LIKOVNA UMETNOST
D V E  NAPOVEDI  V   JE M Č E V E M *  S V E T U
/z okvira enformela razvijajoče se različice tako imenovanega abstraktnega pejsaia so v redkih primerih dosegle simbolično naravo (Je-mec). Ob reminiscenci na pejsaž v romantiki, ki je marsikdaj dosegel stopnjo neke vrste religioznega simbola, se danes d luminizmu napovedujejo projekcije nešteoilnih človeških idealov, modifikacije določenih razmišljanj, združujočih se v neprikritem optimizmu kljub grozljivemu in nervoznemu   tempu   realnosti.
Povzetek iz predgovora k skupini Simbolika in znak na lanskem tretjem trienalu likovnih umetnosti Jugoslavije označuje tako rekoč zadnji nastop mla-dega slikarja in grafika Andreja Jem ca z njegovimi značilnimi lnminističnimi pcjsaži. s katerimi je pred štirimi leti osvojil najvišje priznanje na grafičnem bienalu v Tokiju. dve leti za tem pa predstavil svojo dozorelo slikarsko stopnjo v Ljubljani
Novo srečanje* z njegovim slikarstvom ustvarja prav gotovo nova občutja, ta čas morda manj določena, saj so v stopnji novih odkrivanj, in kar je bistveno - širša od vsebinskih mejnikov, ki smo jih določali z besedami: razpetost med otožno poetičnostjo in pravo metafizično, golo vizionarnostjo. Jemee ponovno dokazuje, da je mogoče — čeprav je usvojil neke vrste likovno formulo, s pomočjo katere je razreševal vrsto kompozicijskih različic brez večjih težav in tako rekoč brez zmot — kreniti s poti, ki vodi v usodno mitologiziranje forme: v danem primeru točneje v mitologiziranje enformela, ki bi ga sicer slikar lahko nekritično, v strahu pred samim seboj, to je pred svojimi lastnimi novimi odkritji, še gojil.
Kaj je bil tisti glavni element prejšnje Jemčeve likovne formule, se pravi njen vsebinski, poenotnujoči nosilec? Uvedba luminizma, njegova popolna prevlada nad slikarskim prostorom, njegov diktat do tedaj barviti skali, /reducirani nato v bistvu na temno-svetli register. Luminizem, ki se je v Jemčevcm slikarstvu in grafiki razvil do skrajne stopnje iz vedno navzočega svetlobnega izvora d sliki sami.
* Andrej Jemee je od 20. februarja do 17. marca 1968 ponovno razstavljal v ljubljanski Mali galeriji, tokrat štirinajst olj. nastalih v letu 1967, v glavnem na simpoziju v Retzhofu (Avstrija).
28*                                                                       435
Zakaj je spet treba to poudarjati? Predvsem zaradi opozorila, da Jemec ohranja kontinuiteto v svojem delu ne glede na to, ali je bila navzočnost tega izvora kdaj -važnejša in je imel nato ta izvor (po letu 1962 do 66) svoj razvoj v eno. recimo v ekstremuo smer. medtem ko ga je slikar sedaj ponovno vrnil na prvotno izhodiščno stopnjo in ga celo omejil, obdal s sebi lastno črto, tokrat v barvi, ki se nato razlije dalje po prostoru v izrazito tonskih učinkih. Jemec se je tako lahko spet predal barvi, njeno vsebinsko breme je ponovno prenesel na posredne, asociacijske pobude iz narave, pri tem pa za razliko od realizacij v akvarelih, gvaših ter slikah (z njimi se je predstavil leta 1%3 na bienalu v Aleksandriji) iz let 1960 do 62 segel po določnejših, kroglastih oblikah, v katere zaokroža. umirja svoj značilni slikarski rokopis.
Toda poleg tega pridobiva Jemčeva izrazito čustvena razpetost tokrat še nov. in sicer racionalen predznak: v širokem razponu njegovega rokopisa, pravzaprav v neke vrste pregledu kroglastih oblik, odkriva slikar neštevilne, še daleč ne določene možnosti, ki jih uresničuje celo v figuralnem smislu, ne da bi šlo pri tem za kakršenkoli vsiljeni koncept. Ne smemo namreč pozabiti, da se je prisotnosti skoraj desetletnega izkustva analiziranja in razmišljanja o organskem svetu, o nedotaknjeni naravi pridružil vsebinsko bogati čas lnmini-stičnega pejsaža, ki je svojstveno vzpostavil odnose s človekovim razmišljanjem, seveda bolj ali manj predanim idealnosti in optimizmu. Današnje posledice so zato upravičene in tudi smiselne, kol lahko sklepamo i/ že doseženega.
Aleksander  B a s s i n
436