..ŠKRAT" vsako prvo in tretjo soboto V meseci vsakem razlil bo togoto. „ŠKRAT" stane vse leto 3 gld., pola leta 1 gld. 60 kr., četrt leta 80 kr. V Ljubljani, dne 5. septembra 1885. Številka 15. — Tečaj III. Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo upravništvu, spisi pa uredništvu v „ Narodno Tiskarno" v Ljubljani. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo. podzemske jame bil podal Sem neki dan se čisto sam; Sem bakljo smoljnato prižgal, In kam zašel sem bil, ne znam. Sem vsako ljukno prestaknil. Otipal vsak kapnik skor&j, In vmes sem vendno grozno upil, Kot še nikdar ne do tedaj. Pa vedi vrag, kako je to! Ko sem tako okrog capljal, Ob kamen trčil sem z nogo, Da sem na tla po dolgo pal. Iz rok mi baklja odleti, Ko sem na tla se zvrnil bil. In v luži bridko smrt stori, — Jaz nisem je nič več dobil. Pod zemljo. Zložil KOŠTRUN. Zastonj sem užigalke žgal In tipal stene sem z roko, Izhod se več ni najti dal; Vrag vedi, kaj je bilo to! Na zadnje truden sem se vsel Na kamen in premišljeval, Kako da venkaj bi prišel; Pa prave sem zastonj iskal. Zastonj glavo sem belil si; Le spanec me je bil objel In sanjati o ljubici Nezvestej Mani sem začel. Tako mi ona djala je: »Če vjameš me, poljub dobiš!" In naglo proč zbežala je; Jaz pa za njo kot vetra piš. Ko pa sem jo bil vendar vjel, Hiteč res dolgo že za njo, Sem takoj strastno jo objel In pa poljuboval gorko. Pa mrzle bile ustnice So, ki sem je poljuboval; Vsled tega sem probudil se In motne si oči mencal. In sem mencal, mencal oči, Da slednjič sem uganil to, Ker več teme krog mene ni, Da nisem nič več pod zemljo. Iz jame pot sem našel, hem! Ki je ne bil nikdar bi ne; In ljubica, ki sanjal sem O njej, bil — hrastov štor je le. lar je led ob letnej žegi, gp? Kar ob morskem pena bregi, Kar je v vetru drobni prah Kar po zimi mrzlej dah; To ti ženska je zvestost! Ženska zvestost. Zložil KOŠTRUN. Ako se zanašaš nanjo, Ako verno upaš vanjo, Vsa se kmalo ti stopi, Bridek le spomin pusti: To ti ženska je zvestost! Ti pa žalosten samuješ In po njej morda tuguješ. Če zaupa spet srce, V novič pravi ti gorje: To ti ženska je zvestost! O 4» Vojaei so tukaj! (Konec.) jfjlelo stari Sadovnik ga je imel rad, ker mu je večkratov kako delo prevzel iz rok in tu pa tam pomolil kak zavitek vojaškega tabaka, kar je starega neizmerno razveselilo. Takoj je začel praviti o dobrem hrvaškem tabaku, o tihotapcih itd., čemur je Pero, sedeč mu na strani pritrjeval, poslušal pa ni, ampak gledal in mežikal je raje nasproti sedečej Marici, katera se mu je smijala tako sladko, kakor bi bila že stara znanca. In vender nista bila! Vsak večer so sedeli v veži in se razgovarjali o tem in onem. Pera in Hribarja ni bilo ugnati, dokler ni prijela Sadovnica brojanic v roki. Teh pa sta se bala, še bolj pa dolzega rožnega venca z litanijami in razpredenimi molitvami. Takoj jih je nestalo. Peru je bila Marica jako po godu, Hribarju pa že bolj Uršica, ali kakor jo je nazival, »dušica". Pero je že dolgo časa zaman čakal, kako bi prišel z Marico bolj na samem vkupe, da bi se tako malo" pomenila. In pričakal je. Marica je šla v zelnik »belo" obirat in tiste kumarice potrgat, kolikor jih še niso prejšnji večer vzeli došli gostje. Na vozarah sreča jo na mah rde-čohlačati Pero in ustavši jo ljubeznivo vpraša: t „Kuda ideš, Marica?" »Za nosom," odgovori dekle in hoče naprej. »Ala si lipa devojko!" reče Pero v nežnej ikavščini in ji ogladi obokano lice. Marica pa si ne pomišlja dolgo in udari ga po lici tako močno, da se je vseh pet prstov poznalo na bledem obličji. »Tako pri nas gladimo po licih," reče dekle in koraka moško naprej, tre-seč se jeze ali kesanja, da ga je preveč udarila, ne vemo. Pera pa ni bilo od tistega dne več v veži. Hribarja pa je to jako veselilo, ker je imel zdaj toliko več prednosti v hiši, katere mu je prej jemal prostak Pero. Še bolj pogosto je zahajal v vežo dokler ni zašel. Nekega dne je Uršica sedela v veži pri škafu in'mela perilo. Nemec ji je stal na strani, hoteč ji pri vsakej priliki pomoči, da jo je s tem še bolj oviral pri delu. Zraven pa jo je obsipal s sladkimi besedami, kakor: cukermunderl, hercpinkerl itd., katerih dekle pač ni umelo. Ko ji baš zopet jedno dušico" pritisne na malo uho, ujezi se Uršica in ga oplete s sapunasto drisačo, da se mu je ta o vila okrog in okrog glave, kakor kak bel turban. Pač Nemec ni pričakoval takega objema in potepeno se je obrnil v stran. Na pragu kuhinjskem pa je stala Marica, smeje se nepričakovanemu objemu. Ko pa se vojak obrne, naredi ona hitro resen obraz in pomilo-vaje pokliče Hribarja v kuhinjo. Ta pozabi hitro neusmiljene Uršice in odide za njeno sestro v kuhinjo. Marica pa ga poboža po raskavih in sapunastih licih, potem ko je prej še kake dvakrat potegnila s prsti po sajastem zidu. V tem hipu stopi v vežo Sadovnica in ugledavši vojaka, baš kar stopivšega iz kuhinje, začne se na ves glas smijati. Marica se je smijala v kuhinji, Uršica pa v veži. Hribar stopi hitro na prag, da ne bi Sadovnica slutila, da je bil v kuhinji a obličje njegovo je bilo strašno. Na vsakem lici so se poznali črni sajasti prsti, ves obraz pa je žarel od rdečice in odseval v sapunastih mehurčkih. Iz hleva ven se je slišal malo potem grozovit krohot in smeh. Tudi sladkega Nemca ni bilo več v hišo Sadovniku skoro ni bilo po volji to hčerino ravnanje; saj tabaka zdaj ni več dobival, zraven se je pa še bal, da mu se ne bi po noči kaj izmaknilo. Zato je hodil vsak večer s skrbnim obrazom okoli hiše, pogledal na one črešplje za drvarnico, proti zelniku, kjer so bile že »trde glave", proti kozolcu, kjer se je sušila semenska detelja itd. Tam po vasi pa so peli fantje: „Hrvat gre na božjo pot, Krade skoz in skoz po pot', Naj bo raca al' kapun, Vse se mu obes' na kljun" . . . Tako je bilo in ko so vojaei odšli, ni bilo več tako. Tudi črešpelj ni bilo mnogo za drvarnico in marsikatera glava se je pogrešala v zelniku. Ljudje so bili siti vojakov, ti so pa tudi opravili svoje in šli so. Joka in stoka pri slovesu menimo, ni bilo. Pisma so pa vender le dobivala nekatera dekleta, kar pri nas ni navada. „Pa ravno zadnji večer so mi otresli črešplje in so mi jih!" hudoval se je še več kratov po odhodu vojakov stari Sadovnik. Ve liček. Koprive. »Kdor veliko bere, tudi veliko ve!" tako pravijo ljudje in jaz pristavim k temu, da tudi oni, ki veliko obhodi, veliko ve! To je moje geslo in po tem geslu se ravnam, odkar hodijo pete za mano in nos pred mano. Od kraja do kraja se potikam okoli, premišljujoč pusto in dolgočasno življenje naše in tako na marsikaj naletim, kar vam, navadni ljudje, niti v sanjah ne pride na misel. Ne mislite pa, dragi moji! da so moja pota slaba ali celo nepoštena! To pa le nikari ne mislite! Res, da včasih zabredem tudi v slabo tovaršijo, in to je, kadar sem med nemčurji, vselej pa se tudi uresniči naroden pregovor, da po slabi tovaršiji glava boli. Ne boli te pa samo glava, kadar si v nemčurski družbi, temveč boli te tudi želodec, ote-čejo ti lasje in zobje ti postanejo vam-pasti. Taka je družba nemčurska in te družbe naj se varuje vsak, komur je ljubo zdravje in kdor ni primoran — kakor jaz — zateči se včasih tudi tja, kamor ga ne vlečejo želje. — — Največ hodim po poštenih potih; da, še celo cerkev — kar sicer ni navada omikanih — me večkrat ne pogreša. Tudi v cerkvi je vedno kaj za me, posebno kjer tako lepo in doneče prepevajo, kakor v križevniški. Solze mi pridejo v oči, kadar slišim to petje in do srca ginjen moram zapustiti cerkev, da se nasrkam krepilnega vzduha To bi bilo pa tudi res lepo petje, ko bi se sploh kaj pelo, toda žal da vse molči in da le sedaj pa sedaj zacvilijo orgije pod okornimi prsti tamkajšnjega orglarja. Tako me preganja nezgoda za nezgodo in komaj se mi nekoliko ozdravi od slabe tovaršije bolna glava, zboli mi zopet od cviljenja in škripanja orgelj kri-ževniške cerkve. To je smola! Smolo pa nimam samo jaz, temveč tudi tisti baron Lazzarini, ki je prepovedal petje v omenjeni cerkvi in ki je kriv, da toliko občinstva vzdihuje vsled glavobola in ščipanja po črevih. To je še dobro, da tudi njega, barona, včasih zaščiplje. In vsakega, če tudi bi ne bil baron, moralo bi zaščipati po črevih, ako bi, hoteč pokazati občinstvu svojo radodarnost, daroval za kako lojalna slav- -Štev. 15. ŠKRAT. _L 65 nost najljubše svoje imetje, „Das Helden-buch des dentscheii Kaisers", a čez nekaj dni prejel to darilce nazaj s prav mastno a umestno opazko. To bi ga ščipalo! In tudi tega barona je neki ščipalo tako, da se je zaklel, da niti prosjaču več ne pomaga. Tako bode ostal baron Lazzarini še vedno baron, prosjač pa prosjač; jaz pa bodem hodil od kraja v kraj, od druščine v druščino ter si ogledaval in poizvedaval to vrvenje, to vrtenje človeštva. —1—. Tomaž in Špela ali priprosta, a ljubezniva dvojica. Zložila Irma Kolerabe«. Tomaž in pa Spela, Sta vkupe sedela: Kosti obirala, Pa Verze kovala. Špela: V pondeljek sem na semnji bila, Za v cerkev ruto si kupila; To rečem: vsem se bom dopala, Tako ti bom v nedeljo zala! Tomaž: Kaj bodeš ti, pokveka stara! Nihče te ni. in te ne mara, Saj let imaš precejšno pezo, Boš skoro v staro šla železo. Špela: Kar ti mi vkupe na čenčaš, Ne brigam se zato, Tomaž! Saj ti me vedno obrekuješ. A sam po meni le vzdihuješ. Tomaž: Oh, da bi brcnila te koklja, Ti škatlja stara, stara coklja! Pač raje se pustim obesti; Kot da bi stabo šel po cesti! Špela: Kaj res ni boljšega mladenča, Kot je Tomaž, ta stara čenča! Tako ljudje bi govorili, Ko naju vkupe bi dobili. Tomaž: Le molči zdaj, zapri čeljusti, Tomaža pa pri miru pusti! Glej, koliko je še na mizi; Tu vzemi kost, na pa jo zgrizi! Špela: Kaj bodeš meni kost ponujal, Obiraj sam, kaj bi se kujal; Da nimaš zob, to je res »žajfa", A kriva temu je le »fajfa". Tomaž: Da nimam zob, kaj tebi mari, Za se se brigaj, koš ti stari; Tvoj nos je pač jednak kopitu, Čeljusti tvoje pa koritu. Špela: Dobil boš tako, da boš čutil, Da z glavo boš ob mizo butil; Le jedno reci še samo, In slaba bo, Tomaž, s tabo! Tomaž nobene ni izustil, A Špelo ni pri miru pustil; Po konci sta oba skočila, Prijela se in---poljubila! 1 ŠKRATOGRAMI. <&> | NovoMesto. Prebivalstvo še vedno vse zmedeno. O resnem glasu še ni govora. — V okolici novomeški bode v kratkem dozidana kapelica, posvečena bode narodnemu mučeniku in prvorogo-viležu dru. Pozniku, katerega podobo izdeljuje znani kipar iz najčrvivejše breze. Celje. Vest, da v našem mestu ne-dostaje stanovanj in da je več uradnikov brez doma, je neresnična, kajti pri nas je vsega obilo, še celo nemčurske baharije; mnogo in na preostajanje pa je tudi stanovališč, posebno po strehah. Tržič. Tukajšnji nemčutčki vsi poparjeni, ker se je njih ljubček tako bla-miral. Posebno pa jih jezi, da so nakupili več tisoč lampijonov za bakljado, a sedaj je vse „fuč", — (Naj pa iščejo ž njimi pametnih nemčurčkov po Tržiči. Op. uredn.) Velegrad. Kuga, kolera in druge take in jednake nalezljive bolezni so tu popolnem ponehale; bati pa se je, da so se jih najbrže slovanski obiskovalci nalezli ter zanesli v druge kraje slovanske. Treba se jih je ogibati! I 4 POGOVORI. # Nekdo — pa ne mislite, da je bil to jeden izmej Dolenjske trojice, — pričel je brati članek iz „Resnih glasov" v družbi veselih pivcev. Komaj pa je prebral nekoliko vrstic, opazil je že, da so začeli okoli sedeči z večine dremati. Vdrašal je tedaj svoje sopivce: „ Gotovo vas dolgočasim z branjem, ker dremljete!" „0, nič ne de; le berite, saj bo-demo vse jedno lahko spali!" oglase se kakor iz jednega grla vsi pivci. ga A.: »Dragi moj! Pomagaj mi v stiski! Posodi mi desetak do nedelje!" B.„Prav rad bi ti ustregel, toda pomisli, pri sebi imam brata, kateri me dokaj novcev stane in sedaj še sam nimam za živež." A.: »Ravno sedaj sem govoril s tvojim bratom, a on mi je dejal, da mu niti vinarja ne da;š, da ko bi on sam ne imel še nekaj gotovine, moral bi lakote umreti." B.: »Vidiš, dragi moj! Tako je tudi res ! Ako pa mojemu bratu nimam kaj dati, kako morem potem tebi pomagati!" fo DROBIŽ.