UČITELJSKI TOVARIŠ. List za šolo in dom. ~—- Izhaja v 1. in 15. dan vsakega meseca, ter stoji za vse leto 3 gold., a za pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo, naročnino in oznanila pa Milic-eva tiskarna v Ljubljani. Štev. 16. V Ljubljani, 15. avgusta 1885. 1. XXV. leto. Zdravstvo v šoli. (Spisal Jakob Dimnik.) „Mens sana in corpore sano". „V zdravem telesu biva zdrava duša." To je kratek popis sreče in blagostanja človekovega na tem svetu. Kdor ima zdravo telo in zdravo dušo, ima, smel bi reči, vse, kar si človek na tem svetu želeti more; a kojemu pa le eno teh dveh bogastev manjka, mu tudi drugo dosti ne koristi. Vsakateri, kojega lastna duša modro ne vodi, lehko zabrede na naopačna pota, in da potem po tacih potih dalje tava, je čestokrat krivo temu njegovo slabotno in bolehno telo. Prepotrebno je torej, da zraven občne vzgoje še posebno tudi pazimo na telesno vzgojo. Ne govorim tu o telesni vzgoji otrokovi v nežni mladosti do šestega leta; pred očmi imam le, koliko se more za dobro telesno vzgojo storiti pri otroku, kadar hodi v šolo. Tožbe, da današnja šolska mladina vedno bolj peša in hira, so vedno večje, in ne pečajo se s tem vprašanjem samo zdravniki, ampak tudi vešči šolniki, učiteljska zborovanja, državni zbor in drugi šolski prijatelji.' Zakaj pa se vender sploh toži, da današnja šolska mladina hira? Už6 v drugi polovici minolega stoletja je pisal učeni zdravnik Peter Frank, da šolska mladina večinoma radi tega na telesnem razvoji peša, ker je preobložena z učno tvarino ter se ne more prosto gibati in igrati, kar ravno naj bolj zadržuje tok krvi in sploh razvoj telesa. Dokazano je, da dandanes osobito ženska šolska mladina boleha, kar je tembolj žalostno, kajti ženske so odločene, da gospodinjijo in strežejo; ako je pa gospodinja bolehna, nima veselja, da bi delala in skrbela za srečo in blagostanje svoji rodbini. Navadno pa tudi otroci materine telesne slabosti radi podedovajo, in ni se čuditi, ako rod za rodom peša. Poglejmo, na primer, desetletno deklico v mestu! Ona mora vsaki dan po šest in še več ur v šoli mirno sedeti; domov prišedša vsa trudna mora pa izdelovati in spisovati domačo nalogo; potem se uči še godbe, tujih jezikov in posebej tudi ročnih del, in tako mine dan za dnevom, in deklica ne pride pod milo nebo, da bi se na telesu okrepčala. Dobro bi bilo torej, da bi se učna tvarina ljudske šole zmanjšala in število šolskih ur znižalo. Kjer je šolska soba prenapolnjena z otroci, poučuje naj se le pol dne. Kako moramo pričakovati od mladine, da bode kedaj kmetskim in državnim zahtevam zadostovala, ako jej uže v najnežneji starosti rast in naravni razvoj zadržujemo! Otrok zaostaja v rasti, ako more ves božji dan prebiti v šoli, in tu še celo brez kake dobre hrane in vse to v letih, v katerih bi moral naj bolje rasti in se razvijati. Pregovor pravi, „da prazen koš omahuje", in tako je tudi pri človeku. Prazen želodec se ne more učiti. Vprašajmo izstradanega otroka tako, da mora kaj misliti, ne bode nam ugodno odgovoril. Da so šolski otroci zdanji čas s šolskimi uki preobloženi, vidijo se tudi slabi nasledki na očeh t. j. kratko- in slabovidnost. Naj bode šolsko poslopje, oziroma šolska soba še tako pravilno zid? ia, na kar šolske oblasti dandanes tudi gledajo, vender je vedno več otrok kratkovidniü, in to vse izvira iz zgoraj navedenih vzrokov. Naj slavnejši „ophthamalogi" kakor Arlt, Gräfe, Don-ders i. dr. so dokazali, da je kratkovidnost šolska bolezen. Seveda, se užč tudi pri rojstvu otrokovem narobe dela. Ljudski učitelj naj takim nevednim starišem, kjer koli le ve in zna, z besedo in dejanjem pomaga. V šoli je zelo kvarno očem, ako je šolska soba temna in soparna in ako svetloba ne prihaja od prave strani. Škodljivo je očesu, ako ima učitelj po leti radi prehude vročine vse poluokna zaprta. Skrbi naj se tudi, da je vzduh ali zrak v šoli vedno čist in suh. Šolske klopi naj se odmerijo učencem po velikosti. Otrokom se ne mora dovolj priporočati, naj knjig pri čitanji in zvezkov pri pisanji in risanji ne drže preblizo očem. Tudi naj brani učitelj učencem preveč drobno pisati ter jim sploh večkrat razloži, kaj očem škoduje. Ako je otrok uže kratkoviden, naj ga učitelj vadi, da iz večje daljave gleda; na ta način se mladina lehko iznebi kratkovidnosti. Sploh naj učitelj odstrani vse, kar bi utegnilo otročjim očem škodovati in zato naj prebira v ta namen spisane knjige. Prav dober sestavek o kratkovidnosti v ljudski šoli prinesel je „Učiteljski Tovariš" v 22. številki 1883. 1. Druga, jako navadna bolezen naše šolske mladine je tako zvani „šolski glavobol". Znamenja te bolezni so, ako obraz, oči in ušesa rudeča postajajo. Začenja se navadno v tilniku ter prestopi polagoma v glavo. Otrok postaja žalosten, nemiren in za vsako duševno delo nesposoben. Tudi kri prične večkrat iz nosa teči. Tacega otroka naj učitelj pusti na zdrav zrak, in slabosti kmalu prenehajo. Vzrok te bolezni je motenje krvotoka od glave do srca, in to se ravno zgodi, ker mora otrok predolgo časa mirno sedeti ter tako tudi radi slabejega zraka bolj počasno dihati. Ni prav torej, ako učitelj sili otroke, da morajo roki vedno na klopi držati in učitelj, kateri ne pre-zračuje šolske sobe, je kriv zločina fla telesu otrokovem. Iz slabega prezračevanja in tudi iz preobloženja otrok z učno tvarino izvira čestokrat tudi „plučna tuberkuloza". Zdravniki so se o tem obziru izrazili, da kdor preveč zahteva, bode malo dosegel in priprost kmet je prepričan, če bode mladega konjiča v težka dela vpregal, da mu gotovo v najboljših letih slaboten postane. Škrofuloza se tudi pogosto nahaja v šoli. Vzrok te bolezni je slab, nezdrav vzduh in nesnaga. Učitelj naj gleda, da otroci vsaki dan lepo umiti in počesani v šolo pridejo, ter naj jih večkrat opozori na slabe nasledke nesnage. Sploh naj pa učitelj pazi, če dobi užč bolnega otroka v šolo, da nemudoma starišem naroči, da ga pošljejo k veščemu zdravniku, kajti le ta more bolezen in nje vzrok prav spoznati ter najti pravo zdravilo. Tudi šolske sobe zelo vplivajo na zdravje otrok. O tem in sploh o šolskem zdravstvu govori ministerijalna naredba z 9. junija 1873. 1., štev. 4816. Ta naredba ima 31 paragrafov. Naj mi bo dovoljeno v kratkih potezah njeno vsebino omeniti! §. 1. govori o splošnih zahtevah šolskega poslopja, §. 2. o legi in okolici, §§. 3., 4. in 5. o slogu, §§. 6., 7., 8. in 9. nam kažejo, kako naj bodo šolske sobe uravnane in uvrstene; §. 10. govori o oknih in umetni razsvetljavi, §. 11. o kurjavi in §. 12. o ventilaciji, §. 13. pripoveduje, kako naj bodo napravljene šolske klopi, §. 14. govori o drugi šolski opravi, §. 15. o straniščih, §. 16. o preskrbljevanji vode, §. 17. o prostoru za telovadbo, §. 18. o olepšavi šolskih prostorov in §. 19. o šolskih vrtih, §. 20. pripoveduje, kako naj se zidajo in zvršujejo šolska poslopja, §. 21. govori o temperaturi v šolskih prostorih, §. 22. o prezračevanji, §. 23. o snagi, §. 24. o svetlobi, §. 25. o kakovosti učnih pripomočkov, §. 26. o šolskem času in domačih nalogah, §. 27. o učnih črtežih, §. 28. o telesnem zadržanji in razvoji, §. 29. o snagi šolskih otrok, §. 30. o naravnih potrebah, §. 31. ima konečne določbe. Razvidno je, da ima ta naredba gledč šolskega zdravstva prav mnogo koristnih in potrebnih naukov za slehrnega učitelja, in prav bi bilo, če se je vsakdo navadi na pamet. Skrb vsacega učitelja naj bode torej, da gleda za zdrav in čist vzduh, potrebno svetlobo in primerno toploto v šolski sobi; paziti mu je na telesno snago in zadržanje otrok, in odstraniti mora vse, kar je otročjemu zdravju škodljivo. Nezdravi vzduh prouzročuje glavobol, škrofulozo in dostikrat tudi plučno bolezen. Temne sobe so škodljive očem. Iz nesnage telesne izvira škrofuloza; nasprotno pa snaga jako pospešuje zdravje. Ako pa hoče učitelj, da bodo otroci snažni, mora biti tudi sam snažen. Če hodi sam z umazanimi črevlji v šolo in če leto in dan eno in isto obleko nosi, no — potem tudi otroci ne bodo gledali na snago, če jim jo še tako marljivo na srce polaga, kajti: „beseda gine, vzgled rine". Šolsko poslopje, šolska soba in šolska oprava naj bode kolikor mogoče snažna. Učitelj naj ne pusti, da bi otroci neumiti in nepočesani v šolo hodili. Kopati se v varni in čisti vodi ne smemo otrokom braniti; poučiti pa jih moramo, kako se morajo pri kopanji obnašati. Učitelj naj svari otroke tudi pred nezmernostjo v jedi in pijači ter jim razloži slabe nasledke nezmernosti; povč naj otrokom, daje nezdravo na vroče jedi mrzle pijače piti, opominja naj jih, kako škodljivo je nezrelo sadje uživati; razloži naj otrokom, kako smrtnonevarno je, če človek ugret kaj mrzlega pije. Sploh ima pa vsak učitelj mnogo gradiva o šolskem zdravstvu v raznih berilih, in dana mu je tu prav lepa prilika, da otroke poučuje, kako morajo za telesno zdravje skrbeti. Še več o šolskem zdravstvu najdemo v navlašč za to spisanih knjigah, in če hoče učitelj vestno svojo nalogo zvršiti ter človeštvu koristiti, mora tudi te knjige pridno prebirati, kakor n. pr.: Dr. M. Gauster, die Gesundheitspflege im Allgemeinen und hinsichtlich der Schule im Besondern. — Dr. A. Baginsky, Handbuch der Schulhygiene, mit 36 Holzschnitten. — Dr. R. Reclam, Gesundheitslehre für Schüler. — Dr. Max Flieger, über die Anforderungen der öffentlichen Gesundheitspflege an die Schulbänke. — W. Zwey, das Schulhaus und dessen innere Einrichtung i. t. d. Kaj ne da, dragi sotrudniki, težavna in trudopolna je ta naloga, a koliko bolj težavna je, tem bolj važna je tudi in ne samo dolžnost, ampak človekoljubje nas mora siliti, da delujemo z besedo in dejanjem za zdravje naši mladini. „Ne samo, kar veleva mu stan, kar more, to mož je storiti dolžan." Ta zlata resnica našega Gregorčiča tudi nas opozoruje, da za zdravje otrok storimo več, kolikor nam stan veleva, ker zdravo telo je gotovo temelj k sreči in blagostanju človeštva. Če se bodemo ravnali po teh pesnikovih besedah, bodemo, ko nam preteče čas učiteljevanja, z mirno vestjo in veselim srcem stopili v zaslužen pokoj. Kako malokaterim pač je dano uživati „počitek z dostojnostjo" — „otium cum dignitate", — kako malo jih je, ki se morejo ozirati s ponosno samosvestjo in z veselo zadovoljnostjo na minula leta! Starost človeška sme se prispodabljati Janovej krinki, katere jeden obraz gleda v preteklost, drugi pa v negotovo prihodnost. Blagor tistemu, komur v spominu — ogledalu njegove preteklosti in delovanja na šolskem polji — odseva prijazen obraz, znamenje blagega človekoljubja. On pač lehko zložno počiva v senci plodunosnega drevesa in uživa v poznih dnevih, kar je v prejšnjih sejal — ker dovršil je, kar mu je bilo naloženo. Knjiga Slovenska XIX. veku. VI. 11. Turki grozno strahoviti, Zapustivši močen Beč, Nespodobno zdaj serditi Sem zamahnejo svoj meč, Sem nad nas, ah praske, vriske! Vse nesmileno kriči, Hrami velki, koče niske, V enem ognji vse gori. . . 9. Ali, kader v sozah plava Serce vso Terezii, Ona bol kak možka glava Vej si že pomagati; Ino glej, na sred nesreče Cesarici na pomoč Od vseh krajov vse perteče, Njoj cesarstvo ohderžoč . . . 10. Pruski kral zred Franc cesarom Z Rusom že se vdružita, Tudi drugim poglavarom Je to dobra prilika: Zdaj začeti 'ma se bitva, Kak b'la ne stotine let Ja, kaj ludstvih preselitva Je skervavla celi svet . . 15. Tak pred smertjo še 'z globline Telkih žlakov no težav Se podigne do višine Vseh cesarskih prejdnjih slav; Spozna on, da tud' Slovenci Tote njemi spravli so, No da ne so samo Nemci B'li podpertje njegovo. 15. Kaj pa stori Luteranstvo? Toto še le spačlo je Z svojim strupom človečanstvo Od znotrinske serčence; Vtergalo je vso zavezo Človečanske vernosti, No odperlo velko stezo Zraven k vsemi hudemi . . VII. 13. Samo eno nas Slovence Noter v serce žalosti: Vučenosti luč le Nemce Vu vseh šolah razsvetli, Nam Slovencom si le malo Dopustila, da bi se Znanjih sunce nam vužgalo, Ki nas več kak Nemcov je. VIII. 14. Bojnim konec je težavam, Vsaki poglavar nazaj Verne k svojim se deržavam, Kaj so prejd njim vzete vkraj. Tudi cesar Franc posvoji Si dežele zgublene, Ino v miri no pokoji Viža si podložnike. 16. Al' dotekle so mu leta, Šel je v hižo večnosti, Zapustivši časti sveta Pervem sini svojemi. Slava Ferdinand cesari, Sreča vsa obvenči ga! Njeg'va močna roka vari Tud' Slovencov tersenja. O jeziku in vučenosti slovenski bodi iz VIII. preteka še na razgled : „Jezik se je, kak prejd, tak zdaj razločaval na več zgovorov tak nemški, kak slovenski . . . Per Selnici (Seunci) zgor Marburga, ino v tistih krajih daleč okoli še zdaj rečejo: Jaz sem prišl, jaz sem hodi i. t. d., ino tak ali obderžijo on analogički 1 na konci možkega zgovora v časnicah, kerega pišemo mi ino Korošci, Krajnci, Horvati, Rusi, Polaki ino Čehi, samo Ilirci so ga tudi v pismi zavergli ... Da se pa slovenšina pri nas tak gubi, pride po tem, da Nemci Slovence čertijo, ino Slovenci za tega volo svojo narodnost duže bol zapušajo, ino le nemško bol štimajo; to pride od tega, da mnogi gospodski služebniki, duhovniki ino školniki slovenstva nič ne štimajo — za tega volo se tudi v mnogih šolah samo nemško vuči, če ravno je samo nemški vuk slovenskim otrokom mlačenje prazne slame, ino njih v šolo hojenje sama zamuda ino zabstojn plačilo, takšnih školnikov (če ne tudi Katehetov) potrudenje ino zadenje je naopačno delo, zab-stojn ceplenje ptujih mladik v domačo steblece ... Ali hvala ino vse dobro onim duhovnikom ino nekerim posvetnim gospodom, v kerih je domorodska lubezen za slovenšine stran se zbudila, naj toto tudi v srcah ludstva ino v sercah svoje mlade črede zbudijo. Le tak, da bo najprejd po slovensko, potem še le nemško v šolah se vučilo, bodo naše šole prave učilnice. To je vola ladarstva, kajti že cesar Jožef II. je svoje prejdnje slu-žebnike pital (baral), v kerem jeziki bi se v njegovem cesarstvi pismeni posli občinsko opravlali, jel v slovenskem ali nemškem? Ino le njih odgovor je nemščini priliko dal, slovenšino podkapati. Cesar Franc I. je tožbam, kere so zavolo podkapanja slovenšine v Českoj, Vogerskoj ino drugdi nastale, ne bil proti (ne tak kak Madjari delajo, ki tistim, keri se za svojo slovenstvo vzemejo, po 60, 50, 40, 24 batinih gornamečejo itd.), on še je one, ki so za Slovence pisali, pohvalil ino nje počastitno daruval, on je za slovenske kraje nemško - slovenske šolarske knige vpelal, ino je svojo cesarstvo (1809) mislil za slovensko-madjarsko ali podunajsko cesarstvo ozvati. Kak oča, tak je tudi sin, naš zdajni svetli cesar Ferdinand bil ino je darovnik slovenskih spisatelov (str. 237—8)." „Pale umetnosti ino vučenosti so za cesara Jožefa II. na vse kraje od malega do velkega posebno gorvzele. On je veliko malih šol na farah vpelal, samo da so tote šole tudi pri nas le nemške bile, slovensko so se mogli od sam sebe vučiti, če so hteli za M. Terezie vundan Katekizmus ino gde ene krajnske Evangelšce brati, drugih slovenskih knig še je teda malo bilo, ene betežničke ino ene od večnosti so mi znane, kajti je malogdo bil, ki bi slovenske knige spisaval, Nemci so tudi ne mogli zapopasti, kak bi se kaj slovenskega pisati moglo. Sredme šole .. Visoke šole so bile . . . Zadnič je tudi za ces. Franca kumaj z velkim zavdanjom se dovolenje dobilo, da je za domači slovenski jezik vučenik postavlen. (Takši slovenskega jezika ino literature vučeniki so zdaj bili v Berlini, Vratislavi, v Lipskem, ino celo v Parizi) . . . Kak je zdaj ali v Gradci slovensko se vučilo, ino so tudi v naših malih šolah eni se slovenšine deržali, so se začele menše ino vekše slovenske knige vundavati ... K bol izobražanji našega slovenskega jezika itd. so zdaj edni tudi pri nas, kak že prejd per Čehih, Polakih, Rusih ino Ilircih, se vse slovenske zgovore vučili. Rusi so za tega volo po vseh slovenskih deželah potuvali, da bi sami čuli, kak se slovenski jezik v kerem kraji govori. Toto vseh slovenskih zgovorov vučenje so pa plitvoglavni Madjari ino z njimi deržeči Slovenci ali Pseudomadjari za nevarno spoznali, ino nad Panslavizmom oderto začeli kričati, z potretjom vsega slovenstva vu Vogerskoj, Slavonskoj, Horvatskoj, Dalmatinskoj itd. se divjo grozeči; Dr. Gaj, ker je za svojo za slovenstvo gorečo zavdanje od našega zdaj-nega svetlega cesara Ferdinanda (1839) pohvalen ino z brilantnim perstanom daruvan, se je v svojih „ilirskih narodnih novinah ino pridjani ilirski Danici" en čas ostro branil, je pa prehenjati mogel. — Da bi diaki na meštvo se vučeči tudi slovenske knige brali, je v zadnjih letah v naši duhovnici slovensko knižiše (biblioteka) nastalo. O da bi samo še funduš ali takši kapital nastal, ker bi dobro spisane slovenske knige natiskati dal! kajti je težko pri nas knige na svetlo dati, knigari njih nečejo prekvzeti, boječi se zgube, ali ne videči mastnega dobička, knigopisci njih pa sami tudi težko dajo natiskati zavolo velkega založenja ino po malem nazajdoblenja, bogatim pa je kniževstvo malo na skerbi. Pazka. Od zvunskih slovenskih knig smo posebno brali: Seljan, Zemljopis pokrajinah ilirskih. — Švear, ogledalo Iliriuma. — Kolar cestopis itd. — Ljublanske novice. — Šafarik slo\vanski narodopis, per kerem smo slovanski zemlevid od vseh slovenskih zemel posebno radi meli. — Tudi Slomšek je slovenski zemle obraz od Europe vundal itd. — Druge vučenosti so posebno skazali nemški, pa tudi od slovenskega roda vučeni (Škoda, kaj so toti vučeni Slovenci samo drugim proso branili, svojo pa vrablom pustili pojesti), kakti v pesmozlaganji . . Dogodivšine so spisavali: . . Muhar, Povoden, Rojko . . — K totim tudi jaz pridenem toto mojo dogodivšinsko poskusenje, ali bole k gornjim slovenskim knigam itd. (str. 251—253)". 4) Za Novice je Tone Krempl prvi pisal v Gajici, v kteri so tiskane bile njegove „Dogodivšine", kmetijski družbi v Ljubljani vže 1. 1843 št 6 naslednje pismo: „Ljubim Krajncam, našim bratam, bratovsko pozdravljenje od Rad^ne na malim Štajeru. — Kako sercarazširno sim jaz (Radgona) se razveselila nad oglašam vašiga lepiga ino vse hvale vredniga naprejvzetja v vašimi Novicami, to le jaz občutiti za-morem, ker vas, ljubi slovenski brati 1 že od stariga časa sem v serčno perjatnim spomeniku imam. Žalo! sim več kakor štiri sto let z težavo čakalo na le to perložnost, de bi vam, ljubim bratam, mojo serčno pozdravljenje in veselo zahvalo pernesla. „Vi ste taisti, kteri ste mene iz trepeče težave in kervave nevarnosti rešiti pomagali, kader je grozoviten sovražnik Keršanstva, nesmilen Turk, mene v letu 1418 z veliko močjo in z groznim straham tako obdal, de sim z višejunačkoj siloj in skor čez-človečkim perzadenjam se kumaj obvarvala. Ali v kakoršni silno boleči raztožnosti sim skuzi debele solze gledati mogla, kako je leti nespodoben vkončavec po svojim od me odbitju kerviželen in od jeze goreč čez Muro prčk se spustivši tukaj moje uboge Slovence nesmilno vmarjal, njih hiše vse požgal, njive in vinske gorice od njih tako skerbno in oblepotno obdelane, tako razveselno obsadovane k terdim tlam naredil, v divjim vi-hrenju se gnajoč gor na Černečko široko polje per Apočah, de bi tamkaj vas čerstve Krajnce z Štajerskimi, Koroškimi in Horvaskimi Slovencami, ter z močnimi Nemcami združene počakal. Ta združena vojska od Lipničkiga polja pod vižanjom našiga hrabriga vajvoda Ernesta železniga pride sim doli, in Turk, kako njo vidi, velkobesedno reče: „Lete jaz za kosilco pojim." Turki res z velikim vpitjam planejo nad vojsko našo, in postane vroča bitva; ali Krajnci, Štajerci, Korošci in Horvati zred Nemcami njim kakor stoletno hrastje stojijo pod brado — in Ozmani, kakor zvihrijo, njih je tud' že toliko ukup zmlačenih, de pobegniti morajo. Kakor strela oni perletijo dol k meni, tukaj jih pa čaka vroča kosilca, ker njih je v kratkim toliko vbitih, de so steze polne mertvih in se Mura od njih kervi rudeči. Tako sim jaz moje smertne strahe srečno prestala, in sim oslobodjena od Turkov, kterim ste, ljubi Krajnci! tudi vi pomagali njih silni meč potreti. — Rada sim jaz zdaj odperla vse vinske kleti, in sim trudnim vojšakam zavpila: Bog živi Štajerce, Korošce, Krajnce in Horvate, vsi smo od edne slovenske matere, katera nas je učila, skerbno perpravljat kruha in vina; Bog živi močne Nemce, Bog živi našiga Ernesta! — Lepo serčno vam Krajncam se zdaj zahvalim, ker ste tako čer-stvo pomagali rešiti mene in našo celo deželo. Bog vas živi v vsimi Slovencami vkup!" Prislovice Štajerskih Slovencov, ki jih je nabral A. Krempl, so po Novicah tu in tam prihajale na dan od 1. 1844 št. 10 do 1. 1848 št. 7 na pr.: Čič je nič, delavec je hlebavec. Se moramo razprestreti, kako se imamo z čem odeti. Ko kukovca dolgo kukuje, si kmetič kruha kupuje. Ta na merzlo piše. Če ima veliko dobi, pa tud' ima veliko zobi. Naj gre za černe gore. česa se človek preveliko veseli, tega se naj le boji itd. — L. 1844 št. 18 pa se nahaja tudi v Gajici naslednja pesem njegova : Zadovoljen kmetič. 1. Resen meni ne diši 2. Mestnik le prebira si 3. Mestnik toži se, de glad Drugo, k6 kar z' trudom si V jedi gorpostavljeni, Nima ga, in nem're spat', In z rokami sam pripravim; Kir želodec mu ne kuha; Naj le z menoj derve seka, Mčstnik sicer se nasiti, Naj, ko jaz, le plužit gre, Bo spanje mu dišalo, Al njegovo jesti, piti In prav dobro zdela se, Ak' večšr le imel bo Nede z tekom tako zdravim. Sladek mu bo kosec kruha. Se najesti samo mleka. 7. Mestnik čuti zdaj pa zdaj V svojimu želodcu kaj, Kir boli ga od dolgočasa; Jaz ne čutim mojiga Drugač, ko gda glad ga ima, Te pa grem mu vtišat glasa. Mestnik zelja kupi si, Ter salate k zajčeti; Boljši je, kar meni žena Murkov, zelja v ogradi In salate nasadi, Graha zluši, skopa hrena. V Novicah 1. Mestnik malogda je prav D6bre kože ali zdrav, Naj pa z menoj le sapota Preorane zdaj zemlje, Zraka zdaj napije se, Nebo tako bled, sirota! Jaz bogastvo, kar ga imam, Vsako leto zemlji dam, Ino kar za vsako betvo Se potim in kaj terpim, Se iz serca veselim Že na rodovitno žetvo. 4. Mestnik čuti zdaj pa zdaj 5. Mestnik malogda je prav C. Mestnik si kupuje sad, K6 bi po njem' 'mel ga glad ; Ali on ne najde teka, Kakor jaz, gda sad dobim, 'Z drevja, kter'ga sam sadim: Toti veseli človeka. 8. Jaz bogastvo, kar ga imam, 9. Z mestnim zato, ko ima čas, Le nikolj ne menjam jaz, Kir per težkem mojem deli, Ako bož'n je moj hram, Zdravje, zadovoljnost mam, Vstanem, ležem se veseli. 1845 (III, 3) priobčuje Cafov iz Štajerja „Pozdravec vsem Slo-vencom", a v njem žalostno vest, da je v Malinedli 10. grudna 1844 za plučno boleznijo umrl Anton Krempl in šel po plačo za svoje velike trude za izobraženje Slovenskega naroda . . „Nikoli ne pozabimo, kar so nam v Gradec pred 10 letmi bili pisali: jSem uže sicer star mož, vendar za Slovenšino goreč mladenič'. — Bili so rajni ne le priden pastir svojega kerdelca, temoč vse Slovence so ljubili ino za svojo čredo deržali ino zato so jim — v lep izgled vsem duhovnikom — pridne bukvice pisali, na priliko: katekizem, evangelj, branje svetnikov, predge dva tečaja, menjši spiske ino kar je jihovo naj boljše delo: Dogodivšine Štajerske zemlje, ktere so še k velki sreči dogotovili; drugi zvezek jih se ravno zdaj tiska (kdo bi bil mislil, de bo drugi del „dogodivšine" njegova posmertnica! Vredn.). 1 mesec popred pred svojo smertjo na Tuju (Pettau) so obljubili, še veliko za svoje ljubljenčiče Slovence pisati — Bog jim poverni jihovo dobro voljo: daj jim večni mir! — Slovenci pak jih ne bodo pozabili, vsej so se jim z svojimi knigami v spomin zadosta zapisali. Vredno je povedati, da so rajni pervi med Štajerci novi pravopis sprejeli ino v njem spisali evangelj, dogodivšine ino še nekaj v Novicah." Po vsem tem so razumevati besede Slomšekove v Drobtincah 1. 1862 str. 78: „Poznate, prijateli, iskrenega Slovenca, rodoljuba gorečega Krempelna Antona? Kakor dereči vrele, kteri iz pečovja prihruje, med kamnjem po koreninah ne počivaje rožla, ter hoče vse jeze podreti, naj bi svoje kraje rodovito napojil, ktere je dolgo suša stiskala, tako nevgnano je tirala rajnega Krempelna do svojega doma in roda živa ljubav. Z bistrim očesom je meril našega slovstva nasprotnike, z ojstrim peresom je branil svojega naroda pravice, kakor nam pravijo njegove knjige. Veliko let že počivajo v domači zemlji njegove kosti, njegov slovenski duh še neprenehoma mlajši rojake po vsih tistih krajih navdaja, po kterih je rajni Krempl slovenščino rosil. Hvala mu lepa!" Člove fe, v pogledu na njegovo telo in dušo s kratkim nšvodom, kakč si ohraniti in utrditi zdravje. (Za šolo in dom sestavil Janko L e I) a n.) (Dalje.) §■ 15. Srce, osrčnik, žile privodnice in odvodnice, kri. Srce je pest debela otla mišica, podobna polovici keglja; leži mej pljučnima kriloma, in sicer napošev se svojim koncem proti levi, a se širokim svojim delom pa proti desni strani prsne otline. Srce se giblje neprestano in je potisneno v mehur, ki ga zovemo osrčnik. Osrčnik je bela, z goste staničnine zložena, priprosta koža; zunaj je hrapav, znotraj pa gladek in moker. Srce je smrk v človeškem životu. Razdeljeno je na dve otlini: v desno in levo otlino, kateri ste ločeni po navpični steni. Vsaka teh otlin je zopet razdeljena po povprečnej steni v dve otlinici. V štiri of' ne je torej srce razdeljeno. Zgornji otlini se imenujeti preddvora, zdolnji otlini pa prekata. Predalo mej desnim in levim srcem je popolno, da kri ne more izstopiti. „Preddvor in prekat iste strani spaja velik predor (jama), ob njem visé v srčni prekat kitaste mre-nice, ki služijo kot zaklopnice ter branijo krvi, ako bi htela iz prekata nazaj v preddvor".*) Po pri vodnicah — t. j. takih žilah, katere kri v srce dovajajo, teče kri v srce; po odvodnicah — t. j. takih žilah, katere srcu kri odvajajo — pa se kri pretaka od srca po vsem životu. O krvi je treba tudi posebej spregovoriti. Kri je rudeča, neprozorna, malo lepljiva tekočina; vrhu tega je nekoliko slana in vsladna. Iz krvi nastajejo in se izločujejo vsi drugi sokovi. Kri dela, da nam je telo toplo in da se krepi in raste. Množina krvi v človeškem telesu je V13 njegove teže. Človek umré, ako izgubi naenkrat toliko krvi, kolikor je težka '/25 njegovega telesa. Da se iz srčnega prekata izstopivša kri zopet vanj povrne, zato je treba blizu 23 sekund. Krvni obtok tako dolgo traje, dokler človek živi. Človek umré, če se mu krvotok ustavi, in zboli, če se mu kri nepravilno po žilah pretaka. Srce se krči in zopet širi in takim načinom pošilja kri po životu. Da se srce krči in širi, to čutimo položivši roko na srce ali ako potipljemo odvodnico (ciplo). Pri malih otrocih udari srce po 100krat v enej minuti, pri odraslih pa le 72krat. Udari li srce pri odraslih ljudeh več nego 72 krat v enej minuti, tedaj je to znamenje, da človek nij prav zdrav. §• 16. Želodec in čreva. Želodec, kuhar človeškega telesa, podolgastno-okrogel je meh, ki leži pod prepono in pod srcem, nad črevami v trebušnej otlini na levi strani. Želodec vzprejema po požiralniku požrte jedi ter jih moči z razjedavim svojim sokom. Ta sok in neprestano trenje vplivata pa na to, da se jedi topijo ali krojé. Prebavo pospešuje tudi zrak, ki z jedili prihaja v želodec, pa tudi gorkota želodčeva. Jedila se pripravijo za prebavo uže takrat, ko jih premeljemo sè zobmi in pomešamo se slinami. Podaljšek želodčev so čreva. Ona obstojé iz prohoda (kanala), ki je zdaj tanjši, zdaj širši ter se v velikih zavinkih razteza do zadnjice, končujoč se v danko. Ta prohod je šestkrat daljši od človeka, služi tudi za prebavo in v to, da se lajno odpravlja, čreva so v goranjem svojem delu tanka, v dolanjem pa znatno debelejša; ločijo se torej v tanka in debela čreva. Vsa čreva pa se neprestano pregibljejo v črvastih zavojih. §. 17. Potrebušnica, opornjak, pečica ali rečica. „Vsa v trebušni duplini ležeča prebavila so zavita v potrebušnico (mreno). Tolščat trak, na katerega so zavoji tencega črevesa nabrani, je tudi kos potrebušnice in se zove opornjak. Ono tolsto gubo pa, ki jo dela potrebušnica na želodci in na črevih, imenujemo pečico ali rečico." **) *) Woldrich - Erjavec „Somatologij a", str. 36. **l G'.jj W o Id i' ic h-Erjavec „Somatologijo", str. 33. §• 18. Kako deluje želodec? (prebava). Prebava se vrši pri človeku (in pri vseh popolnih živalih) na sledeči način: Človek premelje v usta vzeti živež se zobmi. V ustih se nahajajo ustne žleze, iz kojih prihajajo sline, katere živež izpremenijo v nekako kašo. Na to pride ta kaša po požiralniku v želodec, kjer se vsled želodčevega delovanja izpremeni v pravo pravcato živežno kašo V to kašo se izliva žolč, s čimer se ta kaša izpremeni v mlečni sok. Iz tega mlečnega soka srčejo sesalne posodice, katere se nahajajo na notranji steni tencega črevesa, za reditev odločene delke na-se. Ti delki se izlivajo na to v kri, in pljuča jih izpre-mene popolnoma v kri. Kri izločuje pri nastalem krogotoku različne delke ter nado-mestuje ž njimi trdne in tekoče delke, ki jih je izgubilo telo vsled neprestanega svojega trenja. Živež, ki se ne more raztopiti v mlečni sok, odvajajo debelejša čreva in izpah-nejo iz telesa v podobi — lajna (blata). Ako nima želodec česa podelovati, potem občutimo lakot; kajti ostri želodečni sok draži živce. Ako želodec nima potrebne moče, potem občutimo žejo. §. 19. Jetra, žolčni mehur in žolč. Jetra izločujejo žolč iz krvi. Ona so najtežji in največji drob, barve so rudečkasto-rujave in ležijo na desni trebušni strani tikoma pod prepono. Tehtajo 2 — 3 kg. Z mnogimi vezmi so pritrjena na prepono in na želodec. Jetra imajo na spodnji svoji strani žolčni mehur. Žolč sama na sebi je rumeno-zelenkasta snov, katera je grenkega okusa in neprijetno diši. Žolč se nabira v žolčnem mehurji; ta razkraja živež še bolj, pomaga odpravljati odvečne dele in se nazadnje izločuje z lajnom vred, kateremu daje rumenkasto barvo. Ako se žolč ne more iz jeter odtekati, izlije se zopet v kri. Vsled tega postane kri rumenkasta, in mi pravimo, da človek ima „zlatenico". §. 20. Slezena, obisti. Slezena je rujavo-rudečkasto telo, polno krvi in podolgasto; ona leži na levi strani ob želodci. Ker se nahaja v njej mnogo krvnih posodic, zdi se, da je ustvarjena za to, da kri usposablja za napravo žolči. Obisti so mnogo gostejše snovi kakor jetra. Na vsaki strani telesa, in sicer ob ledjih, leži ena obist. Obisti so odločene v to, da izločujejo scavnico. V ta namen imajo v svojej notranjesti mnogo bradavic. Te izlivajo izločeno mokroto v kožnate cevi, katerih ena vodi v obistno kotanjo in nazadnje v mehur. (Dalje prihodnjič.) Šolstvo v Avstriji. V naslednjem hočemo posneti nekoliko črtic o šolstvu v Avstriji iz pred kratkim izišlega devetega zvezka „Avstrijske statistike za leto 1882/83". V tem članku pa se hočemo ozirati samo na ljudske šole koncem letinskega poluletja 1883. Število za šolo godnih otrok o gori omenjenem času znašalo je 3,111.486. Javne in privatne šole obiskovalo je 2,641.849 otrok, namreč javne 2,557.747, privatne 84.102 otrok. Se ve da se te številke ne smejo kar tako po voljno med seboj spraviti v zvezo in iz tega kar kratko sklepati o prijaznosti naroda do šole. Kajti nekaj za šolo godnih otrok obiskuje užd srednje ali strokovne šole, nekaj pa jih uživa pouk doma, na drugi strani pa obiskujejo ljudske šole tudi še nekateri otroci, kateri niso po zakonu več primorani, obiskovati jih. Na prijaznost naroda do šole moglo bi se morda, dasi je to tudi jako nezanesljivo, sklepati iz obsodeb, katere so zadele stariše, ker niso pošiljali ali čisto nič, ali samo neredno svoje otroke v šolo. Število teh obsodeb je žal! precej visoko. Izreklo se je vkupno 139.371 kazenskih obsodeb v globo 80.555 gld., 40.478 dnij in 27.067 ur zapora; torej pripada na 22 otrok po jedna kazenska obsodba. Pri tem pa so kronovine zelo različno prizadete. V Bukovini n. pr. pripada uže na 12 otrok jedr... kazenska obsodba, v Dolenji Avstriji na 16, v Češki na 21 in v Solnogradu na 44 otrok. Če se primerja obiskavanje meščanskih in javnih ljudskih šol v letih 1882 do 1883, se razvida, da se je število otrok pomnožilo za 51.629. Samo v dveh kronovinah, v Moravski in v Kranjski, se je zmanjšalo obiskovanje šole; ta slučaj pa se da razlagati iz tega, ker je bilo v 1. 1877. rojenih malo otrok v onih dveh deželah (ti otroci bi namreč bili v 1. 1883. za šolo godni) in ker je v teh dveh deželah od 1. 1877. nadalje umrlo tudi največ otrok. Splošno pa moramo biti zadovoljni s tem obiskovanjem šole, osobito, ker se je ob jednem pomnožilo število otrok v privatnih, srednih in strokovnih šolah, in tudi doma uživalo jih je pouk večje število. Število javnih ljudskih šol je znašalo 15.944 in sicer 324 meščanskih in 15.620 splošnih ljudskih šol. Če se prišteje 944 privatnih šol, se dobi vkupno število 16.888, ali za 184 za šolo godnih otrok jedna šola. Meščanskih šol je še kaj malo. Znatno število jih ima samo Dolenje Avstrijsko 57, Češka 171 in Moravska 146. Tudi kar se tiče razširjenja splošne ljudske šole in pomnoženja razredov na njej je Dolenje Avstrijsko prvo, kajti broji največje število šestero-, sedmero- in osmerorazrednic. V Galiciji, v Bukovini in v Istri so navadno samo jednorazrednice. Relativno največ jednorazrednic je v Galiciji (izmed 100 šol je 85,2 jednorazrednice), v Bukovini (82) in v Dalmaciji (78,2); najmenj v Trstu in okolici (6 odstotkov), v Češki (35), na Gorenjem Avstrijskem (37,1) in na Dolenjem Avstrijskem (37,8 odstotkov). Omeniti je sicer treba še, da se je število šol za ženska ročna dela, privatnih šol brez pravice javnosti zmanjšalo — in sicer zaradi tega, ker ne morejo tekmovati z državnimi ljudskimi šolami; to je veselo znamenje, katero kaže, da se zaupnost do državnih ljudskih šol vedno bolj širi. Glede jezikovnih razmer se razvida iz poročila, da so štiri dežele imele jednoten učni jezik, namreč Gorenje Avstrijsko, Dolenje Avstrijsko, Solnograd in Predarelsko; omeniti je vender treba, da se je na štirih šolah na Dolenje Avstrijskem poučevalo v prvih razredih v češčini in da je bila v Predarelski jedna šola z mešanim učnim jezikom (italijansko-nemški). V naslednjem hočemo pokazati, kako so razne narodnosti obiskovale šolo v jezikovno mešanih deželah. V Štajerski je 526 nemških, 160 slovenskih, 75 jezikovno mešanih šol; v Koroški 251 nemških, 93 mešanih; v Kranjski 221 slovenskih, 20 nemških, 28 mešanih; v Trstu in okolici 2 nemški, 12 slovenskih, 22 italijanskih; v Tirolski 781 nemških, 719 italijanskih, 25 mešanih; v Češki 2064 nemških, 2520 čeških; v Moravski 611 nemških, 1386 čeških, 45 mešanih; v Šleziji 205 nemških, 112 čeških, 126 poljskih, 24 mešanih; v Galiciji 34 nemških, 1238 poljskih, 1537 ru-sinskih in 130 mešanih; v Bukovini 18 nemških, 74 rusinskih, 53 rumenskih, 3 magjarske. 64 mešanih; v Dalmaciji 6 italijanskih, 269 hrvatskih. Torej vkupno bilo je: 6733 nemških, 4018 čeških, 1364 poljskih, 1611 rusinskih, 496 slovenskih, 868 italijanskih, 306 hrvatskih, 53 rumenskih, 3 magjarske in 492 mešanih šol. Število šol se je v teku jednega leta pomnožilo za 151. Vkupno učiteljsko osobje na javnih ljudskih šolah je brojilo 52.314 oseb, in sicer 40.704 učiteljev in 11.610 učiteljic. Učiteljsko osobje se je od 1. 1882. pomnožilo za 1453 glav. Toliko naj zadostuje o ljudskem šolstvu. V naslednjem podajemo še vkupen izkaz o avstrijskem ljudskem šolstvu v šolskem letu 1882/83: SB 9 © a S Število javnih ¡g Učiteljsko osobje -i 53 rS M ^ o S " Dežele | £ g % s a a «o H p. QJ 2 -S co Meščanske šole Splošne ljudske šole > & C >E» O '> 4> X» Vkupno število učiteljev učiteljic Število za šolo goi otrok a £ _ O) >05 ■S s i .2 .fil 3 £ S 37 .S, .S Dolenje Avstrijsko . 2,330.621 57 1.323 108 7.193 5.029 2.164 324.421 306.771 Gorenje Avstrijsko . 759.620 8 480 35 1.952 1.512 440 107.942 103.162 Solnograd . . . 163.570 2 156 17 525 424 101 20.366 18.457 Štajerska .... 1,213.597 4 757 42 2.801 2.206 595 164.258 143.183 Koroška .... 348.730 2 342 11 954 811 143 45.949 42.405 Kranjska . . . 481.243 1 268 11 769 602 167 54.095 43.050 Trst..... 144.844 4 32 17 214 106 108 18.413 12.895 Goriška in Gradiška 211.084 — 144 10 546 421 125 33.358 24.998 Istra ..... 292.006 1 126 4 463 357 106 27.844 20.043 Tirolska .... 805.176 2 1.523 48 4.037 2.895 1.142 114.307 103.903 Predarelska . . . 107.373 1 192 10 580 401 179 16.039 15.171 Češka..... 5,560.819 171 4.413 292 16.666 13.319 3.347 926.532 884.015 Moravska .... 2,153.407 46 1.996 70 5.500 4.851 649 364.326 337.684 Šlezija..... 565.474 4 463 43 1.265 1.027 238 90.666 80.719 Galicija .... 5,958.907 15 2.924 187 7.611 5.690 1.921 709.941 383.480 Bukovina .... 571.671 1 211 14 579 503 76 69.148 21.169 Dalmacija .... 476.101 5 270 25 659 550 109 23.841 16.624 Vkup . . . 22,144.244 324 15.620 944 52.314 40.704 11.610 3,111.486 2,557.747 (Po „Ljub. Li stua.) V s 0 1 s k a 1 e t i n a. (Dalje.) Dekliške šole pri č. č. uršulinaricah v Ljubljani imele so koncem tega šolskega leta 805 učenk, od katerih jih je 157 dobilo odliko, 466 prvi red, 169 pa jih je bilo nesposobnih za višji razred ali oddelek. Izprašalo se ni 13 učenk. Letno poročilo čveterorazredne deške ljudske šole vŠkofji Loki koncem šolskega leta 1884/85. kaže 4 učitelje in g. kateheta, kateri so poučevali 280 učencev (konec 1. 276). Mej temi je prav pridno v šolo hodilo 209, pridno 57, manj pridno 15, in nemarno 30 učencev. Za višji razred (oddelek) sposobnih je bilo 187, nesposobnih 89; za srednje šole se jih je oglasilo 10. Šolska knjižnica šteje zdaj 115 slovenskih in 19 nemških, vkup 134 knjig. Gosp. nadučitelj Fr. Papa je učence III. in IV. razreda poučeval tudi v sadjarstvu. Učenci so nalovili in pokončali nad 1400 litr. hroščev. Letno poročilo čveterorazredne deške šole v Kameniku koncem šolskega leta 1884/85. obsega I. imena občin, število hiš in prebivalcev Kameniškega okrajnega glavarstva, II. iz šolske kronike, III. dobrotnike šole, IV. učiteljstvo, V. vkupni pregled, VI. učence ljudske šole, uvrstene po zasluženji in VII. obrtno nadaljevalno šolo. Mej dobrotniki šole je ranjki preč. g. dekan Jurij Križaj, kateri je volil Kameniški šoli gozd — vreden 338 gld. Iz obresti te glavnice napravljalo se bode v prihodnje ubogim otrokom šolsko orodje. Mestna korporacija je šoli pripustila njivo za šolski vrt. Učitelji so bili 4 in gosp. katehet, kateri so v vseh štirih razredih poučevali 204 učence. V ponovljivo šolo je hodilo 23 učencev, v obrtno nadaljevalno šolo pa 39. Poročilu pridjan je tudi lični zemljevid „Kameniškega okraja", katerega je narisal gosp. nad-učitelj Val. Burnik. Jahresbericht der Volksschule in Neumarktl 1885. kaže 3 učitelje, 1 učiteljico in g. kateheta, kateri so poučevali v štirih razredih 305 (konec leta 297) učencev in učenk. Mej temi je bilo Slovencev 279, Nemcev 13*), Lahov pa F. Učencev in učenk sposobnih za višji razred (oddelek) je bilo 185, nesposobnih 107, neizprašanih 5; v šolo jih je prav pridno hodilo 212, pridno 51, manj pridno 21, nemarno 13. V obrtno nadaljevalni šoli je bilo 108 učencev. Šolska knjižnica šteje 229 knjig (in sicer učiteljska 83, učeniška pa 146 knjig). Letno poročilo čveterorazredne deške ljudske šole v Novomestu (Rudolfsvverth) koncem šolskega leta 1884/85. pravi, da je ta šola v začetku leta imela 185, konec šolskega leta pa 172 učencev, katere je poučevalo pet g. g. duhovnikov reda sv. Frančiška. Šolska knjižnica broji 296 različnih knjig v 444 zvezkih. Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Postojini 1885. 1. obsega 1. učiteljstvo, 2. vkupni pregled za šolo godnih in šolskih otrok 1884/85. 1., 3. kroniko, 4. slavnostni govor (govoril učenec IV. razreda L. D.), 5. zahvalo, 6. razvrstitev učencev. Poučevali so trije učitelji, katehet in dve učiteljici. Učencev in učenk je bilo to šolsko leto na tej šoli 343. Kmetijskega pouka se je udeležilo 62 učencev. Letno poročilo čveterorazredne deške in dvorazredne dekliške šole v črnomlji 188 5. 1. ima na čeli sestavek: Ali se dajo naša vina zboljšati? (črtice v preudarek napisal Fr. Šetina.) Poučevalo v teh šolah so štirje učitelji, dva kateheta in dve učiteljici. V vsakdanjo šolo je hodilo 462, v ponovljivo šolo pa 98 učencev in učenk, vkup tedaj 560. V zasebno šolo na Majerlu je hodilo 67 otrok. Letno poročilo čveterorazredne ljudske šole v Vipavi 1884/85. 1. kaže, da so v tej šoli poučevali trije učitelji, katehet in učiteljica. V vseh štirih razredih je bilo 279 učencev in učenk. V kmetijsko napredovalno šolo je hodilo 45 učencev tretjega in četrtega razreda. __(Dalje prihodnjič.) Naznanilo in nov poziv. Glede Slomšek - ove nagrade, katero je razpisalo učiteljsko društvo v Ptuji za najboljši spis o Slomšeku, kot pedagogu, usojamo se p. n. razumništvu to-le naznaniti: Društvu sta došla le 2 spisa o Slomšeku kot pedagogu. A glede obeh so se gg. presojevalci izrekli proti nagradi. Prvi g. presojevalec piše: „Prečitavši spisa, videl sem takoj, da gospoda pisatelja, goreča čestitelja nepozabljivega vladike, vender nista krenila pravega pota, ker sta prepustila govor preveč svojemu navdušenju zanj in sta se trudila manj dokazati, da stoji Slomšek vedno in povsod na neovrgljivih načelih, katere razglašujejo pedagogi že od starodavnih časov, da bi ugajalo torej najbolje dokazati po datih in citatih, kako sistematično je vse sezidano, kar je govoril in pisal apostelj Slovencev o šolstvu. ..." — Drugi ocenitelj pravi:.....Kar se rokopisov tiče, ni nobeden tako, kakor bi si ga jaz želel." Tretji pa veli: «... Boljši spis tudi ni kaj prida. Po mojej pameti bo menda najbolje, če se pisatelji še enkrat na resno delo povabijo. . ." Tako tedaj stoji vsa stvar o večkrat imenovanej Slomšek -ovi nagradi. Č. gosp. pisatelja nam poslanih razprav naj blagovolita podpisanemu predsedniku društva naznaniti, pod katero adreso se jima naj njih dela vrneta. Da bi se vender ta reč častno dognala, razpiše Ptujsko učiteljsko društvo po sklepu dne 25. junija v Ptuji še enkrat 100 fl. za en ali dva najboljša spisa o Slomšeku kot *) Kaj, ali se „poročilo" le zarad teh 13 Nemcev po nemški tiska? Uredn. pedagogu in sicer se naj spisi pošljejo Ptujskemu učiteljskemu društvu do 1. julija 1886. Gotovo dovolj časa! Na delo tedaj pisatelji slovenski! Nagrada res da ni velika, a društvo je voljno pisatelju prepustiti ves čisti dobiček. Učeni g. dr. P. je rekel, da tiskan spis moral bi biti ne menda brošurica, temveč knjiga, v kateri bi se opisal Slomšek po svojem zasluženju kot prijatelj šole, kot učitelj in odgojitelj ljube mladine. Knjiga bi naj bila omikanemu občinstvu namenjena, naj bi bila to, kar je Diestenveg pri Nemcih. Slovenski pisatelji! Lotite se tedaj tega častnega dela, ker žalostno bi bilo za Slovence, ako bi se ne zamogel pisatelj najti, ki bi Slomšeka kot pedagoga po vrednosti oceniti znal, a sitnost bila bi za naše društvo, katero je blage rodoljube nadlegovalo za doneske. Ako se stvar ugodno reši, namerava Ptujsko učiteljsko društvo sklicati o priliki razsodbe ocenjevalcev velik zbor Spodnje-štajerskih učiteljev, v katerem naj bi se nekaj ukrenilo zastran združenja med slovenskimi učitelji. Bog daj, da bi se oboje dalo častno doseči! Franc Žiher, predsednik Ptujskega učit. društva. Kajiževstvo. — „Tisočletnlca Metodova". Spisal duhoven Ljubljanske škofije. Cena 10 kr. V Ljubljani, 1885. Izdal in založil odbor za priredbo vlaka na Velehrad in v Prago. Tisk „Narodne Tiskarne". Posamični oddelki te krasne knjižice so: Tisočletnica Metodova; o mladih letih sv. Cirila in Metoda (s podobo); sv. apostola med Kozari; Slovani vabijo sv. brata na Moravsko; sv. Ciril iznajde slovanske črke; sv. brata na Bolgarskem; sv. Ciril in Metod prvikrat med Slovenci; sv. apostola na Moravskem; slovenska služba božja; sv. Ciril in Metod drugič med Slovenci; kako se jima je godilo v Rimu; sv. Ciril umerje v Rimu; papež piše Slovanom; sv. Metod tretjič med Slovenci; sv. Metod drugič v Rimu; sv. Metod četrtič med Slovenci; sv. Metod obsojen; papež reši sv. Metoda iz nemške ječe; sv. Metod petič med Slovenci; o dogodkih na Moravskem; sv. Metod na Češkem; sv. Metod na Poljskem; sv. Metod tretjič v Rimu; papež znova potrdi slovensko službo božjo; sv. Metod posled-njikrat med Slovenci; poslednja leta Metodova (s podobo); gnjusba razdjanja po Metodovi smrti; Slovenščina med Bolgari, Srbi in Rusi; o sv. Prokop« in o dveh samostanih na Češkem; slovanska služba božja na Poljskem; slovenščina v hrv. cerkvah; ali smo mi Slovenci imeli kdaj slovensko sv. mašo? dedščina sv. Cirila in Metoda (s podobo); molitev v čast sv. Cirilu in Metodu. — To zlatavredno knjižico naj si kupi vsak slovenski ljudski učitelj ter naj jo širi mej učenci in prostim ljudstvom, kolikor le more! — „Mladini". Spisal Miljenko Devojän. V Novomestu 1885. 1. Tiskal iz založil J. Krajec. To je naslov naj novejši knjižici, ki obseza dve pesni in šest mičnih povestic za našo mladino. Prav živo jo tedaj priporočamo nežni mladini in sploh šolskim knjižnicam. — „Kranjska mesta". Po raznih virih sestavil P. Florentin Hrovat, vodja deške šole. Z nekaterimi podobami. Novomesto 1885. 1. Tiskal in založil J. Krajec. Ta prepotrebna knjižica naj se nahaja po vseh učiteljskih in šolskih knjižnicah in tudi po vseh boljših hišah na Kranjskem! — „Ljudske knjižnice" je izšel 14. snopič, kateri nadaljuje „narodne pripovedke", ter začenja „Pravljice", nemški spisal Viljem Hauff. Poslovenil V. Benkovič. — „UCetodika prostoručnega črtanja" za obče pučke i gradjanske škole. Sastavijo Gjuro Kuten, učitelj više djevojačke učione u Zagrebu i pravi član hrv. pedagog.-književnoga sbora. Sa 26 slika. Zagreb. Nakladom hrv. pedagog.-književnoga sbora 1885. To je uže XVII. knjiga, ki jo je na svetlo dalo omenjeno vrlo, slavno društvo, in je sestavljena po naj boljših do zdanjih knjigah in načrtih o prostoročnem risanji. Priporočamo jo tedaj tudi slovenskim učiteljem, in želimo, da bi skoro tudi slovensko učiteljstvo z enakimi knjigami moglo se znašati. Mična ta knjiga stane 90 kr. — „Katalog des k. k. Schulbücher-Verlages In Wien" je prišel 15. jul. t. 1. na svetlo, in obseza vse šolske in pomočne knjige in razne druge tiskovine, ki jih ima ta zaloga na prodaj. D o p i m i. S Prema v 24. dan julija t. 1. (Dalje.) S knjigami za ubožne učence ne ravna se povsod skrbno in modro, premalo se pazi na-nje; mnogokrat so nove knjige užr po enoletnej rabi vse raztrgane in pomazane ter za nobeno rabo več. Na ta način se število teh knjig krči, mesto da bi se z novo pridobljenimi knjigami množilo. Izposojene knjige naj učitelj vsaj vsako četrtletje po enkrat pregleda, in če pri kakem učencu zapazi zlobno malomarnost in neskrb za knjigo, odvzame naj mu jo, kar bode gotovo tudi drugim dobro svarilo. — Dalje govori gosp. nadzornik o posameznih učnih predmetih blizo takole: Veronauk poučuje v tem okraji 32 visoko-častitih gg. duhovnikov. Na 5 šolah pa, ker je pomanjkanje duhovnov, dovolilo se je posvetnim učiteljem, da mladino poučujejo tudi v veronauku, za kar vzprejemajo tudi po nekoliko nagrade. — Kar zadeva jezikov nauk, doseže se v čitanji sploh povoljni, a v mnogih šolah, osobito v višjih razredih, oziroma oddelkih pa prav povoljni uspeh. Razjasnjevanje učnega gradiva je bilo večinoma primerno; nekateri učitelji pripravljajo se prav vestno na šolski pouk. Otroci so se prav pridno vadili v govorjenji pesniških izgledkov, kar je veselo znamenje, da se učiteljstvo zanimiva ter spoznava veliko važnost takih berilnih vaj za oglajenost otročjega govora. — Slovnica poučuje se po nekaterih šolah s povoljnim, tu in tam tudi s prav dobrim uspehom. V nekaterih šolah je pa slovnica še popolno neznan predmet, ali se pa le po imenu nekoliko poučuje, kar je pa ravno potrata dragega časa. — V takih slučajih zadostuje nekoliko vprašanj, in prepričamo se, da učenci ne poznajo ne stavkovih delov, ne govornih razpolov, a še manj pa svojstva taistih. Ako pa sicer uže iz slovnice kaj pripovedovati vedo, je to vse le pravi papi-gaizem — brez razuma. Slovnične vaje so pa zaradi spisja zelo potrebne. Naj bode kak spis še tako dobro sestavljen in po obsegu tehten, ako se pa v njem nahajajo slovnične napake, žali to vsakega. Slovnične vaje naj se tako uredijo, da jim bodo v resnici tudi kaj koristile, to je, da je bodo vedeli pri raznovrstnem vpisovanji tudi dejansko uporabljevati. — Spisje goji se v različnih šolah nekako z enakim uspehom. V nekaterih šolah učenci prav hvalevredno izdelujejo spisne naloge iz vsakdanjega življenja, in vidi se, da je učitelj ta predmet metodično in marljivo obdeloval ter učence v tem obziru tako daleč izuril, da znajo samostalno misliti in misli svoje sami tudi v lepih stavkih izrazovati. Da se privadijo otroci pravilnemu govorjenju in pisanju, je pred vsem treba, da učitelj v šoli tudi sam vedno pravilno govori, da se sosebno izogiblje grmanizmom, ter da ne rabi v govoru napačnih sklonov in predlogov. Kako neprijetno sluje učiteljev ukaz n. pr.: »Tone, pojdi na tablo!« ali: »Koga delaš?« »Doli pobriš'!« i. t. d. Nahaja se še dosta naopačnih in nepravilnih razvad, katere je treba odpraviti. Spisni izdelki so se učencem večinoma prav pridno popravljali, in se je tudi pazilo, da so se čedno spisovali. Računstvo poučeva se v več šolah primerno in se doseže povoljni uspeh; učenci se urijo mehanično in razumno številiti. — Računske naloge naj se jemljejo iz dejanskega življenja. Je pa tudi več šol, katere se v tem predmetu nikakor z dobrim uspehom ponašati ne morejo — in to niti v ustnem niti v pismenem računstvu. Žalostna pač taka šola in malo častno za učitelja, če se njegovi učenci po večletnem učenji še poštevanjke ne privadijo. — To in enake naopake, gotovo učitelju ne delajo časti. — Nekateri učitelji preveč goje računska pravila in tudi dosežejo, da je učenci prav gladko od besede do besede na pamet znajo; a če se takega otroka vpraša, kak račun je to in kako se reši, navadno molči ali neumno odgovori. Čas, kateri se je za učenje računskih pravil na pamet potratil, porabi naj se raje za dejanske vaje; to bi učencem kaj koristilo; čemu so jim nek le sama suhoparna pravila, če je pa dejansko uporabljevati ne umejo! — Tudi se še vsi učitelji niso navadili pravilno zaznamnjati metrične mere; prisvoje naj si torej predpisana znamenja in naj je pri tem pouku tudi v prihodnje pravilno uporabljajo. — Lepopisje in pisanje sploh se je po nekaterih šolah precej dobro izboljšalo, ker učitelji bolj strogo pazijo na lepo izpeljavo in lego, pravo velikost in enakomerno oddaljenost posameznih črk i. t. d. Kjer so učitelji pridni, dosežejo v resnici prav lep uspeh pri tem predmetu; prav prijetno je pregledovati v taki šoli lepopisne, spisne in pravopisne zvezke. Tak hvalevredni uspeh v tem predmetu dosegli bi lehko vsi učitelji, ako bi ta pouk dobrovoljno, modro in vztrajno nadaljevali. Pri prepisovanji naj se strogo pazi na to, da učenci ne prepisujejo naopak; vsaka taka nemarnost mora se precej pri začetku zatreti, da se ne ukorenini. To se pa doseže s tem, ako se piše po udarcih ali taktu. — Realije poučevale so se na podlogi »Beril«; letošnji uspehi so od lanskih boljši. Zemljepisni pouk obdeloval se je posebno na večrazrednicah bolj temeljito, kjer so se učenci v čitanji zemljevidov prav dobro izurili. Na nekaterih enorazrednicah se pa zemljevidi še prav nič ne rabijo, ampak tiče v kakem kotičku ter pričakovaje boljšega učitelja po odrešenji zdihujejo. Zgodovina poučuje se po primernih vajah »Drugega« in »Tretjega Berila«. To gradivo tudi zadostuje, ako učitelj te vaje lepo razlaga in jim še kaj dodaja. Prirodoznanstveni pouk je zdaj vedno bolj zanimljiv, ker imajo skoraj vse šole potrebna učila, ter se nazorni nauk temeljiteje goji, čemur posledica je, da si otroci obravnavano gradivo dobro zapomnijo in v spominu ohranijo. — Risalo se je sploh precej dobro. Po nekaterih šolah rabi se še ravnilo, kar pri pikčastih risankah nikakor ni prav. Tudi ni prav, da nekateri učitelji ne začenjajo v šoli o pravem času risati. — Petje eno - in dvoglasnih pesni na posluh se v obče dobro goji. Skušnja pa uči, da se po učnem načrtu predpisani smoter v petji ne more doseči. Kadar se bodejo učni črteži predelovali, skrčiti bode treba tudi smoter pevskemu pouku. Eno-, dvo- in triraz-rednicam predpisalo naj bi se petje na posluh, a petje po sekiricah naj bi se prepuščalo prostovoljno učiteljem, kateri je bodo gotovo poučevali, če jim bode to po ugodnih razmerah tudi mogoče. Po novi šolski postavi zapovedano je v šoli tudi petje cerkvenih pesni, kar se pa po nekaterih šolah pogreša. Želi se, da bi se v šoli pele tudi take pesni, katere so po obsegu posebej dečkom in posebej deklicam namenjene. — Telovadba poučuje se na vseh šolah tega okraja, a ne povsod uspešno, to pa zaradi mnogih ovir. Nimamo pravih telovadnic, pa tudi ne telovadnih prostorov; poleg tega pogrešamo tudi telovadnega orodja, tedaj telovadimo v šolskih sobah. Telovadba v šolski sobi je pa otroškemu zdravju gotovo na kvar. Razun 43 učenk v Postojini se deklice na nobeni drugi šoli tega okraja v telovadbi ne poučujejo. — Za pouk v ženskih ročnih delih se ljudstvo sploh prav dobro zanimiva, a ker manjka sposobnih učiteljic, se ta važni pouk do zdaj še ni mogel v vseh tukajšnjih šolah učiti. Letos se ženska ročna dela v tem okraji uče na 7 večrazrednicah, kjer so nastavljene izprašane učiteljice in pa na 13 enorazrednicah, kjer poučujejo pomožne učiteljice. Vsega vkup udeležuje se tega pouka 896 deklic. Ker imajo deklice do ročnih del veliko veselja in so tudi učiteljice precej pridne, dosegel se je pri tem pouku dober uspeh in napredek. Želeti bilo bi, da bi se ta pouk po vseh tukajšnjih šolah učil. Učitelji morajo sami največ storiti s tem, da namreč po svojih šolskih občinah po-izved6 po kaki sposobni ženski ter jo pridobe ukaželjnim deklicam za rokotvorno učiteljico. — V kmetijstvu poučuje se na 20 šolah tega okraja; želeti bilo bi pa, da bi bili učitelji pri tem pouku nekoliko bolj marljivi, in da bi se posebno glede sadjereje malo bolj za njo brigali. To se lehko zgodi, ker se, razun pri 7 šolah, povsod drugod šolski vrti nahajajo. Nerazumljivo je pa to, kako da morejo nekateri učitelji šolske vrte za vse drugo rabiti, a le za to ne, za kar so prav za prav namenjeni. — Če se uže razna prikuha na šolskih vrtih pridno vzgojuje, kar se sicer ne zavida, naj bi se poleg tega tudi na peške in sadne divjake nikakor tako tja v en dan ne pozabljevalo. Šolski vrt bi moral biti v občini najbolje obdelan in najlepši, da bil bi tako drugim občanom v živ vzgled. In če se to uže nikakor doseči ne more, prizadeva naj se učitelj vsaj toliko, da vender njegov vrt mimo kmetskih ne bode slabše obdelan. — Ustrahovanje v šoli je bilo sploh še precej hvale vredno; da pa ta ali oni učitelj v šoli palico za kaznovanje rabi, ne more se nikakor odobravati. Po §. 24. šolskega in učnega reda je telesno kaznovanje v šoli prepovedano. Mnogokrat se pripete res taki slučaji, pri katerih zdaj dopuščene kazni nikakor ne zadostujejo. Za zelo spridenega otroka ni ga boljšega leka, nego je šiba, ako se ta modro in previdno rabi. Starišem služi kot dobro sredstvo pri vzgoji njihovih otrok, torej bi tudi v šoli nikakor na škodo ne bila. Uže sama misel, da učitelj vender sme včasih rabiti šibo, vpljivala bi na otroke dobrodejno in telesne kazni bile bi gotovo le zeld redke v šoli. Toda postava je postava; telesna kazen je v šoli prepovedana. Ker se pa je uže mnogo učiteljskih zborov za telesne kazni v šoli izreklo, upati je, da se bode s časom dotični §. tudi primerno in potrebno prenaredil. (Konec prih.) Iz Lesec na Gorenjskem. Koncert vrlega Šent - Jakobskega pevskega zbora se je v nedeljo 2. t. m. krasno izvrševal. Akoravno je bilo vsled slabega vremena le 20 gld. čistih dohodkov, je slavni pevski zbor vender le javno pokazal, da je umetno izvežban in požrtvovalen za blage namene. Bog ga živi! Iz Tinj pri Slov. Bistrici. Slavno društvo »Narodna Šola« je tukajšnji šoli podarilo mnogo šolskega blaga. Za ta velikodušni dar se v imenu ubogih učencev iskreno zahvaljujeta: Martin Babic, Ivan Tomažič, predsednik krajnega šolskega svčta. učitelj. Iz Ljubljane. Iz seje c. k. deželnega šolskega sveta v 16. dan jul. t. 1. — Določi se o razširjanji ljudske šole v Šturji in o napravi enorazrednice v Bojanici. — En nad-učitelj in dve učiteljici se za trdno postavijo in en učitelj se začasno upokoji. (Glej »premene pri učiteljstvu« v zadnjem »Tov.«!) — Razdeli se več nagrad in denarnih podpor. — Zgrada nove peterorazredne deške ljudske šole še zdaj nima odločenega prostora. V seji mestnega odbora Ljubljanskega v 4. dan t. m. je mestni odbornik in profesor gosp. Tomo Zupan poročal v imenu šolskega odseka o določitvi prostora za to šolo, ter nasvetoval, naj se šola zida na »Cesarja Jožefa« trgu. Temu nasvetu pritrjujejo mestni odborniki g. g. Potočnik, dr. Dolenec, podžupan Petričič, Ničman in dr. Tavčar. Gosp. župan nasanja, da je od gospe Strzelbove došla ponudba, da proda svoj prostor ob Resljevi cesti, nasproti novemu c. k. učiteljišču, za 12.000 gld. — Dr. Gogola nasvetuje tedaj, naj stavbinski urad premeri ta ponujeni prostor, ter naj potem o njem poroča, čigar predlog se vzprejme, — in tako so se šolski zgradi zopet počitnice podaljšale. — Po splošnem mnenji bi bil za zgrado te šole najugodneji prostor vender le v »Frančiškanskih ulicah« (Picklova hiša). — V kmetijsko šolo na Slap bodo šli g. g. učitelji: Lunaček Aleks., Jelenec Luk., Jelenec Štef., Jeglič Fr., Pfeifer Fr., Bizilj Jos., Čerin Jos., Lobe Jan., Saje Jan., Rozman Fl., Šareč Ferd., Lapajne Ant., Potokar Al. in Čuden Vikt. — Zlato mašo je v nedeljo 9. t. m. pel v uršulinski cerkvi prečastiti Msgnr. Mihael Potočnik, papežev častni kamernik, nunski spovednik in učitelj verouka v notranji šoli i. t. d. Čestitamo! Razpis učiteljskih služeb. Na Kranjskem. Na novoustanovljeni šoli v Pečah pri Moravčah s 450 gld. letne plače in druga učiteljska služba na trirazredni šoli v Mengešu s 450 gld. letne plače. Prva služba se bode podelila za trdno, druga pa za trdno, ali tudi začasno. Prošnje do 15. avg. t. 1. na c. k. okrajni šolski svet v Kameniku. — Služba učiteljice v Kranj i s 450 gld. (oziroma 400 gld.) letne plače. Prošnje do 20. avg. t. 1. na c. k. okrajni šolski svet v Kranj i. Premene pri učiteljstvu. Na Kranjskem. G. g. Tram te Ignacij in Stefančič Avgust, začasna učitelja v Kameniku, sta za trdno postavljena. G. Vrezic Janez, učitelj v Šent-Gregorji (pri Sodrašici), je za trdno postavljen na drugo učiteljsko službo na Raki. m. š. sv. Sf a I 0 8 & J* Na mestnih ljudskih šolah z nemškim poučnim jezikom, kateri se bosta odprli začetkom šolskega leta 1885/86., je popolniti sledeči učiteljski službi in sicer: Na nemški deški ljudski šoli mesto učitelja, ob jednem vodje, z letno plačo 700 gld., pravico do postavnih petletnih priklad in užitkom prostega stanovanja ali pa stanarine letnih 120 gld. Na nemški dekliški ljudski šoli pa mesto učiteljice, ob jednem voditeljice, z letno plačo 600 gld., pravico do postavnih petletnih priklad, prostega stanovanja ali pa stanarine letnih 120 gld. Prosilci, oziroma prosilke za katero teh služeb imajo svoje prošnje z dokazi o učiteljski sposobnosti in o dozdanjem službovanji, ako se nahajajo v dejanski učiteljski službi, potom predstoječega c. kr. okrajnega šolskega sveta vsaj do 24. avgusta 1885. 1. pri podpisanem c. kr. mestnem šolskem svetu vložiti. C. kr. mestni šolski svet v Ljubljani, v dan 8. avgusta 1885. 1. Odgovorni urednik Andrej Praprotnik. Tiskar in založnik J. R. Milic.