Če rečemo: »živel dan JLA!«, to verjetno ni vse, kar bi ob tem lahko rekli. Potrebno se je vrniti v čas, ko so se osvobodilne sile pričele formirati. To je bil prelomni čas, kateremu re-gulama vojska kraljevine Jugoslavije ni bila kos. Pa ne toliko zaradi vojakov samih kot za-radi vloge, ki jo je ta vojska v tistem času imela. Takrat to ni bila vojska narodov Jugoslavije, ni bila na strani ljudstva. Bila je le orodje, s kate-rim si je takratna oblast ohranjevala nadvlado nad ljudstvom. Taka yojska seveda ni bila v sta-nju braniti napadene države. še posebno, ko je vlada na vrat na nos pobegnila v tujino in pre-pustila svoj narod, naj se znajde kot sam ve in zna. In znal se je.
V času, ko je bila praktično celotna Evropa zasužnjena ali se je prostovoljno poklonila tira-nom, so delovni Ijudje, kmetje, študentje in vsi drugi, željni svobode, prijeli za puške. Tiste, ki so jih spulili iz rok okupatorja samega.
Tako se je vkresala iskra upora, iskra, ki se ni več ugasnila. Razplamtela se je v požar, ki se je kot vihar razširil po vsej domovini. For-mirale so se enote partizanske vojske. Najprej vodi, nato čete. čete so se združevale v bataljo-ne, bataljoni v brigade. In prišel je 22. decem-ber. Tega dne je vrhovni komandant narodno
Naše sile
osvobodilne vojske, tovariš Tito, v Rudu formi-ral prvo proletarsko divizijo, prvo redno enoto oboroženih sil Nove Jugoslavije.
Kot plaz, ki se sproži visoko v gorah in se nezadržno spusti v dolino, tako se je od tedaj naprej ta nova vojska razlila prek domovine, zgazila zavojevalce.
Trideset let je že tega, ko je izbojevala svo-jo dokončno zmago. In trideset let je že tega, kar ta naša vojska služi miru. In v tem času je postala tudi simbol neodvisnosti jugoslovanskih narodov, prijatelj prijateljem in grožnja so-vražnikom.
Armada, taka kot je, pa je postala samo z neomajnim zaupanjem v pravilnost poti naše-ga razvoja, z nenehnim učenjem in izpopolnje-vanjem slehemega posamgznika v njej in z za-vestjo, da je aktiven sotvorec pri izgradnji no-vega družbenega sistema, katerega osnovni oilj je osvoboditi človeka vsakršnega izkoriščanja.
Čez nekaj dni bomo, kot vsakp leto, prosla-vili dan, posvečen tem našim oboroženim silam. To pa ne pomeni, da se nanje spomnimo le na ta dan vsako leto. Ne, prav vsak dan smo sku-paj, prav vsak dan skupno, na ta ali oni način, korakamo svojim ciljem naproti. Saj drugače tudi ne more biti — del oboroženih sil JLA smo mi sami in oborožene sile JLA so del nas.
Mišo Javornik