Svojmir: Tožen spomin.
613
Vinku je kar beseda zaostala. Že je obupal, ko je videl, da mu se utaplja ladja s prelepimi nadami; zdaj pa se mu ponuja tolika nepričakovana pomoč. Pobesil je oči in molčal. Sram ga je bilo vzpre-jeti miloščino od čisto tujih Ijudij,   in vender  je ni bilo druge rešitve.
v
Dolgo je molčal, ali v duši njegovi je bil hud vihar. Ze je hotel od sebe pahniti roko pomočnico, ali zdajci se mu v duhu pokaže Božena, in globoko je vzdihnil.
„Sem te mari razžalil, Vinko?" oglasi se zopet Vladivoj in stopi bliže.
„Ti, pa razžalil! Vladivoj, kako bi ti mogel koga žaliti!"
„Torej sva še zmerom prijatelja?"
„Se zmerom za zmerom."
„1 no, kaj ne, da se boš z menoj doli preselil?"
„Bom."                                                                      (Dalje prihodnjič.)
^L
~^Ko senčnem drevoredu « Hojevam sleharn dan, Samoten se sprehajam In duh mi je teman.
Tožen spomin.
Poslušam to šumenje, Na tla mi zre oko; Usiplje veter cvetje Pred noge mi mlado.
Kostanji gosto-vejni Prečudno mi šume, O radosti minuli Pretožno govore.
Oj, velo to je cvetje, Zamoril je je mraz — Srce utriplje v grozi — Prav takšen cvet sem jaz!
Svojmir.
(3^3
4     U s m e v.
5Wselej nežno se nasmeješ, v Kadar mimo tebe grem, A nikoli mi ne deješ, Nadejati li se smem.
Tudi sam se ti nasmejem Tvoj usmev mi dobro de, A kako ga naj umejem, Srce ranjeno ne ve.
J. K.
Obup.
<adar teče doba pozna,
V  noči mirno sanja vse, Mnogokrat prikazen grozna
V  spalnici obišče me.
Črno jo pokriva krilo, Mrk obraz ji mrak temni, Le v desnici s čudno silo Meč nabrušen ji žari.           J.
K.