)o\ f©,	V četertik 17. mal. (ravna.
jEvmiauja služba božja in pobožne
se ge.
Človeku je želja perrojcna, de svoje znotranje misli in občutljejc tudi zunaj pokazati in v zvuna-njih znauinjib razvidne storiti si perzadeva. Ta na-turni nagon pa tudi naturua potreba, ki se od člo-veškiga bistva nikakor odločiti nc da in nc sme. je vodila našo sv. cerkev, de je toliko svetili obredov in pobožnih šeg vpeljala, de človek za vsako svojo duhovsko potrebo in, tako rekoč, tudi za vsaki /.notranji sveti občutljej že ludi zvuiianjc vidno znamnje v sv. cerkvi najde. Le po tem načinu bo pa tudi še le mogoče, dc kakor je celi človek za Boga vstvarjen. tudi celi človek Bogu čast in hvalo daja: znotraj s svojim duhani, z v u naj s svojim telcsam. Lc če obojno storimo, še le dopol-nujemo Kristusov nauk. ki gaje Samarianski ženi dal, de morajo pravi molči Boga moliti v duhu in v resnici. Scer sc ravno teli Kristusovih besedi zaničevavci sv. obredov in pobožnih cerkvenih šeg in pa mlačni Kristjani, kteri so prelčni in prepre-vzetni v cerkev hoditi, v zagrinjalo svoje mlačnosti in brezbožne modrosti poslužijo, ter pravijo: ,.Če-mii jc z v u n a n j a s I u ž b a b ožja ? čemu per molitvi klečati? v procesije hoditi? čcmii postiti se? čenui toliko dragiga kinča v cerkvah i. t. d.? Ali ni Kristus učil, dc moramo Hoga v duhu moliti?" Pa ti visokoučeni možje pozabijo, de Kristus ni kar učil, v duhu moliti, ampak de je tudi za-povedal v resnici moliti. Vsak pa ve, de je resnica laži nasprot postavljena. Laž pa je, de človek zgol duhovsko naturo ima, zakaj on ima ravno tako bistevno tudi telesno; laž je tudi, dc bi zadosti bilo, ako človek le s svojim duh a m Bogu čast skaže, zakaj tudi naše telo je in živi flod milosti božje'*, spodobi se tedaj, de se tudi telo pred Bogam, svojim stvarnikam in ohranite-lam poniža in mu spodobno čast skaže. Le takrat kadar po tem načinu molimo znotranje in z v u-nanje, molimo po Kristusovim nauku v duhu in v resnici. De je to naše razlaganje od molitve z duhani keršanstva popolnoma v soglasji, nas prepričajo vse strani sv. pisma, posebno pa izgled Kri-
stusov. Kristus namreč ni bil kar Bog. ampak je bil tudi pravi človek: tudi pravi človek je bil on Kristus, to jc : od Boga niaziljeiii (Id rešen i k človeštva. Bavno zato pa ni on kar v duhu. tedaj po z n o t ra n j c svojiga Očeta častil, ampak kakor človek je tudi po telesno Očetu čast skazoval. ter se je od rojstva do svoje smerti vsim obredam Shod-nice podvcrgcl, pa tudi v svoji cerkvi zviiiianjo službo božjo vpeljal. Ze osmi dan se je dal ob— rezati (Luk. 2. 21.): štirdeseti dan so ga v tem-pelnu darovali in kakor pervorojeniga odkupili ( Luk.
2,	22—24. ): \ reki Jordanu se jc dal kerstiti ( Mat.
3.	13 — 17.): ob velikih praznikih jc hodil na d a I j n o božjo pot v Jeruzalemski tem pel. (Luk. 2, 42. — Sv. evangelist Janez pripoveduje še od treh drugih Kristusovih božjih potov v Jeruzalem. Jan. 2. 13. 5, I.- -7. 10.)*): pogosto, ko je molil, stoji pisano (Mat. 14, 19. — Jan. 11.41. — 17. I.), je svoje oči proti nehesaui povzdignil: na oljski gori je clo v molitvi pokleknil ( Luk "22. 4 1.) ** ): je še per zadnji večerji s svojimi apostelni sv. pesmi pel (Mat. 2(>, 30.)	pogosto, ko evangelisti
s J To naj si pesebno tisti modrijani in mlačni Kristjani zapomnijo ki pravijo, de ni treba v cerkev hodili, ampak tudi doma lahko molijo. To jc scer tudi lepo in potrebno: pa kakor jc Kristus tudi povsod in prav pogosto, mnogokrat clo cele nori molil, pa per vsim tem na te.mpel vendar le ni po/.abil. naj In tudi oni na cerkev iu na drugo cerkveno zapoved nikar ne pozabili.
To naj bo posebno tistim v premislik ino izgled, kterim sc klcčanje per molitvi zdi nepotrebna reč, in kteri, bodi si v cerkvi ali per procesijah clo per nar svetejših opravilih: per povzdigovanji in per sv. žegnu stoje in ošabno svoje glave čez verno ljudstvo mole. kakor prazno k laso vjc na njivi. Pobožni kristjani pa ze od nekdaj, Kristusov izgled pusneniaje, per molitvi radi pokleknejo in sc tako pred ISogam kakor grešnike in spokornike spoznajo.
To naj bi per perložnosti tisti gosposki in kmečki bahači in bahačke nekoliko premislili, ktere je -i ara in bi si v ne čast šteli, ako bi v cerkvi ali pa
pripovedujejo, de je s svojimi učenci jedel ali drugim jesti dal, pristavijo, de je jed in pijačo po-7.cgnal in se Bogu zahvalil. (Mat. 14, 19. - 26, 26. - Luk. 24, 30.) *) i. t. d. -Kakor je pa sam zvunanjo službo božjo visoko ob-rajtal, je tudi apostelnaui v svoji cerkvi vpeljati jo zapovedal. Per vsili sv. zakramentih jc namreč vidne znamnja naročil: je post precej naravnost zapovedal rekoč: ..Prišli bojo dnevi, kadar bo ženin od njih vzet: takrat se bojo postili tiste d n i.u ( Luk. 5,35) i. t. d. Kar pa ni Kristus sam zapovedal in naročil, so cerkveni predpostavljeni sami aii po Njegovim izgledu ali po razsvetljenji sv. Duha v prid vernih s časam vpeljali, in tako je postala veličanska služba božja v sv. katoliški cerkvi, de jo vsi občudujejo, kteri od lloga in človeka prave zaumene imajo.
Pa ne kar cerkev je v zadostenje duhovskih potreb svojih vernih toliko lepili obredov vpeljala, temuč tudi verni sami so pogosto od /.notranje pobožnosti gnani, ki jim je serce vnemala. v raznih krajih razne pobožne sege vpeljali, ki so navdahnjene z naj serčniši ljubeznijo in zaupljivostjo od lloga in od tiste otroške priprostosti. ki jo je Jezus učcncam perporočal rekoč: rliesnično vam povem, ako se ne spreobemete in ne postanete kakor otroci, ne poj dete v nebeško kraljestvo.- Mat. 1H, 3. Take pobožne šege :so živi spominki goreče pobožnosti naših predstarišev. Kjer ljudje le stare šege še spoštujejo in obhajajo, je veselo znamnje, de se v tistih krajih se tudi čednosti naših prednikov najdejo; kjer pa ljudje take pobožne šege opušajo, ali jih clo zasmehujejo iu se jih sramujejo — kar se današnje dni le prerado godi - -, z žalostjo zagledamo, de s pobožnimi šegami vred tudi lepe čednosti naših starih od tistih krajev slovo jemljejo. Zato nas je nočno veselilo, ko smo v časniku „\Vahrhcits-freund-lepo velikonočno šego brali, kakor je v Se-kavski škofii okoli sv. Ivana (in der llaide) v navadi . in ktero tamošnji dušni pastir takole popiše : rTukej in v široki okolici je pobožna navada, de se na sv. Veliko noč. kakor na god vstajenja liospodoviga, ko tudi setve na polji iz zimskiga spanja vstajajo in zeleneti začenjajo, opoldne po kosilu ljudje na polje podajo iu med njivami in travniki hode sv. roženkranc molijo, de bi od naj boljšiga Očeta v nebesih, od kleriga vsi dobri darovi pridejo, sprosili, na j bi on svojo \ sigamojročno rok« eez mlade in vesele setve iztegnil, in jih obvaroval tolikih nesreč, ki jim protijo, preden
per procesijah z drugimi priprostimi ljudmi vred na glas molili in peli. Morebit so tudi na tiste Kristusove besede pozabili; rKdor se bo mene sramoval pred ljudmi i. t. d.? Zdaj. ko z žalostjo zagledamo, kako lepa ker-šauska šega. pred jedjo in po j e «1 i moliti, per gospodi in per kmetih bolj in bolj peša. in kako kristjani, kakor nevcriiiki ali clo neumna živina se najejo in napijejo. brez de bi na tistiga se spomnili, od kteriga vsak dober dar pride, in s svojo n c h v a I c ž n o s t j o tako rekoč II o g a silijo, nam zopet hude leta poslati. — zdaj pravim, bo morebit ob pravim času. de tudi ta Kristusov izgled takim nehvaležnim ljudem v spomin zakličemo.
Se ve. de sovražnikaui posta in tistim, ki pravijo, de post ni po Kristhšovi volji, te Kristusove besede posebno všeč ne bojo.	%	Pis.
bojo dozorele. V ta namen že na Veliko soboto zvečer, precej po obhajanim Gospodovim vstajenji, hišni očetje iz palmoviga lesa, ki je bilo na cvetno nedeljo blagoslovljeno, križice naredijo in jih po polji na tiste(kraje postavijo, kjer mislijo prihodnji dan per molitvi sv. roženkranca svoje štacionc imeti. In takrat ni nobene hiše, kjer bi pobožni hišni oče ali pobožna hišna mati z dvoje ali troje svojih domačih na polje ne hitela, tamkej molit in božjiga žegna za poljske pridelke sprosit: človek pa se zderžati ne more, milo do solz v sercu ginjen biti, ako te pobožne poljske romarje gleda, ki z odkritimi glavami in s ponižnim zaderžanjem, polni žive vere in otroškiga zaupanja v lloga se po polji sprehajajo in per postavljenih križcih poklekujejo in molijo. Tako se tukej in v široki okolici čas med kosilam in popoldansko službo v pobožni molitvi sveto in llogu dopadljivo dopernese; — in ta lepa stara in pobožna šega, ktere pisavec še nikjer poprej ni najdel. je gotovo povsod posnemanja vredna.u
(konec sledi, i
Od stoletja tlo stoletja.
(Dalje in konec.)
V	letu 1250 jc umeri nemški cesar Friderik II.. kteri si je menile za posebno nalogo svojiga življenja odločil, z vsakterimi načini, posebno z zvijačami in silo, papeževo oblast in čast zatirati. Pa Inocenc IV. je bil tisti mož, kteri je tunel in je bil pogumen zadosti, tudi temu prevzet-nimu vladarju se v bran postaviti.
V	letu 1350 je bila v llintu huda preku-cija in popolna brezvlada. Klemen VI.je prebival v mestu Avignon na Francoskim, kjer mu je francoski kralj iz zgol sebičnih namenov prijetno prebivališč perpravil. Grenke solze je takrat sv. cerkev Kristusova točila, zakaj od leta 1308 noter do leta 1378 so papeži na Francoskim stanovali, ker jim nar žalostniši zadrege in vsakoršne zmešnjave niso dopustile, v Itimu prebivati. **) Ko so pa takrat Kristjani s straham in žalostjo v prihodnost gledali, seje pa že v Sicni sv. Katarina, nekiga barvarja hči. rodila, ktera je s svojo otroško ponižno prošnjo papeža Gregorja IX. nagnila, v blagor sv. cerkve se v Kini poverniti.
V	letu 1450 seje izhodno rimsko cesarstvo žc bližalo svojimu padcu in razdertju. Leta 1453 je padel Konstantinopel v roke Turkov. To vse je Mi k I a v ž a \ . s toliko žalostjo napolnilo, de je nevarno zbolel in umeri.
V	letu 1550 je hil Ju I i lil. v papeža izvoljen. Tridenski cerkveni zbor še ni bil končan, med tem pa je Lutrova kriva vera čedalje bolj in bolj okoli sebe segala. Brezvestni vladarji so stegnili svoje lakomne roke po cerkvenim premoženji, ropali in podirali cerkve in kloštre: razvujzdani mašniki so se poženili in za Lutram potegnili, vodji cerkvene
<*) Tajiti se pa žalibog ! vendarle ne sme, de so tudi nekteri papeži, bolj v to zamišljeni, s posvetnimi dobrotami in nečiinurnim kimam si svoje življenje oslajšati. kakor za blagor sv. cerk\e hrepeneči, veliko sami krivi bili, de je bila cerkev sv. Petra tako dolgo vdova. Po vsi pravici cerkvena zgodovina tistih sedemdeset žalostnih let, ko so papeži v sladke zanke prekanjenih francoskih kraljev zapleteni, na Francoskim prebivali, Babilonsko sužnost imenuje.	Dost. prest.
razpertije pa so ljudstvo z obljubo »svobode" tako omamili, de je skorej popolnama zdivjalo. Vojskini požar se je kakor povodinj po nemških deželah razlival, in mnogo vasi in mest spremenil v prah in pepel. liUterani sami so obstali, de pred nojyo vero ljudje niso toliko razvujzdani bili. kakor poznej po tako imenovanim popravljanji freformatio).
V	letu 1650 so zmote Jansenija semtertje si mnogo perjatlov pridobile. In ocene X. pa je tistih njegovih pet poglavitnih naukov, v kterih se je katoliški nauk od svobodne človeške volje napčno razlagal, zavergel in kakor katoliški veri protivne zaznamoval.
V	letu 1750, ob času cesarice Marije Terezije je Benedikt XIV. v Himu sveto leto za celo keršanstvo izpisal. Bomarji iz vsih krajev sveta so prišli takrat grobe sv. apostelnov Petra in Pavla obiskat. Svetiga očeta pa so takrat katoliški in luteranski vladarji visoko častili, kteri zavolj svoje ljubezni do učenosti, zavolj svoje modre per-zanesljivosti in zmernosti še zdaj po pravici visoko sluje.
V	letu 1850 pa so klečali vsi pravi katoličani po širokim katoliškim svetu pred tronam usmiljeniga Boga, in molili z otožnim scream za svojiga sv. očeta Pija IX., de bi ga Bog ohranil, ga poživil in osrečil na zemlji in ga ne dal v roke ii j e g o v i h sovražniku v.
Tako je katoliška cerkev od stoletja <1 o stoletja tistimu čolniču podobna, ki ga ne utopi ne nevihta ne vihar. Vihar seer neznano rjove. vetrovi tulijo, valovi šume, gromovni oblaki nebo černč, peklenske vrata se odperajo in vse sovražne moči sc na vojsko pripravljajo — ali skala, na k t e r o j e K r i s t u s s v o j o c e r k e v zidal, se ne gane, vekomaj n e o m a d c ž v a n a ostane nevesta Kristus o v a.	K—.
Haj je od govorov na grobu misliti.
Mesto se zavzema, slišati govor, kakoršniga ni vajeno, namreč govor na grobu; in ljudstvo dcsiravno katoliško si pripoveduje z dopaiiajcnjcm od besede, ki jo je o pokopu nekatoličana iz ust nekatoliškiga govornika slišalo. Ljudstvo v mestu ni vajeno o pokopih kak govor slišati; so pogrebi ondi nekako na tesno kopito djani. še navadna cerkvena molitev in daritev sv. maše se večidel opuša: nesejo in spremijo merliča popoldne, kakor de bi šli na sprehod iz mesta. Ljudstvu na deželi govori o pokopu mertvih niso tako neznana reč, dcsiravno niso pogostni. Ako umerje ljubljeni duhovni pastir, ne zgodi se pokop lahko brez govora; ako se nameri kaka posebno nagla ali znamenita smert. se to tukej ali tamkej primerjena priložnost zdi. rodovitno besedo na grobu govoriti. O smerti duhovniga pastirja verna čeda rada še nehakošin njegov oglas kakor iz groba sliši, in težko bi sc ji zdelo, ako bi ji nihče taeiga nc prinesel; vemo, de srno bili zategavoljo že poslednjo uro naprošeni, tak govor dcsiravno neprevidama imeti. O kakim naglim smertnim napadu, o ločitvi posebno pobožne ali spokorjene duše so serca pogrebeov že same od sebe od posebnih čutil prevzete, de je Ic treba besede izreči, in se jim obstanek da roditi obilni sad. Od govora, ki smo ga na grobu pobožne potcrpcžljive device imeli, so nam še čez leta z radostjo spomnili; za druziga govora voljo na grobu z boleznijo spokorjene deklice srno slišali mlade ljudi si praviti: kaj si šel na V.— k ma<i, de nisi slišal lepe pridige? zastran druzih pridig se nam takošna beseda ni namerila. Lahko se iz naše besede vidi. kaj de od govorov o pokopu ali ua
grobu mertvih mislimo, de namreč o posebnih priložnostih jih primerjene in celo koristne sodimo. To pa ni naša misel, de bi tako pogostni bili ti govori, kakor pri evangeljeih; njih pastorji so le slažabniki besede, ne opravljavci molitev in daritve; zatorej mora govor vse namestiti. Tudi ne menimo, de bi se pri nas šega katoliških krajev ua Nemcih vzgled vzela, kjer je redik pokop brez govora; pregosti taki govori bi zgubili od svoje važnosti in veljavnosti. Zglede takih govorov nam v našim jeziku prinesejo Mnemosinon sla v ic um, in tudi Drobtince. oboje bukve pod vodstvam visoko-častitiga Lavantinskiga škofa Antona Martina Slo m-šeka, kteriga beseda in zgled poterdi rabo govorov na grobu o posebnih priložnostih.	II
Izgled verniga obnašanja proti zasraniovaveain vere.
Lepo je vgledati nedolžniga otročiča. ko svoje ročice sklene, in poln prostiga zaupanja k nebeškima Očetu moli; podbudljivo jc za serce, ko mladeneč ali devica v pobožni zamaknjenosti pred svojim Izveličarjem kleči, iu mu obljubo ljubezni in zvestobe ponavlja; gin-ljivo je gledati mater, ko zraven svojiga bolniga Ijub-čika serce in oči proti nebu povzdiguje, in s štreno gorečnostjo in zaupljivostjo za pomoč zdihuje: pa še lepši, podbudljivši iu ginljivši je. če mogočen vladar, od kteriga na tavžente ljudi milosti in usmiljenja pričakuje. v svitlosti zemeljskiga veličastva s prestola (sedeža) stopi, iu se pred Gospodam vsih kraljev poniža, ali pa čc mož. ki je s časnimi dobrotami obilno obla-godarovan, občudovan iu povikševan od ljudi svojiga časa. mogočen v svetovavstvu svojiga kneza, silovit in Btrašan pred obličjem sovražnika, če tak mož tudi po vunanjim z besedo in djanjem kaže, de živo veruje v svetiga Boga v nebesih, pred kterim nič dru/.iga ni kot ubog grešnik, in de ne dela s svojo močjo tako velikih in blagovitnih reči med ljudmi, temuč le z gnado božjo, ki vnjem prebiva. Tak mož med druzimi je bil C it en, vojskovodja 1'ruskiga kralja Friderika II., ki je pred sto leti, v sedemletni vojski, živel. — Bil je včasih h kraljevi mizi povabljen. Kuiga dne. ko mu je spet povabilo došlo, jc pa odrekel in kralju povedati dal. do dans te časti nc more dovzeti, ker se ima pri mizi Gospodovi znajti, to je, sveto večerjo prejeti. Mislil si je namreč : \a tak dan se nc spodobi s kraljevimi dvor-niki razveselovati se, ampak ga le v veselju n svojim Izveličarjem preživeti. Tudi kralj s perviga nič ni zoper to imel. Čez nekaj tednov je ta pobožni junak spet pri kraljevi mizi sedel. Pijača je povabljenim tovaršem precej zlo v glavo stopila . jezik se jim je spodrezoval, začeli so marsikake šale ali uorčijc vganjati. Po nesreči se kralj spomni tistiga dne, ko je ta vojskovodja pri «v. večerji bil, in se zderžati ne more, ga zasramljivo in bogoklevsko vprašati: „Xo, Citen! vi nam pa tudi še povedati morate, kako vain je večerja pri mizi Božji teknila? Ali ste svojiga Boga dobro prebavili (v želodcu prekuhali)?** Xa tc kraljevo šalo ali norčijo so se vsi povabljeni na glas smejati in krohotati začeli. Citen pa se vzdigne s strašno resnobo. h kakoršno jc na boriš« sovražniku nasproti stal. stopi pred svojiga gospoda in kralja, in mu s terdnim. slovesnim glasam reče: ..Veličastni kralj! jez sim Vam v hudih dneh zvesto služil, in moja kcršanska vera mi jc tačas poterpcžlji-vost in serčnost dajala in vedno ohranila, in Vi sami ste sc v hudih časih ko ste menili, de jc že vse zgubljeno, na moje zaupanje v Boga zanesli, in ga tačas niste zaničevali. Kaj Vam da zdaj pravico, meni moje najsvetejši zasramovati? Veličastni kralj! se mar to zasramo-vanje naj svetejšiga, kar eden zmed Vaših naj zvestfjših
služabnikov ima, Vam spodobi? je mar to modrga kralja vredno?u Pri teh besedah je na enkrat vse umolknilo; Friderik pa, globoko v svoji duni presunjcn, je vstal, pri tej priči tovaršijo zapustil, in se v samoto svojiga hrama podal. Ta mož, kteri se je tako krepkoverno obnašal, pa je bil — luteran ! — —
P. Iz ..Kalend. f. Z. u. E\v.u
Kaz^led po kersanskim svetu.
Iz K ob I en c a sc piše 2S. sušca od misijona, ki so :ra tam imeli, veliko lepiga, posebno pa to: Sinoč smo hili nar bolj ginjeiii. Per druzih pridigah se svete li e perzgejo. pridigar pride v eerni redovni obleki, s precej velikim križem za pašam na priznico. Sinoč je pa bilo presveto rešuje Telo izpostavljeno, duhovni so okoli altarja klecali, in pridigarje v korski srajci in zobram-nico istolo) na lečo prišel; govoriti sc je imelo od ne-vredniga obhajila in potem odpušanja prositi pred svetim rešnjiin Telesam. Taka lepa in ginljlva pridiga se še ni slikala; polna je bila žalosti, ljubezni, visokosti in njeznosti; vsak je mogel spoznati veliko srečo, kteie se kristjan per svetim obhajilu vdeležuje; presunjena jc bila sleherna du*a slišati nehvaležnost in prederznost tistih, ki po nevrednim presveti zakrament prejmejo. Konec govora se je govornik samiga in svoje sodelavce na pcrvo kot grešnike spoznal, obramnico, znamnje duhovstva. jc pred britko martro položil ter odpušanja in usmiljenja prosil; potlej je po razni starosti razno pregrešenje zoper sveto rešnje Telo našteval; — vsi so klcrali. nobeniga dihanja ni bilo slišati, oči so bile vse objokane, vse serca z žalostjo napolnjene; nazadnje jc prosil, da naj se da blagoslov, kar se jc zgodilo, pa brez petja, brez orglanja, v mirni tihoti. To je silno ginilo. — ljudje so bili kot pervezani iu dolgo jc ter-pelo, preden je množica vstala in sc domu vernila. Pač blagor mu. ki se v Gospodovo službo od mladih nog poda: veri človeške sreče ni, kot \rediu duhoven, učenik ljudstva biti!
Nar krajši pridiga. — Sloviti angleški dekan Svit (umeri je leta 17 45) je bil nckiga dne naprošen, kratko pridigo od keršauske dobrodelnosti napraviti, de bi se lep sklad dobil. Prevzel jo je in jo je tudi ob pravim času imel. in sicer to: Kck: Kdor se uboziga usmili, Gospodu posodi. (Pregov. 19. 17.) Pridiga: ^Ce vam je to poroštvo zadosti ( dc ljubima Bogu kej posodite), dajte sem denar." — Gotovo nar krajši pridiga: pa je bila vuuder zadosti dolga, de se je veliko denarja nabralo.
Prcrastiti l.itomcriški škofje prav serčni pastirski list v svoji školii razposlal, v kterim se perpo-ročuje goreča iu stanovitna molitev, naprava molitevnih družb, pobožnost v čast presvetiga Jezusoviga Serca iu iieomadežaniga Mariiniga Serca, priprošnja za umira-
\ekdajni lutcrani so v oziru sv. resnjiga Telesa toliko verovali, de je Jezus s kruham in vinam vred pričujoč, vender !e v tistim trenutku, ko človek te podobe v spomin Kristusove smerti zavžije. Se ve dc je bila tudi ta njih vera prazna, ker niso ne masni kov nc sv. maše imeli, kjer veljavno posvečeni mašniki kruh in vino v teb« in kri Kristusovo spreminujejo z oblastjo, ki jo s pokladanjem škofovih rok v zakramentu sv. mašnikoviga posveče-vanja dobijo. Akoravno tedej lutcrani menijo, de per obhajilu teb« in kri Kristusovo prejmejo, vender ne prejmejo druziga kakor le kruh in vino.
joče in molitevno vdeleženje Pavlove dražbe v Gradca.
—	Maj n s k i škof je 2. svečana 1851 bratovšino svetiga Mariiniga Serca slovesno vpeljal. Pobožni vikši pastir je per tej priliki pričujočim s svetim rešnjim Teiesam blagoslcf- podelil in sam v pridigi pokazal, kako se je ta bratovšina perčela, rastla in kaj de je njen namen.
—	Tudi Zagrebški škof si perzadeva molitevne družba v svoji škofii razširiti. — Na Dunaji se visoko čuti potreba skupne molitve in se po zaslišanji družba napravlja. v češenje rešnje kervi. — O Gospod! pridi, prosimo te. svojim služabuikam na pomoč, ki si jih s svojo drago kervjo odrešil! Podeli svojimu ljudstva zveličanje. blagoslovi svoje dedstvo in vladaj Ti človeštvo!
Iz Afrike. V Tananarivi na Madagaskarskim otoku je bilo okoli 800 kristjanov zbranih , ki so Bogu dolžno čast skazovali. Neki večer so jih pa nejeverniki zapazili, ko so ravno molili. Osemnajst jih je bilo vjetih in v smert obsojenih. Vsi so tudi v spričevanju s\ojc vere kri preliti. Drugi so pa ušli in v poslopje kralje-viga sina zbežali. Prosili so ga varstva, ktero jim je bilo tudi dano. Kmalo potem je kraljica vse zvedila. kaj sc je zgodilo. Hitro je perviga ministra llaka-llaro poklicala ter mu rekla njenimu sinu povelje sporočiti, de naj kristjane precej v smert izda. Minister je kraljičino povelje spolnil. Kraljev sin mu jc pa odgovoril : Kristjani so se v moje varstvo zročili; zato jih tudi ne bom izdal. Ko bi pa poskusili moje poslopje šiloma perdobiti, bi mogli mene popred umoriti; kdor se pa prederzue, bo mogel za prederznost svojo glavo dati." Ko je na to tretji minister rekel, dc jc ta govor prava nepokoršina do povelj njegove matere, sc je Radama (tako je kraljevimu sina ime), ki mu obnašanje kralje-viga služabnika že dolgo po volji ni bilo, tolikanj raz-serdil. de oiu jc meč z ledja potegnil in mu glavo prcklati hotel. Minister se je pa urno umaknil, zato se jc mahljej le malo glave dotaknil, in samo ubo mu je bilo odsekano. Ko so ministrovi služabniki to vidili, so se jaderno med kraljica in ministra vstopili, in si vse perzadevali kraljica potolažiti. Kraljica jc bila razkačena, ko je to prigodbo zvedila. Vender si pa ni upala sinu kej žaliga storiti, ker je sočutje mestne mladosti poznala. in sc ji jc torej veliko previdniši zdelo, vse per miru pustiti; in tako so bili kristjani rešeni. — Ker se je lladama že zdaj, ko šc keršen ni. za preganjane kristjane tako hrabro potegnil, kaj je šc upati, dc bo za keršansko vero na Madagaskarskim otoku storil po tem , ko bo po svetim Duhu prerojen živ ud katoliške cerkev postal!
Cerkveno slovstvo.
V Gorici so ravno na svitlo prišle: Podačne povesti, ki jih je bil v laškim jeziku spisal Francišk Soave. Poslovenil jih je gospod Štefan Kociančič. učenik svetiga pisma stariga zakona v Goriški duhovšnici. Kdor hoče pridni mladosti lepe, naukapolne bukve v roko dati. naj si jih omisli. Posebno bi utegnile koristiti mla-denč- m, ki se iz pervotuih šol domu vernejo. ker bodo v njih marsikaj podučniga brali. kar jih bolj umikati za-morc. Tutli to je opomniti, de je veliko škofijstvo v Gorici v njih natis dovolilo. — Obscžejo 39 pol in veljajo Ic 50 krajcarjev.
Pop r a r e k.
\ lo. listu Z j. Danice n;i pervi polovici 66. strani v 12. ver-ti o it sdolej namest /na Francoskim* beri >.na Toskan-8 k i m '