Razredni pouk 1/2014 41 Mag. Ivanka Mori Pogovarjali smo se Intervju z logopedinjo Simono Levc S Simono Levc sva se srečali na Drugi osnovni šoli v Slovenj Gradcu, kjer dela že dvajseto leto kot logopedinja. Med tem časom je delala tri leta tudi kot mobilna logopedinja na Tretji osnovni šoli v Slovenj Gradcu. Enkrat tedensko je pridobivala delovne izkušnje v Zdravstvenem domu Velenje. Občasno je v zadnjih dveh letih delala tudi z otroki v razvojni ambulanti bolnišnice Slovenj Gradec. Simona Levc pa ne pomaga samo učencem na šoli, ampak svoje delovne izkušnje zelo dobro strokovno zapiše in o tem tudi odlično predava učiteljem in staršem po Sloveniji. Svojo prvo knjigo Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajmo se ukvarjati z otrokovimi pravicami sta izdala s kolegom Markom Juhantom leta 2011. Dobro so jo sprejeli učitelji in starši. Sama sem jo prebrala na mah. Čutila sem, da bodo mla- di starši in učitelji samozavestneje postavljali svojim otrokom meje in zahteve in tako uspešne- je vzgajali. Kako je nastala ta uspešna knjiga o vzgoji in kaj nam želita sporočiti avtorja? Knjiga je nastala iz potrebe, da se nekaj v vzgo- ji spremeni. S soavtorjem sva si rekla, da tako preprosto ne gre več naprej. Nekaj je treba spre- meniti, starši in učitelji morajo zopet dobiti svojo vlogo v otrokovem življenju. Permisivno vzgojo, ki je ustvarila razvajene otroke, ki so zrasli v brez- ciljne najstnike in v neodgovorne odrasle, ki sedaj že vzgajajo svoje razvajene otroke, naj nadomesti vzgoja po zdravi logiki, ko vendarle lahko otroku rečeš tudi ne in zahtevaš, da kaj postori. Dobro opravljene dolžnosti otroku dajejo občutek lastne vrednosti. Pravice naj zamenjajo dolžnosti, je sporočilo knjige staršem in učiteljem. Vaša druga knjiga Liba laca lak, ki je izšla letos, govori o tem, kako pomagamo otroku do boljšega govora. V njej so tudi vaje, ki naj jih otroci delajo doma skupaj s starši in v šoli skupaj z učitelji. Z vajami bodo razgibavali otrokove govorne organe in tako pripomogli k boljši izreki posameznih glasov. Za učitelje bo zagotovo zelo uporaben zapis o tem, kako pri otroku razvijamo slušno pozornost, saj je v šoli to najbolj pomembno. Kaj boste napisali tej svoji knjigi na pot? Da, ta moja knjiga je še mlada, pa že zelo iskana. Vesela sem, da so informacije v njej napisane in razložene dovolj jasno, da so uporabne vsem – staršem, vzgojiteljem, učiteljem, pediatrom, babicam in dedkom. Velik del knjige je namenjen poslušanju, saj je dobra slušna pozornost izredno pomembna, pa se tega morda premalo zavedamo. Otrok, ki ima dobro razvito slušno pozornost, se laže in bolje nauči govora kot vrstnik, ki slabo posluša. Laže se nauči brati in pisati, saj je z dobrim poslušan- jem sposoben glasovne analize in sinteze, kar je prvi pogoj za učenje branja in pisanja. Praviloma ima bogatejši besedni zaklad tudi zato, ker rad Vsi, ki delamo z otroki, naletimo kdaj v karieri na trši oreh, ustrašimo se otroka z motnjo ali s primanjkljajem, katerega manj poznamo ... Dokler si določenega otroka predstavljamo kot problem, imamo zvezane roke, ne vemo, kaj bi, bojimo se … Ko pa si tega otroka postavimo za izziv in si rečemo »To se bo dalo napraviti, majhen premik naprej bo uspeh za otroka in zame, poizkusila bom takole …«, postanemo dejavni, odprti za nasvete in rešitve in otrok bo to začutil. Uspelo bo. Zato za nobenega otroka, pa četudi je trd oreh, nikoli ne recite nikoli … 42 Razredni pouk 1/2014 posluša pravljice. Bolje razume razlago in laže sledi navodilom. Učencu, ki ima dobro slušno pozornost, se ni treba posebej truditi, da poslu- ša in sliši, informacije ulovi mimogrede. Tisti, ki nima te pozornosti, mora vlagati veliko truda v to, da pridobi določene informacije po slušni poti, in tako je lahko učenec utrujen že po drugi uri pouka in tretjo uro skoraj ne zmore več slediti razlagi. Ker je mogoče razvijati slušno pozornost, sem v knjigi opisala tudi načine in vaje, s katerimi lahko delujemo na področju poslušanja in slušnega razlikovanja. Kje vidite težave v procesu poučevanja in ali ima- jo učitelji dovolj posluha za učence s posebnimi potrebami? Mislim, da je posluha dovolj, vendar učiteljem pogosto manjka pravih informacij o tem, kako ravnati, če ima otrok to ali ono motnjo ali primanj- kljaj, kaj, kdaj ter kako prilagajati, kako ocenjevati. V razredu imajo več otrok s primanjkljaji na zelo različnih področjih in čisto razumljivo je, da ne poznajo vsake motnje do potankosti in so včasih izgubljeni, ne vedo, kaj lahko storijo in česa ne. Zaznavam veliko zanimanje strokovnih delav- cev šol in vrtcev po znanju s področja posebnih potreb. Seminar Različno z različnimi, na katerem se naučimo prepoznavati motnje, se učimo, kako ustrezno ukrepati ob posameznih primanjkljajih in kako se pogovarjati s starši, je bil lansko leto razprodan. Učitelji se že prijavljajo za prihodnje šolsko leto, saj si želijo več konkretnega in upo- rabnega znanja, ne samo teorije. Vse to kaže tudi na njihovo pripravljenost pomagati tem otrokom. Kako učitelji prepoznajo pri učencih govorno-je- zikovne motnje in kako naj ukrepajo? Odvisno od starosti otrok. V prvem VIO so zelo očitne in navzven dobro slišne govorne motnje, ki se kažejo predvsem v nenatančni ali nepravil- ni izreki posameznih glasov. Ko otrok namesto šola reče sola, ali namesto riba, liba ali riba s pogrkovanim r-jem. Čeprav bi moral biti govor do te starosti razvit in izgovarjava jasna, je v prvih razredih vsako leto več otrok s težavami na govorno-jezikovnem področju. Bolj prikrita lahko ostane motnja jezika, ko se otrok teže govorno izraža, tvori skromne povedi in je struktura stavka nepravilna. Tak otrok se običajno izogiba govor- nim situacijam, zato tudi teže izkaže svoje znanje. Motnjo jezika ima lahko tudi šestošolec, ki sicer govori razločno, a težko oblikuje ustrezne stavke, skromno opisuje slike in dogodke. To je učenec, ki se bo snov raje naučil dobesedno na pamet, kot bi jo obnovil s svojimi besedami, ker ne najde ustreznih besed in jih še teže sestavi v smiseln in pravilen stavek. Ti učenci brez ustreznih prilago- ditev funkcionirajo precej niže od svojih dejanskih zmožnosti. Neredko je učiteljica prva, ki zazna, da govor do- ločenega učenca odstopa, in na to opozori starše, ki so govora svojega otroka že tako navajeni, da preslišijo nenatančno ali nepravilno izreko dolo- čenih glasov. Učiteljica da staršem informacijo o tem, od njih pa je odvisno, ali bodo poiskali pomoč logopeda. Z učencem naj se pogovori o tem, katere prilago- ditve bi mu pomagale, kaj mu dela največ težav, ali mu je težko govoriti pred drugimi, mu pomaga, če mu da več časa … Tako se bo učenec pomiril in sprostil, saj bo dobil pomemben občutek, da je razumljen, da bo kljub motnji vendarle lahko nekako shajal v tem razre- du, pri tej učiteljici/učitelju. Kaj najpogosteje delate z učenci prvih razredov, ki pridejo k vam po pomoč? Če gre samo za motnjo izreke, izvajamo vaje za izboljšanje slušne pozornosti in slušnega razliko- vanja, pa vaje za razgibavanje govornih organov, ki jim pridružimo vaje za pridobivanje posameznega glasu. Če je motnja kompleksnejša, sledijo drugi postopki in seveda tudi svetovanje učiteljem o ustreznih prilagoditvah v procesu poučevanja in ocenjevanja. Pomembno je, da učitelji otrok, ki imajo obsežnej- še govorne motnje, ne izpostavljajo pred razre- dom, če vidijo, da ima otrok stisko, kadar mora govorno »nastopati« pred drugimi. So pa tudi tukaj velike individualne razlike, nekdo bo kljub motnji želel govoriti, brati, nastopati, za nekoga drugega pa bo to velik stres. Takšen otrok mora biti vnaprej pripravljen, da bo izkušnja vedno boljša in se bo sčasoma navadil. Učitelji so pogosto zbegani in ne vedo, kako pra- vilno ravnati z učenci, ki jecljajo. Kaj jim lahko svetujete? Razredni pouk 1/2014 43 Jecljanje je motnja, ki nas zelo zbode, skoraj zaboli. Tak učenec se nam hitro zasmili, res pa je tudi, da ne starši in ne učitelji ne vedo, kako ravnati z njim. Prvo pravilo pri jecljanju je, da otroka ne opozarjajo, naj govori bolj počasi. To ga namreč opozori, da je z njegovim govorom nekaj narobe in jecljanja bo še več. Dovoliti jim je treba, da povedo do konca, kot da jecljanja ne bi bilo. Poslušajte vsebino, ne načina govorjenja. Če učenec ne želi govoriti pred ra- zredom, mu omogočimo individualno preverjanje znanja. Če želi, naj odgovor napiše na list. Ob dnevih, ko je zatikanja več, ga govorno ne izpostavljamo. Otrok s to vrsto motnje mora nujno imeti več časa za oblikovanje ustnih in pisnih odgovorov. Do katerega leta otrokove starosti lahko za otrokov razvoj govora starši in učitelji naredimo največ? Največ lahko naredimo v predšolskem obdobju od otrokovega rojstva pa do petega leta starosti oz. do vstopa v šolo. Seveda je tudi po tem obdobju pomembno, da otroku beremo, pripovedujemo, opisujemo, ga sprašujemo, poslušamo, ga na- vajamo na poslušanje. Besedni zaklad bogatimo vse življenje. Učitelj lahko naredi veliko s tem, da spodbuja branje, ne samo branje učencev, tudi branje staršev svojim otrokom. Nikoli naj vam ne bo škoda časa učencem pre- brati pravljico, ko so večji, tudi zgodbo. Ne boste verjeli, nekateri jih doma nikoli ne slišijo, saj jim odrasli nikoli ne berejo. V procesu poučevanja in preverjanja znanja uči- telji prilagajajo – diferencirajo vsebino nalog, čas reševanja, pisavo in še veliko drugih stvari. Čutiti je, da to delajo zelo dobro. Težave se pojavijo, ko je treba prilagajati samo delo in naloge v procesu ocenjevanja. Katere prilagoditve so se po vašem mnenju izkazale kot uspešne pri ocenjevanju znanja? Če se omejim na področje govorno-jezikovnih motenj, so se kot učinkovite pokazale prilagodi- tve, kot je npr. veliko konkretnih ponazoril in slik v procesu poučevanja in ocenjevanja. Slikovna opora bo otroku v veliko pomoč. Primer: otrok s težjo govorno-jezikovno motnjo v prvem razredu ima tako slab govor, da ga učite- ljica in vzgojiteljica skoraj ne razumeta. Čez čas izgubi voljo in se ne oglaša več. Ker ga tudi sošolci ne razumejo, ga odrivajo. Zato uščipne, potisne, zakriči ... Na osnovno motnjo se cepi motnja vede- nja. Zato potrebuje pomoč takoj, ne šele potem … Slika 1: Učenci razvrščajo slike glede na prvi glas v besedi. 1. Slikovna opora Pomagajte mu s slikami. Če se učite o letnih časih, mu jih pokažite na slikah, v filmu ... Ko preverjate znanje, mu ravno tako pomagajte s slikami. »Pokaži, kje na sliki je jesen, pokaži zimo …« Otrok bo izvlekel ustrezno ali neustrezno sliko in videli boste, ali je razumel snov ali ne. Nato greste naprej: »Pokaži, kaj vse spada k zimi.« Učenec bo sliki dodal npr. sani, snežaka. Če bo sliki zime dodal grozdje, boste vedeli, da snovi še ne razume. Če pa je poiskal ustrezne slike, ne da bi izrekel eno samo besedo, je pokazal, da zna. Otrokova samopodoba raste, otrok dobiva voljo, starše imate na svoji strani, tudi oni dobijo voljo, otrok je z vami vzpostavil odnos, ker ve, da ga razumete. Počasi se bo iz- boljšal tudi govor. Otroku bo uspelo in vam tudi. Brez teh prilagoditev se bo zapiral, izgubljal veselje do šole, nagajal bo, ker bo želel po- zornost. V petem razredu bo že »vedenjsko moten« učenec. 2. Besedni seznami in slovarji Pri starejših učencih slikovno oporo zamenjajo besedni seznami in slovarji. Učenci z govorno-jezikovnimi motnjami imajo težave s priklicem ustreznih besed. Ne morejo se spomniti ustrezne besede, ravno tako kot jaz ta hip ne vem, kako se v angleškem jeziku reče 44 Razredni pouk 1/2014 »svila«, pa vendar vem, da besedo poznam, čeprav je ta trenutek ne morem priklicati v spomin. Zato so za te učence primerne naloge, pri katerih obkrožajo ali povezujejo, in neprimerne naloge, pri katerih vstavljajo besede na črte. Če se ne morete izogniti takšnim nalogam dopol- njevanja, jim ob straneh napišite seznam be- sed. Med pravimi in napačnimi se bo odločil za pravo, če snov razume, in za napačno, če snovi ne zna. Ko bi vedeli, kako si takšen učence od- dahne, ko zagleda seznam besed, med katerimi lahko poišče pravo. Slika 2: Ob opisu sličic živali utrjujejo pravilno izreko novo pridobljenih glasov. 3. Dovolj časa za oblikovanje ustnih in pisnih odgovorov Učenec z motnjo jezika s težavo oblikuje ustrezen stavek. Tisti s težjo obliko motnje se v materinem jeziku izražajo skoraj tako, kot bi se v angleškem nekdo izmed nas, ki sicer dobro govori angleško. Pomislite, koliko bi morali premišljevati, če bi morali povedati pet stavkov o sebi v angleškem jeziku. Tako boste laže razumeli, zakaj ti učenci po- trebujejo čas, da odgovorijo na vprašanje. Če je tiho, ne pomeni, da ne zna, lahko pomeni, da išče ustrezne besede in jih poskuša zložiti v stavek. Potrebuje čas, tako pri ustnem, kot pri pisnem izražanju. Če je govor zelo okrnjen, imajo učenci težave tudi z razumevanjem tujega govora, kar pome- ni, da navodila večkrat ne razumejo. Logična prilagoditev je sprotno preverjanje razumeva- nja navodil. 4. Sprotno preverjanje razumevanja navodil Učenci z govorno-jezikovno motnjo običajno poslušajo slabše, ker imajo slabšo slušno po- zornost. Zaradi slabšega besednega zaklada pa kakšne besede tudi ne razumejo. Zato je treba stopiti v bližino učenca in ga vprašati: »Veš, kaj moraš storiti?« 5. Pomoč pri branju navodil zaradi slabšega razu- mevanja besed in pojmov Seveda se prilagoditve razlikujejo od otroka do otroka, a omenjene so se izkazale za dobre. Kadar se pogovarjam z učiteljem, ki je v stiski in ne ve, ali bi dal učencu določeno prilagoditev ali ne, vedno svetujem: Predstavljaj si, da je to tvoj otrok in ima težavo. Bi mu želela pomagati ali ne? 6. Opore v obliki miselnih vzorcev ali skrajšanega zapisa v drugih oblikah Kadar ima otrok govorno vajo, mu bo v pomoč slika miselnega vzorca, na katerem bo imel oporne točke. Prav tako mu pri ustnem prever- janju znanja pomagajo podvprašanja. 7. Prilagoditi je treba količino snovi, domačih nalog Otrok z govorno-jezikovno motnjo si bo zapo- mnil enako dolgo pesem veliko teže kot sovr- stnik, ki nima teh težav. Zato je pravilo pri tem raje manj, pa to pravilno. Svoje bogate izkušnje uporabljate tudi pri delu v komisiji za usmerjanje otrok s posebnimi po- trebami v Slovenj Gradcu. Kako poteka delo v tej komisiji? Komisija je sestavljena iz strokovnjakov z različnih področij. Glede na vrsto motnje ali primanjkljaja, ki ga ima posamezni otrok, smo lahko v komisiji logopedi, specialni pedagogi, socialni pedagogi, pediatri, psihologi, pedopsihiatri in drugi. Veli- kokrat se obrnemo na svetovalne službe šol in zaprosimo tudi za mnenje učitelja, ki običajno najbolje pozna otroka. Člani komisije opravimo pregled in vsak po svoji strokovni plati oceni funkcioniranje otroka. Strokovna mnenja nato združimo in se na senatu pogovorimo o tem, kakšna vrsta pomoči bo za otroka najbolj ustrezna in učinkovita. Oblikujemo strokovno mnenje, potem pa se preverjajo pogoji – kako lahko določena šola zagotavlja ustrezno pomoč, ali ima strokovnjaka Razredni pouk 1/2014 45 ustrezne smeri ipd. Velikokrat se zatakne ravno pri pomoči logopedov, saj tega kadra trenutno primanjkuje. Zavedam se velike odgovornosti, ki jo prinaša delo v komisiji za umerjanje otrok s posebnimi potrebami, hkrati pa sem vesela, da imamo dobro strokovno oporo v zaposlenih na Zavodu RS za šolstvo v Slovenj Gradcu, ki nas sproti seznanjajo z novostmi in nam omogočajo izobraževanja. Prepričana sem oziroma upam, da se tudi učitelji, ki imate v razredu učence, ki prejemajo dodatno strokovno pomoč, zavedate svoje odgovornosti. Vsi, ki delamo s temi učenci, jim moramo poma- gati tako po strokovni kot tudi po človeški plati. Ogromno moč imamo v svojih rokah, v besedah in dejanjih. Uporabimo jo tako, da bo otrok rasel ob nas in bo morda ravno zaradi našega ustreznega ravnanja posegal po zvezdah. Morda ne po najviš- jih in najlepših, pa vendarle bo posegal po njih – z našo pomočjo. Oskar Ličen