in moderno znanostjo, med ideolo­ gijo in znanostjo, utemeljeno na vzorcu matematike in kibernetike. Razprava opozarja tudi na spore, ki so jih te teze sprožile v slovenski mi­ sli o umetnosti, in na odklonilne reakcije tradicionalnih piscev. Pisa­ nje Pirjevca in nekateri drugih resda načelno, teoretsko in filozofsko ute­ meljeno omogoča oz. uresničuje prelom v slovenski literarni vedi, vendar se nezadostna razvitost mo­ derne literarne znanosti na Sloven­ skem Ponižu kaže v izrazitem po­ manjkanju konkretnih, aplikativnih raziskav. Vzroke za to vidi med dru­ gim v še vedno močnem položaju tradicionalne znanosti in literature kakor tudi v dejstvu, da moderna znanost ni institucionalizirana, kajti „dejavna in produktivna moderna literarna znanost se danes lahko do­ gaja le v dobro opremljenem centru, kot skupinski projekt, ki angažira znatne človeške in materialne mož­ nosti" (str. 114). Poniževa razprava je seveda po­ svečena predvsem usodi tako pojmo­ vane moderne literarne znanosti v slovenskem prostoru, ne pa celotni literarnoteoretski misli Dušana Pir­ jevca, zato se ne loteva vprašanja, ali je ta misel zmeraj neprotislovna, ozi­ roma kakšen je pomen in vloga raz­ pravljanja o numeričnih estetikah, kibernetiki, strukturalni poetiki itd. v njej; to ostaja važna naloga sloven­ ske literarne vede, zanjo pa je priču­ joča razprava prispevala nekaj zani­ mivih izhodiščnih točk. Končno naj dodamo, da je obrav­ navano delo očitno izšlo precej po času, v katerem je bilo napisano, in se zato ob svojem izidu sooča s po­ javi in gibanji, ki v času njegovega nastanka še niso bili prisotni ali vsaj ne opazni. Gre namreč za bolj ali manj izrazit obrat od modernizma v razmislek in prevrednotenje tradici­ je, pa tudi v angažirano literaturo, hkrati pa npr. za ponovno oživljanje nacionalno konstitutivne vloge li' rature in umetnosti. Zdi se, da [ o potreben tudi razmislek o odnc u omenjenih teženj do preloma med tradicionalnim in modernim, na ka­ terega opozarja Poniževa razprava; kajti čeprav nikakor ni nujno, da se je s temi težnjami položaj, ki ga o- značuje razprava, radikalno spreme­ nil, je vendarle verjetno, da so ti in podobni tokovi vnesli vanj pomem­ bne nove prvine in ga v marsičem modificirali. Igor Zabel Tine Hribar D RAM A HREPENENJA (od Cankarjeve do Šeligove Lepe Vide) M ladinska knjiga, Ljubljana 1983 S knjigo Drama hrepenenja se je Tine Hribar po eni strani priključil širokemu krogu interpretov hrepe­ nenja v Cankarjevi Lepi Vidi (iz leta 1911) kakor tudi precejšnjemu števi­ lu tistih, ki so tako ali drugače obravnavali istoimensko dramo Rudija Šeliga (iz leta 1977), po drugi strani pa se je oddaljil tako rekoč od vseh njihovih temeljnih ugotovitev ali pa jih vsaj bistveno dopolnil. V predgovoru in uvodu je namreč poudaril, da je v njegovi razpravi oziroma analizi in inter­ pretaciji ontološke drame hrepene­ nja glavni predmet razmišljanja „on- tološka, človekovo bit zadevajoča drama hrepenenja, ki se dogaja pod pritiskom metafizičnega stremlje­ nja . . . v vseh dobah več ko dvati­ sočletne zgodovine filozofije. “ To pa pomeni, da je želel s priču­ jočim delom usmeriti tok svojega razpravljanja v povsem drugo in močno drugačno smer od doseda­ njih razmišljanj o tako bistvenem pojmu, kot je pojem hrepenenja pri Cankarju in Šeligu. Velik del inter­ pretacij je namreč osvetljeval prob­ lematiko hrepenenja pri Cankarju bolj ali manj na moralno etični, če ne že kar na socialni ravni. Tako je na primer literarna veda — vsaj v okviru primerjalne književnosti — opozorila na Cankarjev odnos do metafizike oziroma hrepenenja z ugotovitvami, da to razumevanje metafizičnih kategorij ni bilo filo­ zofske narave, pač pa etično moral­ nega značaja, in da je njegovo „za- nikanje življenja" v glavnem ..moral- no etični protest s konkretno druž­ beno vsebino", njegovo nihanje med monizmom in dualizmom pa da do­ kazuje, kako ni mogel sprejeti nobe­ nega izmed dveh možnih metafizič­ nih sistemov, „kar pomeni, da je ne­ nehom a (podčrtala F. B.) zanikoval metafiziko samo“ (Dušan Pirjevec, Ivan Cankar in evropska literatura, Ljubljana 1964, str. 396—397), da meji podobnost Cankarjevega, Emersonovega in Platonovega poj­ movanja hrepenenja pravzaprav že kar na ..identičnost" (prav tam, str. 449), ter da je Cankar (skupaj z Žu­ pančičem) pri nas prvi dojel prob­ lem volje do moči, se zavedel njene nezadostnosti in se z Lepo Vido, svojo zadnjo dramo, obrnil k hrepe­ nenju oziroma k „ideji novoroman- tičnega hrepenenja" (Janko Kos, Ideja volje do m oči v Cankarjevih dram skih delih, Sodobnost 1968, str. 1218). Kar pa zadeva Lepo Vido Rudi­ ja Šeliga, je bilo doslej največ razmi­ šljanj in razprav navezanih na tiste njene vsebinsko-formalne plasti ali elemente, ki nudijo dovolj trdno podlago za sklepanje, da se Vida bli­ ža „niču“, da je tendenca te Šeligo­ ve igre ..padajoča: zmerom bliže ni­ ču" (Taras Kermauner, D emonična m oč trpljenja, v knjigi: R. Šeligo, Lepa Vida, Ljubljana 1978, str. 136); to pa se po Hribarjevem mne­ nju diaboličnosti Šeligove Vide pred­ vsem približa, a je še nikakor ne po­ jasni. Tako zastavljeno razmišljanje je avtor, če izvzamemo predgovor in uvod, razdelil na štiri dele, ki jim je dodal še epilog. Tri poglavja prvega dela govorijo o Cankarjevi drami Lepa Vida — o Vidi kot objektu in subjektu hrepenenja ter o inverzni transkripciji psihoanalize v zvezi z njo. Avtor najprej opiše pomen in vlogo hrepenenja pri posameznih Cankarjevih dramskih subjektih in jih označi glede na njihov odnos do objekta hrepenenja, do Vide, med­ tem ko Vida sama svojega lastnega objekta hrepenenja nima, vsaj ne v smislu objekta, ki naj bi bil nekaj bolj ali manj jasno določenega. Zato je v tem poglavju največji del raz­ pravljanja namenjen Poljancu; ta je med vsemi dramskimi subjekti še najbolj zavezan hrepenenju in z njim v zvezi nagonu smrti, ki se mu pre­ pušča vse do svoje dokončne osvo­ boditve iz ..ječe življenja". Tu pa Hribar opozori na problematiko hre­ penenja z vidika Freudove in Laca­ nove psihoanalize, predvsem na La­ canov termin „desir“, ki pomeni hre­ penenje ali željo, pri čemer podčrta, da otrok, ko stopi z besedo v triadno strukturo simbolnega, realnega in imaginarnega, stopi tudi v dualno razmerje med samim seboj in svojo zrcalno podobo kot objektom hre­ penenja. Hkrati otrok na tej stopnji razvoja tudi išče pot, „kako bi ravno kot ljubljenček svoje domišljije ostal ali postal tudi mamin ljubljenček" (str. 34). Pri tem občuti nastop oče­ tove avtoritete (le-ta obvelja kot za­ kon), z njo pa tudi prepoved vstopa v območje čistega užitka. To pome­ ni, da želja ni povsem isto kot hrepe­ nenje, ker se pojavi hrepenenje ko t želja šele tedaj, ko hrepenenje po materi ogrozi očetova prepoved. To pa dokazuje, da je želja — v skladu s Freudom in v nasprotju z Lacanom — „v svojem jedru vselej spolna že­ lja" (str. 35). Zdi se, da bi si večina dramskih subjektov v Lepi Vidi mo­ gla poiskati nadomestek za mater, na pnmer drugo žensko, medtem ko Poljanec hrepenenje deseksualizira, ga spremeni v hrepenenje po večno­ sti. Šele v tretjem dejanju se razkri­ je, da Poljanec ne zahteva od niko­ gar drugega kot od lastne matere, „naj mu pomaga na pot k roži čudo- tvorni, k Vidi kot zvezdi njegovega hrepenenja" (str. 49), ko torej zah­ teva od Matere „rožo“, svojo sestro j Vido, ki mu je bila obljubljena. Na koncu se mu obljuba izpolni, saj se za to izpolnitev Poljanec celo zahva­ li, čeprav ga Vida poljubi šele tedaj, ko Poljanec že izdihne. V drugem poglavju prvega dela definira Hribar Vidino hrepenenje kot hrepenenje brez objekta, ker ima za cilj le pot, ki ne vodi nikamor. Prav zato ne more biti identično niti z romantičnim niti z novoromanti- čnim, saj mu je tuje na primer vsakr­ šno hrepenenje po zlitju duš (Mae­ terlinck) ali po vključitvi v veliko enotnost, celovitost sveta (Rilke). Vida se torej iz Hribarjeve psihoana­ litične perspektive ne obrača k tran­ scendenci ali imanenci, ampak k re- scendenci, podobno kot lirski sub­ jekt v Traklovi, kakor piše Hribar, ekspresivno simbolistični liriki. Ne ženeta je ne čutnost ne duhovnost, temveč čustvenost. To pa pomeni, kakor zvemo v naslednjem poglavju Inverzna transkripcija psihoanalize, da Lepa Vida vsekakor je simbol hrepenenja in poezije, a ne v smislu Baudelairove fem m e fatale, usodne ženske iz dekadence in simbolizma, ampak v smislu fatalne ženske, Zen­ ske kot antipoda Moža, »zastopnika stremljenja", torej kot poosebljenega nasprotja metafizične moškosti (str. 86). S tem pa, sklepa Hribar, izpriču­ je Cankarjeva Vida svojo zasidra­ nost v razliki med hrepenenjem ter voljo do moči oziroma v samem bi­ stvu psihoanalize, o kateri trdi to: »Psihoanaliza, ki je vredna svojega imena, torej od vsega začetka posta­ vlja proti volji do moči in stremljenju željo in hrepenenje. Lacan prebija familiarnost psihoanalize, ki jo je Freud projiciral tudi na socialnost, in jo skozi Heideggrovo misel o on­ tološki diferenci sooča z metafizi­ ko." (Str. 80) V drugem delu knjige razpravlja Hribar o vprašanju simbola in sim­ bolizma v zvezi s Cankarjevo Lepo Vido. Ker se Vida pojavlja kot sim­ bol mitične težnje po magični enot­ nosti, kot mit o mitu, avtor pričujo­ če razprave poudari, da je „baza“ simbolizma predvsem mitična težnja po magični enotnosti, po enotnosti vseh označencev, po ukinitvi označe- valčeve diferencialnosti in opozicio- nalnosti. V tem, mitičnem simboliz­ mu, o katerem je govor v razpravi, se razkriva paramitološko jedro mi­ tologije, različnih mitov in mitičnih oseb, tudi mita o Lepi Vidi. Vendar, kakor razlaga avtor, postane mit s tem, ko ga zavestno predelamo, sim ­ ptom , saj se spremeni v označevalec in se tako demitologizira, na primer v psihoanalitični interpretaciji. V Cankarjevi Lepi Vidi se simptom (označevalec) ponovno mitologizira predvsem s krčenjem alegoričnih emblemov (oblačil in predmetov, kot so na primer temen plašč, rdeča roža itd.), ki jih na koncu drame ni več. Tako naj bi bil Vidin simbol očiščen, njen mit pa prenovljen. Kljub temu vidi Hribar do kraja iz­ vedeno remitologizacijo šele v Šeli­ govi Lepi Vidi. V tretjem delu razprave so zbrane najpomembnejše avtorjeve ugoto­ vitve o remitologizaciji mita Lepe Vide pri Šeligu. Podrobni analizi pomena in funkcije časovnoprostor- ske kompozicije ali zasnove v po­ vezanosti z glavnim dramskim sub­ jektom (Vido) oziroma z njeno predstavo sveta in človeka sledi sklep, da je vodilna tema Šeligove drame razvidna iz Vidinega dojetja resnice, da ji nobena in nikakršna uresničitev hrepenenja ko t želje ne more potešiti, odpraviti tistega pra­ vega, najglobljega hrepenenja. Pov­ sem jasno se namreč zaveda, da hre­ peni po celovitosti, ki pa je ni mogo­ če doseči v okviru metafizičnega re­ da, še najmanj tako, da bi upošteva­ la načelo volje do moči. Kajti za Vi­ do je svet sestavljen iz hrepenenja ali tako imenovane vesoljske energije, iz večnosti zgolj fiz ik e in težnosti in iz civilizacije. Torej se je v Šeligovi drami mit Lepe Vide remitologiziral tako, da je glavna junakinja zavrgla celotni civilizirani svet, v katerem je metafizika kot onto-teologija teolo- gizirala kozmično silo in jo na tak način demitologizirala. Njeno hrepe­ nenje, ki je po njeni predstavi sveta vesoljska energija, ne hrepeni po moškem, ampak po združitvi z ve­ soljsko energijo, kar pomeni, da Vi­ da hrepeni po hrepenenju samem, po energiji spolne združitve, ne po spolni združitvi. Vida hoče „biti cela v svoji spolni polovičnosti", ker slu­ ti, da spolna združitev ne umiri hre­ penenja, ali da ga umiri le za kratek čas, a še to ne na način, ko bi bila hkrati užitek in zavest o užitku, torej »samozavest užitka1' (str. 135), ki jo obljublja mit. Po mitu o Erosu, o katerem spre­ govori avtor v zvezi s Platonovim Sim pozijem v drugem poglavju ana­ lize Šeligove drame — Demoničnost in diaboličnost, je izvor vsega hrepe­ nenja v spominu na spolno celovi­ tost, v obljubi prvobitne spolne sa­ mozadostnosti. Čeprav je ta prvobit­ na celota (brez spolne razločenosti) v sebi razporna, pa se mit na ta „logič- ni paradoks" ne ozira, saj mu gre ravno za utem eljitev paradoksov živ­ ljenja. Iz primerjave Aristofanove razlage mita o Erosu, po kateri (s)- pol prezentira samega sebe in hkrati reprezentira drugo polovico celote ali hrepenenje po izginuli celoti, in Sokratove (Platonove) razlage mita, po kateri ni ljubezni ne do polovice in ne do celote, če ta ni neko dobro, je razvidno, kako se je Eros preob­ razil v stremljenje po preseženju vse­ ga čutnega in telesnega, tj., spolnega in smrtnega. „Pri tem je stremljenje po nesmrtnem že samo na sebi raz­ glašeno za nekaj nesmrtnega" (str. 147). Ko pa je postalo hrepenenje po najvišjem dobrem stremljenje po či­ sti resnici oziroma po lepoti kot taki in s tem edino pravo hrepenenje, je prišlo v zvezi z razliko med obema mitologemoma do „razloma“ hrepe­ nenja in stremljenja, poezije in filo­ zofije, predvsem pa je bilo zavrnje­ no in obsojeno vsakršno hrepenenje, ki ni težilo k transcendenci kot naj­ višji resnici, torej tudi hrepenenje po prvobitni dvospolni celovitosti človeka. Kakšne so bile v zvezi z omenjeno spremembo razumevanja hrepene­ nja posledice na področju umetno­ sti, pojasni Hribar v svoji obrazlo­ žitvi razlike med mitičnim in meta­ fizičnim simbolom. Po Aristofanu se hrepenenje (pothesis) veže na spola kot simbola celote, ki sta drug drugemu predmet hrepenenja (po- thema), po Sokratu (tj. Platonu) pa je predmet hrepenenja (pravzaprav stremljenja, boulema) najvišje dob­ ro, ideja. Ideja pa ne more biti sim­ bol, npr. Aristofanove celote, am­ pak prav nasprotno — vse čutno je tako postalo simbol zanjo (str. 149). Demitologizirani mit o Lepi Vidi je že v Cankarjevi drami, še bolj pa v Šeligovi, spričo tega, da Vida zavra­ ča hrepenenje kot hrepenenje po ide­ ji in sprejema hrepenenje v smislu Aristofanovega hrepenenja po pr­ votni spolni celovitosti, ki jo obljub­ lja mit, doživel ponovno mitologiza- cijo. Primerjava med obema drama­ ma v četrtem delu knjige privede av­ torja do sklepa, da pri obeh „poteka drama poetičnega hrepenenja pod pritiskom in nasiljem metafizičnega stremljenja" (str. 252) in da se zaradi tega nasilja hrepenenje pri obeh Vi­ dah rešuje v hrepenenje po hrepene­ nju. Le-to pa je v drami, ki jo doživ­ lja Šeligova junakinja, še zaostreno spričo njenega dojemanja grozovi­ tosti praznine tudi v razliki med sim­ bolom in celovitostjo, ki ji jo ob­ ljublja mit (str. 246). Gotovo pomeni Hribarjeva knjiga za literarno vedo pomembno osvet­ litev središčnega pojma — ideje hre­ penenja — v Cankarjevi in Šeligovi Lepi Vidi, saj je v Drami hrepenenja avtor na podlagi svpjega razumeva­ nja izvora hrepenenja iz križišča spolne razlike in iz razlike m ed bitjo in bivajočim (str. 246) aktualiziral doslej bolj ali manj prikrite razsež­ nosti mita o Lepi Vidi. Kljub temu pa se največ vprašanj zastavlja prav v zvezi z opredelitvijo simbolizma kot literarne smeri na prelomu 19. in 20. stoletja in — tako se zdi — no­ vega, mitičnega simbolizma novejše književnosti, ki se odvrača od meta­ fizičnega razumevanja sveta in člo­ veka, s čimer pa sestopa „v prazno jedro simbolizma" (str. 220), kakor npr. Šeligova Vida. Če se namreč mitični simbolizem, ki se je pojavil kot reakcija na nasilje volje do moči (npr. pri Cankarju) ali na samovoljo volje do volje, kot reakcija v obliki hrepenenja do hrepenenja, bistveno razlikuje od simbolizma kot literar­ ne smeri, se v prvi vrsti zastavlja vprašanje, kaj simbolizira Vida kot mitični simbol. Gotovo nikakršne ideje, ne lepote ne umetnosti (str. 96—99), „marveč izpričuje neprema­ gljivo diaboličnost sredi najskrbneje, se pravi, simbolno urejenega člove­ kovega sveta, njegovega lastnega bi­ tja in žitja“ (str. 241). V takšnem okviru razlike med lite­ rarnim simbolizmom in Hribarjevim filozofsko utemeljenim razumeva­ njem ..diabolične zareze v simbolu kot združevalcu biti in bivajočega" (str. 231) se ponovno potrjuje resni­ ca, da se literarna veda neprestano srečuje tako z znanstvenimi kot s filozofskimi perspektivami na dolo­ čene plasti in elemente v posameznih literarnih strukturah oziroma delih; vzrok za to pa je treba v prvi vrsti iskati v sestavi njenega predmeta raziskovanja, literature, odprte — v svoji snovni, racionalni in emocional­ ni pojavnosti — interpretacijam z različnih, še posebej filozofskih per­ spektiv. Franca Buttolo ANALECTA D DU Univerzum, Ljubljana 1980 — „Kaj nam je všeč v gledališču? Ne­ mara prav to, da sleherna režija po­ kaže, kako različno je mogoče upog­ niti isto označevalno verigo, in da pokaže, kako ni nobenega govornega spomenika, ki ga ne bi načenjali, ki ga ne bi preobražali ekvivalenca in amfibolija. Pisce tolažijo s tem, da jim postavljajo spomenike, a smisel, prvotni smisel se zgublja." (J. A. Mil­ ler, Teorija jejezika, v Gospostvo, vzgoja, analiza, DDU Univerzum, Ljubljana 1983, str. 122). Zbirko Analecta, ki jo izdaja Do­ pisna delavska univerza Univerzum v Ljubljani, bomo poskušali pred­ staviti s prikazom knjig Gledališče ko t oblika spektakelske fu nkcije (1980) Zoje Skušek-Močnikove in M esčevo zlato (1981) Rastka Močni­ ka, ki sta tako po svojih prijemih ka­ kor tudi po svoji problematiki ne­ dvomno najzanimivejši deli te zbirke z gledišča literarne vede. A preden se lotimo omenjenih del, bi na hitro našteli še druge naslove, vključene v to zbirko, ki izhaja že četrto leto. Knjiga Slavoja Žižka Hegel in ozna­ čevalec (1980) se od številnih posku­ sov reaktualizacije heglovske dedi­ ščine loči po tem, da živo kal te dia­ lektike ne išče v poheglovski filozof­ ski tradiciji, ampak v tistih sodobnih teoretskih prizadevanjih, ki navezu­ jejo na Freudovo psihoanalizo (Ha- bermas, Kristeva, Lacan, Levi- Strauss, Lotman, Adorno, Althus- ser). Seveda pa domet teh podrobnih analiz presega čisti filozofski interes, saj se skoznje postopoma kuje kon­ cept označevalne prakse, govorice kot praktične dejavnosti, kot tiste podlage, ki šele omogoča pojasnitev vseh oblik družbene zavesti, med ka­ tere sodi tudi umetnost. Govoreče figure (1981) Brača Rotarja se že s svojim fragmentarnim pristopom o- gibajo utvari totalnosti, oziroma za­ nikajo možnost celovitega obravna­ vanja kulturnih in umetnostnih „po- javov“ in si za „predmet“ jemljejo prav tiste, doslej najbolj uveljavlje­ ne doktrine na področju likovne umetnosti, ki umetnino razumejo kot totalnost, kot „svet“ . Mladen Dolar v Strukturi fašističnega gospo­ stva (1982) kritično preiskuje mark­ sistične teorije fašizma, kolikor si prizadevajo razložiti ideološke me­ hanizme fašističnega gospostva, nji­ hova dognanja pa poskuša ovredno­ titi v navezavi na novejše recepcije