' 1 ir6? tr ..■ti / N i v_ 7a ST. 1 c. n >4 Lucija ni mogla več misliti, ne čutiti. Pila je. In še pila. Naj odplavi vino to dušečo usedlino v njej, ki jo je po dolgih letih današnji dan spet naplavil na površje! Kolinarji so peli »En hribček bom kupil«, Lenart je jemal počez, od-pevala mu je grlica Monika. Njena srebrna pesem, ki jo je tako radodarno točila po Zormanovini, je stekla v svojo pravo strugo, našla je veselo sozvočje, vriskajoč odmev. »Raztegni, raztegni svojo hmtadratarico, Kanka, in naredi spet kak cigu migu!« so zahtevali kolinarji. Godec je spet nagnil kozarec, obrisal usta s pološčenim rokavom suknjiča, pogledal nekam pod strop, nato je zaškripalo in pognalo plesalce na noge. Lenart je tudi to pot plesal z Moniko in nato znova z Moniko. Zdaj Lucije ni moglo več strpeti. Brat Jernej je sedel nasproti njej in se pogovarjal z Repnikom. Lucija ga je pod mizo butnila z nogo. »Kaj je?« je dvignil Zorman oči. »Mislila sem, da bi povprašal Moniko, če se ne boji, da bi se ji zvrtelo,« je pomignila Lucija na plešoči mladi par. A Jernej je sedel ko olesenel, z roko božal do pol izpraznjeni kozarec žlahtne starine in se zadovoljno smehljal. Vse gospodarske in očetovske skrbi so bile to uro nekaj sto metrov stran od njega. »Mladim ljudem se ne zvrti kar tako, kajne, Joža,« se je posmejal svaku. Potem sta se znova zapletla v pomenek o gospodarstvu in politiki. »Kako si bukov!« je nejevoljno vzkliknila Lucija, a njen piskajoči glas je obstal nekje med bokali, kozarci in poticami. Divje ji je bučalo v glavi, zbadalo jo v krvi. Nazadnje je v trušču vseh teh polpijanih ljudi videla le še štiri obraze, Lenarta, Monike, Roka in svojega. Ti obrazi so ji plesali pred očmi, se vrteli pod nizkim stropom, se oddaljevali in se zopet bližali, si gledali iz lica v lice, si grozili in se nasmihali, naraščali in usihali in iz tega čudnega sklopka sta končno ostala samo še dva: Rok in ona. Lucija. On ji govori, kakor iz studenca pod bregom vro žive besede z lepih ustnic, ona posluša in se tiho smehlja, njene oči ga skrivaj božajo in poljubljajo. Sto sladkih obetov je v vsaki njegovi .besedi, tisoč upov v slednjem pogledu . . . Nato se Rokova glava z vranjimi kodri skloni, črne oči se vsesajo v njene, da jo sladko zaboli prav na dnu globin, ustnice se približajo ustnicam--------- Joj, Rok, nikar! Ta poljub bo žgal vse življenje, zakaj dal si ga, ko si bil pijan od vina in zvezdnate noči, vpričo sonca in belega dne pa bi si ga nikoli ne bil upal dati Luciji. Tako pa si ji s tem prvim in zadnjim poljubom vžgal pečat, ki si ga pomočil v njeno srčno kri. Lahko ga je prekriti z navlako vsakdanjih opravkov in skrbi, a izbrisati ga ne moreš, ker je večen. Leta in leta živiš, kakor da onega drugega ni nikjer več. A ob svoji uri pride, ti strga krinko z obraza, znova razgali srčno rano in človek se zvije kakor pod bičem. Ne ve, od kod in zakaj je privihralo nadenj, kakor huda ura je, s treskom in glušnim bobnenjem. Pokliče te iznenada, sredi najprijetnejšega, pri večerji na kolinah, med pesmijo, smehom, godbo, vinom; pride in zapleše s teboj svoj strahotni ples. Nikar, Rok! Ne bližaj se! V tvojih očeh je strašna moč, tvoje ustnice poznajo povsem svojo govorico! Rajši me udari s trdo roko, prej se bo zacelil udarec, kakor poljub--------- Toda glava s črnimi lasmi, ki so njih prameni kakor neprešteti temni biči, in dvoje bleščečih oči se sklanja vedno niže, v nosnicah že čuti njegovo vročo, burno sapo ----— O Rok, kaj si tak! Saj to nista Rok in Lucija. Lenart in Monika sta, ki se zavzeto gledata, kakor da sta se v tej uri pričakala iz večnosti, in molčita. Kozarca starine pred njima sta polna. Ne pijeta, kaže. Zanju so se kazalci na poslikani številčnici stenske ure ustavili. Kanka je sredi svojega cigumiganja zakinkal, nekaj kolinarjev je posedlo krog peči, drugi so rekli, da je v izbi zadušno, in so se šli hladit na predrje. Lucija se je s trudnimi koraki, potegnila v kamro in kar oblečena legla na posteljo. Samo za kake pol ure bo zadremala, potem bodo šli domov, čeprav se Jerneju nikamor ne mudi. Kakor da je pripravljen počakati jutra. . Lucija je zaspala v kamri, kolinarji za pečjo in na peči, a v zgodnji jutrnji uri so si zaspano pomencali oči in poiskali kozarcev s pijačo, ki je ostala na mizi še od snočnje pojedine. Lepo je bilo, da, zelo veselo so se imeli, a zdaj je že vsega konec, kaj češ. Čudno je le to, da vse, kar je lepega, mine, kot bi pihnil, a slabo in hudo še ti kar ne izmakne spod nog. Monika in Lenart nista zadremala niti za minuto. Še zmeraj sta sedela na koncu mize in se šepetaje pogovarjala, da bi ne budila spečih. Ko so se potlej kolinarji vsi poklapani spravljali pokonci, jih je na tešče pozdravil Monikin brneči smeh. »Da se ti le ljubi, deklinče!« so krmežljavo godrnjav-sali nekateri. A koj naslednjo minuto so se že sami smejali in hiteli pospravljati z mize snočnje ostanke, ki jih je bilo še vse polno. Med spanjem se človek izlačni in po takihle kolinah si žejen, da bi izlokal poln sod. Zdaj bo navsezadnje le treba načeti pot. Bilo je pusto, sivo jutro, izpod nepremičnih, na vseh štirih straneh neba kakor z buciko spetih oblakov je deževalo, namesto da bi snežilo. Dež je spreminjal sneg v skorjast srež, ki se je ob vsakem koraku tako zoprno zažiral v robove obleke. »Teto Barbiko bomo morali naprositi za dežnike,« je rekla Monika Luciji. »Le.« »Midve bi šle lahko skupaj, enega bi pa posodili Lenartu -----« je v zadregi moledovala Monika in vdano pogledovala fanta, ki si je oblačil suknjo. Lucija je pisano pogledala Lapornikovega, nato strupeno usekala: »Njegov oče je znal hoditi kar med kapljami; zakaj ni tega naučil tudi sina.« Mlada dva sta onemela. Lenart je bil že snoči videl, da mu Lucija ni prijazna, a kaj več si ni mogel misliti. Zdaj pa ni-vedel, kam bi s temi čudnimi besedami. Morebiti se jezi nanj, ker je ves večer tiščal za dekletom, ne da bi bil njo, teto, le pogledal. Ali pa se ji je bil oče kdaj zameril, kdo ve -------- Tudi Monika ni mogla niti besedice spraviti iz sebe. Plašno je pogledovala zdaj Lucijo, potem Lenarta, ki se je že odpravljal. Nazadnje se je le opogumila: »Teta, povabila sem ga za drugi teden k nam bučnice luščit.« Povedala je to, kakor bi vrgla vse na eno kocko, in pri tem zardela povesila glavo kot ob nenadoma odkritem grehu. Lucijo je kar privzdignilo. Tak tako daleč je že! Na dom ga že vabi. Čakaj, deklina, čula jih boš! Zdaj tu vpričo fanta ti bom še prizanesla. A glas ji je bil, kot bi ga rezal z mrzlim nožem: »Ne pomnim, da bi bili kdaj Lapornikovi hodili k Zormanovim na luščenje.« Še enkrat je sršenasto pogledala Lenarta, potem je z dvignjeno glavo — nikoli ni bila to njena navada — odšla v kuhinjo k ženskam. Lenart je dobil dežnik tudi brez Lucije. Sama od sebe mu ga je ponudila Repnikarica, Barbika, ki ji je bil fant očividno zelo po volji. Monika je slutila nevihto po tetinih sršečih pogledih, zato se je vso pot držala bolj očeta kakor Lucije. Vedela je, da vpričo očeta teta le ne bo začela. Doma se bo medtem že unesla in tako se bo najhujša ostrina skrhala. Samo domov, domov, je podzavestno želela Lucija, ko je stežka vlekla noge iz snega, ki ga je razmakal dež.. Morebiti bo Zormanovina le toliko močna, da bo popol- noma pritegnila in prenarcdila Moniko, da ji bo včerajšnje doživetje samo kakor sanje, ki jih pestuješ dan, dva, potlej pa jih s smehom zavržeš in pozabiš. Lucija- je iz vse duše želela, da bi se tako zgodilo, vendar je čutila, da se ne bo. Čim bolj so se bližali Dolgemu vrhu, tem bolj jo je stiskal očitek, da je sama kriva vsega, kar se bo zgodilo z dekletom. Nehote je glasno zaječala. »Kaj je?« se je obrnil Jernej k njej. Lucija je pogrebla s čevljem pod snegom. »Menda sem se spotaknila ob kamen,« je rekla. »Pozni ste, kolinarji,« jih je z domačega praga pozdravila Ana. Lucija je skrila oči pred njo. »Ali pa zgodnji, kakor vzameš,« se je Zorman nasmehnil ženi. 7 Žametna dekliška pesem je na Zormanovim utihnila. Tu pa tam je še planil izza belih oglov kak posamičen spev, ki pa ni bil več tako neučakano mladostno razpenjen, poskočen kot svoje dni, ko je Monika prepevala travam, soncu, vetru, gozdu nad hišo in svoji osemnajsti pomladi. Zdaj je bila njena pesem hrepeneče trepetanje, nemirno plahutanje ujete ptice, boleče čakanje nekoga, ki ji je srce razžgal v plamen. Njene temne oči so zmeraj bolj zamišljeno sijale, kakor da so ukrale lesk osamljenim smrekam na bregu, žarečim v tonečem soncu. Še njeni koraki so potihnili in postali lahkotnejši. Tako hodi po hiši mati, kadar ji v kamri spi najmlajši. Zormanka je opazila hčerino spremembo. Materine oči prodro vse srčne stene. Le da ni mogla uganiti, kdo bi se ji bil zataknil v srce. Zaskrbljeno je lovila hčerine nemirne smehljaje in se ob njih potapljala v lastno minulo mladost. Da, je govorila sama sebi, najlepše je takrat, ko pričakuješ. Ko si dočakal, je že pol lepega v kraju, nazadnje ti ostane prazno naročje in sivi lasje. Lucija pa je trpela, ko da se je odprl pekel in da so vsi peklenščki zarežali vanjo. Spoznala je, da za Moniko ni zdravil. Pri vsem tem pa sama ni mogla prav nič narediti. Resda ji je napravila dolgo pridigo z litanijami vred, a na koncu se ji je dekle solzno vrglo v naročje. »Ne morem ga pozabiti, pa če me ubijete.« Potlej je za božjo voljo prosila Lucijo, naj o tem nič ne črhne materi. Brez potrebe bi ji nakopavala skrbi, ko ima že drugih čez glavo. Toda Lucija je bila neizprosna. »Povedala ji bom, kakor hitro vaju vidim še enkrat skupaj. — Ne zame, za tvojo srečo gre. Ta fant ni zate, verjemi mi. Nekaj časa te bo vlekel, ko boš obnorela, te bo pustil in šel z drugo. Za trdno bo napravil tako.« »Zakaj bi moral prav on tako storiti?« »Ker je Lapornikov,« je odsekala Lucija in pogledala v okno, ki so nanj trkale plahe sinice. »Kaj so vam storili Laporniki?« »Nič.« Potem sta dolgo molčali in gledali spreletanje raz-mršenih ptičev, ki so na okenski polici iskali drobtinic. Nazadnje je rekla Lucija s čudno praznim glasom, ki se mu je poznalo, da bi se rad na kaj močnega naslonil: »Ni vse v tem, kar kdo naredi, večkrat gre tudi za to, česar ne stori. . . Verjemi, da bom dosegla* da se Lapornikov ne bo igral s teboj, pa če si pri tem razbijem glavo. In če bo prihodnji teden prišel luščit bučnice, bom skrbela, da se bo to zgodilo samo enkrat.« Kakor bi hotela potrditi svojo grožnjo, je Lucija trdo zadrlesknila vrata za seboj. Blažek, ki je pritekel iz hleva od svojih zajčkov in zlezel na peč, ker ga je zeblo, se ni mogel načuditi, zakaj sestra joka. Saj ji menda ni nihče nič naredil. Nekaj časa je molčal, nato je vprašal: - »Ali te je kdo udaril?« Monika je, klečeč na klopi, z obema rokama pritiskala glavo na vogal peči. Na bratovo vprašanje je samo nemo odkimala. »Kaj pa potem tuliš, če te ni nihče nabili« Sestra je dvignila objokane oči, Si jih obrisala in žalostno pogledala Blažeka. »Kaj ti veš, kako je, če človeka glava boli.« Potlej je prišel mimo Zormanovih Kanka. Postal je na pragu, povprašal po gospodarju in gospodinji in Ana je takoj vedela, kaj mora storiti. Povabila je godca v hišo, naj počaka na južino. Takega naročila ni Kanka nikoli preslišal, veselo nasmejan se je usedel za peč. V izbi je bila sama Lucija in je izbirala fižol pri mizi. Luciji ni bila godčeva druščina nikoli neprijetna. Včasih se ga je celo razveselila, kadar je prikoračil s svojo hmta-dratarico mimo oken in se potem široko prirežal v hišo. Drugi so zbijali šale z njim in se kar skušali, kdo ga bo bolj povlekel, Luciji pa se je smilil. Morebiti samo zato, ker so se drugi norčevali iz njega. In kakor da je harmonikar čutil njeno naklonjenost, se je redkokdaj primerilo, da bi bil pozabil stopiti v vežo, če je šel mimo. »Kako vam je dobro, ko se tako lepo grejete za gorko pečjol« je Kanka žalostno vzdihnil in se s hrbtom trdno naslonil na pečnice. »Kaj si ti*nisi pripravil nič kurjave, Tevž?« »Imam nekaj, a nimam človeka, ki bi mi zakuril.« »Oženil bi se, Tevž.« »Ko me pa nobena noče.« »Preveč si izbirčen,« je menila Lucija. Kanka je vstal in stopil k mizi. »Ko bi me ti hotela, Lucija, vem, da bi bila moja peč zmeraj topla.« Lucija je že odprla usta za odgovor, a tedaj je prinesla Zormanka južino na mizo. »Prisedi, Tevž, tvoja ti doma za trdno še ni skuhala,« ga je povabila gospodinja. »Ne, se šele pripravlja, da bo pristavila piskrc k ognju,« se je namuznil harmonikar in zaupno poškilil na skledo zabeljenega fižola. Kanka je še dolgo uro sedel za pečjo kakor pribit, a z Lucijo ni mogel več govoriti na samem. Kadar ni bilo koga tretjega v izbi, se je izmuznila še Lucija ven. V ponedeljek po tistem so Zormanovi pričeli luščiti bučnice. Nazadnje so jih luščili pri Ločniku na Dolgem vrhu, še prej pa po vseh drugih sosednih hišah, le nekaj koč je še ostalo. Pozimi se večer za večerom zbirajo luščarji zdaj pri tej, potlej pri oni hiši toliko časa, da je to delo po vsem bregu opravljeno. Ta opravek je tako zamuden, da se ga zlepa ne lotijo sami domači. En sam človek bi poleg zaspal ali se skisal in, prej ko bi naluščil zrnja za slatinko olja, bi vse pečke iz sitne jeze zmetal skozi okno ali v peč. Mnogo ljudi pa vse naredi. Zato se jih spravi cela kopica nad sejačo bučnic, nekaj večerov zapored, in je opravljeno. Zimski večeri so sila dolgi, mladi in stari nimajo v njih kaj početi, zato jim je luščenje v veselje. Le Zibnikarjevi hiši na Vrhu so se dolgovrški luščarji že nekaj let sem ognili. Tam se nisi smel glasno zasmejati, da bi te Zibnikarica sršenasto ne pogledala; ko pa so si fantje nekoč upali celo zapeti in so pritegnila še dekleta, sta se oba stara dva pričela kar križati. Vrh vsega jim je pritresla za večerjo pehar suhih krhljev, čeprav so vedeli, da v kamri plesnijo celi hlebi kruha in so v kleti polni polovnjaki vina. »Drugič si pa kar sami ogulite bučnice, če se vam zdi škoda za kos kruha,« so rekli tisto leto luščarji in poslej jih nobeden več ni spravil k Zibnikarju, čeprav je stara moledovala po hišah. Toda če je le bilo mogoče, so ob večerih, ko so šli drugam, zavili pojoč mimo Zibnikarjev. Da bodo vedeli, da gremo na luščenje. Za voglom so prisluhnili, kako je stari robantil nad mladim punklovjem, ki mu nobeno pošteno delo ne diši, in je Zibnikarica od jeze smrkala. Pri Zormanovih se je tisti ponedeljek zbrala domala vsa dolgovrška mladež, ki je bila sposobna za bedenje. Koj, ko so nažgali po hišah luči, se je zaslišala po bregeh in grabah pesem: »Ne bodi, ne bodi zaspan, za nas se začenja zdaj dan!« Fantje so pripeli pod okna v svoji gruči, dekleta pri-cingljala zase. V hiši so potlej posedli okrog peči — najbolj zmrzli so zlezli celo na peč — okrog mize in kjer koli je bil kak prostor. Bučnice je gospodinja že dopoldne poparila s kropom in jih nato zopet posušila toliko, da so bile zvečer le nekoliko vlažne in nabrekle, da so odpadle lepljive luskinice. Suhih bi ne mogli luščiti. Tako pa primes peško s palcem in kazalcem, pritisneš in že sfrči iz lupine zelenkasto jedrce. Lahno pokljanje se je čulo po vsej izbi. A to le skraja, zakaj luščarji so bili čedalje glasnejši; vrstili so se dovtipi, šale, smeh, štorije, pripovesti, petje. Mladi svet je bil neugnan. Fantje so dražili dekleta, ta jim niso ostala dolžna odgovora, starejši so mirili in se smejali. Ločnikov Tona je hotel biti junak večera. Poprijel je z najkrepkejšim: »Ali že veste, da bo na Dolgem vrhu Še pred pustom gostija?« Tega ni nobeden vedel. »In kdo je ženin?« vpraša Tona in naguba čelo, da mu košate obrvi poskočijo, kakor bi bile na vzmeteh. Zopet nihče ne ve. Ugibajo, nazadnje se zaprašc v Toneta: »Kaj začenjaš, če ne misliš povedati!« »Naj bo.« Tona še malo počaka, da bi novica globlje segla in bi ostal vsaj še nekaj časa tisti, ki je vse obrnjeno vanj. Slednjič napne usta: »Kanka.« Bilo je, kakor bi bil ustrelil. »S katero?« so vprašala vsa usta in oči hkrati. »Nekje tu blizu je,« je počasi zibal Tona besede in se privoščljivo režal, češ ali sem vas! Vsevprek so ugibali, katera bi bila tista presrečna, ki se je ponižalo do nje Kankovo oko. Kajti Kanka je veljal za sila izbirčnega. Na vsaki deklini je našel napako. Ta je merila korake široko ko dedec, druga je na vseh oblekah nosila le rdeče gumbe, tretja je imela lase pristrižene na »fru-fru«, četrta je pri hoji poskakovala kot Mlinarjeva kobila, peta je govorila, kakor bi imela žgance v ustih, šesta-----no, šesta bi še bila za silo, če bi tako ne skekala sredi najmanjšega bregca. Kako bi mogla potlej tako prijeti za tri vogle njegove koče, ki je že tako in tako še na četrtem lezla na kup, da jo je moral na južni strani z rogovilami podpreti kakor preveč obloženo breskev v vinogradu. — Tako je ostal godec Kanka fant, ki je imel resda že svoja leta, katerih pa še zmeraj ni bilo toliko, da bi bil ženitev kratko malo zamudil. Kaj pa je za moškega pet in štirideset let in še nekaj čez! Takrat imaš svoje najboljše moči zbrane v mišicah in tudi kri ti ne poskakuje več tako noro kakor žrebiček. Pred nekaj leti so bili že raztrobili, da se bosta vzela z Ježekovo Trezo, priletnim, samskemu stanu naveličanim dekletom, a pozneje se je pokazalo, da so to le čenče. Trezo je pobral star vdovec na Cigonci, Kanka pa je znova razpel jadra samske barke; nihče več ni mislil na to, da bi ga še moglo kdaj žensko krilo zanesti vstran, Samotaril je v svoji koči, si kuhal in pospravljal, redil kozo, dve kuri in mačko in pestoval svojo ljubo, razglašeno hmtadratarico. Zato so bili nocoj tembolj začudeni nad Tonovo novico, ki je kar niso mogli verjeti. »Slabo ji ne bo,« so menili. »Kanka se bo pred ženo široko ustopil, zasukal oči, potlej pa nametal iz svojih štirih žepov potic in mesa, da se ji bo kar zagoltnilo ob teh dobrotah.« Beseda je sprožila besedo in smeha ni bilo konca. Potlej so spet navalili na Tona. »Če si že nekaj skvasil, spravi ven vse, ali pa bomo rekli, da lažešl« »No, katera?« »Ni daleč od tod, sem rekel.« Tedaj skoči pokonci Ločnikov Konrad. »Dolgo nas ne boš vlekel, Tonal Povej, kar veš, ali pa te zabrišemo iz hiše, da se boš zaman oziral pod bregom za svojimi kostmi.« »Tako je, prav si povedal, Konrad!« zabuči po vsej izbi. Zdaj Tona spozna, da gre zares. Vsi obrazi bolšče vanj. Nalahno pomigne z očmi in nakrene glavo — in vsi radovedneži na mah utihnejo. Molče obstanejo v sitni zadregi. Da more biti Tona tako neumen! Tedaj na sredo te daveče tišine zareže glas brez glasu: »Če mislite mene, bi me lahko kar naravnost vprašali.« Lucija. Zunaj pod oknom se veter zaganja v oskubljeno vejevje slive. Natanko čujejo luščarji njegovo piskajoče zavijanje, tako tiho je v izbi. Le bučnice hitreje pokljajo med prsti. Pod pojato srdito zalaja pes. Luščarji so mu iz srca hvaležni. Rešil jih je mučne tesnobe. Obrazi vseh se obrnejo proti vratom in prisluhnejo: »Nekdo je zunaj; po predrju gre.« »Ni sam, sliši se več korakov.« Moniki zgine vsa kri iz lic. Krčevito stiska prgišče bučnic v trepetajočih rokah. Ves večer je že prisluškovala v temo, se veselila in bala. Pride? Ne pride? Ni bilo belih marjetic, da bi jih vprašala, zato je obštela gumbe na jopici. Pride, so ji povedali. Neštetokrat se je Monika že kesala, da je povabila Lenarta na luščenje. Seveda, vsa v ognju je bila takrat in ni pomislila, da se bo s tem vrgla ljudem v zobe. Zdaj je videla, da je ravnala nespametno. Vrh vsega pa še nocojšnja reč zavoljo Kanke. Teta je gotovo razdražena, da se Bog usmili. Nič dobrega si ne more Monika obetati od tega večera. Kako je na svetu čudno urejeno, razmišlja dekle. Zdajle, ko bo Lenart odprl vrata, bi mu rada planila naproti, ga prijela za roko in se mu blažena zagledala v obraz ----a mora sedeti tu ob sejači bučnih pešk kakor na žerjavici, skrivati oči, stiskati zobe in srce in se prisiljeno nasmihati vsem tem ljudem okrog sebe. Najbolje je še to, da ji vsaj srca ni treba nositi navzven obrnjenega. Kakor volkovi bi planili po njem vsi, vsako kapljico krvi v njem bi prešteli, slednjo žilico pretipali in presodili po svoje! — Da, to je ljubi Bog najlepše naredil, da je skril srce v talce globine, kjer nihče nepoklican ne more pogledati vanje. Močna roka je pritisnila na kljuko vežnih vrat. Monika je vztrepetala od vrha do tal. Zorman je šel in odrinil notranji zapah. Skozi odprta vrata je obliznila luč petrolejke troje fantov: dva sta bila iz sosednjega Razgorja, eden z Žabljeka. »Čuli smo praviti, da imate polne sejače bučnic in premalo ljudi, pa smo prišli na pomoč,« so se smeje izgovorili in že so bili na sredi luščarjev. Fantje so se dobro poznali, Razgorščani in Dolgovrščani so zmeraj držali skupaj, kakor bi bili iz iste vasi. Celo do tepeža je redko kdaj prišlo med njimi, pomagali pa so drug drugemu, če je bilo treba naklestiti gosposke Videžane ali vase zagledane Kočnarje. Zabava, ki je prej tako neprijetno obtičala, se je zdaj s potrojeno močjo nadaljevala. Vse stene so bile polne razigranih glasov, še okna so kdaj pa kdaj kakor v smehu šklopotnila. Potlej so peli, vsevprek, zaljubljene in žalostne, pobožne in posvetne. Od Marije cartane, ki z Ogrskega gre, od vicane duše, proseče miloščine in usmiljenja božjega, pa od ljubice žalostne, ki toči bridke solze, od drevca zelenega, v breg zasajenega, in od Izidorja, svetega pastirja, cingljajočega med belimi ovčkami. Potem tisto o Miciki, ki je oblekla svetlo janko in k novi maši šla. Lenart je jemal čez, kakor po navadi. Skrivnostno veličastno se je odbijal od nizkega stropa zategli napev: »Glejte, ljubi vsi kristjani, te velike čudeže. Zdaj premislite, kristjani, je ljubezen al pa ne.« Sosedova Zofka je ponagajala Moniki: »Pazi, da se mi ne raztopiš!« Monika se je zavedla. Iz daljnih, čudežno lepih pokrajin se je vračala. Le zakaj ji ljudje ne privoščijo kaj lepega! »Nisem iz cukra,« se je skoraj nejevoljno otresla prijateljice. Prav za nalašč je ostala v kotu ob peči, ne da bi se skušala kdaj približati Lenartu, niti za kratek pozdrav. Fant jo je molče razumel in se tudi on delal, kakor da sc ne poznata, pri sebi pa se jezil: »Kaj vse mora človek storiti zavoljo ljudi!« Potem so spet peli. Lenartov glas se je vzpenjal najviše. »Za konec še Kankovo himno!« je prešerno zaklical. Zaman ga je Monika svareče pogledovala in so mu tovariši odmigavali, nekdo mu je celo stopil na nogo. Lenart ni nič vedel o prejšnjem dogodku in Tonovi nerodnosti. Ker mu ni hotel nihče pritegniti, je sam iz vsega grla zapel pesem, ki jo je poznal ne samo vsak Dolgovrščan, po vseh bregeh tja do Slovenske Bistrice so jo peli in še dalje. Pesem je zložil in uglasbil Kanka sam, zapel jo je pa le ob slovesnejših priložnostih, na žegnanjih ali na gostiji, in to vedno stoje in ob spremljevanju harmonike. Zato so jo ljudje krstili za himno. Kanka je trdil o njej, da je lepa od začetka do konca, da pa vendar še najbolj vžge odpevek, ki se mora ponavljati: »Kosico sklepati zna vsaki kosjan, ojstrino ji dati, le redek je vsjan.« Ljudje so se vselej smejali tej pesmi. Ko pa jo je ta večer odpel Lenart, so se le po tiho muzali in drug drugega skrivši suvali. Nihče si ni prav upal pogledati na prostor med omaro in oknom, kjer je sedela Lucija s starejšimi ženskami. Bilo je, kakor da vsi samo čakajo, kdaj bo vzkipela. A Lucija je bila slepa in gluha. Mirno je metala iz-luščena jedrca v pehar, skrbno pazeč, da bi se ji ne zataknilo katero v gube predpasnika in bi ga s praznimi lušči-nami vred ne odvrgla. Lenart je čutil, da je nekaj narobe, a si ni mogel razložiti, kaj naj bi bilo. Spoznal je tudi, da je ta narobe sam še povečal, a spet ni vedel zakaj, niti misliti si ni mogel. V zadregi je poiskal z očmi klop ob peči, a Monika ga je od tam tako obupano pogledala, da je bil ves zmešan. Imelo ga je, da bi zagnal sejačo z bučnicami na tla, da bi se razletele na vse plati, poslal vse vkup k vragu in odšel. Le stežka si je dopovedal, da se mora premagati, že zavoljo one tam v kotu, ki bi potlej še bolj preplašeno gledala. Tedaj je Lucija vstala. Tiha, mirna, gnjecalasta Lucija, ki nima nihče nič zoper njo, a se tudi nikdo ne zmeni zanjo. Zdaj zdaj se bo znesla. Lucija si je otresla luščine s predpasnika in rekla Ani, ki je že naspol dremala: »Kaj se ti zdi, ali bi ne bil že čas za večerjo? Ljudje so gotovo lačni.« »Imaš prav,« je rekla gospodinja in si pretegnila otrple ude. Pogledala je na uro in se ustrašila. »Jehtusna, saj je že pol dvanajstih! Nehajmo za nocoj, saj se na koncu jutrišnjega dneva tudi še drži večer.« Fantje in dekleta so vstajali in se otresali luščin. Lucija je iz vseh peharjev stresala jedrca v sejačko. Precej se jih je nabralo. Še nekaj večerov, pa bo spet dovolj olja za vse leto. Za konec se je spet razživel hrup in smeh. Nihče razen Monike ni opazil, da je Lenart pomagal Luciji stresti poln pehar jedrc v sejačko. Pri tem je Lucija ostro pogledala fanta, da ga je zazeblo prav do mozga, in rekla: »Ne smeš mi zameriti, Lenart, a stori, česar te prosim: Pusti Moniko pri miru. Drugemu je namenjena. Dosedaj še nihče ne ve za vaju, zato je najbolje, da se koj skraja zarase pot od Lapornika do Zormana.« Tako mimogrede je to povedala Lucija fantu, kakor bi mu rekla: »Drži na tej strani, da ne bova stresala.« Lenart je bil rdeč ko kuhan rak. Monika je videla. Le slišati ni mogla, kaj mu je rekla Lucija. Neznansko jo je imelo, da bi zvedela. Poizkusila je, da bi se neopažena prismukala do fanta. Nazadnje se ji je le posrečilo. A Lenart se je držal ko gruntar ob hudi uri. »Vsaj povedala bi mi bila,« je jezno zamrmral in si še kar naprej otresal luščine. »Kaj?« je preplašeno vprašalo dekle. »Da imaš drugega.« Lenart si je še srditeje otepal hlače, čeprav se jih ni držala niti ena luskina več. »Ne nori!« je vzkliknila Monika. »Kako moreš verjeti kaj takega!« »V nedeljo te bom počakal pred pozno mašo pri Mlinarjevih hrastih, da se pomeniva. Seve, če ne bo onega drugega blizu,« je pristavil. Monika je že odprla usta, da bi mu odgovorila, a Lenart se je naglo obrnil k drugim fantom in zapel: »Treba bo slovo jemati-------« Dve Zormanovi tisto noč nista zatisnili očesa: Lucija in Monika. Moniki je bilo, ko da je potemnelo sonce z vsemi zvezdami vred, da so čez noč pomrle vse ptice po gozdovih in da ji nikdar več ne bo vzcvetela nobena roža na gredici doli ob znamenju. Tako brez meje in mere je bila njena bridkost, da se ji je zdelo, da že sega od zemlje do neba. Če jo bo Lenart zapustil, ne bo nikoli več odprla ust za pesem, nikdar več se ne bo mogla zasmejati. Potem je bolje, da prej umre, kot bi se to zgodilo. Da, resnično bo morala umreti, če se Lenart ne bo dal pregovoriti. To njeno ubogo, preživo srce se bo razklalo na dvoje. — Da, zbolela bo in legla. Ko ji bo obraz pokrila že mrtvaška bledica in ji bodo črni križ oklepajoči prsti zelenkasto posineli, ko bodo oči begotno lovile zadnje ljubeče poglede okoli stoječih, bodo ustnice poleg presladkih Imen za trdno šepetale tudi njegovo in mu izročale zadnje grenke pozdrave. Morebiti bo tedaj prišel tudi on, pokleknil bo k njeni postelji in njune oči se bodo v tem slovesnem trenutku sklenile v sveto zvezo, ki bo držala prek smrti in groba in trohnečega cvetja v večnost. Potem bo ležala vsa bela na belem odru med belimi rožami, bel venček ji bo trepetal nad belim čelom, bela krsta jo bo čakala pred vrati, dekleta v belih oblekah bodo dvignile to krsto na ramena. Iz te beline pa bodo brizgali curki rdeče srčne krvi, od doma pa prav do jame z žolto-rjavo prstjo. Zadnja kapljica bo kanila še v temo zadnjega doma, preden bodo krsto zadušili z zemljo. Samo on, Lenart, bo lahko hodil po teh njenih krvavih sledeh, samo njegove oči bodo videle na vsej poti rdeče kapljice, ki se bodo v sončni luči bleščale kakor kamen na prstanu. Bledovijoličasta jutrnja zarja jasnega zimskega dne je pogledala v globoke tolmune dekliških oči, ki so široko odprte sanjale brez spanja. »Kaj sem jim storila, ljudem?« To vprašanje je brez usmiljenja tolklo v Luciji in brez prizanašanja zahtevalo odgovor. Ni bilo dovolj, da so jo zmeraj in vsepovsod odrivali in jo nazadnje tudi zares odrinili na njeno samosvojo cesto; po sili je stopila nanjo in se je potlej držala do danes, čeprav je bila vseskozi pognojena s solzami in poškropljena s krvjo. Zdaj so jo priličili še Kanku za par, da se bodo norčevali iz nje po vseh bregeh in jo vlačili na vsa kožuhanja, luščenja, koline, žegnanja in gostije. Tako bo živela podesetorjeno življenje, njeno ime bo na ustih vseh teh ljudi, a največkrat le takrat, ko bodo že na pol pijani, željni smeha in norčij. Tako bo sedaj, na stara leta, in še v grob se bodo režali njenim trohnečim kostem. Druge krati bi se bila Lucija takim čenčam smejala, a zadnje dni je bila njena notranjost tako razbičana, da ni bilo za nobeno veselo misel več prostora v njej. Kakor da jo je neurje zagnalo v samotno puščo, kjer se lahko razdivja, se ji je zdelo. Vrh vsega je pričel Blažek včeraj na vsem lepem moledovati, da bi smel na poletje z doma. O veliki noči bo izšolan, a ne mara slišati o ničemer drugem, kakor da bo čevljar. Čevljar, kakor je Ločnikov Štefan z Dolgega vrha. Mojster je v Bistrici, svetlo izložbo ima sredi mesta, pred katero se ustavljajo ljudje in občudujejo mično izdelane čevlje in čeveljčke, ki so kakor iz cukra. Štefan se smeje za oknom, klanja se ljudem, jim prodaja čevlje in ukazuje pomočnikom, ki delajo namesto njega. Da, tak gospod bo nekoč Blažek. Pa naj se mu smeje kdo, če se hoče. Saj je moral biti gotovo tudi Ločnikov Štefan najprej zaničevan vajenček, preden se je potegnil v vrh. Dolgo je nosil Blažek to željo skrito v zadnjem kotičku, a danes mu ni več dala miru. Moral jo je spraviti na svetlo. — Mati ni rekla nobene. Kot bi ne bila prav pri sebi, je strmela v sina. Oče je skraja trdo ugovarjal, a ko je Blažek trmasto gnal svojo, je dejal, žalosten in trepetajoč od jeze: »Le pojdite vsi, prav vsi pojdite! Še Monika naj gre. potem bomo grunt prodali in zapili, z materjo pa bova šla s palico od hiše do hiše!« Blažek je sklonil glavo. Bilo mu je hudo, da bi zatulil, zakaj ata in mamo je imel na moč rad. A ta dva sta predobro vedela, da fant kljub temu ne bo odnehal od svoje namere. Vsi bratje so mu pokazali pot. Lucija je zdaj čisto razločno videla: Blažek bo zares odšel. Ostala bo le še Monika. In oče bo za trdno prevalil nanjo grunt in skrb za novi rod. Lepega dne bo potem deklina pripeljala mladega gospodarja, Lapornikovega Lenarta. Lucija zdaj ni nič več mislila na to, da bo Lenart pustil Moniko in se pognal za drugo, s čimer je dekleta strašila. Kajti Monika ni Lucija. Monika ima breskova lica in glas ko bron. Monika bo vrh tega tudi tista, ki ji bo pripadla Zormanovina. Ni misliti, da bi bil fant tako neumen, da bi ne zgrabil za trnek, ko je dobro vedel, da se mu bo zlata ribica sama obesila nanj. Lucija bo ostala pri hiši, že vdrugič za teto, in bo pestovala Lapornikove otroke. Zormani bodo izumrli na Dolgem vrhu, da bodo mogli zaživeti Laporniki v dvojnem, trojnem rodu: na Žabljeku, kjer bo zagospodaril drugi sin, na Dolgem vrhu, in še kje drugje, kjer se bo vgnezdil tretji. »Lepo se boš imela takrat, Lucija,« si je porogljivo govorila. »Dan za dnem boš imela pred seboj živo sliko svoje grenke mladosti: Lenarta, kakor izrezanega iz Roka. Za trdno bo prihajal v hišo tudi oče novega gospodarja, Lapornik. Pogledal te bo s koncem očesa, teto, nepotrebno breme pri hiši, in ob ustnih kotih se mu bo nabral samozavesten nasmeh. Veruj, Rok te bo pregnal izpod strehč, čeprav imaš dosmrtni kot in preužitek.« Ena sama luč je še svetila Luciji v temno prihodnost. Simon. Obljubil ji je, da jo bo vzel k sebi, ko bo doštudiral in bo imel službo. Samo da je to še daleč in poleg tega ima Simon zdaj tudi dekle. A če bi se to tudi zares kdaj zgodilo, bi ne mogla nikoli več priti domov, ker bi morala venomer gristi v sebi boleče spomine in gledati ljudi, ki bi ji vsak dan na novo vzburkavali dušo. Brez Zormanovine pa bi v mestu izhirala. Zato je dobival sklep, da mora po vsej sili razbiti mlado ljubezen med Lenartom in Moniko, v Luciji vedno trdnejša tla. Samo v tem je še videla svojo rešitev. Če se ji to ne posreči, bo zgubljena. »Tvoja duša in telo sta v nevarnosti!« je čula svareč glas v sebi. Prisluhnila mu je brez obotavljanja. Bila je trdno odločena iti preko vsega, samo da bi odvrnila od sebe pretečo pogubo. V nedeljo je Lenart čakal pri Mlinarjevih hrastih na kolovoznem križišču vrh klanca. Nalašč je bil izbral to pot, ki je ljudje zadnja leta niso več uporabljali. Mahnili so jo rajši po zložnejši bližnjici. Neučakano se je prestopal, noge so se mu ob vsaki stopinji vgrezale globoko v snežno brozgo, pomešano z žolto kolovozno ilovico, zakaj vreme je bilo talno. Dobro dolgo je že mencal sem in tja, a niti od daleč še ni mogel opaziti Monike. Zaskrbelo ga je, če je ne bo. No, ako ne pride, bo vsaj vedel, da jo je užalil s svojim osatim bevskanjem na tistem preklicanem luščenju. Neumno je bilo, da ji je kar gladko zapovedal, da mora priti. Saj vendar nista še tako daleč, da bi ji smel že kar ukazovati. Resda ga je bila Lucija razjezila do besnosti, a zato še ne bi bil smel preko prosečih dekletovih pogledov. Pri fari je zazvonilo. Če Monike še ne ugleda pri tistem zavinku doli pod bregom, bo zamudil. A je le še čakal. Morda se je zakasnila in bo vsa zasopla pritekla. Bosta potem hitreje stopila, se je tolažil. A naj je še tako napenjal oči, ni mogel skozi gosto gabrovje in hrastovje nikjer opaziti Monike. Ne bo je, je nazadnje dognal in se, jezen nase in na ves svet, pognal po bregu navzdol. Nič ni gledal, kam bo stopil, čofotal je vsevprek po kolovozu, da je bil do vrh klobuka oškropljen z rumenim blatom. Pred cerkvijo je stala gruča fantov in se mu smejala: »Kaj si zajca podil, da si osran od nog do glave?« Monika je zadnje dni hodila po hiši tako klavrno, kot da bi ji bil kdo umrl. Željno je čakala nedelje, ko se bosta sešla z Lapornikovim. Morata se pomeniti in poravnati, tako ne bo mogla več dolgo živeti. A kakor bi bila Lucija vedela za njun zmenek, se je v nedeljo domislila, da bo šla k pozni maši namesto k zgodnji kakor po navadi. Moniko je pogrelo. Vedela je, da se je bo teta držala kot klop, samo da ne bo mogla do Lenarta. Nalašč je ne bo spustila izpred oči. Vsi načrti so prekrižani, vse lepe besede, ki jih je ves teden izbirala za Lenarta, vržene v vodo. Ali ni, da bi se človek na mile solze zjokal! Vendar je Monika poskusila. Morebiti se ji bo posrečilo. Nalašč se je obotavljala pri oblačenju in, ko jo je Lucija, že zakmašno napravljena, priganjala, naj pohiti, se je izgovorila: »Zofko bom počakala, bo prišla pome.« »Ne boš je dočakala, ker je že zdavnaj odšla tamle doli čez travnike; najbrž se ji zdi po cesti preveč blatno.« Tu imaš! Pa si pomagaj, če moreš. Moniki je vroče in ne ve, kaj naj stori. »Tak zaveži si že ruto, saj že pol ure stojiš pred ogledalom!« 7 Zaprta vruta 89 »Oh, teta, če se vam mudi, stopite naprej, vas bom kmalu došla.« Lucija ima tenko uho. Čuti, da bi se je Monika rada znebila. Ima že kaj za bregom. »Kajpak, kakor da bi bila zate naročena posebna maša.« Dekletu gore tla pod nogami. Teta jo trdovratno čaka, najprej v hiši, potem v veži in nazadnje na predrju pred okni. Moniko prime, da bi se zatekla k materi in ji povedala kako in kaj. A se spet premisli. Mama bi bila huda in, če bi se že ne jezila, bi bila vsaj žalostna. Odkar je oni dan Blažek povedal, kaj namerava, mame skoraj ni več spoznati. Ne je, ne spi in pod vdrtimi očmi se ji rišejo čedalje večji temni kolobarji. Ne, ne, matere že ne sme nadlegovati s svojimi težavami, vsaj zdaj še ne. Mama bi povedala očetu in z njim se v teh dneh tudi ni šaliti. Ata skoraj nič ne govori, le venomer žlevi tobak in strmi nekam v prazno. Saj jim ni zameriti, staršem, zadnji sin se jim odpravlja po svetu, to ni kar tako. Tako je Monika spoznala, da je prav za prav le sama na svetu, popolnoma sama z bolnim srcem in svojeglavo teto, ki bi ji edina lahko pomagala, a noče. Vdano kot kužek je stopala za Lucijo. A vso pot je grenko pogledovala tja na desno, na Mlinarjeve hraste vrh klanca. 8 Na Dolgem vrhu je spet zadišalo po pomladi, prekajeni gnjati in velikonočnih pisankah. Zormanova hiša se je spet napolnila z mladostjo. Otroci so prišli, iz vseh krajev in od vseh vetrov. Znova je zakipelo veselo življenje na domačiji pod bregom. Vendar je bilo to pot nekoliko manj razigrane brezskrbnosti. Kakor da se je prek hiše in obrazov potegnila senca, ki vedno širje razpenja temna krila. Že to je bilo hudo, ker so našli fantje starše tako pobite zavoljo Blažeka, najmlajšega. Saj bi ga ozmerjali in ga pregovorili, naj ostane na domu, a si ne upajo. Ko pa so nekoč tudi sami napravili prav tako, eden prej, drug pozneje. Tega ne morejo nič spremeniti. Saj v svetu tudi marsikaj ni, kakor so sanjali, a kaj si hočejo. Sanje odpihne veter ko listje z drevesa, 'a deblo ostane in čaka novih pomladi. Tako kolobari življenje. Tudi teta Lucija se fantom ni zdela več prejšnja, čeprav si je na vse pretege prizadevala, da bi ne pokazala nikakršne spremembe. Toda bistrih mladih oči ni mogla preslepiti, preveč grenkega je bilo primešanega njenim smehljajem. In tudi ta, ki je zdaj hodila po hiši namesto nekdanje Monike, ni bila njihova sestra, žvrgoleča iz jutra v večer. Zormanova Monika se je smejala ko poletni dan, ta tu pa stopica, kakor bi razgrebala grobišče. Monika se je med vsemi najbolj predrugačila. Brez spraševanja so fantje spoznali, da se je od božiča zgodilo pri hiši poleg znanih tudi še mnogo neznanih velikih stvari, o katerih ne bo nihče črhnil. Najhuje pa je bilo, da je prišel Simon domov bolan. Zares bolan. Prinesel je s seboj zdravniške izsledke in priporočilo za spremembo zraka in različna zdravila. Prehladil se je bil ali kaj, pljuča so močno načeta. Pri skrbni domači postrežbi se bo pozdravil, le študiranje mora za nekaj časa pustiti. Na zunaj se fantu bolezen ni kdo ve kako poznala. Že zmlada je imel bledo prosojno, kakor deklica mehko polt. Le ustnice so mu bile zdaj bolj rdeče in ob ustnem kotu se mu je potegnila bolna črta. Oko pa mu je gorelo kakor svoje dni. Ana in Lucija sta se spustili v boj. To ni bil več tisti počasni, grizeči dvoboj med njima za otrokovo ljubezen, ki prav za prav do danes še nikoli ni popolnoma prenehal, r f le da se je prva silovitost z leti unesla in ostrina mečev skrhala, to je bil pretresljivi boj za Simonovo življenje. Ana ni več postajala malomarno prekrižanih rok okrog oglov kakor v zadnjih dneh. S pomlajeno močjo se je vrgla na delo. Zdaj je šlo za vse, ker je šlo za sina. Tudi Lucija je zdaj vrgla od sebe vse drugo, kar jo je gnjavilo in premetavalo od onih kolin. Celo Moniko je v tej novi skrbi pozabila zasledovati, čeprav je vse doslej delala to z natančno skrbjo, ki je bila pomešana že kar s hudobijo. Še prejšnjo nedeljo jima je srečno prekrižala zmenek. Dekle je potlej jokalo kakor iz uma, a kdo bi si jemal k srcu vsako solzo mladostne zagledanosti, posebno še, če je s tem pripomogel odvrniti od sebe nesrečo. Zdaj se je Lucija nenadoma počutila čudno majhno, stlačeno. V glavi ni našla prostora nobena druga misel več: »Simon je bolan.« In potem je prekipela to misel železna odločenost: »Ozdraveti mora!« Fanta in sebe je zaobljubila Mariji Pomagaj, če mu izprosi zdravje. Po golih kolenih bo šla okrog njenega oltarja. In Simon tudi. Dolge dneve je preležal Simon v smrekovem gozdu v bregu za hišo. Mahovita, z igličevjem pokrita tla je pregrnil z debelimi odejami. Zadovoljen se je smehljal svojemu prijetnemu ležišču. Ob sončnih dneh so mu ženske celo male južine nosile v gozd. Po navadi je ležal vznak, gledal igračkanje oblakov nad seboj — včasih še mu je zdelo, da mu bodo ti beli kosmiči skozi smrekovo zelenje popadali v naročje — sledil pota mravelj, čebel, metuljev in čmrljev, oponašal kosa v bukovju na oni strani. Večkrat se je po cele ure zamotil z razpoznavanjem ptičjih glasov. Včasih je tudi kaj bral, a bolj poredko. Branje ga je utrujalo. »Kakšne debele bukve!« se je nekoč začudila Lucija, ko ga je prišla klicat k južini. Vzela mu je knjigo s kolen in jo prelistavala. Med listi je našla razglednico. »Kaj pa je to?« Simon je zardel, a koj zatem spet prebledel. Nehote je segel po razglednici, kakor bi hotel zavarovati svetinjo, a sc je premislil. »Le dobro si jo oglejte!« »Saj ne razločim nič drugega kakor visoko ograjo in debela vrata, vdelana na sredi v ta zid. A nikjer nobene žive duše.« »Nič drugega ne vidite?« Lucija je napenjala oči. »Nič. Pač, trava in rože spred, za ograjo pa ne moreš pogledati, v vratih ključ, to je vse.« Simon se je smehljal. »Še neko pisanje je nad vrati. A ni po naše.« »Ne,« je dejal Simon, »to so grške črke.« »Kaj se ti spoznaš na te krice-krace?« Fant se je moral zasmejati. »Ali hočete, da vam preberem?« »Le.« Simon je vzel razglednico; podržal jo je v roki tako pobožno kakor tisto fotografijo o božiču; potlej je počasi bral, da bi teta bolje razumela. »Tisti ima vse, ki ima moč, da ne poželi ničesar.« »Hm, čudno pisanje,« je rekla Lucija po dolgem molčanju. Ker je Simon še kar naprej nepremično strmel na razglednico in pri tem pregibal'ustnice, kakor bi molil, sc je začudila: »Kako da ti je toliko do te slikarije?« Fant se je tako bledo nasmehnil, kakor bi ga poljubil smrtni angel: »Drugačna je od one, ki sem vam jo pokazal o božiču, jelite?---------Tako je pač. Zdaj se s te učim pozabiti ono prvo.« »Kako da bi moral zdaj kar na lepem pozabiti? Saj menda tista ona ni taka. da bi te pustila.« »Ljubezen ni za bolne ljudi.« Tako grenko so zvenele te besede iz Simonovih ust, da si Lucija ni upala več spraševati. »Včasih tudi za zdrave ne,« je pomislila. »Jaz bi morala tudi imeti takole podobo. .Tisti ima vse, ki ima moč, da ne poželi ničesar'.« Lucija se je vrnila z mislimi od nekod daleč. »Južina bo preveč shlajena, pojdiva I« Glas se ji je čudno tresel. Niso še pojužinali, ko je prišel po predrju godec Kan-ka. Pogledal je skozi odprto okno in, ko je videl, da so pri južini, je pritoral v hišo. Ko bi bilo to dopoldne, bi ga bila Lucija prav za trdno nahrulila, zakaj stresa po Dolgem vrhu take bedarije in še njo vtika vanje. A zdaj ji je bilo srce tako mehko! Zato ni mogla drugače, kot da je prinesla iz kuhinje žlico in jo dala Kanku, naj prisede. Tisti večer je stopila Lucija k Simonu v hiško, ko je bil že v postelji. »Ti------ali bi jo mogel pogrešiti?« je boječe vprašala. »Kaj?« »Tisto razglednico.« Fant se ni mogel načuditi. »Kako da vam je zdaj toliko do nje, teta?« »Tako, imela bi jo. — Ali daš?« Usedla se je na Simonovo posteljo. Videti je bilo, da bi se rada nekaj pomenila z njim. »Ta slika ti mnogo pove,« je rekla, a mahoma je utihnila, kakor da se je premislila. Ni bila vajena pogovora. Pri vratih pa se je obrnila in z roko na kljuki dejala: »Tudi meni bi veliko povedala ta podoba. Mlad si še, Simon, ali vendar že veš, kako je hudo, če ti odmaknejo kos kruha izpred lačnih ust, a še huje, če ti cveto rože pred zaklenjenimi durmi. — Ko bi le nečesa ne bilo-----------kaj ko bi še ti rekel Moniki, naj pusti Lapornikovega?« Simon se je začudeno ozrl, a Lucije že ni bilo več. Drugi večer je Monika prinesla Simonu čaj. Prvi krajec lune je slabotno razsvetljeval kamro. »Luč bom prižgala, da boš vsaj videl.« »Nikar! V polmraku lahko mnogo bolje misliš.« Monika je sedla k bratu na posteljo. »O čem pa moraš toliko premišljevati?« Simon se je rahlo nasmehnil: »Tudi ti menda nisi čisto brez misli. Smo pač ljudje v takih letih.« Monika ga je naglo pogledala in že so ji solze navrele v oči. Zdaj se ji je mahoma razlilo vse, kar je dolge tedne glodalo po njej in ji težilo srce. »Zakaj jokaš, Monika?« je čez čas mehko vprašal Simon. Čutila je, da bi nocoj lahko povedala vse, pa naj bi jo brat vprašal kar koli. Simon ji je bral v globini srca in jo verm poslušal. Zrelo, kakor mož, je ob koncu pokimal: »Ne, ni za vse tisti napis, teta Lucija!« Dekle se je v zadregi ozrla: »Kaj praviš?« »Nič, Monika. Le to, da teto morebiti razumem.« »Jaz pa ne in ona tudi mene ne. Noče me! Sovraži me! In jaz sovražim njo! Požrla mi bo mladost in njega!« Tedaj je Simon v mlačni poltemi poiskal Monikino raskavo desnico, jo dolgo podržal v svoji in jo mirno stiskal. Moniki je bilo, kakor da se je z vročim čelom naslonila na hladno steklo. Dobro ji je delo in tiho je poslušala. »Mater imamo radi, ker je zmeraj blizu nas in je na vsem svetu samo ena, takele tete pa ne opazimo. Nevidna je, a povsod pričujoča, neznatna je, a nepogrešljiva. Človek bi ji skoraj ne rekel ,Dober dan‘, ko stopi v hišo, a vendar bi mu nekaj manjkalo, ko bi ne zaslišal njenega ,Bog daj'. Dobro ti hoče, Monika, a sta si morebiti daleč narazen, da se ne razumeta. Njena pot je bila drugačna, zato ne pozna tvoje.. .« Simonove besede so zagrnile Moniko, da ni mogla spraviti besedice iz sebe. Skrila je obraz v dlani in solze so ji tiho polzele skozi prste. Po treh mesecih je Simon spoznal, da mu je mnogo bolje. Računal je, da bo šel lahko jeseni že nazaj v šole. »Saj sem vedel, da me boste doma pozdravili,« se je srečen smehljal. Obema, materi in teti, je pohvala neznansko dobro dela. Ko so zapeli po bregeh klopotci in so napete jezice po kostanjevju široko zarežale v sonce, kažoč mu debele plodove, se je Simon odpravil v mesto, kakor .vsako leto. Zdravniki so mu dejali, da je Dolgi vrh napravil pri njem čudež. Tudi fant se je čutil zdravega, celo krepkejšega kakor prejšnja leta. Z velikim pogumom se je spet poprijel učenja, da bi nadomestil zamujeno. Skoraj hkrati je odšel od doma tudi Blažek. Niso pomagale ne materine prošnje ne očetova jeza. Tako dolgo je moledoval, da so mu dovolili. Tisti dan so sedli k južini samo štirje. Mrtvo in prazno so gledali okrog sebe, niso si upali pogledati drug drugemu v oči. Monika je prinesla žlice in eno položila tudi na Blažekov prostor; ko je videla presunljivi materin pogled, jo je naglo umaknila. Zorman je stisnil zobe. »Šest jih je bilo, zdaj nimam nobenega.« Globoko ranjena ljubezen očeta in gospodarja je govorila iz njega. »Ali je res za kazen, ker sem prvega skoraj po sili pognal z doma, da so se vsi drugi kakor kamni strkljali za njim. Bog mi je priča, da sem hotel vsem le dobro, tudi Simonu, pa se mi je tako spakedralo.« V izbi je bilo ko v grobu. Temno in tiho. Zormanka je strmela v poslikane stene, kakor bi jih ta dan prvič videla. Bilo je, kakor da išče misel, ki bi jo mogla zaokrožiti v besedo, a se ji nobena ne zdi dovolj dobra. Le ko je Jernej omenil Simona, so se ji oči pomenljivo ustavile na Luciji. Da, to je tisto, je grenko pomislila. Moniki so oči uhajale prek velikanskega kupa svinjskih buč pred pojato v breg, kjer je razposajeni veter plesal z žoltim listjem. Nehote je pomislila, da je veter pometel iz njihove hiše vse veselje s fanti vred, prav kakor pometa odpadlo listje po predrju. Takšna pušča je nastala zdaj pri njih, da bi najrajši ušla. Toda uiti bi mogla le na Žabljek, nikamor drugam. Topla misel je pobožala črno, kuštravo glavo. O, Lenart! V nedeljo se bosta spet videla. Lucija je stopila k peči, kamor je bila prej dela sušit predpasnik. Pretipala ga je, če je že dober za likalnik. V izbi je bil še vedno molk, daveč, žgoč molk. — Tedaj se je Lucija obrnila k onim trem. Lepe, vdane sinje oči so ji bile žalostne na smrt, iz grla se ji je trepetaje trgal piskajoč glas, podoben stokanju ranjene živali. »Nisi ti pognal Simona, Jernej, ampak nesreča, ki sem je bila kriva jaz.« Lucija je čutila, da je zdaj z odprtimi rokami sprejela puščico iz Aninih rok in si jo vpričo vseh sama zasadila v prsi. Zormanka je stisnila tenke ustnice in vsa rdeča povesila pogled. Kaj takega ni pričakovala. V hipu ji je bilo žal prejšnjega očitka. Prav nič bi ga ne bilo treba, ko jim je že tako in tako dosti hudo. Zdaj šele je spoznala, kako so Lucijo gotovo boleli njeni očitajoči pogledi, čeprav se je delala, kot da se je ne dotaknejo. Jerneju so se skalile oči. Z roko si je segel na plešasto glavo, ki mu je na senceh že močno sivela. »Nisem tako mislil, Lucija. Ti ne moreš nič za to, mi vsi vkup ne moremo nič. Pokaj bi se grizli z očitanjem, ko pa smo vsi hoteli najbolje. Nesreča je božja dekla, pravijo, kakor smrt. Tja mora, kamor je poslana.« Zormanka se je kar naprej usekovala in si segala s predpasnikom na oči. »Navsezadnje so naši fantje le še živi,« je vzdihnila med jokom. »In pošteni,« je pribil Zorman. »V tem pa je vse.« .Tisto leto je bila dolga in huda zima. Kakor da se je sprijela s pomladjo, ki se ji kar ne more izmotati iz štren in se postavili na lastne noge. Kmalu bodo šli že k božjemu grobu, a še zmeraj brije krog oglov ledena burja kakor v adventu. In namesto da bi ti zapeli ptički, da bi ti zacvelo srce, se nad polji spreletavajo vrane in srake z raskavim krakanjem. Pri Zormanu so tolkli zimo, kakor so vedeli in mogli. Do novega leta je še nekam naglo zdrknil čas. O božiču so prišli spet fantje domov. Tudi Simon, ki se je bil celo precej zredil, kar ga niso videli. Tako lepo zalit je bil, da je bilo veselje. V obraz je bil čisto bel, a v njem ni bilo več niti sledu lanske prstene bledice. Domači so si veselo oddahnili, posebno mati. In Lucija je fanta ganjena opomnila, ali kaj misli na to, kdaj bo lahko poromal z njo k Mariji Pomagaj, da bo izpolnil zaobljubo. »Zdaj je še premrzlo,« je rekel Simon. »Majnika poj-deva, takrat je najlepše; ni gneče in ne vročine.« Potem sta se pogosto menila, kako bo takrat in kaj bosta vzela s seboj. Po božiču so klali. Takrat se je zbrala žlahta in pri hiši je bilo nekaj dni dovolj dela in ljudi. Toda potlej se je pričel čas ustavljati, kakor bi se nekam priškrnil. Dnevi so bili pepelnatosivi, prav takšno je bilo nebo in celo zmeraj zelene smreke v gozdu na bregu so bile sivkasto prevlečene. Nič drugačna ni bila Zormanova hiša, kjer se je vgnezdila puščoba in dolgčas. Velika zelena peč v kotu je molče premišljevala o minulih zimah. Prenekaterega majhnega kričača je vzredila na svojih prsih. Kaj vse so včasih počeli ti neugnanci z njo. Bunkah so po njej, da se ji je treslo drobovje, z noži so delali raze v skrilje, kamor so potlej vtikali bučnice in turščična zrna. A peč jim je iz vsega srca odpuščala otroške norčije kakor mati, vsak dan znova jim je ponujala gorko zavetje v svojem naročju. Zdaj je samevala v svojem kotu in le kdaj pa kdaj jo je kdo obiskal podnevi. Samo Luciji je bila za postelj. Edino Monika je še vsaj nekoliko oživljala hišo. Upadla lica so ji na novo vzcvetela. Teta Lucija ji ni nič več zalezovala korakov in tako je lahko Lenarta ob nedeljah vsaj videla, če že govoriti ni mogla vsakokrat z njim. In čeprav sta se sešla samo toliko, da sta si voščila dobro jutro, je bilo Moniki dovolj, da je lahko ves teden prepevala. Kje daleč sta bila zdaj od nje bela smrt in črni grob! Lucija zdaj zares ni hotela nič več preganjati mlade ljubezni. Spoznala je, da je lani pri vsej tisti skrbi mislila prav za prav le nase, kako bi odvrnila neprijetno življenje od sebe, namesto da bi ji bila predvsem pri srcu dekletova sreča. Kaj bi ji tudi pomagalo, ko bi se še nadalje upirala, razbila bi se bila ob lastni hudobiji in Monika bi jo morda kdaj klela še v grob. »Meni je dal Bog v veselje in tolažbo Simona, tega dobrega fanta, dekle pa naj ima svojega kuštravega Lenarta, če ji je namenjen.« O veliki noči Viktor ni prišel več sam domov. Pripeljal je s seboj mlado ženo. Na jugu si jo je bil našel, doma pa je bila nekje v belokranjskih brdih. Čedna, a krhka stvarca! »Takole bi moral nekoč pripeljati mladi Zorman gospodinjo v hišo,« je spreletelo očeta Jerneja. Pogoltnil je grenko misel, prinesel na mizo najboljše starine in napil mlademu paru: s*> »Dobro sta napravila. Začel si ti, Viktor, ki si najstarejši, drugi se bodo zvrstili za teboj. Jurčku so se zableščale oči in beli zobje. »Ne bo šlo po vrsti, ata, če ne bo Simon prav pohitel; jeseni vam pripeljem pokazat svojo.« Franček je smeje se sunil pod rebra Simona. Za trdno imata tudi ta dva kje napeljano, a še skrivata, je pomislil Viktor. Le Blažek se je otročje nevedno muzal. »Kmalu bo maj, teta,« je rekel Simon Luciji ob slovesu. »Vam bom že še natanko pisal, s katerim vlakom se boste pripeljali v Ljubljano, da vas bom pričakal na postaji.« Luciji je zažarel obraz v sreči. »Le,« je rekla, potem je tiše pristavila: »Zavoljo stroškov ti ni treba skrbeti; toliko imam že prihranjenega, da bo dovolj za oba.« Vse dni je potlej pestovala veselo pričakovanje. Prvič v življenju bo šla na dolgo romanje. Domačim, posebno Ani morda ne bo po volji, a ne bo gledala na to. Zormanka je bila šele pred kratkim pri sinu v Ljubljani in tudi Jernej je šel že dve leti zapored. Pol svojih let si človek brez potrebe uniči, je razmišljala Lucija. Ko se izpametuje, je po navadi že prepozno; pomlad je že za njim in najlepši kos poletja ... Le kako je mogla tudi ona misliti, da nima nič na svetuI Dokler je Simon z njo tako dober, ima vse. Ko sta nebo in zemlja zapela prvi majski pozdrav žalostni Materi v kapelici na koncu Zormanove njive, je bila Lucija že tako neučakana, da je skoraj pričela šteti na prste kakor otroci do svetega Miklavža: »Danes še ne, jutri še ne, potem še ne, potem še ne, potem še ne, potem pat« Že zdavnaj je imela določeno, kaj bo nesla s seboj: suhe klobase, pečenega petelinčka — pri sestri Micki na Cigonci si ga je odslužila z delom — belega kruha z rozinami, na mleku in maslu umešenega, in potico bo spekla tako dobro, orehovo, da dobi človek koj trojne oči, če jo od blizu samo pogleda. Nekaj kuhanih jajčk bo tudi morala priložiti v cekar, Simon jih ima silo rad, pa slatinko ali dve lanskega s Kamenika. Kaj gorkega bosta pa že dobila v kaki gostilni. »Ti moj ljubi Bog, na zaobljubljeno božjo pot se od- pravljam, pa na samo posvetno mislim!« se je Lucija zavedela. Toda kmalu se je potolažila. »Naj reče kdo, kar hoče, enkrat v življenju bo tudi za Lucijo praznik, velik praznik!« Lucija je ves teden presanjala. »Hvala ti, Marija, da si mi dala Simona, ko drugega nimam nič na svetu,« je molila. V mislih se je že za zmerom preselila k njemu. »Gospodinjila mu bom in skrbela zanj, kakor sva se domenila. On pa bo velik gospod.« Nedelja, ponedeljek------Joj, kako počasi polže dnevi! V torek zjutraj ji je pismonoša izročil dopisnico: »Draga teta! Na Brezje pojdeva drugikrat. Zdaj moram z družbo v gore. Vaš Simon.« Po dolgovrških travnikih je zadišala košnja. Sonce je pridno streglo sušačem in po dolgem in počez je mrgolelo urnih delavcev. Vsak je hitel, da bi spravil seno pod streho, preden bi se vreme strlo. Na poletje je prišel domov Zormanov Simon. Zdaj je bil zares pravi, velik gospod. Končal je šole in v njegovih papirjih je stala pred krstnim imenom besedica: doktor. Simon je bil Židane volje. Ves svet se mu je smejal in on mu je stegal naproti roke in srce. Mati Zormanka se je od sreče topila ob sinu, oče je v teh slovesnih dneh odložil pipo in kadil viržinke kakor ob največjih praznikih ter se kar naprej zadovoljno muzal v brado. Tudi Monika je bila silo ponosna na učenega brata. Sklenili so, da bodo za nedeljo povabili žlahto in napravili domače slavje, ko je doletela hišo taka čast. Pri tej kipeči sreči ni nihče opazil, da se je Lucija umaknila od mize. Tudi Simon ne. Navdušeno je pravil, kako lepo je bilo v gorah, kaj vse so videli in doživeli, natanko je popisal dogodek, ko so ga postavili zp doktorja, razkladal je domačim načrte za prihodnost in tffcsčas srečno pogledoval drobno dekle, ki jo je tudi pOvabil s seboj iz mesta. Samo o romanju s teto Lucijo ni niti črhnil. Vse je kazalo, da je na to pozabil. Lucija se je na vso moč trudila, da bi ne pokazala Simonu, kako ji je zaradi tega hudo. Zato se je rajši umaknila iz hiše v svojo kamro. Tam je poiskala v skrinji tisto razglednico z zidano ograjo in železnimi vrati. Našla jo je bila zjutraj, ko je pospravljala hiško, ki so jo spremenili v Simonovo izbico. Med umazanimi, odvrženimi koščki papirja je ležala na tleh. »Da, da, le čemu bi mu bili še zdaj midve, ko so mu spet na stežaj odprta vrata zdravja in ljubezni!« je govorila odvrženi sličici in jo obrisala. Potem jo je dolgo vsa presunjena ogledovala. »Tisti ima vse — — —« je zlogovala iz spomina in grenkost se ji je prelivala v radostno ganjenost. Smrekov gozd v bregu je še zmeraj živ. Podnevi in ponoči bdi nad hišo v najlepšem kotu Dolgega vrha, v pomladnih vihrah, poletnem soncu, jesenskem vetru in v zimskem miru. V samotnih nočeh ji poje uspavanko, ob dolgih zimskih večerih ji šumeč pripoveduje štorije iz nekdanjih lepših časov. Velika zelena peč v kotu hiše tudi še vedno stoji. Pre-nekatero breme je že prenesla, kdo ve koliko nevšečnosti pretrpela, mnogo ran in prask dobila v svojem dolgem bivanju, a nikomur ni prišlo na misel, da bi jih zacelil in zamazal. Ni še tako zdelana, pravijo, da bi ne mogla zdržati še nekaj zim. Morebiti je zato tako trpežna, ker jo varuje sveti Florijan z golido, vtisnjen v zelene pečnice. Tudi Zormanova Lucija še živi, z gozdom in s pečjo vred. Perc plenice kakor nekdaj in jih obeša ob lepem vremenu med slivje za hišo, ob dežju in pozimi na peč. Kar naprej teka sem in tja, pri hiši je zmeraj toliko opraviti. Ob večerih, ko pogasne ogenj v kuhinji, se usede in vzame v naročje malega Lapornika, Lenartovega prvega sina. Ujčka ga na kolenih, mali poskakuje in se smeje na vse grlo. Ko bi znala, bi mu zapela pesmico, tako pa otroku le z roko pokaže v breg in pravi: »Čuj, Rokec, kako poje — naš gozd!« Lucijin glas je raskav, uvel. Njen tihi obraz dober, miren. Sinje oči so mehke, globoke ko morje. 8IK01KVT MHM KONEC JUGOvi.' v * * j 81M Dl KAT METALURŠKIH DELAVCEV 0U6O8UVlJf PODRUŽNICA ST. V inpoi SLOVENSKA BISTRICA m <■ • KNJIŽNICO J. VOSNJOKO SL BISTRICO SLOVENSKO BISTRICO SB ar 82-311.6 BRAČIČ J. Zaprta