š <1965 uhovsio rvl jenje la vida espiritual Ljubljana: Frančiškanska cerkev s Prešernovim spomenikom Ob dvajsetletnici Konec je bil šele začetek. Vojni strah je splahnel. V zahodnem svetu je nastajalo novo» življenje. Ruševine, sad vojske, so klicale ,po obnovi, grajenju. Na vzhodu pa so narodi zaječali pod srpom in kladivom. Sprememba v svetu je odjeknila tudi med nami.. Na Ljubelju smo se razhajali — in odhajali. Čez Ljubelj je brat brata izganjal iz domovine, Ali — ali. Ali slovo od vsega domačega ali za premnoge smrt v rojstni hiši. Tudi če bi Se Ljubelj kdaj do tal porušil in ne bi ostala nobena sled več za njim, bo v zgodovini vedno ostal kot žalostni spomenik največjega skupnega odhoda (pri-s>ljenega) Slovencev v svet. Na Ljubelju se je za narod začelo dvojno različno življenje. Srp se je zasa-v slovensko narodno telo. Kladivo je udarilo po srpu, da se je zarezal do °histi. Zazevala je neozdravljiva rana. Narod je bil do konca razdvojen. Svetovne vojne je bilo konec. Pri nas se je šele začelo obračunavanje. Posamezniki in družine so padali že prej, a pokoljev v tisočih še nismo poznali. Na Ljubelju smo .se razšli. Eni v svobodo, kot da bi vse imeli in vendar oropani vsega. Saj dejansko uihče ni odhajal. Vsi smo se le umaknili za štirinajst dni, za en mesec. A smo se zmotili. Že taboriščna leta so pokazala na trajnost odhoda. Prav tako so tisti, niso prišli za ženo, za otroci, za starši v taborišča, odšli za zmeraj — mrtvi Po življenje k Voditelju narodov! Drugi so ostali doma. Ne vsi po svoji krivdi, čez oznanjano rdečo svobodo Se je razgrnila noč strahu, negotovosti, nevarnosti pred slovenskim Kajnom. Prat ni več poznal brata. Pač. Spoznal ga je, a le za trenutek smrtnega strela 'n mučenja, da ga je potem mogel za vedno pozabiti. In druga slika: Mož, oče, Sor°dnik, je odšel v begunstvo: žena, otroci, svojci, pa so doma postali žrtve sramotenja, zapostavljanja, nasprotovanja. Deset in več let je bilo treba, d» so mogli, čeprav v tujini, spet obnoviti vezi ljubezni, družinskost domačih praznikov, govoriti naglas kar je srce že deset let kričalo', pa ni smelo izpovedati. Doma je vse kote življenja napolnila praznota. Ta je po dvajsetih letih še bolj kazna, otipljiva. Mladini niso dali tega, kar so ji s komunističnim redom obetali. Mnogim so vzeli Boga, starše (šolskim otrokom trgajo iz duš pravilno družinsko vzgojo), nedolžnost, — pa tudi bodočnost. Zakaj odhajajo v tujino mladi fantje in dekleta? Zato ker doma ne upajo doseči sanjane prihodnosti. Ali je to tisti raj, idealno urejena Slovenija, ki so jo 1. 1946 obljubljali zasužnjevalni osvoboditelji ob odhodu domovinoljubnih „izdajalcev“? Po dvajsetih letih spoznavajo, da so kopali grob sami sebi, pa na žalost tudi narodu. To so spomini, žalostni in še vedno čuteni. Kajti med nami so še zmeraj vdove brez mož, otroci brez očetov, starši brez sinov. Na te poglejmo, kadar bi se začeli pogrezati v lagodnost velikega sveta; na te žive spomine pobitih poglejmo, kadar bi se nam komunizem ne zdel za človeka usodna zabloda; na Turjak, v Teharje, v Kočevje, v Slovenijo v letih revolucije poglejmo, kadar bi bilo nevarno, da bi pozabili to, kar se pozabiti ne da in ne smemo! „Srca mrtva govorijo, ne pozabite nas nikdar!“ Dvanajst tisoč je prevelika številka, da bi jo smeli in mogli pozabiti! V razcvetajočem maju in juniju 1946. leta je okrvavljeni srp pokosil dvanajst tisoč pomladnih cvetov, dvanajst tisoč slovenskih src je otrpnilo pod udarcem kladiva. In to so bili naši bratje, očetje, možje, slovenska,kri! Slava jim! Bodimo jih vredni- Pred dvajsetimi leti pretočene krvne in solzne kaplje spremenimo v bisere zvestobe do Boga, do domovine, do naroda in do njih, ki so z zvestobo do konca potrdili zvestobo tem največjim vrednotam. Bakli zvestobe prilivajmo olje molitve, da bi svet, v katerem živimo, nikdar ne zahrepenel po komunistični lažni svobodj. Molitev podkrepimo z besedo in življenjem. Plemenita in potrebna naloga ob dvajsetletnici! J. Re- Slovenski škofje o obnovi svete nnaše 1’rvi odlok vatikanskega cerkvenega v. °ra je bil odlok o svetem bogoslu-v.‘ bi verniki vedno bolj krščansko Ve’'> je treba, tako sodi sveti zbor, da Se Predvsem bogoslužje obnovi, prila-^di današnjim potrebam in po vseh Ce>’kvah skrbno goji, lepo in spodbudno Pravlja, da bo tako glavni vir krščan-eJ?a življenja. V ta namen je sveti 10r dovolil( da se v bogoslužju, tudi pri maši, uvede večja raba domačega jezika. Želja svete Cerkve je, da bi verniki bogoslužne molitve in obrede bolje razumeli in iz njih zajemali čim ve,č pobud in milosti za krščansko življenje. Skladno s temi navodili svetega zbora je konferenca škofov Jugoslavije sklenila, naj se pri maši, pri kateri so navzoči tudi verniki, vse, kar mašnik glasno moli, opravi v domačem jeziku. Sve- ti sedež je sklepe konference odobril in potrdil. Tako bo v vaš duhovni prid in v vaše veliko veselje, zlasti pri nedeljskih mašah, vse od začetka do darovanja in od obhajila do konca, razen tihih mašnikovih molitev, v slovenskem jeziku. Tudi očenaš in še nekaj drugih molitev bo v slovenščini. Te pomembne, za stoletja važne spremembe, bomo začeli s prvo postno nedeljo letos. Sveti vatikanski zbor je dalje tudi sklenil, naj se ves mašni obred poeno stavi, celo skrajša in naredi lahko razumljiv. Delo za to obsežno obnovo bo trajalo lepo vrsto let. A nekatere okrajšave in spremembe je sveti sedež ukazal vpeljati že zdaj, to je s prvo postno nedeljo. Tako bodo pristopne molitve krajše, končala se bo pa maša z maš-nikovim 'blagoslovom, brez zadnjega evangelija. Po tihih mašah tudi molitev po maši ne bomo več molili. Vpeljano bo pa že zdaj nekaj novega, kar je bilo v navadi že v davnih časih: na začetku darovanja bomo molili tako imenovane prošnje za vse potrebe, neke vrste kratke litanije. Te prošnje bodo največkrat vzete kar iz zadnjega dela litanij vseh svetnikov. Toda z vpeljavo domačega jezika in z nekaterimi spremembami še zdaleč ne bo vse storjeno, da bi bila maša res višek vsega bogoslužja in najobilnejši vir milosti za krščansko življenje. Nič ne pomaga spremeniti pri maši jezik, ,če ne spremenimo tudi mišljenja in srca. Da bomo z mašo Boga res prav častili in Se bodo naše duše pri maši res posvetile, ni dovolj, da smo pri maši samo navzoči, temveč moramo z mašni-kom aktivno sodelovati, z njim skupaj moliti in mu odgovarjati. Zakaj maša je naša skupna ali občestvena daritev. Da se vaša srca na popolno darovanje sV‘ maše pripravijo, vam hočemo v tem Pa" stirskem pismu razložiti, zakaj je Pr'” šlo do delne spremembe v jeziku svete maše in zakaj ter kako naj pri maši sodelujete. I. Iz zgodovine mašnega obreda Daritev svete maše je naš Gosp01* ustanovil pri zadnji večerji, tisto il0°’ ko je bil izdan. Z njo je hotel za vse čase, dokler ne pride sodit žive in mr' tve, obnavljati svojo daritev na križa-Z mašo je sveti Cerkvi, svoji Ijubljes* nevesti, zapustil spomin svoje smrti ia svojega vstajenja. Sveta maša je ve' likonočna gostija, pri kateri se uživ!i Kristus, duša napolnjuje z milostjo ’n nam daje poroštvo prihodnje slave. ^ njej se „izvrš/uje delo našega odrešenja“. Daritev svete maše je Jezus postavil zelo preprosto. Ko je s svojimi sP°' stoli jedel velikonočno jagnje, je z mi pel svete psalme in opravil predpisane obredne molitve. Sveto Rešnje telo in s tem daritev svete maše je P°' stavil tako, da je s svojo vsemogoča0 besedo kruh spremenil v svoje telo a’ vino v svojo kri ter ju da! apostoloP’ zaužiti. Na koncu so zapeli še zahvalno pesem. Cerkev je v vseh časih daritev sve*-0 maše opravljala v Jezusov spomin. P’’0' sveto daritveno dejanje, posvečenje kr0' ha in vina, je pa sčasoma obdala z mnogimi molitvami, znamenji in kretnjam'-Tako so nastali mašni obredi, ki so bij' že od nekdaj v različnih krajih razliČ"’’ V zapadni Cerkvi imamo mašni obred’ ki je bil v rabi v Ttimu in se zato imc' nuje rimski obred. Opravljamo ga v j0' ziku, ki so ga nekdaj govorili Rimlja'1*' 0 Je v latinskem jeziku. Pa tudi ta rim-sk‘ obred se je v teku stoletij razvijal 'n deloma tudi spreminjal. Tak, kakrs-ne>ta imamo danes, je bil zadnjič ure-Jan in ukazan pred 400 leti. Od tedaj 1’niki dobili tudi mašne knjižice, iz aterih so med mašo brali posebej sestavljene molitve. Samih mašnih moli-v Pa dolgo časa ni bilo dovoljeno premlati v domač jezik. Preprosti verniki S) Pa že davno med mašo radi molili l°žni venec. Tako je marsikje še danes. ^ začetku tega stoletja so dobri ver-ri^{' začutili žejo. po molitvenem bogastvu božje službe. Začele so izhajati ’"«šne knjige, v katerih je bila vsa ma-prevedena. Mnogi verniki so odslej iz svoje mašne knjige tiste mo-,'JVe, kakor jih moli mašnik pri oltar-• Kmalu so jih, vsaj nekatere, začeli . ^t* glasno in skupno, da so se z maš-°ni in tako z daritvijo svete maše tesneje združili in prejemali iz maše več milosti. Tako imamo še danes: nedeljske maše, pri katerih poje zbor ali imamo samo ljudsko petje, imamo maše s skupnimi molitvami in skupnim petjem, pa tudi maše, pri katerih vsak zase molite iz mašne knjižice ali molite zase rožni venec. Kdor pa nima niti knjižice niti rožnega venca, vsaj pobožno gleda na oltar in v duhu spremlja, kar Se na oltarju godi, in zraven izroča Bogu svo-j,-. prošnje, kakor pač zna. Vsi ti načini, na katere smo pri maši, so dobri in hvale vredni, vendar so nepopolni in nam ne odpirajo vseh zakladov svete maše. 11. Obnova svete maše Drugi vatikanski cerkveni zbor si je nadel velike naloge. Poskrbeti hoče, da bodo verniki vedno bolj krščansko živeli. Kar je v Cerkvi spremenljivega, boče prilagoditi potrebam našega časa. Za svojo posebno nalogo pa je imel obnovo bogoslužja, med katerim je maša na prvem mestu. Kako Cerkev želi poživiti ravno mašo, da bi kristjani prav iz nje bolj sveto in bolj bogoljubno živeli, je sveti zbor povedal takole: Sveta Cerkev si skrbno prizadeva, da bi verniki tej skrivnosti ne prisostvovali kot tuji in nemi gledavci, ampak da bi obrede in molitve dobro razumeli, zavestno, pobožno in dejavno sodelovali pri svetem dogajanju, poslušali božjo besedo, se Bogu zahvaljevali in se krepčali pri mizi Gospodovi. Cerkev želi, da bi verniki ne le darovali po mašni-kovih rokah, temveč brezmadežno žrtev tudi sami darovali ter tudi sebe Bogu darovali. Svete zaklade, ki so skriti v sveti 2fil maši, hoffe Cerkev vsem vernikom odpreti in vernike z vsem duhovnim obiljem, ki je v sveti maši, obsuti. 'Papež Pavel VI. je rekel, da mora biti služba božja prava šola krščanskega ljudstva — najprej šola pobožnosti, v kateri se verniki nauče, prisrčno se z Bogom pogovarjati; potem mora biti šola resnice, kjer vidna sveta znamenja vodijo našega duha, da spozna in vzljubi to, kar je nevidno; dalje mora biti šola krščanske ljubezni, v kateri vsak začuti, da je z vezmi bratske skupnosti vedno bolj povezan z drugimi udi svete Cerkve. Sveti vatikanski zbor pravi, da je bogoslužje naravnost prvi in nujni vir, iz katerega naj verniki črpajo pristno krščanskega duha. Da bi naše krščansko življenje res Črpalo iz maše obilje božjih milosti, moramo torej mašo, kolikor je mogoče, razumeti in sami pri njej aktivno sodelovati, to je, se je udeleževati na dejaven način in skupno. a) Mašo treba razumeti Da bomo bogastvo mašnih molitev v svoj duhovni prid bolje razumeli, bodo odslej pri maši, pri kateri boiste prisotni tudi verniki, torej predvsem pri nedeljski mašli, glasne molitve v domačem jeziku. Prvi del maše do darovanja in zadnji del po obhajilu bosta v slovenskem jeziku. Prvi del maše je zelo važen. Zato Cerkev ukazuje, da smo pri celi maši, da torej prvega dela ne zamujamo. Sveti cerkveni zbor prvi del maše imenuje bogoslužje besede, ker tu poslušamo božjo besedo. Cerkev nas pri maši namreč ne hrani samo s kruhom sv. Rešnjega telesa pri obhajilu, temveč tudi s kruhom božje besede v prvem delu. Res prihajamo k božji služ- bi predvsem zato, da Boga častimo, vendar je božja služba tudi za naš pouk. Pri maši namreč še vedno Bog govori svojemu ljudstvu, in tu še vedno Kristus sam oznanjuje evangelij. Mašnik je pri maši namestnik Kristusov in mob v imenu vsega božjega ljudstva in vseh, ki so pri maši navzoči. Bere božjo besedo, ki je napisana v naše poučenj®-Na božjo besedo moramo mi odgovoriti, odgovorimo pa s skupno molitvijo in tudi s petjem; mašnikovim molitvam se moramo pridružiti tudi s svojo molitvijo. Božjo besedo moramo pa s pri' plavljenim srcem poslušati, razumevati in ohraniti v svojem srcu. Če smo tako navzoči pri prvem delu maše, pri božji službi besede, se s tem krepi naša vera, se naš duh povzdiguj® k Bogu, Bogu dajemo češčenje in naše duše prejemajo obilne milosti. Če smo na ta način pri božji službi, z mašo že lepo sodelujemo. b) Pri maši moramo sodelovati Cerkveno zapoved: Bodi ob nedeljah in zapovedanih praznikih pobožno Pr* sveti maši, sicer spolnimo, če prisostvujemo in vemo, kaj se godi na oltarju-A da bomo iz maše zajemali res dovolj duhovne hrane, da bomo živeli kot zgledni Kristusovi učenci, se varovali Bogu žaliti z grehom in opravljali z veselje^ dobra dela, je tako prisostvovanje maši danes veliko premalo. Maša bo imela v nas svojo učinkovitost, če bomo pri nj®j tudi mi s Kristusom darovali, se naučili z njim darovati tudi sebe, to s® pravi, če bomo z mašo notranje, v srcu, in tudi na zunaj, skupno sodelovali- Darovati s Kristusom imamo kristjani pravico- in dolžnost. Pri krstu smo namreč postali božji otroci, ki m°' ranio svojega Očeta v nebesih spoštovati, častiti in slaviti. Najlepše ga pa častimo z mašo. Pri krstu nam je bilo vtisnjeno neizbrisno znamenje kristjana. S tem smo postali „kraljevo duhov-stvo, svet narod“ (1 Pet 2, 9). Postali smo v nekem splošnem pomenu duhovniki. Tedaj smo dobili pravico in sprejeli dolžnost, da pravega Boga prav in Pepolno častimo. In darovati mu mora-n*o sebe, svoje življenje, svoje vse in svoja dobra dela. Predvsem moramo sebe in vse, kar imamo, Bogu darovati pri maši, kjer daruje Kristus, naš veliki duhovnik, sebe in nas in kjer z njim in po njem da-ruje vsa Cerkev. Z njim in njegovo Cerkvijo moramo tudi mi Bogu po Kri-stusu, v njem in z njim dati vso čast in slavo. To storimo pri maši tudi s tem, da pred očenašem mašniku odgovorimo klasno Amen. Pred očenašem namreč P'ašnik izgovori pravkar navedene be-sede: „Po Njem, z Njim in v iNjem je ^ebi, Bogu, Očetu vsemogočnemu, vsa čast in slava.“ Z besedo „Amen“ mi Kristusovo in mašnikovo daritev potrdimo. Darovati moramo torej najprej v sr-cu- V tem moramo1 posnemati kralja Davida. Vse je bil pripravil, da bi zidal Dospodov tempelj. Pripravil je zlata, srebra, brona, železa, lesa, kamna, marmorja in dragih kamnov. Mnogo je daroval iz svojega. Tedaj je molil takole: »Gospod, naš Bog, z iskrenim srcem sem radovoljno daroval vse to in zdaj z veseljem vidim tvoje ljudstvo, kako ti svoje radovoljno daruje. Gospod, ohrani za vedno v srcu svojega ljudstva take misli in naklepe in obračaj k sebi njih srca“ (1 Kron 29, 16—18). Zgled notranjega darovanja nam je tudi sv. Igna-c'j Lojolski, ki je takole molil: „Sprej- mi, Gospd, vso mojo prostost, sprejmi moj razum, moj spomin in vso mojo voljo. Karkoli imam, si mi pod:.ril ti. Vse to ti vrnem in izročim, naj nad vsem popolnoma vlada tvoja volja.“ Podobno mov mašnik pri darovanju. Če imamo dober molitvenik, le molimo z njim. Če Bogu ne darujemo svojega srca, jo naše zunanje prisostvovanje pri maši malo vredno in tedaj ne bomo šli od maše pač nič boljši, kakor smo prišli, odhajali bomo premalo vdani v božjo voljo, ko bi morali biti po maši res popolna božja lastnina, s katero naj Bog razpolaga, kakor mu je ljubo. Nedeljska maša nam mora dati duhovne moči, da ves prihodnji teden živimo kot Kristusovi učenci, se varujemo vsaj smrtnega greha in vršimo dobra dela ter ne pozabljamo na vsakdanjo molitev. Če pa se pri maši Bogu popolnoma darujemo, bo iz tega samo po sebi 'izhajalo tudi veselo in prisrčno zunanje darovanje, ki se kaže v tem, da pri maši radi skupaj molimo, mašniku odgovarjamo in radi poslušamo. Iz obilnosti srca bo sama po sebi privrela tudi sveta pesem, saj tudi sveti pevec v psalmu pravi: „Iz srca mi vre dobra beseda, posvečujem svojo pesem kralju“ (Ps 44, 2). Še en razlog je, da nismo le pri maši, temveč jo z veseljem opravimo skupaj z mašnikom. Maša je najsvetejše opravilo na zemlji. Pri njej se „izvršuje delo našega odrešenja“. Z njo se daje Bogu popolna čast in pri njej se naše duše posvečujejo. Maša pa ni le opravilo mašnikovo, temveč opravilo vse župnije, še več, vse Cerkve. Zato maša po svoji naravi zahteva občestve-no, skupno obhajanje, ki se ga verniki ne le udeležujejo, temveč pri njem tudi dejavno sodelujejo, in sicer tako, da mašnik, verniki, strežniki, bravci in pevci pcbožno opravljajo svojo službo, vsak svojo posebno vlogo. Tako pravi sveti vatikanski zbor. Mašnik sveti zbor vodi kot Kristusov namestnik in govori v Kristusovem imenu, spodbuja k molitvi in zbranosti, bere božjo besedo. Mašni-ku, ki vas pozdravlja, morate vi odgovarjati: ko vas spodbuja, mu morate odgovoriti, da imate srca pri Bogu; ko vam bere božjo besedo, se mu morate zanjo zahvaliti; ko vam pravi: Glejte, Jagnje božje, ter vas vabi k obhajilu, pristopite, če imate le čisto vest in čisto srce. Tako boste na najpopolnejši način pri maši. Mašni strežniki ste pri sveti maši bogoslužni služabniki, zaupana vam je velika naloga. Zato nosite posebno bogoslužno obleko. Najbliže ste tabernaklju, najbliže Kristusu med maše kakor mašnik. Zato morate biti čisti in dobri ter morate svojo službo opravljati z iskreno pobožnostjo. Posebno ste tudi cerkveni pevci pravi bogoslužni služabniki, sveti sodelavci pri bogoslužju. Spodbujajte vernike s pobožnim petjem in s svojim zgledom ter živite vredno velike naloge, ki vam jo Cerkev zaupa. Tako skupno obhajanje maše, pri kateri vsak pobožno vrši svojo' vlogo, ima —tako pravi sveti vatikanski zbor — prednost pred takim obhajanjem maše, pri katerem mašnik mašuje zase, vi pa spet vsak zase molite. Sklep Iz vsega tega vidite, dragi verniki, da obnova božje službe, zlast’ maše, ki jo naroča sveti zbor in sveti sedež, ni le v tem, da bo nedeljska in praznična maša odslej v razumljivem domačem jeziku, spremeniti se mora tudi duh, s katerim bomo pri maši. Maša mora biti vesela skupna daritev božje družine, ki svojega Očeta v nebesih ljubi, zato časti, se mu zahvaljuje, ga zaupno prosi in mu zadostuje. Pri maši sc stvarno obnavlja naša prisrčna zaveza z Bogom, tu postajamo popolnoma njegovi. Tako se moramo prav pri maši in po njej bližati tistemu cilju, ki je v tem, da bo Bog vse v vsem. Cenimo daritev svete maše in vadi hodimo k maši. Bodimo pa pri maši tudi kar najlepše, kar najpopolneje. Spolnjujmo pri njej svojo veliko in lepo nalogo, ki smo jo s krstom sprejeli-Opravljajmo pri njej svojo vlogo sodelavca, ne le gladavca, da bomo tako' iz maše kakor iz najmočnejšega studenca zajemali obilne milosti za krščansko življenje. Tako bomo pri maši postali pravi kvas Kristusov in sol zemlje, sposobni, da tudi drugim s svojim življenjem oznanjamo Kristusa ter jih razveselimo z njegovo osrečujočo božjo lučjo. Taka zveličavna obnova svetega bogoslužja, zlasti svete maše bo po besedah svetega vatikanskega cerkvenega zbora resničen mimo-hod Svetega Duha v njegovi Cerkvi. Z željo, da bi se ta obnova čim popolneje izvršila v vseh slovenskih škofijah, pošiljamo vsem dragim vernikom pozdrav in blagoslov. Dr. Janez Jenko, Dr. Jože Pogačnik, Dr. Maksimilijan Držečnik, škof Slovenskega Primorja nadškof ljubljanski škof mariborski Kardinal Beran — zmaga v ljubezni do Kristusovega fiamestnika Moderno raketno letalo je v prvi po-vici februarja pristalo na rimskem le-“sču. Ko so se odprla vrata, sta iz-^°pili dve duhovniški postavi: cerkve-1 diplomat msgr. Cassaroli, ki je prav-r uspešno zaključil pogajanja s če-‘ 'oslovaško komunistično vlado za „mo-vUs vivendi“ z Vatikanom, je pripeljal večno mesto žrtev tega sporazuma — |jadškofa Berana, ki ga je papež nekaj 1 Poprej imenoval za kardinala. Ku-zvoniki, srebrne strehe rimskih k tedral in cerkva so blestele proti ne-^ v zimskem dopoldnevu, na rimska , ‘ pa je stopal kardinal, ki je v svo-^0ako pot „oportunizma“, kakor jo je stranka hodila v šramekovi dobi. Nadškof Beran je bil po prevratu 1948 edini, ki je mogel v začetku ne-aJ .časa še braniti ideale pravice in resnice proti vladnemu nasilju. Ne sa-^10’ da ni poslušal Plojharjevih razlag . Politiki sodelovanja med katolicizmom n komunizmom, ampak ga je celo po-ZVal> da mora izbirati med dvojim; ali ostati katoliški duhovnik in takoj iz-Pasti iz vlade ali pa tvegati ekskomu-n,kacijo in nadalje sedeti v vladi kot ^"nister za socialno politiko. 'Nadškof Beran in duhovnik Plojhai a si bila stara znanca, dasi sta se k edala z nasprotnih obrežij. Obrežje a Jo bilo res daleč narazen, ali pa tudi . n° Wizu. Med drugo svetovno vojno t , ^estaP° oba zaprl v koncentracijsko ^a oriščg v Dachauu. Bila sta kaznjen-P°d isto streho, toda Plojhar ni bil Peranu. Med češkimi priporniki je °fc kmal prejel poseben pridevek „vohu-> Kestapovci so si ga vzeli v osred-J0 Pisarno, kjer so mu dali celo lastno 00 in redno uradniško hrano. Potem ko se je to zgodilo- Plojharju, so pa Beranu zapor še poostrili. Pri rabljih je Plojhar živel od podobnega „oportunizma“, kakor ga je že uganjal v politiki, toda koristil le sebi in na Be-rana pozabil. Osvobojena domovina je leta 1945 oba dachauska pripornika sprejela z vso širokogrudnostjo. Plojhar je v ljudski stranki zaplul na vrh in se polastil nekaterih vodstvenih mest. Ko so potem komunisti februarja 1948 izvedli udar, so že vedeli, kdo bo iz vrst Ljudske stranke vstopil v njihovo vlado. Še bolj jim je odgovarjalo, da je bil to ravno duhovnik Plojhar. Ko so vladne oblasti aretirale nadškofa Berana zaradi obsojanja komunizma in ga odvedle v zapor, kjer je ostal skoraj petnajst let, je enako dobo udobno presedel v komunistični vladi izobčeni duhovnik Ploj- Novi kardinal je sedaj v Rimu bar. Seveda je Plojhar poskusil nadškofa rešiti in mu predlagal, da naj podpiše vdanostno izjavo in pri tem obsodi „imperialistično politiko“ Vatikana. Ko se nadškof ni vdal, so komunisti govorili, da si sam išče v ječi in pred sodnijo mučeništva. Kaj bi bilo za berana lepše kot z mučeništvom dokazati zvestobo Kristusovemu namestniku na zemlji in s tem Kristusu, Ustanovitelju Cerkve... S svojo smrtjo bi zbrisal madež „oportunizma“, ki je po riojharju jemal Cerkvi ugled in za večno spravljal v nevarnost upornikovo dušo.. . Nadškofu Beranu ni bilo dano, da bi mu na koncu križevega pota bila podeljena palma mučeništva. Moral je še dlje: že decembra 1964 je izvedel, da je njegov odhod v Kirn, celo kardinalski klobuk, cena za „modus vivendi“ med Vatikanom in rdečimi oblastniki. Vatikan je kupčijo sprejel in celo pristal na igro, da bo novi kardinal prišel v Rim po kardinalski klobuk, a se na svoj zakoniti nadškofijski sedež ne bo več vrnil... Iz jetništva blizu Prage bo v Rimu postal „jetnik“ Vatikana... Po svetu bodo šli številni komentarji, kako se sv. sedež odloča za politiko „oportunizma“ in Plojhar bo mogel zatrjevati: „...papež je sedaj začel isto politiko, kot jo izvajam jaz že sedemnajst let.. .“ „Prijatelj, stori, za kar si prišel -.“ Plojhar je postal odpadnik, da se je z njim začela aktivnost cemarjev — članov duhovniških cirilmetodarskih društev. Če ni že njihov duhovni oče, pa je vsaj uspešen predhodnik, ko je zmogel, da že sedemnajst let opravlja v komunistični vladi posle socialneg8 ministra. Bogve, če se je že dovolj n8' vzel lastnosti komunističnega ministr8 ... ali je v srcu zatrl znake posvečenja, ki se jih z odpadništvom ni mogel otresti in se jih nikdar ne bo. Seveda teh konfliktov v sebi v Prag' ne sme kazati, niti ne sme očitovat' nobene nevroze. Ko Berana v Pragi ali v njegovj ječi ni mogel prepričati o pravilnost' svojega „oportunizma“, ki ga je izvajal v korist Cerkve vkljub temu, da je bil izobčen, je iskal prilike, da bi drugod našel mir za glasove svoje vesta Prilika se mu je kmalu ponudila. Let^ 1957 je bil v Rim sklican Mednarodni kongres za socialno skrbstvo pod okr'" Ijem Organizacije združenih narodov-Vse države članice, so poslale uradu6 delegacije s pristojnim ministrom n8 čelu. Plojharjevi tovariši v vladi so k8' z veseljem sklenili, da mora na kongi'eS ravno Plojhar, ki bo seveda šel tudi "8 diplomatsko avdienco pri sv. očetu RiJu XII. Česar Plojhar ni dosegel pri tte' ranu, bi mogel poskusiti pri sv. očet" . . .seveda, če bo sv. oče dovolil, da pr>d6 predenj duhovnik, ki ga je on sam *i!' občil. Govorila bi o „politiki sožitj8 med Cerkvijo in komunizmom... Spored za avdienco v Vatikanu ie bil izredno bogat in dolg. Najprej ie bil sprejem, kjer bi bili papežu pJ-eC*' stavljeni voditelji delegacij, nakar D papež imel posebno predavanje o g^e' danju cerkve na socialni napredek sv6' ta... Predavanje bo trajalo skoraj dv® uri, so navajali uradniki vatikanskega protokola. kako se bo pred Pijem XII. znašel kvši duhovnik Plojhar, ki kot odpad-n‘k sedi kot minister v komunistični v^adi... je izzivalo radovednost po vseh L'redništvih in med vsemi voditelji deie-Kr.cij, 'Pudi Plojharja je mučilo; čutil je vnaprej, kako vsi zro samo vanj in s kakor si ga je želel. Mimogrede je lsak da bodo na avdienci samo šefi legacij brez ozira na to, kaj so bili ab bodo. Minutant, ki mu je to po-^e(*ak niti ni vedel, da je Plojhar du-. Vflik. . . kakor se je pozneje bralo v "hskih kronikah o avdienci. .. kadar mora sv. cče sprejemati mno-0 odličnikov v avdienco, je prizor s*h začuda podoben prizorom ali do» j^dkorn, kakor je bilo tisto slavno noč * Oljski gori. Dvorana je polna, visoki , f'dri so kakor krinke, elegantni fraki a°r zlikane uniforme vojščakov naj-' ^ef?a sinedrija. Vse nestrpno čaka in zre v votlino, odkoder bo prišel... In spet in spet vedno ista slika: sloka, izčrpana postava Kristusovega namestnika s spremstvom dveh, treh presunjeno zavzetih monsignorov, ki komaj morejo slediti prenaglemu zaletu Pija XII. v našemljence. Slišijo, kako bo zaklical: „Tukaj sem, koga iščete...“ Pij XII. je po naglem vstopu v dvorano takoj zagledal in spoznal Plojharja in se z odprtima rokama usmeril proti njemu. Kakor da bi ju pognal skupaj goreči meč angela z neba, sta si bila takoj iz oči v oči — Pij XII. ga je zrl v dno duše skozi solzi, polni dobrote — lici sta se še bolj zbližali — bilo je, kakor za poljub — presenečeni monsignori so s podvojeno odprtimi ušesi slišali nekaj, kar je hotelo biti: „Prijatelj, stori, za kar si prišel...“ (Mt 26, 50- 52) kaj vse je bilo v njunem pogledu! Ali je hotel Pij XII. slišati iz dna dušo odpadnika, kako mu polje kri pod pezo posvečenih znakov in znamenj? Ne, sv. oče ne more biti sodnik, njegova beseda je mogla biti samo beseda dobrote — spomnil se je za hip, da je pred njim mogočnik, mogoče celo gospodar ali krivec Beranove usode — krivec ali dobrotnik — sam Bog ve, kako vre v posodi trpljenja v človeški, zlasti duhovnikovi duši. Mnogo trpljenja — mnogo ljubezni, ali ne. .. Po nekaj zlogih, besedah se jima je obraz razširil v prijazen nasmeh. Oče se je poslavljal od sina, čigar srce je ostalo odsotno — če je upalo z izdajstvom roditi dober sad, se je prevara- lo... kakor izdajstvo na Oljski gori ni rodilo zaželenega sadu, tako je sedaj ostajal izdajavec čisto sam, še globlje poveznjen v klešče svoje vesti — in kaj je storil čez nekaj ur tisti, ki je vrgel izdajavske srebrnike od sebe, pa so ga spodili; da je šel in se... Kako bi mogel govoriti o politiki, ko se je razgaljevala duša. Kaj sta govorila, ni bilo dano nikomur slišati, le najbližji so ob slovesu slišali: „Mein lieber Freund, Gott umarme sie in seine Liebe.. Objem v ljubezni Kristusovega namestnika Kaj je, recimo, osem let v objemu božjega oblikovavca časa ? Janez XXIII. je sklical koncil, zaprosil za odpuščanje za pet sto let nazaj, da bi Pavel VI. s spokornim romanjem v Jeruzalem storil korak za pet sto let naprej. Cerkev, posoda večnosti, v preteklosti, sedanjosti in bodočnosti — večna agonija, ki se je začela na 'al-variji in bo živela do konca dni. Cerkev živi v objemu križa, kjer je trenutek trpljenja dolg kakor večnost in je večnost trpljenja kakor en sam trenutek. Crucis pondus et praemium... Zgodovina je v božjih rokah. Pri Be-ranu se zožuje v drobno fotografijo, kakor so jo objavili vsi svetovni listi. Kaže prihod kardinala Berana v Vatikan. Monsignor Cassaroli je pripeljal kardinala že pred visoko stopnišče, ki vodi navzgor h Kristusovemu namest- niku na zemlji. Pavel VI. pa ni vzdržal, pohitel je po stopnicah, drobna kardinalova postava je hotela v isti polet, a se ni mogla dobro odtrgati od vezi časovnosti. Ujela sta se v objem na polovici stopnišča, lice Pavla VI. je že čisto blizu kardinalovega lica — bil» sta si, kakor za poljub; roki Pavla Vista dvigali kardinala Berana v objemi tresoči se kardinal je od ganjenosti samo zahlipal: „Rabbi...“ (Mk 14, 47 -48) Iz Pavlovih oči je zasijalo: „.. .brat .. .mir — mir — mir,“ roki sta se še bolj razprli v objem, kakor da bi hoteli zajeti kardinala v vse zakladnice srca, prepolne v Kristusoven* namestniku. Zgodovina se je za hip ustavila — ustavilo jo je dvoje drobnih src; med njima je zadonelo, kar je Pavel VI-sporočil v Prago: „Pridi, pridi brat — žrtvuj se, P°' stani najvišja žrtev v zgodovini Cerkv6 in svojega naroda. .. Tvoje trpljenje zbrisalo preteklost, zalilo prepade enaj' stih stoletij — Bog večne navzočnost’ odpira med nami novo dobo tvojega n»' it roda v življenju tvoje in moje Cerkve.- „...Najin objem naj zajame vse n»' rode, kakor je ta trenutek zajel v m®' jem objemu s teboj ves češki narod, ‘n še več: zajel bo vse slovanske naro' de...“ Zaupajmo: žrtev kardinala Bera»3 bo v ljubezen do Kristusovega namest' nika vpletla in obogatila tudi slovensk narod. Ruda Juri^ Nova vrsta komunizma Novi čilski predsednik Frei je dejal: Krščanska demokracija ali komunizem! Po drugi svetovni vojni je postal k°inunizein svetovno vprašanje. Vlada v več deželah in ima dejansko pod svo-j° oblastjo nad eno tretjino vsega člo-Veštva. Vendar ta komunizem ni več ßnoten, ker v njem ni popolne edinosti. Razlikuje se tudi v načinu aplikacije in ^ razlagi osnovnega nauka. Lahko naštejemo pet glavnih komunističnih vej a*' poskusov v sodobnem svetu: ruski, ^tajski, titovski, Castrov in afriški tAlžir, Ghana itd.). 'Morda bi jih našteli lahko več, vendar so to njegove Slavne veje. Vsem tem vejam ali vrstam je last- in v tem obstoja popolna edinost, da Zanikajo Boga in nadnaravno življenje ter proglašajo popoln materializem kot absolutno vodilo življenja. Razlikujejo se v taktiki in praktičnem uresničevanju svojega nauka. Vzroki pa se razlikujejo med seboj. Največjo važnost polagajo na osebno vzgojo in formacijo komunističnih voditeljev ter na kulturne in gospodarske pogoje posameznih narodov in končno tudi na njihovo preteklost. Nastanek nove vrste komunizma :Že nekaj let nazaj se opaža pri italijanskem komunizmu, posebej še v času predvolilne propagande, prizadevanje za razkol predvsem v katoliški skupnosti pod krinko „ponujene roke“ in potrebe sodelovanja za občo blaginjo. Ta taktika je prinesla že precej uspehov, posebej še pri zadnjih parlamentarnih voli- tvah. Politika „ponujene roke“ je stari komunistični trik. Zato ne predstavlja nič novega, nobeno drugačno smer ali popuščanje. Prilagodili so jo samo potrebam časa. Hoteli so tudi izrabiti v svoj prid prizadevanje papeža Janeza XXIIL za obnovo Cerkve in krščanskega življenja, katerega so proglasili za „progresivnega“ papeža, ki je razvoj katoliške Cerkve usmeril na levo. Nova doba ali preusmeritev bi naj nastopila šele po smrti glavnega tajnika italijanske komunistične stranke Palmira Togliattija, z objavo spomenice, ki jo je pripravil v prvih dneh avgusta 1964, nekaj dni pred svojo smrtjo, na počitnicah na Jalti v Rusiji. Ta spomenica se smatra kot politična oporoka italijanskega komunističnega voditelja in si njegovi nasledniki sedaj prizadevajo za aplikacijo njenih navodil. V spomenici Togliatti med drugim omenja, da se je za .časa vladanja papeža Janeza XXIII. v katoliškem organiziranem svetu in med katoliškimi množicami obrnilo na levo. S prihodom Pavla VI. se je zopet smer umaknila proti centru in se nagiblje na desno. Toda osnovna nagnjenja na levico še obstajajo. Ta osnovna nagnjenja morajo komunisti izrabiti in doseči med katoličani v Italiji resničen preobrat ali preusmeritev na levo. Pri tem delu komunistom ne more prav nič pomagati stara protiverska propaganda. Versko vprašanje, njegova vsebina in vera med ljudstvom, način kako vse to premagati, se mora obravnavati na popolnoma drugačen način kot pa se je to delalo, oziroma obravnavalo do zdaj. Le ta sprememba in prilagoditev novim razmeram bo vodila do uspehov med katoličani. Iz tega je razvidno, da so si italijanski komunisti za pridobivanje katoličanov iznrali novo taktiko. S tem so tudi priznali, da je dosedanja protiverska propaganda, posebej še „tip“ sovjetske protiverske propagande obsojen na neuspeh. Ne odpovedujejo se pa niti najmanj nobenemu načelu komunizma; poudarek je le na spremembi taktike. Novo taktiko je treba spretno predstaviti katoliškim množicam. Vse sloni namreč na tem, kako se vodi borba proti veri. „Znanost“ protiverske propagande in borbe se mora prilagoditi sedanjemu položaju v katoliški Cerkvi in ga izrabiti v svoje namene. Odnose do katoličanov in do katoliške Cerkve je treba postaviti na popolnoma nove osnove. Komunizem se mora vedno prilagoditi s svojim delom času in razmeram-V naših časih katoliška vera ni nobeno ovira za vstop v komunistično stranko. Vera je privatna zadeva posameznikov. Komunizem spoštuje svobodo vesti. Kako vskladiti krščanski nauk in komunistično ideologijo, o tem se ne razpravlja. Ker je katoliška Cerkev proglasila demokracijo kot najboljši poznani sistem politične ureditve družbe, tudi komunisti ne smatrajo več za potrebno uvedbo enostranskega sistema, niti nasilnega prevrata in revolucije. Soglašajo z demokratičnim pluralizmom strank ter svobodnimi volitvami kot izrazom suverenosti ljudstva. Odpovedujejo se diktaturi proletariata in so za sodelovanje z vsemi političnimi strankami, ki vsaj v načelih zasledujejo podobne socialne in gospodarske cilje. Dosedaj je bil vsak prihod komuniz- ma na oblast spremljan z množičnimi Pokolji in preganjanjem nasprotnikov. Italijanski komunisti trdijo, da je bilo to mogoče samo v deželah, ki so- bile kulturno, gospodarsko in socialno za-°stale. Italijanski narod je eden izmed najbolj kulturnih narodov na svetu; je gospodarsko in socialno napreden, zato d° takih izpadov ne more priti. Tudi zgodovinske okoliščine so sedaj že dru-Snčne, kot so pa bile po prvi ali takoj P° drugi svetovni vojni, ko- je prišel komunizem na oblast v nekaterih deže-lah vzhodne Evrope in Azije. 'Nasilje morajo nadomestiti razgovori z različnimi organiziranimi skupinami, Predvsem s katoličani. Razgovor mora nasprotnike prepričati o potrebi sode-lovanja s komunisti, o skupnih ciljih in Pokazati na koristi, ki jih prinaša, to jo mir med narodi in v svetu ter uresničitev načel socialne pravičnosti v gospodarskem življenju. Ro teh trditvah sodeč se hočejo ita-kjanski komunisti predstaviti svetu kot civilizirana in demokratična stranka, ki želi sodelovati tudi s strankami drugačnega prepričanja. S tem so se dejansko že oddaljili od resničnega komunizma in spremenili v socialno demokratsko stranko. Je to verjetno? Le kdo naj jim verjame? Vprašanje razgovora s komunisti Taktika komunistične ,,ponujene roke“ je že precej stara. Posluževali so Su je, kadar jim je šlo zelo slabo, ali Pa. ko so mislili, da bodo lahko naredili razdor v nasprotnih skupinah ali strankah. Tudi v Italiji poskus ponuje- ne roke ni nov. Nove so le izjave glede verske, kulturne in politične svobode. Pri tem pa takoj nastane vprašanje, če so te izjave iskrene. Nikjer namreč ne povedo, da se odpovedujejo načelom marksizma - leninizma in ciljem, ki jih zasleduje komunistična družba. Vprašanje razgovora in razpravljanja, ki si ga želijo komunisti, je težko vprašanje zaradi .neiskrenosti, ki je tako značilna za komunizem. Ljudje, ki se razgovarjajo in razpravljajo, si morajo zaupati. Izkušnje iz preteklosti in komunistične taktike pa dokazujeta, da jim ni mogoče zaupati. Neiskrenost in izrabljanje dobre vere nasprotnika je njihova posebna značilnost. .Med subjekti, ki se razgovarjajo in hočejo doseči sodelovanje, morajo imeti vsaj v načelih nekaj skupnega, nek skupen cilj. Razgovor naj te skupne točke ali enotno gledanje le še osvetli in pokaže nove, večje možnosti, nova področja skupnih prizadevanj. Teh skupnih točk med katoličani in komunisti ni na nobenem področju. Morda, kdaj uporabljajo enake izraze, vendar je njihova vsebina in pomen, ki se jim nudi, popolnoma različna. Razgovor bi bil mogoč, če se ena stran odpove svojemu stališču in prepričanju. Katoličani, ki so v posesti resnice, se ne morejo, komunisti se pa svojim zmotam tudi nočejo odpovedati. Tudi s stališča borbe za mir na svetu in za uresničitev načel socialne pravičnosti v gospodarskem življenju je razgovor zelo problematičen. Katoličani hočejo oboje, vendar ju pojmujejo drugače kot komunisti. Za komuniste ima mir popolnoma drugačno vsebino kot pa za katoličane. Za njihove pojme je so> cialna pravičnost popolnoma nekaj drugega kot jo. pa učijo papeži v socialnih okrožnicah in razlagajo katoliški družboslovci. Za komuniste je pot do uresničitve načel socialne pravičnosti razredna borba in sovraštvo, za katoličane je sodelovanje, medsebojno spoštovanje in krščanska ljubezen. Končno ne smemo pozabiti, da dajo komunisti takim poskusom razgovorov in „ponujene roke“ izključno sredstveni značaj. Poslužujejo se vsega, primerno okoliščinam, kar bi naj pomagalo k realizaciji komunistične družbe. Zato je razgovor in sodelovanje s komunisti, kot si ga zamišljajo, nemogoče. Nikoli ne priznavajo enakopravnosti, ampak podrejenost. Že naprej si lastijo nezmotljivost in vodstvo. Tudi se ne more istovetiti komunizem z demokratičnimi političnimi strankami, s katerimi katoličani sodelujejo na najrazličnejših področjih, ker te priznavajo načelo enakopravnosti ter naravnega in božjega prava. Drugačen pa je razgovor med katoličani in komunisti kot posamezniki na področjih, kjer se kot osebe in ljudje srečujejo v vsakdanjem življenju. To je celo zahteva krščanske ljubezni, medsebojnega spoštovanja in sožitja. V takih okoliščinah pa ima katoličan dolžnost, da pokaže svojemu bližnjemu, ki je v zmoti, kvarne posledice njegove zmote in stališča in mu pomagati na pot resnice. To je velika naloga katoličanov naših dni. Avgust Horvat Razkrinkana krutost v Rusiji Ameriška slika katoliške Cerkve * Kusiji. Posebni odbor izvedencev za verska vprašanja v Severni Ameriki je izdal dokument, ki ugotavlja stanje katoliške Cerkve v Rusiji. Številke in ugotovitve se nanašajo na zadnjih štiridesetih let. Izsledki tega odbora nam kažejo tole sliko: „Usoda katoliške Cerkve v Rusiji in satelitskih državah med leti 1917 in 1959 je bila naslednja: • število pobitih: 55 škofov, 12.800 duhovnikov in menihov, 25 milijonov katoliških vernikov; • število zaprtih ali izseljenih: 199 škofov, 32.000 duhovnikov in 10 milijonov vernikov; • 15.700 duhovnikov je bilo prisiljenih opustiti vsakršno duhovniško delo in so morali začeti izvrševati kak drug poklic; • 8.339 bogoslovnih semenišč je bilo ukinjenih, 1600 samostanov (stavb) podržavljenih, 31.779 cerkva zaprtih; • 400 časnikov in listov zaplenjenih in vse katoliške ustanove razpuščene.“ Dokument ugotavlja dalje, da je bil» tudi ukrajinska pravoslavna Cerkev skupaj z duhovščino popolnoma in načrtno razpuščena in da so mnogo duhovnikov in vernikov izselili v Sibirijo. Ta dokument je sestavil in izjave ter ugotovitve potrdil dr. Lev Dobrian-sky, profesor na univerzi v Georgetow-nu (ZDA); sodelovala sta dr. Bazilij Shimoniak, profesor na univerzi v Mar-quette (Milwaukee, ZDA) in Salvatore Constabile, tudi iz Georgetowna. Marija, Mah svete Cerkve Ob slovesnem zaključku tretjega zasedanja vesoljnega cerkvenega zbora, etie 21. novembra 1964, na praznik Marijinega darovanja, je sveti oče papež Pavel VI. proglasil Devico Marijo za Mater svete Cerkve. Ko so namreč konjiški očetje na tem zasedanju obširno razpravljali o bistvu in poslanstvu Cerkve, so vključili v to razpravo tudi vlo-So Marije v Cerkvi in v svetu. Sveti °če je vesel ugotovil, da je to prvič v zgodovini Cerkve, da se je na vesolj-nem cerkvenem zboru v vsej razsežnosti in pomembnosti pojasnilo, kakšno jesto zavzema Marija v skrivnosti Kristusa in Cerkve, s katero je najtesneje združena. Poznanje tega točnega nauka 0 Mariji — je dejal — bo vedno slutilo za ključ do spoznavanja Kristusa *n Cerkve. Proglašenje tega slavnega naslova Device Marije je izrazil z naslednjimi besedami: „V slavo Device Marije in v našo lastno tolažbo proglašamo Marijo za Mater Cerkve, to je Vsega božjega ljudstva, tako vernikov kot pastirjev in želimo, naj bi bila božja Mati po tem naslovu še bolj češče-na, ljubljena in na pomoč klicana po vsem krščanskem ljudstvu.“ To slovesno proglašenje je sveti oče v svojem zaključnem govoru tudi na kratko utemeljil. In prav ta utemeljitev tega naslova preblažene Device in božje Matere Marije naj bo predmet našega ljubečega razmišljanja v tej majniški številki naše revije. Naslov ni nov Sveti oče ugotavlja, da ta naslov, ki ga v imenu vesoljnega cerkvenega zbora daje Mariji, nikakor ni nov. Krščansko ljudstvo od nekdaj čuti in umeva, da spada k bistvu prave pobožnosti do Marije. Kakor je namreč Marija po učlovečenju božje Besede v prav posebnem razmerju do našega odrešenja, ki ga je dovršil Jezus Kristus, tako je po istem dejstvu utemeljeno tudi Marijino razmerje do Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo. Marija, ki je Mati Kristusa, glave Cerkve, je tudi mati vseh, ki so udje svete Cerkve. Ta ugotovitev svetega očeta je dejansko utemeljena v cerkvenem izročilu in nauku od najstarejših časov. Lepo je povzel ta nauk sveti Pij X. ob 50-let-nici proglasitve verske resnice o brezmadežnem Marijinem spočetju. Takole se izraža v svoji spominski okrožnici: „Marija je mati Kristusova, tedaj tudi naša. V njenem prečistem, deviškem telesu si je Kristus privzel človeško telo, obenem pa tudi duhovno telo, ki ga tvorijo vsi oni, ki bodo vanj verovali. Tako lahko rečemo, da je Marija, ki je v svojem telesu spočela Odrešenika, spočela in rodila z njim tudi vse one, katerih življenje je bilo združeno z življenjem Zveličarjevim. Vsi tisti, torej, ki smo združeni s Kristusom in smo po besedah svetega Pavla „udje njegovega telesa, iz njegovega mesa in njegovih kosti“ (Ef 5, 30), smo izšli iz Marije kot telo združeno z glavo. Tako smo torej resnično otroci Marije in je Marija mati vseh, seveda v duhovnem in skrivnostnem smislu.“ To duhovno materinstvo Marijino, utemeljeno in začeto že v sveti uri angelovega oznanjenja v Nazaretu, je bilo dopolnjeno in po samem Kristusu slovesno razglašeno na Kalvariji, kjer je Marija, stoječ pod križem, s Sinom duhovno združena darovala Bogu daritev našega odrešenja in zaslužila glavni naslov soodrešiteljice človeškega rodu. V Kristusovem testamentu, ko umirajoč izroča svojo mater Janezu in Janeza njej, vidi sveta Cerkev potrjenje Ma' rijinega duhovnega materinstva nad vsem človeštvom. Papež Leon XIII. pravi, da sveta Cerkev od zmeraj tako misli, da je Kristus v Janezu izročil Mariji ves človeški rod, v prvi vrsti Pa tiste, ki bodo po veri z njim združeni-Same Kristusove besede merijo na to, kc govoreč Mariji s križa ne rabi imena mati, ampak ji pravi žena, kakor bi hotel s tem nakazati, da je Marija tista žena, ki jo je Bog napovedal v raju, to je druga Eva, ki naj rodi svoje otroke za nadnaravno življenje, v nasprotju s prvo Evo, ki je postala svojim otrokom vzrok smrti. Tudi okoliščine, v katerih Jezus govori svoji materi in Janezu, to je v slovesnem trenutku, ko dovršuje na Kalvariji pred tolikimi in tako različnimi pričami daritev človeškega odrešenja, pričajo za to, da tedaj ni šlo zgolj za zasebno naročilo Mariji in Ja- »ezu, — kar nekateri mislijo —, am-l)ak, da je to bila zadeva splošnega in vesoljnega značaja, ko Jezus Mariji pri-Poroiča in izroča vse svoje vernike. Sveti očetje, cerkveni učeniki in pisatelji že od 4. stoletja dalje oznanjajo Marijino duhovno materinstvo, kot jo v svojih spisih, pričah krščanskega iz-r('čila, imenujejo Mati Kristusovih udov, Mati milosti, Mati usmiljenja, naša Mati, Mati vseh kristjanov ipd. Marija v Cerkvi Cerkev, ki jo je Kristus ustanovil ln jo uvedel v svet s svojo odrešilno smrtjo na križu, je po besedah svetega ^avla skrivnostno Kristusovo telo, ki je on glava, verniki pa so njegovi udje. Veliki apostol narodov to resnico mnogih mestih v svojih listih oznanja. Tudi Marija je ud svete Cerkve, za-tudi ona je bila po Kristusu odrešena. Njeno odrešenje je edinstveno v lc'm, da je bila še pred Kristusovo od-'ešilno smrtjo, pa z ozirom na njeno °drešenje obvarovana madeža izvirnega kreha in njegovih posledic, razen smrti, k' jo je s Kristusom delila. Med vse-ni* udi svete Cerkve zavzema seveda Marija prvo in najodličnejše mesto. Čeprav pa je po milosti odrešenja ud svete Cerkve, je Marija vendar tudi Pjena Mati. Mati glave je tudi mati udov — tako uči Cerkev. Po Mariji, 1 je po Bogu določena za srednico vseh Zveličavnih [milosti, prejemajo verniki nadnaravno življenje. Ona posreduje l1led Kristusom in med nami. Po Mariji kvenio h Kristusu, po Kristusu k Bogu. ako zavzema Marija v sveti Cerkvi Sv°je posebno, edinstveno mesto kot njen najodličnejši ud in njena duhovna mati, mati-srednica. Njeno duhovno materinstvo, ki obstoji v posredovanju nadnaravnega življenja milosti, ni v nika-kem nasprotju z vlogo Kristusovo, ki je po besedi svetega Pavla „edini sred-nik med Bogom in ljudmi“ (1 Tim 2, 5). Marija je po božji volji srednica milosti v odvisnosti od Kristusa in njemu podrejena, čeprav ima seveda kot njegova mati izredno moč nad njegovim srcem. Vse te misli je povzel sveti oče v svojem zaključnem govoru v naslednje besede: „Pobožnost do Marije ni cilj sam zase, ampak je posebno sredstvo, da se po njem duše obračajo h Kristusu in se na ta način združujejo 7 Očetom v ljubezni Svetega Duha.“ 51 ati vsega človeštva Kristus je umrl na križu za vse ljudi. Nikogar ni na svetu, ki bi bil izključen iz njegovega odrešenja. Odtod tolažilne besede svetega Pavla: „Bog ho,če, da bi Se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice“ (1 Tim 2. 5). Tudi Marija, Kristusova mati in z njim soodrešitel.'fca, je zato duhovna mati vsega človeškega rodu. Noben človek ni izključen iz njene materinske skrbi in ljubezni. Vendar pa Kristus, Odrešenik in glava vsega človeštva, ni to za vse v enaki meri. Tudi 5Iarijino duhovno materinstvo se udejstvuje v različnih stopnjah z ozirom na različne skupine ljudi. Bogoslovni učitelji to skrivnost takole razlagajo: Kristus je v prvi vrsti glava onih, ki so z njim združeni v večni slavi na drugem mestu so oni, ki so z njim združeni po ljubezni, to so duše v vicah in pravični na zemlji; na tretjem mestu so oni, ki so z njim združeni po veri, to so grešniki, ki so posvečujočo milost izgubili, pa so ohranili vero, ki je korenina življenja; na četrtem mestu so tisti, katerih združenje s Kristusom je šele v možnosti, ki so zaenkrat še ločeni od njega, pa se mu bodo po božjem zveličavnem sklepu nekoč pridružili; na petem mestu so pa tisti, ki je njih združenje s Kristusom sicer možno, pa se dejansko nikoli ne ho uresničilo. Je še šesti razred, to so oni, ki so dejansko že pogubljeni. To so udje, ki so za večno odtrgani od Kristusovega telesa. V podrejenem razmerju do Kristusa razlagajo tako tudi različne stopnje Marijinega duhovnega materinstva. V prvi vrsti je tudi Marija duhovna mati vseh blaženih v nebesih, kjer doseže posinovljenje božjih otrok svojo polnost. Za temi pridejo verne duše v vicah in vsi pravični na zemlji. Marija neprenehoma posreduje za prve, da bi bile rešene očiščujočega trpljenja, in za druge, da bi rasli v milosti in da bi ostali stanovitni do konca. Marija .le usmiljena mati tudi ubogih grešnikov, ki so kot mrtvi udje na telesu Cerkve, pa so še ohranili vero. Z velikim zaupanjem jo Cerkev kliče: pribe-žahšče grešnikov. Je Marija tudi mati vseh onih, ki so zunaj Cerkve, proseč jim neprestano milost spreobrnjenja in zedinjenja s Kristusom. Ni pa Marija več mati pogubljenih, ki so zapadli večni smrti, za katere ni več možnosti nadnaravnega prerojenja. + Za zaključek naj bodo navedene še naslednje besede sv. očeta: „Ne moremo pozabiti, kako je naš prednik Pij XII., ne brez navdihnjenja Najvišjega, slovesno posvetil ves svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu... Tudi mi hočemo izročiti skrbi nebeške Matere vso človeško družino, z vsemi njenimi problemi in skrbmi, z njenimi poštenimi stremljenji in gorečimi upi. Naj Marija vodi vse ljudi k modrosti edinega Odrešenika Jezusa Kristusa in naj varuje svet pred šibami, ki so posledice greha.“ Izročimo se v majniku, v Marijinem mesecu, tudi mi, verni Slovenci, ponosno Marijinemu vodstvu in varstvu. Obnovimo svoje posvečenje njenemu Srcu, ki smo ga v domovini, v najtežjih časih, med prvimi krščanskimi narodi, slovesno izvršili. Ponavljajmo ono lepo prošnjo, ki smo jo predlagali Mariji na narodnem romanju v Lujanu, v svetem letu 1950: naj s svojo vsemogočno priprošnjo čimprej in v čimbolj popoln' meri približa našemu narodu in vsemu človeštvu veliki povratek k Bogu. ALOJZIJ KOŠMERL-f Vse, kar je Marija v naravnem redu delala za Jezusa, dela v nadnaravnem za svoje otroke. To je: kakor je oblačila svoje božje dete, tako odeva svoje otroke z dragocenimi oblačili slehernih kreposti. Kakor jo hranila svojega božjega Sina, tako hrani svoje otroke zlasti z evharističnim kruhom Iz dnevnika Janeza XXIII. Oklepi, napravljeni pri duhovnih vajah *eta 1896 ter potrjeni leta 1897 in 1898. Za uvod v ta zapisek sklepov iz duhovnih vaj si je komaj petnajstletni semeniščnik Angel Jože Roncalli zapi-Sal besede sv. Gregorija Velikega, ki je za njim izbral za vodilo tudi sv. Ignacij Loyolski: Ad maiorem Dei Kloriam — V večjo slavo božjo. Nato Pa sledi toliko sklepov kot je postaj križevega pota: 1. Sklenem in obljubim, da se ne °m nikdar približal sv iz bom trt zakramentom uporabil za pripravo manj kot če-ure. 2. Razen tega sklenem, da bom stanovitno opravljal vsak dan, zlasti ob Počitnicah, premišljevanje, posebno in splošno izpraševanje vesti, rožni venec, Phovno branje in obisk presv. Rešnje-®a telesa ter druge molitve, ki jih na-Va|ino molijo v semenišču, in sicer po- božno in po dnevnem redu, glede katerega obljubim, da se ga bom, kolikor mi bo mogoče, držal tako v semenišču kakor na počitnicah. 3. Kadar mi bo mogoče, bom v čast presveti Devici Mariji zmolil tudi psal-terij in pet psalmov ter vsak dan še tri zdravamarije za sv. čistost. 4. Z vso skrbnostjo bom čul sam nad seboj; skrbel bom, da ne bom raztresen v molitvah, zlasti ne pri premišljevanju, med molitvijo petih očenašev po kosilu, med večernicami in rožnim vencem. Razen tega bom ali med molitvijo ali ob drugem času mislil na Jezusovo pričujočnost; predstavljal si bom, da sem pri kakem prizoru iz njegovega življenja, v dvorani zadnje večerje, na Kalvariji itd. 5. Predvsem bom stal na straži nad samim seboj, da ne bo zrastel v meni plevel napuha; stal bom na straži, tako da bom imel sebe za najbolj nizkotnega in slabega izmed vseh bodisi v pobožnosti, bodisi v učenju. 6. Glede učenja sklenem, da se mu bom posvečal z vso ljubeznijo in vnemo ter z vso močjo; učil se bom vseh predmetov brez vsakršne razlike; ne bom se jim odtegoval z izgovorom, da mi niso všeč. Moj edini namen pri učenju bo večja slava božja, čast Cerkve, in zveličanje duš, ne pa moja čast, in ne, da bi postal vrl nad vse druge, in pogosto se bom spomnil, da bo Gospod zahteval račun tudi od tistega talenta, ki sem ga zapravil samo zato, da bi si pridobil slavo. 7. Pogosto si bom prizadeval, da bom mrtvičil sam sebe; da bom zatiral bolj kot vse drugo in vedno samoljubje, ki je moja prevladujoča napaka, tako da se bom izogibal vseh tistih pri- ložnosti, ko bi to samoljubje moglo polasti. Zato pa se ne bom razkazoval kot modrijan v pogovorih; nikdar ne bom opravičeval kateregakoli svojega dejanja; celo obnašanje drugih bom imel vedno za boljše kot svoje. Ne bom ravnal in ne govoril tako, kakor da bi bil vzvišen nad vsem tem. Ognil se bom vsakršni pohvali in zelo zelo se bom varoval, da ne bi hotel, naj moja dela vidijo; zadržal bom tistega, ki o rjih posluša. Pa tudi nobene pomembnosti jim ne bom pripisoval. 8. Ne bom si dal miru, dokler ne bom dosegel ljubezni in velike pobožnosti do presvetega Rešnjega telesa, ki bo vedno najdražji predmet mojih čustev, mojih misli, sploh vsega mojega kle-riškega in — in če je božja volja — duhovniškega življenja. 9. Obljubim in prisežem presveti Devici Mariji, ki bo vedno tudi moja pre-Ijubljena Mati, da se bom z vso mogočo tankovestnostjo varoval vsake prostovoljne misli ali dejanja, ki bi moglo samo zasenčiti nebeško krepost svete ičistosti; zato kličem sedaj in bom vedno klical to Kraljico devic, naj mi hiti na pomoč, da bo vedno daleč od mene odganjala vse skušnjave, ki jih bo hudobni duh zbujal proti takšnemu sklepu. 10. Skrbel bom, da bom pobožnost do presvetega Rešnjega telesa in do presvetega Srca Jezusovega, glede katere moram sam najprej dajati zgled, zbujal tudi v drugih, zlasti pri otrocih, ko bom z veseljem govoril o njej; isto bom storil glede pobožnosti do presvete Device Marije. 11. Nikdar ne bom pozabil na svetega Jožefa; vsak dan bom opravil k njemu kako molitev zase, za umirajoče in za Cerkev. 12. Ob devetdnevnicah, meseca marca, maja, junija in oktobra ter potem vedno bom izvršil kakšno posebno zatajevanje svojih čutov, ko bom svojim poželenjem odrekel, kar bi radi; ob počitnicah pa bom posebno skromen tam, kjer bo mogoče kaj ljudi, ne toliko, da bi bil drugim za zgled, kolikor zato, da bi se odpovedal tistim priložnostim, ki oi mi morda mogle biti škodljive. 13. Molil bom in v molitvi goreče prosil Jezusa v presvetem Rešnjem telesu, Devico Marijo in svetnike za spreobrnjenje Vzhoda in sicer predvsem za zedinjenje ločenih cerkva, za svojega tako zelo ljubega škofa, za svoje starše, sorodnike in dobrotnike ter posebno za tiste, glede katerih me vežejo večje dolžnosti. 14. Ob kratkem, storil bom, da bodo vsa moja dela potrjevala izrek, ki ga je sv. Ignacij Loyolski tolikokrat ponavljal: „Ad maiorem Dei gloriam —' V večjo slavo božjo“. To so v resnici naravnost svetniški načrti, polni skrbi za iskreno razmerje do Boga, do Jezusa v presvetem Rešnjem telesu, do njegovega Srca, do presvete Device Marije, do sv. Jožefa >n do drugih svetnikov. Resno in ponižni priznava svoje osebne slabosti, pa j® poln duha zatajevanja in odpovedi. Izredno skrben je zlasti glede čistosti-Obenem pa mu je tako pri srcu sv. Cerkev in zveličanje bližnjega. Prav posebno zanimivo je, da se oči tako mladega semeniščnika že ozirajo proti Vzhodu, kjer toliko kristjanov živi ločenih ed ene, svete, katoliške in apostolske Cerkve. Tako je božja Previdnost zelo zgu-daj začela vzgajati velikega apostola cerkvene edinosti. IDr. Filip Žakelj Knjiga in morala Tiskana beseda je eno najbolj učinkovitih masovnih občevalnih sredstev v današnjem svetu. Njena moč je kljub resni konkurenci s strani radia, TV in filma, še vedno zelo pomembna. Včasih je bilo branje knjige privilegij majhnega števila ljudi. Knjige so bile drage ia zato tudi redke, večini ljudi pa je manjkalo tudi potrebne predizobrazbe. "fi časi so minili. V civiliziranem svetu 2lmjo brati že otroci in tiskano besedo v vseh mogočih oblikah — revijah, ča-sopigih, knjigah — berejo vsi, od najbolj Preprostega delavca ali služkinje do uče-nef?a znanstvenika ali javnega delavca. Branje — kruh duše Tiskana beseda ima na bravca velik v'Pliv. Zgodovina bi nam vedela povedati, koliko dobrega so naredile dobre knjige, več pa bi vedela povedati o zlih poledicah slabih knjig. » Pisana beseda je hrana za človeškega duha. Kar je jed za telo, to je branje za duha. Z jedjo dobiva telo vase hranilne snovi, ki nadomeste izrabljeno energijo in ga na ta način usposabljajo za nove napore. Podobno hrani knjiga duha z duhovnimi hranilnimi duhovno hrano sprejema vase in jo snovmi — idejami in nazori, človek to polagoma asimilira. Ne da bi se prav zavedel kdaj in kako, je bravec začel misliti in čustvovati kot pisatelj oz. kot osebe, ki jim je pisatelj navdihnil svoje misli in nazore. To se zgodi tem lažje in hitreje, čim bolj okusna in lepo pripravljena je duhovna jed. Kaj pa, če je hrana nezdrava, pretežka, brez potrebnih hranilnih snovi? Posledica ne bo izostala. Telo bo začelo polagoma pešati, njegova odporna moč proti boleznim bo vedno manjša, enako kot njegova delovna sposobnost. Če so proces nadaljuje, bo telo docela obne- moglo in umrlo. Če pa je hrana ne le nezaužitna in nezadostna, ampak naravnost zastrupljena? Če je strupa v zadostni količini, nastopi takojšnja smrt; v nasprotnem primeru se bo telo le z uporabo velikih energij moglo ubraniti najhujšega. Podobno je z duhovno hrano, ki jo človek sprejema vase med drugim tudi s pisano besedo. Dobra knjiga daje duhu luči in moči in ga tako usposablja za življenje. Nasprotno pa slaba knjiga slabi duha, ko umu jemlje pravilen pogled na stvarnost in voljo usmerja k napačnim idealom ter ga na ta način onesposablja za življenjsko nalogo, katero mu je poveril Bog. Slaba knjiga pa lahko vsebuje tudi tolikšno mero strupa, da zamori na mah in uniči vse višje nadnaravno življenje v človeku. Knjiga — moj prijatelj Knjiga se večkrat primerja tudi s prijateljem. O prijateljstvu pa velja rek: Povej mi, s kom hodiš in povedal ti bom, kdo si! Če bereš dobre knjige, si v družbi dobrih prijateljev, ki ti bodo polagoma spremenili tvoje morebitne napačne nazore in te navdušili za vse lepo in plemenito. Če pa si boš izbral slabe knjige za svoje tovariše, boš kmalu začel misliti kot oni in boš z njimi zašel v umazane nižine. Vplivu tovariša, ki si z njim tako pogosto skupaj in ki ti zna tako prepričljivo govoriti, se ne boš mogel dolgo časa odtegovati. Zato upravičeno lahko postavimo pravilo: Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si! Zasužnjena svoboda tiska Dejstvo je, da je poleg dobrega tiska na svetu tudi mnogo slabega. Za- radi napačno umevane svobode tisk* pisana beseda služi ne le resnici, temveč .tudi laži, ne le dobremu in plemenitemu, temveč tudi slabemu in nizkotnemu. Greh in krepost se zdi, da imata v knjigi isto pravico. Še več! Zlo se pogosto prikazuje v lepi obliki, neresnica se odeva z videzom resnice, pokvarjenost se slika z najbolj očarljivimi barvami. Z moralnega vidika bi o branju teoretično zadoščalo eno samo načelo, namreč: Beri samo dobre knjige! Toda to načelo, v teoriji enostavno in razumljivo, v praktičnem življenju večkrat ne zadošča. Pogosto namreč ni jasno, kdaj je kakšna knjiga dobra. Za marsikatero knjigo bo hitro in nedvomno mogoče ugotoviti, da je absolutno slaba, to se pravi slaba za vse ljudi, brez ozira na starost, izobrazbo, poklic ipd. Večkrat pa zavisi od konkretnih okoliščin, ali jc knjiga slaba ali dobra. Knjiga je lahko za enega dobra, za drugega slaba. Mladini je marsikakšna knjiga nevarna, ki jo pa odrasel človek lahko brez škode bere. Tako npr. noben pameten človek ne bo dal otroku v roke nekaterih zdravniških ali moralno-teoloških knjig, ker bi mu brez potrebe razburkale fantazijo in ga spravljale v nevarnost za greh. Poznanje stvari seveda ni samo na sebi nič slabega — Bog vse pozna, dobro in slabo, zaradi poznanja slabega ni slab. človek pa nosi v sebi slaba nagnjenja, ki jih slabo čtivo popolnoma brez potrebe lahko zbudi in je tako lahko povod za velike notranje viharje in za veliko duhovno škodo. Presodi Zato je treba pri presojanju moralne vrednosti, kakšnega čtiva redno (ka- dar ne gre za absolutno slabo čtivo) upoštevati konkretne osebne, krajevne *n časovne okoliščine. Takšno sodbo iz-reči ni vedno lahko. Zato se bo katoličan v dvomnih primerih rad zatekel po Uasvet k svojemu dušnemu pastirju ali Pa h kakšnemu drugemu modremu sve-tovavcu. Osnovni kažipot Nekaj osnovnih smernic je pa vendarle mogoče podati, da si katoličan v havadnih primerih more ustvariti var-n° sodbo o moralni vrednosti svojega čtiva. Katoliški moralni nauk kot povsod drugod tudi tukaj zavrača dva ekstrema: pretirano, skrupulozno strogost in laksizem. Prvo gledanje je preveč ozko, Preveč zaprto in hoče odkriti zlo tudi t;ain) kjer ga ni. Takšni ljudje lahko Zaidejo tako daleč, da si ne upajo brati skoro nobene knjige. Bolj nevaren je drug ekstrem in izkušnja kaže, da se Veliko ljudi ravna po njegovih načelih. zagovarjajo mnenje, da nima nihče Pravice nadzorovati, kaj berejo, še manj Km s kakšnimi prepovedmi kratiti svobodo branja. Zahtevajo kot pogoj le, da J6 bravec odrasel, zrel človek, ki je 2možen sam razumeti in presoditi, kar bere. Spotika za vse Zdrava naravna in tudi krščanska moralka nasproti tema ekstremnima stališčema postavlja načelo, ki pravi, da hihče nikdar ne sme brati ničesar, kar J'e odkrito in nedvomno slabo. Slaba pa jo knjiga (ali katerakoli druga oblika ^iskane besede), ki je redno za vse ljudi, akršni pač ljudje smo, priložnost za Sfeh. To načelo človeku javlja vest — Uc> ki jo je Bog človeku dal, da more z njo razločiti dobro od slabega in, ukaz, da prvo dela in se drugega ogiblje. Isti zakon, ki mi ukazuje, da ne storim nič slabega, mi naroča tudi, da se ogibljem vsega tistega, kar bi me z neko notranjo nujo privedlo do slabega. To je v našem primeru slaba knjiga. Kdor bere takšno knjigo brez resne potrebe (npr. pcklicna dolžnost), se prostovoljno in brez zadostnega razloga podaja v okuženo ozračje, v katerem bo njegovo duhovno zdravje trpelo škodo, morda zelo resno škodo. Pogosto se zgodi, da vam pride v roke knjiga (revija, časopis itd.), ki je niste sami kupili (v tem primeru bi se morali namreč pred nakupom pozanimati, če ni morda slaba), pa tudi pisatelja ne poznate že od prej. Začnete jo brati. Če se vam že po nekaj straneh branja začne srce nekam čudno vznemirjati zaradi načel in nazorov, ki jih pisatelj zagovarja ali pa zaradi preveč prostih ali pa naravnost spolzkih opisovanj — potem vedite, da je ta nemir srca glas vesti. Ali boste mogli mirne vesti nadaljevati z branjem ? Če vam branja ne naroča poklicna dolžnost, za katere vršenje boste od Boga prejeli milosti, boste knjigo odložili. V nasprotnem primeru ste začeli srkati vase strup, ki vam bo začel razjedati vaše duhovne sile in vas grozi končno docela uničiti. Zdravo srce zardi Knjiga, ki napada vero, se posmehuje nravni čistosti, skuša rušiti temelje urejenega družbenega življenja, brez potrebe ali celo z očitno zlo namero razkriva stvari, ki jih prirojena sramežljivost skriva — takšna knjiga je slaba. Če je vaša duša še nravno zdrava, vam bo taküno branje nujno vznemirilo duha in srce, znak, da je treba knjigo odložiti. S pomočjo tega načela boste v večini primerov lahko razsodili, če je knjiga uobra ali slaba. Glas vesti je dosti glasen za srce, ki ga je voljno poslušati. Kaj naj torej rečemo o vseh tistih, ki berejo vsevprek, kar jim pride v roke ? Tudi knjige, ki so v opreki z najbolj osnovno naravno poštenostjo ? Je to lahkomiselnost, brezbrižnost, zla volja? Verjetno je vsakega nekaj. Lahko-miselnež in brezbrižnež bere, ne da bi se vprašal, kaj pravi k temu vest. Zla volja pa naravnost išče slabo čtivo, ker le v takšnem najde zadoščenja svojim zlim nagnjenjem. Kdo prenese strup? Večkrat se sliši, zlasti iz ust mladih ljudi, češ meni nobena knjiga ne škoduje. Kdor to resno trdi, že s tem dokazuje, da je strup prodrl že globoko v njegov duhovni organizem, ker že ne čuti več procesa postopnega zastrupljanja. Alarmske naprave so odpovedale. Takšnemu je težko pomagati, ker že skoro ne loči dobrega od slabega, vest se mu še komaj oglaša. Zdravi in resni ljudje mislijo in ravnajo drugače. Bal-mes, največji španski filozof, ni nikdar bral nobene veri ali nravnosti nevarne knjige. Kadar je zaradi svojih poklicnih dolžnosti (bil je duhovnik) moral kakšno brati, je branje pogosto prekinil z molitvijo in z odstavki iz kakšne dobre knjige, da je s tem takorekoč sproti uničil vsak nezdrav vpliv slabe knjige. Nekaj podobnega se pripoveduje o našem Alešu Ušeničniku. Kdor pravi, da brez škode lahko vse bere, naj se iskreno vpraša, če je po takšnem branju njegova vera enako močna in živa kot prej, odporna moč njegove volje proti skušnjavam enako krepka, volja boi'iti se za dosego ideala enako vztrajna kot prej ? Ali ni prav nasprotno res ? Da je njegova krepost oslabela, da so se prikradli v dušo verski dvomi, da je bila nravna čistost skaljena! Nič čudnega! Vdihaval je zastrupljen zrak, prihajajoč iz temnega prepada, v katerega sam grozi pasti. Zasejal je smrt v svojega duha in svoje srce. In kar človek seje, to bo tudi žel. Kdor se hrani s slabim čtivom, zastruplja svoj duhovni organizem in si pripravlja morda počasno, a gotovo duhovno smrt. P. Alojzij Kukoviča, S.J- „DEMOKRACIJA“ MED PAPEŽI V človeški družbi je včasih vladalo plemstvo. Kdor ni bil plemič, ni mogel priti do nikake časti, nikakega položaja. V Cerkvi je bila vedno „demokracija“. Še na papeškem sedežu je bilo mnogo mož, ki so se dvignili iz nižjih družabnih plasti. Sv. Peter je bil ribič. Hadrijan IV je kot sirota prosjačil po londonskih ulicah. Usmilili so se ga in vzgojili neki menihi. Gregor VII. je bil sin mizarja. Benedikt XII. je bil prej pekovski vajenec. Sikst pa je bil prej pastir. Kako različni so papeži v našem stoletju! Leon XIII. je bil „kneževski pa-pež“ njegov naslednik sv. Pij X. pa sin zelo siromašnih staršev. Pij XII. je bil potomec ene najuglednejših rimskih plemiških družin, njegov naslednik Janez XXIII. je bil sin revnih kmečkih staršev, Pavel VI. je iz uradniške družine, njegov oče je bil časnikar. Podrti viharnik ^led učiteljiščniki V drugem polletju 1940 je drugolet-Janez večkrat obiskal svoje sošol-ce v marijaniškem domu učiteljiščnikov. ^sako ugodno priložnost je znal upo-rabiti za kratek akcijski razgovor. Ta vedno meril na apostolat med so-a°lci, največkrat v zvezi tiskovno propagando, v kateri je postajal naravnost strokovnjak. V odmoru prijetnega pomladanskega Popoldneva so se učiteljiščniki na ma-Jjftniškem dvorišču pripravljali za ba-Panje. Pravkar so medse sprejeli tudi Sv°jega prefekta, ko Se izza vogla ka-l‘ele prismeje Janez. „Ali smem tudi jaz eP° partijo?“ je hitro vprašal. »Seveda! Kar pristopi. Na, balinec, aPez, pa bližajmo! Skupaj bomo tisti vr'je, ka bodo balincu najbolj pribli-je razložil Janezu sošolec. „Ena, dve, tri!...“ in vsa šestorica je istočasno vrgla krogle proti balincu. Janez je igral v trojki s prvoletnikom Furlanom in prefektom. V drugi trojki pa je bil eden mladec in dva precej zagrizena nasprotnika KA. „KA mora zmagati!“ je ves navdušen zašepetal Janez prefektu, kot da je tudi v tej igri šlo za Kristusa in proti njemu. Ves srečen je bil po dobljeni zmagi. „Pa sem jih spet enkrat!“ je omenil pred odhodom svojemu sošolcu, Fu^la- ]>ovemu Dragu — poznejšemu domobranskemu nadporočniku. Na učiteljišču je doživljala tiste mesece razvijajoča se KA huda nasprotovanja. Janez je bil v teh časih, kot zakladnica navdušenja in apostolska vneme za vse tovariše mladce. Na učiteljiščniških mladčevskih sestankih v Ljudskem domu je skrbel pri vseh za dobro voljo. Saj si Janeza nihče ni mogel niti predstavljati brez njegovega značilnega nasmeha. Ob trenutkih čustvenega nerazpolo-žcnja pa se ga je lotilo ob neprestanih nasprotovanjih — kot večinoma vsakega človeka — malodušje. Doma Je ob takih priložnostih malo slabše volje ponavljal: „Le zakaj ne bi mi katoličani lepo ubogali papeža in svojega škofa? čemu ne bi delali enotno in disciplinirano, da bi Bog naš trud res lahko blagoslavljal. Ne razumem takin katoličanov, ki samo vpijejo kako katoliško živijo, pa Cerkve ne poslušajo.“ Potem je pripovedoval o vzgojiteljih in tovariših, ki jim je vsak literat kot Kocbek ii: lastna struja več kot Cerkev in škof. Božja volja je pač taka, da vsaka dobra stvar raste in sadove rodi le po dolgih in mučnih nasprotovanjih in bojih, ki nas utrjujejo, poglabljajo in usposabljajo za mnogo večje žrtve, ki nas v življenju še čakajo. Treba je za edinost med katoličani veliko moliti, žrtvovati, študirati in potrpežljivo čakati. Na zadnjem sestanku učiteljiščnikov KA, pred velikimi počitnicami, se je Janez v imenu vseh mladcev učiteljiščnikov poslovil od gospoda prefekta. Dve leti jih je navduševal za vzore in delo v KA, sedaj je pa odhajal v Osijek k vojakom. Iz duše je v govorčku: „Zdaj jemlješ slovo, a Bog ve kako...“ podal te-le misli: „Kakor veli listje padajo mogočni hrasti, kakor trs se majejo velike jelke pred voljo Vsemogočnega. O, zakaj odhajajo ravno najboljši iz naših vrst? Večni! Obljubili smo Ti zvestobo. Ti terjaš od nas mladih značajev. Hočeš imeti cvet, ki ti ga tako težko damo. Minevajo dnevi. Včerajšnji dan j® minil za vedno, a današnji bo jutri utonil za vedno. Samo nekaj je, kar n* mine, kar ostane večno. To je zvesta ljubezen mladcev do svojega duhovnega voditelja. Preživeli smo skupaj vesele in žalostne dni. Hodili smo na sestanke. Zbirali smo se okrog vas z veselimi srci in smehljajočimi obrazi, da verno poslušamo vaše nauke in vaša navodila- Zapuščate nas, poslavljate se kot pastir od svojih ovčic, ki ste jih do sedaj tako skrbno pasli, Bog daj, da bi bil’ v novem stanu srečni, veseli in zadovoljni in pa — hraber vojak! Bog daj, da bi se vrnili od vojakov z novim ognjem in navdušenjem med učiteljiščnike mladce. Bodite hraber vojak, ostanite vnet borec za Kristusa Kralja! Bog va* živi!“ Takoj po sklepu šolskega leta se J* Janez udeležil vsakoletnega mladčev-skega tedenskega tečaja v Križankah- Ob vrsti praktičnih predavanj je P°' globil svoje katoliško gledanje na razna življenjska vprašanja. Spoznal je p°' gubnost naukov modernizma in njegove vere in se znova prepričal o nevarnosti krščanskega socializma. Utrdil je svoje mišljenje o potrebi varčevanjai ki jo gospodarska podlaga za zakon i” družino. Bistvo varčevanja je v tem, da s’ znam omejevati potrebe, da si znan1 odreči. Kdor varčuje se premaguje, in kdor se večkrat premaga, ta prihaja vedno bolj do zavesti, da ima v sebi neko doslej nepoznano silo, da lahko reče: ,yMorem, če hočem!“ To je tista čudovita moč, moč volje. To je hrbtenica naše duše, to je opora našega značaja. Brez močne volje ni močnega značaja. Voljo je treba, voditi. In ravno tisto premagovanje, ki ga zahteva varčnost, nudi veliko priložnost, da si krepimo voljo. Na tečaju je dobil tudi jasne pojme o potrebi kritičnega gledanja na Iju-bavno leposlovje. To namreč varljivo in bežno slika ljubezensko razmerje preveč idealno in premalo realno, kar bral-re vodi v življenju v razočaranje in nravne padce, ga napravi sanjavega in brez volje za delo, ker napolni njegovo domišljijo s slabimi predstavami. Pravi katoliški nauk nas uči, da morata voditi pravo ljubezen razum in volja. Srce naj uboga! Zato je mladčev-sko stališče jasno — abstinenca od literature brez umetniške vrednosti. Zmernost in kritičnost pri umetniško pri-snanih knjigah. Vedno pa, če te knjiga Pohujšuje vrzi jo takoj od sebe! Janez se je naučil ob tej priložnosti 0 olikanem fantovem značaju in razmerju do deklet in o potrebi velike Pazljivosti v bližnjih odnosih. Prezgodnjo znanje zaljubljencem kvari domišljijo, živce, jemlje zbranost, s'abi voljo, škoduje šolskemu poklicnemu uspehu, prinaša trpljenje, bolezen, slabi značaj, ki postaja sanjav. Vsestransko bogatejši je odhajal Ja-nez s tedenskega tečaja. Niti slutil najbrž ni, da bo moral v bližnji bodočnosti dobojevati boj, v katerem bo zmagal •horda ravno zaradi svojih jasnih nazorov v odnosu do deklet. Po tedenskem tečaju je Janez opravil pri lazaristih od 16. do 20. junija svoje duhovne vaje. Tako aktivnemu Janezovemu značaju je bil božji mir duhovnih vaj naravno zaželjen. O teh si je zapisal nekaj misli: „Mladčevskih duhovnih vaj s šolskimi niti ne morem primerjati,“ je zapisal. ,yPri šolskih ne morem biti zbran, ker me pogosto moti s smehom ali go-govorjenjem sošolec. Ko pridem na cesto, me dobi tovariš in greva skupaj in se pogovarjava, o šoli, telovadbi, o vsem, samo na duhovne vaje ne morem misliti. Zelo mi je bilo všeč na mladčevskih duhovnih vajah, da ni nobeden mladec motil molka in mislim, da ga tudi jaz nisem mogel.“ „Premislil sem svoje dosedanje življenje, napake, slabosti. Izdelal sem načrt, v čem se bom najprej popravil, kaj bom najbolj utrdil, da bom mogel potem tudi v tovariših utrditi in pokazati pravo pot... “ „Iz teh duhovnih vaj hočem odnesti vse dobre nauke, jih spolnjevati, da bom postal močan in trden v njih. Pred očmi bom imel vedno, da morem biti ravno jaz tisti pravični, zaradi katerega bo Bog prizanesel slovenskemu narodu. Če je dvanajst apostolov pokristjanilo svet, ga moremo tudi mi, saj nas je več kot dvanajst. Hočem se truditi, da bom sklepe teh duhovnih vaj res izvrševal. Ne moram, ampak hočem jih izvrševati. Hočem povsod delati za Kristusa in iskati Njega, ne sebe. Zaupam v Boga, ker vem, da delo, k; je namenjeno Njemu, tudi On spremlja. Pri vsem tem delu naj mi pomaga Kristus po Mariji!“ (20. 6. 1940). (Se bo nadaljevalo) Ivan Korošec VZGAJAŠ SE SAM - JVE DRUGI Znani monakovski profesor dr. Jakob Hoffmann pripoveduje: „Ni še dolgo tega, ko pride k meni mlad mož. Ko gt natančneje pogledam, se zgrozim v dno duše. Spoznal sem namreč v njem svojega nekdanjega učenca, ki je pred kakimi petnajstimi leti absolviral gimnazijo. Pred mano stoji v raztrgani obleki in ves zanemarjen. Sledovi greha in strasti so globoko začrtani v njegovem obrazu; bolezen, ki jo je rodilo razvratno življenje, je stopila predme v pošastni strahoti. S povešenimi očmi in s tresočim glasom me prosi miloščine. Vprašam ga, kako se je moglo zgoditi, da je kot sin uglednih staršev in akademik medicinec mogel zaiti tako daleč. S solzami v očeh mi je priznal, da je zašel v stranpota že v tisti nežni dobi, ko se začno v človeku najbujneje razvijati vse duševne in telesne sile — to je v prvi mladeniški dobi. Težave Irstnega srca in zapeljevanje malopridnih tovarišev so razlogi za njegovo veliko nesrečo. Nižje razrede gimnazije je dovršil z najboljšimi uspehi, nadalje pa se je z največjo težavo preril do mature. Vdajal se je čimdalje bolj pijanosti in razuzdanosti. Tako je pola-grma popolnoma izpodjedel svojo voljo in dospel do pomilovanja vrednega življenja. Od svojcev zavržen, se preživ-Ijft le s prosjačenjem ali pa da tu in tam opravi kako nizkotno delo za majhen denar, ki ga takoj zapije. Vsako upanje za zboljšanje je prepozno in zamujeno. Pri tebi, moj mladi prijatelj, ni nič zamujeno, ni nič prepozno! Tvoje telo je zdravo in sveže — upam, da tudi tvoja duša. Toda ti živiš zdaj v letih, ki so usodna za slehernega človeka. Iz dečka se naglo razvijaš v fanta, iz deklice v mladenko — postajaš naglo odrasel človek. Sam čutiš, kako se je v nekaj letih spremenilo tvoje telo, tvoja duša, tvoja volja, tvoje čustvovanje, tvoje celotno mišljenje. Med hrumenjem nevihte je postal v tebi nov človek — ti si odrasel. Resnica pa je: Kakršen si zdaj v teh zornih letih, tak boš ostal celo življenje. Zato pa je tvoje sedanje življenje izredno pomembno in odločilno za vso bodočnost. ^daj je čaS( da bi se volja jdrdila v telesu, oslabljenem po alkoholu «eh in nečistovanju. Taka volja leži na , ranjena in utrujena do smrti, po-bna onemu Judu, ki nam o njem pri-^0veduje evangelij, da je padel na poti Jeruzalema v Jeriho med razbojnike. Potrudi se, dragi moj, da bo tvoje telo zdravo! Za ohranitev zdravja naj ti omenim le eno mogočno sredstvo, ki ima obenem najblagodejše posledice za utrditev volje — to je gimnastika. Telesne vaje, telovadba in ročno delo dajo človeku neko trdnost, vztrajnost in moč, da ne odstopi lahkomišljeno od zaželenega cilja. — Pri skrbi za telesno zdravje misli na vzgojo volje —- in tako boš položil v gimnastiko in šport nekaj plemenitega in vzvišenega. Važnost duševnih sil pri vzgoji volje Za okrepitev volje pa morajo delati prav pridno tudi duševne sile. Urediti moraš svoje čute in svojo fantazijo. Ustvariti je treba lastno mišljenje in samostojno sodbo. Ne dovoli, da bi imeli vpliv na tvoje prepričanje tovariši in drugi ljudje, ki se ti prilizujejo. Vodi naj te po veri razsvetljena vest! — Velika ovira pri vzgoji volje je samoljubje. Tvoje mnenje o samem sebi je v važnih točkah napačno. Namenoma tiščiš ušesa pred vsemi, ki ti hočejo dobro — češ da te ne razumejo in da ti ne privoščijo mladosti. Do sebe imaš pogosto preveliko zaupanje, pa se zgodi, da se tvoje navdušenje nenadoma zruši, spremeni v globoko pobitost in obup. — Najstrašnejši sovražnik pri razvoju volje pa so nizkotna čutila, ker si osvojijo mladostno hotenje in mišljenje. Kakor šakali Se zaženejo na šibko voljo, ki se hitro zlomi in vda. Sredstva, ki sem ti jih do zdaj naštel, ti nudijo le naravno pomoč, ki pa je vendar še dovolj velika, da ustvari v človeku zanesljivo voljo in močan značaj. Te vrste ljudi, ki so na tak način postali značajni, je mnogo na svetu. Zato pa teh sredstev nikar ne omalovažuj! Pomni pa dobro: Najboljšo in nujvišjo moč dobi naša volja po k r • ščanski religiji. Volja mora namreč jasno in brez dvomov spoznati namen, za katerim stremi, sicer je nevarno, da bo v najtežavnejših primerih malodušna. Sveta vera pa kaže ta namen, ki je uresničenje ljubezni do Boga in do bližnjega. Volja mora dalje videti neizprosno dolžnost, ki ji jo kaže vera s svojimi zapovedmi. Volja potrebuje privlačnih sil — idealov, ki nam jih Kristusova vera nudi v največji meri. Z vsem tem daje krščanstvo tvoji volji moč in stanovitnost, obenem pa tudi luč in razsvetljenje od zgoraj. Sveti Duh vpliva na tvojo voljo, jo krepi in vzgaja. Pomisli na vse to — in razume' boš, zakaj so bili svetniki tako značajni/ zakaj so imeli tako močno neupogljiv voljo. Pridobili so si z njo ugled cel® pri surovih in brezbožnih ljudeh. V m°' derni dobi se mnogo govori o značajih — toda kako redki so! Govori se o močni volji — pa tudi te ni. Vzrok je pač t*» ker ljudje vse premalo upoštevajo naj' zanesljivejšo pomoč pri vzgoji volje-vero in življenje po veri-I X. ČUDNA POT KARDINALA GILROY-A Ni mislil na duhovništvo, ampak na sveten poklic. Ni slutil, da ga Bog P° ovinku vodi k sebi. Postal je poštar-telegrafist. S poklicem je bil zelo zadovoljen-Izbruhnila je prva svetovna vojna. Ladje za prevoz vojaštva so potrebovale osebjn za zvezo. Prostovoljno se je javil kot telegrafist na ladji. Potovanje na morju ga je navdušilo. 25. aprila 1915. leta se je začel zavezniški napad na morsk® ožino pri Galipoliju. Gilroy je z ladje opazoval divjanje bitke, eksplozije grana-ti regljanje strojnic, vmes pa gledal uboge človeške postave... Prišlo mu je d® zavesti, kako malo more človek odločati o svoji usodi. Desettisoči tamle na breg® si prizadevajo z vsemi tehničnimi dosežki, da bi uničili druge desettisoče, ki ji®1 niso nikdar nič hudega storili, ki jih sploh ne poznajo... Ker more vsak od na® priti v podoben položaj, je brez dvoma edino razumno poskrbeti za večno zv®' ličanje duše, pa naj se na zemlji dogodi karkoli. Vrnil se je v Avstralijo v poštno službo. Toda resne misli so delovale s® naprej. Vsaj tedensko je hodil k spovedi in skoraj dnevno k sv. obhajilu. Dokl®r ga ni neke sobote njegov stalni spovednik vprašal: „Ste že kdaj mislili, da bi postali duhovnik?“ Presenetilo ga je. Po kratkem premoru je odgoril: „Da, toda ko sem pr®' mislil, sem te misli odgnal iz glave.“ — „Čemu?“ — „Ker se čutim popolnom» nesposobnega in nevrednega.“ — „Nihče ni vreden in vendar Bog kliče ljudi v to službo. A kar se tiče sposobnosti, se jih da pridobiti z dolgoletno izobrazb® v semenišču.“ Spovednik je povabil mladega moža, naj zadevo preudari in če najde 20 vredno, naj se pri njem zglasi v župnišču. Ni bilo treba dolgo čakati. Nič ri» svetu ga ni tako vleklo, kot da bi smel posvetiti življenje Bogu, samo če sme' Postal je duhovnik, nadškof, kardinal. A tistega spovednika se še danes hvaležn® spominja kot največjega dobrotnika svojega življenja. Človek-uganka Kako skrivnostno bitje je človek! Sredi neskončno velikih in neskončno Majhnih stvari je človek, svet čudes in kup ugank. Vse v meni je čiodež in skrivnost: to srce, ki bije, ne da bi ga jaz pognal, skriti služabnik, ki dela dan in noč, čudoviti mehanik, ki sedemdesetkrat na minuto, stotisočkrat na dan pošlje kni v zadnje kotičke telesa; ta pljuča, ki sprejmejo kri obubožano, jo očistijo strupov in ji dajo istočasno v zameno kisik iz zraka; kri sama, ki teče po vsem telesu, hrani, popravlja in obnavlja vsako celico, Pni srcu, pri pljučih, pri kosteh, pri živcih, pri žilah samih. Urez v nogi, rana na ušesu, tvor na sluznicah v ustih, prerezana žila, zlomljena kost, pa že prinese kri, ne da jn moral jaz kaj vmes poseči, vse potrebno za natančno popravo škode; želodec, ki kemično spreminja — ne da bi sam sebe prebavil — najrazličnejšo hrano: kruh, korenje, mleko, sol, zmrznjeno smetano in jo naredi prikladno, 'ia iz nje nastaja meso, kosti, zobje, lasje. Katera tovarna je zmožna teh prebavljanj ? Kako čudovita organizacija! Pa tudi, kakšna skrivnost v naših udih, v na.ših prstih, v naših očeh! Ali ni čudno, da znanstvenik 20. stoletja, doktor Carrel, spravi medi-cinsko znanost s.vojega časa v knjigo z naslovom: Človek ■— neznanka? Tako mora znanost po stoletjih raziskovanj končati v skrivnosti tako na tem področju kot na drugih. ,,Med podobo, ki nam jo more znanost dati o človeku, in resničnim stanem človeka je ista zabloda kot razlika med skrbno narisanim načrtom nekega mesteca in intimnim, življenjem njegovih prebivavcev“ (Lecomte du Woüy). Dodajmo še, da je človek skrivnost ne le po svojem telesu, ampak tudi in n>nogo bolj po svoji duši. K temu se bomo kasneje vrnili... Povedano zadošča za to, da občudujemo stvarstvo, smo pripravljeni, da *Udi od drugih sprejemamo poglede na svet. Res, ne preostane nam drugega, kot da na sceno sveta postavimo, razen človeka še drugo osebo, Boga. Glavne smernice liturgične obnove Tretji odstavek o načelih, ki naj vodijo obnovo liturgije, da bo mogla izpolniti svojo nalogo in roditi sadove, je naravno najobširnejši del prvega poglavja liturgične 'konstitucije, (členi 21 — 40.) Najprej navaja nekaj splošnih pravil te obnove, nato tista, ki izhajajo iz hierarhičnega in občestvenega značaja liturgije. Za njimi tista, ki izhajajo iz poučnega in pastoralnega značaja bogoslužja. Končno je posebna skupina posvečena pravilom o prilagoditvi značaju in izročilom različnih narodov. Sveta mati Cerkev hoče izvesti splošno obnovo liturgije tako, da bo res mogla služiti pravi pobožnosti. Liturgija ima namreč dva dela: del, ki je božjega izvora, je nespremenljiv, drugi del pa je človeško delo, ki tekom časa zaradi okorelosti more povzročati škodo. Obnova je usmerjena ravno na ta človeški element v liturgiji. Hoče jo očistiti vsega, kar ne odgovarja popolnoma najglobljemu smislu liturgije in tako omogočiti večjo jasnost obredov in večjo možnost popolnega dojemanja in občestvenega sodelovanja krščanskega ljudstva. Zaveda pa se, da popolne jasnosti ni mogoče doseči, ker liturgija kot obredno dejanje nujno vsebuje neko stopnjo skrivnostnosti. (Prim. Liturgia reformada. Coleccion concilio ecumeni-co II Vaticano, T. 3, str. 56.) a) Splošna pravila (čl. 22—25) Kdo sme spremeniti človeški del v liturgiji? Po kan. 1257 ZCP je za to pristojen edinole apostolski sedež. Konstitucija pa pritegne k temu sodelovanj® škofov. Ti morejo sedaj odločati o mnogih zadevah. Posebno škofijske nacionalne konference imajo odslej na ten* področju veliko oblast, (čl. 22, 2.) Obnova noče biti neko neurejeno novotarstvo, ampak morajo biti vse spremembe temeljito pripravljene. Liturgija je živa stvar, noben živ organizem se pa ne razvija v skokih. Zato morajo spremembe izhajati organsko, upoštevaje vso zdravo tradicijo. To velja tako za Cerkev v celoti, kakor tudi za posamezne škofije in župnije. Obnova ne sme biti nikaka revolucija, ampak razvoj v popolnost. (Prim. o. c’ str. 60.) Izredno velik pomen pri tej obnovi Polaga konstitucija na sv. pismo. Iz njega so vzeta berila, ki jih duhovnik Potem razlaga; so vzeti psalmi, ki se M liturgiji pojejo. Zato je neobhodno Potrebno poglobiti poznanje sv. pisma *n poživiti ljubezen do njega. Slabo po-Znanje sv. pisma med našim ljudstvom je eden glavnih razlogov, da liturgija n* obogatila naše ljudske pobožnosti, kljub temu da se nam zakramenti že 0 ki smo bili navajeni videti v enotnosti obreda nek simbol edinosti v Cerkvi, je nekaj nenavadnega ugotovitev, da Cerkev nima namena uvesti stroge uniformiranosti, ampak dopušča v liturgiji različnost obredov v kolikor ne zadevajo enotnosti verovanja in splošnega blagra celotne Cerkve. Vendar to v Cerkvi ni nekaj novega, ampak je tud' v latinski Cerkvi imelo, veljavo do karolinške dobe. Že papež Janez XXU^ se je v svoji prvi okrožnici „Ad Pet*'' cathedram“ (1959) pridružil tisti razlagi enotnosti in edinosti v Cerkvi, k' noče uniformiranost, ampak znak živega bitja, ki ga sestavljajo razni udje’ razne sestavine. Ista daritev in ist'^1 sedmero zakramentov nikakor ne bran', da ne bi v katoliški Cerkvi imeli 'n uporabljali različne obrede. Saj Cerke^ po njih toliko lepše blesti in je videt' res kot hči najvišjega Kralja, oblečena v najrazličnejša oblačila. Konstith' c‘ia je sedaj to uzakonila, da daje -az-hžnim narodom možnost svojega last-ne&a izraza v bogočastju. Seveda ni namen zakonodaja .'ea, da 1 te spremembe vse obrnile na glavo. ri reformah ni dovolj, če smatramo za nedotakljive samo bistvene formule in °^rede, ampak mora vsaka reforma or-^nsko rasti iz že danih oblik. Mišljc-nu je seveda predvsem na misijonske Pokrajine, pa ne samo nanje. Zato bo Itl°S:oče doseči dobro utemeljene spre-J^mbe povsod, kjer bodo pokrajinske ^0f°,Vske konference to za koristno spo-Jnttle in pogumno skušale izvesti. d) Gojitev liturgičnega življenja v škofiji in župniji (čl. 41—42) ^ Izvedbo reform izroča Cerkev v ro-6 dušnim pastirjem s škofom na če-’> ker je on dušni pastir vse škofije, oavni je torej krajevni škof, zakaj še Vedno veljajo besede sv. Ignacija An-hi jakega „kjer nastopa škof, tam bo-k* ljudstvo, kakor je tam katoliška Cer ^ v> kjer je Jezus Kristus“, župnija ni Polnem pomenu samostojna, najvišje Cestvo, ampak ima svojo polno vred-,lüst le kot krajevna podružnica škofo-občestva. Pravi smisel in zago-v>lo božjega blagoslova ima župnija ®ahlo, kolikor Se župnik in ostali du-vuiki ter verniki zavedajo svoje ne-Sredne zveze s škofom, glavnim pa-1,-jem celotne črede. (Prim. Smolik o. • str. 22.) uspešnost vsega dela pri obnovi v Pfgije pa naj se ustanove posebne ^ijske in medškofijske liturgične ko-v Slle, v katere se vključijo, izvedenci liturgiji, glasbi, cerkveni umetnosti j^PPstoralnih zadevah, kleriki in tudi Boris Koman Nekaj vprašanj Neki milanski dnevnih je objavil pred kratkim nekaj vprašanj italijanskim komunističnim voditeljem. Naj bodo tu v vednost tudi naši javnosti. Vprašanja, katera postavljamo komunistom s peterokrako zvezdo, so sledeča: 1. Zakaj je komunistična „sedanjost“ vedno pravilna, „preteklost“ pa vedno zgrešena ? 2. Kako to, da imate za živečega svojega diktatorja vedno samo slavospeve, po njegovi smrti pa mu sprevržete zemeljske ostanke, da nima miru niti v grobu ? 3. Zakaj vi, komunisti, ne nastopate takoj, dokler je še čas, da spremenite, izboljšate in popravite? 4. Ali je mogoče, da je Stalin vse pogrešil, isto tako Beria, Molotov Ma-lenkov in Hruščov ter drugi. Brežnev ne pogreši nikoli ? 5. Ko je bilo naznanjeno v Moskvi, da bo eksplodirala 50-megatomska bomba (seveda v „miroljubne namene“), zakaj so se tedaj vsi smejali in ploskali in ni bilo nikogar, niti enega, ki bi rekel: oprosti, tovariš, jaz nisem za to ? Zaključek. Ali komunisti ne razumejo, kaj je prav in kaj zgrešeno, kar pomeni, da niso brihtni ljudje, zato ni priporočljivo, da bi Se dali v njih roke, da bi nas vodili in vladali. Ali pa razumejo, da so nekatere stvari zgrešene, in vendar jih odobrijo, jim ploskajo, kar pomeni, da so kriminalci. Ali pa se zavedajo, da bi ne smeli sprejeti nekaterih sklepov, je pa nemogoče se zoperstaviti, zato ker ima „on“ vso oblast v rokah in vsakega nasprotnika.. .; torej so kimavci in bojazljivci, strahopetci. V Evropo in nazaj Pridem v Schleedorf, a g. Babnika ni doma. Odločim se, da ga bom čakal. Poslušam radio iz Ljubljane: oddajajo dunajske melodije. V prenovljenem župnišču, toplo zakurjenem, ob skladovnicah knjig in ob pogledu na belo pokrajino, zunaj je prav prijetno. 18. februarja Danes bo menda gospod prišel s Koroškega, kamor se je peljal po opravkih. Ure postajajo dolge, čakanje začenja dolgočasiti. Ob misli na pot, ki me šc čaka, se mi zdi škoda dragocenega časa, na drugi strani bi pa zelo rad prišel skupaj z gospodom zaradi nekih knjig. Tudi pod večer ni gospoda še nazaj. Napišem mu pismo. Jutri zjutraj odidem naprej. 19. februarja Navsezgodaj se z gospodom dobiva. Ponoči se je vrnil z rajže. Danes bi moral v šolo poučevat verouk, pa uredi tako, da bova dopoldne lahko poklepetala o stvareh, za katere se oba zanimava. Pripoveduje mi o škofu Rožmanu, o prvih uporih proti komunistični revoluciji pred dvajsetimi leti doma, o zabreški planini, kjer so imeli bogoslovci svojo kočo. Po kosilu me odpelje v sosednji kraj na kolodvor. Posloviva se, kot da sva se poznala že dolgo, čeprav sva bila to pot prvič skupaj. Isto zanimanje neverjetno, hitro zbliža in združi ljudi. Lokalni vlak me spet pelje v Salzburg, tam pa takoj presedem na vlak za v Innsbruck, ker še danes bi rad prišel, če bo le mogoče, v Briksen, n» južno Tirolsko. Pokrajina, po kateri 36 vozimo, je očarljiva. Ozke doline, 0*)' dane od gorskih velikanov, reka, s»' mrzla jezera, smučarji in jasno zimsko nebo. Vozimo proti jugu, dosti blV-^ Berchtesgadena, čeprav na avstrijsk’ strani, potem pa proti zahodu. Med nami in Lienzom se dvigata naša star® znanca izpred let, Grossglockner in Gros9 '"enediger. Iz Salzburškega prestopim0 na Tirolsko. Pred nekaj dnevi se je končalo v Innsbrucku mednarodno smučarski movanje in še danes je mogoče "flj 1 njega sledi. Na kolodvoru je na posebni mizi, pokriti s steklom, izdelan ^ mavcu načrt mesta z okoliškimi hrib*’ Naznačene so poti tekmovanj in tu je mogoče opaziti, razkošje narave, ki ie nudila za vsako smučarsko panogo P°' sebne terene, vsakega najbolj v sklad** s tisto, disciplino. Grem po mestecu. Pri Innu, ki f®0® skozi mesto, se hiše razmaknejo in P°' gled na zasnežene gore je nekaj edi°' stvenega. čeprav je Salzburg s svoj* mi oblikami gora bolj poln lepote, j Innsbruck s svojo gorsko steno, bolj ve ličasten. Bližina tako visokih gora do ** vtis, kot da so postavili tam visok0 kuliso. Ob natančnem opazovanju ] mogoče odkriti na prost pogled sn*** čarske koče. človek bi gledal in gled8 in se ne nagledal tega veličastnega raz košja narave, prislonjenega ob tirolsk0 mesto. S pošte telefoniram v briksenšk0 semenišče: rektor semenišča, bivši zuP n'k v Weitenthalu, je bil v času bivanja našega semenišča v Brixenu eden ®aših največjih dobrotnikov. Že prej mi j® dal dovoljenje za bivanje v semeni-®ču, sedaj mi ustno ponovi isto. že v trdi temi se peljem proti jugu, Ih'eko Brennerja. Na meji pregledujejo dokumente. Pokrajine v temi ni mogoče videti. Sicer pa razdalja 80 kilometrov res ni bogvekaj velika. V Briksnu je na prvi pogled in na Veeer točno tako, kot je bilo pred dvajsetimi leti. Semeniško pročelje, prenov-Jeno in močno razsvetljeno je res lepo. 2o- februarja Mašujem v stolnici. V zakristiji sre-Cujem kanonike in druge duhovnike, 2;nane na videz iz časov našega seme-n‘šča v tem mestu. Potem se dobim z Rektorjem semenišča. Grem po. Briksnu. folnica in župna cerkev, druga ob dru-kot nekdaj. Trgovine z arkadami, stojnice, križni hodnik ob stolnici, vse j^isnjeno, majhno, prav kakor včasih. 0 ozki cesti korači dolg Tirolec, v 'Javi močni obleki, s praznim nahrbtni-0rn preko ene rame. Bog ve, s katerega hriba je prišel v mesto nakupovat. °da koraka po cesti, kot da bi prišel "ajmanj v velemesto. Nikjer na pati nisem imel tako ob-utka, da se ni nič spremenilo, kot tu-mj. Ko govorim z ljudmi, imam isti vtis. 10 svoje so ti ljudje srečni. K njim ni jmišel komunizem, da bi jih odrešil od j^ejšnjih socialnih struktur, od družin-*cKa miru in svobodnega mišljenja, se je to zgodilo pri nas. Obiskati moram v Weitenthalu dru-'h0! h kateri sem v tistih časih hodil Počitnice. Eno uro pešačim po plun-j'1'' s kolodvora v Vintlu do Weitentha-a- Tudi tu je vse, kot je bilo. šele pri .1'UŽini čutim spremembo: otroci so zrasli, da jih več ne prepoznaš, in ona dva sta se postarala. Tu je res čas pustil sled. Tako 8e mi zdi, kot bi prišel domov. V začetku me ne prepoznata ne on ne ona, ko pa le silim, da me morata poznati, povesta prav z bojaznijo: „Vielleicht Herr Franz ?!“ Kot prava Tirolca kar ne vesta, s čim bi postregla. Ko bi biio po njunem, bi moral ostati pri njih dneve in dneve. Pogovarjamo se, da se bomo čez leta mogoče še kdaj videli, pa pravi ona resno: „če nas boste spet obiskali, pa nas ne boste več našli tukaj, obiščite nas tam gori,“ in pokaže na cerkev, okrog katere leže grobovi. Prav pretresle so me te besede preproste Ti-rolke. Po stari tirolski navadi me prosijo za blagoslov in mi dajo še za seboj brašno. Spet hitim po mokri poti, ki vijugasto teče po dolini, med dvema pobočjema, polnima smrek, proti kolodvoru. Premišljam o dobroti teh iskrenih tirolskih ljudi. Zvečer se v semenišču pogovarjava z rektorjem, Oswaldom Salcherjem. Zanima se za vse znane slovenske duhovnike in neprisiljeno in nehote kaže, kako rad jih ima. Ko se je ljubljansko semenišče v begunstvu poleti 1946 preselilo iz Praglie v Briksen, je prav on začel nabirati pri ljudeh podporo za bogoslovce. Za božič so Tirolci vsakemu bogoslovcu prinesli darilo. Salcher je tedaj tudi kot župnik pripravil bogoslovcem pri družinah v svoji fari prostor za počitnice. Po njegovem zgledu so potem tudi drugi župniki po svojih farah storili isto. Vprašam ga, če si kdaj zaželi, da ne bi bil več ravnatelj semenišča, pa mi pove, da že vseh deset let vsak dan. Je res preprost, skromen, odličen duhovnik. 21. februarja Ogledam si še enkrat obnovljeno semenišče. Občudujem, kako so predelali poslopje in ga olepšali. Prostori so sedaj moderni in, ko si v poslopju, imaš vtis, da je to pravkar zgrajena stavba. Opoldne se poslovim iz Briksna. Po začetnih načrtih bi se sedaj vrnil v Barcelono, od tam bi pa šel še na obisk v Fatimo. Pa sem med potjo načrte spremenil. G. Kavalar v severni Franciji me je namreč povabil na izlet v Lisieux, Saint Michel in Chartres. Ker mi nekaj dni še ostane in take priložnosti v življenju najbrž ne bom več imel, sem se odločil za to pot. Iz Briksna jo mahnem spet v InnS' bruck, od tam pa ob šestih popoldne v Pariz, kamor bom prišel jutri zjutraj ob sedmih. V Innsbrucku je vlak precej pola-Najdem majhen oddelek, oziroma p°* oddelka, za tri potnike. Pridružita S® mi mlajši mož in žena s celo skladovnico kovčkov. Uboga moja aktovka, k' me spremlja ves čas po Evropi, Se mo-rf stisniti še bolj k steni, da bo prostora za njuno prtljago. Počasi začnemo pogovor. Povesta, da ju pošilja romunska vlada na trgovske razgovore v Zürich. Potujeta z diplomatskim potnim listom. Takoj mi je jasno, da morajo biti kovčki nabiti s komunistično propagando. Ker sta diplomata, jim» jih ne smejo odpirati. V sumu me potrdi še to, da ju pride starejši moški vPrašat po prekoračenju švicarske me-Je> če gre vse dobro. Z možem govoriva o veri in komu-Pizmu. On zagovarja svoje, jaz svoje, ^led drugim ga vprašam, kaj bo storil, ^ se bo po smrti znašel s stvarnostmi, k' jih krščanstvo oznanja. JNičesar ni-•^am na vesti,“ nekoliko v skrbeh odgovori. Ob slovesu v Ziirichu mi podari steklenico romunskega vina. Mislim, da naJVeč zato, ker je srečno pripeljal prtljago v Švico. februarja Spet sem v Parizu. A sedaj se že '■oliko spoznam, da vem, kam se obrniti. Oan preživim v družbi g. Lavriča 'a urejajoč stvari za novo pot proti severu Francije. februarja Obiščem nekaj znancev v Parizu. Potem se odpravim na sever, v Lens. Kavalar me pričaka na kolodvoru. ri njem doma narediva načrt za pot. februarja Po maši v rudarski cerkvici v Lie-vinu se odpraviva na pot. Danes mora-Va Priti do Lisieuxa, a si misliva med *;°tjo ogledati nekatere zanimivosti, ^eme je deževno. Ustaviva se že nekaj kilometrov Pr°č od Lievina, v Vimyju. Tam je zgra-n° kanadsko vojaško pokopališče iz ^rve svetovne vojne. V teh krajih je k^dlo 250.000 Kanadčanov, čudovit visok sP°nienik iz marmorja z otoka Visa, ^enda največji na svetu, stoji tam. Pro-°r Je ograjen in je kanadskoi držav- ozemlje. Kipi žalujočih so ogromni . z neverjetno globokim izrazom ža-lo*tl. Tam blizu si ogledujeva kraje, kjer je tekla fronta v prvi svetovni vojni. Niti 30 metrov ni med rovi nasprotnih si taborov, še danes leži tam strjen cement v obliki vreč: vreče so seveda že sprhnele. Štiri leta so to fronto držali, le za sveto noč so prenehali streljanje in so, si voščili srečo. Še sedaj nabirajo okoliški kmetje po tem ozemlju staro železo, ostanke granat in z njim bogate. Ozemlje je vse preorano od granat. Potujeva proti jugu skozi Arres v Amiens. To mesto ima največjo francosko gotsko katedralo, dolgo 143 metrov. Videti je, da so jo hoteli Angleži v drugi svetovni vojni z bombami podreti, pa jim ni uspelo. Vsa poslopja okrog nje so podrli. V stolnici so štiri zanimivosti: kip učečega Kristusa ali, kot ga imenujejo, „lep Bog z Amiensa“, prelepa skulptura iz 13. stoletja; „zlata Marija“, pozlačen Marijin kip; „jokajoči angelček“, iz kamna izklesana podoba angelčka, ki joče nad grobom kanonika tako prepričljivo, da ima človek vtis resničnega joka; nad tri tisoč naturalističnih in humorističnih figur, izklesanih iz lesa na klečalnikih v prezbiteriju, 2bo-gastvo fantazije in rezanja. Pot naju vodi naprej proti jugu v Beauvais. Tu imajo najvišjo gotsko katedralo na svetu. Je pa dograjena le prečna ladja. Tudi to. so hoteli Angleži bombardirati. Po stenah vise preproge, gobelini ogromne vrednosti. Posebnost te cerkve je tudi, da ima eno največjih ur na svetu. Ura stoji v cerkvi, ima obliko velike steklene omare in' ima 52 urnih plošč, na katerih vsaki kažeta kazalca najrazličnejše podatke. Ura vsebuje 90 tisoč posameznih delov. J B. E. 25 let v senci Aconcague Pok. č. g. Jožo Kastelic, prvi slovenski dušni pastir v Argentini — žrtev Aconcague 8. marec leta 1940 je zapisan za smrtni dan č. g. Jožeta Kastelica. Poskusil je priti na Aconcaguo v ekspediciji inž. Linka. Toda cilja ni dosegel. Za dohod na toliko višino (7130 m) je treba privaditi organizem, za kar je treba vsaj 14 dni... G. Kastelic je pohitel v gore slučajno, ker se mu je ravno ponudila ugodna prilika in je bil navdušen planinec... Trije dnevi, katere je preje preživel na višini 4800 m, niso zadostovali; krvni pritisk in zmanjšana atmosfera sta povzročila v njem okolnosti, da je podlegel nevihti, ki ga je zalotila v šotoru, kjer je čakal na naslednji dan, da bi z drugimi dosegel vrh Aconcague. Tisto noč je nastala strašna nevihta, ki je trajal cel teden. Nihče ni g. Kastelica več videl živega, mrtvega pa so čez leto dni našli mnogo nižje zmrznjenega, ga pritovorili do Puente del Inča, kjer je pokopan in smo mu posta- vili spomenik ob drugi obletnici smrti-še danes stoji lepo ohranjen. Ob 25-letnici sem se odzval vabilu č. g. Jožeta Horna, slovenskega duhovnika v Mendozi, da se spomnimo skup' no našega rojaka in ustanovitelja re-vije „Duhovno življenje“. Rekel bi, da sem prav slučajno stopil v ponedeljek 22. februarja na Ra' mon Falcon v Slovensko hišo... Pi'a' vim „slučajno“, če bi to bil sploh slučaj, ker vemo, da vse vodi božja Pr®' vidnost. Pot me je namreč pripeljal® tja prav tedaj, ko se je mudil v Buenos Airesu č. g. Jože iz Mendoze. „Ali ne bi prisedli in vas popelj®11' v Mendozo,“ me povabi. Ker pa sel® besedo že pred časom dal in želel, da b* šel tja, in ker je bila prilika tako ug°' dna, sem kar hitro ukrenil, kar treba-Naslednji večer ob osmih smo že v „kočijo“ gospoda Jožeta z Žumrovin1 očetom in materjo ter Francetom, ne- ^akom gospoda Jožeta. G. Jože je spret-n° vozil; od 80 do 120 km na uro je kazal merilec... Celo noč, ki niti dolga bila... Saj so mi sopotniki Žumrovi, doma iz Cerkelj na Gorenjskem, prikli-cali v spomin nekatere zgodbice, ki jih j® napisal za smeh Lojze llija... Tako smo brzeli tja mimo Pergamina in Ve-nado 'Puerto ter še naprej do Rio (uarto... Slednjič je g. Jože le menil; '•Cstavimo, da malo podremljem, če ne, k® konec naše poti kdo ve kako in kjo...“ čez pol ure smo pognali dalje, je že dan. Cez čas smo srečno ustavili 24. fe-^Uarja pred stolnico Rio Cuarto ob 8 zJutraj. Ravno pravi čas za mašo. Kmalu smo hiteli spet dalje po po-Krajini) ki je postajala po malem vse °‘j pusta, — prav do San Luisa, kjer 8,1,10 se ustavili, da počijemo, pozdravi-Gospoda v stolnici in se mu zahva-'mo za milost, katere je bil deležen riaš narod v tem kraju tedaj, ko je slo-Vensko semenišče v San Luisu dobilo ^o streha ob prihodu v Argentino Pfed n ]eti,, . Počili smo se, najedli in llustili za seboj najhujšo vročino. ^r’ d- g. Ivanu Tomažiču v Santa Rosa Še bi se zadržali, toda dan bo pre-»■atek za vse. Tako sva ugotovila z g. ^žetoni. iNa vsak način se morava usta-pri sobratu Tomažiču, ki župnikuje Santa Rosa, ki je ob poti v Mendozo. . Neusmiljeno je žgalo sonce, ko smo 'lzeli dalje. Pa nam je nagla vožnja elala veter, da sm°' vzdržali. Lepa, b^adka cesta, vsak čas polna vinskih in |'etrolejskih tovornjakov, spremlja že-Zr,o cesto, ki leno čaka, kdaj se pri-U od kod kak vlak... Vse do Men-Ze ga nismo videli. Sem pa tja kaka kozica; redke hiše; pi ed vsako pa stojnica, ki je ponujala košare svežega sadja... Za nami je ostala pustinja: pričel se je mendoški vrt... Kmalu smo potrkali na vrata g. Ivana. Takoj po prihodu v Argentino se je odločil za Mendozo. Pravi misijonar! Začudeno je pokukal izza vrat, kdo bi razgrajal ob taki uri. Bilo je ob petih popoldne. Gledal me je... V civilni, črni suknji z duhovskim ovratnikom in belim slamnikom... „Pa si res ti, Janez Hladnik?“ Ugane in nas vesel povabi dalje... V zadregi je bil, s čim naj postreže. Saj je sam, kot luna na nebu... Pa so Žumrovi dobro vedeli, kako je s tem, in kar hitro je bilo kaj na mizi.. . Med tem smo pa mi trije obujali lepe spomine in razmotrivali tekoče probleme. Gospod Ivan je pokazal svoj oltar in spovednico in druge liturgične predmete, s katerimi misijonari po svoji obsežni fari. če bi ne imel noč in dan apostolskega dela, bi mu nemara kdaj milo postalo... Take pa ni časa; daljne spomine na domovino doživlja le tedaj, kadar bere slovenske novice. Saj je naročen na vse slovenske publikacije. „Pa pridi, Ivan, na pustni torek k nam, k Žumrovim, da bomo preživeli vsaj kako uro po naše,“ ga povabi g. Jože, ko se poslovimo, da pohitimo' do konca, zadnjih sto kilometrov pota za ta dan. Med rojaki v Mendozi Že 15 let je minilo, ko sem bil zadnjič tam. Bilo je za 10-letnico smrti g. Jožeta Kastelica. Moji nekdanji znanci tam so povečini zginili. Salezijanec č. g. Peter Ser-doč je že odšel po večno plačilo. Marušičev! so že vsi davno daleč od svoje „čakre“, kjer sem jih nekoč obiskoval. So še Planinškovi, Vidičevi, Mahničevi, Brezinovi — toda kdo ve, kod vse raztreseni... Koga bom že našel. Pa tu je „nova Mendoza“: Bajukovi, moji metliški znanci; rojaki, katere sem sprejel ob prihodu v Argentino, ki so sprejeli ponujeno priliko in pohiteli v Mendozo, kjer jih je čakalo delo in kruh... Heinriharja, dva, eden z družino.., Obledeli so spomini izza 50 let, ko so bili Minko, Vinko in Stanko moji sostanovalci „Pri Peku“ in smo hodili na „loško univerzo“... pa na Kamnitnik, na Stari grad, na „Krancelj“ in kamorkoli že na sprehod, kamor nas je vodil „enooki“ pek... Na kosilu, ki ga je s spretnostjo in ljubeznivostjo pripravila Dominikova gospa, smoi se spomnili nekaterih lepih dogodivščin iz tistih davnih časov. Nemanič iz Želebeja in žena, doma iz Logatca, celo v sorodstvu in povezani po spominih: saj je bil en njen stric moj prefekt v zavodih in drugi stric pa moj sošolec, oba brata Pečkaja, ki sta odpotovala iz doline solza tedaj, ko je pisala večne potne liste „španska“ leta 1918. Če ni teh vezi dovolj, je pa še prišlo na dan, da se je Jože na mojem kolesu naučil voziti, medtem, ko sem jaz druge otroke učil katekizem in njega poslal po kakem opravku. To je bilo na Božakovem, ko sem bil kaplan v Metliki. V Slovenskem domu Slovenska skupnost v Mendozi je od vsega začetka dinamična. To se nanaša seveda na novonaseljence. Od začetka že so imeli lastnega duhovnika; takoj so imeli tudi svoj pevski zbor, ki ga je sestavil ravnatelj Bajuk; lastne organizacije in kmalu tudi lasten dom, ki ga moram šteti res v posebno čast rojakom, in za katere-ga sem jim res z veseljem čestital. Ua' nes predstavlja milijonsko vrednost 'n jim nudi obilnega prostora za vse, kar je treba; ne le za seje, sestanke in zborovanja, temveč tudi za prireditve, špor1 in celo zasilno stanovanje. Saj je tai" prostor za duhovnika in tudi za tistega, ki naj bi varoval hišo. V četrtek je bil mladinski sestanek-Okrog profesorja Bajuka je bila zbrana desetorica fantov in deklet. Pi'aV tedaj jim je razlagal slovenske zahodne meje. Veselo so me sprejeli in kmalu sem imel tudi jaz besedo, iz katere se je izkazalo, da sva bila s pref. Božon1 Bajukom leta 1928, 12. avgusta, na Višarjih. Tam je nepozabni narodni vodnik dr. Ehrlich, skupaj z dr. JankoiU Kraljem, naskrivaj zbral slovensko akademsko mladino. Jaz sem bil tam boÜ slučajno, kot spremljevalec Andreja Ga" brovška, ki je bil kaplan v Rojanu v Trstu, in je bil med vodilnimi rojak’ na Tržaškem. Prof. Bajuk je bil sa”1 v konspirativni organizaciji. Vso to dognala šele tisti večer v Mendozi. Še marsikatero smo rekli, toda P°' zna ura nas je gnala k počitku, pa prišli tudi do stvarnega zaključk®’ da se organizira naša pot na Kasto* čev grob za ponedeljek, 1. marca. Gradbeni mestni načrti so zadeli kapucinsko kapelo, kjer so pred čašo111 imeli mendoški Slovenci mašo. Sedaj s° se preselili k Mercedarkam, ki .mUJ0 zadosti prostorno cerkev za sl /vensk1 potrebe, in njihova služba božja ni ra za slovensko mašo. Tamkaj se je zbrala slovenska di'U žina v nedeljo, 28. marca k maši, in ^ pozdravi kar dva duhovnika: mene k0 J Bosta, č. g. Jožeta Horna pa po dvomesečni odsotnosti, ko se je vrnil iz dolgega potovanja po Severni Ameriki, kjer žive njegovi starši, ki jih je po-v°jni val zanesel v Minnesoto. V času odsotnosti so ga nadomestovali iz Buenos Airesa čč. gg. Jurij Rode in dr. Alojzij Starc ter Boris Koman iz Mar 'lol Plate. To nedeljo, ko se je pričela Oova mašna liturgija, sva hila pa kar duhovnika. Krasno petje, polna kapela. . . pri-'liga pa kakor vedno: božja beseda, ki ^ora biti vedno' na dnevnem redu dogodkov in časa: Ustvarijo naj si domačnost s strnjeno skupnostjo, in naj Jubeče skrbe za svoj dom ter za družabno življenje v njem — po naukih ®kofa Slomška, kot jih najdemo« tarnaj zapisane. Po končani maši je bila dopolnjena >sta rojakov, ki naj naslednji dan po-'lo na Kastelčev grob. Poti v Puente dol Inča Prvotni načrt, da bi vključili spomin 8 č. g. Jožeta Kastelica v program 8 avnosti pri Cristo de los Andes, ob imiliki GO-letnice spomenika, 27. febru-8rja, smo opustili. Prepozno smo se 118 to spomnili. Pa tudi ceste bodo tisto Soboto prepolne avtomobilov, kar bo °v'ralo naš program. ^ Zato je bilo veliko bolj pametno dati ^8stelicu lasten program. Objavili smo s mendoškem časopisju in v radiu, da ^ bo slovenska skupnost spomnila raj-j Kastelica z mašo v Puente del Ca na dan 1. marca ob 11, dan ki je 8v blizu pomembnega dogodka prve t Se. ki se je darovala v visokih go-na Plaza de Mulas dne 3. februarja 1940. Takrat se je rajni g. Jože 8stelic pridružil Linkovi ekspediciji in daroval sveto mašo v taborišču te ekspedicije na Plaza de Mulas, dogodek, ki je postal svetovno znan. Tisto jutro, 1. marca 1965, smo se naložili na omnibus — bilo nas je 25 rojakov — in pognali proti Villa Vin-cencio. Voznik je na vprašanje, če pozna pot, nagajivo menil: „Danes sem prvič na tej poti“... Pa je kmalu pokazal, da ve, kam gremo. V dobri uri smo pustili za seboj večino vozil, in iz višine pod Portillo gledali na vijugasto cesto, ki se dviga drzno v višino, polno vozil. Že so nas pozdravili snežni očaki, kot Mercedario, ki zakriva pogled na Aconcaguo«; doli proti jugu znameniti Tupungato, katerega snežni vrh bomo videli iz treh različnih strani preden dospemo do Puente del Inča. Postali smo v Uspallati. Je to prostrana zelenica v višini 2500 m, važna vojaška postojanka, pa tudi bogata na „čakrah“. V dveh urah zmerne vožnje pride ljubitelj planin v to« lepo planinsko pokrajino. Pohiteli smo dalje. V široki dolini se peni v ozki strugi utesnjena reka Men-doza, ki se v času deževja spremeni v veletok, ter napolni struge med obema bregovoma v širini 1000 m. Cesta, ki je delno asfaltirana, si išče pot skozi pjedore in soteske ter tekmuje z železnico, ki pride ravnine ob toku reke Mendoze. V Punta de Vacas se pokaže zopet Tupungato; kmalu nato pa pokuka čez grebene Aconcagua, katera nadzira cesto v nadaljnji poti do Puente del Inča in še dalje. Bilot je pred enajsto uro, ko smo billi na mestu. Pohiteli smo v kapelo. Nestrpno je klical zvonček, toda ključa od zakristije ni priklical.. . Tako smo zmolili rožni venec v upanju, da se kako najde ključ... Bo pa čez dve uri maša, ko se vrnemo od spomenika Kristusa v Andih, kamor nas je peljala nadaljnja pot... Drzno se spet vije cesta v strmi breg, iz katerega vidiš zaklone, na določenih mestih ščitijo železniško progo pred snežnimi plazovi in zameti. Naselje Las Cuevas te pozdravlja iz nižine; iz višine pa pogledujejo na bežeča vozila strmi vrhovi, višji s snežno kapo na glavi.. . V neenakem traku brze vozila sem in tja po serpentinah, dokler ne zagledaš tik pred seboj mogočni kip Kristusa v Andih, kjer sta Argentina in Čile pred 60. leti sklenili „večni mir“. Mrzel čilenski veter mi je posnel slamnik, ko sem izstopil in mi pokazal proti Argentini... Ko sem ga ujel sem poiskal podobo Aconcague, ki skromno pogleduje čez visoko skalovje gora, ki stoje pred njo... 14 avtobusov in kakih 20 osebnih avtomobilov se je namestilo na planoti. Tisti, ki mu dajo noge, pohiti še malo naprej tja gori, kjer se dvigajo stražarji prehoda v čile. Pa je prehuda burja, ki reže do kosti; zato smo kar hitro bili istega mnenja: je že dosti... še par slik in na voz in nazaj proti domu. Lep dan nas je spremljal. Sonce je bliščalo iz jasne višine, niti najmanjšega oblačka ni bilo, pa tudi kondorja ne, ki bi se prepeljaval čez doline. Le majhen plaz se je utrgal tam na onem bregu, kjer je sonce doseglo in zrahljalo zadnjo vez, ki ga je zadrževala. Spet smo v nižini. Spet nas je sprejela zobata železnica, po kateri je trudno rinil kratek vlak na poti v čile. Ob enih popoldne smo bili spet v Puente del Inča. Gospod Jože je šel n» lov za cerkvenim ključem. Pa ga ni bilo najti... kaplana v Puente del Ib' ca ni, in gospod iz Uspallate je kdo kje... Ni nam kazalo drugega kot iti Kastelčev grob. Tamkaj smo se pokrižali in pom<>' lili zanj in druge, ki so našli v plani' nah smrt in tamkaj počivajo; med nji' mi tudi sam Link in njegova žena, Kj sta se srečala s smrtjo v Aconcag"' štiri leta pozneje kot pokojni gosP01^ Jože. „Bo pa v Uspallati sveta maša,“ ie odločil g. Horn. „Tam nas pa že ne bo" do ugnali, kajti če ni duhovnika taPi’ imam pa jaz ključe. Saj sem bil e*10 leto, kot vojaški kaplan regimenta ^ Uspallati, upravitelj tamkajšne kapel«' Kar pognali smo se naprej. V ni*i' ni je bila brez dvoma moreča vročini mi pa smo imeli prijeten hlad v g°r' skem vetru, ki stalnoi vleče po tisti*1 gorskih dolinah. Pogledali smo še ,,sP0' komike“, ki hite v „katedralo k maš>‘ • Je to edinstven prizor visoko gori V0^ vrhom, kjer tvorijo strme pečine pod0' bo mogočne cerkve, skalne osti pa P°' dobo menihov v kuti... še in še sem pogledava! nazaj, ® koder nas je opazovala Aconcagua; ** je zablestel pred nami Tupungato, Ä spet utonil za goro. Ob petih popoldne smo bili spet Uspallati, kjer nam je slednjič ključ Horna odprl kapelo, da smo imeli 8'r mašo. V drznih skokih in presekah sl,>l iskali nato nadaljnjo pot v Mendozo t° dolini reke, skozi Potrerillo, ki je P** ninski vrt, sredi med strmimi g°raI,j(j Celo pot tekmuje cesta z železnico, (Nadaljevanje na str. 3* diego fabbri PROCES PROTI JEZUSU GLEDALIŠKA PREDSTAVA V DVEH DELIH Z VMESNO IGRO Iz italijanskega izvirnika za „Duhovno življenje“ poslovenil Nikolaj Jcločnik ELIJA: Se je ozrl v pozdrav? MARIJA: Ne. še ozrl se ni. Že prej, si je nadeval suknjo, mi je dejal: »Od daleč me boš poslušala, mama.“ ELIJA: Kdaj ste ga videli spet? MARIJA: Oh, prve čase je hodil po Soseski in prihajal domov vsake tri, š«ri dni. ELIJA: Sam? MARIJA: Sam. A nekega večera je Prišel s tremi prijatelji: bili so Peter, Jakob in neki mladenič, ki so ga klicali Za Janeza. Ostali so pri nas in slam-bjače sem jim morala pripraviti, da so 'ahko prespali. Prav tiste dni pa so nas Povabili v svate v bližnjo vas, v Kano. smo šli: Jaz, Jezus in njegovi trije tovariši. In med gostijo, sredi petja in zdravic povabljenih, je storil Jezus prvi šudež; spremenil je vodo v vino. Skoraj Pa skrivaj je to storil, a jaz sem vedela Zt' vse... jaz in služabniki. Naslednji Jan je spet odšel. Njegova odsotnost je bila vse daljša. Pravili so mi, da je °znanjal božje kraljestvo in da so mno- šli za njim... takrat je že šel svo- •i0 pot. ELIJA: Svojo pot. DAVID: Imenujmo jo rajši pot ču- dežev. (Se obrne k občinstvu.) Naj zdaj razložimo te čudeže, ali pa naj rajši takoj začnemo razpravljati o njih ? ELIJA: Predvsem jih razložimo. DAVID: A kaj, ko jih je toliko? Kar preveč, da bi bili res vsi pravi! Za vsak okus jih je! Čudežni ribolov, pomirjeni vihar, bolniki, ki ozdravijo, hromi, ki spet shodijo — „vstani in hodi“ — slepi, ki spet spregledajo, celo mrtvi, ki se spet zbude v življenje... Seveda... res, če hočemo najprej razložiti značaj teh čudežev, prosim, kar naprej — naj nastopijo, prosim, očividci kot priče. Apostoli: Peter, Janez Tomaž, ki se je hotel z roko dotakniti. . . naj stopijo naprej! (Iz igravske skupine pričevavcev se odtrgajo Peter, Janez in Tomaž. Vsak ima kakšno posebno znamenje, ki ga loči od drugih: Peter rilvško mrežo čez ramo, Janez glasbilo na jermenu, Tomaž črno prevezo čez eno oko.) ELIJA: Pred nami so trije učenci, ki jim je bilo v višji meri kot drugim dano biti priče čudežem svojega učenika. Vsepovsod so šli za njim. In tudi videli so vse: vse, kar se je godilo pred, med in po čudežu, vse ponašanje Jezusovo, ves odziv pri ljudstvu... (Po- kaže na pričevavce.) Precej različni možje: eden (na Petra) je ribič: pravzaprav bi ga morali imenovati Simon, a odkar ga je Jezus nazval „skala“, ga ves svet imenuje Peter; tale tu (Janezu) je Janez, Jakobov brat. Oba sta bila kaj razborita, tako silovna, da so ju nazivali „sinova groma“. Tudi on je iz ribiške družine (pokaže spet na Janeza), a takrat, ko ga je Jezus srečal, še ni imel žuljavih rok: od metanja mrež res da ne, kajti mladenič tedaj še bere in študira...; temu tu (Tomaža pokaže) je bolj pri srcu vojaški stan, kje v kaki praski je prišel ob oko... (Davidu). Preidimo tedaj na zasliševanje. DAVID: Tokrat bi želel kar najmanj posegati s svojimi vprašanji v potek. Želim samo, da tile tu govore, pripovedujejo... Ti, Peter. Stopi sem. Pripoveduj, ne tolika meni kot poslušavcem — obrni se.. . da, tako: k njim obrnjen — popiši nam kak Jezusov čudež, katerega koli, onega, ki ti je najbolj pri srcu, ki te je najbolj prevzel, kak čudež, ki si ga ti videl, z lastnimi očmi. In pripoveduj o njem, s svojo besedo, ne z besedo iz evangelija, ki ga znaš gotovo na pamet. Ne. S svojo besedo. (Tišina.) No, daj! JANEZ (poseže vmes): Nikar ne mislite, da so bili čudeži poglavitno Jezusovo opravilo! DAVID (posmehljivo): Ah, Ne? JANEZ: Motite se! DAVID: Si bom zapomnil to vašo trditev. Jezus je tedaj delal čudeže, ne da bi kako posebno važnost polagal temu, je to, kar ste hoteli? PETER (razborito): Da, skoraj z nevoljo jih je delal. JANEZ: Četudi neverno gledate, povem, da je bil Jezus žalosten, kadar so množice prosile za čudež. Zdelo se j®> kot bi hotel reči: nobene druge govorice ne razumejo! Tako se je tedaj skril..-včasih se je celo umaknil. PETER: Ko so se nekoč ljudje nagnetli po sipinah Tibe-rijskega jezera in so ga v zanosu navdušenja hoteli razglasiti za kralja, je Jezus skočil v čoln in odrinil od brega. A ko- je prišel na sosedno obal, so ga tudi tam že čakale množice. In spet je učil... in govoril; učil in govoril vse do noči... JANEZ: To je, kar je Jezus zares rad delal: govoril! O pač, govoril!. •• Govoril, razlagal, pa spet razlagal: raztogotil se je, zamaknil, pa spet raznežil, kadar je razlagal. DAVID: Je res, da ljudje navkljub vsem njegovim razlagam skoraj nič tega niso umeli, kar je govoril? JANEZ: Pa vendar niso odšli! Vztrajali so tam, samo da so ga slišali, P° cele dneve, stoje, pod žgočim soncem» lačni, neprespani — četudi niso razumeli prav nič! DAVID: In zakaj so tako potrp-Ijivo vztrajali: zavoljo besed, ali ker so čakali čudeža? JANEZ: Čujte me dobro vsi: pravi Jezusovi čudeži so bile njegove besede» napovedi, naročila. DAVID (se obrne k sodnikom): Zapišimo to. Precej važna ugotovitev. ID morda celo resnična. A predsednik tukaj nas je pozval, naj govorimo o čudežih. (Petru.) Ti bi nam moral povedati kaj. PETER: Povedati... jaz! Pa saj sem že začel tam, kako se je nekoč umak-n'l v čoln. In potem je skočil na suho na sosednem bregu. Tretji dan je že tekel, ko je govoril, govoril. Pod večer pa s,no se mu približali in dejali: „Učenik, nehaj za trenutek s pridigo, bodo ljudje stopili v bližnje vasi, da si poiščejo jedi.“ Zdelo se je, kot da se je Jezus šele zdaj domislil, kako so ljudje lač- samo da bi ga poslušali, in ganilo Sa je. „Recite ljudem, naj sedejo,“ nam je dejal, „recite jim, naj ne hodijo proč; naj se odpočijejo; dajte jim, kar ste Prinesli s seboj.“ Mi pa, saj ničesar ’tueli nismo. Nekaj kruhov in ribe, to-Hko kot nič za vso tisto množico. To stno mu tudi povedali. Pa nam je dejal: »Dajte, dajte jim vse, kar imate... dajte.“ Pa smo začeli deliti kruh in tisto nekaj ribe, ki smo jo imeli; in kruha in ribe ni zmanjkalo, zadosti je bilo sa vse... In mi spet delimo... in delimo.. . delimo kar naprej... In smo rideli, da so nam koši kar naprej polni m prestrašili smo se, res, pa moram reči, da tudi vzradostili, tako je vzradostili, neznansko vzradostili, kot če bi doživljali čudovito igro... In nasmihali smo se učenci drug drugemu, saj smo samo •tti vedeli za čudež, samo mi... Množica ni ničesa opazila: ljudje so jedli tam in počivali na sipinah. Ko pa smo se vrnili k Jezusu in nas je vprašal: "Kaj niso več lačni?“ in smo mu povedali, da ne, da so zdaj siti in da je bilo dosti za vse, celo preveč, je zašepetal kot sam sebi: „Blagor jim, ki so lačni in žejni pravice, kajti nasičeni bodo...“ JANEZ: Blagor krotkim, kajti deželo bodo posedli. TOMAŽ: Blagor žalostnim, zakaj potolaženi bodo. (Ti blagri, ki tako nenada in nepričakovano zazvene, ustvarijo nekšno svojsko, svečano vzdušje.) DAVID: (se prime za glavo, kot da hoče uiti glasu, ki govori v njem; pritajeno reče): Nehaj... nehaj... GLAS IZ OBČINSTVA (skoraj hripav): Zakaj pa naj neha? Nato pa glasno) : Blagor jim, ki so v nesreči, blagor, kateri so v bedi, njihova bodo nebesa! DAVID (se vedno pritajeno; zdaj, kot bi prosil): Sedite, vi tam.. . sedite, prosim vas! Nobenih improvizacij! Predstava se sprevrača v nekaj nemogočega... Oprostite mi! DRUG GLAS IZ OBČINSTVA: Oprostiti? Čemu? DAVID: Ker.. . Ker se nam ta sodba izmika iz rok; zdaj poslušate čisto drugačno razpravo, kot pa ste pričakovali, da jo boste čuli, ko ste prišli sem. Da smo se držali resnične razprave, verjemite mi, da bi slišali zadosti resnega... pametnega... z dokazi podkrepljenega. Priče b(i bili resnični sodbi. Zdaj pa: čudeži, sanje, glasovi od zgoraj, pa spet čudeži... — Ni- kar, da bi ne imel protidokazov, ne mislite tega! Tale množični čudež, ki nam ga je pravkar popisal ribič Peter, bi zavrnili lahko na sto načinov, s sto protidokazi. Množica da je bila, je dejal, velikanska množica... In vendar; kakšna množica? (Se bo nadaljevalo) Pomoč misijonarjem. Cerkev ima vedno več potreb v misijonskih deželah. Priskočiti moramo na pomoč tem bratom, predvsem pa nosilcem evangelija v teh deželah in bogoslovcem v semeniščih, ki se pripravljajo na ta poklic. Posebej je še k temu delu povabljena srednješolska mladina, da sledi Kristusovemu vzgledu, ker je veliko upanje Cerkve, je njena bodočnost. Gotovo bo ta mladina, ki je polna krščanskega idealizma, znala vrednotiti delo misijonarjev in tistih, ki se pripravljajo na misijonski poklic in s tem na raz-širjevanje Kristusovega kraljestva na zemlji. (Papež Pavel VI. v poslanici škofom vsega sveta 2. 3. 1965.) Ne okrvavite svojih rok s krvjo svojih bratov in z zločini, ki bodo ostali skozi stoletja zapisani kot madeži v zgodovini Afrike! Ne samo vest poštenega sveta, ampak predvsem katoliška Cerkev je ranjena v globini svojega srca. Ne mislimo samo na duhovnike in redovnice, ampak tudi na talce, na jetnike, ki se jih ubija brez vsakega pravnega postopka. Zanikane so naj- osnovnejše človečanske pravice, predvsem pa velika zapoved sv. pisma: „Ne ubijaj!“ INihče na svetu ne more upravičiti poboje talcev, drugih nedolžnih žrtev ter duhovnikov in redovnic. (Sv oče v nagovoru pri sv. maši, ki jo je daroval za žrtve preganjanj v bivšem belgijskem Kongu 26. 2. 1965.) Vladati človeštvo je zelo velika umetnost. Služba Cerkvi zahteva popolno predanost, neutrudljiv študij in pripravo za odnose z ljudmi in njiho/o vodstvo, to je za vladanje. Vladanje je zelo velika in težka umetnost, vendar je lepa dolžnost za tiste, ki so vdani Kristusu. To vladanje ne pomeni silo nad ljudmi, ampak ljubezen dobrega pastirja, ki je polna moči in dobrote. Velika je Kristusova želja, da so tisti, ki predstavljajo hierarhijo in avtoriteto Cerkve, polni ljubezni in so svojim podrejenim bratje, očetje; duhovniki, prežeti z veliko skrbjo za njihove duše. Vladanje drugih prinaša večkrat veliko duhovno utrujenost. Ta utrujenost je potrebna, ker se mora vladati z veliko čuječnostjo, skrbjo za vernike, ker bo to v njih vzbudilo zaupanje in tudi vestno izpolnjevanje verskih in cerkvenih predpisov. (Pavel VI. v nagovoru novim kardinalom 25. 2. 1965.) Učiti mir je zelo težko. Nove generacije se mora učiti, da bodo spoznale ni verjele v moč pravice in resnice in ne v surovo silo. Papeža Pij XII. in Janez XXIll. sta nam dala nauk, na katerem mora sloneti mir v sodobni družbi. Ta nauk se mora aplicirati v Praktičnem življenju. To je pa zelo težko, Da bo to delo okrajšano, se morajo rnnožice človeštva zateči h Kraljici miru, da nam pomaga. (Sv. oče v nagovoru romarjem v baziliki sv. Petra 21. 2. 1965.) Katoliška Cerkev je univerzalna in to univerzalnost kaže tudi v kardinalskem zboru. Cerkev zajame v svoj objem vse narode in ljudstva. To je bila vedno želja in tudi poslanstvo Cerkve. Imenovanje novih članov kardinalskega zbora ne zmanjša njegovega ugleda, umpak ga samo še poveča. Problemi vladanja Cerkve so vedno večji, zato je Potrebno sodelovanje novih delavcev, ki sirom sveta izvršujejo svojo dušnopa-stirsko službo. To bo tudi olajšalo breme papeževega dela, ker v vsakem novem kardinalu vidi brata in vdanega sodelavca. (Sv. oče v nagovoru kardi-Palskemu zboru 22. 2. 1965.) Z novim imenovanjem kardinalov hočemo vzbuditi še večjo notranjo povezanost Cerkve. Nočemo povečati razdaljo med cerkveno hierarhijo in ljudstvom, ampak povečati vdanost Cerkvi. Hočemo še vžgati ljubezen v Cerkvi, da bo še bolj razplamtela, kar je velika potreba naših dni. (Pavel VI. v nagovoru istotam.) Vesoljni cerkveni zbor je dal javno priznanje dostojanstvu katoliškega laika, njegovemu poslanstvu, mestu in apostolskemu delu v sodobni družbi. Apostolsko delo laikov se mora vedno vršiti v soglasju s cerkveno hierarhijo in zajeti vsa področja družbenega življenja. Upamo, da bodo laiki in organizacije njihovega apostolata izpolnili naše nade tudi v bodoče, enako kot je bilo do sedaj. (Pavel VI. v nagovoru glavnemu odboru italijanske Katoliške akcije 12. 12. 1964.) Oblikovati si moramo vedno večjo zavest pripadnosti družbi in Cerkvi. Liturgična reforma nas k temu spominja in vabi, nas kliče, da moramo še bolj Čutiti s Cerkvijo. Odpirajo se nova po • dročja in obzorja v delovanju CerKve. To pa zahteva od katoličanov laikov še večjega sodelovanja in vdanosti Cerkvi. (Sv. oče v nagovoru tehničnim asistentom italijanske ženske Katoliške akcije 5. 1. 1965.) Da bomo pravilno razumeli liturgično reformo, ki jo je sprejel vesoljni, cerkveni zbor, moramo spremeniti naše mišljenje, češ, da je liturgija samo nekaj zunanjega. Zavedati se moramo, da se je na vesoljnem cerkvenem zboru rodila tudi nova verska pedagogija, in to je velika novost. Da bomo to novo pe-dagogijo razumeli, moramo stopiti v šolo iskrene in dobre molitve. Šele potem se nam bodo odprle oči in bomo začeli razumeti, zakaj je bila reforma potrebna in kaj nam prinaša. (Sv. oče v nagovoru v splošni avdienci IS. 1. 1965.) Kard. Slypyi ostane v Rimu-----Ukra- jinski kard. Jožef Slypyi, kateremu so komunisti 1. 1963 po osemnajstih letih ječe in mučenja dovolili izhod na zahod in v svobodo, je 22. marca t. L, prevzel vodstvo cerkve, kjer bo nastavljen. Sv. oče Pavel VI. mu je izročil v oskrbo starodavno cerkev sv. Atanazija v Rimu. Naraščanje kat. Cerkve v Angliji. — V primerjavi z letom 1963 se je lani število katoličanov v Angliji povečalo za 129.500 oseb. Sedaj jih je 3,956.500. Na škotskem se je število katoličanov v istem obdobju povečalo za 13.310 vernikov. Tako je sedaj tam 812.640 katoličanov. A kljub temu je katoličanov komaj 10% v primerjavi z Anglikanci, katerih je 50 milijonov. Tri tisoč let star tempelj. — Neki starinoslovski odbor je odkril ostanke templja, ki izhaja iz desetega stoletja pred Kristusom, to je iz dobe izraelskih kraljev. Svetišče so odkrili v pokrajini Arada, severno od Beershebe. Je zelo podoben svetišču, ki ga je začel graditi David, dokončal pa Salomon, številne sestavine templja so zelo podobne opisu Salomonovega templja, ki ga imamo v svetem pismu. Marijine družbe v Indiji. — V Indiji so Marijine družbe zelo razširjene. Vseh Marijinih družb je 1.500. Razdeljene so v 44 škofijah in štejejo 20.000 članov in članic. Katoliške šole v svetu. — Nad 16 milijonov otrok in dijakov obiskuje katoliške šole in ustanove. V Evropi in Severni Ameriki je v katoliških šolah 7 milijonov dijakov in otrok. V Afriki štiri in pol milijona, v Aziji skoraj tri milijone, v Južni Ameriki pa skoraj dva milijona. Bogoslovci v Italiji in Jugoslaviji. — Glasilo Marijinih družb Zgodnja Danica (Stella matutina) objavlja število bogoslovcev v raznih semeniščih v svetu. Na svetu je sedaj približno 205.000 bogoslovcev. V Evropi nekaj nad 100.000. Italija jih ima 30.000, Jugoslavija pa 1.500. Zamenjava dveh mašnih plaščev. Ko je bil sv. oče Pavel VI. še nadškof v Milanu, je v neki župni cerkvi pri pastirskem obisku maševal v dragocenem, bogato z zlatom pretkanim plaščem, župnik mu je povedal, da mu je plašč daroval neki vojak, ki ga je dobil v bližini Zagreba. Sveti oče je sedaj prosil župnika, aaj vrne plašč kardinalu Šeperju, da Pride spet v posest zagrebške nadškofije. Župnik je takoj pristal na to. Sv. °Že pa je dal izdelati drug mašni plašč, k’ ga je izročil kard. šeperju in ta ga Je dal župniku milanske župnije. Ljubeznivo poteza sv. očeta je bila sprejeta v svetu z navdušenim odobravanjem. Umrl je kard. Micara. — V starosti let je 11. marca 1965 umrl kard. Mi-cara. Bil je dolgo vrsto let papeški nun-cij v Belgiji. 'Ko je po naročilu Pija XII. ttied nemško zasedbo posredoval za tam-bfijšnje Jude, je dosegel ravno nasprotno: nemški nacisti so še bolj razdivjali *oper nje. S tem je Pij XII., poleg dru-&e£a, prišel do spoznanja, da bi bili jnvni nastopi za preganjane Jude bolj škodljivi kot pa tiho delo za njihovo rešitev. Nov dokaz, da Hochhuth dela kri-vico Piju XII. v drami „Namestnik“, ko mu očita, da bi moral javno obsoditi nemška grozodejstva. Sveti oče obiskal rimsko župnijo. — Pavel VI. je v nedeljo, 14. marca t. 1., obiskal župnijo sv. Jožefa al Trionfale, kjer je bral sv. mašo v italijanskem jeziku. Župniji je zapustil svoj mašni Plašč in kelih, večjo vsoto denarja za’ neveže in prenosljiv oltar za misijone, ii tej župniji namreč deluje zavod dobrodelne ustanove Don Guanella. Javni verski razgovor v Ženevi. — Kardinal Bea in pastor Boegner sta se udeležila v Ženevi javnega razgovora, na katerem sta odgovorila na vprašanja: Kakšne uspehe je dosegel vatikanski cerkveni zbor na področju krščanskega zedinjenja?; kako pričeti razgovor in kaj naj obsega?; v čem obstoji zedinjenje Cerkve, ki ga želimo doseči ? Kanadska pomoč Južni Ameriki. — Lansko leto je vršilo svoj apostolat v Južni Ameriki 1548 kanadskih misijonarjev, ki pripadajo 24 škofijam v Kanadi. Sadovi petnajstih let. — 1. januarja 1948 so kombonijanski misijonarji začeli z misijonom v Mozambiku, kjer tedaj ni bilo niti enega katoličana. Po 15 letih dela je od 40.000 prebivalcev že č.OOO krščenih, poleg tega misijonarji vodijo 27 šol in 32 središč za poučevanje katekizma. Več duhovnikov za Južno Ameriko. Msgr. Segundo Garcia de Sierra, škof v Burgos (Španija), je za nedeljo, posvečeno južnoameriškim duhovniškim poklicem, izdal posebno pastirsko pismo. V tem pismu omenja, da iz njegove škofije že 41 duhovnikov dela v Južni Ameriki. Lansko leto (1964) jih je odšlo še pet. V prihodnjih treh letih pa jih bo odšlo še petnajst. Po škofovi sodbi bi moralo biti v Južni Ameriki posvečenih vsako leto 4000 duhovnikov, da bi zadostili potrebam tamkajnšjih dežel, dejansko pa jih je letno posvečenih samo 800. Od doma Beseda naših škofov za novo leto 1965. Ob pričetku leta 1965 so vsi trije slovenski škofje: ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik, mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik in škof Slovenskega Primorja dr. Janez Jenko, izdali kratko pismo s tole vsebino: Leto 1964, ki je zatonilo, je minevalo v znamenju koncila. V zgodovini Cerkve bo eno najpomembnejših let. Koncil je v njem dosegel svoj višek in opravil svoje glavno delo. Zdaj delajo koncilske komisije z napeto vnemo še naprej. Pred nami je še četrto in zadnje zasedanje koncila, ki bo še posamezna področja Cerkve prilagodilo današnjim potrebam, tako misijone, vzgojo, duhovščino, laiške apostole itd. Za dušnopa-stirsko službo bodo to še vedno važne odločitve. Zato moramo delo koncila z molitvami in žrtvami podpirati do konca. Tako imamo tudi v novem letu velike naloge. V preteklem letu je vsebolj prodrla zavest da smo vsi ljudje in vsi narodi ena družina. Sodobna tehnika je premagala daljave, vsi narodi smo si blizu. Zato nas dolžnost dejavne ljubezni do bližnjega v Kristusovem duhu toliko bolj obvezuje. Vedno bolj uvidevamo, koliko ljudi na svetu strada najpotrebnejše, stotisoči celo od lakote umirajo. Vsa dobra srca po vsem svetu se morajo zganiti, da revnim bratom v stiski pomagajo. Bogati narodi naj revnim dajejo hrane, zdravil in vsega drugega, kar potrebujejo, zlasti pa jim naj pomagajo do gospodarskega in socialnega napredka. Cerkev to delo usmiljenja spodbuja z besedo in zgledom. Tudi mi moramo razširiti srce in pomagati, če v širokem svetu ne moremo, pa pomagaj vsak v svojem, čeprav ozko omejenem svetu. Kristjani moramo biti pr' tem prvi. Deliti moramo potrebnim, čeprav si od svojega pritrgamo. Grde sebičnosti ne smemo poznati. Naj bo leto 1965 leto velike krščanske ljubezni med nami. Nas Slovencev vseh skupaj ni niti za eno velemesto. Pa še temu pičlemu številu, tako pogosto beremo, grozi nič manj ko narodna smrt. Pišejo, da smo glede števila rojstev v Evropi na dnu lestvice. Uradna statistika pravi, da se letno na tisoč Slovencev rodi samo 18 otrok. Pišejo tudi, koliko postelj mora biti v bolnišnicah zasedenih zaradi splavov. To nas mora navdajati z resno skrbjo. Nešteto je pri nas družin, ki bi brez težav Cerkvi, Bogu in narodu dale več otrok, ne da bi se družinskemu standardu sploh kaj poznalo. Očetje in matere, res ste naporno zaposleni v službah, pa zato v vašem srcu ne sme otopeti ljubezen do družinske sreče, ki je v otrocih in ki izvira iz žrtve. Niste šli v zakon, da bi spolnjevali svojo voljo, temveč božje naročilo: Rastita in množita se in napolnita zemljo. To je rečeno vsaki zakonski skupnosti. V letu 1965 imejmo vsi pred očmi skupno voljo: Nočemo umreti. Vsak človek, tudi otrok, celo nerojen, je božja podoba. Starši, napolnite našo zemljo z božjimi podobami. Napolnite svoje stanovanje, pa čeprav je skromno, s svetlimi, žarečimi očmi in smejočimi se obrazi zdravih otrok, ki nosijo v obra- Zu va^e potoze in v očeh vaš žar. Ne vdajajte se mehkužnosti, ki vas teles-r'° in duševno ubija in odpira na stežaj Vrata nezadovoljstvu in razdvojenosti in Prežene tudi Boga iz vaših src in vaših družin. 1'rosinodalni župniki svetovalci. Ker Prejšnjim župnikom svetovalcem že *)red petimi leti potekla doba, za katero So bili imenovani, so bili imenovani za Prosinodalne župnike svetovalce Ijub-^anske nadškofije: Jože Bertoncelj, žup-Pijski upravitelj v Kosezah v Ljublja-nb Franc Čampa, župnijski upravitelj v Mengšu, Ladislav Kovačič, župnijski upravitelj v Stopičah in Anton Vidmar, 'Ppnijski upravitelj v Krškem. Za novega dekana kamniške deka-P‘ie je Ijbljanski nadškof dr. Jože Po-^kčnik imenoval Marka Miheliča, žup-P'jskega upravitelja v Kamniku. Viktor ^adež, bivši kamniški dekan, je postal "decanus emeritus“. t Martin Štular. Dne 22. decembra ^64 je pri Novi Štifti na Dolenjskem PP'rl eden najuglednejših duhovnikov -Pkljanske nadškofije, č. g. konzisto-1 Mini svetnik, biseromašnik in bivši '*kojni vodja v zavodu sv. Stanislava 1Iartin štular. ^ujni je bil rojen 10. novembra 1877 v Župniji Metlika. Po novi maši 1902 :e bil 4 leta kaplan v Semiču, nato 5 Prefekt v zavodu sv. Stanislava. L. , d2 je postal prvi župnik nove župni-j6 Trboje pri Kranju in tam ostal 10 Leta 1922 ga je rajni škof Jeglič izbral po odhodu škofov Gnidovca in Karlina za njunega naslednika pri vzgojnem vodstvu v zavodu sv. Stanislava. Tam je ostal 16 let. L. 1928 je prosil za župnijo Rateče in tam ostal do svojega 80. leta. Zadnjih 7 let pa je bival tri Novi Štifti in je v božjepotni cerkvi prav do smrti pridno spovedoval. Njegova življenjska pot ni bila lahka: že kot mlad duhovnik je zaradi ponesrečene operacije grla skoro popolnoma zgubil glas in se je odtlej zelo mučil pri govorjenju. Bil pa je vzoren duhovnik; ves premočrten, vse svoje sile je po najboljši volji dal vedno na razpolago Bogu in Cerkvi, kateri je bil otroško vdan. Do zadnjega diha je ohranil svež razum in spomin na duhovniško gorečnost. Pogreb je vodil ljubljanski nadškof dr. Jože Pogačnik. Navzoči so bili številni njegovi gojenci iz škofovega zavoda. Franc žužek, župnik in dekan v p. in častni kanonik zagrebškega stolnega kapitlja je dne 18. februarja 1965 umrl v Soteski. Rojen je bil 21. novembra 1886 pri Sv. Gregoriju, posvečen je bil 1. 1912; služboval je dolga leta v zagrebški nadškofiji, nazadnje kot dekan v Glini, kjer si je med zadnjo vojno pridobil velike zasluge 2 1’eševanjem življenj pravoslavnih Srbov. Zadnja leta se je naselil v Soteski in zelo skrbno vodil to župnijo. Ljubljanski nadškof o slovenskih izseljencih. „Družina“, edini verski list v Sloveniji, je prinesla dne 15. januarja 1965 nekaj izjav ljubljanskega nadško- Novi ljubljanski prošt in generalni vikar dr. Stanko Lenič fa, dr. Jožeta Pogačnika, o slovenskih izseljencih. Med drugim je g. nadškof zapisal: „Slovenci so prav povsod po svetu. Splošno še povsod uživajo tudi dobro ime. Delavni so in po veliki večini pošteni. Zelo dober sloves uživajo zunaj naši duhovniki. Na koncilu so se nam tuji škofje, zlasti iz Argentine, prihajali zahvaljevat, da smo jim poslali tako dobre duhovnike.“ Za tiskanje verskih stvari ni papirja. V „Družini“, verskem listu, ki izhaja 1. in 15. v mesecu v Novi Gorici v 65.000 izvodih, beremo vzdih, ki svobodnim Slovencem po svetu veliko pove. Takole piše „Družina“ z dne 15. ja- nuarja 1965 na 24. strani zgoraj: „OpO" zorilo naročnikom „Družine“ — Zaradi pomanjkanja papirja moramo zmanjšati obseg lista na osem strani. Zaenkrat Še ne vemo, kdaj bodo mogli prejemati lisi1 vsi naročniki.“ Prvega januarja 1965 Pa jc „Družina“ zapisala: „Zaradi pomanj' kanja papirja zaenkrat ne moremo dvigniti naklade tako, da bi mogli ustreči vsem naročnikom. Prosimo, da bi Družina s posojanjem obiskala veliko rojakov po naši lepi Sloveniji, ki si želijo duhovne hrane.“ Karel Kolenc, brat rajnega župnik* Franceta Kolenca, je umrl za kapjo dne 12. nov. 1964. Rojen je bil v Idriji le^® 1901. Kot član Misijonske družbe sV- Vincencija je deloval več let kot kurat v ljubljanski bolnišnici, nato pa kot ka-Plan v Beogradu, župnijski upravitelj v fcitolu, Kosovski Mitroviči in Žalni, kot dušni pastir v Domu počitka v Ponikvah, dazadnje pa v Skopju, kjer je doživel strahoto lanskega potresa in je ostal l'ri življenju le po posebnem božjem varstvu. Mohorjeva družba v Celju je izdala 5:3 leto 1965 naslednje knjige: Koledar Mohorjeve družbe za leto 1965; Janez ^niet: D«m nad Borštom; Anton Kocjančič: Stara Pokljuka in druge povesti; Ksaver Meško: Mladim srcem in Kra-hiolc-Tomc: Slovenska pesmarica. Sv. birma v mariborski škofiji v le-1965. Bo v dekanijah Slovenska Bi-slrica, Slovenske Konjice, Vuzenica, Dra-v°grad in Mežiška dolina. V mariborski bolnici pa bo birmovanje na binkoštno dtdeljo' 6. junija in na nedeljo presv. ^•'ojice 13. junija. Kronika mariborske škofije iz leta 1961. Vseh birmancev: je bilo 13.980. Vlitšniško posvečenje so prejeli na praz-d'k sv. Petra in Pavla 3 mariborski no-Vt'niašniki in trije redovniki ter dva du-l'uvnika redovnika. Misijonov je bilo 20, ‘n to v župnijah: Planina, Sv. Štefan l)rl Žusmu, Kamnica, Cirkovce, Sv. Križ du Slatini, Pečarovci, Bizeljsko, Radlje, Dravograd, črneče, Sv. Marko niže Ptu-jd' Hajdina, Špitalič, Mežica, Stranice, ^ 0Ue ob Sotli, Sv. Peter na Medselu, ^ova Štifta, Dolenci, Sv. Rok ob Sotli. Novi salezijanski inšpektor. Za no-Vef?a inšpektorja salezijanske družbe v ^dgoslaviji je bil imeovan g. Martin Jurčak, dosedaj župnik-vikar na Rakovniku. Novi inšpektor je bil rojen 26. oktobra 1907 v Vojniku, v mašnika je bil posvečen leta 1933. t Msgr. Stanko Premrl. V nedeljo, 14. marca je v 84. letu starosti umrl v Ljubljani msgr. Stanko Premrl, eden največjih slovenskih glasbenikov zadnjih desetletij. Doma je bil iz št. Vida pri Vipavi. Leta 1903 je postal duhovnik. Na Dunaju je nato 1. 1908 dovršil študije na glasbenem konservatoriju in se nato vrnil v Ljubljano. Postal je ravnatelj orglarske šole in vodja pevskega zbora v stolnici. Samo cerkvenih glasb je skomponiral nad 1000. — Mašo za-dušnico je ob prisotnosti g. nadškofa, kapitlja in bogoslovcev ter velike množice ljudi v stolnici daroval stolni prošt in generalni vikar dr. Stanko Lenič. Pogrebne molitve pa je opravil nadškof sam. Bogoslovci so nato rajnemu dolgoletnemu glasbenemu vzgojitelju celih generacij zapeli še zadnjo nagrobnico. Slovenski liturgični svet. člani liturgičnega- sveta v Sloveniji so: ljubljanski prošt in generalni vikar dr. Stanko Lenič, Andrej Simčič, Jože Vesenjak, dr. Janez Oražem, Drago Ober-žan, dr. Marijan Smolik in Cvetko Gregorič. laa* MOLITVENI NAMEN Splošni: Da bi sveto bogoslužje bolj in bolj preželo in oblikovalo življenje vernikov. Misijonski: Da bi hinduisti priznali Jezusa Kristusa kot Odrešenika človeškega rodu. Molitvena zveza za slovensko domovino: Molimo za slovenske škofe in duhovnike. Slovenci po svetu + PATER ANTON PREŠEREN DJ 7. marca t. 1. je v osrednji hiši Jezusove družbe v Rimu umrl jezuitski asistent za slovanske narode, pater Anton Prešeren. Pokojni p. Prešeren je bil rojen dne 8. junija 1883 v Breznici na Gorenjskem. Po ljudski šoli ga je nadškof Jeglič, njegov stric, poslal na gimnazijo v Travnik v Bosno. Po končani maturi na travniški gimnaziji je prispel v Rim, kjer je obiskoval jezuitsko univerzo Gregoriano. V duhovnika je bil posvečen 28. oktobra 1908. Eno leto je še ostal v Rimu, nato je bil eno leto kaplan v Borovnici. Jeseni 1910 je vstopil v jezuitski noviciat v št. Andražu na Koroškem. Po noviciatu je šest let poučeval na jezuitski univerzi v Innsbrucku. L. 1921 je bil izvoljen za provinciala jugoslovan- ske jezuitske province v Zagrebu. Leta 1931 je bil poklican v Rim, kjer je bil imenovan za asistenta slovanskih jezuitskih provinc, kar je ostal do smrti. V vsej tej dolgi dobi in v odgovorni službi je poleg drugim slovanskim narodom posvečal posebno pozornost in naklonjenost zlasti Slovencem. To se je posebej pokazalo po drugi svetovni vojni. S kolikšno vnemo je skrbel za begunce, za slovenske duhovnike in bogoslovce, za slovenske študente. Kasneje je oskrbel dušnopastirstvo za Slovence v Rimu. Bil je povsod, kjer je kdo potreboval pomoč. Po njegovem posredovanju je bil ustanovljen v Rimu duhovniški zavod „Slovenicum“, kjer nadaljujejo študij slovenski duhovniki. V zadnjih letih je prevzel tudi skrb za slovensko semenišče v Adrogue v Argentini. Pogreb. V torek 9. marca se je izvršila pogrebna svečanost za pok. ?■ Prešernom. V nedeljo so ga prišli kropit kardinali Bea, Marella, Traglia in Slipyj. Kard. Slipyj je opravil z gojenci ukrajinskega zavoda v Rimu žalne molitve v nedeljo 7. marca zvečer' Isto so napravili gojenci zavoda RU' ssicum v Rimu. Pogrebnih slovesnosti so se udeležili poljski in litvanski škof. dalje nadškof msgr. Fogar, predstavniki raznih slovanskih narodov, slovenske šolske sestre, slovenski duhovniki, ves odbor društva „Slomšek“ in veliko rimskih Slovencev. Po maši zadušnici so pokojnega p. Prešerna odpeljali k večnemu počitku v jezuitsko grobnico ,ul rimskem pokopališču Verano. Spremlja naj ga naš spomin, hvaležnost in molitev! Gospod, nakloni mu v'ečni pokoj! Pok inž. Albin Mozetič pokopan v Gorici. Inž. A. Mozetič je umrl v An-ßliji 5. marca. V nedeljo, 7. marca proti večeru ga je letalo prepeljalo v Gorico. Do pogreba, ki je bil v ponedeljek, 8. marca, je ležal na mrtvaškem odru v eerkvi Starega sv. Antona. Sem so ga Prišli kropit sorodniki, prijatelji in znanci. Med mnogimi venci sta bila tudi dva z napisom „Društvo Slovencev iz Buenos Airesa svojemu dolgoletnemu Predsedniku“ ter „V slovo — Slovenci na Angleškem“. Pokopan je v goriški zemlji blizu svoje matere. — Rad je nnel Slovence in vse kar je bilo naše-Sa. Naj ga spremlja naša hvaležnost in spomin — v molitvi! Naj v Gospodu Počiva. Vzgojni dan v Gorici. Letošnji je bil drugi tovrstni tečaj, ki je imel namen Pokazati mladini pot do čistega in poštenega življenja. Dekleta so imela svoj Večer 9. in 11. marca, fantje pa 10. in r2. marca. Predavali so gg. prof. Theur-St'huh, rev. dr. Kazimir Humar in rev. dože Jurak . Zaključek je bil 14. marca, Združen s kulturnim večerom o evh. kongresu v Bombayu. Ob skioptičnih slikah ie predaval č. g. Vinko Zaletel, ki je Ponovil predavanje še isti večer v šte-Verjanu, v ponedeljek 15. marca pa je obiskal Opčine in Dolino. Vzgojni teden in vsa predavanja so lepo uspela. Trst. Praznik šolskih sester. V nedeljo, 7. marca t. 1. so bile sprejete v Postulaturo kongregacije slovenskih šol-skih sester tri slovenska dekleta iz Čr-Pega vrha nad Idrijo. Sprejem je izvr- šil v novi kapeli provincialnega doma v Trstu hišni duhovnik prof. dr. Ivan Vrečar, ki je v priložnostnem nagovoru prikazal pomen redovne obleke. Trst. Nov križev pot v Sv. Križu. Na prvo postno nedeljo je bila v Sv. Križu slovesna blagoslovitev in umestitev štirinajstih postaj novega križevega pota. Blagoslovil ga je č. g. pater Fidelis iz Gorice ob asistenci msgr. Škerla iz Trsta, domačega dušnega pastirja in nekaterih duhovnikov iz bližnjih župnij. Po govoru ,č. g. patra Fi-delisa je lepo slovesnost zaključil domači pevski zbor s šestimi postnimi pesmimi. Hamilton (Kanada) je veliko industrijsko mesto ob Ontarijskem jezeru blizu Toronta. Slovenci v tem mestu gradijo svoje cerkveno in kulturno središče. Na obsežnem zemljišču raste in dobiva dokončne oblike mogočna stavba. Zgradba obsega: dve dvorani z odrom, cerkev, šolske prostore in župnišče. Dušni pastir Slovencev v Hamiltonu je rev. dr. Lojze Tomc. Letos so cbhajali velikonočne praznike že v lastnih prostorih. Montreal (Kanada). Slovenska skupnost v Montrealu ima lastno cerkev in dvorano. Za novega dušnega pastirja je bil imenovan lazarist č. g. Stanko Boljka CM, dosedanji kaplan pri Mariji Pomagaj v Torontu. Župnijske posle Je prevzel 15. februarja t. 1. V pomoč mu je bil dodeljen redovni brat g. Ciril Verdnik CM, doslej zakristan pri Mariji Pomagaj v Torontu. Dosedanji dušni pastir Slovencev v Montrealu č. g. Jože časi CM je bil premeščen k Mariji Pomagaj v Torontu. Med nami v ArgenHni Imenovanja. Konstitucija „Izseljenska družina“, katero je podpisal 1. avgusta 1952 sveti oče Pij XII., je dala glavne smernice za dušno pastirstvo izseljencev. Te smernice so po nekaterih državah škofje takoj izvedli, drugod pa bolj počasi. Omenjena konstitucija predvideva izseljenske misijonarje, katere vodi izseljenski direktor; ta pa odvisi od kon-zistorialne kongregacije v Rimu. V Argentini so bili posameznim narodnim skupinam v letu 1953 imenovani le direktorji. Kot „izseljenski misijonarji“ pa so bili tisti duhovniki, katerim so krajevni škofje dali možnost za delo. Dne 2. septembra 1964 pa je konzistorialna kongregacija v Rimu, na prošnjo direktorja slovenskih dušnih pastirjev msgr. Antona Oreharja, imenovala 17 slovenskih duhovnikov za izseljenske misijonarje med Slovenci v Argentini. Slovenski dušni pastirji v Argentini so uradno imenovani tile: msgr. Anton Orehar, direktor dušnih pastirjev; g. Matija Lamovšek, g. Gregor Mali, g. Janez Kalan, g. Boris Koman, g. dr. Franc Gnidovec, g. Janko Mernik SDB, g. Janez Petek CM, g. prof. Franc Levstek, g. Jože Guštin, g. Štefan Novak, g. Franc Reberšak CM, g. Franc Novak ml., g. Jože Horn, g. dr. Alojzij Starc, g. Franc Grom, g. Matija Borštnar in g. Jurij Rode. Duhovne vaje za dekleta in fante. V mesecu februarju so bile duhovne vaje za dekleta. Bile so v dveh skupinah. Za dekleta do 18. leta starosti so bile v soboto, 13. in v nedeljo, 14. februarja. Udeleženk je bilo 70. Naslednjo soboto in nedeljo pa so bile za dekleta nad 18 let starosti. Teh je prišlo 45. Skupno torej 115. Vodil jih je spiritual našega bogoslovja g. dr. Filip Žakelj. Duhovne vaje so bile za fante v dveh skupinah v mesecu marcu. Udeležilo se jih je 73 fantov: 33 mlajših in 40 starejših. Bile so v Rožmanovem zavodu v Adrogue. Vodil jih je g. dr. F. Žakelj- Pričetek slovenskih šolskih tečajev. V nedeljo, 7. marca je bil v Slovenski hiši v Buenos Airesu uradni začetek Slovenskih šolskih tečajev. Najprej je bila maša s skupnim sv. obhajilom, nato pa igra „Rdeča kapica“. Mašo je daroval msgr. Anton Orehar. V govoru je vse zbrane spomnil na pomembnost naših šolskih tečajev. Med mašo, ki je bila prvič v slovenskem jeziku, je bilo ljudsko petje. Igral j® dirigent pevskega zbora iz San Justa g. Štefan Drenšek. Po sv. maši je stopil na oder šolski nadzornik g. Aleksander Majhen-Pozdravil je vse navzoče, čestital g-direktorju k imenovanju za monsignor-ja in vse spodbudil k delu v novem šolskem letu. Igro „Rdeča kapica“ je pripravil šolski tečaj „Franceta Balantiča“ iz San Justa, ki ga vodi gdč. Angelca Klan-šek. Igra je vsekakor dobro izpadla. Ku-hse je pripravil g. Tone Bergant. Vsem pa so vestno' stali ob strani člani šolskega odbora iz San Justa pod vod-stom g. Alberta Malovrha. Slovenski Ijudskošolski tečaji so v Argentini v letu 1965 v tehle krajih-Buenos Aires, Adrogue, Bariloche, Be-razategui, Carapachay, Hurlingham> Mendoza, Miramar, Moron, Ramos Me" San Justo, San Martin, San Mi-Kuel, Slovenska vas in Transradio. Vseh ®tr°k je tudi letos okrog 700; najmanj-81 tečaji imajo okrog 10 učencev, naj-Večji pa okrog 130. Srednješolski tečaj. Poleg ljudsko^ piskih tečajev imamo tudi letos srednješolski tečaj. Ta je v slovenski hiši. biskuje ga 60 dijakinj in dijakov. Kaz-nljeni so na 4 letnike. Učni program ■j® takle: 1. letnik: verouk — apologetika, slovenščina — spoznavanje je-*'^a, zemljepis — podoba slovenskih ezel, zgodovina — Slovenci od prese-Jevanja narodov do francoske revolu-Cije; 2. letnik: verouk — dogmatika, °venščina — pregled slovenskega slov-S*:Va> zemljepis — politično gospodarski P°men Slovenije v Evropi, zgodovina — °Venci od francoske revolucije do pr-v® svetovne vojne 3. letnik: verouk — n^ralka, slovenščina — literarne vaje, 'teratura — svetovna književnost in človečanska vzgoja — med idejni-tokovi; 4. letnik: verouk — svetovni ®Zor, slovenščina — govorniške vaje, t&odovina — od prve svetovne vojne 0 danes, kulturna zgodovina — slo-^easki doprinos h kulturnemu zakladu ^rope. > Občna zbora Slovenske dekliške or-^anizacjje —SDO— in Slovenske fan-°vske zveze — SFZ — sta bila v ne-l®*jo, 28. marca v Slovenski hiši. Zbra-. se je okrog 70 delegatinj in delega-'th VSe^ oc*se*cov *n krožkov. Občna sta potekla v prijateljskem vzduš->n v želji po napredku. Pri 'Xibor: Jožica ^ink, dekletih je bil izvoljen sledeči Majda Tomažin, predsednica; Lavrič, podpredsednica; Marija tajnica; Cvetka Urbanija, Terez- ka Prijatelj; Cvetka Šenk in Milka Dolenc ter Martina Lah. Odbor SFZ pa je: Jernej Dobovšek, predsednik; Janez Zorc, podpredsednik; Jože Gerkman, tajnik; Jože Draksler, Jože Šenk in Janko1 Žakelj. Priprava na Veliko noč. Za Veliko noč smo imeli v Velikem Buenos Airesu na devetih krajih duhovne obnove. Prišlo je kar precej ljudi — čeprav b' jih moglo biti več. 25 LET V SENCI ACONCAGUE (Nadaljevanje s str. 304) skače iz enega brega reke na drugega, kakor je pa,č potreba pokazala. Cesta pa, še nedodelana, pohiti ponekod visoko tja gori čez bregove, da se spet vrne nazaj k strugi reke. Po tej strani nisem bil še nikdar. Bila je zame nova pokrajina. Pa mi je povedal Mežnar, da so pri teh predorih delali tudi naši rojaki, in da še delajo., kajti del ceste še ni dodelan. Utesnjena drvi penasta reka Men-doza, katero niže doli uklenejo v tesne cevi, da žene v Cacheuti elektrarne, in da še niže doli žene svojo besno silo naprej, kjer se bo spremenila v elektriko, in v kanale za namakanje mendo-ških vrtov in vinogradov. Že je utonilo sonce za gorami, še je pogledava! za nami Tupungato, pred nami pa se je v nedogled razprostirala ravnina, na kateri so umirali zadnji sončni žarki. Objela nas je vročina, ki nas je ves dan čakala v nižini. Ravno z nočjo smo srečno pristali pred Slovenskim domom, si čestitali za tako lep dan in obilna doživetja. Msgr. Janez Hladnik Argentina: Dušncvpastirska pisarna, Romön Palc6n 4158, Buenos Aires Brazilija: Paroquia do Santissimo Sacramento, R. Tu to i a 1125, Vila Mariana, Sao Paulo — S. P., Brasil Z. D. A.: Rev. Julij Slapšak 6019 Glass Ave. Cleveland, Ohio, U. S. A. Slovenska pisarna Baragov dom 6304 St. Clair Ave. Cleveland 3, Ohio, U. S. A. Kanada: Ivan Marn. 131 A Treeview Drive Toronto 14, Ont. Canada Trst: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia Italija: Zora PiSčanc, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia Avstrija: NaroCnino pofiiljajte Mohorjevi družbi v Celovec Celoletna naročnina zaAr-rentino in države, ki nanjo mejijo (razen Uruguaya) 850 pesov. za ZDA in Kanado 5 dolarjev; za Avstrijo 95 Šilingov za Italijo 2.000 Hr; drugod protivrednost dolarja. Ob dvajsetletnici Slovenski škofje o obnovi svete maše Kardinal Heran — zmaga ljubezni do Kristusovega namestnika Nova vrsta komunizma Razkrinkana krutost v 'Rusiji Marija — Mati svete Cerkve Iz dnevnika Janeza XXIII. Knjiga in morala Podrti viharnik Za mlade ljudi Glavne smernice liturgične obnove Nekaj vprašanj V Evropo in nazaj 25 let v senci Aconcague Proces proti Jezusu Glas iz Rima Svetovne novice Od doma Molitveni namen Slovenci po svetu Med nami v Argentini 251 259 265 271 271 275 279 281 285 288 292 295 296 300 305 308 3l0 312 Sl5 3l6 318 LETO XXXII. Štev. 5 MAJ PROSIMO PORAVNAJTE NAROČNINO! Nakazila na naslov: Antonio Orehar Ramön Falcön 4168, Buenos Aires, Argentina slovenski verski mese&nik, ki ga izdaja konzorcij (nis#1 Anton Orehar), urejujeta r>n dr. Branko Rozman i'H ^ Alojzij Starc. Editor resp.: Msgr. Antonio Orehar, R&rT1^ Falcön 4158, Bs. As. Registre de la Prop. Intel. N9 843-9 Tiska Vilko S. R. L., Estados ITnidos 425, Buenos Bogoslužje božje besede Ovitek: arh. Marijan Eiletz