Izhodišča in cilji družbenega planiranja
Ustavna pravica delavcev je, da odločajo o ustvarjanju, pridobiva-nju in razporejanju dohodka. Zato je tudi njihova dolžnost, da načrtu-jejo porabo tega dohodka in tako usmerjajo naš dnižbeni razvoj.
Uspeh gospodarjenja in višina                     '
dohodka v nekem tozdu pa nista odvisna le od organizadje in produktivnosti dela, temveč tudi od prodaje njihovih izdelkov na trgu, nabave surovin in repro-dukcijskega materiala. A če bi se dohodkovni odnosi uravnavali le prek trga, bi prihajalo do velikih razlik v dohodku temeljne orga-nizadje. Zato vse tiste delovne urganizacije, ki jih povezujejo
skupna opravila, združujejo delo in sredslva (er skupaj planirajo. Seveda pa vpliva na višino do-hodka tudi znanje delavcev, nji-hovo zdravstveno stanje, varstvo njihovih otrok in podobno. Zato morajo delavd v tozdih načrto-vati skupaj z delavd, ki so zapo-sleni v družbenih dejavnostih — in obratno.
Razvoja torej ne smemo načr-
tovati le za svojo delovno organi-zacijo, temveč za vse samou-pravne organizacije in skupnosti. Od tod tudi dve bislveni značil-nosti sistema samoupravnega družbenega planiranja: družbe-nogospodarski položaj delavca v združenem delu, ki mu zagotav-Ija, da gospodari s sredstvi in re-zultati svojega dela, in stalna skrb za povečanje produktivnosti dela ter zboijšanje delovnih ra-zmer.
Planiranje in spremljanje izva-janja planov pa omogoča deiav-cem tudi nadzor nad deion po-
slovodnih organov in strokovnih nih služb, zagotavlja hitrejše uve-Ijavijanje zdmževanja dela in sredstev, omogoča njihovo na-grajevanje po delu in spodbuja svobodno menjavo dela med de-lavd v tozdih in delavskih skup-nih služb ter med izvajalci in upo-rabniki storitev v sisih. Ta odgo-vornost spodbuja delavce, da za-vestno in organizirano usmerjajo sredstva in svoje ustvarjalne ter delovne sposobnosti v uresniče-vanje tistih nalog, ki zagolavljajo naš hitrješi in skladnejši razvoj. D. J.