756
Posavska: Prijateljici.
bila prejšnjih časov. Oče in mati sta šla že dobro v leta. Albinka se je omožila daleč iz domačega kraja, a kar je bilo mlajših, so bili že odrastli in so pridno delali.
V nedeljo popoldne po litanijah so se zbirali možje pred velikanskim zadružnim poslopjem. Boštjančičev Miha, star znanec Stempiharjev, je srečal na cesti Stempiharja:
„Ej, Francek, pa pojdi še ti z nami! Kaj bi bil zmerom tak? Pozabi, kar je bilo!"
„Pusti, Miha, pusti me! Saj veš, da ne morem. Privoščim vam vse dobro, a zraven vas ne morem biti."
Miha mu je segel v roke pa je šel naprej v zadružno poslopje. V dolgi dvorani je bila zbrana vrsta mož kakor v cerkvi. Zopet je bil govornik na odru kakor nekdaj, ko se je zadruga snovala. Govoril je o kmetiški samoobrambi. Kazal je, kako skrbi za druge stanove država, kako uradnikom povišuje plače, delavcem lajša delo in jih preskrb-ljuje za starost, trgovce brani z ostrimi postavami in jim odpira novih virov z železnicami, rokodelcem daje delo za armado in jih druži v skupine, da se lože vzdržujejo v boju za obstanek: le kmet je osamljen, zapuščen, pač pa silno obložen z davki. Ker mu nečejo pomagati drugi, pomaga naj si sam. Ko imajo vsi stanovi boljše zaslužke, plačajo naj kmetu dražje njegovo blago: živino, mleko, žito in druge pridelke. A tega ne more storiti j eden kraj, marveč le cela dežela, pokrajina: vsi kmetje v pokrajini morajo prodajati pridelke po taki ceni, da lahko tudi sami žive kot ljudje. Zato niso dovolj posamezne zadruge, marveč cela dežela mora
Prija
Odhajala si v tuji svet, Le „z Bogom!" si mi djala, In nič v slovo za dolgo pot Roke — mi nisi dala.
biti ž njimi preprežena in vse morajo biti med seboj združene. Tedaj lahko same določijo ceno pridelkom, same prodajajo in se ognejo dobičkarskih prekupcev, pa tudi kupuj očim ljudem pomagajo, zakaj draginjo delajo večinoma le nenasitni prekupovalci.
„In glejte", tako je sklenil svoj govor govornik, „danes smo že dosegli ta krasni uspeh. Cela kranjska dežela je preprežena z zadrugami in vse so združene v veliko ,Zvezo'. Ta nas brani, v tej smo močni, nepremagljivi. Naj se nam ne očita, da smo uničili veliko trgovcev. Trgovec se lahko loti drugačnega dela, saj ga je dovolj, in svet je velik. Slovenci imajo od nekdaj to napako, da bi radi obogateli, toda le s tem, da si izkoristijo svoje brate. Prav zato smo tako na slabem. Naši se lotijo k večjemu kake gostilne ali prodajalnice, ker tu je treba malo dela in kapitala, a dobiček je velik. Zakaj se pa ne lotijo večjega obrta, zakaj ne zidajo tvornic, da bi imelo ubožnejše ljudstvo kaj zaslužka in bi nas ne tlačili tujci? Zadruge so in še bodo premenile značaj našega ljudstva, zadruge bodo postavile kmeta na ono stopinjo, da bo njegova beseda in volja odločilna med drugimi stanovi. Zato kličem h koncu v veselem pogledu na boje in na napredek naše zadruge: Živela naša zadruga, živela srečna bodočnost našega kota, živela srečna bodočnost našega slovenskega kmeta!" Mogočno je odmevalo po dvorani, veselje je burno plalo v srcih vseh navzočih, pa saj tudi po pravici, ker tu se je kazala njih moč in so se očitno videli uspehi združenih  slovenskih kmetov.
ljici.
Oj „z Bogom!" kličem ti v slovo, Obe — ti nudim roki; A ne dosežem te nikdar V gomili — pregloboki.
Posavska.