EDDA.
Drama v štirih dejanjih.
Jos. Weilen.
Preložil
Jos. Cimpermaii.
- -
Izdalo in založilo
Dramatično društvo v Ljubljani.
----
Natisnila „Ndrodna tiskarna". 1BS2.
O S O B E.
Janez pl. Carpezan, polkovnik in poveljnik prostovoljcem.
Magdalena, baronica Wildanska, njega soproga. Pflug, častnik 1
Jan, praporščak, > v Carpezanovi vojski. Simplicij, vojak,J Marten Kielholt, svetnik. Ersabe, nje sestra.
Niels!' } n^ega otr6fca-
Pavel Hansen, ženih Anki n.
Clans Selle, pomorščak.
Hening JYulf, morski straž.
Hans Karstens, kmet.
Častniki in vojaci, Frižani in Frižanke.
se vrši 1623. 1. v vztočni Friziji blizu Auricha. Desno ali levo stran si voli igralec sam.
Prvo dejanje.
(Dvorišče pri Marteni Kielholti, ob desnici hiša, olepšana s cvetlicami; zadaj se vidi morje. Oder zagrajajo križi in vrata.)
Prvi prizor.
Pavel Hanseu, Hening Wulf, Claus Seile, Hans Karstens (in še mnogo mladcev in žen v pražnji obleki, s cvetlicami vjjrokah, prihaje vriskajoč. Stopijo pred hišo in ud MM vzkliknejo):
Nevesto, nevesto — po nevesto smo prišli!
Pavel. Kaj je to? — Vse tiho? — Brez-veterno? —
Glaus. Ali si uže zabil frižanskega običaja? Dvakrat pokliči, potem se ti odpre!
Pavel. Vzkliknite, zavrisnite: nevesto, nevesto !
Vsi. Izročite nam nevesto, po nevesto smo prišli!
1 *
Drugi prizor.
Marten Kielholt (se prikaže v vratih; Anka, z ovojem na lici, držeč se ga za roko).
Vsi (vzkliknejo). Živela, Anka, frižanske lepote cvet!
Pavel (plane k nji). Moja žena! Moja nevesta !
Marten (gledajoč vkrog sebe). Dobro, dobro! Toliko ljudij se je sešlo — vsa vas! — Dobro! Danes straži F i d o prazni dom. Ljudje, veseli, to bode ženitovanje, da se ga ima vsa dežela še dolgo spominati. — A tudi vi ste mej nami, Claus Seile? Ste liuže priplavali domov, stari grenlandski pomorščak ?
Claus. Danes mi je biti za očeta svojemu Pavlu, kateremu sem krstni kum.
Marten. Kako ste se letos vozili?
Claus. Kiti so bili silil divji — morje razburkano, kakor uže davno tako ne — a frižanska moč je zmagala oboje.
Marten. Bog s toboj, Hening Wulf, straž na morskih prodovih! Povedi, se li ne bojiš, da bi vode prodirale, ker nisi na svojem mesti?
Hening. Tega ne morejo storiti, trdno smo jih zapehnili, vsa dežela je sedaj leliko mirna!
5	
Marten. Meniš? — Takisto smo govorili bedaki tudi sedaj petnajst let, toda po noči je zahrumelo morje, prodrlo in odplavilo žftek, hiše in ljudi, ne pustivši za soboj nego li bedo, glad in mrtvece.
C1 a us. Kaj, svetnik, so li to ženitovanjske misli ?
Marten. Prav praviš. Toda v največem veselji lehko pride na misel največa beda, kakor dvigne pritok, kar je ostalo pri odtoki na dnu. — Kdo danes vidi še kak sled onega strahovitega pustošenja? Zgradili so ljudje nove hiše, trdni jezovi nas ščitijo, polje zopet rodi in po kočah se smeje pokoj. Kadar zjutraj pogledam v dežel, zdi se mi, da pogledam v zlat kelih!
Pavel. Oče, ne bode li skoraj zazvonilo ?
Marten. Saj še ni mojega sinu Kielsa. Poslal sem ga davi v Aurich s pismi gospodom svetnikom. Bog zna, kam se je mladič zagledal, da mu ni moči strani. (Slovesno.) Detca, predno poreče župnik „Amen", čuti je vam še od mene kako besedo. Brez tastovega ogovora ne stopi mej nami nihče pred oltar'.
Claus. Vsi smo se uže veselili, svetnik, da vas zopet čujemo govoriti prav jedrovito.
Hans Kar sten s. Vi, svetnik, ste mož, kakeršnih, žal, vedno menj nahajamo v deželi. Vi imate krepko srce, bistro oko in vztrajen spomin.
6	
M a l'te n (stopi, da sta Pavel in Anka njemu ob straneh). Pavel Hansen, ti si ustanoviš sedaj svoj dom! Ne zabi nigdar pod svojo streho, da si FriZan, da so zemljo, katera te nosi, tvoji pradedje navzlic viharjem in valovom iztrgali morju in v mnogih hudih bojih mogotcem iz oblasti, a najbolj pameti, kakor je nekdaj bilo, ostane tudi vsegdar gaslo našemu narodu: „Rajši umreti, nego li robovati" —
Tretji prizor.
Prejšnji. Ersabe.
E l' s a b e (ki je uže prej skrivaj ustopila). In ako rojaci teptajo po tebi in te bijejo, proklinjaj jih, toda svoji domovini bodi zvest, ljubi jo in spoštuj!
Vsi (plašni, se odmaknejo). Ersabe!
M arten (ostro). Česa iščeš tu?
Ersabe. Veseliti se hčem, kder se veseliš ti, ako tudi ti ne toguješ, kder teko meni solze. Ali ne smem? Jaz, jedina tvoja sestra?! Anka, naj te pogledam v nevestinem blišči! Kako ti pristoji! Takšna bi Edda bila, moje dete, ako, ako — (solze jej zapro besedo.)
7	
Anka (hče planiti k njej). Teta Ersabe, uboga, draga teta, blagoslovite, poljubite me!
Marten (ostro). Ne prestopi se mi! Nesrečna je, ako nevesta v poroke dan le obrsne ob obleko izgojne ženske. (Ersabeji.) Česa iščeš tu v poštenjacih ? V temni izbi ti je mesto, ne pod jasnim nebom, katero si razžalila, ne na svetili tleli domovine, kateri si bila skrivaj ubeg-nila, ne v pričo morja, katero, nemirno se zibljoč, spomina tebe storjenih grehov.
Ersabe. Oj, ti srce kameno! Ni danes v tej slovesni uri nema je mile besede! Česa li tirjam? Lezla bodem za kardelom, prav zadaj, in se skrila v kak teman cerkven kot. Nihče me ne bode opazil. Z drugimi vred porečem svoj „Amen", srčneje nego li vsi, kajti mislim si: glej, tvoje dete je nevesta!
Anka. Zlati oče, naj smem k njej, dovolite jej!
Marten (ne pogledavši je, Ersabej)). Ne smeš. Ako tudi vsak čas, danes vender nehčem, da me kaj spomina sramote svoje hiše. Tu mej nami je odkritosrčnost doma, in kakor lehko pogleda sosed sosedu skozi nizko okence v sobo, takisto zna drug o druzega srčnih tajnostih. Sem li pretrd z nesrečnico? Claus Se11e,povedi ti: sem li pretrd?
8	
C1 au s (obotavljajoč se). Ne vprašujte mene, saj veste, da —
Marten. Res, res, tebi je še več hudega storila nego li meni. Mene. brata, je le skrivaj zapustila, tebe, svojega ženiha, celo izdala.. — Govori ti, Hening Wulf, ima li ta ženska pravico do kakšnega mesta mej svati poštene Fri-žanke, in bodi si do najposlednejšega?
Hening. Mi smo ljudstvo, samotno živoče, in malo občujemo s tujci, a kdor izmej nas gre na tuje, mora biti čast svojemu rodu, kdor tega ne stori, njega ime v nas ugasne; spomin mu je izgojen in obsojen!
Marten. Čuješ li? Tako je bilo in ostane — tako vedno ostane, in Bog ne daj, da jaz, svetnik in steber starih običajev, katerega dovolim obrniti le za las! Pojdi v svojo izbo, tema je tvoja luč, kesanje dekla, in sramota leži pred tvojim pragom! Idi!
Ersabe. Tu stojim zatorej, odločena od vseh, in roči širim proti tebi, predraga nevesta! Blagoslavljam te kakor mati, in z vso prisrčnostjo obiipnice, se solzami največe nesrečnice! — A ti, prevzetni trdi mož: nigdar ne napoči dan, ko bode tvoje krepko srce strto, kakor je strto moje, ko
9	
se obupno klanjaš pred mano, kakor sem jaz mnogokrat ležala pred toboj v prahi!
Mart en. Kletev grešnice sapa odnaša!
Četrti prizor.
Prejšnji. Niels.
Niels (še za odrom). Oče! Oče!
Marten. Hoj, Niels je. (Naglo nastopajočemu Nielsu.) Ali si vender prišel?
Niels. Vender? Ves potan sem. Tekel sem, kakor jelen. Ozreti se nisem upal, zdelo se mi je vedno, kakor da so mi uže za petami! Tako mirni ste? Po deželi razsaja pekel! —•
Marten. Govori umevnejše!
Niels. Ves Aurick je po konci!
Pavel (kakor v obrambo prime nevesto). Sveta nebesa, kaj je, kaj nam preti! —
Marten (smijoč). Aurick po konci! To res kaj pomeni! Gotovo se je splašil konj in nihče ni imel srca, da bi ga prijel. Takšni so meščanje!
Niels. Konj splašil? Prav pravite, vender ne jeden sam, nego šest jih je in upreženih v državno kočijo, v kateri se pelje grof En no iz dežele.
10	
H en ing (strahoma). So li prodovi se kde raztrgali? Ali preti poplav?
Niels. Poplav ne, toda vse je kričalo: Mannsfeldski prihaje!
Marten. Zopet staro brezumno govoričenje, ki se je uže tolikrat čulo po deželi!
H en ing. Bog mi pomozi, moj dom stoji na samoti, žena in otroci so brez varuha, pustite me k njim, jaz ne morem biti na ženitovanji. (Stokaje.) Mannsfeldski, Mannsfeldski!
Marten (smijoč). Ha, ha, ha! Mannsfeldski pri nas? Ste li uže dobre volje predno ste pili? Stari morski straž, kaj velja, vi niti ne veste, kdo je Mannsfeldski?
H en i n g. Oj, M a n s f e 1 d s k i — je —je —
Marten. Tako je! Ako kdo tuje zveneče ime le prav z grozo izgovori, takoj meni svet, da je vrag blizu.
Claus. Jaz pa vem, kdo je M a n nfeldski. Na svojem potovanji sem se bil sešel s pregnanimi Čehi. Govoreči o Mannsfeldskem so obledeli najsrčnejši mej njimi. Nazivali so ga le živo kugo, neusmiljenega zatiralca dežel in ljudstev.
Marten. Vem, vse vem! Iz roke j roko so potovali listi, kder seje to bralo. Po Češkem je hudo razsajal, po Palatinati Se huje. — Tam zunaj je strašen boj, za vere voljo se mesarijo
11	
ljudstva in menjavajo vladaije! A kaj to briga nas? Mi smo zvesti svoji veri in čuvamo svoje slobode. Kdo je nam odpovedal prijateljstvo? S kom se prepiramo? Za Boga svetega, kaj nas skrbita Čeh in Palatinec? Iu ako bi naši deželi pretila kaka nezgoda od koder koli si bodi, bi li meni tega ne bil naznanil urad v Aurichi? So li v novejšem časi sklicevali se možje v orožje, zakrčile se duri, zidali okopi? Hej, ste li videli kaj takšnega? Menite li, da se pride v drugo dežel tako z lehkoto, kakor v sosedov dvor? Hening. Toda, Niels? Niels. Res, oče, naj povem, čul sem, kako — —
M ar te n. Molči, klepetalo! Bojazen se rada šali z nami. Niels a poznam. Priplavaj obla-čica na nebi, uže meni, da je nevihta, ako se vzdigne val, uže mu je morje razburkano. Kacega vojaka, vina polnega, ki mu je prišel morebiti v Aurichi nenadejano pred oči, napihnil je po poti do doma v mnogobrojno, silovito vojsko.
Hening. Dobro bi bilo, ako pošljete v Aurich kacega sela —
Claus. Ali ženitovanje odložimo--
Pavel (naglo). Bog varuj, rajše je pospešimo, kajti pridi, kar hče, tudi najhuje, kdor brani žene, močan je za tri druge može !
12	
Anka. Dragi Pavel! —
M ar t en. Prav praviš, mladič. Niels, skoraj hvaležen sem ti za tvoje abotno blebetanje, katero je izvabilo tako moško besedo mojemu zetu. Ako odlašamo, bode stvar dražja. Strije Selle, pojdite v cerkev, župnik čaka, in pove-dite mu, da skoraj pridemo. Skoraj pridemo, a ne takoj. V tem ko cerkovnik pozvoni, trčimo tudi mi s polnimi kozarci in pijemo v zdravje ženihovo in nevestino. Naprej prijatelji, naprej ! — (Vsi počasi otido na desno v hišo.)
Marten (za njimi idoe, govori). Mannsfeldski v vztočni Friziji? V deželi junakov, ponosnih srdec in neuklonjene slobocde? Baš toli verjamem, da naaš svitli cesar Ferdinand II. proglasi našo vztočno Frizijo v Palatinat in na-stanovf svoj dvor v naši vasi. Mannsfeldski pri nas?! To bi htel videti! Poskusi naj! Ha, ha, ha! (Otide.)
Peti prizor.
Ersabe in Niels (zaostavša). Niels. Ali vi ne greste za njimi, teta?
13	
Ersabe (trdo). Jaz nisem za vas!
Niels (zaupljivo). Teta, vi poznate sveti. Vi ste pametnejši nego li mi vsi!
Ersabe (osorno). Dečko, hčeš li me zasra-movati tudi ti?
Niels. Vi vsaj me ne bodete smatrali blaz-nikom, kakor oča!
Ersabe (porogljivo). Tvoj oča je čuden mož! On meni: svetovna kolesa morajo goniti jedno drugo, kakor misli v njega glavi. Česar si on ne more misliti, tega ni.
Niels (naglo). Ali ni to nič? Aurich vzburjen, grof je pobegnil, prodajainice se zapirajo, okna zavešajo, v kleti mečejo zlato in srebro, postelje in obleko, vse navskriž, ter jih zagrajajo. Žene plačejo, možje prebledevajo od strahu, in v gostilni pije in razsaja divje kardelo, kakor, da se bliža sodnji dan. Iz dalje se čujejo streli, bobni ropočejo in piščalke žvižgajo, od ust do ust se razlega klic: Mannsfeldski! Mannsfeldski! Ali vse to nič ne pomenja?
Ersabe (zmagovito). Zatorej vender pri-baje v deželo? Vodo so zajezili, sedaj preti ogenj. Videla bodem, kako se mu ubranijo! —
Marten (zakliče od znotraj). Niels! Niels!
Ersabe. Idi k njim, pij in vriskaj ž njimi!
14	
Ne oprezovaj! Skoraj posedejo drugi vkrog mize in vi jim bodete stregli!
Niels. Tšta, vam povem: kar se tiče mene, jaz sem vesel. Vojaci pridejo v vas, hrusti, divji kakor medvedje, z vihrajočimi perjanicami in brenčečimi ostrogami, ob ledji dolge meče, vsak močan, kakor Golijat, in srčan kakor Savel. To bode veselje ! — (Otide.)
Ersabe. Trpinčili so me v domovini, zaničevali in zasramovali, skrivati sem se morala, in v pozdrav so me suvali z nogami! Sedaj naj spoznajo, kako je prijetno biti v domovini, a vender ne doma, gospod biti, in vender hlapec, nedolžen in vender brez pravic! —• Nad deželo plavajo pogubonosni oblači, strele počivajo prežeče v njih in iščejo določnega smotra, kakor pred nevihto je vzduh vroč in zaduhel, da zapira sapo. Pogledati hčem po morji, to olajšuje. (Počasi otide v ozadje.)
Šesti prizor.
Jan. Simplicij.
Jan (se oprezno prikrade za križi). Oj, dober sled! (Pri vratih.) Hoj! Hoj! So li zaprli?
15	
(Upre se in sune z nogo.) Tatinsk ključ je vender dober povsodi! Resk! (Zakliče.) Simplicij!
Simplicij (za odrom). Mooster!
Jan' Šest čet je vkrog hiše, a ti — idi noter. (Stopi naprej.) Dober dan, Frižani, evo nas! —
Simplicij. Moo'sterJan!
Jan (ponosno). Kaj sem pravil? Pot drži prav skozi vás po kolovoznem poti do najlepše kmetije. Kmetija je sredi vasi, in vas gospodari vsem vasem in selom vkrog. Vsi oddelki naj se razpostavijo na levo in desno, in naša je dežela! Nisem li dober voditelj?!
Simplicij. Mojster, čadom se vam čudim. Menim, da ste bili povsodi, kder še celo niste bili.
Jan. Sedaj utegne priti polkovnik. Tu mu je izbrano stanovanje.
Simplicij. Mojster, dežela mije po volji, vrata so odprta na stežaj, psi prijazno migajo z repi, in petelinu sem mimogredoč zavil vrat, a ni zapel. To vam je drugi Kanaan!
Jan. Vse se izpremeni. Ugrizni lesnik, potem tekar ti zavleče usta.
Simplicij (skrivnostno). Mooster, menim, da dolgo ostanemo tu!
Jan. Od kodi znaš to v svoji modrosti?
16	
Simplicij. Gospod polkovnik je ukazal — ukazal —
Jan. Nu?
Simplicij (sramežljivo). Naj pride njega gospa soproga.
Jan. Ali tudi to uže veš? In zato trebe tako se pačiti? Kozllč, bodi še tako mlad, rad liže sol. Žal mi je, ker čislam polkovnika!
Simplicij (ognjevito). Polkovnik Carpe-z an je krona vseh vojakov. Zanj prelijemsvojo kri!
Jan. Ne bodi prenagel, mladič, za to ne vzprejmeš hvale. Rajši pobij sovražnikov. A resnica se oglasi! Mnogim gospodom sem uže služil, toda nobeden mi ni bil po volji. Vsi so se bali mene, Carpezan je prvi, ki mi vzbuja spoštovanje, in to mi dobro de. A baš zato me grize, da pride njega soproga. To mu ni v čast. Pej!
Simplicij. Toda, mojster, mnogokater vojak ima soboj svojo deklino in mnogokater ženo in otroke.
Jan. Ženstvo sovražim. Pej, da žijejo take stvari v dolgih halah! (Pomembno.) A Carpezan je modra glava, ki dobro zna, kaj dela in zakaj. (Zvonovi zapojo.) Vešala in kolo! Ni li. vkrog cerkve straža in uhod v zvonik zaprt? Kaj to pomenja? Htč li pozvanjati na boj? Hte li sklicavati kmetov, opozarjati sosedov in jim oznan-
17	
jati pretečo nezgodo? Idi, Simplicij, in pokaži polkovniku pot do nas, kadar pride. Jaz poznam cerkev, in svojega brata župnika blagoslovim, ter njega cerkovnika nabrišem z vrvjo. Plat zvona biti ? Drznost, o kakeršni še nisem čul, kar živim! (Oba otideta po sredi.)
Sedmi prizor.
Marten (spredaj na odri kliče na desno).
Dovolj veselja, le pripravite se in idite v cerkev, kder vzprejmeta zaročenca nebeški blagoslov. — Tako — zapored — veseli in srečni! (Pavel, Anka, Niels, H en ing \Vulf, vsi po dva in dva prihajajo; godci godejo.)
Anka (Pavlu). Pavel, znaš li, kako mi je vkrog srca?
Pavel. Tesno, golobče moje?
Anka. Ne, meni se zdi, kakor, da mi ne zvone k poroki, zdi se mi, da mi zvone v nebo.
Marten (ponosno-'vesel). Sloboden mož, na svoji zemlji, pošteno soprogo poleg sebe, to je
2
18	
največa sreča Ha zemlji. (Vbrano zvonenje zdajci nesoglasno prestane.)
Marten. Kaj je to? Je li se zvon ubil? To je slabo znamenje! (Za odrom se čuje strel.)
Vsi (zbegani). Strel? Kaj seje pripetilo? Mili Bog!
Osmi prizor.
Prejšnji. Claus (z razmršenimi lasmi, bled, plane skozi sredo, za njim) Ersabe.
Claus. Rešite se, izgubljeni smo! Marten. Nu, Claus, kaj seje pripetilo? Claus. Naorožžna kardela so vkrog in vkrog, postavila so so okolo hiš, cerkev je ople-njena, župnik ubit, cerkovnik, ki je padel iz zvonika, grgoče v krvi.
Ersabe. Izpod oblakov so padli kragulji, branite se, ako ste možje.
Marten. Zgrabite orožje, kose in sekire, pobijte pse!
19
Deveti prizor.
Jan (po sredi, pištolo pred soboj držeč). Takoj ga ustrelim, kdor se gane od todi! (Za odrom trombe in klic:) Živel, Carpezan!
Carpezan (hitro nastopi, za njim častnik Pflug, Simplicij, častniki invojacL) Toliko ljudstva vkupe? Kde je tu gospodska? Kdo je tu svetnik ali sodnik? Vse.molči?
Marten. Jaz sem svetnik in te vprašam: kdo si, ker siliš v mirno deželo, kakor ljut volk ?
Carpezan. Govori počasi, svetnik! Kdo sem jaz? — Sedaj štiri leta so v ostrogi pred Polznjijo se vzdignili vojaci in dva me primeta, rekoč: kdo si ti, da nas smeš trpinčiti? — Zdajci posekam s svojim širocim švicarskim mečem jed-nega, a drugemu zapodim kroglo v čelo. Nerad bi tebi tako odgovarjal. — Jan, povedi temu radovednežu, kdo sem!
Jan. Njega milost, Janez pl. Carpezan, vitez svetega rimskega kraljevstva, polkovnik dvema polkoma, ki jih je sam nabral, in —
Carpezan. Ki jih sam plačuje, le povedi.
Jan. Dvema polkoma, ki jih sam plačuje, konjikom in pešcem, v službi njega svitlosti kneza Ernsta Mannsfeldske ga —
2*
20	
Carpezan. Nepotrebne besede! V svoji službi. T a roka mi piše povelje, ta meč jih vrši. Sedaj znaš, kdo sem?
Marten. Znam, polkovnik Carpezan si, toda česa želiš pri nas ?
Carpezan. Vi nemate gospodarja.
Marten. Slobodni možje smo, naši deželi gospod in branitelj grof En--
Carpezan (seže mu v besedo). Vi nemate gospodarja, pravim. Grof Enno je ujetnik, pro-gnan, morebiti uže celo mrtev, kar je vse jedno. Vi nemate gospodarja, in gledite, hudo je to v sedanjem časi. Mogočni knezi imajo v rokah bojne kocke in jih mečejo iz deželi v dežel. Vi nemate obrambe. Dobro vam hčem, braniti vas hčem jaz. Dežela je tega vredna. Dobro je obdelana, vi umejete graditi okope, vaši prodovi vas branijo, vaši jezovi so trdni, da odvračajo morje. (Pokliče.) Častnik Pflug!
Pflug (pristopi). Gospod polkovnik!
Carpezan (tiho). Petdeset mušketirjev k jezovom, ljudje naj se tam skrijejo po zemlji, v hrbet jih brani rov, kdor se bliža produ, ustrelite ga. (Tiho še govori.)
Marten (tiho). Hening Wulf!
H en in g. Svetnik!
21	
Mart en. Morski straž, blizu ostani, morebiti mi bodeš v prid. Raztrga naj se prod, voda naglo priteče, in Bog nam je uže mnogokrat poslal valov, kadar jih nismo želeli.
C ar p e z a n (P f 1 u gu). Brez milosti ga ustrelite! (Glasno.) Kde je moje stanovanje?
Simplicij. Tii pri svetniki, gospod polkovnik !
Carpezan. Dobro, svetnik, pomagava si mejsobojno. Vi ste mi porok za mir v okolici. Moji vojaci so pošteni ljudje in nosili se bodo dostojno, kolikor je moči v naših dneh. Ako bi se upirali vaši rojaci, mi bode žal, biriča in krvnika nemam za šalo soboj. Ta hčeta imeti tudi kaj posla. (Jednemu častni kov.) Konjik, nesi list Mannsf eldskem u. Bode li uže poslednjič, da meri moj vojak ta pot? Onkraj Auricha o n, takraj jaz, pošteno si hčeva razdeliti. (Za odrom zapoje tromba.) Oh, moja soproga! Gledite, kako vam zaupam. Svojo soprogo sem poslal mej vas, svojo krasno, ponosno soprogo, hčer plemenite baronovske obitelji, od katere sem bil dolgo ločen za boja voljo. Porok vam bodi to o miri, katerega želim vam in sebi. (Pogleda hišo.) Venci po hiši? — Tako je še dostojneja, vzprejeti lepoto! (Otide.)
22	
Claus (Martenu). Svetnik, za božjo voljo, pomagajte, rešite!
M a r te n (polglasno F r i ž a n o m, stoječim vkrog njega.). Razboritost in sloga, bratje, a tretji mej nami bode Bog. Seli hodijo po deželi in povprašujejo, kako je tam zunaj. Kadar to zvemo, potem se ob ugodnem časi snidimo--
Hans. V Upstalbomi?
Claus. Kder so pradedi se shajali, kadar je pretila nezgoda? —
M ar t en. Prav tam, na svetem kraji—(šepečeta).
Pflug (stopi bliže Anki). Lepo dete! Blažena dežela, ki rodi takšen sad. Kako ti je ime, srčece zlato? (Hče jo prijeti za podbradek.)
Pavel (mej oba stopivši). Anka jej je ime, svetnika Martena Kielholta hči je, in moja nevesta!
Pflug (ne meneč se zanj). Bolj se morava seznaniti, krasna Anka.
Pavel (potisne ga nazaj). Ne bodite hudi, gospod, moja nevesta je !
Pflug (pehnivši ga od sebe). Ne bodi hud, rokovnik ! Razcepim ti glavo !
Jan (plane k njima). Grom in strela! Kaj hoče topeč? Ustavlja se gospodu častniku? Takojj ga imam! — Hura! Prepir, pozdravljam te!
Frižani (mej soboj). Bodemo li to gledali?
23	
Simplicij, (ki je gledal skozi ozadje). Umek-nlte se gospodu polkovniku in njega soprogi! —
Deseti prizor.
Prejšnji. Carpezan in Magdalena.
Carpezan (vodeč Magdaleno za roko). Dolgo te ni bilo — dolgo. — Tri leta se nisva videla. Ta tri leta so šla mimo mene, kakor mimo cvetoče rože — trije dnevi. Vesel sem te, žena!
Magdalena. Tri leta se nisi brigal zame. Kar nanagloma si mi ukazal, naj pridem k tebi. Evo me. Kedaj me pošlješ zopet strani?
Carpezan. Tebe strani? Od sebe? Nikoli! — Nigdar več!
Simplicij (Jana). Ali ti je lepa! Jan. Pej! Ženska je! Ženska! Carpezan (kažoč na vojake). Magdalena, stopila si v nov svet! Privaditi se ti imajo oči orožja. To so moji vojaci! —
Magdalena. To? Tvoji vojaci?
24	
C a r pe z a n. Divji hrusti, toda srčni in zvesti! Glej, tu imaš stanovanje, mi vsi smo tvoji strežniki, in vsak meč, ki se v boji bliska za Carpezana, poveša se ponižno tebi.
Magdalena (kažoč na Frižane). A ti ljudje?
Carpezan. Frižani! Pražnje so oblečeni. Pozdraviti naji hte. Lepa dežela ta Frizija. Privadiš se je, vem. Živela bodeš, kakor doma.
Magdalena (bolestno). Kakor doma? Oj, sladka beseda! Doma! Zdi se mi, da čujem zvo-nenje iz mesta, ki se je uže davno pogreznilo. Te bajke sedaj ne verjamem več! —
Ersabe (ki je srepo gledala Magdalene, zase). Vsemogočni Bog! Se li mi sanja?
Carpezan (vojakom). Ježa me je utrudila! Kakor na perotih viharjevih smo se pridrevili. Vsem bode ugajal počitek. (M a gdalen i.) Tudi tebi, tudi. (Obrne se proti hiši, kder še vedno stoje Fri-za n i.)
Jan (potiska Frižane od hiše). Umeknite se, umeknite! Kmet se seli,gospod prihaja! Strani!
Magdalena (bolestno). Moj Bog, kako silen! Kako neotesan! (Janu.) Nazaj, nehčem, da se v moji navzočnosti dela krivica temu boremu ljudstvu!
25	
Carpezan (Magdaleno potegnivši k sebi). Po konci glavo, žena! Ne kaži mi tožnega lica, tega ne gledam rad pri tebi. Ponosna baronica, ki se je ponižala do mene, povišati jo hčem — do blesteče svitlobe. Sedaj je doba za može, (ognjevito), krone letajo po zraku, kdor drzno k višku dvigne roko, ujame jo! (Vojakom.) Vojaci, Bog daj srečo na frižanski zemlji! (Obrne se z Magdaleno v odhod.)
Voja ci (vsi vprek). Bog daj srečo! Živel naš polkovnik!
M a rt en (stopi korak naprej ter pomenljivo pogleda Clausa in Hansa). Pri hrastih v Up-stal 1) omi!
Cl a u s. Pridemo !
Hans. Pridemo!
Zavesa pade.
26	
Drugo dejanje.
(Dvorišče v Martenovi hiši, kakor v prvem dejanji, le križi ob obeh straneh vrat so pretrgani.)
Prvi prizor.
Magdalena (stopa iz hiše).
Miagdalena. Vzduk v sobi me duši, njih govorjenje mi trga srce, in o vseh groznih stvareh, ki jih mu pripovedujejo, smeje se prijaznivo in pravi: dobro, le tako naprej! — Le tako naprej! — Oj, da morejo osorno in neusmiljeno ukazovati smrt usta, katera so nekdaj tako čarobno sladko govorila o ljubezni — da more nedolžno ljudstvo stiskati roka, katera je nekdaj tako nežno božala moje lase! — Predrago plačujem prevaro jedne ure! — Jaz s a m a sem si ga izbrala navzlic temu, da so me svarili moji ljudje, zaupala sem mu in verjela. Od mladih dnij me je vse le pisano gledalo, nigdar nisem čula prisrčne besede ljubezni,
27	
je li zatorej čudo, da je njega plameneči pogled, prvi, ki se je kedaj ujel z mojim, takoj me očaral, da so iskrene besede ljubezni, ki jih je šepetal meni v uho, prve, ki sem jih čula v svojem življenji, vpijanile mojo dušo, in sem nesrečno-srečna omahnila njemu na srce ter šla ž njim, da me skoraj zapusti, pahne strani in zabi!
Drugi prizor.
Prejšnja. Anka po sredi, potem Jan.
Anka (prestrašena, plane kričeč noter). Pomagajte ! Pomagajte! (Pade pred Magdaleno) Rešite me! Branite me! Skrijte me!
Magdalena. Vstani in povedi, kdo si in kdo te proganja! —
Anka. Ali me ne poznate ?! Anka sem, svetnikova liči. —
M a g dalena. Novoporočenka? Praznovali ste ženitovanje, ko smo prišli mi.
Anka. Ženitovanje? Jaz nisem poročena! — Dokler bode le jeden sovražnik v deželi, ne praznujemo ni svetka, ni ženitovanja! —
28	
Magdalena. Česa želiš od mene? Kdo ti je storil kaj žalega? —
Anka. Moj ženili je bil tu — skrivati se mora — vojaci so mu vedno za hrbtom! Jedva je bil šel od mene in sem stopila na prag, da pogledam za njim, kar me zadaj nekdo zagrabi, zatisne oči in po sili me vleče strani. V smrtnem strahi napnem vso moč in iztrgam se. Bog je dal, da sem našla tukaj vas v svojo obrambo!
Magdalena (naglo). Nbmate li moških mej soboj, da vedno le trpite in trpite in prosjačite varstva?
Ank a. Vi ste ženska, oj, branite mene, ženske! — Moč imate tudi, obračajte jo v moje varstvo! Le sramote se bojim, smrti ne! V dobri šoli smo se tu hitro naučili umirati.
Jan (po sredi).
Anka (zakriči). Zopet je tu!
Magdalena (pomirljivo). Ne boj se! Mirna idi domov!
Anka (otide v hišo).
Magdalena (ponosno stopi proti Janu). Kaj hčeš dekletu?
Jan. Kaj hčem? — To so vam poniglavci in strahopetci v tej deželi! Dolg čas vse mori! Šala, sama šala! Častnik Pflug me je prosil, pošljem mu dekletce — ha, ha, ha!
29	
M a g d a lena (zamolklim glasom). Gospodarite po deželi, kakor veste, da bode moči Bogu se odgovarjati! — Možje, ki se ne umo braniti, takšni so vredni svoje usode. — Toda v vsaki ženski, katere se dotaknejo vaše grešne roke, razžalite mene, in jaz bodem vedela vas kažnjevati! Ven! —
Jan (jo temno pogleda). Gospa polkovnica!
MMagdalena (naglo). Izpred očij! Strani!
Jan (odhajaje). Proldeteženske! Kakor pridejo do polka, takoj hte imeti pol oblasti! Pej! (Otide po sredi.)
Tretji prizor.
Prejšnji. Carpezan, PHug, častniki (iz hiše).
Carpezan (trdo vojaški). Brzo po stanovanjih ! Ne videl bi rad, da vas dolgo ni tamkaj. Ne bodite preostri z mojimi vojaci. Ubožci so trpeli in stradali, predno so prišli skozi Palatinat, zato sem jim dolžnik. — A s kmeti bodite neizprosno trdi, ne trpite nikacega upora. — Pokažimo, da smo vsi jednega srca in jedilih mislij, in boje naj se naše moči. Ako bi se unel punt, česar vender ne verjamem, zbero se polki na do-
30	
ločenih krajih in pridejo k meni. Dokler smo tu, gospodarimo po deželi mi! — ((^E^s^ifcniki otido.)
Carpezan (jih spremi do izhoda, vrne se, ognjevito). Kogar Bog ljubi, ta se porodi v burnem, razdraženem časi! Z orožjem si igra v detlnskih dneh! Dečku bije na pozorno uho pripovedovanje o junaških zmagah! Odprt je možu pot do nebrojnih dobitkov! Oj, ti vek! Veselo je živeti! — (Magdaleni, stoječi zamišljeni na strani, prisrčno.) Nu, Magdalena! —Še vedno tako molčeča in tožna?! Nekaj ti srce teži! Govori!
Magdalena (upre vanj oči). Govoriti hčem, govoriti moram! — Cuj! Časih si mi poslal kak list, to je bila leta in leta jedina vez mej nama! — Kar pride sel, ki mi ukaže, naj nemudoma odpotujem k tebi v Fiizijo. Hitela sem in menila, da te najdem v boji za kakšno veliko stvar, junaka mej junači, kajti v poslednjem vojici spoznaš njega poveljnika. Prišla sem in vidim te, ali kako? Premagujočega deželo, katera se ne more braniti, poveljnika kardelom brez redu in strahu, pred katerimi nosi zastavo zloba in za katerimi trobi sramota v rog!
Carpezan. To ne more biti drugače. Kdor gre na božjo pot, išči si pobožnih tovarišev. —
31	
S temi divjati sem se bojeval, premagal sovražnika in dobil to deželo v oblast.
M a g da lena (bolestno). Res, častna zmaga! Vesel je bodi! Jaz nisem slaboumna, moči mi je ceniti važnost boja: vsakomu je življenje najdražja stvar, in vender je vsak poklada na tehtnico in lokavost se bori z lokavostjo, moč z močjo. Sama bi stopila tačas tja v prve vrste in vzkliknila iz vse duše: Hura! Toda mej vami?
—	Tu poje pesen meč in pomaga mu kopito puškino, da potolčete slabotnika !— To ni boj, nI zmaga!
Carpezan (prime jo za roko in potegne k sebi). Znaš li, kako krotimo najupornejšega konja?!
—	Trpinčimo ga, dokler ne škrta zobmi in ne puha jeze skozi nozdrvi. Nakladamo mu po trikrat toliko bremena, kakor sicer, da stokaje počepa. Kadar je dovolj se pokoril, odvzamemo mu breme, po bliskovo skoči nanj jahač, in oslo-bojena žival vesela zarezgače, ter je krotka! —• Zato naj Frizijo grižo moji divji sršeni, naj jo strašijo, podjarmljajo in preobkladajo, kadar se utrudi in uda, pristopim jaz in jo dvignem k višku s krepko roko. — Frižan, vesel nenadejane rešitve, vriskajoč pozdravi osloboditelja, jaz po-primem hitro vajeti in — v svoji roci imam deželo in ljudstvo! —
32	
Magdalena (strahoma ga poslušajoč). Bog nebeški! Po kaki pravici ličeš li —
Carpezan (zmagovito). Pest pravice je težja nego li gora pravic. Vojak nosi mejnike dežel soboj v žepi, uže sem ukazal, kde se imajo postaviti.
Magdalena (bolestno nevoljna). Oj, strašno, brezsrčno! Nečloveški! Za Boga, to ni tebi v čast! —
Carpeza n. Pet let uže pitam bojno fu-rijo svojim imetjem, bojeval sem se sedaj tu, sedaj tam, bal se nisem ni za življenje, ni za to, kar imam, da pridobodem to ali ono stvar, toda do-sle še nisem dosegel ničesar zase. Slabo se kaže, skoraj ne bodem imel druzega nego li svojo četo, in še ta moja moč, morebiti uže jutri razpade. — Zato mi je upotrebiti ugodni hip. Slučaj mi prijaznivo podaja roko! Ako poderem svoj šator, zgraditi se mi ima palača. Tu padem, ali bodem tej deželi knez.
Magdalena (gleda v tla, polglasno). Si li pozval me k sebi, da mi potočiš pred nogi v zabavo klopčič krutosti in malodušnosti, brezsrč-nosti in sile?
Carpezan (trdo). Ne! Moja soproga, baronica Wildauska je meni potrebna, ker znam, da po nje žilah teče junaška kri, ker si mislim, da
33	
bode nepremično, kakor jaz, upirala svoj pogled na vzvišen smoter in kakor jaz hrepenela po njem iz vsega srca.
Magdalena (kakor da jo obide spomin). Mnogo hudega sem čuia doma o Frižanib, moji pradedi so jih vedno rotili in proklinjali! A kar žijem na njih zemlji, vidim, kako ljubijo svojo deželo, kder so porojeni; ko jim zaigra solza v očeh, kadar se izgovori beseda domovina, vleče me neka skrivnostna moč k njim in sočutje in usmiljenje mi polnita srce! — Vsak nesrečnik je moj prijatelj, vsak zatiranec moj sorodnik, kajti nevesela mi je minevala mladost — brez roditeljev, celo brez prijateljice in tovarišice so me vzgajali, in vedno sta mi metala v oči na svoje plemstvo ponosna ded in babica, da sem samo dekle in da njih baronovsko ime z mano ugasne.
Carpezan. Zato sem tem ponosnejši, ker si mene, ako tudi nisem tvojega rodu, izbrala v soproga navzlic vsemu odgovarjanju svojcev, in zaklel sem se sam v sebi, da moraš biti na moji strani imenitnejša nego li, ako bi bila soproga prvemu cesarskemu grofu! —
M a g d alena, Oj, rajši bi se bil zaklel, da me osrečiš! Kako malo sem zahtevala od sreče! Srca, katerega bi se mogla okleniti, in mirnega,
tihega domu, kder bi mi bilo prijetno! (Bolestno.) Ljubil me niti nigdar!
Carpezan (naglo). Jaz te nisem ljubii? — — Trd vojak tem, jezik, vajen le otorno ukazovati, ni ugibičen, da izgovarja, kar tli sredi mojega srca. Jaz ne morem poklekati in vzdihovati o ljubezni! —
Magdalena (hče te mu bližati, srčno). Carpezan!
Carpezan (nadaljuje). A boriti te, hrepeneti, delati zanjo, ki jo ljubim, to morem! — Kaj me vedno zbada nego li moja ljubezen do tebe? Da tem prišel semkaj in tako drzno igram, ni li to tama ljubezen do tebe? —
M agdalena (ttopivša nazaj, bolettno udana). Pusti to! Pokazal ti mi uže tvojo ljubezen! — A tudi od doma, katerega ti mi bil uttanovil in za katerega te ti kleče zahvaljujem, kako hitro ti me zopet odtegnil ttrani! — Ko tem zaputtila Wildau, mitle, da za vtelej, zavritkala tem, kakor ujetnik, kadar je rešen ječe. Vender le malo tednov so trajale moje tanje, moj pokoj, moja sreča! Bojni klic te je razlegal po Nemškem, na češki zemlji vstal silen boj, in ves ti te izpremenil. Sablja ti je bila žena, pohlep po časti tvoj gospod, nepokoj vsak tvoj dih. — Prodal si tvojo graščino, nabral vojakov, vrgel te v
35	
boj, a mene, vesel, da se me iznebodeš, poslal si brez usmiljenja v zoperni mi Wildau k dedu in babici, da me z nova trpinčita in žalita. Kako sta se mi rogala: česa li zopet želiš pri nas ? Kde je mož ? Sedaj ga poznaš, ker si ga htela po vsej sili?
Carpezan (razjarjen). Rogali so se tebi in meni! — Brezsrčneži, ošabneži! Čudili se ti bodo in zavidali te, in pred mano se klanjali do tal — baronica Wildauska.
Magdalena (ponosno-zaničjivo). Vedno le Wildauska in baronica! Žena ti ni nič— nič! Pred toboj plava tvoja čestilakomnost," kakor palec oblak, a ti stopaš za njim! Toda povedi mi, povedi, kaj je početi meni v tej deželi?
Carpezan (polglasno). Pomagaj, da ustanoviva svojo bodočo velikost! Hitreje prijadramo do smotra, ako nam piše veter od dveh stranij. Bodi ti moje nasprotje! Ti bodi mila in prijaz-niva, ponižna mej tem ljudstvom, pridobodi si njega zaupanje, daj mu razumeti, da nisem tako hud, kakor je videti, le nekoliko časa naj potrpi, in —
Magdalena (seže mu naglo v besedo). Po-niglavo naj ljudstvo prilaskam v tvoj jarem, kakor z malim kruhkom otroka v sobo, kder ga čaka šiba? Takšen nečasten nalog si meni odločil? Za Boga, tega ne storim! — Tvojih zlodejstev
3*
36	
se ne vdeležim. — V globini svoje duše bodem krila vse sočutje za to ljudstvo, trda mi bodi beseda, kadar me Frižim ogovori, temno lice, in strah vzbujaj moj pogled, kadar pride kateri teh nesrečnikov pred-me, da mi ne očita vest: ti si proti svoji volji igrala nalog v tej zaničevanja vredni in neusmiljeni igri s človeško srečo! —
Četrti prizor.
E l' s a b e (ki je uže prej ustopila, bliža se boječa Magdalen)). Plemenita gospa!
Magdalena (trdo). Česa hočete?
E r s a b e (bolestno stopi nazaj). Ničesar! Z vami sem htela govoriti —
Magdalena (naglo). Z nobenim Frižanom ne govorim. (C a rpeza n u.) Pojdi!
Carpezan (očitaje). Magdalena!
Magdalena (še nejevoljnejša). Z nobenim Frižanom ne govorim. Pojdi, pojdi!
Carpezan in Magdalena (otideta na levo v ozadji).
37	
Ersabe (sama). Tako tuj pogled, tako mrzla beseda, in vender se mi zdi, da je mojega otroka oko in glas! Gotovost, gotovost, sicer zblaznim ! (Gleda za M agdale n o.)
Peti prizor.
Niels in Simplieij (vode se za pod pazuh^o).
Simplicij (ponosno). Ti stopiš na moje mesto. Jaz sem sedaj praporščak!
Niels (radovedno). Praporščak? Kaj jo to?
Simplicij (s poudarkom). Nekaj velicega! Polkovnik mi poda zastavo, rekoč: evo, Simplicij, svoje neveste! Drži jo krepko z desnico, in ako ti jo odstreli sovražnik, z levico jo primi. Če izgubodeš obe roči, stisni jo mej zobe, in ako ni upati rešitve, zavij se vanjo in umri, kakor pri-stoji vrlemu vojaku!
N i e 1 s: Lepo ! Izvrstno !
Ersabe (plane na Simplicij a). Naposled vender! Poslal te je sam Bog! —
Simplicij (nejevoljen). Pustite me! (N i e 1 s u.) Ti moraš biti vojak, sicer te ubijemo.
2596	
Niels (začuden). Mene? Zakaj?
Simplicij. Mi vse pobiramo ljudem in jih pobijamo, kadar uže nemajo ničesar. To je pri-rodni zakon, pravi mojster Jan, in bilo je od nekdaj tako.
Ersabe (silno). Govori z mano! — Tako prisrčno sem te prosila. Ali si zvedel?
S i m p 1 i ci j (nejevoljen, naglo). Mirujte! Sem! Pri obedi včeraj je dejala: to morje se mi zdi znano, kakor bi je uže bila kedaj videla.
Ersabe (zakriči). Oh, in kaj še ■— kaj še —
Niels (Simplicija k sebi tiščeč). Zatorej so tvojega očeta —
Simplicij. Tudi vojaci ubili. Umejem. Mene so vzeli s seboj.
Niels. So li ga nazivali, kakor tebe?
Simplicij. Jaz sem mu rekal: „Dragi starec!" on meni: „divjak," in ker nisem znal druzega, menili so vojaci, krstimo ga S i m pl i c i j a.
Ersabe (ki mu ne more seči v besedo). Smiluj se! Povedi ime! Ne znaš li imena?
Simplicij. Znam, a ne trpinčite me. Na-vzočen sem bil, ko je pozval gospod polkovnik častnikov k nji v sobo. Dejal je ponosno, poznamo to pesen: moja soproga Magdalena, baronica Wildauska.
39
E 1' S a b e (zavriska). W i 1 d a U s k a ! (Poklekne.) Oj, dobrostni, milostivi Bog!
Niels (radovedno). Od tačas si soldat? S imp lici j (poučuje ga). Soldati .smo, kadar dobivamo soldov, sedaj smo bojniki, ker si moramo vse pribojevati. Tako je vedno bilo.
Šesti prizor.
Prejšnji. Marten (pride iz hiše).
Marten (Nielsu, naglo). Kaj delaš tu, Niels? (Potegne ga k sebi.) Ako te še kedaj vidim v družbi s tem paglovcem, potem, za Boga, kakor se odseče roka, kadar se je prime prisad, tako te sunem od sebe!
Niels. Vender, oče!
Marten (nadaljuje, srdit). Kar se potem godiz ostankom, ne boli! Domov — na delo, paglovec izprijeni! (Niels otide v hišo.)
Marten (Simplic i ju, zamolklo). Kde imaš gospodarja ?
Simplicij (pokaže na levo stran). Blizu tli — na vrti.
40
Marten (pol zase). Dobro! Poskusim tudi to! Govoriti hčem ž njim, povedati mu —
Simplicij (zaupljivo se mu bližajoč). Nikari! Dobro vam želim, starec. Tako ga le še bolj razdražite, kar vam ne koristi prav nič. — Mi smo gospodarji deželi, pravi polkovnik, in vam je molčati, naše je vse! Mi pobiramo, kar se nam poljubi, jemljemo, kar nam drago, pravi polkovnik, samo razbeljenega železa in mlinskih kamnov ne. (Otide po sredi.)
M a rte a (bolestno, pogleda v nebo in vije roci). Bog! Ljubi Bog! Vedno sem mislil, da s svojima rokama braniš Frizijo! Se li več ne spo-minaš nas?
Ersabe (zmagovito). Nu, svetnik! Kde je tvoja ošabnost in zaupanje v svojo moč?
M a rt en (milo). Ali vriskaš sedaj?
Ersabe (ponosno-vesela). Oj, moje srce je polno blaženstva!
Mart en. Tvoje kletve sapa ni odnšsla.
Ersabe. Bedni ste sedaj, poteptani v prah, zasramujejo vas in zaničujejo. A jaz — morebiti — sem lehko jaz vaša rešiteljica in pomočnica, vaše pribežališče!
Mart en (ponosno). _ Sam znam za boljšo pomoč in pribežališče! Ž njim hčem govoriti in ga ¡posvariti! — Predno se razburkano dviga
41
morje, razsaja tuleči vihar, zakaj bi tli pred dejanjem se ne oglasila svareča beseda! Ako me ne čuje, ako me čuti nehče, potem se razlegaj od hiše do hiše pesen, narodna naša pesen, znamenje, da se snidemo v Upstalbomi, in Bog bodi mej nami sodnik! Stali bodemo vez oči v oči z mečem v roči, potem naj se pripode valovi in poplavijo sad in polje, potem naj pade na nas nebo in nas vse zdrobi. Rajši umreti, nego li robovati! (Otide na levo stran.)
Sedmi prizor.
Ersabe (sama).
Pojdi, prosjači, svari, kaži za soboj ljudstvo in prirodo v razpori, jaz bodem mogočnejša nego li ti in tvoje ljudstvo, in zemlja in morje in nebo. Izpregovoriti mi je le jedno besedo, jedno majhno, brezkončno sladko besedo, in kakor bajevito slovo v pripovedki, katero odpira skale in odkriva neizmerna bogastva, odpre tudi meni ta beseda ponosno srce mojega otroka. Svetloba ljubezni se bode razlila iz njega in obsijala mene, ter tukaj
42
vse izpremeuila. Angelj miru bode stala moja Edda svojemu soprogu na strani, preteče orožje se bode povesilo in krvoločna kardela bodo pobegnila iz dežele. Oj, blaženstvo neizjječno! Dete zaničevane Ersabe ima biti rešiteljica Friziji. (Pogleda na levo stran.) Uže gre! Kozarec do vrha napolnjen z veseljem imam pred soboj! Zmerno bodi, srce moje, pij blaženstvo polagoma, požir na požir!
Osmi prizor.
Ersabe. Magdalena.
Ersabe (plane na Magdaleno). Edda! (Pomišlja.) Slavna gospa!
Magdalena (ponosno). Zopet vi? Uže v drugo silite k meni! (Hče strani..)
Ersabe (ustavlja jo). Za moje in svoje sreče voljo, slušajte me!
Mlagdalena (ostro). Česa želite od mene?
Ersabe (globoko ginena). Vas videti, prijeti vas za roči! Oj, ti ljubi, beli, mehkokožni roči Bog vaji blagoslovi, in to lice, tako rožno, tako
43
znano meni, spominajoč me njega, spravljajoč me ž njim, da pozabljam vse gorje mnogih let! Bog te čuvaj, draga dušica!
Magdalena. Kdo ste vi?
Ersabe. Nesrečnica — ne, srečnica. Ne odtezaj mi krepila srca, svojega ljubega obličja.
Magd alena (pogledajo). Ta obraz! Od kodi li poznam to lice? —
Ersa.be. Nenadejano si prišla, kakor se utrne zvezda, in spoznala sem te ! Ne povem ti, kdo sem, spoznaš me sama. Pogledi me natančno, pozorno, kakor se pogleda v morje temno-sivo. Dviga se iz njega globine skrivnostno in se jasni čim dlje tem bolj, in kar se naposled vidi na kalnem valovji: to je del našega bitja, njega podoba. Tako bode tudi s toboj. Vedno bolj se privajaš mojemu licu, ki te bode mikalo in pozdravljalo, da me naposled objameš.
Magdalen a. Strani, žena. Tebe ne umejem. Spominam se in spominam. Nigdar te nisem videla.
Ersabe. Videla — videla ! — Prvi tvoj — pogled je padel name, prva si meni se nasmihala, in tvoj prvi nasmeh je bila moja slast! Prvo tvoje lepetanje, moje uho ni čulo nigdar slajšega glasu, čujem ga še sedaj! — Ali se v tebi nič ne oglaša za ubogo žensko, stoječo pred toboj? Pogledi vkrog sebe, ni li ničesar tu, kar je tebi
44
uže davno znano? Ni? (Silita.) Hudobneži! Moje dete in njega očeta so odtrgali od mojega srca, mene prepodili in tepli, ko sem prišla po svojo dragotino. Bog jim odpusti! A da so v tebi tako zadušili vsak glas krvi, izbrisali ti vsak spomin na detinska leta, za to jih proklinjam sedaj in jih bodem proklinjala še v grobi. (Prime jo za obe roči.) E d d a!
Magdalena (vstrašena). Mili Bog, ta ženska je blazna!
Ersabé. Blazna? Res, prav blizu blaznosti bi bila, ako--toda ne, ne! Magda-
dd a le na baronica Wildauska je tebi ime?
Magdalena. Čemu vprašuješ, ako veš ?
E r s a be. Te niso li vzgajali v Wild a u s k e m gradi? Na Švabskem stoji tá grad? Za gradom je vrt. Vkrog teče potok in črez potok drži most, dolg kamen most.
Magdalena (začudena). Odkodi vse znaš ?
Ersabe (tožno). Ta most poznam, saj so me s psi podili črezenj. Vem še kaj druzega. Tvoj oča je uže sedemnajst let mrtev. Ded in babica sta te vzgojila.
M a gdalena. Kaj, poznaš li moje življenje?
Ersabe (zmagovito). Samo njega začetek mi je znan! V svoji roči imam iz tvojega življenja knjige prvi list. Ko so pregovorili tvojega
45
očeta, naj se loči mene, oj, slabo srce, ki se je dalo pregovoriti, ostal je v moji roči nekov list. Tisočkrat so ga uže močile moje solze, a vender se bere še pisanje na njem. — Toda ne, ne pokažem ti tega lista. Sramota, da bi tehtoviteje govoril ubog pergament nego li matere plame-neče besede! — Konec bodi ležem! — Ti nisi M a g d a 1 e n a, krstili smo te E d d o, baronica nisi, nobeno frižansko dete nema plemstva, tudi Wildauska nisi, nezakonsko dete ima nositi jedino ime svoje matere ! In mati, za katero plakaš, da je mrtva, Edda, tvoja mati živi! — Jaz sem ti mati, jaz! Trepeča širim roči, objeti hčem tebe, pritisniti k sebi in te poljubljati brez konca! Pojdi semkaj, dete moje — drago dete moje!
Magdalena (prestrašena in zbegana). Jaz tvoje dete? Jaz sem Frižanka? Moja mati žive — in ti — si? (Položi roko na čelo.) Oj, blisek spomina, v pravem hipi si mi posvetil. Vedno sta mi pravila ded in babica, da je ni bolj zvite stvari pod solncem nego li Frižanka. Slepiti zaupajoče ljudi je njih veselje in opravilo! Govorili so resnico, temu dokaz si ti. Ti bodeš kriva, da ugasne vse sočutje za vas v mojem srci!--T^i si mati moja?! Mati moja, o katerih sem vedno čula, da so umrli na porodi! Iz kakšnega namena si izumela to bajko? Povedi!
46
Ersabe. Bajko? Vedno še si trdokorna proti meni? Zatorej mora govoriti pergament, predno me razveseli tvoj poljub ? Krstno sve-dočbo tvojo imam pri sebi. V sv. Mhela cerkvi v Ham^urgi —
Magdalena. V Hamburgi? Tam sem jaz porojena?
Ersabe. V četrti dan januvarja meseca 1602. leta.
Magdalena Vsemogočni Bog!
Ersabe. Bes, Edda — dete Ersabe Kielholioove, rodom Frižanke, in barona K o n-rada "VVildauskega.
Mlagdalena. Kako bi to bilo mogoče?
Ersabe. Verjemi zatorej svojim očem ! (Potegne iz nedra list.) Tu-le, gledi, zapisano je tvoje in moje ime in tvojega očeta — Wi1dau-skega — Konrada Wildauskega!
Magdalena (naglo). Ne, ne, ne!
Ersabe (zakriči). Ne, še sedaj ne! (Skrije list.) Počivaj zopet na prsih, polnih trpljenja, in kder si uže tako dolgo počival! — Sanjalo se mi je! — Konec bodi najinemu pogovoru!
17
Deveti prizor.
Prejšnji. Carpezan. Marten.
Carpezan (osorno Martenu). Ni besede mi ne črhni več, da me ne razljutiš. Kdor se zgodaj nauči pokoren biti „sili", skoraj se lehko sprijazni ž njo. To jedino vam morem svetovati.
Marten (čmemo). Je li to poslednja vaša beseda, polkovnik?
Carpezan. — Poslednja! Kdo je dna ženska?
Marten. Moja sestra, Ersabe..
Carpezan (nezaupno). Kaka sorodnica?
Marten. Ne, Ersabe ni ud moji hiši. Tam zadaj ima svoje bivališče. Izgojna ženska je in obsojena.
Magdalena (zase). Vse ljudstvo jo zaničuje.
M arten. Pojdi, Ersabe! Bila simi trn v očesi, kadar sem te pogledal. Sedaj sem se privadil sramoti. Pogledujem te, vender ne čutim ničesar. Pojdi, pojdi!
Marten (potegne braneco se Ersabe na desno s soboj).
48
Deseti prizor.
Magdalena. Carpezan.
Carpezan (MagdaSleni, kije zatopljena vase stala na strani). Magdalena! (Oddih.) Ali me ne čuješ? Magdalena!
Magdalena (vstrašena). Kako si me klical?
Carpezan. Čuj, Mlagdalena, kaj ti je?
Magdalena (veselo). Ni li res, Miagda-lena mi je ime, a ne drugače?
Carpezan. Zapreke se nam kažopovsodi. Križani niso samo bojazljivci nego tudi poniglavci. Mannsfeldski me je prevaril, to je lisjak, toda srce ima zajčje. Pogaja se! Odšteje naj se mu sto tisoč srebernikov, in strani pojde, a jaz naj storim takisto? —
Magdalena, (vzdahne). Carpezan, to bi bilo--
Carpezan. Strahopetski, moža nevredno, sramotno! Kder je lehko vse moje in mora biti vse moje, da bi tam jemal prosjaško miloščino? Tu na ogradi stojim, pehnil sem lestvico strani od sebe, drugače mi ni možno nego li naprej! Dosle me je sreča ljubila, da ne bi pravega svo-
49
jega sinu mogla bolj ljubiti, videl bodem, ako sedaj dela z mano, kakor s kopilanom!
Magdalena (trepeča). Kakor s kopilanom? Oh, oh!(Zbegana.)Prepustni, prosim, to ljudstvo svoji usodi, naj živi v stari jednomernosti, ločeno od vsega sveta, samotno, kakor jek v skali, do katere še ni prizvenel človeški glas.
Carpezan (naglo). Vse hrepenenje, ves dosedanji trud in napor, vse bi zatorej bilo zaman! Tožno burko naj igram,- tako mi svetuješ? Ti? Kaj me vedno bolj izpodbada, biti drznemu? Ako sem drzen, zate sem, ako ponosen, tudi le nate, ako si želim krone, plemenita hči baronovskega rodu, želim si je le za tvojo glavo! Kdor se je drznil iztegniti roko po takšni ženski, kakeršna si ti, imeti mora v sebi moč, da se dvigne ž njo na prestol.
Magdalena (preplašena). Vsemogočni Bog! Na mojo glavo vse kletve, ki si jih zakrivil ti, m oj dolg so vse solze, ki si jih sežimal ti! Zame? Ne, zame ne! Za mojega imena, za mojega nesrečnega imena voljo, ki je moja pokora, kar živim! Sovražim in proklinjam to ime!
4
50
Jednajsti prizor.
Prejšnja, Jan (hitro nastopi).
Ja n. Polkovnik!
Carpezan. Česa hceš, Jan?
Jan (stopivši k njemu, polglasno). Ti kmetje so kaj neumni, svoje plamenice skrivajo v slamo in tajnosti si kriče drug drugemu v tiho kar na trgi. Nocoj se lite posvetovati, kako se nas iz-nebodo.
Carpezan (zaceptá z nogo). Tri sto zlodjev! Zatorej vender? Po sili hte v propast, nesrečniki! Kde se bodo sešli?
Jan. Prav dobro še ne vem, toda paziti —
Carpezan. Sto očij na vsako stezo! Razkropiti jih moramo, predno se snido! Upor je nevaren ogenj! Pohodimo prvo iskro, in zata-remo ga! Stori vse, kar veš, jaz sam bodem — (hče iti).
Magdalena (prime ga za roko). Carpezan, čuj poslednjo mojo besedo!
Carpezan (Janu). Pojdi,jaz pridem takoj. (Jan otide.) Brzo, brzo! Mudi se! —
Ma gdale na (pade predenj). Poklekam pred toboj in prose dvigam roči k višku. Ako si me
51
kedaj ljubil, pozabim grenkosti, ki sem jih uživala, s toboj grem, kamor koli želiš! Zaklinjam te, spominaj se onega hipa, ko sem te prvič objela in si ti vesel zavrisnil: moja — za vse življenje! Objemi me in zapusti z mano — danes — sedaj — takoj — to deželo, kamor želiš, pojdem s toboj! Le od tukaj strani!
Carpezan. Kaj ti je? Bode li ženska muha me prisilila do tega, do česar me ni prisilil ni Mannsfeldskegaukaz, ni prognanstvo, ni to ljudstvo v orožji?
Magdalena (vstanša). Carpezan! Dozdeva se mi, kakor bi tu nekaj strašnega pretilo, kakor, da se izgubodem sami sebi in tebi za vsegdar. Morebiti uže bodoči hip odpre mej nama zijoč propad! Uže se mi šibe tik pod nogama, ledena mrzla roka poseza proti meni, temne megle zastirajo moj um! — Reši sebe in mene, pojdi z mano strani!
Carpezan. Sram te bodi! Je li v tej nizki koči obvzel te duh nizkote? Kako je, da se potezas ti za to ljudstvo? Na bojišči brez vseh pomislekov žrtvujem smrti svojih vojakov, ako mi kaže dobiček, ako mi je zmagati. A to so moji vojaci, del moje moči, prst na moji roci; in tu naj stiskaški gospodarim s krvjo teh Frižanov ter jim postavim stražo pred njih življenja sapo ?
4*
52
Kaj je meni do tega ljudstva ? Jaz sem njemu potrebnejši nego li je ono meni! Le v moji oblasti bode kaj iz njega. To ljudstvo se mora z nova duševno krstiti, in Bog vedi —jaz mu bodem krsti-telj! (Otide.)
Dvanajsti prizor.
Magdalena (sama; počasi se temi).
Strašno! Sedaj te poznam, kakeršen si! Raz hrib nizdolu takajoča se skala ima več srca nego li ti. Oj, da morem udihniti temu ljudstvu svoj duh, svoj gnev, svojo obupnost, potem se junaški dvigne in te pouči, da Bog ni stvaril ljudij v kratek čas in predrzno igro brezsrčni, klativiteški čestilakomnosti!
Anka (ki se je uže mej prejšnjim prizorom prikazala v durih, ter vstrašena stopila nazaj, ko je ugledala Carpezana in Jana, počasno nastopi in se splazi z znamenji každča, da je sedaj brez skrbi, tako črez oder, da je M ag d alena ne zapazi).
53
Nebeški Bog, ako bi to ljudstvo res bilo moje ljudstvo, ako bi, kar se kot usmiljenje in sočutje budi v mojem srci, res bil glas krvi, ki me tajno, mogočno potresa! (Za odrom se čuje Anka, pojoč po melanholičnem frižanskem narodnem napevi naslednje vrste:)
Na dragih teh Frižanskih tleh Slobodo staro uživa rod, Nikdo ni hlapec, ni gospod!
(To pesen do konca dejanja vedno dalje ponavljajo različni moški glasovi.)
Magdalena (ki je petje poslušala, vzklikne) : Pesen! Pesen! Ta pesen! Cula sem jo. Nedavno? Ne — ne — uže mnogo, mnogo let je tega. Kde li uže? (Zakriči.) To pesen so meni prepevali pri zibeli! A, sedaj se mi svetli! Plakajoča ženska, drevje, valovito morje; pisane školjke moja igrača! — Zopet mi gasne — temno! Vse temno! Ali sem blazna? Dajte mi plamenico, da posvetim v noč! V tem somraki nehčem, ne morem živeti! (Odločno.) Poskusiti hčem —- potegnem ovoj strani! — Ako nisem kri Wil-daucev, katero ime je tebi tako drago, Car-pezan, ako nisem nego otrok zatiranega tega ljudstva, potem — predno tebi to povem, predno
54
stopim pred-te, otrok tega ljudstva, prisilim te, da se bodeš učil to moje ljudstvo še spoštovati! (Plane proti hiši.) Ersabe! Ersabe! Sedaj mi moraš povedati!
Zavesa pade.
II
55
Tretje dejanje.
(Upstalbom. Planota v gozdi. Na sredi trije stari hrasti, debla vzrastena jedno v drugo, veje šireč po vsem odri. Vkrog hrasta lesena klop. Na levi strani grmovje. Noč. — Ko se potegne zavesa k višku, na odri ni nikogar; čuje se v dalji napev pesni koncem druzega dejanja.)
Prvi prizor.
Marten (od leve strani, plamenico v roči).
Stara, sveta drevesa! Večkrat nego li imate let, zbirali so se pod vami naši pradedi, goječi pravdo in zaklinjajoči se, da lite živeti in umreti slobodni možje. Tudi nocoj ne bodete gledali slabotnih vnukov! — Uže čakajo zunaj, poskriti v grmeh, da čujejo dogovorjeno znamenje. Na hrib in mahni s plamenico proti jutru in polnoči! Ako nocoj tudi ne gore gramade po prodeh, ter ni čuti ni petja ni godbe, ako tudi se plazimo
56
po noči, kakor zločinci, da le prava srčnost in moč in moški ponos žijejo v nas, potem skoraj ne bode tujca na frižanskih tleh! Gori! — Gori! (Otide. — Oddih.)
Drugi prizor.
Ersabe. Magdalena (od leve strani, obe zaviti v plaščih).
Magdalena (nezaupno). Čemu tako daleč? — Kam še rne vedeš ?
Ersabe (očitaje). Ti se me sramuješ! Želela si govoriti z mano skrivaj, da naji nihče ne vidi.
Magdalena (odločno). Dovolj! Ne premaknem se dalje.
Ersabe. Ni potreba, prišli sve na pravo mesto. Na vsi zemlji ga ni kraja, kder bi ti odgovarjala na vprašanja, nego li tukaj! Tukaj, kder sem bila srečna, kder sem jokala in obu-pavala, tukaj ali zopet najdem svojega otroka, ali ga v drugo izgubodem za vselej! (Magdaleni.) Česa hčeš od mene?
Magdalena. Resnico, čisto, golo resnico!
57
Ersabe. Nisem li je uže povedala? Hčeš li zopet odgovarjati solzam in bolestnemu vzkliku materinega srca s porogljivo - ponosno besedo: „kako bi to bilo mogoče?"
Magdalena (prisrčno-milo). Odpusti mi, ti, kateri še ne smem dati nikacega imena, kajti najsvetejše na zemiji ali najzavrženejše peklensko tebi gre. Drugače ne vem. Svojega srca mi ni smeti poslušati, kakor tudi kipi in me sili, to srce je lehkoverno in brezpametno! Temu srcu je nekoč šepetal mož: ljubim te! To srce je verjelo bajko! Ako bi se dalo prevariti sedaj v drugo, strašno bi bilo! — Zato mi je skleniti roči nad svojimi prsi, v kateri hrazsaja bolečina, in le poslušati hčem, presojati! Govori! —
Ersabe. Dobro, povem ti o svoji sreči in nesreči. Tožna zgodba. Kadar si jo pripovedujem sama, smilim se sami sebi! (Vede Magdaleno do klopi, potisne jo nanjo in jej počene pred nogi..) Grozna noč je nekoč visela nad Frizijo. Ni bilo zvezde na nebi — tulil je vihar — divjalo morje — in razbije se ladja. Vse je la-komno iskalo blaga, ki so ga valovi vrgli na breg in neko frižansko dekle mej njimi ugleda v peski mladega tujega človeka, katerega je buhnilo morje iz sebe. Odnese ga na dom svojih roditeljev in oživi, streže mu, da ozdravi, in žrtvuje čvrstemu srce in — poštenje.
68
Magdalena. Kako je bilo tujcu ime?
Ersabe. Ime? Konrad VVildauski.
Magdalena (brezglasno). Moj oče! Moj nesrečni oče!
Ersabe. Ko je moral zapustiti Frizijo, šlo je dekle ž njim, kajti zarotil se je, da jo doma včde pred oltar. V Hamburgi je porodila dete. Na ležišči trpljenja, poleg sebe ubozega črviča, vzbudise v neko jutro in kliče očeta. Skrivaj je bil pobegnil in jo izdal, pustil neusmiljeno brez pomoči v tujem mesti. Zdajci vstane bolnica, zavije sebe in dete v krpine in vihra tjakaj, kder šumi divja, penasta voda, da se pogrezne vanjo in reši bede — sebe in svoje dete!
Magdalena (polglasno pred se govori). Oj, da bi je bila vrgla v globino!
Ersabe (nadaljuje). Nasmehnilo se mi je in prismihalo sebe in mene zopet v življenje. Bolna,s krvavima nogama, dete na izstradanih prsih, pripro-sjaeila sem semkaj nazaj. Vedela sem, kako me ljudje vzprejmo. Oča so me pehnili iz hiše. Blizu doma v neki podrtim, kamor so sicer zaganjali živino, tam sem bivala. Vse me je bežalo, moji prijatelji in prijateljice me niso hteli poznati, in ako je kdo govoril z mano, govoril je le, da me zbada. Vse sem prebila. Ni me preveč
59
bolelo! Imela sem dete, ki je čvrsto rastlo, ter bilo ljubeznivo in me je prisrčno gledalo s svojima lepima, zvestima očescema, ko sem sedevala pred njim, kder sediš ti sedaj, kramoljajoča ž njim. Srečna sem bila v svoji brezkonečni bedi! — Kar — nekoč — v senci teh hrastov si je vedno igrala moja Edda, kder jej je bilo najljubše mesto, tu v Upstalbomi -—
Magdalena (spominajoč se). V Upstalbomi?
E r s a b e (nadaljuje). Pustim nesrečnica svoje dete samo; kakor uže mnogokrat prej. Šla sem nabirat drv po gozdi.
Magdalena (vedno gleda vkrog sebe). Moj Bog! Ta kraj! To drevje?! —
Ersabe. Tačas, ko ni bilo mene, prišli so tuji možje —
Magdalena (skoči k višku in vzklikne, kakor da jo obide spomin). Trije so bili, trije — — Ersabe (naglo). Čoln je uže čakal skrit v zalivi. Po bliskovo nedosežno je odplul. Jaz sem plakala, divjala in kričala proti morji: dete moje, dete mojie!
Magdalena (prijemša Ersabejo za rčke, potegne jo k višku). Ne ti! — Jaz! — Jaz!
Ersabe. Pozno sem zvedela, kdo je za-povedal, upleniti mi dete. Moj zapeljivec je bil
60
umrl. Njega roditelji so ukazali, naj se poišče in upleni otrok njih jedinega sinu: menili so, da je deček, ki bi nosil obitelji ime.
Magdalena (zamolklo). Oj, oj! Sedaj umejem! Od todi sovraštvo, od todi!
Ersabe. Kaj sem htela tu brez svojega otroka? Pobegnila sem po sveti, ime Wildau-skega na ustnih potovala od kraja do kraja, od gradu do gradu! Bog mi je bil milosti v, da sem dospela do zidov, ki hranijo v svoji sredi mojo dragotino. Toda hudiči — zaprli so duri in me vrgli v ječo, a ker sem htela imeti svoje dete, dejali so mi, da sem blazna, naposled so me zapodili kakor divjo zver semkaj v gozd, kder meje vse spominalo deteta, kder nisem cula besede tolažbe, kder sem za-državala solze in tiščala jezik za zobmi in smela samo ponoči ječati: dete moje, jedino, predrago detemoje!
Magdalena (pade na koleni, zakrije lice z rokama in nasloni, glasno ihte, glavo na klop).
Ers abe(stopinaprej, zizpremenjenimglasom). Leta minevajo! Nevihta pride nad Frizijo! Ali je to nevihta? Ne, to je mirno! Alije morje prodrlo jezove? Tudi ne! Poplav skoraj odbeži! Ali razsaja kuga? Ne, kugi se dobode zdravilo! Nevihta, poplav in kuga v jeden čas, s kratka: ^i^i^i^isfeldskega vojaci so prišli in hitro je bilo tu vse bedno in brez tešila. Tedaj sem
61
zabila vsega, kar so mi storili žalega moji ljudje. Čutila sem le, da sem Frižanka, da se more veseliti nesreče domovine samo rokovnik. Obupujoča sem zrla vkrog. Kar ugledam tebe! Na ves glas bi bila zavrisnila od neizrečnega vesela! — Moje uplenjeno dete, moje dete, za katerim toliko plakala, Bog mi je zopet je privedel v hipi svojega usmiljenja, ne zgolj materi v veselje, ne, tudi v tešilo Friziji, v rešiteljico tisočem ljudij. Tako se mije sanjalo, tako sem se veselila, tako bika zaklela, in po krivici, kakor najbolje sama znaš, in sedaj tudi jaz: ona ponosna žena je bila baronica Wiidauska, nikakor ne moja Edda!
Magdalena (plane k njej). Ona je! Ona je! Odpadi, ledena skorja mojega srca in odplavi s soboj spomine o vsem, o vsem sveti tam zunaj, polnem sovraštva in krive sodbe in prevare! Koprnim po ljubezni, žgoče bolečine v meni more ohladiti samo beseda zaupanja vase, more meni dati jedino glas ljubezni! — Mati! Mati!
Ersabe (zakriči). Kakšen glas!
Magdalena (pade jej pred nogi). V prah se vržem pred vas, skesana, ponižna, prosjačica, ljubezni prose, in vzklikam: odpustite nesreč-nici, nagnite se k meni, objemite in poljubite svoje dete!
62
Er sabe (mej solzami in vriskaje). Edda, Edda! Dete moje! Drago, jedino dete moje!
Magdalena (jokaje jej poljublja roci). Mati, mati! Vedno bi govorila in lepetala to novo, zlato besedo: mati, mati!
Ersabe. Oj, prisrčno dete!
Magdalena (se je oklene). To je poživilo in sreča! Okrepčava nebeška, materini poljub! Dosle me še nikdo ni ljubil, bedna sem bila in brez domu, sedaj sem srečna in ponosna, dom imam in mater!
Ersabe. In tukaj je tebe zopet Bog meni podariil, usmiljeni Bog! Prav na istem kraji, kder so te meni uplenili. (Vstrašena.) Stopinje čujem! Kdo li prihaja semkaj, sedaj — po noči?
Magdalena (pogleda na levo stran). Od vseh stranij se dvigajo prikazni, čudno preteč!
Ersabe. Milosti vi Bog! Kdo li? Česa žele? Ali bi radi zopet iztrgali iz rok dete moje ? Pri-mem te — držim trdno, skrij se — tukaj! Nihče te ne sme vzeti meni, nihče! (Skrijeti se za hraste.)
63
Tretji prizor.
Prejšnji. Marten Kielholt. Claus Selle. Hening Wnlf. Hans Karstens in Frižani različne starosti (od vseh stranij oblastno prihajajo, nekoliko pozneje) Pavel (vsi s sekirami, kosami in meči).
Marten (pozdravi prišlecev in jim seza v roko). Dobro došli, Claus Selle, v pravi liip ste prišli. Dobro došli, dobro došli!
Hening (zmeden). Kde so? Kde? Kanijo, boje, da —
Claus (Mar tenu). Razsajal je in ni ga bilo udržati.
Marten. Bog čuvaj Frizije!
Vsi (slovesno). Bog čuvaj Frizije!
Marten. Ali me spoznavate izvoljencem, da govorim, kakor se pristoji po običaji? Razsodite !
Vsi. Spoznavamo vas!
Marten (slovesno). Kaj nas je zbralo na staroznanem svetem mesti ob nenavadnem časi?
Hans. Sramota dežele in beda.
Marten. Kdo je kriv te sramote in bede?
Claus. Tuji usiljenci z mečem sile vroči in z vso pregreho in zlobo v srci.
64
Mart en. Koga služi to divje kardelo? Do katerega kneza se nam je obrniti, da jih zopet požene od nas?
Hans. Kaši sovražniki so tudi sovražniki cesarju in cesarstvu. Vladar temoti je njim gospodar. Ako pošljemo njih pregrešne duše v pekel, pošljemo jih na pravi dom.
Hening (bolestno, kakor blazen). Planili so v mojo kočo — umorili mojo ženo — pobili mi otroke. — Ženo in otroke hčem zopet dobiti, zato sem prišel v Upstalbom.
Claus. V Jemgumi, dve uri hoda od todi, skočilo je včeraj v vodo šest deklet, najstarejša mej njimi osemnajst let, ker so jih lovili vojach Prijele so se druga druge ter prosile Boga, da jim bodi milostiv. Le v globini voda imajo naše ženske mir pred temi nesramniki.
Frižan (tožeč). Moja hči mej njimi, najdražje moje dete! Oj, Ella, uboga moja Ella!
Magdalena (zase). Strašno! Strašno!
Marten. Gnusoba neizrečna! Studi se človeku živeti. Menili smo sicer, da ni hujšega nego li, ako morje prodere jezove in valovi butajo ob stene naših bivališč. Toda valovi odtrgajo samo kos zemlje, in se dobrovoljni umaknejo. A ta hudičeva kardela plenijo nam domovino, srčejo
65
nam stržen iz kostij in biti jim imamo vsi hlapci, prognanci!
Pavel (naglo nastopi). Evo me!
Marten. Hej, Pavel, od kodi? Tako pozno! Poslednji?
Pavel. Vojaci so me vlekli s soboj in zvezali, toda, ko pijani poležejo vkrog, skočim k višku in prepalim svoja vezila na ognji, ubežim ter zažgem hišo.
Marten (P a v 1 u). Stopi v vrsto. (Pavel na desni strani na konci odra, C1 aus na levi, M arten na sredi.)
Marten. Predno kaj ukrenemo, sami pre-iščimo, ako niso uže naši pradedi skrbeli o hudih časih. V stari deželski pravdi beremo: „Ako katero frižansko deželo dobode sovražnik v oblast, pritečo naj jej na pomoč druge dežele, da bode vsem dobro." Zato sem poslal vrlega moža pozivat v pomoč zunanjih prijateljev in bratov, slobodnih in plemenitih Frižanov, kakeršni smo mi, ker je to njim dolžnost. Hans Karstens, poživljam te, poročaj občestvu!
Hans (stopivši naprej). Nikogar ne pričakujte ! Katerim je sovražnik še mil, ti so strahopetci in drgočejo pred gnevom razčlovečenih boj-nikov. Onkraj Auricha se pripravlja Mannsfeldski, da pobegne iz dežele. Poiskali so, kar so
5
66
imeli srebra in zlata, da si tako zopet kupijo slo-bodo priMannsieldsk'em! Svetujejo vam, dase vi rešite istim potem.
Hening. Zapisano stoji: „Kdor ti pokvari prst ali nogo, ali sicer kak ud tvojega telesa, plačaj to s prstom—z nogo — s svojim življenjem !"
Pavel. Res, Hening Wulf, takšen je bil nekoč zakon v naši deželi! Vender, sedaj bi se nam skoraj svetovalo, da njemu, kdor je nas pohabil in ohromil, potaknemo še ostanek svojega imetja v torbo!
Glau s. Tiho! Ne čujete li stopinj po gozdi, tukaj — in — tamkaj? — (Dva Frižana oti-deta na obe strani, vsi prestrašeni obstanejo.)
Prvi Frižan (vrne se). Ničesar ni čuti.
Drugi Frižan. Vse mirno.
Marten. Čas je drag. Hitro ukrenimoin potem na delo. Slobodno besedo ima vsak Frižan v Upstalbomi. Zatorej vprašujem! Ako sedem mož dvigne roke k višku in nihče ne ugovarja, to veljaj kakor pečat! Hčemo li zložiti svoje srebro in zlato in se dogovoriti z voditeljem svojega sovražnika, s Garpezanom?
Glaus. Od kodi ga hčemo vzeti? Vsi smo ubožali, in iz prazne mošnje ni dobiti ničesar.
Pavel (ognjevito). Toda železo imamo. Nanje!
67
Hans. Svojo ženo inotroke sem poslal iz dežele, kar je bilo dragotin v moji hiši, zakopal sem jih in poskril. Kdor je storil takisto, lehko je sedaj miran.
Claus. Zaupaj zlodju! Carpezan pobere novce in ostane.
Marten. Vprašujem: kdor misli, naj se s Carpezanom dogevorimo, dvigni roko!
Pavel. Nikdo! Nikdo!
Marten (vesel). Frižani, to nam je čast! In naj smo tako bogati kakor ubogi, in da nam morje pljuska vsak dan namesto školjk zlato kamenje na breg, nikakor bi ne dobili ni bDeliča od nas. Spoznajmo se, napnimo žile. Ako smo složni, močni smo. Dvignimo se. Borimo se z ostrino in ostjo, z rokami in zobmi.
Hans (stopivši mu nasproti). Za Boga, svetnik, hčete li vse nas pehniti v neizogibno propast? Ko je sovražnik pridrl v dežel, imeli smo v rokah orožje ter bili ponosni in močni, a vender se nismo drznili boju vajenega krvoločnika trdo prijeti!
Claus. Orožje so nam izpulili iz rok in vsi nismo, kar smo bili nekdaj.
Pavel (srčno). Srpov imamo in kos in sulic.
Claus. Najboljša ladja se potopi, ako nema krmarja. Kde li imamo voditelja, kateri bi ve-ščak bil v bojevanji, da bi se vsi zaupajoč mogli
5*
68
pridružiti njemu? Ne, prijatelji, ako pričnemo boj, blazniki smo!
Marten. Osveta nas vodi in jaei. Vsak plani na sovražnika, ki mu je najbližji, in pobij ga. Skrbimo, da se ne zbirajo z nova. Zaveznika imamo tudi, zvestega, gneva polnega, neizprosnega: morje. Stražo na prodovih proženemo, jezove proderemo, in morje preplavi oskrunjeno deželo.
Pavel (vesel). Zadušiti jih licem, kakor krtove, potopiti kakor podgane in miši.
Hans (naglo). Um je njemu oslabel, kdor kaj takšnega govori, in kdor mu nastavlja miran ušesa, bedak je!
Marten (preteč). Hans Karstens!
Hans (drzno). Odkrite besede želim. Pro-dovi so braniki našemu življenju, znoj in kri ne-brojnih vojakov sta jih utrdila, in ta zlata svoja vezila naj staremo? Polja svoja naj pustimo pod vodo, da od gladi poginemo, kadar otido bojniki? Predno potrjam ta izdajalski ukrep, izgubodem se iz družbe vaše in grem domov.
Mnogo Frižanov. Jaz tudi! Jaz tudi! Jaz tudi!
Marten (zastopi jim pot). Dajte si dopovedati, za božjo voljo!
Pavel (ognjevito). Orožje primi, kdor je. frižanske krvi!
rriiipr^
69
Mnogo Frižanov. V boj, v boj! Mi smo s toboj!
Hening (bojaznivo). Tiho, tiho! Po noči se razdrobe jezovi, morje pritisne in pogoltne mlado Frizijo, da leži na dnu morja, kakor uže dolgo leži stara Frizija. Potem je vsemu konec, vsemu!
Claus (stopi naprej, slovesno). Cujte starega pomorščaka! Tri pritoke vihar prižene vselej zapored. Prvi je najhitreji. Takisto so prišli naši zatiralci. Drugi razsaja najmočneje. Ko ta opeša, pride tretji. Najhujši se zdi, a nobenega pomorščaka ne straši, vsak zna, da uže nema prave moči. Tega tretjega sedaj gledamo. Mirujmo. Potrpimo še nekoliko. Bog osvete prihaja počasi, toda gotovo. Njega čas je blizu. Pošlje nam svojih služabnikov: glad in kugo, in ta iztepeta davilcev, da bode prostor med nami in njimi vedno večji. Ne sezajmo Bogu v roke.
Magdalena (zase). Oj, modrost maloduš-nosti, kako sramote polna si ti!
Pavel. Meniš li, da udarijo te božje šibe samih tujcev, a nam zaneso?
Hans. Bog pozna krivičnika in nedolžnika in vedel ja bode ločiti. Zima se bliža, nismo še obdelali polja, kašče so prazne, živilo smo pojedli. Zato nam je hraniti ostanek svoje moči plugu in svojega čela znoj polju.
70
Claus. Rešitve smoter je pred nami. Prebili smo uže toliko, potrpimo še nekoliko.
Marten (srdit). Potrpimo? — Železo je mrzla kovina, toda položi je v ogenj in plamen se zaje tako globoko vanje, da ga moraš s silo izbiti. A vi bi mogli še zadržavati v sebi gnev, katerega ste vročega sopli vase? — Po-gledite brat bratu v lice bledo in razorano od toge, in brali bodete v njem najglasnejši poziv OS vete! (Kažoč na Heninga.) Pogledite borega tega topca! Udarec, ki mu je vzel ženo in detco, zadel je tudi njega um. (Dragemu Fri^ža^i^ti.) Ti? — Tebi je še možno čakati? — Ali se ne spominaš svoje z nasiljem oskrunjene žene? — Hčeš li odlašati osveto ? — In ti, tvoja sestra je skočila v morje, da ubeži pohotljivosti, ali ti ne šumi vsak val na uho, da nje morilec še živi?
—	Ti si imel najlepšo kmetijo in polno kaščo —
—	pogorelo je vse, prosjak si! — Te li ne spomina vsak založaj hleba, ki ga dobivaš pri sosedi, kateri sam skoraj uboža, da je bolje, ubiti sovražnika nego li umreti od gladi? — Tako — vsi — vsi! More li kdo izmej nas reči: meni se ni storilo hudega, kar se tiče žitja, imetja in cesti? — Zatorej, komur bije v prsih moško srce, dvigni roko in meni pristopi! Boj na življenje in smrt!
71
Vsi. Boj na življenje in smrt!
Pavel (stopi k njemu). Slabovec, kdor bi po-mišljal!
Nekoliko Križanov (pristopi k Mar^-tenu). Boj! Boj!
Claus (naglo Pavlu). Jaz nisem slabovec, kri čaj ti! Da vidim v ljudstvi razum in srce in junaškega moža njemu poveljnika, prvi sem pripravljen žrtvovati život in glavo!
Hans. Zvežimo nepremišljencev, ki govore o boji! Nič boja! Potrpimo!
Nekoliko Frižanov. Nič boja! Potrpimo! Potrpimo!
Četrti prizor.
Prejšnji. Niels.
Niels (št za odrom). Oče! Očt! Marten. Česa iščtš tukaj, Niels? — Nitls. Rešite st! Za mano gredo. Marten. Kdo? Kdo? Niels. Mojster Jan in njega kardtla! Zasledili so vas! —
72
Hans (strahoma). Potem smo izgubljeni! Rešite se!
Frižani. Rešite se! Strani! Strani! —
Mart en (postavi se jim nasproti). Ostanite, za Boga svetega, ostanite vender! (Hrup.)
Magdalena (ki je poslušala z vedno večjo razburjenostjo, plane skozi odprte duri). Ste li možže?? Po konci, bijte, ničite, padajte, toda ne dovoljujte, da bi vas kdo teptal in zaničeval!
Vsi (prestrašeni). Izdajstvo! —
Magdalena. Izdajstvo? V vaših srcih mu je mesto, iz vaših očij gleda, roko vam slabi, vse vas uniči! —
Pavel (iztrga Magdaleni plašč). Kdo je ta ženska?
Hans (preplašen). Polkovnikova soproga!
Claus. Ta tujka!
Magdalena. Nisem tujka! Frižanka sem! Hči vaše dežele!
Ersabe (plane k nji, veselo). Edda! Edda!
Magdalena. Oj, da bi moja beseda našla pot v vaša srca, užigajoč, kakor blisek, in da bi ta plamen švigal vkrog vas vseh, družeč vas in oduševljajoč! Ponosno ime ste dobili od svojih pradedov, hčete li je izgubiti in zapustiti svojim otrokom sužnosti verige?! Lepa je vaša dežela, rodovita, podnebje milo, zrnovit vaš jezik, in drage
volje hčete pustiti, da vam z jarmom oblože ramena tuji najemniki, da vas tepo kakor brezumno živino, katera niti ne pogleda, kdo jo bije?!
Ersabe (poklekne pred Magdaleno). Veseli se morje in nebo, moje dete, moje dete je to!
Frižani. Nje dete?
Ersabe (zmagovito). Tako je, čujte, čujte vsi! Zaničevana Ersabe je ponosna in srečna mati!
Marten. Tvoje dete? (M a g daleni.) Svetuj, kaj nam je storiti?
Magdalena. Ne premeknite se od todi, dokler za trdno ne ukrenete. Da vas niso mislili bojazljivce, nigdar bi se ne bili drznili, delati vam toliko sramoto! Pokažite jim, da so se motili, pokažite svoje moštvo in krepost!
Niels (ki je gledal skozi ozadje na levi strani). Uže gredo' Uže so blizu! (Za odrom se čujejo bobni in piščali vojakov, vedno bolj se bližajočih.)
Magdalena (popade plamenico, natakneno na hrasti.) Zberite se vkrog mene! Naredim vam pot! Poslovite se z bojazljivostjo in mlo-havostjo! Dvignite se iz prahu nad pretečo vam nezgodo, nad smrt, zmago in domovino, vodi vas jedino čast! Razbijte jezove, primite orožje, kakeršno koli, nepremagljivo je vsako, če je dviga
74
roka za dom! Kakor vihar pesek, tako bodete podili pred soboj hlapce zločinstva! On, ki ima kameno dušo, ki mu je usmiljenje neznano, ki hče zdrobiti vsako zapreko, kakor pred prikaznijo bode zadrgotal pred vami in dejal: to ljudstvo spoštujem! —Za mano idite, za mano, v boj za svojo čast in domovino!
Marten (ognjevito). Vodi nas ti! Vsi gremo za toboj!
Vsi (zabrenkočejo z orožjem). V boj za Fri-
zijo!
Zavesa pade.
75
Četrto dejanje.
(Dvorišče zadaj vMartenovem pohištvi. Hiša se ne vidi. Preko odra, gradeč ozadje, kakor dorasten mož visok zid, za katerim dvoje dreves. Sredi zidu lesene duri na dva stežaja in odprte, da se vidita dva vojaka, korakajoč gori in doli. Spredaj na levi strani miza in lesena klop.
Dani se.)
Prvi prizor.
Carpezan (naglo od desne strani). Kaj, Somrak?! — Nikogar ni?! Dozdevalo se mi je po noči, da čujem streljanje in bojni krik! A sedaj — vse tiho! Kakor sapa razvito zastavo, suče mene vkrog nemir. (Pogleda na levo stran.) Vender se uže svetli! — Iz morja puhti gosta megla, nebu v pozdrav, solnce se dviguje k višku, kakor zažarela krogla. Obrniti moram oko strani in pro-tresa mi dušo, zdi se mi, da utegne biti dan, ki se budi, krvav in usodepoln.
Drugi prizor.
Pflng (po sredi).
Carpezan. Dobro došel, Pflug! Kaj novega?
Pflug. Slabe novice! Po deželi je neprijetno ! Vso noč se je culo trkanje po durih, razbijanje po oknicah in seli so hodili od hiše do hiše, od vasi do vasi, kmetje grabijo za orožje — Edda, Edda, kličejo drug drugemu. To je najbrž znamenje na boj.
Carpezan. Boja se ni bati. Brez vse izkušnje! Brez orožja in voditelja! To bi bilo neumno !
Pflug. Ordonancije prihajajo od vseh postaj in poročajo vedno jedno isto. Tudi stoje boje da cesarska ljudstva uže v Oldenburškein, da nam prestrižejo pot.
Carpezan. Ordonancije s povelji hitro zopet odjašejo, čete se snido na zbirališčih. Ako jih hudo primejo, vrnejo naj se semkaj v združenih trumah, brez vsega posamnega boja, ki nikomur na korist slabi moč. Oskrbi to!
77
Pfl ug (hče odstopiti). Po ukazi, polkovnik!
C a r p e z a n. Stoj, še nekaj! Kako je todi vkrog?
Pflug. Dejal bi, daje vse pomrlo, nikogar ni videti.
Carpezan. Koliko imamo vojakov blizu?
Pflug. Morebiti dve sto.
Carpezan. Dovolj. Hiše konec vasiob-stopite in prihode zagradite. Kadar pride semkaj vse moje vojstvo, sunem, da se r-azdrobe kakor lesena stena, ako trešči vanjo krogla. Jeli Jan uže prišel?
Pflug. Ničesa ne znam o njem, polkovnik. (Otide.)
Carpezan (sam). Ako mi prekrižate moje dobro premišljene črteže, ako me prisilite, da sem zopet klati-poveljnik vojakom, takoj stopim sredi svoje čete in smrtni udarec vam neizprosno ubije glavo!
Tretji prizor.
Simplicij (peha zvezanega Heninga pred soboj. Vojaci).
Simplicij. Krvoloki! Posnemajo nas. Pobijajo kakor mi!
78
Carpezan. Od kodi prihajaš?!
Simplicij. Po noči sva se z mojstrom Janom potikala vkrog. Šla sva proti gozdu, kder so bili se zbrali Frižani.
Carpezan (radovedno). Nu, in kaj tam?
Simplicij. Pali smo nanje. Upirali so se. V temni noči smo se tepli, mož do moža, prav mesarski! Z mojstrom Janom zaidem. Sam se zapodim za kmeti. Oni pred nami — mi njim za peto. Tekli so proti jezovom, razbijali s sekirami in krampi kameno ogrado, za katero je morje mirno kakor četa, kadar se jej ukazuje: „pozor!" Zagnali smo jih nazaj, zapažili vrzeli s trupli ubitih Frižanov in vojakov. Kar prihrume od vseh stranij nova kardela teh plaščarjev, mi se branimo in branimo, prosekamo si pot in (kažoč na Heninga) tega-le smo potegnili s soboj!
Carpezan (pol zase). Vaših pestij se ne bojim, toda — vaše vode me strašijo. (Ukazuje.) Tja na prodove, ostati imajo neprodorni, ako jih zagradim tudi na novo z vso Frizijo.
H e n i n g (tožeč).. Požgali ste meni dom, ubili mi ženo in detco — polni ste hudobe, voda mora priti, voda, morje — sicer vas ne opere do čista!
II
79
Carpezan (obrne se vstran). Strani vedite blaznika! Kar ustrelite ga, in takisto vsakoga, kdor vas sreča z orožjem v roči.
Hening (proroški). Odprle so se mi oči | — prav na široko! Vse vas vidim — z režečimi ranami na prsih in na glavi! Pokorite se! Danes še stojite pred božjim sodnjim stolom ! — Pokorite se!
Carpezan. Brezumen cigan, slab prorok! Strani ga ženite in zamašite mu usta s smodnikom in svincem.
Hening (kriče). Angeij božji je stopil k nam, Edda mu je bilo ime, blisek njega pogled, grom njega beseda, smodeč plamen njega meč in — — (dva vojaka potegneta divjajočega Heninga s soboj venkaj).
Carpezan (Simpliciju). Simplicij, stopi v hišo, pogledi, če je uže moja gospa vstala. Reci jej, da želim, naj pride doli. Misliti mi je, da jo otmem. (Simplicij otide spredaj na stran.) Da 'bi le vedel, kde je zastal Jan? Ne zna li nihče o Jani?
80
Četrti prizor.
Prejšnji. Jan. Vojaci.
Jan (še za odrom). Hura! Hura! (Nastopajoč.) To je bil ples! Zvenčece kose so godle, žvižgajoče krogle piskale in umirajoči ljudje brenčali. (Porogljivo.) Tudi lepih žensk ni bilo premalo! — To so vam krasne stvari, te ženske, ni Ji res, polkovnik ?
Carpezan (naglo). Vender, vender! Kako sem te uže dolgo čakal!
J a n. Prej nisem mogel! Kakor slab lovsk pes sem se zagrizel v zverjad in se vračam vender prazen domov! — To vam je hrup zunaj!
—	Pobijajo se in druge tolčejo kakor bi tri orehe ! In o vsem se je nam, zahvaljevati nji
—	nji! —
Carpezan. O kom govoriš? Jan. O poniglavi stvari, katera — nas je izdala in se združila z našim sovražnikom, nam v pogin.
Carpezan (naglo). V moji vojski izdajica? Uskok? Kletvoprestopnik? ! A ti si ga videl in ga nisi potegnil iz srede sovražnikov ter vrgel
81
meni pred nogi, da ga poteptam kakor črva, ali bi mu vsaj bil sunil meč v prsi, kar je zaslužil ta rokovnik!
Jan (zase, pogled vpirajoč v Carpezana). Sem li se motil? Ali ničesar ne ve? (Glasno.) Dvakrat sem bil uže dovolj blizu, dvakrat so mi izpulili plen iz rok, pomeril sem puško, prav dobro, toda zlodej je čuval svojega ljubca, krogla je za-brenčala v stran!
Carpezan (prime Jana). Povedi mi njega ime, vsaj njega ime mi povedi, da si ohladim z osveto svojo jezo in da ga poznajoč vsak pošten vojak zaničuje in proklinja na veke 1 —
Jan. Ime? (Zase.) On tu ni pomočnik — skoro mi je žal zanj! (Stopivši bliže, sočutno.) Polkovnik! Poleg tebe sem stal v boji! Prijatelj ti je padel, smrtno zadet! — Stisnil si mu roko in vihral naprej! A kaj je ženska v primeri z bojnim tovarišem?! (Poluglasno.) Na čeli Frižanom je — tvoja soproga!
Carpezan (zakriči). Peklenski pes, razeepim ti glavo v plačilo za to laž!
Jan. Laž?! (S povzdignenim glasom.) Na čeli Frižanom je tvoja soproga in jih ščuje v boj?! (Nemir mej vojaci.)
Carpezan. Moja soproga v zvezi s tem ljudstvom? Moja soproga — izdajalka! To je
6
2640	
najbrezumnejše obrekovanje, katero je kedaj oskrunilo tvoj hudobni jezik! — Reci, da ni tako! Ce ti je življenje drago, stori, kar ukazujem! — (S im p licij pride.) Dobro, Sim p 1 icij, sedaj se bode odkrilo, kako podel, nesramen obrekovalec si ti! — Moja soproga — si li govoril ž njo ? — Simplicij. Nisem! Ni je bilo! Nje soba je prazna!
Carpezan. Je li nisi iskal? Simplicij. Povsodi, po vrti, po dvorišči, po vseh sobah! Nikder ni sledu o nji.
Jan (zmagovito). Polkovnik, ali sem ležnik in obrekovalec? —
Carpezan. Si! — Vender si, ako se drzneš trditi, da je moja soproga iz svoje volje pristopila tem strahopetcem in da jih ščuje proti nam. — Ako si jo res ugledal sredi upornikov, potem so jo gotovo rokovniki lokavo zvabili, mojo soprogo, ali jo po sili zvlekli s soboj! Ona bi naj bila nam nasprotnica! Ti rokovnjači! Tako je, tako mora biti! Drugače ni možno! — Vojaci, nisem ne le vaš voditelj, ne, v trumi se bojujem, kakor navaden bojnik! Nazaj moram priboriti — za vse nas: to deželo, a zase : svojo soprogo!
■ jISPpS^JpaiiK«TT" r.
83
Peti prizor.
Prejšnji. Magdalena (po sredi).
Carpezan (plane k nji). Soproga moja! Draga, ljuba soproga moja!
Jan (ugledavši jo). Zmaga! Sama je nam pritekla v past!
Carpezan (objemši jo). Prišla si! Zopet si moja! Izpulila si se jim iz rok! Ubegnila jim! Svoje življenje bi bil dal, da te zopet do-bodem! — Le pomisli! — Nič ni ostroumnejšega nego li srce hudobnikovo, pomisli, ta mož me je htel pregovoriti, da si mene prevarila in usko-čila k Frižanom ter jih vodila proti nam — in — takšnega brezumnega obrekovanja še mnogo!
Magdalena (s trdnim glasom). Govoril je resnico!
Carpezan. Bog nebeški!
Magdalena. Govoril je resnico in v imeni tega ljudstva, njega poslanka, prišla sem k tebi.
Jan (zmagovito). Sedaj ti je povedala sama! (Vojakom.) Zgrabite jo!
Carpezan (stopivši pred Magdaleno). Nazaj! — Kdo se drzne dotekniti le nje obleke?!
6*
84
Jan (stopivši bliže njega). Kaj je storiti z izdajalko ?!
Carpezan (ponosno). Kar bode meni drago!
—	O Carpezanovi soprogi ima razsojati sam Carpezan!
J a n (s trdnim glasom). Hitreje ne tliiskra na netili v izpodkopi, ter ne napravi brže strašnega razdejanja, nego li bode poročilo o izdajstvi tvoje soproge šlo tvojim vojakom od ust do ust in gnevno pretresalo njih srca. Praprorščaki ne bodo razvijali zastav, vojaci ne sukali orožja niti se upirali z zaupanjem in močjo sovražniku, dokler se ta ženska ne obsodi po vojinski pravdi!
Vojaci. Vojinska pravda! Vojinska pravda! Jan. Ona je naš zli duh! Tebe je zasra-movala, mene razžalila, nas vse izdala! Umreti mora!
Vojaci. Umreti mora, umreti! Carpezan (oblastno stopivši pred vojake). Kako govorite s svojim polkovnikom? Prošnje uslišim, a to vam povem in vsem tam zunaj — kdor si upa s pretenjem kaj dobiti od mene, moti se! Molčati, ubogati, bojevati se, to je ves katekizem vrlega bojnika! —- Venkaj na svoja mesta!
—	Častnik Pflug zapoveduje v mojem imeni! Kar nosi puško in kar more hoditi, pridi semkaj! Ako ni drugače, prebrede naj vodo, stisnejo sablje
85
mej zobe in plavajo! — Priti morajo	— preskrbeti to! — Vsak na svoje mesto!
Jan (odhajajoč, poluglasno vojakom).	Pojdite!
Sporazumimo se s tovariši, branijo nas	napada! Zopet se vrnemo. Tu bode sodba po vojinski pravdi!
(Jan, S implicij, Pflug, vojaci otidejo.)
Šesti prizor.
Magdalena. Carpezan.
Carpezan (skrbno zaklenivši duri, stopi hitro naprej). Vender sama! Govori hitro! Stra-homa stojim pred zagonetkami, katere mi zmedo um, ako se brzo ne r-ešijo. Ti — mej mojimi sovražniki? — Ti poslanka Frižanom? Ne morem si misliti.
Magdalena (ga ostro pogleda). Zaničeval si to ljudstvo! Slabotniki so ti bili in bojazljivci! Kar je minola njih blagosrčnost in izginola potrpežljivost. Tvoji vojaci so razkropljeni in pobiti — morje z vsacim hipom dalje buha v deželo — le trupla ubitih vojakov ti bode plavilo naproti, nobena pomoč ne more do tebe! Vkrog tebe pa se v vedno ožjih krogih zbiraj'o
86
j'unači, katere je nadahnila ljubezen do slobode, da se za življenje ali smrt moški bore s tabo na tem zadnjem otoci, ki še kipi iz valov! Sedaj te vprašam: so li bojazljivci? Ali še zaničuješ to ljudstvo?
Carpezan (po premolki). Gledam te —a nisi prava! Poslušam — čujem, in vender ne verjamem, da si ti govorila, kar sem čul! — Silili so te, pretili ti s smrtjo, ako ne govoriš tako z mano!
M agdalena. Jaz nisem ženska, katero straši pretenje. — Izprosila sem si, naj ti naznanim mirovne uvete ljudstva, katero zmage pijano, še vedno plemenito. Čuj jih: hčeš li z lepa iti iz dežele ti in ostanek tvojih čet? Pol ure imaš odločene!
Carpezan (bolestno, divje). Resnica je zatorej, česar sem se bal? Izdajstvu, katerega bi se ne bil nadejal pri najposlednejšem vojaci svoje vojske, izdajstvu dekla je moja soproga; moja soproga je hladnokrvno raztrgala vsako vez mej nama, nakopala sramoto svojemu r6du, onečestila svoje ime, oskrunila svojega plemstva grb! —
Magdalena (milo). Baronica Wi1dauska je bila tebi vse, nje ime si snubil, za nje plemstvo šel v boj, nje ponosnemu rčdu v čast si razgrajal trinoški po tej deželi! Bedak! Senci, pri-

87
kazni na ljubav si daroval te Molohove žrtve? Moje ime, plemstvo, grb — vse je sleparstvo in laž! Vse te zlate pene, zaradi katerih si hrepenel po meni, vse je odnesel vihar! Žena, katero si snubil, ona je umrla!
C a r pe z a n. Ne umejem te! —
Magdalena (bliže mu stopivši). V tem ljudstvi, tako nekrivično zatiranem, živi ženska, morebiti največja nesrečnica v njem! Ljubila je, in izdali so jo, imela je dete, in iztrgali so jej dete, tisti, ki so jej bili najbližnji, kapah so jej namesto milega tešila rezko zasramovanje v žgoče rane. In ženska, neizjetno bogastvo mate-rinje ljubezni v svojem srci noseč, vzkliknila mi je: pojdi k meni, da te pritisnem na srce — mati sem tvoja!
Carpezan. Slepiš li mene — ali so oslepili tebe?
Magdalena. Oslepili? S prva sem mislila tudi takisto, silila se verjeti! Zapoditi sem htela od sebe, kar mi je bila cvetne mladosti vroča neizpolnjena želja, in kar mi je prišlo tako čudovito naproti, ljubezen matere, domovine blagoslov. Rotila sem te, vzemi me v svojo skrb in idiva od todi. Zaničljivo si mi velel, naj grem od tebe, sam me prisilil, da sem ostala, ti si bil orodje v božji roči, katera je namerjala, da spoznam tu samo sebe, da svojemu izgubljenemu, boremu
življenju pridobodem cene! — — Ko sem prišla v Upstalbom, kder sem si igrala dete, iz zasutega vrelca mladostnih mojih spominov je zašu-mel na novo oživljajoč me izvor! Pokleknivši pred nogi svoji materi, otajala se mi je skorja vkrog srca, in žareč potok ljubezni sem čutila vreti v svojih prsih. Videč svoje ljudstvo, drago mi od prvega hipa, ko sem tujka stopila na ta tla, a sedaj združeno z mano po krvi in nesreči — kar potegnilo me je v sredo tega preprostega, močnega in vender skoro izgubljenega ljudstva. — Ne jaz, nov človek v meni jim je velel, naj primejo orožje, da se rešijo svojih zatiralcev, in tisti hip sem bila, kar sem sedaj in hčem ostati na veke: Edda IKielholtova, hči tega ljudstva!
C a r p e z a n(jo čvrsto pogleda). Križanka si zatorej?— Svojo mater si našla tu? Baronsko ime ni tvoje pravo ime ? — Zato si menila imeti pravico, da mene izdaš, da se s svojo oplašeno vestjo skriješ za domovino, mater in ljudstvo, ter od tamkaj prožiš vame strupene pušice! če je vse res, kar mi praviš, ako ne gre tebi ime Wildauske, kako si smela zavreči ime, katero sem ti zaupal jaz, katero sedaj nosiš? Kako se je smela soproga Carpezanova izpremeniti v izdajalko svojega moža? Da sem jaz šel v razbojnike, v morilce,
89
kakor tudi obsojaš moje dejanje, vender bi bila morala ti, soproga moja, prosjačiti pri sodnikih za moje življenje, izpremiti me na morišče in moliti na mojem grobi, to so tvoje svete dolžnosti, nobene druge! A mene skrivaj zapustiti, sovražno stopiti meni nasproti, tega nisi smela, kakor ne sme proti moji volji udariti me svoja roka v lice! Jaz sem tvoj mož, tvoj gospod, tvoj mojster! Kder jaz zasadim svoj meč v zemljo in razpnem svoj šator, tam je tvoja domovina!
Magdalena. Tako je. Ako mož ženo ljubi, oba sta jedno bitje! — Si li ti kedaj ljubil mene? V svojem domi je soprogi mesto. Jedva si ga bil ti zgradil in takoj mi podrl! Otroci so vse blaženstvo materi, toda najin zakon ne pozna tega blagoslova! A necega blagoslova nam ne more vpleniti nihče — to je neko sidro, trdno v sreči in še močneje v nesreči — čujstvo, katero združuje tisoče ljudij z vezjo čisto, kakor bi tkana bila iz soinčnih žarkov, in vender močno, kakor jeklene verige; — prosjak pod slamnato streho in knez na prestoli, oba imata jednako mero tega blagoslovil, in ta blagoslov: srčne ljudi oduševlja, slabe povzdiga, v smrt nas vodi in vsako življenje posvečuje! Osrečujoča ljubezen blizu, goreče hrepenenje, ako smo daleč! To je ljubezen domovinska — Bog te blagoslovi, domovina moja!
90
Carpezan (po premolki, pretresen). Domovina, pretresujoča velika beseda — domovina! Jaz nisem poznal nigdar domovine! Klatil sem se vkrog, podiral, pustošil. Kde mi je smoter? Sam Bog zna zanj!
Magdalena. Pred soboj ga imaš — brezkončno je velik. Ko si htel pričakati, da bi ležali Frižani onemogli na tleh, prežal je Danec, Šved in Frank na ugoden hip, da si dobode gospodstvo v nemški deželi. Zgrabi meč in bojuj se ne proti svojemu ljudstvu, nego za svoje ljudstvo!
Carpezann. Ljudstvo upornikov se dviga proti meni, a jaz naj mu bojazljivo pokažem pod-plete? Moji vojaci so pobiti iz prevare, odplavljeni kakor divjazverina, in tega naj ne vrnem zmečem v roči? Tebi je bilo dano, voliti si to ali ono dolžnost, jaz sem vojak in ne poznam nobene. Ničesar nemam na sveti, v kar bi smel zaupati, na kar se opirati, nego li na svojo vojsko, na svoje krvne brate, na svoje tovariše. Mi stojimo trdno, mož do moža — zvesto brez vsega omahovanja, spojeni, kakor kopito in cev puške! Sam smodnik nas razprši!
Magdalena. Svoj nalog v svojcih sem zvršila, borili se bodo moški, ali junaški umro. Ni se mi več sramovati, povedati v lice tebi, da
91
sem Frižanka, povem to, povem ti s ponosom, in sedaj stori z mano, kar hočeš, gospod moj si ti!
Carpezan (prevzet). Magdalena! (Mirnejše.) Odpovedala si se meni! Lehko bi te udržal, lehko te ukazal usmrtiti — toda odprem ti pot! Idi mej svoje ljudstvo in bodi srečna! (Globoko ginen.) Menil sem, da imam na sebi oklop, ne-prodoren! Toda bol ima bister pogled, v vsacem srci najde vrzel, da zažene vanje svojo strupeno sulico. Ni moški, ne, prav slabovski je, in vender ti povem, žena: sedaj, ko se hčem ločiti od tebe, drgoče vse po meni, vidim se sam sebi kakor razkosana, onesrečena zastava, tkanina, svetlo znamenje slave in zmage, potegnena raz njo, in ostanek les brez vse cene!
MMagdalena (določno). Ne tako, Carpe-zan, jaz ne pojdem od tebe!
Carpezan. Predaleč sem zašel! Moja usoda se dopolni! Pojdi k meni, še jedenkrat te naziv-ljem Magdaleno ter stisnem na svojje srce, goreče, kakor sem objel nevesto, poljubim tvoja usta in čelo in pogladim tvoje lase! — Posled-njič, poslednjič! (Proseč, prisrčno.) Tako! (Potisne jo strani.) Kakor sva si tudi blizu, širo morje je mej nama — razprostirajoč se dalje in dalje! — Uže si meni tuja — uže čisto druga, izvzemši
92
ime! — Frižanka si, poslanec mojih sovražnikov! (Plane k durim.) Noterr, vojaci!
Sedmi prizor.
Prejšnji, Jan, Simplicij, dvanajst vojakov in bobnar.
(Za njim še več vojakov šilečih noter.)
V oj A ci (kriče). Vojinska pravda! Vojinska pravda!
Jan (potiska jih nazaj in zapira duri). Nazaj, dvanajst vojakov je dovolj! Sami krotki ljudje so! Ni ga malopridnika mej njimi!
Carpezan. Kako je tam zunaj?
Jan. Dobro! Tri vrste vrlih vojakov, na-oroženih od nog do glave, stoje vkrog hiše!
Carpezan. In vsak hip nam je ugodneji. Naši tovariši bodo vedeli priti črez vodo, namestiti nas in sovražnika prijeti od zadaj. Kaj dela sovražnik?
Jan. Za streljaj daleč stoje Frižani in kličejo: Edda, Edda, želeči svojega poslanca nazaj!
Carpezan. Svojega poslanca! (Dvema vojakoma.) Hans Wolgauski in ti, Ammer-
93
gauski, izpremita to ženo črez mejo in potem se godi ž njo, kakor koli si bodi.
Magdalena (proseč). Carpezan!
C a r p e z a n. Tebi mir, meni boj! Idi!
Jan (stopivši naprej, oblastno). Stojte! Ne prestopite se! Zapehnite duri! (Zgodi se.)
Carpezan (ukazujoč). Prinesla je nam poročilo sovražnikovo! — Selu sloboden pot!
Magdalena (pristopivša Carpezanu,prime ga za roko). Svoje poslanstvo semzvršila! Tvoja soproga sem!
Jan (naglo). In vojaške žene se imajo soditi po vojinski pravdi, in izdajica zaslužuje smrt! Simplicij, splezaj na zid, primi se ob drevo in pogledi vkrog. Bobnar, stopi meni na desno, vi drugi stopite v polkrog. Sedaj sodimo!
Carpezan. Sodite? Vi? Mojo soprogo? Poizgubite se! Jaz, polkovnik in najvišji razso-jalee, prepovedujem sodbo!
Jan (trdoglasno). Tega ne moreš! Nam je v stari pravdi dana oblast, da se po nekdanjem slavnem običaji združujemo in razsojamo brez ozira na osobo! — Kakor stojimo tu, mož do moža, zarotili smo se, da ne stopimo prej v vrsto borečih se tovarišev, dokler se polk ne očisti neslišnega tega zločinstva!
Klici od zunaj. Sodba! Vojinska pravda!
94
Carpezan. Blazniki! S kačo hčete umoriti modrasa? Z nepokorščino in uporom poravnati izdajstvo te žene?
Magdalena (ognjevito). Obsodijo naj me, umore! Morebiti pred Bogom usmiljenim in potrpežljivim niso še dovolj oskrunjeni s krvjo. Še ta smrtni greh naj si nakopljejo na glavo, da bodo zreli za srp! —
J a n. Cureča kri ranjencev, smrtni vzdihi utopljencev, krik umirajočih vojakov obsoja to žensko na smrt, ker je vse nezgode kriva. Sodbi ti ne bodeš sezala v roko! Toda sodbo lehko za-vržeš ali potrdiš. Vender menim, polkovnik — ti jo potrdiš?
Carpezan (porogljivo). Potrdim?! To vašo sodbo ?
Jan (divje). Potrdiš jo, grom in strela, polkovnik! Za najmanjšega prestopka voljo si ukazal kažnjevati vojakov, obešati jih in streljati, a temu izdajstvu hčeš biti sedaj pokrovitelj? Zarotil si se, da bodeš pošten poveljnik. Bodi mož-beseda!
Carpezan. Krvoločni bedaci! Na življenje in smrt se nam je boriti, in soditi želite ? — Čas je drag!
Jan. Pravica je nepremična! (Zavihtimeč trikrat vkrog glave.) Bobnar, udari trikrat na boben! (Zaropoče.) V božjem imeni, v imeni pol-
_ 95_
kovnikovem, v imeni polkovem! (Vtakne meč v nožnico in prime palico, ki mu jo poda bobnar.)
(Klici od zunaj.) Hura! Hura!
Simplicij (kličoč raz zid). Frižani se bližajo!
Ja n. A jaz — tožim! Dejanje je očito, sve-dokov nam ni treba. — Vzprejmete li tožbo?
Vojači (obstopjo Jana v polkrogi). Vzprej-memo!
Carpezan (razg^vljen). Upirajte se, igrajte gospode! Gubite čas in sodite! Moja beseda vse zopet ovrže!
Jan. Zatoženka, govori!
Carpezan (Magdalen)). Ne stori tega!
Magd a Fini 'drzno dvigne glavo). Dovoli, naj pred smrtjo dam dušek gnevu v svojih prsih!
Jan.	j si se združila z našimi krvi-
željnimi sov* - : ■
Magdalena (pristopi Ja'nu). Zakaj? Ker ljubim in čestim to ljudstvo, a vas sovražim iz globine duše, kar sem vas videla prvič. (Ognjevito.) Blažen mož, ki plane v boj za domovino, kder se je porodil, za svoje ognjišče in svojo obitelj, najvišje dragotine človeku! — Blagoslovljeno je njemu orožje in čestite njega rane, ter nesmrtno mu ostane ime! Ali kdor na trgi proda svojo srčnost, kdor se vtihotapi v mirno deželo kakor volk v
96
ovčji hlev, kdor nedolžnim ljudem naklada jarem in bije njih, ki se ne morejo braniti, on je najemnik, razbojnik, morilec, toda ne vooak! Takšni ste vi — ste vi!
Jan (zakriči). Bobnar, udari po koži in zaduši nje sramočenje! (Bobnanje.) Kdor pritrjuje, da umre ta ženska pod roko krvnikovo, izderi meč!
Simplicij (zakliče doli). Vkrog se vali prah! Orožje se leskače! Boj! Boj!
Jan (preštevši meče). Smrt, smrt! Jednajst glasov zoper jednega! V smit! (Stopivši pred Car-pezana.) Polkovnik, potrdi sodbo vojinske pravde!
Carpezam Kadar zmagamo, govorimo še o tej stvari! — Ta žena ostane v varnem zapori! Sedaj nam je prihiteti, kar smo zamudili. Za mano, vojaci!
Jan (mu zastopi pot). Ni koraka, dokler ta ženska živi!
Simplicij (vzklikne). Naše vrste se ločijo!
Jan. Njih kri jih zopet zlepi! Umre naj!
Vojaci (s hrupom). Umre naj ! Umre naj!
Magdalena (planivša h Carpezanu). Carpezan, podaj mi roko! Zahvaljujem te na
rjp*- «sr " •
97
tvoji ljubezni! Reši samega sebe! Le moje telo morejo umoriti, a moja duša, njim nedosežna, tvoja je, neločljivo združena s tabo, danes še le — prav v tej uri! Ako me ljubiš, ne govori ni besede še s temi zavrženci!
Jan. Bode li skoraj, hiti!
Carpezan. Čuj, Jan, to je moja soproga! — Poslanka je sovražnikova, katere bi se ni barbari ne doteknili!
Jan. Kaj to briga nas? Primi palico in vrzi jo hudobnici pred nogi!
Carpezan (zelo vzburjen). Dobro, ti bes moje čete, ti vihar, ki je razpihal plamen razpon, ti krvoločni tiger, morilec, upornik! Pri-mem palico in jo pred-te vržem, pred-te, pred-te! Vojaci, ako ste me kedaj ljubili, ako je živa v vas le jedna iskra česti, primite tega rokovnika, ki hče vas podpihovati proti meni, storiti vas zločince, odtegniti vas od boja in zmage! Svoje roke, svojega meča nehčem ž njim oskruniti.
Jan (povesi meč, mirno). Nate, le primite me! Ne branim se! Ali se nikdo nehče prikupiti gospodu polkovniku?
Carpezan (silno bolestno). Nikdo ni na moji strani? Nikdo? Je li to meni plačilo? Redil sem vas, izobrazil v vojake, vedel vas do zmage, in nihče ne pristopi meni, da mi pomaga bra-
7
2656	
niti življenje moje soproge ?! — Vi — ne vo-jaci, ne, vi kardelo brez poveljnika, ničvredniki vi, pogodbo, ki me veže na vas, raztrgam, vojska se razkropi, zastava v prah! — Ponos, slavohlep-nost, čestiželjnost, prestol, mamilne sence, izgubite se v nič! — Svojo ženo pritisnem k sebi in pojdem iz te dežele. — Tvoj sem odšle z dušo in telesom, kajti ljubim te! — Umeknite se!
Magdalena (zavrisne in ga objame). Janez!
Jan. Begun? Mi v zadrgi, a ti se umičeš? Beži, bojazljivec, tvoja soproga ostane, sam krvnik ima do nje pravico!
Magdalena (ognjevito). Vrzi me tem lovskim psom, ti me ljubi — srečna žena sem, tebe vredna hčem umreti!
Carpezan (objemši jo). Vender — moja — vsa moja! Ne morem te zopet izgubiti! (Zunaj žvenkot orožja, streljanje, bojni krik.)
Simplicij (kriči). Naši se umičejo!
Jan (plane na Carpezana). Pusti jo!
Carpezan (mahajoč zmečem). Ponjo stopi, kdor hče, da ga pobožam z mečem!
Jan (divje). Še je braniš? Potem sem le prav mislil, potem, potem si ž njovredkriv! potem si desetkrat večji izdajica nego li jeona)!
C ar p e z a n (mahne, po J a n i, ki odbije udarec). Pes! — (Cuje se močan udarec na duri.)

99
Simplicij (skoči doli). Pri durih so!
Jan (skuša prijeti Magdaleno). Žive ne dobodo!
^i^i'pezan (prokrči si z mečem pot in vzklikne): Frižani, semkaj, umorite mene, toda rešite mi soprogo!
Jan (porine mu meč v prsi). Pogini! Babjak! Bojazljivec ! Izdajica! Pogini mi, pogini!
Carpezan (hče še jedenkrat zavihtiti meč, omahne in pade na stol spredaj na odri, kateri z njim vred zdriči na tih in ga opira). Iz prevare ubijaš svojega polkovnika! Oj, oj!
Jan (zavihti meč). Sedaj sem jaz glavar! In najprej ima to verjeti ta-le! (Hče planiti na Magdaleno.)
Osmi prizor.
Prešnji. Ersabe (od leve strani, vihteč sekiro, stopi vmes).
E r s a b e. Nazaj ! (Ta hip zdrobe udarci s sekiro duri, od desne in leve strani skačejo Flijíni črez zid na oder.)
Hans. Zmaga! Zmaga! Zajeli smo
jih!
C la us. Sloboda in Frizija! Sloboda in Frizija !
S T3
JS O
100
Pavel. Evo nas! (Prime Jana zadaj in mn izvije meč.) Na tla, pes krvoločni! (Potisne ga na .tla.) V moji oblasti si! — Sedaj se pogovoriva ! (F rižani pobero vojakom orožje in jih potisnejo v kot.)
Deveti prizor.
Marten. Niels, Anka (po sredi. Zvonenje do konca).
Marten (slovesno). Otroci, otroci, vriskajte, molite in hvalite Boga! Našo zemljo je morje opralo, našemu orožju zopet čast pridobila zmaga, zvonovi veselo pojo, ponosno smemo dvigati glave: slobodni možje v slobodni Friziji!
Pavel (kažoč na Jana). Kaj storimo s tem zlodjem ?
Marten. Obesite ga na najbližnje drevo! (Dva F r i ž a n a zgrabita Jana.)
Jan. Obesiti? Rajši me vstrelite ! (Drgotaje pokaže na Carpezana.) Uže vidim, ta-le — me vleče za soboj! — Ako uže ni drugače, bodi si! Pojdimo ! Lehko noč! (Otide.)
Marten (kažoč na vojake). Dovolj krvi! Drugi naj pripovedujejo po sveti, kako je Frizija zopet si priborila zmago. Fiižani smo res dolgo po-
101
trpežljivi ljudje, toda kadar se vzdignemo in primemo sovražnika, treščimo mrtvega na zemljo v svojem silovitem gnevi.
Simplicij (vojakom). V Holandiji se je vnel boj, in Holandci imajo novec! A!6 v H^ol^a^n^-dijo! Živel boj! (Obrne se na odhod.)
Magdalena (klečeč pred Carpezanom). Umira! Umira! Oj, vzemi me s soboj!
Carpezan. Našla si— domovino — srečna bodeš — z Bogom! — (Umre.)
E r s a b e (sklonena črez M agdal e n o). Dete, ubogo dete moje, živi meni, živi domovini, katero si rešila!
Magdalena (klečeč drži roko Carpezanovo in Ersabejino). Pokopljite mi tega junaka pod hrasti v Upstalbomi. Čuti hčem na grobi njegovem in moliti, dokler me smrt ne združi za vselej ž njim, kar se zgodi skoraj, kakor čutim ! — Jedino moje tešilo je in ostane, da gledam svojo domovino slobodno in srečno!
Vsi. Živela Frizija! Živela domovina! (Godba zmagovito igra pesen v drugem dejanji.)
Zavesa pade.