St 43.
V Ljubljani, dne 12. oktobra 1918.
Leto 1.
Uredništvo) Ljubljana, Miklošičeva cesta štev. 6, II. nadstropje.
Upravništvo: Zadr. tiskarna, Ljub* ijana, Dunajska c. 7.
RESNI
Izhaja vsako soboto.
Naročnina: za celo leto 10 K, za pol leta 5 K, za mesec 1 K. Posamezna štev. 20 .h.
Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.
Jan. 8, 32.
Oživotvorenje pravaškesa programa na vidiku!
Pod tem naslovom piše v ,Hrvatski“ prof. dr. F. Milobar med drugim tudi tole: »Predsednik Wilson predlaga in zahteva, da se vzame njegovih 14 točk za osnovo, za podlago mirovnih pogajanj, ne zahteva pa, da se vse te točke morajo en blok sprejeti nespremenjene. Značilno je, da on ne predlaga niti razkosanje Turčije, niti naše monarhije. To pa dela zato, ker uvideva, da v tem slučaju ne bi bila njegova osnova za mirovna pogajanja sprejemljiva za osrednje oblasti, ki so tudi onih 14 točk sprejele za podlago dogovorov, neposredno potem ko je bilo raztolmačenih pred nekoliko dni (27. septembra) njegovih 5 točk.
Ako sedaj vpoštevamo, da Wilsono-vega predloga ni še niti ena antantna vlast odbila, dočim so ga osrednje sile sprejele; nadalje, da je Wilson danes arbiter mundi, najmočnejši činitelj, brez kojega antanta ne more voditi vojne z izgledom na skorajšnji in znatni uspeh — tedaj ne more z nekako logično gotovostjo sklepati, da bo prišlo do mirovnih dogovoror na temelju teh Wil-sonovih predlogov.
Da bodo ti predlogi nekoliko spremenjeni in modificirani za svetovni mir, to je verjetno, celo sigurno. Toda le modifikacije ne bodo tako bistvene, da bi razbile mirovne dogovore, da bi postale nespremenljive
po kaki strani, kot bi bilo n. pr. razkosanje ali uničenje monarhije.
Kako pa se pri vsakem pogajanju dogaja, da vsakdo stavi čim višje zahteve, da tem več izbije za se, tako ravno delajo tudi Poljaki, Čehi in naši Jugoslovani. Pa tako delamo tudi mi, ko zahtevamo, da se zedi-dinijo vse slovenske zemlje obenem s
50.000	beneških Slovencev v eno narodno in upravno slovensko telo in da se združijo z ujedinjenimi deželami hrvatske države.
Kajti če zahtevajo Nemci ujedinjenje od Sudetov pa do Vorarlberga v eno nemško državo v okviru federativne monarhije, tedaj je povsem naravno, da tudi mi hočemo priti do ujedinjenja z našimi brati. To pa znači uresničenje našega starega pravaškega programa, naj se nazivlje potem Velika Hr-vatska ali Jugoslavija. Naj vsakdo dela za ujedinjenje naroda in njegovih dežel, naj ljubi to sveto zemljo in naj se čuti srečnega in svobodnega na njej, pa^naj si jo nazivlja, kakor mu je najdražje — -a nas Hrvate bo ta ujedinjena Hrvatska uresničen program. Danes, ko se s to mislijo začenjajo sprijaz-njevati i najmočnejši činitelji, pa i dosedanji največji nasprotniki, a so ji v prilog tudi mednarodne razmere, (ker omenjene tri točke Wilsonove ne značijo drugega nego uresničenje pravaškega programa v najširšem smislu) moramo z nekakim polajšanjem dvigniti pogled proti nebu in zahvaliti Boga,
da se po 50 letih borbe, trpljenja in samo-zatavanja pojavlja na obzorju uresničenje pravaškega programa. To je zasluga vnanjih dogodkov, zasluga razdelbe narodne borbe pravaškega hrvatstva od 50 let do danes in jugoslovanstva v zadnjem času. Zdaj samo pazimo, da zadnji čas kaj ne pokvarimo, ker še vedno obstoja dualizem, ki ima močne in lokave branitelje in domače zaveznike."
Ponatisnili smo dobesedno to izjavo, ker se v glavnem strinja popolnoma z majniško deklaracijo in s stališčem hrvaško-sloven-skega sabora, ki je zboroval dne 20. oktobra 1912 v Ljubljani. Takrat je bil začrtan našemu narodu program, ki ga edino more osrečiti, program združenja Hrvatske, Slavonije, Dalmacije, Bosne in Hercegovine s slovenskimi deželami pod habsburško dinastijo. Tako združenje teh dežel v okvirju habsburške dinastije, je povdarjala tudi majniška deklaracija. Delati za izvršitev tega programa sedaj, se pravi delati za' srečno bodočnost našega naroda, kdor bi pa imel pred očmi Veliko Srbijo, bi gospodarsko in duševno naš narod ubijal in bi delal v duhu, ki je našemu narodu tuj.
5
Razširjajte,Resnico*! j
LISTEK.
Naš cesarjevič pri prvem sv. obhajilu.
Najprisrčneje in najbolj posvečujoče družinsko slavje, ktero nam nudi sv. vera, se je praznovalo 2. oktobra, na dan praznika angeljev varhov, tiho in dostojno v cesarski vili v Reichenau; to slavje je pa bilo tudi versko družinsko slavje cele naše države.
Kakor je planika, hčerka visokih gora, prva med zemskimi cvetkami deležna blagodejnih solčnih žarkov, tako sprejme katoliški otrok, kakor hitro more dovolj razločevati nebeški kruh od zemeljskih jedi, sv. obhajilo z vso množino milosti.
Cesarjevič Oton je bil porojen 21. novembra 1912. Duševno nadarjen, kakor vsi njegovi bratci in sestrice, telesno zdrav in čil, cel otrok, toda zelo nadarjen otrok je naš cesarjevič; njegov katehet semeniški ravnatelj dr. Giese, jeden najboljših naših pedagogov, pravi, da je cesarjevič naravnost oblagodarjen otrok, dovelj zrel in popolnoma pripravljen za sprejem zakramentov. Najboljši veroučitelj, kar jih je, njegova lastna mati, ga je pripravljala, ki je izredno pametna in ..požrtvovalna vgojiteljica, za kar ji bo hva-
ležna vsa Avstrija. Tako tedaj veroučitelja ni čakalo drugo delo, kakor da je vse izpopolnil, občudujoč modrost velikega duševnega pastirja Pija X., ki je otrokom odklenil nebesa sv. evharistije.
Tako je sprejel cesarjevič Oton na praznik angeljev varuhov prvo sv. obhajilo. Z njim vred in takoj za njim sta bila obhajana cesar Karel in cesarica Cita. S svojim od veselja zamaknjenim vnukom sta molili nad-vojvodinja Marija Jožefa in vojvodinja Marija Antonija Parmska. Knezonadškof kardinal dr. Piffl je prišel iz Kranichberga. Dr. Giese in tamkajšnji župnik Goldstein sta azistirala pri sv. maši, ktero je opravil grajski župnik škof dr. Seydl. Dvorni pevci so ganljivo peli pri sv. opravilu, v kolikor se niso molile obhajilne molitve, ktere je cesarska mati sama molila naprej, cesarjevič jo je pri tem večkrat prisrčno objel s svojo desno roko.
Akoravno se je to slavje vršilo popolnoma na tihem, vendar ni moglo ostati javnosti' prikrito. Posebno v samostanih, kjer se je osem dni preje razširila ta vest, so bili predstojniki vsled neprisiljenega veselja otrok^ primorani to svečanost sopraznovati.
V	naši mladini je namreč več evharističnega duha kakor v odraslih. V kolikor je do sedaj znano, je bilo samo na Dunaju do
20.000	soobhajancev. Neka samostanska
umetnica je te planikine cvete zbrala na pomenljiv način okoli sv. hostije in je z imenom navedla 54 dunajskih dobrodelnih zavodov, ne vštevši javnih šol v 78 dunajskih farah, kjer so si dali cesarjeviču na ljubo besedo, da prejmejo sv. obhajilo. Poleg samostanskih šol so v enem seznamu dunajske postaje za varstvo otrok z 2.500 otroki, 20 Marijinih družb za srednješolce, Terezijanska akademija, vojaški zavodi za sirote, otročje bolnice, dnevna zavetišča, patronaže.
Seveda so bili isti dan pri obhajilu tudi otroci fare Reichenau. Za vzgled, kako po širokem so prejemali sv. obhajilo, navajamo nekatere večje kraje na Nižjem Avstrijskem: St. PClten, Amstetten, Bruck ob Litvi, Eis-garn, Kromeriž, prišlo je tudi mnogo pesniških brzojavnih pozdravov. Iz Solnograda poročajo, da je bilo 1240 otrok pri obhajilu. Istotako prihajajo poročila od drugod, imenujemo samo nekatera važnejša središča: Brno, Gradec, Ljubljana, Litomerice, Lvov, Olomuc, Praga, in sicer za obe narodnosti, Przemysl, Tečen, Predarlsko, celo iz Sarajeva so došle tri brzojavke. V koliko so ta središča vplivala na svojo okolico, je popolnoma različno, mnogo je bilo odvisno od kratkega časa in krajevne oddaljenosti, po nekodi je pa tudi mnogo ovirala španska bolezen. Dasi ta slika še nikakor ni popolna, je pa
Majniška deklaracija — pokopana!
Ko se je otvorilo jesenko zasedanje državnega zbora, je ves svet težko pričakoval poročil z Dunaja, ker je vsak čutil in slutil, da stojimo vsled vnanjepolitičnih dogodkov, o katerih smo tudi mi svoj čas poročali, tudi pred važnimi notranjepolitičnimi izpre-membami. V svojem pričakovanju se nismo varali. Takoj prvi dan je prinesel važne izjave čeških, poljskih in jugoslovanskih poslancev.
Ker je srajca telesu bližnja nego suknja, zato hočemo danes najprej pogledati, kaj so rekli slovenski zastopniki v državnem zboru.
Voditelj jugoslovanske politike in načelnik jugoslovanskega kluba v državnem zboru je dr. Korošec, slovenski Richelieu (reci: Rišlje), o katerem trde vsi naši listi, da govori in da je tudi upravičen govoriti v imenu celega slovenskega naroda. Njegov jako ostri govor nas za enkrat ne zanima toliko v celoti, ampak samo oni odstavek, v katerem zahteva za Slovence, 'Hrvate in Srbe lastno državo.
Lastno državo zahteva za te tri jugoslo--vanske skupine tudi majniška deklaracija. In vendar je med majniško deklaracijo in med najnovejšo izjavo dr. Koroščevo precej razločka.
Majniška dekiaracija zahteva lastno jugoslovansko državo za Slovence, Hrvate in Srbe, ki žive v monarhiji, in zahteva dalje to državo pod habsburškim žezlom. Kaj pa pravi dr. Korošec? Po poročilu nemških listov, ki so prinesli njegov govor precej obsežno, zahteva on »združitev vseh Slovencev, vseh Hrvatov in vseh Srbov, tudi onih izven meje v eno državo.“
Kaj se to pravi? Po našem mnenju nič drugega, kakor to, da je ta najnovejša izjava za majniško deklaracijo slovesen pogreb! Kdor hoče zedinjenje vseh Srbov v jugoslovanski državi, tudi onih izven meje, ta hoče zedinjenje vseh Jugoslovanov (brez Bolgarov seveda) ne glede na državne meje. V tej zahtevi je pa izražena' ob enem želja, da pridemo mi pod Srbijo, ali pa Srbija pod monarhijo; dru-
osobito razveseljivo to, da je bila udeležba velika ravno jugoslovanskih krogih. Plemenito se glasi nota iz Ukrajine, južno vojno ozemlje zastopajo v ganljivi poklonitvi begunski otroci in uršulinke v Gorici.
Iz Ogrskega se poroča, da je na ta dan prejelo 2 milijona ljudi zakrament sv. Reš'-njega telesa.
Povsodi se omenjajo »cesarski stariši" in cesarjevič, in pa način, kako se govori o miru in kako otročje si želi .sreče in blagoslova, priča, da je zavzel med nami vsemi nekak družinski duh: Vsi, počenši od išel-skega otroka, ki je-cesarjeviču poklonil s svinčnikom narisano sliko njegove male sestrice nadvojvodine Adelajde, in pa do onih tisočev otrok, o kterih se bo zaznalo šele v prihodnjih tednih, so Švoje sv. obhajilo daro vali onemu, ki bo nekdaj nosil avstrijsko krono. Vsi ti so bili združeni v molitvi za blagoslov.
Prišlo pa je tudi brzojavno poročilo, da je podelil papež Benedikt XV. visokemu obhajancu, kakor tudi vsem avstro ogrskim otrokom, ki so bili ta dan pri sv. obhajilu, svoj očetovski blagoslov. To bodi novo, hvaležno pozdravljeno poroštvo, da je bil 2. oktober dan angeljev varuhov za celotno domovino, ki se nahaja v težkih bojih in težavah, ta dan, ki je.prinesel cesarski dvojici svetel žarek v množico morečih skrbi, naj pa tudi razlije milosti na našega cesarjeviča.
gače tako zedinjenje ni izvedljivo. Ker pa danes ve vsako otroče, da bo Srbija obstala kot samostojna drža v a , š e nadalje, kar je priznala tudi monarhija s tem, da je pristala na 14 točk Wilsonovega programa kot podlago za mirovna pogajanja, kjer se izrečno zahteva, da mora Srbija biti zopet upostavljena, zato se ne da združenje vseh Srbov doseči drugače kot tako, da pridejo Jugoslovani pod Srbijo. To je vendar vsakemu jasno. Zato vprašamo:	kje je sedaj in kaj je se-
daj1 tista beseda: pod habsburško monarhijo in dinastijo? To je po najnovejši izjavi samo puhla fraza in nič druzega!
Sedaj pa poglejmo nek^iko nazaj v nedavno preteklost! Kakšna velikanska agitacija se je vzdignila svoj čas za majniško deklaracijo! Občina za občino je izrekala, da hoče jugoslovansko državo pod Habsburžani v okvirju monarhije. Zbirali so se podpisi in teh podpisov je na tisoče in tisoče, ki stoje pod majniško deklaracijo, ki se na kraljevino Srbijo ,prav nič ne ozira!
Kaj sledi iz tega? Iz tega sledi, da ali majniška deklaracija že iz vsega početka ni bila pošteno mišljena, ampak da je bila tako izražena samo zato, ker se maja 1. 1917. še ni dalo odkritosrčno govoriti, ali so pa'zastopniki slovenskega naroda sami na svojo pest vrgli majniško deklaracijo pod klop! Prvo se nam zdi skoraj bolj verjetno. Kdor je slišal govoriti o združenju v monarhiji živečih Sloveu4-cev, Hrvatov in Srbov pod habsburško dinastijo in kdor je slišal govoriti o jugoslovanski državi, se je vendar woral vprašati: kje so pa Srbi iz kraljevine? Kaj ti niso Jugoslovani? In če si prijatelju glasno izrekel to vprašanje, je prijatelj potrkal s ptstom na čelo, nekoliko je pomežiknil in rekel: »Ali ne zastopiš?!“ To, kar se je pred nedavnim časom samo na tak način šepetalo, je sedaj glasno in jasno povedal voditeij jugoslovanske politike vsemu svetu.
Koliko preganjanja in obrekovanja je bilo nam »vladinovcetn“ in »neničurjem" treba prestati zaradi majniške deklaracije, katero smo »izdali* in z nogo teptali! Radovedni smo, kakšno stališče bode zavzelo tisto časopisje, ki se danes ponosno imenuje „narodno“, nasproti pokopani majniški deklaraciji. Mi smo se obračali vedno samo proti slepomišenju z majniško deklaracijo in zahtevali smo, da se ne zlorabi za namene, katerih v majniški deklaraciji ni. To so nam hudo zamerili. Radoveani smo, če bodo kaj zamerili tudi tistim, ki so majniško deklaracijo kar živo —'pokopali! Po naših mislih jim ne bodo samo nič zamerili, ampak hvalili jih bodo bolj nego kedaj poprej.
Najvišja inštanca o narodnih stvareh je narod sam. Radovedni smo, če pride n. pr. do kakšnega plebiscita, t. j. do ljudskega glasovanja o naši bodočnosti, na kakšno stališče se bo postavil takrat slovenski narod lynetov in delavcev! Ali bo sledil svojim sedanjim zastopnikom ali ne? Ali bo s ko venski narod, ki se je tako jasno izrazil s svojimi i z kavami in podpisi za majniško deklaracijo, svoje izjave preklical in ti a svoje podpise pozabil ali ne? Mi bomo gotovo storili vse mogoče, da bo ob dani priliki slovenski narod n a-tančno vedel, zakaj sje gre! Takrat bo morala pasti odkrita beseda!
Agitirajte za »Novice".
V imenu naroda!
Vsak se prepriča dandanes lahko vsak trenotek, da toliko denarja še nikdar ni bilo med ljudmi, kakor ga je dandanes. Ravno tako pa vidimo, da skoraj nihče ne varčuje, ampak da ljudje denar razmetavajo, kakor še nikdar poprej, zlasti po gostilnah. Krčmarji še niso zlepa delali tako dobrih kupčij, kakor jih delajo sedaj. V vsaki krčmi •se pije, mnogo pije. Kjer se pa mnogo pije, se tudi mnogo govori in mnogo politizira. Vsa ta politika pa stoji pod geslom »v imenu naroda1*, »narod hoče", »narod, zahteva" ; karkoli razlaga vinskim bratom od vinskega navdušenja prekipevajoče srce, vse je »v imenu naroda".
Tudi naše časopisje v tem oziru m dosti boljše. Kdor bere dan za dnem naše dnevnike ali tednike, bo naletel skoro na vsaki strani kak sestavek ali pa dopis, ki oznanja to ali drugo zahtevo domačega gostilniškega okrožja kot »narodno zahtevo." To se ponavlja dan za dnem in — ljudje verjamejo, zato ker mislijo, da je vse res, kar vidijo tiskanega pred seboj.
Ne bo torej odveč, če si predočimo nekoliko, kaj razumemo danes pod besedo »narod" in kdo je opravičen govoriti v njegovem imenu.	/
■ Kot »narod" zaznamujejo v navadnem pomenu besede skupino ljudij, ki jih druži isti materni jezik. Slovenski narod obsega torej vse ljudi, ki govore slovenski jezik kot svoj materni jezik. Nemec ali Lah, ki govorita slovenski jezik kot priučen, ne kot materni jezik, torej nista Slovenca, ampak sta Nemec, oziroma Lah. V tej skupini ljudij, ki gpvori slovenščino kot svoj materni jezik, so pa veliki razločki, stanovski ozir. socijalni razločki. Mi imamo slovenske delavce, slovenske kmete, obrtnike in trgovce, duhovnike in odvetnike in zdravnike itd. Med temi stanovi obstoje veliki razločki, katere imenujemo interesne razločke: kar je dobro za delavce, ni vedno prav za mojstre in fabrikante, kar je dobro za meščane, ni vedno dobro za kmete itd.
Vsled teh razločkov se velikokrat zgodi, da postavijo'gotovi krogi kot »narodno zahtevo" kaj tacega, kar je v prid in v korist samo posameznemu narod'n emu sloju, ne pa celoti kot taki. Tako je že od pamtiveka sem. V starih časih so bili n. pr. delavci brezpravni sužnji, na katere ni nihče poslušal ali se oziral na nje. Odločevali so sami bogati, svobodni ljudje. Ti so imeli v rokah vso postavodajno oblast in zato so sklepali samo take postave in govorili tako, kakor je bilo v prid ne celemu narodu, ampak samo njim, enemu delu! ' Takrat torej ni,bilo govora o narodnih skupnih zahtevah, ampak samo »o interesih enega dela naroda.
Dandanes je ta stvar nekoliko drugačna. Mi imamo splošno volilno pravico, ki vsakemu — tudi delavcu — omogoča, da'Sodeluje pri zakonodaji. V najnovejšem času so volilne pravice deležne tudi že ženske. Zato lahko rečemo, da dandanes res odločuje cel narod, kolikor ga je dorastlega, o svoji usodi. Izvzeti so le otroci in slabo-umneži, kar je povsem naravno.
Narod pa dandanes ne odloča o svojih zahtevah neposredno, ampak potom svojih izvoljenih zastopnikov/V starih časih je bilo to drugače. Takrat so poznali bolj majhne države, komaj tolike, kakor so naše občine. Takrat je bilo torej lahko mogoče, da je vse prebivalstvo prišlo na trg in direktno glasovalo za ali proti postavam. Danes je pa obseg držav in narodov tako velik, da to ni mogoče, da bi vsi ljudje prišli na določen dan na določen kraj. Zato volimo poslance kot svoje zastopnike, ki imaja nalog, da zastopajo interese svojih volilcevT
Tu pa nastane važno vprašanje: Ali ima poslanec, kateremu je narod, (oziroma večina} poveril svoje zastopstvo, le dolžnost, da zastopa samo to, kar mu je poverila večina oziroma za kar se je izrekla večina, ki ga je izvolila, ali ima tudi pravico, da dela potem kot „narodni zastopnik" politiko na svojo pest kakor jo hoče? Naša postava pravi, da lahko potem dela, kar hoče 011 sam, da se mu ni treba več ozirati na narodne želje, ampak da je odgovoren samo še svoji vesti. To je mogoče do gotove meje pravilno. Vedno pa gotovo ne. Švicarska ustava to tudi priznava in zato imajo tam vpeljano splošno ljudsko glasovanje, kadar se gre za take odločbe, kjer ni dovolj gotovosti, da se poslanci res popolnoma strinjajo in ujemajo s svojimi vo-lilci.
Pri nas tega ne poznamo, dobro bi pa bilo, če bi imeli sličen zakon. Le poglejmo našo sedanjo domačo politiko. Vsi vemo in čutimo, da se gre za nekaj velikega, za nekaj odločilnega. Ali pride res povsod »narod" torej celokupni narod, do'svoje veljave? Ali te to, kar sklepajo in delajo danes poslanci, res volja celega naroda? Recimo, da se poslanci danes odločijo, da glasujejo za »srbsko" Jugoslavijo — ali je to res volja pretežne večine naroda, naših slovenskih kmetov? Ali pa Narodni Svet! Narodni Svet se je proglasil kot najvišja narodna oblast
—	na kakšni podlagi? Ali so njegovi člani izvoljeni od n a r o da?'Ne I Poslanci, ki sede v »N. S.“, so pač izvoljeni kot poslanci — ali pa imajo ti pravico, da kar imenujejo gotove ljudi v neko višjo oblast brez narodne odločitve? Mi pravimo, da ne! Kdor hoče govoriti v imenu naroda, mora biti od naroda izvoljen in ko je izvoljen, ima dolžnost, da zastopa to, za kar gaje izvolil narod, ne pa da (jela potem sam, karkoli hoče in kar mu v glavo pade. Če dela to, kar hoče in želi sam, naj ne govori več »v imenu naroda", ampak če vidi, da on hoče nekaj druzega kakor narod, naj ali ^voj mandat odloži in prepusti novo odločitev narodu (oziroma volilcem), ali pa naj pove, da dela to, kar že dela, v svojem, ne pa v narodnem imenu! Skupini ljudij, ki se sama postavi v kakšni gostilni ali kavarni kot »vrhovna narodna oblast", ne bomo nikdar priznali pravice, da govori v imenu naroda. Tako pravico odrekamo nemškim »Volksratorri1* in našim »Narodnim Svetom", dokler jih res ne izvoli *— narod! To je pa v prsti kmet, delavec in obrtnik, potem dolgo ne pride nič in potem pride šele advokatski koncipijent.
Agitirajte in razširjajte „Resnico“ in „Novice“.
-
Jugoslavija — ali Velika Srbija?
Časovne razmere so tako dozorele, in hitro dozorele, da se bo ,v bližnji prihodnosti naše jugoslovansko vprašanje res odločilo tako ali tako.	*
S tresočim srcem se bližamo temu zgodovinskemu trenotku, ko se bo usoda Jugoslavije odločila morda za stoletja. Vsaj zdaj naj bi vsi domoljubi odložili vsako'strast in malenkostne ozire, da trezno tehtajo razloge pro in contra, na katera stran je treba .ftppiti.
Ni prijetno, da nam vojni dogodki ovirajo pota, po katerih bi nam bilo iti. Bolj pametno bi bilo, da bi mogli res govoriti o
samoodločbi in prostih dogovorih, a da ni tako, temu so krivi avstrijski Nemci, ki vsled politične kratkovidnosti in zagrizenosti nikakor niso hoteli odnehati, dokler jim ni tekla voda v grlo
Nekdo, ki precej dobro pozna Jugoslovanske razmere, je rekel:	»Mi	gremo	v
temo!" Nevarna stvar, da bi usodepolen korak res storili — v temi. Zadnji čas je, da objektivno vprašamo: Kaj nam bo dala Jugoslavija — in ‘kaj nam obeta Velika Srbija.
Velika Srbija? Reda malo, ker Srbi še sami sebe niso znali vladati. Spominjamo le na večne belgrajske homatije, zapore in umore. Prostosti od Srbov ne pričakujemo. Nemškega jarma bi se znebili, a naložili druzega na vrat. Z raznimi vojaki sem prišel v ruskem vjetništvu V dotiko, a najbolj ‘zoprni so nam bili Srbi — nam je govoril iz Rusije se povrnivši slovenski vjetnik. Ali bomo potem imeli mir v deželi? Koliko bodo Srbi dobili? Kako posebno bodo razdelili Slovence? Mi bi ostali na periferiji, zagozdeni in obdani od tn«ja tujih držav, laške in nemške, kakor navlašč, da v vojski pridemo prvi na vrsto. I11 ali bodo mogli, in koliko časa bodo mogli ohraniti naše kraje, posebno pa jadransko primorje v svoj/ posesti? Sodimo, da le malo časa/ Še Avstrija, ki ima močno brodovje,'je težko kos laški mornarici. Kako bi se mogla braniti Srbija, ki nima sedaj niti jednega čolna na morju? Reklo bi se: pa bo Srbija vstvarila brodovje. Vsekako bo to hotela storiti, aakaj čemu ji bo sicer morje. A vprašanje je, koliko bo mogla storiti in doseči. Po zadnjih poročilih so se Lahi udali srbskim zahtevam, ne iz ljubezni do Jugoslovanov, ampak zato, da se lažje dela monarhiji zmeda in da bo bolj gotovo monarhija uničena. Za koliko .časa bodo Srbom pustili dalmatinsko obrežje? Ne za dolgo; to bo le etapa, da pozneje bolj si gurno zavihra laška trikolora na celem Jadranu. Za to vojsko bo kmalu prišla druga in bojne fronte bodo šle direktno čez slovenske dežele. Če je laški grabež zmeraj prežal na plen nasproti Avstriji, bo še bolj nasproti Srbiji. Pa bi rekel kedo: Srbi bodo dobili zaveznikov. Kje? Na Balkanu! Res je, čas je zopet ugoden za obnovitev balkanske zveze in brez dvoma imajo to sedaj balkanski narodi v programu. Pa če pomislimo na zgodbe zadnjih let, posebno kako nizka je bila zvestoba balkanskih elementov, v balkansko zvezo ne moremo imeti zaupanja. Prej bodo našli Srbi zagrizenih nasprotnikov, naravnih sovražnikov:	Lahe,
Nentte in Ogre.
Kaj bomo od Srbije dobili v gospodarskem oziru? Bojimo se, da bodo »planinski1* Hrvati, bivajoči v zadnjem kotičku Velike Srbije, ločeni od jugoslovanskih in srbskih središč, pozabljeni pastrki. Slovenško ljudstvo stoji sedaj kulturno višje kakor hrvaško in srbsko; ni verjetno, da bi poznej od Srbov vehko profitirali. Lega slovenskih dežel pa je taka, da je navezano na jug — Trst, in-sever — Avstrijsko zaledje. Sosedje se po navadi ne ljubijo, ali potrebni in koristni so si vse jedno ... kaj pa v verskem oziru? Če bi bili Srbi katoličani bi bilo marsikaj drugače; srbsko pravoslavje je za Srbe politična cokjja. Koliko lepšo prihodnjost bi imeli, če bi se združili s katoliško cerkvijo; a Jega ni pričakovati zbog srbskega fanatizma — Srb sovraži, kar je katoliško. Pričakovati je, da bo Srb tudi v povečani državi kazal svojo bizantinsko oholost, kakor jo kaže sedaj v Bosni napram katoličanom; državno oblast . bo protežiralo le pravoslavje.
^/.Framasonstvo, ki sedaj cvete v Zagrebu iti Belem gredu st bo razpaslo po vsej Jugoslaviji.	x
Za Veliko Srbijo se katoliški Slovenci ne moremo ogrevati, in se ne bomo. Še največ reda, trajnejšega miru, blagostanja in kulturnega razvoja, verske svobode in verskega življenja pričakujemo v okrilju Avstrije, samo, da se nam zagotovi narodne prostore in narodni razvoj v avtonomni avstrijski Jugoslaviji, Majska deklaracija ostane naš program kot tak, ki je nam najbolj primeren. Nočemo, da Avstrija propade. Deželft in narodi na Podonavju so tako drug na drugega navezani, da jih lega in narava sama sili, da gredo in drže skupaj-. Še zmeraj je resničen rek, če bi Avstrije ne bilo, morala- bi se vstanoviti, seveda ne kot zveza zatiranih, ampak svobodnih narodov. Treba je pač dobro preudariti posledice, predno jednotno monarhijo razbijemo. Velja pa sedaj: aut-aut!
Resno naj premislijo, tisti ki zahtevajo razdelitev večjih cerkvenih posestev, — ali so verski redovi koristni ali škodljivi državi -?
Za dokaz, kako napačno mnogi sodijo verske redove, češ, da so oni državi in napredku škodjivi, naj navedemo za danes primero iz Brazilije. V državi sv. Duha (Espirito Santo) v Braziliji so bili do leta 1757. naseljeni jezuitje, ki so z žulji svojih rok pridno obdelovali zemljo. Država je cvetela v blagostanju. Toda nevoščljivim liberalnim vampirjem ni šlo v glavo, zakaj naj bi bili jezuitje lastniki tako lepega sveta, namesto, da ga uživajo oni. In Marquez de Pombal je omenjenega leta-pregnal jezuite iz Brazilije tako, kakor je pregnal pozneje Combes redove iz Francije ter konfisciral vsa dohovniška posestva. Pri konfiskaciji le enega samega posestva »Fazenda Santa Cruz" se je našlo 17.000 glav goveje živine in 6.000 konj poleg lepe in bogate kašče ter več tisoč denarja. Ko je prevzela država konfiscirano imetje, so si vampirji razdelili denar, prodali živino in nekaj časa prav izborno živeli na bogatem posestvu. Toda pod lenuhi, ki so le razumeli prav dobro živeti a nič delati, je kmalu začelo razpadati vse, zemljo sta preraščala mah in plevel in v hlevih je zavladala praznota. Sovražniki cerkve in redov niso mogli trpeti, da bi posest cvetela v rokaji obsovraženih ter pridnih in uzornih jezuitov, sa sedaj imajo razvalino. — Pa še eno razmero 1 Na Španskem je bil redovniški samostan in okoli njega lepo urejeno redovniško posestvo. Naenkrat šine v glavo deželni vladi, da razpusti zavod in razproda Zemljišča, češ, »menihi neznajo gospodariti". (!) Šamostan so dali v najem državi, da ga spremeni v vojašnico. Toda glej! Vojaki so se naselili v samostan in začčli v njem — »gospoda-riti“. A smola! V enem letu so vojaki na poslopju napravili toliko škode, da je morala dežela dvakrat toliko trositi za poprav« poslopja kakor je dobila najemščine. Tako se maščuje krivica. Ali sovražniki cerkve so bili v svoji strasti nasičeni in meli so si roke zadosti, da so zatrli verski narod. — Tako drugod! I11 pri nas?. . . Ali so se res sovražniki cerkve v 20. stoletju poboljšali, da se mnogi bratski z njimi družijo in jim vneto .pomagajo do nadvlade I Mnogi še sedaj ne spregledajo in ne spoznajo lastnih grobokopov! ... Dovolj je ... reče se po
duhovnikih-----------neglede na starost, ne
na mladost! Strast — kakor dokazujejo zgodovinski dnevi — n. pr. dan pobijanja oken — ni zmožna, ne utegne delati razlike. To pa vemo, da skupno sovraštvo rado druži ljudi. Vemo pa tudi, da v združenju je moč. Sapienti sat! •
Hrepenenje po svetovnem miru v zgodovini.
Večno menjavanje vojne in miru, kaj dobro označujejo sledeče besede: „Mir prinaša bogastvo, bogastvo prevzetnost, prevzetnost povzroča vojno, vojna uboštvo, uboštvo ponižnost, iz ponižnosti pa se rodi mir.“ Akoravno je mir poslednji namen vojne, kar ravno sedaj izpričujejo ljuti boji na zapadu, nas pa svetovna zgodovina uči, da so vroče hrepenenje po trajnem miru, ki stoji tudi sedaj v ospredju vseh razmotrivanj, poznali že narodi v starem veku. Na to kaže božji mir, ekehirija v Heladi na Grškem, po kterem je bil za čas narodnih iger zapovedan popoln mir po celi Grški, da so mogli popotniki, ki su romali v sveta mesta, varno potovati. Starogrški narodi so sklepali med seboj pogodbe, da preprečijo vojno. Obstojala je neka zveza, ktere namen je bil vse spore poravnati potom razsodišč. Toda ta zveza se je vsled realnih razmer razbila in navzlic vsemu prizadevanju za mir ni bilo mogoče preprečiti „sv. vojne", ki je uničila največja svetišča v Heladi.
V	Rimu, kjer so se za časa republike le dvakrat zaprla vrata Janovega svetišča, v znamenje, da vlada po celi obsežni državi popoln mir, je vojaški cesar Pro-bus v 3. stoletju po Kr. prvi poskusil praktično udejstviti misel svetovnega miru. Zapovedal je, da narodi ne smejo plačevati nikakega vojnega davka in da morajo njegove legije opravljati mirovna dela: ukazal jim je graditi v Egiptu nasipe ob Nilu, v Aziji ceste, ob Donavi orati polje in na južnem Francoskem gojiti oljke. Toda kaj se je zgodilo? Nezadovoljni vojščaki so ubili cesarja, kajti ves svet se je kmalu naveličal miru. Osemsto let pozneje je južno-francoska duhovščina sprožila misel, ustanoviti mirovno zvezo. Leta 1041 so oznanili opat Odilon iz Clungyja in škofje iz Ar-lesa, Nice in Avignona načrt za „Treuga Dei“ t. je „božji mir", po kterem sicer ne bi vladal splošen mir, ampak vsak teden od četrtka do pondeljka (dnevi Kristusovega trpljenja) bi moralo počivati orožje. Dasi-ravno je papež Urban II. sprejel to napravo za vse ozemlje sv. cerkve in jo je cerkveni zbor pripoznal kot del kanoničnega prava, je vendar niso, četudi jo je papež Aleksander III. leto 1779 vnovič potrdil, vobče spoštovali v onem surovem času raz-porov in narodnega sovraštva. Tudi tu ni mogla dobiti misel na mir trdnih tal.
Toda ta misel je navzlic temu zopet oživela, ko so nastale iz razvalin fevdalnih držav monarhije in so voditelji držav dobili pravico do vojskovanja. Francoski kralj Henrik IV. in njegov minister Sully sta se bavila z načrtom zveze evropskih narodov. Iz šestih dednih monarhij Francije, Anglije, Španije, Švedske, Danske in Lombardije, iz petih volilnih kraljestev Nemčije, Ogrske, Češke, Poljske in cerkvene države ter iz republik Benetke, Nizozemske, Švice in srednje Italije naj bi se stvorila „krščanska republika", v kateri bi vladala svoboda vere in jednakopravnost. Najvišje sodišče bi razsojevalo o vseh spo rih in najvišje razsodišče naj bi preprečilo vsako vojno. Izvedel se ta načrt, za kterega so bili'pridobljeni že nekteri knezi, ni, ker je bil kralj umorjen. V začetku XVIII. stoletja je izšlo delo abeja de Saint Pierre o večnem mj,ru, kterega naj bi zveza držav zagotovila. To delo je želo priznanje, a tudi ravno toliko zaničevanja. Resneje je obdelal isto snov modrijan Imanuel Kant v svojem delu „Spis o večnem miru", v kterem zahteva, naj države in narodi spoznavajo resnico in naj ne sklepajo miru s tajnim namenom, vojsko ob ugodni priliki obnoviti.
V	zadnjih dveh mirovnih dobah od leta 1817
do 1848 pa od 1870 do 1914 se je ideja svetovnega miru v številnih spisih propagirala. Angleški državnik Cobden in Amerika-nec Elihu Burrit sta se postavila na čelo prizadevanja za svetovni mir, za ktero je na Angleškem in v Ameriki pripravila tla agitacija „družbe za dosego večnega miru". O misli na svetovni mir se je razpravljalo tudi na mirovnih kongresih, od kterih se je jeden vršil v Ženevi 1. 1867, 1868 v Parizu in 1882 v Bruslju. Mirovni apostelji so takrat sanjali o „Zjedinjenih evropskih državah" in danes je vsa Evropa v vojni, ki se noče nehati. Vedno se je pokazalo, da je veliko hrepenenje človeštva po svetovnem miru cilj, kterega se dosedaj navzlic velikemu kulturnemu napredku ni moglo doseči. Napeti je treba vse sile, da pridobi krvava katastrofa te vojne poteptano človeštvo vendar konečno za trajen svetovni mir.
Razširjajte „Novice“.
Tako se ne piše o škofih in redovnikih.
V zadnji št. »Bogoljuba" nam je g. u-rednik povedal, kako se ne piše o kardinalih. Naj povemo še mi, kako se pa ne piše o škofih in redovnikih.
V nekem slovenskem listu se v neki povesti berejo taki-le stavki:
»Nehajte vendar in spravite se ven, vi ste osel! je sikal dunajski škof, ves rumen od jeze.“
„Škof klepeče po špansko: opat je osei!“
„Tako kliče opat Heller, pahne s komolci od sebe svoje prestrašene prijatelje, podere s svojimi širokimi ramami na tla helebardo in moža, ki jo je nosil, zlate posode plešejo po tleh."
„Far je ranil Joahima. V ječo s farjem! Vrzite lopova !"
*	Vidiš, Štefana — tako govori mati svoji katoliški hčeri o dveh menihih — to sta dva gospoda iz Barstenskega samostana in zahtevata od mene, uboge žene, sedemdeset goldinarjev. . . Štefana, ti povej, ali je res ali ne, da so nam v Admontu (v samostanu) vzeli hišo zato, ker nisem mogla plačati dolga. O jaz uboga žena s peterimi otroci, in eden še ne hodi! Bog se usmili.! Gospodje boste ja to uvideli in me ne boste pustili kar prvi dan." — Ta mila prošnja nič ne izda. Hči prinese ves prihranek od osmega leta, ki ga je zaslužila s krpanjem mašne obleke.
»V Albertovi spovednici gori luč. Njegovo obličje je nagnjeno k< mrežastemu okencu. Njegove roke, ki so v svitu luči tako bele, počivajo na knjigi."
»Patru Albertu bi še v sanjah ne prišlo na misel, da bi se pulil za te spovednice, ki mu jih zavida pater prior, če ne bi delal za Boga ..." To so majhni odlomki iz povesti, ki je ne objavlja kak judovsko-žurna-lističen list, ampak časnik, ki ne samo hoče biti ampak tudi j e katoliški list
—	naš »Domoljub", ki roma vsak teden v
30.000	odtisih med ljudstvo. Vemo, da v protestantski dobi, v kateri se vrši dejanje: »Junakinja iz Štajra", ljudje v izrazih niso bili izbirčni, a priprosto ljudstvo tega ne ve, in zanj bi moral urednik vsaj s kako pripombo opozoriti na surove navade tistega časa. Pa dvomimo, če bi tudi-tako opozorilo moglo zabrisati in zabraniti slab vtis, ki ga mora narediti berilo, v katerem se tako porogljivo piše o katoličanih in cerkvenih osebah. Cui bono? Naše ljudstvo živi v stiku z redovniki in jih ljubi; prizori, kakor-šne opisuje povest »Domoljuba", pa so res vrezani po judovski žurnalistiki. Nič več!
Politični pregled.
Najvažnejši dogodek tega tedna je odgovor Wilsona, predsednika Zedinjenih držav, na našo in nemško mirovno ponudbo. Kakor znano, so se obrnile naša, nemška in turška vlada na predsednika Zedinjenih držav z mirovno ponudbo in izjavile so pri tej priliki, da so pripravljene pogajati se o miru na podlagi znanih 14 točk, katere je
8.	januarja označil Wilson kot neobhodno potrebne, da se doseže svetovni mir. Ta pripravljenost centralnih držav, da so voljne priznati Wilsonov program, pomeni velik korak v mirovni smeri na eni strani, na drugi pa veliko popustljivost. Ta popustljivost je tako velika, da meji že skoro na predajo. Zato je bila radovednost, s katero je ves svet pričakoval Wilsonovega odgovora, zelo velika.
V	sredo je prišel odgovor Wilsonov. On ne odgovarja jasno in točno, ali sprejme našo mirovno ponudbo ali ne, ampak najprej še vprašuje za nekatere stvari, o katerih želi pojasnila. On stavi 3 vprašanja. Prvo vprašanje: Ali misli nemški kancler, da je cesarska nemška vlada sprejela njegove pogoje? Drugič: Ali misli nemška vlada, da bo namen mirovnih pogajanj samo ta, da se določi, kako bo treba posamezne točke izvajati v praksi? Tretjič: Ali govori nemški kancler v imenu onih ustavnih faktorjev, ki so doslej vodili vojsko?
Tb so tri velevažna vprašanja. V prvem vprašanju povdarja po našem mnenju besedo »cesarska". Znano je, da je Wilson pri neki priliki rekel, da se s Hohen-zollernci ne pogaja.
Ravno tako je znano, da je Wilson vedno povdarjal, da obstoji zanj velik razloček med nemškim narodom kot takim in med nemškim cesarjem. Zato vprašuje v tretjem vprašanju: V čegavem imenu govori nemški kancler? Ali govori v imenu parlamentarne, ljudstvu odgovorne vlade, ali govori v imenu cesarjevem, ker po Wilsonovem mnenju je samo nemški cesar s svojimi vojaškimi svetovalci vred zakrivil svetovno vojsko. Povdariti moramo dalje, da je Wilson ne samo predsednik Zedinjenih držav, ampak tudi nač. severoameriških framazonskih lož, in kot tak strupen sovražnik vsake monarhične vlade. Če bi torej Nemci odgovorili, da so stavili svoj mirovni predlog v imenu cesarjevem, bi Wilson bržkone krat-komalo odgovori!, da se potem ne pogaja. Z drugimi besedami: Če hočete imeti mir, odstranite najprej svojega cesarja!
A tudi drugače je Wilsonov odgovor za Nemčijo silno trd. On zahteva, da takoj za-puste nemške čete vse zasedeno ozemlje. Odstopiti bi morali dalje Alzacijo-Loreno Francozom in poljske dele na vzhodu Poljakom. Umakniti bi morali svoje čete tudi iz Rusije, kar bi bil smrten udarec za bolj-ševike. Torej Wi!son ne zahteva nič več in nič manj kakor popolno kapitulacijo Nemčije. Ali udati se — ali pa vojskovati se dalje na življenje in smrt, to je pomen Wisonovega odgovora!
Na avstrijsko mirovno ponudbo Wilson ni odgovoril. Ta molk se da različno tolmačiti.
Mirovna ponudba na podlagi WiIso-novih načel je seveda tudi na avstrijsko vnanjo politiko silno vplivala. V torek je govoril v parlamentu ministrski predsednik Hussarek, ki je mogoče s težkim srcem, ampak vendar precej jasno izrekel, da je prišel čas, ko bodo avstrijski narodi sami odločevali o svoji usodi na podlagi samoodločbe. Tega sicer ni povedal, kako si misli on izvedbo tega načela. Ali naj odločajo poslanci, ali naj se vpraša ljudstvo in se mu naj da prilika glasovanja ali naj odloči cesar? Tega ni povedal. Ravno tako
tudi ni povedal, kdaj naj se samoodločba uveljavi. Izrekel je samo upanje, da se bodo avstrijski narodi izrekli za avstrijsko državo tudi iz lastne volje.
Vnanji ih notranji dogodki silijo tudi nas Slovence, da nekoliko premišljujemo o svoji bodočnosti. Pred nas ne stopa danes samo vprašanje, ali se uresniči majniška deklaracija v „etapah“, torej polagoma, ali se uresniči na enkrat. Gre se za mnogo več! Gre se za to, ali bomo in hočemo še nadalje ostati pri Avstriji, ali hočemo priti pod kako nam doslej tujo oblast, ali a pod več oblastij in držav? o je usodno vprašanje! Mi poznamo dogovore sovražnih nam držav in poznamo njihove zahteve; mi vemo, kaj hočejo Lahi, vemo tudi, kaj hočejo Srbil KaKo se bo to odločilo? Ali bo padla odločitev o nas na diktat, kiv nas bo razdelil, ali bomo ostali skupaj ? Če bodo upoštevane laške zahteve, bomo razdeljeni, in to je naša narodna smrt. Če bodo upoštevane srbske zahteve, bomo postali prej ali slej gotovo Srbi. Ostane nam torej še eno upanje, namreč upanje na samoodločbo in na eventuelno ljudsko glasovanje, o katerem smo prepričani, da ga bo naše ljudstvo izvajalo tako, kakor se je izreklo v svojih izjavah že enkrat: Mi Slovenci vidimo zasiguran svoj narodni obstoj samo v zvezi z monarhijo, bodisi v tej ali oni obliki. Samo monarhija nam daje poroštvo, da ostanemo skupaj, in to je prvo in glavno.
Dnevne vesti.
Zanimiva Izjava. Iz izvlečka v „Agra-mer Tagblatt-u“ posnemamo, da je objavila „Hrvatska Riječ“, oficijelno glasilo hrvaške-srbske koalicije, dopis iz Sarajeva, v katerem pisec z ozirom na znano izjavo frančiškanov poudarja, da je ta izjava, ki se identificira z majniško deklaracijo jugoslovanskega kluba, vseeno, zastarela in politično popolnoma času neprimerna", čeprav pomenja lep korak naprej. — Hrvaško-srbska koalicija se kakor znano, ni nikdar izrekla za majniško deklaracijo, in slovenski narodni listi so koalicijo svojčas hudo napadali vsled tega in ji očitali mažaronstvo itd. Danes ve ves svet, zakaj se koalicija ni postavila na stališče majniške deklaracije. „Zastarela je in času neprimerna." Naj reče kdo o koaliciji kar hoče, eno se ji mora priznati: politična doslednost. Srbi drže koalicijske vajeti trdno v rokah.
Koledar Katol. Tisk. Društva za leto 1918/1919 ima tudi to pot seznam raznih uradov in korporacij na Kranjskem. Tudi deželni odbor je še milostno sprejet v seznam, a z neko spremembo kakor prejšnja leta. Dočim je bilo navedeno vsa druga leta tudi ime-dež. glavarja, se je izpustilo sedaj ime dež. glavarja: dr. Ivan Šušteršič. Druge dež. odbornike se navaja z imeni, tudi dr. Karel Triller, in čujte groze! tudi Josip Anton grof Barbo. Deželni glavar dr. Ivan Šušteršič radi tega pač ne bo izgubil prav nič na časti; gospoda, ki si s tem hladi le svojo onemoglo jezico, naj pa pazi, da se ji ne razlije ves žolč ob tem imenu!
Za občni zbor Slovenske Krščanske Socijalne zveze je razpošiljal .urednik A. Komlanec", kaplan v Kranju, naslednje vabilo: »Ljubljana, 4. 9. 1918. Udeležite se zanesljivo sestanka mladeniškega odseka S. K. S. Z. v torek dne 10. septembra ob
9.	uri dop. v prostorih š. prosvetnega društva. Prijatelje mladeniške organizacije pripeljite sabo!" Pribijemo, da so taka vabila razposlana le svojim somišljenikom, dočim se je preziralo z »mladeniško" nadutostjo vsa
ostala krščansko-socijalna društva in njihove velezaslužne voditelje. Gotovo zato, ker ne trobijo v isti politični rog. Svetujemo pa takim ^mladeničem", da naj nas in naša društva le še v prihodnje z isto doslednostjo pustijo pri miru tudi z moledovajem kakih morebitnih prispevkov in naj sami na široko odpro svoje mošnje. Pribijemo pa še naposled to, da je s takim postopanjem mla-dinstvo razširilo razdor na izobraževalno delo, a ne mi!
Deželni glavar dr. Ivan Šušteršič se je iz Švice te dni pripeljal na Dunaj.
Umrl je v ljubljanskem frančiškanskem samostanu najtemeljitejši poznavatelj slovenščine, ugledni jezikoslovec P. Stanislav Škrabec.
Besede ošabnega kneza. Celovški „Mir" prav dobro odgovarja knezu Orsini Rosenbergu, ki se v sedanjih resnih časih ni mogel premagati, da ne bi izlil svojega nemškonacijonalnega žolča nad Slovence. .Mir" pravi: V začetku vojske so nemški listi trdili, da je vojska spravila s sveta nacionalno vprašanje. Dokler pa bodo živeli brezpravni narodi, bo obstalo tudi nacionalno vprašanje in bodo nacionalni boji. Danes je nacionalno vprašanje postalo najvažnejše, ker je hkrati postalo tudi mirovno vprašanje; rešujejo ga danes taki, ki o njem kaj vedo, pa tudi taki, ki ga prav nič ne razumejo. Tudi knez Rosenberg - Orsini se ga je lotil in je v „Neue Freie Presse" objavil tozadeven članek. Ne dvomimo, da je imel knez Rosenberg pri tem dobro voljop toda tako lahko, kakor si on misli, to vprašanje ni. Nasvet, da naj bi se slovanski narodi zaupali brez ugovora Nemcem, je po vsem trpljenju slovanskih narodov tako naiven, da o njem pač noben slovanski politik ne bo resno razmišljeval. Tistim, ki nam pridržujejo najprimitivnejše pravice, ki so na svoj prapor zapisali geslo: „Smrt Slovanov je naša bodočnost", naj bi se zaupali ? Gospod knez se je za petdeset let prepozno rodil! Na njegov nasvet, da naj bi se Slovenci izselili — v Rusijo in zamenjali zemljo s tamošnjimi nemškimi kolonisti, odgovarjamo: Gospod knez! Svoje slovenske zemlje, ki ima najlepšo lega, ki je namočena z znojem našega marljivega naroda in napojena s slovensko krvjo in ki nam obeta ravno vsled svoje lega najlepšo bodočnost, slovenski narod nikdar ne bo zapustil. Slovenci smo s to svojo zemljo prav zadovoljni, nismo pa zadovoljni z nemško vlado in s tujci, ki so se s pomočjo vlad ugnezdili med nas! Ako gospod knez s politiko Slovencev ni zadovoljen, mu ravno-tako naprosto dajemo, kakor on nam, da se izseli iz slovenskega ozemlja. Najbrž pa bo s tem našim nasvetom ravnotako nezadovoljen, kakor mi z njegovim!
Kaj zahtevajo socialni demokratje?
V	državnozborski seji 8. oktobra je zahteval vodja socialistov dr. Renner sledeče: Po vojski bo treba vsa srednja in velika podjetja podržaviti, da izpade dobiček kapitalistov. Vsa produkcijska sredstva morajo postati skupna last, pred vsem zemljišča in posestva. Ne verjamem, da bo prevrat končan z narodnostno preuredbo. Gre se za veliko večje stvari. Vi mislite, da je to že mnogo, če se ustanove narodnostne države, a videli bodete, da se bo zgodilo še nekaj večjega. Motite se, če mislite, da bodete tudi po vojski izkoriščali dosedanjo produkcijo. Gibanje se je nacionalno začelo, končalo se bo pa socialno (to se pravi z revolucijo, op. ured.). — Lepa tolažba in lepi upi! Samo tega še ne vemo, kako bodo naši kmetje kaj zadovoljni, kadar se bo ustanovil tak red, da bo kmet vsak dan lahko s svoje zemlje pregnan morebiti na korist kakšnemu čifulu. Nekoliko se bomo še borili, predno bo tako.
Borojevičev sin utonil? Iz Maribora poročajo, da je 28. septembra ponoči šel gojenec vojaške realke v Mariboru Friderik Borojevič pl. Bojna v družbi s tremi tovariši čez stari dravski most in je na poškodovanem mestu mosta padel v valove narasle Drave ter utonil. Trupla doslej še niso našli. Naprošeno je prebivalstvo ob Dravi za morebitne podatke na ravnateljstvo realke. Utopljenec je edini sin feldmaršala Borojeviča.
Odpust 49 let starih črnovojnikov. Odposlanstvu, ki se je zglasilo radi dopusta 49 let starih črnovojnikov, je izjavil bram-bni minister, da bodo 49 letniki brezpogojno odpuščeni še tekom tega leta in da je bil izdan ukaz, da se mora odpust pospešiti kar najhitreje. Kar se tiče preklica oprostitev, bodo vse kakor v gotovem obsegu potrebno, da se oprostitve, ki se nanašajo na določene letnike, prekličejo, da se nadomeste najnujnejši primanjkljaji. Vendar pa je minister izrecno zagotavljal, da o splošnem preklicu oprostitev določenih letnikov ne more biti govora.
Veliko zanimanja je vzbudila svoj čas v Trstu razprava, ki se je vršila pred tržaškim vojaškim sodiščem proti bivšemu poveljniku kolesarskega bataljona v Gradcu, Franu Smutnemu, njegovemu provijantnemu častniku in pobočniku Samuelu Neufeldu in računovodji Hansu Schirmbacherju, ki so bili zaradi poneverjenja eraričnega denarja, pristojbin moštva itd. obsojeni v večletno ječo. Vojaško poveljništvo v Gradcu je obenem tudi izreklo, da morajo obsojenci povrniti storjeno škodo, in sicer Smutny 187.791-17 K, Neufeld 172.269-52 K in Schirmbacher 170.731-34 K. Obsojenci so se pritožili proti temu odloku in se bo sedaj vršila razprava pred graškim deželnim sodiščem. Kakor je znano, so imenovani zlasti po Gorici in okolici naravnost plenili civilno imetje; radovedni smo, kdo bo povrnil velikansko škodo, ki so jo storili civilnemu prebivalstvu?
Gospodarske vesti.
' Ml In Ogrl. Že dalje časa vozijo preko Štajerske cele transporte krasne simentalske živine, ki ima gotovo po 600 do 700 kg žive teže. Ta živina prihaja iz zasedenega ozemlja v Italiji in gre na Ogrsko. Ogrska vnovčevalnica za živino si je znala pridobiti pravico, da rekvirira 3000 glav živine iz Italije. Tam jo plačujejo po 1 krono 80 vinarjev do 2 kroni za kilo žive teže, sami jo pa prodajajo .po 11 do 14 kron kilo. Nemesto te lepe živine pa Ogri nam dajejo neko mrhovino Jz Rumunije, ki daje zaklana komaj po 30 odstotkov mesa, dočim daje dobra laška' živina po 50 odstotkov. Pri nas pa oddajemo že teleta 1 Srečna Ogrska!
56.000	kron za par konj. V Budje-vicah na Češkem je prodal trgovec s konji Metzl par težkih konj za 56.000 kron, kakor bi bili pred vojno veljali komaj 3 do 4 tisoč kron. Kakšno posestvo se je dobilo pred vojno za ta denar.
Kako se pospešuje svinjereja? Okrajno glavarstvo Rovte na Tirolskem je zaplenilo vse prašiče v neki občini in določilo najvišjo ceno 6 K 50 v za kg žive teže. V občini je bilo 150 prešičev. Če se računa za enega prešiča izgube le 150 K, potem imajo kmetje škode nad 25.000 K, ne glede na-stroške krmitve do oddaje. Na tak način se pospešuje pri nas svinjereja — tudi na Kranjskem včasih ni dosti boljše.
Polom na zakotnih borzah. Kolikor-krat so osrednje države napravile-kak mirovni korak, se je vselej pokazal vpliv teh dogodkov na zakotnih borzah, ki so izhodišče tihotapske trgovine. Ne le, da se je
naenkrat ustavilo navijanje ceii živil in drugih potrebnih predmetov, ampak so tudi cene naenkrat padle. Seveda so pa taki pojavi takoj zopet izginili,' kakor hitro se je pokazalo, da so bili,ti mirovni koraki brezuspešni. Sedaj se zopet nahajamo sredi ta-cega položaja. Za mirovni korak, katerega so storile osrednje države sedaj, ni bila javnost nepripravljena. Že nekaj dni se je o tem govorilo ne le v diplomatičnih in parlamentarnih, ampak tudi v trgovskih krogih. Pod vplivom teh razmofcrivanj se je vršil promet oficijelne in zakotne borze. Tokrat je vpliv trajnejši. Borzijanci so osupnjeni, še bolj pa zakotni borzijanci. Kako velik je učinek, se da posneti iz brzojavk, ki so došle iz Varšave, Krakova in Lvova. Zadovoljivo dejstvo je, 'da je nastopil pravcati krah na zakotnih borzali v vseh središčih tihotapske trgovine. Skrita živila so se naenkrat pojavile v taki množini, da si preje ni bilo mogoče misliti kaj tacega, in cene so znatno začele padati. V zakotni trgovini se ponuja čokolada, kava, sir, sardine, čaj, rum, prekajene klobase, moka, celo riž v veliko večji množini kakor do sedaj. Navijanje cen v gotovih kavarnah na Dunaju, kterim je moral urad proti vojnim oderušt-vom posvetiti posebno pozornost, je nenadoma prenehalo in marsikateri tihotapski kupčevalec, ki je imel sedaj redko blago skrito v skrivališčih, do ktere ni seglo oko postave, se sedaj trudi svoje blago prodati s prav majhnim dobičkom. Posebno se občuti ta krah zakotnih borz v takih dunajskih lokalih, kjer so se sklepale tihotapske kupčije. Pred vsem je padla cena svile, ki se sedaj ponuja za 30 do 40 kron manjšo ceno. Tudi sukancu in čevljem, ki so bili zelo redki' in dragi, je precej padla cena. Ker sedaj zakotni' trgovci svoje blago tako nujno ponujajo, ima urad proti vojnemu oderuštvu lepo priliko, da sedaj zatre te škodljivce vsega javnega življenja. Kavdrne, v kterih so se sklepale zakotne kupčije, so. sedaj še bolj obiskovane kakor preje, razloček je le ta, da je mnogo več prodajalcev kakor kupcev. V krogih zakotnih borzijancev vlada strašna osuplost. Do sedaj se niso zbali nobene odredbe, ki je merila na to, da se zakotna kupčija in tihotapstvo zatre. Dasi so bile zaporne kazni še tako visoke, se jih niso zbali, tak zakotni trgovec je sicer za nekaj časa izginil, a se je potem zopet povrnil brez kakega znaka o poboljšanju k zakotni kupčiji. Celo diskusija, da se morajo navijalci cen kaznovati s smrtjo, ni vznemirjala teh izkoriščevalcev visoke vojne konjunkture. Navzlic temu so pokupili vse, kar jim je prišlo pod roke. Šele sedaj so menda spoznali resnost položaja. Mir se bliža in to je spravilo zakotne borzijance iz ravnotežja. Vsi hočejo "takoj vse prodati, da ne utrpe večjih izgub. Mirovna ponudba centralnih držav je že pokazala svoj blagodejni vpliv. Na zakotnih borzah pokal
Iz žalostne Dalmacije. Dalmacija je štela po zadnjem ljudskem štetju iz leta 1910 650.000 prebivalcev. Rojstev je bilo letno 26.000, smrtnih slučajev pa 14.000. Med vojno pa je vidoma padalo število' prebivalcev. Število rojstev je padlo za 50 odstotkov, smrtni slučaji pa so se pomnožili za 40 odstotkov. So kraji, kjer se je število porodov zmanjšalo za 80 odstotkov, smrtni slučaji so se pa pomnožili za 100, celo zg 200 odstotkov. Razmere v mestih so nekoliko boljše kakor po vaseh. V celem je bilo torej med vojno 52.000 porodov manj in 21400 mrličev več kakor pred vojno. Število zmanjšanih porodov in pomnoženih smrtnih slučajev znaša 63.400. Dalmacija izumira. — Kakor se poroča iz Zagreba, se je Hrvatska zavezala, da bo Aio tretjino potrebščin- v Dalmaciji pokrila iz svoje žetve, zaradi tega ji pa ne bo treba dajati za ar-
mado. Iz Hrvatske se bo torej izvozilo okoli 3000 vagonov krušnega žita. Dalmatinci ra-čunijo, da se je preteklo leto vtihotapilo z Hrvatske okoli 1000 vagonov živil. Če bo reden dovoz mqgoč in bodo tudi druge razmere ugodne, bo mogoče tedaj tudi v Dalmaciji dobiti živil po normalnih cenah.
Kako se podražujejo živila. Prebivalstvo neke dalmatinske občine je cele tedne „hrabro“ stradalo in je pojem prišlo na to, da kupi na Hrvaškem koruze. Nakupovalci niso dobili v Zagrebu le 10 vagonov koruze po maksimalni ceni, ampak tudi dovoljenje za izvoz. Blago je stalo 54.000 K, prevoz pa 24 000 K, v kateri svoti so zaračunane tudi napitnine za železničarje; vreče so se zaračunile na 30.000 K, potni stroški za tri nakupce pa 50.000 K, pri čemur je pripomniti, da so šli nakupci v Zagreb že koncem februarja. Koruzi je prišla šele koncem maja. Pri takih razmerah seveda ni čudno, da so morali lačni Dalmatinci koruzo osemkrat preplačati. Korupcija je pač povsod!
Klanje in prodaja živine. Od. Kranjskega deželnega mesta za vnovčevanje živine smo prejeli: „Kranjsko deželno mesto za vnovčevanje živine" je dalo nalog svojim zaupnikom po deželi, da vzamejo brezobzirno in ne glede na škodo živino tistim, ki jo tihotapijo iz dežele ali pa jo koljejo doma brez dovoljenja ali pa jo prodajajo brez vednosti zaupnikov »Deželnega mesta“. Isto velja tudi.za teleta. Za vsako iz dežele utihoUpljeno žival bosta prodajalcu odvzeti dve drugi govedi, čeprav plemenski, za vsako doma brez dovoljenja zaklano ali pod rokJ prodano govedo, pa eno govedo. Seveda se bodo odvzela potom rekvizicije ter se bodo poslala v Ljubljano. Za zakol sposobne živali se bodo oddale vojaštvu, plemenske živali pa se bodo zamenjale za klavno živino. Ta korak je „Deželno mesto za vnovčevanje živine" storilo vsled tega, ker se je prepričalo, kako velike množine živine se iztihotaplja na Hrvaško, Štajersko in Primorsko. Pošteni posestniki in pa po sestniki iz sredine dežele morajo potem oddajati mesto drugih živinp. Ravno tako se pobijajo na skrivnem goveda in teleta v velikanski množini ozir. se prodajajo pod roko v veliki množini brez Vednosti zaupnikov, ki imajo nalog nadzorovati promet z živino, da se ne gode sleparije ter imajo skrbeti, da se živinoreja po nepotrebnem ne vničuje. V sili zaklano živino ima vsakdo naznaniti pristojnemu zaupniku, ki določi, ali se $me zakol v sili doma razprodati ali se odda na kontingent kake občine. Kdor bi z v sili zaklano živino brez vednosti zaupnika razpolagal, se mu bo odvzela za kazen kaka druga žival. Kdor bi živino nalašč poškodoval, da bi jo potem zaklal v sili, se mu bo odvzela ravno tako druga zdrava žival,- kot če bi jo naravnost zaklal doma. Posestniki se torej nujno opozarjajo, da se ravnajo točno po obstoječih predpisih glede prometa z živino, ker se izgovori o nevednosti ne bodo vpoštevali in bo »Deželno mesto za vnovčevanje živine" strogo izvrševalo zgorajšnja določila.
Zvišane cene sladkorja in nereden dovoz v oktobru. Po novi odredbi urada za ljudsko prehrano bodo nanovo določene tovarniške cene sladkorju, ki bodo veljavne od 15. oktobra do 15. februarja 1919 in znašajo za 100 kg surovega sladkorja 226 K (z vrečo vred), za beli sladkor pa 246 K. Cene v nadrobni prodaji bodo določile deželne oblasti. Radi razpošijjatvenih 'težkoč bo dovoz tekom meseca oktobra nekoliko nereden.
Vinske cene padajo na Nemškem.
V	Pfalci so naenkrat začele padati cene za vinski mošt. Povsodi se zaznamuje riziko pri vinski kupčiji pod sedanjimi pogoji za prevelik. Kupčija je popolnoma pasivna.
Tudi na Ogrskem padajo cene vinu. — Tako poročajo nekateri časopisi. Ni izključeno, da izhajajo take vesti od velikih vinskih trgovcev, ki bi radi s tem dobili vino ceno, sami bi pa potem cene dvignili.
Kaj vse se kupuje. V listu „Abwehr“ je tale oglas: Kupujem belo in sivo posušeno pasje blato ter lesni pepel v kemične svrhe. Gust. Ferd. Richter, kemična tovarna, Warnsdorf. — Nam ni znano, kaka čudeža nastnnejo potom kemične procedure iz pasjih eksksementov in kake vrste vojnih nadomestkov je ustvaril bistri človeški duh. Kemične svrhe! Domišljija ne pozna meji Vsekako pa upamo, da se iz pasjega blata ne izdelujejo zdravila za želodec, nadomestek za kavo, .juhine kocke in taki podobni surogati.
Trije sindikati za izvoz vina. Vlada je določila, da se izvoz vina, predvsem pride v poštev Ukrajina, poveri delniški družbi za vojne produkte, da bo tudi država deležna bogatega dobička iz* letošnje dobre letine. Ustanove se za to trije sindikati: vinski sindikat, sindikat za vinske destilate in sindikat za žgane špirituoze; ti sindikati bodo pri producentih nakupovali in oskrbovali prevoz.
Dva vagona gosi. „Arbeiter Zeitung" poroča, da sta dospela v torek zjutraj iz Galicije in Poljske dva vagona gosi. Vse gosi so bile pirtve, ker jim niso dali nič jesti.
Pridelek krompirja In čebule na Ogrskem. Iz Budimpešte poročajo, da so se plačevale za krompir določene premije po 5 K za metrski stot do 1. oktobra. Pridelek krompirja je obilen. Tudi pridelek čebule je jako znaten. Poročila iz Maka, kjer se pridela največ čebule, se glase povsem ugodno.
Cene živil v Švici. Bernski list „Le Democrate" se bridko pritožuje nad draginjo živil in konštatira, da so cene posameznim živilom narasle od leta 1914. do 1818. takole (cene v frankih): kruh kg 0’35 do 070, moka 0-48 do G'85, kakao 2’80 do
•	5'60. šokolada 4-— do 6‘—, kava 2 60 do 4 20, sir 2‘40 do 370, mast 2-40 do 6-50, fižol 0'46 do 3-—, grah 1-50 do 3'—, sladkor 0'48 do 1 *48, teletina 2'10 do 3'90, surovo maslo 4•— do 7'80, krompir 0’ 12 do 032, olje liter P50 do 5-40, petrolej 0-23 do 0'80, mleko 0 24 do 0 39, vino 0 60 do 1-60.
Stavka proti stavki. Pred kratkim bi bilo kmalu prišlo v Švici do splošne stavke mestnih industrijskih delavcev, ktero so pripravljali takozvani „Jungburschen“, ki skušajo prekositi radikalno krilo švicarske soci-jalne demokracije."* Stavka je bila že skoraj določena, kar se je naenkrat odpovedala. O vzroku tega umika se poroča: V tem slučaju je našla Švica zvestega, močnega in odločnega čuvaja, ki je, ko je bila nevarnost splošne stavke prav blizu, prelomil s staro brezbrižnostjo meščanstva ni prišel v odkrito ofenzivo. To so bili švicarski kmetje, ki so se, siti nasilne vlade velikomestnih mas, odločili za obrambo, in sicer za zelo izdatno ob"rambo. Razglasili so, da bodo, če izbruhne splošna stavka, tudi sami stavkali in ne bodo dajali posebno stavkujočim ne, nobenih živil. Tedaj krušna stavka proti politični stavki. Vsled te izjave je postal švicarski kmečki- stan gospodar položaja. Tako so našli jungburši in radikalni socija-listi zmagovitega nasprotnika, zvezne oblasti in pa oni, ki ljubijo red v državi, odločilnega zaveznika. Zvezo in posestnike pritiskati, da bi se izvršil prevrat, je bii natnen jungburšev, stradati seveda ne. Švicarski kmetje so zagrabili svojega nasprotnika na najbolj občutljivem mestu in so mu dejali: Ako ti stavkaš, boš stradal, ker ne bomo tja, kjer bo stavka, pošiljali ne žita, ne mesa, ne mleka, ne masla, ne zelenjave.
' O državnem bankerotu 1. 1811. V
»Najnovija doba hrvatslce povjesti", ki jo je izdala Matica Hrvatska, piše hrvatski znanstvenik dr. Rudolf Horvat o zanimivi posameznosti avstrijskega državnega bankerota v letu 1811. Navajamo: »Avstrijo je zadel leta 1811. strašen državni bankerot, Ko je cesar Franc II. prevzel vlado, je našel 350 milijonov državnega dolga. Ta se je radi neprestanih vojsk s Francozi brzo in znatno povečaval ter je znašal leta 1797. 466, leta 1801. že 592 in leta 1809. 658 milijonov forintov. V tedanji dobi je bilo državno premoženje majhno, a državni dohodki še neznatni, ker velikaši, plemiči in duhovščina že od nekdaj niso plačevali davkov. Tako si ni finančni minister mogel drugače pomagati, kakor da tiska kar največ bankovcev. Kovanega denarja je zmanjkalo. Zato je padala tudi cena bankovcev. Leta 1809. bilo je dobiti za 100 forintov kovanega denarja 496 forintov papirnega, a leta 1810. že tudi 1240 forintov. Naravno, da je vsled tega silno narasla cena živeža in blaga. Za par čevljev se je plačevalo 80 forintov, a za vola do' 1000 forintov. Po raznih poskusih odloči se vladar za državni bankerot. Vsem oblastim pošlje 2. sušca 1811 zapečaten dopis, ki se ima odpreti dne 5. aprila ob devetih dopoldne. V razglasu javlja cesar Franc, da je država izdala 1060 mil. forintov papirnega denarja, ki se sedaj proglaša za neveljaven. Mesto tega izda država 212 milijonov forintov novega papirnega denarja in vsakdo dobi za 5 starih 1 nov forint. Istodobno se razglaša, da država ne more plačati 40 milijonov forintov letnih obresti od državnega dolga; zato se obresti znižajo za polovico. Vsled tega bankerota so propadli mnogi bogataši in razni zakladi, zasebna trgovina in javni kredit." Posledice bankerota so težko prenašale one pokrajine, ki so bile takrat pod avstrijskim cesarjem, dočim je bila tega strašnega udarca obvarovana takratna Ilirija, ki je spadala pod Francoza. Kakor znano, je dobil Napoleon leta 1809. Kranjsko, Koroško, Istro, Dalmacijo in del Hrvatske. Vse te dežele je združil in jih krstil, Ilirija. Pod Ilirijo ni spadala slovenska Štajerska. Med ljudstvom, zlasti po Dolenjskem, še danes kroži vest, da so takrat, ko je bil v Avstriji razglašen bankerot,, štajerski kmetje celo po noči čez Savo plavali, da so prišli v Ilirijo, kjer so si rešili denar in premoženje.
Škoda vsled izgredov v Solnogradu.
V	občinski seji je povedal župan Ott, da znaša škoda, ki so jo napravili izgredniki dne 19. septembra, skupno 4,078.788 kron. Ovadenih je okoli 300 oseb.
\ova centrala se je ustanovila na Dunaju za urejevanje prometa s perutnino. Imenuje se: Avstrijsko mesto za prevzemo in razdeljevanje perutnine, pbčekoristna (?) družba z omejeno zavezo. — Bogsigavedi kakšne^ centrale bomo še dobili. Uboge kurev tudi te bodo postale redkosti
Letošnja žetev v zasedenih pokrajinah v' Rumunlji. List „Agrame“ poroča, da znaša celotna letošnja žetev v zasedenih pokrajinah v Rumuniji 140.000 vagonov in sicer: 80.0(10 vagonov koruze, 50.000 pšenice, 5000 ovsa, 2000 rži in 1200 vagonov ječmena.
Dninarske plače na Ogrskem. Kmetijsko društvo v Verzeczu na južnem Ogrskem poroča, da .zahtevajo dninarji 70 do 80 K dnevne plače, ker so toliko zaslužili ob žetvi. Tudi dninarce zaslužijo po 36-K na dan.
Ruska vlada je uvedla splošno osemurno delo v vseh industrijskih in trgovskih podjetjih, kakor tudi v vseh strokah zasebne službe; za pisarniški personal je upeljana šesturna delavna doba. Kdaj pa bodo posnemale »napredne in demokratične" vlade
srednjeevropskih držav vzgled socialno demokratične (boijševiške) vlade v Rusiji ?
Pražke žene prlsednice v aprovlza-cljl. »Pravo Lidu" poroča, da je bil gospodarski svet praškega mesta pozvan, naj imenuje tri žefie, ki bi pri sejah ravnateljstva prehranjevalnega urada sodelovale s posvetovalnim glasom.
Romunsko vino. Iz Bukarešte: Nemško-avstrijsko-ogrska poslovalnica je sklenila z romunskim generalnim gospodarskim ravnateljstvom dogovor, po katerem ima vsak vinogradnik oddati 65 odstotkov pridelanega vina omenjeni poslovalnici.
Carina se ne bo več plačevala v zlatu, ampak v papirju. Papirna bolezen, na kateri trpi naše celo gospodarsko življenje, postaja vedno hujša in nevarnejša. Vsled odredbe finančnega ministerstva se bo carina plačevala z bankovci in sicer s pribitkom, ki je za sedaj določen s 150 odstotki. Vsled te odredbe se bo carina zvišala eninpolkrat. Če je bilo do sedaj plačati . za uvoženo blago eno krono (v zlatu) carine, tako bo treba sedaj vsled vladne na-redbe plačati dve in pol krone. Že ta obremenitev bi bila v normalnih časih mirovnega blagovnega prometa neznansko težka in je tudi1 sedaj sila obtežujoča. Ta nova naredba pove, da naša vojna krona danes plača le še toliko, kakor pred vojno 40 vi narjev. Od leta 1906 se je morala carina plačevati v zlatu. Od'izbruha vojne sem pa je dotok zlata polagoma ponehal, zato so sedaj segli po papirju.
Zakaj je ogrsko žito tako drago? Ogrski komisijonarji prevzemajo žito do pridelovalcev za 65 K za meterski stot. Ko-misijonar zasluži pri vsakem metrskem stotu 2 K. Žito oddajo vojno-žitno-prometnim zavodom, v katerih sedijo sami Židje, ki so oproščeni od vojaške službe. Na Ogrskem je 46.000 komisijonarjev, ki so vsi oproščeni od vojaške službe. V vojno-žitno-pro-metnih zavodih je nastavljena cela armada uradnikov, sami Židje, ki so vsi izborno plačani. Generalni ravnatelj ima 450.000 K letne plače. V centrali je n. pr. zaposlenih 2000 uradnikov-židov, dočim bi zadostovalo 600 uradnikov. Najmanjša plača teh uradnikov znaša 8000 K. Ni torej čuda, da je ogrsko žito tako drago, ko je v vojno-žitno-' prometnih zavodih zaposlenih tri petine uradnikov več, nego bi bilo potrebno. V tem oziru pa pri nas ni niti za las boljše in lepše.	■
Cenzura v Bolgariji. Cenzurna sekcija v Sofiji naznanja, da pripadajo cenzuri vsa pisma na vojake in oficirje na fronti in v etapi, kakor tudi v okrožja Odrin, Štruma in Gjumurdžina.
Tobak v Bolgariji. V Bolgariji bo dobival odslej vsak kadilec na teden 100 gramov tobaka ali cigaret po določenih cenah.
Vojni milijonarji na letoviščih. Nekdo opisuje življenje vojnih milijonarjev v letoviščih. V nekem češkem letovišču je neki ogrski borzni magnat dobil v igri 1,200.000 kron. Pri odhodu je priredil souper, ki je stal 94.000 kron. Neki drugi je poslal svoja mlada sina na letovišče. Obnašala, sta se tam kot velika dobičkarja in izpila v enem mesecu za*17.000K šampanjca. Neki novo-poročeni dobičkar je kar trosil denar iz svojega žepa, fijakerju je vrgel za malo vožnjo 700 kron, ciganom za igrani komad 800 K, sobarici je dal napitnine 1000 K . . . Uživajo življenje s polno mero, drugi ljuje pa mro lakote ali padajo za domovino.
Kitaj»ke krave. Na Kitajskem dajejo krave na dan 2—4 litre .mleka. Zjutraj ima mleko le 4—5 odstotkov tolšče, opoldne pa poskoči tolšča do 9 odstotkov, suha snov pa na 18 odstotkov. Kineških krav se jetika ne prime. Cena kineške krave znaša okoli 60 kron.
'V
Jajčnih lupin ne mečimo v smeti.
Jajčne lupine imajo v sebi mnogo apnene in fosforove soli, ki delajo pri rasti kaj posebno debele kosti. Pri nas jih navadno vržemo v smeti, k večjemu jih damo kokošim. Jajčne lupine pa so ravnotako dobre za druge domače živali, osobito mlajše. Mesto da vržeš lupine proč, stolči v prah in pomešaj jih med drugo krmo.
Mesta na Ogrskem Imajo svoj papirnat denar. Da se odpomore pomanjkanju drobiža, je avstro-ogrska banka dovolila nekaterim mestom na Ogrskem, da smejo izdajati bankovce po 50 vinarjev. Tako je dobilo mesto Šopronj dovoljenje, da sme izdati za 100.000 kron papirnatega drobiža.
V	Augsburgu so podražili žemlje. Magistrat je prošnji pekovske zadruge t w>-liko ugodil, da se je določila cena za žemljo na štiri fenige in za dve žemlji pa sedem fenigov. To sicer niso cesarske žemljice, ampak vendar nekak bel kruh.
Cena za divje kostanje ter hrastov in bukov žir. Za divji kostanj se plačuje 30, želod 70 in bukavica 80 v 1 kg. Kostanj in želod sta zasežena in se smeta prodajati samo erarju.
Surovo maslo na Saksonskem po 3 marke 80 fenigov. Na Saksonskem so določili ceno za en funt surovega masla na 3-80 marke. Obenem so opozorili kmetovalce na dolžnost oddajanja, sicer se bo uvedla prisilna' oddaja mleka mlekarnam. Krajevni odbori, ki obstojajo pod vodstvom nepristranskega iz ednakega števila živinorejcev in konsumentov, morajo skrbeti za dobavo in razdelitev mleka.
Dalekovodi za rumunski petrolej. Ru-munski petrolejski vrelci se nahajajo globoko v notranjščjni dežele blizu sedmograške meje. Od tu vodita dve železnični progi do velikega izvoznega pristanišča' Konstanca, železniški progi sta enotirni in se že daleč pred Konstanco združita v eno samo. Da razbremene ti dve progi, so sklenili 1912 napraviti dalekovod za petrolej, 1. 1915 so ga pa začeli graditi. Ta dalekovod bi vodil iz Baicoi-a čez Ploesti, Faurei, Černavoda v Konstanco, dolg' bi bil 300 kilometrov. Po tem dalekovodu so hoteli spravljati 800 odstotkov v petrolejske produkcije, t. j. 1,000.000 ton surovega olja in 400.000 ton očiščenega petroleja. V to svrho so položili en dalekovod za surovo olje 110 do 150 cm in dva za petrolej 60 cm globoko v zemljo. Cevi so iz mehkega jekla, imajo za petrolej 127 milimetrov, za surovo olje do Buzana 228 milimetrov, od tu dalje pa 254 milimetrov premer in so preskušene- za 76 oziroma 112 atmosfer pritiska. Za preskušanje pritiska, posebno če bi kaka cev počila, so na vsacih 3 do 5 kilometrov narejene posebne priprave. Sesalke na vsacih 100 kilometrov potiskajo olje proti Konstanci. Tu se je 1. 1915 majala zbiralnica: 200.000kubičnih metrov posod je bila državna last in
170.000	kubičnih metrov pa petrolejske družbe. Celotni stroški bi znašali okoli 21 miljonov kr^ ali 70.000 K za 1 kilometer. —• Poslopja^^ sesalke so bila že postavljena, cevi položene, le motorji in sesalke so še manjkale; nito je prišla vojna. Osrednjim državam je bilo na tem, da dobe petrolej po najkrajšem potu. Da bi se dobil materijal za nov dalekovod, bi bilo mogoče .pričakovati od industrijskih podjetij. Zato so izkopali že položene cevi ter so napravili nov dalekovod do Giurgina na Donavi. Od tu vozijo surovo olje po Donavi.
Vsak dan najzanimivejše novice prinaša dnevnik »Novice*1. Naročite ga takoj „ na naslov: Upravništvo »Novice", Ljubljana, Zadružna tiskarna.
Železniški promet. Španska bolezen hudo razsaja tudi med železničarji. Zaradi tega je bila uprava državnih železnic prisiljena, da ustavi oziroma omeji promet skoro na vseh progah. Tudi južna železnica je ustavila promet vseh brzovlakov in dveh poštnih vlakov na progi Dunaj-Trst za 11., 12. in 13. t. m. — Torej potrpljenje pri potovanju!
Cena nlžje-avstrijskega vina. Kakor poročajo nižje-avstrijski listi, je cena tamoš-njemu vinu zelo padla, tudi slovečemu „Gumpoldskirchner“-ju. Ondotni kmetje zahtevajo 14-15 kron za liter, toda maloštevilni kupci, večinoma dunajski krčmarji, so ponujali samo 4-5 kron za liter in utemeljevali so to ceno s slabo kakovostjo. Tudi na Ogrskem so cene vinu silno padle. Bržkone se prekupci boje, da vsled bližajočega se miru nakupovalci za armado ne bodo plačevali več vsake cene kakor doslej.
Stanje konj v Avstriji. V Avstriji ja bilo pred vojsko 1,900.000 konj. Od začetke vojske pa do junija 1918 se je to število konj zmanjšalo radi rekvizicij vojaške, uprave (ki je- zahtevala in vzela več kot
500.000	konj) radi izgub v Galiciji, kjer so rekvirirali Rusi, in še radi drugih izgub, za skupno 1,121.000 konj. Vsakega gotovo iz-nenadi, če mu povemo, da ni sedaj v Avstriji več kot 900.000 konj.
Razširjajte »Resnico"!
Razne vesti.
Silne izgube Nemcev. Stegeman piše, da zahodne velesile še vedno nadaljujejo ofenzivo. General Foch zato zasleduje tako taktiko, ker so izgube Nemcev izredno velike, kar se izraža v številu ujetnikov nad
250.000	mož in z izgubo nad 20.000 strojnic in nad 3500 topov. Foch lahko še bolj razširi fronto v Vogeze, če razpolaga z dovolj močmi, da bo pritisk premoči še hujši.
O koncu sveta. Slavni francoski astronom Camille Flamarion popisuje zadnje dni ""zemlje tako-le: Solnce je nebesno telo, ki je, kakor vse zemlje, podvrženo spremembam. Že sedaj opažamo na njegovi površini mnoge temne madeže, ki se vedno večajo, ker se solnce ohlaja. Torej mora priti enkrat čas, ko se bq popolnoma ohladilo in bo tako usahnil vir življenja. Toda človeški rod tega dneva ne bo doživel in ne bo videl zadnjih žarkov ugašajočega solnca. Vsled vedno manj se zmanjšujoče topline se bodo ledene plasti vedno bolj razširjale. V morjih in deželah se ne bo moglo vzdržati nobeno
živo bitje več in vse življenje se bo zožilo pod ekvator, kjer se bodo zadnji otroci zemlje borili v zadnjem boju s smrtjo. Končno bo v puščavo spremenjena zemlja postala samo en sam velik grob. Solnce bo najprej rdeče, botem črno in cel naš ozvezdni svet bo sestavljen iz črnih mas, ki se bodo vrtile okrog ravno tako črne krogi je. Tako učenjak Flamarion. Morda se pa tudi tu nahajajo velike napake, kakor v vseh podobnih računih.
Šolski pouk o jetiki. Moravska deželna komisija za skrbstvo vračajočih se vojakov se je obrnila do moravskega deželnega šolskega sveta, da bi se pridobila državna naučna uprava za sodelovanje v boju proti tuberkulozi. Šola naj že otrokom vceplja potrebno znanje o bistvu jetike in kako se je varovati; učitelji naj se v ta namen primerno predizobrazijo. Končno se zahteva strokovnih spisov in sklicanje ankete o tem, kako bi mogla šolska mladina najuspešneje sodelovati v boju proti zavratni sovražnici
—	tuberkulozi.
Koliko stane strel iz topa? Malokdo izmed lajikov ve, koliko stane posamezni strel iz topa. Zato bo morda zanimalo, koliko izdajo naši sovražniki za municijo. Po nekem francoskem viru znašajo namreč stroški za en strel iz francoskega poljskega topa 60 frankov. 10 cm-strel stane že 115 frankov, 15-5 cm pa 225 frankov. S kalibrom rastejo stroški precej hitro. Pri 22 cm topu znašajo že 540 fr., pri 27 cm že 850 fr., pri kalibru 30-5 cm pa dosežejo že syoto
2800 fr. in strel iz francoskega 32 cm topa baje stane celo 6300 fr. Ti podatki Jbodo najbrže le približni, vendar si na podlagi tega vsakdo lahko ustvari približen pojem, koliko požre ta nenasitna vojska.
Kako je dandanes na Jasni Poljani. Neki Francoz, ki je pred nedavnim obiskal posestvo Jasnaja Poljana, bivališča velikega ruskega filozofa grofa Tolstega, pripoveduje, da je Jasnaja Poljana ostala popolnoma nedotaknjena, čeprav so vsa plemiška posestva v okolici opustošena. Tudi bivališče Tolstega, mala bela hišica, je ostalo nepoškodovano. Semkaj sta pribežala tudi Tolstega hči Tatjana Sukatinova in njegov zet knez Obolenski. Tamkaj živi tudi prijatelj in tajnik Tolstega Cerkov in pa vdova grofica Tolsta, ki se bavi s prepisavanjem korespondence rajnega velikega Rusa.
Dekle na dražbi. Trije vojni dobičkarji v Budimpešti so se nekega večera izborno zabavali, posebno so bili veseli, ko so v svojo sredo dobili neko mlado dekle. Čigavo bo dekle, zato so se dolgo pričkali, slednjič so jo dali na dražbo. Zmagal je oni, ki je ponudil 50.000 kron. Napisal je takoj ček in ga dal dekletu. Da bi pa ne mogla dvigniti svote, je napisal letnico 1917. Ali dekie se ni dalo varati, temveč je popravilo letnico na 1918 in dvignilo denar. Ko je dobičkar to izvedel, je grozil, da jo ovadi, ako mu takoj ne vrne najmanj 20.000 K. Dekle pa je šla k advokatu, ki je napravil tožbo za odškodnino in zahteva 200.000 Kf
Kranjska deželna banka
—■» v Ljubljani.	—*
Najvarnejše in najugodnejše se naloži denar v pupilarno-varnih 4V«% zastavnih listih in 41/»% komunalnih zadolžnicah Kranjske deželne banke. Letne obresti čistih 4V,% brez odbitka kakršnegakoli davka.
Daje hipotekama in komunalna posojila. Sprejema vloge na hranilne knjižice in tekoči račun pod najugodnejšimi pogoji.
ILIRSKA BANKA V LJUBLJANI
Šelenburgova ulica št. 1.
===== izvršuje vse bančne transakcije najkulantneje =====
financira vojaške dobave in aprovizacijske kupčije. — Daje predujme na blago. — Eskomp-tira menice, fakture In terjatve. — Pospešuje trgovino, Industrijo ter uvoz in izvoz. — Vloge na knjižice obrestuje po 4%. — Vloge na tekoči račun po dogovoru.
Odgovorni urednik: Vojteh Jeločnik. *- Tisk ^Zadružne tiskarne* v Liubliani. — Založil konzorcij.