J. Smej, Nuovi zakon Števana Küzmiöa (1771) v luči ...	331
Razprava (1.01)	UDK 22=163.6:261.8
Jožef Smej
v
Nouvi zakon Stevana KUzmiča (1771) v luči sodobnega ekumenizma
Leta 1999 je izšel faksimile »najobširnejšega in najpomembnejšega dela prekmurskega slovstva«,1 »duhovne, zgodovinske in biblicistične dragocenosti«,2 «izredne jezikovne stvaritve, neizmerljivega verskosve-tnega pomena za Slovenskokrajince«,3 »največje zakladnice prekmurskega besedišča«,4 »najpomembnejše prekmurske slovenske knjige«.5 Ob tej zelo laskavi oceni navedemo celoten naslov faksimila: NOUVI ZÀKON ALI TESTAMENTOM GOSZPODNA NASEGA JEZUSA KRISZTUSA ZDAJ OPRVICS ZGRCSKOGA NA SZTÀRI SZLOVENSZKI JEZIK OBRNYENI PO STEVAN KUZMICSI SURDÀSZKOM. F. V HALLI SAXONSKOJ MDCCLXXI.
V	svojo knjigo, ki obsega 854 strani, je Števan6 Küzm^ (17231779) vključil tudi Predgovor Jo'zefa Torkosa, uvode k posameznim svetopisemskim knjigam, odlomke iz Svetega pisma Stare zaveze za epistole nekaterih praznikov in molitve za vse nedelje med letom ter za pomembnejše »svčtešnje dni«.
V	faksimilu sta na koncu spremni besedi: prvo je napisal Mihael Ku-zmič, drugo pa Mihael Glavan. Ta dodatek obsega 21 strani.
Faksimile je narejen po primerku z oznako NUK R 10262. Primerek je prišel v Narodno univerzitetno knjižnico v Ljubljani iz zasebne knjižnice Žige Zoisa (1747-1819).
1 Prim. V. Novak, Izbor prekmurskega slovstva, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1976, 50.
Prim. M. Kuzmič, Predgovori Stevana KUzmiča, Teološka fakulteta Matija Vlačić Ilirik, Ljubljana 1981, 7.
Prim. D. Kuhar, Beseda knjigi-knjiga narodu, v: Protestantski katekizem, ČZP Enotnost in Evangeličanska cerkev v Sloveniji, Ljubljana 1995, 547.
4 Prim. Sveto pismo Stare in Nove zaveze (Slovenski standardni prevod iz izvirnih jezikov), Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1997, 41.
M. Glavan, Najpomembnejša prekmurska slovenska knjiga, v: NOUVI ZÀKON... V HALLI SAXONSKOJ MDCCLXXI, faksimile, Društvo Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 1999, 11 (dodatek).
Ustrezno izvirniku bi se ime glasilo Števan in ne Štefan. »Števan« piše dosledno V. Novak, sprva tudi M. Kuzmič (prim. pod op. 2 n. d.) in tako D. Kuhar (prim. pod op. 3 n. d.). Tako pišemo tudi Mikloš Küzmi; in ne: Nikolaj ali Miklavž.
Jezik Š. KUzmiča (Š. K.) so obdelali predvsem Vilko Novak,7 Anton Vratuša8 in Martina Orožen.9
V pričujoči razpravi želimo pokazati, kako NOUVI ZÄKON (NZ) 1771 odseva v luči sodobnega ekumenizma. Ekumenizem pa razumevamo v širšem smislu, v okviru drugih teoloških ved in cerkvenih dokumentov.
1. Š. K. je prevajal po grškem izvirniku
To nam pove že naslov: Nouvi zakon (...) zdaj oprvics z-grcskoga na sztàri szlovenszki jezik obrnyeni. Vratuša je primerjal prevod Š. K. z izvirnikom, z Dalmatinovim prevodom, in s prevodom Mikloša Küz-miča (1737-1804).10 M. Küzmte (M. K.) je namreč leta 1780 izdal knjigo: SZVETIEVANGYELIOMIpouleg kalendàrioma i réda rimfzkoga na vfze nedelne, i szvétesnye dni z-obcsinfzkoga fzvétoga ptfzma (...) na sztàri szlovenfzki jezik po (...) KÜZMICS MIKLOSI, Szvétoga Bene-deka fare dühovniki, ino Okrogline szlovenfzke vice öfpöröffa obrnyeni (...) V-Soproni po Siefs Jó'zefi vu Leti 1780. Knjigo navajamo s kratico SE. Naslov nam pove, da je M. K. prevajal iz »Občinskoga svétoga Pisma«, tj. po Vulgati, splošno ali obče priznanem latinskem prevodu. Vratuša pa ni upošteval KNIGE MOLITVENE (...) NA HASZEK SZLOVENSZKOGA NÄRODA, ki jo je M. K. izdal leta 1783. V tej KNIGI MOLITVENI (KM) so skrita mnoga novozavezna svetopisemska mesta, ki niso zajeta v prej omenjene »nedelne in svétešnje dni«. Ni pa navedeno, iz katere novozavezne knjige so vzeta. V primerjavi obeh prevodov bomo pri M. K. navedli stran KM, pri Š. K. pa kratico za poglavje in vrstico ustrezne svetopisemske knjige NZ.
7	~
Predolgo bi bilo navesti vso literaturo V. Novaka glede jezika Š. Küzmica. Za pričujočo razpravo bo dovolj le V. Novak, n. d., 50-53.
A. Vratuša, Jezik »Nouvoga zakona« in »Szvéti evangyeliomov«, v: Zbornik Štefana Küzmica, Prekmurska založba, Murska Sobota 1974, 54-75.
9	^
M. Orožen, O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku, v: Zbornik Štefana Küzmica, Prekmurska založba, Murska Sobota 1974, 114-122.
10	A. Vratuša, n. d., 56-60 in 64-65.
M. K.
a)	»näsz je odébrao, ka bi bili szvéti, i nevtepeni« (23)
»elegit nos (...) ut essemus sancti et immaculati
b)	»Ocsa Jzvetloszti (sic),
od koga vsze dobro Jzhäja« (23) »omne donum (...) descendens a Patre luminum«
c)	»pouzvao vu tivärijtvo Jzinä (24) »vocati (...) in societatem filii«
č) »na Jzvädbo (...) pouzvao« (24) »ad coenam nuptiarum (...) vocati«
d)	»är je dokoncsano vszakomi Csloveki ednouk mrejti« (196)
»statutum est hominibus semel mori«
Š. K.
»näsz je odébrao (...) naj bomo szvéti i nepokärani« (Ef 1,4) »exelexato hmaj (...) einai hmaj agiouj kai amwmouj«
»V/ze dobro (...) doli idoucsi od Ocsč JžvetloJzti (sic)« (Jak 1,17) »pan dwrhma (...) katabainon ajpol tou~ patroj twn fwtwn«
»pozväni na obcsinfztvo Szinà« (1 Kor 1,9) »ejklhqhte eij koinwnian«
»na (...) gojtüvanya pozväni« (Raz 19,9) »ei J to deipnon tou~ gamou (...) keklhmenoi«
»liki je gori djäno lidém ednouk mrejti« (Heb 9,27)
»apokeitai toi anqrwpoij apax apoqanein«
Izbrali smo pet primerov (a, b, c, č, d) iz KM (lahko bi jih tudi več) za primerjavo z NZ.
K a): M. K. prevaja »immaculati« z »nevtepeni« (»brezmadežni«, stand. prev.). Isti izraz uporablja v lavretanskih litanijah (»Mati nevte-pena«, KM 68, tj. Mati brezmadežna). Š. K. pa izraz »aamwmouj« prevaja z »nepokärani«, v Jud 24 pa z »neojzkrünyene«.
K b): M. K. prevaja »descendens« s »Jzhäja«, Š. K. pa »katabainon« z »doli idoucsi«; enako v Apd 10,21; 11,5; 12,19; oba prevajata »Oča svetlosti«, vendar ni jasno, če je beseda »svetlosti« drugi sklon (rodilnik) množine, ustrezno izvirniku: »luminum«, »fwtwn«; v stand. prevodu je tu opomba: »v gr. (in tudi v lat. -op. J. S.) rodilnik množine; mišljena so najverjetneje nebeška telesa, morda pa v širšem smislu tudi angeli ali vse dobrine.«
K c) M. K. »societas« prevaja s »tivärijtvo« (sic), Š. K. pa »koin-wniva« z »obcsinjztvo«, čeprav le-ta isto grško besedo prevaja tudi s »tiväristvo« (sic), npr. v Gal 2,9. Izraz »tüvarostvo« najdemo tudi v: ABECEDARIUM SZLOWENSZKO, 1725, str. A 3.
K č) M. K. »nuptiae« prevaja s »Jzvädba«, Š. K. pa »gamoz« z »gojztüvanye«; prim. M. K.: »Szvädba je vcsinyena« (Nedela po Treh Kräli Drüga); Š. K.: »je gojztüvanye bilou« (Jn 2,1).
K d) M. K. »statutum est« prevaja »är je dokoncsano«, Š. K. pa »apoikeitai« z »je gori djäno«; isti izraz »apoikeitai« prevaja Š. K. v 2 Tim 4,8 z »doli mi je djäna«. Glagol »apoi-keimai« kakor tudi supin
»statutum« pomeni nekaj, kar je za prihodnost trdno določeno, se pravi »dokončano« ali »gori djano« kakor tudi »doli djano«.
M. K. se v svojem prevodu ni naslanjal na Š. K. Prevajal je samostojno. Če se pa nekatera mesta skoraj dobesedno ujemajo, kot npr. Rim 8,35.38-39 pri Š. K. in v KM, str. 70-71, moramo to pripisovati že več časa obstoječi ustni oznanjevalni tradiciji in zapisani Božji besedi v prekmurščini na posameznih listih.11
M. K. je prevajal tudi iz Stare zaveze, npr. Ps 50 (KM, 166-168), Ps 69 (KM, 98-99), Ps 129 (KM, 168-169) in še nekaj drobcev, npr.: »Jto bode te vu pékli hvalo?« (KM, 193). Prim. Ps 6,6b: »in inferno quis confitebitur tibi?« Š. Terplan prevaja to takole: »sto te vu pékli dic-
si?«12
Samo še dva tipična primera, da je Š. K. res prevajal iz grškega iz-virnika.13
Apd 7,54: »Gda bi pa eta csüli: pre'zagala Jzo Jze nyim Jzrczà«: »//Akouonteg de tauta dieprionto taig kardiaig autwn; Luther: »Da Jie Jolchs hòreten / giengs inen durchs hertz«; Dalmatin: »Kadar Jo ony letu JliJhali, je nym Jhlu Jkuzi Jerce«; slov. stand. prev.: »Ko so to slišali, so se razsrdili v svojih srcih«. »Prežagala so se jim srca.« Tako radikalnega prevoda menda ni najti drugje, kot je tu pri Š. K. Glagol »dia-priw« pomeni najprej »z žago prežagam« (tako že pri Platonu) in šele potem »razsrdim«.14
Lk 2,19: »Maria je pa zdrzala vjze ete ricsi premetavajoucsa nyč vu Jzrczi Jzvojem«: »Maria panta sunethrei ta rhmata tauta sum-bail lousa ejn th kardia au^hg; M. K. Na Szvéti Dén Prvi: »Maria je pa zdr'Jävala vjze ete recji premijlävajocja nyé vu Jzrci Jzvojem«; Luther: Maria aber behielt alle dieje wort / vnd beweget Jie inn irem hertzen«; Dalmatin: Maria pak je ohranila vje lete bejsede, inu je nye v'jvoim serci premijhlala«.
Izraz »sum-ballousa« je deležnik ženskega spola, od »sum-ballw«, kar pomeni »skup vržem, v duši premetavam, tehtam, premišljujem« ali »globoko in skrivnostno stvar v srcu premetavam, skušajoč jo razumeti«.15
Prim. J. Smej, Se je Mikloš KUzmič v svojem prevodu Evangyeliomov res naslanjal na Štefana KUzmiča? v: Slavistična revija 45 (1997) 533-544.
Nouvi zakon ali testamentom (...). Knige 'zoltarszke, szlovencsene po Terplän Sändori, Köszeg 1848,5.
Že menda od leta 1971 (200-letnica prevoda Nouvoga zäkona) sem si izpisoval tipične primere iz prevoda Š. K., in sicer po 3. izdaji iz leta 1848. En primer sem navedel v biografskem romanu, J. Smej, Po sledovih zlatega peresa, Pomurska založba, Ljubljana 1980, 269.
F. Zorell, Lexicon Grecum Novi Testamenti, sumptibus P. Lethielleux, Parisiis 1931, 303.
Prav tam, 1252. »Symballein pomeni pravzaprav: skupaj metati, sem-ter-tja premikati«, tako Hans Urs von Balthasar; navaja A. Strle v: Teologi za prihodnost, Družina, Ljubljana 1998, 55.
14
Kako naj torej gledamo na prevod Š. K. v luči sodobnega ekumenizma? Iz okrožnice Pija XII. Divino afflante Spiritu povzamemo tole: Uporaba začetnih tekstov (primorum textuum usus) ne nasprotuje modrim ukrepom tridentinskega cerkvenega zbora o latinski Vulgati. Če je tridentinski koncil hotel, naj bo Vulgata tisti latinski prevod, ki naj ga vsi uporabljajo kot avtentičnega (qua omnes pro authentica uterentur), to zadeva samo latinsko Cerkev in javno uporabo Svetega pisma v tej Cerkvi, nikakor pa s tem ne zmanjšuje veljave in moči izvirnih tekstov (primigeniorum textuum auctoritatem et vim). Nauk (doctrina) naj se dokazuje in potrjuje z izvirnimi teksti (ex primigeniis textibus comprobetur et confirmetur). Odlok tridentinskega koncila ne prepoveduje prevode v žive jezike, in to iz izvirnih tekstov.16
Profesor bibličnih ved naj študentom priporoči, da preberejo večkrat celotno Sveto pismo v prevodu Vulgate ali pa v novejšem prevodu v domači jezik iz izvirnega teksta. Če pa lahko berejo v izvirnem besedilu, je to vsekakor bolje.17
»Prevodi naj bodo opremljeni s potrebnimi in res zadostnimi razlagami« (2 Vat BR 25). Sv. Terezija Deteta Jezusa, cerkvena učiteljica, je rekla: »Ko bi bila jaz duhovnik, bi se učila hebrejščine in grščine, da bi lahko brala besedo živega Boga takšno, kot jo je on blagovolil izraziti v človeški govorici.«18
2. Predgovori v NZ 1771
Predgovori Š. K. k posameznim knjigam NZ 1771 temeljijo na pa-tristiki. V primeri z Luthrom in Dalmatinom, ki v predgovorih ne navajata cerkvenih očetov in učiteljev, Š. K. navede sv. Ambroža na dveh mestih, sv. Avguština na štirih mestih, sv. Cirila Jeruzalemskega na enem mestu, Evzebija, škofa in zgodovinarja, na osmih mestih, sv. Hir-eronima na enajstih mestih, sv. Ireneja, Jožefa Flavija, sv. Justina, Klemena Aleksandrijskega in sv. Klemena Rimskega, vsakega po na enem mestu, sv. Janeza Krizostoma na dveh mestih, Origena na štirih mestih, Papija na enem in Tertulijana na dveh mestih. M. Kuzmič sicer piše, da Š. K. omeni sv. Hieronima na desetih mestih, vendar moramo prišteti še Hieronimov zapis, ki ga Š. K. navede v predgovoru k Janezovemu evangeliju, ne da bi omenil avtorja (se pravi sv. Hieronima):
16	Prim. Pij XII., Divino afflante Spiritu, v: AAS 35 (1943) 308-310.
17	Prim. Commissio Pontificia de re biblica, v: AAS 42 (1950) 498.
Navaja v začetku na III. strani M. Zerwick, Analysis philologica Novi Testamenti Grae-ci, Sumptibus Pontificii Instituti Biblici, Romae 1953: »Si j'avais été prètre, j'aurais étudié l'hébreu et le grec afin de pouvoir lire la parole de Dieu tel qu'il daigna l'exprimer dans le langage humain« (Sainte Thércse de Lisieux).
Ko je bil apostol Janez star 98 ali 101 leto, se je na velikonočno nedeljo dal prinesti v cerkev. Po Božji službi se od cerkvene občine poslovi z besedami Szinki, lübte fze med fzebom.19
V predgovoru k Pismu Rimljanom Š. K. prevaja velik del iz Luthrovega predgovora. Gre za nauk glede opravičenja:
Das meinet Sanct Paulus am dritten	Tou razmi Paveo 3,20. gda veli: Capitel / da er Jpricht /
Durch Gejetzes werck wird fur Gott	po pravde delifze nikse tejlo
kein menfch gerecht.	nefzpravicza pred Bogom.
Daher JiheJtu nu / das di Schulzenker	Zato eti vldis: ka Jzo JoulJzki
und Sophiften verfürer Jind / venn	pernyavczi i Zofijztje
jie leren mit wercken jich	(ti pametniczi vu vore deli) /
zur gnade bereiten.	zapelavczi; gda vcsljo: ka jze zdelom
moremo pripravlati kmilofcsi.
... fallen jie inn irthum / vnd Jprechen /	... Jpadnejo vu bloudnojzt i pravijo;
Der glaubeJey nicht genug / man müje	vora je nej zadojzta, dobra dela
gute werck thun / Jol man	trbej delati, csi Jcsémo pobo$zni
frum vnd felig werden.	i zvelicsani biti.
Š. K. z velikim spoštovanjem navaja cerkvene očete. Teologije ne smemo namreč skrčiti na čisti »biblicizem«, zato moderna eksegeza, ki eksegetske prispevke očetov zatemnjuje, nima prav. Očetje so namreč prednostne priče izročila.20 Očetje učijo brati Sveto pismo teološko, v naročju živega izročila.21
Kar zadeva prej omenjeni Luthrov nauk o opravičenju, ki ga Š. K. le deloma prevede (izpusti izrazito protirimsko ost na koncu predgovora k Rim), nam Skupna izjava glede nauka o opravičenju 1997 pove tole: »Luteranske Cerkve in rimskokatoliška Cerkev bodo še naprej poglabljale skupno razumevanje, ki naj prinaša nove sadove v učenje in cerkveno življenje.«22 Resnica, da je milost za zveličanje absolutno potrebna, in da se svobodno in zastonjsko (nedolgovano) naklanja
19	~
Prim. M. Kuzmič, n.d., 90. Izraz »tekniva« (1 Jn 2,1) prevaja Š. K. s »Szinki«, »paidiva« (1 Jn 2,18) pa z »decsicsa« (najbrž bi moral Š. K. zapisati »decsicza«, izg. »dečica«, kajti v 3. natisu Nouvoga Zakona Š. Terplan piše »decsicza«. Vulgata ima za oba grška izraza samo »filioli«. Lepa beseda »sinki« v Brižinskih spomenikih, prim. I. Grafenauer, Kratka zgodovina starejšega slovenskega slovstva, Moh. družba 1973, 55. Glede Hieronimovega zapisa gl.: Ex Commentariis sancti Hieronymi in Epistolam ad Galatas; navaja Breviar-ium Romanum v 2. nokturnu na praznik sv. Janeza Evangelista.
20	Prim. Kongregacija za verski nauk O meditaciji in Kongregacija za katoliško vzgojo Studij cerkvenih očetov, Cerkveni dokumenti 44, Ljubljana 1990, 28-32.
21	Papeška biblična komisija, Interpretacija Svetega pisma v Cerkvi, Cerkveni dokumenti 87, Ljubljana 2000, 83.
22	Ekumenski zbornik V edinosti 1999 (Kraljestvo božje LIV), Maribor 1999, 88.
grešnikom, nas še zmeraj obvezuje. Smemo pa reči, da obsodbe iz preteklosti ne zadevajo več naših današnjih sogovornikov.23
O sv. Petru piše Š. K. v predgovoru k 1 Pt, da je bil razpet na križ z glavo navzdol in s petami navzgor, in da je tako umrl 29. junija leta 70. Navaja Origena.24
Glede trditve Š. K., da Peter ni bil rimski škof, moramo upoštevati močno tradicijo, da je Peter kot rimski škof vodil Cerkev.25
V predgovoru k Lk omeni Š. K. pomen 2. vesoljnega cerkvenega zbora v Nikeji (Niczeänjzko II. Jzpräviscse).
3.	Kratice pentatevha v NZ 1771
Š. K. v NZ navaja kratice tako rekoč vseh knjig SP. Za biblično zgodovino so zanimive kratice pentatevha:
Sztv (tudi Sztvor, Rim 1,2), Void, Lev, Racs, Pràvd.
Janoš Kardoš (1801-1875) je prevajal Staro zavezo. Po smrti so mu natisnili Moses i Josua (: Petére knige Mosesa i knige Josue), Priložba »Düsevnoga liszta«, Murska Sobota 1926-1927. Kardoš takole razčleni prej omenjene kratice:
Prve knige Mosesa ali knige sztvorjenya Drüge knige Mosesa ali knige vöidenya Tretje knige Mosesa ali knige Levitiszke Strte knige Mosesa ali knige Racsunszke Péte knige Mosesa ali Prävdene knige
Š. K. navaja kratice ustrezno poimenovanju v Septuaginti: Genesis, Exodos, Leuitikon, Arithmoi, Deuteronomion, ali v Vulgati: Genesis, Exodus, Leviticus, Numeri, Deuteronomium.
Izraz »Deuteronomium« v 5 Mz 17,18 prevaja Kardoš s »prävda« (stand. prevod: »postava«), v Joz 8, 32 pa z »drüga prävda«.26
4.	Razproreditev svetopisemskih beril v NZ 1771
Š. K. je »ekumenski«, ker v NZ omeni tudi, katera epistola in kateri evangeljski odlomek naj se bere pri Božji službi na posamezne nedelje
23
Prim. Pomen Skupne izjave o opravičenju in njeni sadovi, v: Ekumenski zbornik V edinosti 2000 (Kraljestvo božje LV), Maribor 2000, 101.
Ustrezno mesto pri Origenu se glasi takole: »Pebtroj (...) epil tei I e i ep *Rwmh genomenoj apeskolopisqh kata kefalhj, outwcj aqtocf ajxiwsag paqein« (Peter se je na koncu mudil v Rimu in je bil pribit na kol z glavo navzdol; tako je sam zaprosil, da pretrpi smrt). E Tomo III commentariorum Origenis in Genesim: PG 12,92.
Prim. J. Smej, Mihael Kuzmič, Predgovori Stevana Küzmwa, v: Stopinje 1984, 92.
Sporočilo Franca Kuzmiča. Na tem mestu se mu zahvaljujem.
in praznike. V tem sledi starokršćanski razporeditvi. Marijine praznike takole poimenuje: Marie ocsijcsävanya den (2. febr.), Krijtujovoga po-prietyà dén (25. marec), Märie priglédanyà dén (Visitatio BMV, 2. julij), na velike Meje ali D. Märie JZmrti dén (15. avg.), na mäle Meje ali Märie narodjenyà dén (8. sept.).
Na veliko češčenje Device Marije kaže prevod Š. K. iz Sir 24,8-16 (v NZ 1771 str. 817):
»Jajž Jzam te prave lUbezni i Jztrahà i znanya i Jzvétoga vüpanya mati: Jtera dävam vekivecsna dugovanja vjzejm otrokom mojim imenUvanim od nyega.«
»egw mhithr thj agaphsew thj kalhj, kail fobou kail gnwsew kail thj osiaj elpidoj. didomai de sumpasi toij teknoij mou aeigenhj, toij le-gomenoij up* aujtou'.«
Tako je Š. K. prevedel epistolo za praznik Marijinega rojstva. Ni prevajal ne po Luthru ne po Dalmatinu, ker te vrstice iz Sir nimata. Tudi ni prevajal po Vulgati, ker uporablja določni člen, kot ga ima grščina. Torej je prevajal po Septuaginti.
5. Odmevnost NZ 1771
V Pokrajinski študijski knjižnici v Murski Soboti hranijo 4 izvode NZ 1771 (sign. R 231, 231 a, 231 b, 231 c). Za nas je najbolj zanimiv izvod R 231 b, ki je bil v lasti Aleksandra (Šandorja) Terplana (18161858) oziroma njegovih prednikov.27 V ta izvod je prilepljena barvna slika, podobna barvni sliki v Luthrovi bibliji pri Raz 1, 12-16: Sin človekov med sedmimi zlatimi svečniki; v desnici drži sedem zvezd, iz ust pa prihaja dvorezen meč, njegovo obličje žari kot sonce v vsej svoji moči. Spodaj na sliki je napis v madžarščini iz Raz 22,12: »Glej, pridem kmalu in z mano pride moje plačilo ...« Čisto spodaj pa je zapisano: »Strachowsky filius Jculpsit Vratislaviae 1758.«
27	v
Aleksander (Šandor) Terplan se je rodil 3. maja 1816 v Ivanovcih (Ivanócz), očetu Janošu, kmetovalcu in krojaču, ter materi Suzani, roj. Berke. Matična knjiga evang. župnije Križevci ne navaja vere, zato so bili tako starši kakor tudi botri najbrž vsi evan-geličani; botri: Istvän Jaki##a in % Su'#a (izg. Žuža) Kercsmär. Teologijo je študiral na evangeličanskem teološkem inštitutu na Dunaju, bil kaplan v evang. župniji v Puconcih (avg. 1831 do nov. 1841), nato živel v Kolti na Madžarskem, se febr. 1842 vrnil v Pu-conce, kjer je kot redni duhovnik 18. marca 1858 umrl. Njegovo najpomembnejše delo je prevod psalmov v prekmurščino, ki ga je dodal 3. izdaji Nouvoga zakona 1848 (prim.
V. Novak, n.d. 73, in E. B., Terplan Aleksander, v: Evangeličanski koledar 1998, 161162). Ustrezne strani (fotokopije) iz R 231b in 231c mi je oskrbel Franc Kuzmič, za kar se mu zahvaljujem.
Prva odmevnost NZ 1771 je lastništvo. NZ 1771 so varovali kot »zenico v očesu« (»Obvari me, liki jaboki vu öki«, Ps 17,8; prev. Š. Terplan). To razberemo iz svojeročnih zapisov v omenjenem izvodu NZ (različna pisava, različni datumi):
»Anno 1776 ifj. (ifju?) Terplan, if (?) Terplan Janos, May Die 8 Ivanocz«
»Nouvi Zakon, Michael Terplan Szent Benedikat Terplan«
»Poffeffor hujus libri est Johannes Terplan« (prevajam: »Lastnik te knjige je Janoš Terplan«).
»Anno 1785 die 18 octobris«. Na drugi strani: »Kozma (?) Jose-phus
Ano 1791 Die 5 Nov.«
»Sapiens dat poft« (prevajam: »Pametni popusti«; prim. nem.: »Der Weise gibt nach«).
»Alexander Terplan m. p. Anno 1834«
Na zadnji strani: »Verus ac Legitimus possessor hujus Libri est Michael Terplan, aßo 1790 die 15 Augusti« (prevajam: »Resnični in zakoniti lastnik te knjige je Mihael Terplan, leta 1790, dne 15. avgusta).
»Si Christum nescis nihil sapienter (?) discis« (prevajam: »Če ne poznaš Kristusa, se nič pametnega ne naučiš«).
»Quocumque aspicis nihil nisi Christi imago« (prevajam: »Kamorkoli se ozreš, ni nič drugega kot Kristusova slika«).
»O mihi praeteritos Insipientes si reserat annos« (prevajam: »Oh, če mi odkrije nespametna pretekla leta«).
»Agnoscit suum possesorem Joannem Terplan, anno 1794 die 21...(?)« (prevajam: »Pripozna za svojega lastnika Janoša Terplana 1794, dne 21...?«
»Agnoscit nunc filium Alexandrum Terplan, Puczincz 840 m. p.« (prevajam: »Pripozna sedaj sina Aleksandra Terplana, Puconci 1840 s. r.«).
Iz teh zapisov spoznamo, da je bil prvi lastnik R 231 b Janoš Ter-plan, ded (?) Aleksandra Terplana in nato Janoš Terplan, oče (?) A. Terplana. Vmes je prišla knjiga v last drugim, npr. v last Mihaela Ter-plana in nekega Jožefa. So morda ti vsaj nekaj let obiskovali gimnazijo v Nemes-Csóju kot gojenci tamkajšnje evangeličanske sirotišnice (obstajala je že pred letom 1741), ker so znali latinsko? Prepir o lastništvu sklene Mihael Terplan s sentenco: »Sapiens dat post.«
Zanimiv je tudi vpis v R 231 c:
»Ete Knige Na Jzvoj haszek Szebi Szebi (dvakrat - op. J. S.)
Jzpravo Szpolane Dravecz Ivan 1832.«
»Ete Knige Jze Bi Jzpravo Jz polane Dravecz Janos, 1836. Lepe ricsi jejztjo v tej Knigyi.«
»Ete Knige«
»Eta Kniga Na Jzvoj haszek szebi Jzpravo«
Vpis v R 231 a:
»Tót Kereszturi Čsouk (sic) Novak Jóseff 1871.«
»Tót Kereszturi. Novak i Csahuk Jósefa Knige kijefkradne More dati zanyé 3 f, 1871«
Na drugi strani: »Novak Ferentz«
Iz teh zapisov veje veliko spoštovanje do NZ 1771, saj lahko sedaj prvič slišijo v svojem jeziku »gucsécsega Boga« (začetni Predgovor, par. 9).
Kraji, kjer so hranili NZ 1771: Ivanovci, Sv. Benedikt (Kančevci), Puconci, Polana, Tót Kereszturi (Slovenski Križevci na Goričkem) in Veščica (M. Kuzmič).
In še sodobno pričevanje. Dr. Mihael Kuzmič, predstojnik Evangelijskega teološkega centra v Ljubljani, pravi, da je že v otroštvu bral iz oguljenega in iztrošenega očetovega izvoda NZ 1771. Iz te knjige je črpal moč za svoje krščansko življenje.28
Omemba Marijinih in drugih svetniških praznikov v NZ 1771 »ekumensko« deluje vse v sedanji čas.29
Sklep
Oba Küzm^a, Štefan in Mikloš, sta s Svetim pismom hranila duhovno življenje kristjanov med Muro in Rabo. S tem sta položila temelj ekumenizmu: »Sveto pismo je izbrano orodje v rokah vsemogočnega Boga za dosego tiste edinosti, ki jo naš Odrešenik ponuja vsem lju-
dem.«30
Če so bili ponatisi NZ, SE in MK duhovna hrana tako evangeličaov na eni strani, kakor katoličanov na drugi, kdo bi potem mogel zabraniti Božji besedi pot do edinosti?
In lep sklep na koncu razporeditve prazničnih evangelijev in epis-tol v NZ 1771 (str. 813): S. B. D. I. H. (= Samo Bogu dika ino hvala) ter čisto na koncu (str. 854): Dika bojdi Bougi Ocsi ino Szini in D&hi Jzvé-tomi t& i na vi/zini.
28	Prim. M. Kuzmič, n. d., 6.
29
Prim. J. Smej, Ob predstavitvi Stopinj 2001, v: Stopinje 2002, 46. Odlok o ekumenizmu, v: Koncilski odloki, Ljubljana 1980, 250. Janez Pavel II., Okrožnica Da bi bili eno, Ljubljana 1996, 46.
Povzetek: Jožef Smej, Nouvi zakon 1771 v luči sodobnega ekumenizma
Leta 1999 je izšel faksimile najobširnejšega in najpomembnejšega dela prekmurskega slovstva: Nouvi Zakon (NZ). Iz grščine ga je bil prevedel in leta 1771 izdal Štefan Küzm^, evangeličasnki duhovnik v Surdu. Pričujoča razprava na podlagi tipičnih primerov pokaže, da je Š. Küzm^ res prevajal iz grščine, medtem ko je njegov sodobnik Mikloš Küzm^, katoliški župnik pri Sv. Benediktu v Kančevcih, prevedel Sz-véte Evangyeliome (SE) iz Vulgate in jih izdal leta 1780. Tudi v svoji Knigi molitevni iz leta 1783 (KM) ima mnogo svetopisemskih mest, prevedenih iz Vulgate. Oba Küzm^a sta s svojim prevodom položila temelj ekumenskega gibanja, saj 2. vatikanski cerkveni zbor naglaša: »Sveto pismo je izbrano orodje v rokah vsemogočnega Boga za dosego edinosti.« Predgovori Š. Küzm^a k posameznim knjigam NZ kažejo, da je ta izobraženi evangeličanski duhovnik dobro poznal pa-tristično slovstvo. Sodobni cerkveni dokumenti poudarjajo, da ne gre zametovati eksegeze cerkvenih očetov, saj so oni prednostne priče izročila. V predgovoru k Pismu Rimljanom Š. Kuzmič sicer prevede Luthrov nauk o opravičenju, vendar izpusti na koncu Luthrovo izrazito protirimsko ost. Ponatisi NZ, SE in KM so hranili duhovnost prekmurskih kristjanov. Če je torej bilo Sveto pismo duhovna hrana vzporedno na eni strani evangeličanov, na drugi strani pa katoličanov, kdo bi potem mogel zabraniti Božji besedi pot do edinosti?
Ključne besede: Štefan Küzm^, Nouvi zakon, Mikloš Küzm^, Szvéti evangyeliomi, Kniga molitvena, predgovori, cerkveni očetje, cerkveni dokumenti, ekumenizem.
Summary: Jožef Smej, Nouvi zakon from the modern ecumenical point of view
The facsimile of Nouvi zakon (New Testament), the most voluminous and highly important work of the whole literature created in the region of Prekmurje, appeared in 1999. Nouvi zakon had been translated from Greek by Štefan Küzm^, a Lutheran churchman in Surd, and was published by him in 1771. The present article has several typical examples of how Štefan Küzm^ was really using Greek wording of the Bible whereas Mikloš Küzm^, Štefan Küzm^'s contemporary and a Catholic parish priest in the Church of St Benedict in Kančevci, translated Szvéti evangyeliomi (Holy Gospels) from the Vulgate and edited them in 1780. The same was true of Mikloš Küzm^'s Kniga molitvena (Prayer Book) published in 1783, where there are also many
biblical quotations taken and translated from this oldest Latin version just mentioned. Štefan Küzm^ and Mikloš Küzm^, both of them laid the foundation stone, by their translations, to the ecumenical movement, according to the Second Vatican Council which appreciates the scriptures as the elected means in the hands of the Almighty God in order to attain the unity. Štefan Küzm^'s prefaces to the NT books reveal how this educated Lutheran clergyman knew the patristic literature exceedingly well. The Catholic Church's documents nowadays say explicitly the exegesis of the Fathers of the Church should not be neglected as they are outstanding witnesses of the tradition. In his preface to the Letter of St Paul to the Romans, Štefan Küzm^ translated Martin Luther's justification doctrine yet left the final anti-Roman expressions out of the original wording. The reprints of Nouvi zäkon, Szvéti evangyeliomi and Kniga molitvena supported the spirituality of Christian people living in Prekmurje. The Bible has nourished, spiritually, both the Lutherans as well as the Catholics: Who could prevent the Word of the Lord from being a way toward the unity?
Key words: Štefan Küzm^, Nouvi zäkon, Mikloš Küzm^, Szvéti evangyeliomi, Fathers of the Church, Kniga molitvena, prefaces, Catholic Church's documents, ecumenism.