Leto V.
CELOVEC, 23. septembra 1949
Številka 38
„Razprava" proti komunistu Rajku
, Spet bi lahko napisali v knjigo zgodovine posebno poglavje z naslovom »Revolucija žre svoje otroke'*. To ge-sl° je znano že izza francoske revolucijo in še vedno velja in bo tudi še veljalo» dokler se bodo ljudje navduševali za Levolucionarni komunizem.
Komunistični sopotniki in vsi taki, ki 2 zaupanjem gledajo — če ne že javno, Pa vsaj na skrivaj — proti Moskvi, ka-kor Mohamedanci svojo Meko, imajo takoj pripravljen odgovor, češ da so to globna natolcevanja. Zato bi priporočali vsem takim nevernim Tomažem, llaj se pozanimajo, kaj se sedaj godi na Madžarskem.
V Budimpešti traja že nekaj dni proces proti enemu izmed najvažnejših Madžarskih komunistov, proti bivšemu Notranjemu in zunanjemu ministru Rajku.
Svoj čas je bil Rajk najvidnejša oseba na rdečem dvoru in je eden izmed glavnih graditeljev nove takoimenova-he ljudsko-demokratične Madžarske. Kar čez noč pa se je kolo sreče zavrtelo M minister Rajk je zdrknil z ministr-' skega stolčka v ječo. Obtožili so ga, kot že mnogo drugih njegovih kolegov v sosednih „ljudskih“ demokracijah, da se je prodal zahodnim imperialistom, da je deloval proti Sovjetski zvezi, in naprtili so mu še druge take grehe, ki jih državni tožilci običajno vlečejo iz komunistične torbe na „ljudskih procesih“.
Prav posebno pa očitajo Rajku, da je bil v zvezi z upornim Titom. Vse to Nam da misliti, da ima tu vmes svoje Prste diktator iz Moskve, ki skrbno ču-va nad svojimi podložniškimi državami In se boji, da se ne. bi Titova bolezen Naznesla preko jugoslovanskih meja ter okužila njegovih zvestih lutk po sosed-Njih vzhodno-evropskih državah. Zato jeklena Stahnova pest zadene vsakogar, ki le z najmanjšim znamenjem pokaže, da mu je pdveč sovjetsko vmeša-Vanje v zadeve njegove domovine.
Vse kaže, da se je prav isto zgodilo tudi nekdanjemu notranjemu ministru
Rajku.
Kako čudna je igra usode!
Koliko svojih nasprotnikov in voditeljev opozicije je Rajk kot notranji mi-Nister spravil v zapore in na zatožno klop. Prirejal je proces za procesom — ali bolje rečeno burko za burko. — Obtoževal je zavedne narodnjake narodnega izdajstva in podpisoval njihove smrtne obsodbe. Danes pa sedi šamana Prav isti zatožni klopi in je obtožen enakih zločinov.
Londonski „Times“ je posvetil Rajkovi sodni razpravi naslednje vrstice:
„Čeprav so si vsi veliki državni procesi v komunističnih državah na las Podobni, vendar povzroči vsaka nova Razprava ogorčenje in osuplost. Toda komunistična diktatura je tako zgraje-Na, in ne more biti drugačna, da mora s stalnim nasiljem mašiti razpoke v ko-Munistični stranki, dokler je to mogoče. Še pred nekaj tedni je bil Laslo Rajk Poznan na ■ Madžarskem in povsod v Evropi kot eden izmed najbolj drznih Ni najbolj fanatičnih članov najožjega Madžarskega komunističnega kroga. Roleg tega je bil tudi glavni graditelj Nove Madžarske. Kot notranji minister le priredil nešteto sodnih razprav proti komunističnim nasprotnikom. Bil je četa tako krut, da so ga sami komunisti Pričeli kritizirati.
Takrat se je zanj potegnil komunistični voditelj Rakosi ter je izjavil: „Mi zaupamo tovarišu Rajku,“ in je še do-
stavil: „To nikakor ni le slučajno, da so si vsi tisti, ki hočejo napadati madžarsko demokracijo, izbrali za svojo tarčo prav tovariša Rajka.“ Kaj bo dejal Rakosi danes, ko tudi sam obtožuje svojega nekdanjega varovanca, če se spomni na to svojo nekdanjo izjavo? Ko se je v Budimpešti pričela razprava, sta oba — državni tožilec in Rajk sam — hitela na ves glas zatrjevati, kakor bi hotela ves svet prepričati, da je vse, kar je prej Rajk izpovedal, laž in da je bil v resnici pod Hortyjevim režimom policijski vohun proti komunistom, da je bil po vojni agent ameriške obveščevalne službe in da je skupno s Titom snoval zaroto, da bi strmoglavil madžarski režim.
Rajk je priznal vse obtožbe, kot so to storili pred petnajstimi leti na znanih moskovskih procesih njegovi ruski tovariši. Jasno je, da to njegovo priznanje vseh obtoženih dejanj nikakor ne more prepričati svet, kajti vsi dobro poznamo komunistične metode zasliševanja (pa naj bo to na Madžarskem, v Sovjetiji ah pa v Titovi Jugoslaviji). Prav gotovo so Rajka zasliševali na enak način, kot je on zasliševal svoje žrtve. Prav gotovo so ga neprenehno zasliševali na vse mogoče nasilne- načine. To se ponavlja toliko časa, da je končno obtoženec že popolnoma zmeden.
Pravi vzrok vsega tega procesa pa je dejansko Tito
Tito je obtožil Sovjetsko zvezo in vzhodno-evropske države že premnogo-krat ,da se vmešavajo v jugoslovanske notranje zadeve. Sedaj pa hočejo komunisti nasprotno obdolžiti Tita, da se on vmešava nasilno v madžarske notranje zadeve. Pod Kremljevim vodstvom in po Stalinovih navodilih sedaj madžarski komunisti obtožujejo Tita, da je sklenil zaroto skupno z Združenimi državami, da uniči sedanji režim.
Naj bo že resnica kakršna koli, za vsemi temi namišljenimi obdolžitvami se čisto jasno vidi nek drug namen. Vsa ta razprava je že bila vnaprej dobro premišljena in pripravljena. Madžarom gre le zato, če bi na primer v Jugoslaviji res nastali nemiri in bi morah komunistični sosedje okoli Jugoslavije podpreti kominformistične gverilce, potem bi imela madžarska vlada kaj lep in dober izgovor za podtalno podpiranje jugoslovanskih upornikov, ker bi trdila, da so to le njeni predhodni ukrepi za samoobrambo Madžarske in zato, da preprečijo Titu njegov namen, da bi koloniziral tako imenovane ljudske demokracije ter jih podredil ameriškim koristim.“
„Madžari imajo res izredno dobro domišljijo, ko so staremu komunistične-
mu levu Rajku naprtili toliko grehov, da se je dogovarjal z Angleži in Ame-rikanci in da je skušal podvreči Madžarsko Titu.
Prisilili so ga, da je izpovedal, da so bili Amerikanci že 1. 1947 v zvezi z Jugoslavijo in da je bil Tito sam v zvezi z ameriško vohunsko organizacijo. Ko je Kominform v marcu 1948 izdal resolucijo proti jugoslovanski vladi, je Rajk priznal, da je stopil v zvezo s Titom.“
Iz Prage poroča Reuter, da jfe izpoved Brankova pred sodiščem v Budimpešti, „da je vohunsko protititovsko omrežje na Češkoslovaškem še bolj razširjeno kakor pa na Madžarskem,“ vzbudilo ogromno zanimanje in vsi praški listi so to objavili. Istočasno prihajajo iz Češkoslovaške vesti, da so pričeli tam z aretacijami komunistov od najvišjih do najnižjih funkcionarjev komunistične stranke. Na splošno pričakujejo, da se bo iz vsega tega razvil tudi v Pragi sličen proces zaradi „titoizma“, kakor se vrši sedaj v Budimpešti. (AIS)
Novo sorazmerje med dolarjem in funtom
Preteklo nedeljo je londonski radio objavil, da so na finančni konferenci v Washingtonu, ki se je vršila med finančnimi in zunanjimi ministri Velike Britanije, Kanade in Združenih držav, določili, da uvedejo novo razmerje funta šterlinga do ameriškega dolarja. Do sedaj je bila cena funta 4,03 dolarjev, od sedaj naprej pa bo funt vreden samo 2,80 dol.
Temu novemu sorazmerju so se prilagodile vse države britanske družine narodov, razen Pakistana, ter 16 drugih držav, ostale pa se še niso odločile. Avstrija je sklenila, da ne bo spremenila svoje valute z ozirom na ameriški dolar.
Angleški finančni minister sir Staf-ford Crips je ob tej prihki na londonskem radiu med drugim izjavil: „Na podlagi nižje cene funta bomo lahko prodali v inozemstvo več svojega bla-
Nadaljevanje raz Reuter poroča, da je sovjetska vlada sprejela predlog, naj bi se zastopniki zunanjih ministrov štirih velesil zopet sestali v četrtek v New Yorku, da ponovno razpravljajo o avstrijski državni pogodbi. Namestnik sovjetskega zunanjega ministra Gromiko je obvestil v Moskvi angleškega, francoskega in ameriškega poslanika, da je njegova	govorov o Avstriji vlada pristala na to, ko so ga trije poslaniki zapadnih velesil preteklo nedeljo obiskali in mu predložili spomenice, v katerih so obrazložena stališča zapadnih velesil glede avstrijske državne pogodbe. Zadnja seja zastopnikov zunanjih ministrov se je vršila v Londonu začetkom septembra.
Zasedanje glavne skup Pretekli torek se je pričelo v Lake Succesu četrto zasedanje Organizacije Združenih narodov pri katerem bodo predvidoma razpravljali o 73 zadevah. Na tem zasedanju bodo tudi razpravljali o razčlembi gospodarskih načrtov 26 držav, ki gredo za tem, da dosežejo in ohranijo gospodarsko ravnovesje in	šdne UNO se je pričelo popolno zaposlitev delovne sile. Glavni tajnik te organizacije je izrazil upanje, da se bo sedanje zasedanje vršilo brez posebnih ovir, kar bo omogočilo Organizaciji Združenih narodov, da dokaže svojo uspešnost in odločilno važnost v vlogi posredovalca za ohranitev svetovnega miru.
$111!«
Potniško letalo na reakcijski pogon
Prvo britansko potniško letalo na reakcijski pogon „Comet“ na svojem otvoritvenem poletu. Letalo ima 4 motorje ter prevaža lahko 36 potnikov v višini 12.000 m z brzino 500 milj na uro.
ga in to nam bo dalo možnost, da bomo v celosti na ta način prislužili več dolarjev. Visoka cena funta nas je ovirala pri izvozni trgovini. Pred to odločitvijo smo se posvetovali z Mednarodnim denarnim fondom, ki se strinja z našo odločitvijo.“
Novinarjem pa je sir Stafford Crips v Londonu po svojem povratku iz Amerike izjavil, da Velika Britanija ne bo zaradi te odločitve nikakor znižala izdatkov za obrambo in za socialno skrbstvo.
Londonski list „Times“ piše v svojem uvodniku glede novih finančnih odločb med drugim: „Z znižanjem cene gotovih valut je vedno združena nevarnost, da nastane nezaupanje v valuto, ki je bila znižana, in to nezaupanje nato poveča težkoče pri izvedbi določb. Ta nevarnost v tem slučaju ni velika. Korak je bil napravljen po konferenci, ki je bila po običajni presoji vehko bolj uspešna, kakor pa so take konference običajno. Korak smo napravili v trenutku, ko ima funt še vedno v veliki meri zlato in dolarsko podlago. Dejansko je tehnični položaj funta danes močan, ker se bo sedaj po tej odločitvi znatno zmanjšalo nenavadno naglo prodajanje funta v zadnjem času.“
„Daily Telegraph“ (konzerv.) pravi: „Nepristransko moramo ugotoviti dejstvo, da je treba presoditi devalvacijo ne kot osamljeno dejstvo, ampak kot del celokupne ureditve, ki so jo dosegh v Washingtonu. Posledice te ureditve ne bodo takoj niti katastrofalne niti poživljajoče. Devalvacija bo vplivala samo na trgovino med dolarskim blokom in pa med državami, ki so znižale ceno svojim valutam, vphv na notranje cene v državah pa bo zelo majhen.“
Po vseh poročilih iz Velike Britanije lahko sklepamo, da je vlada odločena obdržati cene na domačem trgu na isti višini kot do sedaj in britanski finančni minister je pozval vse sloje, naj v bodoče ne zahtevajo povišanja plač, da se tako v največji meri doseže smisel in koristi novega razmerja med funtom in dolarjem.
Vodja ameriškega urada za pomoč inozemstvu, g. Hoffman, je označil razvrednotenje funta šterlinga kot drzno in daljnosežno dejanje, ki je velike važnosti za evropski obnovitveni načrt. Razvrednotenje funta ni dalo samo Veliki Britaniji, temveč v'sej Evropi možnost, da se postavi gospodarsko na lastne noge do leta 1952, ko postane gospodarsko neodvisna.
(fmiitiini
POLOŽAJ V ALBANIJI
„New York Times“ piše v svojem uvodnem članku o položaju v Albaniji. Albanija, pravi li.st, je „enfant terrib-le“ na Balkanu. Slišimo jo, a je ne vidimo. Torej drugače, kakor se godi pri dobrem otroku. Vse njene meje so zaprte. Dvanajst milj globoko se razteza prepovedano področje. Nobena zahodna država nima diplomatičnega zastopstva v Albaniji razen Francije in Italije.
Poročila pravijo, da komunistični režim Enver Hodže ni priljubljen v Albaniji in da je oslabel v političnem in gospodarskem obziru. To bi moglo biti resnično. Prihod grških čet na albansko mejo po njihovi nedavni uspešni borbi je povečal napetost in istočasno opogumil albanske begunce, ki hočejo zrušiti sedanji režim.
Imamo dve skupini beguncev. Ena je v Jugoslaviji, ki šteje okoli 3000 beguncev. Vodi jo Gani Bey Kryziu. Ta skupina stremi za tem, da uvede v Albaniji nacionalni komunizem Titovega tipa. Drugo, važnejšo skupino vodi bivši ministrski predsednik Midhat Fras-heri, ki je predsednik odbora svobodne Albanije. Ta skupina .deluje v Rimu, Parizu in Londonu. Sedaj je poslala svoje zastopnike v New York, da tudi tam razvije svojo dejavnost. V Združenih državah so velike albanske kolonije v Bostonu in drugih središčih in Združene države so navadno zemlja, iz katere finansirajo taka gibanja.
Z vseh strani prihajajo obtožbe in grožnje. Sovjeti pravijo, da so Jugoslovani in Grki nameravali razkosati Albanijo že leta 1946. Moskva grozi, da bo spravila albansko vprašanje pred Organizacijo Združenih narodov. Moša Pijade, član jugoslovanskega politbiroja, pa je odločno zanikal obtožbe proti Jugoslaviji v zvezi z Albanijo.
Po poročilih iz Aten Grki grozijo, da bodo vdrli v Albanijo, če bodo komunistični gverilci zopet napadli Grčijo na severu. Posebna komisija Organizacije Združenih narodov za Balkan je ponovila obtožbo, da so Albanci v nedavnih bojih na Vitsiju in Grammosu hote kršili grško neodvisnost.
Moskva naravno podpihuje ta nemir na Balkanu. Vsled zadržanja Jugoslavije ne more več po kopnem priti do Albanije, toda tu je še vedno Bolgarija.
Vsi znaki slabo kažejo. In če pride do zapleta, bo zelo neprijetno za Združene narode. Albanija je zelo važna s strate-gičnega stališča. Važna je tudi iz političnega .stališča, ker prestiž Sovjetov zahteva, da se ohrani na vladi sedanji komunistični režim. Zainteresirane so tudi Združene države zaradi Grčije. Nobeden ne more vedeti, kaj se bo zgodilo. Toda z ozirom na sedanji razvoj razboritost zahteva, da smo pripravljeni na najhujše. (GAD)
MC ARTURJEVO POROČILO OB 4.
OBLETNICI JAPOSKE PREDAJE
Londonski „Times" razpravlja o izjavi, ki jo je podal vrhovni poveljnik zavezniških sil na Japonskem ob četrti obletnici zavezniške zmage na Daljnem Vzhodu. General je ob tej priliki omenil, kakšen napredek na političnem, socialnem in gospodarskem področju je Japonska dosegla, odkar je 2. septembra 1945 podpisala brezpogojno predajo na krovu ameriške oklopnice „Missouri“. „Times“ piše:
„General McArthur je v svojem poročilu nekam z zanosom poudaril razne olajšave v nadzorstvu, ki so dale japonskem narodu več svobode pri urejevanju njihovih domačih zadev. Vendar je pa pri tem Japonce posvaril pred komunizmom, ki bi lahko pokopali vse njihove upe. Nadalje je Japoncem tudi povedal, da ni nobenih izgledov, da bi mogel oživeti njihovo staro trgovino s Kitajsko, ki je sedaj pod komunističnim nadzorstvom. Japonski tisk je tudi pripomnil, da je McArthurjevo svarilo pred komunizmom še podčrtal s svojim ob'skom britanski visoki komisar v jugovzhodni Aziji, Malcolm McDonald, ki se sedaj mudi v Tokiu, kjer bo razpravljal z vrhovnim' zavezniškim poveljnikom o sovjetskih poizkusih, da zagotove komunistično nadvlado po vsej Aziji.
pregied I
Združene države niso edina velesila, ki morajo prenašati ogromna bremena na Daljnem Vzhodu. Njihove napore na Japonskem in v Koreji podpira tudi britansko delovanje v Hong-Kongu in v Malaji, pa tudi sklep britanske vlade, da bo dala kljub lastnim gospodarskim težavam Indiji, Pakistanu in Burmi vso možno denarno pomoč.
To je vse lepo in prav — piše list — zakaj japonski narod je treba zaščititi pred komunizmom. Hkrati pa mu je treba dati tudi poguma, da se bo postavil na lastne noge. Ti dve stvari pa bo težko izvesti, kajti bati se moramo, da bi pri tem oživele zopet stare reakcionarne skupine, ki si spet poskušajo dobiti vso moč nad političnim in gospodarskim življenjem v državi v svoje roke. Kljub novi ustavi še vedno večina japonskega naroda politično ni zrela in je še vedno pripravljena skloniti glavo pod jarmom bivših vladajočih razredov. General McArthur se zaveda te nevarnosti in odločno zavrača vse napore reakcionar-
G. Clyde King, načelnik misije za obnovitveni načrt za Avstrijo, in uprava za gospodarsko obnovo v Washingtonu sta istočasno objavila, da je bila nakazana vsota 187 milijonov šilingov za nadaljnjo industrijsko in poljedelsko obnovo v Avstriji. G. King je dejal, da bodo od te vsote porabili 46,350.000 šil. za obnovo železnic, 35 milijonov za iz-gradbo elektrarn na vodni pogon, 22 milijonov 500 tisoč šil. pa dobi avstrijsko poljedelstvo za zboljšanje in razvoj.
Železnice bodo porabile 10 milj. za obnovo opreme, ki je bila poškodovana v vojni, 15 milijonov za nabavo nove opreme, 21,350.000 šil. pa za popravilo in izgradnjo cest ter mostov.
Vsota, ki je namenjena za zgraditev električnih central, je omogočila izgraditev hidro^lektrične centrale na reki Enns v Turah in pa dvanajst manjših načrtov. Od te vsote bo 8,500.000 šil. potrošenih za razširjenje električnih naprav in za transformatorje.
Za poljedelstvo je določenih 22 milj. 500 tisoč šil. S to vsoto hočejo povečati pridelek, napraviti osuševalne na-
„San Francisco Chronicle“ piše o na- J daljnji komunistični borbi proti cerkvi v državah za železno zaveso. List pravi:
„Češki komunisti skušajo za vsako J ceno napraviti iz katoliške cerkve slepo orodje komunistične vlade. V ta namen so meseca julija predložili poseben zakon, ki daje vladi končno besedo v nastavljanju duhovnikov, v denarnem vprašanju in v upravi vseh cerkva na Češkoslovaškem. Čehoslovaki so po večini rimo-katoličani in je zakon naperjen predvsem proti rimsko-katoliški Cerkvi, ki je bila doslej neodvisna v državi ter pod neposredno papeževo oblastjo. Komunisti pa hočejo vatikansko oblast zamenjati s svojo stranko. Parlament bo o tem zakonskem osnutku razpravljal prihodnji mesec.
Zelo zanimiv je način, kako hočejo komunisti duhovništvu prodati svoj novi „izum", nam jasno kaže podkupljivost moskovskega režima oziroma za kakšno ceno bi komunisti radi zbaran-tali za duhovno stran kulturnega naroda. Komunisti so namreč obljubili, da bodo imeli duhovniki po novem zakonu večje plače. Češki duhovniki pa so v odgovor na ta korak podpisali posebno odklonilno izjavo, s katero obsojajo novi zakon, da skuša podrediti duhovno poslanstvo Cerkve popolnoma političnim ciljem stranke. To izjavo je podpisalo 5000 duhovnikov od 7000, ki jih je na Češkem. Mnogi so jo podpisali kasneje. Pri vsem tem je namreč odločala 18-stoletna cerkvena izkušnja, kako je treba postopati in urejevati take zadeve.
Komunisti so spoznali, da nimajo opravka z neizkušenimi ljudmi. Ponos in pogum katoliške duhovščine stojita i proti vladi kot mogočna, nepremaglji-
nih vplivnih osebnosti, kot je na primer družina Saibatsu — to je velika rodbina s trgovskimi zvezami, ki je gospodarsko vladala staro Japonsko — da bi se na najrazličnejše načine spet pridobile svoj prejšnji položaj.
Kaj malo bi koristilo zaveznikom, če bi obvarovali Japonsko pred komunističnim vplivom, pri tem pa bi dopustili, da bi odločali o bodočnosti Japonske dediči tistih ljudi, ki so bili odgovorni in so potisnili Japonsko v usoden poizkus imperialističnega zavojevanja.
(LPS)
SABOTAŽA NA POETSKEM Poljski listi prinašajo skoraj vsak dan poročila o ■ gospodarski sabotaži. Opazovalci v Varšavi pravijo, da je treba sabotažo pripisati dejstvu, da ljudstvo ne odobrava stališča vlade do katoliške Cerkve, in okolnosti, da so uvedli stahanovski sistem v tovarnah.
Poročajo, da so rudarji v Zgornji Šleziji povzročili požar v premogovniku v znak protesta proti stahanovskemu sistemu. V tovarni turbin in generatorjev Elblag je tudi nastal požar in je zgorel oddelek za stroje. Tudi ta požar pripisujejo sabotaži.
prave in naprave za namakanje in za naprave, ki bodo preprečile odplavlja-nje zemlje, za povečano uporabo umetnih gnojil, za napeljavo cest in elektrike v oddaljene poljedelske vasi, za serum za cepljenje živine, za umetno oplojevanje, za povečanje in izboljšanje skladišč in predelavo živil.
Od vsote, ki je namenjena za razvoj industrije, bo porabljeno 48,180.000 šil. za zboljšanje, razvoj in nove zgradbe; 20,000.000 šil. bodo porabili za železno in jekleno industrijo; 15,400.000 za papirno in gozdarsko industrijo; 8 milj. 43 tisoč šil. bo porabljenih za nakup električne opreme in za kovinsko industrijo; 4,350.000 šil. pa za tekstilno industrijo.
Povrhu vsega tega odpade. 10,300.000 šil. na izboljšanje rudarskih naprav, za izboljšanje delavskega stanja, opreme in za razvoj novih rudnikov. Drugi načrti, ki jih bodo finansirali iz tega novo odobrenega fonda, je poštna in telefonska industrija, ki bo porabila 7 milj. 720 tisoč šil., in pa izgradnja cest in avtomobilskih cest, za katere bodo potrošili 17,000.000 šilingov.
va falanga. Vlada gre lahko še naprej svojo pot. Lahko pomeče v ječe vse duhovnike, lahko zaseže cerkveno premoženje ter popolnoma prepove vsako bogoslužje. Vendar pa nam dejstvo, da postopajo z praškim nadškofom Bera-nom mnogo lepše kot s kardinalom Mindszentijem, kaže, da so se komunisti zavedli, da imajo opraviti s kulturnimi ljudmi in ne z rajo. Zato je zanje kaj trd oreh, kako naj si podvržejo Cerkev. Dobro vidijo, da jim z zvijačo ne bo uspelo premotiti duhovščine tako, kot so jim nasedli nekateri lahkoverni ljudje. Vprašanje je, kako bodo izvedli to svojo nalogo.
Preostane jim edina pot, ki so jo svojčas izbrali rimski Cezarji, kateri so se zatekli k nasilju, ker zaradi svoje nizke, duhovne moči niso bili kos kristjanom. Enako bodo morali storiti tudi komunisti. Vprašanje je le, kdaj in v kakšni obliki.“ (CAD)
Osem vodilnih strank na Koroškem
Pri deželni volilni oblasti za Koroško v Celovcu so bile vložene do zakonitega roka volilne liste sledečih strank:
1.	Avstrijska ljudska stranka (ÖVP).
2.	Socialist, stranka Avstrije . (SPÖ).
3.	Komunist, stranka Avstrije (KPÖ) in levičarski socialisti (Linksblock).
4.	Krščanska ljudska stranka (slovenska) .
5.	Volilna stranka neodvisnih (VdU).
6.	Demokrat, fronta delovnega ljudstva (prejšnja OF).
7.	Demokratična stranka Avstrije.
8.	Demokratična zveza (DU), nosilec dr. Dobretsberger.
£isU fmmwla
Iz Bonna:	dopisniki najvažnejših
ameriških dnevnikov opisujejo otvoritev parlamenta in priobčujejo soglasno pozitivne in ugodne komentarje. „Baltimore Sun“ poroča, da so bile „preproste, dostojne svečanosti" značilne za začetek dela prvega svobodnega in demokratskega nemškega parlamenta po letu 1933. „New York Times“ ima dopis, v katerem navaja, da je. parlament pričel s svojim delom v demokratskem vzdušju, ki je bilo pomešano z dostojanstvom in neredom, s politično odgovornostjo in razvnetim idealizmom. Tudi dostavlja, da je v govorih otvoritvenega zasedanja obeh zbornic bilo opaziti podobno „dostojanstvo, idealizem in zgodovinsko zavest“.
Iz Berlina: „New York Times" poroča o podpisu trgovskega sporazuma med Nizozemsko in zahodno Nemčijo s sledečim dostavkom: „Ravno v trenutku, v katerem skušajo Združene države na vse načine prepričati evropske države o potrebi svobodnejše medev-ropske trgovine, so dali ameriški predstavniki v Nemčiji najboljši vzgled s sklenitvijo dogovora, ki bo moral povečati trgovsko izmenjavo med dvema velikima gospodarskima področjema zahodne Evrope. Ni lahko opisati zadovoljstvo, s katerim je bila sprejeta ta ameriška pobuda.“
Iz Londona prinaša „New York Times“ poročilo o letnem zborovanju kongresa britanskih Trade. Unions (sindikalnih zvez), v katerem med drugim piše, da so se „komunisti očividno zavedali dejstva, da so — vsaj zaenkrat — premagani, pa čeprav so nastopali zopet hrupno, nasilno in zaničljivo. Kljub vsemu so imeli vso priložnost udeleževati se razprave, a so bili zelo malodušni in v zadregi v svojem nasprotovanju proti sklepom kongresa Trade Unions, ki so kot znano dovedli do umika kongresa iz komunistične svetovne sindikalne zveze, do udeležbe pri ERP in do podpiranja vladne politike v pogledu blokiranja mezd“.
Iz Lake Success-a je poslal Homer Metz, dopisnik „New York Timesa" pri sedežu Združenih narodov, svojemu časopisu članek o „dvoboju med Titom in Stalinom“, v katerem piše med drugim:
„V diplomatskih krogih Združenih narodov je zelo razširjeno mnenje, da sovjetsko-jugoslovanska kriza ni preprost ,spor v rodbini5, temveč resničen in pravcat političen in ideološki prelom, ki bo razdelil za nepredvidljivo dobo komunistični svet v dve veji... Izgleda, da so tudi Josipu Stalinu zvesti krogi sprejeli kot pravilno označbo ,titoizma“ za revolucijo nacionalizma proti inter-nacionalizmu v okviru komunistične dogme.“
Iz Varšave opisuje Irving Pflaum, dopisnik „Chicago Sun Timesa“ čitate-Ijem svojega časopisa vzdušje v Poljski, ki ga imenuje ,moro Poljakov“. Pflaum navaja:
„Poljska pozna grozote, ki so se dogodile v Baltskih državah. Dobro pozna najbolj neusmiljene sisteme, s katerimi so Sovjeti spravili na kolena te male države, ki mejijo na ZSSR. Zaradi teh sovjetskih akcij lahko Litva, Estonska in Letonska za vedno zginejo kot narodne skupnosti. Moskva ustvarja v teh državicah ogromno rusko večino in neusmiljeno deportira v večno pregnanstvo prebivalstvo, ki je tu še pred par leti bivalo.“
„To se bo gotovo zgodilo tudi nam — izjavljajo Poljaki često — ko nas bodo Rusi in Nemci še enkrat skupno napadli; noben Poljak ni pozabil, da sta se leta 1939 Moskva in Berlin, Stalin in Hitler sporazumela za „rešitev“ vprašanja Poljske z uničenjem poljskega naroda.“
Iz Prage piše „New York Times“: „Edvard Beneš, Tomaž Masaryk in Milan štefanik, trojica, ki so jo dozdaj označevali kot ustanovitelje Češkoslovaške republike, bodo kmalu predani pozabi. Besedilo novih šolskih knjig, ki jih bodo češkoslovaški šolarji uporabljali od 15. septembra dalje, trdi, da je temelje nove republike postavila sovjetska revolucija v letu 1917. Češkoslovaško poštno ministrstvo pa objavlja, da bodo z 31. oktobrom vzete iz prometa znamke s sliko Beneša urMa-saryka.
Evropski oknovitveni načrt za Avstrijo
fiifii nalili priiMip ritima
v SPOMIN
preč. g. Haniju Maierhoferju
OB OBLETNICI SMRTI
Pokojni je bil rojen dne 12. marca 1876 v Grabštajnu, umrl pa je na Dravi 21. septembra 1948, kjer je bil nazadnje župnik. Pokopan je v Št. liju ob Dravi.
Po izgonu mnogih duhovnikov leta 1941 iz njihovih župnij in po njihovi preselitvi v povsem nemški del škofije oz. preko njenih mej v druge avstrijske škofije je imel blagopokojnik to srečo, da je smel ostati med svojimi farani. Za duhovniki so nacisti leto nato izselili nešteto lajikov v še bolj oddaljene kraje.
Eden onih redkih ostalih, ki so se v teh izrednih letih (1941 do 1945) upali izgnancem dopisovati v slovenskem jeziku, je bil vsa ta leta posebno preč. g. župnik dravski Hani Maierhofer.
Piscu tega članka oz. pesmi je posebno rad pošiljal pogosto dopise v nevezani, največkrat pa v vezani besedi. Prejemnik dopisov mu je pa tudi redno poštnim potom odgovarjal. Dne 17. januarja 1944 mu je odgovoril s temile vrsticami, ki jih naj bi dejal v album v trajen spomin. Naj zdaj tudi cenjenim bralcem — ranjkemu v neizbrisen spomin — oznanjajo blagopokojnika ter navedenega usodopolnega časa — zna-čajj
Občeznanemu našemu poetu, preč. g. Haniju Maierhoferju, župniku, Drava.
Tam v Grabštajnski fari se nam je rodil ttaš pesnik priznani kot deček mal, čil; domači pa župnik ga urno krsti in „Janez Krstnik“ mu ime podeli.
Nja oče nakupi pa kmalu nato kmetijo si novo, obširno zelo, v fari šentiljski pod Jerbergom tam, kjer Janezek najde svoj drugi si dom.
Ko šolo je tukaj pohvalno končal, v latinsko nato se v Celov’c je podal.
I tu v vseh predmetih je dobro imel, a kot matematik je najbolj slovel.
Ko zrelostni izdela po osmi izpit, učenja on vendar še davno ni sit: naprej v bogoslovje se zdaj še poda, da tam si izuri še bolje duha.
Primicija zbere mu silno ljudi, od mlade se slave srce mu smeji.
Že leto pozneje postane kaplan,
Bogu in narodu in Cerkvi udan.
Pa hlapec vsak raje bi bil gospodar,
tako tudi Janko naš sodi vratar, zato pa še višje mu sili korak, zdaj župnikom on je kot župnik enak.
Kot tak pastiruje on vzgledno povsod, kjer koli postavljen med sedanji je rod. Podjuna spozna ga in Zilja in Rož, dolinam premnogim delaven je mož.
A vmes pa na višjih nasvet še vojak postal je, dolžnosti vršeč i kot tak, po prvi Svetovni zamika ga jug, tam župnik postane, otet vojnih tug.
In križec za križcem, vojaško to čast, na prsi pripne mu hvaležna oblast, le redek duhovstva kateri je član, ki tako vsestransko bil je odlikovan.
Pa vedi, čitatelj, da z doma že der ga spremlja na potih in bojih Homer; da lažje čez hude on čase dospe,
Pegaza zajezdi — in dobro je vse.
Nešteto je kitic on zložil tako, nemalo v Ustih objavil celo.
Ves bližnji in daljni je bral Korotan nja rime in stihe — ob njih nasmejan.
Pa vojska sedaj je in bije se boj za narodov čast in nadaljnji obstoj, in kadar po svetu divja le prepir, usahne navadno Hipokrene vir.
Ni prilike zdajle v listih objav, zato je utihnil zdaj pevec-žerjav; pa vendar da žila mu vsa ne zaspi, se meni izgnancu prav rad oglasi.
Saj grški, latinski, italski celo, slovenski so tudi, ne nemški samo, pisatelji, pevci dopis’ vali si, če kdaj so med sabo bolj ločeni b’U.
Le rimaj, pesnuj še, prijatelj Ti moj, opili in zberi zdaj opus ves svoj, saj, upajmo, pride čas novi po tem, ki svobodo dal bo i našim močem.
Potem se boš zopet podal med naš svet, Ti pevec koroški in znani poet, in dasi telesno postaran, večkrat
pred javnost bpš stopil, po duhu še mlad.
Naj dolgo še Hani na svetu živi, dobrote pastirstva faranom deli, naj novih še najde donečih nam rim, vse to mu kot sobrat iz srca želim.
Dostavek iz leta 1949: Žal niso spolnile se moje. želje, le malo let Tebi ostalo je še, ker lani Mateja že dan je pozval Te v večnost, kjer sodbo si dobro prestal.
Kljub terfiu po vojni si še dopisoval in članke sestavljal, rim mnogo nabral; vse rado je bralo, kar zložil si Ti . za žalne primere in radostne dni.
Po Krški, Primorski si mnogo trpel, dokler Te ni lani Bog k Sebi vzel: telo v Šentilju počiva Ti zdaj, a duh pri Gospodu uživaj svoj raj!
Sobratom pa bodeš v spominu ostal, in vsikdar Te bode naš rod spoštoval, hvaležen za vse to, kar storil si mu! _ Na svidenje, Hani, nekdaj pri Bogu!
E. t.-ski.
V .V
H BOkšmd smU Mam jmmka
18. septembra smo Slovenci praznovali 80. obletnico smrti enega izmed največjih koroških Slovencev, Antona Janežiča. Bil je to izredno dober slovničar in književni organizator. Delo, ki ga je opravil Janežič, je bilo ogromnega 'pomena za vso slovensko kulturo. Razširjal je novemu slovenskemu slovstvu obzorje in si s tem stekel največje zasluge za slovenski narod, ki se ga hvaležno spominja.
Rojen je bil Anton Janežič 1828. leta v Lešah pri Št. Jakobu v Rožu. Že kot mlad učitelj je pričel pisati knjige, s katerimi je hotel dati učencem podla,-go za učenje slovenščine. Tako je napisal: „Cvetje slov. naroda“, „Slovenske narodne pesmi, prislovice in zastavice“, „Slovenska slovnica s kratkim pregledom slov. slovstva ter z malim cirilskim in glagolskim berilom za Slovence“, „Cvetnik“, „Cvet slovenske poezije“, „Cvetnik slov. slovesnosti“ itd.
Poleg tega pa je urejal tudi številne slovenske leposlovne liste. Tako je os* noval list „Slovenska bčela“, okoli katerega je zbral tedanje najboljše pesnike, pisatelje in znanstvenike. Ta list je zaradi finančnih težkoč kmalu prenehal, toda kasneje je ustanovil „Slovenski glasnik“, ki je za razvoj našega, slovstva velikega pomena, ker so pri njem sodelovali največji slovenski možje tedanjega časa.
Velika zasluga Antona Janežiča je bila ideja za ustanovitev „Mohorjevega društva“, (pozneje preimenovano v „Mohorjevo družbo“), katerega je nato ustanovil A. Slomšek, duša pa mu je bil Janežič.
A. Janežič nam je vzor človeka z neugnano marljivostjo, železno vztrajnostjo, neizmerno potrpežljivostjo in miroljubnostjo.
Umrl je 18. septembra leta 1869. v Celovcu. Slava njegovemu spominu!
J 7	77
,umi,.............................umil.......
Amerika v številkah
Zunanja trgovina Združenih držav dosega zdaj številko, ki je 70 krat večja kot pred sto leti.
*
Komisija Združenih držav za atomsko energijo je dovolila 497 študijskih štipendij za študente, ki bodo vršili ra-ziskavanja na atomskem polju.
*
V Združenih državah je v veljavi nad 50.000 kolektivnih pogodb.
*
Povprečni ameriški delavni teden, ki je leta 1920 bil 50 ur, je danes 40 ur.
Poleg poljedelskih rodbin ima 20% ameriških rodbin svoj vrt.
*
V	Združenih državah je 90 milijonov radijskih aparatov.
-s
V	državnih jn občinskih upravah 48 držav ameriške konfederacije je zaposlenih okoli 4 milijone oseb. V upravi zvezne vlade pa dela nadaljnjih dva milijona stotisoč oseb.
*
Moderna ameriška železniška Diesel-lokomotiva je sestavljena iz nad 70 tisoč kosov.
^ - J&n
Ižfape/jAi Rimt
^^Zgodovinska povest -X c/p Ožtiolt J/aunig
(Nadaljevanje)
44.
Naenkrat potegne silen veter, nekaj debelih kapel dežja pade na tla — trenutna tišina — v tem trenutku se zasliši strašen pok — strela je udarila tik flegarja v trdo skalo. Odluščil se je od nje velik kos in padel pred konja na cesto.
Že itak prestrašena konja se splašita, Vzpneta kvišku in spustita v besni dir. Flegar drži za vajeti kolikor more, toda konja sta bila močna in nista se dala ukrotiti. Zdajci začne padati toča. Konja sta besna in v strašnem diru hitita naprej. Došla sta do mesta, kjer stojijo vislice. Cesta se nagne navzdol, konja naprej — svetel blisk — strašen grom i— konja kreneta namesto po cesti naprej čez most po ozki poti navzgor in naravnost naprej. Flegar ne more več zdržati vajeti, ki se zapletajo konjem pod nogami, vidi, kako drvijo naprej — zakriči in kliče na pomoč, a prepozno. Konji so skočili v stran in telebnili čez
globok prepad naravnost v Belo, potegnili voz s flegarjem vred s seboj. Grozen krik — Marija pomagaj! — nekaj časa pljuskanje v vodi, nato pa je nastalo vse tiho; šumeči valovi Bele so zagrnili svojo odejo nad mokrim grobom ženeškega flegarja Reitrerja.
Flegarjeva smrt je bila za pisarja Hubmana hud udarec. Ravno v tistem času se je končalo merjenje posestev in tako Robert ni imel posebnega posla. Upal je, da dobi v gradu Ženek službo. Toda oče je bil mrtev, prišli so drugi, ki so se znali bolje prikupiti grofu Ro-senbergu. Vsak prosilec je znal Roberta očrniti in njegovi grehi so prišli grofu na ta način do ušes. Tako se je zgodilo, da je ostal Robert brez službe. Nekega dne je odšel iz Ženeka in se podal v Kaplo, kjer je upal najti zaslužka kot pisar. Toda nobeno mesto ni bilo prazno, trški sodnik mu verjetno tudi ni bil naklonjen še manj pa župan Vegi. Če je prišel kam na kmete, so ga gledali povsod po strani.
„Poberi se, škric!“ mu je rekel vsak, „ti si mi meril zemljo tako krivično, da moram sedaj plačati še več davkov.“
Tu in tam je še našel koga, ki je imel opravke pri sodniji. Taki ljudje so ga še najrajši iskali, ker so vedeli, da je študiran in zna dati pravni nasvet. Tako se je siromašno preživljal.
Čutil je bridkost svoje usode, vedel je tudi, da nima pričakovati nič dobrega, zato se je udajal pijančevanju. Za to se mu je nudila tudi večkrat priložnost, ker vsak, ki je iskal pri njem
pomoči, je vedel, da se mu s tem najbolj prikupi. Stanovanja ni imel pravega, doma je bil danes tu, jutri tam; danes je prenočil v kaki šobi, jutri se je prebudil v kakem hlevu, kamor se je. privlekel ves omamljen od opojne pijače.
Bilo je na dan Velike Gospojnice. Ljudje so romali od vseh strani v cerkev D. M. v Trnju. Glasno so molih in vmes prepevali pobožne pesmi. Vzneše-no je bilo razpoloženje ljudstva, posebno ko so čutili, da je ostalo vse pri starem in smejo zopet častiti Devico Marijo kot poprej.
Robert je našel starega pravdarja Petra, ki je imel s sosedom zaradi nekega plota že dalje časa ostro pravdo, ki se je bližala sedaj koncu. Treba je bilo samo še nekaj dokazov. Zato je poiskal Peter danes Roberta, da mu da pravni nasvet. To se je tudi zgodilo. Robert je govoril na dolgo in široko, misleč si, naj bo izid takšen ali drugačen, glavna stvar je, da dobim piti. In to se je tudi v resnici zgodilo. Robert si je namočil docela vedno suho grlo. Že je zvonilo k zadnji maši, ko je Peter vstal in šel iz gostilne. Robert pa se je tudi dvignil in taval proti trgu. Sam ni vedel, kako je prišel v bližino cerkve v Trnju.
Ker je prišlo od vseh strani toliko ljudi, niso našli vsi v cerkvi prostora, zato so ostali nekateri zunaj in tam pobožno molili. Robert je prišel čisto blizu. Ni snel klobuka; v svoji pijanosti se je opotekal sem in tja. Ljudje so gä
gledali nekaj časa in delali obraze, iz katerih je bila brati vsa nevolja. Neki moški stopi k Robertu in ga posvari, naj se obnaša dostojno. A ta se za'kro-hota in pravi: „Zaradi tega lesenega kipa, ki ga vi molite, se jaz ne odkrijem; te cunje častite le vi — norci — saj ste dosti prismojeni!“
Tedaj pa ga že primejo trije moški s krepkimi pestmi, ga tirajo s pokopališča ven in ga potisnejo na trato, kjer je obležal.
A glej, ko hoče vstati in si pri tem pomagati z rokami, čuti, da so otrpnile. Poskuša enkrat, dvakrat, toda zaman, v rokah občuti neznosne bolečine, ki ga prisilijo, da glasno stoka.
Služba božja je minila, ljudje so zapuščali svetišče in odhajali proti trgu. Tam ob cesti je ležal pisar Robert. Bil je ves bled v obraz, iz katerega so se brale neznosne bolečine. Hotel je dvigniti roke, a vedno so padle nazaj. Ljudje so ga obstopih in se čudili, da jadikuje o bolečinah v rokah, ko je bil še ravno prej zdrav. Mogoče se samo tako dela, meni eden moških, vseh norčij poln. „Mogoče nas ima za norce“, pripomni drugi, „poglejmo, kaj je na tem resničnega!“
In k Robertu stopi kmet, ki se je razumel na zdravništvo; potipa roke, jih giba sem in tja, nato pa resno pogleda po okoli stoječih in pravi: „Tukaj se je zgodilo nekaj posebnega, roke so popolnoma mrtve!“
Z bolestnim pogledom se je ozrl Robert na kmeta.
ROŽAN:
'JC m & mafhtti Itia ..
Doma sem na tistem koščku naše zemlje, kjer je svet najlepši. To pa zato, ker sem jaz tam doma. Pojdite z menoj, da se prepričate!
Od široke deželne ceste se odcepi ožja in nas kaj kmalu pripelje v vas. Obširni sadovnjaki se raztezajo za hišami, dajejo prijetno senco, pa tudi otrokom priliko, da se vadijo natančno zadeti rdeče jabolko ali sočno hruško celo z drobnim kamenčkom. Tudi še nekaj stogov se skriva za hišami. S svojo pisano šaro: polomljenimi sanmi, raztrganimi koleseljni, zaboji in drugim orodjem nudijo vaškim porednežem mno- ' go pripravnega, da si morejo na njih opraskati kolena in raztrgati hlače. Majhen rov (potok) se vije skozi vas, mnogi mostovi in mostički vežejo prebivalce desnega brega z levim. Potoček ni eden izmed najlepših, zato je otrokom še v večje veselje. Stare škatlje, razbite krožnike, včasih celo raztrgan klobuk ali preluknjane coklje najdejo v njem. Race in gosi se kopljejo notri, včasih pa tudi kakšen siten fantiček ali pretežka deklica, ki zgubi ravnotežje in „čofi“ v vodo. Pod kamenji se skrivajo ribice in spretni ,,ribiči“ z golimi rokami znajo ujeti postrvico; če pa tako ne gre, si pa pomagajo s pleteno košarico. Taka riba bolj diši kot vsaka kupljena. Kolikokrat trije fantiči primejo naenkrat za isto ribo ali pa jo je eden najprej videl, pa drugi ujel in se potem skregajo, katerega je, ter se celo zlasajo in stepejo.
Tam zadaj je cerkev s svojim mogočnim stolpom. Vsak porednež ima željo, priti čim višje v cerkveni ,,turn“. Od, tam lepo vidiš Dravo z brodom, ki vozi na ono stran, cerkev z drema stolpoma na Žihpoljah, humperški grad, sivi Dobrač, na jugu pa strme Karavanke. Tik nad vasjo se vzpenja Klanec z osvežujočo kopeljo in malim slapom. Drevored hrušk te spremlja iz naše fare v drugo.
V tej vasi sem doraščal, v njej doživljal žalostne in vesele čase. Bil sem droben fantiček. Hlačice so mi segale malo čez kolena, zadaj jih je krasila velika krpa. Zelen klobuček s petelinovim peresom sem nosil postrani in se večkrat pogledal v ogledalo ali kar v okno, če sem dro „feš“. Veste, moji lasje so mi delali veliko preglavico. Niso bili ne črni, ne rjavi, pa tudi sivi ne. Imeli so pepelkasto barvo in so štrleli pokonci kakor ježu igle. Ubogali me niso ti moji lasje, čeprav sem večkrat zaradi njih prerezal kako Mamino nogavico, jo na koncu zvezal ter si jo potisnil na glavo, da bi se lepo ulegli kakor fantom dijakom.
Kadar sem najbolj zaskrbljen in slabe volje, pa se spomnim te svoje otroške podobe ter na kak vesel dogodek iz mladih let in dobra volja spet vstane v meni. No, bom pa segel v torbo mojih pustolovščin in napisal nekaj iz ča,sa ,,k’ s’m še majhen biv.“
Tedaj so še očetje kapucini zbirali vbogaime po vaseh. Tudi k nam so večkrat prišli. To je bil vesel dogodek za nas fantičke. V rjavi, dolgi halji so hodili okoli. To je bilo čisto nekaj posebnega, saj gospoda župnika v taki obleki nikdar nismo videli. Mnogo veselega smeha nam je pripravila mala kapica: res nismo vedeli, ali je proti dežju ali proti soncu ali pa pokriva samo plešo staremu redovniku. Častitljiva brada, kakršne ni imel nihče v vasi, razen starega Bvatina (samo, da je bila njegova že bela, od kapucina pa še rjava), je naše zanimanje še povečala. Zdaj izza enega, zdaj izza drugega vogla smo se zbirali vaški paglavci in vpili v taktu iz vsega grla s svojimi visokimi glasovi: „Kapucinar kapo zgubu, kje bo drugo dubu!“ Ubogi kapucin ni vedel, kaj naj stori. Po zgledu dobrega sv. Frančiška je tudi on poskusil najprej z ljubeznijo. Začel je deliti podobice, toda za vse jih ni bilo dovolj. Tako so eni ostali brez in so zaradi tega še boli začeli vpiti: ,.Kapucinar kapo zgubu, kje bo drugo dubu!“ Cela truma nas je bila in enoglasno kričaje smo ga spremljali od hiše do hiše. Seveda smo bili pri svojem poslu večkrat moteni ,a kakor sitne muhe smo kljub odganjanju bili kmalu sku-
paj. Staremu peku se je kapucin zasmilil. Ko smo prišli mimo pekarne, nam je poslal nasproti svojega črnega, hudega psa. Z jeznimi pogledi in ostrimi, belimi zobmi se nam je bližal, toda mi ga nismo čakali. Razbežali smo se vsak na svoj konec in veseli smo bili, da smo obdržali cele hlačke.
A zgodba se je končala šele par dni pozneje ,ko smo imeli krščanski nauk v šoli. Gospod župnik, o katerih se nam je že itak zdelo, da so vsevedni, so zvedeli tudi zato naše norčevanje. Na čudovito lep način so nam povedali o sv. Frančišku, ki je dal zgled ljubiti reveže in zanje skrbeti. Spoznali smo, kako lepo in težko delo je opravljal stari pater Mihel in kako brezsrčno je bilo naše ravnanje. Potem je še večkrat prišel v vas, a tedaj smo ga s spoštovanjem in občudovanjem pozdravljali:	„Hvaljen
Jezus!“
Ko so bile na Gurah češnje zrele, smo se kaj radi zbrali in šli nad nje. To pa ni tako lahko, peljati smo se namreč morali čez Dravo. Bali smo se tudi gorjanskih fantov, ki smo jih preje večkrat zmerjali čez Dravo, pa so nam obljubili, da nam bodo že povrnili naše zmerjanje s pestmi. Seveda tudi oni niso bili tiho. Vpili so nad nami: „V Svečah, na Mačah pa rajajo v hvačah, na peči sedo pa v ahle p ...! “ Toda na gorjanske češnje smo le radi šli. Denar za vožnjo smo že nekako spravili skupaj. Če smo se. hoteli peljati na ono stran, smo morali poklicati brodnika, ki je stanoval preko Drave. Zato je bil na nekem tramu obešen del starega kanona. S kladivom, ki je bilo zraven privezano, si moral potolči na železo in brodnik se je kmalu prikazal na stezi ter sedel v brod.
Nekega dne smo se pri Dravi igrali. Daleč na nekem travniku smo zagledali
I brodnika, ki je basal s svojimi ljudmi seno. Iz same mladostne razpojenosti smo z vso močjo začeli tolči po železu, kakor da se. nam na vso moč mudi na ono stran. Re,s se je brodnik potrudil ter hitro pustil seno in hitel proti ladji. Usta in oči so se nam smejala, ko smo videli, da smo ga potegnili za nos. Z izurjeno roko je potisnil veslo v vodo in odrinil ladjo na sredo deroče Drave. Z gotovostjo je plavala proti bregu, vedno in vedno bližje je bila. Ravno ko je pristajal, smo jo pa mi, kar se je dalo najbolj urnih nog, popihali. Ko je brodnik spoznal ukano, se je v silni jezi zakadil za nami, a ujeti ni mogel nobenega. Preklinjal je in glasno grozil, da bo že še pokazal sveškim „vampom“ brodnika. Ves jezen je spet odrinil proti domu. Toda'komaj je bil sredi reke, že smo poskočili vsak iz svojih skrivališč. Eden se je spustil z drevesa, drugi je skočil iz visoke trave ali žita, tretji spet izza kupa kamenja in začeli smo zopet tolči, kar se je dalo, po železu in vpiti: „Horjanc, horjanc, horjanc!“
Po tem dogodku si dolgo nismo upali iti na Gure. Nekoč pa so v Velinji vasi igrali igro „Trije ptički“, katero sem tudi jaz hotel videti. Moral sem se pe-
ljati z brodnikom čez Dravo. Njega sko-ro nisem upal pogledati, tako sem se bal. Ko sem hotel izstopiti in plačati, me je spoznal, zgrabil za moje štrleče lase (bil sem namreč brez klobuka) ter me pošteno stresel, govoreč: „Tudi ti si bil med tistimi, zaradi katerih sem moral pustiti seno!“ Tedaj sem prvič, a dobro občutil pesti pravega Gorjanca. Korajžno sem požrl solze, kajti sram me je bilo pred drugimi sopotniki. Tako je prišel tudi brodnik na svoj račun. Nazaj grede pa me je v spravo peljal zastonj čez Dravo.
(Dalje prihodnjič)

Lojzek sedi za mizo in strmi v odprto knjigo pred seboj. Gleda in strmi v knjigo, črke pa mu plešejo pred očmi. Z obema rokama si podpira glavo. Nič ne more misliti. Že od včerajšnega dne mu roje neverjetne misli po glavi. Raztresen je. Šiloma skuša odpoditi vse te nelepe misli, toda zaman. Prav v najbolj skriti kotiček njegovega srca so se prikradle. Sprva se jih je prestrašil, pozneje pa so polagoma dobivale obliko. Že je v duhu pred njim omamna slika, katera visi vedno bolj jasna pred njegovimi očmi.
Ko se je danes vračal iz šole, je stal zopet pred izložbo. Z žarečimi očmi je ogledoval svetlikajoče orglice. Za njega obstaja sedaj samo trgovina z glasbili in pa svetlikajoče orglice. Na vse drugo je pozabil. Njegov sošolec Janko je pač srečen, ker je sin bogatega trgovca; če si kaj zaželi, mu njegov oče takoj kupi. Včeraj je prinesel Janko orglice v šolo. Vsi so ga obstopili, ko jih je med šolskim odmorom vzel iz lične škatle.
„Pokaži, pokaži, daj jih meni, meni!“ so kričali vsi hkrati in stegovali roke. Lojzek pa je samo gledal. Ko pa jih je nastavil Janko na ustnice, so zadoneli tako lepi in ubrani glasovi, da je Lojzek samo strmel. Lepo igra Janko; tudi harmoniko zna že igrati in, če bo priden v šoli, dobi v jeseni še gosli, mu je obljubil njegov oče. Ko je pozneje zaprosil Janka, naj mu pokaže orglice, mu jih je brez ugovora izročil.
„Do konca šole jih lahko imaš!"
Z nekakšnim strahom jih je vzel v roko ter jih obračal na vse strani. Kako seHo sveti in blešči, kakor da je čisto srebro. Odstranil se je od gruče učencev in odšel prav do zadnje klopi. Ko se je prepričal, da je sam, je vzel orglice previdno iz škatle. Nekaj časa jih je še ogledoval, potem pa nastavil na ustnice. Nalahno je dihnil in — glej čudo! Tudi njemu so zadoneli ubrani glasovi na uho. Tako lepi sicer niso bili, kakršne je znal pričarati Janko, to-
da za Lojzka so bili čudoviti. V tistem trenutku je bil Lojzek najsrečnejši človek na svetu.
Oglasil se je zvonec in konec je bilo lepe pravljice. Počasi se je odpravil na svoj prostor. Ves čas pouka je ostal raztresen. Zdelo ,se mu je, da sploh ni v šoli in kakor iz velike, daljave so mu prihajali nerazločni glasovi na uho.
Ko je bilo konec šolskega pouka se mu je zdelo, da sanja. Šele hrup odhajajočih učencev ga je popolnoma predramil iz lepih sanj. Z Jankom sta zapustila razred. Ko sta šla po stopnicah, mu je vrnil Lojzek brez besede orglice.
Na poti proti domu mu je pokazal Janko trgovino, kjer je bila polna izložba vsakovrstnih glasbil.
„Vidiš ,tu mi je kupil moj oče orglice, samo krono je plačal za nje in glej, tiste gosli si bom izbral v jeseni!“ In pokazal mu je s prstom v desni kot*iz-ložbenega okna, kjer so visele na svilenem traku, lepe, rumenkastordeče gosli.
Lojzek je gledal in poslušal, v grlu pa ga je tiščalo in težka žalost se je naselila v njegovo srce. Ko sta se na koncu ulice poslovila, je Lojzek nehote ostal na mestu in gledal za Jankom, kateri je pa hip nato že izginil v množici. Počasi se je okrenil in odšel zopet nazaj. Ustavil se je pred izložbo in se zastrmel v okno.
Tam so se smehljale in mu mežikale v pisanih škatlah raznih velikosti — orglice. Tudi takšne so tam, kakršne ima Janko. Prav takšne si je tudi on želel.
Tedaj pa, ko je s poželjivimi pogledi objemal za njega tako veliko bogastvo — tedaj se je hipoma naselila nelepa misel v njegovo srce: stopil v bi v trgovino; medtem ko bi izbiral, bi obrnil vsako škatljo dvakrat v roki. Ko bi prišel do poslednje, bi začel zopet od začetka in končno, bi zahteval, naj mu pokažejo še druge. Med tem časom, ko bi se prodajalka obrnila in odšla proč, bi on ^bliskovito potisnil že poprej izbra-
no škatlo v žep. Počakal bi še nekaj časa in navidezno izbiral, nato pa bi odšel z izgovorom, da pride drugi dan.
Hipoma se je prestrašil in se preplašeno ozrl. Za njim je stal že starejši gospod in ga gledal. Močno je zardel m povesil pogled. S povešeno glavo in težko dušo je odšel proti domu.
Sedaj pa sedi ves obupan in žalosten za mizo, v njegovi notranjosti pa se vrši težka borba. Nelepa misel se je spočela in mu sedaj neizprosno vrta v možganih. Spomni se na svojo mater. Odkar mu je umrl oče, je hodila njegova mati na delo. Prala je jperilo. ves dan je bila odsotna, na večer^pa se je vračala, vsa trudna in izmučena domov. Včasih, sredi noči, ko se je slučajno prebudil, je slišal njeno težko zasoplo dihanje.
Tiho je v sobi; samo stenska ura moti skoraj popolno tišino. Lojzku pa se zdi, da ni sani. Nekdo s^toji za njim in mu šepeta skoraj neslišno na uho: „Saj je samo krona ... kaj še premišljuješ? Glej, tam v omari v vrhnjem predalu je med perilom mala škatla. Tam je denar. Samo sežeš v škatlo, vzameš krono in lepe orglice bodo tvoje! Kdo bo kaj vedel o tem? Sam si, kaj še omahuješ? Pojdi in vzemi!
Lojzek se prestrašen obrne. Saj m nikogar. .Sam je. Gleda omaro, vidi vrh-; nji predal. Kratka je borba. Nepremagljiva želja ga sunkoma dvigne. Stopi do omare in roke mu nehote odprč predal. Vzame škatlo in jo odpre. Tam leži denar. S tresočo roko seže med drobiž. Že se mu zapre dlan — v njej leži krona, škatlo položi na prejšnje mesto in zapre omaro. V desnici stiska krčevito krono, z levico pa si briše znojno čelo.
Kakor da se je prebudil iz mučnega spanja, stoji Lojzek pred izložbo z orglicami. Zdi se mu, da se ne svetijo več tako lepo. Stopi v trgovino. Komaj slišno izdavi svojo željo. Ko dobi zaželeno, položi krono na predal, škatlo z orglicami pa potisne v žep in ves zmeden brez pozdrava odide iz trgovine.
Kakor v težki vročici je pritaval domov. Bil je popolnoma^ skrušen, brez vsake misli, brez vsake želje. Neskončno nesrečen se je sesedel na stol. Nekaj časa je strmel brezizrazno predse, potem pa je potegnil iz levega žepa orglice. Ko jih je nekaj časa ogledoval, se mu je zdelo, da so brez vsakega^ bleska. Navaden kos lesa, obdan z železom. Poizkusil je igrati. Hripavi, neubrani glasovi so mu prihajali na uho.
Neznan strah mu je stisnil srce. Slišal je čisto razločno, kako se je oglasilo: „Tat, tat!"
Sunkoma je vstal. Stopil je k odprtemu oknu. Ves prestrašen je zagnal orglice daleč na vrt. Ko se je obrnil in napravil par korakov, se je zlomil še poslednji odpor v njem. Zrušil se je na posteljo. V njegovih razbolelih možganih mu vrta misel: „Tat, tat!“
Tiho je v sobi, le stenska ura mu tolče neizprosno in enakomerno, kakor s kladivom po glavi:
„Tat, tat, tat!“
Z obema rokama si pokrije obraz. Krčevit jok mu stresa celo telo ...
Pozno na večer se vrne mati s težkega dela.
Šele ko zasliši materine stopinje, odpre Lojzek oči.
Mati ga s strahom opazuje. Vsa zaskrbljena ga izprašuje:
„Kaj ti je, Lojzek, ali si bolan?“ „Nisem, mama, samo glava me boli.“ Ne upa si ji pogledati v oči. Najraje bi padel pred njo na kolena in ji vse priznal. Toda nima poguma. Mati pa ga opazuje in čuti spremembo, ki se je izvršila v njem. Mehko ga poboža po laseh.
„Lezi v posteljo, jaz pa Ti skuham čaja!“
Ko je zopet sam, se spravi v posteljo in poskuša biti brez misli. Zaman. Ura na steni mu poje neizprosno naprej: Tat, tat, tat.
Peče ga vest.
Ko mu prinese mati čaj, ga takoj popije.
„Sedaj pa kar zaspi!“ Skrbno ga pokrije in odide v kuhinjo. Lojzek si potegne odejo čez glavo in se obrne v steno. Kakor v megli in z neverjetno naglico mu beže nejasne slike pred očmi. Objame ga nemirno, vročično spanje.
Sanja se mu, da zopet stoji pred izložbo. Stopi v trgovino. Nikogar ni v (Nadaljevanje na 8. strani)
bo;
Za naše gospodarje |
Izboljšajte kmečka gospodarsli/a
Važno opozorilo kmetovalcem zaradi priznavanja prispevkov pri nakupu kmetijskih strojev in orodja, pri izbolj šanju zemljišč, pri ureditvi travišč, pri ureditvi gnojišč, pri izboljšanju hlevov in pri zgradbi silosov
Zvezno ministrstvo za kmetijstvo je izdalo navodila, po katerih bo dovoljevalo iz dohodkov dobav za obnovo Evrope (Marshallov načrt) razne prispevke za izboljšanje kmečkega gospodarstva. Važno je, da so vsi kmetovalci o teh navodilih obveščeni in poučeni, še važnejše pa je, da bi se kmetovalci v čim večjem številu zanimali za priznavanje teh prispevkov in bi si tako s pomočjo teh prispevkov poizkušali izboljšati svoja gospodarstva.
I.	PRISPEVKI ZA NAKUP KMETIJ-
SKIH STROJEV IN ORODJA
1.	Prispevke morejo dobiti -predvsem kmetijska združenja oziroma skupnosti vsaj treh kmetovalcev, ki imajo skupno vsaj 25 ha orne površine. Ta združenja kmetovalcev morejo biti ali traktorska skupnost ali pa kmetijsko-strojna skupnost. Traktorska združenja si morejo nabaviti s tem prispevkom traktor, plug za traktor, krožpo brano, njivsko brano, njivski in travniški valj in priklopni oziroma njivski voz z gumijastimi kolesi. Kmetijskostrojna združenja pa si morejo nabaviti s prispevkom mlatilnico s stiskalnico za slamo (storilnost mlatilnice s čistilnikom je vsaj 500 kg zrnja na uro).
2.	Planinska kmečka gospodarstva (hribovske kmetije) morejo dobiti prispevek pri nakupu tehle kmetijskih strojev in naprav: motornih kosilnic (tudi za strme položaje primerne), žičnih vzpenjač s pogonskim motorjem, 'diesel-motorjev (le v krajih, kjer ni električne, napeljave in tudi ni mogoče i'ačunati, da bi bila v prihodnjih dveh ali treh letih), cevi za razpeljavanje gnojnice in gnojiščnice po travnikih in pašnikih, slamoreznic za napravo kisle krme ( najmanjša storilnost 40 stotov na uro), kosilnic za vprego (za posestva z vsaj 10 hektarji obdelovalne površine), dvigal (za seno, slamo in re-zanico), električnih plotov (le za kmetije, ki imajo pašnike razdeljene na več pododdelkov). Zadnje štiri vrste strojev in naprav morejo kupiti s prispevki tudi kmetje v dolini in ravnini.
3.	Kmečka gospodinjstva imajo sedaj prvič možnost in priliko, da morejo nabaviti s prispevki razne stroje in priprave, ki jim bodo znatno olajšale naporno kmečko-gospodinjsko delo. Ti stroji in priprave so: stroji za zapiranje konzervnih doz, ureditev štedilnikov (predvsem za hribovske kmetije in za kmetije z največ 10 do 15 oseb), električni štedilniki, brzoparilniki za kr" mo (v zvezi z vložkom za pranje ali pa tudi brez njega, z navadno ali električno kurjavo), električni pralni stroji, električne pralne centrifuge.
Vse potrebne podatke dobijo zani-nianci pri pristojnih okrajnih kmetijskih zbornicah, kjer dobijo tudi obrazce za prošnjo, ki jih je treba vložiti najkasneje do 31. oktobra t. 1.
II.	PRISPEVKI PRI IZBOLJŠANJU
ZEMLJIŠČ
Priznavanje prispevkov pri izboljšanju zemljišč ima namen pomagati kmetovalcem pri osuševanju zamočvirjenih zemljišč, pri planiranju, to je izravnavanju zemljišč, pri odstranjevanju kamenja in pečin s poljedelskih zemljišč, pri trebljenju z gozdom in grmovjem zarastlih poljedelskih zemljišč in pri odstranjevanju naplavin s poljedelskih zemljišč. Pri vseh teh delih dobijo kmetovalci okrog 50% stroškov povrnjenih v obliki prispevkov. Prošnje je treba vlagati pred začetkom del pri okrajni kmetijski zbornici, ki daje tudi vsa potrebna pojasnila. Prispevki bodo v glavnem priznani le v onih slučajih, kjer je verjetno, da bo mogoče nameravano delo izvesti do 30. marca 1950 leta.
Ko so zgoraj omenjena zemljišča osušena oziroma zravnana, ko so iztrebljena in ko je z njih odstranjeno kamenje in naplavina, je tako zemljišče kot
pašnik ali travnik še skoraj neuporabno. To zemljišče je treba nato preorati, pognojiti in zasejati s primernimi semeni. Tudi za vsa ta dela dobijo kmetovalci deloma prispevek v naravi, deloma pa v denarju. Tudi ti prispevki znašajo približno 50% nastalih stroškov. Vsa potrebna pojasnila in navodi-
la za pravilno ureditev in obdelavo teli zemljišč dajejo pristojne kmetijske zbornice. Prošnje je treba vložiti na predpisanih obrazcih čimprej.
III. PRISPEVKI PRI UREDITVI GOSPODARSTVA Z GNOJEM IN PRI ZGRADBI SILOSOV
Ti prispevki imajo namen omogočiti z ureditvijo gospodarstva z gnojem večjo proizvodnjo kmetijskih pridelkov, istočasno pa z zgradbo silosov preprečiti izgubo rastlinskih hranilnih snovi v krmi.
1. Ureditev gospodarstva z gnojem.
Pri ureditvi gospodarstva z gnojem dobijo kmetovalci prispevke za ureditev gnojišč, gnojničnih jam, jam za gnojiščnico (t. j. gnojnica, razredčena z vodo), kapnic in zbiralnic vode, na-
Hilf o sadju in lelenjaii
Shranjevanje sadja in zelenjave v pločevinastih posodah
Svoj čas so zalivali in nekateri še zalivajo stročji fižol, karfijolo, grah itd. z močno solno raztopino v kozarcih, katere zavezujejo s pergamentom. Sadje — kompote — so zalivali s 75—100% sladkorno raztopino. Ta način‘je drag in nezdrav.
Imamo patentne kozarce. Dobri so. Izvrstno se drži vsebina, pravilno kon-servirana. Toda kozarec se lahko ubije in škoda je tu, pri segrevanju lahko poči, pokvarjeni grah kozarec razžene. —• zopet škoda.
Prvi in drugi način konserviranja sadja in zelenjave spodriva in prej ali slej spodrine konzerviranje v pločevinastih posodah; ta način je izvrsten.
Že naši predniki so konservirali ribe in paradižnikovo mezgo v pločevinastih malih posodah (vse gotovo poznate sardele).
Pločevinasta posoda je trpežna; po prvi uporabi se ji odreže obrobljeni rob in lahko jo rabiš mnogokrat. V njej se ohrani dobro pripravljena konserva neomejeno trpežna in okusna, barve ne spremeni. Delo konserviranja v teh posodah je lažje in hitreje kot pri prvih načinih. — V teh posodah lahko hraniš sadje vse vrste in njegove izdelke (marmelado), vsakovrstno zelenjavo kakor tudi vsakovrstne izdelke in na različne načine pripravljene mesnine. Te konser-ve lahko prevažaš.
Imamo dve vrsti pločevinastih po,sod. Bele zunaj in znotraj — uporabljamo za mesovje in nekatero zelenjavo. Posode pa, ki so znotraj lakirane, rumene — uporabljamo za sadne konserve in vse one, ki imajo kislino (paradižnik).
Gumijev obroček na pokrovčku mora biti cel in nepoškodovan.
Nov invalidski zakon
S 1. januarjem 1950 stopi v veljavo novi državni zakon z dne 14. VII. 1949 (BGBl. Nr. 197) o preskrbi invalidov in svojcev padlih v vojni (Kriegsopfersor-gungsgesetz — ali krajše KOVG). Dosedanje rente bodo z 31. decembrom 1949 ustavljene. Upravičeni prejemale! teh rent (Abschlagzahlungen) dobijo od 1. januarja 1950 dalje do sprejema sporočila o upravičenosti do prejemanja invalidnine na podlagi KOVG predujme na invalidnino ah na rento, ki jo dobivajo svojci padlih.
Število prejemnikov teh rent je znašalo na Koroškem 31. 8. 1949 okrog 31.000. Vključitev večjega števila rent-nikov v novi invalidski zakon bö možna v razmeroma kratkem času do 31. (jecembra 1949 samo pod pogojem, če bodo rentniki poslali Deželnemu invalidskemu uradu v Celovcu vse za to potrebne podatke pravočasno. V teh dneh bodo dobili rentniki od omejenega urada izjavo „B“ (Erklärung ,,B“), v kateri bodo morali navesti svoje poklicne, premoženjske in dohodninske razmere zase in za svojo zaposleno ženo. Ta izjava bo imela priloženo navodilo (Merkblatt)
To navodilo je treba odrezati od izjave in ostane pri rentniku. 1. in 2. str. te izjave mora rentnik točno izpolniti in jo na strani 2. podpisati ter navesti dan podpisa. Če rentnik nima dohodkov, kakor so navedeni v izjavi ,,B'‘, naj v tisto vrsto zapiše ,,nič“, „O“ ali pa „—3. stran vsebuje formularje za
Priprava in potek konserviranja v pločevinastih posodah: Posodo umij v čisti mlačni vodi z mehko krpo ali omel-cem. Ne uporabljaj sode! Oprane posode namakaj par ur pred uporabo v mrzli vodi s pokrovčki. Preden jih rabiš, jih povezni na čisto krpo. Pokrove ne umivaj v vroči vodi, ker gumijev obroček trpi. Že rabljene posode temeljito zmij, splakni in osuši na pojemajoči pečici, ker sicer rade rjave.
Konserviramo sveža in zdrava živila. Živila pripravi tik pred vlaganjem. Skrbi za vsestransko snago živil, zato jih temeljito izperi v čisti studenčnici. Zelenjavo pred vlaganjem lahko 5 minut pokuhaš, a jo hitro in temeljito nato ohladi. Posode napolni do vrha, polne sproti zalij do roba, takoj zapri in hitro segrevaj! Čas kuhanja se računa od vretja dalje. Kuhaj določeni čas! Na dnu označi, kaj je v posodah in jo tam pred uporabo odpri, da se pokrovi izmenjajo. Po sterilizaciji posode hitro in temeljito ohladi v mrzli vodi! Ohlajene posode temeljito obriši in nadzoruj par dni. Po 2—4 dneh jih ponovno segrevaš, ohladiš, zbrišeš, namažeš z oljem, da ne rjave in shraniš v snažni in suhi shrambi. Po sterilizaciji se pokrov vzbokne, tega pritisneš nazaj, ko je posoda ohlajena. Če pa se ti dvigne pokrovček v shrambi po preteku tedna ali 14 dni, je znamenje, da je snov v posodi zaradi nepravilnega postopanja pri konserviranju pokvarjena.
Pokvarjene konserve so strupene in neuporabne! Segrevanje ali sterilizacija traja pri sadju za 1 1 posode 10 do 20 minut, pri stročjem fižolu, grahu 1)4 ure, za mesnine D/o—2 uri, ponovno segrevamo polovico časa.
Pločevinaste posode zapiramo s posebnim strojem, katerega si lahko nabavi več posameznikov skupno.
potrdila, katera je treba dobiti pri uradih, od katerih rentnik dobiva denar, ali od urada, ki potrdi vrednost premoženja. Na 4. strani je navodilo za izpolnitev te izjave.
Izjavo je treba potem, ko je izpolnjena, podpisana in potrjena, vložiti v pisemski ovoj, na katerega nalepite znamko za 60 gr. ter pošljete Deželnemu invalidskemu uradu za Koroško v Celovcu (Landesinvalidenamt für Kärnten in Klagenfurt, Aug. Jaksch-strasse 11).
V slučaju da-bi bila izjava nepopolno izpolnjena, nepodpisana, nepotrjena, nepravočasno poslana ali pismo nefran-kirano, ne more biti zajamčeno, da bo predujem izplačan 1. jan. 1950.
Ta izjava ne velja kot prošnja za dodatno rento. Kdor želi dobivati dodatno rento, mora vložiti posebno prošnjo. Samo težki invalidi dobijo brez posebne prošnje predujme na popolno dodatno rento od 1. jan. 1950 dalje. Nadalje bodo dobili težki invalidi, če do sedaj niso dobivali doklad za otroke in ženo, predujem v višini onih rent, kot so jih dobivali do sedaj, vendar brez frontne in starostne doklade od 1. 1. 1950 dalje.
Pravico do dodatne rente imajo, če so izpolnjeni vsi predpogoji, samo težki invalidi, ki so že izpolnili 18. leto starosti, in vdove, dokler so dela nezmožni ali če so prekoračili 45. leto starosti ali če morajo skrbeti vsaj za eno siroto.
prav za razdeljevanje gnojiščnice po travnikih in pašnikih. Prispevek je določen na 40 do 50 šilingov za en kubični meter prostornine jame .
2.	Izboljšanje hlevov.
Za pravilno ureditev gospodarstva z gnojem je večkrat potrebno izboljšati tudi notranjo ureditev hlevov. Za ureditev nepropustnega tla, za napravo odvodnih kanalov za gnojnico, za napravo in preureditev jasli in ^korit, za napravo vrat in oken ter zračnikov in končno za popravo sten in stropov morejo dobiti živinorejci primerne prispevke. V izjemnih slučajih bodo priznani prispevki tudi za preureditev celotne zgradbe hlevov.
3.	Zgradba silosov.
Prispevke je mogoče dobiti k stroškom zgradbe silosov za zeleno krmo, in za krompir. Prispevek znaša približno 30 šilingov za en kubični meter prostornine silosa. Prispevek morejo dobiti le oni prosilci, ki bodo gradili silos še v letošnjem letu. Prošnje je treba vložiti pri pristojni okrajni kmetijski zbornici, ki daje tudi vsa potrebna pojasnila in navodila za zgradbo silosov in silosnih jam.
IV. PRISPEVKI PRI UREDITVI TRAVIŠČ
Prispevke morejo dobiti kmetovalci, ki na novo uredijo travnike in pašnike. Prispevek znaša 30% stroškov za semena, gnojila in za ograjo, največ pa 300 do 400 šilingov na en hektar travnika ali pašnika. — Za razdelitev pašnika na pododdelke je mogoče posebej dobiti prispevek v istem iznosu. — Prispevek v višini 30% stroškov je mogoče dobiti tudi za ureditev sušenja sena na kolih, ostrveh in podobnih sušilnih napravah.
Prošnjo za prispevek je treba napraviti na posebnih obrazcih, ki jih imajo pristojne okrajne kmetijske zbornice, najkasneje do 31. oktobra 1949. Okrajne kmetijske zbornice dajejo tudi še vsa druga potrebna pojasnila.
Vsem kmetovalcem priporočamo, naj se zanimajo vsaj za eno izmed naštetih del za ureditev kmečkega gospodarstva. Le oni kmetovalci, ki bodo napredovali s časom in ki si bodo pravočasno uredili gospodarstva, bodo mogli shajati tudi v razmerah, ki jih prav gotovo prinese že najbližja bodočnost.
M&di@$skedšl
Prodala • popravila žarnico
Vaša strokovna trgovina
CELOVEC - Klagenfurt
Saftnhofstiaßs 22 - TaleJon 29-4^
RAZLIČNA UPORABA KORUZNIH STORŽEV
Tehniki ameriškega poljedeljskega ministrstva, ki so strokovnjaki v kemi-urgiji, to se pravi, v tisti panogi kemije, ki se bavi z izkoriščanjem kmetijskih pridelkov v industrijske namene ter ,so bili izločeni kot odpadki, proučujejo sedaj nov način uporabe koruznih storžev, ki so jih že na vse mogoče načine izkoristili.
Eden najvažnejših kemičnih proizvodov koruznih storžev se na primer uporablja za čiščenje petroleja kakor tudi za izdelovanje barv, zdravil, plastičnih snovi ter za mrčesni prah. Obče znano je, da se koruzni storži uporabljajo za ceneno krmo za govedo. Med novimi načini uporabe koruznih storžev je posebno zanimiva uporaba teh za izdelovanje nove vrste cementa, ki je mnogo lažji od normalnega, čigar odpornost proti vodi, vročini in pa pritisku se mora šele preiskusiti ter ga imajo za posebno primernega za kmetijske zgradbe.
(USIS)
Na cesti zunaj mesta je kolesar podrl sprehajalca. Ves iz sebe je ta zaklical: ,,Kaj ne znate pozvoniti?“
„Pozvoniti že, a s kolesom voziti se ne znam!“
a;
a
bo d.

EN
25 let v službi Boga in naroda
„Duhovnik je posrednik med Bogom in ljudstvom.“ Na te besede apostola sv. Pavla se moramo vedno spomniti, ko slavimo in se spominjamo mašniš-kih jubilejev. Zato pa smatramo tudi za pravilno, da o takem mašniškem jubileju, kakor je srebrnomašni, pišemo kot splošno priznanje našim duhovnikom za njih delo za Boga, in narod.
Krasno pozno poletno jutro je nastalo na praznik Male Gospojnice, ko so se Gorence, ta prijazna župnija na ravnici ob Dravi, pripravljala vsa slovesno oblečena, da dostojno proslavi svoj veliki praznik. Ta dan, ko je praznoval svoj srebrnomašniški jubilej rožeški župnik č. g. M i k 1 e j M a r k 11, je bil praznik za celo šmiklavško faro. Saj je bil ta jubilej prvi tak jubilej v tej fari, prvi izmed treh domačih duhovnikov je daroval srebrno sv. mašo. Zgodovinar, ki bo pisal o šmiklavški fari, ne bo mogel mimo dejstva, da je iz Rabavd-love hiše v Gorenčah izšel prvi duhovnik iz Gorenc.
Že od 6. ure naprej so bile v farni cerkvi sv. maše, verniki so že zjutraj prihajali z vseh strani, predvsem seveda iz domače fare, nato pa iz Žvabeka, Suhe, Vogrč, Rude, Grebinjskega Klo-štra in še iz drugih župnij. Ob 9. uri je bil slovesni vhod v cerkev. Pred cerkvenimi vrati sta pozdravili jubilanta dijak Valentin Čušnik iz Srednje vasi in Anči Umek z Leda. Besedila za te in za nekatere druge deklamacije je priredil č. g. župnik Kuchling Anton z Bistrice na Zilji. Le nekaj stihov iz teh deklamacij:
Petindvajset let minilo je od Vaše nove maše.
V Gorenčah po vseh hišah še živi očetov vera; / še spoštujemo duhovne, posvečujemo nedeljo.
Vaša to velika je zasluga in vseh onih, ki so Vam sledili.
Naj še mnogim bil bi jubilej vzpodbuda stan duhovni da si bodo izvolili.
Molili v daritvi Vaši
bomo jubilejno prošnjo z Vami:
„Ti, Gospod, daj: da drug drugemu zaupa, bližnjega da bližnji ljubi.
Ti.družini bodi zaklon, naj jo jači verna sloga.
Bodi luč, Gospod, staršem in družinam našim, vsem vasem, faram, dolinam, narodu in vsemu svetu!“
Iz te luči naj rodijo se sinovi svečeniki; naj današnje vere naše poznim rodom so znaniki!
Pri vstopu v cerkev, ki je bila skoraj pretesna, da bi mogli v njo številni verniki, so zapeli domači in suški pevci pod vodstvom č. g. župnika Tomaža Holmarja: „Srebrnomašnik, hod’ pozdravljen!“ Pričela se je slovesna sv. maša, ki jo je daroval jubilant, prepe-vali pa so združeni pevski zbori. Med sv. mašo je pridigal šmarješki župnik č. g. Franci Brumnik. V svojem cerkvenem govoru je najpreje pokazal namen in razlog,, zaradi katerega smo se zbrali danes v tako velikem številu v šmiklavški cerkvi. Zelo lepo je pridigar primerjal delo in življenje duhovnika z deli sv. rožnega venca. Tudi v duhovnikovem življenju se vrstijo veseli in žalostni dogodki. V tretjem delu je nato pridigar orisal tudi dolžnosti vernikov do katoliškega duhovnika in to zlasti še v današnji dobi: spoštovanje smo duhovnikom dolžni izkazovati, pa tudi pokorščino v verskih vprašanjih in moliti moramo za nje.
Z zahvalno pesmijo za milost prvega duhovnika je bila zaključena dopoldanska slovesnost v cerkvi. Na rojstnem domu so se zbrali nato najožji znanci in prijatelji jubilanta; poleg jubilanta in domačega č. g. župnika Vilka Pippa so prihiteli k slavnosti se čč. gg. župnik dješki Ignacij Muri, šmarješki župnik Franci Brumnik in suški župnik Tomaž Holmar.
Pri obedu se je v pozdravnem govoru domači g. župnik spomnil najpreje
današnjega jubilanta, nato pa še nekaterih srebrnih jubilejev, ki jih tudi obenem slavimo: domači gospodar, brat jubilantov, bi moral že lani praznovati srebrno poroko, pa je ta jubilej odložil za letos; tudi moramo sedaj proslaviti 25-letnico delovanja prejšnjega g. župnika Murija v Gorenčah in praznovati moramo 25-letnico prvega sv. misijona (leta 1924) v Gorenčah. Pozdravil je g. župnik še posebej duhovno mater jubilantovo, ki je prihitela na slavnost iz Vogrč.
Popoldne ob 2. se je nadaljevala slovesnost v cerkvi s petimi litanijami Matere Božje. Nato pa je sledila prireditev pod Buhbauerjevim kozolcem. Poleg izredno velikega števila vernikov z vseh strani bližnje in daljne okolice je počastil prireditev tudi milost, g. prošt tinjski Ant. Benetek v spremstvu žvabeškega župnika č. g. Mat. Igerca. Spet je domači g. župnik pozdravil vse navzoče, nato pa je poudaril pomen in važnost duhovniškega poklica za vse narode, posebej pa še za naš narod. — Pozdrav je nato izrekla jubilantu mala Heidi Grillitsch s pesmico: „Sem deklica mala ...“ Sledila je zborna deklamacija štirih fantov. Iz te deklamacije naj navedemo le nekaj odstavkov:
Odkar ste prvo mašo darovali, bil je Vam pokoren božji Sin nad tisočdve,stokrat v sveti maši, ko ste ga pozvali, naj pride in odreši svet pregreho.
To je misel jubilejna Vaša:
„Sem semena vrgel mnogo v spovednici in na leči, v svetih mašah, obhajilih, v oznanilih in vabilih.
Spolnil svojo sem nalogo.
Mava adktUja
Vsakokrat ko zdravnik napiše na mrliški ogled kot vzrok srčno trombozo, vsakokrat ko vidi umirati mater na porodu zaradi izgube krvi, vsakokrat ko vidi umirati ranjenca, ker se njegova kri ne more strditi, si znova zastavi isto vprašanje: „Kaj povzroča, da se tvorijo v žilah dovodnicah in odvodnicah delci strjene krvi, ki onemogočajo dostop kisika? Kaj onemogoča strditev krvi, ko je telo nenadoma dobilo kako rano?“
Zadnja odkritja v Združenih državah bodo morda pomagala zdravnikom, da najdejo odgovor na ta vprašanja. Ameriški znanstveniki, ki neutrudno delajo, so našli važne snovi, ki bodo morda lahko urejevale strjevanje krvi.
Raziskovalci Sloan-Kettering zavoda za raziskovanje raka v New York City-ju so sporočih, da so izolirali dve snovi iz živalskih tkiv. Prva ustvarja proplazmin, iz katerega se tvori plazmin. Plazmin razkraja strjeno kri, ki je v telesu in preprečuje tvorbo novih vozlov strjene krvi. Druga snov pa ukine delovanje plazmina in vnovič urejuje strjevanje krvi.
Običajno sta ti snovi v krvi sorazmerno porazdeljeni in v neaktivnem stanju. Delovati začneta, če telesu primanjkuje kisika zaradi pretresa. Preve-lika količina plazmina v tem primeru lahko povzroči, da oseba izkrvavi, medtem ko daje prevelika količina druge snovi povod, da se tvorijo v žilah dovodnicah in odvodnicah deli strjene krvi.
Druga skupina znanstvenikov medicinskega kolegija Cornellske univerze (New York City) pa poroča, da kemična snov ,ki jo nazivajo ferritin, verjetno urejuje dotok krvi v telesna tkiva.
O ferritinu, ki vsebuje železo, vedo že dolgo, da obnavlja rdeča krvna telesca. Znanstveniki cornellskega kolegija so ugotovili, da prihaja ferritin v krvni obtok iz jeter, ko človeškemu telesu pri-
Vidim pa,
da padlo seme tudi je med trnje, padlo seme je na skalo — par pa ni sadu pognalo.
Padlo pa je seme tudi v dobra tla.
Bog dovrši, česar nisem zmogel! Hvaljen bodi Bog na veke!“
Med deklamacijami, ki so si sledile, so prepevali pevci narodne pesmi. Ker je bil ta dan Marijin praznik, so bile nekatere deklamacije tudi v čast Materi Božji. Nato je sledila vprizoritev tri-dejanske igre iz misijonskega življenja. Šestnajst domačih deklet je res skoraj dovršeno igralo to lepo versko igro. Čudili smo se lepi in razločni izgovorjavi in dobro podanemu igranju.
Ob zaključku se. je gospod jubilant zahvalil vsem, ki so pripomogli k tako uspelemu današnjemu slavlju, katero pa naj ne velja le njemu osebno, ampak vsemu duhovskemu stanu.
Ob koncu poročila ne smemo pozabiti onih, ki so res z veliko požrtvovalnostjo pripomogli do tako uspelega praznovanja jubileja. Vse tehnične priprave za ta jubilej je vodil bogoslovec Mirko Brumnik, brez njega in njegovega dela prireditev ne bi nikakor tako lepo uspela. Z neumornim delom je pripravljal prostor pod Buhbauerjevim kozolcem Franci Klemen jak z Leda, ki je poleg Mirka gotovo največ žrtvoval. Pri delu je mnogo pomagal tudi Franc Umek, ki je omogočil prireditev, ko je dal na razpolago svoj kozolec. Fantje so postavili slovoloke, dekleta so pletla vence, igralke so ob času največjega dela na polju in doma hodile k vajam, pevci so žrtvovali mnogo časa za vaje iin deklamatorji za učenje deklamacij.
Vsem naj dobrotni Bog tisočero po-
manjkuje kisika. Ferritin sprosti ožilje in skupno z drugo nasprotno snovjo, ki jo proizvajajo ledvice, obnovi normalni obtok.
Neka tretja skupina raziskovalcev je baje našla sintetični nadomestek za he-parin, ki ga je težko dobiti in je zelo drag. Do zdaj je bil heparin edini znani jetrni ekstrakt, ki takoj učinkuje in ne vsebuje strupenih primesi ter preprečuje tvorbo strjene krvi v ožilju.
Ta novi lek, ki ga imenujejo tudi „paritol“, so proizvedli v Wyeth Institute v Filadelfiji. Uspehi, ki so jih dosegli na do zdaj izvršenih poskusih, kažejo, da bo paritol lahko uspešno nadomeščal heparin. (AIS)
UMETNI DEŽ V VELIKI BRITANIJI
V Veliki Britaniji so izvedli poizkuse, ki odpirajo pot možnosti nadziranja vremena; s temi poskusi so povzročili atmosferske padavine s pomočjo posebnih kemičnih sestavin. Poskuse so izvedli predvsem zaradi velike škode, ki jo napravlja suša v vročem poletju. Poskuse je izvedla Imperial Chemical Industries s pomočjo britanskega letalstva in metereološkega urada letalskega ministrstva.
Ko so opazili, da so plasti oblakov v ugodni sestavi, so se dvignila pripravljena letala, od katerih je imelo vsako na krovu 130 kilogramov trdega ogljikovega dvokisa. Temu preparatu so 'dali ime „drikold“. To snov so odvrgli iz višine 300 metrov in takoj nato so letalci, ko so leteli pod oblaki, ugotovili silen dež. Opazovalci na zemlji so preračunali, da je deževalo že 5 minut po odmetu kemičnega preparata.
Kasneje so izvedli drug poskus, pri katerem so uporabili večjo količino „drikold-a“, katerega so odvrgli v isti višini. Po 7 minutah je prišlo do dežja in po desetih minutah se je pokazala mavrica. (COI)
Uistna
iz MmiemU dtiav
Monitor, 21. avgusta 1949.
Srečno sem prispel na cilj. Dolgo sem se potepal po svetu, končno pa sem le tu. Sprejem je bil zelo lep in lepi so prvi vtisi. Če pojde tako naprej, se mi ne bo treba kesati, da sem prišel sem in najbrž še nazaj ne bom več maral.
Življenje je tukaj nekaj čisto drugega kot pa v Evropi, za Evropejca začetkoma skoraj nekaj neverjetnega. Vožnja je bila zelo prijetna in na ladji smo dobro živeli. Za zajtrk mleko, kava, jajca, opečena slanina, marmelada^ različni kompoti. Amerikanci namreč vsako jutro jedo najpreje kompot, kruh in presno maslo, nato pa še celo vrsto dru-dih jedil. Na vožnji nisem obolel za morsko boleznijo, četudi je ostalo le komaj 20% potnikov zdravih. Na ladji, sem bil zaposlen v kuhinji in pa pri delitvi hrane. Nadzoroval sem, kako so hrano delili in skrbel, da je bilo vedno dosti hrane pripravljene. Ker pa je veliko število potnikov obolelo za morsko boleznijo, moralo pa je biti za vse pripravljeno, je vsak dan ostalo veliko najrazličnejših jedi, kar vse je šlo nato v morje: do 200 jajc, do 20 kg klobas, mnogo krompirja, ostankov mesa itd. Meni se je vsega tega škoda zdelo, pa kaj sem hotel? So vsaj ribe dobro žive; le. Na ladji smo tako zelo dobro živeli in skoraj vse smo imeli, kar nam je srce poželelo.
Pri izstopu z ladje so nam pregledali prtljago: kontrola pa ni bila prav nič stroga. Iz New Yorka sem se najpreje odpeljal k stricu, ki živi v Clevelandu. Zelo so me bili veseli, še lepše so mi postregli in imel sem na razpolago avto, da sem si mesto temeljito ogledal. Iz Clevelanda sem odšel najpreje v Chicago, nato pa sem se odpeljal v Willard,. kjer je popolnoma slovenska župnija. Tam je župnik p. Odilo Hanjšek, ki ga tudi na Koroškem dobro poznate. Zelo me je bil pater vesel, mogel pa sem ostati pri njem le tri dni, mudilo se mi je namreč naprej do končnega cilja. — Kot zgleda, se bo tu dalo lepo živeti, četudi bo skraja šlo malo težko, ker ne znam še jezika, pa tudi temu se bom kmalu privadil.
Prav lepo pozdravljam vse naročnike in bralce „Kor. Kronike“,	F. Š.
IZVOZ MRAVELJ IZ ANGLIJE
G. May Briant v Beedfordu na Angleškem trdi, da je bila edina ženska na svetu, kateri se je posrečilo, da je privabila mravlje živeti in delati med dvema steklenima ploščama pod nadzorstvom človeka, in se pripravlja odposlati sedaj svoje „palače“ v inozemstvo, da na tak način pridobi dragoceno inozemsko valuto za Vehko Britanijo.
Preteklo je 45 let, odkar je njenemu možu, ki je bil po poklicu etimolog, po dolgih študijah in raziskovanjih, uspelo sestaviti posebno zemljo, ki se gotovi vrsti mravelj prav dobro poda.
Po moževi smrti, leta 1919, je g. Briant pričela prodajati svoja mravljišča, da je tako mogla vzgojiti svoje otroke.
Poglejmo, kako sestavlja svoje palače: lesenemu ogrodju prilagodi dve stekleni plošči, ki merita 20krat 20 cm in med te položi kraljico mravelj in 200 delavk (mravelj) z nekaj tiste posebne zemlje, katere sestavo pozna samo ona. Tu kožokrilci vršijo cel ciklus svojega trudapolnega življenja. Najožje osebno spremstvo kraljice mravelj so njeni pomočniki. Njena jajčeca se spremene najprej v ličinke, potem v bube in končno v mravlje; te pa s svoje strani pričnejo s pridnim delom, ki traja do njihove smrti.
Ga. BrianL ki ima sedaj 63 let, se je odločila izvažati svoja mravljišča šele potem, ko je njen prijatelj odposlal eno v Ameriko, kjer je našel primeren izvozni trg.
V samem početku ga. Briant ni bila za tak izvoz svojih „palač“, sedaj pa predstavlja ta izvoz najoriginalnejše ekspertno blago.
illllllM
Beri in širi	|
„Koroško Kroniko“ •
vrne!
iiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiimiiiiiiiiimiiiiHmiiiiiiiiiiiiiminiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiimiimiimtmiiiiimimiimiHiimimmimiimiiiiiitiiii
v ktvMm oßieku
(Kakor do sedaj, objavljamo tudi danes na teni mestu pisma naših čitateljev z dežele, ki izražajo njihova osebna mnenja in uredništvo nikakor ne odgovarja za vsebino.)
BAJTIŠE
Srečo v nesreči je imela Franca Tratnik, žena tovarniškega delavca. V četrtek 8. septembra je hotela svojemu možu postreči s sadjem in je šla trgat hruške. Pri tem se ji odkrhne veja in ona strmoglavi okoli 7 m globoko z drevesa z glavo navzdol na tla. Ponesre-cenko so prepeljali v deželno bolnico. Zdravniki pa so pri preiskavi ugotovih, da ni zlomljen noben ud in da tudi ni nobene posebne notranje poškodbe. Po petih dneh je že mogla zapustiti bolnico in se vrniti k družini.
Vneti bralki našega lista čestitamo, da je tako trdne narave in ji želimo, da kmalu popolnoma okreva.
DOB PRI PLIBERKU
Na predvečer godu sv. Ljudmile nas je v poznem mraku vrglo iz dremanja pokanje topičev. Hitro smo vzeli koledar v roke in že smo vedeli, zakaj streljajo. Žlindrova mati Mila pa res zasluži, da jo za god pozdravijo vsaj s štirikratnim strelom. Vse leto, posebno ob dolgih zimskih večerih je njena prijazna kuhinja zbirališče za pomenek, petje, igro in okrepčilo. Mati Mila ne skopari ne s pijačo in ne z jedačo. Da vidite, koliko ima gostov ob pustu, o Božiču, Veliki noči ter na god sv. Jožefa in na svoj god! Vsi jo kličejo kar za teto in botro, gospodarja pa za ujca. Bog ju živi še dolgo let zdrava in vesela!
Soseda Božiča je menda ujedla neka muha na levi roki, da je zatekla in je nastalo nevarno zastrupljenje. Medtem pa je šel sosed z bolno roko na konjski semenj. Čez kak dan pa je prišlo po telefonu čudno sporočilo: „Konj kupljen, kupec bolan. Konj stoji v hlevu v Celovcu, kupec pa leži v sanatoriju v Celovcu. Pridite po konja, gospodarja obiščite v sanatoriju Marija Pomagaj.“ — Konj je sedaj že doma. Upamo, da bo tudi gospodar kmalu prišel.
Pri sv. Neži blizu Velikovca imajo kaj koristno „žegnanje“, ki se imenuje „mušje žegnanje.“ Na tem žegnanju pojedo baje vse muhe. Zanima nas, če se bo to kmalu zgodilo, ker upamo, da bodo pojedli vse nadležne muhe in hudobne komarje.
Sadje nam je letos dobro obrodilo. Letos bo malokomu treba za domačo potrebo kupovati pijače, dočim je bilo zadnja leta ravno narobe. Da na tolikšno letino nismo vajeni, priča pomanjkanje posode. Malo dreves smo šele
otresli, in že smo s sokom tega pobranega sadja napolnili vse sode.
Letos smo napredovali zopet za eno tehnično pridobitev. Sosed si je napravil moderno sadno stiskalnico. Pri njem more sedaj vsa vas in vsa okolica na hiter in lahek način opraviti to delo, ki so ga včasih opravljali le ponoči z utrujenimi rokami in zaspanimi očmi. Tok, tok, — so padala tolkala, bati in batiči na sadje v koritu, da je frčalo na vse strani. S potrpljenjem in trudom pa so vendar vse stisnili. Sedaj je lahek posel. Petsto litrov sadjevca je v eni uri igrača napraviti. Vabimo Vas, da pridete pokusit našega sladkega in pravkar „zježanega.“
SELE
(V Tovstem vrhu je tekla srebrna ruda)
No, si bo marsikdo mislil: ,,To pa že ni pravilno pisano, biti bi moralo „Tolsti vrh“ ali „Debeli vrh“. Toda le počasi, mogoče imate vi prav, toda jaz pišem tako, kakor ta hrib imenujejo Selani v svojem narečju.
Je to gora v Karavankah, obrašče-na z lepimi gozdovi, približno 1600 m visoka in leži severno od Košute. Kakor pravijo, je tam tekla nekdaj srebrna ruda. Te rude sedaj ni več na Tovstem vrhu oziroma je začarana ali „zaplentana“, kakor pravijo domačini. Pravijo pa, da je zaradi srebrne rude v Tovstem vrhu ta vrh toliko vreden, da bi lahko napravili okoli njega srebrno verigo, ni pa rečeno, kako debela bi mogla biti ta veriga. Pač pa je Tovsti vrh tudi brez te verige še danes veliko vreden, ker je poraščen z lepimi gozdovi, ki so last humperške graščine. Kopali pa so tam pred davnimi leti svinčeno in železno rudo ter jo od tam nosili zelo daleč v takozvani „Babučnikov graben“, kjer so jo topili; na to še danes spominja ime „pri Plavžu“. Pozneje so jo topili pri takozvanem „Šmol-cu“ ali v topilnici, kakor se še danes pravi pri mali kajži.
Srebrna ruda pa je bila na drugi strani, kjer se pravi „pri. Poku“. Tam je majhen vrelec, kamor hodijo še danes drvarji po vodo, tam napajajo danes živino na paši in v poletni vročini hodijo tja po vodo kosci iz „Adamko-ve seče“. Verjetno je zaradi pripovedovanja še pred nedavnimi leti poizkušal nekdo pri tem studencu „natočiti“ srebro in je nastavil tam glinasti lonec, ki ga je dobil tam umrli Lukanov oče, ko je popravljal korito za napajanje ži-
vine. Lonec pa je bil prazen, srebra ni bilo v njem.
Toda kako je že bilo z „zaplenta-njem“? — H kmetu Tomanu na Srednjem vrhu je hodil pred davnimi leti Italijan (Lah, so rekli domačini). Tu se je odpočil in malo „pomavžnal“. S seboj je imel „ronc“, to je nekakšen nahrbtnik. Ta je bil vedno lahek, ko je šel Italijan v goro, pa vedno težek, ko je prišel Italijan nazaj z gore in je „ronc“ obesil na klin za vežnimi vrati pri Tomanu. Dolgo pa nihče ni mogel zvedeti, kaj je nosil Italijan v „roncu“.
Nekoč sta šla kmeta Malej in Hajnž na božjo pot na Sveto goro pri Gorici, kamor so nekoč mnogo romali naši predniki. Po pridigi je tam omenil pridigar: „Ako je kdo mogoče v cerkvi iz tega in tega kraja, naj pazno posluša. Na smrtni postelji se je namreč izpovedal neki možak, da visi na Tovstem vrhu na tej in tej bukvi „ronc“ s srebrno rudo. Umrli je „zaplental“, to je začaral rudo, da ne bo več tekla in zato umrli ne more najti pokoja. Ako pa kdo vzame s srebrno rudo napolnjen „ronc“ in od srebra da določen del v dober namen in za maše, bo umrli našel pokoj. — Oba kmeta, ki sta to slišala, sta hitro odpotovala proti Selam, o „roncu“ nista med potom nič omenila, le to sta mislila, kako bi vsak sam čim prej in po najkrajši poti prišla prvi do srebrnega zaklada na Tovstem vrhu.
Poročilo nič ne pove, kdo je prišel prvi do srebra in kaj je z njim napravil. Le to pripovedujejo, da je stopil eden od obeh doma še toliko v hišo, da je tam popil „malic“, to je skledo mleka, ker je bil silno žejen. S tem pa se je toliko zakasnil, da ga je drugi kmet prehitel in je prvi prišel do „ronca“ s srebrom.	A. M.
GORENCE
Dne 8. septembra je umrl prevžitkar Milael Pepelnik, star 82 let, po precej dolgotrajni težki bolezni. Rajni je bil rojen v Šmartnem pri Slovenjgradcu. Še doma se je poročil in sicer 1. oktobra 1893 v Št. Janžu pri Spodnjem Dravogradu. Še pred prvo svetovno vojno je prišel s svojo ženo Antonijo in z družino na Koroško, kjer je kupil v Drumljah št. 17 v ruški občini nemško hribovsko posestvo, po domače pri Vihru. Tam je nato delal in živel s svojo številno družino do svoje smrti. Naj mu bo Bog plačnik za vse in naj pri njem uživa večni mir! Družini, zlasti še pokojnikovi ženi, iskreno sožalje!
Šolske vesti. Od leta 1938 je bil med nami in učil ter vzgajal našo mladino, da je postal res že naš in zato smo se. težko poslovili od dosedanjega šolskega upravitelja Filipa Starca, ki se je preselil v Vobre pri Velikovcu. Bil je g. Starc res pravi učitelj, kakor jih je da-
KLEMEN HABJAN:
(Izviren roman)
26.
Da bi vsaj tistega kota ne bilo!
Zemljemerec je pričel.
Prva parcela meri dobre tri hektarje.
Pričel je meriti od ceste.
Jerc s priprtimi očmi strmi v zloveščo močvirnato bulo.
V moje tri hektarje ne more priti.
Kaconu se tresejo roke.
Kaconu se zdi, da se močvirnata bula
Kam hudič meri!
napenja, da se razliva in teče po njegovi parceli.
„Tako se nismo zmenili,“ stežka izdavi.
Zemljemerec se zastrmi v Jerca.
„Zmenili ste se menda?“
„Jasno, da močvirje pride v drugo parcelo,“ je miren Jerc. „Moja je krajna in rekel sem, da gre z ostrino proti hrastom. Kaconova parcela gre po sredi.“
Kacon splašeno mežika v Jerca.
„Dobro veš, da sem rekel, da grem tudi jaz z ostrino proti hrastom. Pred pričami sem rekel. Največji kos imaš ti. Torej je močvirje tvoje.“
Zemljemerec odmeri parceli Devsu in Šokelcu. Rob, kakor so se zmenili.
„Take meritve ne priznam,“ bruhne Kacon. „Zmenjeni smo bili drugače.“
„Zakaj pa takrat nisi omenil močvirja, ko smo se domenili?“ udari iz Jerča. „Videl si, da gre močvirje k tvoji parceli.“
„Kakor k tvoji,“ useka Kacon. „Seveda, zdaj bi rad pograbil tri hektarje lepih travnikov.“
Zemljemerec ne ve, kaj bi počel.
„Močvirje si delite. Še za pol hektarja ga ni.“
„Jaz ga ne vzamem,“ zamahne Jerc.
„Jaz tudi ne,“ udari Kacon.
„Močvirje je torej sporna točka,“ skuša pomagati zemljemerec. „Najmanjša deležnika pri njem skoraj ne prideta v poštev, ker imata robno parcelo. Srednji deležnik pa vsega tudi ne more nositi. Tako se gotovo niste domenili.“
„Močvirja Kacon ni omenil,“ pribije Jerč.
„Tudi ti si molčal,“ ga odbije Kacon.
„Videli ste ga vendar vsi,“ je nestrpen zemljemerec. „Zakaj ste me potlej klicali?“
„Saj so priče,“ mirno useka Jerč. „Domenili smo se pred pričami.“
„Pridite torej v četrtek s pričami,“ pospravlja zemljemerec orodje. „Odmerjeno je, preostane le močvirje. Najprej se domenite, potlej bomo merjenje končali."
Jerč na Kaconov voz ni sedel. Po bližnjici je odšel peš domov.
Zvečer so po Bistrici že vsi vedeli, da sta se Kacon in Jerč udarila zavoljo parcele.
Kacon je bil kakor na trnju. Žena je bila kot sršen.
Jerč je že popoldne odšel k Stegnarju in Golcu.
„Vidva vesta, kako sem takrat rekel: Z ostrino proti hrastom.“
Pritrdila sta.
„O močvirju nisem rekel besede. Mar ni res?“
„Res je,“ sta pritrdila oba.
Kacon je šel k njima zvečer. Nerodno mu je bilo.
„Sporekli smo se pri razmejitvi.“
„Nama je Jerč že pravil.“
„Mar nisem res pokazal, da gre moja parcela z ostrino proti hrastom v desnem kotu? O močvirju nisem govoril.“
„Nisi,“ pritrdita priči.
Ko je prišel domov, ga je Sebenak že čakal.
„Slišim, da ti Jerč nagaja.“
S Kaconko se je bil že domenil.
„V četrtek bomo šli s pričami, je v zadregi Kacon.
„Boš vseeno poskusil?“ ošine Sebenak Kaconko.
„Morda se bo pred pričami vdal,“ sluti Kacon, kam Sebenak cika.
„Ne verjamem, Jerča poznam. Jaz sem še vedno kupec. Denar dam na roke, kakor si ga ti dal.“
„V četrtek bom povedal,“ je že na pol vdan Kacon. „Tožaril se z Jerčem ne bom.“
nes bolj malo, zanimal se ni le za šolo, zanimal se je tudi za izvenšolske potrebe prebivalstva in je vsakemu^ vedel pomagati s pravim nasvetom. Želimo mu čim več uspeha tudi na novem mestu! — Odšla pa je od nas tudi gospodična Hilda Aicher, doma iz Maribora, prestavljena je v Globasnico. Od tam pa pride k nam gdčna. Cecilija Salite-rer. — Na naši dvorazredni šoli je otrok vedno manj, kar je pač slabo znamenje za naše razmere; lansko leto je bilo v šoli vpisanih še 92 otrok, letos pa že samo 85.
O lepi slovesnosti srebrne sv. maše, ki smo jo praznovali na Malo Gospoj-nico, pa poročamo posebej.
SKOČIDOL FODRAVLJE
Z letino se letos kmetje v splošnem hvalijo. Žito — rž, pšdnica, ječmen in oves — je prav dobro obrodilo. Krompir v glavnem tudi. Koruza (po našem „sirk“) je malo zaostala v razvoju vsled delnega njej neugodnega vremena. Tudi 10-minutna toča koncem avgusta je sirku nekaj škode, zlasti na listju, prizadela. Krme za živino, detelje, sena, nekaj manj tudi otave so letos polni skednji. Sadja, jabolk in hrušk je pa letos tu okoli povsodi le malo. Drevesa rodijo navadno le vsako drugo leto.
Vreme je bilo to leto rastlinam zlasti po končani pomladanski suši vse mesece zelo ugodno. Lepo toplo vreme se je prav redno oz. urejeno vrstilo z navadno le kratko trajajočim, a izdatno namakajočim deževnim, mokrim! —• Čebele so imele tudi zadovoljivo letino, posebno tam, kjer cveti po travnikih in škarpah mnogo žavbeja in kjer so imeli gospodarji sejane obilo ogrščice (rapsa). Tudi akacija in lipa so nudile čebelam letos nekaj hrane, med drevesi letos pa menda najbolj bor po borov-jih, ki medi po stari čebelarski izkušnji le vsako Sedmo leto in tedaj le ob izredno vročem vremenu.
Sveti Peter ter drugi apostoli so dajali blagoslov ribičem v Dravi, sveti Hubert naj bi ga dajal in dal v jeseni — lovcem po gozdovih!
Čebele pa, ki so bile v poletnih mesecih na paši na „letoviščih“ n. pr. pod Do-bračem, pod in za Osojnico in zlasti one v Samotju (Einöd) na štajerskem, so vsled trajno mrzlega in deževnega vremena letos spet slabo odrezale. Boljše so bile one, ki so brale sladki nektar v planinah južno železne Kaple. Na ajdi so si vse zopet malo opomogle. Po toči jim pa tudi tu ni bilo več kruha. — Največ dobrohotnega dela pa je imel ž njimi — s svojimi in s tujimi — vestni načelnik krajevnega čebel, društva, g. Martin Sternad v Podravljah. Čast in hvala mu v imenu vseh muhar-jev! Zahvalimo pa se za vse dobrote tudi Bogu!
V četrtek je šel Jerč spet sam. Priče so bile nekam v zadregi.
Kacona je Sebenakova ponudba podpihovala. Zemljemerec je znova začel.
Kacon je koj zrasel.
„Rekel sem, z ostrino proti hrastom. Sem rekel tako ali ne, Goleč?“
Goleč in Stegnar sta potrdila.
„Torej bom močvirje razdelil med vas in Jerča. Vsakemu na pol. Največja deležnika sta.“
Zemljemerec ne ve kaj početi.
„Z mojo parcelo se močvirja ne morem dotakniti. Sami vidite, da močvirje spada v drugo parcelo. Sem močvirje pri svoji parceli kaj omenjal, Stegnar ?“'
„Nisi,“ pritrdi Stegnar Jerču.
„Ni ga veliko,“ pomirja zemljemerec. „Če si ga razdelita, pride na vsakega malenkost.“
„In če bi ga bilo samo petdeset metrov, mojega ni nič,“ skoraj zakriči Jerč.
Zemljemerec skomizgne z rameni.
Kacon poskuša zlepa.
„Saj sam vidiš, Jerč, da bi jaz parcele ne vzel, če bi šlo celo močvirje v moj svet.“
„Takrat bi odprl čeljust, ko smo se domenili. Tedaj si molčal. Seveda, mislil si si, močvirje bo Jerčevo. A?“
„Tudi ti nisi govoril,“ raste Kacon. „Zakaj pa nisi?“
„Ker močvirje ni moje."
„Moje tudi ne, hudič. Misliš, če si Jerč, da boš vsem komandiral.“
V Kaconu se je sprostila jeza.
„Ženska mi ne ukazuje kakor tebi. Toliko pa imam kakor ti.“
'Dat
(Nadaljevanje s 4. strani.)
lokalu. Lojzek seže na polico in vzame orglice. Zdi .se mu, da stoji nekdo za njim. Hitro potegne iz žepa krono in jo položi na predal. Nekdo se pritajeno hihita. Lojzek se počasi obrne.
Od groze mu zastane srce. Pred njim stoji kot mlinski kamen velika krona; dvoje šibkih nog se krivi in trepeta od prevelike teže ogromnega trebuha, ki se stresa od zadržanega smeha.
Kakor nor zbeži proti domu. Ves premočen od napora se ustavi pred hišo. Vse trepeta v njem. Poskuša odpreti vrata. Toda groza, vrata so zaprta. Ozre se nazaj.
Tedaj pa mu oledeni vsa kri v telesu. Po cesti se vali proti njemu hihitajoča krona. Vedno bolj se širi in kakor strašen grom se bliža in mu kriči na uho: „Tat, tat, tat!“
Od groze zapre Lojzek oči. S poslednjo mislijo in naporom vseh svojih moči zakriči v obupni grozi:
„Mati, mati!“
S strašnim ropotom se zruši na njega pošastna krona.
Z močno bolečino na glavi se prebudi na tleh poleg postelje. Premočen je po vsem telesu; celo telo pa mu še vedno trepeta od prestane groze. Počasi in strahoma odpira oči. Nad njim se sklanja materin obraz.
„Hvala Bogu“, pomisli Lojzek, „bile so le sanje.“
„Kaj se godi s teboj „otrok moj?“ ga vprašujoče gledajo njene oči. Lojzek se spomni na vse prestane muke, vest pa mu šepeta: „Izpovej se, priznaj svoj greh katerega si storil. Materina ljubezen je brezmejna. Le tako boš našel zopet mir!“
Dvigne se s tal, še vedno se bori sam s seboj, še okleva. Tedaj pa se zruši v njem prav vse.
Kakor omamljen pade pred materjo na kolena, trepetajoče ustne pa obupno kličejo materino ime: „Mama, mama, odpustite mi, odpustite.“
„Kaj pa si storil, Lojzek?“
„Mama, ukradel sem vam iz omare krono ... za orglice ... odpustite mi. Nikdar več ne bom storil kaj takega.“ Materino obličje se razjasni, oči ji žare v blaženem zadovoljstvu, ko se sklanja nad svojim otrokom. Boža ga po laseh in mu nežno govori.
„Ti moj dobri, ljubljeni Lojzek!“ Lojzku pa polže po licu dolgo zadržane solze skesanega srca ...
Fr. Kalister
imiHuiiiiiiiimimiiHiHiiiiiiiiiimiimimiiiiimiMiimiimuiiimiiiiiHi
Radia Cđ&m
NEDELJA, 25. septembra:
7,15—7,35 Jutranja glasba.
13.30—	14,00 Narodne pesmi. PONEDELJEK, 26. septembra:
9,00—9,20 Zanimivosti.
14,45—15,00 Pouk slovenščine za nemško govoreče.
TOREK, 27. septembra:
9,00—9,20 Poročila, gospodarsko predavanje, slovenska glasba,
SREDA, 28. septembra:
9,00—9,20 Poročila, gospodinjsko predavanje, slov. glasba.
ČETRTEK, 29. septembra:
9;00—9,20 Poročila, zdravniško predavanje, slovenska glasba.
14.30—	15,00 Literarna oddaja.
PETEK, 30. septembra: vanje, slovenska glasba
9,00—9,20 Poročila, gospodarsko predavanje, slovenska glasba. SOBOTA, 1. oktobra:
9,00—9,20 Poročila, pregled svetovnega tiska.
Moške
nylon nogavice polo srajce kopalne hlače
ženske in otroške
kopalne obleke.
Otroške igrače
{frimez
CELOVEC - Burggasse
VEDNO VELIKA IZBIRA
ORIENTALSKIH IN PERZIJSKIH PREPROG,
na roko vozlanih in žametnih (veloimiih) preprog ter tekačev.
Blago za pohištvo, zavese, pregrinjala za mize in divane.
Popusti za preprodajalce, hotele in gostilne. — Plačilne olajšave. — Dajemo v to stroko spadajoče nasvete za opremo sob, po želji tudi na licu mesta.
Strokovna trgovina za preproge, pohištveno blago in zavese
DIR. JOSEF RADLMAYR
BELJAK - VILLACH
•jf	TRGOVINA NA DROBNO; POSTGASSE 3 TELEFON 47-67 - 4447

POTREBE IN DOHODKI CERKEV NA KOROŠKEM
Ker smo v eni zadnjih številk našega lista opomnili Slovence na Koroškem, naj se blagohotno spomnijo na potrebe katoliških cerkva in duhovnikov, nas bralci sprašujejo, koliko se v deželi letno nabere in kako se denar porabi. Če seveda prispevke javno pobirajo, je treba ljudem tudi povedati, za kaj se denar, ki so ga darovali, porabi. To napravijo sicer že duhovniki navadno vsako leto enkrat, ker si pa ljudje ne morejo vedno zapomniti, hočemo danes priobčiti obračun za 1. 1948:
Za duhovščino	2,019.043
za cerkvene zgradbe	76.972
za redne potrebe cerkve	3.395
za upravljanje fin. zbornice	55.952
za socialne dajatve	7.509
za odpis	912
stroški za denarnega prometa 3.034 za plačilo dolgov 1. 1947	120.691
Toliko so ljudje darovali. Pripomniti pa je pri tem treba, da se škofija, stolni kapitelj in razni samostani vzdržujejo iz lastnih posestev. Dokler imajo dohodke od zemljišč in gozdov, ne dobivajo le ti nobene podpore od države in iz zbrane vsote denarja.
SLUŽBENE SPREMEMBE MED SLOV. DUHOVŠČINO
Uradni list Krške škofije naznanja med slov. duhovščino sledeče spremembe :
G. Janez Zimolin (iz Poreč), župnik pri Velikovcu, se je odpovedal svoji župniji in pride kot podravnatelj h karitativnemu uradu. Odlok za nastavitev so
dobili gg.: Alojzij Luskar, kot dušni pastir v taborišču Spittal na Dravi, Jan. Matko kot dušni pastir v taborišču Seebach p. Spittalu. Kot provizor je nastavljen g. Avguštin Čebul v šmik-lavžu ob Dravi (dek. Rožek), ki je bil do sedaj kaplan v Leoben-u na Štajerskem. — G. kaplan France Vodnik je prestavljen iz Volšperka v Berg ob Dravi. Vsled bolezni so dobili dopust gg.: Andrej Karicelj, provizor v Šmar-jeti v Rožu; France Posch, župnik na Brdu in g. Aleš Zechner, dekan v Železni Kapli. Iz škofije pa je zopet odšel pater Bernhard Katnik OFM ki je bil do sedaj nastavljen v bolnišnici v Beljaku.
MALI ©GLAS
Posojilo v znesku 20.000 do 26.000 šil. iščem na vknjižbo posestva v spod-_ njem delu Koroške proti dobrim obrestim (po dogovoru). Posojilo bo gotovo vrnjeno najkasneje v 5 letih. Naslov v upravi „Kor. Kronike“.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiimiiiiiiiiiiiiuniiiiiiiiiiiMiiiiiiiimmi
Za üobto votfo
Ukraden dežnik
Neki župnik je v nedeljo oznanil tole: „Pred kratkim mi je v tej in tej čakalnici izginil dežnik. Če je dotični, ki mi je moj dežnik vzel, tukaj, ga prosim, da ga vrne. Pa ga ni treba v hišo nositi, kar ponoči ga naj na moj vrt vrže!“ Drugo jutro je našel župnik na svojem vrtu 36 dežnikov.
Sila rp(h!f kieioiez
FOTOGRAF
BELJAK - Villach
Poročne in darilne slike ter slike za legiti- ^ov riasl°v* macije. Izvrševanje fotoamaterskib. del. Posigasse 3, Tei. 49-36
B&m, take, emajk, tarna fmei, sUkatske m {dukazske
k
l

PETER DE CILUA
FELDIURCHEN - Telefon 73
in pri podružnici:
Celovec - Kiagenfurt, St.-Veiter Straße 35 - Tel. 28-38

%
Priče mirijo.
„Saj ni čudnega. Otroke mečeš skoz vrata, kakor da niso tvoji. Fej!“
Kacon pljune v travo.
„Še eno zini!“
Jerč se požene proti Kaconu.
Stegnar in Goleč ga zaustavita.
„Tepla se menda ne bosta.“
Zemljemerec se je na kratko poslovil.
„Na sodnijo so vrata zmerom odprta,“ siha Jerč.
„Za vse, ne samo zate,“ vpije Kacon. „Tožil bom, potlej boš videl, čigavo je močvirje.“
Jerč spet sili proti Kaconu.
' „Toži, hudič! Mislim, da so tudi za galjote zakoni.“
Priče niso nič opravile. Jerč je divjal, Kacon klel in lezel na voz. Z bičevnikom je oplazil po konju, da je kakor ponorel rinil po poti. Malo je manjkalo, da se niso prevrnili.
Ko je Jerč sam spet udaril po bližnjici, je ostalo bičevje samo. Porogljivo se je zibala ostra trava v levem kotu.
Še isti večer je Kacon stopil do Stegnarja in Golca in odšel z njima k Se-benaku.
Pred pričama je naštel Sebenak pred Kacona šestintrideset tisočakov,
„Parcela je moja.“
Goleč in Stegnar sta pritrdila. _
„Pa ti je Kacon povedal zavoljo močvirja?“
„Povedal,“ se smehlja Sebenak. „Jutri bi si parcelo rad še ogledal.“
„Potlej si kupil mačka v Žaklju,“ se zasmeje Goleč.
„Kacon slabega ni kupil,“ pomežikne Sebenak. „Rad bi pa videl, če bi vidva šla z nama. Prav, da vse vem.“
Priči sta obljubili.
To noč je Kacon spal kot ubit. Kacon-ka je od Bijola prinesla cel liter vina. In že pri Sebenaku ga ni bilo malo.
Zjutraj navsezgodaj so odšli od Se-benaka. Prehodih so parcelo po dolgem in počez. Sebenak je z težko nogo pritisnil v bičevje. Vzdignili so se mehurčki in prikazala se je voda. Zadnje deževje je pognalo vodo na površje.
Nato so se postavili k cesti.
Kacon je zamahnil z roko.
„Jerčeva parcela je prva. Rekel je, v ostrino proti tistim hrastom. Jih vidiš ?“
„Ali ni bilo tako?“ se je Kacon obrnil proti pričama.
„Tako je,“ sta hkrati pritrdila Goleč in Stegnar.
„Moja parcela je srednja. Priči vesta, da sem rekel, da grem prav tako z ostrino proti hrastom in da močvirja nisem omenil.“
Priči spet potrdita.
„Torej močvirja nihče ni jemal v besedo?“ pozveduje Sebenak in z očmi presoja položaj.
„Nihče,“ potrdita Goleč in Stegnar.
„Nekaj si pa vendarle mislil, ko si gledal močvirje,“ je radoveden Sebenak.
„Jerčev delež je večji,“ prizna Kacon.
„To je res,“ prizna Sebenak in kar naprej strmi v bičevje.
„Z Jerčem je križ,“ pripomnita Stegnar in Goleč. „Ne da si blizu, čeprav je Kacon poskušal.“
Ko so se peljali nazaj, je Sebenak dolgo premišljal. Nenadoma so se mu usta zategnila in porogljivo sikne:
„Tožbo bo zgubil.“
Priči sta molčali.
Jerč je kar norel, ko sta mu prišla Goleč in Stegnar povedat, da je Kacon prodal delež Sebenaku. V prvi ihti se je zakadil na Fistra, pa se je sredi poti premislil.
„Zemljo proda, komur hoče.“
Potlej je bruhnil v mlin k Lojzetu. Sin se ga je kar ustrašil.
„Kaj pa je, oče?“
„Prodal je, hudič. Sebenaku je prodal.“
Lojze je z odprtimi usti strmel v očeta.
Šele čez čas se mu je utrgala kletev.
„Ali je lahko prodai?“
„Lahko. Svet je bil njegov. Sam sem pred pričami govoril, da ga lahko proda naprej.“
„Sebenak ne bo popustil,“ izdavi Lojze.
Vorenčeva povešena ustnica trepeta.
Bolj ga Kacon ni mogel udariti. Da je prodal delež Sebenaku, je toliko kakor če bi ga prodal hudiču. Sebenak ne bo odnehal. Do konca bo gnal.
Prekleti Kacon!
XI.
Jerč je vložil tožbo. Tudi Sebenak ni držal rok križem. Gruntarji in bajtarji so se razdelili. Nekaj se jih je odločilo v prid Jerču, nekaj v prid Sebenaku.
Sebenak si je z advokatom ogledal parcelo.
„Zanimivo. In nihče ni omenil močvirja ?“
„Nihče. Jerč ima pač največji delež. Največ močvirja pripada po mojem njemu.“
Sebenak je znal z gospodi.
Komisije so se kar vrstile. Jerč je klel, Sebenak molčal. Jerč je samo računal.
Klicali so priče.
Uradniki so kar majali z glavami. Priči sta pričali za Jerča in Sebenaka.
Sebenak je gnal na prisego.
Jerčev advokat je nagovarjal Jerča, naj popusti in prevzame polovico močvirja.
Jerč je divjal.
Sebenak je kazal pripravljenost. Vedel je^ kako je treba biti pred sodiščem.
Jerč je tožbo zgubil.
(Dalje prihodnjič)
„Koroška Kronika« izhaja vsak petek. — Cena za naročnike mesečno: za tuzemstvo 2 S. v inozemstvo 5 S. — Uredništvo tista |e v Celovcu, Volkermarkter Ring 25/. — Tel 3Č51/02. — Uprava in oglasni oddelek v Gsloveu, Včlkermarkter Ring 25/1- Tel. 3651/96 — Mesečno naročnino je treba plačati v naprej. — Rokopisi se ne vračajo.
Tiska: Tiskarna „Carinthia" v Celovcu.