123
Kakošne ima vrag parklje?
To vprašanje se bo marsikteremu naših bravcov šaljivo zdelo; vendar je vse gola resnica, kar sem namenil pod tem naslovom  „Novicam" priobčiti.
Pred desetmi leti, ko sem še otrok bil in doma (pri sv. Križu blizo Slatine na Štajarskem) krave pasel, sem pri našem mlinu med blatom in kamenjem , ki so ga moj oče pri trebijenji steske *) izmetali, neko zelo čudno stvar našel. Bila je lepa okamnina v podobi velikega zoba ali prav za prav parklja, kteri je bil po verhu svitel in enmalo šilaet, ob kraji pa bjstri rezatici podoben. Akoravno nisem vedil, kaj je bilo, sem vendar veselja poskakoval, ker sem igračico dobil, kakoršne še poprej nikoli vidil nisem. Moje veselje pa ni dolgo terpelo. Ko sem namreč najdeno okamnino dekli pokazal, je začela nad menoj kričati, da naj to reč hitro nazaj nesem, kjer sem jo vzel, sicer ne bo dobro za me, kajti je berž ko ne to kaka copernica zgubila. Z deklinim nasvetom nisem bil zadovoljen; vedil sem že, da so vse pravlice od copernic prazne kvante, ter sem svoj zaklad skerbno skril, misleči, da ga bom pri pervi priložnosti v šoli gosp. učitelju pokazal. Kar sem namenil, sem tudi spolnih
Precej drugi dan, ko sem v šolo šel, sem svoj čudo-vitni kamen seboj v^el, in sem gosp. učitelja prosil, naj mi pove: odkod da je ta reč, in ako jo je res kakošna copernica iz torbe zgubila?
Gosp. učitelj vzame okamnino v roke, jo dva-trikrat premeri in pregleda, ter mi pove, da to ni nič drugega, kakor — hudičev parke i j.
Jez se tega odgovora prestrašim in vprašam: kako da je vrag ravno v naši steski parkelj zgubil?
Na to vprašanje nisem nobenega odgovora dobil.
Moji součenci posebno pa součenke so sto in sto pravlic od vražjega parklja pripovedovati znali. Nekteri so rekli, da je mlin od vraga obseden; drugi, da se je vrag v steski kopal, ob kamen udaril in parkelj odbil; zopet drugi, da so se peklenšeki za dušo enega človeka tepli,  ki je pred ue-
*) Steska je globoka graba, v kteri se voda za mline nabera. Pis.
124
koliko leti v ravno ti steski utonil itd. Jaz se se za te pravlice zmenil nisem, ampak premišljeval sem, kako je to mogoče, da ima vrag kamnite parklje.
Nekaj časa potem, ko me otroci nikdar v mira postili niso, sem se razserdil ter sem vragov parkelj na drobne kose raztolkel in ga tako za vse veke pokončal.
Ko sem potem iz doma šel, nisem nikdar več na vražji parkelj mislil — kar naenkrat sem te dni zopet prav živo na-nj opomnjen bil.
Imel sem nekaj v narodnem muzeuju opraviti, ter sem nehote in iz nenada v neki škadulji več takih vražjih par-kjev našel, samo s tem razločkom, da so več ko pol manjši od mojega stolčenega bili.
„Dete šencaj!" sem si mislil, kaj tudi po Zagrebu in Hervatskem se vragi okoli klatijo in parklje trosijo? — Pa kmalo sem se prepričal, da to niso vražji parklji, ampak - zobje velike ribe, kteri je ime: morski požeruh (po nemški: Haifisch oder Menschenfresser, po lat. squalus). Bral sem na škadulji: ,,okamnijeni zubi od stov-a" — ver-steinerte Zahne von llaifischen.
Zdaj vem, da vrag nima kamnitih parkljev; pa tudi obtožujem nezgodo, da zanimivi najdek ni prišel v prave roke. Bolje okovarjen je oni, ki ga je, kakor čast. gospod celjski dopisnik J. 8. v 47. listu „Novic" 1855 piše, neki kmetic blizo Št. Jurja globoko pod zemljo našel, in kteri se v prirodinski zbirki celjske gimnazije vidi. Res so tedaj besede gosp. dopisnika v omenjenem listu: „da se je nekdaj v starodavnih časih gibalo tukaj veliko vodovje — jezero ali morje — ter da po njem so dervile se gorostanske ribe in ogromna živjad, kterih mnogo je menda v zemlji obležalo, ko so morski valovi drugam bili odšumeli."
Gotovo se mnogo enakih starin in okamnin med kmeti nahaja; dobro bi bilo, ako bi jih zvedeni možje nabirali in potem kakemu muzeju darovali ali pa prodali. — Prosti kmet, če kaj takega najde, se čudi; ker pa misli, da je prazna reč in ni za nobeno rabo, jo zaverže, ako-ravno bi marsikteremu muzeju dragocen kinč bila.
Naj lepšo priložnost za nabiranje takih starin imajo nedvomljivo učitelji po deželi. Cekak otrok kaj takega najde, prinese navadno v šolo, da se igra in drugim kaže; ne rečem , da naj mu učitelj šiloma vzame, ampak ponudi naj mu kake krajcarje in reče, da to potrebuje, in otrok mu bo z veseljem dal. — Žalostno je pa slišati, da še med učitelji se nahajajo taki, ki mislijo, da vragovi in copernice po zraku in zemlji plešejo, ter ljudi strašijo in vnemirujejo.
Ako bi utegnil kdo naših bravcov zopet kak vražji parkelj najti, naj uikar ne misli, da bo vrag zopet po-nj prišel, ampak nej ga brez straha pobere; da se mu ne bo nič zalega perpetilo, sem mu jaz porok.
Iz Zagreba.                                 A. K. Cestnikov. *)
*) Dragi so nam taki in enaki spisi; le večkrat kaj.           Vred.