lebdečo kovinsko kroglico, okoli katere so opletale dolge, tanke nožice s stopali in prav tako tanke ročice s po petero prstov na koncih, odprtih ust premeril.

	 »Kaj pa je to?« se je osuplo obrnil na Casperja.

	 Robotek je neslišno spolzel skozi zrak in se ustavil pred Gabrielom.

	 »Alec,« je rekel in proti njemu iztegni desnico. »Sem umetna inteligenca ali bolje rečeno vsevednež,« se mu je bahavo predstavil. »Predvidevam pa, da si ti Scott,« je vljudno dodal, in da bi izrazil svoje presenečenje, je kratko zažvižgal. »Dolgo je že od takrat, ko sem zadnjič slišal zate!«

	 Gabriel je vprašujoče pogledal Casperja, ker je bilo očitno, da vsevedi robotek njegovega pravega imena pa le ni poznal.

	 Casper se je naredil, kot da njegovega pogleda ne bi opazil. Stopil je k njima in navdušeno rekel:

	 »No, naj ti predstavim svojega najboljšega prijatelja, Aleca!«

	 Gabriel ga je mrko pogledal in se zamišljeno, skoraj užaljeno odmaknil za korak. Nekako je kar lezel sam vase, ker ga je prizadelo, da mu je Casper s takim navdušenjem predstavil najboljšega prijatelja. Niti v sanjah ne bi nikoli pomislil, da bo kdaj moral tekmovati za njegovo prijateljstvo, in še to z nečim, kar niti človek ni bilo!

	 »Moj najboljši kovinski prijatelj!« se je Casper smeje popravil, ko je opazil njegov mrki obraz. »Umetna inteligenca pač, ki me vsepovsod spremlja. Vseved je in neštetokrat nas je že rešil iz zagate.«

	 »A tako?« se mu je Gabriel že malce bolj pomirjeno nasmehnil.

	 »Pojdimo!« je Casper odločno rekel, ko sta Maya in Ray, pripravljena za na pot, spet vstopila v knjižnico.

	 Tesno jima je sledila tudi Aura.

	 Gabriel je s pogledom na hitro preletel čez nečaka in nečakinjo, potem pa se je pozorno zastrmel v Mayo ... V njej je zaman iskal tisto otroško svežino, ki jo je pri njej bil vajen. Zaskrbljeno je pomislil, da je bila zaradi skrbi videti utrujena in sivkasta v obraz, a je kljub temu izžarevala ljubezen. Prepričan je bil, da je bila ljubeča mama in soproga.

	 Stopil je mimo Casperja, ki je stal ob podboju vrat in jih čakal, da bi se odpravili. Preden je izstopil, se je za trenutek ustavil ob njem in mu zašepetal:

	 »Upam, da nam tale žogica ne bo povzročala težav!«

	 »A si ljubosumen?« se je Casper zasmejal.

	 Gabriel mu je odločno odkimal, ker to, kar je bil prepričan, da je občutil, ni bilo ljubosumje, ampak negotovost, ker so zaupali nekomu, ki niti ni mislil s svojo lastno glavo.

	 »Zvest prijatelj je in prava enciklopedija vsega, kar že vemo in bomo še kdaj vedeli!« ga je Casper hitel prepričevati.

	 Gabriel mu je nekaj čisto na tiho zašepetal in takoj stopil na hodnik.

	 Casper se je silovito zakrohotal, da je gromko odmevalo po hodniku.

	 »A misliš hišni ljubljenec kot pes ali mačka?« je med smehom komaj izdavil.

	 Gabriel mu ni niti prikimal in ne odkimal. Molče je hodil dalje.

	 »Vzel ga bom s seboj, kamorkoli grem, ker on ni navaden robot, kot smo jih mi poznali v svojem času!« je Casper na ves glas zaklical za njim. »Je izpopolnjena inteligenca, ki misli in govori natanko tisto, kar želi in ne, kar so mu sprogramirali. Popolnoma sem mu dal svobodo ... Lahko me tudi zapusti, če želi!«

	 Gabriel je hodil po hodniku dalje, ne da bi se obrnil in mu karkoli odgovoril. Bilo ga je sram, ker je Casper tako glasno razpravljal o Alecu, ki je ob njih polzel skozi zrak, zato mu je samo prikimal, ne da bi se zavedal, kaj mu je Casper pravzaprav pripovedoval, ker mu je bilo tako nerodno, da ga sploh ni poslušal.



	* * *



	 Dan se je že prevešal v popoldan in Sonce se je počasi spuščalo z najvišje točke na nebu. Na prostranem dvorišču Casperjeve trdnjave se je okoli Casperja, ki je bil v popolni bojni opremi, zbrala velika skupina, pripravljena na odhod. Možem je izdajal še zadnja navodila.

	 »Kje pa je naš prevoz?« ga je Gabriel začudeno vprašal.

	 »Ga ni!« mu je Casper odločno odgovoril. »Puščavo bomo prehodili peš.«

	 »Kako ga ni?« se je Gabriel začudil. »Kaj pa plovilo, s katerim si naju s Sarah pripeljal v trdnjavo? Dovolj je prostorno, da bi se lahko vsi stlačili vanj.«

	 »Kaj se čudiš stari?« se je Casper že malce nejevoljno obregnil obenj. »Pa ravno ti, ki si me na ramenih tri dni nosil skozi puščavo!«

	 »Saj ne zaradi mene,« je Gabriel zagodrnjal. »Z nami so dame in otrok ... A bodo takšno pot zmogli?«

	 »Ne skrbi,« mu je Casper lahkotno odgovoril in brezbrižno zamahnil z roko. »Vsi so hoje vajeni! Tja, kamor gremo, ne moremo s plovili, ker tam nobena tehnologija ne deluje več.«

	 Obrnil se je k možakarju v bojnem oblačilu, ki je stal v pripravljenosti nekoliko odmaknjen in ga vprašal:

	 »Je vse nared? Lahko krenemo?«

	 »Je gospod!« mu je možakar odločno odgovoril in mu salutiral.

	 »Odhod!« je Casper zatulil in prvi z dvorišča stopil proti puščavi.

	 Takoj se je obenj na eno stran postavila Maya, odeta v ponošeno turkizno zeleno ogrinjalo, na drugo pa Gabriel z Alecom na ramenu. Okoli njih je lahkotno ves vznemirjen poskakoval Ray.

	 Takoj za njimi sta molče hodili Lea in Sarah, zatopljeni v svoje misli. Sarah se je od časa do časa skrivnostno nasmehnila ... Z obraza ji je odsevalo zadovoljstvo, ker je Gabriel držal besedo in jo vzel s sabo na pot. Veselila se je, da bo kmalu spet v bližini doma na obrobju Nebeških poljan, ker je prav tam poslednjič videla svojo veliko mentorico, Rebecco.

	 »Koliko mož pa nas spremlja?« je Gabriel prekinil tišino.

	 »Ne veliko,« mu je Casper odvrnil. »Poleg osebja še tristo bojevnikov.«

	 »Samo tristo?« se je Gabriel začudil.

	 »Dovolj jih je, da bodo ščitili Mayo, Raya in vse, ki nas spremljajo,« mu je Casper preudarno odgovoril.

	 Gabriel se je zamišljeno ozrl, kot bi preverjal, ali jih je res bilo dovolj. Pogledal je po mogočni vojski, ki je resnih obrazov v koloni strumno korakala za njimi, odločena, da bo, če bi bilo treba, svojega kralja ščitila tudi do poslednje kaplje krvi.

	 Za trenutek mu je pogled obstal še na Casperjevi trdnjavi, kjer je preživel kratek čas v pravem razkošju, o kakršnem je lahko le sanjal. Za trdnjavo se je na peščenih tleh risala dolga senca, ker se je Sonce spustilo že precej nizko.

	 »Pa se ti ne zdi verjetno, da ima sovražnik močnejšo vojsko?« je zaskrbljeno vprašal, ko se je spet obrnil.

	 Ko se je Casper ustavil in se mu zastrmel v prodorne oči, so se v trenutku prav vsi ustavili.

	 »Saj nas ne vodim v bitko!« mu je prepričljivo rekel. »Prepričan sem, da jih je res lahko nekaj tisoč več, kakor je nas, ampak povedal sem ti že, da večinoma živimo v sožitju in do boja pride samo, ko drugače ne gre. Poleg tega pa je z nami tudi mogočna čarovnica!« je ponosno dodal in s pogledom ošvrknil Mayo.

	 »A Mayo misliš?« ga je Gabriel nejeverno vprašal, ker kolikor se je spominjal, Maya ni bila prav močna čarovnica.

	 »Seveda!« mu je Casper jadrno pritrdil. »Rebeccine čarovnije, ki si jim bil pred leti še v našem času priča, so bile prava otročarija. Mayina moč je strašljiva!« je s strahospoštovanjem dodal. »Niti sanja se ti ne, kaj zmore!«

	 Gabriel mu je samo prikimal, ker se je zavedal, da o tem, kar se je z Mayo dogajalo zadnjih enaindvajset let, resnično ni ničesar vedel.

	 »Gospod, dve čarovnici!« se je Sarah za njihovimi hrbti odločno oglasila.

	 »Oprosti Sarah,« se ji je Casper takoj opravičil. »Čisto sem pozabil, da je tvoja mentorica bila …«

	 »Rebecca Shaw!« ga je Sarah z vzklikom nestrpno prekinila. »Naučila me je prav vsega, kar je znala!«

	 Maya se je s široko razprtimi očmi, ki so se ji kar zalesketale, začudeno zastrmela vanjo.

	 »A čarovnica si?« jo je osuplo vprašala.

	 Sarah ji je samo prikimala in za korak stopila iz kolone. Obrnila se je proti puščavi, iztegnila roko in skoraj šepetaje, odločno izgovorila urok.

	 Nedaleč stran se je s tal dvignil pesek in se, kot bi ga veter ujel v svoj vrtinec, zavrtinčil kot majhen tornado. Vrtinčil se je vedno hitreje in rastel v višino, in ko je dosegel velikost človeka, se je umiril in pred njimi se je pojavil mogočen peščeni vojak, ki se je postavil v položaj, mirno in jim salutiral, a je takoj za tem proti njim iztegnil roko z buzdovanom, ga zavihtel in zamahnil proti Gabrielu in Casperju, ki sta ga samo presenečeno opazovala.

	 V trenutku se je zganilo več kakor dvajset vojakov ... Pred Casperjem so, da bi ga zaščitili, postavili živi zid. Na plano so potegnili svoje palice ter smrtonosne žarke poslali v peščenega vojaka, ki se je sesipal v prah.

	 Sarah se je zasmejala in znova zamahnila proti puščavi.

	 Pesek se je še močneje zavrtinčil in tam, kjer se je prej pojavil en sam peščeni vojak, jih je zdaj stalo petero, a so se jim tile samo priklonili in se v soju poslednjih sončnih žarkov takoj sesipali v prah.

	 Maya je še zmeraj z velikimi očmi strmela v Sarah, ki pa je samo roki potisnila v žepa in se vrnila k Lei v kolono.

	 »Močna si, Sarah!« ji je občudujoče rekla. »Kdo si?«

	 Sarah si je z živčno kretnjo popravila skuštrane lase, ki so ji pogledali izpod kapuce.

	 »Sarah sem!« ji je kljubovalno odgovorila in jo odločno pogledala. »Vajenka gospodične Rebecce, kot sem vam že povedala!«

	 Maya ji ni ničesar več rekla, samo komaj opazno se je zamišljeno nasmehnila in se obrnila proti Casperju, ki je roko dvignil visoko v zrak, in na ves glas zatulil:

	 »Gremo dalje!«

	 Spet so se razvrstili tako kot prej in počasi stopili dalje.

	 Casper se je nagnil h Gabrielu in ga tiho vprašal:

	 »A še zmeraj dvomiš o naši moči stari?«

	 »No, ne ...« mu je Gabriel neodločno odkimal. »Samo a si prepričan, da bosta dve čarovnici zmogli premagati naše sovražnike?«

	 Casper se je zahihital.

	 »Kje pa stari!« mu je jadrno odgovoril. »A si pozabil na naše najmočnejše orožje?«

	 Ko ga je Gabriel samo zmedeno pogledal, je Casper hitreje stopil in mu z glavo nakazal, naj mu sledi. Ko sta bila na samem, nekaj metrov pred skupino, se je Casper ustavil in mu tiho, zaupljivo rekel:

	 »Ne pozabi, da je v naši skupini tudi volkodlak!«

	 »Že morda, ampak bojim se, da ta tvoj volkodlak počasi izgublja moč,« mu je Gabriel negotovo odgovoril.

	 »Pa ne ta, ki ga imam jaz v mislih!« mu je Casper odločno rekel in ga jezno pogledal. »Ta je ne bo nikdar izgubil, ker jo ima v genih!«

	 Gabriel mu je neodločno prikimal, a že naslednjega trenutka ga je preplavil pogum, ki mu je počasi začenjal izpodrivati negotovost, saj ga je prijatelj s svojo tako močno vero vanj, prepričal.

	 Nadaljevali so pohod. Sonce je skoraj že povsem izginilo za obzorjem. Bili so že tako globoko v puščavi, da so jim zgradbe mesta in Casperjeva visoka trdnjava že povsem izginili s pogleda.

	 Casper se je ustavil, pogledal po svojem osebju in jim zaklical:

	 »Tukaj bomo prenočili! Postavite tabor!«

	 Med vojaki in osebjem je završalo. Urno so tekali sem ter tja, in kot bi trenil, je tabor bil postavljen ... Na sredini je bilo ognjišče, ki so ga v krogih obkrožali šotori. Za zadnjim krogom šotorov so se drug ob drugem strumno postavili vojaki, ki so obrnjeni proti puščavi kot kipi stali in stražili tabor.

	 »A misliš, da nocoj ne bo Corpusoidov?« ga je Gabriel negotovo vprašal.

	 »Seveda bodo, samo da redki med njimi zberejo dovolj poguma, da napadejo tolikšen tabor,« ga je Casper pomiril.

	 »To si rekel tako, kot bi Corpusoidi bili sposobni razmišljati,« se je Gabriel zasmejal.

	 »Saj so,« mu je Casper pritrdil. »Ampak ne tista trupelca, ki brezglavo tekajo sem ter tja po puščavi ... Mislil sem prave Corpusoide.«

	 »Prave?« se je Gabriel začudil, ker so mu jih sicer že nekajkrat omenili, ampak o njih pravzaprav še ni ničesar vedel.

	 »Boš videl!« mu je Casper prepričljivo odgovoril. »Ko se bo znočilo, bo kakšen prav gotovo prišel mimo, a mislim, da nismo v nevarnosti.«

	 »Zakaj pa ne?« ga je Gabriel vprašal, upajoč, da bo o pravih Corpusoidih končno kaj več izvedel.

	 Casper je sedel na preprost stol, ki je lebdel ob ognjišču, ki ni bilo takšno, kot jih je Gabriel bil vajen, a se sploh ni čudil ... Tik nad tlemi je lebdela tanka okrogla plošča, in čeprav na njej ni bilo ničesar, so nad njo plapolali svetleči plameni, ki so segali vsaj pol metra v višino.

	 Casper se je pretegnil, široko zazehal in mu odgovoril:

	 »Ker jih je čistokrvnih volkodlakov grozno strah.«

	 Gabriel se je ob njegovem stolu spustil kar na peščena tla. Nogi je iztegnil in se za hrbtom oprl na roki.

	 »Potem bo težava,« je svareče rekel, »ker jaz nisem čistokrvni volkodlak, ampak sem to postal šele po ugrizu!«

	 Casper je pogledal po vojakih, ki so ga obkrožili in ga stražili. Ne da bi karkoli rekel, jih je samo z namigom z glavo odslovil, in ko sta z Gabrielom ostala sama, se je obrnil k njemu in mu rekel:

	 »Povedal sem ti že, kaj sem ustvaril, a malo se še strpi stari, da vzide Mesec.«

	 Gabriel je samo skomignil z rameni, ker mu ni bilo povsem jasno, na kaj je Casper namigoval. Vedel je, da za svojo preobrazbo pravzaprav ni nikoli potreboval mesečine, čeprav je najprej mislil, da se brez nje ne more spremeniti. Šele po obisku Lavinega kraljestva je spoznal, da se je lahko sam odločal, kdaj se bo preobrazil, ampak na žalost se je v tem času nekaj zalomilo in svoje preobrazbe ni več nadziral.

	 »A misliš, da ima Luna tolikšno moč?« ga je vprašal.

	 »Luna ne, Mesec pa!« se je Casper burno odzval.

	 Gabriel ga je pogledal, kot da se mu je zmešalo in planil pokonci. Razburjeno je naredil krog okoli ognjišča, ker je bil prepričan, da se je Casper z njim norčeval in štel do deset, da bi se pomiril.

	 »Pa saj to je vendar eno in isto!« je nejevoljno vzkliknil, ko se je spet ustavil ob njem.

	 Casper je tudi vstal in se obrnil proti vzhodnemu nebu, ki je bilo že povsem v temi.

	 »V naših časih je že bilo tako,« mu je prikimal. »Poglej stari, a vidiš tisto meglico na nebu?« ga je vprašal in roko uperil proti obzorju.

	 »Vidim,« mu je Gabriel prikimal. »Kaj je to?«

	 »Mesečina,« mu je Casper odgovoril.

	 Gabriel se je zastrmel v daljavo. Na obzorju je vse do zahodnega horizonta lebdela medla svetloba.

	 »Poglej, Luna!« je nenadoma vzkliknil in pokazal proti nebu nad njima.

	 »Ja, ampak ta ni prava!« ga je Casper presenetil z odgovorom. »Tudi sam sem leta in leta misli, da je ta krogla na nebu naša stara Luna. A se spominjaš, ko sva se po pristanku čudila, ker je nekaj velikega in okroglega letelo mimo Sonca in ga zasenčilo, potem pa si rekel, da se je ponoči isto zgodilo z zvezdami in je cela skupina za trenutek izginila?«

	 »Kako pa zdaj spet to misliš, da ni prava?« ga je Gabriel osuplo vprašal.

	 »Tako kot sem rekel ... Ni prava, ker sem ugotovil, da je hologram, česar pa še nihče drug ne ve,« mu je Casper skoraj šepetaje pojasnil, se ozrl okoli sebe in zaklical, »Ray prideš malo sem, prosim!«

	 Ko se je Ray prikazal izmed šotorov in se postavil obenj, mu je Casper roko položil čez ramena in se pomenljivo zastrmel v Gabriela.

	 »Zdaj pa pozorno opazuj stari!« mu je naročil.

	 Gabriel se je napeto zastrmel v Raya, a pravzaprav sploh ni vedel, kaj bi moral opazovati.

	 Čez čas je pogled nejevoljno uperil v Casperja in skomignil z rameni, kot bi hotel reči, »no, a bo kaj?«

	 Casper se je zasmejal in se sklonil k Rayu.

	 »No, pokaži stricu Gabrielu našo skrivnost!« mu je zašepetal.

	 Ray se je samozavestno nasmehnil in mu prikimal. Stekel je mimo šotorov v nasprotno smer, kot je vzhajala Luna in se ustavil v puščavi pred nižjo peščeno sipino.

	 Gabriel je zvedavo gledal za njim. V ušesih sta mu odzvanjali besedi, stric Gabriel, ki pa ga pravzaprav niti nista motili, ampak sta mu samo nenavadno zveneli, ker se še zmeraj ni mogel povsem privaditi na misel, da je že toliko let bil stric.

	 Ray je povsem mirno stal pred peščeno sipino, ki jo je oblivala nežna svetloba iz meglice, ki jo je Gabriel nekoliko prej opazoval na vzhodnem nebu in je Casper rekel, da jo oddaja Mesec. Ray je zaprl oči in obraz dvignil v nebo proti meglici.

	 Ko je Gabriel, ki je stopil za njim in je nedaleč od sipine napeto strmel vanj, že pomislil, da se ne bo nič zgodilo, je Ray pritajeno zaječal in telo so mu začeli stresati krči. Ječal je vedno glasneje tako, da je njegovo oglašanje bilo že podobno rjovenju in tu pa tam izpustil krik, kot bi ga strašansko bolelo.

	 Najprej so se mu začele spreminjati roke in noge, ki so se preoblikovale v živalske tace, potem telo in nazadnje še obraz, ki se je podaljšal v dolg gobec z ostrimi podočniki.

	 Gabriel je Rayevo postopno spreminjanje z grozo opazoval, ker sam pri preobrazbi ni nikoli čutil bolečin in je zanjo vedno potreboval samo hip.

	 Že naslednjega trenutka je Rayevo telo prerasla gosta siva dlaka, prav takšne barve, kakršne je imel lase.

	 Glasno je počilo, tako da je Gabriel kar poskočil. Panično se je ozrl v Casperja, ki je tudi že stal ob njem, a se je Casper smehljal. Zmedeno je spet pogledal v Raya.

	 »A-Ampak,« je presenečeno zajecljal, »saj Ray ni volkodlak, ampak ...«

	 »Ampak volk, mar ne?« je Casper stavek namesto njega zaključil.

	 Gabriel mu je samo prikimal. Zamaknjeno je strmel v mogočnega sivega volka, ki je sedel pred peščeno sipino, z visoko v nebo dvignjeno glavo.

	 »To, stari moj, je volkodlak,« mu je Casper odločno zatrdil, »ki moč črpa iz onstranstva!«

	 Gabriel se je počasi, kot bi bil uročen, približal sipini.

	 Mogočen volk se je premaknil, se povzpel na zadnje tace in se mu s prednjimi naslonil na ramena. Svoj mokri smrček mu je pritisnil na lica, kot bi se hotel z njim pocrkljati, potem pa mu je glavo položil na ramo in se mu stisnil ob vrat.

	 Gabriel ga je objel, ga trdno prižel k sebi in se mu z obrazom pritisnil ob košato glavo.

	 Ko ga je izpustil iz objema, je volk spet sedel pred sipino in ga samo opazoval.

	 »K-Kaj p-pa sem potem jaz, če je to volkodlak?« se je zmedeno obrnil h Casperju.

	 »Ah, ti!« je Casper vzkliknil in se mu nasmehnil. »Vsekakor si volkodlak, samo da mislim, da izviraš iz druge dimenzije kot Ray in Aura.«

	 »A Aura tudi?« se je Gabriel začudil.

	 »Seveda, saj sta potomca istih staršev!« se je Casper namrdnil.

	 Gabriel se je zamišljeno zastrmel v velikega sivega volka, ki je kot vdan pes sedel, kot bi samo čakal na ukaz svojega gospodarja. Globoko je zasopel in mu dejal:

	 »Tia flego Tus nijo ayra Dan?«

	 Volk je nemudoma vstal in se okoli sipine pognal v temno puščavo.

	 »Pa si prepričan, da bo tej nalogi kos?« ga je Casper vprašal.

	 »A si razumel, kaj sem mu rekel?« se je Gabriel začudil.

	 »Seveda, od kod pa misliš, da imata moja otroka volčje gene?« se je Casper zasmejal. »Ampak prepričan sem, da sem ti že omenil, da sem samo gostitelj tvoje DNK, in čeprav se na meni razen, da razumem volčji jezik, posledic tvojega ugriza ne opazi, pa sem tvojo DNK očitno prenesel na svoje potomce!«





MEJA


	 Gabriel je togo ležal na trdih tleh in od mrazu drgetal. Počasi je odprl oči in zmedeno bolščal v gosto temo okoli sebe. Hotel se je pretegniti, ker ga je bolel hrbet, kot bi mu povsem odrevenel. Nenadoma se je zavedel, da tudi stopal ni čutil. Mukoma je sedel in roko počasi iztegnil k stopalom ... Bila so ledeno mrzla, kot bi otipaval kos ledu in bil je bos!

	 »Kje pa sem?« je komaj slišno vprašal.

	 Nihče mu ni odgovoril.

	 S težavo se je skobacal in se postavil na otrdela stopala, in ker so bila tako mrzla, da jih ni čutil, je moral loviti ravnotežje in se močno truditi, da ne bi padel, zato se je raje spet spustil na tla.

	 Čudil se je, ker ni ničesar videl, čeprav je običajno tudi v temi odlično videl. Spet se je ozrl okoli sebe, ampak še vedno ni videl ničesar, samo visoko nad sabo je zagledal ozko podolgovato lino, skozi katero je pronical medel snop svetlobe.

	 Plazil se je kar po vseh štirih, da bi prišel do reže in pogledal skoznjo, a je že po treh premikih rok in nog z glavo zadel ob nekaj trdega. Iztegnil je roko predse in se z dlanjo dotaknil nečesa, kot bi pred njim bila stena, a je v trenutku roko potegnil k sebi in dlan krepko stresel, ker ga je, ko se mu je prilepila na mrzlo, iz ledenih kock zgrajeno steno, zabolelo.

	 »Hej!« je glasno zaklical. »Kje je kdo?«

	 Njegov glas je takoj zamrl, ker ni bilo nobenega odmeva.

	 S težavo se je postavil na noge in poskočil, ker je lina bila na steni kakega pol metra nad njim. Poskusil je še enkrat, a mu tudi tokrat ni uspelo, da bi jo dosegel in pogledal skoznjo. Ko se je od razočaranja sesedel, je z roko zadel ob nekakšno palico. V trenutku je spet bil na nogah, ker ga je preblisnila ideja ... S palico si bo poskusil v steno izklesati vdolbine, nekakšne stopnice do line.

	 Palico je z vso silo zapičil v ledeno steno, ki se je tam, kjer jo je zapičil, komaj opazno odkrušila. Ko je s premrlimi prsti zatipal vdolbinico, je kot ponorel začel udarjati po steni in milimeter za milimetrom počasi prodiral vanjo.

	 Ko se mu je zazdelo, da se je palica skrhala, jo je prelomil in z ostro konico kopal po vdolbini, ki je bila že tolikšna, da bi vanjo lahko potisnil prste stopala.

	 Palico je nad vdolbino znova zapičil v steno in začel kopati novo vdolbino.

	 Prste stopala je potisnil v prvo vdolbino, iztegnil roko, se z drugo nogo močno odrinil od tal in se s prsti ujel za režo nad sabo. Z drugo nogo je previdno stopil v višjo vdolbino in se potegnil navzgor ... Končno je lahko pogledal skozi lino.

	 Zastrmel se je v daljavo in osuplo zajel sapo ... Zunaj je divjal močan snežni metež, ki je vidno debelil snežno odejo, ki je na debelo prekrivala pokrajino. Tik pred sabo je na ravnici videl velik tabor, postavljen iz samih iglujev, iz katerih se je na vrhu vil gost, bel dim. V taboru ni bilo videti nikogar.

	 Razočarano je sestopil s stene in se obrnil v temo.

	 »Hej!« je spet zaklical. »Kje je kdo?«

	 Pozorno je prisluhnil, a je okoli njega bilo povsem tiho, le v zunanjosti je slišal zavijanje vetra.

	 Sedel je po turško in si s hlačnicami poskušal oviti premrla stopala, da bi jih vsaj malo ogrel. Zajel je sapo in ponovno zaklical:

	 »Kje je kdo?«

	 »Ne deri se tako!« je v njegovi bližini nekdo nejevoljno rekel.

	 Gabriel je v trenutku spet bil na nogah, ker je glas, ki ga je ogovoril, poznal.

	 »K-Kdo j-je to rekel?« je zajecljal in se oziral naokrog, čeprav je še zmeraj bila tema.

	 »Jaz, Casper, kdo pa drug?« mu je isti glas povsem umirjeno odgovoril.

	 »Kje pa si?« ga je Gabriel naposled vprašal.

	 »Ob tvoji nogi. Poberi me, saj nisem težek,« se je Casper oglasil in se zahihital.

	 Gabriel je pogoltnil slino in se sklonil. Tipaje je s prsti iskal po tleh in naposled zadel ob nekaj. Na rahlo je z dlanjo zdrsel po ovalnem predmetu, ki je že na otip bil drugačen, kot so bila ledena tla. Pobral ga je in stisnil k sebi.

	 »Malce svetlobe bi nama prav prišlo, mar ne?« se je Casper spet oglasil.

	 »Vsekakor, ampak kaj pa naj, ko pa nimam ne svetilke ne česa drugega, kar bi nama svetlobo dalo,« mu je Gabriel odgovoril in skomignil z rameni.

	 »A si čarovnik ali nisi stari?« je Casper karajoče povzdignil glas.

	 »Že ampak se izreka ne spomnim,« mu je Gabriel mencajoče odgovoril, ker se mu niti sanjalo ni več, kako se svetloba prikliče.

	 »Poskusi s, Sulus,« mu je ženski glas svetoval.

	 »Maya?« se je Gabriel začudil. »A ti si tudi tukaj?«

	 »Seveda, kje pa bi bila, če ne ob Casperju?« mu je ženski glas odvrnil. »Že drugo stoletje tičim tukaj.«

	 »Drugo stoletje?« jo je Gabriel osuplo vprašal.

	 Od vsepovsod je zaslišal pritajen hehet.

	 »Ja, drugo stoletje,« mu je Maya pritrdila. »No, bratec, ustvari že svetlobo, saj ni tako težko!«

	 Gabriel je ovalen predmet, ki ga je prej pobral, položil na tla in se povsem izravnal. Čeprav je od takrat, ko je nazadnje čaral, bilo že zelo dolgo, je znotraj sebe nekaj začutil. Zavrtel se je in gibal natanko tako, kakor ga je naučila Rebecca.

	 »Ni slabo,« se je Casper oglasil. »Če bi tudi drugi imeli takšen spomin, ne bi bili tukaj, kjer smo!«

	 Gabriel se ni dal motiti in je ples odplesal do konca.

	 »Sulus!« je vzkliknil.

	 Od presenečenja se je opotekel in sesedel, ker je njegov glas bil prodoren in grozljiv. Odmeval je tako votlo, kot bi prihajal iz druge dimenzije.

	 Iz dlani mu je šinila bleščeča krogla, se dvignila pod strop in osvetlila notranjost okroglega igluja. Priprl je oči in nekajkrat pomežiknil, ker ga je močna svetloba zaslepila.

	 »No, končno!« je Maya vzkliknila. »Že celo večnost sem si želela videti svetlobo!«

	 Gabriel je široko razprl oči in pogledal naokoli ... V ledeni okrogli sobi je bil sam, le okoli njega je ležalo nekaj okostnjakov.

	 »Aaa!« je kriknil in se hitro otipal po obrazu, da bi preveril, ali je tudi sam bil okostnjak.

	 »Ne deri se tako!« je Casperjeva lobanja zarobantila. »Sploh pa se ravno ti nimaš česa bati, ker si še prav takšen, kot si že od nekdaj bil!«

	 Gabriel je s strahom strmel v lobanjo ob sebi, ki je premikala čeljusti. Ko je s pogledom zdrsel po ledenih tleh in preštel štiri okostnjake, mu je spodnja čeljust kar podrhtavala.

	 »K-Kdo ste?« je nezaupljivo vprašal.

	 Lobanje so se obračale druga proti drugi, kot bi se spogledovale.

	 »Povsem razumljivo prijatelj,« se je globok moški glas oglasil čisto z leve, »da nas ne moreš prepoznati, ker mi nismo bili kos času, tako kot si mu bil ti. A da ne bo zadrege, naj ti nas predstavim.«

	 »R-Robert?« je Gabriel presenečeno vprašal in se z zanimanjem zazrl na svojo skrajno levo proti lobanji, ki ji je v čeljusti manjkal sprednji zob.

	 Lobanja na levi mu je samo prikimala in začela s predstavljanjem:

	 »Prijatelj ob tvoji nogi je njegovo veličanstvo, Casper Grant.«

	 Gabriel se je ozrl k svojim stopalom, kjer je s praznimi luknjami za oči vanj bolščala lobanja, ki jo je prej držal v rokah.

	 »Zdravo stari,« je rekla in se mu široko nasmehnila.

	 Gabriel ni imel časa, da bi ji karkoli odgovoril, ker je lobanja na levi že nadaljevala:

	 »Gospa, ki si ji polomil rebro, da si si naredil stopnice, je kraljica, Maya Grant.«

	 Gabriel je s slabo vestjo pogledal v okostnjaka, ki je ležal tik ob zidu pod lino, ker je opazil, da mu je resnično manjkalo rebro, ki je prelomljeno na pol ležalo na tleh.

	 »O-Oprosti!« je zajecljal, ker ga je spreletel silen strah in se zadenjski umaknil za korak.

	 »A ne moreš paziti, kod stopaš?« se je nekdo zadrl pod njim. »Na moji nogi stojiš!«

	 Gabriel je odskočil, kot bi ga kdo zbodel in se z velikimi očmi zastrmel v mogočno okostje, nekoliko večje, kot so bila ostala.

	 »A-Alex?« je nejeverno vprašal.

	 »Tako je,« mu je lobanja prikimala in se mu nasmehnila. »Veseli me, da si me prepoznal.«

	 »Kaj delate tukaj?« jih je Gabriel povsem pretresen in komaj še pri moči vprašal. »Kaj se je zgodilo?«

	 »Čakali smo, da se zbudiš, ampak saj veš stari, da nekaj stoletij pač ne moreš biti pri miru, zato smo preprosto umrli,« mu je Casper razložil.

	 »Kako umrli?« ga je Gabriel nejeverno vprašal in se naslonil na ledeno steno, čeprav je bila tako mrzla, da se mu je prej dlan kar prilepila nanjo. »Kako ste umrli, če pa se ne da umreti?«

	 »Ah, tisto!« se je Casperjeva lobanja zasmejala. »Ja, no, saj imaš prav ...« je oklevajoče dodala. »Res se ne da umreti, saj zato pa smo tukaj!«

	 »A-Ampak, kakšni pa ste?« je Gabriel zavzdihnil in utihnil, ker je za svojim hrbtom zaslišal ječanje.

	 Največji okostnjak, za katerega je že prej ugotovil, da je bil Alex, je mukoma sedel, pokrčil noge, koščeni roki položil na kolena in rekel:

	 »Natanko takšni, kakršni bi bili v resničnem življenju! Umrli smo že davno tega, ampak kakor vidiš, naše duše kosti ne morejo zapustiti.«

	 Gabriel se je namrdnil in vprašal:

	 »Kdo pa vas zadržuje tukaj?«

	 »Snežna kraljica, kdo pa drug!« se je Mayina lobanja oglasila.

	 »Snežna kraljica?« jo je Gabriel nejeverno vprašal. »Pa saj ne mislite, da vam bom verjel, da je Andersenova pravljica o Sneženi kraljici resnična?«

	 V ledeni okrogli sobi je nastopila mučna tišina. Magična luč pod stropom je oddajala močno bleščečo svetlobo, le temperatura se ni hotela dvigniti niti za stopinjo, tako da se je vsakič iz Gabrielovih ust, ko je spregovoril, pokadila ledena sapa.

	 Okostnjaki so se pomenljivo spogledovali, potem pa so se drug za drugim tako kot prej Alex z muko dvignili, sedli in se zastrmeli v Gabriela.

	 »Hej, bratec!« mu je Maya zaklicala za hrbtom. »A mi pomagaš? Rada bi sedla, pa brez manjkajočega rebra ne zmorem!«

	 Gabriel je s cmokom v grlu prikimal in se približal okostnjaku, ki je za čudo še zmeraj imel dolge črne lase. Negotovo je iztegnil roko, ker ni bil ravno prepričan, da se ga želi dotakniti, pa tudi ni vedel, kako bi ga prijel, da mu ne bi v rokah razpadel. Ko se je Maya s svojimi koščenimi prsti oprijela njegove dlani in ječe, mukoma sedla, je na debelo požrl slino.

	 »Hvala,« se mu je prijazno zahvalila.

	 Gabriel si je našel prosto mesto na tleh in sedel. Glavo je zakopal med dlani in poklapano rekel:

	 »Ah, ne skrbite, kmalu vam bom enak, ker v tem mrazu noči verjetno ne bom preživel!«

	 Lobanje so se spet obračale druga k drugi in se spogledovale.

	 »Ah, kje pa bratec!« mu je Maya ohrabrujoče rekla. »Dvesto let si tukaj ležal, pa se ti ni nič zgodilo. Mislim, da je zdaj, ko si se prebudil, še manj verjetno, da bi zmrznil. Zakaj pa ne pričaraš ognja?«

	 Gabriel je vznemirjeno, zasoplo dihal in vsakič, ko je izdihnil, se je v zraku izoblikoval bel oblaček sape.

	 »Ker nisem čarovnik!« je razburjeno vzkliknil. »Moja naloga ni, da bi čaral!«

	 »Ne, res ni,« je Alex lahkotno pripomnil. »Ampak če bi sam imel izbiro in bi smel in zmogel čarati, ne bi bil tukaj, tako kakor sem zdaj, pač pa ob Rebecci!«

	 »Kje pa je Rebecca?« je Gabriel prestrašeno vzkliknil in se začel ozirati naokoli, ker se je šele zdaj zavzel, da se do zdaj resnično še ni oglasila.

	 Alexovo okostje je povesilo glavo in se togo zazrlo v svoje prste na nogah. Ko jih je premaknilo, kot bi jih razgibavalo, se je zaslišalo rožljanje kosti.

	 »Verjetno še zmeraj tam, kjer sem jo pustil,« mu je odgovorilo in spet dvignilo glavo. »Na Nebeških poljanah s svojima prijateljicama.«

	 »Prijateljicama?« ga je Gabriel osuplo vprašal, pa čeprav je nekako že vedel, kakšen bo odgovor.

	 Alex je pokimal z lobanjo in mu lahkotno odgovoril:

	 »Ja, s Sarah in Leonido.«

	 Gabriel je globoko zajel sapo in po telesu so ga spreleteli mravljinci. Hotel je nekaj reči, a je zaslišal hreščeč zvok. Presenečeno se je ozrl in se zastrmel v sivo kroglico, ki je tik ob ledeni steni povsem neopazno ležala na tleh.

	 Skobacal se je na noge in v dveh korakih je bil ob njej. Dvignil jo je, in ko so mu njene tanke ročice in nožice mlahavo padle čez prste, je začudeno vzkliknil:

	 »Alec, kaj pa ti počneš tukaj?«

	 Kovinska žogica se je komaj opazno zganila in mu s tihim glasom, kot da bo vsakega trenutka izdihnila, odgovorila:

	 »Porabljam svojo zadnjo življenjsko energijo. Preden pa popolnoma ugasnem, te moram opozoriti, Raymondov sin!«

	 Gabriel je vprašujoče strmel vanj in mu le kratko prikimal.

	 V očeh kovinske žogice je samo za trenutek poblisnila komaj opazna svetloba.

	 »Lava tiči v …« je Alec upočasnjeno rekel, kot bi mu predvajal počasen posnetek, potem pa je njegov glas povsem zamrl.

	 Gabriel je napeto strmel vanj, a je Alec samo še utripnil z očmi in povsem obmiroval.

	 V velikem okroglem igluju je zavladala tišina, in kot bi jo veter tam zunaj hotel zmotiti, je zatulil po taboru, da je v lini visoko v steni piskajoče žvižgalo. Svetlobna krogla pod stropom je utripnila in ugasnila, kot bi veter upihnil svečo.

	 »Neee ... Alec zbudi se!« je Gabriel kriknil in majhnega robotka živčno stresel, da so ročice in nožice kar opletale naokoli.

	 Položil ga je na tla, zamahnil z roko in jezno vzkliknil:

	 »Sulus!«

	 Ko se je iglu medlo osvetlil, je osupnil, ker so na tleh ležale razmetane povsem polomljene kosti in lobanje.

	 »Maya ... Casper ... Alex ... Robert!« je prijatelje enega za drugim glasno klical. »Ste tukaj? Odgovorite mi!«

	 Razmetane kosti in lobanje so nemo ležale na tleh. Na nekaterih je bila debela plast prahu, pomešana z ledom.

	 Zgrabil je eno za drugo lobanjo, jo ogovarjal, božal in prosil, naj se oglasi ... A od nobene ni bilo odgovora.

	 Ves obupan je stal sredi igluja, a že naslednjega trenutka ga je zaradi nemoči prevzela tako huda jeza, da jo je komaj krotil.

	 V daljavi je zaslišal konjski peket. Glasno je zarenčal, stisnil pesti in silno udaril po steni iz ledenih kock. V njem je vrelo. Za trenutek je prisluhnil, in ko je slišal peket, ki se je približeval, je spet stisnil pesti in silno zarenčal. Še enkrat je udaril po steni, ker je na vsak način hotel priti ven, a mu je ni uspelo porušiti. Od jeze se je ves tresel.

	 V zunanjosti je konjski peket utihnil.

	 »Gabriel Dunn!« je globok ženski glas zaklical nekje sredi tabora.

	 Gabriel je zasopel in mrzlično skočil k lini, da bi pogledal, kdo ga je klical, a je lina bila previsoko, pa tudi vdolbin, ki jih je vsekal v ledeno steno, ni bilo več.

	 »Gabriel Dunn!« je v zunanjosti spet zadonelo. »Pismo imam zate!«

	 »Tukaj sem!« je Gabriel zakričal na ves glas. »V igluju sem!«

	 Zunaj je samo nekaj trenutkov bilo popolnoma tiho, potem pa je slišal neznano damo vzklikniti:

	 »Hop!«

	 In konjski peket se je začel oddaljevati.

	 Gabriel je obupano kričal in klical za neznano damo, ker je očitno bilo, da ga ni imela namena iskati, ker prej njegovih krikov verjetno ni slišala.

	 Spet ga je obšla silna jeza, tako da mu je kri v žilah dobesedno podivjala. Ko je gromozansko zarjovel, je zrasel visoko nad okostnjake, ki so ležali razmetani po tleh. Pogledal je skozi lino, ki je zdaj bila tik pred njegovimi očmi, in ko je videl oddaljujočega se belega konja, je zarjovel, stisnil pesti in besno udaril po ledeni steni, da se je razletela.

	 V trenutku je bil zunaj. Ozrl se je in pogledal v iglu, v katerem je zevala velika odprtina, skozi katero je lahko na tleh videl razmetane kosti prijateljev. Glasno je zarjovel, dvignil glavo v nebo in po volčje zatulil.

	 »Gabriel Dunn?« je nekdo tik ob njem osorno vprašal.

	 Velik rjav volkodlak je prikimal in se zastrmel v jahalko na belem konju ... Bila je odeta v topla krznena zimska oblačila, ki so jo ščitila pred mrazom.

	 »Prinašam ti pismo!« mu je brez strahu dejala in izpod plašča potegnila večjo ovojnico.

	 Gabriel je iztegnil šapo in ji jo hlastno iztrgal iz roke. Nekajkrat jo je v šapah še obrnil in si jo ogledal.

	 »Od koga pa je?« jo je vprašal.

	 Dama je konja že obrnila in ga pognala v galop.

	 »Od tvojega očeta!« mu je veter na ušesa prinesel glas oddaljujoče se ženske.

	 Mraza in ledenih snežink, ki jih je veter divje nosil in so se zaletavale vanj, sploh ni občutil, ker je z odprtim gobcem osuplo strmel za neznanko. Šele, ko je izginila v snežnem metežu in je ni mogel več videti, je pogledal v ovojnico in jo odprl. Iz nje je potegnil en sam preložen, rumenkast list, kar je nakazovalo na to, da je sporočilo bilo že staro, a ga je vseeno razgrnil in pogled zvedavo uprl vanj:

	 »Sin moj čakam te v jami!«

	 Zaprl je svoje volčje oči in pogoltnil slino. Spreletel ga je strah, ki mu je kri pognal po žilah.

	 Nenadoma je ves zadrgetal, ker je začutil silen mraz, zato je takoj vedel, da ni bil več volkodlak. Globoko je zasopel in se zgrudil na z debelo plastjo snega prekrita tla.



	* * *



	 »Stari zbudi se!« je Gabriel slišal klicati moški glas, kot bi ga nekdo klical od daleč. »Si z nami?«

	 S težavo je odprl oči in zmedeno pogledal po obrazih, ki so se sklanjali nadenj.

	 »A si dobro?« ga je Casper zaskrbljeno vprašal.

	 »K-Kaj?« je Gabriel zajecljal in se oprl na roki, da bi sedel. »Kje pa sem?«

	 »V šotoru sredi niča!« se je Casper zasmejal. »V puščavi smo, na poti k Nebeškim poljanam. Tukaj smo prenočili, ampak zdaj bi bilo treba vstati, ker je Sonce že visoko na nebu.«

	 Gabriel se je zmedeno ozrl naokrog in se majavo postavil na noge, da bi stopil iz šotora.

	 Casper ga je nemudoma podprl, da ne bi padel in ukazal:

	 »Pomagajte mu pred šotor!«

	 Še istega trenutka so se krila na vhodu šotora razmaknila in Gabriel je začutil, da sta ga pod pazduhama prijela služabnika in ga podprla. Poskušal je narediti korak, a so mu kolena kar klecala in se je opotekel, zato sta ga služabnika dvignila za nekaj centimetrov, ga odnesla in pred šotorom spet postavila na noge. V trenutku je oči trdno stisnil skupaj, ker ga je zaslepilo močno, bleščeče Sonce.

	 S še vedno priprtimi očmi je pogledal naokrog ... Resnično so bili sredi puščave. Bili so, kot je Casper rekel, sredi niča.

	 Ob njem so že stali Casper, Maya in Leonida, ki so prišli za njim iz šotora.

	 »Kje pa je sneg?« se je Gabriel začudil.

	 Vsi trije so ga mrmrajoče, presenečeno pogledali, kot bi padel z Lune, saj snega v teh krajih niso videli že vsaj petsto let.

	 Gabriel je še zmeraj zmedeno pogledoval naokrog, potem pa jim je odločno zatrdil:

	 »Kmalu bo snežilo!«

	 »Samo grde sanje si imel,« mu je Casper razumevajoče rekel in se mu prizanesljivo nasmehnil. »Snega tukaj sploh ne poznamo!«

	 Gabriel je zavzdihnil in Casperju samo z glavo namignil, da sta se odmaknila od drugih.

	 »Slab občutek imam,« mu je rekel, takoj ko sta bila na samem. »Nekaj podobnega sem nekoč že sanjal!«

	 Casper je v zadregi samo skomignil z rameni, ker ni vedel, kaj bi mu odgovoril, saj v sanje ni nikoli verjel.

	 »Jaz se svojih sanj ne spomnim vedno ...« mu je po premisleku oklevajoče odgovoril. »Pa tudi z njimi se ne obremenjujem, ker pravijo, da so samo produkt naše podzavesti.«

	 »Kdo to pravi?« se je Gabriel razburil.

	 Casper se je presenečeno umaknil za korak in mu pomirjujoče rekel:

	 »Nihče ne pravi ... Tako sem samo rekel, ker sem prebral v knjigi. Rebecca mi je pokazala svojo sanjsko knjigo in nekje v njej sem prebral, da sanjamo, kar želimo, ali pa kar nas v podzavesti preganja, ker …«

	 »To si prebral pred nekaj tisočletji!« ga je Gabriel nejevoljno prekinil. »Takratno in današnje znanje se občutno razlikujeta!«

	 Casper je presenečeno strmel vanj, ker ni mogel razumeti, čemu je bil tako razkačen.

	 »Ne vem ...« je oklevajoče zavzdihnil in skomignil z rameni. »Ampak prepričan pa sem, da snega ne bomo videli!«

	 Gabriel je zamižal, globoko zajel sapo in štel do deset, da bi se pomiril.

	 Odprl je oči, pogledal v Casperja in ga še zmeraj malce nataknjeno vprašal:

	 »Kdaj pa pridemo do teh poljan?«

	 »Po vsej verjetnosti jutri, ampak …« mu je Casper odgovoril in utihnil, ker je opazil, da je Gabriel spet nejevoljno bolščal vanj.

	 »Ampak?« ga je Gabriel zadirčno vprašal, ker ga je vsakič, ko se je pojavil kakšen dvom ali ovira, preplavila slaba volja.

	 »Ampak videli bomo, ali bomo tam dobrodošli?« je Casper svoj stavek počasi, preudarno končal.

	 Gabriel ni ničesar rekel. Z roko si je otresel prah z oblačil, ki jih je imel še iz srednjega veka in so mu jih takrat v bolnišnici v porušenem mestu očistili in obnovili. Segel je v žep in iz njega potegnil večkrat preložen porumeneli kos papirja. Presenečeno se je zastrmel vanj in ga začel razvijati, a še preden mu ga je uspelo povsem razgrniti, ga je zmotil možakar v popolni bojni opremi, ki se mu je z roko dotaknil ramena in mu resnobno rekel:

	 »Odpravljamo se gospod. Veličanstvo je pripravljeno in vas že pol ure čaka.«

	 Gabriel se je zdrznil, list papirja hitro spet prepognil in ga stlačil v žep. Pogledal je levo in desno, a Casperja ni bilo več ob njem.

	 »Kje pa je Casper?« je presenečeno vprašal, ker sta se še pred nekaj trenutki pogovarjala.

	 »Čakamo vas gospod,« mu je vojak samo potrpežljivo ponovil.

	 Gabriel se je obrnil in v daljavi opazil samo postrojeno dolgo vojaško enoto, na čelu katere so bili zbrani vsi prijatelji. Šotorov in tabora ni bilo nikjer več.

	 Vojaku je kratko pokimal in počasi stopil proti njim.

	 »Casper, Maya, Sarah, Lea, Alec …« jih je že od daleč med hojo prešteval.

	 Nenadoma se je ustavil in se obrnil k svojemu spremljevalcu, ki je, po videzu sodeč, štel že več kot petdeset let.

	 »Kje pa je Ray?« ga je osuplo vprašal.

	 Vojak se je ustavil ob njem in sklonil glavo.

	 »Gospodiča, Raya že teden dni pogrešamo gospod,« mu je tiho odgovoril, ne da bi ga pogledal.

	 »Teden dni? Pa saj ni mogoče!« je Gabriel planil. »Še včeraj zvečer sva bila skupaj!«

	 Možakar ga je končno pogledal in mu odkimal. Z roko je pokazal na karavano, ki ju je čakala in rekel:

	 »Minilo je že teden dni gospod, odkar smo ga zadnjič videli, ampak veličanstvo je prepričano, da je na varnem, kjerkoli že je.«

	 Gabriel se je čudil, ker ni ničesar več razumel. Zamišljeno je stopil k prijateljem na čelo kolone in se postavil ob Casperja.

	 »No, končno si se prebudil stari!« je Casper vzkliknil. »Mislili smo že, da te bomo morali do Nebeških poljan spraviti na nosilih!«

	 »Kako pa to misliš?« se je Gabriel začudil. »Saj si še pred nekaj trenutki bil ob meni, ko sva govorila o snegu!«

	 Casper se mu je prizanesljivo nasmehnil.

	 »O snegu praviš, da sva govorila?« ga je osuplo vprašal in se dvomeče ozrl proti Soncu, ki je stalo visoko na nebu. »Zagotavljam ti, da pri tej vročini, ko verjetno imamo več kot štirideset stopinj, prav gotovo ne bo snežilo! Od takrat, ko sva se pogovarjala o tvojih sanjah, je minilo že teden dni!«

	 Gabriel se je ves nasršil. Od jeze, ker se je tudi Casper očitno norčeval z njim, bi se najraje zakadil vanj, a je na srečo še pravi čas s kotičkom očesa ujel dolgo postrojeno četo vojakov, ki so ga budno varovali, kot bi bil svetinja.

	 Casper, ki je prijatelja dobro poznal, mu je roko dobrohotno položil na ramena, se sklonil in mu čisto ob ušesu umirjeno, tiho rekel:

	 »Res smo že čisto blizu Nebeških poljan, ampak že teden dni počivamo.«

	 »Teden dni praviš?« se je Gabriel spet burno odzval. »Še pred nekaj trenutki si mi dejal, da bomo jutri prispeli tja, zdaj pa, da smo že celi teden v taboru!«

	 »To sem ti rekel pred tednom dni, tik preden si se na tem vročem, puščavskem soncu zgrudil. Do zdaj smo vztrajali v taboru in te negovali, zdaj pa bi morali dalje.«

	 »Kje pa sem jaz bil ves ta teden?« ga je Gabriel zmedeno vprašal. »Kako, da se ga sploh ne spomnim?«

	 Casper mu ni ničesar odgovoril. Obrnil se je proti svojim ljudem, visoko dvignil roko in odločno ukazal:

	 »Odhod!«

	 Gabriel se je ob njem začel brez besed premikati, saj je bil prepričan, da s pogovorom še nista zaključila, zato je nestrpno pričakoval Casperjev odgovor.

	 »Tukaj,« mu je Casper končno odgovoril. »Teden dni si ždel v šotoru. Čez dan si precej nemirno spal. Običajno si momljal nerazumljive besede, od katerih smo razumeli samo, da si klical očeta. Ponoči pa si spal kot klada.«

	 Gabriel se je zamišljeno zastrmel v Casperja in presenečeno ugotovil, da mu je obraz resnično prekrivala kakšen teden stara brada, zato mu je začenjal verjeti.

	 »In kaj zdaj?« ga je povsem umirjeno vprašal.

	 Casper je pokazal na visoko peščeno sipino nedaleč stran pred njimi in rekel:

	 »To bomo kaj kmalu izvedeli. Na drugi strani tega vrha je meja Nebeških poljan.«

	 »A res?« je Gabriel nestrpno planil, ker si je želel končno že spoznati kraj, o katerem so vsi s takšnim strahospoštovanjem govorili.

	 Casper mu je samo prikimal.

	 Gabriel je stisnil pesti, in ne da bi, še kaj rekel, je neučakano, hitreje stopil proti sipini.

	 Casper mu je takoj sledil, kot bi ga bilo treba varovati.

	 Zagnala sta se na sipino in počasi, z muko lezla navkreber proti vrhu, ker sta se z vsako stopinjo do gležnjev ugreznila v suh, droben pesek. Sonce je neusmiljeno pripekalo, a se Gabriel v svoji neučakanosti sploh ni zmenil za potne kapljice, ki so mu polzele po obrazu in vratu.

	 Od vrha sta bila oddaljena samo še nekaj metrov. Čez strmino je zapihal veter, ki je zavrtinčil pesek in jima ga nosil v oči. Casper se je ustavil in si globoko čez glavo potegnil kapuco, da si je oči in usta zaščitil pred peskom, Gabriel pa je kljub vetru in pesku trmasto rinil dalje proti vrhu.

	 Končno se je tudi Casper spet zganil in pohitel za Gabrielom, ki je že stal na vrhu in zamaknjeno strmel v daljavo. Ustavil se je ob njem, si umaknil kapuco z obraza in si oči pred vetrom zaščitil z dlanjo.

	 Gabriel je s široko odprtimi očmi, kot da mu za droben pesek, ki mu je silil v oči, sploh ne bi bilo mar, očarano opazoval pokrajino pred sabo ... Kamor mu je segel pogled, je bil nepregleden gozd, skrit v globoki, kotanji podobni, dolini, ki jo je skozi milijone let izoblikovala narava. Počasi je s pogledom drsel po njem.

	 »Ta gozd pa ni tako majhen!« je naposled očarano rekel.

	 »Ne, ni,« mu je Casper pritrdil. »Sicer sem že videl fotografije tega gozda, ki pa mi niso pričarale njegove resnične veličine, tako da sem tudi sam presenečen.«

	 Gabriel se je hotel takoj zagnati po strmini sipine proti gozdu, a je naredil samo korak, ker ga je zagrabila močna moška roka in ga tako krepko potegnila nazaj, da se je kar sesedel na tla.

	 »Previdno!« ga je Casper posvaril. »Ne imenujejo ga zastonj Nebeške poljane, ker je tukaj ugasnilo že veliko življenj!«

	 Gabriel se je postavil na noge in besno pogledal v Casperjevo pest na svoji srajci, a ga Casper, kot da njegovega grozečega pogleda ne bi opazil, vseeno ni izpustil. Samo odločno, z resnobnim obrazom je strmel vanj.

	 »In kaj potem?« se je Gabriel po nekaj napetih trenutkih lahkotno oglasil in skomignil z rameni. »Saj pravijo, da se ne da umreti!«

	 Napetost med njima je minila. Casper je globoko zajel sapo in ga končno izpustil.

	 »Prav imaš, da se ne da umreti, ampak kar smo slišali, je grozljivo!« je, da bi ga streznil, resnobno nadaljeval. »Pripovedovali so nam o živem pesku in vseh mogočih luknjah, v katerih enostavno izgineš kot kafra.«

	 Gabriel mu je prikimal. Čeprav ni čutil strahu, se mu misel, da bi se znašel pod peskom, ni zdela nič kaj privlačna. Postavil se je ob Casperja in mirno počakal, da so se jima pridružili še drugi.

	 Ni bilo dolgo, ko so ob njiju stale Sarah, Maya in Leonida.

	 »Je res, kar mi je stražar omenil, ko je prišel pome, da Raya ni več?« je Gabriel s cmokom v grlu tiho vprašal.

	 Casper mu je prikimal in v glasu mu ni bilo čutiti niti trohice razburjenosti, ko mu je odgovoril:

	 »Šel je dlje, kakor sem pričakoval. Ne skrbi me zanj, Gabriel, ker je močnejši kot celotna vojska, ki mi je vdana.«

	 Čeprav je Casper zatrjeval, da ga ni skrbelo, je Gabriel kljub temu v njegovem glasu začutil strah. S tesnobo je pogledal Mayo, ki je s trdno stisnjenimi ustnicami ob njiju samo molče stala.

	 »Res je,« se mu je nasmehnila, ko je opazila njegov zaskrbljeni pogled. »Močnejši je, kot bi si midva s Casperjem želela.«

	 Gabriel se je molče zastrmel v bujno zelenje bogatih krošenj mogočnega gozda, pred katerim se je razprostiralo nekaj sto metrov široko močvirje.

	 »Kaj pa zdaj?« je vprašal, ne da bi se obrnil. »Kako bomo šli naprej?«

	 »Počasi ... Korak za korakom,« mu je Casper preudarno odgovoril. »Poslal bom može, da raziščejo, če smo dobrodošli, sicer bomo s težavo prišli do prvega drevesa!«

	 Ko se je obrnil, da bi priklical može, je pred njim v vrsti že stala skupina mož in čakala ukazov. Samo z očmi jim je nakazal proti močvirju, in deseterica je takoj izginila z vrha sipine.

	 »Pa je to pametno, da može kar tako pošiljaš v neznano in kakor si sam rekel v nevarnost?« ga je Gabriel dvomeče vprašal.

	 »Kaj pa lahko naredim?« mu je Casper odgovoril z vprašanjem in skomignil z rameni. »Poiskati moramo pot do gozda, če sploh obstaja!«

	 »Že ampak zakaj pa ne dovoliš, da bi šel jaz?« mu je Gabriel ugovarjal. »Bolje bi bilo, kot pa da si v nevarnost poslal te može, ki premorejo samo človeške sposobnosti!«

	 »Ah … ti,« se je Casper zmrdnil. »Ti si moj prijatelj ... Tebe pa res ne mislim pošiljati v izvidnico! Za to imam izurjene može.«

	 Gabriel mu je prikimal, čeprav mu ni bilo všeč, da je Casper žrtvoval deseterico mož, a ko je premislil, si je moral priznati, da se je vseeno modro odločil, saj bi sicer, če tukaj niso bili, kot je Casper rekel, dobrodošli, vsi bili v nevarnosti in bi zabredli v težave.

	 Medtem ko so čakali, da bi se izvidnica vrnila, se je usedel na peščena tla in v pest zajel pesek. Dvignil je roko, razprl dlan in se zamišljeno zastrmel v drobna zrnca na njej. Opazoval jih je in se čudil, ker si jih do zdaj še nikoli ni pobliže ogledal. Zanj je zmeraj bil samo puščavski pesek.

	 Dvignil je pogled, ker je hotel Casperju nekaj reči, in pogledal naravnost v Sonce ... V nosu ga je zaščemelo, zato se ni mogel več zadržati in je močno kihnil. Dlan, v kateri je še zmeraj držal pesek, je avtomatsko potisnil pred usta in kihnil vanjo, in ko je pesek hotel stresti z dlani, je onemel, ker je na njej imel grudice rjave zemlje.

	 Mrzlično je premišljeval, kako se mu je na dlani znašla zemlja, potem pa se mu je posvetilo, da je pesek, ko je kihnil v dlan, verjetno ovlažil.

	 Zagrabil je novo pest peska in pljunil nanj ... Pesek se mu je pred očmi spremenil v grudice zemlje.

	 »Maya!« je na ves glas zatulil.

	 Maya je v trenutku stala ob njem in z velikimi očmi prestrašeno strmela vanj, ker je mislila, da se mu je kaj hudega zgodilo.

	 »Maya, a znaš pričarati dež?« jo je Gabriel navdušeno vprašal.

	 »Nekaj kapljic bi znala ...« mu je Maya negotovo pritrdila. »Čemu pa?«

	 Gabriel ji je samo pokazal nekaj rjavkastih zrn zemlje na tleh.

	 Maya mu je samo prikimala, si pomela dlani, dvignila roki in zaklicala:

	 »Revana!«

	 Okoli nje je na puščavski pesek padlo nekaj kapelj dežja. Kjerkoli so kaplje ovlažile tla, se je pesek spremenil v grudice rjavkaste zemlje. Presenečeno je strmela vanje.

	 Gabriel je v trenutku bil ves vznemirjen na nogah, a mu je navdušenje kmalu povsem upadlo, ker so se grudice zaradi vročega sonca zelo hitro posušile in se spet spremenile v pesek.

	 Maya je znova in znova poskušala pričarati dež, a je zmeraj padlo samo nekaj kapelj.

	 »Ne zmorem več ...« je zavzdihnila in se negotovo zazrla vanj. »Čaranje me utruja,« je tiho rekla in se sesedla na tla.

	 »Nič zato, Maya,« ji je Gabriel prizanesljivo rekel, se ob njej spustil na tla, jo objel in navdušeno nadaljeval, »odkrila sva pomembno stvar! Za našo puščavo bi voda bila rešitev ... Na litre bi jo potrebovali!«

	 A mu je navdušenje spet začelo hitro plahneti, ker ga je preblisnilo, da vode pravzaprav ni nikjer videl. Še obsežno močvirje, ki je bilo pred njimi, je bilo videti skoraj suho.

	 »H-hm,« se je Sarah oglasila za njunima hrbtoma, da bi pritegnila njegovo pozornost. »A dež potrebuješ?« ga je nejeverno vprašala in se zastrmela vanj.

	 Ko ji je Gabriel prikimal, je zaprla oko, visoko proti nebu dvignila roke in na ves glas zaklicala:

	 »Revanamax!«

	 Maya je planila pokonci, kot bi se njenega čaranja ustrašila. Jadrno je stopila h Casperju in se mu oklenila dlani.

	 Gabriel je počasi vstal. Ves otrpel od pričakovanja, kaj se bo zgodilo, se je napeto oziral v nebo, a se ni nič zgodilo, le nekaj vojakov je v trenutku obstopilo Casperja in Mayo, kot bi ju hoteli zaščitili pred Sarah.

	 Gabriel je možem odkimal, ker je bil prepričan, da jima Sarah ni bila nevarna. Z roko jim je nakazal, naj odstopijo, pa čeprav ni bil prepričan, da ga bodo poslušali, a se je krog okoli Casperja in Maye že naslednjega trenutka razprl. Nejevoljno je pogledal Mayo, ki se je trdno oklepala Casperjeve dlani in jo razdraženo vprašal:

	 »A če ti čaraš, pa ni nič?«

	 »Ne,« mu je Maya odkimala. »Moji čari jih ne smejo motiti, sploh pa jim je proti meni prepovedano ukrepati!«

	 Gabriel ji je samo prikimal, ker mu je pozornost spet pritegnila Sarah. Z zanimanjem jo je opazoval, ker je še vedno z iztegnjenimi dlanmi proti Nebeškim poljanam nepremično, miže stala, kot da se za njenim hrbtom ne bi nič dogajalo.

	 A kljub njenemu trudu se ploha dežja ni in ni hotela vsuti, kot si je Gabriel želel, da bi se. Stopil je k njej in ji nezadovoljno, že malce nejevoljno rekel:

	 »Oprosti, ampak mislil sem na več vode, kot jo je uspelo ustvariti Mayi!«

	 Sarah se ni niti premaknila. Še vedno je miže stala z iztegnjenima rokama proti mogočnemu gozdu Nebeških poljan.

	 »Ta kraj je varovan z zelo močno magijo!« se je skoraj šepetaje, napeto oglasila.

	 Nad gozdom so se začeli kopičiti temni oblaki. Veter se je ojačil in v daljavi se je slišalo pogrmevanje ... Nad Nebeškimi poljanami se je vlila silovita ploha in iz trenutka v trenutek se je močvirje bolj polnilo. Bila je čudovita igra narave, ki jo v puščavi niso imeli priložnost velikokrat opazovati.

	 »Mislil sem, da bi voda zalila puščavo, morda pesek na vrhu te sipine, kjer mi stojimo,« je Gabriel naposled malce razočarano pripomnil.

	 »Poskusila sem,« mu je Sarah zatrdila, »vendar pa oblake nekaj silno zadržuje, da ne morejo čez mejo Nebeških poljan.«

	 Gabriel ji ni ničesar več rekel, le začel se je spuščati po strmini proti močvirju.

	 »Gabriel!« je Casper zgroženo zaklical za njim. »Ne hodi!«

	 Gabriel se je spuščal dalje, kot da ga ne bi slišal.

	 Ko je sestopil s sipine, so ga spreleteli mravljinci, ker je zaslišal ptičje petje, ki ga ni že tako dolgo, da je že skoraj pozabil, da je sploh obstajalo in vsak njegov korak je spremljal šum, ki ga je dobro poznal ... Hodil je po visoki travi.

	 Ozrl se je proti vrhu sipine nad sabo in zbranim prijateljem pomahal. Nasmehnil se jim je, razširil roki in se počasi, kot da bi bil v transu, zavrtel na mestu.

	 Čeprav mu je z vrha sipine nekdo nekaj kričal, sploh ni poslušal. Ko se je nehal vrteti, se je sesedel v visoko travo, zaprl oči in preprosto užival. Nosnici je široko širil in globoko vdihoval vonj mokre trave in zemlje, ki ga je popeljal v Nickov dol ... V mislih je odtaval v čas, ko sta se s Casperjem podila po gozdnih jasah in zganjala neumnosti ... Počutil se je kakor prerojen.

	 Iz zamaknjenosti ga je predramil prestrašen, a odločen krik z vrha sipine:

	 »Gabriel, takoj pridi nazaj!«

	 Odprl je oči in si s prsti potegnil skozi lase. Začudil se je, ker so bili dolgi. Ko si je z dlanjo podrgnil po bradi, je osupnil, ker je bila poraščena z dolgimi kocinami. Namesto svojih deških rok je imel močni mišičasti roki.

	 »Kaj se dogaja?« je zašepetal in se osuplo ogledoval.

	 Ko ga je nekdo prijel za ramo, je sunkovito vstal in se presenečeno zastrmel v neznanega možakarja s sivimi lasmi in brado.

	 »Kaj me tako gledaš, kot da me ne poznaš?« se je možakar oglasil. »Hej, stari, to sem jaz, Casper!«

	 Gabriel je nejeverno, na široko razprl oči in stopil korak nazaj.

	 »Kaj se je zgodilo?« je zmedeno vprašal. »Čemu takšna nenadna sprememba?«

	 »Čas nas je dohitel,« mu je Casper povsem mirno odgovoril. »Videti je, da tukaj naša pravila ne veljajo.«

	 »Kako?« ga je Gabriel pretreseno vprašal. »Kaj pa zdaj spet to pomeni?«

	 »Še marsičesa ne veš!« mu je Casper svareče odgovoril. »Pa saj tudi jaz nič več ne vem kot ti. Poznam le pripovedi o tem kraju in videl sem nekaj slik. Ampak zdaj je, kar je, in čeprav sem videti star, v sebi še zmeraj čutim moč.«

	 »Ne vem, Casper,« je Gabriel negotovo zmajal z glavo. »Enako sva stara in skupaj sva prišla v ta čas ... Čemu bi med nama bila videti tolikšna razlika?«

	 »Res je,« mu je Casper pritrdil. »A bojim se, da sem enaindvajset let, ki si jih ti preprosto preskočil, prepotoval sam.«

	 »Jasno, zato pa sem jaz zdaj videti vsaj dvajset let mlajši kot ti!« je Gabriel vzkliknil, ker se mu je končno posvetilo. »A gremo naprej?« ga je že precej boljše volje vprašal in nestrpno pogledal čez široko močvirje proti mogočnemu gozdu.





NEBEŠKE POLJANE


	 Gabriel je strmel čez široko močvirje v gozd. Tik ob njem sta v visoki travi stala močno ostareli, osiveli Casper in Maya, ki ni bila nič drugačna videti, kot je bila videti malo prej na vrhu sipine ... Dama, ki se je že spogledovala s štiridesetimi in ji je obraz že tu pa tam krasila, kakšna gubica. Pogledovali so čez močvirje v mogočna drevesa, ki so gozd zaključevala v popolnoma ravni črti, kot bi jim nekdo zarisal mejo, do kod se smejo širiti.

	 »No, a ne gremo naprej?« je za njimi nestrpno spregovoril dekliški glas.

	 Gabriel se je ozrl in se z zanimanjem zastrmel v Sarah, ki je po videzu bila prav takšna kot zmeraj, morda samo malce, kako leto starejša. S Casperjem sta se spogledala.

	 »Tebi pa leta prizanašajo!« se je Gabriel pošalil.

	 »Ne vem, morda,« mu je Sarah odgovorila in skomignila z rameni, kot da ji videz sploh ne bi bil pomemben. »Nimam ogledala, da bi se videla, ampak če ti tako praviš, bo že res!«

	 Gabriel je pokimal in pogledal proti vrhu sipine, kjer je stala Casperjeva vojska. Iskal je Leonido, a je med možmi ni videl.

	 »Kje pa je Lea?« je zaskrbljeno vprašal.

	 »Tukaj!« se je Lea zasmejala tik ob Mayi.

	 Gabriel se je zdrznil in se nepremično zastrmel vanjo.

	 »A si mislil, da bom kar čakala na vrhu sipine, medtem ko bi vi osvajali poljane?« mu je Lea obtožujoče rekla, roki prekrižala na prsih in glavo užaljeno povesila.

	 Gabriel in Casper sta nemo strmela vanjo in ji kot dogovorjena hkrati odkimala. Spet sta se zmedeno spogledala.

	 »Se dobro počutiš?« jo je Gabriel osuplo vprašal.

	 Lea jima je prikimala in se jima priklonila.

	 Gabriel je zamišljeno naredil krog okoli nje in si jo pozorno ogledal z vseh strani.

	 »Koliko let pa šteješ Lea?« jo je dvomeče vprašal.

	 »Ne vem gospod,« mu je Lea sramežljivo odgovorila, zardela in tiho dodala, »nisem več prepričana.«

	 Sarah je dlani sklenila na hrbtu in jih z zanimanjem opazovala. Na ustnice se ji je prikradel skrivnosten nasmešek.

	 »Menim, da ji je bilo staranje z razlogom prihranjeno,« je rekla, kot bi samo glasno premišljevala.

	 Vsi trije so se vprašujoče zastrmeli vanjo, a je samo zamahnila z roko, se hitro obrnila proti močvirju in rekla:

	 »Vse ima svoj namen, ampak bojim se, da bo močvirje naše namene malce zavrlo!«

	 »Zakaj pa?« jo je Gabriel skoraj brez sape vprašal.

	 »Obhaja me čuden občutek, da ne bo samo zmeda v času tisto, kar nas čaka,« mu je Sarah resnobno odgovorila. »Pred leti, ko sva z očetom hodila tod okrog, ni bilo tako skrivnostno.«

	 »A tukaj si bila?« jo je Gabriel osuplo vprašal. »Zakaj pa nam nisi že prej povedala?«

	 »Saj sem ti o tem pripovedovala, ko sva se vzpenjala po strmini kraterja!« je Sarah planila. »Povedala sem ti, da sem tukaj bila doma in se urila v čaranju, ampak verjetno si že pozabil,« je že bolj umirjeno dodala. »Prav tukaj na obrobju Nebeških poljan sva z Rebecco …«

	 »Rebecco?« je Gabriel osuplo planil. »Rebecco Shaw?«

	 »Tako je gospod,« mu je Sarah prikimala. »Rebecca Shaw je bila moja mentorica, ampak prepričana sem, da sem vam vsem to že večkrat omenila!« je že malce nejevoljno, nestrpno dodala.

	 Maya in Gabriel sta se spogledala. Z njunih obrazov je odsevalo presenečenje.

	 Gabriel je nejeverno pogledal v Casperja, ki že nekaj minut ni ničesar rekel. Odvračal je pogled in odsotno strmel v gozd.

	 »Torej jo moramo najti!« je Gabriel naposled odločno vzkliknil. »Ona je eden najpomembnejših članov naše skupine!«

	 »Pa kaj je z vami?« je Sarah vzrojila in besno premerila vse tri. »Od kod pa mislite, da znam čarati? Ni še dolgo, ko sem vama pa tudi tebi, Maya, omenila, da je bila moja mentorica!«

	 Casper je strmel v tla. Nejeverno je zmajal z glavo in si roko položil na čelo. Bilo je očitno, da z njim nekaj ni bilo v redu.

	 »Kaj te muči?« ga je Gabriel zaskrbljeno vprašal, ker ni bil vajen, da bi Casper bil tako dolgo tiho.

	 Casper je globoko zajel sapo in se z velikimi očmi zmedeno zastrmel v Leo in Sarah.

	 »Gabriel počutim se čudno,« je z muko, tiho izdavil.

	 Četverica se je spogledala.

	 »Kje sploh sem?« ga je Casper skoraj šepetaje vprašal in se prestrašeno pomaknil k njemu. »Kaj delam tukaj in kdo so ti ljudje z nama?«

	 Gabriel se je nejeverno zazijal vanj, kot da njegovih besed ne bi razumel.

	 »Prosim?« ga je osuplo vprašal. »Kje smo in kdo so ti ljudje, sprašuješ?«

	 Casper je Mayo, Sarah in Leo negotovo premeril s pogledom od glave do pet.

	 »Kje sta Drustan in Holug?« se je spet obrnil h Gabrielu. »Še malo prej smo bili skupaj.«

	 Gabrielu so se povesila ramena. Casperja je zmedeno pogledal, kot bi ga prvič videl.

	 »Stari ne straši me!« je s tesnobo vzkliknil. »Res, da si videti starejši, ampak več kot šestdeset jih ne moreš imeti! No, morda kako leto več, ampak saj ne moreš pri teh letih biti že tako pozabljiv!«

	 Casper se je nasmehnil, pri čemer so mu poteze spominjale na njegov mladostni obraz, ko se je rad veliko smejal.

	 »Kaj ti pa je? Kakšnih šestdeset let?« se je začudil. »Saj sem prav takšen, kot sem še pred nekaj minutami bil, ko smo bili na bojnem polju!«

	 Gabriel je še bolj prestrašeno strmel vanj. Prijel je Mayo za komolec in jo potegnil k sebi.

	 »A veš, kdo je to?« ga je s tesnobo vprašal.

	 Casper se je zmedeno zastrmel v Mayin postarani obraz in odkimal.

	 Gabriel je prebledel. Vedel je, da je moralo biti nekaj zelo narobe. Pomenljivo je pogledal Sarah, Leo in Mayo.

	 »Vrni se v tabor,« je Casperju prizanesljivo predlagal. »Mi se bomo samo malo razgledali, potem pa bomo kar hitro nazaj. Nadzoruj puščavsko mejo, da nas ne napade kakšen nepridiprav!«

	 Casper je sunkovito dvignil glavo in se nesrečno zazrl v prijatelje, ki so negibno stali med visoko travo in strmeli vanj.

	 »Pa saj z mano ni nič narobe!« se je odločno uprl. »Ničesar nisem pozabil, samo prevzema me silen občutek, da mi nekaj manjka. Bega me, ker smo še pred kratkim bili na bojnem polju in ne vem, kako smo prispeli sem.«

	 Gabriel je negotovo pogledal Mayo ... Stala je vsa trda od strahu in videti je bilo, kot da bo vsakega trenutka planila v jok.

	 »Dobro, pa grem nazaj, če ti tako praviš,« je Casper dobrovoljno rekel, kot bi se z Gabrielovim predlogom že povsem sprijaznil. »Ampak ne v tabor, pač pa na vrh sipine!« je odločno dodal in se takoj zagnal na strmino, a se je že po nekaj korakih ustavil, se obrnil in jim zaklical, »razgled z vrha sipine mi je ljubši!«

	 Četverica je brez besed strmela za njim, dokler ni naposled stal na vrhu med svojimi vojaki. Nekaj trenutkov se je še zmedeno oziral okoli sebe, potem pa se je sunkovito obrnil in s pogledom poiskal prijatelje ob vznožju sipine.

	 Četverica je osupnila, ker ni bil nič več videti osiveli starec.

	 »Stari zdaj pa se spomnim, čemu sem tukaj!« jim je Casper zaklical in se začel spet spuščati po strmini.

	 Njegova vojska je zmedeno pogledovala za njim, a so ga tudi Gabriel, Maya, Sarah in Lea napeto spremljali s pogledi.

	 Gabriel je s svojimi ostrimi očmi takoj opazil, da dlje, kot se je Casper spustil po strmini, bolj se je spet spreminjal v osivelega starca.

	 »Maya,« se je resnobno obrnil k njej, »bojim se, da vseeno ne bo mogel z nami na pot. Kakor je videti, imajo Nebeške poljane premočan vpliv nanj!«

	 Maya mu je samo prikimala in pohitela k ostarelemu soprogu, ki je spet nebogljeno stal sredi travnika in pogledoval okoli sebe. Tiho mu je govorila, kot bi ga prepričevala in se po dolgih mučnih trenutkih sama vrnila k prijateljem. Ob njej je lebdel Alec.

	 »No, končno sem ga prepričala!« je zavzdihnila in s pogledom skrbno spremljala Casperja, ki je že spet hitel proti vrhu sipine. »Tam gori si bodo postavili tabor in počakali na nas. Dogovorila sem se, da če se ne bomo vrnili v sedmih dneh, naj se brez nas vrnejo v trdnjavo.«

	 Gabriel, ki je Casperjevo vzpenjanje budno opazoval, ni ničesar rekel. Ko je videl, da je Casperjevo spremstvo začelo na vrhu sipine postavljati šotore, se je obrnil in se zastrmel v Aleca, ki je lebdel ob njem in prav tako budno spremljal dogajanje na vrhu sipine.

	 »Pa ti?« ga je vprašal. »Kako se počutiš?«

	 »Odlično gospod!« mu je Alec zatrdil. »Nič drugače, kot sem se prej.«

	 »A ne občutiš nobene razlike v času?« ga je Gabriel sumničavo vprašal in se preiskujoče zastrmel vanj.

	 Alec mu je odkimal in ročici ležerno dvignil, kot bi se hotel pretegniti.

	 »Ne, gospod, name čas nima vpliva,« mu je prepričljivo odgovoril. »Sem inteligenca, ustvarjena za vso večnost!«

	 »Ne bi rekel!« je Gabriel resnobno odkimal. »Videl sem tvoj konec, ampak pustiva zdaj to!«

	 Alec se je ves nasršil. Iz vrha glave mu je pognala antena. Poletel je in nekajkrat molče kot nadležna muha zakrožil okoli Gabrielove glave.

	 »Sanje so plod podzavesti gospod,« je rekel, ko se je ustavil tik pred njegovim obrazom in ga resnobno pogledal. »Ampak vsebine sanj ne vidim, samo razburjene energijske nivoje, ki jih oddajajo vaši možgani.«

	 Gabriel ga je začudeno pogledal, potem pa je samo zamahnil z roko.

	 »Kakorkoli že!« je nestrpno vzkliknil. »A gremo?«

	 Maya je žalostno pogledala proti vrhu sipine, kjer je stal Casper in jim z iztegnjeno roko mahal. Brez besed se je obrnila in stopila za Gabrielom, ki je že hodil proti močvirju.

	 »Spreletava me srh,« se je Lea čez čas s tesnobo oglasila. »Strah me je, ker imam občutek, da nismo sami!«

	 Gabriel ji ni ničesar odgovoril, le strmel je predse in pazil, kod je hodil, ker je že zabredel v močvirje, gosto poraslo z ločjem in rogozom. Le tu pa tam se je ločje nekoliko razredčilo in so vodno gladino prekrivali veliki zeleni listi lokvanja s prelepimi belimi cvetovi. Z vsakim korakom se je globoko pogreznil v blatna močvirnata tla.

	 Maya, Sarah in Lea so mu molče sledile. Nobena se ni pritoževala, čeprav so vsi bili že pošteno premočeni, ker jim je vodna gladina ponekod segala skoraj do pasu.

	 Alec je lebdel ob Gabrielu. Tu pa tam se je dvignil nad močvirje in ga usmerjal.

	 »Kako daleč smo od kopnega?« je Maya, ki so se ji na čelu nabrale kapljice potu, naveličano vprašala.

	 Alec se je v trenutku dvignil nad ločje. Švigal je sem ter tja in meril razdaljo.

	 »Nekaj sto metrov še,« ji je takoj poročal, ko se je spet spustil in se ustavil ob njej. »Do prvih stražarjev,« se je dopolnil.

	 Gabriel se je v trenutku ustavil. Osuplo se je zastrmel vanj in ga nejeverno vprašal:

	 »Kakšnih stražarjev?«

	 Alec se je spet dvignil nad ločje in si z malo dlanjo zastrl pogled, kot bi ga sončna svetloba motila. Pozorno je strmel v daljavo in se obračal, kot bi pregledoval obrežje močvirja.

	 »Stari v daljavi vidim ena, dva, tri … najmanj sto stražarjev, ki budno opazujejo močvirje in obrežje,« je končno rekel, se spustil in se oprijel dolgega stebla rogoza tik ob Gabrielu.

	 Gabriel je ves otrpnil od strahu, ker je vedel, da so sredi neznanega močvirja bili ranljivi in povsem nemočni.

	 »Ukazujem ti, da moje prijatelje varuješ!« je Alecu strogo ukazal, in ko mu je majhen robotek salutiral, je nadaljeval, »sam grem naprej. Če bomo takole v skupini lomastili skozi močvirje, nas bodo prej odkrili. Poskušal bom poiskati varen prehod, ampak če boste slišali prepir ali kričanje, se nemudoma obrnite in se vrnite v tabor ... Tam boste varni!«

	 Maya je že odprla usta, da bi mu ugovarjala, a mu je po premisleku samo prikimala in ga objela.

	 Gabriel se je brez besed zagnal med visoko, gosto rastje. Tihotapil se je skozenj in pazil, da ne bi povzročal nenavadnih zvokov.

	 Vsake toliko se je ustavil in napeto prisluhnil ... Slišal je samo ptičje petje in šelestenje listja ločja in rogoza, s katerimi se je veter poigraval. Pomikal se je proti obrežju, kjer so po Alecovih besedah stražili vojaki.

	 Bil je že blizu obrežja, ko je zaslišal moške glasove. Počepnil je, čeprav se je potopil v vodo do vratu in se skril med ločje. Pozorno je prisluhnil, a pogovora ni razumel. Čeprav se je na vso moč trudil, ni mogel dognati, o čem so se stražarji pogovarjali. Poskušal je priti še bliže k obrežju, zato se je počasi kar čepe pomikal med ločjem.

	 »Nekdo je tam!« je z obrežja panično zatulil moški glas.

	 Gabriel je ves otrpnil. Čisto v bližini je zaslišal čofotanje po močvirju.

	 »Pokaži se!« je nekdo odločno ukazal.

	 Gabriel se je ves stisnil med ločje in se še globlje potopil, tako da mu je gladina segala do nosu. Jezil se je nad sabo, ker je vedel, da ni bil dovolj previden, saj ga je verjetno izdalo premikanje ločja. Globoko je zajel sapo in zadržal dih.

	 »Nikogar ni, vrniva se v tabor!« je čisto blizu slišal nekoga reči.

	 Še bolj se je potuhnil in med stebli ločja oprezal v smeri glasov ... Zagledal je visokega možakarja, odetega v oklep, ki se mu ni nič posebnega zdel.

	 Vojak je še nekaj trenutkov stal in se oziral naokoli, potem pa se je obrnil in se začel skozi gosto rastje prebijati proti obrežju.

	 »Za las je šlo!« si je Gabriel oddahnil in končno spet zadihal. »Še dobro, da se ni ozrl navzdol, ko je bil tik ob meni …« je tiho rekel, a je v trenutku utihnil, ker ga je nekdo trdno zagrabil za ovratnik in ga potegnil navzgor.

	 »Hop, pa si moj!« je ob njem zagrmelo. »Saj si nisi mislil, da si pametnejši od nas, mar ne? Da tebe ne bi videl? Takšna gmota packarije se s težavo spregleda!« je vojak dodal in se gromko zasmejal.

	 Gabriel je samo z velikimi očmi strmel vanj in pogoltnil slino. Vedel je, da se ni imelo smisla upirati, ker ga je možakar vlekel proti obrežju, kjer se je trlo vojakov. Zabrisal ga je mednje, da se je znašel na trebuhu z nosom v pesku.

	 »No, vohun, a si spet prišel zbirat informacije?« je vojak, ki ga je odkril med ločjem, gromko zatulil.

	 Gabriel je glasno zasopel, se oprl na roki in se privzdignil, a je takoj na hrbtu začutil težko stražarjevo nogo, ki ga je pritisnila ob tla, tako da je z nosom spet zaril v pesek. Obrnil je glavo, ker bi sicer tvegal, da bi ga z usti zajel in odločno, ker mu tistega trenutka ni nič drugega padlo na pamet, rekel:

	 »Nisem vohun, prijatelja iščem!

	 »Še enega vohuna?« je vojak srdito odreagiral in mu z nogo še močneje pritisnil na hrbet, tako da se ni mogel niti ganiti.

	 »Vojak!« se je nekdo zverinsko zadrl.

	 Gabriel je še istega trenutka začutil, da mu je pritisk na hrbet popustil. Slišal je približevanje težkih korakov in potem še samo svojega mučitelja, ki je z nogo udaril ob nogo, kot bi pozdravil nadrejenega. Previdno je pogledal proti njemu in res je možakar negibno stal, kot bi okamnel in prišleka po vojaško pozdravljal.

	 »Kolikokrat vam moram še povedati, da s puščavniki, ki jih zalotimo v močvirju, delamo humano?« je ob Gabrielu zagrmelo. »Najprej vprašamo in šele potem sodimo!«

	 Vojak je roko spustil ob telo in slišati je bilo, kot bi s težavo pogoltnil slino.

	 »Vstani, puščavnik in zadihaj s polnimi pljuči!« se je prišlek precej prijazno obrnil h Gabrielu, čeprav je njegov glas še zmeraj zvenel tako, da mu je bilo takoj jasno, da je možakar bil vajen ukazovati.

	 Gabriel se je z muko dvignil na kolena, a ga je takoj nekdo zagrabil pod pazduhami in ga postavil na noge. Okoli njega je stalo in ga budno opazovalo nekaj mož v oklepih, kot bi zanje predstavljal grožnjo in bi ga bilo treba varovati.

	 Mokra obleka se je lepila nanj, zato jo je stresel, da jo je odlepil s kože, pri čemer je skrivoma pogledoval naokoli. Končno si je lahko ogledal, kje je bil ... Stal je v vojaškem taboru na obrežju močvirja. Alec je pravilno napovedal, da je v njem bilo vsaj sto mož, verjetno pa jih je bilo še več. Kovinski, po videzu čisto srednjeveški, oklepi vojakov so se na soncu močno bleščali in začudeno je opazil, da so vsi v rokah držali dolge, bele, pohodne palice, ki so se na vrhu polžasto zaključevale.

	 »Kdo si?« ga je poveljnik nekoliko mehkeje vprašal. »Kaj iščeš tukaj?«

	 »Prijatelja,« mu je Gabriel brez oklevanja odvrnil in si v mislih takoj začel sestavljati zgodbo, s katero bi jih speljal na krivo pot.

	 »Si čarovnik?« je poveljnik poizvedoval dalje.

	 Gabriela je vprašanje presenetilo in spravilo v zadrego, ker si ni mogel niti misliti, čemu bi ga poveljnik to spraševal. Bil je v dvomih, kaj naj mu odgovori. Lahko, da je bilo to neznano ljudstvo čarovnikom naklonjeno, še bolj verjetno pa je bilo, da so jih preganjali. Spomnil se je, kako so se na čarovnico odzvali sovaščani Nickovega dola, a mu je istočasno pred oči stopila tudi slika srednjeveških čarovnic in čarovnikov v turkizno zelenih ogrinjalih, ki so vsi v rokah držali dolge, bele, pohodne palice, povsem podobne tem, ki so jih imeli stražarji.

	 »Palice!« se mu je v trenutku posvetilo. »Tvegal bom!« se je odločil in poveljniku takoj glasno, odločno pritrdil, »sem!«

	 Okoli njega je mrmrajoče, presenečeno završalo, le poveljnik ni pokazal začudenja, pač pa ga je takoj vprašal:

	 »Katerega reda pa?«

	 »Začetnik sem,« mu je Gabriel po premisleku odgovoril, ker je vedel, da bi ga laž hitro spravila v težave.

	 »Dokaži!« je poveljnik izstrelil.

	 Gabriela je spreletel strah in zdelo se mu je, da je vse izreke v trenutku pozabil. Zaprl je oči in se poskušal zbrati. Dvignil je roko in izstrelil prvi izrek, ki se ga je spomnil:

	 »Sulus!«

	 Tik pred njegovo dlanjo se je zaiskrilo, a namesto da bi se iskre oblikovale v svetlečo kroglo, so ugasnile. Bil je svetel dan, obsijan s silno sončno svetlobo, zato se je ustrašil, da isker niso videli, a je takoj vedel, da so jih, ker je poveljnik razburjeno vzkliknil:

	 »No, končno nekdo ... Končno nekdo, ki je pravi čarovnik!«

	 »A sem prost?« je Gabriel, ne da bi prej premislil, z upanjem butnil, ker je vedel, da so prijatelji tičali v močvirju in ga čakali.

	 »Še ne,« mu je poveljnik zelo prijazno odgovoril. »Kakšen dan ali dva bo treba še počakati, da te bo zaslišala magična komisija. Zdaj pa raje stopi tja k ognjišču, da se boš posušil.«

	 Gabriel je samo pokimal, ker je vedel, da z ugovarjanjem verjetno ne bi ničesar dosegel in stopil k ognjišču. Iztegnil je roke nad plamene in si pomel dlani. Zanimanje stražarjev zanj je precej upadlo, zato se je lahko ogledoval naokoli.

	 Ob ognjišču je zagledal lepo zloženo skladovnico pol papirja. Najprej je pomislil, da ga verjetno uporabljajo za kurjavo, potem pa se je začudil:

	 »Papir? A ni nestor Herbey dejal, da papirja ni več?«

	 Sklonil se je, hitro z vrha kupa pobral polo papirja in s prsti zdrsel čezenj. Videti ni bil nič posebnega ... Navaden kos papirja, le da je bil precej trši, kot je bil vajen.

	 Prešlo ga je, da bi takle papir lahko bil zelo uporaben, da bi prijateljem poslal sporočilo, a na žalost ga ni imel s čim napisati. Skomignil je z rameni, ga spet odložil na kup, sedel na tla in se zastrmel v ogenj. S tal je pobral palico, ki jih je v travi ležalo kar nekaj, ker je gozd bil blizu in z njo podrezal po žerjavici. Ko jo je potegnil iz ognja, je njen konec bil črno ožgan.

	 »Seveda, da se nisem že prej spomnil!« je zašepetal in od vznemirjenosti skoraj poskočil, a se je še pravega trenutka spomnil, da bi se izdal.

	 Spet je s kupa na skrivaj potegnil list papirja in z ožgano palico nanj napisal:

	 »Počakajte me kakšen dan ali dva!«

	 Zadovoljno je opazoval črne sledi na papirju, potem pa ga je začel prepogibati prav tako, kot sta to s Casperjem včasih doma počela, ko v dolgih zimskih dnevih nista imela, kaj početi in sta iz papirja, ki sta ga običajno iztrgala kar iz zvezka, s prepogibanjem izdelovala ladjice ali letala.

	 Previdno je vstal, kot bi se hotel samo pretegniti. Oslinil si je prst in ga na skrivaj dvignil, da bi ugotovil, v kateri smeri je pihal veter. Zadovoljno je ugotovil, da ravno v pravi, zato je bliskovito zagnal papirnato letalo, ki ga je veter takoj pograbil in ga ponesel visoko nad močvirje.

	 »No, ta problem je rešen!« je odobravajoče premišljeval, a je veter prav tistega trenutka menjal smer in letalo odnesel daleč nad gozd, neznano kam.

	 Gabriel je z obžalovanjem gledal za njim, kako mu je izginjalo s pogleda. Spet je sedel ob ognjišče in že premišljeval, da bi napisal novo sporočilo, a ga je zmotil vojak, ki se je ustavil ob njem.

	 »Vstani, gremo!« mu je togega obraza suhoparno ukazal.

	 Gabriel se je zdrznil, brez besed vstal in se postavil med vojaka, ki sta ga postrojena v koloni že čakala.

	 Krenili so proti gozdu po široki stezi, po kateri bi štirje brez težav eden ob drugem hodili. Na hitro se je ozrl in s pogledom žalostno premeril močvirje, kjer so ga še zmeraj čakali prijatelji.

	 Ko so vstopili v gozd, si je očarano ogledoval neznana drevesa, ker ni vedel, med katero vrsto bi jih uvrstil, saj takšnih dreves v njihovem času niso poznali. Bila so tako visoka, da bi z vrhovi krošenj verjetno za nekaj metrov presegla petnadstropno zgradbo. Grmičevja ni bilo, samo redko nizko podrastje, zato je lahko med debli pogledoval v daljavo.

	 Naposled je opazil, da so se malce naprej debla redčila in se je v ozadju svetlikalo, kot bi tam bila jasa. Ko so ji bili že blizu, se je premeščal sem ter tja po stezi in radovedno pogledoval mimo vojakov, ki so pred njim hodili v koloni.

	 »Stopaj naprej!« mu je vojak ob njem prijazno ukazal in ga potegnil za komolec. »Okolico si lahko tudi kasneje ogledaš.«

	 Gabriel mu je prikimal in se znova postavil med vojaka, a je glavo kljub temu še vedno zvedavo obračal.

	 Na koncu poti na izhodu iz gozda je zagledal mogočen kamniti obok, ki je bil podoben slavoloku zmage, kakršne so Rimljani gradili v čast svojim vojskovodjem. Čudil se je, ker sta ob straneh stala samo dokaj tanka stebra, ki sta podpirala velike težke kamnite bloke. Zmajal je z glavo, ker se mu je neverjetno zdelo, da sta tako tanka stebra lahko nosila tolikšno težo. Levo in desno od vhoda se je stebrov držalo visoko obzidje, ki se je tik ob gozdu vleklo v daljavo.

	 Čeprav se je poskušal držati vojakovega nasveta, naj ne opreza naokrog, se ni mogel zadržati in je radovedno pogledoval proti vhodu in obzidju. Na vhodu je videl v kamnite bloke vklesan napis:

	 »Gam usak Windor heon Nuj!«

	 Še enkrat ga je prebral, a mu ni bil nič kaj bolj jasen. Hotel je vojaka ob sebi vprašati, kaj je napis pomenil, a se je zadnjega hipa premislil, ker teh ljudi, čeprav so nekaj zadnjih trenutkov z njim bili prijazni, ni poznal in zavedal se je, da jim ne bi smel zaupati.

	 Stopili so skozi obok na velik travnik, ki se je širil pred naseljem, zgrajenim iz samih enako visokih, kamnitih, pritličnih hiš, prekritih s slamo. Le tu pa tam je katero poslopje bilo za odtenek višje od drugih zgradb.

	 Gabriel se je, ne da bi se zavedal, ustavil in se zvedavo obračal naokrog.

	 »No, samo malo še, pa boš lahko počival,« mu je nekdo prizanesljivo rekel in ga rahlo potisnil, da je spet začel hoditi.

	 Gabriel je prikimal in med vojakoma dalje stopil po stezi proti naselju. Pred hišami so stali prebivalci in si ga radovedno ogledovali.

	 Nasproti jim je prišla kolona možakarjev, ki so prav tako bili odeti v oklepe in so v rokah držali dolge bele pohodne palice. Stopili so mimo enote stražarjev, ki je Gabriela vodila v naselje, ne da bi se ustavili ali karkoli rekli in nadaljevali proti kamnitemu izhodu.

	 »Menjava straže?« se Gabriel ni mogel zadržati, da ne bi vprašal.

	 Več glasov okoli njega mu je mrmrajoče pritrdilo.

	 Enota se je nenadoma ustavila. Vojaka, ki sta stala ob Gabrielu, sta ga prijela za komolca in ga, kot bi ga hotela postaviti na ogled, potisnila pred enoto na sredino nekakšnega manjšega trga tik na obrobju naselja, ki ga je obkrožala vrveča množica ljudi.

	 Gabriel je sklonil glavo in pogled uprl v tla, ker se je nelagodno počutil, saj so vsi radovedno strmeli vanj.

	 Čez čas ga je premagala radovednost, zato je glavo dvignil in si zvedavo ogledal ljudi, ki so se previdno stiskali ob robu trga. Vsi ... Možje, žene in otroci, so bili odeti v ogrinjala različnih barv, s kapucami, poveznjenimi globoko čez glave. Veliko jih je ogrinjala imelo poslikana z zvezdicami. Starke in starci so se naslanjali na dolge bele pohodne palice, prav takšne, kakršne so imeli vojaki.

	 Od nekod iz naselja je na trg vkorakala skupina povsem normalno oblečenih ljudi, po Gabrielovem mnenju precej srednjeveškega videza.

	 »Mirno!« je poveljnik zatulil na ves glas, ko jih je zagledal. »General prihaja!«

	 Vojaki so se v trenutku postrojili in postavili v položaj, mirno.

	 »Njihov vrhovni komandant torej?« je Gabriel pomislil in se pri sebi nasmehnil, ker so vojaki bili zdaj prav pohlevno videti.

	 Nejeverno se je zastrmel vanje, ker je šele zdaj, ko so bili postrojeni in so drug ob drugem tesno stali, opazil, da so bili vsi enako visoki, kot bi njihovo višino nekdo prej, preden so jih uvrstili v enoto, z metrom preverjal.

	 Zvedavo se je oziral, kje bo ugledal generala ... Zagledal ga je na cesti, prihajati iz naselja. Bil je mogočen možakar v srednjeveškem oklepu, širokih pleč ter mišičast in s čelado z rdečo perjanico na glavi, ki mu je zakrivala obraz. Na vsaki strani ga je spremljalo po pet možakarjev, ki so bili podobno opremljeni, kot je bil sam.

	 Ko so prišli bliže, se je general ustavil v njegovi bližini in si čelado snel ... Star je bil kakih štirideset let, čeprav je njegovo starost bilo težko oceniti, ker je imel dolgo, košato brado, ki mu je segala do sredine prsi in brke, ki so mu prekrivali skoraj ves obraz. Gabriel je opazil, da je imel zelo dolge lase, z usnjenim trakom spete v čop. Ob pasu je nosil tok z mečem.

	 Ob generalovem prihodu se je enota prestopila in se spet postavila v pozor. General jo je s pogledom strogo premeril, potem pa se je obrnil h Gabrielu. Roki je sklenil za hrbtom, čisto počasi stopil k njemu in se nejeverno zastrmel vanj. Trikrat ga je molče obšel, se spet ustavil pred njim in se mu zastrmel v obraz.

	 »Kdo si?« ga je naposled z raskavim, globokim glasom vprašal.

	 Gabriel je globoko zajel sapo in brez pomisleka dejal:

	 »Scott gospod!«

	 »Scott praviš?« ga je general sumničavo vprašal in se mu pozorno zastrmel v oči.

	 Gabriel je njegov ostri pogled vzdržal in mu hitro prikimal, ker se mu je zdelo, da bo bolj varno, če se bo predstavil z lažnim imenom.

	 »Od kod pa prihajaš?« je general ostro nadaljeval z vprašanji.

	 »Iz puščave gospod,« je Gabriel izstrelil prvi odgovor, ki mu je prišel na misel. »Bežal sem pred Corpusoidi, dokler se nisem znašel pred močvirjem in se skril vanj.«

	 »Pred Corpusoidi praviš?« ga je general vprašal in oči sumničavo priprl.

	 Gabriel mu je prikimal.

	 General se je vzravnal in roki spet sklenil za hrbtom, kot bi razkazoval svoje velike napete mišice.

	 »Bojim se, da pravih Corpusoidov še nisi srečal prijatelj!« mu je svareče rekel, se obrnil proti postrojeni četi in vprašal, »ste ga preverili?«

	 »Preverjeno gospod!« mu je poveljnik strumno odgovoril in mu salutiral.

	 »Hm, no dobro ...« je general zamišljeno zamrmral in se spet obrnil h Gabrielu. »Ustvari kak čar!« mu je ukazal.

	 Gabriel mu je prikimal in na pamet mu je padlo kar nekaj izrekov, a je bilo že zelo dolgo od takrat, ko jih je nazadnje uporabil. Dvignil je roko in dlan negotovo uperil proti majhnim kamnom na tleh.

	 »Momentus!« je skoraj šepetaje vzkliknil.

	 Kamni so poleteli v nebo, a jih je Gabriel z dlanjo ustavil in jih potem nad trgom usmerjal sem ter tja. Čudil se je, da mu je uspelo, ker o sebi ni nikoli premišljeval kot o čarovniku.

	 »Dobro!« mu je general prikimal. »Ampak ne dovolj dobro!« je sarkastično dodal in ga s pogledom znova premeril. »Tak čar zmore vsak otrok!«

	 »Otrok?« se je Gabriel začudil. »Pa saj sem tudi jaz …« je planil, a se je še pravi čas ustavil, ker njegov videz štiridesetletnika ni ravno nakazoval na to, da bi bil otrok.

	 »Možakar!« ga je general odrezavo dopolnil. »Od puščavnika tvojih let bi pričakoval bolj zahtevnih čarov!«

	 Gabriel je odprtih ust strmel vanj, a je general iztegnil roko proti prebivalcem naselja ob robu trga in jim, ne da bi karkoli rekel, samo s prsti nakazal, naj pristopijo.

	 Iz ozadja so se skozi množico prerinili otroci. Nekateri niso bili videti stari niti deset let. Brez besed so pristopili in se razvrstili pred generalom. Začeli so plesati. Tekali so sem ter tja in se tako čudno gibali, da je Gabriel samo strmel vanje. Vsak se je tako zapleteno gibal po svojem ritmu, da je bil prepričan, da sam takemu plesu nikakor ne bi bil kos. Vsaka njihova okončina je našla svojo pot in svoj ritem gibanja. Zvijali so se kot kače in se smehljali.

	 Gabriel je vedel, da je takle ples že večkrat videl, a se mu je zdelo, da je pri plesu otrok nekaj manjkalo, da bi lahko bolj ubrano plesali. Iztegnil je roko in tiho dejal:

	 »Valves.«

	 A ustvaril je lahko samo takšno glasbo, kakršno je poznal in ko je trg napolnila živahna, Rock glasba, je na sebi začutil zmedene poglede. Negotovo se je nasmehnil in pogledal v tla.

	 »A si prepričan, da si Scott?« je ob sebi zaslišal generalov dvomeči, raskavi glas.

	 Dvignil je glavo in ga odločno pogledal.

	 »Povsem gospod!« mu je prepričljivo zatrdil.

	 Otroci so še kar rajali pred generalom na sredini trga. Ko je Gabriel na svoji koži zagledal modro meglico, so stekli k množici ob robu trga in se skoznjo zrinili v ozadje. Začutil je moč. Stisnil je pest in nejeverno zmajal z glavo, ker mu ni bilo jasno, kaj so otroci pričarali, a prepričan je bil, da so njihove čarovnije bile višjega reda kot njegove.

	 General, ki ga je budno opazoval, je odločno pokimal.

	 »Otroška magija je magija vseh magij,« je očaran občudujoče rekel. »Otroška domišljija presega sleherno odraslo razmišljanje, in dokler imamo otroke, smo varni!«

	 Gabriel je globoko zajel sapo, a rekel ni ničesar. Generalove besede so se ga močno dotaknile ... Imel je občutek, kakor da bi se znotraj njega nekaj zganilo.

	 A za premišljevanje ni imel veliko časa, ker je nenadoma zaslišal generalov ukaz:

	 »Odpeljite ga v zapor!«

	 Ukaz je bil tako nenaden, da ga je osupnilo. Nejeverno se je zastrmel v generala, kajti ves čas je imel občutek, da mu je bil naklonjen.

	 »Čemu gospod?« ga je začudeno vprašal. »Čarovnik sem!«

	 »Morda si res čarovnik,« mu je general povsem mirno odgovoril, »a tudi med čarovniki se znajdejo taki, ki jim ni mesta med nami.«

	 Gabriel je nejeverno strmel vanj, kot da ne bi mogel verjeti, da se mu je to res dogajalo.

	 Ob njem sta se znašla vojaka, ki sta mu roki položila na ramena in ga potisnila proti stezi, po kateri je general prej prispel in je ob samem obrobju naselja vodila nekam v notranjost. Molče je hodil med njima in si naselje ogledoval.

	 Ko je med dvema hišama zvedavo pogledal na širši prehod, je za njim opazil manjši travnik, na katerem so bili v ravnih vrstah postavljeni visoki, dokaj debeli, leseni koli. Radovedno se je ustavil, stopil skozi prehod vse do konca in osuplo obstal. Za čuda ga stražarja nista ustavila, pač pa sta stopila za njim in se postavila obenj.

	 Gabriel je z odprtimi usti strmel v ljudi, ki so stali na kupih vejevja, privezani h kolom. Spreletel ga je srh, ker je, kar nekako slutil, kaj je gledal. Vprašujoče je pogledal stražarja ob sebi, ki mu je samo prikimal in mu pritrdil:

	 »Tako je ... prav predvidevaš! Grmada je pravična kazen za izdajalce čarovniškega sveta!«

	 Gabriel se je nenadoma zavedel, da morda njega čaka prav takšna grozljiva usoda.

	 Ne da bi še karkoli rekel, je skozi prehod spet stopil na stezo in zamišljeno sledil stražarjema, ki sta ga povedla do neke dolge, trdne, enonadstropne zgradbe. Ko so vstopili na ozek, dolg temačen hodnik, sta ga potisnila v celico in za njim zaklenila rešetke na vratih.

	 Stal je pred oknom in izza rešetk strmel proti velikemu mestu, ki se je razprostiralo, do koder mu je segal pogled, kjer je živelo mogočno čarovniško ljudstvo.

	 »Prekleto, pa spet sem v ječi!« je zarobantil in jezno gledal v zadnje sončne žarke, ki so počasi tonili za bogatimi krošnjami visokih dreves, ki so rastla pred mogočnim močvirjem, kjer so ga prijatelji zaman čakali.

	 Ko je obraz nemočno zakopal med dlani, je samo za trenutek otrpnil, ker je kožo na bradi spet imel lepo gladko, neporaslo z dolgimi dlakami, potem pa je samo zamahnil z roko, ker se ničemur več ni čudil ... Spet je bil mlad fant prav takšen, kot je bil, še preden so Nickov dol zapustili.





MAGIČNA SEDMERICA


	 Gabriel je stal pred oknom in izza rešetk koprneče strmel v zadnje sončne žarke, ki so tonili za gozdom, za katerim je bilo močvirje. Že kar nekaj dni je okno bilo zanj edina povezava z zunanjim svetom. Premišljeval je o prijateljih, kaj se je z njimi zgodilo in kaj so zdaj počeli? Prepričan je bil, da ga po toliko dneh niso več čakali v taboru na vrhu sipine, ampak so se vrnili v trdnjavo.

	 Jetniška celica je tonila v mrak in vedel je, da se bo kmalu povsem stemnilo, a je še kar vztrajal pred oknom in strmel v vedno temnejšo okolico. Skrivno čarovniško mesto je počasi prekrivala tema.

	 »Večerja!« ga je glas pred rešetkami v vratih predramil iz premišljevanja.

	 Zdrznil se je in se počasi obrnil.

	 »Končno ...« je zavzdihnil. »Pomislil sem že, da me nameravate izstradati do smrti!«

	 Možakar pred vrati je v rokah držal pladenj s hrano. Nekaj trenutkov je še resnobno strmel v Gabriela, potem pa je vrata odklenil, stopil v celico in pladenj brez besed odložil na mizo.

	 Gabriel je takoj sedel za mizo in zvedavo pogledal na pladenj ... Ni bilo veliko, a vesel je bil česarkoli, kar je bilo dovolj užitno, da je lahko dal v usta.

	 Stražar je s prekrižanima rokama na prsih stal ob njem in ga opazoval, ko je hrano z užitkom požiral.

	 Gabriel je pogled tu pa tam dvignil s sklede in stražarja, ki je bil velik in močan človek, bežno premeril, kot bi preverjal, ali je še zmeraj bil tam ... Stal je ob njem, kot bi okamnel. Niti zganil se ni, le z očmi je sledil vsakemu njegovemu gibu.

	 Šele, ko v skledi ni bilo niti drobtinice več, se je stražar zganil, skledo pobral z mize, jo položil na pladenj, ga dvignil in brez besed hitro stopil proti vratom.

	 Gabriel je burno planil pokonci in pohitel za njim. Oprijel se je rešetk na vratih, ki jih je stražar že zaprl za seboj in zaklenil.

	 »Lahko dobim še malo vode?« je zaklical za njim.

	 Možakar mu ni ničesar odgovoril.

	 Gabriel je nejevoljno strmel na prazen hodnik.

	 Medtem se je v celici skoraj že povsem stemnilo. Sedel je kar na tla, se, kot že vse prejšnje večeri, s hrbtom naslonil na steno in se zatopil v premišljevanje, ker v tej prazni celici resnično ni imel česa drugega početi.

	 Še sam ni vedel, kako dolgo je tako sedel, in ko je začutil naveličanost, je zdaj že v trdi temi stopil do postelje in legel. Nase je povlekel tanko rjuho, čeprav pokrivala ni potreboval, ker je tudi ponoči bilo toplo.

	 Zaprl je oči in poskušal zaspati. Bolj, kot je oči trdno stiskal skupaj, manj je bilo verjetno, da mu bo uspelo. Poskušal je šteti ovce, ker je nekoč slišal, da pomaga, a je bilo vse zaman. Ves čas se je nemirno obračal in iskal udobnejše mesto. Prisluškoval je tihim zvokom noči, ki so iz zunanjosti prihajali skozi rešetke na oknu.

	 »Nič ne bo,« je rekel, kot bi kdo bil ob njem, vstal in stopil k oknu. »Nisem zaspan!«

	 Koprneče se je zastrmel v medlo srebrnino, ki se je širila izza vogala ... Vzhajala je Luna, a je vedel, da jo bo videl šele proti koncu noči, ker je njegova celica bila obrnjena proti zahodu.

	 Naredil je krog po celici. Neizmerno je bil zadovoljen, da je tudi v temi dobro videl, sicer bi se mu v teh dolgih, povsem temnih nočeh še zmešalo. Z mize je pograbil čašo, v kateri so mu zjutraj prinesli vode, a je bila prazna. Na dnu je bilo samo še nekaj kapelj, ki so zjutraj, ko je vodo spil, po steni čaše spet spolzele na dno, a je čašo vseeno nagnil in jih posrkal. Bil je strašansko žejen!

	 Stopil je k vratom, se oprijel rešetk in jih burno stresel.

	 »Hej!« je zaklical v temo na hodniku. »Vode bi prosil!«

	 Nekaj trenutkov je še počakal, in ko ni bilo nobenega odziva, je sedel na posteljo in obraz zakopal v dlani. Imel je povsem suho grlo.

	 Ko je tako sedel in koprneče premišljeval o čaši vode, je s hodnika zaslišal šum. Z upanjem je glavo dvignil in se zastrmel v vrata ... Pred rešetkami je stala temna podoba, ki jo je medlo osvetljevala svetloba z bakle, zataknjene v nosilec na steni tik ob podboju vrat, kamor jo je podoba odložila.

	 »Izvoli, prijatelj!« je dobrohotno dejala in roko s čutarico potisnila skozi rešetke.

	 Gabriel je planil k rešetkam in podobi iztrgal čutarico iz roke. Nastavil jo je na ustnice in tako hlastno naredil nekaj požirkov, da je vmes čisto pozabil dihati. Ko mu je hladna tekočina tekla po grlu, je neizmerno užival.

	 »H-Hvala,« je s težavo izdavil, ker je končno poskušal zadihati. »Težko je tukaj čepeti brez vode!« je v svoje opravičilo dodal in čutarico potisnil skozi rešetke.

	 »Kar imej jo!« mu je neznan moški na drugi strani rešetk rekel. »Vsaj žejen ne boš več, ker v njej pijače ne bo zmanjkalo.«

	 Gabriel se je vprašujoče zastrmel v majhno čutaro, v katero ne bi spravil več kot dveh decilitrov in naredil še nekaj dolgih požirkov. Čutarico je stresel in res se mu je zdela še zmeraj polna.

	 »A je čarovna?« se je osuplo obrnil k moškemu na hodniku.

	 »Seveda,« mu je možakar prikimal. »Pri nas je skoraj vse čarovno.«

	 Gabriel se je šele zdaj zastrmel skozi rešetke v možakarja pred njimi in si ga ogledal ... Bil je v oklepu z dolgo, belo, pohodno palico v rokah.

	 »A ste stražar?« ga je vprašal, čeprav mu je zaradi oklepa bilo povsem jasno, kdo je pred rešetkami stal.

	 »Ja,« mu je možakar prikimal. »Tebe stražim, ker te bodo kmalu odpeljali pred komisijo.«

	 »Komisijo!« je Gabriel nejevoljno ponovil in se namrščil. »Kaj lahko od nje sploh pričakujem?«

	 Stražar, ki se je odmaknil od rešetk, se je naslonil na steno nasproti vrat in se zamišljeno zastrmel vanj, kot ne bi bil prepričan, ali mu na tako vprašanje lahko odgovori.

	 »To pa je odvisno predvsem od njihove presoje,« mu je po premisleku vseeno preudarno odgovoril.

	 Gabriel je obnemel, ker je tak odgovor zanj pomenil negotov izid. Bal se je, da mu je življenje viselo na nitki, čeprav ni ničesar zagrešil.

	 »Že ampak kako se lahko ognem kruti kazni, da ne bi končal na drogu, kot sem pred dnevi videl?« je stražarja zaupljivo vprašal, čeprav ni vedel, ali mu lahko zaupa.

	 Možakar je spet stopil bližje k rešetkam.

	 »Če si čarovnik, se nimaš česa bati!« mu je napeto zašepetal.

	 Gabriel se je namrščil, ker jim je prav to že dokazal, pa je vseeno pristal v ječi.

	 »Videli so me čarati!« je nejevoljno vzkliknil. »Kako bi jim lahko še bolj dokazal, da sem čarovnik?«

	 »Preizkusili te bodo,« mu je stražar odgovoril in se pomenljivo zastrmel vanj. »Moral boš opraviti teste, ker so med nami goljufi in prevaranti, ki samo posnemajo čarovnike.«

	 »Kako prosim?« se je Gabriel začudil in oči široko razprl. »Kako bi se lahko kdo pretvarjal, da je čarovnik?«

	 »Z lahkoto!« mu je stražar zatrdil in ga pogledal, kot ne bi mogel razumeti, kako da tega ni vedel. »Čarovniškega znanja se da naučiti, zato pa je velika razlika med tistimi, ki moč dejansko črpajo iz druge dimenzije in takimi, ki čarovnije izvajajo s preprostimi naučenimi ukazi.«

	 Gabriel je odkimal, ker razlike še zmeraj ni razumel.

	 »Prava čarovniška moč nastane iz niča,« mu je stražar poskušal potrpežljivo razložiti. »Čarovnijo prikličemo s pravilnim ukazom, in če je prava, okoli nje začutimo moč, a tiste čarovnije, ki jih prevaranti izrečejo naučeno, kar tako na hitro, kmalu zbledijo.«

	 Gabriel se je zamislil in počasi je začenjal razumevati razliko.

	 »Torej lahko čarovnijo izvede vsak človek, če želi?« ga je zamišljeno vprašal.

	 »Človek?« se je možakar vidno zmeden začudil. »Kaj pa je človek?«

	 Gabriel se je trpko nasmehnil, ker je vedel, da ga je pošteno polomil. Zavedal se je, da bo pri izbiri besed moral biti bolj previden, saj je bil v nezavidljivem položaju, ker je bil jetnik, in če bo v možakarju prebudil kakršenkoli dvom, bo izgubil še tega edinega člana čarovniške družbe, ki je pokazal, da mu je zanj bilo vsaj malo mar in je od njega pravkar pridobival pomembne informacije.

	 »Tako pravim puščavnikom,« je hitro rekel in na videz povsem sproščeno zamahnil z roko.

	 Stražar ga je preiskujoče premeril, in ko se mu je Gabriel nasmehnil, se mu je obraz spet razjasnil.

	 »Tako je, čarovnijo lahko izvede vsak puščavnik,« mu je resnobno prikimal.

	 Gabriel je bil v dvomih, ali je sam sploh bil pravi čarovnik. Zastrmel se je v svoje dlani. Spreleteli so ga mravljinci in na skrivaj si je pobrisal potno čelo.

	 Ko je pogledal stražarja, je opazil, da ga je spet nezaupljivo opazoval. Vedel je, da situacije z molkom ne bo izboljšal, zato se mu je nasmehnil in ga hitro vprašal:

	 »A vi znate čarati? Ste čarovnik?«

	 »Pripravnik sem, tik pred prvim redom,« mu je možakar prikimal in se mu sramežljivo nasmehnil.

	 Gabriel se je presenečeno zastrmel vanj, saj možakar ni bil več ravno videti mlad. S težavo si je predstavljal nekoga, ki bi bil blizu štiridesetih ali morda celo že čez, da bi bil pripravnik. Po njegovi predstavi so pripravniki bili mladi ljudje, ki so si veščine pridobivali pri sposobnih, izkušenih, starejših mojstrih.

	 »Kaj pa zmorete, če ni skrivnost?« ga je vprašal.

	 »Kar veliko!« mu je možakar ponosno odvrnil.

	 Gabriel je ravno premišljeval, kako bi ga zvabil, da bi mu še kaj več povedal, a je ves otrpnil, ker je v ključavnici šklocnilo in so se rešetke odprle ... Stražar je vstopil v celico.

	 Gabriel si ga je zdaj, ko je stal pred njim, bolje ogledal. Kakor je že prvega dne ugotovil, so vsi stražarji bili visokorasli in krepki ... Tudi ta je bil širokih ramen, kratkih las in nekoliko višji od njega. Imel je kratko pristriženo brado in pod nosom komaj opazne brke.

	 »No ja, ne zdiš se mi ravno nevaren ...« je možakar dobrohotno pripomnil. »Lahko se pogovarjava kot človeka, kakor puščavnikom ti praviš. Všeč mi je ta beseda.«

	 Gabriel se mu je nasmehnil in mu z roko gostoljubno nakazal na edini stol ob mizi, sam pa je sedel na posteljo. Na hitro je pogledal skozi okno, kjer se je medla srebrnkasta svetloba ojačila. Vedel je, da je moralo biti že pozno, ker se je Luna pomikala proti svoji najvišji točki na nebu, a vseeno ni čutil utrujenosti. Pozorno je s pogledom sledil možakarju, ki je palico prislonil ob steno, sedel, roki položil na mizo in ga vprašal:

	 »Katerega reda čarovnik pa si? Komisija bo hotela vedeti, do kod seže tvoje znanje.«

	 Gabriela je spreletelo po vsem telesu in naježila se mu je koža. Niti sanjalo se mu ni, da bi lahko spadal v kakršenkoli red. Še malo prej ga je dajal dvom o tem, ali je sploh bil čarovnik, kajti pri čaranju je zgolj izrekal besede, ki jih ga je naučila Rebecca.

	 »N-Ne vem,« je zajecljal. »Vsega, kar znam, me je naučila prijateljica.«

	 »A tako?« ga je možakar zaskrbljeno vprašal, pri čemer se je resnobno namrščil. »Taka izjava ti ne bo v pomoč ... Pripeljala te bo naravnost na grmado!«

	 Gabriela je kar stisnilo v grlu. Planil je s postelje, razširil roki in razburjeno izbruhnil:

	 »Kako hudiča pa naj vem, katerega reda sem? Kar mi je pokazala, to sem se naučil! Marsikaj znam coprat, a ne vem, katerega reda sem!«

	 Razburjeno je po celici naredil nekaj korakov.

	 Stražar ga je osuplo pogledal, sunkovito vstal, pograbil svojo palico in stopil proti vratom.

	 Gabriel je vedel, da ga je spet polomil. V trenutku se je umiril in sedel na posteljo.

	 »Oprostite, malce me je zaneslo,« se mu je hitro opravičil. »Ne bojim se izvajati čarovnij, ampak kako naj vem, v kateri red spadam, če pa znam to, kar sem se naučil?«

	 Možakar se je pri vratih ustavil, in ko se je obrnil, se je postavil v položaj pripravljenosti in dolgo, belo palico nezaupljivo uperil vanj. Mrko ga je gledal, in šele ko se Gabriel nekaj trenutkov ni niti zganil več, se je spet izravnal, palico povesil in mu kar z vrat rekel:

	 »Goy siop trion gal wah Magalus.«

	 »Ne vem,« mu je Gabriel odgovoril in skomignil z rameni. »Nisem toliko star, da bi ga poznal. Če ga kdaj srečam, ga bom vprašal.«

	 Stražar je osuplo odprl usta, a se je takoj za tem nasmehnil, palico prislonil ob steno in spet sedel za mizo.

	 »Si čarovnik!« mu je odobravajoče zatrdil. »Le svojega namena še ne poznaš.«

	 »Po čem pa to sklepate?« ga je Gabriel osuplo vprašal.

	 Možakar ga je z zanimanjem premeril s pogledom, potem pa mu je prikimal in mu poznavalsko razložil:

	 »Ker si mi odgovoril v jeziku, ki ga resnično dobro pozna samo naša vladarica.«

	 »Kakšnem jeziku?« ga je Gabriel zmedeno vprašal, ker se mu jezik ni zdel prav nič drugačen, a je takoj posumil, da je stražar morda spregovoril v volčjem jeziku. »Ampak ta jezik ni čarovniški ...« je začel, a je, ko je videl, da ga je možakar spet nasršeno gledal, hitro obmolknil, da ga ne bi spet razburil.

	 »Kako to misliš, da ni čarovniški?« ga je stražar osuplo vprašal in ga zabodeno pogledal. »Povsem čarovniški je!« mu je odločno zatrdil. »Naša vladarica pravi, da ta častni jezik obvladajo samo pravi čarovniki!«

	 Gabriel se je ugriznil v jezik. Kar razganjalo ga je, da bi mu na vprašanje odgovoril, a se je spomnil, da ga je že Robert nekoč učil, da je naivnost največja sovražnica človeka. Pogoltnil je slino in se mu nasmehnil.

	 »Drži,« mu je umirjeno prikimal in se mu spet nasmehnil.

	 Stražar se je zamišljeno zazrl skozi zamreženo okno, kot bi občudoval srebrnkast sij Lunine svetlobe. Tako krepko je stiskal pesti, da so se mu mišice na rokah napele.

	 »Bodi previden z izjavami o tem jeziku, prijatelj, ker komisija ne bo usmiljena s tabo!« mu je svareče dejal.

	 Oba sta umolknila, zatopljena vsak v svoje misli.

	 Gabriela je spet spreletel strah ... S svojimi duhovnimi očmi je gledal sebe, privezanega ob leseni drog. Povesil je glavo in se zastrmel v tla. Negotovo je pogoltnil slino, ker se je počutil povsem nemočnega.

	 »A me takšen konec čaka, daleč proč od prijateljev, domačih in Lave?« je zamišljeno premišljeval in se zastrmel skozi okno, ne da bi sploh opazil zunanjost, ki jo je mesečina iz trenutka v trenutek bolj razsvetljevala.

	 Vstal je, stopil k oknu in se nezavedno, krčevito oprijel palic v rešetkah, a ko je v dlaneh začutil hladno kovino, se je zdrznil in se obrnil k stražarju.

	 »Prijatelj, a vam je ime, Robert, poznano?« ga je vprašal.

	 Stražar je priprl oči in videti je bilo, da je napeto premišljeval.

	 »Ne,« mu je čez nekaj trenutkov odkimal, »nikogar s takim imenom ne poznam. Čemu?«

	 Gabriel je strmel v možakarja, kakor da bi se nečesa spomnil. Pogledal je v svoje dlani in skomignil z rameni.

	 »Iščem starejšega možakarja s tem imenom,« je sproščeno rekel, da ga ne bi razburil.

	 Stražar mu je spet odkimal, kot bi hotel potrditi, da je bil prepričan, da ga ni poznal.

	 »A je čarovnik?« je vprašal.

	 »Puščavnik je, a najmodrejši človek, kar jih poznam!« mu je Gabriel razvneto odgovoril.

	 Možakar je togo strmel predse, kot bi se poskušal spomniti in mu spet odkimal.

	 Gabriel je sedel na posteljo in obraz zakopal med dlani. Želel si je, da bi bil sam, a prijaznega stražarja ni hotel odgnati, ker je bil edini, ki mu je na tem sovražnem ozemlju bil naklonjen.

	 Dvignil je glavo in tiho vprašal:

	 »Kdo vam vlada?«

	 Možakar je kar otrpnil, potem pa se je spet sprostil in mu odgovoril:

	 »Kraljica!«

	 Gabriel je že vedel, da jim je vladala kraljica. Čudil se je svoji nespretnosti, ker je možakarja s svojim načinom govora ves čas spravljal s tira.

	 »Želel sem vedeti njeno ime,« se je hitro dopolnil, ker je vedel, da se prej ni prav izrazil.

	 Stražar je jadrno skočil pokonci, se postavil v pozor, kot bi pred njim stala sama kraljica in s slovesnim glasom zdrdral:

	 »Sarah Cewbec!«

	 Gabriel je v trenutku bil na nogah. Nejeverno je strmel vanj in skoraj brez sape napeto zasopel:

	 »Ponovite, prosim!«

	 Možakar je zožil oči in se sumničavo zagledal vanj, potem pa se je izprsil in skoraj užaljeno, ker je mislil, da mu Gabriel ni verjel, poudarjeno, počasi rekel:

	 »Kot sem ti že povedal, je naši kraljici ime, Sarah Cewbec!«

	 Gabrielu se je zvrtelo. Na rahlo je stresel z glavo in se zmedeno sesedel na posteljo. Zaprl je oči in vznemirjeno, globoko zajemal sapo.

	 Možakar ga je sumničavo opazoval, in ne da bi mu, še karkoli rekel, se je začel negotovo, nekako užaljeno, zadenjski, počasi umikati proti vratom, pri čemer je še na svojo palico, prislonjeno ob zid, pozabil. Brez šuma je za sabo zaprl rešetke in jih zaklenil.

	 Gabriel je odprl oči in se zastrmel v temo.

	 »Kje pa je?« je vprašal.

	 Celico je spet prekrivala tema, ker na hodniku v nosilcu ob podboju ni bilo več bakle. Vedel je, da je možakar odšel, a mu niti ni bilo žal, ker je v tem trenutku bilo najbolje, da je bil sam ... Težko bi se zbral za pogovor, ker je v njem kar vrelo.

	 »Sarah Cewbec?« se je čudil in se zleknil po postelji. »Sarah sem vendar pustil v močvirju ... Pa saj ne moreta biti dve!« je mrzlično premišljeval in od vznemirjenosti spet sedel. »Tukaj nekaj ne bo v redu!« je razburjeno zašepetal.

	 Spet se je zleknil, zaprl oči in počasi je tonil v spanec. Sploh ni več opazil mesečine, ki je neslišno drsela po njem, ker se je Luna že pomikala proti zahodu, pa tudi nizke, temne postave, ki je stala ob vratih celice, ne.

	 Njegovo globoko, enakomerno dihanje je pričalo, da je končno trdno zaspal. Tu pa tam se je premaknil. Na čelu se mu je nabralo nekaj kapljic potu.

	 Nizka postava je stopila k postelji. Nagnila se je nadenj in ga opazovala. Izpod kapuce, ki ji je globoko prekrivala glavo, ji je puhtela migetajoča meglica, kakor da bi ji pod kapuco gorelo. Podoba se je vzravnala, ob pasu sklenila dlani in se mu z nagibom glave komaj opazno poklonila.

	 Gabriel je nekaj zamomljal. Podoba je razklenila dlani in ga prijela za obraz. Razprla mu je usta, mu na jezik položila majhen, ovalen predmet in mu usta nežno zaprla. Spet je dlani sklenila ob pasu in jih potegnila pod ogrinjalo. Nepremično je strmela v Gabriela.

	 Nenadoma se je obrnila, stopila do stene in vzela stražarjevo dolgo, belo, pohodno palico, prislonjeno ob steno. Stopila je proti vratom, a se je tik pred njimi spet ustavila, kot bi se premislila, se obrnila in se znova zastrmela v Gabriela.

	 Celico je osvetljevala mesečina. Podoba je stopila k oknu. Medel žarek Lunine svetlobe je padel na njeno temno sivo ogrinjalo in ga srebrnkasto obarval. Počasnih korakov je stopila do stene, se poslednjič ozrla proti postelji in se priklonila.

	 Skozi okno je prihajalo tiho šumenje krošenj visokih dreves, ki so se v vetru majale sem ter tja. Od daleč se je slišalo zamolklo pogrmevanje.

	 V tistem trenutku se je Gabriel premaknil in se obrnil proti steni. Podoba je spet stopila k postelji, ga nežno pobožala in komaj slišno zašepetala:

	 »Oprosti mi Gabriel, pomagala bi ti, če bi lahko. Samo sledi svojemu srcu!«

	 Potem pa se je obrnila in neslišno zdrsela skozi steno.

	 Gabriel je ostal sam. Kožo, prekrito z dolgo dlako, mu je nežno božala mesečina.



	* * *



	 »Alo, dajmo, zbudi se že!« je nekdo tulil in Gabriela krepko stresal za ramena.

	 Gabriel je s težavo, čisto malo odprl oči in pogledal v neznan obraz, ki se je sklanjal nadenj.

	 »Zbudi se že!« je možakar nejevoljno ponovil in ga še enkrat stresel. »V sodni dvorani te čaka komisija!«

	 Gabriel je sedel in odsotno pogledal okoli sebe, kot ne bi vedel, kje je bil.

	 »Samo malo ...« je zamomljal in krepko stresel z glavo.

	 Stražar je nepremično stal ob njem in ga opazoval.

	 Gabriel je vstal in se majavo postavil na noge. Glasno je zazehal in se močno pretegnil.

	 »Ja?« se je obrnil k stražarju. »Kaj se je zgodilo?«

	 »Pred komisijo moraš!« mu je možakar razburjeno ponovil. »Sodili ti bodo!«

	 »Aja, saj res ...« je Gabriel nič kaj razburjeno, medlo zavzdihnil, kot da bi bilo to, da mu bodo sodili, nekaj povsem običajnega.

	 Stražar ga je nejeverno premeril s pogledom in zmajal z glavo, kot da ne bi mogel verjeti svojim ušesom.

	 »Za mano!« mu je osorno ukazal.

	 Gabriel je negotovo pogledal po svoji celici, ki mu je zadnje dni kljub vsemu bila varno zatočišče. Globoko je zajel sapo in se nasmehnil, kot bi hotel reči, »no, pa gremo ... Kar bo, pa bo!« potem pa je stopil za stražarjem, ki se je še za trenutek, preden sta šla dalje po hodniku, pomudil ob rešetkah, jih s treskom zaprl in zaklenil.

	 Gabriel je pogledoval skozi rešetke v celice, ki so se vrstile vzdolž hodnika, a so vse bile prazne.

	 Stražar je čisto na koncu dolgega hodnika odprl neka lesena vrata in znašla sta se v sodni dvorani, ki ni imela oken. Okoli in okoli dvorane so bili v stene v enakomernih razmikih vgrajeni nosilci, v katerih so plapolale bakle. Čisto na koncu, v ospredju dvorane, je bila postavljena dolga miza, za katero je sedela skupina podob v vijoličnih ogrinjalih. Nepremično, nekako nejevoljno so strmele vanj.

	 Gabriel je s cmokom v grlu, ker ni vedel, kaj ga je čakalo, počasi stopil proti mizi. Stražar je v pripravljenosti, če bi karkoli nepredvidenega naredil, tesno hodil za njim in ga nestrpno potiskal, da bi hitreje stopil, a je Gabriel korak zadrževal in si ogledoval stene, porisane s slikami, ki so bile podobne starim egipčanskim risbam na stenah grobnic, a so te vseeno bile drugačne. Želel si je, da bi jih lahko bolje preučil, ker je do zdaj take slike videl samo na internetu, a očitno trenutek ni bil pravi, ker sta se s stražarjem že ustavila pred dolgo mizo.

	 Stražar je strumno z nogo udaril ob nogo, se zastrmel v sedem podob, ki so sedele za mizo in po vojaško odločno zdrdral:

	 »Ukazano mi je bilo, da jetnika pripeljem pred vas, magično sodstvo!«

	 Sedmerica je še zmeraj molče strmela vanju.

	 Gabriel je zadrgetal, a ne od strahu, ampak vznemirjenja.

	 »Bil je že čas!« se je izza mize strogo oglasil moški glas. »Mladi gospodič zamuja ... Čakamo ga že dobro uro!«

	 Gabriel se je ozrl k mizi na skrajno levo, kjer je sedel moški, ki se je oglasil. Magična sedmerica ni imela obrazov zakritih s kapucami, zato si jo je lahko ogledal.

	 Stražar je spet z nogo udaril ob nogo, sklonil glavo in se ponižno opravičil:

	 »Oprostite, veličastni, a spal je kakor klada. Že od sončnega vzhoda sem ga budil, pa mi nikakor ni uspelo. Bal sem se že, da ga ni več!«

	 Sedmerica se na njegovo opravičilo ni odzvala.

	 »Pusti nas same!« se je moški, ki je sedel na skrajni desni, osorno oglasil.

	 Stražar se je s sklonjeno glavo začel zadenjski pomikati proti vratom, jih čisto tiho odprl, izginil skoznje in jih prav tako tiho za sabo spet zaprl.

	 Gabriel se je zdrznil in osuplo, na skrivaj pogledal v moškega na desni, ker se mu je glas zdel znan. Pogleda, kar nekako, ni mogel odvrniti z njega, a se je le obrnil, ko se je ženska, ki je sedela na sredini, ker je očitno bila vodja sedmerice, strogo oglasila:

	 »Pred nas si bil pripeljan, mladenič, ker se širijo govorice, da v naše magično mesto sili mogočna vojska puščavnikov!«

	 Gabriel se je z zanimanjem zastrmel v damo, ki je že za spoznanje prestopila v zrela leta.

	 »Nečista kri že desetletja sili v naše mesto, a tokrat nas je izdal nekdo naše krvi ... Puščavnike je popeljal skozi mogočno zaščito Nebeških poljan!« je dama ogorčeno nadaljevala in ga strogo pogledala. »Zakaj si to storil?« ga je še strožje vprašala.

	 Gabriel jo je vprašujoče pogledal, ker se mu niti sanjalo ni, o čem je ženska govorila in česa ga je obtoževala.

	 »Nikogar nisem izdal!« je brez strahu odločno zanikal. »Ničesar nisem storil!« je vzrojil in ves vzdrgetal, a tokrat od jeze. »Nobene zaščite ni bilo ... V močvirje sem preprosto vstopil, kakor sem brez problemov vstopil v to sodno dvorano pred vas!«

	 Globoko je zajel sapo in se poskušal umiriti, ker se je zavedal, da je bil sam ... Moč neznane magične sedmerice mu ni bila poznana, zato se je počutil ranljiv.

	 Ženska ni ničesar rekla, pač pa so zašumeli papirji, ki si jih je sedmerica podajala iz roke v roko in resnobno strmela vanje.

	 »Po poročanju naše straže si na naše ozemlje vstopil pod pretvezo, da si čarovnik!« se je možakar na skrajni levi spet obtožujoče oglasil.

	 »Tako je,« mu je Gabriel prikimal in skomignil z rameni, »ampak ne pod pretvezo, da sem čarovnik ... Saj sem čarovnik! Kako pa bi sicer vedel za Nebeške poljane?«

	 Sedmerica se je spogledala in se nezadovoljno zastrmela vanj, ker to, kar jim je odgovoril, nikakor ni bilo po njihovih željah.

	 »Kako pa si zvedel za Nebeške poljane, če smem vprašati?« se je ženska na sredini dvomeče oglasila. »Naše mesto je skrito in pred prišleki močno varovano z mogočnim obzidjem in z magično pastjo. Vsi puščavniki se postarajo in izgubijo spomin, še preden sploh vstopijo v močvirje, a jih je vseeno že veliko pod pretvezo, da so čarovniki, rinilo vanj, ampak se je vselej izkazalo, da so bili samo prevaranti ali pa Iluzionisti.«

	 »Mnogo govoric se širi po puščavniškem svetu in skoraj vse pripovedujejo o Nebeških poljanah,« ji je Gabriel sproščeno odgovoril, pri čemer ni niti trenil z očmi. »Ni ga čarovnika, ki si ne bi želel spoznati Sarah Cewbec!«

	 Z imenom je med sedmerico povzročil pravi val razburjenja in od dolge mize se je razlegalo osuplo vzdihovanje in pritajeni kriki. Namuznil se je, ker je očitno bilo, da je z odgovorom zadel žebelj na glavo, kot se temu reče, a rekel ni ničesar več.

	 »Nevarne informacije trosiš tujec!« se je možakar na desni svareče oglasil. »Saj ne misliš, da jo boš ti srečal? Redki jo srečajo, pa še to samo tisti, ki so čarovniki visokega reda! Kakšen pa je tvoj red, prosim?«

	 Gabriel se je zasmejal, ker se je počutil, kot bi se iz njega norčevali. Brez oklevanja je izstrelil:

	 »Zelo visokega, gospod!«

	 Sedmerica je kot dogovorjena hkrati planila pokonci in vanj uperila desnice.

	 Gabriel je v ozadju ob vratih zaslišal šume. Še preden se je utegnil obrniti in preveriti, kaj se je tam dogajalo, ga je obkrožilo vsaj trideset stražarjev s palicami, uperjenimi vanj.

	 »Dokaži svojo trditev, tujec!« je glas ženske, ki je sedela na sredini, gromko zadonel po sodni dvorani.

	 Nihče izmed magične sedmerice ni ničesar več rekel, ampak je vseh sedem z uprtimi dlanmi vanj hkrati začelo izrekati uroke.

	 Gabriel je začutil silen udarec in zdelo se mu je, kot bi ga nevidna roka podrla na tla. Po vsem telesu je občutil bolečine, a se je oprl na roki in se spet postavil na noge.

	 Sedmerica je roke še zmeraj iztegovala proti njemu in vanj izstreljevala neznane silne čare, ki so mu rezali v telo.

	 Gabriel je stal pred njimi, ne da bi se zganil in ne da bi v svojo obrambo izrekel en sam čar.

	 Sedmerica je osuplo strmela vanj. Še ojačila je čare, in ko ga tudi ti niso niti premaknili z mesta, je nekdo med njo zaklical:

	 »Straža!«

	 Gabriel se je ozrl ravno v trenutku, ko so iz dolgih belih palic proti njemu poleteli bleščeči žarki in ko so ga zadeli, je njegov prag bolečine dosegel vrhunec ... Pred očmi se mu je stemnilo in ne da bi se zavedal, je bliskovito zamahnil z roko in srdito vzkliknil:

	 »Lemux!«

	 Po dvorani je kakor iz eksplozije udaril bel bleščeč oblak. Zaslišali so se kriki, a že naslednjega trenutka je vse potihnilo.

	 Gabriel je široko odprl oči in ves napet začudeno pogledal okoli sebe ... Po tleh so križemkražem ležala razmetana telesa stražarjev. Magična sedmerica je nepremično ležala pred dolgo mizo.

	 »Sem to jaz storil?« se je začudil in osuplo pogledal v svoje dlani.

	 Po tleh razmetana telesa so se začela premikati. Stražarji so vstajali in si drug drugemu pomagali na noge. Med magično sedmerico se je prvi zganil možakar, ki je prej sedel na skrajni levi. Oprijel se je mize in vstal. Takoj za njim so začeli vstajati tudi drugi člani magičnega sodstva. Pobirali so stole in že čez nekaj trenutkov so vsi zmedeno spet sedeli za mizo na svojih mestih.

	 Gabriel je mirno stal in čakal, kaj bo sledilo. Po dvorani se je zaslišala pritajena, mila melodija. Stresel je z glavo in prisluhnil, a je že čez nekaj trenutkov zamahnil z roko in nejeverno dejal:

	 »Moja domišljija!«

	 »Vsi pravi čarovniki vso svojo moč črpamo iz domišljije,« mu je moški, ki je spet sedel na desni, odgovoril, »ampak ti uporabljaš moč, ki ni del naše magije!«

	 H Gabrielu je brez besed pristopila četverica stražarjev in ga vklenila ... Spet se je znašel za zaklenjenimi rešetkami svoje celice.

	 Stal je pred oknom in zmedeno strmel v s soncem obsijano mesto. Še zmeraj ni mogel dojeti, kaj se je v sodni dvorani pravzaprav zgodilo? Čaral je, pa čeprav si nikdar ni želel biti čarovnik ... Njegov namen je bil drugačen!

	 Neskončno dolgo je stal pred oknom, zatopljen v svoje misli. Niti zganil se ni pa tudi zaznal ne, da so zunaj prepevale ptice in so krošnje dreves poplesavale sem ter tja, kot bi sledile njihovi melodiji.

	 Nenadoma ga je iz otrplosti predramil zvok v ključavnici na rešetkah vrat. Obrnil se je in se zastrmel v stražarja, ki je vstopil. V rokah je držal list papirja.

	 »Magično sodstvo je razsodilo!« je rekel in list odložil na mizo.

	 Gabriel je jadrno stopil k mizi, se z rokama oprl nanjo in s pogledom nestrpno, na hitro preletel čez papir. Skomignil je z rameni, kot da mu ne bi bilo jasno, kaj je na njem pisalo.

	 »Kaj pa to pomeni?« je vprašal.

	 Stražar, ki se je že napotil iz celice, se je pri vratih obrnil, se škodoželjno nasmehnil in mu pojasnil:

	 »Obsojen si na izgon v Horianove jame!«

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi. Za Horianove jame je do zdaj že velikokrat slišal, ampak o njih pravzaprav ni ničesar vedel.

	 Skomignil je z rameni, sedel na posteljo in vprašal:

	 »Kaj pa spet to pomeni?«

	 Stražar je zmajal z glavo in videti je bil presenečen.

	 »To je kraj, kamor si nihče ne želi!« je prestrašeno vzkliknil.

	 »Čemu pa ne?« se je Gabriel začudil. »Nič ne vem o njem, ampak vseeno se mi zdi, da je bolje, da grem tja, kot pa da bi me sežgali na grmadi!«

	 Stražar je nejeverno strmel vanj.

	 »Boljša je hitra smrt kakor neskončno trpljenje v svetu, kjer ne moreš, ne umreti in ne živeti!« ga je hitel odločno prepričevati. »V svet Corpusoidov potuješ prijatelj ... V svet brez sonca, brez sreče, brez upanja in ambicij, v svet, ki je za slehernega čarovnika in puščavnika najstrašnejši!« je dodal, ko je videl, da je Gabriel še kar izgubljeno strmel vanj, stopil iz celice in rešetke za sabo zaklenil.

	 Gabriel je še nekaj trenutkov strmel vanje, čeprav stražarja ni bilo več, potem pa je spet stopil k oknu. V sebi je začutil nemoč in jezo.

	 »Hujše ne bi moglo biti!« je vzrojil in se palic v rešetkah na oknu krčevito oprijel. »In to vse samo zaradi ene babe!«

	 Strmel je v strehe nizkih hiš. Glasno je zarenčal in palici besno stresel ... Pod eno je zaslišal hreščanje. Nejeverno jo je še enkrat stresel in v dlani spet začutil, da se je premaknila. Razburjeno je oči razširil in obe palici krčevito stresel ... Obe sta se premaknili!

	 Brez besed je sedel na posteljo in se nepremično, zamišljeno zastrmel v rešetke na oknu.

	 Čez obraz se mu je razširil skrivnosten nasmešek.





POBEG


	 Veliko, žareče Sonce je počasi tonilo za drevesa. Nad Nebeške poljane se je spuščal mrak. Nizko nad horizontom se je že prižgala zvezda, Večernica.

	 Gabriel je z dlanmi pod glavo ležal na postelji in globoko zatopljen v svoje misli strmel v strop.

	 Nenadoma so se rešetke na vratih z glasnim truščem odprle.

	 »Večerja!« mu je nekdo prešerno oznanil.

	 Gabriel se je končno zganil, sedel in se zastrmel proti rešetkam, kjer je s pladnjem v rokah stal prav tisti stražar, ki mu je včeraj podaril čutarico z vodo.

	 »O!« je presenečeno vzkliknil, ko je videl bogato obložen pladenj in v trenutku je bil ob možakarju. »S čim pa sem si tako večerjo prislužil?«

	 Stražar je pladenj odložil na mizo in z nasmeškom na obrazu s pogledom sledil Gabrielu, ki je jadrno sedel in se jedi z velikim užitkom lotil.

	 »Naše vodstvo se je tako odločilo, kajti dokazal si, da si čarovnik,« mu je še zmeraj nasmejan odgovoril.

	 »Aha ...« je Gabriel s polnimi usti dvomeče zamrmral. »Res sem jim dokazal, ampak prav to me je potisnilo globlje v ječo!«

	 »Žal ti ne morem pomagati,« je možakar zavzdihnil. »Kakor sem slišal, si uporabil vir moči, ki ni iz naše magije.«

	 Gabriel je za trenutek nehal žvečiti, kot bi otrpnil. Presenečeno ga je pogledal, potem pa je, ne da bi mu karkoli odgovoril, začel zamišljeno, molče žvečiti dalje.

	 »Hvala,« je rekel in pokazal na prazno skledo, »prekleto sem bil lačen!«

	 »Smem prisesti?« ga je stražar vprašal.

	 Gabriel mu je prikimal in takoj vstal, da bi mu odstopil stol, a mu je možakar odkimal in zamahnil z roko ... Ob mizi se je pojavil še en stol.

	 Gabriel mu ni ničesar rekel, pač pa se je raje lotil še sladice.

	 Stražar je sedel in medtem ko je čakal, da bi Gabriel pojedel, se je zazrl skozi okno ... Pokrajino je že prekrivala tema.

	 »A delate samo ponoči?« ga je Gabriel nenadoma vprašal in si usta obrisal kar v rokav. »Nikoli vas še nisem videl stražiti podnevi.«

	 »Tako je,« mu je možakar prikimal. »Sončna svetloba mi najbolj ne ustreza!«

	 Gabriel, ki ga je odgovor presenetil, je pogoltnil zadnji grižljaj in se presenečeno namrščil, ker ne bi nikoli niti pomislil, da je lahko nekje obstajal nekdo, ki mu sončna svetloba ne bi ustrezala.

	 »Zakaj pa ne?« ga je kar naravnost vprašal.

	 »Preprosto mi ne ustreza,« mu je stražar brez trohice užaljenosti odgovoril in skomignil z rameni. »Premočna je za moje oči,« je dodal, ker ga je Gabriel še zmeraj vprašujoče gledal. »Čez dan veliko spim.«

	 »Verjetno gre za kakšno bolezen oči?« ga je Gabriel vprašal, čeprav se je zavedal, da se je prav nevljudno vtikal v možakarjeve osebne zadeve.

	 »Tako nekako bi rekel,« je možakar še naprej bil prijazen. »Ujel sem se med dvema svetovoma in zdaj moram to tegobo nositi.«

	 Gabriel ni ničesar rekel, ker čeprav mu je stražar na vprašanja prijazno odgovarjal, je začutil njegovo tesnobo. Zastrmel se je skozi okno v temno zunanjost. Ob pogledu na rešetke ga je kar stisnilo v grlu in spreletela ga je zona, ker se je spomnil na svoj načrtovani pobeg, ki ga je pripravljal, že odkar se je zjutraj vrnil iz sodne dvorane. Negotovo je pogledal proti stražarju, ker se je zavedel nevarnosti, da bi možakar lahko odkril razmajane palice v rešetkah. Zaželel si je, da bi bil sam, a ni vedel, kako bi se stražarja odkrižal. Odgnati ga ni hotel, ker bi prijatelja spreobrniti v sovražnika bila najbolj neumna odločitev.

	 »Nisi navaden fant!« se je stražar nenadoma oglasil. »Videl sem že trume mladih fantov, a mislim, da je tvoj namen drugačen!«

	 »Še sanja se ti ne!« je Gabriel pomislil, zavzdihnil in glavo sklonil.

	 Možakar se mu je nasmehnil, kot bi misel glasno izrekel, vstal in počasi stopil proti vratom. Ko je stal ob rešetkah, se je obrnil in ga premeril s pogledom.

	 »Stori, kar moraš storiti,« se je resnobno oglasil. »A vedeti moraš, da je vsak boj proti kraljici nesmiseln, ker je že vnaprej obsojen na neuspeh!«

	 Gabriela je kar vrglo pokonci.

	 »Zakaj pa?« ga je skoraj brez sape vprašal.

	 Stražar se je ob njegovi burni reakciji nasmehnil.

	 »Nihče ji ni kos, ker razpolaga z veliko močjo,« mu je odgovoril, stopil skozi vrata in rešetke zaprl.

	 Gabriel je v trenutku bil ob rešetkah. Bliskovito je med palicama iztegnil roko in stražarja povlekel za komolec.

	 »Počakajte vendar!« je vznemirjeno vzkliknil.

	 Možakar se je ustavil in se vprašujoče zazrl vanj.

	 »Kdo vam vlada?« ga je Gabriel hitro vprašal, ker se mu je zdelo, da je to bila zadnja priložnost, ki je ne bi smel zamuditi, da bi kaj zvedel. »Kdo je ta kraljica, pred katero me že ves čas svarijo?«

	 Možakar je jadrno prst postavil pred usta, potem pa je previdno pogledal po hodniku gor in dol in spet vstopil v celico. Molče mu je samo z roko nakazal proti mizi, naj sede.

	 Gabriel je takoj sedel.

	 Stražar se je postavil predenj in si rokava zavihal do komolcev.

	 Gabriel si ga je z zanimanjem ogledoval, ker je imel popolnoma belo kožo, skozi katero so se videle modre, nabrekle žile.

	 »Katero kraljico pa misliš?« ga je stražar tiho, povsem mirno vprašal, kot da ne bi opazil, da si ga je Gabriel radovedno ogledoval.

	 »Vašo seveda! Katero pa?« se je Gabriel začudil. »Koliko pa jih imate?«

	 »V tem okolju samo eno!« mu je stražar zatrdil. »Ampak zapomniti si moraš pomembne stvari fant, preden se odločiš narediti tisto, kar nameravaš!« je svareče dodal in s pogledom ošvrknil okno.

	 Gabriel je osupnil, ker je bil prepričan, da se ni niti z eno samo besedo izdal, da je nameraval pobegniti, a je imel občutek, da je možakar vseeno že ves čas vedel.

	 »Pustiva zdaj tvoje namene prijatelj,« se je stražar oglasil in zamahnil z roko. »Naj ti pojasnim to, kar si me prosil ... Kraljice nismo videli že veliko let. Sumimo, da nekaj varuje, ker obstajajo predeli našega mogočnega gozda, kamor nihče razen nje ne sme.«

	 Gabriel je napeto strmel vanj in vsako njegovo besedo dobesedno požiral, a je možakar utihnil in stopil do okna. Z rokama se je naslonil na kamnito okensko polico, v katero so bile vpete železne palice rešetk in se zastrmel ven v temo.

	 Gabriela je stisnilo v želodcu. Z velikimi, prestrašenimi očmi je pogled nevede uprl v stražarjeve prste tik ob razmajanih palicah.

	 Možakar njegovega pogleda ni spregledal. Zastrmel se je v palici, ju prijel in zamajal.

	 »To ni pravi način, kako naj bi ušel,« mu je povsem mirno rekel.

	 Gabriel je od strahu prebledel, a že v naslednjem trenutku ga je preplavil obup, ker je njegov načrt bil razkrit.

	 »Prepričan sem, da ob tolikšni moči, o kakršni sem slišal govoriti, da jo imaš, premoreš čar, ki te bo rešil,« je možakar mirno nadaljeval in zamahnil z roko.

	 Gabriel je osuplo odprl usta, ker mu do zdaj niti na kraj pameti ni padlo, da bi, zato da bi pobegnil, uporabil kak čar. Pa tudi nobenega takega čara ni poznal!

	 Možakar je stopil k vratom, a se je spet ustavil, se obrnil in mu pritajeno rekel:

	 »Pohiti fant, ker čas ni tvoj prijatelj! Kakor hitro se bo dalo, se te bodo znebili, ker za našo kraljico predstavljaš nevarnost!«

	 Stopil je na hodnik, za sabo tiho zaprl težke kovinske rešetke na vratih in jih zaklenil.

	 »Poseduješ dar, ki mu je kos le ona!« je še pritajeno dodal. »Pa srečno fant!«

	 Čeprav si je Gabriel še malo prej želel, da bi stražar odšel, je potrto gledal za njim, ko je odhajal po temnem hodniku, ker se je zdaj, ko je res ostal sam, negotovo počutil. Čeprav je možakarja šele drugič videl, je vedel, da mu je bil naklonjen, saj mu je pripovedoval zaupne, pomembne informacije in več kot očitno je bilo, da mu je želel pomagati.

	 »Scott sem!« je zaklical na temen hodnik in se oprijel palic v rešetkah.

	 Možakar se je tako hitro spet prikazal pred rešetkami, kot da bi bil samo za korak oddaljen od vrat.

	 »Veseli me Scott, da sva se spoznala,« se mu je nasmehnil. »Morda se bova nekoč še srečala, nekje na povsem drugem koncu.«

	 Gabriel mu ni ničesar odgovoril, ker niti ni bil prepričan, ali bo preživel nekaj naslednjih ur, kaj šele, da bi načrtoval, da se bo nekoč z nekom spet nekje srečal.

	 »Iskal sem fanta z imenom, Gabriel,« mu je stražar zašepetal, ker je Gabriel še zmeraj bil tiho. »Iz puščave prihajajo glasovi o njegovih silnih dejanjih.«

	 Gabriel je presenečeno zajel sapo in palici tako krčevito stisnil, da so mu prsti pobelili.

	 »Zakaj pa ga iščete?« je osuplo, razburjeno planil.

	 Možakar je prst spet prislonil k ustom in previdno pogledal po hodniku.

	 »Rad bi mu predal sporočilo,« je tiho rekel.

	 »Kakšno?« je Gabriel spet planil, a se je tokrat potrudil, da je tiho govoril.

	 »Rešitev tiči ob robu gozda!« mu je stražar takoj odgovoril in se srepo zastrmel vanj. »Tam išči tisto, kar potrebuješ!«

	 Gabrielu so pred oči stopila mogočna drevesa, ki so rasla vse do obrežja močvirja. Vedel je, da bi minilo veliko časa, preden bi lahko preiskal tolikšno področje, a v ušesih mu je še zmeraj odzvanjalo stražarjevo svarilo, da čas ni bil njegov prijatelj.

	 »Kod naj iščem? Gozd je ogromen!« ga je vprašal in se namrščil, a možakarja ni bilo več pred rešetkami.

	 Gabriel je zaman strmel v temo. Razočarano je pomislil, da je bilo konec pogovora, a je tik ob ušesu zaslišal tih glas:

	 »Išči, kjer na vzhodu zahaja Sonce ... Tam te čaka prijatelj. Pa srečno, Gabriel! Tvoje ime je z velikimi črkami vkovano v usodo človeštva!«

	 Gabriel se je ob svojem imenu ves stresel. Krčevito je stisnil palici in kriknil:

	 »Počakajte vendar!«

	 Na hodniku je bilo povsem tiho. Razočarano je še nekaj trenutkov prisluškoval in strmel v temo, potem pa je palici izpustil, sklonil glavo in počasi stopil proti postelji. Ko je sedel, je glavo negotovo zakopal v dlani.

	 »Prekleto, vsakič, ko sem tako blizu odgovora, ostanem sam!« je razburjeno vzrojil in stisnil pest.

	 Po celici je zašelestelo, kot bi se po njej nekdo premikal.

	 »Saj sem tukaj Gabriel!« je jasno slišal stražarjev glas.

	 V trenutku je bil na nogah. Napenjal je oči in pogledoval po temni celici, a bil je sam.

	 »Kje pa ste?« je vprašal in se še zmeraj oziral naokrog.

	 »Tukaj, ob tebi stojim,« mu je glas odgovoril.

	 Gabriel se je ozrl v levo, od koder se mu je zdelo, da je glas prihajal.

	 »Ne vidim vas!« je nestrpno vzkliknil.

	 Zaslišal je hehet in na koži začutil sapo, kot bi nekdo tesno šel mimo njega. Sledil je občutku in se obrnil v desno.

	 »Tako je, prav si ugotovil!« je glas spet spregovoril. »Ni potrebno, da me vidiš, saj me čutiš!«

	 Gabriel je strmel v praznino pred steno. Roki je prekrižal na prsih in skomignil z rameni, kot bi bilo zanj to, da je možakar zdaj bil neviden, nekaj povsem običajnega.

	 »Poslušaj me, Gabriel,« mu je glas dejal, in ko je Gabriel prikimal, je nadaljeval, »sledi svojim občutkom in našel boš bogastvo, o katerem se ti niti ne sanja! A do tedaj pa glavo v roke, fant! Zavedaj se, da si v sovražnem okolju! Ne išči kraljice, ker bo ona našla tebe!«

	 Gabriel je spet samo prikimal in zaprl oči. Globoko je zajel sapo in napel mišice. Skozi telo mu je šinila toplota in v vsaki mišici je začutil mravljince. Ko mu je v ušesih zašumelo, se je zazibal sem in tja in obmiroval.

	 Odprl je oči in se zagledal v okno. Brez besed je stopil tja in se oprijel razmajanih palic v rešetkah. Zarenčal je in ju z lahkoto odtrgal iz kamnitega okenskega okvirja, kot ne bi bili vgrajeni. V rokah ni začutil ne bolečin in ne napetosti.

	 Ko je tudi poslednjo palico brez najmanjših težav iztrgal in jo odvrgel na tla, da je zažvenketalo, se je nejeverno zastrmel v svoje dlani. Osupnil je, ker so bile poraščene z dolgo dlako in z dolgimi kremplji na koncu prstov.

	 »Končno!« je zarenčal. »Zakaj se tega nisem že prej spomnil?«

	 Čeprav odgovora ni pričakoval, ker v celici še zmeraj ni bilo videti nikogar, ga je presenetil skrivnostni glas, ki mu je dejal:

	 »Ker razmišljaš kot puščavnik, prijatelj!«

	 Gabriel je presenečeno odprl usta in pokazal svoje bleščeče, dolge podočnike.

	 »Kako pa naj bi po vašem razmišljal?« je vprašal in se namrščil.

	 »Kot bitje, ki ga je ustvaril mogočni!« je izpred prazne stene prišel odgovor. »Tam, kamor greš, ni mesta za magične moči, ker tam magija ni dobrodošla. Tam boš moral biti povsem takšen kot vsi drugi!«

	 Gabriel se je zastrmel v Luno, ki se je dvigovala izza gozda in s svojo srebrnkasto svetlobo razsvetljevala pokrajino. Nič več ni premišljeval ... Skozi okno, ki je za njegovo veliko, preobraženo telo bilo skoraj premajhno, se je zrinil na prostost.

	 Pogledal je po naselju in stopil v prvo najbližjo ulico. V nobeni hiši ni gorela niti ena sama bakla. Bilo je videti, kakor da bi hodil po povsem zapuščenem mestu.

	 »Kje pa so vsi?« je presenečeno zašepetal.

	 »Spijo,« mu je glas odgovoril tik ob ušesu.

	 Gabriel je kljub svoji velikosti prestrašeno poskočil in se sunkovito ozrl.

	 »Kje pa ste?« je vprašal.

	 »Ob tebi,« mu je glas tiho odgovoril. »Spremljal te bom do jutra, potem pa boš malo sam. Ampak ne skrbi, ko se bo zvečerilo, bom spet ob tebi!«

	 Gabriel je samo prikimal. Oziral se je naokrog in previdno pogledoval v prazne ulice. Malo naprej je v eni nekoga opazil. Splazil se je do prve hiše na križišču, se skril za vogal in previdno oprezal proti podobi.

	 Neznana, dokaj visoka in čez ramena široka podoba je bila odeta v do gležnjev segajočo ohlapno povrhnje oblačilo s kapuco, ki je bilo videti bolj podobno jutranji halji kot plašču. Kapuco je imela globoko poveznjeno čez glavo in v rokah dolgo belo pohodno palico. Stopala je sem ter tja po ulici, kot bi nekoga čakala in res se ji je že v naslednjem trenutku pridružilo še nekaj možakarjev ... Bili so vojaki v oklepih, ki so bili, kakor je bilo videti, stražarji mesta.

	 Podoba je v rokah držala list papirja in vojakom, ki so se zbrali ob njej, z njega nekaj prebirala.

	 Stražarji so ji eden za drugim salutirali in potem odšli, vsak v svojo smer.

	 Šele ko je poslednji stražar odšel, se je tudi podoba napotila dalje, ampak usmerila se je prav proti križišču, kjer je Gabriel tičal za vogalom. Hodila je po ulici in strmela v list papirja, na katerem je po Gabrielovem mnenju bil seznam stražnih mest.

	 Gabriel se je pomaknil globlje v temno ulico in čakal.

	 Neznana podoba je obstala na križišču in zavzeto buljila v list, potem pa je pogled bliskovito dvignila s seznama, svojo dolgo belo palico uperila v temno ulico in vzkliknila:

	 »Kdo je tam? Pokaži se!«

	 Gabriel se je za vogalom potuhnil. Čakal je primeren trenutek.

	 Podoba se je bojevito vrtela in še nekaj trenutkov pogledovala v temne ulice, potem pa je zamahnila s palico in vzkliknila:

	 »Lumina!«

	 Križišče se je bleščeče razsvetlilo, a je v ulici, kjer je Gabriel bil skrit, še vedno bila tema.

	 Podoba je tako divje iskala, kje bo koga zagledala in se obračala na vse strani, da ji je kapuca zdrsnila z glave.

	 »Pokaži se!« je visok, krepak moški srednjih let vzkliknil. »Če si Corpusoid, pokaži svoj obraz, da te …« je preteče rekel, a je nenadoma prestrašeno utihnil, ker je na svojem zatilju začutil toplo sapo.

	 Že naslednjega trenutka ga je nekaj bliskovito zgrabilo in potegnilo za vogal v temo. Zaslišali so se udarci in prestrašen krik, potem pa je vse utihnilo.

	 Minilo je samo nekaj trenutkov, ko se je nekdo v ohlapnem površniku, ki je zdaj bil videti tako dolg, da se je skoraj dotikal tal, spet pojavil na razsvetljenem križišču. Obrnil se je proti temi za vogalom in rekel:

	 »Oprosti, prijatelj, ampak če se hočem prebiti na prostost, nujno potrebujem kamuflažo!«

	 Na razsvetljenem križišču je stal Gabriel v človeški podobi, odet v možakarjevo povrhnje oblačilo. Zavihal si je rokave, ker so mu bili malo predolgi in si kapuco globoko potegnil čez glavo. Podrgnil si je po zapestjih, kot bi v njih hotel pregnati občutek napetosti, vtaknil roke v žepe in z nasmeškom na ustnicah stopil po ulici dalje v notranjost mesta.

	 Za hrbtom je zaslišal tih hehet. Bliskovito se je obrnil in zamahnil s pestjo, a je zamahnil v prazno.

	 »Ah, pozabil sem ...« je zavzdihnil in stopil dalje.

	 Tik ob njem se je spet zahihitalo.

	 »Izvrstna ideja!« je glas navdušeno rekel tesno ob njem. »Kaj takega!«

	 »Ne smejte se mi, nekaj sem moral storiti,« mu je Gabriel rekel in skomignil z rameni. »Res je, da ste nekaj tisočletij pred mojim znanjem, ampak kakor je videti, boksa v teh krajih ne poznate več,« je pripomnil in se namrdnil. »Veliko huje bi bilo, če bi me ljudje videli v drugačni preobleki!«

	 »Boksa? Prvič slišim kaj takega,« mu je glas odgovoril in se spet zahihital. »Ampak drži kot pribito, da bi bilo huje, ker volčjih preoblek pri nas res nismo vajeni!«

	 Gabriel je kar tako na slepo hodil z ulice na ulico. Na koncu neke ulice z rahlim nagibom navzdol se je ustavil, pogledal levo in desno, kot ne bi vedel, kam naj bi zavil in neodločno vprašal:

	 »Kam pa zdaj?«

	 »Ophrhmsti, nhihm te slhishal?« je ob njem zamomljalo.

	 »Kako prosim?« se je Gabriel začudil.

	 Zaslišal se je zvok, kakor da bi nekdo nekaj pogoltnil.

	 »Rekel sem, oprosti, nisem te slišal,« je ob njem povsem jasno reklo. »Pravkar sem na kosilu.«

	 »Na kosilu? Sredi noči?« se je Gabriel spet začudil.

	 »Jap,« mu je glas pritrdil. »Tudi jaz moram tu pa tam kaj pojesti, mar ne? In ker podnevi spim, pač kosilo jem ponoči.«

	 »Vsekakor, pa dober tek!« mu je Gabriel prikimal in se naslonil na pročelje kamnite hiše.

	 »Hvala, ampak pravkar sem s kosilom zaključil,« je glas ob njem dejal in slišati je bilo, kot bi se tisti prav tako prislonil ob steno.

	 »Kje pa sploh ste?« se Gabriel ni mogel več zadržati, da ne bi spet vprašal.

	 »Tik ob tebi,« mu je glas lahkotno odgovoril. »Ves čas te spremljam, kakor sem ti obljubil, da te bom in te bom še vse do zore.«

	 »Zakaj pa vas ne smem videti?« je Gabriel malce nejevoljno vprašal. »Težko se je pogovarjati z nekom, za katerega nikoli ne vem, kje stoji in ali je sploh ob meni. Kaj, če si vse skupaj samo domišljam?«

	 Luna je v vsem svojem polnem siju stala na nebu in se počasi pomikala proti svoji najvišji točki. Mesečina je bogato osvetljevala mesto pod seboj. Gabriel je začutil njen nežni vpliv, a bil je človek. Bila je mirna, spokojna noč, le po prostranem nebu je sem ter tja preletavalo nekaj netopirjev in iskalo plen.

	 »Nič ni narobe z domišljijo prijatelj,« mu je glas rekel, tokrat nekaj metrov stran. »Ampak ni še pravi čas, da bi me spoznal takšnega, kakršen sem!«

	 Gabriel je samo prikimal, ker je vedel, da ni imelo smisla riniti v nekoga, če se ta svoje identitete še ni odločil razkriti. Pa tudi bil je že vajen čakati na pravi trenutek, ker je že ves čas, vse, odkar je zapustil domačo vas, Nickov dol, prihajalo do samih nepredvidenih situacij.

	 »Kam pa naj grem?« je vprašal in se še kar neodločno naslanjal na kamnito pročelje.

	 »Pojdi tja, kjer se zbirajo meščani,« mu je glas predlagal. »Nekam, kjer boš lahko zbral veliko informacij.«

	 »Gostilna!« je Gabriel planil, kot bi kaj pomembnega odkril.

	 »Ja!« mu je glas odobravajoče pritrdil. »Dobro razmišljaš!«

	 Gabriel si je kapuco globlje potegnil na glavo, vtaknil roki v žepa in po intuiciji hodil iz ulice na ulico proti centru mesta. Ko je prispel do dolge široke ceste, je bil prepričan, da je bil na pravi poti. Predvideval je, da je bilo tudi v tem mestu urejeno tako, kot je bil vajen iz svojega časa, in so vse pomembne zgradbe bile ob glavni cesti, kjer so se prebivalci čarovniškega mesta najverjetneje zbirali.

	 Kaj kmalu je ugotovil, da mesto le ni bilo tako zaspano, kot se mu je sprva zdelo ... Po široki glavni cesti je po dva in dva ali pa v manjših skupinah hodilo veliko ljudi. Čarovnice in čarovniki v ogrinjalih, porisanih z zvezdicami, so se v živahnem pogovoru sprehajali gor in dol po cesti kot po promenadi. Ustavljali so se ob robu ceste ob debelih drogovih, na karih so bili sklonjenih glav privezani mučeniki, si jih ogledovali in živahno razpravljali, kot bi to zanje bila večerna zabava.

	 Gabriela je spreletel srh. Pogledal je stran, ker je vedel, da tem revežem ob drogovih ni mogel pomagati. Pogumno je stopal po tlakovani cesti mimo mnogih sprehajalcev, ki pa se zanj na vso srečo sploh niso zmenili.

	 Popravil si je kapuco in si jo še bolj potegnil na obraz. Previdno je izza roba kapuce pogledoval po zgradbah ob obeh straneh ceste. Naposled je zagledal nekoliko bolj osvetljeno pritlično hišo s širšimi vrati.

	 Brez pomisleka jo je ubral prav tja ... Nad vrati je bila izobešena tabla z napisom, Magalus in čeprav je bil tujec, mu gostišča ni bilo težko prepoznati. Pogumno je odprl vrata in vstopil.

	 Za trenutek je presenečeno obstal na pragu in se ogledal naokoli. Gostilna je bila nabito polna. Skoraj vsi gostje so ga radovedno pogledali, ampak že hip za tem so mirno nadaljevali s tistim, kar so pač počeli, preden je vstopil.

	 Gabriel je, ne da bi se zavedal, nejeverno odkimal, ker je pred njim bila podoba srednjeveške krčme, pa tako daleč od obdobja, v katerem so kraljevale takšne podobe! V ozadju je bil dolg gostilniški pult, za katerim je stal suhljat možakar s skoraj do pasu segajočo dolgo brado. Kakor velika večina gostov je tudi on bil odet v ogrinjalo. Iz čaš v čaše je pretakal nekakšne napitke.

	 Gabriel je v kotu tik ob oknu našel prazno mizo ter sedel na dolgo klop ob njej. Minilo je nekaj minut, preden se je suhljat natakar neslišno ustavil ob njem.

	 »Želite gospodič?« ga je suhoparno, zaradi hrupa malce glasneje vprašal.

	 Gabriel se je ves stresel in globoko zajel sapo, ker se je še zmeraj zvedavo obračal naokoli in ni niti opazil, da je krčmar stal ob mizi.

	 »Oprosti mladi gospod,« se mu je možakar nasmehnil, ko je ugotovil, da ga je prestrašil. »S čim ti lahko postrežem?«

	 Gabriel ga je pogledal, kot bi pred njim stala prikazen in šele ko se je povsem umiril, mu je odgovoril:

	 »Nekaj bi popil ... Strašansko sem žejen!«

	 Možakar mu je samo prikimal in stopil proti pultu.

	 Gabriel se je takoj, ko je ostal sam, spet ozrl po krčmi ... Za mizami je sedela pisana druščina, a je na svoje presenečenje opazil tudi take, ki niso bili odeti v ogrinjala, kakršna je nosilo magično ljudstvo.

	 Pozornost mu je pritegnila majhna skupina pri sosednji mizi, ki je nekaj živahno razpravljala. Pozorno je prisluhnil, o čem so govorili, ker bi mu vsaka informacija prav prišla. Premaknil se je na drugo stran klopi, bliže k skupini, se s komolcem oprl na mizo in se z glavo naslonil na dlan. Naredil se je, kot bi zdolgočaseno gledal po gostilni, a je pozorno poslušal.

	 »Don je imel veliko srečo, Frank!« je slišal reči nekoga pri sosednji mizi. »Ušel je roki pravice, tik preden so ugotovili, da nima niti kančka čarovniške moči!«

	 Pri sosednji mizi se je razprava o ubežniku, Donu razplamtela.

	 Gabriel jih je napeto poslušal.

	 »Izvoli, gospodič!« mu je gostilničar rekel in predenj postavil stekleno čašo, do vrha napolnjeno s kadečo, kot nebo, modro tekočino.

	 Gabriel se je spet zdrznil in se nezaupljivo zastrmel v čašo, ker ga je pijača spominjala na kakšno mešanico kemikalij. Po zunanji steni čaše se je na mizo valila meglica, a je čašo vseeno prijel in jo neodločno nesel k ustom.

	 Krčmar ga je z zanimanjem opazoval.

	 »No, nagni!« ga je spodbodel, ker je čašo še zmeraj neodločno držal pred usti. »Saj ti nisem natočil strupa, mladi gospodič!«

	 Gabriel je zamižal in naredil majhen požirek, potem pa je oči široko razprl, čašo nagnil in jo v enem samem dahu izpraznil do dna. Okus se mu je zdel božanski!

	 »Ti prija?« ga je krčmar z nasmeškom vprašal in prisedel nasproti njega.

	 Gabriel je prikimal in si ustnice obliznil, potem pa je proti svoji navadi kot otrok obliznil še rob čaše, ker se mu je zdelo, da česa tako dobrega še ni nikoli pil, čeprav se mu je takrat tudi Casperjeva pijača zdela odlična.

	 »Izvrstno je!« je odobravajoče vzkliknil. »Kaj pa je to?«

	 Krčmar ga je molče z zanimanjem opazoval.

	 »Preprosta otroška pijača,« mu je končno odgovoril, »narejena iz smrekovih vršičkov, halugricina in flaminskih plodov.«

	 Gabriel mu je prikimal, čeprav razen smrekovih vršičkov ni ničesar razumel.

	 Pri sosednji mizi so se glasno krohotali. Gabriel jih je zvedavo pogledal, a je njegovo pozornost pritegnil možakar, ki je bil videti kot puščavnik. Sam je sedel za mizo na drugi strani krčme. Na glavi je imel temno kapuco, ki pa ni bila del povrhnjega oblačila. Tiho je srebal pijačo in se sploh ni zmenil za nikogar.

	 Gabriel se je obrnil h krčmarju, ki je obsedel na klopi nasproti njega in videti je bilo, da se mu ni prav nikamor mudilo, kot da mu za želje gostov sploh ne bi bilo mar.

	 »Kaj je novega?« ga je kar naravnost vprašal, ko se je odločil, da bo tvegal, saj take priložnosti ni smel izpustiti.

	 Krčmar ga je začudeno premeril, potem pa je skomignil z rameni in mu sproščeno odgovoril:

	 »V mojo krčmo priteče veliko glasov gospodič. Katere novice pa te zanimajo?«

	 Gabriel je vedel, da je moral biti previden, ker bi se lahko hitro izdal. Prepričan je bil, da so se po mestu o njem že močno razširile govorice.

	 »Nič posebnega,« mu je lahkotno odgovoril. »Zanima me tako, samo na splošno,« je dodal in namignil proti možakarju na drugi strani krčme. »Kakor vidim, so tod puščavniki dobrodošli.«

	 »Sem zaidejo popotniki vseh vrst ...« mu je krčmar odgovoril in z glavo namignil proti samotnemu možakarju. »Čarovniki, puščavniki, Elitniki in tu pa tam celo kakšen Corpusoid.«

	 Gabriel je napel ušesa. Upal je, da bo končno dobil nekaj manjkajočih koščkov za neskončno sestavljanko, ki sta jo s Casperjem že takoj po prihodu v ta čas začela sestavljati.

	 »A res? Corpusoidi tudi?« se je sprenevedal. »Kaj pa počnejo tukaj? Kolikor mi je znano, v puščavi niso ravno dobrodošli. Sicer pa verjetno nikjer niso!«

	 Krčmar je zmajal z glavo in ga namrščeno pogledal izpod čela, kot bi mu hotel reči, naj bo raje tiho, ker mu sploh ni jasno, o čem govori. Zaupljivo se je nagnil k njemu in mu skoraj šepetaje, razvneto, kot bi mu oporekal, dejal:

	 »Bojim se fant, da Corpusoidi niso nikoli niti poskusili stopiti v puščavo! Sonce in prah jim ne ugajata!«

	 Gabriel se je zdrznil in se zamislil. Spomnil se je razpadajočih teles, ki sta jih s Sarah srečala v templju, pa tudi tistih, ki so lomastila po puščavi sem ter tja in ogrožala žive ljudi. Kako je krčmar mislil, da jih ni bilo v puščavi? Ne da bi se zavedal, je zmajal z glavo.

	 »Kot sem že dejal,« je krčmar nadaljeval, ko je opazil njegovo odkimavanje, »le tu pa tam, katerega zanese sem, a jih tudi prav tako hitro odnese, ker živih teles ne prenašajo ...«

	 »To že vem!« mu je Gabriel vskočil v besedo. »Veliko sem jih že srečal, ampak sem se jih z lahkoto znebil, ker govorijo naš jezik.«

	 Krčmarjev obraz se je zresnil. Izravnal se je in togo obsedel na klopi, kot bi otrpnil, ker ni vedel, kako naj bi mu odgovoril.

	 Gabriel ga je začudeno, napeto opazoval, ker se mu niti sanjalo ni, kje ga je spet polomil.

	 »Srečati enega samega Corpusoida je neponovljiv trenutek, pa čeprav, kamorkoli njihova noga stopi, sejejo strah in trepet!« se je krčmar togega obraza zaneseno oglasil.

	 Gabriel se je s hrbtom naslonil na naslon klopi ter se udobno namestil, kot da bi bil doma. Z velikim zanimanjem je strmel v krčmarjev togi obraz, na katerem so zaradi bakle, ki je plapolala na steni nad mizo, poplesavale temne sence.

	 »Kot sem ti že dejal, zelo redko kakšen zaide v naše kraje, a takrat med čarovniki zavlada velika panika!« je krčmar resnega obraza nadaljeval.

	 Končno se je Gabrielu posvetilo, da z gostilničarjem nista bila na istih tirih in verjetno nista govorila o istih Corpusoidih. Že nekajkrat prej je slišal namige, da tisti Corpusoidi, ki so tekali po puščavi, niso bili pravi Corpusoidi, ampak ker pravih ni poznal in ni vedel, kakšno nevarnost so predstavljali, je samo skomignil z rameni.

	 »Kaj pa kraljica?« je odločno vprašal in pogled zapičil v krčmarjev obraz. »Kje tiči?«

	 Krčmarja je z vprašanjem tako presenetil, da ga je dobesedno vrglo ... Z glasnim truščem je ob klopi telebnil na tla. S težavo se je postavil na noge in spet sedel.

	 Prestrašeno je pogledal naokoli, in ko je videl, da Gabrielovo vprašanje v krčmi ni povzročilo panike, in da nihče ni zgroženo strmel vanju, se je pomiril.

	 »Nikar ne sprašuj za kraljico, fant!« mu je zasoplo zašepetal in v očeh mu je bilo videti strah. »Težave si boš hitreje nakopal, kot bi rekel, grmada!«

	 Gabriel je ustnici stisnil v tanko črto in mu prikimal. Čeprav je v njem kar vrelo in se mu je po glavi motalo neskončno vprašanj, ki so kar silila na plano, je raje bil tiho, ker se je zavedal, da če bi z njimi rinil v krčmarja, bi bilo prenevarno ... Kaj hitro bi se lahko spet znašel v celici za zaklenjenimi rešetkami!

	 »O njej ne govorimo!« je krčmar še vedno šepetaje, napeto nadaljeval in si pobrisal potno čelo. »Minilo je že veliko let, odkar so jo poslednjič videli!«

	 »Kako dolgo pa je od takrat?« ga je Gabriel prav tako šepetaje vprašal in se zaupljivo nagnil k njemu.

	 »Veliko!« je krčmar napeto vzkliknil. »Jaz je nisem še nikoli videl,« mu je skrivnostno zašepetal in pogoltnil slino. »Vem samo to, kar mi je dedek pripovedoval. Mineva že najmanj sto let, odkar je izginila, ampak njene vrnitve se bojimo bolj kot česarkoli drugega!«

	 »Oh!« je Gabriel nekoliko bolj glasno izrazil svoje začudenje. »Bojite se? Česa pa?«

	 Možakar je z velikimi očimi strmel vanj.

	 »A nisi čarovnik?« ga je dvomeče vprašal.

	 »Seveda sem, le da nisem iz tega mesta,« mu je Gabriel hitro odgovoril.

	 »Glede na tvoja vprašanja se mi je že ves čas kar dozdevalo, da razmer v naših krajih ne poznaš,« mu je krčmar prikimal. »Od kod pa si, prosim?«

	 »Iz Nickovega dola,« je Gabriel rekel in se namuznil, ker je vedel, da ga bo z odgovorom prav gotovo zmedel. »Pripotoval sem s prijatelji, ker iščemo nekoga, ki ni čarovnik.«

	 Možakar mu je resnično komaj opazno, zmedeno prikimal, in ker Gabriel ni ničesar več rekel, je pripomnil:

	 »Potem pa ga tukaj zaman iščeš, ker ne boš nikogar drugega našel razen čarovnikov.«

	 Gabriel se je zamišljeno zastrmel skozi okno, čeprav je zunaj bila tema.

	 »Iščem Roberta Leeja,« je z zamolklim glasom rekel, ne da bi se obrnil. »Ste slišali zanj?«

	 Krčmar je nagubal čelo, kot bi napeto premišljeval.

	 »Še nikoli nisem slišal zanj,« je naposled odkimal. »Je mogočen?«

	 Gabriel je pogled končno odvrnil z okna, mu prikimal in mu goreče zatrdil:

	 »Eden najmodrejših ljudi, kar jih poznam!«

	 »Ljudi?« ga je krčmar zmedeno vprašal. »Katero pleme pa je to? Nisem še slišal za Ljuda.«

	 »Človeka!« ga je Gabriel popravil in se pomaknil na konec klopi, ker mu je sedmi čut pravil, da je morda bil čas, da bi se poslovil, preden bi situacija postala prenapeta.

	 »Ljuda, Človeka ...« je krčmar zmedeno ponovil. »Prvič slišim zanje. A bojim se, da se tem Ljudom nič dobrega ne obeta, če bivajo izven Nebeških poljan!« je svareče zavzdihnil in roki položil na mizo.

	 »Zakaj pa ne?« je Gabriel planil, a se je takoj obvladal in umiril.

	 »Zato, ker se je, odkar je v naše mesto vdrl tujec s čarovniškimi močmi iz drugih dimenzij, pred vrati Nebeških poljan zbral puščavski sovražnik!« mu je krčmar prestrašeno odgovoril.

	 Gabriel je planil pokonci. Z obema rokama se je naslonil na mizo, se zastrmel vanj in ga razburjeno vprašal:

	 »Kakšen sovražnik?«

	 »Pravimo mu puščavski sovražnik,« mu je krčmar razložil. »Res je, da se bojujejo z nenavadno mogočnim orožjem, a to še ni nič! V svojih vrstah imajo čarovnico, ki ji mi s svojimi močmi ne bi bili kos!«

	 Gabriel je ves otrpnil in kot bi okamnel, samo čakal, da bi krčmar še kaj rekel, a je možakar vstal, krpo, ki jo je držal v desnici, vrgel čez levo ramo in že naredil korak proti pultu v ozadju krčme. Nenadoma se je ustavil, kot bi si premislil, se obrnil, Gabriela premeril s pogledom in kar izbruhnil:

	 »Naši vohuni poročajo o silni sovražnikovi vojski, ki čaka na naših mejah, a se jih ne bojimo, ker nas v močvirju ščiti magična časovna past, skozi katero sme brez posledic samo čarovnik, pa tudi ene same čarovnice se ne bojimo, pa čeprav svojo moč črpa iz drugih dimenzij!«

	 »Kaj pa čakajo?« ga je Gabriel ves napet vprašal.

	 »Tega ne vem,« mu je krčmar že bolj umirjeno odgovoril in skomignil z rameni. »Kar naj prestopijo časovno oviro, ker se bo potem z nami bojevalo samo nekaj senilnih starcev!« se je zasmejal. »Njih se pa res ne bojimo,« je bahavo dodal. »Ampak …« je začel, a je v trenutku negotovo utihnil in pogled uprl v tla.

	 Gabriel ni ničesar rekel. Potrpežljivo je čakal, da bo krčmar začeti stavek dokončal, ker ga je navdajal občutek, da pa bo morda zdaj končno, kaj izvedel.

	 Krčmar je glavo dvignil in mu prestrašeno dejal:

	 »Ampak v svojih vrstah imajo tudi kosmatinca!«

	 »K-Koga?« ga je Gabriel nejeverno vprašal.

	 »Pravimo mu, Otrok meseca,« mu je krčmar skrivnostno zašepetal. »Ni take moči, ki bi mu bila kos!«

	 Gabriel ga je samo osuplo pogledal in takoj stopil proti vratom, a se je ustavil, se obrnil in se spet zastrmel v krčmarja.

	 »Joj, plačilo ...« je skesano zasopel.

	 Krčmar se mu je nasmehnil in zamahnil z roko:

	 »Kar pusti, saj je bil samo nedolžen otroški napitek!«

	 Gabriel je globoko zajel sapo, se sunkovito obrnil, in ne da bi še karkoli rekel, je kar brez pozdrava planil skozi vrata. Šele ko se je skril za vogal v temo, je ponovno zadihal in se ozrl okrog sebe ... Iz gostilne ni nihče prišel za njim. Bil je sam.

	 Nenadoma se je pognal v zrak. Odtrgal se je od tal in poletel nad temne hiše mesta. Na hitro je pogledal v svoje z dolgo dlako poraščene roke in dolge kremplje na koncu prstov ter odobravajoče prikimal.

	 Ko je dosegel najvišjo točko svojega skoka, je s pogledom bliskovito preletel čez mesto pod sabo, da bi odkril, kje bi lahko bil tisti rob gozda, kjer naj bi po besedah nevidnega, skrivnostnega stražarja iskal zaklad.

	 Že naslednjega trenutka je med hišami v bližini obzidja treščil na tla. Strašansko je zaropotalo in dvignil se je velik oblak prahu.

	 V bližnjih hišah so se začele prižigati bakle.

	 Gabriel je bliskovito odskočil in se pognal čez visoko mestno obzidje. Pristal je v gozdu med visokimi debli. Zagnal se je v dir in z dolgimi koraki poskakoval od debla do debla. Kot blisk je zapuščal kraj, kjer so ga zadrževali nekaj dni.

	 Ustavil se je šele na mogočni jasi ob robu gozda. Stisnil je pesti in zadovoljno pokimal. Bil je sam tik ob bregu močvirja, ki je bogat gozd delilo od puščave.

	 »Ste z mano?« je vprašal v prazno.

	 »Sem!« se je skrivnostni glas takoj oglasil. »Ampak le do meje in predvsem pa samo do zore!«

	 Gabriel je pogledal proti Luni, ki se je počasi že spuščala proti horizontu.

	 »Potem pa nimava več veliko časa,« je zaskrbljeno zavzdihnil in se zagledal v svoje dlani, poraščene z gosto dlako. »Prikažite se! Potrebujem vašo pomoč!« je vzkliknil in razburjeno pogledal okoli sebe.

	 Z vzhoda je po jasi potegnil veter in zamajal krošnje bližnjih dreves, da je listje zašelestelo.

	 Gabrielova dolga dlaka je zaplapolala v smeri vetra. Nedaleč stran je počila trhla veja.

	 Gabriel se je sunkovito obrnil in se zastrmel tja, kjer je slišal počiti vejo ... Videl je v črno ogrinjalo zavito telo, ki se je dvigovalo iz zemlje. Ko je bilo zunaj, se je začelo plaziti proti njemu in tik pred njim vstalo.

	 Gabriel se je zgrozil ... Pred njim je stala izžeta podoba strašansko starega človeka, z belosivo kožo in tako dolgimi rokami, da so mu segale skoraj do tal!

	 Možakar se mu je nasmehnil in mu pokazal svoja dolga podočnika.

	 »Poklical si me, Lupusov sin!« mu je z zamolklim glasom rekel in roko iztegnil, kot bi se hotel z njim rokovati. »Eadwulf,« se mu je predstavil.





IZGUBLJENI ZAKLAD


	 Gabriel je molče, zmedeno opazoval bledolično pojavo pred seboj. V njenih potezah je zlahka prepoznal stražarjev obraz. Prekrižal je roki na prsih in nezaupljivo strmel vanj. Z obraza mu je jasno odseval dvom.

	 »Prijatelja?« ga je Eadwulf, ki je roko še zmeraj molel proti njemu, vprašal.

	 »Prijatelja!« mu je Gabriel čez nekaj dolgih trenutkov po premisleku odločno prikimal in končno prijel za ponujeno dlan. »Ampak ne zamerite moji neodločnosti, ker v mojem svetu ni ravno običajno, da bi nekdo, ki tiči pod zemljo, lahko tako jasno posegal v misli nekoga, ki hodi po njej.«

	 Možakar mu je izpustil dlan in se mu medlo nasmehnil.

	 »Tudi v mojem svetu ni tako običajno, kakor legende pripovedujejo,« je zamolklo rekel in ga s pogledom premeril od glave do pet, kot bi se čudil, ker Gabriel ni bil več volkodlak.

	 »Kakšen pa je vaš svet?« ga je Gabriel zamišljeno vprašal.

	 »Počakaj še malo,« se mu je Eadwulf nasmehnil. »Prav kmalu ga boš imel priložnost spoznati, ampak najprej poiščiva tvojega izgubljenega prijatelja.«

	 »A Roberta?« ga je Gabriel vprašal in ga začudeno pogledal.

	 »Njega!« mu je Eadwulf odločno prikimal. »Če me občutek ne vara, mora ta tvoj prijatelj biti velik možakar.«

	 Gabriel je ves otrpnil in se odmaknil za korak. Stisnil je ustnice in nezaupljivo strmel vanj.

	 »Ne boj se, ne berem misli!« mu je Eadwulf hitro zatrdil, da bi ga pomiril. »Nimam tega daru.«

	 »Kako pa potem veste, koga iščem?« je Gabriel ves nasršen planil.

	 Eadwulf mu ni takoj odgovoril, kot bi moral prej premisliti. Počasi je stopil k debelemu podrtemu drevesu, ki je nedaleč stran ležalo v travi in sedel nanj.

	 Gabriel je pomislil, da je drevo moralo že zelo dolgo ležati tam, ker je deblo že trohnelo in je na mnogih mestih bilo brez lubja. Les je bil ves navrtan in prepreden s tankimi kanalčki, ker so verjetno v njem bivale žuželke, ki jih je na gozdnih tleh kar mrgolelo.

	 Eadwulf se je z rokama oprl na deblo in kot bi mrčes hotel Gabrielovo domnevo potrditi, ga je kmalu povsod mrgolelo. Po Eadwulfovih dlaneh so plezale razno razne žuželke in se mu prekopicevale čez prste, a se zanje sploh ni zmenil in prstov niti premaknil ni, kaj šele, da bi se zaradi žuželk zgrozil.

	 »Čutim samo tvoje vznemirjenje in občutke, ki ti kri bolj pospešeno poženejo po telesu,« mu je Eadwulf sproščeno odgovoril.

	 Gabriel je nejeverno zmajal z glavo. Stresel je roki, kot bi hotel odgnati občutke, ki jih je Eadwulf pri njem zaznaval. Čeprav mu je bil hvaležen, da ga je pri begu na svobodo podpiral, je o njem še zmeraj dvomil. A se je tudi zavedal, da žal ni imel veliko izbire ... Potreboval je pomoč, če se je hotel premakniti z mrtve točke!

	 Ko je opazoval žuželke, ki so gomazele po Eadwulfu, ga je kar zmrazilo in pogledal je v svoje dlani, kot bi hotel preveriti, ali se ni morda tudi po njih plazila kakšna žuželka ... Na hrbtni strani je zagledal majhen šop volčjih dlak. Začudeno se je zastrmel vanj in se namrščil, ker se do zdaj še ni nikoli zgodilo, da se ne bi popolnoma preobrazil. Negotovo je zavzdihnil, dvignil pogled in vprašal:

	 »Kam pa zdaj?«

	 »K robu gozda,« mu je Eadwulf lahkotno odgovoril. »Tam bova iskala rešitev.«

	 Gabriel je nejeverno pogledal okoli sebe, ker je jasa bila na samem robu mogočnega gozda tik pred močvirjem.

	 »A nisva že na robu gozda?« se je začudil in obrvi dvomeče privzdignil.

	 »Pa ne ta rob!« mu je Eadwulf malce nejevoljno odkimal. »Iti morava tja, kjer se bo slišalo mnogo podzemnih glasov, tja, kjer je tvoj prijatelj iskal tisto, kar iščeš ti.«

	 Gabriel je še zmeraj dvomeče strmel vanj. Stražar, ali tisto, v kar se je prelevil, je povsem mirno sedel na hlodu, čeprav je zdaj, ne samo po rokah, ampak že vsepovsod po njem gomazela truma gozdnega mrčesa.

	 »Nisem sam,« mu je Gabriel naposled rekel in skomignil z rameni. »Poiskati moram prijatelje. Popotniki smo, ki smo se skupaj odpravili na pot.«

	 Eadwulf mu je samo prikimal in ko je vstal, je z njega popadalo vse živo, a se živalce na tleh niso več zganile.

	 Gabriel se je ob pogledu na njihova trupelca, ki so negibno ležala raztrošena okoli Eadwulfa, zgrozil in čeprav se mu je spet porajala kopica vprašanj, je samo nemo zmajal z glavo.

	 »Najbolje, da iskanje tvojih prijateljev začneva s tistim, ki je med vami najbolj cenjen,« mu je Eadwulf predlagal, ko je spet stal tesno ob njem. »Torej najprej poiščiva Roberta, kakor si ga poimenoval.«

	 Gabriel mu je samo prikimal in ko se je Eadwulf usmeril v gozd, je takoj molče stopil za njim. Čudil se je, ker je Eadwulf povsem nenačrtovano ubiral pot, kot ne bi vedel, kam bi moral in ga vodil sem ter tja po težko dostopnih predelih. Hodila sta malo po gozdu, potem tik ob močvirju, tako da se je nemalokrat skoraj do gležnjev pogreznil v razmočeno zemljo in spet po gozdu. V njem se dvom še zmeraj ni polegel, zato se je ustavil in ga nezaupljivo vprašal:

	 »Kam pa me vodite?«

	 Eadwulf sprva ni ničesar rekel, kot da ga ne bi slišal. Molče je stopal dalje, a se je po nekaj korakih le ustavil in mu povsem mirno, z zamolklim glasom odgovoril:

	 »Poslušam glasove Gabriel, zato hodim malo sem in malo tja, ker jim sledim.«

	 »Glasove?« se je Gabriel začudil, ker se mu je zdelo, da ni nikogar slišal govoriti.

	 Pozorno je prisluhnil, a še zmeraj ni slišal nobenih glasov razen žaganja čričkov in šelestenja listja v krošnjah, ki so se pozibavale v vetru. Zdaj je bil že trdno prepričan, da sta bila v gozdu povsem sama.

	 »Ničesar ne slišim!« je obtožujoče vzkliknil, kot bi hotel reči, da ga je ujel na laži.

	 Eadwulf mu je samo povsem umirjeno prikimal in mu ukazal:

	 »Zavihaj si rokav!«

	 Gabriel je dlani potegnil iz žepov svojega ukradenega, prevelikega povrhnjega oblačila, si rokav na desnici potegnil nad komolec in roko iztegnil predse.

	 Eadwulf se mu je poželjivo zastrmel v golo roko in za trenutek so se mu zaiskrile oči, česar pa Gabriel ni spregledal, ker ga je ves čas pozorno, nezaupljivo opazoval, a se je možakar že naslednjega trenutka povsem zbral in ga s svojimi hladnimi prsti prijel tik pod komolcem.

	 Gabriel je v ušesih začutil neprijeten pritisk, in ko mu je v njih zašumelo, je presenečeno odprl usta in pogledal naokrog, ker je nekoga jasno slišal reči:

	 »Kakšna tema! Kje je kdo?«

	 Pogoltnil je slino in vprašujoče pogledal Eadwulfa, ki pa je samo kazalec postavil pred usta in mu z glavo nakazal proti tlom, naj posluša.

	 Zdaj je slišal še več glasov. Bilo je, kot bi prisluškoval živahnemu pogovoru.

	 »Zakaj sem tukaj?« je nekdo spraševal. »Ne morem ven!« je neki drugi glas vpil. »Povsem so pozabili name in me pustili tukaj!« se je tretji jokavo oglasil. »Mama lačna sem!« je nežen dekliški glasek sitnaril. »Kosti me bolijo,« je starejši moški glas zatarnal ...

	 Gabriel se je nejeverno oziral naokrog, ker je glasove tako jasno slišal, kot bi njihovi lastniki stali tik ob njem.

	 »Si kaj koristnega izvedel?« ga je Eadwulf vprašal in mu prste odmaknil s komolca.

	 »N-Ne,« je Gabriel zajecljal in stresel z glavo, ker mu je v trenutku, ko ga je Eadwulf izpustil, nehalo šumeti v ušesih. »Nič takega ... Od nekod v bližini sem samo slišal pogovor nekakšne pisane druščine.«

	 »Si med njimi prepoznal prijateljev glas?« ga je Eadwulf z upanjem vprašal.

	 »Ne!« mu je Gabriel odločno odkimal. »Bojim se, da samo glas ne bo dovolj, ker bi lahko bil kdorkoli s podobnim glasom!«

	 »A tako?« je Eadwulf malce razočarano rekel. »Ja, imaš prav,« mu je prikimal. »Poznam take dvome ... Pojdiva naprej.«

	 Brez besed sta stopila dalje in se pomikala po neprijazni pokrajini.

	 Gabriel je zaskrbljeno pogledal v Luno, ki je zahajala in se je s svojim spodnjim robom že dotikala vrha krošenj gozda.

	 »Kako pa bova potem vedela, da sva zaslišala prav glas, ki pripada Robertu?« je zamišljeno vprašal. »A lahko govorite z njimi?«

	 »Ne, niti ne želim, ker so tile pod zemljo prekletstvo mojega sveta!« mu je Eadwulf nasršeno odkimal. »Ampak ne skrbi, spoznal ga bom, ker če je človek tvojega kova …« je navdušeno rekel in se zastrmel vanj.

	 Stopil je dalje, in ker ni ničesar več rekel, mu je Gabriel molče sledil.

	 Čas je mineval, in čeprav je Gabriel celo noč prebedel in sta z Eadwulfom že prehodila veliko razdaljo, ni čutil utrujenosti.

	 V daljavi se je nebo že začelo barvati sivo ... Prebujalo se je novo jutro.

	 Eadwulf se je sredi gozda nenadoma ustavil.

	 »Tako prijatelj ...« je zamrmral in svoji dolgi roki iztegnil visoko v zrak, kot bi se hotel pretegniti.

	 Gabriel ga je presenečeno pogledal.

	 Eadwulf se je počasi obrnil, ga z obžalovanjem pogledal in mu z zamolklim glasom dejal:

	 »Zdaj te bom moral zapustiti, ker se bo vsak čas zdanilo.«

	 »Kaj pa to pomeni?« ga je Gabriel nejevoljno vprašal in roki razširil, kot je običajno naredil, ko je bil v dvomih.

	 »Dalje pojdi sam,« mu je Eadwulf odgovoril, zazehal in sedel na gozdna tla. »A ne boj se, takoj, ko bo Sonce zašlo, se bova ponovno sešla.«

	 »Kam pa naj grem?« ga je Gabriel negotovo vprašal.

	 Eadwulf se je medtem že ulegel in roki prekrižal na prsih. Spet je zazehal in rekel:

	 »Kot sem ti že dejal, Lupusov sin, sledi svojim občutkom, ker te bodo samo ti pripeljali na pravo pot.«

	 »Kakšen Lupusov sin neki?« je Gabriel jezno vzrojil. »Upam, da ne bom kmalu Matildin sin, ker niti ne vem, kje sem! Ne zapuščajte me v tej divjini!«

	 Eadwulf se mu je bledo nasmehnil in zaprl oči. Po njem je spet gomazel mrčes. Mišice so se mu začele krčiti, kot bi se spreminjal v trohneče razpadajoče truplo. Začel se je pogrezati v tla. Minil je samo trenutek ali dva, ko o njem ni bilo nobene sledi več.

	 Gabriel je osupnil.

	 »Ne odhajajte!« je kriknil proti praznim tlom.

	 Zgroženo je planil tja, kjer je Eadwulf še tik pred tem ležal in začel kar z rokama grebsti po zemlji, ker ga je prevzel silen občutek, da bi ga moral rešiti, ampak možakar je povsem izginil.

	 Jezno je obsedel na mehki gozdni prsti in nemočno strmel v prazna tla.

	 »Prekleto, kam pa naj zdaj grem?« je razburjeno vprašal proti tlom, kot bi pričakoval, da bo stražarja s tem priklical nazaj.

	 Postavil se je na noge, negotovo pogledal naokoli in počasnih korakov neodločno stopil po gozdu v smeri, v kateri sta z Eadwulfom ves čas hodila.



	* * *



	 Gabriel se je že celo dopoldne trudil in prečesaval področje ob obrobju gozda. Moralo je biti že okoli poldneva, ker je Sonce, ki je peklensko pripekalo, stalo visoko na nebu. Že nekajkrat se je v senci dreves ustavil, da bi si nekoliko oddahnil, potem pa, ko je vsega imel že dovolj, ker je zaradi vročine in neprespane noči začutil utrujenost, se je v trenutku odločil in legel v senco pod košato drevo. Počutil se je dovolj varnega, ker drugega sovražnika kot pripekajoče Sonce ni imel, zato je za nekaj ur trdno zaspal.



	* * *



	 »Prekleto!« je Gabriel zaklel, ko se je zbudil in se postavil na noge. »Zakaj se vedno pustim speljati v čudne situacije?« se je naglas jezil. »Saj mi je že Robert nekoč dejal, da …« je med hojo še kar robantil, a je, ko je moral z dolgim korakom preskočiti veliko močvirnato mlakužo, umolknil. »Sam sem si kriv!« je naposled nejevoljno vzrojil, a je spet umolknil, ker je zaslišal oddaljeno pogrmevanje.

	 V trenutku se je ustavil in se ozrl v nebo. Čeprav mu je Sonce sijalo za hrbtom, si je oči zastrl z dlanjo, da si je pogled izostril ... Daleč nad gozdom so se zbirali komaj opazni temni oblaki.

	 »Še nekaj ur ne bo deževalo,« je ocenil, a je vseeno pohitel dalje.

	 Tekel je skozi gozd, ne da bi vedel, kam pravzaprav gre. Preskakoval je mlakuže in mogočna padla drevesa, ki so mu prekrižala pot. Grom se je počasi jačal.

	 Očitno je bilo, da je ta mogočni gozd prečkal, ker se je spet znašel na njegovem robu, tik pred široko močvirnato ravnico, ki se je raztezala od gozda, pa vse tja do vznožja strmega pobočja visokega hriba.

	 Ravno je hitel čez močvirnato ravnico proti vznožju hriba, ko so Sonce prekrili oblaki in se je v trenutku zmračilo, kot bi dneva bilo konec, in bi na pokrajino že padal mrak. Ustavil se je in se zaskrbljeno zastrmel v nebo.

	 Končno se je zganil in negotovo začel iskati nekaj, kamor bi se lahko pred dežjem skril. Ob robu gozda je opazil nekaj nizkih grmov, ki pa so bili preredki, da bi ga pred nalivom ubranili, ker ga je vedno glasnejše grmenje opozarjalo, da ne bo samo deževalo, ampak da se je pripravljalo k nevihti.

	 Stekel je čez ravnico proti vznožju hriba, ker je tam že od daleč zagledal ogromno podrto drevo. Deblo je bilo na sredini prelomljeno, kot bi se vanj nekaj silovito zaletelo, a sta kraka ob prelomu še zmeraj držala skupaj, tako da je bilo podobno veliki, narobe obrnjeni črki, V. Naslanjalo se je na mogočno skalnato pečino, ki se je po strmini brega spuščala vse do vznožja hriba. S prelomljenim vrhom je bilo zataknjeno pod previs in je pod deblom kot pod kakšnim šotorom nastal ravno dovolj velik prostor, kamor bi se lahko zatekel.

	 Še hitreje stekel je čez ravnico, ker je na obrazu že začutil prve kaplje dežja.

	 Stopil je pod prelomljeno deblo in se zadovoljno ogledal naokoli ... Šele zdaj, ko je stal pod njim, je začutil vso njegovo pravo veličino, ker je deblo bilo tako mogočno, da se je pod njim izoblikovala prava majhna votlina. Videti je bilo, da je ta prostor že pred njim nekdo uporabil za zavetišče, ker je na sredini v tleh bilo preprosto ognjišče ... Kup pepela so v krogu obdajali kamni.

	 Izpod varnega zavetja je strmel v daljavo, od koder se je bliskovito približevala zavesa dežja. Vedel je, da ne bo dolgo, ko se bo znašel sredi tega silnega naliva.

	 Zunaj se je še bolj stemnilo in nekajkrat je zagrmelo. Pomaknil se je v notranjost bliže k pečini in se stisnil v ozek kot, tja, kjer se je deblo s koncem kraka naslanjalo na pečino in na tla.

	 Začudeno je opazil, da je čisto v konico bil zatlačen nekakšen sveženj cunj. Brez pomisleka je roko iztegnil in ga povlekel ven.

	 »Kaj takega!« je osuplo vzkliknil, ker je v rokah držal nekaj, kar je poznal.

	 Sedel je kot okamnel in skoraj brez sape začudeno strmel v nahrbtnik. Krčevito ga je stiskal v rokah. Končno se je zganil in na vrhu razvezal vrvico. Segel je vanj in s prsti zatipal mehko tkanino. Počasi jo je potegnil iz nahrbtnika in jo razgrnil ... Strmel je v temno sivo ogrinjalo.

	 »Kako je to mogoče?« se je čudil. »Po vsem tem času?«

	 Zunaj je nebo preparal mogočen blisk in je samo trenutek za tem tako silovito zagrmelo, da so se tla pod njim zatresla.

	 Vstal je, si jadrno snel povrhnje oblačilo, ki ga je ukradel neznanemu čarovniku v magičnem mestu, in si nadel temno sivo ogrinjalo iz nahrbtnika ... Začutil je silno energijo, ki mu je zaplala po žilah.

	 »Moj nahrbtnik!« je zadovoljno, na ves glas vzkliknil, da bi preglasil grom v zunanjosti.

	 Zgrabil je nahrbtnik, ga obrnil in pošteno stresel, a je iz njega popadal samo prah in nekaj kovinskega, da je pošteno zažvenketalo, ko je priletelo na kamen ob ognjišču. Radovedno je pogledal, kaj je padlo iz nahrbtnika, ker se ni mogel spomniti, kaj je v njem imel shranjeno.

	 »Ključ!« je sijočih oči vzkliknil, ker je zdaj bil prepričan, da je bil na pravi poti in je morda že bil blizu tistega, kar je iskal, ker njegovega nahrbtnika ne bi mogel nihče drug razen Roberta pustiti tukaj.

	 Sklonil se je in pobral prav tisti velik ključ, ki so ga že pred nekaj tisočletji izkopali izpod snega na Kraljevem hribu. Počutil se je kot zmagovalec, in čeprav ni vedel, kaj mu bo ključ v tem času koristil, ga je skrbno spet pospravil v nahrbtnik.

	 Z nahrbtnikom v rokah se je pomaknil k zunanjemu robu debla. Z njega so kot slap polzele debele dežne kaplje. Zunaj je bilo skoraj tako temno, kot bi pokrajino že zagrnila noč. Pogledal je po strmem kamnitem pobočju. Z vrha hriba so proti njemu po strmini drsele temne sence.

	 Oprtal si je nahrbtnik, in čeprav je lilo kot iz škafa, stopil na plano. V trenutku je bil premočen do kože, a mu sploh ni bilo mar. Oziral se je naokrog in premišljeval, kam bi jo ubral dalje.

	 Nenadoma ga je zaslepila silna svetloba. Avtomatsko je trdno zamižal, a je oči takoj za tem previdno odprl in mežikajoč poškilil, da bi ugotovil, kaj se je dogajalo ... Nad vrhom hriba je skozi majhno luknjo v oblakih prodiral bleščeč sončni žarek. Na obrazu je začutil njegovo toploto. Ves se je naježil in zadrgetal.

	 V tistem trenutku je skozi celo nebo šinil mogočen razvejan blisk. Pošastno je zagrmelo.

	 Kriknil je, ker je en krak strele udaril nekam v njegovo bližino. Premočena zemlja se mu je zamajala pod nogami in silovito ga je odtrgalo s tal, da je v loku poletel v nebo. Priletel je na grobo kamenje ob vznožju hriba in negibno obležal.

	 V ušesih mu je še zmeraj odzvanjal silen pok. Globoko je zasopel, se zganil in prste stisnil v pest. Presenečeno je ugotovil, da ni čutil nobenih bolečin. Počasi je sedel in strahoma pogledal okoli sebe ... Iz mogočnega debla njegovega zaklonišča se je kadilo. Ko je pomislil, kaj bi se mu lahko zgodilo, če bi, ko je vanj treščila strela, še vedno čemel pod njim, ga je kar zmrazilo. Prepričan je bil, da udara strele ne bi preživel.

	 Nedaleč proč je med travo na premočenih tleh zagledal nahrbtnik. V trenutku je bil na nogah, ga pobral in si ga spet oprtal na ramena. Ko se je obrnil proti kamnitemu pobočju, je obstal kot vkopan ... Nad hribom so se raztrgali oblaki in za vrhom je stalo Sonce! Velika rdečkasta krogla je izginjala za njim, kot je običajno daleč na obzorju tonila izza morske gladine.

	 Nejeverno si je pomel oči in stresel z glavo. Z odprtimi usti je strmel v zahajajoče Sonce.

	 »Kako pa je to mogoče?« se je osuplo čudil. »Sonce zahaja na vzhodu? Tukaj nekaj ne bo prav!«

	 Ko se je spomnil Eadwulfovih besed, naj išče na vzhodu, kjer zahaja Sonce, je globoko zajel sapo in stekel, a ne na zahod proti mračnemu gozdu, ki je bil moker in tako obžarjen z rdečkasto svetlobo zahajajočega Sonca videti bujen in svež, ampak proti strmemu pobočju na vzhodu, kjer je za vrhom hriba še zmeraj stala polovična rdeča krogla zahajajočega Sonca. Čeprav je nad njim divjala nevihta in so pošastni bliski parali nebo, je kot obseden, brez nekega pravega cilja tekel kar vzdolž vznožja hriba.

	 Zazdelo se mu je, da se je v daljavi nekaj belo zableščalo. Sledil je občutku in se usmeril tja, čeprav ni bil prepričan, ali ni bila kriva samo njegova velika želja, da bi kaj našel, a je že po nekaj metrih opazil, da ni šlo samo za preblisk njegove fantazije, ampak je tam res nekaj stalo.

	 Upočasnil je korak. Premočen in zadihan se je počasi približeval kakšen meter in pol visokim kamnitim ploščam, ki so v urejenih vrstah stale druga ob drugi.

	 Ustavil se je pred prvo belo ploščo in kot uročen strmel vanjo. Ves zamaknjen je z rokama drsel po njej. Še zmeraj je močno deževalo in grmelo, zato šumenja drobnega kamenja za sabo ni slišal, in ko mu je nekdo roko položil na ramo, se je močno stresel.

	 »Veseli me, da si me poslušal, Gabriel!« mu je nekdo za hrbtom prijazno rekel.

	 Gabriel se je počasi obrnil, ker je glas prepoznal in se nasmehnil visokemu, krepkemu stražarju v oklepu, ki je roko takoj umaknil in odstopil za korak.

	 »Vidiš, pa si le našel Horianove jame, čeprav si bil sam!« mu je Eadwulf odobravajoče pripomnil.

	 Gabriel ga je zabodeno pogledal, kot da možakar ne bi vedel, o čem je govoril.

	 »Saj to je vendar pokopališče!« je vzkliknil in nejeverno pogledal po nekaj deset nagrobnih ploščah neznanih lastnikov.

	 »Tako temu pravite vi, nadzemeljski prebivalci planeta,« mu je Eadwulf prikimal, »ampak za nas pa je le vhod v našo deželo.«

	 Gabriel se je, ne da bi mu še kaj odgovoril, sprehodil med nagrobnimi ploščami in si jih ogledoval. Poskušal je prebrati napise na njih, a jezika ni razumel, podobno kot ni razumel napisa, vklesanega v kamniti blok na vhodu v magično mesto.

	 Pomikal se je od plošče do plošče in pred eno ves otrpnil, ker je zapisano ime povsem jasno razumel.

	 »Kaj? Pa saj to ni mogoče!« je skoraj brez sape vzkliknil in zamaknjeno strmel v premočen nagrobni kamen.

	 Eadwulf, ki je stal pred pokopališčem, je brez besed stopil po razmočenih tleh med nagrobne kamne, in ko se je ustavil ob Gabrielu, je mrko pogledal na ploščo.

	 »Robert Lee,« je glasno prebral. »Tukaj torej počiva prijatelj, ki ga iščeš?«

	 »Tako piše,« mu je Gabriel prikimal, ne da bi ga pogledal. »Če pa v njem res počiva on, pa ne vem.«

	 »Poslušajva, kaj nama ima prebivalec tega groba povedati,« mu je Eadwulf rekel in ga s svojimi povsem belimi prsti prijel tik pod komolcem.

	 Gabrielu je v ušesih spet silno zašumelo, le da tokrat v njih ni občutil neprijetnega pritiska. Takoj je napeto prisluhnil.

	 »Na vsak način moram ven!« je zaslišal poznani glas. »Prijatelji me potrebujejo!«

	 Zadrhtela mu je brada, in ko so se mu orosile oči, je povesil glavo.

	 Eadwulf mu je izpustil roko, dlani sklenil ob pasu in pogledal v tla. Nekaj trenutkov sta tako molče stala pred nagrobno ploščo.

	 »To pa je moral biti res velik puščavnik ...« je Eadwulf občudujoče zavzdihnil.

	 Gabriel mu je prikimal, ne da bi dvignil glavo.

	 »Največji, kar sem jih kdaj poznal,« je žalostno rekel in ga končno pogledal. »Človek, ki mu ni para!« mu je razvneto zatrdil.

	 Eadwulf je resnobno strmel vanj. Dvignil je roko in si s premočenega obraza otrl dežne kaplje. Dlan je za trenutek podržal pred usti, se odkašljal in nadvse pretreseno rekel:

	 »Velik človek, ki še po smrti misli na druge!«

	 Gabriel ni iz sebe spravil niti besede več, ker so ga prevzela močna čustva. Počutil se je, kot bi izgubil vse, kar je imel. Oblila ga je zona in telo mu je stresel strah, ki je takoj za tem prešel v dvom in na koncu v neizmerno žalost.

	 Eadwulf ga je spet prijel tik pod komolcem in mu dejal:

	 »Prisluhni!«

	 Gabriel se ni odzval pa tudi roke hladnim Eadwulfovim prstom ni odmaknil. Končno je dvignil pogled, se zastrmel v nagrobno ploščo in že na obrazu mu je bilo videti, da je napeto poslušal.

	 »Spustite me ven!« je nekdo vreščal. »Nesramnost pa taka! Zopet nikjer nikogar, ki bi mi postregel!« je neznana ženska jezno tulila. »Kakšen dolgčas ...« je dekliški glas zavzdihnil. »Še bi jedel!« je globok hreščeč glas ukazovalno rekel ...

	 Eadwulf mu je izpustil komolec in se zastrmel vanj.

	 »A si jih slišal?« ga je zamorjeno vprašal. »Ti mislijo zgolj nase!«

	 Gabriel ni ničesar rekel. Po licu mu je spolzela solza. Njegova žalost je bila tako velika, da je v prsih začutil ostro bolečino, kot bi ga tam nekaj zgrabilo, in ga ne bi hotelo izpustiti. Lovil je sapo, ker je imel občutek, da mu je zmanjkovalo zraka.

	 Nenadoma se je njegova silna žalost sprevrgla v jezo. Po telesu so mu zagomazeli mravljinci in takoj za tem ga je preplavila vročina. Stisnil je zobe in se za korak umaknil izpred Robertove nagrobne plošče. Ko je besno zarenčal, je z iztegnjeno roko proti Robertovemu grobu glasno vzkliknil:

	 »Morscolusus!«

	 Zatresla so se tla in iz njih se je skozi nevidne razpoke začela dvigovati meglica, a Gabriel v svojem besu ni ničesar opazil.

	 Eadwulf je zgroženo razprl oči. Opotekel se je do sosednjega groba, počepnil za nagrobno ploščo in izza nje prestrašeno opazoval, kaj se dogaja.

	 Gabriel je z zaprtimi očmi trdno stal na tresoči se zemlji ob Robertovi nagrobni plošči. Roki je iztegnil visoko v nebo in z obraza mu je odsevala moč. Videti je bilo, kot bi nebo nadzoroval, ker je v tistem trenutku nehalo bliskati in so gromi povsem potihnili. Okoli njega se je zasvetila zelena svetloba, kot bi izhajala iz njega in prekrila grob, ob katerem je stal.

	 »Vstani iz groba največji med prijatelji!« je zadonel njegov raskavi glas. »Obudi se v življenje!«

	 Eadwulf je prestrašeno strmel vanj in v Robertov grob. Ko je glasno počilo in je v zemlji tik pred Robertovo nagrobno ploščo zazevala odprtina, se je ves stresel, še nižje počepnil in se stisnil ob nagrobnik.

	 Iz odprtine se je dvigovalo okostje. Ko je bilo v celoti zunaj, se je postavilo na drugo stran odprtine nasproti Gabriela, ki ni ničesar več rekel, le svojo drhtečo dlan je uperil vanj ... Okoli kosti okostnjaka so se v zapletenem zaporedju začele bliskovito ovijati tanke niti, ki so se spreminjale v mišično tkivo ... Telo se je iz trenutka v trenutek bolj dopolnjevalo.

	 Čez pokopališče je zapihal močan veter in spet so temno nebo preletavali pošastni bliski in se oglašali silni gromi.

	 Gabriel se je pomirjeno zastrmel v postavo pred sabo, ki pa je tistega trenutka, ko je odprla oči, preskočila odprtino in ga potegnila v objem. Krčevito se je je oklenil, kot bi se bal, da je bila samo privid, ki bo vsakega trenutka izginil.

	 Eadwulf, ki je še zmeraj bil skrit za nagrobno ploščo, je dogajanje nekako zgroženo, a občudujoče opazoval.

	 Končno je podoba roki spustila in se odmaknila za korak. Zastrmela se je v Gabriela, ki so mu po licih polzele solze.

	 Gabriel si je z dlanjo otrl oči. Zadovoljno se je nasmehnil, ker je vedel, da mu je uspelo.

	 »Dobrodošel nazaj Robert!« mu je toplo rekel in mu krepko stisnil desnico.

	 Robert se mu je nasmehnil. Nagnil se je k njemu in mu zaupljivo rekel:

	 »Bal sem se že, da bom tukaj za večno obtičal, ker ni vsem dana ta priložnost, da bi se lahko vrnili, ampak nekaj mi je govorilo, da ti tega ne boš dopustil!«

	 V Gabrielu se je prebudilo upanje ... Ob njem je stal mladostni Robert, prav takšen, kakršnega je prvič spoznal v Nickovem dolu, oblečen v svojo znamenito usnjeno policijsko jakno.

	 Robert se je pošteno pretegnil, kot bi se moral po dolgotrajnem ležanju dodobra razgibati. Pogledal si je v dlani in se presenečeno prijel za obraz in lase, ki so bili spet gosti in kratki kot takrat, ko je bil še na vrhuncu svoje fizične moči.

	 »Hvala, Gabriel,« je zadovoljno rekel, pri čemer se mu je glas zatresel. »Res si vreden kraljevega naslova, ki ga tako ponosno nosiš!« je hvaležno vzkliknil in mu spet stresel desnico.

	 Gabriel se je namuznil, ker je na svoj kraljevi naziv že povsem pozabil. Skomignil je z rameni in dejal:

	 »Hvala, ampak bojim se, da od njega nimam nikakršne koristi!«

	 Robert, ki Eadwulfa sploh še ni opazil, ker se je še zmeraj skrival za nagrobno ploščo sosednjega groba, se je naslonil na svoj nagrobnik in Gabriela resnobno pogledal.

	 Gabrielu je bilo takoj jasno, da bo modri detektiv spet prevzel svojo vlogo vodnika in učitelja.

	 »Narobe razmišljaš!« mu je Robert odločno rekel in zmajal z glavo. »Tvoje ime je poznano tako v podzemlju kot nad zemljo, ampak ujeli smo se v lastno zanko!«

	 Gabriel ni ničesar rekel, samo obrvi je vprašujoče privzdignil, ker ga ni razumel.

	 »Popraviti moramo krivico, ki smo jo vagabundi nevede zakrivili,« mu je Robert pojasnil in se začel ozirati naokrog. »Kje pa so ostali?« ga je presenečeno vprašal. »Kje sta Rebecca in Alex? Kje se skrivata Casper in Maya?«

	 Gabriel je v zadregi pogledal v tla in umolknil, ker ni vedel, kako bi mu odgovoril.

	 »Za Rebecco in Alexa se mi niti ne sanja, kje sta,« se je čez čas le tiho oglasil, ker je Robert vprašujoče strmel vanj. »Že odkar smo zapustili srednji vek, ju nisem več videl. Casper in Maya pa z vojsko čakata na meji Nebeških poljan, da bi napadla magično mesto.«

	 »Pa menda ja ne!« je Robert osuplo vzkliknil, in ko mu je Gabriel prikimal, se je vihravo obrnil in takoj stopil proti izhodu iz pokopališča.

	 Ko je že bil ob zadnji nagrobni plošči, se je ustavil in se spet obrnil h Gabrielu.

	 »Marsikaj moramo popraviti,« je zamišljeno rekel. »Predvsem pa moramo biti previdni, ker tukaj gospodarijo Corpusoidi!« je svareče dodal.

	 »Ja, jih poznam!« mu je Gabriel odločno prikimal, ker je bil prepričan, da je Robert govoril o tistih razpadajočih telesih, ki so lomastila po puščavi. »Ampak saj sploh ne predstavljajo nobene težave Robert, ker se jih z mečem da z lahkoto odgnati!«

	 »Nisem mislil tistih revežev, ki jim je bila odvzeta pravica umreti,« je Robert odkimal, »ampak tiste prave Corpusoide, ki ščitijo svojo vladarico in povzročajo silne nevšečnosti na Zemlji, pa morda še na kakšnem drugem planetu tudi!«

	 Gabriel je bil tiho, ker mu ni mogel nič odgovoriti, ker onih drugih Corpusoidov še ni poznal. Še nikoli ni nobenega niti videl, kaj šele, da bi s kakšnim govoril.

	 »Z njimi imam še neporavnane račune, in če sem že dobil drugo priložnost, je ne bom zapravil!« je Robert odločno nadaljeval. »Od tega je odvisno vse človeštvo!«

	 Gabriel spet ni ničesar rekel, ker mu je bilo povsem jasno, da je Robert poznal skrivnosti, o katerih se njemu niti sanjalo ni.

	 V tistem trenutku je Robert zagledal Eadwulfa, ki je previdno pogledoval izza nagrobne plošče.

	 Ko je Eadwulf ugotovil, da ga je Robert odkril, je negotovo vstal in stopil pred nagrobnik, a ni še utegnil izustiti niti besede, ker se je Robert že zakadil vanj ... Moža sta se spoprijela. Robert je poskušal s strokovnim policijskim prijemom obvladati Eadwulfa, ki pa se mu je bolj izmikal, kot da bi se zares boril.

	 Gabriel je v šoku strmel vanju, potem pa je vzkliknil:

	 »Robert, ne!«

	 Zagnal se je mednju in ju potegnil narazen. Zadrževal je Roberta, ki je bil videti besen, Eadwulf pa je krožil okoli njiju in Robertu samo izzivalno, preteče kazal ostre zobe.

	 »Robert, ne!« je Gabriel odločno ponovil. »To je moj prijatelj! Pripeljal me je do vašega groba!«

	 Robert se je počasi umirjal, a je še vedno postrani, nezaupljivo pogledoval v Eadwulfa in stiskal pesti.

	 »To bitje je Corpusoid!« je ogorčeno vzkliknil. »A to pa ti je pozabil povedati, mar ne?«

	 Eadwulf je v oba izzivalno strmel, a mu je odločno odkimal.

	 »Prihajam v miru!« je skozi zobe zasikal. »Če bi hotel, bi fanta že davno tega pomalical!«

	 Gabriel je ustnice zamišljeno stisnil v tanko črto in neodločno, dvomeče pogledoval zdaj k Eadwulfu zdaj k Robertu ... Nihal je pri odločitvi, komu bi pritrdil. Robertovo prijateljstvo je nadvse cenil, a se je tudi zavedal, da je Eadwulf bil dobrodošel zaveznik, ki je bil z razmerami v tem neznanem svetu dobro seznanjen. Še več … Bil je pripadnik grozljivega ljudstva Corpusoidov!

	 »Verjamem vam, Eadwulf!« je po premisleku odločno dejal in se pozorno, preiskujoče zastrmel vanj. »Prepričan sem, da bi me lahko že zdavnaj pokončali, vendar pa ne pozabite, čemu ste moj prijatelj!«

	 »Tega se zavedam, čeprav tvoj, k življenju obujeni prijatelj ni enakega mnenja,« je Eadwulf prikimal in Roberta s pogledom jezno premeril. »Rad bi prekinil to bedno obdobje med vami in nami!«

	 »A bo šlo Robert?« ga je Gabriel vprašal in se z dvignjenimi obrvmi zastrmel vanj.

	 »Vsekakor!« mu je Robert po premisleku mrko zatrdil, pri čemer je končno sprostil napete mišice. »Vsekakor bo šlo, ampak ne čudi se, ker me je zaneslo. Včasih sem tudi jaz tako mislil kot ti in sem verjel mladi ženski, ki me je zavedla s svojo prijetno zunanjostjo in s prav takšnimi prijaznimi besedami, polnimi spodbude in upanja. Ampak pazi Gabriel, to je samo njihova krinka, ker čeprav pred tabo stojijo po videzu povsem običajni ljudje, bi, ko bi videl, kakšni so v resnici, o njih imel povsem drugačno mnenje! Tudi za tisto mlado žensko se je kasneje izkazalo, da je bila samo nagnusna, zahrbtna pojava njihovega kraljestva.«

	 »Vem,« mu je Gabriel povsem mirno prikimal, »Eadwulf se mi je že tudi drugačen predstavil, samo da takrat še nisem vedel, da je Corpusoid.«

	 »Saj ne misliš Sagelfide?« ga je Eadwulf nejeverno vprašal.

	 Robertu se je ob njenem imenu zmračil obraz. Ko mu je prikimal, se je Eadwulf prijel za glavo.

	 »Potem prijatelj si jo še poceni odnesel!« je napeto rekel in pomenljivo namignil proti odprtemu grobu. »Sicer ne vem, čemu je prav tebi prizanesla, ker vsakogar vedno s kostmi vred zdrobi v prah ... Ona je peklenski mrhovinar!«

	 Robert se je zdrznil, a o tej temi ni hotel razpredati dalje. Zamišljeno se je zastrmel v daljavo.

	 »Kje pa so naši?« je vprašal, kot bi samo glasno izrekel svoje misli.

	 Gabriel mu je prikimal in mu na hitro obnovil, kaj se je dogajalo, odkar so se zadnjič videli.

	 Robert ga je molče poslušal. Niti zganil se ni in šele, ko mu je Gabriel smeje povedal za ime, Lupusov sin, ki mu ga je Eadwulf nadel, se je zdrznil, a še zmeraj ni ničesar rekel. Povest o Snežni kraljici pa ga je povsem potrla in videti je bilo, kot bi o tem resnično nekaj vedel.

	 Ko je Gabriel utihnil, se je Robert končno zganil in mu odločno rekel:

	 »Pojdem po Casperja in druščino, če je tako, kakor praviš!«

	 »Prepustita to nalogo meni,« se je Eadwulf oglasil in ga prijel za komolec. »To bom bliskovito opravil, ker lahko jaz pod zemljo veliko hitreje potujem, kot vi, puščavniki potujete po površju.«

	 Robert je preteče pogledal v Eadwulfove bele prste, ki so se mu oklepali komolca.

	 Eadwulf jih je takoj odmaknil in hotel je stopiti mimo njega, a je Robert trdno stal pred njim in nezaupljivo strmel vanj. Nekaj časa sta oba trmasto vztrajala in videti je bilo, da ne bo nobeden popustil, potem pa se je Robert vprašujoče zazrl v Gabriela, in ko mu je Gabriel samo molče prikimal, se je umaknil in Eadwulfa spustil mimo.

	 Eadwulf jima je hitrih korakov kmalu izginil iz pogleda.

	 »Corpusoid vedno ostane Corpusoid, čeprav niti ne vem, od kod pravzaprav prihajajo!« je Robert odločno rekel in nejeverno zmajal z glavo. »Le upava lahko, da ne bo nič narobe!«

	 »Rešil me je iz ječe, čeprav je bil stražar! V tistem ogromnem magičnem mestu je bil edini, ki je z mano bil prijazen in mi je bil pripravljen pomagati!« mu je Gabriel prepričljivo ugovarjal. »Ne bojim se ga!«

	 »Želim si, da bi res bilo tako,« je Robert spravljivo zavzdihnil. »Raje si poiščiva zatočišče, ker bo vsakega trenutka tema,« mu je predlagal, s čimer je njune debate o Corpusoidih bilo konec.

	 »Greva v vaše skrivališče pod deblom,« mu je Gabriel takoj predlagal. »Tisto, kjer ste pustili moj nahrbtnik z ogrinjalom.«

	 Robert ga je najprej zmedeno pogledal, potem pa je samo vprašujoče privzdignil obrvi, tako da je Gabriel takoj vedel, da mu ni bilo jasno, o čem je govoril.

	 »Tam vam pokažem,« mu je na kratko rekel in zamahnil z roko.

	 Še zmeraj je lilo kot iz škafa, le da je samo še tu pa tam v daljavi mračno nebo preletela strela in se je oglasil oddaljen, bobneči grom.

	 Robert je molče sledil Gabrielu, ki se je ob vznožju hriba vračal proti mestu, kjer je spoznal, da bi zmeraj moral zaupati svojim občutkom ... Pripeljali so ga do prijatelja, pa čeprav samo do njegovega imena, z velikimi črkami zapisanega na nagrobno ploščo.





VAGABUNDI


	 Robert in Gabriel sta ob vznožju strmega, kamnitega hriba s počasnimi koraki hodila v smeri mogočnega debla, pod katerim si je Gabriel našel zatočišče. Še zmeraj je lilo kot iz škafa. Robert je molče, nekako mrko opazoval okolico.

	 Gabriel ni prezrl, da se je ob vsakem blisku in gromu zdrznil. Ustavil se je, ga zvedavo pogledal in ga nejeverno vprašal:

	 »A vas je strah Robert?«

	 Robert je pogled molče uprl v tla.

	 »Prihajam iz sveta, kjer ni tako lepo, kakor smo nekoč mislili,« mu je končno tiho odgovoril.

	 Gabriel se je zamišljeno zastrmel vanj. Segel si je v lase in si z obraza odmaknil moker pramen, potem pa se je, ne da bi karkoli rekel, obrnil in nadaljeval proti zaklonišču, ker se je odločil, da bo z vprašanji raje počakal, da bosta na suhem.

	 Robert je stal pod mogočnim deblom in si zavetišče zvedavo ogledoval. Njegovemu preiskujočemu pogledu ni ničesar ušlo, a v bivaku tako ni bilo veliko videti. Pozornost mu je takoj pritegnilo ognjišče. Počepnil je obenj in s prsti zabredel v pepel.

	 »To vsekakor ni nekaj, kar bi za sabo pustili ljudje iz tega časa!« se je končno oglasil in ga pomenljivo pogledal.

	 Gabriel je s prekrižanima rokama na prsih strmel v ognjišče in Roberta in že na obrazu mu je bilo videti, da ni imel niti najmanjšega pojma, o čem je Robert govoril.

	 »Kako ste pa to ugotovili?« je začudeno vprašal, ko Robert ni ničesar več rekel.

	 Robert je med prsti zamišljeno obrnil napol zgorelo vejico, ki jo je pobral z enega od kamnov, ki so obdajali ognjišče, jo pomolil proti Gabrielu in mu rekel:

	 »Poglej to dračje!«

	 Gabriel je skomignil z rameni, ker se mu vejica v Robertovih rokah ni zdela nič posebnega.

	 »Kaj pa je tu kaj takega Robert?« ga je vprašal in spet skomignil z rameni. »Vejica nekakšnega iglavca pač.«

	 Robert se mu je nasmehnil in vstal. Roko je iztegnil čez močvirnato ravnico proti gozdu in mu razvneto rekel:

	 »Pokaži mi eno samo drevo iglavca! Prepričan sem, da tvoje oči veliko bolje vidijo kot moje, čeprav je že mrak!«

	 Gabriel je stopil pred bivak in se zastrmel proti gozdu. Počasi je z očmi drsel po njem, kot bi si vsako drevo posebej ogledoval.

	 »Pa saj to ni mogoče!« je nejeverno vzkliknil, ko je spet stopil v votlino pod deblo. »Sploh se nisem zavzel, da v tem gozdu ni niti enega samega iglavca!«

	 Robert mu je samo pomenljivo prikimal in se globoko zamislil.

	 »Tukaj nekaj ne bo prav!« je Gabriel odločno vzkliknil. »Bil sem v ječi in opazoval sem jih ... Vem, kaj sem videl!«

	 »Vem,« mu je Robert prikimal, in da bi ga pomiril, mu je roko položil na ramo. »Tudi sam sem marsikaj odkril, a me je na žalost prehitela smrt.«

	 Gabriel se je zdrznil. Pred očmi se mu je prikazala žalostna slika Robertovega trupla, ki je ležalo nekje na neznanem mestu, pozabljeno od vseh. Zatresla se mu je brada, in ko so se mu oči orosile, ga je previdno vprašal:

	 »Česa pa se v svojem poslednjem dnevu spomnite Robert? Kakšno smrt vam je usoda namenila?«

	 Robert je otrpnil. Zagledal se je v ognjišče in obrvi zamišljeno privzdignil, kot bi se poskušal spomniti svojega poslednjega dne.

	 »Nisem prepričan,« je končno rekel in zmajal z glavo. »Spomnim se, da sem poslednje dni povsem sam prebival nekje v naravi. Nad mano so krožili sokoli, kakor da bi čakali na moj konec.«

	 Gabriel si ni mogel niti predstavljati, da bi sam ležal nekje v divjini in čakal svoje smrti, pa čeprav bi takrat to zanj morda bila rešitev.

	 Robert je nepremično strmel v ognjišče, kot bi zadnje boleče trenutke, ko je v mukah ležal pod prostranim nebom, znova podoživljal.

	 »Imel sem dovolj časa, da sem se pokesal za tisto, kar sem storil,« je zamolklo rekel, ne da bi pogled odmaknil z ognjišča. »Vendar pa nisem nikoli zvedel, ali so mi tisti, ki sem jih v svojem zadnjem trenutku prosil odpuščanja, odpustili.«

	 Gabriel ga je čisto tiho poslušal. Zadrževal je sapo, ker se je zbal, da ga bo že samo z dihanjem zmotil. Ves je otrpnil, saj se o poslednjih trenutkih še ni nikoli z nikomer pogovarjal in samo čakal, da bo Robert nadaljeval.

	 »In tako sem, dragi prijatelj,« je Robert res trpko nadaljeval z zamolklim glasom, »zbral poslednje moči in se odvlekel v kotanjo pod visoko drevo tik ob robu gozda, kjer sem dočakal svoj poslednji dih.«

	 Gabrielu so se oči orosile. Stisnil je ustnice in iskal besede, ki bi ga vsaj malo potolažile, a mu ni utegnil reči še niti ene same besede, ker je Robert že nadaljeval:

	 »Tako sem obležal v kotanji, ki sem si jo izbral za grob, prav pod tistim visokim drevesom, na katero sem v lubje vrezal svoje poslednje sporočilo.«

	 Gabriel je še zmeraj ves otrpel molčal, saj mu je Robert pripovedoval o svojih poslednjih bolečih trenutkih.

	 Robert je pogled končno dvignil in ga za nekaj trenutkov pomenljivo zapičil vanj, potem pa je globoko zavzdihnil, priprl oči in mu začel deklamirati:

	 »Ni bilo dneva, da se ne bi kesal,

	ni bilo trenutka, da ne bi obžaloval,

	kar prijatelji storil sem vam!

	 Tisočletna tesnoba in popolna grenkoba

	zarezali sta se mi v telo,

	in ko poslednjič vdihnil bom zrak,

	prosil odpuščanja bom za trenutek vsak,

	ko sem, vagabundi mladi,

	izdal vaše iskrene, vdane oči.

	 A sam pot pogube, sovraštva,

	jeze in pohlepa sem izbral,

	da tisoč let že vračam se na potà ista,

	vendar Gabriel prišel je tisti dan,

	ko vprašal se boš,

	kako sem zmogel sam

	nagrobni kamen položiti tja,

	kjer človeška roka ne doseže dna.

	 Kdo Robert pred tabo je,

	ki tisočkrat si že dvignil ga iz teme,

	da ne pozna skrivnosti tvoje?

	 Povprašaj ga, poslednji vagabund!

	 Čeprav že dolgo vladaš,

	pot polna bolečine in skrbi je še pred tabo,

	a prisežem, ob vrnitvi povrnem ti čast in slavo!«

	 Robert je umolknil. Povesil je glavo in nepremično strmel v tla.

	 »Niste bili sami, mar ne?« je Gabriel prekinil tišino.

	 »Bil sem do zadnjega dne,« mu je Robert odgovoril in dvignil pogled. »Šele zadnjega dne, čeprav mi je bolezen takrat že iztrgala dušo iz telesa, sem ga videl! Moje mrtvo telo je položil v grob, daleč stran od mesta, ki sem si ga izbral za poslednje počivališče,« je mrko nadaljeval. »Prosil sem ga odpuščenja, vendar mi ni ustregel, dokler ...« je goreče rekel, a je umolknil, ne da bi misel dokončal.

	 Gabriel ga je pričakujoče premeril, in ker Robert ni nadaljeval, ga je nestrpno spodbodel:

	 »Dokler?«

	 »Dokler se nisem znašel v grobu,« je Robert zaključil.

	 Gabriel je vstal. Dlani je sklenil za hrbtom in molče, zamišljeno naredil nekaj nervoznih krogov po bivaku.

	 Nenadoma se je ustavil in ga vprašal:

	 »Pa veste Robert, kako se pokopališče, kamor vas je neznano bitje pokopalo, imenuje?«

	 »Ne vem,« mu je Robert odkimal. »Nikoli nisem nikogar vprašal.«

	 Gabriel se je pomenljivo zastrmel vanj. Globoko je zajel sapo, a rekel ni ničesar, pa tudi zraka ni izpihnil, tako da je še nekaj trenutkov okroglih lic napeto strmel vanj. Končno je zadrževano sapo siloviti puhnil, da je zrak, kar zažvižgal in izstrelil:

	 »Horianove jame!«

	 Robertu je zaprlo sapo. Z velikimi očmi se je prestrašeno zastrmel v smeri oddaljenega pokopališča, od koder sta prišla in je tam bilo njegovo poslednje počivališče.

	 »Upam, da se motiš!« je zasopel.

	 »Čemu?« ga je Gabriel osuplo vprašal. »Tako mi je Eadwulf rekel. Kaj je narobe Robert?«

	 Robert je počasi vstal, stopil do roba debla in se ves nasršen obrnil v smeri pokopališča, čeprav ga iz zavetišča ni mogel videti.

	 »Mislim, da je krajev s takim imenom več, ampak če tudi prostor, kjer sem jaz bil pokopan in ki ga dobro poznam, imenujejo Horianove jame, potem ...« je negotovo umolknil. »To je neposvečena zemlja!« je iz njega planilo. »V njej telesa bivajo do preobrazbe!«

	 Gabriel ga je s široko razprtimi očmi presenečeno pogledal, a rekel ni ničesar.

	 »Zibelka Corpusoidov je!« je Robert razburjeno, tiho dodal.

	 »Torej obstaja možnost, da ste Corpusoid?« je Gabriel planil.

	 »Upam, da ne,« mu je Robert povsem mirno odgovoril in skomignil z rameni.

	 Gabriel se je vprašujoče zastrmel vanj, in ko Robert ni ničesar več rekel, je po svoji navadi, ko je do koga občutil nezaupanje, začel krožiti okoli njega kakor plenilec okoli žrtve.

	 Robert se mu je nasmehnil in mu komaj opazno prikimal. Videti je bilo, kot bi mu Gabrielova pozornost ugajala.

	 Gabriel je naredil še krog ali dva, potem pa se je v trenutku ustavil in se zastrmel v Roberta, kot bi se nečesa domislil. Zadevi je hotel priti do dna, ker se je v njem porajal dvom, ali ni morda v življenje obudil napačnega človeka.

	 »Robert, samo za trenutek počakajte!« je vzkliknil in prsi napel. »V tej divjini nisem sam ... Spremlja me prijatelj, ki me varuje. Skrit je v gozdu, ker ne mara močvirnatih tal,« je rekel, se obrnil in se pognal na plano. »Takoj bom nazaj!« je še zaklical in stekel proti gozdu.

	 Robert se ni niti zganil. Sedel je na tleh in strmel v gosto zaveso dežnih kapelj, ki so polzele z roba debla, kot bi se na previsu nad njim zbrala vsa voda s strmega pobočja. Ko je pozorno prisluškoval v zunanjost, se mu je nenadoma zazdelo, da je med šumenjem dežja zaslišal zamolkel topot. V trenutku je vstal in se robu debla previdno približal. Zunaj je bila že skoraj trda tema.

	 Topota več ni slišal.

	 Nenadoma je ravno v trenutku, ko je nebo pretrgal pošasten blisk, pred zavetišče doskočila mogočna temna gmota. Tla so se zatresla, vendar pa Robert ni bil prepričan ali zaradi groma ali mogočne gmote, ki je doskočila pred bivak. Odskočil je, kot bi ga oplazila strela in se ves tresoč odmaknil v notranjost bivaka proti pečini.

	 Z velikimi očmi je prestrašeno strmel v temen obris zveri, ki je vstopila in se renče postavila predenj. Bila je višja od dveh metrov.

	 Robert je ves otrpnil. Ko je volkodlak zamahnil proti njemu in so ga njegovi smrtonosni kremplji le za las zgrešili, se ni niti zganil.

	 Zver je grozovito zarenčala in zatulila kakor volk.

	 Robert je še zmeraj nepremično stal, a z obraza mu ni več odsevala groza. Prešerno se je smehljal, in ko mu je volkodlak grozeče pokazal zobe in proti njemu še nekajkrat divje zarenčal, se še vedno ni niti zganil. Nepremično je strmel vanj.

	 Volkodlak se je v trenutku umiril. Roki z grozovitimi kremplji je spustil ob telo in se zazrl v Roberta.

	 »Moral sem vas preveriti Robert, ker sem sit nenehnih prikrivanj in negotovosti,« mu je z globokim, hreščečim glasom opravičujoče rekel. »Mislim, da če bi bili Corpusoid, bi me napadli ali pa bi se vsaj branili, ker sem slišal, da se Corpusoidi strašansko bojijo volkodlakov.«

	 »Še sanja se ti ne, kako ...« je Robert zavzdihnil. »Morda pa je to dokaz, da se jaz ne spreminjam v Corpusoida?« je z upanjem v glasu negotovo rekel. »Ampak počakaj še malo ... Videl boš, kaj pomeni Corpusoid, ko ga boš srečal!«

	 »Čas je, da se vrnem domov,« je Gabriel zamišljeno rekel, »ker me navdaja občutek, da moram težavo rešiti tam, kjer se je zame vse začelo.«

	 »Tudi sam sem prepričan tako,« mu je Robert pritrdil. »Žal mi je, da so pri tej nalogi naše poti se razšle, vendar pa, še preden se vrnemo v Nickov dol, ti moram priznati, da je moje raziskovanje legend in mitov prišlo do konca.«

	 »Nickov dol?« se je Gabriel začudil.

	 Robert ga je obžalujoče pogledal in mu samo prikimal.

	 »Ne!« mu je Gabriel z višine odločno ugovarjal, ker čeprav ni več čutil jeze, je še zmeraj vztrajal v volčji preobleki. »Tja grem, kjer se je vse začelo, kjer je že od vekov volčji brlog!«

	 Robert se je ob ognjišču spustil na tla in začudeno vprašal:

	 »Pa menda ja ne nameravaš prav v Horianove jame?«

	 Gabriel mu je prikimal.

	 »Potem se bojim, da boš naprej moral sam,« mu je Robert jadrno odgovoril, »ker sem spoznal, da je mite bolje pustiti pri miru. Volkodlaki tudi tukaj v tem svetu veljajo za mit!«

	 »In?« ga je Gabriel odrezavo vprašal in ga s pogledom zmedeno premeril. »Pa saj ste vendar lovec na mite in legende!«

	 Robert, ki je tak Gabrielov vznemirjeni glas poznal, je zamahnil z roko in mu zagrenjeno odgovoril:

	 »V mitih ni ne zmagovalcev in ne poraženih, so zgolj bedaki, ki zgodbicam verjamejo!«

	 Gabriel, ki se je spet prelevil v fanta, ker ni imel več razloga, da bi kot volkodlak tičal pred Robertom, je zmajal z glavo in ga nejeverno premeril.

	 »Kako pa to mislite Robert?« ga je začudeno vprašal. »Pa saj sem dokazal, da so miti resnični!«

	 »Že mogoče, ampak jaz sem kos le enemu ...« mu je Robert vznemirjeno odgovoril in se zagledal v svoje dlani. »Le mitu o volkodlaku, ker me je raziskovanje drugih pahnilo v smrt!«

	 Gabriel se je namrdnil in se zastrmel vanj.

	 »A ste tudi druge mite raziskovali?« ga je nejeverno vprašal.

	 »Seveda!« mu je Robert z nasmehom pritrdil, kot da drugače ne bi moglo biti. »Enega najobširnejših in najpogosteje iskanih, a se je izkazalo, da je zgolj zgodba, s katero sem se opekel.«

	 Gabriel se je nejeverno, a nekako občudujoče zastrmel vanj. Šele po nekaj trenutkih, ko ga je premagala radovednost, ga je vznemirjeno vprašal:

	 »In to je?«

	 »Vampirji!« je Robert razburjeno, precej glasno vzkliknil.

	 Gabriel je osuplo strmel vanj, kot da lastnim ušesom ne bi mogel verjeti.

	 »Vampirji?« ga je nejeverno vprašal, se spustil k njemu na tla in sedel po turško. »Grof Drakula?«

	 Robert mu je samo nemo prikimal.

	 »Menda ja niste nasedli zgodbicam, ki se zaradi bujne fantazije nekoga že od leta 1897 širijo po svetu?« se je Gabriel začudil.

	 Robert mu je spet samo prikimal.

	 »Kako je to mogoče?« ga je Gabriel osuplo vprašal, kot ne bi mogel verjeti, da mu je Robert pritrdil. »Pa saj je samo otroška pravljica!«

	 Robert je pokrčil kolena, jih z rokama objel in se z brado naslonil nanje. Globoko je zavzdihnil in dejal:

	 »Vsak mit ali pa legenda izvira iz otipljivih dejstev Gabriel. Vsaka zgodba se rodi iz dogodkov, ki so se nekoč zgodili, kajti le tako se začenja širiti od ust do ust.«

	 Gabriel je molče strmel v Roberta. Do njega je čutil spoštovanje, a ga je to, kar je govoril, nekoliko potrlo.

	 »Kakor veš, sem lovec na mite in legende …« je Robert nadaljeval, a je utihnil in se zamišljeno zagledal v pepel na ognjišču. »Bil sem lovec na mite in legende,« se je popravil.

	 Gabriel se je nagnil nekoliko naprej. Zmajal je z glavo in odprl usta, da bi mu ugovarjal, a je Robert dvignil roko in mu nakazal, naj molči.

	 »Veliko sva že premlevala o zgodbah in moji poti,« je Robert nadaljeval. »Samo srečno naključje me je zaneslo v Nickov dol med vas, mlade.«

	 Gabriel je opazil, da se je Robertu naježila koža, in ko se je ves stresel, je brez besed iztegnil roko in zamomljal:

	 »Eliam!«

	 Iz dlani mu je šinila ognjena krogla in udarila v sredino ognjišča v pepel, ki je zagorel. Plameni so brez enega samega kosa dračja ali lesa visoko plapolali, tako da se je bivak osvetlil in se je kmalu okoli ognjišča širila prijetna toplota.

	 Robert se je hvaležno zazrl vanj in mu pokimal.

	 »Slišal si moje poslovilno sporočilo, a naj ti ga pojasnim tako, da ga boš razumel,« je odločno nadaljeval, kot da ga Gabriel ne bi zmotil, »ker se bojim, dragi Gabriel, da morda le nisem tak, za kakršnega me imaš!«

	 Gabriel je obstal kot vkopan. Ko je pomislil, da je prišel trenutek, ki mu bo vero v modrega prijatelja morda za vselej omajal, je v grlu začutil cmok, kot bi ga stisnila nevidna roka.

	 Robert ga je, kot bi njegov strah začutil, samo ošvrknil s pogledom in nadaljeval:

	 »A kot veš, me je predramila tvoja preobrazba, za katero sem, kot sem ti že omenil, dolga leta iskal odgovore in upal, da mi bo kdaj uspelo. Videl si volkodlaka v našem Forenzičnem centru, mar ne?«

	 Gabriel mu je zamišljeno prikimal. Spomnil se je svojega soočenja z ostankom črnega volkodlaka, ki mu je za vselej spremenilo življenje.

	 Robert je negotovo, nekako s strahom strmel vanj, kot bi mu nekaj ležalo na duši, kar je sililo na plano. Videti je bilo, da bo vsakega trenutka izbruhnilo.

	 »A povedati ti moram,« je rekel, globoko zavzdihnil in pogledal v tla, »da morda ni bilo tako, kakor sem ti takrat predstavil, ker volkodlak, ko sem ga našel, ni bil mrtev.«

	 Gabriel je molče strmel vanj, čeprav so mu po glavi rojila mnoga vprašanja.

	 »Storil sem napako, dragi prijatelj ... Pokončal sem osebo, ki mi je bila blizu, bližje, kakor bi si sam želel,« je Robert nadaljeval, kot bi hotel odgovoriti na vsa Gabrielova neizrečena vprašanja. »Pokončal sem svojega prijatelja, za katerega bi dal življenje!«

	 »Usmrtili ste volkodlaka?« ga je Gabriel skoraj brez sape, osuplo vprašal. »Pa kako, saj ni umrljiv?« je pretreseno nadaljeval.

	 »Izdal sem ga!« je Robert vzkliknil in v glasu mu je bilo čutiti kesanje. »Zato sem se odločil popraviti napako, ki sem jo v preteklosti zagrešil. Bil sem že tukaj, hodil sem po teh poteh!«

	 Gabriela je spreletela zona. Koža se mu je vsa naježila in počutil se je, kot bi ga resnično nekdo izdal. Skozi misli so mu preletele slike dogodkov, ki jih je v zadnjih časih doživel ... Videl je prihodnost, ki jo bodo prijatelji doživeli. Videl je trpljenje, kakršnega človeštvo ni poznalo!

	 Globoko v sebi je začutil divjo jezo. Pogoltnil je slino in se poskusil obvladati. S težavo se mu je nasmehnil in glas se mu je komaj za spoznanje zatresel, ko ga je vprašal:

	 »Koga pa ste usmrtili, Robert?«

	 »Volkodlaka,« mu je Robert odgovoril, sklonil glavo in z občutkom krivde tiho nadaljeval, »ampak ta volkodlak, Gabriel, si bil ti!«

	 Gabriel je bil v trenutku na nogah. Ves se je tresel in z velikimi očmi strmel vanj.

	 »Ne more biti res!« je pretreseno vzkliknil. »Pa saj sem tukaj! Nisem mrtev!«

	 »Prihaja čas, ko se bo treba med nami odločiti. Prihaja čas, ko se bo naše prijateljstvo znašlo na razpotju,« mu je Robert s povsem mirnim glasom začel prigovarjati. »Ampak tokrat sem se odločil, da bom svojo prihodnost spremenil, pa tudi za ceno, da izginem z obličja Zemlje! Tokrat je tvoj čas ... vaš čas! Naj usoda poseže med vas in ne nad mano!«

	 Gabriel je nemo strmel predse, ker besed, ki jih je Robert govoril, ni razumel.

	 »Pa saj ni mogoče!« je vzkliknil, ko se je zdrznil in zmajal z glavo. »Še nikoli prej nisem bil tukaj!« ga je začel prepričevati. »Kako bi bil, ko pa takrat, ko ste našli volkodlaka, niti rojen še nisem bil!«

	 Robert je vstal in molče stopil k robu debla, s katerega je še zmeraj curljal potoček dežja. Zastrmel se je ven v temo in dejal:

	 »Poglej, Gabriel, veliko vem, a poznam tudi tisti del, ki ti ne bo všeč. Tukaj sem se znašel po tvoji zaslugi, dragi prijatelj ... Obudil si me, kakor bi mi detektivi rekli, v pravem trenutku na pravem mestu.«

	 Gabriel je samo skomignil z rameni, ker njegovih besed še zmeraj ni razumel.

	 Robert se je sunkovito obrnil, iztegnil levico proti njemu in že odprl usta, da bi nadaljeval, a je v trenutku, ko je na svojem zapestju zagledal uro, obmolknil. Osuplo je pogledal nanjo, globoko zajel sapo in vznemirjeno rekel:

	 »Vsak trenutek se bo ena od legend izpolnila!«

	 »Zdaj?« se je Gabriel začudil.

	 »Zdaj!« mu je Robert odločno pritrdil in predenj potisnil zapestje levice, kjer je v uri utripala majhna rdeča lučka, pod katero je na ekrančku pisalo, vstop.

	 Gabriel je vprašujoče privzdignil obrvi, ker se mu niti sanjalo ni, kaj naj bi to pomenilo.

	 Robert je ves napet, pozorno opazoval uro, iz katere se je zaslišalo ponavljajoče se piskanje.

	 »Zmeraj sem si ta trenutek želel doživeti, ker ga nikoli nisem, pa čeprav sem tukaj bil že mnogokrat,« je žarečih oči rekel in pogled zapičil v sekundni kazalec. »Čez deset sekund bo v tla udarila pošastna strela.«

	 Gabriel je pričakujoče strmel v sekundni kazalec in šepetaje napeto štel:

	 »Sedem, osem, devet, deset …«

	 V tistem trenutku je nebo preletela strela in nekje v bližini silovito udarila v tla. Robertov krik se je izgubil v oglušujočem gromu. Odskočil je in se pomaknil v notranjost bivaka.

	 Gabriel je obstal kot okamnel in z velikimi očmi strmel v zunanjost. Videl je, kako je nedaleč stran prst poletela v nebo. Zaradi silnega oglušujočega groma, ki je odjeknil takoj za strelo, ni slišal ničesar, kot bi za trenutek oglušel.

	 Čeprav mu je silen pok še zmeraj odzvanjal v ušesih, je stopil na plano in kot uročen strmel v temno odprtino v tleh. Počasi se ji je negotovo približal in osuplo obnemel, ker je pred njim v tleh bila velika odprtina zvezdaste oblike.

	 Spustil se je na kolena in zvedavo pogledal v globino, osvetljeno z medlo srebrnkasto svetlobo, a več kot strm breg, ki se je od roba odprtine spuščal v notranjost, ni videl, zato je že premišljeval, da bi se spustil po njem in pogledal, kaj je bilo notri. Ko je vstal, se je, namesto da bi zdrvel po klancu v jamo, obrnil, ker je za sabo zaslišal korake in zasoplo dihanje.

	 »To, dragi Gabriel, je vhod v Horianove jame!« je Robert s tresočim glasom rekel tik ob njem.

	 »Kaj pa to pomeni?« se je Gabriel začudil.

	 »Ne vem,« mu je Robert negotovo odgovoril in skomignil z rameni. »Nikoli nisem vstopil vanje.«

	 Gabriel ga je postrani, začudeno pogledal.

	 »Kako?« je nasršeno planil. »Še malo prej ste me prepričevali, da poznate sleherno dogodivščino, vsak trenutek na tej poti!«

	 »Poznam,« mu je Robert prikimal, »a nikdar nisem vstopil vanje, kajti …«

	 Gabriel je z velikimi očmi pričakujoče strmel vanj.

	 »Prehitro si me zbudil!« mu je Robert obtožujoče vzkliknil.

	 »Kako prehitro?« se je Gabriel začudil.

	 »Obuditi bi me moral šele, ko bi se vrnil iz Horianovih jam, vendar pa sam!« mu je Robert razburjeno odgovoril, in ko je videl Gabrielov zmedeni pogled, je dodal, »o tebi so napisane debele knjige!«

	 Gabrielu se je kar zvrtelo. Vse, kar mu je Robert govoril, je zanj bilo ena sama uganka.

	 »Robert, meša se vam!« je ogorčeno vzkliknil. »Ničesar, kar mi že ves čas pripovedujete, ne razumem! Kako naj bi se vse to zgodilo, če pa sem prvič tukaj?«

	 »Povedal sem vam že, da smo se pri tej nalogi znašli v grozni zmešnjavi časa, v pravi časovni pasti!« je Robert razburjeno planil, potem pa je samo zmajal z glavo, se obrnil in stopil proti bivaku.

	 Gabriel je še nekaj trenutkov zmedeno strmel v jamo, potem pa je pohitel za Robertom, ki je že vstopil pod deblo in si otresal mokra oblačila.

	 »Kaj pa zdaj?« ga je vprašal in sedel na tla. »Kaj sledi?«

	 Robert, ki si je še zmeraj vneto otresal oblačila, mu je, ne da bi z njih odvrnil pogled, odgovoril:

	 »Čez nekaj trenutkov se bo skozi odprtino v svoje domovanje podala četa Horiancev.«

	 Gabriel je kar poskočil. Stopil je k robu debla in zvedavo pogledal naokoli, kje jih bo zagledal.

	 »Nikjer ni nikogar ...« je razočarano pripomnil, a je utihnil, ker je ravno v tistem trenutku spet pošastno zabliskalo in zagrmelo.

	 Stisnil je glavo med ramena in za trenutek trdno zamižal. Ko je oči spet odprl, jih je začudeno, široko razprl, ker so se od nikjer blizu zvezdaste odprtine pojavile temne postave, kot bi se spustile z neba. Bile so odete v ogrinjala, ki so jim segala do tal in v rokah so držale dolge, bele, pohodne palice. Obraze so jim zakrivale kapuce. Druga za drugo so izginjale v zvezdasti odprtini.

	 Gabriel se je, ne da bi sploh prej premislil, hotel pognati za njimi, a ga je Robert tako trdno potegnil za komolec, da se je prevrnil. Začudeno je pogledal okoli sebe, kot ne bi vedel, kaj ga je doletelo ... Nad njim se je sklanjal Robert in mu odločno odkimaval.

	 »Ni pravi čas!« mu je resnobno rekel. »Niti opazili te ne bi! Njihova dimenzija na zemeljskem površju ni takšna, da bi se jih dalo zadržati!«

	 Gabriel se je skobacal na noge, se vprašujoče zastrmel vanj in ga vprašal:

	 »Kako pa vi vse to veste Robert, če pravite, da še nikoli niste vstopili v Horianove jame?«

	 »Vsi ti dogodki so zapisani,« mu je Robert povsem mirno odgovoril in se mu nasmehnil, kot bi ga njegovo nezaupanje zabavalo. »Nisem prvi, ki bi že kdaj tod okrog hodil, in kot sem ti povedal, si med iskalci legend zelo znan.«

	 »Kako?« se je Gabriel začudil. »Če kaj vem, o meni ne obstaja noben zapis, ali bolje rečeno do zdaj ga še nikoli ni nihče našel!«

	 »Pravkar sem ti povedal, da zapisi o tebi in tvojih poteh obstajajo, ampak mi ti očitno ne verjameš!« mu je Robert poudarjeno, že malce nejevoljno odgovoril. »Vendar pa so z razlogom bili zadržani in prikriti.«

	 »Komu pa bi koristilo, če bi resnico o meni prikrival?« ga je Gabriel nejeverno vprašal.

	 »Iluzionistom!« mu je Robert odločno odgovoril.

	 Gabriel je planil pokonci in pritajeno zaklel, ker ga je odgovor povsem presenetil. Niti misliti si ni mogel, kaj so Iluzionisti tukaj imeli opraviti. Nanje ne bi niti v sanjah pomislil.

	 »Prav imaš,« mu je Robert prikimal in se mu nasmehnil, ker je njegovo kletvico očitno slišal. »Ampak kot veš, jih je skoraj nemogoče prepoznati, ker je njihov obstoj, odvisen od nas, pa naš tudi. Ampak o njih bova kdaj kasneje razpravljala.«

	 »Če so Iluzionisti naša prihodnost, potem ne želim biti del te prihodnosti ... Gabi se mi!« je Gabriel jezno pripomnil.

	 Robert je bil v trenutku ob njem. Trdno ga je prijel za komolec in ga obrnil proti sebi.

	 Gabriel ga je osuplo pogledal, potem pa je pogled jezno obrnil v njegovo roko na svojem komolcu, a Robert oprijema ni popustil. Samo odkimal mu je in mu resnobno rekel:

	 »Stvar je precej bolj zapletena, kakor si misliš! Že ves čas si prepričan, da smo nekaj tisoč let v prihodnosti, ampak to sploh ni res ... Smo v prazgodovini, petdeset tisoč let pred našim štetjem!«

	 Gabrielu so se zašibila kolena in že naslednjega trenutka je ležal na tleh, ker nog sploh ni čutil in povsem otopelo strmel v tla.

	 Robert ga je pustil, ker je vedel, da šoka samo s prigovarjanjem ne bo premagal. Stopil je k robu debla in dlani, ki jih je izoblikoval v čašo, podstavil pod curek vode. Pljusnil mu jo je v obraz.

	 Gabriel se je stresel in globoko zajel sapo. Že naslednjega trenutka je planil pokonci in sedel, in kot da vmes ne bi za nekaj trenutkov ves otrpnil, pogovor nadaljeval.

	 »A nismo v prihodnosti?« ga je začudeno, ves bel v obraz vprašal.

	 Robert mu je samo nemo odkimal.

	 »Kako hudiča, da ne?« je Gabriel planil. »Pa saj je tehnologija takšna, da bi še največje fantaste preslepila!«

	 Robert mu je prikimal in se spustil k njemu na tla. Roki je naslonil na kolena in mu preudarno rekel:

	 »Prav imaš, ampak kje pa piše, da v tem času, razen takih, kot smo mi, naše Zemlje ni naseljevalo še kakšno drugo ljudstvo, s katerega drugega planeta?«

	 Gabriel se je pomaknil k pečini v ozadje bivaka in sedel. Naslonil se je nanjo in priprl oči. Premišljeval je o veliki zmedi v svojih možganih.

	 Ko je temeljito premislil, si je moral priznati, da je Robert imel prav.

	 Dež je še zmeraj lil kot iz škafa, in čeprav so bliski pošastno razsvetljevali nebo in gromi stresali zunanjost, je zaspal.



	* * *



	 »Zbudi se!« je nekdo tik ob Gabrielovih ušesih zaklical in ga stresal za ramena. »Prihajajo!«

	 Gabriel je s težavo odprl oči in se zastrmel v Robertov obraz.

	 »Robert?« je nejeverno vprašal, kot bi se čudil, ker je bil ob njem. »Kaj se dogaja?«

	 »Zbudi se! Prihajajo!« mu je Robert nekako zaskrbljeno ponovil.

	 Gabriel je vstal in si otresel hlače. Zdaj je bil že povsem prebujen. Stopil je k Robertu, ki je izza debla previdno pogledoval v zunanjost in ga tiho vprašal:

	 »Kdo pa gre?«

	 Robert mu ni ničesar odgovoril. Napeto je gledal v daljavo, od koder so se slišali glasovi.

	 Gabriel je izza Robertovega hrbta pogledal ven. Moralo je biti še zelo zgodaj, ker se je ravno začenjalo daniti. Deževalo ni več, čeprav je nebo še zmeraj bilo prekrito s težkimi oblaki. Močvirnato ravnico je prekrivala gosta megla, ki se je čarobno vlekla tudi po gozdu.

	 Samo za hip je v gosti megli, ki se je za trenutek razkadila, ugledal majhno skupino ljudi, ki je izstopala iz gozda na ravnico in se usmerila proti vznožju hriba. Lahko je razločil le njihove temne obrise.

	 »Pet jih prihaja!« je vznemirjeno vzkliknil.

	 »Pst!« je Robert tiho zasikal in ga prijel za usta. »Ne veva, kdo prihaja!« mu je svareče zašepetal. »Lahko, da je sovražnik!«

	 Gabriel mu je molče prikimal in se takoj postavil v borben položaj. Hotel je biti pripravljen, če bi bilo treba, na koga skočiti.

	 Zunaj je bilo iz trenutka v trenutek bolj svetlo, le Sonce še ni pokukalo izza oblakov. Skupina se je molče približevala. Slišali so se njihovi glasni koraki po peščenih tleh.

	 »Kje pa sta?« je nekdo vprašal. »Rekli ste, da naj bi bila pod deblom!«

	 »Tukaj nekje bi deblo moralo biti!« je globok moški glas prijazno odgovoril. »Nimam več veliko časa, ker me Sonce ne sme obsijati!« se je takoj za tem nekako renče pritožil. »Tukaj počakajte, da se bo megla razkadila in boste lahko našli bivak. Žal vas moram zapustiti!«

	 Nekaj mrmrajočih glasov mu je negodujoče ugovarjalo.

	 »Eadwulf!« je Gabriel zaklical, ker se mu je zdelo, da je prepoznal njegov glas.

	 »Tam!« je zvonki dekliški glas radostno vzkliknil in zaslišali so se hitri koraki, kot bi nekdo tekel. »Gabriel si tukaj?«

	 Gabriel je stopil pred bivak, in še preden se je zavedel, mu je nekdo roki tesno ovil okoli vratu.

	 »Maya!« je ves srečen vzkliknil in sestro tesno prižel k sebi. »M-Maya?« je začudeno vprašal in ves otrpnil.

	 Rahlo jo je potisnil od sebe, da si jo je lahko osuplo ogledal ... Bila je mlado dekle!

	 Ko mu je Maya prikimala, je pogledal še po drugih, ki so že stali ob njej. Najprej se je zastrmel v svojega najboljšega prijatelja, Casperja, ki se je zadovoljno smehljal ... Bil je prav takšen kot takrat, ko so zapustili Nickov dol. Ob njem so se gnetli še Leonida, Sarah in Eadwulf, Alec pa je s širokim nasmehom na svojem kovinskem obrazku brenčal okoli njih.

	 »Kako pa vama je to uspelo, da sta spet mlada?« se je Gabriel radoživo obrnil k Mayi, pri čemer so se mu oči kar zasvetile.

	 »Čarovniške moči lahko močno presenetijo ...« je Eadwulf pritajeno zamrmral.

	 »Ja, ampak te čarovnije delujejo samo tam, kjer je dovolj magičnega ljudstva in čarovniške moči,« mu je Maya razložila. »Ne vem pa, kaj se bo zgodilo, ko bomo zapustili Nebeške poljane.«

	 Iz bivaka je stopil Robert in se odločno postavil pred Eadwulfa. Zastrmel se je vanj in mu šele po nekaj dolgih, napetih trenutkih dejal:

	 »Dvomil sem o tebi, ker ste za vse nevšečnosti krivi vi, Corpusoidi, ampak naj se ti opravičim!«

	 Eadwulf je molče, napeto strmel v Roberta, a mu je končno le prikimal in mu odgovoril:

	 »Enako bi jaz lahko trdil za vas, puščavnike, prijatelj, ampak čas je, da situacijo spravimo na pravo pot.«

	 Robert mu je samo prikimal. Napetost med njima je vidno splahnela.

	 Mladi so se spogledali, ker nikomur razen Gabrielu ni bilo jasno, čemu sta se tako sovražno gledala.

	 »Kako dalje?« je Gabriel naposled vprašal. »Kam gremo?«

	 Robert in Eadwulf sta ga hkrati začudeno pogledala, kot ne bi mogla verjeti, da je kaj takega sploh vprašal, potem pa sta soglasno vzkliknila:

	 »V Horianove jame vendar!«

	 Gabriel je samo pogled obrnil proti zvezdasti odprtini, kamor so neznane podobe v dolgih ogrinjalih in z belimi pohodnimi palicami v rokah nekaj ur pred tem izginile.

	 Casper in Maya sta se vprašujoče spogledala.

	 »Kam gremo?« je Maya, ki se svoje dekliške podobe še ni navadila in se je nenehno gladila po gladkih licih, na katerih ni bilo niti sledu več o kakšni gubici, negotovo vprašala.

	 »V Horianove jame, v kraljestvo prekletih!« ji je Eadwulf nestrpno odgovoril. »Ampak prosim, če to storimo čim prej, ker boste drugače sami tavali po deželi, kjer vse vaše moči ne bodo zalegle!« je razburjeno dodal in takoj krenil proti zvezdasti odprtini.

	 Ves se je zavil v ogrinjalo in tako hitro hodil, da jim je kmalu izginil s pogleda.

	 Vsi so brez besed stopili za njim.

	 »Pridite že vendar … Zadnji trenutek je!« so ga slišali zaklicati iz zvezdaste odprtine.

	 Prvi se je vanjo pognal Gabriel in stekel po strmem klancu navzdol, tako da se je na dnu s težavo ustavil ob Eadwulfu.

	 Zvedavo je pogledal okoli sebe ... Stal je v veliki kamniti jami, ki ni bila videti nič posebnega.

	 Začudeno je pogledal po strmini klanca, kot ne bi mogel razumeti, da so se Robert, Maya, Sarah, Lea in Casper tako dolgo obirali ... Vsi so se drug ob drugem počasi, preudarno spuščali proti dnu, le Alec je neučakano, razburjeno poletaval od enega do drugega, kot ne bi mogel razumeti, čemu so bili tako počasni.