J
{
j Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
S Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
[ Poštno ček. račun: štev. 9-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
Leto IV. - Štev. 19
Gorica - 8. maja 1952 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Tržaško pismo Goričanom Kremelj, Nemčija in Zapad
Trst, 5. maja 1952
Naš »Kat. glasa ima v teh tednih dve veliki skupni zadevi na svojih straneh. Vam Goričanom oznanja velike praznike evharističnega kongresa, Nas Tržačane pa pripravlja na volitve. Kongres in volitve, dve veliki, bistveno različni stvari za nas zamejske Slovence! Za vas so kongresni dnevi in priprava nanje čas veselja, miru in lepe katoliške zavesti, ljubezni. Za nas so volitve nemirni majnik l. 1952. Naši šmarnični večeri so mnogokje zelo razbiti, raztreseni. Bog nam daj vsem z uspehom za vero in dom preživeti te prve pomladne dni!
Kakor slišimo ne samo z Goriške ampak celo od one strani morja, se nekateri rojaki čudite našim volitvam po tržaških slovenskih občinah. Niste pričakovali, da bomo katoličani tako odločilno posegli v borbo. Naš korak se vam celo zdi malo umljiv. Ne sodite dneva pred večerom! Na Goriškem, na Koroškem, v Ameriki se zdijo tržaške razmere zelo drugačne kakor so v resnici. Še celo italijanski resni katoličani v Trstu ne razumejo naših tržaških vasi, čeprav smo si v zadrugi A naše dežele. Kar smo naredili za volitve po naših občinah, smo naredili po globokem razmišljanju in vsestranskem medsebojnem posvetovanju.
Namen liste »slovenske skupnosti« v občinah Nabrežina, Zgonik, Re-pentabor, Dolina ni sodelovati z jugoslovanskim komunizmom ali ga kakorkoli podpirati! Mi hočemo le dopovedati Italijanom, da hočemo tržaško državo. Mi hočemo dopovedati breznarodnim kominformistom v Zgoniku in v Dolini, da jih nočemo imeti v vodstvu naših občin! Mi hočemo živeti kot kat. Slov. na Svob. tržaškem ozemlju! Zgodovinsko dejstvo je, da smo se združili vsi pravi zavedni Slovenci na isti listi brez strankarskega programa! Zgodovinsko dejstvo je, da naši kandidati niso izraziti predstavniki nobene politične stranke ampak resni gospodarji, pošteni možje, dobri Slovenci! Da smo na pravi poti, to dokazuje besno rjovenje kominformistov, ki dejansko ovirajo vsepovsod naša zborovanja in skupno z Italijani sekajo po nas v svojih časopisih. Med tem dvojnim ognjem kar pozablja-no tia tretjo listo »neodvisnih«, ki so jo v eni občini postavili slovenski °dpadniki. Tudi od te strani zija ne-varnost, ki se je v bojnem metežu s horriinformisti vse premalo zavedajo. Kljub vsemu korakamo pogum-n° naprej z živo zavestjo ostati zvesti načelu: Hočemo Svobodno tržaško ozemlje, nočemo komunizma, hočemo ostati katoliški Slovenci!
To smo vam želeli povedati, bratje na Goriškem, ki imate letos vse lepšo pomlad kakor mi. Ko se zbrano pripravljate na veliki evharistični praznik — vaša dekleta in vaši fantje to dokazujejo — mislite tudi 'ia nas, ki smo v odprtem boju proti srpu in kladivu, zgrešenemu demo-krščanstvu in fašističnemu snopu, s katerim že mahajo po nas odpadli Slovenci. Na vaš kongres bo prišlo tudi zastopstvo s tržaškega, tako iz mesta kakor z dežele. Ko bi ne bile volitve pred vrati, bi nas prišlo veliko.
f' odgovornem delu za katoliške in prave narodne ideale naj nas vse v teh majniških dneh podpira in vodi nebeška Kraljica, kristjanov P omočnica!
TRŽAČAN
Na zračni črti Frankfurt-Berlin se je dogodil v dopoldanskih urah 29. aprila dogodek, ki je pretresel živce skoraj vsakega čitatelja, ko je čital jutranje časopise v sredo pred 1. majem. Ruski lovci so namreč obstrelili potniški francoski zrakoplov, v katerem je potovalo 15 ljudi v višini 2200 metrov. Zrakoplov je bil močno poškodovan, neka starejša gospa, je bila težje obstreljena, druge nesreče ni bilo. Zrakoplov je junaško nadaljeval svojo pot in je srečno pristal na britanskem letališču Tempelhof. Ta dogodek ni pretresel živce le navadnih čitateljev, temveč je tudi vznemiril, vsaj trenutno, vse odgovorne politične voditelje zapadnih in morda tudi vzhodnih držav. Taki dogodki vzbudijo v vsakem človeku nehote misel, na kako trhlih nogah stoji eksistenca človeštva in svetovni mir, če ju lahko ruši vsak norec. Francosko zunanje ministrstvo je takoj protestiralo proti temu nazaslišane-niu zračnemu napadu; prav tako so protestirali komisarji zapadnih držav v Nemčiji. Boljševiška Rusija je pa hotela opravičiti svoj postopek s protestom, ki so ga objavili
komunistični listi Vzhodne Nemčije, češ da je zrakoplov letel 20 km izven dovoljene črte. Ta protest naj bi bil poslan polkovniku francoske civilne zračne flote Maverju; kmalu pa se je ugottmlo, da ta polkovnik sploh ne živi. Kremelj torej ni nikomur poslal protesta, marveč ga je le objavil v svojih nemških časopisih. Dogodek je danes, ko se je zrakoplov le po čudežu rešil katastrofe, važen le zaradi tega, ker nam razodeva, kakšen je današnji svet, ki prav nič ne spoštuje človeškega življenja. Kremelj pa je hotel prav s to svojo nečlovečnostjo predočiti svetovnemu javnemu mnenju veliko napetost mednarodnega političnega položaja, ko je par tednov trobil na svoji ekonomski konferenci in v notah glede mirovne pogodbe z Nemčijo, kako je ta napetost popustila. Dan po zračnem napadu so se pa v Berlinu izpraševali le o tem, ali hoče morda sovjetska Rusija izvesti nov blok nad Berlinom'? Naj ima Kremelj katerikoli namen, eno je gotovo, njegov surov makia-velizem se bo prej ali slej zgrudil nanj in ga pod seboj pokopal. Nemški list Deutsche Presse Agentur je
priobčil dan po napadu izjavo angleškega funkcionarja tele vsebine: »Zapadne sile bodo obdržale svoje berlinske pozicije tudi po sklepu splošne pogodbe z Zapadno Nemčijo sicer z isto energijo kot doslej. Če bi kdo o tem dvomil, bi se motil. Tudi po sklepu posebne pogodbe bi se zavezniki smatrali za odgovorne skupno z bonsko republiko za zapadni Berlin. Sovjetska vlada je lahko prepričana, da bo vsak nasilni poizkus, da bi se zapadniki izgnali iz Berlina, dobil prikladen odgovor prav tako, kot bi se poizkusil napad na Zapadno Nemčijo. To velja danes in tudi po podpisu mirovnega dogovora z Nemčijo. V Berlinu smo in bomo ostali.« Kremelj to ve in zato bo svet še pogosto vznemirjen z akcijami, ki ne morejo povzročiti vojne. Tako je povzročil vznemirljivi napad na francoski zrakoplov, ker je bil ravno francoski zunanji minister Schutnan tisti državnik, ki je pri podpisu atlantske pogodbe izrecno povdaril, da posamezni napad na kak objekt ne more še ustvariti »casus belli«, to je vzrok za vojno. Ta okolnost pa prav nič ne zmanjšuje ogabnosti dejanja, ki ga je zagrešil oni, ki je dal ukaz za streljanje na civilni zrakoplov, in ki bi lahko povzročilo smrt 20 ljudi.
Borba za Nemčijo — Adenauer na razpotju
V	zadnjem času je zavladalo med Francijo in Nemčijo precejšnje nasprotje zaradi Posarja in zaradi neke radijske izjave, ki jo je dal Adenauer. Adenauer je namreč v svojem radijskem govoru , v katerem je odgovarjal na vprašanja nekega nemškega časnikarja, med drugim izjavil tudi tole: »Splošna pogodba (to je pogodba med zapadniki in Aden-auerjevo Nemčijo — Generalver-trag) predvideva preučitev vseh pogodb, ki jih je sklenila vlada zapadne nemške republike in to za slučaj združene Nemčije. Iz tega sledi, da bi tudi odobritev splošne pogodbe po parlamentu Zapadne Nemčije ne pomenila za bodočo Združeno nemško državo dovršenega dejstva.« Socialisti so namreč obsojali Adenau-erjevo politiko, češ, da povezanost z zapadnjaki onemogoči za vedno zedinjenje Nemčije; ta povezanost bi neločljivo združila zapadno nemško republiko z zapadom; pogodbeno vezanje Bona z zapadom pred zedinjenjem Nemčije bi pa oropalo Nemce Vzhodne Nemčije pravice, da tudi oni odločujejo o tem življenjskem nemškem vprašanju. Časnikar, ki mu je Adenauer po radiu odgovarjal, pa je na to izjavil: »Državni kancler, vaša izjava je izredne važnosti. Ona razjasnjuje razliko med politiko zaveznikov in politiko Rusije, kar dokazuje, da zavezniki nočejo staviti hipoteke na bodočnost Nemčije, dočim to dela Rusija, ker zahteva že vnaprej nevtralizacijo Nemčije.« Ves nemški tisk tolmači na podoben način Adenauerjevo izjavo in jo smatra za početek nove Adenauerjeve politike. Tisk pripisuje kanclerju predvsem namen o-mehčati napetost med zapadom in vzhodom. Adenauer si hoče zagotoviti svoj hrbet najprej na zapadu, da bi ne obvisel med dvema stoloma in zato hoče skleniti posebno pogodbo z njim; na drugi strani pa je v svojem govoru Adenauer tudi hotel vplivati na Rusijo in je namignil na neke kompenzacije, to je neke praktične koristi, ki bi jih bila deležna Rusija v slučaju resnega sporazuma med zapadom in vzhodom. Svojo misel je mož takole izrazil:	»Sve-
tovna politika ni posel Nemčije, temveč stvar svetovnih sil, v prvi vrsti Amerike. Smemo pa gojiti pre-
pričanje, da bo .napočil v okviru te politike dan, ko bo tudi Rusija dala prednost miru in ukinitvi hladne vojne ter neprestanega oboroževanja. Ni pa treba imeti velike fantazije, da si predstavljamo v tem slučaju nekaj, kar bi kompenziralo zedinjenje Nemčije v svobodi.« Da je pri tem Adenauer mislil na Rusijo, je gotovo; velika uganka pa je, kakšne naj bi bile tiste koristi Rusije, čeprav on pravi, da ni treba velike fantazije, da se to ugotovi. Še nekaj važnega je Adenauer ob tej priliki povedal in sicer tole:	»Boljša
je zedinjena Nemčija pod vodstvom socialnih demokratov, kot pa razdeljena Nemčija s krščansko demokratsko vlado na zapadu.« Socialisti so namreč stalno predbaeivali Adenauerju, da ne mara konference štirih velesil, ki jo je predlagala Rusija; da ne želi Zedinjene Nemčije, ker bi potem njegova stranka in katoličani bili v manjšini. Zato je v radijskem govoru poudaril, da želi, da pride čimprej do konference štirih ter da stopa stranka v ozadje, ko gre za edinstvo naroda in države in da bi bil slab kristjan, če bi se ne trudil, da reši 18 milijonov Nemcev, ki živijo za železno zaveso, iz suženjstva. Francija se je zaradi te izjave zelo razburila, pa se je to razburjenje v nekaj dneh pomirilo, ko je nemški tisk dal pomirljive izjave in ko je zlasti amerikanski list izrazil mnenje, da so imele A-denauerjeve izjave lc bolj notranjepolitični namen in pomen.
Iz izjave pa vidimo, kako izredno težko je danes vladati Nemčijo in jo pravilno voditi skoz Scilo in Karibdo. Težkoče za Adenauerja so se pa v preteklem tednu še povečale. Zastopniki vseh treh vladnih strank, ki sicer odobrujejo Adenauerjevo zunanjo politiko, da se sklene posebna splošna pogodba z zapadom pred zedinjenjem Nemčije in. če treba, tudi predno pride do razgovorov z Rusijo, vztrajajo na tem, da je sedanji osnutek pogodbe nezadovoljiv. To pomeni, da hočejo izsiliti iz zapadnjakov čim večje koncesije. Schumacherjeva socialistična stranka pa je sklenila naslednje resolucije: 1.) Naj se takoj pričnejo razgovori med štirimi velikimi zaradi zedihjenja Nemčije. 2.) Naj se izvr-
šijo v Zapadni Nemčiji nove volitve, predno se obveže za pristop k evropski obrambni skupnosti. Da bi bil kelih pelina poln tudi za Churchilla in zapad sploh pa so poskrbeli angleški laburisti na vzpodbudo bivšega ministra Daltona, ki je bil pred kratkim v Berlinu. Vodstvo laburistične stranke je namreč 1. maja objavilo dve resoluciji prav z istim besedilom kot nemška socialistična stranka. Ena in druga stranka imata za seboj razmeroma največ volivcev in stalno pridobivata na glasovih, kar so dokazale angleške občinske volitve ter razne volitve v INemčiji, ki so se vršile pred tremi tedni. Vse te homatije so vzrok, da zavezniki do danes še niso odgovorili na drugo sovjetsko noto o mirovni pogodbi z Nemčijo z dne 9. aprila. Pravijo, da se bo to zgodilo koncem tega tedna.
Maščevanje Kremlja na Japonskem
27. aprila je stopila mirovna pogodba med Ameriko in Japonsko v polno veljavo. Od tega dne je Japonska zopet samostojna in suverena država. To je za mednarodno politiko velikega pomena. Vsem je še v spominu, kako se je Kremelj trudil, da bi to pogodbo preprečil. Vsi poizkusi so bili zaman. Prvi maj pa je bil na Japonskem precej krvav: 7 mrtvih, 2000 ranjenih, od teh 51 težko in 5 V smrtni nevarnosti. Med policisti je 71 težko ranjenih. 627 pa lahko. Komunisti so nastopili z največjim fanatizmom, ki so ga sposobni le orientalski narodi. Obmetavali so s kamenjem zlasti poslopje,
v	katerem ima svoj sedež Ridgway, komandant ameriških oboroženih sil na Daljnem vzhodu. Vse sovraštvo komunistov je bilo usmerjeno proti Ainerikancem. Nemirov so se udeležili tudi komunisti iz Severne Koreje. S to malo revolucijo se je Kremelj maščeval nad porazom, ki ga je doživel zaradi sklenjene mirovne pogodbe med Ameriko in Japonsko. Japonska policija je izgrede v par urah zatrla in aretirala veliko število komunistov.
Nesreča na Tržaškem
V	znani slovenski občini na Tržaškem so se znašli na italijanski iredentistični listi »neodvisnih« sinovi slovenskih družin. Med šestimi kandidati je pet Slovencev; tujo listo je organizirala družina slovenskega občinskega uradnika. Ta lista »neodvisnih« je sicer v javnosti malo znana, a v resnici je velika nesreča za Slovence na tržaškem. Kaže namreč, da je slovensko odpadništvo na pohodu in da se lahko epidemija vedno bolj razširi. Zato je potrebna ta neljuba operacija — v korist zdravih in tudi zapeljanih.
Ko zdravnik zasledi med šolsko mladino nerazumljivo kužno bolezen, tedaj takoj preneha pouk, razred ali cela šola se uradno zapre in oboleli otroci morajo v bolnico na opazovanje. Ko je kužna bolezen dognana, tedaj vzgojitelji in zdravniki pretresajo, kako je do tega prišlo. Tako moramo postopati v našem težkem primeru, čeprav je komunistično okuženje tržaških vasi neprimerno bolj resno.
Znano je, da so nekatere slovenske družine v tržaških vaseh postale slovenske prve dni majnika 1. 1943. Te družine so ob sedanjem dviganju novega fašizma in popolnoma zgrešenega demokrščanstva prve podvržene onemoglosti v narodnem smislu. Take slovenske družine sedaj dajejo svoje otroke v italijanske šole in nekatere že kar javno delajo proti svojemu narodu. Ko pride prvi vihar ,so take anagrafske slovenske družine prve na tleh, ali celo vihar povzročijo. Pri vsem je zanimivo to, da so lahko take družine praktično zelo katoliške in prav zato je njihovo odpad; ništvo še bolj resno, ker je škodljivo narodu in Cerkvi! Bog nas je ustvaril kot Slovence, sprejel nas je v svojo Cerkev na slovenski zemlji, ki so jo posvetili s svojim svetniškim življenjem naši veliki škofje — vzorni domoljubi. Za v resnici trdnega slovenskega katoličana je to božja volja, ki jo razume kmet na njivi, kaj šele razumnik — inteligent pri pisalni mizi!
Kje izvira krivda tega očitnega narodnega odpadnišiva v vrstah »neodvisnih« in njim podobnim brez imena in števila zlasti v Trstu? Vzrokov — ki pa so za katoliškega Slovenca vsi po vrsti neopravičljivi — je zelo veliko. Mi omenimo danes le enega: naša slovenska šola veliko premalo vzgaja v narodnem duhu! Profesorji in učitelji splošno veliko premalo budite ljubezen v mladini do naše čiste domače besede, do naše knjige in povesti. Prav* sramota je, da se v Trstu po sedmih letih slovenske šole naša mladina razgovarja na odmoru v italijanščini. Prava sramota je, da med podeželsko ljudsko-šolsko mladino, ki se sicer razgovarja v materinskem jeziku, kar mrgoli dialektnih italijanskih izrazov. Sliši se celo, da vse to vneto delajo nekatere slovenske učiteljice. Nikakor nočemo spraviti pod ta klobuk vsega našega šolstva. Dejstvo je le, da je uspeh po sedmih letih dela premajhen! To naj premišljujejo v prvi vrsti naši višji šolski oblastniki, ki so prvi odgovorni za porast pravilne in dostojne narodne vzgoje med našo šolsko maldino.
Čas je, da se v letošnji zgodovinski pomladi na Tržaškem (bazoviški tabor in sloga po vaseh mi narekuje to besedo) vsi dobro misleči Slovenci načrtno lotimo pozitivnega dela za pravilno narodno vzgojo med našo mladino. Italijanska lista »neodvisnih« v Dolini je sicer edini uradni volilni primer narodnega odpadništva na Tržaškem, toda ob novih volitvah 1. 19at> ho položaj veliko težji, če nas sedanja nesreča ne zresni! (Ker imenovana lista dejansko že razpada 'in nekateri zapeljani kandidati odstopajo, zato ne objavljamo njihovih imen).
IGOR
Tržaški Slovenci, volite listo „Slo venske skupnosti"!
Četrta nedelja po veliki noči
FANTOVSKI DAN
Priprava na evharistični kongres
Iz svetega evangelija po Janezu (16, 5-1-1)
Tisti čas je rekel Jezus svojim u-čencem: »Odhajam k njemu, ki me je poslal, in nihče izmed vas me ne vpraša:	’Kam greš'? Ampak, ker
sem vam to povedal, je žalost napolnila vaše srce. Ali resnico vam govorim:	za vas je dobro, da grem.
Zakaj, če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. In ko pride on, bo prepričal svet o grehu in o pravičnosti in o sodbi; o grehu, ker vame ne verujejo; o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; o sodbi pa, ker je vladar tega sveta že sojen. Še mnogo vam imam govoriti, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo učil popolne resnice; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč kar bo slišal, bo govoril in prihodnje reči vam bo oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje; zato sem rekel, da bo iz mojega jemal in vam o-znanjal.v.
*
KAM GREŠ?
Vse Gospodovo življenje je bilo usmerjeno k Očetu. Očeta in njegovo volja je iskal povsod in v vsem. Samo On je mogel o sebi trdili: »Jaz delam vedno to, kar je njemu všeč« (Jn 8, 29), in samo On je mogel reči:	»Moja	jed je, da vršim
voljo onega, ki me je poslal« (Jn 4, 34).
»Kam gre moj korak?« se vprašajmo danes. Usmerjeni bi morali biti vsi proti Bogu. Zanj smo ustvarjeni, samo v Njem je naša sreča.« Zase si nas ustvaril. Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.« je zapisal na pr-
vi	strani svojih Izpovedi sv. Avguštin! Ali naša pot k Bogu ne more
biti drugačna kakor je bila pot Gospodova: preko uboštva, ponižanja, pokorščine, zatajevanja, dela in boja za kreposti, čistosti in svetosti, preko najhujšega trpljenja in če potrebno tudi preko križa. Samo ta pot je prava pot k Bogu in samo po tej poti »hodimo po njegovih stopinjah« (1 Petr 2, 21).
H*
»Kam grem?« To vprašanje nam mora slediti na vsakem koraku, sicer moremo pot tudi zgrešiti. Moglo bi se zgoditi, da bi naši koraki oddaljevali naše življenje od Boga. Gorje, če bi kakor izgubljeni sin skušali ubežati od Očetove hiše! Tedaj bomo samo na bedo, nečast in sramoto naleteli. Ne pozabimo, da smrtni greh oddalji naš korak od Boga, da izkoplje oni prepad med nami in Bogom, ki ga vso večnost ni možno premostiti kakor zatrjuje Abraham v priliki o bogatinu in ubogem Lazarju (prim. Lk 16, 26).
»Kam grem?« — Odgovor naš mora biti jasen, kakor je bil odgovor Gospodov: »Grem k njemu, ki me je poslal.« Naša pot mora biti naravnost, ne pot brez cilja, ne pot brez konca, ne pot uživanja. Pot kristjana je pot ozke steze, ki vodi k življenju! Cilj nam je Bog. ki ga doseči moramo!
*
Kdo nam kaže pot k Bogu? Kdo nam jo usmerja in sredstva daje* da ne zaidemo?
Cerkev — čuvariea in varuhinja božjega nauka je kažipot k Bogu. Slediti Cerkvi pomeni slediti Kristusu, hoditi k Bogu. Cerkev nam jasno kaže pot, daje nam sredstva, močna in uspešna: zakramenti, nau-' ki, opomini. Rimski papež je kažipot, naši škofje so kažipot, naši duhovniki so kažipot k Bogu. Poslušajmo torej in sledimo navodilom!
Spored proslav evharističnega kongresa v Štandreža
Danes lahko damo spored proslav, ki so se že vršile, ali ki se bodo vršile v okviru evharističnega kongresa v Štandrežu.
STANOVSKI DNEVI:
DEKLIŠKI DAN dne 27. aprila ob 31. popoldne pri lurški votlini in v telovadnici Malega semenišča.
FANTOVSKI DAN dne 4. maja oh 3h popoldne v cerkvi na Plaeuti in v prostorih Marijinega doma.
EVHARISTIČNA NEDELJA 11. maja s celodnevnim češčenjem Najsvetejšega po vseh farnih cerkvah štandreškega dekanata in v cerkvi sv. Ivana v Gorici. VEČERI ZA SLOVENSKE IZOBRAŽENCE bodo v sredo 14. in potek 16. rnaja ob 8.30 zvečer v dvorani Brezmadežne na Plaeuti.
ZAKLJUČEK SLOVESNOSTI 18. MAJA v
štandrežu bo po naslednjem redu: Ob_ lOh dopoldne slovesna sv. maša, katero bo daroval štandreški dekan msgr. Alojzij Novak; pridigal bo č. g. Stanko Stanič, župnik v Štandrežu; peli bodo združeni zbori iz Štandreža, Podgore in Gorice pod vodstvom prof. M. Fileja. Popoldne ob 15.30 začetek procesije. Zbiranje bo od 15. ure naprej (od treh popoldne). Procesijo bo vodil goriški nadškof msgr. Ambrosi ob asistenci kanonikov goriškega stolnega kapitlja. Po procesiji bo kratek nagovor v slovenščini prevzv. g. nadškofa, nakar bo govoril msgr. dr. Franee Močnik. Sledi blagoslov z Na*-svetejšim.
Po procesiji in blagoslovu bo odmor
do 19. ure, ko se začne verska igra o trpljenju Jezusovem ali »Slovenski pasijon« iz 18. stoletja, ki ga je sestavil oče Ro-muald, kapucin iz Štandreža, in ki se je prvič igral v Škofji Loki leta 1721. Igra bo na prostem. Pri njej nastopajo poleg igralcev še združeni pevski zbori.
KONGRESNA CERKEV V ŠTANDREŽU
VABILO
Tržaški duhovniki zelo priporočamo svojim vernikom, naj se udeležijo evharističnega kongresa, ki bo na Goriškem v nedeljo 18. majnika. Naj bo lepo zastopana vsaka katoliška organizacija, vsaka župnija tako iz mesta kakor z dežele!
Potujmo z vlakom! Vsak naj si sam kupi vozni nedeljski listek v Gorico in nazaj. Kongresa se udeleži tudi nekaj naših duhovnikov.
V	znamenju duhovne priprave na evharistični kongres, ki bo v nedeljo 18. t. m. priklical v Štandrež široke množice našega vernega ljudstva, se je v nedeljo 4. maja vršil v Gorici »fantovski dana, ki je uspel nad vse pričakovanje.
Krog pet sto slovenskih fantov in mož je ob 15. uri prenapolnilo župno cerkev sv. Vida in Modesla na Plaeuti v Gorici, da se poklonijo slovesno izpostavljenemu evharističnemu Kralju. Štandreški župnik g. Sanko Stanič je s svojo ognjevito in prepričevalno besedo razgrel njihova srca, ko jim je predočil nebeško veličino presv. Evharistije in njen čudoviti pomen za krščansko življe-n je.
Dvorana Marijine družbe v prostorih kat. tiskarne je bila tokrat veliko pretesna, da bi sprejela slovenske fante in može iz mesta in dežele, tako zeljne krščanske vzpodbude. Zasedli so dvorano, teraso pred njo, hodnik in bližnje prostore ob odru in še mnogi so bili primorani ostati na dvorišču.
Jameljski vikar g. Joško Vošnjak je otvoril slovesno zborovanje slovenskih fantov in mož s prisrčnim pozdravom, nakar je jameljski moški zbor zapel dve občuteni evharistični pesmi.
Kot prvi govornik je nato nastopil g. Anton Kostnapfel, učitelj, ki je s svojim pesniško navdahnjenim in iskreno občutenim nagovorom očaral pričujoče.
Po naslednji pevski točki je povzel besedo profesor dr. Jože Bitežnik, ki je z njemu lastnim govorniškim zanosom in finim psihološkim čutom tako privezal nase pozornost poslušalcev, da so kar pili njegova temeljita izvajanja o naravni nujnosti verskega doživljanja, o lepoti in sreči božjega otroštva, o čudoviti božji ljubezni, ki je našla svoj najvišji izraz v ustanovitvi presv. Evharistije in v bivanju živega Boga med nami. »Svetogorske Matere božje narod smo,k je ugotavljal govornik, »ker so naše matere vsakogar izmed nas, morda še pred rojstvom, gotovo pa kmalu nato, nesle na Sv. goro in tam posvetile Mariji.«
Sledile so pevske točke posameznih in končno združenih pevskih zborov, ki so z »Zgodnjo Danico« res učinkovito zaključili prvi del sporeda. Na kratko so bile povzele resolucije fantovskega dneva in sledil je kratek odmor in izmenjava misli na prostem.
Ob 18. uri je sledila zgodovinska igra »Mlini pod zemljo«, katero so
EVHARISTIJA IN MLADINA
Govor g. Toneta Kostnapfla fantom v nedeljo 4. maja v dvorani Marijine družbe na Plaeuti.
Predragi prijatelji!
Ko smo si — prežeti od resnične notranje radosti — v minulem velikonočnem jutru voščili in obljubili, da bomo za vselej »postrgali stari kvas in postali novo testo«, se gotovo nismo dovolj potrudili, da bi odrešilni skrivnosti Kristusove krvave daritve na križu, posvetili ono dolžno pozornost in vnemo, ki bi nam dala za rezultat intenzivnejšo poglobitev — poglobitev v jedro vseogrevajoče ljubezni evharističnega Kristusa do nas, revnih in nevrednih zemeljskih črvov.
Zunanja prazničnost, prešerna razkošnost bližnjih in mamljivi dih sočne pomladi, so nas kaj kmalu zopet pritirali v »začarani krog« povprečnih vernikov, ki se le ob izrednih priložnostih in še takrat — zaradi svinčenih škornjev, tavajočih v praznih nadah in posvetnih želj a li komaj dvignejo čez trhli plot in se za kratko zazro v sonce. In vendar se je nedolžno Jagnje Kristus tudi za nas darovalo. V svoji božji ljubezni nas je vse brez izjeme vzljubilo in »za nas dalo samo sebe«, kljub temu da je že vnaprej videlo, kako mu bomo skozi tisočletja do konca sveta to ljubezen povračevali le s hudobijo in grehom.
Čeprav smo revni in — kar je najhujše — nevredni, je prav, da to svetlo in vse-presegajočo ljubezen do nas, vsaj v kolikor je v naši človeški moči, premotrimo in analiziramo. Pri tem se nam prvenstveno in neizbežno vsiljuje sledeče vprašanje: Po kakšnih znakih spoznamo ljubezen? Po enem samem, to je po žrtvah, ki jih ljubezen navdihuje ali z veseljem sprejema. Ljubezen, ki izključuje žrtev je prazno ime in puhla vaba v neizogibno razočaranje.
Če hočemo torej prav spoznati veličino Jezusove ljubezni v presv. Rešnjem Telesu, poglejmo žrtve, ki jih zahteva sv. Rešnje Telo. So to iste žrtve, kakor jih je zahtevalo od Boga-človeka trpljenje pred smrtjo in na lesu križa. Kakor tedaj, tudi sedaj daruje Jezus v presvetem Rešnjem Telesu svoje božje življenje. Kakor je bil učlovečeni sin božji v času trpljenja od svojega ljudstva zavržen, izdan, ponižan, opljuvan in brez vsake pravice do obrambe, tako je tudi danes po skoro dvatisočletni pričujočnosti v presv. Evharistiji, brez vsake pravice in skoro nima mesta v zakoniku narodov, ker se Ga ljudje sramujejo, Ga ne poznajo in morda nočejo poznati. »Ne poznam tega človeka.« Tako šo danes odmeva v svetu iti številni odličnjaki tega sveta Mu namenoma zapirajo pot
v javnost, med svoje sinove, pot med svoje, četudi obubožano in v zmotah tavajoče ljudstvo.
In kdo so tisti, ki se sramujejo Jezusa Kristusa; morda Mohamedanei ali Judje? Ne, katoličani! Ti so, oziramo mi smo, ki Njegovih žrtev in Njegove ljubezni ne cenimo. Za nas se je dal ukleniti sovražnikom, ža nas je postal jetnik ljubezni ih prav ta ljubezen Ga veže in sili, da ne zapusti evharistične' ječe, ampak da se nam od tod še nadalje daje v hrano in krepčilo v dušnih in telesnih bojih sredi podivjanega sveta.
O,	da bi Jezusovo ljubezen in Njegovo neprecenljivo dobroto v presv. Evharistiji življenjsko razumeli in čim goreenejše častili vsi ljudje, zlasti pa mladina, ki jo upravičeno imenujemo kvas narodove bodočnosti. Toda, če je kvas izprijen, kakšno naj postane testo? Z drugimi besedami Če mladina ne najde smisla v tem, da bi vse svoje prizadevanje navezala na neusahljivi Studenec evharističnih milosti in v luči te najpozitivnejše modrosti vskladila vse življenje, bo nujno postala znanilka slabih časov in novih nesreč.
Hudobija sveta bo menda dosegla vrhunec. »Še štirideset dni in Ninive bodo pokončane!« Ta apokaliptični opomin preroka Jone postaja čedalje bolj aktualen in primeren vsem ljudem, ker smo zavrgli vogelni kamen — Kristusa in se potapljamo iz dneva v dan v hujše zablode.
Kdo naj prižge bakljo preporoda in skozi davečo temo posveti v nove dni? Kdo, ako ne mi mladi fantje, ki hočemo biti na svoje katoliško prepričanje in ime ponosni, ki hočemo ostati zvesti Jezusu v presv. Rešnjem Telesu, ki težimo za tem, da bi svoje življenje uredili po naukih večnega Učitelja in Njegove Cerkve?
Začnimo tedaj najprej pri samih sebi in odstranimo razvaline, ki jih v nas povzročajo greh in njegovi zvesti predhodnici malomarnost in verska indiferentnost. Naše katoličanstvo se dalje ne sme omejevati na najnujnejše verske dolžnosti, ampak mora postati nekaj stalnega, organiziranega, skratka nekaj življenjskega, ker le tako bomo lahko kljubovali številnim notranjim in zunanjim sovražnikom, ki so obenem sovražniki našega največjegn dobrotnika — evharističnega Jezusa in njegovega skrivnostnega Telesa, čigar udje smo.
Pokažimo, da hočemo biti Kristusovi z dušo in telesom ter da se v polni meri zavedamo, da sta naša. sreča in narodova bodočnost prav za prav le od tega odvisni.
Naj nam bodo te skromne besede izrečene ob današnjem fantovskem dnevu, v resno vzpodbudo in pripravo na oni veliki dan, ko bomo goriški Slovenci na
podajali člani goriške fantovske Manjine družbe in ki je bila deležna izrednega zanimanja in zaslužne pohvale.
Goriški Slovenci ugotavljamo, da sta »dekliški« in »fantovski dana v Gorici sijajno uspela in s tem dokazala, da je naše ljudstvo ostalo zvesto veri svojih očetov in da se skrivajo v naši mladini nesluteni zakladi neizčrpnih duhovnih vrednot in prekipevajoče življenjske sile. Narod, ki ima takšno mladino,] ima pred seboj veliko bodočnost!
Evharistični kongres v Štandrežu, \ ki bo strnil brez dvoma vse naše ljudi krog Boga v zakramentu ljubezni, naj bo poroštvo božjega varstva in začetek verskega preroda in novega lepšega razdobja vseh zamejskih Slovencev!
Z univerze v taborišče smrti
(Nadaljevanje in konec)
Ko je stopila na cesto, se je Edith ozrla na okno, odkoder jo je mati vedno spremljala s pogledom in pozdravljala z roko; la dan je ostalo okno zaprto.
Edith je našla zatočišče v neki hiši redovnic. Vsak teden je pisala materi nežna, ganljiva pisma; prosila jo je za razumevanje, za odpuščanje, za eno vrstico, za eno samo besedo, ki bi pretrgala ledeni molk hujši od smrti. Na nobeno pismo ni prejela odgovora.
KARMELIČANKA
Nekaj časa je nadaljevala s poučevanjem; da bi se njena duša lažje sprostila, je imela razne konference. Bila je izborna govornica in so povsod povpraševali po njej.
Toda vleklo jo je v samostanski mir. Izbrala je red tiste, ki jo je spreobrnila, svoje učiteljice svete Terezije. Postala je karmeličanka z imenom sestra Terezija Benedikta od Križa.
PREGANJANJE JUDOV
Ko so se leta 1933 pokazali prvi znaki nacističnega preganjanja Judov, je neke noči v aprilu sestra Terezija molila v kar-melskem samostanu v Koeln-Lindenthal.
Na dan slovenskih zaobljub so ji čestitali, da je na varnem pred vsakim preganjanjem. Odgovorila je. da ona nima tega upanja.
V	»TABORIŠČE SMRTI«
Nekega dne so Gestapovci vdrli v samostan med molitvijo, prijeli sestro Terezijo Benedikto in jo odpeljali.
Z drugimi Judi vred, z možmi in ženami, je bila prepeljana v taborišče v vzhodni Nemčiji. Deležna je bila vseh poniževanj, lakote in drugega trpljenja. Ob neki priliki je sporočila svoji predstojnici: »Zadovoljna sem z vsem. Trpljenje človek šele takrat prav razume, kadar ga preizkuša sam. Od prvega trenutka dalje sem vedela, kaj me čaka in ponavljam: Pozdravljen križ, moje edino upanje!«
Iz taborišča so morali deportiranci nadaljevati pot v »taborišča smrti«, kjer so se dogajale najbolj strašne stvari, kar si jih more umisliti človeška hudobija za uničevanje ljudi.
Od tega dne dalje se ne ve ničesar več o Edith Stein.
Toda njen spomin je ostal živ. Zaradi njenega zgleda so cele vrste Judov sprejele katoliško vero. Ona je pokazala pot. Pogumno je žrtvovala svoje življenje za odrešenje svojegu ljudstva. Spoznala je skrivnostno zvezo med zgodovino svojega ljudstva in Jezusovim križem.
Judovsko vprašanje najde v njej, veliki molivki in mučenki, svojo rešitev.
svojem kongresu javno in brez sramu manifestirali svoje versko prepričanje in narodno pripadnost.
Na ta kongres v slovenski Štandrež pa pojdimo ■— sicer vedri in veseli, a tudi temeljito pripravljeni. Naše skupno geslo bodi: »Ker ima satan svojo fronto, zato mora iineti tudi Kristus svojo!« in ta fronta bodimo mi slovenski možje in fantje!
V NEDELJO 18. M9J9 VSI V ŠTANDREŽ N9 EVH9RISTIČNI KONGRES!
Slovenci v Trsta, volite Slovensko narodno listo!
Tržaški okoličani, volite listo Slovenske skupnosti!
Strah, da bi se slovenska deca zavedla svojega rodu!
Zanimivo pisanje lista »Orizzonti Se-reni«:
»Bollettino dell'Istituto Friulano per Or-fani di Cividale - Rubignacco - Dirett. respons. Monsignor dott. Primo Fabbro«.
Omenjeno pisanje nosi naslov:
vzhodni meji stotina oskrbovancev«
»Tu ne gre za nobeno zemeljsko vprašanje, te naj rešujejo diplomatje. Tukaj gre le za humanitarne, etične, patriotične in jezikovne probleme.
Ta zavod izvira iz slavne vojne 1915 • 1918 in ne sme ostati trd in nem, ko čuje klic tolikih družin, ki so primorane živeti v stiski in trpljenju teh goratih krajev, kjer ni nobenih dohodkov. In to v kraju zelo izpostavljenem agitaciji aktivistov, ki prihajajo od one strani meje, kjer
vladajo ljudska demokracija, iredentizem in slovanski nacionalizem.
V oktobru leta 1950 je ta zavod sprejel 50 dečkov iz najpotrebnejših družin Nadi-ške doline. Leta 1951 je vodstvo zavoda določilo 50 novih zastonjskih mest za fantke drugih občin razsejanih istotako ob obmejnem pasu in ki so zlasti izpostavljene slovanski propagandi. Stroške za njihovo vzdrževanje nosi Splošna direkcija Postbel-liche in E.F.A., ki tudi upravlja zavod.
Ti fantki so pridruženi vojnim sirotam in drugim ponesrečencem ter se pridno in vedro učijo. Predstojniki budno pazijo na njihovo vzgojo, ki je združena v geslu: »Bog, družina, patrija«.
O tem, ali je tako postopanje s slovensko deco pravilno, si ustvarite sodbo sami!
1500-letnica razdejanja Ogleja
Letos poteče 15 stoletij, odkar je hunski kralj Atila razdejal in požgal Oglej, takratno kraljico Jadranskega morja.
Huni so bili divje, roparsko mongolsko pleme, ki so ob preseljevanju narodov pridrli iz Azije v Evropo ter plenili in požigali od Carigrada po vsem Podonavju pa tja do Francije in Italije. (O njih poročajo zgodovinarji, da so bili nizke postave, močnega tilnika in grde zunanjosti. Noč in dan so prebili na svojih grdih, toda trpežnih konjih, le svoje žene in otroke so prevažali na vozovih,	kjer	so jim žene tkale obleko,
katere niso	odložili, dokler ni	na	njih po-
polnoma razpadla. Z divjim krikom so se zagnali v obliki klina v boj, utrjenih mest na splošno niso napadali. Dane besede niso držali: nezvestoba, zvitost, prevara so bile njihove značilne lastnosti).
Njihov slavni kralj Atila je bil hraber, toda brezsrčen vladar, ki je umoril svojega lastnega brata Bledo in ki je reimskemu škofu, ki ga je prosil, da bi prizanesel mestu Reimsu, z enim samim mahljajem odsekal glavo.
Leta 451.	so	pridrli Huni	v	Severno
Francijo ter oblegali Pariz, ki ga je sv. Genovefa s pomočjo pariških deklet branila in rešila. Prišli so do Orleansa ter ga brezuspešno oblegali. Slednjič so se utaborili pri Chalons	9ur	Marne, kjer	je	prišlo še
isto leto (451) med Huni in združenimi Rimljani , Zapadnimi Goti, Franki in Ale-mani do znane zgodovinske bitke na Katu-lavnskih poljih. Zgodovinarji poročajo, da je po tem boju pokrivalo kakih 162 tisoč trupel ondotno bojišče. Čeravno je bila bitka neodločena, se je Atila umaknil ter »e vrnil v Panonijo.
Drugo leto (452), torej pred ravno 1500 feti je udaril Atila proti Italiji. Drvel je iez iwnše dežele, kjer pa še ni bilo Slovencev, (er prišel pred mesto Oglej. Prebivalci Ogleja so se povečini umaknili v Gradež in n« lagune, kjer so postavili temelj za poznejše Benetke. V Gradež se je umaknil tudi te-danji oglejski škof Sekund, v Ogleju samem je ostal le del prebivalstva z rimskim poveljnikom Kajem Venapijem, ki se je odločil, da bo branil mesto. Toda ves odpor oblegancev je bil zaman. Oglej je padel po treh mesecih Hunom v roke, ki so neusmiljeno pomorili kakih 30 tisoč ljudi, oplenili mesto ter ga zažgali, nato pa drveli dalje, moreč in pleneč, po Severni Italiji, prav kakor pravi naš pesnik Anton Aškerc:
Razsut je in požgan Oglej,
kralj Atila drvi naprej
kot burja ob obali;
mori, požiga, pali. (Atila in ribič)
Nadaljnji eilj Atilov je bila Južna Italija, predvsem pa bogati Rim, toda ob reki Min-cio je prišel Atili papež sv. Leon Veliki z rimskim senatorjem Avienom naproti ter ga prosil milosti za Rim in za vso Italijo. In zgodilo se je čudo: brezsrčni Atila se da pregovoriti ter opusti svoj načrt. Neka legenda pravi, da je videl Atila za papežem angela, oziroma sv. Petra, ki mu je pretil z mečem. Atila se je vrnil v Panonijo, kjer je drugo leto potem (453) žalostno končal. Jutro po njegovi poroki z burgundsko kraljičino Hildo (lldiko) so ga našli mrtvega v njegovem šotoru, poleg njega pa njegovo jokajočo ženo. Mnogi so mnenja, da ga je ravno ona umorila ter maščevala s tein svojo pobite burgundske sorodnike. Atilovo truplo so položili, kakor pravi poročilo, v tri krste: zlato, srebrno in železno. l)a bi nihče ne zvedel za kraj njegovega groba, so ga pokopali ponoči ter umorili njegove pogrebce.
Po Atilovi smrti je njegovo kraljestvo kmalu razpadlo, hunsko ljudstvo pa brez
Ameriški list o evropskih nacionalizmih
»Christian Science Monitor« primerja v svojem uvodniku prizadevanje za združitev Evrope letalskemu poletu. Med poletom doseže letalec točko, ko je enako oddaljen od izhodišča in od cilja. Kakor hitro preide to točko, mu je v vsakem primeru lažje
in lagodneje leteti proti cilju, do koder je pot krajša, kakor pa če bi se skušal vrniti na izhodišče. V takem položaju je danes Evropa, kar se tiče nacionalizma posameznih narodov. Evropski narodi so že prebrodili polovico poti in so zdaj bliže cilju kakor izhodišču. Povratek na izhodišče, to je k ločenim in sprtim nacionalizmom, zdaj že ni več mogoč. Bolje je iti naprej proti cilju, kajti le tako bo mogoče preprečiti nesrečo. Vmes namreč ni nobenega prista-jališča.
To primero je postavil v ameriškem listu časnikar John Allan May. Po njegovem mnenju je čisto nemogoče, da bi v Evropi spet prevladali posamezni nacionalizmi. May poudarja, da evropski narodi dobro vedo, kaj se dogodi z državami, ki skušajo same ubirati svojo pot. Kot nesrečni primeri za to jim lahko služijo balkanske države ter Češkoslovaška in Albanija.
V primeru, da bi se Evropa vrnila tja, kjer je bila, jo čakajo novi finančni vihar-
ji. Povrnile bi se izvozne kvote. Uvoz bi o-mejevali. Brezposelnost bi se povečala. Vlade bi padale druga za drugo in med državnimi dohodki in izdatki bi zazijala velika vrzel.
Evropa je potencialno ena najmočnejših enot na svetu. Brez Velike Britanije šteje 220 milijonov ljudi z visoko stopnjo omike. Z Veliko Britanijo vred pa bi štela kot enota 270 milijonov ljudi, a po svojih proizvodnih možnostih bi zaostajala samo za Združenimi državami.
Časnikar je mnenja, da bi bilo treba čim prej dokončno ratificirati načrt za evropsko vojsko, ker bi to utrdilo politično enotnost Evrope.
May zaključuje z ugotovitvijo, da je minil čas, ko so se lahko evropski narodi počutili varni v svojem nacionalizmu in da so na svojem poletu do cilja, to je do evrop* ske združitve, pravkar prebrodili polovico poti. To bi bilo treba zdaj evropskim potnikom jasno naglasiti.«
sledu izginilo. Pridrveli so Huni kot orkan, a so k sreči kmalu izginili. Sv. Cerkvi so zasekali globoke rane. Pomorili so na sto tisoče kristjanov ter od Balkana po vsej Srednji Evropi, tja do Rena in Seine, požgali vse hiše božje. V nekaterih krajih so krščanstvo do korenine iztrebili.
Toda kljub vsem tem opustošenjem je krščanstvo po vseh teh krajih kmalu zopet oživelo. Tudi Oglej je zopet vstal ter postal žarišče krščanske vere in kulture tudi za nas Slovence, ki smo se dobro stoletje pozneje (568) na tem ozemlju naselili.
Alp.
GIOISIPIODIAIRISITiVIO
Spoštovanje in strpnost do sosedov
Te dni se je vršilo v Bostonu področno zborovanje ameriških šolnikov, ki ga je priredila ameriška zveza šolskih administratorjev. Na zborovanju je bilo zbranih več kot 5000 šolskih administratorjev, učiteljev, ravnateljev collegejev in drugih vzgojiteljev. Predavatelji na kongresu so bili znani vodilni vzgojni strokovnjaki v Združenih državah in so govorili o vrsti najbolj sodobnih in nujnih vprašanj vzgoje.
Med glavnimi predavatelji, ki je v svojem predavanju obravnaval najbolj kočljivo vprašanje sodobne vzgoje, je bil tudi dekan učiteljišča na Kolumbijski univerzi, dr. Hollis Caswell. Caswell je poudarjal, da ni namen šolskega poučevanja zgolj učenje pisanja in eitanja in podobnega, ampak predvsem vzgoja v dobre in delav-ne državljane. Sodobni učitelj mora znati vplivati na zaupano niu mladino, da jo pripravi na demokratično življenje. Učiti mora mladino spoštovanja do osebnosti, strpnosti do svojih sosedov, ljubezni do svobode in da bo ta mladina socialno čuteča.
Na eno takih zasedanj kongresa vzgojiteljev so bili povabljeni tudi študentje, ki so v odprtem razgovoru z vzgojitelji načeli več vprašanj sodobne vzgoje. Glavni predmet teh razpravljanj je bilo vprašanje: Ali sedanja vzgoja zadošča potrebam današnje mladine? V debati so dijaki poudarjali, naj bi v ameriških šolah bolj poudarjali državljansko vzgojo in pa, da čutijo, da bi morala šola nuditi prvi pouk o komunizmu, da hi se ga tako mladina laže branila. 0 tem predlogu ameriške mladine je govoril tudi eden vodilnih ameriških zgodovinarjev, dr. Arthur Schlesinger, ki je med drugim tudi rekel:
»Mislim, da so ideje demokracije veliko močnejše in veliko mogočnejše kot ideologija komunizma. Ko ho naša mladina spoznala oba sistema, se bo gotovo sama odločila za demokracijo. Naši 'mladini ne smem zavezati oči pred komunizmom in ji ga prikazati kot prepovedan sad. Naloga vzgoje ni, da zaščiti mladino pred stvarmi, ki ji lahko vsak dan škodijo, ampak da jo pripravi na to, da bo lahko z dejstvi vsak dan sproti nastopala proti zlu.«
Kako onemogočimo črvivost sadja
Vsled črvivosti trpimo škodo pri vseh naših vrstah sadja, začenši pri češnjah preko češpelj in sliv do hrušk in jabolk. Marelice in breskve dosedaj še niso bile posebno napadene, a so vsako leto več.
ČRVIVOST ČEŠENJ
povzroča češnjeva muha, ki zaleže svoje jajčke v plod, ko pa doraste, se spusti na tla in se zabubi v zemlji ter tam prezimi. -Uničujemo jo pozimi z zrahljanjem zemlje pod drevesi: mnoge bube zmrznejo, druge bi pozobala perutnina, vse pa uničimo, če raztrosimo in podgrebemo pod drevesom apneni dušik (calciocianamide), ki je isto-čisno izborno gnojilo. — Spomladi je edino sredstvo proti češnjevi muhi »gesarol«, s katerim bi morali oprašiti drevesa ali pa jih oškropiti vsaki teden in za vsakim dežjem.
ČRVIVOST ČEŠPELJ IN SLIV povzroča češpljev zavijač. Večkrat uniči do 80% plodov, ki niso za drugo kot za žganjekuho.
Škodljivec je majhen metuljček, ki leta in zalega jajčka skozi celi maj mesec, in sicer v celoti kaj črez 50. Iz jajčk se v 8 do 14 dneh izvalijo gosenice, ki se zavrtajo v plodove, do koščico. Kmalu dorastejo, zapustijo plodove, se zapredejo pod staro skorjo na kakšnem primernem mestu in julija meseca imamo že drugi rod, ki je mnogo številnejši. V jeseni se gosenice zapredejo v razpoko, pod skorjo, v mah in lišaje in tam prezimijo. Spomladi se spustijo v zemljo, tam zabubijo, iz bube pa se razvije metuljček.
Uničujemo jih pozimi z zimskim škropljenjem, poleti pa z »gesarolom«, kot češnjevo muho.
ČRVIVOST HRUŠK IN JABOLK povzroča jabolčni zavijač (earpocapsa), ki se pa ne zadovolji samo s hruškami in ja-
bolki, temveč napade tudi kutine, češplje in še druge sadne vrste. Je metulj, ki sc pri nas pojavi navadno okoli 10. maja. Vsi metulji pa se ne razvijejo hkratu. in zato vzletavajo vedno novi metulji še celi junij in julij. Pri nas jih je največ koncem maja — začetkom junija. Samica živi le par tednov, med tem pa zaleže okoli 80 jajčec, iz katerih se v 8 do 14 dneh izvalijo gosenice, ki se zavrtajo do sredine plodu, do peščišča. V 4 tednih gosenica že doraste. potem zapusti plod in se zabubi. Po 10 do 14 dneh vzleti metulj in samica začne odlagati jajčka, iz teh se razvijejo gosenice, te se zarijejo v plodove. Te se v jeseni zapredejo na kakšnem primernem mestu.
Kot se vidi iz rečenega, imamo pri nas opraviti z dvema rodovoma jabolčnega zavijača. Seveda drugega rodu ni, če prvega uničimo. Uničujemo pa zavijača pozimi s čiščenjem in škropljenjem sadnega drevja, spomladi pa s škropljenjem. Kot škropiva prihajajo v poštev razni arzenati, predvsem svinčeni in pa DDT v obliki »gesa-rola«. Škropljenje pa mora biti spomladi ponovljeno vsakih 10 dni in za vsakim dežjem v dobi od 10 maja pa vsaj do 15. junija. Primernejši je »gesarol«, ker uniči metulja, jajčka in gosenice, dočim uniči arze-nat le gosenico, ki se hoče zariti v plod na mestu, kamor je padla kapljica arzenatove-ga škropila.
Razvoj cene modre galice
Vinogradniki tožijo nad visoko ceno modre galice, ki je bila ravno tekom zadnjega leta znatno zvišana, dočim se opaža pri venah vina ravno nasprotno. Za koliko je cena galici zrastla, nam povedo najbolje naslednje številke. Cena za 100 kg modre galice je bila leta
1938	207	lir	*=	1
1947	10.700	»	=	52	krat	207
1948	13.500	»	=	65	»
1949	13.100	»	=	63	»
1950	11.700	»	=	56	»
1951	15.500	»	=	74	»
1952	21.500	»	=	104	»
Vzrok takemu povišku tiči v dejstvu, da se nahaja v 100 kg modre galice 25 kg bakra — ostalo je žveplena kislina —, ki je zelo	važna	potrebščina vojne industrije	in
ki se je vsled tega	zelo podražil	po	začetku
bojev v Koreji, kar mnogi smatrajo za uvod tretje svetovne vojne. — Če bi morali plačati modro galico na podlagi današnje cene bakra, bi bila še dražja, saj zahtevajo za angleško modro galico skoraj 300 lir za kg.
Samo en izhod je za kmetovalca: Ne za-metavati modre galice in zato pripravljati tako raztopino, ki odgovarja, in ne močnejših. Za nobeno škropljenje ni potrebna močnejša raztopina, kot 1%, prav v skrajnih slučajih raztpimo kaj več, a nikdar n» več kot l1/2 kp modre galice na 100 litrov vode. Zato pa pazimo, da primešamo vedno samo dobro apno.
Kdo lahko prodaja kis?
Odkar se mora prodajati kis v zaprtih steklenicah in ne več kar iz soda, ga lahko prodajajo brez posebnega dovoljenja vse trgovine ki prodajajo vino in likerje v steklenicah, drogerijsko blago, itd. Tako se je izjavilo »Ministrstvo za industrijo«.
Mleko v kokošjereji
O tem razpravlja švicarski list »Gefliigel-hof« in prihaja do nasledncjga zaključka >
Predvsem se izplača posneto mleko ali sirotka (~kar ostane po izdelavi sira). Tako mleko kokoš bolje prebavi kot celo mleko. V sirotki se nahajajo namreč še rudninske snovi, mlečni sladkor in tudi nekaj beljakovin.
Mleko lahko nudimo kokošim kot napoj ali pa premešamo z mlekom drugo krmo. Paziti pa moramo, da damo kokošim ali samo sveže mleko ali pa že popolnoma skisano. Pol kislo mleko je škodljivo
Koristi krmljenja z mlekom so:	kokoši
so bolj pridne nčsilke jajc, živali pa postanejo bolj močne in odporne, druge krme pa rabijo manj.
Je ti mogoč umeten dež?
Poskusi so pokazali, da je mogoč, v praksi pa je zaenkrat še nekoliko narobe. Kot poroča ameriški zadružni list »Midland Cooperator«, so se vpisali mnogi kmetje pri neki družbi, ki je zagotovila, da bo povzročila umeten dež po potrebi. Vpisnina je znašala 5 centov na aere (35 lir za nekaj več kot 4000 m-). Uspeh pa je bil: Kakšen-krat sploh ni deževalo, drugič preveč, tretjič pn je padala debela toča.
Umeten dež je mogoč s trošenjem zdrobljene zmrznjene ogljikove kisline iz aeroplanov.
Nad 30.000 drozgov in kosov
so polovili tekom 15 dni lovci v okolici Fa* no, ob jadranski obali. Ptiči so se vračali iz afrikanskih prezimovališč v letna bivališča Vzhodne Evrope in so se hoteli nekoliko odpočiti. Gosta megla jim pa je onetnugo-čila nadaljnji polet preko morja in tako so ptiči bili prisiljeni ostati v okolici Pano skozi 15 dni z zgoraj navedeno posledico. Tako list »Allevatore« z dne 27. aprila t.l.
PIERRE L’ERMITE:
NESPAMETNI SVET
Roman iz druge svetovne vojne
Če
vase srce pozna močna nagnjenja, naj ne bodo usmerjena proti želji do uživanja, ki duha ubija; okušajte marveč bolj plemenito oblikovati v ste izraze žuljenja, in sicer z odpovedmi, žrtvami in s predanostjo lastnega jaza službi bližnjega.
(,e ste s svojim miselnim delom dosegli razumsko lepoto, je ne imejte za to, da bi lovila poglede neplodnega občudovanja in jih pustila, da krožijo okoli vašega čela; uporabite jo marveč zato, da bo iz vaših možganov izžarevala v vse strani luč polna blagoslova. V tem bodite podobni svetilnikom naše obale, ki sem jih videl o pocttnicah z njihovim raznobarvnim ognjem, ki se obrača na vse strani. Svetijo v smeri proti morju, kjer rešujejo brodarja pred čermi, a tudi proti kopnemu, kjer smo in kjer v nočni temi razveseljujejo preprost pogled pastirjev mojih baskovskih gora.
Tako se morate tudi vi razdati, pustiti, da vse vaše bistvo izžari, in se predati brez pridržka.
Toda komu?
Sorodnikom in prijateljem? Gotovo!
Delavcem, vojakom, služabnikom? Nedvomno!
Toda tudi vsem drugim soljudem, vsem bitjem: drevesom, živalim, naravi, vsemu svetovju!
Razpustiti se morate kot dim v zraku, razgubiti se morate, tudi če pri tem tvegate izgubo, f svetovnem prostoru kot zadnji zvok glasbenega instrumenta, ki se je razbil.
Kdor pa svoje življenje izgubi - pomnite dobro,
krščanski mladenič! - kd«r svoje življenje izgubi, ga bo spet našel, globlje in osebneje kot kdaj prej. v »eskontnem božjem bistvu.«
Maša gre h koncu.
Gerald še enkrat pogleda plemeniti obraz svojega nekdanjega šolskega voditelja.
Kako resnične so besede, zapisane nad sliko: De-fanctus adhuc loquitur . . . Čeprav je umrl, vendar še vedno govori k tebi ... in sicer bolj pretresljivo in prodorno kot takrat, ko je bil še živ.
»Svoje življenje spet najti, globlje in osebneje kot kdaj prej, v neskončnem božjem bistvu.«
Ta beseda se ga je prijela, ga spremlja in zveni v njem še ko je že zapustil cerkev; ko je šel mimo kapele vernih duš, je ugledal v stolu nektega kavalerijskega poročnika v paradni uniformi, ki je Ves skljiičen naslanjal glavo na sabljo in spal za cel regiment vojakov.
To je očividno eden od plesalcev, katerega je trudnost premagala, da se je po neprevidnosti usedel; tam ga je pa objel spanec.
Gerald ga je opazoval, pobral njegove bele rokavice, ki so mu bile padle na tla, ter šel naprej in prepustil spečega njegovi sablji in spanju.
Kmalu nato je doma vstopil v še prazno obednico in sedel k mizi, da bi zajtrkoval.
Poleg svoje skodelice za kavo je našel podolgovato svetlozeleno kuverto z monogramom med sabo zapletenih začetnic Y in G. Odprl jo je in bral:
Ljubi gospod!
Oprostite mi, če še enkrat poskušam. Bila bi zelo srečna, če bi spremenili svoj sklep in se odločili, dn se v družbi brata in sestre udeležite našega majhnega plesnega večera, ki obeta postati blazno vesel.
Leto IV. • štev. 19
Z GORIŠKEGA
VABILO
V nedeljo 18. maja ob 15,30 bo v Štandrežu evharistični kongres v okviru proslav dvestoletnice goriške nadškofije. Na to slovesnost vabimo vse duhovnike in vernike štandreš-kega dekanata in njihove civilne oblasti, kakor tudi vse ostale sobrate in vernike iz Gorice in goriške nadškofije, zlasti še vse rojake iz Svobodnega tržaškega ozemlja. Pridite ta dan v Štandrež, da se poklonimo svojemu evharističnemu Kralju in izpričamo svojo vero vanj.
PRIPRAVLJALNI ODBOR
Večeri za izobražence v Gorici
V okviru proslav evharističnega kongresa v Štandrežu bodo tudi posebni večeri za izobražence obojega spola v Gorici, in sicer v sredo in petek zvečer ob 8.30, to je 14. in 16. maja, v dvorani Mar. družbe na Plaeuti. Na večere so vabljeni vsi slovenski izobraženci. Na vsakem večeru bosta govorila po en duhovnik in po en laik o problemih, ki zanimajo danes slovenskega in-teligenta.
Boj koloradskemu hrošču
Kmetijsko nadzorništvo sporoča, da letos ne bo delilo sredstev za uničevanje koloradskega hrošča. Gotovo manjkajo tozadevni krediti. Nadzorništvo bo pa organiziralo (oziroma je že) na lastne stroške razna po-skuševalna oziroma kazalna polja, kjer bodo kmetovalci lahko videli, kako je potrebno hrošča uničevati. Tam bodo preizkušali tudi posamezna sredstva, ki jih nudi industrija.
Zavedati pa se moramo, da je borba proti koloradskemu hrošču obvezna in kdor ne bi hrošča uničeval, izvrši s tem kaznjivo dejanje.
Msgr. Karel Mecchia biseromašnik
Dne 11. maja bo daroval v stolnici sv. Justa t> Trstu svojo biserno mašo msgr. Karel Mecchia, prošt tržaškega stolnega kapitlja in generalni vikar tržaške škofije. Šestdeset let mašnišlva in obenem šestdeset let tihega, skrbnega in neumornega dela pri tržaški škofiji za čast Cerkve in v ko-
Kako zdravimo kokošjo kugo
V	zadnji številki »Kat. glasu«, je naš sotrudnik, ki tako zanimivo piše o gospodarstvu, govoril o kurji kugi, ki letos ponovno razsaja po kurnikih. Izrazil je mnenje, da razen cepljenja ne poznamo drugega sredstva zoper to bolezen. Vendar bi se po izkušnjah nekaterih gospodinj dalo oporekati tej trditvi. One so namreč svoje kokoši ozdravile že dve leti zaporedoma. Ker bi utegnilo koga zanimati, kako so to dosegle, navajamo njihov postopek:
»Ko smo opazile, da nam je prva kokoš obolela, smo ji hitro dale trikrat na dan po tri žlice linega olivnega olja in nič drugega tri dni in več, dokler ni ozdravela. Ker so med tem stožile tudi druge, smo tudi te začele zalivati z oljem kakor prejšnjo in jim odrekle vsakršno drugo hrano. To smo nadaljevale tri dni in kokoši so začele zopet jesti, roža jim je spet pordela in bolezen je izginila. Tako smo delale že dve leti in vedno z istim uspehom. Naše sosede, ki tega niso storile, imajo prazen kurnik, me pa smo rešile vse kokoši. Prejšnja leta, ko tega nismo delale, so se tudi nam kurniki izpraznili.«
Tako so nam povedale nekatere goriške gospodinje. Če hoče še kdo poskusiti, naj poskusi, saj tako zdravljenje ne stane veliko in potem naj poroča, če se je obneslo.
rist vernikom. V letih 1919-1920 je ležala vsa skrb za obširno tržaško škofijo na njegovih romah, v letih 1932-1933 pa skrb za reško škofijo.
Ob tej izredni priliki častitljevemu mon-signorju iskreno častitamo in mu želimo, da bi še nadalje z božjo pomočjo kot izkušen, učen, preudaren a skromen in pobožen duhovnik pomagal pri vodstvu vseh vernikov tržaške škofije.
Babilon v Bregu
Tržaški Breg je od leta 1949 rdeče kraljestvo dolinskega brivca in župana Dušana Lovrihe. Pred tremi leti smo po svoji veliki nespameti izvolili za voditelja občine nezmožnega in neizkušenega človeka, s katerim so poleg nekomunistov zadovoljni med pametnimi ljudmi le nekateri občinski uradniki in slovenski odpadniki, ki so organizirali tretjo listo v korist kominfor-mizma. Našemu dosedanjemu županu velike dolinske občine manjkajo vse civilne lastnosti znosnega voditelja. Mesto teh pa ima zavidljivo mero zaletelosti in nedopovedljive napadalnosti.
Našim bralcem danes sporočamo samo to, da se volilna borba v dolinski občini sprevrača po županov krivdi v pravo pravcato džunglo. Njen poglavar in kolovodja je sam gospod župan in dva druga »poštena« kandidata. V Boljuncu in v Birmanjih smo imeli v teh večerih taka volilna zborovanja, ki so v pravo sramoto evropski civilizaciji. V teh vaseh so mlečnozohi kominformisti dobesedno preprečili govore naše slovenske skupnosti. V Boljuncu je vse operacije vodil sam dolinski župan. V Dolini je bilo lepo in veliko zborovanje, ki ga je sicer gospod župan s svojo gardo sicer tudi motil, a množica zavednih Slovencev mu je preprečila kaj več. V rojstni vasi si naš župan sploh ne upa pokazati svojega pravega obraza in terorizma.
To je ena stran volilne borbe v dolinskem Babilonu. Druga stran, pa je zelo drugačna. Komunisti te strani ne vidijo in prav to je njihova poguba. Ob pragozdov-niškcnv kričanju Lovrihe in njegovih so mnogi Boljunčani in tudi Ricmanjci spoznali resnico, čeprav je niso v celoti slišali. Tako je, rdeči oblastniki, kdor na dovoljenem zborovanju nasprotniku jemlje besedo, ta sebi škodi! Vemo za mnoge Boljunčane in tudi Ricmanjce, ki so ob tem vandalskem počenjanju proti resnici že odprli oči. In to je pozitivna stran naših zborovanj. Zvočnik, ki ga prevpije ko-minformistična džungla, izvršuje svoje veliko poslanstvo in odpira oči. Tak zvočnik molče trobenta ... Zato bomo še prirejali naša zborovanja in naj se Kremelj na glavo postavi. Živimo na svobodni zemlji in se na svoji zemlji ob volitvah obnašamo kakor svobodni, civilizirani ljudje.
Iz vsega, kar se sedaj godi po veliki dolinski občini, človek lahko sklepa, da se rdeča baraka le boji za svojo absolutno napovedano zmago ob volitvah, čeprav jim je v pomoč tretja italijanska stranka »neodvisnih«. V dobrih dveh tednih se bo videlo, kako mislijo dolinski občani. V sedanjem babilonskem hrumenju pa priporočamo vsem mirno kri. Volitve so povsod po svobodnem svetu čas, ko mora resnica veliko prestati, a končno — zmaga!
„Vie Nuove" v Trstu
Kominformistični glavar Vidali je ukazal pobrati iz vseh prodajalnic časopisov ko-minformistično revijo »Vie Nuove« z dne
4.	maja. Omenjena revija prinaša članek komunističnega senatorja Pastore-ja, v katerem odkrito zagovarja priključitev Trsta k Italiji.
Kot znano večina tržaškega delavstva temu nasprotuje, kar je pokazalo tudi ob priliki marčnih izgredov, ko ni poslušalo ukazov vodstva, ki je odredilo stavko iz solidarnosti do iredentistov (fašistov). Kot primer naj navedemo samo Milje, kjer so koriere tudi v usodnem 20. marcu redno
vozile, kljub temu, da je tam kominfor-mistična večina.
V idali noče zaradi bližnjih volitev, da bi zvedeli tržaški delavci za njegovo sta-
Mestna tržaška občina
1. Dr. AGNELETTO Josip, odvetnik, Trst
2. Ing. SOSlL Milan, stavbenik, Opčine
3. Dr. TONČIČ Frane, odvetnik, Trst
4. Dr. VESEL Frane, odvetnik, Trst
5. Dr. FERFOLJA Josip, odvetnik, Trst
6. Prof. RUDOLF Ivan, profesor, Kolonja
7. PODOBNIK Josip, trgovec, Opčine
8. TENCE Kristjan, kamnosek, Sv. Križ
9. FERFILA Josip, uslužbenec, Opčine
10. SOSIČ Zoran, delavec, Opčine
11. CERKVENIK Teodor, učitelj, Sv. Ivan
12. KALC Alojz, mizar, Prosek
13. ŠPANGER-PERTOT Ivanka, gospodinja, Barkovlje
14. Dr. MARC Rudolf, komercialist, Sv. Ivan
15. SOSIČ Angela Marija, gospod., Opčine
16. Dr. JEŽ Janko, časnikar, Trst
17. KOŠUTA Viktor, kmet, Sv. Križ
18. ŠKERLAVAJ Vladimir, mehanik, Opčine
19. Dr. TURINA Vladimir, Profesor, Trst
20. MAVRIČ. Ivan, upokojenec, Greta
21. KODRIČ Sergij, trg. pom. škorklja
22. ŽELEZNIK-SANCIN Pavla gospodinja, Skedenj
24. GULIČ-REGENT Angela, gospodinja, Kontovel
25. DOLENC-GORJUP Lojzka, posestnica, Prosek
26. PERTOT Marija, uradnica, Barkovlje
27. VALIČ Valter, uslužbenec, Opčine
28. SOSIČ-ŠULIGOJ Stanislava, gospodinja,
Opčine
29. ČERNE TEODOR, mizar, Greta
30. SOSIČ Franc, delavec, Opčine
31. BOGATEČ Stanislav, ribič, Sv. Križ
32. FILIPČIČ Viktor, knjigovodja, Sv. Ivan
33. MAHNIČ Ivanka, učiteljica, Bazovica
34. Dr. AGNELETTO Josip Branko, odvetnik, Trst
35. UDOVIČ Peter, trgovec. Sv. Ana
36. MILIČ Eleonora, zasebnica, Opčine
37. TORJAN Zora, uradnica. Trst
38. KERŠEVAN-ČERNE Ivanka, gospodinja, Greta
39. DRAŠIČ Emil, gostilničar, Rojan
40. ČERNIGOJ-RUDOLF Bogdana, gospodinja, Kolonja
41. SANCIN Karla, uradnica, Skedenj
42. RUDOLF-ČERNIGOJ Karla, gospodinja. Kolonja
43. ČUK Milka, uslužbenka, Trebče
44. ČERNIGOJ Vida, uslužbenka, Kolonja
45. MIHELČIČ Sergij, časnikar, Škorklja
46. KRAVOS Josip, krojač, Sv. Ivan.
Občina Dolina
1. Dr. ADAMIČ Miro, uradnik, Boljunec
2. BERNETIČ Marjan, kmet, Gročana
3. JERCOG Valentin, kmet, Dolina
4. JERJAN Jože, trgovec, Dolina
5. KURET Silvester, delavec, Ricmanje
6. LAVRIHA Jože, delavec, Ricmanje
7. MARC Mihael, kmet, Boršt
8. OLENIK Rudolf, kmet, Mačkolje
9. PETAROS Rudolf, kmet. Boršt
10. RAŽEM Milan, kmet, Gročana
11. SANCIN Marijan, delavec, Boljunec
12. SANCIN Karel, delavec, Dolina
13. SLAVEC Anton, kmet, Prebeneg
14. ŠTURMAN Andrej, zidar. Mačkolje
15. ZAHAR Marij, delavec, Zabrežee
16. ŽERJAL Miro, prevoznik, Boljunec.
Občina Repentabor
1. ŠKABAR Alfonz, kmet, Veliki Repen
2. ŠKABAR Karel, kmet, Veliki Repen
3. ŠKABAR Silvester, mehanik, Veliki Repen
4. GUŠTIN Emil, kmet, Veliki Repen
5. PURIČ Ivan, kmet, Veliki Repen
6. ŠKABAR Anton, kmet, Veliki Repen
7. ŠKABAR Emil, delavec, Veliki Repen
8. BIZJAK Jože. kmet, Col
9. GUŠTIN Ludvik, kmet, Col
10. FURLAN Vera, gostilničarka, Col
11. GUŠTIN Alfonz, kmet, Col
12. ZLOBEC Avguštin, kmet, Farnctiči
Občina Devin-Nabrežina
1. TERČON, JOSIP, trgovec, Nabrežina
2. MILIČ Ivan, kmet, Nabrežina
3. FLORIDAN Egon, profesor Nabrežina
4. COLJA Srečko, delavec, Nabrežina
5. PERTOT Stanko, delavec, Nabrežina
6. LEGIŠA Drago, visokošolec, Devin
7. LEGIŠA Leopold, kmet, Devin
8. COLJA Josip, delavec, Devin
9. PAHOR Jože, kmet, Medjavas
10. LEGIŠA Josip, pek, Sesljan
11. ŠKOF Viktor, upokojenec, Sesljan
lišče in ono vodstva KP.I. o tržaškem problemu, ki je jasno označeno ravno v članku »Tre colpi allTtalianita di Trieste« v reviji »Vie Nuove«.
12. ŠKERK dr. Josip, odvetnik. Trnovca
13. MILIČ Mario, delavec, Šempolaj
14. KRALJ Jože, kmet, Slivno
15. TERČON Ivan, kmet, Mavhinje
16. TERČON Venceslav, delavec, Mavhinje
Občina Zgonik
1. BRIŠČIK Stanko, delavec, Briščiki
2. CIBIC Vladi, delavee, Devinšcina
3. GRILANC Janko, kmet, Salež
4. GRILANC Zorko, delavec, Salež
5. RUSTJA Ivan, delavee, Gabrovec
6. KOCMAN Pavel, delavec, Samatorca
7. MILIČ Jože, kmet, Repnič
8. MILIČ Viktor, gostilničar, Briščiki
9. OBAD Miro, pravnik, Salež
10. V ERGINELA Jože, delavec, Gabrovec
11. VODOPIVEC Just, kmet, Koludrovica
12. ŽIGON Miro, kmet, Zgonik.
Še nekaj o Slomšku
Pred časom smo prinesli prevod papeževega pisma ob priliki stoletnice ustanovitve bratovščine sv. Cirila in Metoda, katero je ustanovil škof Slomšek. Danes lahko poročamo, da se pripravlja posebna knjiga, ki govori o cirilmetodijski ideji ali o delu za zedinjenje. Knjigo bo izdala Mohorjeva družba v Celovcu. Vsebovala bo vrsto člankov, ki obravnavajo misel zedinjenja vseh cerkva. Predgovor knjigi je napisal ljubljanski škof Rožman.
Isto poročilo pravi, da se pripravlja tudi knjiga; Škof Slomšek — naš nebeški vzornik. V tej knjigi bodo zbrani razni članki o Slomšku, ki so jih napisali dr. Kovačič, dr. M. Turnšek, dr. Kuret, pok. škof Tomažič in drugi. Ta knjiga, ko bo izšla, in letošnja stoletnica Bratovščine sv. Cirila in Metoda, naj nam bodo najlepša prilika, da molimo in delamo za beatifikacijo škofa Slomška. V zvezi s tem smo zvedeli, da bo na mednarodnem evharističnem kongresu v Barceloni prihodnji mesec maj govor tudi o cirilmetodijskem gibanju, škofu Slomšku in češčenju presv. Evharistije v vzhodni cerkvi.
Nekaj za evolucioniste
V	dolini Trevezel v okraju Gard, so našli nedavno prahistorieno votlino, v kateri je bila galerija dolga okrog 40 metrov polna kosti, ki izhajajo iz neolitske dobe. Skeletov je nad 300 in niso pokriti z zemljo. To je največja najdba človeških kosti v vsej zgodovini nauka o človeku.
PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov sklad!
DAROVI ZA SLOVENSKO SIROTIŠČE
Marijin vrtec iz Gorice 1000; g. Gravner 1000; neka družina iz Sovodenj namesto cvetja na grob pok. g. Rojec Marije 500; N.N. iz Gorice 1000; razni 2180 lir.
Vsem našim dobrotnikom srčna hvala in zagotovilo molitve in hvaležnosti!
Z A H V^A L A
Ob priliki prenosa zemeljskih ostankov iz Arco - Trient našega preljubega sina in brata
ALFONZA
se tem potom najiskreneje zahvaljuje vsem darovalcem vencev, pevskemu zboru, g. župniku in vsem števerjancem sploh, ki so nas ob tej priliki podprli tako z izrazi sočutja, kakor tudi gmotno
Števerjan, dne 30. aprila 1952.
družina CIGL1Č
TRGOVINA JESTVIN
ROMAN ŠMUC
TRST ul. Rattisti 13 - tel. 96-300
se priporoča vsem starim in novim kli-jentom. Dobro blago in solidna postrežba. Zmerne cene. Blago dostavljamo na dom.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tinka tiskarna Budin v Gorici
Navzoča bo, kot sem Vam obljubila, Valentina de Sombrero; prišle pa bodo tudi Josipina Baker, in sicer okoli tretje ure zjutraj. - To pa naj ostane čisto med nama, ker hočem s tem pripraviti gostom veselo presenečenje.
Računam torej, da boste radi pritrdili; to me bo zopet spravilo z gospo kemijo, našim prijateljem pa bo v veliko veselje.	y	q
Gerald je zmečkal papir in naredil iz njega kroglo za debelega mačka svoje matere, ki se je košato valjal na zraven stoječem stolu ter upira pogled na lonec z mlekom in očividno čakal naj kaj boljšega in izdatnejšega.
Nato je mladi mož razgrnil enega pravkar došlih časopisov. Na prvi strani je bilo z debelimi črkami: »Chamberlain upa, da se vojna še da preprečiti. Churchill pa misli čisto nasprotno.«
To pač ni trenutek, da bi človek šel plesal!
V.
Tisti večer, tik pred napovedanim plesom, je bil Filip nasproti svojemu bratu zelo razdražen.
Za tem je gotovo zopet tičala trdovratna gospa Gouya.
»Ali veš, ubogi Gerald, da je tvoj značaj zelo slab? Gospa Gouya je vendar zelo ljubezniva dama. Veliko ji je na tem, da prideš na njen ples, in za to ima svoje vzroke. Pravkar mi je telefonirala in mi rekla, da te je včeraj zopet prosila, da pridi. Ti se pa izmikaš na zelo malo elegnnten način in s pretvezo, ki ne drži. Kajti ta izpit iz kemije je navsezadnje . . .«
»Zelo važen . . .«
»Naj bo! Toda če bi se vsako jutro, namesto da zapraviš eno uro v cerkvi Saint-Sulpice z mrmranjem očenašev, pripravljal za izpit, bi nam morda lahko žrtvoval eno noč!«
»Zdi se mi, da ne slutiš, da je maša zame največji vir moralne sile. Kaj hočeš? Sem pač tak!«
»Gotovo, tak si. V naši družini je bila vedno kaka izjema. To pot se mi pa zdi, da si ti sam vzel v zakup vso grobo, nevljudno medvedjo čud. Vendar pa se tudi medved zanima za medvedko. Res ne razumem, da ti ni nič za to, da bi držal v rokah lepo, ljubko, od zadovoljstva vse trepetajoče bitje in se vrtel z njim v laktu valčka ali fokstrota ob zvokih demonične muzike jazza. Ne, tebi je ljubša kemija!.. Kalijev permanganat . . . natrijev hiposulfid . . . propideks ... in Bog ve kaj še vse! Toda to je navsezadnje tvoja stvar. Kljub temu mi pa lahko sedaj pomagaš zavezati kravato, da boš vsaj za kako rabo.«
In medtem ko mu Gerald ubogljivo pritrjuje kravato v trdo oškrobljeno gumbnico, mu žvrgoli naravnost v obraz:
Kvadrata nad kntetama obadva sta aknrat enako velika, se zdi mi da, kot hipotenuzni kvadrat.
Nato se je zadovoljen opazoval v ogledalu ter je rekel: »Hvala lepa! Vidi se, da si že v tretjem letniku svoje šole. Kar na oko zadeneš pravo mero, kajti središče kravatnega gumba leži natančno navpično pod jamico moje brade. V tem pogledu te namreč presegam: na bradi imam jamico. Pri tebi pa je vse samo linija. In sicer ravna linija, ki je najbolj žalostna med vsemi.«	(Nadaljevanje)
S TRŽAŠKEGA
VSEM TRŽAŠKIM PRIJATELJEM V OBVESTILO!
V	nedeljo popoldne bodo igralci Slov. odra na Bazovici udarniško napeljevali »V O D O«. V naši prosvetni dvorani bo prostora za vse. Začetek ob 16.30 popoldne. Pridite!
Ista »VODA« pa bo prihodnjo soboto zvečer ob 20.30 stekla tudi v avditorij Zavezniške vojaške uprave v Trstu. Poskrbite pravočasno za vstopnice, ki bodo na razpolago pri že znanih prijateljih.
NUŠE KANDIDATNE LISTE