
Ivan Erazem Tatenbah.

Izviren historičen roman iz sedemnajstega veka

slovenske zgodovine.

Spisal

Josip Jurčič.

-

V U0BUANL

Tiskala in založila »Narodna- tiskarna".

1873 .

6a o 38

ijj c?ooocM0H

i

PRVO POGLAVJE,

Erat inter illnstres Stiriae proceres Erasmns
Tatteubachius nobilifntc opilras nulli sceundns,
iu Fraucouiae tirciilo ct in sacrntione Stj-
roriini. Wagner, star kronist.

V* sredi sedemnajstega stoletja so se pri¬
pravljale na našem slovanskem jugu, na Hr¬
vat s k e m, v P r i m o r j i in tudi na Slo¬
venskem,  najbolj pa na Ogerskem velike
stvari, katere bi bile sredini Evrope in po¬
sebno naši domovini ves drug tok zgodovine
odmerile nego ga je naš narod imel, ako bi
osoda ne bila zadela glavnih početnikov prej
nego so svoje namene izvrševati mogli. V
te velike načrte državnik prevratov je bil vple¬
ten glavni ud na slovenskem Štajerskem na¬
seljene plemenite rodovine, bogati in veljavni
grof Ivan Erazem Tatenbah,  knez Ra-

4

I

venstajnski, posestnik štajersko - slovenskih
graščin: Konjice, Kačje, Podova in Orekovas
pod Pohorjem, Tribenek, Podčetrtek, Staten-
berk, Frajstajn, Sonenberg in Videršnek;
dalje posestnik hiše v Mariboru, v Vildonu
itd. Slo je v teh velikih političnih namerah
za nasilno odcepljenje Ogerske in južno-slo-
vanskih dežel od nemške Avstrije in za usta-
novljenje svobodne Ogerske, ter osnovanje
neodvisne Hrvatske, kateri hi se bila pridru¬
žila Slovenija.

Za razumljenje razvitka osode tega moža,
katerega glavni kos življenja in prizadevanja
opisati je namen te vseskozi na našo zgodo¬
vino opirajoče se pripovesti, vsakako treba,
da prej ob kratkem opišemo občezgodovinsko
položje tedanjega časa, ter bralce seznanimo
z osobami, ki so stale na čelu velikega kre-
tanja, katerega drugo vrste faktor je naš Ta-
tenbahbil, in katero bi bilo kmalu vso mo¬
gočno habsburgsko državo iz starih stal vrglo.

Odkar so bili Cehi v slavni osodepolni
bitvi pri Beli gori premagani, začel je bil v

5

Avstriji vejati nemški duh, protiven drugim
narodnostim. Najprej so to britko čutili Ogri,
potem Hrvatje. Oba ta naroda sta bila pri¬
stopila iz svoje svobodne volje pod habsburg-
sko vladavino. Oba niti nijsta svojih narod¬
nih pravic s tacimi upori „izgubila“ kakor
Cehi. Zato se je nezadovoljstvo najprej v teh
deželah razvilo, in sicer, v narodni aristo¬
kraciji magjarski in hrvatski. Do vrhunca
pak je v obeh teh deželah prišla nezadovolj¬
nost z nemško dunajsko vlado cesarja Leo¬
polda I. po bitvi pri Sv. G o t h a r t u (cisterci-
jenskem kloštru na meji Štajerske in Ogerske,
med ogerskimi Slovenci) leta 1664 (1. avg.),
v kateri so bili Turki od cesarske armade,
vojene po vojvodi Montekukuli,  tepeni.

Ta bitva je bila jako važna, a za habs-
burgsko monarhijo dobljena samo vsled po¬
sebne hrabrosti Slovanov , osobito Hrvatov,
ki so se bili pod vodstvom grofa in bana
Zrinjskega, dalje vsled bodrosti Magjarov in
celo Francozov, kateri poslednji so bili Av¬
strijcem na pomoč poslani. Vendar se je ce-

6

sarju Leopoldu in njegovim nemškim sveto¬
valcem tako mudilo mir s Turki sklepati, da
dobljena bitva nij imela skoro nobene koristi
za kristjane. Za Hrvate in njihovega bana je
mirovna pogodba, katero so nemški diplomati
s turškimi na pol skrivaj sklopili, ne vpra¬
šaje ni Hrvatov ni Ogrov, bila tembolj raz-
žaljiva, ker je Dunaj izrekom Turkom pri¬
trdil na njihovo terjatev, da se po njih raz¬
suta, prej od Zrinjskega eno uro od Kaniže
na Muri zidana in po Zrinjskem imenovana
trdnjava, Z r i n i v a r o š, ne sme nikoli več se¬
zidati.

A ne samo taka in enaka mala prezi¬
ranja, in ničev mir s Turki, tudi druga važ-
neja naredba dunajskega dvora je ogerske in
hrvatske veljake v dušo pekla. Po bitvi pri
sv. Gothartu so namreč ostali nemški vojaki
na Ogerskem in Hrvatskem. Povsod so se ti
Kemci obnašali med domačini kakor gospo¬
darji, surovo, prisvojevalno, razžaljivo. Tudi
se je zlasti med Hrvati s srdom opazilo, da
se višje vojne in civilne službe oddajejo

7

Nemcem,  domačini se pak odrivajo. Tako
je bil Nemec Heriberstajn postavljen za viš¬
jega vojnega poveljnika v Karlovec, da si je
na to mesto po svojem dostojanstvu in do-
mačinstvu pravico imel samo hrvatski ban in
„vel-mož“ Peter Zrinjski. V vojaški granici,
ki je imela še samostalno narodno organiza¬
cijo, opaževalo se je, da se domači hrvatski
vojvode, kakor so bili: Mitar O str ovij  a-
nin', Petar Trifunac,  Sima Omudjevič
iz Korbave, Stevan Orlovič  iz Like, Pavle
Ornovčanin  iz Posavja, Gruica V u k a š i n
uskoški vojvoda itd. — ne vidijo radi, in da
dela cesarjeva gospoda na to, kako vso
oblast nad graničarji dobiti. Vse to je delalo
vročo kri. Na Ogerskem je k temu še prišla
nezadovoljnost luterancev, katere so versko
netolerantne oblasti cesarja Leopolda prega¬
njale in zatirale.

Pokniti je torej moralo, in zgodilo se je
to v povestno znani Zrinjski-Franko-
panovi zaroti,  ki se je raztegnila črez
Ogersko, Hrvatsko in (po Tatenbahu) črez

8

naše  Slovensko,  ter je razprostirala svoje
mreže daleč na Poljsko, Francosko, Benečijo,

da celo-na Turško, torej pri enem

sovragu iskaje pomoči proti drugemu so¬
vražniku.

Najprej so ogerski veljaki in plemenitaši
v dogovore in zvezo stopili. Na čelu zarot¬
nikom so od početka stali med ogerskim
plemstvom najveljavnejši možje : palatin oger¬
ski grof Vesel  e nj,  grof Nadasdj,  naj¬
višji deželni sodnik ali „judex“ curiae“, škof
Lipaj, in Nikolaj Zrinjski.  A nesreča
zarotnikom je hotela, da so prej nego je bilo
vse uredjeno, umrli trije od teh: Nikolaja
Zrinija je hil na lovu veper ali mrjasec raz¬
trgal, Veselenj je tudi hitro umrl (baje zarad
družinskih razporov od nekoga ostrupljen),
in škof Lipaj nij dolgo svoja dva tovariša
preživel.

Tako je snovana zarota v početku že
izgubila tri ženijalne odvažne može. Izmed
zgoraj imenovanih je torej ostal Nadasdj,
kateri je z mladim knezom Rakocijem

9

sklical tajni shod v Trenčinu in kasneje v
Banjški Bistrici. Tu je ogersko plemstvo na¬
vdušilo se za svobodo svoje domovine.

Med tem ko so ogerski veljaki preudar¬
jal^ kako bi upor proti nemškemu Beču or¬
ganizirali, hotel je fanatičen Magjar precej
delati.  Neki mož, z imenom Vitnjedj,
luteransk duhovnik iz Sopronja, sklene ce¬
sarja Leopolda uloviti ob priliki, ko je ta
imel svoji nevesti nasproti voziti se v Sotvin.
Kadar bi bil fanatični Vitnjedj cesarja uje¬
tega dobil, hotel je od njega svoboščine ogerske
dežele potrjene imeti; ako pa bi cesar ne bil
vse podpisal, ali ako Vitnjedj bil zavoljo za¬
piranja cesarja nadlegovan, nameraval ga je
umoriti. Da bi ga ulovil, zahteval je od Petra
Zrinjskega vojaško pomoč. Peter Zrinjski, kot
Hrvat, najbrž nij luteranskemu, na svojo pest
delujočemu popu zaupal, ali pa se mu je tako
energično početje še prerano zdelo, zato mu nij
poslal vojaške pomoči. Vsled tega cesar nij
bil ujet, pač pak so se zarotniki tovariša
duhovnika Vitnjeda in njegove možne izdaje

10

tako bali, da so ga hoteli s sveta spraviti,
in je le-ta res kasneje (1669) nagle smrti
umrl na Nežiderskem jezeru.

Glavni zarotniki na Ogerskem so iz po-
četka mislili na vse. Prva stvar je bila, de¬
narja dobiti si za vojsko. Da-si so se zarote
udeležili bogati plamenitaši, vendar so hoteli
gotove svote imeti. Zato je bilo skleneno dr¬
žavni denar s silo odvzeti, kateri se je imel
iz gorskih mest na Dunaj voziti. Nadasdj
sam je potoval v Kremnico, da bi izvedel,
kedaj se denar vozi. Ali iz tega nij bilo ni-
česa, ker vojaški stotnik Čobornjak  (po
drugih virih Sobijanič) se je tačas napil, ko
je imel voznike napasti. Tako so se prvi
črteži unesrečili in so ogerski zarotniki dalje
delali brez prave organizacije.

Cutivši, da jim po tem tacem treba zu¬
nanje pomoči, poslali so nekega Ladislava
Bala  v Carigrad. Ali tu je bil zopet kal
nevspeba, ker to, kar je Bala govoril v Ca¬
rigradu, izdal je neki nazoči Grk z imenom
Panajoti, tolmač, na dunajskem dvoru. Za-

11

rotniki so za to ob pravem času izvedeli, ker
je bil vodnik Nadasdj svetovalec dunajskega
dvora; tedaj so znali izdajstvo paralizirati in
so od odločnega delovanja upali vse. Tudi
v drugih zunanjih državah so ogerski za¬
rotniki iskali zaveznikov. Škof Lipaj se je
bil v Rim obrnil. Še več pak so raeunili na
Poljsko in na Francosko.

DRUGO POGLAVJE,

Za domovini!, za vera krščansko
Boga višnjega na pomoč zazovte,

Tašili starih glas ponovte,

la svoje sprotivnikc navalte ognjeno,-

Man drugoga izručfe ljubljeno,

Živtc bratiuski, pogiutc viteški.

Grof Fran Frankopan.

Ha Hrvatskem  je bil duša zarotnega
pripravljanja grof Peter Zrinjski,  hrvatski
ban. On je bil vseskozi pravi narodnjak.
Zato je Magjare mislil samo upotrebiti, a

12

namen njegov je vidno bil, vzpostaviti zopet
hrvatsko državo,  katera bi bila obsegala
vso denašnjo trojedino kraljevino z vojno
granico, in bi se bila potem na jug med
Srbe  in na severozapad med Slovence
raztegnila. V tem njegovem namenu ga je
podpirala duhovita, krasna njegova žena,
Anka Katarina Zrinjska,  ki je tudi
svojega brata mladega Franja krsta Fran¬
kopana,  knjeza tržaČkega, pridobila za
to idejo. Na dvorili Petra Zrinjskega in Fran¬
kopanov, namreč v Čakovcu, Ozlju, Bakru,
Drobniku in Novem v Vinodolu, posebno pa
na prvo imenovanih gradovih, so se po teh
hrvatskih veljakih udomačile domače slo¬
vanske modrice, govorilo in pisalo se je
hrvatski, ne pa samo latinski in nemški, ka¬
kor je drugod bilo tačas v navadi.

Dokaz temu imamo še dan denašnji.
Fran Frankopan,  bogataš in veljak se
že tačas nij sramoval peti in pisati hrvatske
pesmi, in delati drame celo v našem — slo-

13

venskem jeziku. *) Ravno tako je presta¬
vil Peter Zrinjski „Sireno morja adrijanskega/'
katero je speval njegov brat Nikola. Žena
Zrinjskega je sama napisala hrvatski molit¬
venik. Koliko spisov pa je utegnil kruti čas
uničiti, ki je vladal teh dveh sto let, od kar
so ti junaki živeli!

Misel, da se velika slovanska država
na jugu mora raztezati tudi na naše S1 o-
vensko, imela je in vršila baš duhovita
Anka Katarina Zrinjska. To misel izvesti pak
nij bilo lehko. Kajti tačas narod nij veljal
dosti, tačas je bila vsa početna moč v rokah
višjega duhovenstva in plemstva. Pač so imeli
Magjari in Hrvati  tačas domače, narodno
plemstvo. Na Kranjskem, slovenskem Štajer¬
skem in drugod pri nas, pak je bilo plem¬
stvo nemško, iz tujine naseljeno. To plemstvo
in višje duhovenstvo se nij dalo prijeti pri na-

*) Njegove hrvatske pesni in odlomek njegove
slovenske vesele igre je na svitlo dal, kakor jih je
v dvornem arhivu na Dunaji našel, g. Iv. Kostrenčič
1. 1871 v Zagrebu. Pis.

14

rodnem, patrijotičnem čutji. S srcem za svo¬
bodo slovenske domovine se nij dalo pri njem
ničesa opraviti, ker srca za slovensko stvar
nij imelo.

Katarina Zrinjska je morala torej misliti,
ter svojega moža in brata na to nagovoriti,
da so izkušali drugim potem delati preko
meje, z drugim vabilom vabiti zaveznika. Ca-
stilakomost, želja po oblasti, moči, veljavi,
gospodstvu — to so lastnosti, ki mog6 na-
domestovati (če prav ne nadomestiti) rodo-
ljubje v velikih početjih.

In to je Katarina Zrinjska razumela.
Poznala je moža, ki je bil na slovenskem
Štajerskem dovolj vpliven, da je mogel po¬
moči; ki je bil tudi, da si Nemec, in torej
tem protinemskim težnjam ne po naravi nag-
nen, vendar pridobljiv, ker je bil imel bas
zgoraj omenjene lastnosti. Leta 1660, ob si¬
jajni priliki ko so velikaši in ljudstvo ce¬
sarju Leopoldu I. v Gradcu prisegali ver¬
nost in zvestobo, in kjer je bila z možem
in bratom Franom Frankopanom tudi ona,

15

spoznala je Ivana Erazma Tatenbaha.  Ta
je bil tačas stoprv 19 let star, a že dve leti
oženjen z Ano Terezijo grofinjo F or gač.

Katarina Zrinjska je, kakor vsaka žena
take reči hitro opazi, tudi razvidela, da je
učinila na mladega, neizkušenega in v lju¬
bezni vsekoliko razkošnega grofa Tatenbaha
globočji vtis, nego bi mu smel Tatenbah spre¬
jemljiv biti. Nij jej torej tudi kasneje težko
stalo, znanje z mogočnim Tatenbahom ponoviti
in svoj vpliv rabiti — kakor je bila pre¬
pričana — za domovino. To se jej je zdelo
z njenega, nad navadnim ženstvom vzviše¬
nega stališča (katero soditi nij nalog pripo¬
vedovalcev), dovoljeno, da celo — ukazano.
Tako je bil grof Ivan Erazem Tatenbah po¬
gosto vabljen gost na Zrinjskega grad Čaka¬
vec,  ali na grad Zrinjskega prijatelja Lo-
katelija, na Lepšino,  kjer so ga počasi
pridobivali. Dali so mu tudi v njegovo oko¬
lico ljudi, kateri so bili popolnem podučeni,
in so prevzeli nalog Tatenbaha vneti za
skrajne namere, katere je zarota imela. Imena

16

teh so: Vukovački, prej stotnik hrvatskih
strelcev, poslanec Zrinjskega, kapitan K a 1 d i,
Zrinjskega štalmajster Rudolfi,  in več
drugih. Ti so pridobili tudi Tatenbahovega
tajnika Baltazarja Ribi  j a.

Predno je Erazem Tatenbah vedel kako,
bilje  v zaroto zapleten; misel, svoje ime
oslavljeno imeti, svojo oblast, bogastvo po¬
veličati, ali — celo — morda — vladarsk
prostol zasesti! — Komu v onej dobi bi ta
misel ne bila laskala!

V nekem veselem društvu v Lepšini pri
grofu Lokateliju, je bil Tatenbah podpisal
tako imenovano „ligo“, to je pismo, v kate¬
rem se je zavezal zarotnikom z vsemi po-
močki pomagati, in na štajerskem Slovenskem,
noter do Gradca tla za upor pripravljati.
Za pomoč so mu bili gorej imenovani možje:
Vukovački, Kaldi, Rudolfi, Ribelj.

17

TRETJE POGLAVJE,

„Le vkup, le vkup uboga gmajna 11 .

Pesen slovenskih upornikov 1 . 1635.

Jfurij Gornik  (y nemških kronistih te¬
danjega časa na pr. v ostankih mariborskega
arhiva najde se njegovo ime spačeno v ime:
Gurnigg) je bil glavni viničar, ali kakor so
ga delavci in mali kmetje okolo imenovali,
„majer“ (pristav), v velikem vinogradu, ka¬
terega je Erazem Tatenbah imel v Visovljah,
vinski gorici na Pohorji, blizu Slovenske Bi¬
strice. Bil je petdesetleten mož, visok in kre¬
pak. Da si je bil sam sluga, ravnal je ostro z
delavci in kmeti, ki so morali tlako delati
njegovemu gospodu. Pri tem pa tih in ne-
zgovoren; vedel je o sam sebi, da more člo¬
veku tudi ena beseda škoditi. On nij ljubil
Tatenbah. » 2

18

nikogar, in njega nikdo -— razen edine nje¬
gove hčere, najlepše deklice pod faro sv.
Benčesla, kakor je ondotni narodno-slovenski
govor krstil češkega svetnika Vaclava, ka¬
teremu na čast je tam cerkev zidana ob času,
ko so Cehi pod Otokarjem (predno jih je
Rudolf Habsburg na Marhfeldu zmagal) izku¬
šali oblast dobiti in utrditi si tudi na Slo¬
venskem.

Jurij Gornik torej je bil lepega dne av¬
gusta meseca 1. 1869 v velikih skrbeh, in
opraviti je imel okolo gospodske hiše v vi¬
nogradu toliko, da si je želel denes imeti
štiri roke. V jutru mu je bil namreč posel
iz bližnjega Račjega-grada, kjer je njegov
gospodar, mogočni grof Tatenbah tačas bival,
prinesel poročilo, da se popoludne ali proti
večeru več gospode in veljavnih mož zbere
v vinogradski gospodski hiši, med temi grof
sam. Ukazano mu je bilo vse pripraviti, kar
je za pogostenje potrebno.

Jurju Gorniku se je to sicer, ker ne¬
navadno, čudno zdelo, kajti ob tem času, ko

19

niti grozdje nij zrelo , nij bil običaj, da bi
gospoda prihajala. Da, poslednje dve leti
niti jesen „v branje" nij nikogar bilo.

Samo pisar ali tajnik grofov, mladi Bal¬
tazar Ribelj,  je prihajal. Ta pač mnogopot.
Večkrat ko nij bilo zarad gospodarstva in
računov čisto nič treba. A Jurij Gornik, star
poznavalec sveta in ljudij, vedel je dobro,
da grofov pisar Baltazar Ribelj prihaja —
zarad njegove hčere Marijanice.

Denes pa nij bilo časa ugibati, zakaj
pride več gospode. Trebalo je v kleti stare
pajčevine odpraviti, sobe osnažiti, posodo
pripraviti, za jed misliti, okolo hiše in vino¬
gradov nerednosti odstraniti.

Popoldne je bilo precej vse priredjeno.
Marljivo je Gorniku in njegovim ljudem po¬
magala hčerka, lepa Marijanica. Za njo je
bilo v sobah, v kuhinji in kleti še dosti dela.
Vendar ko je oče videl, da se ura bliža,
ob kateri imajo visoki gostje priti, ukaže hčeri,
da mora za denes iz hiše proč, in sicer v malo

viničarsko kočo, ki je dva streljaja od go-

2 *

20

spodske vinogradne hiše stala na gori, vrhu
vinograda.

Marijanica se je veselila videti krasno
gospodsko družbo. Ko so bili zadnjič tu,
bila je ona še na pol dete, in vendar so bili
prijazni ž njo, ta in oni gospod jo je prijel
za obradek in hvalil njene lepe oči, rumene
lasce in prorokoval da „bode lepo dekle“.
In kako lepo so bili oblečeni! A denes jej
oče ne pusti, da bi vse to gledala!

Posebno pa enega je želela med njimi
videti, in tudi tega oče ne dovoli! Stari Gor¬
nik nij dal prositi se, ena beseda pri njem
je bila volja, kateri se ustavljati nihče nij
mogel, komur je on ukazovati imel.

Solze v očeh, a brez ugovora se je mo¬
rala mlada deklica seliti v viničarsko kočo,
kjer navadno nij nihče prebival.

Solnce je popoldne še visoko stalo,
ko so jeli od raznih stranij po samosti ali
po dva, trije vkup prihajati gosti. Bilo je
več duhovnikov iz obližja, od sv. Martina
na Pahorji, iz Tinj, od sv. Benčesla, iz Polj-

21

skave, Prihove itd. Razen njih je bilo tudi
županov in svobodnih kmetov s Pohorja in
s polja prišlo. Videlo se je, da eden za
drugega nij vedel, vsi vkup pa- uzroka nijso
poznali, zakaj so povabljeni. Stikali so to¬
rej glave, ugibali in v glavni reči morda
uganili.

Kmalu za njimi pride grof Erazem Ta-
tenbah sam.

Tatenbah je bil lep, visok vitešk mož,
kije zanimal vsaeega, kdor ga je videl. — On
in njegovi spremljevalci so konje pri cesti
pustili in po stezah med vinogradi peš prišli.
Spremstvo Tatenbahovo je bilo majheno. Ra¬
zen dveh manjših plemenitašev iz bližine, či-
jih imeni ne znamo povedati, bili so ž njim
samo še : Zrinjskega agent stotnik Vukovački,
stotnik Kaldi, Rudolfi, in pisar Baltazar
Ribelj. Razen teh nekoliko služabnikov z
jedili in drugimi za postrežbo potrebnimi rečmi.

Duhovniki, županje in kmetje so sprejeli
grofa s ponižnostjo, kakor je slovenskemu

22

značaju prenavadna, in kakor se obično daje
visokemu pogostniku.

Pod postreškom pred vinogradskim hra¬
mom je bila kmalu miza pripravljena. Tam
posedejo. Tatenbah je bil prijazen z vsacim,
akoprem bi bilo bistro oko opazilo, da se ne¬
koliko sili,- njegovi spremljevalci so storili vse,
da bi se povabljencem prikupili. Pogovor je
bil dolgo splošen, izpozivljali so gospodje od
duhovnikov, županov in kmetov, da so le-ti
pravili o različnih pritožbah in javnih nepri-
likab, katere imajo. In ko je kmalu močno
staro vino iz grofovske kleti jezike razvezalo,
in gospodska nenavadna prijaznost odvzela
prvotno boječnost: nij manjkalo gradiva. Na-
veli so govor brzo tako, da se je ostro za¬
bavljalo o cesarskih in drugih gospodskah, o
hudem stiskanji ubogega ljudstva in krivično¬
sti mnogih davkov in davščin. Vse to je može na¬
vdušilo , tembolj ker je tudi vino burilo duhove.

Hrvat Vukovački, velikansk mož, isto
tako dober vojak kakor dober govornik, na¬
pije grofu Tatenbahu, katerega slavi kot pri-

23

jatelja slovenskega ljudstva, kot plemenitaša,
ki je pripravljen braniti „stare pravice/' kakor
jih branijo ogerski in brvatski plemenitaši.

Enako govori eden duhovnikov in to
ohrabri priprostega nazočega kmeta, da
vstane in pove, ka se bode vse vzdignilo za
tistega, ki bi davek in tlako odpravil.

Ta odkritosrčnost kmetova nij bila po
volji Tatenbahu, kateri je poslednji čas že
večjidel tiho sedel in bil prepustil govor svo¬
jim spremljevalcem. Mrklo je obrvi zavlekel
in obrnil se proč.

To je opazil njegov tovariš Kaldi in bo¬
ječ se, da bi gospodar ne spridil ves dober
vtis agitacije, skrbel je z drugimi vred, da
se je društvo poslovilo in razšlo.

Pred odhodom so možem zabičevali, ne
govoriti o tem shodu, skrivnostno pristavljaje,
da se bodo kmalu velike spremembe godile.
Tatenbah sam je, na migljaj Kaldijev vsa¬
kemu posebe pri slovesu vendar še v roko
segel.

24

„Ta komedija s kmeti in pokmetenimi
popi, ki mi jo napravljate zdaj tukaj zdaj
tam, je precej dolgočasna, gospodje" pravi
Tatenbah, ko je bik sam s svojimi drugi.

„Ali potrebna ,“  odgovori Vukovački.
„Ako hočemo, da ob pravem času z veliko
močjo udarimo, moramo ljudi pridobiti, da
bodo za nas vstali."

„A jaz bi rajši videl, da to pridobivanje
sami opravite, meni se gnjusi."

Vukovački se od jeze v ustna ugrizne.
Ali premagati se mora, in pravi:

„Milostni gospod grof, to delo je za vas.
Ako hočete nositi klobuk štajerskih vojvodov,
ali (če srečno izpade, kar nameravamo) ako
hočete doseči, da se boste dejansko opravi¬
čeno imenovali vojvoda vseh Slovencev, ka¬
tero ime so si celjski grofje v zadnjem času
pridevali *) a ga ne dosegli, — potem morate
tudi sami kaj storiti za to.“

*) Celjski grofi so si kakor znano pridevali na¬
slov: »Herzoge ali er Winden.“ Pis.

25

„ Celjski grofi, ha, ha ! 44  — roga se Ta-
tenhah in zarudi v lice — vi in Zrinjski mi
vedno celjsko grofovstvo na um prinašate. In
kolikokrat sem vam že povedal, kar sami
veste, da je celjski Ulrih za svoje prizade¬
vanje dobil — smrt! Kadar se tega domislim,
vas bi vse najraje hudiču v pekel pognal. 4 *'

„Ali zdaj . .ugovarja  Kaldi.

„ D osti tega! Idimo ! 44  pravi Tatenbah
naglo, in vstane. Kadar je bil take volje, ve¬
deli so, da nij govoriti z njim. A vedeli so
tudi, da dolgo eno mišljenje ne traje pri njem.
In precej se je to pokazalo. Komaj tri ko¬
rake stori, pak se obrne in pravi:

„Kasno je že. Lep večer je, kaj bi bilo
če tu ostanemo črez noč? Ali o vaših rečeh
mi ne govorite nocoj več. Naredimo si veselo
noč. He, Gornik ! 44

Viničar pride upogibaje se.

„Pošlji strežaja na cesto in reci naj konji
v krčmi ostanejo do jutri. Mi tu prenočimo . 44

„Kakor zapovedate, gospod . 44

26

„Stoj, bedak. Je-li kaj lepih deklic tod
okolo? — Ne gubaj tako neumno svojega
obraza, temu5 teci in pogledaj po viničarskih
in kmetskih gnezdih okolo. Za zvečer mora
nekaj mladih deklin tukaj biti, ki znajo lepo
peti. Ce jih ne bode in če ne bodo lepo pele,
dobiš batin, in v klado bom dal utekniti tvoje
stare kosti. Je-li si razumel? Zdaj idi brž!“
Gornik poklonom odide. Za njim grofov
pisar Ribelj, kateri starca vstavi in mu šepeta:
„Za boga, ne Marijanice poklicati. Ste jo skrili,
kakor sem vam rekel ?“

„Sem“ odgovori Gornik.

„Kam? Kje je?“

„V mali viničarski koči nad vinogradom. “
„Dobro. Nikomur ne povejte. Grof je ne
sme videti. “

27

ČETRTO POGLAVJE.

Zdaj klije tebi dvojni cvet,
Pomladi cvet, čas mladih let.

S. Jenko.

STed tem je mlada hčerka Jurja Gornika
morala sama biti v mali viničarski koči nad
vinogradom. Sama, in niti ni vedela čemu in
zakaj! Da, — prepričana je bila, ka je to
samo trma njenega očeta, in v lepi glavici
Marjaničini vzdigovalo se je kakor mala je¬
zica nad očetom, katerega je sicer rada imela.
In nij bila šala, sama, brez dela tu stati in
čakati, da odidejo gospoda! Ali je mari tako
grda, da se ne bi smela ljudem pokazati?
Nevoljno strese glavico, da se rumeni lasci
unerede in se plave oči solz zasvete. — Ve¬
liki pes Gornikov, sicer njen prijatelj, on

28

edini jo je prišel obiskat, dobrikal se jej, a
ona ga je jezno pognala od sebe, česar jej
pa on nij za zlo jemal, kajti vedoč, da ne-
prijateljstvo ne bode dolgo trajalo, vlegel se
je ob ogel in čakal. —

Doli v dolini pak je šla baš pred mra¬
kom njena prijateljica Anka po vodo na stu¬
denec in je pela veselo, da se je razlegalo
po dolu in ob gorici gori do nje. Kako rada
bi bila Marjanica zletela po stezi za vinogra¬
dom k studencu, da bi bila vsaj ž njo govo¬
rila, da bi jej bila naročila, (še le na koncu
razgovora in tiho) naj nese vodo mimo gos-
podske hiše preko vinograda, ter naj — malo
pogleda, malo po strani, ali, — ali je z dru¬
gimi vred prišel tudi mladi grofov pisar Ki-
belj, Baltazar.

V tem hipu je začula šum med zelenim
trsjem po stezi proti njej. Pes je bil zalajal,
a precej utihnil, torej mora biti znan človek,
ki pride. Trte so ob kolji previsoke, pregoste
da bi videla kdo je, da si je bil prav blizu.
Odskoči nazaj, in na pragu se oprime stebra

29

iu čaka: je-li oče, je-li stara dekla, je-li pa
morda....

V tem hipu zagleda klobuk, roko, mlad
moški obraz; in lice, prej solzno se jej zjasni
kakor bi ga jutranje solnce obsijalo. On je bil,
on, njen Baltazar. Že je bila hipom dva ko¬
raka storila, da bi mu veselim vsklikom na¬
proti hitela, a v njeni glavici se baš tako
naglo druga taktika izrodi. Stopi v vežo na¬
zaj, vrata pripre toliko, da je samo njena
smehljajoča se glava ven molela. Ko Balta¬
zar Ribelj pride do vrat, zapre mu jih pred
nosom in tišči. A po kratkem parlamentiranji
se trdnjava uda brez pogojev, njena zapovelj-
nica odpre in stopi ven, da od truda zar¬
deli obraz skrije v naročji ljubljenega mla¬
dega moža.

Sedeta na klopico pred kočo.

In zdajci so letela vpraševanja in odgo¬
varjanja, očitanja in zatrjevanja preko in preko:
„Kje si bil tako dolgo, zakaj te nij bilo, kako
si hudoben," pa zopet: „kako si dober, samo
to nij prav, da nijsi prišel večkrat/' A on jej

BO

je odgovarjal kratko. Videti pak je mogla z
njegovih oči, da jo ljubi z vso strastjo mlade
duše. Dvomiti o tem jej to se veda nij na
um palo, bila je prenedolžna. In v tem je
imel poroštvo tudi on, da je našel v tej de¬
klici dijamant, sicer nebrušen in nelikan, a
čist.

Med tem ko srečna mladost ljubuje,
utegnemo mi o glavnem udeležencu obširneje
pregovoriti.

Baltazar Ribelj, pisar ali tajnik pri grofu
Erazmu Tatenbahu, bil je kakih 28 let star,
srednje postave, a čvrstega telesa. Obraz
njegov je kazal umnega človeka, in pri pri¬
likah kakor ga najdemo tu, bil je celo lep,
da si je bilo sicer opaziti na njem nekoliko
znamenj nezaupne lokavosti, ki ga na prvi
pogled nij prikupila, baš tudi nasprotno ne¬
zaupanje budeča. Vendar mu je Tatenbah
zaupal vse. Kar je Tatenbah vedel, to je
znal tudi njegov pisar Ribelj, in skoro nobe¬
nega pisma nij brez njega pisal ali pisati dal.
Pisma, ki so se tikala Tatenbakove zveze z

31

Zrinjskim in Frankopanom nij pisal nihče
drugi kot Ribelj. Da mu je zaupati smel, o
tem se je imel prilike dovolj prepričati, ker
nikdar nij imel ni najmanjšega dokaza, da,
niti suma, da bi bila katera tajna stvar po
Riblji na dan prišla. Isto tako marljiv in
zvest delavec je bil. Edino, kar mu se je
moglo očitati, bila je precej vidna lakomost
— ne po časti, kajti Ribelj je bil skromen
in se nij nikamor silil vznad svoj okrog, te-
muč po premoženji. Ribelj je štedljivo živel
in svoj zaslužek, kakor tudi darila, katera je
dobival, pazno spravljal in množil. A tudi to
mu nij bilo zameriti. Vzrastel je bil iz bornih
razmer, naravno da je skrbel za brezskrbnejšo
bodočnost.

Ribelj se je imenoval po materi, očeta
nij poznal ni po imenu niti po glasu. A tudi
mati mu je umrla ko je bil star sedem let.
Pustila je bila toliko premoženja, daje  varuh
njegov, star župnik, dal ga po želji materini
v šolo v nemški Gradec. Ker je tudi varuh
umrl predno je Ribelj dorastel, nij poslednji

32

o sebi in svojih roditeljih nikdar nič doka¬
zanega izvedel. Spominjal se je, da sta z
materjo sama na kmetih živela, da gaje rada
imela, da se je ljndij ogibala. Ljudje so mu
mogli povedati, da je mati, nekdaj lepa
deklica, daleč nekje na neki graščini služila,
od koder je prišla v to vas in porodila njega.
Da je bilo malo premoženje, katero je pote¬
klo za njegovo učenje in odgojevanje, svota,
s katero je kak gosposk zapeljivec njegovo
mater odpravil od sebe daleč proč, to si je
mogel misliti.

Eibelj je imel kot tajnik pri Tatenbahu
dobro službo. Lebko bi bil izbiral neveste v
mestu, a poleg tega, da je imel svoje misli
o ženskih (in priložnosti je imel mnogo svet
opazovati), hotel je tudi, odkar je poznal malo
Marijanico Gornikovo, greh svojega nepozna¬
nega očeta, nad svojo materjo storjen, s tem
oprati, da je bil trdno namenjen v zakon
vzeti to priprosto deklico, katera je z vsemi
žilicami prve ljubezni na Ujem visela, odkar
ga je izpoznala. — Eden najlepših večerov je

33

razgrnil svojo poletno tišino črez dol in goro.
Cerički so med trtami živo in kakor bi se
bili okladili, svojo večerno pesen strigli in
žvrleli. Mesec je izza vzhoda velikansk vsta¬
jal in dvigaje se vedno manjši obraz dobi¬
val, kakor da bi ga začudenje minevalo, kaj se
mlada dva človeka, Ribelj in Marijanica, ka¬
tera je njegov obraz obseval, pred viničar¬
sko kočo tako ljubo drug drugemu nasmeh-
Ijujeta in govoričita sto nepotrebnih otročjih
stvarij, da si bi mogla in imela pametnejše
reči ukrepati.

„ Čakaj ti, — pravi po mnogih drugih
razgovorih deklica. — Ne vprašaš me, zakaj
nijsem doma, doli; zakaj sem tukaj ? In pa,
povej kako si ti vedel, da sem tukaj ?“

„Oče so mi povedali. A vedel sem že
prej, jaz sam sem očetu rekel, da te morajo
sem poslati, kadar drugi z menoj pridejo, veš ?“
„Ti? Ti hudobnež si hotel, da sem mo¬
rala več kot dve uri sama tu čakati! Nič
več te rada nemam!“ In kljubovaje dekle

pod prsmi roki prekriža in se od njega obrne.

Tatcnkh. 3

34

On je imel levo roko okolo njenega til¬
nika. Objemši jo še z drugo vpraša smeh¬
ljajem: „In mi ne boš odpustila ?“

„Ne!“ pravi ona, a resno jej nij bilo,
to je videl.

„Bilo je tako prav, a ti tega ne raz¬
umeš, ljubica moja.“

Ta hip pride deklici misel, in predno
jo izgovori, otrese se njegovega objetja, ža¬
lijo jo solze — to se ve ne baš težke, te-
muč dekliške — in obličje pokrije.

„Razumem, vem“, ihti ona.

„No kaj ti je?“

„Tebe je sram mene. Nečeš, da bi me
kdo videl pri tebi. Pojdi, jaz ti ničesa ne
verjamem. “

To je bilo vendar preozbiljno in Ribelj
od početka nij vedel kako bi to sumnjo od¬
vrnil; mogoče, da se je nekoliko  tudi za¬
detega čutil.

„To nij tako, Marijanica ..

„Je. In dekla Mreta prav govori, zdaj
vidim, kar pravi, da si gospod, in me nemaš

prav rad, temuč samo za zdaj; sram te je,
da bi tvoji gospodski tovariši vedeli..Dalje
od plakanja ne more govoriti ter hoče vstati.

Ribelj jo potegne k sebi na klop in
pravi: »Poslušaj me, ljubo dete. Jaz se te
ne sramujem. Počakaj še malo in pred vsem
svetom bodeš moja žena, ako me bodeš lju¬
bila. Zakaj zdaj precej ne moreš biti, to
vprašaj očeta, njemu sem povedal. Dokler
sem v službi, ne smem se ženiti. A kmalu
se velike reči zgode, jaz dobim potem pre¬
moženja in vsega dovolj. Tačas pridem po-te
in moja bodeš za vselej. In poiščeva si tih
kraj, in tam si hočeva gnezdo znesti kakor
dva ptička v spomladi, ako me bodeš ljubila
zmirom kakor zdaj. Me bodeš? Reci!“

To je bilo dovolj. Solze so proč, in
razgled v tako lepo bodočnost razvedri de¬
kličino lice. Nagne glavico njemu na prsi.

„A da znaš vse — nadaljuje on, — po¬
vem ti tudi, zakaj sem želel, da denes, ko je
grof prišel sem, ne strežeš ti, temuč da za

ta čas iz hiše greš. Zato, ker moraš moja

3 *

36

biti, samo moja.  Ako ti to dalje razlagam,
ne bi razumela vsega, ker ti, ljubica, ne po¬
znaš sveta. In za to te rad imam. — Svet je
spriden, grd, nič mu nij sveto, ni ljubezen
ni druga lepa čutja. Jaz nečem, da ti, ki
si moja, prideš v dotiko z ljudmi kakor so
navadni, kakor so ti-le doli . 11

„Ti, povedaj mi, ali je tudi naš grof
tak ?“ vpraša deklica.

„Tudi“, odgovori Eibelj, a po kratkem
premisleku pristavi: „vendar je v drugih re¬
čeh tudi dober. Samo nečem, da bi te videl.“

„Zakaj ne ? 11  vpraša deklica otročje.

„Ne govoriva o tem. — Ti samo glej,
da boš pridna, poštena moja deklica ostala.
Nemara rad, če se z ljudmi preveč pečaš. Z
očetom, katerega moraš ljubiti, in z menoj.
Vidiš, tako bodo morali vsi ljudje, ki bodo
o tebi slišali, reči: ta je dobra, pametna,
poštena. In moje srce bode tega veselo in
moja ljubezen ti ostane na vedno. 1 '

Kako hvaležna mu je bila deklica za te
ljube besede. Tako — mislila je — jej nij

37

govoril še nikdar prej, da sije bil ljubeznjiv
za njo zmirom.

Zdajci stara dekla Mreta prinese mladi
ujetnici večerje in naznani, da ima nalog
od Gornika za varstvo pri deklici ostati.

Kibelj, ki si je moral misliti, da ga družba
doli v vinogradu že pogreša, vstane in se
poslovi od ljubice obetajoč, da pride ako
bode mogoče, še nocoj nazaj ali pa vsaj pred
odhodom v jutro.

PETO POGLAVJE,

Dekleta napajal
Pa sam ga jc pil.

Narodna.

^Kospodska hiša v Tatenbahovem vino¬
gradu je bila obširno poslopje. Zidali so je
nekdaj menihi. Ti pa so povsod znali narejati
si na dobrem vinskem prostoru lepe kleti, in

38

za kako pojedino ali popivanje dobre božje
kaplje — tudi primerne prostore. Tako Gor¬
nik nij mogel v zadrego priti, kam bi goste
del, da si mu nij ljubo bilo, da ostanejo črez
noč tu. Na solnčno stran so bile dve veliki
sobi, že od nekdaj oskrbljeni za take prilike,
isto tako je bila pod strelio čedna spalnica
za dve osobi.

V eni velikih sob spodaj so kasno v
noč pri vinu sedeli Tatenbah in njegovi sprem¬
ljevalci; društvo je bilo veselo po svoje, ba-
rem glasno petje se je razlegalo iz sobe.
Jurij Gornik je bil namreč Tatenbahov ukaz,
poiskati nekoliko pevk, kolikor se je dalo,
srečno izpolnil. Pol ure je letal okrog po
viniearnicak in ubožnejšili kmetskih kočah,
kjer je vedel za kako deklino. Ker je bil
mož zvit, nij na ravnost pravil, da je pri
njem večja moška družba, temuč pravil je,
da je sam grof, ki je prav dobre duše denes
in hoče kaki deklici, ako mu lepo pesen za¬
poje, drag dar pokloniti. Poleg tega tudi
nij mnogo prosil, nego kar rekel, da, ako

39

dotična deklina ne ide takoj, ne sme na je¬
sen in spomlad nobenega dela za plačilo pri¬
čakovati, kakor je žugal tudi na druge na¬
čine. Tako je dovel štiri dekline, katere so
morale, premagavši prvo boječnost in sra¬
mežljivost, narodne pesni prepevati in pridno
piti in jesti gospodom, ali prav za prav Ta-
tenbabu na zabavo.

Tatenbah je bil nocoj posebno razposa¬
jen in uboge štiri žrtve so imele dovolj posla
braniti se njegovemu, ne preveč aristokra-
tičnemu usilju. Ker pa je že pred večerom
mnogo pil in zdaj tudi pri vinu ne brez oko-
ristenja svojega grla sedel, bil je kmalu tako
omoten, da je zaspal. Hitro za njim tudi
drug veseljak, štalmajster Rudolfi. Ker je
Ribelj tiho zopet odšel, in Gornik svoje de¬
kline odpravil, ostala sta stotnik Kaldi in
Vukovački sama.

Stefan Kaldi,  dolg suh mož, kacib
45 let star, je bil eden tacih vojakov, kakor
jih je tadanji čas dosta imel. Služil je razne
vladarje in vojskovodje in iz raznih bojišč si

40

je bil prinesel premoženja toliko, da je sa¬
mec in brez posla nekaj časa od njega živel,
dokler ga nij Vukovački, s katerim sta bila
iz ogersko-turškik vojsk znana, za namene
Zrinjsko-Frankopanove pridobil in Tatenbabu
priporočil. Od tačas je živel pri Tatenbabu,
zdaj na tej zdaj na oni graščini, in njemu je
nalog namenjen bil, pri splošnem uporu, ka¬
teri se je imel po spodnjem Štajerskem ob
pravem času vneti, vojsko organizovati in
voditi.

Vukovački  je bil med nižjimi zarot¬
niki duša vsega dela. Kacib 35 let star, po
postavi junak, kakor jih nam predstavlja
srbska divna narodna pesen, bil je on zdaj
pri Tatenbabu na Račjem, v Mariboru, Gradcu,
Konjicah ali kje drugje, kjer je baš Taten-
bah bival, zdaj zopet v Primorji pri Franko¬
panu, zdaj v Zagrebu ali v vojni granici ali
pri Zrinjskem v Čakavcu.

V njega sta imela Zrinjski in njegova
pogumna žena največje zaupanje, za to je
bil že prej v Carigrad poslan, da bi Turke,

41

katere je Zrinjski hotel porabiti in potem pre¬
valiti, pridobil za plan, kakor je bil viden.
On je tudi bil med njimi eden tistih, ki je
delal iz srca in prepričanja.

„Glej brate“, izpregovori Kaldi, ko sta
bila sama, „meni se včasi roka dviga, da bi
tega našega gospoda grofa treščil okolo ušes.
Trudimo se mi drugi za ozbiljno stvar, za
njegovo slavo in moč, a hudiču tolikrat nij
mari drugo nego vino in babe in bedasto
petje. Včasi bi pa zopet na en hip vse rad
izgotovljeno imel in z glavo v zid rinil. Nij
veliko manjkalo in bil bi nam vse pokvaril,
kar smo denes storili. V drugič pa res ne
vem, ali ne zdi se mi nemogoče, da se bode
naenkrat odtegnil in vse naše delo je zastonj,
ali pa še za naše glave nas prikrajšajo. In
vrag me je dal, če bi mi to ugodno bilo.“

Vukovački mirno izpije vino iz svoje
čaše in reče: „Ne boj se še za svoj vrat.
Predno midva na vrsto prideva, morale bi
druge glave prej padati.“

42

„Nu da! Jaz straha bas ne poznam. Tudi
vem, da mora tist zgodaj vstati, kdor hoče lis¬
jaka zasačiti. In prej ga nij še nihče iz kože
deval predno ga je v pesti imel, ha, ha."

„Kolikokrat si že v bitvi glavo imel bolj
na vagi" — pravi Vukovački. — „No, kar se
tiče Tatenbaha, imaš nekoliko prav, tudi
meni se zdi bolj omahljiv nego je bil. Ne
vem kako bi se temu pomagalo.“

„Grofinji Zrinjski pišeš, naj mu pamet
zopet zravna in popravi. Za njo je ves v
ognji, v pekel ga zapelje, ako hoče."

„Res, tega bode treba ' 1  pravi Vukovački
zamišljen. „Ali večkrat že je bilo treba, mi
bi ga morali še kako drugače navezati."

„Cernu neki. On dobro ve, kaj je v
Lepšinskem gradu pri Lokateliji podpisal.
Podpis ga veže, ker cesar bode rekel, ako
je tako neumen, da sam izšeprtlja vse kar
je storil, da je podpis sam že veliko izda-
jalstvo."

„Da. Ali strah dela slabe zaveznike.
Nij dovolj, da se boji kaj proti nam storiti,

43

on mora na svoje ime in odločno delati. Za-
rad njegovega imena smo ga v zvezo vzeli."

Kaldi se primakne Vukovačkemu bliže
in na pol smehljaje se reče tiho: „Brate
zdaj-le si mi nekoteč nekaj povedal, kar sem
si že sam v svoji pameti mislil, da drugače
ne more biti."

Nagne se k Vukovačkemu in mu na uho
zašepeče, da-si nij nikogar v sobi: „Vi upo-
trebljujete samo Tatenbahovo ime in njega
dokler ne zmagamo. Potlej bodo drugi na
stol seli!"

Vukovački obrvi skupaj stisne in s pro-
bodljivim pogledom svojega žarkega jugoslo¬
vanskega očesa pogledavši tovariša pravi :

„Kako ti to na pamet pride!"

„Tiko, brate, tiho" odgovarja Kaldi. —
„Menda se vendar poznava že dosta časa,
da se ne boš mojega jezika bal. Kar se pa
te reči tiče, ne moreš mi je utajiti. Kaj me¬
niš, da nemam zdravih možjan in ne morem
preudariti? Da nemam bistrih očij, ki vidijo
malo preko nosa v daljavo? Vi imate svoje

44

hrvatske in slovanske misli in načrte. Za to
hočete tudi Poljake pridobiti, za to ste po¬
slali onega patra Bariglio v Varšavo. Vaš
boj — nič se ne ustrašite, moj meč je tudi
vaš, dokler ga more desnica nositi — vaš
boj velja Nemcem, katere videti ne morete.
In bogme, v pravici ste. Ta Tatenbab je pa
vendar tudi nemške rodovine, če prav se je
od kmetov svojih slovanski jezik naučil. Nem¬
ške krvi in nemškega mišljenja in nagnenja mu
koncem ne morete odvzeti. In kadar bode
zmaga naša, boste skrbeli, da vi žanjete,
njega boste pak odpravili tako ali inače. In
tu ste zopet v pravici, kajti tak nezanesljiv
človek, ki vas na zadnje ne bode umel, nij
za vašo stvar."

Vukovački je strmel. Kaldi nadaljuje:
„Ti veš, da je Kaldi italijanskega roda in
nema uzroka v Nemce zaljubljenim biti.
Prokleto! Povsod so me nazaj devali, in go¬
lobrade nemške dečake pred-me porivali.
Bodi brez skrbi: z isto vernostjo s toboj nad
Nemce, kakor prej z Nemci na druge. To

45

je naš posel. In kadar končamo, znaš, za¬
našam se na tebe, da se ne bode treba pri¬
toževati."

„Gotovo ne“ — odgovori Vukovački. —
„Ali prosim te, ne govori več, in z nikomer
o oni svoji domišljenosti, z nikomer!"

„Tu imaš roko, in posuši se naj, ter v
živi koži naj me vrag odnese, če s kom o
tem govorim."

Nekoliko časa razgovor utihne in moža
sta pridno po čaši posezala. Kaldi je opazil,
da Vukovačkega njegova slutnja ali njegovo
pogojenje stvarij nij razveselilo. Izkušal je
torej vtis hitro izbrisati, pripovedovaje tova¬
rišu to in ono nevažno bajko, da bi se raz¬
mislil. Tako je po nevedoma zašel zopet na
Tatenbaba. Na vse Vukovački nij odgovarjal,
samo ko je Kaldi med drugimi slabimi last-
nostimi (dobrih nij videti hotel) naštel tudi
to, da Erazem Tatenbah zelo v vraže in ča-
rovnosti veruje, povzdigne Vukovački glavo
in ga jame na tanko o tem izpraševati.

46

„To bi se dalo izvrstno porabiti, “ pravi
Vukovački zamišljen. „ Opomni me jutri ali
kasneje, o tem je treba preudarjati."

Jurij Gornik pride v sobo in ko na
vprašanje pove, da je že kasno črez polunoči,
vzdigneta se tudi zadnja dva pivca, da bi
šla k pokoju.

ŠESTO POGLAVJE,

Iz spanja grof sc prebudi
Tako mi prati, govori:

Brž, hlapci’ konje osedlat’

Tak sc hoče dozdevat’

Da mlada vpije Alenčica.

Narodna.

Hrugo jutro je bilo solnce že visoko na
obzorji, predno je bil Tatenbah pripravljen
na odkod. Mnogozaužito sinočnje vino mu je
bilo spanje podaljšalo in nasledki tudi nijso
zaostali. Bil je razdražljiv in sluge so to
neugodno občutiti morali.

47

Okolo desetih se vzdignejo. Četrt ure
navzdol so morali po slabem, bolj stezi nego
kolovozni cesti podobnem strmem potu peš
hoditi do ceste, kjer so jih v samotni krčmi
od včeraj čakali osedlani konji.

Bili so komaj šestdeset korakov od vino-
gradne hiše, ko prav tik njih v vinogradu
med gostim zelenim trsjem Tatenbahov ve¬
liki pes zalaja in se ob enem začuje pre¬
strašen krik ženskega glasa.

Eden strežajev psu zažvižga in žival
pride mirna nazaj. A Tatenbah, ki je krik
čul, obstane na potu in reče Gorniku:

„Pog!edaj, kdo je v vinogradu. Kaj ima
zdaj v njem delati. To bode kak tat. Ti pre¬
malo paziš. Glejte, da mi tega človeka pri¬
vedete sem; pokažem vam, kako se kaznuje.“
Gornik in dva hlapca stopijo med trte in
koga najdejo?

Namesto tatu, ki bi kazen zaslužil in
dobiti imel, pride Gornikova Marjanica na
videlo.

48

„Ah, krasno dete, kako je to v tej pusti
rebri zraslo ! 11  pravi Tatenbab ves obveseljen.

Dva pa sta bila med grofovimi sprem¬
ljevalca, katerim ta prikazen nikakor nij go¬
dila: Ribelj in Gornik.

Marijanica je namreč hotela, nagnjena
po svoji ženski izvedavosti, videti iz skriva¬
lišča „hudobnega“ grofa in „spriden“ gosposki
svet in morda tudi, da bi še enkrat videla svo¬
jega ljubega, in kako hodi v visoki družbi.
Nesrečni pes jo je izdal. Tu stoji zdaj, osra¬
močena, in tresoča se od straha. Nikogar si
ne upa v lice pogledati.

„Cegava je ta dekle, stari? !<  vpraša
Tatenbah Gornika.

„Moia“, odgovori ta.

„Hči tvoja ?“

„Da, gospod“, odgovori stari vinogradar.

„In zakaj nam je nijsi sinoči pokazal?
— Pojdi sem dete, ne boj se“, pravi grof,
in ko se dekle z mesta ne gane, stopi on k
njej in jej pogladi podbradek, da deklici šine

49

rudečica preko ušes , Riblju pak se stisne
pest za hrbtom.

„Čedno deklice, krasno, ne ?“ obrne se
Tatenbak k tovarišem.

„Skoda velika, da bode taka rožica tu
v divjini ocvela“, pravi dolgi suhi Rudolfi,
poželjive poglede na Marijanico metaje.

„Prav govoriš“ — reče grof. — „Semkaj
malokedaj pridemo. Presadimo jo. Kaj pra¬
viš Baltazar, kam?“

Ribelj se v stran obrne, kakor ne bi čul.
Tatenbah, ki je sicer imel dober spomin, in
je vse svoje gospodarske razmere na tanko
spregledal, domisli se, da na svojem gradu
Podčetrtku nema oskrbnika.

„Ti stari, Gornik, ker imaš lepo hčer,
in ker si zanesljiv — preseliš se iz teh drč
na moj grad Podčetrtek. Tam se ti bode bolje
godilo.“ — K deklici obrnen pa pravi: „Da
se vidimo, srce.“

Družba odide.

V svoji radovednosti zalotena in osra-

Tatcnbat.

4

motena deklica se razjoka. Da, plakaj dekle,
ne znaš — kaj si storila!

SEDMO POGLAVJE.

Kaj mi mar je domovina,

Kaj mi slava mar in čast ?

Ti si moja domovina
Ti si moja sladka last!

Boris Miran.

IHiad trgom Konjice se dviga mali grič.
Tam so še denašnji dan razvaline konjiškega
grada, ki je bil ob času naše povesti eno
glavnih posestev Tatenbahovih.

V Konjicah je gospodoval Tatenbahov
oskrbnik Simon Juda Stupan. Tu je tudi
najrajše bivala grofica. Z okna ene najlepših
sob Konjiškega grada je po cesti, katera se
vije črez griče med Konjicami in Slovensko
Bistrico, pričakovaje pogledovalo oko mlade
gospe domačice.

51

Ana Terezija grofinja Tatenbahova, ro¬
jena grofinja Forgač, je bila blaga mehka
ženska duša, kakor jib bog malo na ta svet
posadi — da v svojem srcu svoj  svet stvar-
jajoče, hrepene ne najdejo v istini tega, česar
iščejo, da kakor nežne rože med osatom ve¬
nejo.

S Tatenbahom se nij omožila ona toli¬
kanj iz ljubezni in iz svoje volje, temuč so
jo omožili njeni starši in sorodniki. Oni,
slavni ogerski magnati, pripovedovali so jej,
kaka čast in sreča je zanjo, da jo snubi Ta-
tenbali, najbogatejši in najveljavnejši pleme¬
nitaš štajerske dežele. In ona, sveta ne po-
znajoč, niti ne poznajoč lastnega srca, vajena
pokoriti se volji izkušenejših sorodnikov, udala
se je brez ugovora. In kaj, ter kako bi bila
tudi ugovarjala?

On, ki jo je snubil, Erazem Tatenbah,
bil je lep mlad junak, kakor si ga izmisli
fantazija mlade deklice, on se jej je bližal
ljubeznjiv, on je moral dober človek biti, srca
ljubezni polnega in ljubezni potrebnega.

52

In za res je tako bilo prva leta. Srečno
je živela ž njim, srečna, — akoravno morda se
nijso spolnile vse njene nevestinske lepe sanje.

Ali zdaj, zadnji čas, postajalo je dru¬
gače. On se je spremenil. Malo je doma,
malo se peča za njo. Njegove nekdanje lju¬
beznivosti nij več, in — čudno razmišljen
in zamišljen se jej zdi, kadar je doma in
sam. Večkrat je že doživela, da jo je osorno
od sebe odbil. Na svoja vprašanja nij lepih
odgovorov dobivala, za to si vpraševati nij
upala. Vendar ga je ljubila. In ostro je
žensko oko, ako gleda z ljubečim srcem.
Slutila je ona mnogo, vedela za gotovo nij
ničesa. To boli. Slutila je, da njenega moža
čestilakomost goni iz navadnih prejšnjih ko-
lovoznic življenja, slutilo je morda njeno srce,
da vsled tega — in bog večni vedi zakaj še
— gine njegova ljubezen do nje.

To je peklo jo v srce, globoko v dušo,
in se je izobraževalo na njenem še vedno
krasnem obrazu, katerega lice je bilo vidno
obledelo in upadalo. Opazovali so to drugi

53

ljudje, opazila je to v zlatom-okvirjenili zrca¬
lih svojih sob ona sama, — le on, on tega
nij nikdar opazil.

A tožila nij. Upala je, da se zopet vrno
stari časi in stara moževa ljubezen. Samo,
da bi pustil svojo zdanjo druščino, svoje iz¬
lete, da bi pri njej ostal! To si je mislila
dan na dan, sama pri sebi. In zdaj je bila
polna sklepov in mislij, katere mu je na vsak
način enkrat naravnost povedati namerila.

Zato ga je denes teško čakala domu.
A ne samo zato, da bi razložila kaj tere
njo, ne, tudi zato, ker ga je ljubila s celim
neopisivim ognjem ženske ljubezni in je njega
srečnega videti želela. Da zdaj nij bil, to
je videla iz njegove nemirnosti.

Glej ! Trije jezdeci jahajo proti gradu.
Ta, prvi, ta je on, Erazem!

Kako je mladi ženi poskočilo hipom
srce. Nij mogla na oknu obsloneti, odmeknila
se je.

Na stopnicah, kamor mu je na sproti šla,

54

jej je roko poda), hladno, in rekel, da pride
takoj v njeno sobo za njo, naj ide tja.

Ona odide v sobo nazaj. Solza jej za¬
igra v očesu, — a otare jo, in vzklon se.
Bila je prej dekliška postava — zdaj nekako
veličastna, odvažna.

Erazem vstopi. Ali je imel slučajno do¬
ber trenotek, ali se mu je vrnilo kaj stare
ljubeznosti, ali pa ga je zdolaj na dvoru
kaka novost posebno razveselila: ko stopi
v sobo svoje žene, smehlja se. Ana pozabi
ta hip vsa očitanja, steče možu nasproti,
objame in poljubi ga. Tudi on oklene desnico
okolo nje in smijoč se pravi:

„Kako denes ljuba postaješ."

„Bog, ali nijsem zmirom enaka?“ reče
ona pogledavši ga z oči v oči.

„Ha-ka, kaj misliš, da bi zopet zaljub¬
ljenca igrala,“ odgovarja grof ter ob enem
ženo rahlo od sebe odrine, vrže klobuk na
stol, koračeč proti srebrnemu ptičniku, kjer
jame malomarno dražiti malega ujetega pevca.

Grofinja sede. Vzdihljaj njen je bil tako

55

glasen, da ga je Erazem cul in se obrnil
kakor z začudenim obrazom vprašaje, kaj
to pomeni. A ona nij odgovarjala. Belo lice
jej je oblila lebka rudečica, oko je obračala
od moža na stran.

„Meni se zdi, da mi imaš nekaj pove¬
dati ; kaj novega ?“ pravi on.

„Pač bi ti imela dosti reči. Ali ti me
ne poslušaš kakor nekdaj, “ reče ona.

„A ! poskušajmo. Vsa moja pozornost je
vaša, milostljiva. Govorite", pravi on, primakne
si k njej stol in sede njej nasproti. „Prosim,
grofica !“

Mladi ženi je solza igrala na očesu; a
ko je čula, da jo mož na ta način ogovarja,
zatrla je solzo in rekla:

„Ne grofica! Ti si po drugem imenu
imenoval nekdaj svojo poročeno ženo. ..“

„In kake pritožbe ima moja poročena
žena ? Ali jej nij postreženo kakor se njenemu
imenu spodobi? Ako jej je dolgčas tu v
Konjicah, zakaj si ne izbere stanovališča na
kateri drugi graščini Tatenbabovi, ali v Ma-

56

riboru, ali v Gradci, ali kjer poželi? Ali
nema svojega stanu vredne veljave v sosed¬
stvu in svetu ?“

„Vse to ima, ali to ženskemu srcu nij
vse, to je malo. Erazem, kaj mi je vse to
bogatstvo, vsa sijajnost — ko izgubljam tebe,
tvojo ljubezen."

»Pozabljaš, da nijsem več dvajset let
star", reče on, a videč, da so se ženki prej
zatirane solze ipak polile po lici, umeči se
ter prijemši jo za roko, pristavi: „No, kaj
pa naj storim, da bodeš zadovoljna?"

„Ab, Erazem, bodeš-li slušal prošnjo
ljubečega srca? Ti si se spremenil, zelo
spremenil. — Za-me, za svojega mladega
sina ti nij mari, doma te nij..."

„Za te in za sina? Ti tega ne umeš,
jaz bočem skrbeti, da bosta ti in moj sin
več nego zdaj."

„Ne, ne! Kaj tega treba. Srečen si lekko
s tem kar si. O jaz slutim, kaj misliš s temi
besedami. Jaz slutim, kaj pomenjajo tvoji
skrivni pogovori z onim Vukovačkim, s

57

tvojim Ri bijem,  kaj  namerava tvoje vedno
bivanje v Čakavcu pri Zrinjskih,  na Lep-
šini pri Lokateliji..

„Molči o tem! Kdo ti je kaj šepetal ?
Gotovo Stupan.“

„Ne morem, nečem molčati. Jaz ne raz¬
umem kaj nameravate, ali bojim se za tebe,
bojim se za tvojega sina, za tvojo srečo.
Čestilakomost ti je izpodrinila ljubezen do
svoje žene, ona te more tirati do pogubnih
korakov. “

On je bil vstal in hodi po sobi.

„In po čem ti je treba hrepeneti ?“ —
nadaljuje Tatenbahova žena. — „Kaj ti je
treba teh tihih shodov in sklepov, tega tova¬
rištva z ljudmi, ki bog ve kaj nameravajo.
Tu doma imaš vse, kar je k sreči potrebno.
Imaš neskončno ljubezen žene, ki bi ti rada
vsako željo na očeh brala, da jo izpolni;
imaš ljubo dete, ki more tvojemu srcu na
radost biti; imaš blaga dovolj in ime spo¬
štovano “.

„Vse to morda imam, vse mi tudi ostane,

58

in k spoštovanemu imenu pride še slavno
ime. A ti tega ne umeš. Za to te prosim
še enkrat, da ne govoriš ni z menoj ni z niko¬
mer o tem, kar praviš da veš. Mogoče da
prav veš.“

,,Moj bog, ti si na potu v pogubo.“

„Na višino, na višino“, reče on smeh¬
ljaje se.

„Erazem!..

„Tiho“, — prestriže jej osorno besedo.
„Sicer bodem naposled prepričanje dobil, da
midva res ne spadava skupaj. Vem, ka bi
ti rada, da bi jaz kot večno mladeniški če-
stilec tvoje vse slave vredne lepote in mi-
lote od jutra do večera pred teboj na kole¬
nih bil, da bi našemu malemu Antonu (ki
ga sicer rajše imam kot ti, če prav drugače
kot ti) lasce s čela gladil, da bi kakor mestn i
ded samo svojega kruha veselil se;—vse  to
vidim. Ali to ti naj bode za vselej pove¬
dano, da bi jaz bolj potreboval žene, ki je
toliko duhovita, da me povzdiguje, da me
hrabri, a ne vedno zavira — kakor ti izku-

59

šaš. Poznam žene, ki imajo drugo srce
do moževskili dejanj. In prav obžalujem,
da ti ne razumeš tega, niti mene. Zato me
pusti pri miru. Z bogom!"

Rekši odide Erazem Tatenbah iz sobe.

Ana pokrije obličje z belimi rokami in
nasloni glavo na mizo. Ali solze, ki so tekle
izmed tenkih prstkov, nijso utolažiti mogle
nesreče te ženske.

Na dvorišči je suhi stari oskrbnik Simon
Stupan, lokav in prebrisan mož, z Vukovač-
kim v živem razgovoru stal, naštevajoč mu
koliko orožja in oboroženih se da ob potreb¬
nem času v nekih dneh skupaj spraviti.

Ko Tatenbah k njima pride umolkneta.
Razgovor ž njim nadaljevati, tudi nij bilo časa,
kajti Tatenbah ukaže oskrbniku lovske pse
pripraviti in kmalu odjezdi na lov.

60

OSMO POGLAVJE,

Povejte vendar

Odkod imate čudno vest, zakaj
Ustavljate nam pot po salti pušči
S proročnim tem pozdravom?

Macbeth.

ptujskem polji je stala poleg Drave
samotna koča. Ribiči so jo bili nekdaj po¬
stavili. Stene so bile spletene iz vrbovja, in
ometane z blatom. Streha je bila iz ločka
in bičja, na katero je bilo po vsem vrhu na¬
loženo kamenje in polenje, da nij veter, bri¬
joč preko širnega dravskega polja, vse skup
soboj vzel.

V to kočo ljudje nijso radi zahajali.
Reklo se je po okolici, da tam vrag gospo¬
dari, kajti zadnji ribič, ki je tam prebival,
izginil je bil v viharni noči, da živ človek nij
vedel kam. Utopiti se nij mogel, rekali so,

61

ker čoln njegov je bil privezan najden, koča
zaprta; samo v strehi so našli veliko luknjo.
Ker je mož klel in ne rad molil: kdo je bil
ljudem porok, da ga nij skozi ono luknjo
sam vrag odnesel? In ko je bila koča potem
dolgo let prazna, pravili so ponočni potniki,
da so čuli včasi čudno žvižganje okolo one
bajte.

Še bolj so bili v tej veri potrjeni, odkar
je stara baba Grgulja tam stanovala, katere
so se ljudje ogibali dokler so bili zdravi in
srečni, in jo samo iskali ako je bolezen prišla
v hišo ali blev, ali če se je oglasila sploh
kaka nesreča. Ce prav ne radi, prišli so ob
tacih nezgodah od blizu in daleč h Grgulji
po zdravila in svet. Vsakako nijso smeli s
praznimi rokami hoditi, kajti zastonj dajani
nijso koristili njeni pomočki.

Ob Dravi po potu, ki je držal od Ptuja
proti Mariboru, jahajo trije jezdeci. Naši
znanci so: Tatenbah, Kaldi in Vukovački.
Nekoliko za njimi sta dva oborožena hla¬
pca , tudi na konjih. Tatenbah je baš na

62

gradu Turnišu bil in tam prejel pismo od
grofice Katarine Zrinjske. Ljubeznjivih besedij
menda nij manjkalo v pismu. To je uzrok,
da je denes Tateabab izredno dobre volje.

Ko prijezde blizu Grguljine kolibe, na¬
migne Vukovački, tako da nij grof opazil,
Kaldiju, ki je bil za nekaj konjskih ko¬
rakov zadaj ostal. Ta je moral namigljaj
razumeti, ker izpodbodivši konja, dojaše grofa
in mu z jahalskim bičem kočo pokaže rekoč :

„ Gospod grof, tam v le-oni koči stanuje
prokleto razumna in vešča stara baba. Pred
nekoliko leti, ko sem tu bil, mi je preroko¬
vala, da bodem predno leto in danmine, dvakrat
v vidni smrtni nevarnosti, a da se bodem
obakrat srečno rešil, in sicer prvič brez iz¬
gube, drugič z izgubo. In res, kmalu potem
bi me bili Turki pred Zrinivarošem skoro
ujeli, v bitvi pri sv. Gothardu pak sem ob¬
ležal, in okreval od rane na desnih prsih sto-
prv črez šest tednov. Vse to je vražja baba
že prej vedela, da si me niti poznala nij,
kdo in kaj sem.“

63

,,Čudno 11  pravi Tatenbah. „Kako tako
surovo ljudstvo do te znanosti pride, brez
učenja. “

„Gotovo se je v prostem narodu obra¬
nilo mnogo poročil, tradicij iz najstarše dobe.
Kdo bi ne veroval, da prosti ljudje, ki so
zrnirom med zelišči, bolj ne vedo kaj to in
ono pomaga, nego mi, ki se za to ne
pečamo. “

„A vi ste govorili o prorokovanji te babe“,
pravi grof.

„No, povsod se nahajajo taki ljudje, ki
znajo več nego drugi, ki vidijo v prihodnjost“,
reče Kaldi in skrivaj porogljivo namežikne
Vukovačkemu.

„Ob vsakem času so bili taki vedeži“
— meša se Vukovački v govor. „Kaldejciin
Egipčani, Grki in Rimljani so imeli svoje
proroke. Mislite samo na Mozesov čas, ali
na rimsko Šibilo. “

„In mislite-li, da ta baba tudi bodoč¬
nost ve?“

64

„Poskusimo!“ pravita oba ob enem. Njiju
namen je bil dosežen.

Vštrije koče razjašejo, dade hlapcem va-
jete in korakajo proti bajti.

Vrata pri koči vešče babe na dravskem
polji so bila zdaj od znotraj zaprta. Vuko-
vački potrka z roko in ko se nihče ne oglasi,
sune z nogo v trhlene deske, da so skoro
v zapahu odnebovala. Hitro se čuje v veži
ropot in polagano se vrata odpirajo.

„Kaj češ!“ zagrči starka, svojo suho,
rujavokožno velo lice pomolivši ven z li¬
sičjim pogledom.

Tatenbah se obrne k Vukovačkemu, in
ta namesto njega odgovori:

„ Gospod hoče, da mu prorokuješ, po¬
veš, kaj bode doživel. “

„Naj čaka! “  pravi starka in duri zopet zapre.

Tatenbaha rudečica zalije. Sram ga je
nekoliko bilo, da se s tacimi ljudmi druži.

„Pojdimo,“ — pravi — Jaz bi več ve¬
selja imel babo pretepsti dati, nego svetov
iskati pri njej'-'.

65

„To so čudne šege tacih ljudi. Potrpite.
Precej pride. Grgulja, odpri, če ne, tebe in
tvojo kočo v Dravo prekucnem!“

Starka odpre vrata na stežaj. V veži,
obtlakani z ilovico, na pol temni in dimom
zakajeni, leži na tleh butara tenkih šibic.
Baba, ne zmenivši se za gospode, razveže
butaro, in šibice zloži y okrog.

„Tu noter stopi, kdor hoče kaj vedeti
od mene,“ pravi potem Tatenbabu z zadir-
Ijivim glasom. On stopi v krog smijoč se.
A smeh njegov je bil posiljen, znalo se mu
je na obrazu, da mu je položje nevšečno,
da si mikalno.

„Štirji rumeni morajo tu biti“, pravi
starka, ob enem sune velicega mačka Taten¬
babu pred noge.

Vukovački vrže babi štiri cekine. Ona
dene na vsako stran ob robu šib po en cekin,
potem pa Vukovačkega in Kaldija iz veže
spodi, in zapre.

„Kaj to ?“ pravi Tatenbab v temi in prime

nehote po svojem noži za pasom.

Tatcnklt. 5

66

„Luči daj !“  zavpije baba v hišo, kakor
bi se za Tatenbaha ne brigala, in mala, raz¬
capana , umazana deklina prinese iz koče
užgano trsko in sveti.

Starka začne pobirati šibine okolo njega
in jih okolo mačka, katerega vedno drži, da
ne bi ušel, po konci postavlja v piramido.
Kadar skoraj vse postavi, izpusti mačka in
sklicem „v-š-c!“ v beg zapodi. Maček skoči
in podere po konci nad soboj postavljene ši¬
bine, katere na kup padejo vse vprek

Čudne besede molmljaje starka premiš¬
ljuje nad kupom šib, vzdigne zdaj to zdaj
ono in jo vrže proč, tako da ostane samo
malo šibin na tleh, ki delajo dve figuri.

Starka vzame gorečo trsko deklini iz
rok in si sama sveti ter pravi tihotno in za¬
molklo :

„Stara Grgulja, ki pozna ljudi brez šte¬
vila, tiste, katere je videla in tiste, katerih
nij videla, tebe ne pozna. Ne ve ali si iz
jutrovega ali večernega kraja. To pa vidi

67

in jej palice povedajo, da si velik gospodar
in da še večji bodeš."

In še bolj tiho, v tla gledaje in le sem
ter tje s svojimi sivimi malimi očmi name-
žikovaje začne baba strmečemu Tatenbahu
reči iz njegovega življenja praviti, o katerih
je mislil, da jih živ človek ne ve. „To je
prava copernica" mislil je. — „Srečo si imel in
nesrečo", nadaljuje ona — „a še večja sreča
te čaka, če jo hočeš; če je pa nečeš, pa še
večja nesreča. Tebe so ženske, lepe bele in
mlade, rade imele; in te še imajo. Dosti
sladkosti si že užil, pa še večje te čakajo.
To pomenijo te-le palice na križ."

„Ce se pa palice premaknejo, — tako¬
le —, vidiš meče tri! To pomenja, da boš
dosta vojščakov zbral, ali zbrali se bodo za
tebe, in tvoje bo, kar boš hotel. Velik voj¬
voda in tak gospod, kakor so kralji in cesarji!"

Tatenbah se zgane.

„Ce se pa palice tako-le zlože, in dru¬
gače se zdaj ne smejo, vidiš skrinjo zaveze.

To pomeni bogastvo, katero pridobiš, in do-

5 *

68

bre prijatelje, katere imaš. Teb se moraš
držati in prijateljstva ne razdreti. Ne raz¬
dreti! Ker gorje tebi in tvojemu rodu in
tvoji duši, in tvoji glavi, če zvezo s prijatelji
razvežeš. Glej kaj postane iz tega, če vza¬
mem od teh štirih palic eno ali dve ( proč, Če
zvezo razderem? Kaj je to?“

„Ne vem“ pravi Tatenbah.

„Poglej!“ — kaže starka, gole čeljusti
s hudobnim zoprnim smehom na ogled moleča.

„Sama povej!" reče grof nevoljen in ne-
strpljiv.

„Vešala!" — zavpije baba režaje. —

Tatenbah zabledi in odskoči k durim,
tavaje po zapahu da bi odprl vrata.

„Vešala, ha, ha! — ovesili te bodo,
gospod veliki, tebe, da, tvoje plemenite kosti,
ovčsili na taka-le vešala, ako zveze razdereš
in prijatelje pustiš", ponavlja grohotaje se
starka, pobere cekine s tal in visoko dvigne
gorečo trsko, da bi videla učinek svojih be¬
sedi. Videč, da je junaški mož bled ko zid,

69

in da se mu roka trese, povesi svetilo in
pravi še enkrat:

„ Visoko kakor kralji in cesarji — ali
pa nizko kot tatovi in lupežnici!"

V tem hipu se Tatenbahu posreči zapah
pri durih najti. Odpre hlastno in plane ven,
na zrak.

Tam se oddahne.

„Kaj vam je prorokvala stara vešča? 1 '
vpraša Vukovački.

„Nič!“ odgovori Tatenbah in naglo krene
proti potu, kjer so konji stali.

„Dobljeno je, vtis je kakor sva si mi¬
slila", šepeta Vukovački Kaldiju na uho.

Precej potem so jezdeci v divjem diru
odjahali preko dravskega polja.

70

DEVETO POGLAVJE*

Stoji, stoji beli grad
V belem gradu mlad gospod
Mlad gospod mlada gospa.

Narodna,

priprave za upor so s časom množile se
na Ogerskem in Hrvatskem.

Posebno hrvatski ban Peter Zrinjski je
nabiral doma vojske, še bolj palc se trudil
zaveznikov dobiti. Njegova pogumna žena
Katarina je dopisovala s francoskim posla¬
nikom v Benetkah, Briziers-om, kasneje je
Zrinjski sam imel osobne pogovore s fran¬
coskim poslanikom na dunajskem dvoru, ne¬
kim Gremonvillem. Ravno tako so magjar-
ski veljaki Nadasdj, Rakocj in Štefan Bar-
kocj posredovali s Francosko.

Še bolj pak je izkušal Zrinjski na Polj¬
skem zaveznikov dobiti. K poljskemu kralju

71

Vesnovickemu je bil Zrinjski poslal ne¬
kega patra Bariglio.

Iskal je pa Zrinjski tudi Turke prido¬
biti, najbrž, da bi si stališče za hrbtom varno
ohranil. Med drugimi poslanci, katere je
Zrinjski v Carigrad poslal, bil je zadnji: bral¬
cem že znani — Vukovački.

Zdi se, da so vse te vlasti bile bolj ali
menj pri volji upornikom pomagati, vendar
obljubiti in takoj začeti nij nobena hotela;
pričakovali so povsod, kako se bode stvar
razvila.

Po prizoru na dravskem polji je bil Ta-
tenbah mnogo delavnejši za svojo in svojih
zaveznikov svrho. Obhodil je mnogo svojih
prijateljev in oskrbljevati začel svoje gradove
z orožjem.

Vukovački, to videč, bil je k Zrinjskemu
v Čakavec odšel, od koder je bil kakor baš
prej povedano, precej v Carigrad poslan.

A ker so se vendar v čakavci vedno
Tatenbahove omahljivosti bali, sklene grofica
Zrinjska sama obiskati ga v gradu na Račjem.

72

Lepega dne se krasna velika gospa res pri¬
pelje, na Tatenbahovo nemalo veselje.

Katarina Zrinjska je bila stara blizu tri¬
deset let. Vendar je njena majestetična po¬
stava obranila še celo mladost in frišnost
mlade ženske. Visoka rast in polne bohotne
forme njenega telesa, kakor tudi energija,
izražena v njenem obrazu, dajale so jej ne¬
kaj moževskega, dasi nič trdega. V obna¬
šanji, govorjenji in na finem nežnem lici se
je izraževala slovansko-italijanska njena me¬
šana kri familije Frankopanov. Ob enem,
ali kakor je slučaj zahteval, bila je sama ži¬
vahnost in ogenj, takoj zopet pa ozbiljna pre¬
mišljenost in duhovitost.

Sedita s Tatenbahom sama v sobi skupaj.

Grofica Zrinjska mu je znala mnogo
ljubeznjivega povedovati. Največ je govorila
o njihovem velikem političnem podjetji. In
on je radostno poslušal njen glas, navdušilo
ga je njeno navdušenje, ohrabril ga pogum
te pogumne žene.

73

A ko tako skupaj sedita, odpro se duri
in noter stopi Ana, Tatenbahova žena.

Slučaj je hotel, da se je bila baš ta dan
odpremila iz Konjic, njenega navadnega biva¬
lišča, na Račje. Ker je Tatenbah njo in sina
zadnji čas še bolj zanemarjal nego običajno,
— nij bilo nenaravno, da gaje prišla sama
obiskat.

Da nahaja tu pri možu lepo tujo go-
spojo, to jo je osupnilo, A tudi on je bil
neprijetno dirnen, da prihaja žena ravno v
tem času. Vpraša jo torej z ne prav prijaz¬
nim začudenjem:

„Ti si tukaj? Tako nepričakovano?“

Žena odgovori: „Vidim da vas motim,
idem“.

„Idi v svoje sobe. Jaz imam z gospo
grčfico Zrinjsko, še nekoliko razgovoriti, po¬
tem se takoj zopet vidimo 1 ' pravi grof hladno.

„Kjer me moj mož pred tujko tako sra¬
moti, da mi vrata kaže, tam nij ostanka za
mene" odgovori grdfica bleda, in glas se jej
trese od jeze in bolečine.

74

„Prosim te ne žali mi gosta“ reče Ta-
tenbab srdit.

„Ne hodite tako proč, grofica“ reče ob
enem Zrinjska, vstavši in ženi svojega prija¬
telja roko prožeča.

Vendar Ana Tatenbakova se z zaniče¬
valnim pogledom na gospo, o kateri je so¬
dila, da jej ljubezen zaročenega moža krade,
obrne proč, solze se jej po lici udero in odide.

„To nij bilo prav“ — pravi Zrinjska.
— „Idite za njo, prosite jo za oproščenje in
razložite jej zmoto. Ona je vaša žena.“

„Cela stvar nič ne de. Prenaglil sem
se malo, a lehko bode popraviti. Takih do¬
godkov je bilo med nama že več, a vse se
poravna, kakor se da“, pravi on.

„Jaz želim, jaz hočem, da to storite ta¬
koj “, pravi Zrinjska.

„Ako vi želite, moram,“ reče Tatenbah
in odide počasi ven.

V tem hipu plemeniti ženi njen prijatelj
gotovo nij dopadal. Kajti da si jo je vodilo
preračunjenje za stvar njega moža in njene

■'M I /to / /

75

domovine, vendar žensko srce jej je kazalo
krivico, ki se je eni njenih sospolovnic godila.

Crez nekaj časa pride Tatenbah nazaj
in reče na pol jezen na pol miren:

„Moja milostivaje stvar resneje smatrala
nego jaz. Baš zdaj se je odpeljala zopet od
koder je prišla. A to nič ne de. Poiščem jo
in sprava bode lahka, če je bode treba.“

Grofica Zrinjska je morda zdaj pomislila,
da je žena njenega „prijatelja“ in zaveznika
eden glavnih zadržkov v stvari, katero baš
ona pri Tatenbahu zastopa, zato je obmolknila
in govorila zopet druge reči.

Vendar jo je ta prizor toliko motil, da
se je še tist večer odpeljala iz Račjega.

Drugi dan se je tudi Tatenbah odpeljal.

A vendar ne v Konjice k svojej ženi,
da bi jo za odpuščanje in poravnanje prosil.
Temuč v svoj grad Podčetrtek.

Tam je bil grof Tatenbah , kljubu svo¬
jemu delovanju za svoje svrhe, zadnji čas
natiboma mnogokrat.

76

Kajti tam je bil zdaj Gornik, prejšnji
viničar na Pohorji, oskrbnik gradi.

In novi oskrbnik Gornik je imel kakor
znano — lepo hčer, lepo Marijanico. Baltazar
Ribelj, pisar ali tajnik, imel je mnogo posla,
on nij mogel dostikrat v daljni Podčetrtek.

Tem pogosteje je tja bodil njegov go¬
spod, — kajti on je rad gledal mlade lepe de¬
klice, kakor že ta grešni svet vodi. Da ne bi!

DESETO POGLAVJE,

Visoko na hribu je stal utrjen grad Pod¬
četrtek. Za obzidjem je na površini hriba bil
mal vrtič. Gospoda so ljubili cvetje, in po
letu je moral oskrbnik ta vrt zelen in cvetoč
hraniti. Med senčnim drevjem so morale
biti uravnane lepe grede. Tako je bila na¬
vada od nekdaj, in tudi zdaj, ko je ukazoval
tu grof Tatenbah in je vladal novi oskrbnik
Gornik.

In zdaj je bilo vrt in cvetje lehko oskr-

77

bovati, ker oskrbnik Gornik je imel mlado
hčerko, Marijanico. In kako veselje je Mari-
janica precej od početka imela z vrtom in
cvetjem. To je oskrbovala vse sama, z lju¬
beznijo in pridnostjo. Kaj ne bi, saj je znala
ljubo in mehko govoriti z vsako rožico, z
vsakim cvetom, z vsako bilko. Vse so bile
lepe in nedolžne kot njeno srce. Vse, vse
te lepe cvetice bi bila potrgala, pa jih dala
njemu, ljubljenemu! On naj bi se jih veselil!

Precej od početka  je bilo namreč tako.
A zdaj? Mnogo mesecev je bilo prošlo od
tedaj ko smo jo zadnjič videli.

Popoludne je, na mrak se dan bliža.
Marijanica je na vrtu, in opravlja svoj posel,
rože in cvetlice poliva. Ali mladostne rudeče
barve na belem lici, te barve, ki jo je tako
lepo kinčala, ko sta z očetom sem prišla —
nij več. Oko, ki je nekdaj veselo po vsem
svetu pogledovalo, bilo je zdaj najraje v tla
uprto in tihega bolenja mokro. Mehanično,
brez radosti so delale roke, iz navade.

Grof je bil večkrat sam na Podčetrtku.

78

Ljubo in lepo je znal od početka visoki,
krasni gospod z njo delati.

Kaj je hotel, prej nij vedela. Zato jej
je dopalo. Zdaj?

Grofje dva dnij že zopet tu. Sam je prišel.

Delo je zvršeno. Na robu, vrhu zuna¬
njega obzidja, deklica spusti z rok svojo po¬
sodo in pogleda — ne da bi baš kaj videti
hotela — po dolini. Cesta se vije od grada,
daleč vidna. In po cesti proti gradu jadrno
jase jezdec. Se je daleč, tako daleč, da nij
izpoznati kakov je, tem menj kdo je.

A vendar kaj ti je, deklica lepa, da se
stresaš ? Da ti vsi živci igrajo od straha, ko
pozoriš na prišleca vedno z večjo razburje¬
nostjo, čem bolj se bliža?

Da prav je slutilo tvoje notranje, prav
ti kaže ugibajoča duša, vedno bolj razloču¬
jejo tvoje napete oči: — o n je! On, Balta¬
zar Ribelj, na katerem je cela tvoja deviška
duša visela, katerega misli si mislila, kate¬
remu si srce in dušo z usten pila, ko je še
k tebi hodil v tihi vinograd.

79

Zdaj, le-sem ga dolgo nij bilo. Poročal
je pač očetu in njej, da časa nema. Zakaj
ti ne zavriska srce v prsih, ko zdaj zopet
prihaja? Že je pod gradom, in žejezasuknil
upehanega konja proti gradu navkreber. Mo¬
titi se ne da več, Baltazar Ribelj je, ženin
njen.

Deklica se vsede na travnat jarek; skrije
se pred njim. Roko dene na oči, in izmed
prstov teko solze, ne solze radosti, temuč
solze, ki prihajajo prekasno, — po grehu!

Srce njeno je njegovo. Vlečejo k njemu.
Pala bi pred njega in ga prosila za odpu¬
ščanje, ter za odpuščanje njegovo bi dala
zemljo in nebo, — ali noge so preslabe, teži
jih kakor centi težka vest, in morilna zavest,
da nij vredna več njegove ljubezni. Odpu¬
stiti? Ali on more? Nikdar!

Kača, — ki je prvo žensko zavela, da
je pala v izkušnjavi, oglasi se tudi tu. Kdo
ve tvoj greh? Samo on, grof, zapeljivec. On
bode molčal. Bog? Ta je milostljiv. — De¬
klica si izbriše oči, sklone se po konci. Hoče

80

se premagati, vesela mu hoče nasproti priti,
kakor nekdaj.

Ali pa nij na njenem čelu zapisan znak
njene sramote, njene tajne nezvestobe!

Zaide med grmovje globlje od grada.
Tu naj jo poišče. Med tem časom pride vsa
pamet, zbero se moči.

Jurij Gornik je imel na dvoru opraviti,
ko Ribelj prijaše.

„Kje je Marijanica?" bilo je Ribljevo
prvo vprašanje.

„Deklina? Na vrtu sem jo prej videl."

„Sicer kaj novega?"

„Nič," odgovori Gornik.

„ Je-li res, da je bil grof že večkrat tu¬
kaj, kar mene nij bilo?"

„Bil,“ pravi stari. — Da je tudi zdaj
tu, to se starcu ali nij zdelo zanimivo pove¬
dati, ali je morda mislil, da mora Ribelj to
sam vedeti.

Grofov tajnik zavije potem okolo ogla
proti vrtu.

81

ENAJSTO POGLAVJE,

Kaj od mene proč oko,

Proč obraz obračaš.

Preširen.

3?rva žena se je po grehu skrila. A ona
je imela moža v tovarištvu. Marijanica se je
za grmovje skrivati morala, sama, ne pred
bogom, — pred možem. Delala je kakor
bi gredico trebila. Cula je stopinje njegove,
srce jej je reklo, da gre on k njej.

„Marijanica!“ zaklical je on. Deklica se
po konci vzklone in pogleda njega. Obraz
se mu je veselja svetil in roke so se morda
nehote odpirale, kakor bi hotel reči: „K
meni, srce moje.“

In vse je pozabila, zletela k njemu in
se ga oklenila, svoje lice skrivši na njegove
prsi. Tiho jo je k sebi pritisnil.

„Ne plakaj, ljubica, glej jaz sem zopet

Tatenbali. 6

82

pri tebi, in od slej, kmalu, bodem zmirom
pri tebi,“ pravi on in vzdigne njeno glavico
od svojih prsi.

To so sladke solze ljubezni, solze ve¬
selja, mislil je, in ganjenemu so samemu oči
mokre postale.

„Pogledaj me!“ pravi on.

Ona povzdigne oči, pogleda ga, boječe r
tresoča se. A samo za en hip. Takoj zopet
skrije glavo na njega in se ga strastno
oklene.

„Kaj ti je?“ vpraša nekaj prestrašen.

Ona ne odgovori.

„Pojdi, sediva na ono klop. Pa mi po¬
veš vse, od srca, kaj te teži. Pojdi, ne pla-
kaj, ubožica.“

Vendar ona se ne gane z mesta.

Pol s prošnjami in nežnimi besedami,
pol s silo jo privede do klopice, tam se
vsede in njo k sebi potisne.

„Kaj ti je, Marijaniea ?“  vpraša zopet.

„Nič,“ odgovori ona tiho.

„ Ali me ljubiš

83

„Da!“

„In zakaj me ue pogledaš? Zakaj nič
ne govoriš? Nemaš nobene ljube besede
za-me?“

To vprašanje je bilo stavljeno bolj z
ostro besedo. Ona se zgane. On spusti
njeno roko.

„Ti nemaš čiste vesti!“ zavpije Ribelj,
oči se mu zabliskajo in obrvi stisnejo.

„Jaz te ljubim 1 * pravi ona strastno in
roke stegne po njem.

Obadva sta bila tako v sebe utopljena,
da nijsta čula stopinj tretjega, ki se je bil
približal.

„Ha!“

Ta glas je bil grofov. Ribelj se obrne
k njemu. Tatenbak je tu stal, malo palico
v roki, iznenaden in srdit, enkrat svojega
tajnika, enkrat deklico pogledovaje.

„Kaj delaš tu? Kdo te je klical? Kaj
hočeš temu dekletu ?“

„Za to nijsem nikomur odgovoren, gospod

grof. Kar se tega dekleta tiče, nemate mi

6 *

84

ničesa ukazovati niti prepovedovati/' odgo¬
vori Ribelj osorno.

„Moj gospod pisar je učen dovolj, da
bode vedel stare navade, da se namreč naj¬
prej gospod  vsede k obedu, da se najprej
on nasiti, potem prihaja na vrsto hlapec/'
reče Tatenbah zaničljivo.

„Kaj mislite! Ta deklica.. .“

„Je zdaj moja" — odgovori grof po¬
rogljivo. „Crez nekoliko časa bode gospodu
pisarju morda slobodno."

Ribelj se prime za glavo. Bilo mu je,
kakor da bi ga bil kdo z debelim kijem po
glavi udaril, v možjanih mu je vrelo. Zdaj
je razumel vse. Njegov gospodar ga je sa-
mopašno, brezobzirno in brezsrčno pripravil
ob vse upanje, ob vse srečno življenje.

Na deklico, ki se je bila pri tej sceni
s klopi na tla zgrudila, nij mislil, videl je
pred soboj samo hladnokrvnega tatu svoje
sreče, stisnil pesti in zavpil:

„Prokletstvo na tvojo dušo, ti...“  Se
nij skončal, ko ga grof s palico preko lica

85

udari, ob enem pa za dva koraka odskoči
in glasno zažvižga klic hlapcem, ki so bili
ne daleč na dvorišči.

Ribelj skoči razljuten na svojega gospo¬
darja. A Tatenbab je bil močan in oba
moža sta se borila, ne da bi bil eden dru¬
gega mogel na tla podreti, tako dolgo, da
so hlapci pritekli in Riblja od gospodarja
odtrgali.

„Zvežitega! Zaprite!“ ukazuje grof, ko
se je bil od nenavadnega truda in boja od-
dehnil.

Služabniki store po ukazu. Ribelj, ukro-
ten, dal se je brez ugovora, brez daljše
brambe, tiho zvezati in odpeljati. Odhajaje
je pogledal na stran. Gornik je vzdigoval
svojo hčer s tal, a obraz starčev nij bil nič
spremenjen, resen kakor zmirom. Ribljev po¬
gled je veljal Tatenbahu, in bil je divji kakor
bi hotel reči: „ čakaj, vidimo se še!“

Še tisto popoldne je bil Ribelj, zvezan,
na voz naložen in v Konjice odpeljan. Ta-
mošnji oskrbnik, Simon Juda St up a n, je

86

dobil od svojega gospoda Tatenbaha ukaz,
Riblja v varnem zaporu imeti in za to skr¬
beti da se stvar malo razve, sicer pa reči,
da je Ribelj svojega gospodarja za velike
denarje prekanil, na svojo roko prodajavši
les iz graščinskih gozdov.

Gornikova bči Marij anica je nevarno
zbolela na vročniei. Stara dekla iz Visovelj
je bedela pri njej in molila.

OČe pak je osoren in nezgovoren po
dvorišči in po hodnikih lazil, ko je na večer
tudi Tatenbah odšel. Kaj se je in zakaj se
vse to zgodilo, tega nij razumel. Prav mu
nij bilo, ne. A naučen je bil pokoren biti
in bil je. Ko mu je s strahom stara dekla
povedala, kaj se povzame iz dekličinih be¬
sedi, katere v svoji bolezni nesvesti govori,
— vrgel je stari Gornik jezen svojo kapo v
kot, poklical enkrat vse hudiče, pretepal pse
na dvoru, pastirje lasal, kmete, ki so v grad
prihajali, skozi duri ven vrgel, — a proti
gospodi ga nij nihče čul nobene besede go¬
voriti. Bolj pogosto kot prej, pak je starec

87

hodil v klet, kjer je bilo kakor kronike na
tanko povedo, 4000 veder Tatenbahovega
vina.

DVANAJSTO POGLAVJE,

Wo  neprijetni sceni s svojim možem in
grofico Zrinjsko na Račjem-gradu, Tatenba-
hova žena nij hotela ostati doma. S svojim
mladim sinom Antonom je šla k svoji pri¬
jateljici Regini Purgstalski, rojeni Galer na
Riegersburgu, ženi deželnega svetovalca Ernsta
barona Purgstala. Tej edini je tožila svojo
nezadovoljnost. Z njo je bila prej in pozneje
v pismeni zvezi, in nekoliko teli pisem se je
še do denašnjega dneva rešilo.

Na Konjicah je torej vladal oskrbnik
Simon Juda Stupan sam.

Ta človek, majhen in suh možak, je bil
po Vukovačkem precej v politično stvar Ta-
tenbahovo zamotan. Ker se mu je obetalo,

88

da bode, ako se reč srečno izvrši, tudi on
svoj račun našel, in posebno ker je bil sam
domačin in po rojstvu kmetskega rodu —
dopadalo mu je kaj tacega, kakor velik upor
in velika domača država, jako zelo. Zato je
med prebivalstvom pridno delal za name¬
njeno svrho in bil med kmeti v poslednjem
času prilično priljubljen. Ker si je bil še
preveč v svesti, da sam veliko ulogo v ve¬
likanski stvari igra, nosil je glavo po konci
in imel je tega in onega svojih sovražnikov
na rovaši, katerim je vsem maščevanje ob¬
ljubil, kadar enkrat čas pride.

Eden tistih ljudij, katere Stupan nij rad
imel, bil je Baltazar Ribelj. Ta je njegove
račune pregledoval, in mnogokrat je Stupan
imel sitnosti z njim. Ker je bil Ribelj vedno
pri grofu, bal se ga je Simon Stupan in bil
je ponižen in pokoren, da-si je mislil v svo¬
jem srci: „kako bi te jaz strl, ko bi te mo¬
gel in smel! u

Lehko je torej presoditi, kako neizmerno
veselje in zadostenje je oskrbnik konjiški,

89

gospod Stupan imel, ko so mu bili po noči
iz Podčetrtka na vozu zvezanega njegovega
sovražnika, Baltazarja Riblja, pripeljali in
ukaz grofov izročili, naj ga zapre in v ječi
brani tako dolgo, dokler drugega ukaza ne
dobi.

Boke so se mu od veselja tresle, ko je
veliki ključ od kletne ječe ogledoval, s ka¬
terim je v svojo osodo udanega in kakor
duševno topega Riblja zaprl.

Kadar je opoldne hlapec, ki je ob enem
jetničar bil, Riblju nosil jesti, stopical je
Stupan mnogokrat z njim, da bi ujetnika
pikalno povprašal, kako mu je, ali se ima
kaj pritožiti?

In ko je enkrat zapazil, da jetničar pre¬
več prijazno in premnogo z ujetnikom govori,
brzo je upotrebljeval svojo gospodarsko oblast
ter blapca-jetničarja iz službe izpodil.

To je bilo pač slabo preračunjeno in
bolje bi bilo za Stupana, da bi si bil prej
premislil.

90

Nekaj dni kasneje se namreč na Kon¬
jice pripelje iz Celja gospod Pavel Ahac,
veliki sodnik, ali kakor se je tačas po nem¬
ško imenoval „bannrichter“ v okraji ali „če-
tvrtu“ (viertel) celjskem.

Pavel Ahac je bil oblasten gospod. Kot
cesarskega sodnika so se ga bali celo ple¬
menitaši, kajti z možem, ki je naravnost s
cesarskimi namestniki in celo ministri ne¬
posredno občeval kakor on, moralo se je
rahlo postopati.

V konjiški grad prišedši, vprašal je po
grofu, in potem po grofici. Ko mu Stupan
razloži, da nij nijednega tukaj, nevoljno
mrmra.

„Vi imate prejšnjega grofovega tajnika
Kiblja zaprtega ?“ pravi črez nekaj časa sodnik.

Stupan, ki je imel nalog o tem ne go¬
voriti, začudi se in taji.

Sodnik mu pokaže, a brati ne da maj¬
hen listek. Pisanje je bilo od Riblja. Izpo-
deni hlapec ga je bil v Celje nesel od
ujetnika. Ker je Ahac iz prejšnjih časov

91

Eiblja poznal in spoštoval, šel je takoj v
Konjice, da bi mu pomagal.

Simon Stupan je debelo gledal čuvši to
obtožbo. Pač se je bal velikega sodnika iz
Celja, a ravno tako se je takoj spomnil, da
je Tatenbahov sluga in zdaj njegov pooblašče¬
nec. Zato je Pavlu Ahacu možato govoril:

„Mi že vemo kaj delamo. Moj gospodar,
gospod grof ima pravico svoje nezveste slu¬
žabnike kaznovati kakor hoče. In ta Ribelj
je velike prevare storil v prodajanji lesa iz go¬
zdov; on je malopridnež, zato ga kaznujemo.“
„Čast visokorojenemu grofu,“ — odgovori
Pavel Ahac — „ali vsi smo pokorni cesarju
in tak mož, kakor je gospod Ribelj, mora
preslišan in sojen biti. O grofu se marsikaj
govori, kar cesarju morda ne bi bilo všeči
jaz vsega tega ne verjamem — ali povejte
mu, da želimo stvar preiskati. In jaz sam
bi rad denes z Ribljem govoril."

„Kaj, o grofu Tatenbahu se govori?"
vpraša Stupan hud, a vendar bled.

92

„Nič hudega nijsem hotel reci — pravi
sodnik. „Ali o Eiblji ne morem verovati, da
bi bil v gozdih pregrešil se. Tu morejo tudi
drugi stvari biti, ali pa nijso. Jaz bi se rad
prepričal. In ko bi bil grof tukaj, gotovo
bi mi to dovolil.“

Oskrbnik Stupan je bil tu v zadregi.
Poznal je oblast celjskega sodnika in samo¬
voljno mogočnost Tatenbabovo, ter svojo od¬
govornost. Vendar nij dolgo dvomil, kaj mu
je storiti.

„Brigajte se vi za svoje Celjane in druge
lopove", rekel je, „tukaj pri nas nemate ni-
česa iskati. Mi bodemo svoje pregrešnike že
izdali vam tačas, kadar se nam bode dobro
zdelo. Jaz ničesa ne rečem, kadar grof pride,
potem boste slišali."

Sodnik Pavel Ahac vstane in pravi:
„S teboj se ne bodem prepiral. Drugič bo¬
demo govorili."

Precej potem odide.

Simon Stupan mrmra: kako so ti mestni

93

gospodje ošabni in prevzetni. Da bi prišel
čas, ko bodemo poračunili tudi z njimi.

A vendar ga je stvar pekla. Višji ce¬
sarski sodnik je izrekel besede, ki so kazale,
da o Tatenbabu več sluti nego je prav. In
da se zanimlje za Riblja, kateri prav za prav
tudi po njegovem prepričanji nij po pravici
zaprt, — to se mu nij vse varno zdelo. —
Zato še tisto popoldne osedla konja in sam
odjezdi k grofu.

TRINAJSTO POGLAVJE,

3Na treh kraljev dan leta 1670 je dajal
grof Erazem Tatenbah na svojem gradu Frai-
stajn pri Poljskavi, med Mariborom in sloven¬
sko Bistrico veliko pojedino. Povabil je bil
najodličnejše plemenitaše iz slovenskega Šta-
jerja na gostje.

Ker se je odločilni čas bližal in je bil
tudi Tatenbah pripravljen, in bolj nego kedaj

94

odločen, hotel je tukaj tudi svoje tovariše in
soplemenitnike za stvar vneti, dasi jim je
nij mogel po celem razkriti, ker to se mu je
nepotrebno zdelo. Cel svoj in svojih rodo¬
ljubnih hrvatskih zaveznikov črtež razložiti
po planu nij smel. Vsi so namreč računili
na zadnji trenotek in so svoje delovanje si¬
stematično tako naložili, da so samo tla pri¬
pravljali, zaupajoči, da bode iskra, kadar je
ukresana, vse v plamen užgala. V tem smi¬
slu je delal tudi Tatenbah na tem zgodovin¬
sko znamenitem gostovanji v Fraistajnu.

Vseh tukaj zbranih spodnje-štajerskih
plemenitašev imen nam zgodovinska kronika
nij ohranila. Pač pa iz zanesljivih histori¬
čnih pisem znamo, da so bili nazoči veljavni
možje kakor Volk Kristofer, Kristjan iz Fir-
stenberga, Žiga Friderik z Grotenave in dr.

Vina se je pilo po stari navadi naših
prednikov mnogo. In pri vinu so govorili
mnogo možato besedo. Da nemško vladanje
na Dunaji ne velja dosti, da bi to in ono
moglo bolje biti, da bi posamezne dežele

95

mogle in morale boljšo samostalnost imeti,
kakor jo dovoljujejo ministri cesarja Leopolda
L,  o tem so bili vsi edini.

In na podlogi tega je Tatenbab čašo
vzdignil na spomin celjskih grofov, kateri so
znali svojo samostalnost z mečem v roči bra¬
niti in kateri so kot „ vojvode vseh Sloven-
cev“ raztegnili svoje gospodstvo črez južno
Štajersko, Kranjsko in Koroško; spominjal
je hrabrih Ogrov in Hrvatov, kateri od nek¬
daj svojo državo in svoj narod branijo. In
cela skupščina mu je pritrjevala.

Med gosti Tatenbahovimi v Fi ajstajnu pa
je bil tudi eden, kateri se je bil sam pova¬
bil. Tatenbab je bil nepreviden dovolj, da
ga je z veseljem sprejel in se zarad njega
čisto nič v prostem ravnanji in govorjenji za-
državal. To je bilo morda tem naravneje,
ker je bil ta gost — Jurij baron Losenstajn
je njegovo ime — prijatelj Tateubahovega
bratranca Otona Tatenbaha, kateri je na pol
za celo podvzetje vedel in pripravljen bil po¬
magati. Baron Losenstajn, prej v cesarski

96

vojski bivši major, pak je bil baš vsled prej¬
šnje izjave ali izdaje Grka Panajotija od ce¬
sarskih poslan, da Tatenbaha opazuje. To
častno mesto je baron tudi zvesto izpolnoval,
kolikor se mu je baš dalo. Da o pozitivnih
rečeh poročati nij mogel, toliko previden je
Tatenbah pač bil, sosebno pa njegova oko¬
lica. Denes pač, pri tej gostiji je Losenstajn
mnogo čul, in tega tudi zakrivati nij znal.
— Akoprem tega Tatenbah nij zapazil, iz-
pregledal je brzo stvari njegov novi tajnik
Rudolfi,  kateri je zdaj nadomestoval Riblja
in Vukovačkega. Ta je tudi hitro skrbel za
to, da je grofa na stran dobil, prej nego je
mogel, vina vesel in v svojem prenagljenem
navdušenji, vse povedati.

Rudolfi, prej stalmojster pri Zrinjskem
in že dalje časa v enakem položji pri Taten-
bahu, Italijan po rodu (kakor sploh vidimo,
da je bilo ob istem času mnogo Italijanov v
enacih položjih po naših krajih) — prej nij
imel veljave pri Tatenhahu, dokler je Ribelj
v milosti bil in VukovaČki nij bil odpozvan.

97

Zdaj je nad Tatenbahom duševno vladal. Bi-
strook je bil dovolj, da je celo situvacijo spre¬
gledal in ljudi tako opazoval, kakor tega
hitro navdušljivi, nagli a vendar površni ple¬
menitaš Tatenbak nij mogel. Tako je tudi
ta dan izprevidel, da nij bilo politično od
strani njegovega gospodarja v društvu neza¬
nesljivih mož preveč izpovedovati.

Se bolj pak je bil v brigi, ko mu je
baš ta dan konjiški oskrbnik Simon Stupan
prinesel poročilo, da se cesarski sodnik celj¬
ski Pavel Ahac zavzimlje za zaprtega Rib-
Ija, da torej to grofovo nasilje nij skrito ostalo.
Rudolfi je namreč dobro vedel, da Ribelj
pozna vso zaroto, da je mnogo najvažnejših
pisem on za grofa pisal, da torej more vse
izdati, ako do sodnijskega izpraševanja pride.
Da pa Pavel Ahac to sodsko preiskavanje
lehko doseže in tudi hoče doseči, to mu je
bilo tudi znano.

Gospoda gostje so bili še veseli pri pol¬
nih čašah vina, ko je Rudolfi grofa na stran

poklical. Razložil mu je sumljivost Losen-
Tatenbah. 7

98

stajnovo. Tatenbah se je takoj domislil mnogo
znamenj in indicij v Losenstajnovem obna¬
šanji, tako da je brž prepričan bil, da ima
njegov sluga Rudolfi dobro sodbo. V svoji
naglosti je hotel v sobano nazaj dirjati in
ogleduha z najkrajšim postopkom iz družbe
vreči. Previdnejšemu Italijanu se je pa po¬
srečilo, grofa utolažiti in na premišljenejši
pot navesti, to je, naj ga na miru pusti in
ne več govori o važni stvari.

To je bilo tem laglje, ker mu je takoj
drugo stvar povedal: glede Riblja. V tej
stvari je imel Tatenbah sam slabo vest. Za-
rad ene proste deklice, za katero mu nij bilo
mnogo, izgubil je bil prej najbolj potrebnega
slugo. In baš ta sluga je mogel največ proti
njemu izpovedati. Da s Pavlom Ahacem nij
šaliti se, to je tudi vedel. Kako to stvar po¬
praviti?

„ Izpustiti ga iz zapora“ svetoval je Ru¬
dolfi naravnost, da si je Riblja sovražil že
kot svojega tekmeca.

99

„A baš potem mi največ škoduje“, pravi
Tatenbak.

„Pustite to meni. Ribelj še ne ve, da
nam je nevaren, da ga zdaj tudi ne moremo
lehko uničiti tako, da bi niliče ne vedel. On
se bode bal dolgega zapora. Jaz si upam
od njega dobiti prisego, da bode molčal.
Samo denarja mu morate dati toliko, da bode
mogel iz dežele proč in da bode kotel.“

„Delaj kakor hočeš. Denarja dobiš ko¬
likor treba,“ pravi Tatenbak.

Veselica na Frajstajnu je precej v neredu
minila. Tatenbak nij govoril ničesa več.

Rudolfi pak se je odpravil precej drug
dan v Konjice po svojem novem poslu.

7 *

100

ŠTIRNAJSTO POGLAVJE,

Proti odpreti grada trdna vrata,
Preširen.

Silo je 8. marca meseca 1670.

Tatenbah je bil v Mariboru  in je sta¬
noval v svoji hiši, katere ime se je z nem¬
škim priimkom do denašnjega dne ohranilo,
„freihaus“, kasneje lastnina Lanthierijeva.

Mariborsko mesto je bilo tedaj pač za
tri četrtine manjše nego denes.

Ali vendar je bilo v črteži Tatenba-
hovem, polastiti se tudi tega mesta. Ker je
vedel, da so mariborski meščani boječe duše,
katere vlada tisti, ki ima le malo oblasti,
kopo oboroženih ljudij, nij se baš mnogo
brigal za mariborsko prebivalstvo.

Pridobil je bil na svojo stran najvpliv¬
nejšega meščana, necega Bernarda Pavm-
gartnerja. Temu je zaupal vse, in ta mu je

101

bil vso pomoč obljubil, ker se je po eni
strani mogočnega Tatenbalia bal, po drugi
pa je pričakoval iz gotove izvršitve celega
črteža dober dobiček. Prebivalstvo maribor¬
skega mesta je bilo tačas izključljivo sloven¬
sko. Pavmgartner sam je bil sicer naseljenec,
a udomačen. Ker je bil kot bogataš prvi
mestni svetovalec in poleg tega po šolah iz¬
obražen človek, razumljivo je, da ga je Ta-
tenbak za svojega zaupnika izbral.

Ob tem času je vladal že med celim
slovensko-štajerskim prebivalstvom nenavaden
duh. Narod nij vedel, kaj ima priti; a kakor
se pred viharjem čuti težak zrak, tako je
bilo tudi te dni čutiti, da se velike reči pri¬
čakujejo, da-si ljudje nijso mogli vedeti kaj
pride.

V Tatenbahovi hiši v Mariboru se je
skrivaj svinec v krogle rezal in sekal, spe-
Ijavalo se je skupaj orožje, strelivo itd. Vse
to se je godilo tajno, vendar pred vsemi
ljudmi nij moglo skrito ostati. Temne in za¬
molkle govorice so se širile med ljudmi, a

102

po večjem je bilo vse Tatenbahu ugodno,
ker nezadovoljnost je bila velika, sosebno
cesarskih oblasti mestjani in ljudstvo nijso
mogli prenašati. Med prvimi, katere so so¬
vražili, bil je mogočni mestni pisar Jakob
Koder  v Mariboru.

V zadnjik dnevih so se pak posebno tri
reči prigodile, ki so ne samo po vsem dol¬
njem Štajerskem velik nemir vzbudile, temuč
tudi one može zmešale, ki so prav slutili,
kaj se godi in pripravlja.

Zrinjskega vojaki, posebno jezdeci so bili
namreč na naglem iz Čakovca prodrli v slo¬
vensko Štajersko in se razsuli povsod, ogledo-
vaje in opazovaje. Kjer jim se nij nihče ustav¬
ljal, tam so bili prijatelji z ljudmi, a kjer
so bran našli, tam so se krvatski vojniki tudi
v slovenski zemlji obnašali kot sovražniki.

V Svetinjah in v Mali Nedelji so se
jim domačini postavili na pot. Začel se je
bil boj, hrvatska vojska Zrinjskega je neusmil¬
jeno vrgla ob tla od nemških graščakov vo-
jene nerazumne Slovence, in Mala Nedelja je

103

izgubila mnogo ljudi in blaga, in med neved¬
nim nepodučenim ljudstvom se je širil strah.

A ne samo to. Dne 7. marca so prodrli
isti vojniški jezdeci Zrinjskega tudi v celjski
okraj in so požgali sv. Florjan pri Setaljah
in še nekatere druge kraje, ki so se jim
ustavljali.

Vse te strašne dogodbe so se izvedele v
Maribor. In izvedel jib je tudi meščan Pavm-
gartner. Zato je takoj tekel k Tatenbaku.

„Za božjo voljo, to ne bo dobro izšlo 14 ,
rekel je Pavmgartner Tatenbaliu tresoč se
od straha, ko je enkrat razpovedal vse go¬
vorice, ki so v mesto prišle.

„To nij nič hudega, 11  odgovori Tatenbah
mirno. „Vse mora tako biti. 11

,,Ali da Hrvatje v našo deželo vpadajo!
da bode ljudstvo mislilo, da so naši sovraž¬
niki ? In ti požari in poboji ? Nazadnje pri¬
dejo celo do nas in ne ločijo ni prijatelja
ni sovražnika? 11  vprašuje meščan.

„Večina vojske pride iz Hrvatskega. Prej
pa je treba, da poznajo našo zemljo. Samo

104

zato so se bile one čete prikazale. Čas se
bliža. Vi se nemate ničesa bati. Samo gle-
dite, da ste vi pripravljeni in da mi mestno
sodrgo skupaj držite, da vsaj proti nam ne
bode divjala."

„Pa kaj, če vas cesarski prenaglijo. Tega
se jaz bojim. Že se o stvareh preveč govori,
a nikjer še nij nič videti, da mislite kaj za¬
četi. Pripravljeni nijste, gospod grof. Meni
se tako zdi...

„Nič vam se naj ne zdi", pravi grof, in
potegne iz žepa pismo, katero meščanu pokaže.

Pismo je bilo od Frankopana, latinski
pisano.

Načrtan je bil v njem ves plan, po ka¬
terem naj Tatenbab dela.

Zarotnikom je bilo največ ležeče na tem,
da dobodo Gradec,  kot vladno središče
v svojo pest. V tistem času to nij bilo tako
teško. Kdor je imel grad in je vanj vrgel
nekoliko vojakov , ta je imel celo mesto v
roči in se je mogel polastiti vseh vladnih
poslov in prostorov.

105

Posadka je bila tačas kakor povsod,
tako tudi v trdnjavi graškega gradil majliena.
Vendar nij bilo mogoče Tatenbahu na tihem
in brez hrupa tako vojsko skupaj spraviti,
da bi se bil s silo mogel polastiti trdnjave.
Kar s silo nij moglo iti, snovalo se je z zvi¬
jačo. Za to je Frankopan naredil črtež.

Z izgovorom, da hoče zarad nevarnosti
pred roparji svoje zaklade v svoji hiši na
Lugeku v Gradci spraviti, imel je po tem
črteži Tatenbah več pokritih voz v Gradec
spravljati. V teh vozovih bi bili skriti naj¬
čvrstejši brvatfki vojaki iz granice. Pri „že¬
leznih vratih“ bi se moralo kako kolo pri
vozovih zlomiti, ali sploh kak zadržek najti,
da bi se vozovi vstavili, hrvatski junaki iz
njih poskakali in v zvezi z vozniki in neka¬
terimi že v Gradci pripravljenimi Tatenbaho-
vimi zaupnimi vojniki in hlapci stražnike
pri mestnih vratih pobili, v mesto udrli, in
skozi skrivni podzemeljski pot, ki drži iz ce¬
sarske hiše do grada, posadko na gradu ne

106

nadno napali in tako grada se polastili. To
dobljeno, vse dobljeno.

Vse to je bilo v Frankopanovem pismu,
katero se pozna dan denes v celoti samo po
obsežku, iz originala so ostale dokumenta-
rično samo početne besede: „Care frater,
significo tibi, cpiod Turcae iam snnt in pro-
cinctu progressus facturi." (Dragi brate, na¬
znanjam ti, da so Bosnjaci že pripravljeni
prodreti. — Čudno je, da se v aktih ime¬
nujejo vojaki iz juga ,,Turcae", najbrž je to
vsled osobnega zmenka, ali pa za to, ker so
tačas pri nas vse vojne čete iz juga za Turke
imeli, kakor še dan denes naš najprosteji
kmet, kadar o bodoči vojski čuje, meni, da
bode vojska s Turkom.)

Meščana groza strese.

„Zaupal sem vam mnogo, a zanašam se,
da nikomur, niti enemu človeku o tem ne
govorite/' pravi grof.

„Jaz nijsem ničesa čul, nečem ničesa
vedeti.... Bog nas varuj!" šepeta Pavm-
gartner.

107

In ker mu tu nij bilo dobro pri srci, po¬
slovi se. Iz Tatenbabove hiše gredoč, ozre
se na pragu gori in doli po ulicah, ali ga
kak osoben sovražnik ne vidi, ka od Taten-
baha pride. Zavije se potem v plašč in s
trdnim sklepom, da se bode odslej bolj va¬
roval, ničesa vpraševal, ničesa govoril, temuč
čakal, kako se bodo stvari same in brez njega
razvile, koraka brzo domu.

PETNAJSTO POGLAVJE.

1  Kak m  hitro v hišo stopi,

Ona mrtva že leži.

Narodna.

IHlekoliko dnij prej nahajamo mladega
popotnika nmcilji svojega pota, pred gradom
Podčetrtek. JBil je to Baltazar Ribelj.

Kako se je spremenil v tem času! Videl
se je za več let starejši, cela postava je bila
nekako bolj sloka, lice upalo in vsa zunan¬
jost zanemarjena.

108

A nij čuda da je bilo tako. Zadnje me¬
sece je doživel več nego mu je ljubo bilo,
duševno in telesno prestal toliko, da se je
tudi na vnanje izraževati moralo.

Vsled strahu, katerega sta Tatenbah in
Rudolfi imela pred Pavlom Ahacem, prišel je
bil Rudolfi nemudoma k Ribljuvječo. Prigo¬
varjal mu je, da ako hoče prost biti, naj pri¬
seže, da bode: prvič nasproti vsem in vsa¬
kemu molčal o tem, kar ve glede Tatenbaha,
drugič pa, da bode precej iz dežele odšel.
Za to poslednje mu je ponujal znamenito
svoto denarja.

Pač je v samotnem zaporu Riblju raz-
kipelo sovraštvo do svojega dosedanjega go¬
spodarja po vseh žilah. Maščevati se nad
onim, ki mu je s smelo kruto roko potrgal
vse lepe podobe o prihodnji sr^i na tla, ter
jih tam hladnokrvno poteptal, to je bila nje¬
gova vroča želja. A kako jo izvesti! Oni,
kateremu sovraštvo velja, je visoko zgoraj.
Sto in sto rok mu je postrežnih. On pa, Ri-
belj, bilje zdaj v njegovih rokah, zaprt, sam,

109

razorožen, brez pomoči in prijatelja. In po¬
znal je dobro svoj čas, vedel, da se ne šteje
niti ne premišlja dolgo za eno človeško življe¬
nje. Kako lehko ga puste do smrti v tej
temni ječi, ali kako lebko dobi jetničar nje¬
gov ukaz, na tihoma v kraj spraviti ga. Taki
grozni preudarki so počasi zlomili Ribljev
vzklonen duh in — ko je bil Rudolfi s svojo
ponudbo prišel, poprijel se je je Ribelj brž,
kakor v strahu, da mu ne bi ta rešilna vrv
zopet odtegnena bila.

Prisegal je najsvetejše prisege, kakor
mu je Rudolfi nalagal.

Namenjen je bil na Nemško. Pa sam?
Kam? To so bila vprašanja. In zopet je vsta¬
jala slika iz megle spominov, podoba one
deklice, na katero ga je prva in edina srčna
vez vezala.

Nij mogel na pot, da je ne bi bil še enkrat
videl. A ipak nij tudi k njej mogel. Kaj je
ž njo, o tem nij vedel ničesa. Nij imel nobe¬
nega človeka, s katerim bi mu bilo mogoče
o tej zadevi govoriti.

110

Prišla mu je večkrat misel, da deklica
nij kriva, da ves položaj nij tak kakor ga
je on v prvem kipu videl, da se je prenaglil.
Z nekakim zadostenjem se je te misli oklepal
in vedno bolj se mu je nemogoče zdelo, da
bi se mu bilo moglo ono prej tako srčno
ndano bitje izneveriti.

Po drugi strani mu je srce govorilo, da
more morda njej odpustiti mnogo, vse, vse.
Z njim naj deklica pojde, daleč v širni svet,
kjer bode mogoče preteklosti pozabiti, kjer
nij brezvestnih zapeljivcev, kjer je mogoče
začeti novo življenje.

Tib in skrit je živel Kil) el j nekaj časa
v Celji, odlagaje od dne do dne izpolnitev
svoje prisege, pa tudi pot v Podčetrtek.

Nazadnje se je odločil za poslednje in
najdemo ga tam.

Ko stopi na dvorišče prileti mu veliki
Gornikov pes nasproti, a neče več v njem
poznati starega hišnega prijatelja, katerega
je prej pozdravljal. Sovražno laje nanj in
mu zastavlja pot.

111

„Kaj iščeš tod?“ vpraša ga osorno Gor¬
nik, kateremu so te mesece, kar ga nij bilo
tukaj, lasje vidno osiveli.

„Kaj je z Marijanico?“ vpraša Ribelj.

Gornik trpko namežikne, obrne se proč
in pravi: „Le pojdi od koder si prišel,
tukaj nemaš česa več iskati. Boljše bi bilo,
da bi ne bil nikoli pod streho prišel, kjer
sem jaz spal.“

Rekši mu hrbet obrne in odhaja.

Ribljevo klicanje je bilo zastonj. Na
dvorišči je obstal sam. Od raznih oglov so
ga posli sumljivo in kakor boječe gledali in
glave stikali.

A tako on nij hotel oditi. Stopi črez
prag, da bi v grad šel sam pogledat.
V veži najde staro deklo Marto. Starka
zavpije na ves glas zagledavši ga in stegne
svojo velo roko po njem.

„Prekasno ste prišli, prekasno!“ govori
in solze se jej polijo po nagubanem obrazu.

K j e je Marijanica?“ ponavlja Ribelj
svoje vprašanje in v strahu, ki je mladega

112

moža zdaj obšel videčega vse spremenjeno,
pozabljena je bila cela preteklost, živo je
bilo v njem samo hrepenenje deklico zopet
videti.

„0 zakaj nijste prišli, gospod Baltazar!"
tarna starka. „Kako je vas klicala po imenu,
zmirom, po dnevi in po noči. Baltazar, je
rekla, pridi k meni, odpusti meni, je rekla.
Lepa je bila, ko se jej v glavi mešalo od
vročinske bolezni, rudeča ko roža in bela
kakor mleko, pa je molila k bogu za vas,
tako lepo. In ko so prišli duhovni gospod
k njej, je tudi lepo molila, in pri bogu jej
je odpuščeno, gotovo je v nebesih za angela.
O zakaj niste prišli prej, kako bi jo bili
obveselili, in še ozdravela bi bila, tako vas
je želela."

„Mrtva!“ Bled ko zid, na katerem je
Bibelj naslonen bil, globoko vzdahne. Starka
pripoveduje na drobno in gostobesedno, kaj
je deklica govorila, kako nikogar nij bilo
blizu, le ona sama je trpela in bedela pri
njej cele noči.

113

„In kaj so ljudje vse pripovedovali: da
ste vi gospod zaprti, da vas ne bode nikoli
več k nam. Ona tega nij verjela, ni jaz
nijsem verjela ter jej nijsem ničesa pravila,
kaj ljudje govore. Zmirom me je vpraševala,
če ste že prišli. In mislite si, ona je mislila
v svoji bolni glavi, da se je vam zamerila
tako, da jej ne boste odpustili. Gospod Bal¬
tazar je dober človek, tako sem jej jaz vedno
pravila, on te ima rad, sem rekla, in na
spomlad bode gotovo zopet prišel, sem rekla,
in glej, res ste prišla, ali ona vas nij uča¬
kala, ubožica.“

„Kedaj je bil grof tu ?“ vpraša Ribelj.

„0, gospoda nij bilo več od tistega dne,
kar je z vami tako grdo ravnal. Precej potlej
je Marijanica zbolela; potem jej je bilo bolje,
a vesela nij bila nikoli več; in potem je zo¬
pet zbolela. Grof, da! Ona nij mogla slišati
o njem. Mene je bilo groza imenovati ga, ker
se je ubožica kar tresla, kadar je slišala
kaj o njem. Jaz sem že prej rekla, da to

ne bode prav, ko se je on začel sladkati
Tatenbali. 8

114

okolo nje. Pa je res tako prišlo; bog me
varuj, da bi o gospodu grofu kaj hudega go¬
vorila, ali nesreča je k nam prišla ž njim. O
da bi bili ostali v vinogradu na Visovljab,
a ne šli v grad. Kako je bilo tam gori lepo,
dokler nij grof prišel. “

„Proklet naj bode!“ mrmra Eibelj med
zobmi, srpo v tla gledaje.

V tem hipu pride oskrbnik Gornik na
prag. Zagledavši Pihlja pri svoji stari dekli
obstoji, kakor da bi premišljal, ali bi stopil
naprej ali bi se ognil nazaj.

Eibelj stopi k njemu in pravi: „Pojdi
sem stari, zadnjekrat je, da te nadlegujem.
Ti nijsi imel poguma, da bi bil nož zasadil
v človeka, ki te je ob pošteno hčer pripra¬
vil. Zato poglej zdaj mene; česar nij njen
oče storil, to bode vendar storjeno. £<

Preko trhlega obraza starega oskrbnika
zaigra čuden nasmehljaj. Gornik je rad čul
te besede, a poznalo se je, da govornika
tudi prezira.

„Prinesi vina,“ pravi starec dekli. In

115

ko starka po vinu odide, sede Gornik k mizi,
ki je v veži stala in Riblju prostor poleg
sebe odkaže. Ribelj sede in obraz z rokami
pokrije. Ko imata vino na mizi in stara dekla
odide, prične Gornik :

„Nož? Da, imel bi ga za njega in za
tebe. Kaj si bodil k meni? Kedaj sem te
klical? Gospoda mi je kruh dajala, ti in
tvoj gospod in drugi. Ali s pelinom ste mi
ga belili, z nesrečo solili. “

Nema sedita potem oba moža.

Gornik, v služabnosti ostarel mož, neva¬
jen svoje notranjesti odkrivati, vajen molčati
in pokoren biti tudi tačas, kadar se mu nij
prav godilo, izrekel je v kratkih besedah več
nego kedaj prej. Ko je bil nekdaj prej ženo
izgubil, nij tožil; ko je zdaj hčer izgubil,
edino bitje do katerega je imel toliko srca,
kakor ga more človek njegove nature imeti
— tudi zdaj je delal naprej in služil naprej
svojega gospodarja, kakor mrtva mašina.
Ribelj bi bil pač protestoval vselej sicer,

da starec tudi njemu očita prouzročenje svoje

8 *

116

nesreče. Zdaj ga niti cul nij. Bil je svojih
mislij poln. Nadvladovala pak je ena: m a-
ščevati  se!

Pri vinu jo je povedal Gorniku. Ta mu
nij prigovarjal, a tudi ne odgovarjal. Delal
je obraz, kakor bi hotel pokazati, da mu je
vse eno,  ali svet še dalje obstaje, ali se
pogrezne.

ŠESTNAJSTO POGLAVJE.

No vidlo ga srnice!

On izdadc čestitoga kneza,
dospodara i moga i tvoga.

Srbska narodna.

I^ozno na večer 9. marca meseca 1.1670
je korakal v plašč zavit samoten mož po¬
časno skozi gospodsko ulico v Mariboru
in zavil na glavnem trgu proti mestni hiši.

Cern bližje je k tej prihajal, tem počas-
neja mu je bila stopinja. Nekoliko korakov

117

pred svojim ciljem postane. Mesečina mu
obraz obsveti. Naši bralci bi spoznali takoj
Baltazarja Biblja.

Bil je bled in zmršen, in ko je pogledal,
ali je v stanovanji mestnega pisarja Jakoba
Kodra  še luč, in je zapazil še osvitljena
okna, stresnil se je in se obrnil proč.

Tako je utegnil tudi Juda Iskarijot pri
poslednjem koraku premišljati, ko je stopal
k sovražnikom izdajat svojega gospoda. Ali
premislil se nij.

Ribelj stresne z glavo in kakor bi hotel
klic boljše vesti od sebe odbiti, s pestjo od¬
grne eno plat plašča ter se zavije proti vbodu
mariborske mestne biše.

Mestni pisar tačas nikakor nij bil kaka
taka uboga služabna duša, kakor so denašnji
mestni pisarji. Temuč ob onem času je bil
pisar prav za prav prva osoba v mestu, kajti
če prav so uživali drugi večje naslovne česti,
zedinilo se je v rokah učenega mestnega pi¬
sarja vse važno delo, sosebno vse pisanje,
— v onem času redka znanost.

118

Tak oblastni mestni pisar mariborski,
Jakob Koder, je imel črez dan bas toliko
posla, da se niti najesti nij utegnil ob pra¬
vem času. Zato je sedel ravno pri večerji.

Koder je bil debel mož. Sedel je pri
večerji široko razperjen. Poznalo se mu je,
da je zadostovanje želodčevim potrebam nje¬
govo največje veselje. Ker je bil neoženjen
samec in že precej v letih, morda je bilo to
naravno. Baš je bil Koder po zadnjem
založaji svoje večerje, vina natočil si in ga
zadovoljno izpil, ko njegov sluga v izbo
stopi in mu naznanja, da čaka zunaj mož,
ki hoče z gospodom mestnim pisarjem pre¬
cej govoriti.

„Naj po dnevu pride“ zareži Koder.
Sluga odide, a se vrne kmalu nazaj in pri¬
poveduje, da tujec neče oditi, temuč da hoče
vsakako še nocoj govoriti z gospodom, da
ima nekaj imenitnega povedati, za kar bi
bilo drug dan morda že prekasno.

„Kaj še, morda je kak tat ali razbojnik,
odpravi ga,“ reče Koder.

119

„Ne vidi se kakor bi bil tat. Mlad gospod
je, čedno oblečen."

„Pusti ga noter; a potlej tukaj v sobi
ostani, ne more se vedeti kdo je in kaj hoče."

Precej potem privede sluga Baltazarja
Riblja v Kodrovo stanovanje.

„Gospod Ribelj!" začuden gleda Jakob
Koder od mize vstavši. Nabere debelo lice,
čelo v take gube, da se je poznalo, ka si z
nepričakovanim obiskovalcem nijsta posebno
v dobrem prijateljstvu. „Kaj hočete od mene?"

„Imam važno stvar z vami govoriti" pravi
Ribelj in se nepovabljen vsedena stol. Koder
se odmakne, videz Ribljev mu nij bil po godu,
niti njegov srpi pogled. Ali hlapec je bil v
koiu v sobi; nij se bilo torej ničesa bati.

„No, storite brž," pravi Koder „noč je,
k pokoju treba iti."

„Vi ste prijatelj deželnega profosa Franca
Vilskega?" vpraša Ribelj.

„Prijatelj? Ne, kdo se more prijatelj
imenovati tacih visokih gospodov," odgovori
plaho Koder.

120

„A znani ste z njim. Eabelj je on, in vi
tudi v tem delate. Ali hočete, da vam izročim
plemenito glavo pod meč, da se vam bodo
vaše duše smijale od veselja?"

Rekši se Ribelj zagroboče. Koder se še
nekoliko dalje od njega odmakne.

„ Vidim, da se me celo bojite,“ roga se
Ribelj. ., Neumen ste, hvaležni mi bodite, da
vam tako postrežem. Poglejte! (iz žepa vzame
listino in razvije pismo.) Poznate te pod¬
pise in imena ?“

Jakob Koder pogleda v veliko pismo,
katero mu Ribelj nasproti moli, ter bere:

.,Tatenbah,... Zrinjski,... Frankopan...“

Ribelj mu pismo odtegne in pravi:

„Veste, da so to izdajalci cesarja in
njegove države ?“

Jakob Koder nij mogel od kraja bese¬
dice ziniti, usta je odpiral in kakor nehote
roko stegoval po pismu.

„Ne tako brž. Povedite mi kaj boste s
pismom storili, ako ga vam dam? Ali mi
obljubite, da ga pošljete brez zamude dežel-

121

nemu profosu Juriju Francu Vilskemu? Ali
obljubite, da boste vse storili, da grofa Ta-
tenbaka upropastite s temi dokazi njegovega
izdaljastva, katere vam jaz izročim ?“

„Obljubim, dajte sem“, pravi Koder.

„Tatenbaha v prvi vrsti. Tega hočem
poteptati kakor črva v prah, tako, še bolj
kakor je on mene in mojo srečo. Maščevanje
me je k vam prignalo, iz mene izdajalca
naredilo. “

„In kaj je v tem pisanji ?“ vpraša Ja¬
kob Koder.

„To je original „lige“ ali pogodbe, ka¬
tero je Tatenbah naredil s hrvatskimi zarot¬
niki na Lokatelijevem gradu v Lepšini, v ka¬
teri jim je obljubil vso svojo pomoč pri
uporni vojni proti cesarju. Pogodbo sem pi¬
sal jaz. Tatenbah misli, da ima original v
rokah, a original je tu, on ima samo moj
prepis pisma in po mojem peresu ponarejene
podpise. Ta dokument sem spravil, da mi
srečo prinese, da ob svojem času oblast
dobim zanj. Zdaj mi sreče nij več treba,

122

mrtva je za-me; zato naj prinaša maščevanje
in smrt. Ta imate! Pošljite takoj, sicer bi
bilo prepozno. Že so njib priprave skoro
gotove. Uničen mora biti! “

Ko je Ribelj Jakoba Kodra, kateri je
zdaj velevažno dokazilo v rokah imel, za¬
puščal in bil baš vrata za soboj zaprl, tresle
so se mestnemu pisarju roke od vzburjenosti
in veselja, da mu je nenadoma dana pri¬
lika prikupiti se najvišjim gospodom.

A Ribelj se je sam obtožil, da je on
pisal to veleizdajno pogodbo. Bil je sokrivec.
Mogel se je prej svoje izdaje pokesati, nego
je to pismo v prave roke prišlo.

To je Jakobu Kodru kot blisk naglo v
glavo prišlo, in ker hvaležnosti nij nikdar
poznal, ker je po svoji naturi vse ljudi so¬
vražil, katere je ovaditi in izdati mogel, po¬
kliče brž sluga in mu pravi:

„Teci, skliči stražo, pa tiho, in veliko
plačilo od mene dobite, če mi ulovite in za¬
prete tega gospoda, ki je od mene šel.“

123

Sluga odhaja, da bi povelje izpolnil;
mestni pisar pak se uglobi v branje drago¬
cenega dokumenta, in kakor da ne bi verjel,
da-li ga ima za istino v rokah ali se mu
samo sanja, bere zopet in zopet od početka.

SEDEMNAJSTO POGLAVJE,

©ne 21. marca je bil petek. Petek je
že po ljudski veri dan nesreče in nezgode.

Nad glavnim mestom Štajerske dežele
Gradcem  je visel meglovit, pust dan. Po
graških ulicah je bil zmrzel sneg, da si se je
čas bližal že spomladi. Ljudij je bilo ob
desetih do poldne malo na ulici. Uzrok
temu so bile morda zamolkle govorice, ki
so šle od ust do ust. Vojakov je bilo tu in
tam mnogo videti, posebno dragonarjev na
konjih.

124

Tatenbah je bil v Gradci. Denes pred
poludnem so bili plemenitaši iz dežele k ne¬
kemu posvetovanju sklicani. Med povablje¬
nimi je bil tudi on.

V svoji hiši na Lugeku je bil baš svo¬
jemu dostojanstvu in bogatstvu vredno opra¬
vil se, da bi v krogu svojih sostanovnikov
sijajno izpolnil svoje mesto. K njemu pride
stotnik Kaldi.

„Kaj novega ?“  vpraša ga Tatenbah
mirno.

„]$eni se vidi, da ne bode nič dobrega.
Nij nemogoče, da smo izdani. Bil sem pred
burgo. Tam so gospodje zbrani in tiho med
soboj govore. Meni nij dobro pri duši, in
dozdaj sem še vselej prav slutil. Jaz bi
vam svetoval, da se tiho umaknete iz tega
gnezda in da odidete naglo na svoja posestva.“

Tatenbah se nasmehne.

„Kdo si bode upal nam kaj storiti ali
samo reči?“ vpraša ponosno. „Slabo vam
kot vojniku pristoja tak strah. “

125

„Kot Tojnik nemam strahu, ako vidim
sovražnika pred soboj, kajti pred tacim se
lehko branim. Drugačen je sovražnik v temi,
za hrbtom, kjer ga ne vidim. In jaz se
bojim, da imaste vi tacih.“

„In kaj za to?“

„A! mi imamo glave tikoma blizu zanjke,
gospod grof. Cesar ima še dosta ljudij, ki
se mu s tem prikupiti žele, da mu svojega
soplemenitnika izdade", pravi Kaldi.

Tatenbah stresne z glavo, kakor da bi
hotel z za hip obledelega lica in iz glave
otresti vsako bojazen ; prebodi dvapot naglo
sobo gori in doli in vpraša:

„Ali misliš, da bi si kdo upal roko polo¬
žiti na grofa Tatenbaba, kneza Rajnstajn-
skega, skrivnega svetovalca cesarjevega?"

„Tu v Gradci nij nič nemogoče", odgo¬
vori Kaldi.

„Ne poznaš ti naših ljudi" — odgovori
grof. — „ Ako tudi kaj slutijo, dokazov še ne-
majo, ne morejo imeti. In predno se bodo
do tega odločili, da proti moji osobi kolikaj

126

počnejo, izvedel bodem gotovo vsaj nekaj,
toliko imamo že prijateljev. In potem je
treba stoprv misliti na odmikanje. — A zdaj
je čas da grem. Me spremljate? — Ne!
ostanite tu, jaz grem sam. Kmalu se vidiva!"

In šel je sam.

Ko pride pred cesarsko burgo, najde
mnogo znancev v gručab stoječih in tiho med
soboj govorečih. Okolo je stalo mnogo voja¬
kov. Opazil je, da se vse oči na njega
obračajo.

Pristopi k eni gruči, kjer je stalo več
njegovih znancev: grof Brajner, grofStuben-
berg, baron Jeklingen in drugi. Vpraša kaj
je novega, a nobeden mu pravega odgovora
ne da.

Začenja mu neizrečeno tesno prihajati.
Ko bi bil mogel nazaj iti, bil bi to precej
storil. Ali potem bi se bil še bolj vzbudil
sum. Nij se dalo. Moral je naprej, naj pride
kar hoče. Da hudega ne bode, to je upal še.

Ogovori potem Kelersperga. Ta se uda
ž njim v legek navaden razgovor o vsem in

127

ničem, kakor je navada. A Tatenbah opazi
tudi na njem, da se neobično hladno obnaša.

„Kaj pa imate denes vsi", vpraša ga Ta¬
tenbah. Glas se mu nekako trese.

Predno je bilo treba Kelersbergu od¬
govoriti , pristopi k njima baron Losenstajn,
isti, ki je bil že prej, pri znanem obedu v
Poljskavi, Tatenbahov sum vzbudil. Baron je
imel denes čuden, prijazen nasmehljaj na
ustih, ko je Tatenhaha pozdravil in mu rekel:

„Grof Tatenbah, prijatelji vas pred sve¬
tovalsko sobo čakajo. Hočete-li vstopiti?“

„Idete z nami?“ vpraša Tatenbah Ke-
lersperga.

„Ne z varni' - ', odgovori ta resno.

Ko Tatenbah vstopi v predsobano, najde
zase strašen prizor. Ob stenah je bilo polno
oboroženih, spredaj so stali: graški mestni
sodnik, njegov najhujši sovražnik grof Franc
Adam Ditrihstajn, deželni profos Jurij Franc
Vilski (ali kakor se je nemški pisal: von der
Will), obristlejtnant dragonarjev Ivan Tomaž
Sajer in drugi. Vse oči so bile probodljivo

128

na Tatenbaha uprte, in predno je mogel svoje
misli zbrati, bila so vrata za njim zaprta,
oboroženi vojaki so mu stopili za hrbet in
ob straneh.

Obristlejtnant Sajer in graški mestni
sodnik stopita pred Tatenbaha, in prvi dvigne
roko in glasno in slovesno pravi :

,,Gospod Ivan Erazem grof Tatenbab in
Rajnstajn, jaz vas v imenu cesarjevem v zapor
devljem zavoljo veleizdajstva! Dajte svoj meč
sem!“

Ponosni, veliki mož nij mogel nobene
besede izustiti, ko je na naglem videl, da je
izgubljen. Njegov pogum, kateri ga je v
zadnjem času povsod spremljal, zapustil ga
je v tem trenotku. Tresel se je na vsem
životu. Kakor mehanično je prijel za svoj
meč. A ne, da bi se v bran postavil, kajti
bil je tu sam, množini nasproti, vsaka bramba
bi bila zastonj. Hotel je meč odpasati in
ustreči ukazu, naj ga kakor ujetnik izroči.
Toda roka se mu je tresla tako, da je pre¬
cej časa potreboval, predno je orožje odpasal.

129

Sajer vzame Tatenbaliov meč in migne
vojakom.

Dva pod-ofieirja Zak Gerhardovib dra¬
goncev pristopita, vsak prime Tatenbaha pod
eno pazuho in, s Sajerjem na čelu, odpe¬
ljejo oboroženci grofa skozi skrivni hodnik na
grad.

Na gradu ga izroče stražmestru Jurju
Vambrehtu, kateri ga zapre v posebno, dobro
zatvoreno sobo. Obilo straž se na gradu
nastavi. Govorica o tem, kar se je ravno
zgodilo, razširi se na enkrat po vsem mestu,
in jako poveličano, olepšano in spačeno
pripovedanje o strašni zaroti, ki je zdaj pre¬
prečena, gre od hiše do hiše, od soseda do
soseda.

9

130

OSEMNAJSTO POGLAVJE,

Pismo, katero je Ribelj mariborskemu
mestnemu pisarju Jakobu Kodru izdal, bil
je le-ta precej drugi dan poslal v Gradec
deželnemu profosu Vilskemu, kateri ga je
zopet nemudoma poslal na Dunaj knezu Lob-
kovicu, ministru cesarja Leopolda. Na Du-
naji so že iz Hrvatskega in Ogerskega bili
o zaroti precej podučeni, tudi baron Losen-
stajn je bil Tatenbaha že prej ovadil.
Ravno tako je bil celjski sodnik Pavel Abac
kmalu po Ribljevem izpuščenji iz ječe, ob¬
širneje, akoprem ne jasno ovadno poročilo
o Tatenbahovih namerah v Gradec predsed¬
niku grofu Brajnerju poslal. Zdaj ko so imeli
dokaz v rokah, nijso se več mudili, temuč
ukaz je bil prišel Sajerju v Gradec, naj z
vso previdnostjo pa z vso odločnostjo proti

131

Tatenbahu postopa. Kako se je to zgodilo,
povedali smo v zadnjem poglavji.

Obristlejtnant Sajer je ravno tako brž
in odločno postopal tudi po zaporu Taten-
babovem. Že pred je bil povse na tibem
poslal na slovensko Štajersko, v Maribor,
Slovensko Bistrico in v Celje čete vojakov,
kateri so imeli na daljše ukaze čakati. V
Mariboru so bili cesarski dragonci že pred
10. marcem, ko je bil Tatenbab tam. A vse
te priprave Sajerjeve so se vršile tako na
tibem, da preveč brezskrbni Tatenbah nij
nobene nevarnosti slutil. Tudi je bil v po¬
slednji čas v svojo srečo tako zaupen postal,
da bi noben svčt v tem smislu ne bil nič
izdal.

Takoj po zaporu grofa Tatenbalia je
mogel torej obristlejtnant Sajer polastiti se
njegovih gradov in imenja ter razorožiti po¬
sadke na Tatenbabovib gradovih. Ker je bil
namreč že čas blizu, ko je imel glavni upor
po slovenskem Štajerskem pokniti, bili so

zbrali in nekoliko tudi oborožili Tatenbahovi

9 *

132

oskrbniki prilično število kmetov. Tako so
čete čakale na konjiškem gradu, v Štaten¬
bergu, Podčetrtku, na Račjem itd. Posebno
v Konjicah je bil Simon Stupan lepo četo
skupaj zbral na Tatenbahov ukaz. Tu sem
je bil Tatenbah tudi ukazal svoje izbrane
zaklade iz Račjega pripeljati, ker se je bal
za poslednji grad, kot čisto na planjavi sto¬
ječ in (tačas) samo z močvirjem okolo le
nekoliko zavarovan. 21. marca je bil on v
Gradci zaprt, 22. marca so, kakor protokoli
kažejo, trije teško obloženi vozovi v Konjice
dopeljali te dragocenosti.

Ali že črez tri dni, namreč 25. marca,
so prišli v Konjice in potem precej na druge
Tatenbahove gradove Sajerjevi dragonci s
cesarskimi komisarji na čelu, kateri so vse
dragocenosti in celo premoženje zapečatili
in odvzeli. Strah je obšel Simona Stupana,
ko je čul, da je njegov gospodar zaprt. Da
si je imel na konjiškem gradu zbranih trikrat
toliko oboroženih, kakor je prišlo iz Mari¬
bora in Slovenske Bistrice cesarskih dragon-

133

cev — nij se upiral, temuč takoj izročil ko¬
misarjema vse ključe, dal svoje podložne
razorožiti, ter jih poslal domu. Za cesarska
komisarja sta bila namreč imenovana Gašper
Kelersperg in grof Adam Ditrihstajn. Da
bi svojo vernost cesarju, in svojo nedolžnost
v celi zaroti dokazal, pozival se je Stupan
na svedočbo gospoda Pavla Ahaca, toda ta
je moral slabo zanj pričati, kajti prijeli so
tudi Stupana in ga odpeljali v Gradec kot
pričo v veliki pravdi, ki se je imela s Ta-
tenbahom goditi.

Isto se je zgodilo z oskrbnikom v Štaten¬
bergu, nekim Krištof Jamnikom, s starim Ju¬
rijem Gornikom in Auguštinom Šmidom oskrb¬
nikom v Račjem.

Ko so Tatenbabovi prijatelji o njegovem
zaporu čuli, podvizali so se, sledove sporazum-
Ijenja in prijateljstva ž njim uničiti, povsod
zatajevati ga, in so pokorno in prilizneno la¬
zili, svojo udanost cesarju dokazat. Drugi so
naglo deželo zapustili. Med temi je bil Ta-
tenbahov bratranec Oton Tatenbah, kateri je

134

bil (ne ve se kam) ubegnil. Rudolfi se je
umaknil v Čakavec. Tretji pa, med temi naj¬
odličnejši, grof Karel Tum, deželni glavar
goriški, so bili možje dovolj, tudi v skrajni
nesreči Tatenbaha ne zatajiti, a so za to nje¬
govo osodo delili, to je, zaprti bili. Grof
Turn je bil celih osemnajst let, namreč do
svoje smrti 1. 1689 na gradu v Gradci zaprt.

Tatenbah je bil komaj šest dni na
gradu, ko je bila sodnijska komisija za njega
sestavljena. Med svojimi sodniki je Taten¬
bah našel večjidel svoje sovražnike, in to
mu je moralo upanje podirati, da bi srečno
izšel iz zapora, ali da bi življenje otel. Sod¬
stvo, katero je bilo sestavljeno samo za ta slu¬
čaj in je imelo skrivne seje, ter se imenovalo
tudi skrivni svet, bilo je sestavljeno iz sle¬
dečih mož: predsednik grof Brajner, grof
Jurij Žiga Herberstajn, kancler baron Jehlin-
ger, grof Stubenberg, Stirk, Ditrihstajn,
Auersperg, barona Tirndl, Javornik, Argento,
Hiršfeld, Markovič, Kalanci, Prentek in Ke-
lersperg. Cesarski tožnik o veleizdajstvu Ta-

135

fenbahovem je bil komorski prokurator dr. Me-
gerle, nevaren protivnik, ker eden najjezie-
nejih pravnikov svojega časa. Branili so Ta-
tenbaba trije odvetniki, doktorji Jan Pfajfar,
Matija Patricius in Julij Tencius.

Preiskavanje in sodnijsko preslišavanje
se začne vršiti z vso odločnostjo. Tatenbab
je bil kasneje zopet pogum dobil, in upanje
v svojo srečo se mu je zopet povrnilo.

DEVETNAJSTO POGLAVJE,

Ufemalu za Tatenbahom je enaka osoda
zadela tudi ogerske in hrvatske zarotnike.
Vse je bilo, posebno na Hrvatskem priprav¬
ljeno, da bi bil upor vzplamtil in velikansk
zrastel, ko bi ne bil prezgodaj izdan in ko
bi bili zarotniki sami med soboj bolj zanes¬
ljivi in bolj previdni.

136

Zrinjski je na Hrvatskem vojsko zbi¬
ral. Nabral je bil že 8000 mož. Računil
je povse dobro, da ako brž ima prilično
število izurjenih vojakov v roči, vstane vsa
Hrvatska zanj, kakor požar se bode upor
širil na sever, in dobljeno je vse.

Frankopan je delal v Primorji in v Za¬
grebu. V Zagreb je vrgel 200 svojih mož
in imel na ta način glavno hrvatsko mesto
v roči. Isti dan 21. marca, ko je bil v
G-radci Tatenbah zaprt, dobil je Frankopan
od Zrinjskega pismo, v katerem ga že svari,
naj pazi na cesarske regimente, sicer pa naj
se požuri, kajti ako se vse ponesreči, bode
kriva njegova (Frankopanova) in drugih za¬
veznikov počasnost.

Posebno pa Zrinjski v tem pismu Fran¬
kopanu naroča, naj pazi na pisma, katere
mu Vukovački iz Carigrada piše, ker ta pisma
bi ga utegnila ob življenje spraviti. To je
dokaz, da je Vukovački do zadnjega z vse
odločnostjo delal in tudi druge k odločnosti
vzbujal.

137

Ko je bil Tatenbah prijet, in še ene dnij
prej, poslali so bili iz Gradca cesarju natančna
poročila o gibanji na Hrvatskem. Kavno
tako je cesarjev minister Lobkovic iz Kar¬
lovca in Zagreba dosti izvedel. Isto tako
so Turopoljci, ti slivarski hrvatski „ pleme¬
nitaši 11 , hiteli cesarju svojo zvestobo poročati.
Škof zagrebški, Martin Boronič je sam šel
na Dunaj.

Cesarjeva vlada, tako za Zrinjskega pre¬
zgodaj podučena, mogla je z močjo delati
začeti. Prosila je več državnih knezov za
pomoč in jo dobila. Po ogerski dvorski kan-
celariji je Hrvatom poročila, da nij Zrinjski
več ban, in da ga ima „in juridicis“ name-
stovati zagrebški škof, „in militaribus“ pa
grof Nikolaj Erdedj.

Feldobristvahtmajster baron Spankau pak
je dobil od cesarja povelje nemudoma v Gra¬
dec iti in tam na čelo onih regimentov sto¬
piti, ki so se ta čas zbrali, ter pomnožiti to
svojo vojsko kolikor mogoče in udariti na

138

Zrinjskega, predno utegne ta svojo vojsko
urediti.

Tako se je zgodilo a ne brez nekoliko
male nepoštenosti. Poročilo se je namreč,
da hoče vlada poslušati svete zagrebškega
škofa in se z Zrinjskim pogoditi. Vsled tega
je bil zadnji hip Zrinjski, videč, da je Ta-
tenbah zaprt in da on sam nema upanja o
velikem vspehu, poslal na Dunaj necega patra
Forstala s svojim sinom. Temu patru je
Zrinjski dal polnomočje sklepati in skleniti
zanj pogodbo in mir s cesarjem. Pogoji, s
katerimi se je hotel Zrinjski udati, so bili
med drugimi: domačini v Hrvatski naj mo¬
rejo postati brez pristranosti generali, obristi
in kapitani; grofu Zrinjskemu naj se da za
zmirom generalat Varaždin, grofovina Gisin
in Kočevje, Reka in Trsat, splošna amne¬
stija naj se dovoli; cesar plača 40.000 gld.
dolga Zrinjskega; v Kapronci mora biti pod-
kapitan kak Kranjec,  tak mož, ki mu
more on zaupati; ako mogoče, se začne ofen¬
zivna vojska; on (Zrinjski) ne terja prvega

139

povelj ni št va vojske, a terja takega poveljnika,
ki nij sovražnik hrvatskega nar oda.
Gotovo ti pogoji delajo Zrinjskemu čast, a
so tudi dokaz, da je mož, ki jih je cesarju
diktirati mogel, tudi potem še mnogo poguma
imel, ko je bil Tatenbah — že v ječi.

A baš ob tistem času, ko so se cesar¬
jevi svetovalci s slom Zrinjijevim dogovar¬
jali in pogajali, so za hrbtom delali z dejan¬
skimi pripravami proti Zrinjskemu.

Več dnij so namreč visoki gospodje
meniha, prijatelja Zrinjskega, varali in za
nos vodili, da nij vedel pri čem je; da, celo
to so mu hoteli v glavo ubiti, da je Taten¬
bah samo zavoljo svojega razsajanja v pi¬
janstvu zaprt bil. To je trpelo tako dolgo,
dokler nij med tem general Spankau svojo
vojsko organiziral in se Herberstajn iz Kar¬
lovca proti Frankopanu vzdignil.

Tako so stvar zavlekli do 15. aprila.
Zrinjski je mislil, in pater mu je moral to
poročati, da so njegovi pogoji sprejeti. A
15. aprila iz Dunaja pošljejo patra z naro-

140

Čilom, naj Zrinjski izroči gradove Čakavec,
Legrad, Bakar, Kostariba in Bukarica. Ali
v tem hipu so vedeli, daje Zrinjskega osoda
že določena.

Spankau je bil namreč Zrinjskega in
Frankopana v Čakavci, kjer sta bila skup,
iznenada prijel. Ker je imel Zrinjski v Ča¬
kavci samo 2000 mož, Spankau pa črez
6000 dobro oboroženih in izurjenih vojakov,
bil je boj težek.

Grad Čakavec nij bil pripravljen na
hrambo proti toliki vojski. Dolgo ga tudi
nij bilo mogoče braniti, ker nij bilo živeža
za 2000 ljudi. Zrinjski je vsak dan pričako¬
val, kedaj iz Dunaja pride to, kar mu je
pater Forstal po poročilu obljubil, namreč
pogodba s cesarjem. A iz Dunaja le nij bilo
nič, Spandau je pritiskal čedalje bolj, Čaka¬
vec se je mogel samo še nekoliko dnij dr¬
žati. Zrinjskemu in Frankopanu je bilo vse
na tem ležeče, da ju poveljnik cesarske
vojske ne dobi kot ujetnikov v roke. Sama
sta hotela iti na cesarjev dvor. Zrinjski je

141

bil hrvatski ban. Od cesarja samega še nij
dobil svoje odstavke. Na dvoru ga ne bi bilo
lehko zapirati vsled starih ceremonij, zato
je dvorska konferenca že v seji 9. aprila
sklenila, da bi bil „ škandal,“ ko bi prost
na dvor prišel, da ga torej mora Spankau
na vsak način ujeti. Dober svet je bil drag,
kako uiti.

Tu je bila zopet grofica Katarina Zrinj¬
ska, ki je mislila in delala. Ona je imela
hitro črtež gotov, kako njen mož in brat
uideta, a ona sama grad brani, dokler je
mogoče.

Skleneno je bilo na nasvet grofice, da
se v temni noči napade Spankau-vova vojska,
ki je ležala na strani proti Dravi. Nij bilo
dvomiti da bode Spankau, kateri Zrinjskega
moči ni mogel poznati, z vsemi silami usta¬
vil se ponočnemu napadu. Med tem lehko
Zrinjski in Frankopan uideta.

To se je zgodilo koncem aprila. Noč
je bila meglena in hladna. Na dravski strani
je oril vojni krik, koče po polji so gorele.

142

V gradu Čakovci pak je bil Zrinjski s Fran¬
kopanom in kacimi 25 izbranimi vojaki-sprem-
ljevalci — pripravljen na beg. Junaška nje¬
gova postava je bila kakor strta, in Fran¬
kopanu se je videlo, da tega koraka ne stori
rad, temuč ker je prisiljen po svaku in sestri,
grofici Zrinjski, katera se pa sicer nij dala
pregovoriti, da bi šla z njima.

„Idite, za domovino je tako prav. Jaz
pa ostanem tu do zadnjega, da se ne bode
reklo, da smo vsi zapustili mesto. Vidva mo¬
rata iti, jaz hočem ostati. “

Zrinjski jo prime za roko in nem stoji.
Ona in drugi ga nagovarjajo naj se odpravi
brž. Nazadnje poljubi ženo in reče z drhta-
jočim glasom:

„Bog s toboj!“

Obrne se in vsi odhajajo, izgube se za
oglom gradovega hodnika, in iz grada ven,
na polje megleno. Nobena solza nij močila
belega lica visoke gospe. Se je imela upanje
in pogum.

143

V divjem dira je gonila Četica ubežnikov
preko polja po stranskih potih.

Pri Muri so bili pripravljeni ribiči, ka¬
teri so že čakali. Imeli so samo tri večje
čolne, broda ne. V čolne so mogli samo Zrinj¬
ski in Frankopan, konji so morali plavati.
Tako so prošli preko Mure, na oni strani
zopet osedlali mokre konje, in jahali celo noč
dalje.

Drug dan o poludne so se ustavili v
Sigetu pri grofu Setsju, zopet celo popoludne
so jahali naprej na severo-vzhod na potu proti
Dunaju ter prenočili v Kermendu pri Batianiju.
Taje bil tudi v zaroto vpleten, a že seje umikal,
nij jih hotel spremiti, dal jim je pač nekoliko
ljudi za spremstvo. Drugo noč so spali v neki
magjarski vasi v kloštru pri jezuvitih. Tudi ti
pobožni očetje so gledali, da so goste kmalu
odpravili. Tretjo noč so prenočevali pri grofu
Kčrju, enem svojih zaveznikov, blizu mesta
Kisek.  Ker so bili preutrujeni, ostali so pri
tem magjarskem „ prijatelji 11  več časa, in mu
popolnem vse zaupali. A vrli magjarski pri-

144

jatelj in kučegazda grofKeri nij imelbržega
posla, kakor da je svoje goste izdal. Poslal
je namreč na tihoma cesarju Leopoldu posla
z naznanilom, da sta Zrinjski in Frankopan
pri njem in na potu na Dunaj , kjer mislita
svoje izdajstvo oprati. Vsled tega je bilo vse
pripravljeno, da bi ju potom tu ali tam prijeli,
ako ne bi sama šla naravnost na Dunaj.

Tam so ju zaprli, predno sta k cesarju
prišla. Brž potem so ju poslali v ječo v Du¬
najsko Novomesto. Takoj se je začela velika
„pravda“ proti njima. Preiskovalni sodniki
se imenujejo: dvorni kancelar Haner, baron
Hohengran, Krištof Abele; prisedniki sodnije :
grof Vindišgrac, Ivan baron Hervart, feld-
maršal-lejtnat Ga špar Zdenko, in drugi.

Njih osoda je bila odločena predno so
sodniki svojo sodbo izrekli, kajti že 20. marca
1670 piše cesar Leopold lastnoročno svojemu
poslaniku na španjskem dvoru, da, ker se je
Zrinjski hotel za hrvatskega in jugoslovan¬
skega kralja narediti („pro principe Cro-
atiae  et aliarum partium“), mu bode na

145

prste potrkal, da bodo glave proč skakale (will
sie scbon ad moreš bringen, und auf die Fin-
ger klopfen, dass die Kopf’ wegspringen
sollen“).

Eavno tako žalostno kakor na Sloven¬
skem in Hrvatskem je konec storil upor na
Ogerskem.

Eakoci, ki je bil do zadnjega z Zrinj¬
skim tako v zvezi, kakor Zrinjski s Taten-
bahom, sklical je neki deželni zbor v Koži¬
cah. Tu je bilo skleneno, da se ima upor
precej začeti in res se je začel. Eakoci
povabi poveljnika cesarske vojske v Tokaji,
Starhemberga, k sebi na gostije — in ga
prime ter zapre. Takoj se vzdigne s svojo
nabrano četo proti mestu Tokaj, a ga vzeti
ne more. Obrne se tedaj proti Munkaču,
gradu svoje matere, a mati mu nij hotela
vrat odpreti, zato se vrne zopet proti To¬
kaju. Tu zasliši, da so Tatenbah, Zrinjski,
Frankopan, vsi njegovi mogočni zavezniki,
ujeti in zaprti, — začne igrati spokorjenega

grešnika, beži k svoji materi, katera mu

TatenbaL 10

146

res izprosi in za drage denarje odkupi od
cesarja vsaj življenje.

Drugi glavar ogerskega upora Nadasdi
je bil ujet (iz postelje zbujen) v Potendorfu,
ter pripeljan na Dunaj, kjer se mu je vele-
izdajska pravda naredila, kakor drugim trem
zarotnikom.

A da se vrnemo zopet k Tatenbahu.

DVAJSETO POGLAVJE,

Oude j’ pala krvca od jnnakali,

Onde sn ti sva tri poginula.

Srbska narodna.

Šiapuščen od vseh mogočnih prijateljev,
zapuščen od vseh zvestih duš sedel je Taten-
bah leto in dan na graškem gradu. Pre-
iskavanje je teklo dalje, obširno, natančno.
Bilo je v vsem skupaj 15 sodnijskih izpra¬
ševanj ž njim.

147

Med pričami je bil eden glavnih Balta¬
zar Ribelj, kateri je bil vsled Kodrovega
povelja tisto noč v Mariboru prijet in zaprt,
ko je svojega lehkomiselnega gospodarja izdal.

Vsi prejšnji prijatelji so tega zatajili in
se umeknili. Samo dva človeka sta bila, ki
sta si prizadela rešiti ga: njegova žena Ana
in stotnik Kaldi.

Ko je grofica Ana izvedela strašno no¬
vost, da je njen soprog zarad veleizdaje za¬
prt, vzdignila se je precej in se napotila na
Dunaj. Na kolenih je hotela tam za svojega
nesrečnega moža cesarja Leopolda milosti
prositi.

A v taistem času se nij dalo tiho po¬
tovati. Mahoma so za to potovanje izvedeli
gospodje Tatenbahovi sodniki, poslali za njo
brze konjike, in ti so jo došli že v Fron-
lejtnu, prijeli tudi njo in jej celo odvzeli
vso zlatnino in srebrnino, kar je je pri sebi
imela.

Na drug način ga je od početka izku¬
šal Kaldi rešiti. Posrečilo se mu je bilo

10 *

148

bričem, ki so ga zalezovali, uiti. A potem
nij iz Gradca pobegnil, temuč preoblekel in
prenaredil se je v delavca in ker je imel
precejšno svoto Tatenbahovib novcev na raz¬
polaganje, znal se je z njim v zvezo spra¬
viti. Dal mu je pismeno svet, naj se dela
kakor bi bil blazen; na ta način bodo menj
pazili na njega, in mogoče bode rešiti ga.
Toda tudi ta črtež se nij dal dolgo upotreb-
ljevati. Doktor Ajzenšmid, eden prvib zdrav¬
nikov v Gradci, kateri je bil od sodnijske
preiskovalne komisije poklican, da bi Taten-
baba opazoval, razvidel je, da je Tatenba-
bova blaznost narejena, ter to sodnikom do¬
kazal s tem, da je naglo v Tatenbahovo
izbo stopivši naznanil mu, daje  grofica Ka¬
tarina Zrinjska  kot ujetnica pripeljana
na grad in blizu njega zaprta. Ta novost
je Tatenbaha tako prijela, da je svojo ulogo
kot blazni pozabil, in se najbridkejšemu tugo-
vanju in žalovanju udal. Njemu se je vi¬
dela grofica Zrinjska, v njeni duševni vzvi¬
šenosti, kakor angel varub. Zdaj ko je čul,

149

da je tudi ona v ječi, zdelo se mu je vse
izgubljeno.

Dr. Ajzenšmid je bil precej potem neko
jutro pri lehski cerkvi na ulicah najden
mrtev, zaboden s svojim lastnim mečem, in
Kaldi je izginil.

26. novembra 1671 pridejo k Tatenbahu
v ječo mestni sodnik, prvosednik sodske ko¬
misije in dva prisednika ter mu slovesno
bero razsodbo, ki se je glasila:

Ivan Erazem Tatenbak izgubi svoje plem¬
stvo in svoja posestva za sebe in svoje na¬
slednike. Odsekana mu bode desna roka, z
mečem bode glavo izgubil s tremi udarci.

Tatenbak je še nekoliko upal na pomi-
loščenje. Ko zasliši strašno razsodbo, zgrudi
se ves obupan. Ves dan nij mogel ničesa
govoriti.

Drug dan se toliko oporavi, da piše
ponižno pismo do cesarja, v katerem ga
prosi milosti za sebe ali vsaj za svojega sina.
Svoje jetničarje prosi, da bi videl grofico
Zrinjsko, katera je bila res po padu Čakav-

150

skega grada tudi kot ujetnica v Gradec pri¬
peljana, ter da bi se poslovil od svojega
sina. Oboje mu je bilo dovoljeno.

V spremstvu Jurja Vambrehta, stražme-
stra na gradu, stopi grofica Katarina Zrinj¬
ska v izbo, v kateri je bil Tatenbah zaprt.

Kako je bila velika gospa spremenjena.

Visoka veličastna postava je bila upog-
nena, prej lepo polno lice je bilo upalo,
žive gospodujoče oči so otemnele. Bila je
komaj senca one odločne, navdušene žene,
ki je znala toliko mož v delavnosti obra¬
niti, in oživljati v njih ogenj za veliko idejo
— samostalnosti domovine.

In tudi ona je videla, da se je Taten¬
bah spremenil. Komaj 37 let stari lepi mož,
je bil bled, posušen, osivel in zguban.

Ko ga ona takega zagleda, sklene roki
in skoro bi bila zgrudila se. Tatenbah stopi
ginjen k njej in, sam tolažbe potreben, to¬
laži njo. Menjala sta v tem žalostnem hipu
ulogi: ona prej vselej pogumna, zdaj vsa po-

151

trta, — on prej omahljiv, ona odločna in no¬
bene pogibelji znajoča.

Govorila sta dalje časa, potem sta se
poslovila — za vselej.

29. novembra je bil v Gradci velik de¬
želni zbor. Štajerski stanovi, zastopniki višjega
plemstva in duhovenstva so se na poklic
cesarjev zbrali, da bi Tatenbabovo obsodbo
čuli. V deželni zbornici, ki je bila črno po
stenab preprežena, sedeli so zastopniki za¬
molklo tiho s slovesno resnostjo na obrazih.
Zapisnikar prebere obsodbo. Potem se pri¬
nese deželna knjiga, v kateri so bili zapi¬
sani plemenitaši imajoči pravico zborovati in
sklepati. Med njimi je bilo na odličnem me¬
stu tudi Tatenbahovo ime.

Slovesno se je Tatenbabovo ime iz de¬
želne knjige izbrisalo — „za večne čase!“

Potem se je stanovom dalo na znanje, da
se odslej, ko je Tatenbah obsojen in ne več
plemenitaš, more izročiti navadnemu mest¬
nemu sodstvu.

Tatenbah je bil že prejšnji dan, sprem-

152

ljan po jezuvitovskem patru Zajcu, v zaprtem
vozu z grada v mestno hišo prepeljan. Tu¬
kaj je smel njegov mali sin Anton k njemu.

Poslovil se je solzen od sina, tudi za
vselej. To slovo mu je bilo najtežje. Kako
ne-bi! Udal se je bil v zaroto, da bi svoje
ime proslavil, da bi svojemu sinu samostalno
državico pustil. In zdaj ostane njegov sin
zapuščen, plemstva in dedine svojih očetov
oropan!

1. decembra je bil tisti osodni dan.
Mestna vrata v Gradci so ostala eno uro dalje
kot navadno zaprta. Kolikor je bilo vojakov v
mestu, pešcev in konjikov, vse je bilo na
ulicah. Tudi mestna straža je bila oborožena
in je morala izmarširati. Po vseh cerkvah so
zvonovi zvonili, in graški duhovniki v ornatih
so za Tatenbahovo dušo molitve molili....

Zjutraj ob osmih je bil v dvorišči mestne
hiše krvavi oder postavljen, črno pregrnen.
Miren, udan in možat stopi Tatenbah nanj.
Poleg njega pater Zajec, njegov izpovednik,
s krucifiksom. Tu mu sodniki povedo, da je

153

cesarjeva „milost“ oprostila mu odsekanje
desne roke. Se za to se Tatenbah zahvali,
priporoča svojo dušo bogu, poklekne in krv¬
nik mahne z mečem trikrat po vratu najmo-
gočnejega plemenitaša štajerske dežele. Nje¬
gova glava odleti od života proč.

Zopet zapojo vsi zvonovi po mestu.

Zvečer pak je bilo njegovo truplo poko¬
pano tiho in skrivaj na pokopališči domini¬
kancev pri sv. Andreji v murskem predmestji,
na severni strani cerkve, zunaj pri drugem
oknu.

Tam počiva.

In ti, slovenski bralec, ki si do tu po¬
trpljenje imel čitati ta kratek obris zgo-
deb moža, ki je padel (če prav je imel
človeških napak mnogo) ipak za veliko
idejo,  ki bi, uresničena, bila našo sloven¬
sko in celo slovansko  zgodovino predru¬
gačila -ti pojdi, ako ti prilika nanese,

na njegov grob in obžaluj,  da je padel
tako, da so triumfovali nad njim njegovi
sovražniki, ki tudi nijso prijatelji tvojega roda!

154

*

Ostaje nam li koncu povedati osodo dru¬
gih v tem historično-pripovednem spisu ome¬
njenih osob.

Kakor Tatenbah, bili so obsojeni in z
mečem usmrteni tudi drugi glavni zarotniki.
Nadasdjeva glava je pala na Dunaji, Zrinj¬
ski in Frankopan sta umrla enake posilne
smrti v Dunajskem Novem mestu. Z obema
ste izumrli Hrvatom dve domoljubni mogočni
slovanski plemeniti rodovini.

Tatenbahova žena je dobila milostno
penzijo 2000 gld. na leto.

Hrabra Katarina Zrinjska je umrla za¬
prta v kloštru karmelitaric v Gradci, po dol¬
gem žalostnem življenji.

Nesrečni izdajalec Baltazar Ribelj nij
dobil pohvale za svoje delo, temuč obsojen
je bil na graškem trgu stati na sramotnem
kolu, pet let v ječo, in po prestani kazni je
bil izgnan iz dežele.

Rudolfi je bil v boji ustreljen v Čakavci,

155

ko je po begu Zrinjskega in Frankopana
branil za grofico trdnjavo.

Vukovački je po trdenji magjarskih zgo¬
dovinopiscev v Carigradu ostal in tam v ve¬
likem uboštvu umrl.

Sin Tatenbahov, Anton, je bil na dr¬
žavne stroške v Gradci izšolan in je moral
stopiti v klošter Rajn pri Gradci, kjer je
bil 1. 1685 za duhovnika posvečen. Se leta
1807 se je rabil mašni plašč, katerega
je ta Anton Tatenbah dal narediti iz svil¬
nega plašča, ki ga je nosil njegov oče, ko so
ga ob glavo devali.

Kot značajna črta onega časa se končno
ne sme pozabiti omeniti strog ukaz, katerega
so nemški višji gospodje v Gradci po Taten-
bahovi smrti poslali v Celje Pavlu Ahacu,
namreč: naj poišče tisto veliko copernico na
dravskem polji, ki je Tatenbahu hudobne
svete dala. Ni j pa kronistom znano, da-li se
je Pavlu Ahacu posrečilo copernico ujeti ali ne.


'ar : y

^ l;


• ••v,-


'

d3r; 4 K’Si

'; /'/v

" ••••‘•"V..'

'\>V

rvtN;

llŠIti

>>: ■

.V;V- 4,?;. ?

'. %■'


■L-


•'• rV /'


V-


> - - -y ■ ■:-■■ -

,.;V ’; ‘;

' ~\  ■ ■ '/




,i-'

l : :

%  ^ ^

S'-y%y



;.X'

l8§

•■-V - .{Tre .;

> -jO:.,

■

■

-


v* V' • f.“ .
\ •'

.>■;


V’. ■ —^V-


< ■• ’<*£■  : ' ' £  && ' : " ~ '
■V.'-^ -r

- ' V- u’\

-, • - . . -■ . . ... '

S ; ' .. ,i.i  i

#* •■ -

i5  . ; ^v'•

'v?- /,.rr



■

gil

',tt

■ «/.

■?-'' - V ' j  .v;

~ ' K C '

' .-■<>*:;



; ‘hjžf*4