Uvodnik
Uroš Zupan: Poezija in ambicija
Mnenja, izkušnje, vizije
Tone Peršak: Branje in kritika,  
izziv 21. stoletja
Daniel Pelletier, Maximilian Probst: Sedem 
smrtnih grehov novinarstva
Pogovori s sodobniki
Alenka Urh s Sebastijanom Pregljem
Sodobna slovenska poezija
Aleš Šteger: Pričevanje
Željko Kozinc: Potovčev kvartet
Sodobna slovenska proza
Gabriela Babnik Ouattara: Gravitacija
Tomo Podstenšek: Bobi
Primož Sturman: Jaro
Tuja obzorja
Pavle Goranović: Še eno veliko 
pospravljanje
Obletnica
Boris Pasternak: Petindvajset pesmi
3
12
24
35
48
56
63
77
85
89
103
Sodobnost 1–2 januar–februar 2020
Sodobnost 2020 Letnik 84
Kazalo
Sodobni slovenski esej
Barica Smole: Prijatelja
Alternativna misel
Lukas Bärfuss: Politika mrtvih
Razmišljanja o(b) knjigah
dr. Bogomila Kravos: O romanu Nož in 
jabolko in recepciji dela Ivanke Hergold  
v Trstu
Sprehodi po knjižnem trgu
Maruša Krese: Pesmi, izbor  
(Diana Pungeršič)
Iztok Osojnik: Newyorška trilogija  
(Matej Bogataj)
Jiři Kočica: Izvirnik (Ana Geršak)
Kristina Kočan: Divjad (Lucija Stepančič)
Peter Svetina: Metuljčki in mehaniki 
(Alenka Urh)
Mlada Sodobnost
Boštjan Gorenc - Pižama: Si že kdaj 
pokusil luno? (Gaja Kos)
Nina Mav Hrovat: Ne misli na slona  
(Ivana Zajc)
Gledališki dnevnik
Matej Bogataj: Ko z užitkom rečeš še
137
149
154
163
167
171
174
178
183
186
189
Letnik 84 Sodobnost 2020
Sodobnost 2020 Kazalo
Pred leti sem bral intervju, ali pa mogoče slišal v nekem pogovoru za jav-
nost, da je imel najbolj prevajani slovenski pesnik že na samem začetku, 
ko je šele vstopal v poezijo in se prepoznaval za pesnika, vizijo, da se bodo 
vse tiste pesmi, ki jih je pisal takrat, in pa tudi tiste, ki jih bo šele napisal, 
množično prevajale v tuje jezike. Če se ne motim, je govoril o popisanih 
plahtah. To se je pozneje dejansko zgodilo. Iz današnje perspektive njego-
vo takratno razmišljanje deluje kot jasnovidnost. 
Pesnik je bil iz meščanske družine, in to se mu je poznalo. Poznalo kljub 
dejstvu, da je odraščal v socializmu in da je bilo klasično meščanstvo takrat 
na slabem glasu. Razlaščeno. Včasih tudi pobito. Pregnano. Nadomestila 
ga je rdeča buržoazija. Rad se je postavljal, če je to prava beseda, s svojo 
meščansko vzgojo (Wunderkind klavirja, a to je hkrati delovalo tudi kot 
ironija) in seveda s slavnimi predniki: generali, lastniki vil, fantasti. Bil je 
šarmantna in očarljiva oseba, ki je v končni posledici lahko očarala tudi samo 
sebe. Njegova največja moč pa je bila v zmožnosti, da te pripravi do tega, da 
občuduješ samega sebe. Pozornost, s katero se je lahko posvetil človeku, je bila 
popolna. Znal ga je pogledati tako, kot da je edini človek na tem svetu, ki ga je 
kadar koli zanimal. (H. Kureishi) 
To, kar je napisano zgoraj, se je spojilo z njegovim skoraj pregovornim 
optimizmom in precej dobro ozemljenostjo (nikoli nisem imel občutka, 
da bi bil nagnjen h kakšnim melanholičnim razpoloženjem, ki bi mejila na 
3 Sodobnost 2020
Uroš Zupan
Poezija in ambicija
Uvodnik
nevarna in avtodestruktivna stanja in dejanja). Napisal je ogromno knjig in 
v teh knjigah, predvsem zgodnjih, je veliko dobre poezije. Bil je radoveden, 
inteligenten in rad je potoval. Rezultat vsega tega, predvsem pa njegove 
fizične prisotnosti na kraju samem, torej ne samo prisotnosti v obliki dela, 
se pravi v obliki teksta, ampak tudi prisotnosti v obliki šarma, pa je bilo 
veliko število prevodov v tuje jezike in vsaj nekakšna relativna slava, ki 
jo lahko v svetu doseže pesnik malega jezika in male kulture. Ki jo lahko 
doseže pesnik, ki je življenje posvetil pisanju poezije, a hkrati, sploh v bolj 
poznih letih, ko je začel čutiti, da mu zmanjkuje časa, predvsem vztrajne-
mu trudu, da bi “prišel zraven”, da bi vzbudil pozornost velikih, lenih in 
samozadostnih ter vase zagledanih kultur z bogato tradicijo in visokimi 
literarnimi dosežki. Seveda pa tudi manjših kultur. Njegov končni cilj je 
bil lociran na severu: Stockholm.
***
Ko sem začenjal pisati, in to je bilo, retrospektivno gledano, najsrečnejše 
obdobje v mojem s pisanjem povezanem življenju (takrat “milnih mehurč-
kov”, ki so prišli izpod tipkovnice mojega pisalnega stroja, nisem nepresta-
no primerjal s tistim, kar je bilo objavljeno po knjigah in kar naj bi veljalo 
za dobro), sem imel zgolj eno veliko željo. In sicer željo, da bi v kakšnem 
časopisu ali kakšni reviji nekoč ugledal natisnjeno svojo pesem. Ne veliko 
pesmi. Ampak eno samo pesem. Pesem v slovenščini. 
Bil sem skromen. Vzgojen v duhu časa, v katerem sem odraščal. Med 
mojimi predniki ni bilo nikogar, s komer bi se lahko ponašal. Zgolj kmet-
je in delavci. Predvsem kmetje, ki so si svetili s petrolejkami, hodili po 
vodo do studenca sredi vasi, ki se je končal v nekakšnem zajetju, in imeli 
stranišče zunaj. Na planem. Nisem posedoval ne šarma, ne očarljivosti, 
ne radovednosti, ne pregovornega optimizma, ampak predvsem preobču-
tljivost in pa slabo ozemljenost (k slabi ozemljenosti sem si, ne da bi se 
tega zavedal in ne da bi me na to kdo opozoril, pomagal tudi sam, pomagal 
s konzumiranjem različnih opojnih substanc). Mogoče sem z zadnjima 
dvema lastnostma imel nekakšne predispozicije, da bi lahko kaj napisal. 
Toda to je zgolj še en mit. Če sem hotel kaj dobrega napisati, sem se moral 
naučiti rokovati z besedami. 
Leta in leta sem se učil rokovati z besedami. Sam. Izoliran. V nekakšnem 
podzemlju, in ta občutek, da sem v podzemlju, je ostal z mano do danes. 
Občutek, da nekaj skrivam in se v očeh ljudi, ki me obkrožajo, tudi najbližjih, 
pretvarjam, da sem normalen. Da sem kot vsi drugi. Da sem eden od njih. 
4 Sodobnost 2020
Uroš Zupan Poezija in ambicija
Imel sem enega samega bralca. Ko sem začel, sem se opiral zgolj na željo 
in za sabo puščal neskončne kupe smeti. Prave deponije slabo spojenih 
in nenatančnih besed. A bil sem fanatično vztrajen in čez čas sem lahko 
določenim stanjem in dogodkom, ki sem jih povezoval z njimi, dal obliko 
(pomagalo je seveda fanatično branje). Jih, brez namena, skoraj zgolj po 
naključju, spremenil v nekaj trajnega. Vsaj za hip obvarovanega pred zra-
kom in pozabo. 
Potem mi je izšla knjiga. Plod izolacije, evforije in obupa. Bila je kot 
nekakšna rešilna bilka. Izhod iz nevednosti. Čisto naključen odgovor na 
to, kaj bi lahko v življenju počel. Nisem vedel, kaj sem naredil. Kajti nisem 
imel nobenega načrta in nobenega namena, da bi kaj naredil. Samo pisal 
sem tisto, kar se je dogajalo v mojem življenju in z mojim življenjem. Z 
ljudmi okrog mene. Zunanji svet (domača literarna znanost in kritika in 
tudi nekateri pesniki) je knjigo videl kot dosežek. Bil sem mlad in tistemu 
svetu sem verjel in čez tri leta sem bil v Ameriki. 
Amerika je bila nekakšna pesniška Utopija. Dežela, kjer naj bi imeli 
pesniki veljavo. Zemeljski Parnas. Če te je potrdila Amerika, te bo potrdil 
tudi sončni sistem. Mislil sem, da bom tudi sam vstopil v čevlje, ki jih je 
nosil najbolj prevajani slovenski pesnik, ki mu je bila Amerika drugi dom. 
Da bom potoval po svetu in pisal poezijo. 
A ni bilo tako. Moji preobčutljivost in slaba ozemljenost sta me bolj ali 
manj držali doma. Me privezali za mizo v kuhinji. Me držali kot pajčevina iz 
tiste osnovnošolske vzgojne pripovedi. In me učili pozornosti do svetlobe 
iz bližnje okolice. Do domačega kraja, ki sem ga, preden sem ga ponovno 
odkril, sovražil. Do izgubljenega sveta. Do izgubljenega časa. V realnem 
svetu sem sicer hotel biti prisoten, a ne kot oseba, pač pa kot tekst, ki ga je 
napisala oseba, ki ostaja doma. Toda zahteve današnjega sveta so drugač-
ne. Današnji svet potrebuje osebo. Kontakt. Senzacijo. Zunanjo podobo. 
Potrebuje osebo, ki ne ostaja doma. In ki nima za obliko raja pred vsemi 
drugimi oblikami raja nekih samotnih poti med travniki in polji, ki jih vsak 
dan prehodi sama ali v družbi psa. 
Če sem hotel, da se moje pisanje pojavlja na istih mestih kot pisanje 
tistih, ki ohranjajo stike in pletejo mreže, ki so se pripravljeni nenehno 
odzivati na vabila, je moralo biti moje pisanje boljše od njihovega. Ali pa 
je to še ena od iluzij, ki se spreletavajo po moji glavi, ko hodim med polji, 
po travnikih in gozdovih in svet in sebe nežno potiskam v počasnost. 
Eden od prijemov, ko vem, da bo moja ambicija, ki jo imam, čeprav jo 
tajim in potiskam v temo – iz razlogov, ki nimajo nobene zveze s pisa-
njem –, ostala neizpolnjena. Ambicija po prepoznavnosti. Mogoče slavi. 
5 Sodobnost 2020
Poezija in ambicija Uroš Zupan
Ostala bela lisa. Se spremenila v raztegljiv prostor privatnih ugibanj in 
sanjarij. V tisto znamenito sintagmo, ki jo Louise Glück imenuje razlika 
med sanjami in dokazi.
Sem zaradi te “paraliziranosti” razvil takšno averzijo do pesniških dru-
ženj in festivalov? Do družbe pesnikov nasploh? Sem jo razvil zaradi svoje 
prikrajšanosti? Zaradi svoje nemoči? Mogoče. A hkrati tudi zato (mislim, 
da sem to, kar bo sledilo, prebral v neki knjigi Thomasa Bernharda), ker 
občasno težko prenašam že samega sebe, kaj šele gručo ljudi, ki počnejo 
isto, kot počnem tudi sam, in ki naj bi mi bili zaradi tega vsaj malo podobni. 
Podobni tudi v tem, da imajo ne samo “zunanjo” ambicijo pojavljati se na 
določenih krajih in se hvaliti, da so bili na teh krajih v družbi določenih 
ljudi, še bolj pa v družbi določenih imen, ki veljajo v naši “industriji” za 
pomembna, kar naj bi avtomatično pomenilo, da so jim enaki, da pišejo 
tako dobro kot oni, ampak, in to je zdaj zares pomembno, da imajo tisto 
drugo ambicijo, “vrhunsko ambicijo”: napisati kakšno pesem, ki bi se brez 
sramu približala prostoru, ki ga naseljujejo naše najljubše pesmi. Pesmi, 
ki jih zavidamo. Pesmi, za katerih avtorstvo bi se z veseljem odrekli nekaj 
letom svojega življenja. A da ne bo vse tako skrajno drastično: zgolj tistim 
letom, ki jih skušamo čim prej izbrisati in pozabiti. 
***
Poezije si nikoli nisem predstavljal kot uprizoritveno umetnost, čeprav 
sem se včasih v njej bolje znašel in laže orientiral, če sem jo slišal, kot če 
sem jo bral.
A temu navkljub sem jo vedno imel za eno najbolj eksplicitnih oblik 
intim nega druženja. Imel sem jo za ljubezensko afero, ki se največkrat 
dogaja na mirnem kraju in v kateri sta udeležena le en par oči in belina 
papirja, na kateri se črna sled črk ne vleče od vrha strani pa do dna in ne 
od roba do roba, ampak drugače. S prekinitvami. Ki jih označuje belina 
med kiticami. Prostor, ki daje besedilu določene premore in specifično 
zračnost.
Le česa vsega človek ne počne in česa vsega se ne oprime, da bi skril in 
pred sabo opravičil svoje hibe. 
***
Verjetno je najznamenitejša fotografija pesnika iz tega dela sveta fotografi-
ja Feđe Klarića, ki se “dogaja” na Marmontovi ulici v Splitu. Na njej največji 
6 Sodobnost 2020
Uroš Zupan Poezija in ambicija
živeči hrvaški pesnik Danijel Dragojević, ki ga je fotograf ujel v mestu, beži 
pred objektivom. Fotografija je stara skoraj deset let in prikazuje tri četrt 
stoletja starega pesnika, ki panično teče, da bi se izognil fotografiranju. Da 
bi pobegnil pred mediji. Se skril pred nasilnostjo sveta, ki hoče senzacijo, 
obraz, šarm, očarljivost, ali pa tudi kaj temnejšega, predvsem temnejšega, 
zagotovo pa ne samo teksta. Teksta, natisnjenega v natančnem številu 
numeriranih knjig. Tako namreč izhaja Dragojevićeva poezija. V točno 
določenem številu numeriranih knjig in niti v eni več. Brez morebitnih 
ponatisov, če slučajno v zvezi z objavljanjem in tiskanjem poezije še kdo 
verjame v ponatise. 
Ampak Dragojević gre v svojih stališčih in dejanjih v zvezi s poezijo in 
bežanjem še dosti dlje. Njegova ambicija je obrnjena rokavica ambicije 
najbolj prevajanega slovenskega pesnika in seveda tudi moje ambicije; 
Dragojević zavrača literarne nagrade in smrtno resno prepoveduje, da bi se 
njegova poezija prevajala v tuje jezike. On je čista skrajnost. Če se nekateri 
pesniki na vsak način in na vse mogoče načine trudijo, da bi jih prevajali, če 
drugi, tako kot recimo jaz, z veseljem pristanejo na to, da se jih, ko se tu in 
tam kdo spomni nanje, prevede, a se sami okrog tega ne trudijo, Dragojević 
izrecno prepoveduje, da bi se ga prevajalo. Pa njegova poezija ne spada 
v kategorijo tiste poezije, ki bi bila čisto in absolutno neprevedljiva in bi 
se trajno poškodovala, če bi jo hotel kdo presaditi in preseliti v drug jezik. 
Zakaj Dragojević to počne, mi je velika uganka. Niti najmanjšega pojma 
nimam, zakaj je tako neusmiljeno vztrajen. To mu čisto osebno, iz sebičnih 
razlogov, ker sem bil pri tej prepovedi prevajanja kot prevajalec udeležen 
tudi sam, zamerim. Ampak ta moja osebna zamera je skoraj nepomembna 
zamera. Pomembnejša zamera je univerzalna zamera, zamera zaradi poe-
zije same, zamera zaradi izdaje, če ni beseda premočna, zamera zaradi 
človeškega dosežka, ki presega ime in priimek, ki sta napisana nad pesmijo 
ali pod njo. Neskončna škoda je namreč, da njegova poezija ni dostopna 
ljudem, da bi se lahko prepričali in občutili, kako izjemna je in kaj jim 
pripoveduje o njih samih. O njihovih življenjih. O svetu, ki jih obkroža. Po 
drugi strani pa ga tudi spoštujem, spoštujem njegovo načelnost in njegovo 
vztrajanje, čeprav sta mi še tako nerazumljiva, nejasna in tuja.
Zaradi njegove načelnosti, da ne rečem čudaštva, pa se je zgodilo nekaj 
zanimivega in znotraj književnega miljeja, kjer bi protagonisti po navadi 
drug drugega najraje utopili v žlici vode, precej nenavadnega: ljudje ga 
imajo radi. Radi imajo njegovo pisanje (seveda tisti, ki razumejo hrvaško), 
mogoče ga imajo radi celo bolj, kot bi ga imeli, če Dragojević ne bi imel 
nobene želje in ambicije (recimo, da ju nima) po slavi in prepoznavnosti 
7 Sodobnost 2020
Poezija in ambicija Uroš Zupan
izven jezika, v katerem piše (mogoče ju nima niti tam), radi ga imajo zato, 
govorim seveda o tistih, ki tudi sami pišejo poezijo, ker jih ne ogroža, ker 
jim ne predstavlja grožnje in konkurence za pozornost v tujih kulturah in 
tujih jezikih.
Domači prostor, prostor domače kulture in domačega jezika, pa v tem 
histeričnem času mednarodnih povezav, mednarodnega financiranja in 
globalizacije postaja čedalje manj pomemben. Da ne rečem skoraj pov-
sem irelevanten. Saj naj bi tam, na svojih malih in razdrobljenih fevdih, 
samovoljno vladali lokalni mogotci, ki jih je že zdavnaj povozil čas in ki 
seveda niso sposobni priznati in videti nobene druge genialnosti razen 
svoje lastne. 
***
Prebijanje iz majhnih jezikov v večje jezike in velike kulture je težavno, 
stihijsko in največkrat odvisno od sreče in poznanstev (seveda morajo biti 
najprej doseženi in vzpostavljeni vsaj osnovni kriteriji kvalitete). Včasih je 
prebijanje odvisno tudi od stanja v svetu. Kakšna vojna je vedno dobrodošla. 
Pri tem “prebijanju” ne gre za neki ustaljen red in zanimanje samo po 
sebi, kot je recimo zanimanje, ki je utemeljeno na tradiciji in zgodovini in 
vlada med velikimi kulturami. Ameriški, francoski ali pa nemški pesnik bo 
precej laže prišel do prevodov v druge velike jezike in v tuje jezike nasploh 
kot neki pesnik enake ali tudi precej višje kvalitete, ki pa mu je bila name-
njena usoda, da piše v jeziku, ki ga govori toliko ljudi, kot je recimo število 
prebivalcev neke mestne četrti kakšne zahodne prestolnice. 
Razlog, da so pesniki iz malih kultur v podrejenem položaju, je seveda 
tudi v tem, da dobri prevajalci iz velikih kultur, ali pa pesniki iz taistih, ki 
so najboljši prevajalci poezije, le redko govorijo ali razumejo katerega od 
majhnih jezikov. Torej, uresničevanje ambicij po “življenju napisanega 
v drugih jezikih” je prepuščeno predvsem osebni iznajdljivosti, agresiv-
nosti, trgovski žilici, še najbolj pa sposobnosti biti dober samopromotor 
in kulturni menedžer.
Čeprav časovna oddaljenost ni dovolj velika, da bi bile podobe povsem 
jasne in zanesljive, se je zanimivo ozreti na usodo napisanega tistih doma-
čih pesnikov, ki so se odločili, da bodo skušali svojo poezijo z vsemi močmi 
in ne glede na sredstva (osebni šarm ali pa zgolj gola trgovina) spraviti 
v tuje jezike. Usode so si precej podobne; v njih je videti neko stalnico: 
trgovska in menedžerska dejavnost sta izsušili metafizični sok, ki ga je 
v preteklosti imela njihova poezija. 
8 Sodobnost 2020
Uroš Zupan Poezija in ambicija
Poezija je postala prazna. Mogoče na tehnični ravni ne slabo napisana. 
Skoraj brezhibna. Ampak prazna. Kot da bi se knjige in pesmi vrstile pred-
vsem zato, da se ohranja status, in ne zato, da bi se izpolnjevali nujnost 
in neizbežnost tega, da se nekaj tehtnega pove. Zakaj je prišlo do tega? 
Mogoče zato, ker je začela muza skopariti s svojimi darovi, ker ni bila 
več deležna prave pozornosti in osredotočenosti. Ker je poezija postala 
drugot na. Visoka pozornost in osredotočenost sta se preselili drugam. 
V izvoz. V promocijske dejavnosti. V navezovanje stikov. V memoriranje 
imen in priimkov pomembnih ljudi, ki odločajo.
Zato prepoznavnost pesnikov in tudi pisateljev iz majhnih kultur v več-
jih in tudi drugih manjših kulturah samo delno temelji na resnični kvaliteti 
napisanega, bistveno bolj pa na iznajdljivosti in agresivnosti. Na ambicioz-
nosti, ki ima lahko podlago v delu ali pa je tudi nima. Je sploh nima.
Toda, in zdaj sledi zagovor pesnikov, ali lahko človek neprestano pri-
čakuje, da bodo pesniki pisali dobre in še boljše pesmi, dobre in še boljše 
pesmi v nedogled, kajti peščica ljudi še vedno ve, da je ena od zakonitosti 
poezije nekaj, kar Gottfried Benn imenuje tragična izkušnja sama po sebi: 
tudi med velikimi pesniki našega časa ni nobeden zapustil več kot šest do osem 
popolnih pesmi, druge so lahko zanimive z vidika avtorjeve biografije in razvoja, 
le malo pa jih je utemeljenih samih v sebi, le malo se jih sveti iz samih sebe in jih 
je polnih dolgotrajne fascinacije.
Pesmi so kot cirkuški akrobati. Druga drugi stojijo na ramenih. Druga 
na drugo se nalagajo. Žrtvujejo se druga za drugo, da bi tista, ki je v tej 
hierarhiji čisto zgoraj, povsem na vrhu, lahko prijela luč, se je dotaknila, 
dotaknila ne glede na dejstvo, kako temno obleko nosi. Pesem, ne luč.
***
V zadnjem letu sem se srečal s pritiskom, ki ga prej nisem poznal. Bil sem 
popolnoma brez denarja. Na vidiku ni bilo nobene knjige. Nobene večje 
in sproščujoče vsote denarja. Neprestano sem moral pisati. Pisati bolj ali 
manj za drobiž, kajti pri nas je vsako pisanje za tisk in revije pisanje za 
drobiž. Pravzaprav je nasploh vsako pisanje pisanje za drobiž. Pisanje je 
najbolj podcenjena dejavnost v naši kulturi in naši družbi. Moral sem pisati 
zgolj zato, da sem lahko plačal račune v trgovini in ostale račune. Zgolj 
zato, da se nisem še naprej zadolževal. Ni šlo več za “vrhunsko ambicijo” 
napisati pesem, ki bi se približala ljubljenim pesmim, ali esej, ki bi skušal 
storiti isto kot pesem. Šlo je predvsem za denar. 
9 Sodobnost 2020
Poezija in ambicija Uroš Zupan
Ne spomnim se, da bi že kdaj bil v takšni situaciji. Vedno sem si lahko 
privoščil akumulacijo. Kreativno tišino. Mirovanje. Daljše razmišljanje ali 
pa popolnoma nobenega razmišljanja, preden sem šel v nov tekst. Pisal 
sem tako poezijo kot eseje. Vmes tudi prevajal. Pisal sem ogromno in s tem 
izgubil tudi tiste štiri bralce, od katerih po navadi dobim kakšno povratno 
informacijo. Preprosto so se me naveličali. Postal sem preveč naporen. 
Med sveže napisanim tekstom in tekstom, ki ga bom šele začel pisati, 
čeprav se mi je le bežno svitalo, kaj naj bi pisal, ali pa nisem imel niti 
najmanjšega pojma, kaj bo našlo svoje mesto na papirju, ni bilo nobenih 
premorov. Vse se je dogajalo v krču. V neprestanem pogonu. Podoben sem 
bil pipi, ki jo je nekdo pozabil zapreti. Ali pa pipi, ki je nekdo ni nikoli zaprl 
do konca. Pipi, iz katere kaplja. Izmenično kaplja in teče v močnih curkih. 
Vse je sicer potekalo gladko. Besedila so prihajala in z njimi tudi občutek, 
da lahko počnem, kar hočem. Izjemen občutek. Občutek, da se ne morem 
zmotiti. Seveda ni izključeno, da je bila vse to čista halucinacija. A krč je 
ostal. In z njim pritisk. Namesto da bi tekste, ki so se neprestano porajali 
in vreli na površje, spremljalo zadovoljstvo, jih je začela spremljati tesno-
ba. Najprej blaga in nekako zakrita in ne čisto prepoznavna, sčasoma pa 
tista težka in utrujajoča tesnoba, ki jo kot jate črnih ptic spremljajo misli 
vsiljivke. Misli, ki jih človek noče misliti. Ampak se preprosto pojavljajo. 
Koluti nekih davno uskladiščenih notranjih filmov so se zavrteli. Včasih 
v vsej svoji strašljivi in nasilni eksplicitnosti. Zvok, ki so ga oddajali, je bil 
mestoma podoben hrumenju smrti.
Ko sem se dokončno potopil, ostal čisto brez denarja, pa sem najprej 
dobil nagrado za pesniški opus in potem še štipendijo in denarne skrbi 
so bile za nekaj mesecev končane. Prestavljene v nedoločno prihodnost. 
Vedel sem, da bom imel toliko denarja, da bom lahko poplačal dolg in mi 
ne bo treba skakati iz teksta v tekst. Da mi ne bo treba biti neprestano na 
preži. Se obnašati kot brezglava kokoš na majhnem dvorišču. Ves čas loviti 
znamenj in signalov, ki naj bi me usmerili v novo besedilo. Ves čas vohati 
nekih sledi, ki so se že zdavnaj razdišale. 
Občutek olajšanja je bil fantastičen. Odrešujoč. Odložil sem breme. Tok 
misli, ki me je spremljal mesece in mesece in se čisto avtomatiziral in mi 
je povzročal tesnobo, je presahnil. Potihnil. Prav tako hrumenje smrti. Tok 
misli se ni več aktiviral. Začel je spati. Pravzaprav je padel na tla in v hipu 
zaspal. Vedel sem, da si lahko privoščim brezdelje. Če ne čistega brezdelja, 
pa vsaj navidezno brezdelje. Popolnoma sem nehal pisati. Zaprl sem se za 
pretok tem, umaknil sem mreže in muholovce, v katere in na katere naj 
10 Sodobnost 2020
Uroš Zupan Poezija in ambicija
bi se teme lovile, izpraznil sem prostor v svoji notranjosti. Predvsem pa 
sem začel brati.
Začel sem brati drugače, kot sem bral prejšnje mesece, ko sem bral, da 
bi iz prebranega skušal narediti nov tekst. Začel sem brati skoraj tako, kot 
sem bral včasih, ko sem bil še otrok; z začudenjem, radovednostjo, z ver-
jetjem v napisano, predvsem pa ne več utrujajoče pikolovsko in v tistem 
večnem iskanju pomanjkljivosti in napak, ki takšno pikolovsko branje 
spremlja. Seveda sem si knjige in avtorje pazljivo izbiral. Seveda je ostalo 
prisotno zavedanje, da v omejenem času, ki mi je še ostal na tem svetu, 
ne smem trošiti ur in dni za branje slabih knjig. Tega se skušam držati, 
čeprav vem, da tvegam velike zamere. Predvsem pa je na površje izplavala 
čisto jasna in razločna misel, pravzaprav ambicija: ambicija biti zgolj in 
samo še bralec.
Zdaj sem tu. V naročju te ambicije, kot bi bil ovit v nekakšno vato iz 
miline. Ovit v čisto luč visokega poletja, ki tako dobro, skoraj popolno, 
spremlja premikanje mojih prstov, ki obračajo strani knjig, ki jih berem, a 
hkrati sem tudi malo prestrašen, saj vem, da to ne more trajati. Nikakor 
ne more trajati. 
11 Sodobnost 2020
Poezija in ambicija Uroš Zupan
Uredništvo revije Literatura je nedavno v utemeljitvi in obrazložitvi nate-
čaja za esej o aktualnih razmerah na področju refleksije slovenske književ-
nosti po letu 2000 zapisalo, da je v zadnjem času opaziti vse manj tehtnih 
esejev o tekoči književni produkciji in sodobni književnosti v celoti; da 
nekdaj pronicljive in strokovno neoporečne spremne besede h knjigam 
izrinjajo in nadomeščajo s teh vidikov nezanimiva promocijska besedila 
ter da je opaziti skrb vzbujajoči primanjkljaj celovitih uvidov v razmere, 
refleksij in umestitev avtorjev v domači in tuji literarni in književno aktual-
ni kontekst. 
S povzetimi ugotovitvami se je mogoče samo strinjati; o vprašanjih, ki 
jih zastavljajo, pa kot udeleženec literarnega dogajanja tudi sam razmiš-
ljam. Menim tudi, da se v okolju književne produkcije in širše v družbenem 
podsistemu kulture (saj na širšem polju vizualnih umetnosti in galerijske 
dejavnosti udeleženci opozarjajo na iste težave in enako velja tudi za 
druga področja) ni spremenilo samo to, kar navaja uredništvo Literature. 
Omenjene spremembe so posledica širših in daljnosežnih sprememb na 
področju literature in kulture v celoti, razlogi zanje pa so v spremem bah, ki 
presegajo družbeni podsistem kulture. S slovenskega vidika je treba gotovo 
najprej omeniti osamosvojitev in z njo povezan prehod v  sistem politične 
in ekonomske demokracije oziroma v liberalni (vse bolj neoliberal ni) ka-
pitalizem, ki promovira in vsiljuje doktrino neoliberalne ekonomistične 
Tone Peršak
Branje in kritika, izziv 
21. stoletja
12 Sodobnost 2020
Mnenja, 
izkušnje, vizije
miselnosti; t. i. ekonomizem kot ideologijo, potrošniški koncept življenja, 
masovno produkcijo, težnjo po izenačevanju kakovosti dobrin, konkuren-
co različnih dejavnosti v boju za prosti čas slehernega posameznika, glo-
balizacijo itd. Temu sledi še pospešeno vključevanje v proces t. i. digitalne 
preobrazbe sveta z vsemi dobrimi in slabimi posledicami tega procesa, tudi 
za področje kulture. Zgodile so se spremembe na področju izobraževalne-
ga sistema, ki je bil vsaj z vidika odnosa sistema do kulture, in še posebej 
literature, svojčas ustreznejši. Omenili bi lahko tudi spremembe pričako-
vanj in zahtev v odnosu do znanosti in raziskovanja in še bi lahko naštevali.
Vse te širše spremembe so (so)povzročile tudi skoraj neverjeten razmah 
literarne produkcije, hkrati pa je v večini primerov prišlo do veliko nižjega 
števila natisnjenih izvodov posameznih naslovov knjig. Še malo pred le-
tom 1990 so številne knjige, in to ne samo tiste, ki so bile vključene v t. i. 
koledarske zbirke Prešernove ali Mohorjeve družbe, izhajale celo v nakladi 
po 20.000 izvodov in več, medtem ko so najzahtevnejše izhajale v 1000 do 
2000 izvodih. Danes le redko katera kakovostna leposlovna knjiga izide 
v več kot 500 izvodih in to številko preseže šele, če jo doletita nepričako-
vana priljubljenost in povpraševanje ter zato pride do ponatisa. Hkrati pa 
se je, kot rečeno, število izdanih leposlovnih knjig na leto zelo povečalo. 
Ni se odveč spomniti, da je v letih pred prvo podelitvijo kresnika (1991) 
v Sloveniji izšlo manj kot 20 romanov na leto, leta 2017 jih je bilo že 172, 
leta 2018 pa jih je izšlo že več kot 200. To je za državo z malo več kot dvema 
milijonoma prebivalcev, ki vsi niti ne govorijo ali vsaj ne berejo v sloven-
ščini, pa tudi za celotno potencialno skupnost bralcev v slovenščini (okrog 
2,5 milijona pripadnikov, vključno z najmlajšimi) pravzaprav neverjetna 
številka. Še zlasti če to številko primerjamo na primer z dejstvom, da je 
bilo istega leta v Franciji, gotovo eni vodilnih držav na področju književ-
nosti in knjige, ki ima okrog 67 milijonov prebivalcev, objavljenih okrog 
500 romanov (gl. članek Mimi Podkrižnik V ospredju je avtobiografski jaz 
o lanski podelitvi Goncourtove nagrade v Delu, 17. septembra 2019). Raz-
iskave opozarjajo, da število kupcev izvirnih leposlovnih (in prevodnih) 
knjig v Sloveniji upada in da tudi večina tistih, ki jih še kupujejo, kupuje 
v zadnjih letih veliko manj knjig kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Le 
zelo redki so še tisti, ki kupijo več kot deset knjig na leto. Tolažimo se z vi-
sokim številom izposoj v knjižnicah, vendar je tej tolažbi, ki niti ni več za-
res utemeljena, treba dodati najmanj dve opombi: 1. da med izposojenimi 
deli prednjačijo prevedene tuje knjige s področij t. i. trivialne književnosti 
(kriminalke, ljubezenski in pustolovski romani, dela, ki jih opredeljuje 
pridih ezoterike ali “ideologija” in estetika “new agea” ipd.), in 2. da tudi 
13 Sodobnost 2020
Branje in kritika, izziv 21. stoletja Tone Peršak
med najbolj izposojanimi izvirnimi slovenskimi deli, razen redkih izjem, 
najdemo v največji meri dela istih žanrov in usmeritev, torej knjige, ki 
vsaj do neke mere odstopajo od tradicionalnih meril visoko cenjenega in 
neoporečnega “resnega leposlovja” ter se tako približujejo tistemu delu 
leposlovja, ki je namenjen zlasti zabavi in razvedrilu in je dostopen manj 
zahtevnim bralcem.
Ob vsem tem se zastavlja tudi povsem banalno vprašanje, kaj prav-
zaprav žene to množico romanopiscev, pesnikov, piscev kratke proze in 
esejev, zlasti tistih, ki niso zaposleni in se potemtakem preživljajo samo 
ali predvsem s pisanjem, da posvetijo življenje in čas delu, ki je v večini 
primerov nesporno preslabo plačano, če sploh je – avtorski honorarji so 
se v zadnjih desetletjih drastično znižali in številni avtorji, če že najdejo 
založnika, ne najdejo takega, ki bi jim lahko zagotovil avtorski honorar. Če 
še lahko razumemo avtorje, ki so se za poklic pisatelja ali pesnika odločali, 
recimo, pred petdesetimi leti, je začudenje vsaj v veliki meri razumljivo ob 
dejstvu, da je priliv mladih avtorjev, pripadnikov generacije, ki vse manj 
bere in ima, kot pričajo raziskave, drugačne cilje in ideale, izjemno velik, 
celo vedno večji. Fraza, da izjeme potrjujejo pravilo, v tem primeru pojasni 
zelo malo oziroma nič. Pustimo to vprašanje, vsaj zaenkrat, brez odgovo ra, 
a vendar zabeleženo. 
Skratka, če se vrnemo k številkam, zagotovo lahko razmišljamo in govo-
rimo o zelo opazni spremembi paradigme, ki je na tem področju prevlado-
vala ne samo več desetletij, temveč, zlasti v Evropi, gotovo blizu sto let in ki 
zadeva poseben, doslej elitni status književnosti in, četudi nemalokrat tudi 
politično sumljivih in spornih, pesnikov oziroma pisateljev. Ta sprememba 
je značilna tudi za nekatere druge književne in kulturne trge razvitih in 
srednje razvitih zahodnih držav, za Evropo, Severno Ameriko in tudi za 
dele Srednje in Južne Amerike, Azije in Afrike. Vendar vseeno tudi med 
razvitimi državami ne za vse! In če se ob predpostavki o tej spremembi za 
hip vrnemo k prej zastavljenemu “banalnemu vprašanju”, lahko pomisli-
mo tudi na to, da vsaj del mladih piscev, ki se vedno znova podajajo na to 
negotovo pot, še vedno privabljata tudi obet in pričakovanje, da bo status, 
ki jim ga bo domnevno zagotavljalo njihovo pisanje, vsaj podoben statusu 
velikih imen iz preteklosti. 
Treba je tudi poudariti, da so skoraj neverjeten razmah literarne pro-
dukcije dodatno spodbujali številni dejavniki, ki so vplivali na posamezne 
tokove te produkcije in na njihovo usmeritev. Zlasti vdor potrošniškega 
mišljenja ali vsaj vpliv tega mišljenja na bralce in vse bolj tudi na strokovno 
javnost v povezavi s kontekstom mode (začasno popularne teme in  vsebine 
14 Sodobnost 2020
Tone Peršak Branje in kritika, izziv 21. stoletja
ali žanri) ter, posledično, zanikanje “večnih” oziroma trajno veljavnih 
“dosežkov” na področju literature, skladno s konceptom bestsellerja ali, 
z drugimi besedami, zanikanje prepričanja, da obstajajo knjige in avtorji, ki 
ne izgubljajo vrednosti in bodo kot literarne zvezde “večno” sijali na nebu 
literature ali, kot je 3. junija 2014 v časopisu Delo po refleksiji dr. Mirana 
Hladnika, ki je leta 2010 pisal o svoji izkušnji žiranta za podelitev kresnika, 
povzel Peter Kolšek v prispevku Vsi kresnikovi nagrajenci: pisatelji imajo radi 
romane, romani pa 20. stoletje: “Trajnih vrednot v naši civilizaciji ni več, tudi 
literarnih ne.” Potrošniška miselnost in koncept bestsellerja zahtevata hipni 
uspeh književnega dela, saj bo v nasprotnem primeru tržno neuspešno. To 
zahteva ustrezno marketinško pripravo, napoved in promocijo izida knjige 
in vzbujanje vzdušja pričakovanja ter, “v belem svetu”, že sprotno prevaja-
nje dela, ki želi in mora postati uspešnica, tako da prevod izide nekaj dni za 
izvirnikom. Seveda vse to hkrati že upošteva imperativ, da bo delo v nekaj 
mesecih ali najpozneje po letu, dveh odstopilo prvo mesto na lestvicah 
najbolj prodajanih knjig novi, na isti način plasirani uspešnici, medtem 
ko bo predhodna počasi tonila v pozabo. Seveda taki bestsellerji pravilo-
ma sodijo na plodno polje žanrske književnosti (fantazijske, detektivske, 
psevdo historične ali vsaj politično angažirane itd.). V nekoliko skromnejši 
meri in obliki so takšni “knjižni projekti” zaznavni tudi v Sloveniji.
Na vse to se navezujejo težnje po preusmeritvi od koncepta nacionalne 
kulture in tudi književnosti h konceptu transnacionalne literature in kulture. 
In to ne glede na še vedno opazno samopromocijo ter zahteve po znatno 
višjem deležu javnih sredstev za književnost (knjigo) in kulturo v celoti, kar 
vsaj del slovenske literarne in tudi širše kulturne “elite” še vedno utemeljuje 
s prepričevanjem javnosti in zlasti politike, da sta slovenska književnost in 
kultura v celoti, književnost predvsem zaradi jezika kot polja delovanja, še 
vedno osrednjega pomena za uveljavitev in predstavljanje naroda drugim 
narodom in svetu v celoti ter za dokazovanje naše enakovrednosti z drugimi 
narodi in našega jezika z drugimi jeziki. Tako v bistvu vztraja v “prešernovski 
strukturi”. A to vztrajanje predstavlja svojevrsten paradoks, kajti položaj 
naroda in jezika se je medtem popolnoma spremenil. In tudi, če je do začet-
ka 20. stoletja oziroma dogodkov po prvi svetovni vojni ali morda celo do 
leta 1991 veljalo in bilo do neke mere tudi priznano, da v času oblikovanja 
naroda in prizadevanja za priznanje naroda kot enakopravnega kulturnega 
in političnega subjekta ni mogoče pričakovati del, ki bi po temah in koncih 
ustrezala merilom za uvrstitev v kategorijo “evropskega romana”, oziroma 
del, ki bi jih bilo mogoče uvrstiti na področje sodobne epske književnosti, 
to zdaj vsekakor ne velja več. 
15 Sodobnost 2020
Branje in kritika, izziv 21. stoletja Tone Peršak
Vse to skupaj – vpliv potrošniške ideologije, imperativ uspeha oziroma 
koncept bestsellerja, preusmeritev od koncepta narodne književnosti prek 
koncepta nacionalne književnosti in kulture (opozarjam na razlike med 
pojmi narod in nacija ter narodna in nacionalna kultura) do koncepta 
transna cionalne kulture, kar vse zahteva drugačne razmisleke o temah, 
vsebinah in sporočilih književnih del ter v skladu s tem tudi vpliv na zah-
teve trga po podreditvi merilom in prijemom popularne ali trivialne lite-
rature – ima zelo daljnosežne posledice. Na vsaj nekatere od njih opozarja 
prevajalka in esejistka dr. Urša Zabukovec (Sovražniki jezika in mišljenja, 
Delo, 2. julij 2019), ki ob nominaciji desetih romanov za kresnika 2019 
opazi, da gre vsaj v treh primerih za žanrska dela, napisana po metodolo-
giji pisanja “uspešnice” (vsi trije romani so se prebili tudi med peterico 
finalistov), ter v nadaljevanju izpostavlja različnost ravni jezikovne kom-
pleksnosti in zahtevnosti med žanrsko književnostjo in književnostjo, ki 
“zna jezikovno misliti nedoumljivost življenja, kar jo meče iz ustaljenih in 
sploščenih tirnic, po katerih dirjajo jeziki uspešnic”. Dr. Urša Zabukovec 
potemtakem opozarja na eno temeljnih funkcij književnosti, ki jo lahko 
opišemo kot razvoj, raziskovanje in utiranje novih poti jezika, medtem 
ko trivialna književnost praviloma ostaja znotraj (splošno) znanega in že 
uveljavljenega v jeziku, saj ji to omogoča komunikativnost in zagotavlja 
dostopnost najširšemu krogu bralcev ali tudi manj zahtevnim kupcem 
knjig. Ta proces se je začel že pred mnogimi leti kot odklon od moderniz-
ma v književnosti, ko je bila izrazito izpostavljena pomembnost “dobre”, 
jasne, pregledne, učinkovite zgodbe kot osnove literarnega dela (zgledo-
vanje po ameriški književnosti in najuspešnejših ameriških avtorjih). Ta 
zahteva je tako rekoč sama po sebi vodila k naslednjemu koraku oziroma 
spoznanju, da je v, recimo tako, resna dela, katerih avtorji resno računajo 
na bralce, smiselno vključevati elemente žanrske literature, zlasti kar 
zadeva zapletanje zgodb, motivacijo junakov za delovanje, odnose med 
njimi itd., morda zlasti elemente, značilne za detektivski (npr. zločin kot 
sprožilni moment zgodbe), ljubezenski ali pustolovski roman in “gotske 
zgodbe”. Vse to je bilo predlagano in pričakovano tudi z mislijo na nujnost 
olajšanja bralčevega vstopanja v kompleksni svet literarnega dela, z misli-
jo, da bo tako tudi manj vešči bralec našel v literarnem delu tisto nekaj, 
kar bo v tolikšni meri pritegnilo njegovo pozornost in radovednost, da 
bo vztrajal in se morda celo usposabljal za branje zahtevnejših literarnih 
del brez olajševalnih limanic. Kajti, kot izhaja tudi iz omenjenega prispev-
ka dr. Urše Zabukovec, branje kakovostnih, “večplastnih” in filozofsko 
poglobljenih literarnih del oziroma literature, ki “zna jezikovno misliti 
16 Sodobnost 2020
Tone Peršak Branje in kritika, izziv 21. stoletja
nedoumljivost življenja, kar jo meče iz sploščenih tirnic, po katerih dirjajo 
jeziki uspešnic”, je zahtevno in naporno. Takšna dela izhajajo iz drugačnih 
pričakovanj in zahtev do bralca in tudi do kritika, esejista ali strokovnjaka 
oziroma teoretika, ki želi pisati o tudi pri nas neizmerno raznoliki sodobni 
literaturi. Zahtevnost in napor pa v teh časih nista ne zaželena ne cenjena. 
Tudi z vidika danes praviloma slabo plačanega kritika ne. Zato ni nena-
vadno, da včasih beremo kritike, katerih avtorji obravnavana dela berejo 
tako, da preverjajo ustreznost slednjega nekakšni šabloni, ki izhaja iz lite-
rarnoteoretičnega nazora ali modela, ki so ga osvojili kot edino veljavnega 
ob gotovo zahtevnem študiju na ustreznem oddelku ljubljanske filozofske 
fakultete ali na kateri od sorodnih fakultet. Tako si v bistvu olajšajo delo 
in hkrati zagotovijo zaledje in utemeljenost morebitne ocene, da literarno 
delo ne izpolnjuje njihovih pričakovanj. 
Na vse bolj akutni problem zahtevnosti literarnega jezika, ki postaja 
za vse večji del prebivalstva nedostopen ali vsaj težko dostopen, še po-
sebej če gre za kakovostna literarna dela, za kakršna se zavzema dr. Urša 
Zabukovec, opozarja v svojem delu Kritika in klinika tudi Gilles Deleuze 
(Študentska založba, 2010, prev. Suzana Koncut). Deleuze se že v začet-
ku kratkega Predgovora sklicuje na Prousta, ki pravi, da “pisatelj v jeziku 
izumlja nov jezik, nekakšen tuj jezik. Na dan prinese nove gramatikalne 
in sintaktične zmožnosti. Jezik povleče iz njegovih običajnih kolesnic, 
pripravi ga do delirija.” Itd. Gre za to, da je resnično kakovostna književ-
nost, ki se ne prilagaja bralcem na način trivialne ali žanrske književnosti, 
praviloma vedno tudi plod avtorjevega odnosa do jezika in prizadevanja 
za njegovo inovativno rabo in dopolnjevanje ali najmanj za veščo in domi-
selno, dognano rabo že znanega v jeziku. Od tod že omenjena zahtevnost 
in od tod spoznanje, da je branje kakovostne literature veščina, ki zahteva 
številne zmožnosti, ki jih je izurjeni bralec kakovostne književnosti razvil 
in pridobil z neke vrste sistematičnim učenjem ali pridobivanjem bralskih 
izkušenj od otroštva naprej. Gre za posebno bralno pismenost, ki presega 
bralno pismenost, kakor jo razume večina sodelujočih v javnih debatah 
o bralni pismenosti mladih (in tudi starejših) Slovencev in z izboljšanjem 
katere se v zadnjih letih dokaj zavzeto ukvarja slovensko šolstvo, še zlasti 
po tem, ko je leta 2015 mednarodna raziskava (PISA) opozorila, da mladi 
pri nas zaostajajo za vrstniki v primerljivih državah – to naj bi se v zadnjih 
letih že spremenilo na bolje. Vendar izhajamo iz stališča, da ne gre samo za 
osnovno bralno pismenost, da moramo razmišljati o nekakšni nadgradnji 
osnovne bralne pismenosti, ki zadeva predvsem razumsko (analitično) 
razumevanje besedil, na primer opisov dogodkov, časopisnih člankov, pa 
navodil za uporabo aparatov, za izpolnjevanje obrazcev ipd. Gre za bralno 
17 Sodobnost 2020
Branje in kritika, izziv 21. stoletja Tone Peršak
pismenost, ki zadeva zmožnost razumevanja in doživljanja književnih 
del, pa ne le usposobljenost za razumevanje, temveč tudi sposobnost za 
doživljanje in dojemanje pomenske večplastnosti oziroma za bralni eros 
ali željo, ki izhaja iz zmožnosti in radosti/užitka ob intuitivnem dojemanju 
sporočil besedil ter nadgrajuje zmožnost racionalne analize, povzemanja 
zgodb in opisov pokrajin, oseb ipd., vključuje tudi odprtost za estetski 
učinek besedila in čustveni naboj, kar vse – in še kaj – zahtevajo literarna 
besedila. O tem, vsaj posredno, piše v knjigi Umeće čitanja (Veščina branja) 
tudi srbski lingvist (nordist) Ljubiša Rajić (Beograd: Geopoetika, 2009), 
ki opozarja, da branje kakovostnih, torej zahtevnih literarnih del, četudi 
beremo samo s težnjo po uživanju in estetskem učinku, zahteva vsaj do-
ločene okoliščine, primerne za branje in, seveda, bralsko izkušenost. Tem 
bolj to velja za vsakogar, ki bere z namenom, da bi določeno delo analiziral 
kot kritik, literarni teoretik ali zgodovinar. Rajić poudarja, da te sposobno-
sti bralca ustrezna literarnoteoretična ali literarnozgodovinska izobrazba 
sama po sebi še ne zagotavlja. To pa zato, pravi, ker se v šolah, in tudi na 
univerzah, pojem književnega dela praviloma nanaša na kanonizirana 
literarna dela in skrbno odbrana dela predvsem starejšega ustnega lepo-
slovja, s tem pa se največji del tega, kar običajno beremo (pri tem meri na 
celotno skupnost bralcev), tako rekoč izključi iz pojma literatura ali se vsaj 
označi kot manjvredno. Kanonizirana dela in sodbe o njih se v procesih 
izobraževanja redkeje obravnavajo na način analize, največkrat se namreč 
posreduje tudi že kanonizirana stališča in sodbe, še opozarja Rajić. Seveda 
to ne velja za vse univerze, fakultete oziroma oddelke fakultet, na katerih 
poteka študij literarne zgodovine in teorije, pa vendar … 
Kakor koli že, iz povedanega izhaja zlasti sporočilo, da za kvalificirano 
literarno kritiko, publicistiko ali esejistiko ne zadošča samo nujna ustrezna 
izobrazba; potrebni sta tudi obširna, trajna in raznolika bralska izkušnja 
s književnostjo ter odprtost za različne koncepte in (avtorske) poetike, 
ob sodobni književnosti pa tudi zanimanje za sočasnost različnih usme-
ritev ali struj od tradicionalnega realizma in tako ali drugače angažirane 
književnosti do modernizma, postmodernizma, metamodernizma itd. Po-
memben je prej ko slej staž kritika ali teoretika, od katerega pričakujemo 
kompetentno sodbo o razmerah na literarnem prizorišču na določenem 
območju in v določenem času, kar mu omogoča izkušenost. Ne nazadnje 
o tem pričajo tudi izkušnje s slovensko literarno kritiko, z esejistiko, ki 
obravnava književnost, in tudi s teorijo in literarno zgodovino, na kateri 
se radi sklicujemo. Kritik oziroma analitik mora posameznemu delu ali 
sodobni književnosti nameniti veliko časa in energije, hkrati pa mora 
18 Sodobnost 2020
Tone Peršak Branje in kritika, izziv 21. stoletja
ohranjati odprtost in širino pristopa; z drugimi besedami, izogibati se mo-
ra branju z vidika zgolj enega “edino zveličavnega” koncepta, kajti v tem 
primeru kritik ali analitik pristopa k delu na literaturi neustrezen, v bistvu 
ideološki, izključujoči način. Ta odprtost je v današnjih razmerah toliko 
bolj pomembna, kolikor res pričakujemo celovit uvid v izjemno raznoliko 
in množično literarno produkcijo. Tovrstna odprtost in neobremenje-
nost s tem ali onim konceptom oziroma pripadnostjo določeni literarni 
usmeritvi je v dokajšnji meri nujna celo za običajnega (dobrega) bralca, ki 
svojega “branja” literarnega dela nima namena predstavljati širši javnosti. 
Branje kakovostnih in jezikovno zahtevnih literarnih del terja bralčevo 
usposobljenost, pridobljeno z branjem, in tudi vsaj osnovno poznavanje 
zmožnosti jezika ter sposobnost osredotočenja, ki pa je, kot je dandanes 
splošno znano, pri mnogih vse bolj vprašljiva. Deloma zaradi vpliva novih 
tehnologij in deloma zato, ker živimo v prostoru/času, v katerem prevla-
duje mantra o doseganju rezultatov brez napora. O vsem tem, tudi z vidi-
ka neprimerljivosti statusa literature danes in nekoč, piše dr. Ana Beguš 
v razpravi Žanr v tehnološkem remediiranju kulture (Primerjalna književnost, 
2019, letnik 42, številka 1), ki opozarja na močan vpliv novih medijev, 
vključno z digitalnimi, razumljenimi v skladu z McLuhanovo opredelitvijo 
medijev, na literarno produkcijo in dojemanje literature. 
Razlogov, ki otežujejo, če že ne kar preprečujejo doseganje celovitih 
uvidov v sodobno literarno produkcijo tudi v Sloveniji, kaj šele v okviru 
veliko večjih kultur in literatur, je več: obseg in nepreglednost literarne 
produkcije, usihanje kritike (številne knjige, ki izidejo, ne učakajo niti ene 
kritike) ter v mnogih objavljenih kritikah odsotnost ustreznih meril in 
hkratno relativiziranje ali celo zavračanje tovrstnih meril, nadomeščanje 
kritike s promocijskimi članki oziroma z nekakšnimi literarnimi reporta-
žami (povzetki vsebin del ipd.), pisanimi z vidika sekundarnih okoliščin in 
opredelitev (npr. z vidika takšnega ali drugačnega angažmaja avtorja/avto-
rice ipd.). Stanje na področju kritike je razumljivo, saj v Sloveniji praktično 
nihče več ne more preživeti samo kot literarni kritik in tudi ne kot literarni 
teoretik ali zgodovinar; hkrati mora biti tudi profesor oziroma zaposlen 
nekje drugje. To dejstvo – poleg neobvladljivosti produkcije literarnih del 
v zadnjih letih – dodatno onemogoča, da bi kritik ali analitik lahko v rela-
tivno kratkem času pripravil celovit in tehten kritiški ali teoretski pregled 
literarnega dogajanja, ki bi zajel vsaj nekaj zadnjih let, kaj šele celotno 
obdobje po osamosvojitvi Slovenije ali vsaj od leta 2000 do danes. Že če bi 
se avtor takega pregleda odločil samo za obravnavo ene od pomembnejših 
literarnih vrst, npr. romana ali kratke zgodbe, kaj šele ene od zvrsti, na 
19 Sodobnost 2020
Branje in kritika, izziv 21. stoletja Tone Peršak
primer lirike, v tako izbranem obdobju, bi to zahtevalo zelo veliko časa. Še 
posebej zato, ker se je težko opredeliti, katera dela, ki so izšla pred petimi 
ali celo desetimi leti, je mogoče upoštevati kot reprezentativna dela s traj-
no vrednostjo (pri tem tudi najpomembnejše nagrade, kot je ugotavljal 
Peter Kolšek v že omenjenem prispevku v Delu leta 2014, niso jamstvo). 
Kako obvladati prizorišče romana, če v enem letu izide od 150 do 200 ro-
manov, ali področje pesniških zbirk, še zlasti glede na to, da večina teh del 
ni bila deležna resnih in iz različnih izhodišč izhajajočih kritik? Nekoliko 
laže bi bilo, če bi se avtor osredotočil samo na esejistiko, čeprav je tudi 
za to področje vse bolj značilna izjemna raznolikost tem in pristopov ter 
hkrati svojevrstna ohlapnost meril, kaj vse presojamo kot esej. Ovira za res 
strokovne in celovite preglede sodobne produkcije je potemtakem izredna 
raznolikost konceptov ali usmeritev in smeri, pri čemer dodatno težavo 
predstavlja dejstvo, da je, za razliko od preteklosti, vse teže identificirati 
koncept, ki bi ga za določeno, četudi kratko, obdobje lahko opredelili vsaj 
kot prevladujočega. Enako težko je opredeliti koncept v opoziciji, ki se je 
morda že izpel ali se šele uveljavlja, kot se je to v preteklosti dogajalo ob 
prehodih iz realizma v naturalizem, iz naturalizma v dekadenco in simbo-
lizem in, vsaj deloma (v Sloveniji) tudi še ob prehodu iz moderne v ekspre-
sionizem ali po letu 1945 iz socialnega realizma v intimizem. Zdaj že dolgo 
velja načelo strpnega sožitja kar najbolj različnih konceptov, čeprav se še 
poskuša poimenovati obdobja z bolj posplošenimi nazivi, kot je na primer 
postmodernizem ali tudi postpostmodernizem, četudi seveda oba že sama 
po sebi predpostavljata raznolikost in celo poljubnost konceptov in poetik, 
na kar opozarjajo tudi zelo različne opredelitve obeh.
V preteklosti, vse do naturalizma in celo še simbolizma, je vedno šlo 
za “pravo” pot do resnice. Sleherno obdobje v literaturi je predhodne-
mu nasprotovalo v imenu ustreznejše poti do resnice sveta in človeka. 
Konec 19. in v začetku 20. stoletja je ta pristop že manj ustrezal, zlasti 
zaradi vpliva znanosti kot vse bolj priznane edine prave poti do resnice. 
V literaturi so v ospredje stopili drugi motivi za branje/pisanje (estetski 
užitek, angažma itd.). Modernizem se nedvoumno odpove tradicionalnim 
opredelitvam, ostro zavrača koncept literature kot ogledala družbe in kot 
poti do resnice stvarnega sveta, vztraja pri opredelitvi, da gre za fikcijo, in 
išče možnost preseganja tradicije tudi v prestopanju meja med literaturo 
in drugimi umetniškimi praksami. Postmodernizem na neki način zavrže 
vse to opredeljevanje in se opredeli za metafikcijo in idejo, po drugi strani 
pa skuša vzpostaviti nekakšno vzporedno realnost, znotraj katere se spo-
gleduje s filozofijo itd. Literatura se pogosto nanaša predvsem sama nase 
(citati, palimpsesti …). 
20 Sodobnost 2020
Tone Peršak Branje in kritika, izziv 21. stoletja
Danes živimo v stanju anomije in nepreglednosti. Ni vidika in ni stali-
šča ali zornega kota, iz katerega bi bilo mogoče zajeti celoto oziroma vsaj 
poskušati vzpostaviti preglednost in vrednostno hierarhijo. Vse je enako 
vredno in enako “nepomembno”, ni trdne točke, na katero bi bilo mogoče 
opreti vzvod presoje, kaj je (pa ne gre za posamezna imena in dela, tem-
več za usmeritve ali koncepte) reprezentativno za prostor/čas, v katerem 
nasta ja, in kaj ostaja na neki drugi ravni. O tem priča ne nazadnje tudi 
dejstvo, da je literatura, kot tudi vsa druga umetnost, izgubila nekdanji 
poseben status med dejavnostmi znotraj družbe. Pesnik ali pisatelj ni več 
prerok ali šaman, ki v stanjih zanosa in inspiracije oblikuje in sporoča 
najgloblje resnice sveta in človekovega bivanja. Po drugi strani pa del lite-
rature išče zase možnost v literarizaciji stvarnosti (avtobiografskost ali 
biografskost, zgodovinska proza, dokumentarna proza ipd.) ali s prestopi 
na polje množične kulture (žanrska proza itd.). 
Lahko bi rekli, da razmerje z možnimi bralci in poslušalci kakovostne 
književnosti dobro ilustrira primer literarnega branja na vrtu Društva 
slovenskih pisateljev 27. 6. 2019. Pesniki in pisatelji smo brali sami sebi. 
Mimo so onkraj ograje ves čas hodili meščani po svojih opravkih, tu in tam 
je kdo zastal, prisluhnil za minuto, največ dve, in nadaljeval svojo pot. To je 
ali vsaj vse bolj postaja stanje slovenske in najbrž tudi drugih književnosti. 
Pesnik ni več žrec in prerok, ni več duhovni vodja, s katerim se istoveti 
skupnost, tudi še narod, in čigar javni nastop pripadnika skupnosti očara 
ali celo začara.
Kaj storiti, da ta model ne bo prevladal ali da se ne bi celo zgodilo, 
da bi se mimoidoči povsem nehali ustavljati? Seveda se to sprašujem ob 
predpostavki, da je to pomembno vprašanje, pomembno za družbo in za 
posameznika. Pri tem ne bi rad izkoristil pojma narod. To bi bilo vprašljivo 
vsaj s treh vidikov: z vidika podrejanja literature interesom in potrebam 
naroda v skladu s “prešernovsko strukturo”, pri čemer se je status naroda 
leta 1991 epohalno spremenil, z vidika teorij o izpetju koncepta naroda, 
kot smo ga dojemali v preteklosti, in z vidika razumevanja literature in 
sleherne umetnosti kot načeloma neutilitarne dejavnosti.
Del literature oziroma literatov še vedno vztraja v t. i. “prešernovski 
strukturi” in, recimo, tekmuje z zdravniki in politiki za položaj priznane 
elite znotraj naroda ter ne pristaja na načelo enakovrednosti družbenih 
podsistemov, ki v osnovi velja ali vsaj naj bi veljalo v zdravi družbi, kot nas 
pouči že Shakespeare v tragediji Koriolan. 
Kakor koli že želim zaključiti ta razmislek, pa tega ne morem storiti, ne 
da bi še enkrat in kar najbolj odločno izpostavil vprašanja kritike, ki postaja 
21 Sodobnost 2020
Branje in kritika, izziv 21. stoletja Tone Peršak
po mojem prepričanju najpomembnejše vprašanje sodobne literarne situa-
cije. Kakovostna strokovna in dovolj obširna kritiška refleksija posameznih 
del in tudi skupin znotraj celotne produkcije, zamejenih glede na teme, 
glede na koncepte oziroma idejno-estetske usmeritve ter poetike avtorjev 
ali tudi glede na kakšna druga skupna izhodišča (morda generacijska) ali 
glede na morebiten politični ali kakšen drug angažma, je v eksistenčnem 
in eksistencialnem interesu sodobne slovenske književnosti, zlasti tistega 
njenega dela, ki bi ga lahko opisali in zamejili z oznakami, kot so “kakovo-
stna književnost”, “resna književnost”, “jezikovno in tematsko zahtevna 
književnost”. To pomeni, da je po eni strani nujno treba zagotoviti širše 
dostopne platforme za objavljanje literarne kritike in po drugi strani za-
dostna sredstva za ustrezno plačilo tega odgovornega in zahtevnega dela. 
Skratka, treba je ustvariti pogoje, da bodo avtorji dobrih kritiških besedil 
preprosto dovolj plačani, da bodo pri tem delu vztrajali tudi v zrelih letih, 
da bodo v tem lahko videli karierni izziv in ne obsodbo na življenje v bedi. 
To bi moralo biti celo v interesu države in njenih institucij (Ministrstva 
za kulturo, Javne agencije za knjigo, univerze), kajti književnost, tudi ob 
novih tehnoloških možnostih in v klasični knjižni obliki, ostaja eno ključ-
nih polj medkulturnega dialoga na globalni ravni. Država kot večinski 
financer najkakovostnejše literature potrebuje literarno kritiko kot eno od 
pomembnih strokovnih podlag za odločanje o subvencioniranju knjižnih 
programov, o štipendiranju avtorjev, o sofinanciranju prevodov v tuje je-
zike in o podpori založnikom slovenskih literarnih del, namenjenih tujim 
knjižnim trgom, za predstavitve del in avtorjev na mednarodnih knjižnih 
sejmih, literarnih festivalih ipd. 
Kvalitetna literarna kritika je v interesu založnikov, v veliki meri iz istih 
razlogov. Poleg tega je ključnega pomena za celotno področje, znotraj tega 
pa je še posebej v interesu avtorjev, kajti kakovostna kritika predstavlja 
avtor jev dialog z visoko kvalificiranimi bralci. Kritika je izjemno pomemb-
na za žal vse ožji, a življenjsko pomemben korpus bralcev kakovostne knji-
ževnosti, saj jim omogoča orientacijo znotraj obsežne produkcije izvirnih 
del v slovenskem jeziku in jim tako pomaga pri izbiranju del za branje. In 
ne nazadnje je kakovostna kritika zelo pomembna za strokovnjake, ki lite-
raturo obravnavajo kot teoretiki, literarni zgodovinarji in sociologi kulture. 
Ne glede na pomembnost književnosti in usposobljenih bralcev kot 
ustvarjalnih ljudi z razvito domišljijo, ki je osnova sleherne ustvarjalno-
sti, ni mogoče pričakovati, da bodo mediji v zasebni lasti veliko vlagali 
v kritiko, bodisi literarno bodisi kritiko drugih umetnosti (resnici na 
ljubo je treba poudariti, da je stanje kritike drugih umetniških praks še 
22 Sodobnost 2020
Tone Peršak Branje in kritika, izziv 21. stoletja
slabše), saj bolj ali manj utemeljeno ugotavljajo, da prisotnost literarne 
kritike v mediju ne vpliva na zanimanje zanj. Tem večja je v tem pogledu 
zato odgovornost javnih medijev, predvsem seveda RTV Slovenija in vseh 
drugih medijev, ki jih sofinancira država, ter odgovornost države, da tega 
ne pozabijo zahtevati. 
Prej ko slej bo treba spodbuditi in promovirati spletno platformo ali več 
platform v digitalnem okolju, katerih namen bo spodbujanje nastajanja 
in objavljanja kritik sodobne literarne produkcije. Omogočiti bo treba 
delovanje teh platform kot spletnih medijev ter zagotoviti sredstva za 
honorarje kritikov. 
Gre, kot rečeno, za interes skupnosti državljank in državljanov, ki ji je 
slovenska knjižna produkcija v osnovi namenjena, in s tem za interes drža-
ve, ki je po ustavi dolžna skrbeti za blagostanje pripadnikov skupnosti. In 
to blagostanje nikakor ni samo vprašanje polnih želodcev. 
In še pripis: Prav v zadnjem času, zlasti po predstavitvi javne raziskave 
Knjiga in bralci VI (UMco, 2019), ki je s poraznimi ugotovitvami o upada-
nju števila bralcev in kupcev ter števila izposoj knjig v javnih knjižnicah 
in strez nitvenimi primerjavami s stanjem v nekaterih drugih evropskih 
državah opozorila tudi na to, da je treba težišče prizadevanja za izboljšanje 
položaja prenesti predvsem na promocijo branja (zaradi številnih pozi-
tivnih učinkov branja, bralne pismenosti in bralne kulture in ne samo ali 
predvsem na promocijo posameznih avtorjev, del, žanrov ipd.). Če bomo 
več in bolje brali, bomo tudi sami izpostavili in promovirali najpomemb-
nejša dela in najzanimivejše avtorje, kot se je to v preteklosti zgodilo že 
velikokrat, ne glede na odnos oblasti ali javno priznanih arbitrov do avtor-
jev in del, ki jih še danes častimo in beremo.
23 Sodobnost 2020
Branje in kritika, izziv 21. stoletja Tone Peršak
Kriza je redko posamična. V tem je problem. Mednarodna skupnost bi 
lahko v zadnjih tridesetih letih brez težav obvladala globalno segrevanje. 
Tako se je zagotovo zdelo na Svetovni konferenci o spreminjanju ozračja 
leta 1988 v Torontu. Doseženo je bilo soglasje – med znanstveniki in po-
litiki. Soglasje o tem, da se Zemljino podnebje segreva in da smo vzrok za 
to ljudje. In soglasje, da je treba kolikor mogoče hitro kaj storiti. Poročilo 
s konference jasno “poziva vlade k takojšnjim ukrepom” za omejitev emisij 
CO
2
. Kot vemo, se od takrat ni zgodilo nič takega. Emisije CO
2
 po vsem 
svetu še vedno naraščajo.
Tekst objavljamo z dovoljenjem avtorjev, revije Wespennest, spletne mreže Eurozine in 
s podporo programa Eurozine Translation Pool (Creative Europe Programme).
Daniel Pelletier,  
Maximilian Probst
Sedem smrtnih 
grehov novinarstva
24 Sodobnost 2020
Mnenja, 
izkušnje, vizije
To zgodovino politične neuspešnosti spremlja neuspešnost medijev. 
Politika se ni odzvala na podnebne spremembe in tudi časopisi, radijske ali 
televizijske postaje se niso. Vse od Toronta vsem medijem skupaj ni uspelo 
ustrezno opisati globalnega segrevanja, predlagati potrebnih ukrepov in 
jih zahtevati od politikov. Podnebna kriza je eno. Toda do današnjih raz-
sežnosti je lahko narasla samo zaradi hkratne krize v komunikaciji, ki je 
vrhunec dosegla v lažnih novicah in dezinformacijah. Krizo v komunikaciji 
označujemo kot poslabšanje javne razprave. Vzrokov za ta proces je veliko. 
Nepopoln seznam bi vključeval globalno deregulacijo medijskega sektorja 
v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja; zmagoslavje komercialne televizije, 
v Ameriki tudi konservativnih radijskih pogovornih oddaj; naraščajoči 
pritisk ciljev gledanosti; spremenjeno strukturo medijev in krizo časopi-
snega sektorja ter pojav dezinformacij, ki pogosto še zdaleč ne prihajajo 
iz Rusije. Če hočemo razumeti podnebno krizo, moramo nujno opredeliti 
krizo v komunikaciji.
Toda v medijski obravnavi podnebnih sprememb je tudi vgrajena na-
paka, ki presega strukturne spremembe. Ta napaka korenini v “sedmih 
smrtnih grehih novinarstva”. Ti pripomorejo k situaciji, v kateri pomemb ni 
argumenti in znanstvena dejstva težko pritegnejo pozornost, kaj šele, da 
bi zmogli prepričati ali ustvariti politični pritisk.
Sedem smrtnih grehov novinarstva igra svojo vlogo v vsem, kar je 
z obravnavo podnebnih sprememb narobe. Najhuje je, kadar se novinar-
stvo vendarle loti podnebne krize, pa se pri tem izgublja v nepovezanih 
podrobnostih. Na primer, pri vprašanju energije ne gre samo za delovna 
mesta, ampak za politični sistem, v katerem želimo živeti v prihodnosti. V 
nadaljevanju bomo pokazali, da je podnebna kriza povezana s krizo demo-
kracije. Tako podnebje kot demokracija visita na nitki.
Nekaj je gotovo: kdor koli se še prepušča sedmim smrtnim grehom novi-
narstva, pospešuje nastop katastrofe, ki bo naredila družbi in naravi škodo, 
kot je ni še nobena. Znanstveni dokazi so na voljo že dolgo in opozorila 
niso nič novega. Nihče ne bo mogel nekoč v prihodnosti reči, da nismo 
mogli vedeti za globalno segrevanje in katastrofo, ki jo bo povzročilo. Če 
bi to storil, bi v bistvu zagrešil prvi smrtni greh.
Prvi greh: vztrajanje pri napačnih razpravah o podnebnih spremembah
Med znanstveniki, ki se ukvarjajo s podnebjem, je zmeraj vladalo večje so-
glasje, kot so bili mediji pripravljeni priznati. Seveda ne bi smelo biti samo 
25 Sodobnost 2020
Sedem smrtnih grehov novinarstva Daniel Pelletier, Maximilian Probst
po sebi jasno, da mediji vsakokrat, ko znanstveniki sporočijo, da so nekaj 
odkrili, samo spoštljivo prikimajo. Kritičen, skeptičen tisk, ki preizprašuje 
domneve in sooča bralce z različnimi stališči, je osnova demokracije. Ven-
dar so glede podnebnih sprememb mediji krepko prestopili okvir svojih 
dolžnosti. Mnogi so še leta po dosegu znanstvenega konsenza o povezavi 
med nastajanjem CO
2
 in globalnim segrevanjem vzbujali vtis, da so si mne-
nja še vedno nasprotujoča, da je še vedno veliko negotovosti o temeljnih 
vprašanjih in da ni natančnega znanja o podnebnih spremembah.
Neskladje med obstoječim znanjem in tistim, kar poročajo mediji, je 
temeljito dokumentirala zgodovinarka znanosti Naomi Oreskes. Iskala je 
besedno zvezo “globalne podnebne spremembe” in v 928 člankih, objav-
ljenih v strokovnih revijah med letoma 1993 in 2003, ni našla niti enega 
primera, ki bi oporekal trditvi, da je za globalno segrevanje kriv človek. V 
časopisih in na televiziji pa se je v istem obdobju v vsakem drugem pri-
spevku pojavilo zanikanje. Razlog je bil delno v tem, da novinarstvo šteje za 
svojo dolžnost stvari uravnoteženo komentirati. Toda rezultat je statistič ni 
nesmisel. V Nemčiji je na primer 97 odstotkov znanstvenikov prepričanih, 
da igra človek v globalnem segrevanju pomembno vlogo, vendar sta v edini 
nemški pogovorni oddaji leta 2017, v kateri so razpravljali o podnebnih 
spremembah, nastopila en podnebni znanstvenik in en skeptik glede 
podnebnih sprememb. Če bi televizija hotela doseči pravo ravnovesje, bi 
morala vsakemu skeptiku postaviti nasproti ne enega znanstvenika, pre-
pričanega o antropogenih spremembah podnebja, ampak dvaintrideset ali 
triintrideset. Ali pa bi morala predvajati še na ducate pogovornih oddaj 
o podnebnih spremembah brez udeležbe skeptikov.
Obstaja pa še en, verjetno resnejši razlog za množično pretirano izpo-
stavljanje obrobnih znanstvenih stališč, ki je povezan z načinom, kako me-
diji delujejo. Gre za splošno sprejeto prepričanje novičarskega žurnalizma, 
da je učinek pomembnejši od skupka osnovnih okoliščin, da je posameznik 
vznemirljivejši od skupine, da je nasprotovanje zanimivejše od soglasja in 
da je o kakem dejstvu vredno poročati ne zgolj zato, ker nekaj pojasnjuje, 
ampak tudi zato, ker nekaj doda zgodbi ali spodbudi debato. Nič čudnega, 
da so mediji tako željno pograbili za lase privlečene razlage podnebnih 
sprememb in jih vzeli za svoje, naj so bile še tako bedaste. Odtlej se debata 
vrti v krogih do onemoglosti.
Šele v zadnjih dveh ali treh letih je nekaj večjih medijskih hiš začelo 
opravljati svojo osnovno dolžnost: informirati. Leta 2018 je BBC priznal, 
da je poročanje o podnebnih spremembah prepogosto zgrešeno, in objavil 
interne smernice zanj. V njih so opozorila pred vzpostavljanjem zlaganega 
26 Sodobnost 2020
Daniel Pelletier, Maximilian Probst Sedem smrtnih grehov novinarstva
ravnotežja: “Za dosego nepristranskosti BBC-jevim poročevalcem ni treba 
navajati odkritega zanikanja podnebnih sprememb, tako kot ne bi navajali 
izjave, da Manchester United prejšnjo soboto ni zmagal z 2 proti 0. Sodnik 
je odločil.”
Deloma kot posledica tega zanikanje podnebnih sprememb zdaj živi 
v temnih kotih družbenih omrežij in na ruskih propagandnih kanalih. 
Vendar ni razloga za samozadovoljstvo. Novinarstvo še vedno dela smrt-
ni greh, ko nadaljuje zgrešeno razpravo, le v drugačni obliki. Zdaj ni več 
vprašanje, ali podnebne spremembe obstajajo, in če obstajajo, ali smo 
za to odgovorni ljudje; zdaj gre za razprave, kakršna je na primer debata 
o tem, ali električni avtomobili prispevajo k razogljičenju ali so tudi oni 
uničevalci podnebja. Tudi o teh vprašanjih obstaja znanstveni konsenz, ki 
ga mediji prav tako ne prepoznavajo. Še vedno imajo raje nasprotovanje, 
pogosto v kombinaciji s prešibko željo po soglasju, ki ogroža okosteneli 
poslovni model. Naj ponovimo: znanstveniki so prepričani, da lahko elek-
tromobilnost veliko prispeva k omejevanju globalnega segrevanja, seveda 
pod pogojem, da elektrika, uporabljena za proizvodnjo takih vozil, izhaja 
iz obnovljivih virov in da se tudi za polnjenje njihovih baterij uporablja 
obnovljiva energija. Prav zato vse resne znanstvene strategije za zaščito 
podnebja vključujejo ob energetski tranziciji tudi razvoj elektromobilnosti. 
Pozitivni učinek električnega avtomobila je izničen, ko se – preseneče-
nje! – za proizvodnjo in upravljanje tega avtomobila uporablja elektrika, 
proizvedena iz premoga in nafte. Skeptiki z nenehnim ponavljanjem tega 
neargumenta proti električnim avtomobilom in sklicevanjem na študije 
vzbujajo vtis, da je elektromobilnost vprašljiva in znanstveno sporna.
Drugi greh: prepuščanje podnebnih sprememb naravoslovju
Drugi greh novinarstva je preprosto to, da prepušča tematiko podnebnih 
sprememb naravoslovju. Poročil o vedno natančnejših znanstvenih pred-
videvanjih je veliko. Redno se objavljajo kalkulacije o tem, kako visoko 
in kako hitro bodo narasle temperature in koliko se bo dvignila gladina 
morja. Vrhunec vsega tega je cirkus okoli podnebnih konferenc Združenih 
narodov, kjer podnebni znanstveniki resno pozivajo k ukrepanju in kjer 
že sama navzočnost politikov vzbuja vtis, da zadevo jemljejo resno. Kot je 
pokazal sociolog Michael Brüggemann, je tako celo v primeru, ko podnebni 
znanstveniki menijo, da je dogodek katastrofalna polomija – z drugimi 
besedami, v vseh primerih razen Pariza 2015.
27 Sodobnost 2020
Sedem smrtnih grehov novinarstva Daniel Pelletier, Maximilian Probst
Bodimo jasni: pomembno je, da se o znanstvenih ugotovitvah poroča. 
V jeziku filozofske logike: poročanje o podnebni znanosti je nujen pogoj 
za razumno razpravo o podnebju. Ni pa zadosten pogoj. Novinarstvo mora 
namreč poleg znanstvenih vidikov podnebne krize natančno pojasniti 
tudi druge njene posledice, bodisi družbene, kulturne, geostrateške, eko-
nomske, zgodovinske, psihološke bodisi, tako kot tukaj, medijskoteore-
tične. Doslej nobena od njih ni bila deležna velike pozornosti. Ker je bilo 
globalno segrevanje doslej obravnavano izključno kot vprašanje znanosti, 
je še vedno le nekaj novinarjev z drugih področij dovolj samozavestnih, 
da poberejo ta vroči krompir. Posledično se iste sestavine znova in znova 
reciklirajo, zaradi česar se zdi podnebno novinarstvo vedno bolj plehko.
Podnebne spremembe niso samo stvar strokovnjakov, ampak prej “v 
celoti družbeno dejstvo” (Marcel Mauss). Toliko bi bilo treba napisati, 
posneti in povedati o podnebnih spremembah! Kakšna je njihova inte-
lektualna zgodovina? Kje so začetki “hidrokarbonskega človeka” (Daniel 
Yergin)? Kaj pomeni podnebna kriza za književnost in likovno umetnost? 
Kakšne oblike izobraževanja potrebujemo zdaj? In kakšne konvencionalne 
oblike izobraževanja je treba zdaj opustiti? Kaj je z vedno bolj živčnimi 
izvozniki nafte? Rusiji na primer grozi, da bo zaradi energetske tranzicije 
izgubila velik del dohodka iz tujine. Bo moral Zahod reševati Rusijo? In če, 
kako? Kakšne bodo posledice za Bližnji vzhod, če od leta 2050 naprej ne 
bo več emisij CO
2
, saj drugače ni mogoče doseči ciljev pariške podnebne 
konference? Kakšna je resnična cena energetske tranzicije v primerjavi 
s ceno fosilnih goriv, ki so povsod po svetu deležna veliko višjih subvencij 
kot obnovljivi viri in katerih okoljski vpliv je tudi treba vključiti v enačbo?
V osrednjih medijih redko naletimo na taka vprašanja. Podnebne spre-
membe so največji izziv, s katerim se je človeštvo kdaj soočilo, pa vendar so 
v medijih le obrobna tema, prepuščena peščici usposobljenih novinarjev, 
večinoma z naravoslovnim znanjem.
Tretji greh: obravnavanje podnebnih sprememb kot zelene teme
Podnebnih sprememb kot “v celoti družbenega dejstva” ni mogoče stlačiti 
v strankarskopolitični steznik. Vendar se novinarji vsakič znova ujamejo 
v past obravnavanja podnebnih sprememb kot zelene teme. To je nekaj 
takega, kot bi na demokratsko politiko gledali kot na levičarsko, ker so se 
v 19. stoletju za demokracijo borili večinoma levičarski politiki, medtem 
ko so na konservativni strani še prevladovale monarhične ideje. Dejstvo je, 
28 Sodobnost 2020
Daniel Pelletier, Maximilian Probst Sedem smrtnih grehov novinarstva
da mnogi pomembni politiki, ki se ukvarjajo s podnebnimi spremembami, 
niso levičarji, med njimi je na primer ameriški republikanec George Shultz.
V bistvu lahko vsaka stranka najde filozofske reference za ambiciozno 
podnebno politiko, bodisi v ohranjanju božjega stvarstva (konservativci), 
svobode v odgovornosti (liberalci), racionalne organizacije metabolizma 
med družbo in naravo (socialisti) bodisi ideje, da smo si Zemljo samo 
sposodili od svojih otrok (zeleni). Brez dvoma bodo tudi skrajno desni 
pograbili priložnost za odkritje obnovljive energije. Navsezadnje je nacio-
nalistom težko razložiti, zakaj sistem države poganja tuja energija, pa naj 
bo to “teroristična nafta” z Bližnjega vzhoda ali nafta ruskih oligarhov.
Liberalcem je podnebna politika še bliže. Kaj bi lahko bilo liberalnejše od 
svobodnega ukrepanja proti naraščajočim temperaturam, preden jih v to 
prisili izbruh katastrofe? Kako je mogoče uskladiti liberalno zagovarjanje 
fosilnih goriv z dejstvom, da so ta po vsem svetu visoko subvencionirana, 
čeprav vetrni in sončni viri marsikje že proizvajajo cenejšo energijo? Mar 
naj ne bi načela prostega trga že davno usmerila liberalcev k obnovljivim 
virom, ki danes veljajo za inovativne?
Zavezanost boju proti podnebnim spremembam seveda ne sodi v kate-
gorijo levice ali desnice. Globalno segrevanje ogroža vse življenje na našem 
planetu. Energetska tranzicija je priložnost za vse stranke, ne glede na to, 
ali so njihovi programi modernistični, nacionalistični, socialni, antikapita-
listični ali konservativni. Velika napaka medijev je, da ne vidijo teh povezav.
Ali bolje: da so jih izgubili izpred oči. Ko se je v 80. letih prejšnjega 
stoletja podnebna katastrofa prvič pojavila kot dejanska grožnja, je tako 
v politiki kot v medijih obstajalo mednarodno soglasje, da je treba ukre-
pati hitro. Ustanovljen je bil Medvladni forum za podnebne spremembe 
s podporo Reaganove administracije – danes je to telo Združenih narodov 
za mnoge republikance sovražnik številka ena. Elite na področju fosilnih 
goriv imajo za seboj dolgo zgodovino politiziranja in polariziranja vprašanj 
podnebnih sprememb, posebno v obdobju med letoma 1990 in 2010. Nji-
hovi propagandni napori so dobro znani; tu je treba poudariti, da so mediji 
opravili svoje delo po najboljših zmožnostih. Pri poročanju o podnebnih 
spremembah mediji še vedno delujejo po logiki proporcionalnosti, čeprav 
bi morali izpostavljati primere, ko stranke spregledajo bistvena vprašanja 
ali se ne soočajo z lastnimi problemi. Če je podnebna politika obravnavana 
izključno kot zelena tema, iz tega sledi, da o njej ni mogoče preveč pisati 
in govoriti, ker bi sicer ves čas izpostavljali zelene. In posledice tega so 
pogubne.
29 Sodobnost 2020
Sedem smrtnih grehov novinarstva Daniel Pelletier, Maximilian Probst
Četrti greh: mišljenje, da razogljičenje pomeni izgubo
Podnebna politika v medijih ni samo zelena – pomeni tudi opuščanje 
priljubljenih navad in shajanje brez materialnih ugodnosti. Kar naprej 
nam ponavljajo, da nas bo razogljičenje drago stalo. Pa nas ni strah zaradi 
podnebnih sprememb in izgube življenjskih dobrin, ki jo bodo prinesle, 
ampak zaradi vsega, kar bomo izgubili, če jih bomo skušali ustaviti.
To izkrivljanje dejstev pogosto spremlja težnja po individualizaciji proble-
ma. Posamezniki ne bodo samo nosili bremena podnebne politike – mo-
rali se bodo manj voziti, jesti manj mesa, manj potovati z letali in zaradi 
vrtoglavo rastočih cen energije plačevati več za vse –, ampak bodo tudi 
v prvih vrstah v boju proti podnebnim spremembam. Kot da se je razprava 
o privatizaciji iz 80. in 90. let s trditvami, da je vsak posameznik odgovoren 
za svojo usodo in da družba ne obstaja, preslikala v podnebno vprašanje, 
ki ga bo mogoče rešiti samo, če bo vsak posameznik opravil svojo nalogo. 
Beremo brez konca poročil, komentarjev in osebnih pričevanj o tem, kako 
daleč lahko gre posameznik, da bi še malo znižal emisije CO
2
 v vsakdanjem 
življenju. Take napore potem slavijo kot izjemna prizadevanja v boju proti 
podnebnim spremembam.
Toda vsak novinar, ki danes pripisuje odgovornost posameznikom ali 
govori o podnebni politiki kot o viru izgub, je bodisi plačanec industrije 
fosilnih goriv ali pa nezavedno deluje kot njen koristni idiot. Perspektivo 
je treba obrniti: ni posameznik tisti, ki lahko kaj stori, ampak politiki in 
skupnost. Očitno je, da je nujno in vredno ustvariti strukture in okoliščine 
s kolikor mogoče nizkimi emisijami CO
2
. Nizkoogljični življenjski slog bi 
lahko spodbujali z davki na ogljik in preusmerjanjem subvencij s fosilnih 
goriv k obnovljivim virom energije. Pa ni tako šele v zadnjem času z na-
predkom pri vetrni in sončni energiji ter pri novih tehnologijah shranjeva-
nja. Že leta 1995 je v poročilu Rimskega kluba z naslovom Faktor 4 pisalo, 
da bi bilo napredek mogoče podvojiti z uporabo samo polovice količine 
naravnih virov, ki jo izkoriščamo danes.
Vse odtlej bi lahko mediji sporočali, da podnebna politika in energetska 
tranzicija prinašata vsesplošno ekonomsko korist in da se bo vsak evro, 
vložen v razogljičenje, večkrat povrnil. Izračune je že leta 2006 nare-
dil  Nicholas Stern, nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke, in so se 
pozneje že večkrat izkazali za pravilne. Če ne bomo izpeljali energetske 
tranzicije, si bomo nakopali izgube kot družbe in kot posamezniki. Rezultat 
bo slabši razvoj, manj delovnih mest, manj življenjskih ugodnosti, manj-
ša biodiverziteta, slabše zdravje, še bolj neenakomerna delitev bogastva 
30 Sodobnost 2020
Daniel Pelletier, Maximilian Probst Sedem smrtnih grehov novinarstva
in slabša udeležba v politiki, ki se bo pod vladavino fosilne industrije in 
pritiskom podnebnega prilagajanja še zmanjšala, saj bodo vlade postale 
avtoritarnejše in bolj oligarhične.
Peti greh: generalizacija odgovornosti za podnebne spremembe
Nasprotje imperativu individualizacije – moraš spremeniti svoje življe-
nje! – je neke vrste generalizacija, ki pravi, da vsakdo nosi krivdo in da mora 
vsakdo nekaj storiti. Človeško bitje – kolektivna ednina! – je prometejska 
figura. Rado se igra z ognjem, že od nekdaj. Zato se planet pregreva.
Ta generalizacija je pogubna, saj z zabrisovanjem odgovornosti in alter-
nativnih smeri delovanja pripelje do teorije kolektivne krivde. Zaradi nje 
nam ni več jasno, kdo natančno spodbuja podnebne spremembe, kdo ima 
od njih korist in kdo slabi in upočasnjuje okoljsko delovanje. Po drugi 
strani tudi zakriva, kdo so tisti, ki zahtevajo podnebne ukrepe in razvijajo 
potrebne postopke in strategije. In nazadnje izgubi izpred oči jedro druž be: 
zakaj ta gleda stran in ostaja apatična ter tako učinkovito podpira proizva-
jalce in uporabnike fosilnih goriv, katerih interesi spodbujajo podnebne 
spremembe.
Politična znanstvenika Patrizia Nanz in Manuel Rivera v članku o “pri-
povedih o trajnostnem razvoju”
1
 analizirata ta problem in skleneta, da se 
razprava o podnebju in trajnostnosti “strukturno izogne imenovanju poli-
tičnih nasprotnikov in teži k nepopolnim konstelacijam sodelujočih, kar po-
meni, da v razpravi sploh ni navedeno, kdo vse je vpleten. Vendar genera-
lizacija ne zavira samo političnega delovanja. Nanz in Rivera prepoznavata 
še eno pomanjkljivost: “Rezultat je slabo pripovedovanje zgodb, občutno 
pomanjkanje narativnosti.” Z drugimi besedami: posplošitve o podnebnih 
spremembah so dolgočasne. Čeprav se za to komaj kdo zmeni, je tovrstno 
novinarstvo še vedno smrtni greh. Ker zgodovino ustvarjajo ljudje. Zato je 
nujno posebej izpostaviti tiste, ki so dejavni pri podnebnih spremembah 
(vključeni smo prav vsi – tu je generalizacija ustrezna, saj tudi ne delati 
nič pomeni nekaj delati) in različnih motivacijah zanje.
Krivdo za podnebne spremembe nosijo v največji meri velike naftne 
korporacije, podjetja, kot je Exxon, ki so že v davnih 80. letih prejšnje-
ga stoletja poznala nevarnosti globalnega segrevanja. Ko je ob koncu 
1 
V: Brigitte Bertelmann, Klaus Heidel (ur.), Leben im Anthropozän: Christliche Perspektiven für 
eine Kultur der Nachhaltigkeit, München, oekom verlag 2018, 137–148.
31 Sodobnost 2020
Sedem smrtnih grehov novinarstva Daniel Pelletier, Maximilian Probst
 desetletja globalna skupnost nakazala odločenost, da se postavi po robu 
podnebnim spremembam, je naftna industrija začela močno dezinforma-
cijsko in lobistično kampanjo, da bi zavarovala svoj poslovni model. Velik 
del krivde nosijo tudi politiki – v ZDA predvsem republikanci, v Evropi 
pa mnoge vodilne stranke, vključno z levičarskimi in liberalnimi –, ki so 
zaradi povezanosti z industrijami fosilnih goriv ali z državami izvoznicami 
nafte, kot je bila Rusija, za trideset let blokirali ali zavrli novo energetsko 
politiko. Delež odgovornosti za podnebne spremembe morajo prevzeti 
tudi novinarji, ki so zagrešili generalizacijo, da bi se izognili tej temi. Ti 
so pisali predvsem za konservativne medije, a v zadnjih tridesetih letih so 
tudi liberalno-levičarski časopisi članke na prvih straneh vse premalokrat 
posvečali podnebnim spremembam.
Šesti greh: nezmožnost videti celotno sliko
Mediji obravnavajo podnebne spremembe kot eno izmed mnogih tem. 
V strukturnem smislu poročilo o orkanu ni dosti drugačno od poročila 
o nogometni tekmi. Predstavljen je rezultat (zmaga, neodločen izid, poraz/
število žrtev, materialna škoda), opisano dogajanje (potek tekme/viharja) 
in ponujena ocena ( je imel vihar kakšno zvezo s podnebnimi sprememba-
mi ali je šlo za običajen vremenski pojav/si je Real Madrid zaslužil zmago 
ali ne?). V športnih novicah so posamezni rezultati razvrščeni v tabelo. To 
je bistveno, saj pritegne pozornost gledalcev. V podnebnem novinarstvu 
ni nobene tabele, prepuščeni smo neurejenemu kupu razsutih podatkov. 
Celotna slika je bolj zabrisana, nepopolna in nerazumljiva kot pri skoraj 
kateri koli drugi tematiki v medijih.
To je v sami naravi stvari. Podnebne spremembe so “hipertema”  (Timothy 
Morton): množični pojav, ki se razteza skozi prostor in čas. Konvencio-
nalno novinarstvo se tu brezupno slabo znajde. Nenehni dotok novic – tu 
podnebna konferenca, tam napoved dviga morske gladine, tu prepir v pre-
mogovništvu – vzbuja v bralcih občutek naveličanosti in preobremenjeno-
sti. Ahhh, podnebne spremembe. Nihče ne ve zares, kaj se dogaja!
Sprotno poročanje je od nekdaj problematično. Ko govorimo o pod-
nebnih spremembah, pa to res doseže mejo. V splošnem potrebujemo 
bolj relacijsko novinarstvo, v posameznih primerih pa bolj kuratorsko, ki 
se lahko ukvarja s posebnostmi. Relacijski pristop priznava, da podnebne 
spremembe vplivajo na skoraj vsa področja družbenega in političnega 
 življenja. To bi pomenilo, da mediji vzpostavijo zvezo med različnimi 
32 Sodobnost 2020
Daniel Pelletier, Maximilian Probst Sedem smrtnih grehov novinarstva
področji znanja in pokažejo pomembne povezave z individualnim in druž-
benim življenjem. Sam izraz “podnebno novinarstvo” bi postal nepotre-
ben; enako nepotreben kot izraz “demokracijsko novinarstvo”. Tematika 
podnebnih sprememb mora imeti možnost za to, da se naravno pretaka 
v novice o migracijah, skrajno desnem populizmu, višinah pokojnin, zdrav-
stvenem sistemu, književnosti in tako naprej.
“Kuratorsko novinarstvo” pa je tisto, kar predlaga komunikacijski stro-
kovnjak Seth Abramson za pomembna kompleksna vprašanja. Tovrstno 
novinarstvo izluščuje povezave iz posameznih poročil, napisanih v daljšem 
obdobju, ki so zdaj dostopna v nepredstavljivih množinah. Njegov cilj je 
ustvariti razumljivo in zanesljivo pripoved, temelječo na verodostojnih 
virih, ki bo lahko na dostopen način pojasnila, kako smo prišli do tod, 
kjer smo zdaj. “Če bo vse to zbiranje, povezovanje in združevanje dobro 
opravljeno, rezultat ne bo le poglobljena zgodovina, ampak tudi produkcija 
novega znanja,” trdi Abramson.
Če se o dvigajočih se temperaturah in gladini morja poroča v povezavi 
z migracijami, naraščajočim desničarskim populizmom, zanikanjem pod-
nebnih sprememb, velikanskim vplivom industrije fosilnih goriv in držav 
izvoznic energije na družbeni diskurz in politiko zahodnih demokracij 
ter agresivno geopolitiko mnogih od nafte odvisnih držav, postane jasno, 
da gre za veliko več kot za vprašanje, ali se bomo vozili v službo z elek-
tričnimi avtomobili. Pri podnebnih spremembah gre in je zmerom šlo za 
prihodnost demokracije. 
Sedmi greh: podcenjevanje podnebnih sprememb
Podnebne spremembe redko pridejo na prve strani ali v termine največje 
gledanosti oziroma poslušanosti. Redko so tema uvodnikov. Kot novi-
nar nimaš prav dosti motivacije za pisanje o podnebnih spremembah. 
Profesionalno si priznan tudi, če nisi nikoli napisal niti besede o tem. Po 
razsežnosti in posledicah so podnebne spremembe največja zgodba vseh 
časov – toda v nasprotju s terorizmom, islamom ali skrajnim desničarskim 
populizmom niso nikoli postale osrednja tema v novinarstvu. To situacijo 
pogosto upravičujejo z navajanjem števila gledalcev in bralcev: podnebne 
spremembe so obrobna tema, ker publiko samo obrobno zanimajo. To je 
argument lenobe, ker podcenjuje moč določanja agende.
Neil Postman trdi, da se mediji zavzemajo za “posebno definicijo real-
nosti”. V knjigi The Reality of the Mass Media citira Niklasa Luhmanna: “Kar 
33 Sodobnost 2020
Sedem smrtnih grehov novinarstva Daniel Pelletier, Maximilian Probst
vemo o naši družbi, pravzaprav o svetu, v  katerem živimo, vemo iz mno-
žičnih medijev.” Mediji ne narekujejo ljudem, kaj naj govorijo in mislijo. 
Zagotovo pa določajo, o čem razmišljajo in se pogovarjajo. Če podnebne 
spremembe ne bi bile odrinjene na stran, bi se našli tudi bralci in gledalci 
zanje. Zanimanje javnosti bi bilo mogoče vzbuditi kadar koli.
Če se bodo mediji izogibali sedmim smrtnim grehom; če bodo dajali 
več poudarka vsemu, kar je povezano s podnebnimi spremembami, in to 
pogosteje; če bodo odpirali prave razprave; če bodo poročali o številnih 
različnih družbenih in geopolitičnih vidikih te tematike, in to iz različnih 
perspektiv; če bodo njihove objave spodbujale politične stranke k tekmo-
valnosti pri razvijanju najboljših podnebnih politik; če bodo opozarjali na 
priložnosti, ki jih prinaša energetska tranzicija; če bodo kazali na lopove, 
junake in koristne idiote; če bodo sestavili prepričljivo pripoved, ki bo po-
jasnila, kaj se dogaja tukaj in zdaj – potem se bo javnost zgrinjala k njim. 
In ne samo to. Družba bo terjala novo politiko, ki bo delovala odločno.
Prevedla Maja Kraigher
34 Sodobnost 2020
Daniel Pelletier, Maximilian Probst Sedem smrtnih grehov novinarstva
Urh: Po izobrazbi ste zgodovinar, po poklicu pisatelj, zaposleni ste v ogla-
ševanju. Četudi ne bi brali vaših domišljijsko izjemno bogatih del, bi 
že iz teh okoliščin vašega življenja lahko sklepali, da je vaše poslanstvo 
zasidrano v globinah takšnih in drugačnih zgodb ter mnogoterih načinih 
podajanja sporočil. Kako prehajate med temi vlogami, kako prilagajate 
načine ubesedovanja različnim vsebinam in formam? 
Pregelj: Res je, po izobrazbi sem zgodovinar, a sem že pred zaključkom 
študija začel delati v eni od oglaševalskih agencij. Sprva sem bil teksto-
pisec, pozneje sem se prelevil v vodjo projektov. Tako večina kreativnega 
potenciala ostaja za leposlovje.
Urh: In kako se je začela vaša pisateljska pot? Kdaj ste začutili, da vas kliče 
k pisanju? 
Pregelj: Občutek imam, da vsi najstniki nekaj pišejo. Mogoče dekleta 
nekoliko več in nekoliko več je poezije, vsaj tako je bilo v časih, ko sem 
odraščal. Pozneje večina neha pisati, nekateri vztrajamo. Je pa res, da sem 
že v 5. razredu učiteljici slovenskega jezika, s katero se nisva najbolje razu-
mela, zabrusil, da bom pisatelj in naj samo malo počaka in bodo moja dela 
za domače branje. Na to, da se mi je zdel poklic pisatelja nekaj posebnega 
35 Sodobnost 2020
Alenka Urh s
Sebastijanom 
Pregljem
Pogovori  
s sodobniki
Sebastijan Pregelj
in da bi to želel početi tudi sam, je vplivalo najmanj dvoje: čisto blizu nas 
je živel Ciril Zlobec, ki sem ga pogosto videl, ko je šel skozi park, v katerem 
smo se igrali mulci, Tone Pavček pa je bil sošolčev stric, h kateremu sva tu 
in tam smuknila med popoldanskim varstvom. Oba moža sta bila drugačna 
od ljudi, ki sem jih sicer poznal, predvsem pa sta izžarevala prav posebno 
toplino. Drugo je bila moja domišljija in potreba po ustvarjanju. Ves čas 
sem nekaj pisal in risal, pozneje sem risanje opustil, pisal pa sem vso 
srednjo šolo, tudi v vojski sem imel zvežčič, v katerega sem med nočnimi 
dežurstvi zapisoval zgodbe. Pri dvajsetih sem nekaj besedil sramežljivo 
 poslal na Sodobnost, Literaturo in Primorska srečanja. Z vseh revij sem do-
bil pozitivne odgovore, urednik Ciril Zlobec pa mi je – mlademu  prijatelju, 
Sebastijan Pregelj
Foto: Manca Jevšček
36 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Sebastijan Pregelj
kot me je nagovoril – namenil daljši, zelo spodbujajoč odgovor. In tako se 
je začelo čisto zares. Po tistem sem pogosto šel skozi park s CD-jem, na 
katerem sem uredniku nesel naslednjo zgodbo. 
Urh: Začeli ste torej s pisanjem zgodb. Doslej ste napisali štiri kratkoproz-
ne zbirke (Burkači, skrunilci in krivoprisežniki (1996), Cirilina roža (1999), 
Svinje brez biserov (2002) ter Prebujanja (2011)), od leta 2004, ko je izšel vaš 
prvi roman, pa je romaneskna govorica postala vaš prevladujoči umetniški 
izraz; v teh letih se je zvrstilo sedem romanov (Leta milosti, Na terasi babi-
lonskega stolpa, Mož, ki je jahal tigra, Pod srečno zvezdo, Kronika pozabljenja, 
Vdih. Izdih. in V Elvisovi sobi). Kakšne so razlike v oblikovanju domišljijske 
materije v primeru ene in druge književne vrste? Vam je katera bolj pisana 
na kožo?
Pregelj: Trenutno mi bolj ustreza daljša oblika, zato romani. Pisanje krat-
ke proze na samem začetku je bila zavestna odločitev. Mislil sem si, da je 
lažje obvladati besede na treh ali štirih straneh kot na stotih. Idej sem imel 
veliko, obrtniškega znanja malo. Zgodbe so bile sicer vsebinsko povezane 
in na tihem sem upal, da se bodo same od sebe zložile v daljšo celoto, a 
se to ni zgodilo. Nič zato. Vesel sem, da sem šel po tej poti. Kar zadeva 
daljše in krajše oblike, seveda danes mislim drugače. Pri zgodbi na strani 
ali dveh ima vsaka beseda svoje mesto in težo, ničesar ne sme biti preveč 
in ničesar premalo. Pomemben je ritem in zven besed. To je filigransko 
delo. Pri romanu lahko avtorja kdaj pa kdaj malo odnese. Skušnjava je 
včasih preprosto prevelika. 
Urh: Kako poteka vaš ustvarjalni proces? Kolikšen delež zavzema potrpež-
ljivo čakanje na navdih v razmerju z raziskovalnim, da ne rečem trdim 
“obrtniškim” delom? 
Pregelj: Navdih pride in gre. Sedeti in čakati nanj bi bilo potratno, saj nam 
čas ni odmerjen po naših željah. Veliko je preverjanja različnih dejstev, 
ugotavljanja, kako stvari delujejo in podobno. Pri romanu Mož, ki je jahal 
tigra sem se začel spraševati, kako ljudje na vesoljski postaji približno 
360 km od Zemlje sploh gledajo ven. Imajo okna ali monitorje? Nekajkrat 
me je zaneslo in je kdo v breztežnostnem prostoru hodil in podobno. Pri 
zadnjem romanu, ki se sicer dogaja v času mojega otroštva in mladosti, pa 
sem tudi nenehno preverjal različne dogodke, saj spomin ni tako zanesljiv, 
kot se zdi. Seveda se vsi spomnimo različnih vladnih ukrepov, kot so bile 
37 Sodobnost 2020
Sebastijan Pregelj Pogovori s sodobniki
sode in lihe številke na registrskih tablicah in omejitev vožnje glede na šte-
vilko, ampak kdaj je bilo že to? Vsi poznamo skladbe Lejla, Halo, halo in Ja 
sam za ples, ki so našo državo zastopale na Evroviziji, ampak točnih letnic 
in uvrstitev se večina ne spomni. In verjetno se vsi spomnimo občutkov, 
ko je Danijel Popović osvojil četrto mesto in smo bili prepričani, da bi 
morala zmagati Jugoslavija. Takrat sem v glavnem poslušal metal, ampak 
Džuli sem pa tudi imel na kaseti v svojem walkmanu (smeh). Kakor koli, 
časovno prav gotovo prevladuje obrtniško delo. Seveda izkoristim trenutke 
navdiha za divje pisanje. Takrat je v glavi vse jasno, samo sesti moram in 
pisati. Pri tem ne gre toliko za zgodbo in njeno strukturo, kot za občutek, 
ki ga želim ujeti. Če mi to uspe, imam dober nastavek za novo delo. Pisati 
skušam vsak dan. Vedno seveda ne gre, ampak manj ko je izostankov, lažje 
je vsakodnevno vživljanje v zgodbo in pisanje. To počnem ob zgodnjih 
jutrih, navadno preden vzide sonce. Takrat so misli čiste.
Urh: Zgodovina vam je blizu, to se kaže v vseh vaših delih, v katerih se po 
času sprehajate enako suvereno kot po prostoru. Kako se vam kot pozna-
valcu zgodovine in ustvarjalcu na polju literarnega kaže staro aristotelsko 
vprašanje razlike med zgodovinopisjem in poezijo oziroma književnostjo? 
Da ne zastavim vprašanja preveč abstraktno – kakšne so možnosti in 
morebitne omejitve prvega in druge pri prikazovanju polnokrvne slike 
preteklosti in kako se položaj historiografa razlikuje od položaja pisatelja?
Pregelj: Zgodovinopisje mora biti eksaktno, kritično in nepristransko. 
Seveda je razlika, ali gre za zgodovino vsakdanjega življenja ali za “veli-
ke” dogodke. Ostaniva pri dogodkih. Pri teh govorijo dejstva sama zase. 
Polnokrvnost zgodovinopisja se ne kaže v napletanju zgodb in zgodbic, 
temveč v razumljivem umeščanju in sosledju dogodkov. Vedno so vzroki 
in posledice. Če jih zgodovinar navede in pojasni, jih bralec lahko razume. 
Je pa res, da imamo virov za novejšo zgodovino bistveno več kot na primer 
za srednji vek. Pri novejši zgodovini ima raziskovalec na voljo tiskano, 
zvočno, slikovno in filmsko gradivo, počasi tudi splet. Njegovo delo je, da 
kritično izlušči dejstva in njihovo ozadje. Pri raziskovanju bolj oddaljenih 
obdobij je primarnih virov manj, in še tisti so lahko ne najbolj zanesljivi. Saj 
se ve, kdo je bil pismen. Ko pridemo do arheologije, je zagat še več. Dober 
primer so kolišča. Konec 19. stoletja je veljalo, da so koče stale na ploščadi, 
ki je bila na jezeru. V začetku 20. stoletja je veljalo, da je del samostojnih 
koč stal v obrežnem pasu in del na kopnem. Sredi 20. stoletja je veljalo, da 
so koče stale na nabrežju, torej na kopnem. Danes prevladuje mnenje, da 
38 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Sebastijan Pregelj
so na posameznem kolišču istočasno obstajali različni tipi koč (vsi pravkar 
našteti). Drugače je pri literarnem ustvarjanju. Bralci sicer radi sprašujejo, 
kaj je res in kaj ni. Zdi se mi, da to ni najbolj pomembno. Polrealistična 
fikcija je čisto v redu. Pomembna je ideja, ki jo avtor posreduje bralcu, 
klica, ki jo zasadi knjiga.
Urh: Vsekakor, a tudi zgodovina sama je bistveno določena z naracijo, 
mimo nje ne more, obe pa imata po Barthesu mitsko razsežnost. Kako po 
vašem mnenju dandanes ravnamo z zgodovino in ali k njej na ravni nacio-
nalnih in drugih kolektivnih skupnosti pristopamo dovolj odgovorno?
Pregelj: Daleč od tega. Zgodovina je v današnjem času žal postala peskov-
nik. Občutek imam, da se z njo ukvarja vsakdo, ki ima pet minut časa in 
neki interes. Prihaja do tega, da je mnenje teh ljudi – glede na izpostavlje-
nost v medijih – prepogosto enakovredno mnenju strokovnjakov, ki se 
z določenim vprašanjem ukvarjajo leta in desetletja. Ampak to se dogaja 
na vseh področjih. V najbolj gledanih terminih na televiziji frizer ne bo po-
vedal samo, kakšni so trendi pričesk zima/pomlad 2020, ampak bo hitro in 
brez občutka, da nima dovolj znanja o področju, navrgel še, kakšno šolsko 
ali zdravstveno reformo bi bilo treba izpeljati. Tako kot je po eni strani 
pomembno, da se zapletene stvari razlaga na razumljiv način, se po drugi 
strani dogaja, da se stvari pretirano poenostavlja ali pa se jim zmanjšuje 
oziroma povečuje pomen. Ne dvomim, da je za takšno dogajanje v ozadju 
vedno interes skupine ljudi. Dober primer je druga svetovna vojna. S prvo 
se ne ukvarja nihče, ker ni prav nobenega interesa. Z drugo se ukvarjajo vsi. 
In da se vrnem na začetek: zgodovina ni veda, ki bi zanimala širšo javnost, 
zato se takšnemu ravnanju ne bo postavilo po robu prav dosti ljudi, med-
tem ko raziskovalcev tako in tako nihče ne sliši. Zadeva je skrb vzbujajoča 
toliko bolj, saj je ena od nalog zgodovine tudi ohranjanje zgodovinskega 
spomina. S tem se ne bi smeli igrati. 
Urh: Lepo ste poudarili, “ohranjanje zgodovinskega spomina” … Druga 
plat spomina pa je tudi pozaba, včasih celo nekakšna selektivna amnezija, 
se zdi. A če se vrneva k vašemu pestremu opusu: predvsem za vaše prve 
tri romane je značilna žanrska neopredeljivost in neujemljivost. Leta 
milosti, na primer, so bila v kritiških odzivih označena kot zgodovinski, 
detektivski, okultni ali fantastični roman, kot roman paranoje in teorije 
zarote, uspešnica márquezovskega tipa; najdevali so podobnosti z Ecovo 
srednjeveško kriminalko, Poejevo fantastiko, magičnim realizmom ter 
39 Sodobnost 2020
Sebastijan Pregelj Pogovori s sodobniki
številnimi drugimi avtorji in literarnimi tokovi. Žanrski sinkretizem, ki je 
po mnenju teoretikov značilnost sodobnega slovenskega romana nasploh, 
je torej v teh vaših delih še posebno izrazit. Je bila to posledica zavestne 
odločitve, prisotne že ob načrtovanju posameznih del, ali se vaše zgodbe 
preprosto rade spontano sukajo v najrazličnejše smeri? 
Pregelj: Preden sem začel pisati prvi roman, sem se vprašal: Kakšen roman 
bi bral? Kaj bi moralo biti v njem, da bi me pritegnil? Od tu naprej je šlo 
vse zelo spontano. Z ničimer se nisem želel omejevati. Nenehno pa sem 
preverjal, ali stavki povejo, kar želim povedati, in ali zvenijo prepričljivo. 
Misli so mi švigale na vse strani, kar je očitno, me je pa že takrat močno 
privlačilo vključevanje manj znanih zgodovinskih dogodkov, ki služijo kot 
zgodovinska freska. Takrat so vsi govorili o prvem papeževem obisku v Slo-
veniji. Janez Pavel II. je Slovenijo obiskal v letih 1996 in 1999. In, ja, drži, to 
je bil prvi uradni obisk papeža naše države. Res pa je tudi, da je pred njim 
kar nekaj papežev potovalo čez slovensko ozemlje. In enega od njih sem 
tudi vključil v zgodbo. Ker se del romana dogaja na Ljubljanskem barju, 
sem vpletel Gabriela Gruberja, ki je bil zelo zanimiva osebnost, danes pa ga 
v najboljšem primeru poznamo po prekopu, ki se imenuje po njem. Mislim, 
da bi si zaradi svojih drznih idej, od katerih nekatere že mejijo na fantasti-
ko, zaslužil roman, tudi film. Naj omenim samo poskuse plovbe tovornih 
jadrnic po Savi, ki so se, tako kot številni drugi poskusi, izjalovili. Ampak 
v ljudeh morata biti drznost in kanček norosti, sicer se nič ne premakne.
Urh: Realnost v svojih delih radi prepletate s fantastiko, nepričakovanimi 
vzniki sanjskega sveta, arhetipskimi situacijami ter religioznimi in mito-
loškimi elementi. Bogata simbolika pred bralca polaga globoko ozadje 
zgodb, katerih pročelje je večinoma vendarle zasidrano v stvarnosti. Kako 
se odločate, v kolikšnih odmerkih dodati eno in drugo, da nastane enovita 
in učinkovita literarna celota?
Pregelj: Ko načrtujem posamezno delo, sicer postavim temelje in poteg-
nem rdečo nit, je pa res, da šele s pisanjem zgodba začne dihati in dobi-
vati pravo obliko. Takrat se mi začnejo odpirati številna vprašanja. Na 
nekatera odgovorim z realnostjo, na druga z arhetipskimi situacijami, 
včasih pa je dovolj samo predmet, nabit s simboliko. Tu so še sanje, ki 
se jim očitno težko izognem. Ljudje veliko sanjamo, a sanjam večinoma 
ne posvečamo posebne pozornosti. Ne vprašamo se, ali nam hočejo kaj 
povedati. Sanjskih bukvic nimamo na nočni omarici. Kadar smo v stiski, 
40 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Sebastijan Pregelj
no, takrat je drugače. Takrat iščemo rešilne bilke. Različne stiske so del 
življenja (mojih junakov).
Urh: V romane Pod srečno zvezdo (2013), Kronika pozabljenja (2014) in Vdih. 
Izdih. (2017) ste očitneje vpletli družbenokritični vidik, vezan na vpraša-
nja begunske krize, različnih oblik nestrpnosti, dominance “boljše strani 
sveta” na račun manj privilegiranih in podobnih prepadnih situacij sodob-
nega sveta. Ana Geršak je omenjene romane v enem od kritiških odzivov 
poimenovala za “angažirano trilogijo”, v kateri fantastiko, značilno za vaša 
zgodnejša dela, učinkovito prepletate s poudarjenimi družbenokritičnimi 
elementi, ki so značilni za vaša novejša besedila. Kaj je glavni razlog za 
idejni premik? Kakšna je po vašem mnenju vloga in naloga umetnosti pri 
detektiranju in razkrivanju aktualnih družbenih problemov?
Pregelj: Svet se sam od sebe ne bo izboljšal. To ni nič novega in od nekdaj 
je tako. Posameznik navadno nima ne supermoči ne velikega vpliva. Ven-
dar pa neskončna množica posameznikov, ki prispevajo vsak malo, lahko 
naredi veliko. Po obdobju fantastike sem začel pisati o boljši in slabši po-
lovici sveta. V romanu Pod srečno zvezdo sem med drugim opisal romunski 
par, ki na poti v lepši in boljši svet doživi tragedijo. Povzroči jo italijanski 
policist kot predstavnik znova prebujajočega se fašizma, s katerim v Italiji 
v resnici nikoli niso obračunali. Celo častniki, ki so med vojno zagrešili 
strašne zločine, so ostali nekaznovani. Zato ne presenečajo ideje, da bi 
na tleh nekdanjega koncentracijskega taborišča postavili nakupovalno 
središče. Zato ne preseneča, da so prizadeti zaradi umorov in izgonov 
Italijanov ob koncu in po koncu vojne, medtem ko sami ne vidijo, kakšno 
nasilje so od leta 1922, ko so oblast prevzeli fašisti, izvajali nad prebival-
stvom na zasedenih ozemljih današnje Slovenije in Hrvaške; ta ozemlja 
so se z začetkom druge svetovne vojne geografsko razširila, nasilje pa se 
je še stopnjevalo. Ampak ta del zgodovine, se pravi obdobje med obema 
vojnama, je tudi pri nas dokaj pozabljeno. O organizaciji TIGR vemo komaj 
kaj. Zato sem v roman vključil ostarelega pripadnika te organizacije, ki od 
konca vojne čaka trenutek, ko bo lahko pravico vzel v svoje roke. Sledila je 
Kronika pozabljanja. Osrednji junak pripovedi je starec v domu za ostarele, 
ki začne preizpraševati svoja ravnanja in dogodke iz mlajših dni. Njegovo 
življenje se nepričakovano zaplete z vselitvijo lepe sosede in se pozneje 
preplete z življenji beguncev in migrantov. Ker pa je junak dementen in se 
resničnost z njim vse bolj poigrava, od polovice romana naprej ne moremo 
vedeti, kaj je res in kaj si samo domišlja. Roman Vdih. Izdih. zaključuje – pa 
41 Sodobnost 2020
Sebastijan Pregelj Pogovori s sodobniki
naj bo – trilogijo. Med drugim govori o pomanjkanju empatije. Ne poza-
bite, naslednji smo lahko na čolnih in barkačah mi, ki zdaj zapiramo okna 
in vrata. 
Urh: Med nominirance za kresnika ste se uvrstili s kar štirimi romani. 
Kaj vam pomenijo takšni izrazi odobravanja strokovne in zainteresirane 
javnosti?
Pregelj: Takšnih priznanj sem vesel. 
Urh: V zadnjih letih ste začeli ustvarjati tudi dela za mlajšo bralsko publi-
ko. Poleg dveh knjig o duhu Babujanu, ki se odvijata v sodobnem času, ste 
avtor uspešne serije pustolovskih pripovedi Zgodbe s konca kamene dobe, 
postavljene v čas koliščarjev. Kaj vse je botrovalo vaši odločitvi za opiso-
vanje tega zanimivega, a precej oddaljenega obdobja naše zgodovine?
Pregelj: Želel sem napisati knjigo, ki bi pritegnila fante, ki malo manj radi 
berejo, in punce, ki ne želijo biti princeske. Jasno mi je bilo, da mora biti 
zgodba dinamična, po drugi strani pa sem želel mulce, ki sežejo po knji-
gah, nekaj malega naučiti. Življenja koliščarjev se v osnovni šoli komaj 
do taknejo. Menim, da bi morali ta del naše preteklosti bolje poznati. To 
so bili časi velikih sprememb! Dobro, obstajajo Bobri, ki jih je Janez Jalen 
napisal pred 77 leti. Obstaja še nekaj drugih naslovov. Toda to je vse. Od 
časov, ko so nastali Bobri, so raziskovalci odkrili marsikaj novega, navdušu-
jočega. Naj omenim samo piščal iz Divjih bab, ki je sicer bistveno starejša 
od koliščarjev, a sem jo vseeno vpeljal v zgodbo, in seveda najstarejše kolo. 
Izdelavo tega sem v zgodbi pripisal junakovemu stricu. Prebivalci kolišča 
velike koristi od njegovega dela sicer ne vidijo, a mu dajo mir, vsaj dokler 
ne bo naredil kakšne večje škode. Tako je bilo pred 5.200 leti. Tako nekako 
je še danes. Prav tako sem v zgodbo vpeljal Ötzijeve sodobnike, ki prečkajo 
Alpe. Leta 1991 nam je najdba najstarejše človeške mumije na območju 
Evrope dala precej natančen vpogled v življenje takratnih ljudi in potrdila 
številne domneve. Če se vrnem k junakoma: v seriji spremljamo njuno 
odraščanje in pot čez rob znanega sveta. Brina in Črno vodi zvedavost, saj ne 
verjameta splošnemu prepričanju, ki pravi, da je za najvišjimi gorami konec 
sveta, tako kot se svet konča za veliko slano vodo. Otroka vidita predmete 
trgovcev, ki prihajajo in odhajajo. Slutita, da je na drugi strani morja in za 
najvišjimi gorami še kaj, zato skrivaj odideta na dolgo in nevarno pot. Sta 
radovedna in bistra, čim več želita videti, spoznati in se naučiti, hkrati pa se 
42 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Sebastijan Pregelj
morata izogniti marsikateri nevarnosti. In nazadnje sta prav onadva tista, 
ki s pridobljenim znanjem spodbudita napredek na Ljubljanskem barju.
Urh: Kako se ustvarjanje za mlade naslovnike razlikuje od pisanja za od-
rasle bralce?
Pregelj: Predvsem sem ob pisanju Zgodb s konca kamene dobe začutil več-
jo težo odgovornosti. Mladi ljudje sprejemajo informacije, ne morejo 
pa vedeti, kaj je res in kaj ni. Določene stvari, ki sem si jih izmislil, sem 
v opombah pojasnil kot plod avtorjeve domišljije. Poleg tega mora mladi 
bralec razbrati, kdo je dober in kdo slab, in tudi, da je med dobrim in 
slabim velika sivina, v kateri več ali manj brodimo vsi. Samo od nas pa je 
odvisno, kako ravnamo. Mi sami se vsak dan znova odločamo, ali bomo 
dobri ali slabi ali nekje vmes in kaj dejansko pomeni tisto vmes. Če smo 
molčeča večina, ki ne naredi nič, ko se slabe stvari dogajajo drugim, s tem 
že dopuščamo slabo. Ni pa preprosto. In pogosto nas življenje usmerja 
drugače. Kot zgodovinar o najstarejših obdobjih nisem vedel dosti. Odšel 
sem v knjižnico in za začetek prebral kakšen meter knjig, ki jih je napisal ali 
pri njih sodeloval dr. Anton Velušček z Inštituta za arheologijo. Naprej sem 
si pomagal s knjigami in članki, ki so dosegljivi na spletu. Vnovični obiski 
Prirodoslovnega muzeja Slovenije in stalne razstave Moja Ljubljanica na 
Vrhniki so sodili v del spoznavanja življenja ljudi ob koncu kamene dobe. 
Tudi na oddelku za prazgodovino dunajskega Prirodoslovnega muzeja 
sem bil v teh letih večkrat. Ampak to je bila šele osnova. Kot rečeno, od 
samega začetka sem želel, da je zgodba dinamična in da mladega bralca 
vleče. Mladi so strogi ocenjevalci! Če jim ni všeč, niso prizanesljivi. Glede 
na odzive si domišljam, da mi je uspelo.
Urh: Poleg priljubljenosti med mladimi bralci moramo omeniti še dve nomi-
naciji za nagrado desetnica ter nekaj zapored prejetih zlatih hrušk, znakov 
za kakovost otroških in mladinskih knjig Mestne knjižnice Ljubljana. Če se 
znova ozremo k vašemu pisanju za odrasle: leta 2019 ste napisali obsežen 
in skrbno premišljen roman V Elvisovi sobi, ki je po mnenju pisca spremne 
besede Aljoše Harlamova “prvi slovenski roman o osamosvo jitvi”, v katerem 
ta prelomnica v zgodovini Slovenije zasede osrednje struktur no mesto. Kako 
se je rodila ideja za ta roman in koliko časa je nastajal? 
Pregelj: Idejo o romanu sem nosil vsaj deset let. Ves ta čas me je sprem-
ljala slika mladih ljudi, ki so en večer na maturantskem plesu, naslednji 
43 Sodobnost 2020
Sebastijan Pregelj Pogovori s sodobniki
dan pa fantje v vojaških jarkih. V včerajšnjih prijateljih nenadoma vidijo 
sovražnike. Ko so se začele napovedovati in dogajati spremembe, je bilo 
skoraj kot v filmu. Pa vendar je bilo le življenje, ki smo ga živeli, reka, 
v kateri smo plavali. Pred nami se je začela odpirati prihodnost, o kateri 
se je v drugi polovici osemdesetih let govorilo, a je bilo malo takšnih, ki so 
verjeli, da se bodo dogodki odvili tako hitro (če sploh kdaj). Ampak Mihail 
Gorbačov je z glasnostjo in perestrojko sprožil neustavljive procese in svet 
se je začel bliskovito spreminjati. Naša prihodnost je bila zdaj čisto zares 
drugačna od prihodnosti naših staršev, zdela se je boljša in večja: spre-
memba družbenega sistema, nova država, nov zagon. Toda že nekaj let se 
je govorilo tudi o vojni. Tuji analitiki so pisali članke in žal so prihodnost 
na področju bivše Jugoslavije pravilno napovedali. Nam mulcem takrat ni 
bilo jasno, kdo, proti komu in predvsem zakaj? Zanimale so nas punce in 
muzika. Potem je počilo. Spet sem bil v uniformi, kot v kakšnih morastih 
sanjah. Isti zvoki, isti vonji. Ideja je nazadnje dozorela. Oseba v uniformi 
nisem bil jaz, ampak Jan. Napisal sem zgodbo o življenju, kakršno je bilo. 
Upam, da mi je uspelo.
Urh: V romanu se osebna, intimna zgodba o odraščanju protagonista Jana 
ves čas prepleta z omenjenim občim, zgodovinskim dogajanjem, pri čemer 
slednje v junakovo življenje vdira zlagoma, skladno z njegovo starostjo in 
zmožnostjo dojemanja širših družbenih silnic. Časovnica Janovega življe-
nja se na prvi pogled ujema z vašo lastno – tudi vi ste odraščali v Jugoslaviji 
in bili priča postopnemu razkrajanju nekdanje domovine. Da opravimo 
z neizbežnim, brž ko ne že večkrat zastavljenim vprašanjem – koliko je 
v delu avtobiografskih elementov? 
Pregelj: Ni jih malo. Sprva sem se trudil med menoj in Janom narediti 
več razlik, med drugim tudi v starosti. Ko sem že mislil, da mi je uspelo, 
me je urednica Jelka Ciglenečki opozorila na nekatera neskladja, nato 
jih je nekaj odkril še lektor Jernej Županič. Obema sem zelo hvaležen za 
potrpežljivo in natančno delo. Potem ko sem Jana nekoliko “popravil”, so 
se stvari izšle. Ampak – kot vedno ponavljam – Jan ni Sebastijan. Gre za 
zgodbo moje generacije.
Urh: V vaši zadnji zbirki kratke proze Prebujanja iz leta 2011 se zgodbe 
pogosto začnejo s stavkom “Zbudim se in odprem oči ...”. Podobno se glasi 
tudi začetek romana V Elvisovi sobi (“Počasi odprem oči”), pa tudi sicer 
lahko v romanu najdemo nekaj motivov in dogodkov iz zbirke, denimo 
44 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Sebastijan Pregelj
smrt sošolke v letalski nesreči. Tudi zaradi načina, kako so posamezne 
zgodbe med seboj povezane, nekako ne morem mimo občutka, da so že 
Prebujanja v nekaterih elementih za vas zelo osebno, četudi morda ne 
ravno avtobiografsko pisanje. 
Pregelj: Vse moje pisanje je zelo osebno. Včasih je bolj očitno, včasih manj. 
Urh: Ste osamosvojitev Slovenije doživljali podobno, kot jo je doživel 
protagonist romana V Elvisovi sobi?
Pregelj: Pogosto sem bil na Roški, na Kongresnem trgu in povsod, kjer 
se je kaj dogajalo. Bilo je vznemirljivo obdobje, ki je veliko obetalo. Celo 
nekateri učitelji so imeli za to razumevanje. Profesor zgodovine nam je 
rekel, da gremo lahko namesto k pouku na demonstracije. Pospremil nas 
je z besedami, da se zgodovina odvija na ulicah. Bil sem predzadnja gene-
racija, ki je služila vojaški rok v Jugoslovanski ljudski armadi, doživel, kako 
so srbski oficirji v svojih pisarnah obešali fotografije Slobodana Miloše-
vića, in se začel spraševati, kam to vodi, kljub vsemu pa je Mladina redno 
prihajala v našo vojašnico (smeh). Pozneje sem bil v Teritorialni obrambi, 
vse od prvega spopada do umika Jugoslovanske ljudske armade iz države. 
Urh: Roman se sicer z nostalgijo ozira na obdobje protagonistovega otro-
štva in odraščanja, ki ju simbolizira Elvisova soba, hkrati pa ne idealizira 
tedanjih družbenih razmer, temveč slika večdimenzionalno jugoslovansko 
stvarnost; v marsikaterem pogledu je tudi družbeno kritičen. Se vam zdi, 
da je ta zavest v sodobni družbi dovolj prisotna, tako med mlajšimi, “di-
gitalnimi” generacijami, kot med starejšimi, “analognimi”, ki so nekdanji 
režim dejansko doživele, ali pa je, po drugi strani, prisotna celo preveč?
Pregelj: Občutek imam, da naš zgodovinski spomin hitro bledi. Plebisci-
ta o samostojnosti Slovenije se je udeležilo 88,5 odstotka upravičencev, 
95 odstotkov udeleženih se je odločilo za samostojno državo. Ta številka 
govori predvsem o tem, da v Jugoslaviji marsikaj ni bilo dobro in da so 
ljudje to čutili in občutili. Današnja razglabljanja, kako je bilo takrat super, 
po eni strani razumem, a jim ne prikimavam. Razumem razočarani del 
državljanov. Ne glede na vse pa menim, da je bila osamosvojitev – glede 
na tedanje razmere v skupni državi in moč vojske, ki je podpirala centra-
listične politike – pravilna odločitev. Sloveniji je na začetku kazalo dobro. 
Nekaj let smo imeli jasne cilje in jih tudi dosegali. Imeli smo predsednika 
45 Sodobnost 2020
Sebastijan Pregelj Pogovori s sodobniki
vlade in pozneje republike, ki je znal pogledati prek Alp in Jadranskega 
morja, človeka, ki ga je zanimala prihodnost in vloga Slovenije. Nazadnje 
smo klonili. Vrsto pravic, ki so jih priborile prejšnje generacije in so bile 
še pred kratkim samoumevne (enakopravnost žensk, osemurni delavnik, 
brezplačno zdravstvo in šolstvo itd.), smo bili pripravljeni izpustiti iz rok. 
Za kaj? Za nekaj več nakupovalnih centrov in resničnostih šovov. Danes 
pogrešam odločnost ljudi, da bi šli spet na ulice – ne zaradi radarjev, ampak 
že od samega začetka zaradi politikov, ki ne delajo v prid državljanov. Ko-
nec osemdesetih let je bilo drugače. Ljudje so šli na ulice, čeprav so takrat 
tvegali bistveno več. Ne smemo pozabiti na organe državne varnosti, tipe 
s sivimi brki, s katerimi ni bilo heca. Eden izmed njih se pojavi tudi v ro-
manu V Elvisovi sobi. Zelo neprijeten možak. Bojim pa se, da nas je v teh 
letih utrudil in premagal občutek nemoči. Iskreno upam, da se bodo mladi 
postavili zase. Zaslužijo si več.
Urh: “Človek caplja skozi zgodovino. Včasih z dvignjeno glavo, večinoma 
pa s sključeno. Zgodovina nas ničesar ne nauči. … Če bi se kaj naučili, se 
stvari ne bi ponavljale.” Tako pravi Janov oče. Se tudi sicer strinjate s to 
hegeljansko ubrano mislijo, da nas zgodovina uči edino to, da se iz nje nismo 
ničesar naučili in se zato ponavlja, morda celo prvič kot tragedija in drugič 
kot farsa, rečeno z Marksom?
Pregelj: Ja in ne. Saj nekaj malega smo se kljub vsemu naučili. Ni vse črno. 
Težava je, ker zgodovinski spomin hitro peša. Ko se zamenja generacija in 
pričevalci izginejo, obstaja velika nevarnost, da se bo spet vse ponovilo. 
Kot že rečeno, naloga zgodovine je tudi ohranjanje zgodovinskega spomi-
na. Zato bi jo morali jemati resno.
Urh: V zadnjem času je bilo precej govora o negativnih trendih bralne kul-
ture pri nas, raven bralne pismenosti med odraslimi je vse prej kot hvale 
vredna. To vas kot (so)ustvarjalca literature na neki način tudi osebno 
zadeva, saj sta vaša pisateljska samopodoba in navsezadnje tudi gmotni 
položaj v določeni meri odvisna od bralcev. Kaj bi po vašem mnenju lahko 
storili na tem področju na nacionalni ravni? 
Pregelj: Mladim (in odraslim) je treba vrniti čar branja in s tem odnos do 
knjige, pa tudi kulture nasploh. Številni ljudje se leta in leta trudijo. Tu 
imam v mislih gibanja, kot je Bralna značka, knjižničarke in knjižničarje, 
organizatorje dogodkov in festivalov, bralne klube ter seveda založbe, 
46 Sodobnost 2020
Pogovori s sodobniki Sebastijan Pregelj
knjigarne, avtorice in avtorje, prevajalke in prevajalce ter številne druge. 
Ampak to ni dovolj. Danes je kul nekdo, ki reče, da ne bere, ne kupuje knjig 
in jih nima. Prav nič ne pomaga, če ta ali oni politik na Prešernov dan iz-
javi, da rad bere. O njih si v glavnem ne mislimo dobrega, niso naši junaki, 
pa tudi verjamemo jim ne. Ker je bilo o koristnosti branja v zadnjem času 
povedanega in napisanega res veliko (Andrej Blatnik, Miha Kovač, Samo 
Rugelj in drugi), samo upam, da državni uradniki in politiki to prebirajo. 
Mogoče bodo vendar prišli do spoznanja, da je knjiga še kako pomembna. 
Slovenija bi se morala zgledovati po državah, ki imajo izjemne rezultate 
na področju bralne kulture. Strokovnjaki bi se morali poglobiti v razloge, 
zaradi katerih je knjiga pri nas v tako kratkem času zdrsnila v tako temač-
ne globeli brezbrižnosti, in ugotoviti, kako jo vrniti ljudem. Seveda je to 
zahtevna naloga in potrebnega bo veliko časa. Ampak bližnjic verjetno ni. 
Prej ko bomo začeli, hitreje bomo imeli rezultate.
Urh: Kako pa zaznavate stanje sodobne slovenske književnosti? 
Pregelj: Mislim, da je v dobri kondiciji. Na police prihajajo številne odlične 
knjige. Nekateri domači romani so v zadnjih letih postali bestsellerji in so 
k branju pritegnili širšo javnost; tudi v tujini nekateri slovenski avtorji 
s svojimi deli doživljajo dober odziv, v zadnjem času je zelo izstopal Dušan 
Šarotar. Vse to je dobro in spodbujajoče. 
Urh: Nas bralce vedno zanima, kaj bo prinesla prihodnost – mladi (in tudi 
manj mladi) ljubitelji knjig nedvomno težko čakamo nov del Zgodb s konca 
kamene dobe; pripravljate tudi kaj za odrasle bralce?
Pregelj: Nastaja zadnji del Zgodb s konca kamene dobe, ki ga nameravam 
končati poleti, in nov roman. Tu bom z napovedjo malo bolj previden. 
Upam, da ga bom končal do konca prihodnjega leta.
Urh: Za konec pokukajmo še za vaš bogati opus: kaj počnete v prostem 
času, kolikor ga sploh ostane?
Pregelj: Prav dosti ga ni. Največ ga skušam nameniti družini. Nekaj tudi 
glasbi in, seveda, branju, pozimi smučanju, poleti iskanju sence.
47 Sodobnost 2020
Sebastijan Pregelj Pogovori s sodobniki
***
Mravljo vidiš, ki nosi mrtvo mravljo.
Skupaj šele sta, kar imenuješ življenje.
Živ si le, kolikor si že mrtev.
A ne živi mrtvec. Z umrlim oživljen.
Z vsem, kar si bil.
Z vsem, pred čimer si bežal.
Čista negibnost gibanja.
Mrtva mravlja, ki premika živo.
Aleš Šteger
Pričevanje
48 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
poezija
***
Ne ubijaj molja,
Ki se hrani s tvojimi oblačili.
Lahko si natakneš zlatih vezenin
In brokatnih čipk,
Pa ne boš hodil v svetlobi.
Pusti ga živeti.
Molj ti pomaga ostati
Gol, kot ob rojstvu.
Vidiš, kako mehko leta
V dvojni spirali,
Kako te s svojim letom
Opominja na neskončno.
Naj nam vsem to zadostuje.
49 Sodobnost 2020
Pričevanje Aleš Šteger
***
Odpihni lučke z regrata.
Naj se razletijo plameni po nebu,
Se obrnejo studenci, da voda odteče navzgor,
Naj se predro težke bule v trebuhih oblakov,
Padejo beli padalci miru po zemlji.
To je totalna vojna.
To je totalna vojna totalne ljubezni.
Ne oprijemaj se tistega, kar si še pravkar bil.
Konstelacije se ne vrnejo nikoli.
Padaj. Padaj. Padaj.
Odpihni lučke z regrata.
Padaj. Padaj. Padaj.
Odpihni tudi mene z njimi vred.
50 Sodobnost 2020
Aleš Šteger Pričevanje
***
Na krožniku v hotelski restavraciji
Ležijo zrnca belega riža in par krhljev paradižnika.
Na krožniku v hotelski restavraciji
So roke, ki so riž zasadile, so sklonjeni hrbti v žgočem soncu
In so bosa stopala, potopljena v blato riževih polj.
Na krožniku v hotelski restavraciji
So zrnca bele svetlobe, ki nam pravi,
Da je dar ne biti lačen.
Na krožniku v hotelski restavraciji
So žareči plodovi rastline, ki se daje za nas.
Toliko drobnih razbeljenih sonc na krožniku
V restavraciji hotela, ki so ga zgradile
Roke prednikov, jeziki prednikov, sanje prednikov.
Krhlji paradižnika so njihova razkosana srca.
Kako sladko, kako neponovljivo utripajo
V pozni, večerni svetlobi.
51 Sodobnost 2020
Pričevanje Aleš Šteger
***
Ležim pod kostanjem 
In opazujem ples mušic. 
Kot da je med njimi speta
Mreža, ki je ni stkal nihče,
Niti, ki jih nihče ne vodi.
Zdaj je zgoraj ena, zdaj druga.
Ohranjajo konstelacijo in z njo
Prostor, ki ga zame ustvarjajo
Njihova enodnevna telesca.
Čeprav se počasi selijo iznad
Gnijoče lesene mize čezme
Nad gomilo kamenja na moji drugi strani.
Njihova svoboda je taka,
Kot je moje bivanje.
Grajska ura odbije pol.
Listi v kostanju vzdrhtijo,
Prsti pianista so, skozi katere
Zapiha veter sonato popoldanske večnosti.
Čudežno, kot so vzniknile,
Mušice tudi izginejo.
In tudi sam zrem spravljivo
V obraz lastnemu slovesu.
52 Sodobnost 2020
Aleš Šteger Pričevanje
***
Kjer se izmaknejo besede,
Prideš ti in me objameš in zaziblješ.
Jaz le na videz spim,
Zazrt v druge kraje.
To niso sanje in ne zatočišče.
Zdaj drugače vem, da sem svoboden
In da v vsakem mraku 
Spi nebo.
53 Sodobnost 2020
Pričevanje Aleš Šteger
***
Ob poti sem 
Našel puščico.
Vanjo sem dal
Vse svoje strahove. 
Vanjo sem dal
Vse svoje skrbi.
Vanjo sem dal,
Kar me najbolj teži.
Miže sem jo 
Izstrelil v neznano nebo.
Sem upal, da nikoli
Ne pade nazaj na zemljo.
54 Sodobnost 2020
Aleš Šteger Pričevanje
***
Vprašaš me, kaj je ponižnost?
S tabo, ki to bereš, se srečujem
Kot z enakim.
Obenem sem ponižen pred 
Neskončnostjo v tebi. 
Znake je mogoče brati 
Na več načinov, kot je duš.
Ljubezen pa je ena. In ena je vednost.
In eno si ti. In eno jaz.
In vsota ti in jaz je eno.
55 Sodobnost 2020
Pričevanje Aleš Šteger
Mahler
Drevo drevesu oznanja vest o pospalih gnezdih …
mrak je že s tipalkami pobrskal po skrivnostih … 
gozd Majbornik se odeva v meglice pravljic …
živali v tihem žitju vejo, da tu nekdo še sklada simfonijo … 
Mozeg potovcu oledeneva v pričakovanju, da se bodo tutti
z Bernsteinom silovito zapodili v zadnji udarec usode. 
Kot da sam vihti taktirko, hlastno klikne po Youtubu 
in telefon ugasne tik pred crescendom v finalu Šeste.
Ne, noče slišati udarca usode. Obstal bo v tišini, prežal v temo. 
O čemer bodo živali v gozdu govorile, bo klical v sanje.
Kaj bo človek razodeval. Kaj brez nore nočne glasbe ljubke cvetke. 
Kaj bodo angeli dodali k utišani usodi.
Iz telefona podrhtevajo le okostnjaki počrneli. 
V ušesih potovcu zasopli obeti kazni krepenijo.
Je sedanjost to, ta zadnji udarec usode? Kje je prihodnost, 
če v preteklosti ostaja, kje tri potovanja skoz čas osirotela?
Foto: Tereza Kozinc
Željko Kozinc
Potovčev kvartet
56 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
poezija
Solze potovcu kakor bakterije vrejo v noči neodjenljivega poraza. 
Od kod se vračaš mi, moj Mahler? Tvoj usodovec mi skozi sluh premika 
shirane noge. Za sabo v majborniško noč vlačim vlak časovij.
Kot vreča sala padam v prepad glasov in trušča.
Zalezel si me, Mahler, v dlani pretakaš svojo otrplo kri, 
vedno isto uro kažeš, brenčeči danes in molčeči jutri. 
A luna iz spreletanja skovirjev, iz mirnega utripa zvezd
preliva v moje poželenje slano slino odklonitev. 
Da je ljubiti kakor umirati v sebi, potovec zasliši,
le hrepeneti po prihodih v bližino ženske,
priti skozi speča okna ločene dvojine,
nositi vse neizpolnjeno kakor odtise v dlani.
Da je v Mahlerju ostalo to srce nesmrtnega obreda,
potovec omotično deduje v vroči zibeli ušesa.
Sliši nočne ptiče ukati o usodi kot iz odprtih ran,
kot da je sen le nočni prišlek v gozdu, le spomin nasmeha iz vesolja.
S ponovljenim stvarjenjem sanja potovec o gozdu Majborniku,
naprej plamti v uporniški samoti zadnjega udarca usode.
Simfonijo je ugasnil, v svoji sobi je čez fotelj omahnil,
stiska v dlani telefon, kot da v njem še občuti strastno žrd noči.
57 Sodobnost 2020
Potovčev kvartet Željko Kozinc
Grohar
Gore, njeni obrazi brez bolesti
in z njimi on, ovit v pokrajino,
ki bo klecala, padala, ostala soncu zvesta.
Noč vztrajnega pohlepa se izteka:
potovec je videnja opustil, ker je ura naznanila
čas za igračkanje v praznih rokah. Gleda barve.
Pogledi se mu daljšajo kot žarki v sončnem slapu,
iz katerega ne bo nihče več izskočil.
Po mravljinčje vstopa mir pod kožo,
potovec se v Sorici kakor žival v jeseni
izgublja v slasti umiranja in rojevanja.
Somrak in rosne trave, ptičje petje, 
zdrto prerisavanje podob iz zaprtih knjig dežele, 
vse to je že preživel. Je bilo življenje.
Ostaja še ljubezen.
Kri in misel iščeta se v sebi sama, 
kakor oči mimoidoče ženske,
ki so ga poiskale in takoj zgrešile.
Oboje bo zgorelo v grobovih rokopisov,
pretihotapljenih s prsti zvezd v razzeblo zemljo,
vsa kri, vsa misel, vsak rdeči glad s temo in s strahom.
Presnavlja se v skrivnostne minerale.
Otroci si jih grabijo iz rok v roke:
kateri da je od kod prišel, 
kateri bil odveč. Kateri kakor žito 
vzklil v suši, kateri ostal le malikovan,
kateri zlati nič vseh pozabljenj bo še ostal, 
s steklenimi pogledi knjig napolnjen,
brezkončni nič, v starost odplavljen.
58 Sodobnost 2020
Željko Kozinc Potovčev kvartet
Ta pot je že nabrekla preslikava slike.
Po kapilarah kakor vlaga leze iz zemlje ta macesen.
Gibčnih vej, poraslih v nebu darovanja,
objema čopič krvnih strdkov.
59 Sodobnost 2020
Potovčev kvartet Željko Kozinc
Cvetajeva
Plahi sneg strasti prši iz ran,
kako diši, kako prebija vir samote.
Vedežnih oči je poln, ta v senci 
radosti spočeti blagi sneg,
čisto potovanje iz temine,
ki na vse strani neba pošilja
dotikanje teles v ljubeznih,
utripajočih skupaj v enem z drugim,
ki kljubovanje vlažno, lažno,
po obrazih uporov prepoznava.
Povej, sneg, si svoboda? Kje se tališ, svoboda,
kam si pred potovcem ubegla?
Te kazen zasleduje, sneg svoboda, 
je potovec zasut v rdeči temi svoje sence? 
O, sneg v pernicah nasmehov,
v ženskem dihanju si se porodil, vzleti, odleti.
60 Sodobnost 2020
Željko Kozinc Potovčev kvartet
Jona
Mrmot v zataknjenem dvigalu 
kakor v teatru pred predstavo raste. 
Potovec v njem vrta temno luknjo 
svojih knjig, mrtvorojenih. 
Kot ptič, od ogledal odbit, vztrepetava. 
Vzdih taji, da ne bi še od njega ogledalo oroselo. 
V očeh mu migetajo suha mušja krilca,
ki se spod botoksov levijo v stonoge.
V vse manjših delčkih svod samo,
lobanjski svod še hrani svojo izmero.
Iz droba drobci besedil vršijo v izmišljije, 
v samico, kjer ga strašijo odklonitve. 
Brodolomec kajpak. Ki obale ne zagleda. 
Ki tudi stisk natlačenih v dvigalu ne opaža.
Le ko ženski poleg pade sladoled na bluzo, 
se mu trebuh strese od posmeha.
“Lepo je v kitovem trebuhu,” blekne iznenada.
“Lepo je vztrajati v njem kot prerok Jona.
Tri dni je flegma čakal, da bo izpuščen iz ribe,
da bo Bog premislil, ali kazen za napuh 
ima sploh smisel pri človeku, 
ki noče vedeti, kaj je kesanje.
Pa še kot prerok bo v Bibliji povrh zapisan.
Tako je gospodar neba in zemlje 
tri dni zafračkal za premislek,
ali naj za trmoglavost Joni še privije kazen.
Da kdor časti nične malike,
pač zametuje svojo milost,
je Bog na koncu obupal.
Kot je Jono v kita vtaknil, ga je tudi iztaknil.”
61 Sodobnost 2020
Potovčev kvartet Željko Kozinc
“Nas pa žal še ni iztaknil,” zasika popacana ženska. 
“Nam je še norca v zataknjen lift vtaknil.”
Potovec svoj lik zagleda v stropnem ogledalu.
Z nečim avtomatskim, z avtom, ki brez oken
poskakuje po puščavi, z bitjem upadlega obraza, 
ust stisnjenih, s svojim obrazom se sooči.
“Me vidiš, Jona?” samemu sebi potovec šepeče.
“Me vidiš, Bog, kako si odklonjen, spet odklonjen.
Brez milosti sva ostala sama, nimava kaj zametovati.”
Spodvihan kakor glista ostane potovec sam v sebi, 
brez lakote in zob, brez groba, s kremplji v pasti, 
ki se je sprožila, v pasti kljubovanja. 
Ženska s popacano bluzo gleda
v njega, le v potovca, le v njega.
“Če je, kar ne more biti,
ti ni treba govoriti,” reče. 
Na lepem se še on v njo zagleda,
se zrine k njej in ji oprsje obriše.
“Tri dni bova zdržala tole skupaj
in njemu gori bo spet spodletelo.” 
62 Sodobnost 2020
Željko Kozinc Potovčev kvartet
S potovanj se Gregor ni vračal izčrpan ali vznemirjen, kot je Kim priča-
kovala, pač pa pomirjen, kot po dolgem spancu. Znotraj zaspanosti se je 
postopno vračal k njej. Znova se je navajal na družino in znance, ki so ju 
obkrožali – odkar sta se sprla s prijateljem iz mladosti, je Gregor govoril, 
da nikomur več ne zaupa, in da prijateljstvo zanj ni opcija –, predvsem pa 
se je navajal na življenje mesta. Dogajanje v njem je opazoval od zunaj, kot 
da ga vse to ne bi zadevalo ali kot da je to, kar je pred njim, le otroška igra.
Kim si je pridržala pravico opazovanja; Gregorjev obraz, čista polt, iz-
razita, nekoliko naprej pomaknjena čeljust, malenkost premehka usta, se 
ji je zdaj zdel ne toliko prazen kot nekako zaklenjen vase. Bil je to molčeč 
izraz, ki ni hotel govoriti o svojih hrepenenjih in ki je pričakoval, da tudi 
drugi ne bodo govorili o svojih. Zato je molčala tudi tedaj, ko si je želela 
zastaviti vprašanje – ali sploh še vidi njuno skupno prihodnost? Kako meni, 
da sinova sprejemata njegovo odsotnost? Ali lahko doživlja trenutke zado-
voljstva, brez njih? Namesto tega ga je, verjetno bolj iz preplašenosti kot 
česa drugega, vprašala, ali jih kdaj pogreša, ali mu kdaj manjkajo? 
S tem vprašanjem je hotela predvsem preveriti njegov pogled, ki se je iz-
gubljal v decembrskem večeru in med kresnicami ivja, ki se sicer prižigajo 
na brezlistnih drevesih, hotela ga je vprašati, ali se mu življenje včasih ne 
zdi kot ničvreden prospekt potovalne agencije. Kairo. Trst. Pariz. Berlin. 
Kaj pomenijo vsa ta mesta, če se zvečer ne moreš okleniti telesa, ki ga ljubiš 
Gabriela Babnik Ouattara
Gravitacija
Odlomek iz zgodbe  
63 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
proza
in ki ljubi tebe? Bilo je to obdobje, ko se je Kim začela vračati v svoje življe-
nje, v tisto, kar je bila, preden je rodila sinova. Izgubljeno dekle, ki je na 
veliko goltalo knjige, ker je v njih našlo uteho in morda celo neoprijemljivo 
moč. Ko je opazovala Miho in Svita, se ji je zdelo čudno, da sta prišla iz nje. 
Bitji, ki sta imeli samostojno življenje, vendar je gesta tu ali tam vseeno 
spomnila na njihovo sorodstvo. Na začetku, ko je Kim obstajala z njima 
sama, mesec, dva, tudi tri, ju je objemala in vonjala, včasih, med kosilom, 
je brado naslonila na Mihovo mehko glavo ali pa je pustila njegovo nogo 
na svojem mednožju, hipno naključje, ki ji je dajalo uteho. Nekajkrat si je 
zaželela, da sinova ne bi nikoli odrasla, da bi to stanje trajalo večno, ona 
in sinova, vse drugo bi lahko izginilo.
V tistem hipu, ko si je Kim zaželela več Gregorja, je vedela, da je bila to 
posledica svojevrstne osamelosti. K temu je dodatno prispevala znanka, ki je 
tisti čas prihajala k njim. Spoznali sta se v parku, Kim je sedela na robu klopce, 
v roki držala knjigo in z drugo Miho, težko, da je prebrala več kot petnajst 
vrstic, toda to ji je vseeno dajalo občutek, da je povezana s svetom, da se ji ta 
še ni povsem odmaknil. Ženska v zgodnjih šestdesetih je delovala priljudno; 
oblečena je bila v temno lila jopico in udobne pohodniške čevlje. Rekla je, da 
je postala pozorna na Kim zaradi knjige. “Zelo pogumna se mi zdite, otrok 
v eni roki in v drugi knjiga. Če bi imela otroke, bi tudi jaz ravnala tako.”
Kim je nekaj časa nepremično zrla v neznano žensko, ki se ji je na čuden 
način zdela znana, čeprav je ni hotela spraševati. Zdelo se ji je, da bi v dani 
situaciji vprašanja – ste poročeni, imate otroke, kaj delate sami tu? – izzve-
nela nevljudno. Ob koncu srečanja sta si izmenjali telefonski številki, in ko 
je Marija naslednjega dne poklicala, Kim ni bila niti najmanj presenečena. 
Morda je šlo le za to, da se je hotela nekomu predati v oskrbo; Marija je bila 
nasmejana in prijazna, zaščitniška in skrbna, ponujala je pomoč, tudi da bi 
pazila na otroka, če bi bilo treba. Kimin prvi vzgib je bil, da ne bi bilo treba 
(tu je bila tudi njena mati, ki je bila približno enake starosti kot Marija, 
vendar na pogled trša, pa manj razgledana in po svoje tudi manj odbita). 
Kim se je spomnila, da je bila prva stvar, ki ji jo je Marija povedala o sebi, 
da je ljubimkala s slavnim politikom. V naslednjih srečevanjih je bilo vse 
o njem: da je bil poročen, vendar ga to ni oviralo, da ne bi ljubimkal z mlado 
študentko. Da jo je, starejši gospod, odpeljal na Barje, ji tam pripovedoval 
o tistem, kar so se menili na skrivnih sestankih, ji položil roko med steg-
na in ji naredil, kar pač naredijo starejši gospodje mladenkam v takšnih 
trenutkih. Kim je začutila izpovedovalne nagibe, ki jih je ta ženska imela 
v sebi, morda je tudi zato sedela v tistem parku in lovila žrtve, toda ni se 
znala zares upreti: vstati s klopce, se posloviti in oditi domov.
64 Sodobnost 2020
Gabriela Babnik Ouattara Gravitacija
Še teže jo je zavrnila, ko se je Marija nekega večera pojavila na vratih 
njihovega stanovanja, otovorjena s hrano, in ker je naključje hotelo, da je 
bil Gregor ravno v tistem obdobju doma in dobro razpoložen, so skuhali 
večerjo. Na začetku se je Kim bala, da ji bo rekel, kako privlači norce in 
zmedence, ki se pogrezajo v njeno šibkost ter tam najdejo ogledalo zase, 
toda ko se je v  nekem trenutku dotaknil njenega stegna, nezavedna, 
samo umevna gesta, ki jo je Marija opazila, se je sprostila. Marija je očitno 
povzela Kimino razpoloženje in začela energijo usekane svečenice nezna-
nega božanstva tihotapiti v njihovo družino. Ko je vsa načičkana vstopila 
v njihovo stanovanje, je pogosto zazehala: “V vaši družini se počutim 
tako domače kot še nikjer.” Včasih je bila Marija razposajena, zaprla se je 
v sobo z dečkoma in z njima uganjala vragolije, spet drugič si je Miho in 
Svita posadila na kolena in si ju tožno pritiskala k prsim. Kim se je na njena 
razpoloženja odzivala razumevajoče, le nekajkrat je Gregorju po telefonu 
omenila, da se ji zdi, da Marija v sebi nosi motnost. Ker je šlo za hipno 
omembo, sta nanjo – oba – že v naslednjem hipu pozabila.
Sprememba, droben nihaj v dojemanju Marije, se je zgodil nekega veče-
ra, ko sta se z Gregorjem peljala domov iz restavracije. Znanec, bančnik 
po poklicu, si je ob ženini odsotnosti privoščil hvalisanje. Pojasnjeval je, 
kakšen tip žensk mu menda najbolj godi. Kim je zrla v njegov krožnik, 
malo zaradi sramu, malo pa tudi zaradi nelagodja ob besedah, da mu uga-
jajo ženske, katerih kri gre med orgazmom globoko v telo, katerih čutenja 
se odvijajo tik pod povrhnjico, intenzivno, naelektreno, neposredno. Z 
Gregorjem sta se spogledala in na poti domov nekaj časa molčala. Čutila 
je, kako se jima tišina nabira okoli gležnjev in kako leze navzgor, dokler 
ni Gregor načel pogovora. Vprašal je, ali se Kim zaveda, kaj mu je pred 
kratkim omenila “tista ženska”. Kim se je pretvarjala, da ne ve, za koga 
gre. Gregor je počasi in previdno dejal, da se mu je Marija v času njene 
odsotnosti, tedaj, ko je noči preživljala na intenzivni negi, ob postelji svoje 
postoperativne matere, ponudila, da pomaga paziti na sinova. 
Kim je nekaj časa zrla predse ter premišljevala, ali ženska, kakršna je 
Marija, lahko privlači moškega, kot je Gregor, ali si jo je kdaj predstavljal 
razkrečeno ležati sredi njune zakonske postelje. Kim bi Marijo lahko opisa-
la kot odraslo, entuziastično žensko. Z odraslostjo je mislila na nekoga, ki 
je bil odprt smrti, ki je svoje telo pripravil na doživetja, saj je vedel, da ne bo 
večno živelo. Je ta misel Gregorja vzburjala ali plašila? Mu je bilo vseeno, 
koga ima ob sebi, ali je bila njena prisotnost zanj vendarle nepogrešljiva? 
Kim je goste, težke misli odfrcnila z idejo, da ni nikakršne potrebe za iz-
pad ljubosumja. Z Gregorjem sta se ljubila. Resda sta živela ločeno, toda 
65 Sodobnost 2020
Gravitacija Gabriela Babnik Ouattara
imela sta območja, ki sta si jih delila, dom, posteljo in otroka, pa območja 
smeha in poljubov ter predvsem pogovor. Bila sta združena – v dihu – in 
vonj Gregorjeve kože je bil za Kim nezamenljiv v tolikšni meri, da je včasih, 
kadar ga ni bilo, obraz zarila med njegova oblačila in vpijala vse tisto, kar 
je bilo tam, do bolesti. Bolj čutila kot vedela je, da je Marija njuno družino 
izbrala, da si jo je jemala kot objekt opazovanja, toda da bi posegala vanjo, 
je bilo nezamisljivo. 
Gregorjevo opazko, češ da se mu je “tista ženska” ponudila, je tako od-
pravila z zamahom roke. Marija ni mogla biti njena tekmica, in če bi zares 
bila, ji Gregor tega ne bi niti omenil. Sklenila je le, da ne bo več odgovarjala 
na Marijina vprašanja – Kaj natančno dela Gregor tam v Amsterdamu ali 
Frankfurtu? Imaš kakšne novice o njem? Za koga dela? V katerem oddelku 
je? Koliko zasluži? Nekoč, ko sta z Marijo sedeli na njihovem balkonu ter 
pili kavo, ji je Marija šepnila: “Saj razumeš, nočem ga kritizirati in človek 
mora zaslužiti, toda jemlje te za samoumevno, moral bi biti več s tabo, 
z otrokoma.” Kim je trznila, si z roko segla za vrat. Gregorjevi odhodi so 
bili kot prebliski – nikoli jih ni naznanjal vnaprej in nikoli ji ni predstavil 
svojega vsakdana v tujini. In tudi ko se je vrnil, je bilo videti, da ne želi 
povzemati, da ga povzemanje celo dolgočasi. Kim je dojela, da zanimanje, 
kaj Gregor počne, kadar ni z njo, ni njeno, da je to zanimanje drugih lju-
di. Mar ni tudi njena mati rekla: “Pa si ti prepričana, da je med vama vse 
v redu? Meni se zdi, da Gregor beži od tebe!”
Ko je že mislila, da je s tem opravila, jo je zadelo. V njej se je usidrala 
bizarna ideja, da Gregorja sploh nikoli ni poznala, da nikoli nista živela 
skupaj – samo otroka sta bila resnična, pa še onadva bi lahko bila od dru-
gega moškega. Ker svojih misli ni znala artikulirati, ga je potem vprašala 
tisto, kar je nekoč že zavrnila. – Ali kdaj razmišlja o drugih telesih? Morda 
je samo hotela videti izraz na njegovem obrazu, premik ustnic, živčno 
kretnjo. Če bi jo naredil, bi dobila potrdilo, vendar je ni naredil. Nagnila 
se je k njemu, sedeč na postelji, in mu položila dlan na stegno. Gregor je 
sklonil glavo, in ko jo je s palcem in kazalcem prijel za razgaljeni vrat ter 
povlekel njen obraz k svojemu, je opazila, da je razočaran, ker je odprla 
to temo, da je dregnila tja, kjer je bila trda, malodane razpokana zemlja 
njunega odnosa. 
“Če bi me zanimala druga ženska, bi ti to sam povedal. Ni se mi treba 
pretvarjati. Če bi ljubil drugo, bi ti obrnil hrbet, vendar sem še vedno tu. 
In nekaj časa še nameravam biti.” 
Kim je bilo sram, da je podlegla zunanjim pritiskom, ki so videli njeno 
srečo in jo skušali okrniti. Čutila je, kako se ji je rdečilo razmazalo, zato je 
66 Sodobnost 2020
Gabriela Babnik Ouattara Gravitacija
pobegnila v kopalnico. Pogledala se je v zrcalo in sprevidela, kako je tisto, 
kar morda sploh ne bi smelo biti izrečeno, prestopilo robove njenih ustnic.
Ponoči je Gregorja objemala, kot da ga ne bo nikoli izpustila. Obdobja 
njegove odsotnosti je začela dojemati kot čas, naphan s svetlo rumenimi 
popoldnevi, ki jih je, če se je dobro organizirala, lahko imela samo zase. 
Kadar pa je bil Gregor ob njej in se ga je ponoči lahko dotaknila, je bilo, kot 
bi na sredo kuhinje, v stekleno posodo, postavila tulipane. Prodajalec na 
tržnici je dejal, naj jih položi na mizo, le za nekaj minut, nato poreže stebla 
in jih da v toplo vodo. Gregor je bil ta radost kratkega diha, za katero si je 
želela, da bi jo podaljšala, kolikor je bilo le mogoče.
Epizoda z Marijo je končno trajala dlje, kot bi smela. 
Na videz je bilo njuno prijateljstvo gladko, toda Kim je čutila, da se med 
njima zateguje in da sta v mejlih, ki sta si jih izmenjevali, tekmovalni in 
napeti. Ko je Marija nekoč napisala, da se ji Kimine skice za bližajočo se 
razstavo albanskega umetnika zdijo “zelo lepe”, je Kim odgovorila z vpra-
šaji. V odgovor je dobila tišino, ki jo je pripisala Marijini nezmožnosti ana-
litičnega mišljenja, toda v dneh, ki so sledili, se je začela spraševati, zakaj 
vztraja v tem odnosu. Ker jo je mučila radovednost glede tistega povabila 
Gregorju? Ker je hotela preveriti, kaj od tega, kar je Marija pripovedovala 
njej in njeni družini, sploh drži? Na koncu je sklenila, da je Marijo tolerira-
la, ker ji je iz različnih mest, kamor se je hodila odpočivat, kot je govorila, 
nosila stare, neuporabne stvari. Zlatast plašč z rdečo svileno podlogo, ki 
si ga oblekel kot kimono, indijanske srajce z usnjenimi trakci za Gregorja 
in zdrajsane avtomobile za fanta, ki jih je kupovala v trgovinah z rabljeno 
robo. “Veselijo me neuporabne stvari,” je govoričila ter se vrtela po njiho-
vem stanovanju.
Kim jo je molče opazovala; očito je bilo, da Marija ni opazila razlike 
v Kiminem vedenju. Zaprta v stekleno kletko ji je pripovedovala o stvareh, 
ki so se ji zgodile na zadnjem potovanju, o svojem poreklu, o svojem delu, 
o svojem okusu in svojih navadah, o vsem mogočem, ne da bi Kim vpraša-
la, ali jo to sploh zanima. Marija je samoumevno predvidela, da na Kimini 
strani obstaja radovednost glede njenih travm iz preteklosti in da skuša 
penetrirati v medvrstičje tistega, kar je bilo že pred kakšnim desetletjem 
ali več obelodanjeno v javnih občilih. Marija je vehementno in malodane 
brez strahu spregovorila o spolnih zlorabah otrok. In zaradi tega pridobila 
status kontroverzne osebe. 
Gregor je od tistega “nočnega” povabila naredil korak nazaj, in če se je 
zgodilo, da je bil doma, ko je prišla, se je opravičil in se umaknil v sobo ali 
67 Sodobnost 2020
Gravitacija Gabriela Babnik Ouattara
pa je molče strmel v računalniški zaslon. Marija je presenečeno obstala, 
zrla proti vratom, za katerimi je izginil Gregor, in nekam vase zašepetala: 
“Muca mu je pojedla jezik, kakšna škoda!” 
Kim je slutila, da jo Marija tudi zaradi Gregorjeve zavrnitve skuša pri-
vezati nase s štorijami, ki so bile na meji obscenega. 
Nekega večera, med pomerjanjem neuporabnih stvari ter srkanjem 
roséja, v katerega je Kim zlivala breskov sok, je Marija skušala razdelati 
svoj komentar o “zelo lepih” skicah. “Tedaj sem ti samo hotela reči, da je 
v tvojem načinu razmišljanja in občutenja nekaj lepega. Tvoje doživljanje 
sveta je nekako lepo, če razumeš, kaj ti hočem reči.”
Kim se je nakremžila.
“Ti nisi ena tistih ljudi, ki si vnaprej ustvarijo mnenje o nekom in ga 
potem trpajo v predal, v katerega sploh ne paše, ampak pustiš človeku, da 
diha. Ti si kot lučka, ob kateri si lahko pogrejem roke. Polaščevalnih ljudi 
ne prenesem,” je nadaljevala Marija, “v meni se ob njih začne nabirati jeza, 
ki postopoma začne gniti. In tega ne bi hotela, mislim, da bi med nama šlo 
kaj narobe …”
Kim je hotela ugovarjati, hotela je celo omeniti Gregorja, vendar jo je 
Marija prehitela.
“Edino tale tvoj možiček, ki misli, da je ljubezen za to, da se vsak dan 
sami ogledujemo v ogledalu. Sem mu kaj naredila?” Sedla je na kavč in 
začela odsotno božati rdečo podlogo kimono plašča. Kot da je pozabila na 
pravkar izrečeno, je začela pripovedovati, kako jo je samska mati s sanmi 
vozila v varstvo. Rdeče rokavice, plašček z velikimi, starinskimi gumbi, 
odtisi materinih škornjev, tiho drsenje sani in brezbrižno naletavanje sne ga 
v jutranji poltemi. Kim je razbrala, da takšni zatrti spomini vzklikajo izpod 
kupa odpadkov, ki jih Marija nosi v sebi. Njeno spoznanje, da v življenju 
ni praktično ničesar, kar ti pomaga preživeti, je bilo skrajno pesimistično. 
“Je samo notranje življenje, če ga uspeš najti,” je rekla ter se na hitro po-
slovila, kot da bi se bala, da bo Kim načela pogovor o tem, kar je bilo nekoč 
ponujeno Gregorju. Prilastitvena gesta, ki je Marija očitno ni reflektirala.
Kim je Marijine obiske zreducirala, si dopovedovala, da sta z Marijo 
vzpostavili odnos, ki je bil sestavljen iz hitrih mejlov, bežnih pozdravov 
na cesti, priporočil, katero knjigo prebrati. Nekega poletnega večera, med 
posedanjem na balkonu, ko je Kim mislila, da premore že dovolj distance, 
da o Mariji premišljuje kot o daljni znanki, je Gregorju rekla, da se ji zdi 
Marija človek, ki ne more zblazneti, čeprav je ves čas na robu blaznosti. 
“V Mariji je neka stvar, ne vem, kako reči, nekakšna usedlina … Zaradi nje 
je takšna, kakršna je …”
68 Sodobnost 2020
Gabriela Babnik Ouattara Gravitacija
“Kakšna usedlina? ” je vprašal Gregor. 
Kim je skušala povedati najbolje, kot je znala: “Usedlina, zaradi katere 
se je lahko vživela v to, da je na primer ptič. Lahko je vzletela, občutila val 
zraka, se pretvarjala, da ima perje, vse, kakor mora biti, če si ptič.” 
Gregor je oporekal: “Marija ni noben ptič in tega se tudi precej jasno 
zaveda.” 
“Natančno tako – Marija ve, da ne more biti nič drugega kakor to, kar je.”
Kim ni ušel posmehljiv ton v Gregorjevem glasu: “Problem je, da Marija 
ne ve, niti malo, kdo je.” 
Bila je užaljena. Gregorju je že hotela reči, ali sploh kdo ve, kdo je? Nihče 
namreč ne ve o sebi, do kod raste in živi kot rastlina ali žival, sam od sebe, 
samodejno, nespremenljivo, in kje se začne tisto življenje, o katerem lahko 
vsaj nekoliko odloča z voljo, vendar je molčala.
Gregor se ni želel pogovarjati o Mariji. Rekel je le, da so njene zgodbe 
izmišljotina. Čeprav je Kim načeloma verjela, da Gregor hitreje kot ona 
sama spregleda ljudi, in nekoč, ko sta se z neke zabave vračala domov, ji 
je pod dežnikom, ki sta si ga delila, jasno namignil, da Marije ne želi več 
v njihovem domu, vendar je naredila po svoje.
 Iz čistega dolgčasa je včasih poklicala Marijo, ji predlagala kosilo ali jo 
prosila, ali bi šla po fanta v vrtec. Marija se je odzvala užaljeno, okleva-
joče, toda kot da se ni mogla upreti obljubi prijateljstva, je prišla, nena-
vadno urejena, in Kim se je – po teh daljših odsotnostih – zdela posebej 
ljubezniva. Njeno čvekanje se je uneslo, le tu in tam je še navrgla kakšno 
malenkost iz preteklega življenja, pa še to obotavljivo, kot da se zaveda 
Kimine zadržanosti.
Vse dokler se nista na poti v vrtec ustavili pod drevoredi. Kim je potiska-
la kolo in Marija je hodila ob njej. Kim je imela občutek, kot da bi govoril 
nekdo nad njo. Ozrla se je proti drevesom, toda v krošnjah ni ugledala 
zvočnika, le svetlikanje sonca ji je zaslepilo oči. Marija je pripovedovala, 
da se je njena mati vnovič poročila in da je rodila še tri sinove. Ni rekla, da 
je bil to materin drugi zakon, saj prvega sploh ni bilo. Marija se je zgodila 
po naključju: kot nehoten izbrizg, ki ga oče menda ni hotel priznati, po-
tem pa, ko si je premislil, mati ni bila več pripravljena na to. Osredotočila 
se je na novega moškega, ki je bil nekakšen paznik ali nekaj, v zaporu, in 
v prostem času kvartopirec. Cele dneve sta se prepirala, on je vpil, da so 
prekleti kosci kartona in platna s slikanicami njegov vir dohodka in da naj 
ga ne poskuša predelati, sicer bo on predelal njo, mati se je drla, da se je 
nima kaj dotikati, dokler bo zahajal v kazinoje, ki so samo druge ime za 
kurbišča. Mislila je, da ga bo z odpovedjo ozdravila njegovih strasti, toda 
69 Sodobnost 2020
Gravitacija Gabriela Babnik Ouattara
izkazalo se je, da bolj ko je silila vanj, več ran je prizadejala sama sebi in 
posebej njej, Mariji. “Ko sem zmogla zbrati misli, ko sem ozavestila, kaj 
se dogaja v naši hiši, sem materi povedala, vendar je zaščitila njega, ne 
mene. Svojega ljubimca. Jaz sem bila kurba, ki jo je ogrožala. Zato sem pri 
šestnajstih pobegnila od doma in se nisem nikoli več vrnila.”
Marija je čakala, da se bo Kim odzvala. Pričakovala je, da bo tisto, česar 
ni dobila poprej, dobila zdaj, sredi dreves, ki so metala senco na njuna ra-
mena in ju delala temnejši, kot sta bili, toda Kim je spet ostala brez besed. 
Ko se je vrnila domov, je v kuhinji odprla vročo vodo in z njo napolnila 
korito. Začela je pomivati posodo, ki se je nabrala čez dan. V nekem hipu 
je dvignila pordele roke in gledala peno, ki ji je polzela proti komolcem. 
Prešinilo jo je, da ji je Marija vse to povedala zato, ker jo je imela za naiv-
no, neškodljivo, ker je pričakovala ali morda “skalkulirala”, da ji ne more 
škoditi in da ji verjetno tudi v prihodnosti ne bo mogla.
Naslednjič, ko sta se srečali, se je Kim samoumevno navezala na zgodbo, 
ki ji je bila pomoljena pod nos. “Pa tvoji bratje? So vedeli? Od četrtega do 
šestnajstega leta je dolga doba.”
“Najprej so bili premajhni, ko so odrasli, pa so se mojega očima bali in 
so raje pogledali stran. Verjetno so mislili, da bo minilo samo od sebe, da 
se bo naveličal, vendar se ni. Bil je kot žival, nasilen in nepotešljiv. Včasih 
me je samo tepel, nič drugega. Zahteval je, da se nagnem čez stol, in potem 
je iz hlač izvlekel pas …”
Kim se je zastrmela v Marijo. Kaj ji je odkrila in ne nazadnje tudi prikrila? 
Doumela je, kdo je kdo v tej pripovedi, kaj je kdo kot spolno bitje, kdo je 
bil rabelj in kdo žrtev, ni pa razumela, zakaj je Marija izbrala ravno njo. 
Jasno je, da skrivamo svoj pravi obraz in da se v nekem trenutku odločimo 
poiskati razlago za svoja dejanja, toda kaj je imela s tem Kim? Tudi če se je 
Marija šla skrivalnice in je želela spodbuditi Kim, da bi ji razkrila kakšno 
svojo skrivnost, s katero bi lahko trgovala, bi lahko predvidela, da je njeno 
življenje preveč v krču, deloma zaradi otrok in deloma zaradi Gregorjeve 
odsotnosti, da bi se bila pripravljena igrati. Kakršno koli igro že. Zaključila 
je, da je Marija s pripovedovanjem v ljudeh iskala če že ne potrditev, vsaj 
pozornost. Verjetno je hotela verjeti, da ima njeno življenje smisel. In še 
bolj ključno, to je zavijala v umetniško formo. Romanov ni znala pisati, 
sicer bi Kim zgodbo o Marijini nepogrešljivosti brala na polah papirja, tako 
pa so bile “samo” pesmi. 
Kim si je želela podrezati v tisto nekaj, kar bi Marijo spravilo v slabo vo-
ljo: navkljub travmi, ki jo je preživela, mar ne bi bilo njeno življenje prazno, 
če se to ne bi zgodilo? Ali ne bi potem morala priznati svoje zamenljivosti 
70 Sodobnost 2020
Gabriela Babnik Ouattara Gravitacija
in nadomestljivosti, ker menda obstaja neskončna vrsta, ki čaka, da bo 
naše mesto prazno? Vedela je, da so Marijine besede toliko kot na robu 
praznine; zgolj čvekanje, ki se napaja iz polresnice. In sploh, komu mar za 
resnico? Kljub dušebrižnosti, ki se jo je Kim skušala privzeti, se ji je zdelo 
kot bi vanjo vdiralo nasilje Marijine zunanjosti; kot bi hotelo zaživeti v njej 
in se poskušalo polastiti njenega življenja. 
Zavedala se je, da bi lahko Miho vsak hip pograbila za roko, ter odvihrala. 
Nič je ni zadrževalo, da ne bi rekla, odjebi s to svojo vlogo žrtve, sploh pa 
me vsa stvar ne zanima, v resnici me tudi nikoli ni, vendar ni premogla 
tolikšne grobosti. Če je vse do zdaj hotela verjeti, da je Marija dobra, skrbna 
ženska, ki ima le malo preveč časa in ga investira vanjo in v njeno družino, 
se je zdaj nekaj v njej uprlo. Gregor jo je svaril, vendar ni hotela slišati. 
Toda Gregor je bil drugačen, ljudi je znal odsekati. Ena napačen gib in je 
obrnil hrbet. Tudi njej je nekoč rekel: “Če bi me prevarala, bi odšel, niti 
pomišljal ne bi!”
***
Kim se je dokopala do spoznanja, da se prijateljstvu z Marijo ni odpoveda-
la iz istega razloga, zaradi katerega ni zapustila Gregorja. Verjetno ni šlo 
toliko za to, da si je Gregorjeva odsotnost iskala namestnika, nadomestek, 
pač pa je šlo za njeno lenobo. Vsa stvar v zvezi z Gregorjem je bila v tem, da 
jo je Gregor puščal samo pri njeni odločitvi, on se je namreč odločil za to 
življenje, kakršnega so živeli – on po več mesecev daleč stran in ona sama 
z dečkoma, vsa v čakanju.
Nehala se je poglabljati v to, zakaj ne morejo z njim. Kar je Gregor 
navajal kot argument, da bi ga tam daleč prav tako čakala, zato je bolje, 
da ga čaka tu, naj bi Kim zadoščalo. Morda je bil za vse skupaj kriv strah 
pred praznino in odpor ob misli, da bo morala svoje življenje začeti živeti 
od začetka. Raje se je držala na svoji strani, kjer je poznala ulice, trgovine, 
ljudi, čeprav so bili ljudje takšni, kot je bila Marija, ali celo hujši.
V tistem času je bila raztresena, odsotna. Denar, ki ga je Gregor poši-
ljal iz tujine, je polagala na račune fantov. Morda je tako verjela, da se bo 
osamosvojila, presekala čakanje, ne nazadnje je lahko preživela tudi brez 
tistega, ki jih je zapuščal. Tako je sprejela poučevanje na arhitekturnem 
faksu. Študentom je pomagala razumeti literarne tekste, iz njih izluščiti 
fizične enote, kot so bili hiše, drevesa, pokrajina. Ko so imeli predmete 
izločene iz gostobesedja, so jih začeli oblikovati iz papirja, žic, gline in 
drugega materiala. To je bil njen svet, ki ga je obvladala. Ko se je vračala 
71 Sodobnost 2020
Gravitacija Gabriela Babnik Ouattara
domov, je v centru mesta kupila bageto in dva krofa, kot da bi se hotela 
oddolžiti za užitek, ki ga je podoživela s študenti na faksu.
Ko je hodila po svojih poteh, je na sinova navadno pazila njena mama. 
Toda v tistih začetnih odrivih od sinov, od družine, mama ni bila razume-
vajoča. Menila je, da Kim ne bi bilo treba usklajevati dela z vzgojo fantov. 
Govorila je, da Gregor dovolj zasluži; pohajkovanje po faksu, kot se je 
izrazila, je imela za kaprico. Menila je, da bi se morala Kim z Gregorjevo 
odsotnostjo sprijazniti in potrpeti. “Življenje pač ni praznik,” je bil njen 
najbolj običajen stavek, in tudi zato je Kim tistega popoldneva, ko je morala 
nadomeščati profesorja, ni poklicala. Ne glede na to, kaj si je mislila njena 
mati, je Kim hotela poskrbeti zase – narediti nekaj za svojo prihodnost, se 
znebiti sedanjosti, v kateri je postajala iz dneva v dan bolj živčna. Zdelo 
se ji je, da tudi za sinova lahko poskrbi le, če zapusti samo sebe, zapolni 
dneve, ki so se vlekli v neskončnost.
Marija je bila več kot na dosegu roke. Poleg tega je Kim čutila, da se v njej 
nabira temna voda, nekomu bo morala povedati, kaj preživlja v času Gregor-
jeve odsotnosti. Nekoč jo je imelo, da bi Mariji priznala, kako si želi, da bi se 
od njega lahko odljubila, toda tako težko je nehati ljubiti tistega, za katerega 
si že zgodaj sklenil, da ga boš ljubil; svoj čas je celo zagovarjala idejo, da se 
vse zgodi, celotno življenje, v zgodnjih dvajsetih. Gregor se ji je včasih zdel 
tuj, in spet – včasih ga je noro ljubila. Toda morda se je tudi bala, morda je že 
tedaj slutila, da bi Marija izpoved obrnila sebi v prid ali pa bi ji dala napačen 
nasvet. Zato je Kim zadnje čase, kadar sta bili z Marijo sami, in med njima 
otroka, molčala. In poslušala. Tistikrat, ko je Marija prišla pazit otroka, je 
prišla tudi povedat, kako se je zgubila v nakupovalnem centru; bolj ko je is-
kala izhod, bolj se ji je ta izmikal, in ko je rekla, da so nakupovalni centri kot 
gozdovi, v njih smo vsi zreducirani samo še na lovce-nabiralce, je Kim spet 
prešinila misel, da z Marijo ni vse v redu. Menda ji je pot iz gozda pokazal 
neki nekdanji ljubimec, ki jo je pospremil do parkirišča.
Kim je vzela mlajšega Svita v naročje in mu z roko obrisala lica, kot da 
bi s tem skušala preusmeriti pozornost od Marijinega blebetanja k otroku. 
Na hitro je skuhala krompir in Mariji naročila, naj ga pretlači, doda mleko 
in maslo. V trgovini je kupila breskov sok in na mizo postavila kozarce; 
že zjutraj je pomila tla, vendar so bila zdaj spet umazana. Ko je stopila 
v spalnico in iz omare vzela plašč, ji je pogled zataval skozi okno. Ker je 
bila pomlad, so visoke drevesne krošnje ozelenele, zato ni mogla videti 
dogajanja na sosednjem balkonu. Nasproti njih je stanoval par, ona bistve-
no mlajša od njega, brez otrok. Če so se srečali na cesti, so se zavezniško 
nasmihali drug drugemu.
72 Sodobnost 2020
Gabriela Babnik Ouattara Gravitacija
Na tiho je odprla vrata, da ne bi bilo nepotrebnega joka. To so bili ti 
njeni mali pobegi – ne da dečkov ne bi ljubila, le izhoditi si je morala la-
sten prostor. Tako kot si je Gregor ustvaril svoj prostor drugosti, tako ga 
je zase zahtevala ona. – Zahtevati in ostati človeško bitje. Pri tem seveda 
ni računala, da lahko prizadene, predvsem pa ne, da lahko prizadene svoje 
bližnje, ki jih ne moremo imeti tako radi, da jih ne bi prepustili nevarnosti. 
Dovolj je samo hipna bežnost, in življenje se postavi na glavo. 
Kim je s študenti postavljala inštalacijo v kletnih prostorih univerze. 
 Sedla je na enega izmed štirih stolov, ki naj bi sugerirali odsotno prisot-
nost, se zazrla v sončni žarek, ki se mu je uspelo izmuzniti med roletama 
ter je tako kazal na to in ono, predvsem pa je postopoma zakrival nevidno 
nit, na kateri je visela metla. Preden se je žarek previdno umaknil k razpo-
ki med roletama in dokončno izginil, se je Kim zdrznila. Sobo je napolnil 
najprej turkizen in nato kostanjev mrak. Zdelo se ji je, kot bi stoli postali 
nepremični, nejasni, še bolj tihi kot sicer, in zaradi vsiljivega šuma teme, 
ki jo je vodil v grozo, se je po steni pretipala do izhoda. 
Zunaj je bilo parkirišče prazno. V stavbi je pustila dežnik, vendar je bila 
preveč lena, da bi se vrnila ponj.
Na vhodu domačega stanovanja si je sezula čevlje. Marija je že odšla. 
Preden je stopila v kuhinjo, kjer sta Miha in Svit, preoblečena v pižami, 
cingljala s priborom, se je dotikala predmetov na hodniku: modrega na-
miznega prta, radia s sedmimi gumbi drevesne barve, večine prevedenih 
romanov Javierja Maríasa, kavnih skodelic v stekleni omari in namizne 
svetilke, ki se je žalostno povešala, ker se nihče ni potrudil, da bi z nje spi-
hal prah in jo poravnal. Fanta sta jo pozdravila z glasnimi vzkliki. Čutila se 
je utrujeno, raznihano. Predvsem zaradi odsotnosti tistega, za katerega je 
mislila, da ga ljubi, in ki ji je pustil, da se znajde. Fanta je povprašala, ali je 
že dolgo, odkar je Marija odšla, in iz nelagodja, ki se je izrisalo na njunem 
obrazu, zaznala, da je naredila napako. 
Ženski, ki jo je komaj poznala, je izročila svoje življenje, življenje, ki ga 
je živela in edino poznala in ki se ga je ne nazadnje tudi oklepala.
Tisti hip, ko je stopila v otroško sobo in vzela v roke fotografije, je bil 
za Kim kot privid. Prepričana je bila le o naslednjem: kar se ji je zgodilo, 
krčevita tresavica in ples telesa, je zaznala že v univerzitetni kleti, kjer je 
čakala na znak – da bo nekaj uzrla, da se bo nekdo sklonil k njej in jo sredi 
nevihtne pokrajine, ko se tema samo pomnožuje, videl. Bila je to smrt 
nedolžnosti. Še nikoli v življenju se namreč ni počutila tako samo. 
Vse to je sicer sprevidela šele, ko je s šopom fotografij stopila v kuhinjo. 
Prostor se je zdel naelektren in to vzdušje je Kim vrglo iz tira, da je začela 
73 Sodobnost 2020
Gravitacija Gabriela Babnik Ouattara
vpiti na dečka, ki sta sedela za mizo. “Kako sta lahko dovolila kaj takega?” 
je vprašala in fotografije teatralično podržala v zraku. 
Miha se je preplašeno zazrl vanjo, Svit je še naprej jedel. Ko sta tako 
sedela, s hrbtom obrnjena proti njej, se je spomnila na Gregorja iz njunih 
prvih skupnih let in zdelo se ji je, kot bi prihajal iz drugega življenja, iz pa-
ralelnega vesolja. Nekoč sta bila, zdaj pa komaj še – verjetno tudi po njeni 
zaslugi: Gregor je znal opredeliti, kakšne vrste človek je, česa je zmožen, 
in je to sprejemal, s tem je bil verjetno pomirjen, medtem ko se je Kim ves 
čas spraševala o sebi, o tem, kaj je njeno življenje. Morda je bilo to spraše-
vanje dokaz nezrelosti, morda celo otročjosti, in ta otročjost jo je pripeljala 
do trenutka, ko je zaprepadeno stala sredi kuhinje in zahtevala pojasnilo, 
kaj se je dogajalo med njeno odsotnostjo, kot da bi otroka lahko kar koli 
preprečila. Zavedela se je svoje odgovornosti in morda se je zaradi tega 
za hip še zazrla v fotografije ter jih v navalu besa začela trgati. V tistem je 
čutila sovraštvo do Marije, do sebe, celo do Gregorja, ki jo je skušal nekoč 
posvariti pred Marijo. Tedaj se ji je zdelo, da je pokroviteljski, da se pred 
njo postavlja – češ, lahko bi imel katero koli žensko, pa je izbral njo. Na 
čuden način je bil ravno tedaj najbolj njen Gregor.
Pobrala je košček raztrgane fotografije, na kateri je bila noga enega od 
sinov, ali pa je bila roka, tega ni mogla zagotovo vedeti, saj je podobe foto-
grafij izvrgla iz misli. Jezilo jo je, da sta sinova postala predmet neke tuje 
intimnosti, nečesa, kar je bilo onstran njenega dosega. 
Miha je tedaj že prišel do nje in rekel, da so se predvsem (ali je rekel 
samo?) igrali, da se je Marija hotela igrati; njemu je bilo neprijetno, Svit pa 
ni razumel. Ko je Svita prijela za brado in poskušala ujeti njegove oči, tam 
ni bilo groze, kot je pričakovala, pač pa običajna vdanost, prevpraševanje 
obstoja sveta in pripravljenost na to, kaj se bo zgodilo v naslednjem hipu. 
Ko je približala obraz Mihu, je rekel: “Marija je rekla, da boš jezna, ker 
smo se tako igrali, čeprav se jaz nisem hotel, in, in, in …” 
Hotela ga je vprašati: Te je prisilila k igranju?, vendar se je zadržala, saj 
ni imelo smisla, da bi še naprej drezala. Ni ga hotela še dodatno prizadeti 
in predvsem ni hotela pokazati svojega obupa. Na vsak način pa ji je bilo 
jasno, da je bilo Marijino dejanje preračunano: razmišljala je o pismu, ki 
ji ga bo napisala; nekaj o perverznosti neločevanja med igro in neigro, 
nekaj o tem, da se je s svojimi izpovedmi vrinila v njihovo družino. Kim 
je mislila, da se tako celi, v resnici pa je prišla nekaj vzeti; vzela je, kar je 
mogla dobiti, in odšla. 
Prijelo jo je, da bi sedla v avtomobil in se brezciljno vozila naokoli. Želela 
si je izginiti, se izbrisati. Pri tem je bilo nekaj sramu, nekaj nezmožnosti, 
74 Sodobnost 2020
Gabriela Babnik Ouattara Gravitacija
predvsem pa občutek, da bo njeno življenje vedno polno navadnega, 
vsakdanjega fizičnega trpljenja. Fantoma je zašepetala, naj se preoblečeta 
v piža mi, si umijeta zobe in odideta v posteljo. Z mize je pospravila skode-
lici, ju splaknila z vodo in postavila na plastičen odcejalnik. Pomislila je, da 
ima dve možnosti: da vztraja v zdajšnjem stanju ali pa vse spremeni, na-
znani Marijo, se odpove življenju z Gregorjem, morebiti celo s sinovoma. 
Sicer je bilo nenavadno, da je lahko razmišljala tako racionalno, ko pa se 
je nahajala v območju neresničnega. Imelo jo je, da bi zajokala, se oprijela 
pulta in razvozlala tisti vozel, ki ga je že tako dolgo nosila.
Odšla je v spalnico, da bi se preoblekla, ter se zazrla skozi okno. Zaradi 
goste, temno modre teme, ki je razsajala zunaj, ni mogla videti ničesar, je 
pa tedaj sklenila, da bo fotografije, ki jih je naredila Marija, uničila. Imela je 
občutek, kot da bi izdala Gregorja, zdaj je bila brez njega že kakšen mesec 
in pol, preden je odšel, sta se ljubila in po ljubljenju, ko se je strast polegla 
in so se sokovi izlili, se je prižela k njemu, mu položila roko na prsa, vpila 
njegov vonj, na videz nepomembna gesta, toda zanjo pomembnejša od 
spolnosti. Šlo je za tolažbo in podporo, tako si je podprla glavo in upala, 
da jo bo, posebej v času njegove odsotnosti, obdržala pokonci.
Ko sta otroka zaspala, je Kim živčno preverjala telefon. Skušala se je 
zadrževati, da Gregorja ne bi prepogosto ali po nepotrebnem vznemirja-
la, zato se je zadrževala do trenutka, ko ni mogla več, nekako tako, kot bi 
bila pod vodo. Zdaj ji je pošla sapa in za to je bila kriva sama. Če bi ostala 
doma, se to ne bi zgodilo, toda zdaj je bilo neodložljivo. Gregor ji je nekoč 
govoril o tistih, ki so sedeli na zatožni klopi in katerih misli je moral pre-
vajati. Zdaj je bila ta naloga, pojasniti nepojasnljivo, naložena njej, hkrati 
je slutila, da govorjenje ali celo pisanje o tem, kar se je zgodilo tega večera, 
ne bo nič spremenilo, predvsem pa njenega trpljenja ne bo preobrazilo 
v nekaj koristnega. 
Kim se je v trenutku, ko je na drugi strani zaslišala Gregorjev glas, 
 zaspan in zato pomirjujoč, navkljub poprejšnjemu oklevanju odločila, da 
bo stvar vzela v zakup: Marija jo je opomnila, da smo tu samo za hip in da 
se lahko vse spremeni in da potemtakem ni nobene gotovosti, malodane 
nobene varnosti. Ljudje, ki jim zaupamo, ki smo jim zaupali, nas izdajo, in 
tedaj se zdi, da del nas postane izgubljen in v preteklosti. 
“Si v redu?” je skoraj tiho vprašal Gregor. Hotela mu je odgovoriti, da 
sta otroka v redu, vendar bi to vrglo sum na njeno stanje, zato je vprašala: 
“Kdaj se vrneš?”
Slišala je njegov zavzdih, kot da bi ji moral še enkrat, kot otroku, po-
jasniti, da iz njihovega življenja na izostaja, ker bi mu tako godilo, pač pa 
zato, ker je to njihov skupni dogovor. 
75 Sodobnost 2020
Gravitacija Gabriela Babnik Ouattara
“Zakaj? Se je kaj zgodilo?”
“Ne, ne, samo hotela sem slišati tvoj glas …”
Pred dnevi je spet odprla Gregorjevo omaro z oblačili in se z obrazom 
zarila vanjo. 
“Gregor,” je rekla počasi, kot da pri sebi preverja tisto, kar bo sledilo. 
Nato je bruhnilo iz nje: “Marijo sem pustila samo z otrokoma. In, in …”
“Kaj je naredila ta prasica?”
“Nič, samo fotografije sem našla, na njuni postelji v otroški sobi …” Glas 
se ji je prelomil in začela je hlipati. 
“Marija je naredila fotografije najinih otrok? Kim, zberi se, prosim te 
lepo, moram vedeti, da je s fantoma vse v redu!”
“Mislila sem, da ji lahko zaupam, da bo pazila na njiju, mama ni mogla … 
Bila sem na faksu …” Kim je zagledala obris sence na vratih, očitno je 
z jokom in zmedenim pripovedovanjem zbudila otroka. Stala sta drug ob 
drugem, v pižamah, potiskanih z vzorci medvedov in avtomobilov. Skozi 
temo je videla, da sta preplašena. Njena reakcija ju je morala vreči iz tira, 
morda celo bolj kot razlog njenega razburjenja. Miha se je postavil prednjo 
in iztegnil roke, medtem ko je v Svitovih očeh videla svetlikanje; očitno je 
bil na robu joka.
“Sta budna? Lahko govorim z njima?” je hlastno rekel Gregor, ki so mu 
očitno v trenutku zrasla netopirska ušesa.
Ko so legli v posteljo in je fanta pokrila s prešito odejo, je čutila, kako 
sta se njuni drobni telesi, ki sta skozi temo svetili s fluorescentno lučjo, 
prepletli in potem je Svit položil levo nogo na njen trebuh. Če so spali 
skupaj, so se počutili varnejše. Ni bilo to, da bi Kim z njima skušala prikriti 
prazno stran postelje, pač pa si je želela zjutraj uzreti njuna obraza. Mirna, 
zazibana v sen.
76 Sodobnost 2020
Gabriela Babnik Ouattara Gravitacija
*
Morala bi oditi na počitnice; imela sva celo že letalski karti in pla-
čano sobo v hotelu, Monika si je kupila nove kopalke, jaz pa sončna 
očala, kremo za sončenje in še nekaj malenkosti.
Potem mi je mama nekaj dni pred odhodom sporočila, da je oče-
ta zadela lažja možganska kap. Zdravniki so sicer napovedali, da 
bo  popolnoma okreval, ampak vseeno se mi je zdelo, da ju moram 
obiskati.
Na dan odhoda sem najprej odpeljal Moniko do letališča. Oba sva 
vedela, da je krvni strdek, ki je zamašil žilo v možganih mojega oče-
ta, po spletu naključij dokončno zapečatil tudi prihodnost najinega 
zakona. Skupne počitnice naj bi bile zadnji obupni poskus, da vidiva, 
ali še lahko kaj rešiva ali ne. Že skoraj dve leti sva živela drug mimo 
drugega, imela sva ločeni spalnici in sva se – čeprav o tem nisva 
nikoli govorila – občasno dobivala z drugimi ljudmi. Vsaj zase sem 
vedel, da se, in po določenih znakih sem sklepal, da se Monika tudi.
V avtu sva večino časa molčala. Nobenemu od naju ni bilo za-
radi tega nelagodno, tako sva bila navajena. Nisem ji zameril, da 
gre v Malago brez mene. Zdelo se mi je celo smiselno; za odpoved 
Tomo Podstenšek
Bobi
77 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
proza
 potovanja je bilo prepozno in škoda bi bilo, če bi šel že plačan dopust 
popolnoma v nič.
Tudi takrat, ko sem ji povedal, da moram zaradi očeta k staršem, 
nisem pomislil ali pričakoval, da bi šla z mano. V resnici si z mojo 
družino nikoli ni bila prav blizu. V resnici se sploh niso marali, niti 
malo ne – zdaj sem si to končno lahko priznal. In midva bova šla 
tako kmalu narazen, kar je pomenilo, da se verjetno ne bodo nikoli 
več videli. Nikomur ne bo žal zaradi tega. Nihče razen mene ne bo 
niti razmišljal o tem.
Po štiridesetih minutah me je Monika prosila, ali lahko ustavim 
na počivališču. Zavil sem na prvi izvoz in jo počakal v avtu. Med po-
stanki zmeraj sedim v avtu. Nisem je vprašal, ali mora na stranišče, 
ali hoče skaditi cigareto, ali pa bi si rada samo malo pretegnila noge. 
Bilo mi je vseeno, to ni bila več moja stvar. Čez nekaj minut se je 
vrnila s plastenko vode in vrečko čipsa in odpeljala sva se naprej.
Ko sem jo odložil na terminalu in ji pomagal vzeti kovček iz 
prtljaž nika, sva oba vedela.
“To je torej to,” je rekla.
“Ja. Pazi nase.”
“Ti tudi. Upam, da bo s tvojim očetom vse v redu.”
Pokimal sem in se obrnil. Čakalo me je še nekaj ur vožnje in hotel 
sem prispeti še pred mrakom. O svoji bodoči bivši ženi nisem več 
veliko razmišljal, slovo je bilo lažje, kot sem pričakoval. Kakor kadar 
z nohtom spraskaš s kože že zdavnaj zasušeno krasto, ki se brez 
skelenja razdrobi in odpade. Koža pod njo je še nekaj časa malo bolj 
rožnate barve, potem izgine tudi to. Nisem bil jezen nanjo; za kaj 
takega tudi nisem imel razloga, za neuspeh najinega zakona sem bil 
odgovoren vsaj toliko kot ona. Verjetno še bolj. Zdaj niti ni bilo več 
pomembno.
Malo sem ji samo zavidal, da se bo sama sprehajala po peščenih 
španskih plažah. Se morda zapletla v avanturo s kakšnim pijanim 
angleškim turistom s tetovažo buldoga na bicepsu. Škoda, da ni 
kap raje zadela njene mame ali očeta, sem otročje pomislil. Po-
tem bi bil jaz tisti, ki bi zdaj čakal na vkrcanje na letalo, zvečer 
pa že  srkal koktajle v enem od številnih barov in se spogledoval 
z mladimi vzhod noevropskimi turistkami, ki bi mi po letih skoraj 
lahko bile hčerke.
78 Sodobnost 2020
Tomo Podstenšek Bobi
Namesto tega se bom dva tedna stiskal v svoji stari otroški sobi, ki 
je že zdavnaj postala ropotarnica, natrpana s kartonskimi škatlami, 
v katerih so odslužene stvari, ki jih nihče nikoli več ne bo niti pogle-
dal, a se jih je mojim staršem iz nekega razloga vseeno zdelo škoda 
vreči proč. Že samo ob misli na skupne zajtrke, kosila in večerje sem 
izgubil ves apetit. Upal sem samo, da je stari toliko v redu, da lahko 
skrbi sam zase in mi ga ne bo treba pomagati oblačiti, umivati in po-
dobno. Tudi jaz si s svojo družino nisem bil pretirano blizu. V resnici 
se nismo preveč marali, stike smo ohranjali iz navade, spodobnosti 
in občutka dolžnosti.
Avtocesta je bila skoraj prazna, temperatura v avtu nastavljena 
na prijetnih enaindvajset stopinj. Dal sem radio malo bolj na glas in 
pritisnil na plin. Glasbo so prekinile kratke informacije o stanju na 
cestah. Nekje na drugem koncu države je nekdo na avtocesto spet 
zapeljal v nasprotno smer in v Srednji Gorci so opozarjali na psa, ki 
se potika po cestišču. Stegnil sem se in vzel polprazno plastenko, ki 
jo je Monika pozabila na sovoznikovem sedežu. Tanka plastika je ob 
stisku rahlo zapokala. Z eno roko sem držal volan, z drugo nerodno 
odvil zamašek in naredil nekaj požirkov. 
**
Spomnil sem se, kako smo se vsako leto vozili na morje – osem ali 
devet ur cijazenja po stari cesti v avtu brez klime. Seveda takrat 
nisem vedel, da kaj takega kot klima v avtomobilu sploh obstaja. Še 
sreča, drugače bi se mi zmešalo. Na pot smo šli že ob štirih zjutraj, 
da smo se izognili največji vročini in da smo maksimalno izkoristili 
že prvi dan počitnic. Na koncu smo skoraj vsako leto obtičali v dolgi 
koloni dopustnikov, ki so razmišljali enako kot mi. 
Zmeraj smo letovali v istem kraju na jadranski obali, kjer je imela 
firma, pri kateri je bil zaposlen moj oče, za svoje delavce v lasti na-
selje počitniških hišk. Sicer nismo bili vsako leto v isti, a tudi če bi 
bili, ne bi bilo nobene razlike, saj so bile vse skoraj popolnoma enake.
Iz majhnega hodnika so bila na levi vrata v kopalnico, naravnost 
pa se je šlo v večji prostor, kjer je bila na eni strani kuhinja, na drugi 
pa raztegljiv kavč, na katerem sta spala oče in mama. Sam sem spal 
v majhni sobici nasproti kopalnice, v kateri je bil prostor le za ozek 
79 Sodobnost 2020
Bobi Tomo Podstenšek
dvonadstropni pograd. Na spodnje ležišče smo odložili kovčke in 
drugo prtljago, jaz sem bil na zgornjem. Iz glavne sobe so bila še 
vrata na majhno teraso s plastično mizo in nekaj stoli.
Do morja je bilo dobrih deset minut hoje skozi prikoličarski kamp 
in borov gozdiček. Plaža je bila večinoma kamnita, neurejena in skoraj 
divja. Nekateri deli so bili zabetonirani z nepravilnimi zaplatami be-
tona. Voda je bila zmeraj motna in na površini so plavali šopi morske 
trave, ki se je med plavanjem neprijetno lepila na ramena. Vsakih nekaj 
deset metrov so se v morje iz širokih betonskih cevi zlivale odplake iz 
bližnjih hotelov, ki smo jih lahko videli na drugi strani zaliva.
Na počitnicah je vladal precej bolj strog in bolj natančno določen 
urnik kakor doma. Oče je imel zelo jasno predstavo o tem, kako se 
uživa na dopustu in kaj vse je obvezno treba odkljukati, če si želi 
človek spočiti in se sprostiti. Ob sedmih vstajanje, nato v trgovino 
po kruh, hiter zajtrk na terasi, po zajtrku odhod na plažo in obvezno 
polurno ležanje na brisačah, ki smo jih razgrnili po betonskih flikah 
in obtežili s kamni, da jih ne bi odnesel veter. Potem prvo kopanje, 
pa mazanje s kremo za sončenje, pa sončenje, pa drugo kopanje, 
pa spet mazanje s kremo in sončenje. Okoli dvanajstih nazaj do 
bungalova, kuhanje kosila, po kosilu kava na terasi in počitek, okoli 
pol štirih nazaj na plažo in spet izmenično kopanje in sončenje do 
večera. Vmes kepica sladoleda. Enkrat na teden vožnja s turističnim 
vlakcem do bližnjega mesteca, kjer smo se sprehodili po kamnitih 
ulicah, si ogledali ostanke obzidja, obiskali akvarij in kupili razgled-
nice in spominke za sorodnike.
Vsako leto vse popolnoma enako. Razen tistega poletja, ko smo 
imeli Bobija.
Bobi je bil potepuški mešanček med mešančkom in mešančko; 
majhen, kosmat in neugleden pes, z dolgo in razmršeno umazano 
rjavo dlako. Košat rep je nosil postrani, levo uho mu je stalo pokonci, 
desno pa viselo navzdol. Imel je malo kratko spodnjo čeljust, zato je 
kazal zgornje zobe in je bil videti, kakor da se ves čas smeji.
Takoj drugega jutra počitnic se je med zajtrkom priklatil na odprto 
teraso naše počitniške hiške, in ker mu je oče vrgel kolešček klobase, 
je ostal.
Najprej sem se ga malo bal, saj nisem bil vajen psov; mama je 
bila prepričana, da živali ne sodijo v stanovanje in oče je delil njeno 
80 Sodobnost 2020
Tomo Podstenšek Bobi
mnenje. A pes je bil mlad in igriv in čez kakšno uro sva se že spo-
prijateljila.
Naslednja dva tedna nas je Bobi spremljal na vsakem koraku. Z na-
mi je hodil na plažo, čeprav se je zelo bal valov in ni maral v vodo. 
Ko smo bili v bungalovu, je poležaval na terasi in potrpežljivo čakal, 
da je kdo od družinskih članov pokazal voljo do igre z njim. Če si 
mu metal palico ali borov storž, ga je bil pripravljen nositi nazaj do 
onemoglosti in tisto poletje me je pošteno bolela rama.
Hranili smo ga z ostanki in mu nastavljali vodo v oglato plastično 
posodico, v kateri smo enkrat kupili sladoled. Iz modre plastificirane 
vrvi za obešanje perila sem zanj naredil improviziran povodec, na 
katerem sem ga vodil naokoli, čeprav to v resnici ni bilo potrebno; 
pes mi je ves čas zvesto sledil in se ni oddaljeval od mojih nog.
Izkazalo se je, da je tudi precej pameten in da si – ob obljubi 
primerne nagrade, seveda – hitro zapomni različne ukaze. Po nekaj 
dneh se je že odzival na “sedi”, “lezi”, “pridi”, “k nogi”, “čakaj”, 
“išči” in “marš v pičko materino”, kar so bile besede, s katerimi ga je 
odganjal oče, kadar je začel Bobi na plaži med sončenjem oblizovati 
njegova slana stopala.
Zanimivo, da se nisem mogel spomniti, kdo je dal Bobiju ime. 
Tudi tega, da bi pes kdaj naredil kakšno večjo lumparijo, nisem imel 
v spominu. Kakšne malenkosti pač. Ko je prišla plima, je prestrašeno 
bevskal v valove. Enkrat se je zapodil v galeba, a ga seveda ni ujel. In 
drugič je malo prežvečil mamin plastični natikač, a ga ni do konca 
uničil. Tisto leto sem vsako jutro vstal prvi in preveril, ali je na terasi 
kakšen pasji iztrebek, ki bi ga bilo treba frcniti pod borovce in skriti 
pred starši. Upal sem, da bomo Bobija obdržali, če se bo dovolj lepo 
obnašal.
In ko smo se odpravljali domov, je res kazalo tako: mama je na 
zadnje sedeže poleg mene razprostrla brisačo, oče pa mi je zabičal, 
naj pazim, da bo cucek med vožnjo pri miru.
Bobi je sprva prestrašeno vrtel glavo in se oziral naokoli, potem se 
je umiril. Med vožnjo sem ga božal po ščetinasti dlaki za ušesi, kar 
mu je bilo še posebej všeč. Ni pa maral božanja pod vratom – morda 
je imel kakšne komplekse zaradi svoje krajše spodnje čeljusti.
Čez nekaj časa, ko je postajalo v avtu vse bolj vroče, je začel Bobi 
sopsti hitreje in jezik mu je ves čas visel iz gobca. V dlan sem  skrivaj 
81 Sodobnost 2020
Bobi Tomo Podstenšek
vsake toliko vlil malo vode iz plastenke, in ko jo je obliznil, je bil 
videti za spoznanje boljše. Tudi njegovo dihanje je postalo bolj 
enakomerno.
“Lulat me,” sem se vseeno zlagal, da bi se čim prej ustavili.
Čez nekaj kilometrov je oče res zapeljal na stran in stopili smo iz 
avta. Mama je začela odvijati sendviče, ki jih je pripravila za na pot, 
oče je z nogo preverjal, ali so pnevmatike dobro napumpane, Bobi 
je vohljal po grmovju.
Pojedli smo vsak svoj sendvič in bil je čas, da gremo dalje. Ko sem 
poklical Bobija, me je oče prijel za ramena, me potisnil v avto in 
kratko rekel: “Bobi ne gre z nami.” 
Potem je zaloputnil vrata avtomobila, tik preden bi pes utegnil 
skočiti noter.
“Marš stran!” se je zadrl nanj in ga odrinil z nogo. Ker je pes še 
zmeraj cvilil in tekal okoli avtomobila, se je sklonil in pobral s tal 
nekaj kamnov. Ko je zalučal prvega, je grdo zgrešil in Bobi, ki je 
 mislil, da se igrata, se je zapodil za kamnom navzdol po pobočju, da 
bi ga prinesel nazaj.
“Cucek neumni,” je oče hitro sedel za volan, prestavil v prvo in 
pritisnil na plin.
Obrnil sem se nazaj, a zaradi vseh kovčkov, torb in zložljivih 
ležal nikov, ki so bili nagrmadeni v prtljažnem delu avtomobila in mi 
zakrivali pogled skozi zadnjo šipo, nisem mogel videti, kako je Bobi 
obstal v oblaku prahu s kamnom v ustih in gledal za odhajajočim 
avtom, ne da bi razumel, kaj se je pravkar zgodilo.
***
Ko sem zagledal očeta, me je vseeno malo pretreslo. Videti je bil 
nekaj let starejši, levo veko in kotiček ustnic je imel rahlo povešena, 
tako da je spominjal na voščeno lutko, ki so jo postavili preblizu 
kamina in se je začela topiti.
“Doktor pravi, da bo po nekaj mesecih rehabilitacije spet vse tako 
kot prej,” je mama uganila, o čem razmišljam.
Oče je samo nekaj zamomljal in si prižgal novo cigareto. Opazil 
sem, da ga tudi leva roka ne uboga najbolj. Trudil sem se, da ne bi 
preveč očitno buljil ali kazal svojega nelagodja.
82 Sodobnost 2020
Tomo Podstenšek Bobi
“Ne bi ti bilo treba priti,” je nerazločno rekel, in če ne bi vedel, da 
ga je pred kratkim zadela kap, bi bil prepričan, da je pijan.
Sedli smo k večerji in spet ga je bilo mučno gledati, ko je nerodno 
opletal z nožem in vilicami, ročaj katerih si je z desnico zataknil med 
neubogljive in okorne prste leve roke. Ko je jedel, so mu iz napol 
odprtih ust koščki grižljajev padali nazaj na krožnik. Opazil sem, 
da zaradi povešene ustnice ves čas kaže del zobovja. Videti je bilo, 
kakor da renči.
“Se spomnita, kako smo vsako leto hodili na morje?” sem vprašal.
“V Vlahošane?” je rekla mama.
“Ja, saj nismo šli nikoli nikamor drugam.”
“Tudi to so zjebali,” se je razjezil oče. “Ko je šla firma v stečaj, 
so vse prodali, bungalove, parcele, vse! Sem slišal, da je naš direk-
tor potem kupil to za male pare, dal vse porušit in zgradil hotel. Si 
predstavljaš? Najprej nekaj do konca zafuraš, da lahko potem poceni 
kupiš, jebem ti prekleto mrhovinarsko logiko!” 
“Nekaj drugega me zanima … A se spomniš Bobija?” sem ga vpra-
šal.
“Koga?”
“Tistega malega psička, ki smo ga imeli na morju.”
“A, ja. Tisti je bil res posrečen.”
“Kako smo ga lahko kar pustili ob cesti? Kdo ve, kaj je bilo potem 
z njim …”
“Kaj bi bilo? Nič dobrega, to ti garantiram!” je oče zarenčal in 
si z roko nerodno obrisal slino, ki mu je začela teči iz kotička ust. 
“Verjetno je crknil od lakote tam v tisti kamniti divjini. Ali pa ga je 
na cesti ruknil kak avto. Mogoče ga je zadavil šakal ali volk. Zdaj pa 
sam izberi, kateri scenarij ti je ljubši!”
“Ampak zakaj smo ga kar pustili?” nisem hotel odnehati.
“Zakaj, zakaj?! Zasmilil se mi je! Sem ves čas mislil, da bi ga nekje 
na poti lepo odpeljal v goščavo in obesil na kako drevo. Celo štrik 
za perilo sem imel pripravljen v prtljažniku. Potem se mi je pa ščene 
zasmililo in sem si rekel, kurc, naj gre, kamor hoče. Ampak mu nisem 
naredil usluge, to mi lahko verjameš. Najbrž se je matral še par dni 
ali tednov … Vidiš, to se zgodi, če dedec ni dedec, ampak mevža.”
Ničesar več nisem rekel. S težavo sem prežvečil in pogoltnil, kar 
sem imel v ustih in odrinil krožnik proti sredini mize. 
83 Sodobnost 2020
Bobi Tomo Podstenšek
“Ne boš več?” je vprašala mama.
“Ne, na poti sem se ustavil na hamburgerju,” sem se zlagal.
“Preoblekla sem ti posteljnino v tvoji sobi, sveže brisače imaš 
v omari. Kako dolgo misliš ostati?”
“Ne dolgo, čez dva ali tri dni moram nazaj,” sem v trenutku spre-
menil prvotni načrt in dodal v pojasnilo: “Z Moniko se ločujeva.”
To je bilo prvič, da sem jo sploh omenil. Nihče od njiju me ni prej 
vprašal zanjo. Tudi zdaj nista bila videti presenečena ali radovedna, 
kaj je šlo narobe.
“Meni se je tako zmeraj zdelo, da ni prava za tebe,” je mimogrede 
rekla mama. “Zjutraj bom šla v pekarno, hočeš kaj posebnega za 
zajtrk? Imajo rogljičke, makove štručke …”
Rekel sem, da mi je vseeno in da bi si rad odpočil od poti.
V svoji sobi sem najprej odprl okno. Opazil sem, da so sosedje na 
nasprotni strani ulice prepleskali fasado in zamenjali streho. Zavese 
na oknih so bile prav tako nove. Morda so bili novi tudi sosedje.
Legel sem na hrbet in se zastrmel v strop iz rjavih lesenih oblog. 
Z roko sem čisto iz navade segel v hlače in poskušal onanirati, kakor 
sem to tukaj na tej isti postelji tolikokrat počel kot najstnik. Nisem 
se mogel zbrati, in ko me je začelo boleti zapestje, sem odnehal. 
Pomislil sem, da nimam več dovolj potrebne domišljije. Povohal 
sem svojo dlan, ki je smrdela po preznojenih genitalijah. Moral bi 
se umiti, a se mi ni ljubilo v kopalnico. Iz spodnjega nadstropja so 
prihajali pridušeni zvoki pomivanja posode.
Gledal sem črne vreče za smeti in kartonske škatle različnih 
velikosti, ki so bile nagrmadene druga na drugo po vsej sobi, tako 
da je ostal prost samo ozek koridor od vrat do postelje in okna. Na 
nekaterih škatlah je bilo z velikimi črkami napisano, kaj je v njih: 
“OBLAČILA”, “IGRAČE”, “VHS-KASETE”, “KOZARCI” …
Na večini škatel ni pisalo nič. Ugibal sem, ali je v kateri shranjen 
tudi tisti kos modre vrvi za perilo, ki ga je imel moj oče nekega dav-
nega poletja pred tridesetimi leti pripravljenega v prtljažniku.
84 Sodobnost 2020
Tomo Podstenšek Bobi
“Si pripravljen?”
Pogled vstran.
“Misliš, da objava ciklusa Francouzské básně v Plamnu ni dovolj dobra 
popotnica?”
Požirek piva.
“Tudi laskav članek v Literárníh novinyh te ne prepriča?”
To mu govori, čeprav ve, da mora prepričati druge, ne njega. Besedam 
sledi lahen dotik njegovega kolena. Pogleda se srečata. Kot prvič spomladi 
pred izpitom na fakulteti.
“Kdaj si dogovorjen z urednikom?”
“Čez pol ure.”
Spet nekaj trenutkov tišine.
“Do takrat bom spil še vsaj tri piva.”
Večkrat zapada v samopomilovanje. Ve, da ne gre za nič hujšega. Čeprav 
večkrat vzbuja tak vtis, vedno verjame vase.
“Boš šel na uredništvo pijan?” mu reče in se nasmehne.
“Pijan sem že od svobode, ki jo srkam na vsakem koraku …”
Ne ve, ali naj mu reče, da je pravi pesnik ali da je silovito klišejski ljubimec.
“Ko pridem od tam, stopiva na prvi vlak za Ústí nad Orlicí.”
“Mene bolj zanima, kaj boš povedal uredniku.”
“Povedal mu bom po resnici.”
Primož Sturman
Jaro
85 Sodobnost 2020
Sodobna 
slovenska 
proza
Nima smisla vztrajati, v svojem dionizičnem razpoloženju je. Apolinič-
nost in vse, kar iz nje izhaja, si bosta privoščila pozneje, v hribih.
Napotita se po trgu navzgor. On vstopi v stavbo v bližini Narodnega 
muzeja, ona se usede na klop v parku. Ozke in mrzle kamnite stopnice, ki 
vodijo do uredništva, mu ne dajejo prevelikega občutka svobode.
Čisto drugačno je vzdušje na uredništvu. Tam ga sprejmejo nasmejani 
obrazi. Okna so odprta, od zunaj prihajata zrak in razpoloženje mesta.
“Kje si pustil Aneto?”
Želi se čim prej vklopiti v ozračje tistih sobic, vmesni prostori in časi so 
mu bili vedno neprijetni.
“Spodaj, v parku me čaka …”
“Daj no. Saj na vratih ne piše Ženám vstup zakázán.”
Druščina se zakrohota, nekdo stopi k oknu in jo pokliče. Nasmešek mu 
komaj opazno razmakne ustnice.
“Boš cigareto? Pivo?”
“Bom. Hvala.”
“Kaj? Cigareto ali pivo?”
“Oboje.”
Nekdo še pripomni, da je mladenič očitno veliko bolj zgovoren pisno 
kakor ustno, nato se ozračje zresni.
“Jaro je za pesniško zbirko preveč običajen naslov, poleg tega je ta be-
seda danes zguljena. Tebi je ime Jaroslav. Takega naslova res ne moremo 
dati tvoji knjigi.”
“To pomeni, da bo izšla?”
Urednik se nakremži.
“O čem se pa tu sploh pogovarjamo?”
Obraz mu nenadoma zacveti. Ne more skriti zadovoljstva.
“No, fant se počasi vklaplja,” pripomni eden od članov omizja.
“Kakšen naslov pa ste imeli v mislih?”
V tistem trenutku v prostor vstopi Aneta.
“Pomagali si bomo s ciklusom, ki je bil objavljen v Plamnu. Po tistem 
te bralci poznajo.”
“Francouzské básně?”
“Francouzské a jiné básně, da ne bo kdo rekel, da jih je že bral.”
“Kaj praviš ti, Aneta?”
“Pravim, da bi moral Jaro bolj verjeti vase.”
Spet ga zmrazi. Želi si, da bi druščina govorila o njegovi knjigi brez njega.
“Še pred petimi leti bi ti takih pesmi ne izdali, da veš.”
86 Sodobnost 2020
Primož Sturman Jaro
Razume, da merijo na spremenjeno politično situacijo po Dubčkovem 
prihodu na oblast. Pred petimi leti tudi sam ne bi mogel napisati česa takega.
“Kak manjši popravek smo ti sugerirali. Gre bolj za stilne zadeve. Pre-
beri in nam pošlji nazaj po pošti.”
“Kdaj bo knjiga natisnjena?” vpraša neučakano.
Druščina se znova nasmehne.
“Recimo mesec dni po tem, ko bomo prejeli popravke. Prej ne gre.”
Pobere šop papirja, prime Aneto za roko in se napoti proti izhodu.
“Besedilo dobite sredi julija. Nasvidenje.”
“Zanimiv fant, prvič je tu, pa se takole obnaša,” pripomni nekdo.
“Po mojem je zatežen.”
“Njegova poezija je pa zelo dobra.”
Praha hlavní nádraží. Vlak se premika s perona.
“Zakaj si bil v uredništvu tako redkobeseden?”
“En ciklus pesmi je posvečen mami …”
Spet ne dobi jasnega odgovora na svoje vprašanje.
“Kam greva najprej?” ga vpraša z upanjem, da bo tokrat le jasnejši.
“Na mamin grob, potem pa v hiško pri gozdu …”
“Lahko preberem pesmi?”
Pred časom je njeno tovrstno prošnjo odbil. Tokrat nič ne reče. Le 
 pogled vrže na sedež, na katerem leži mapa.
“Kdaj prideva?”
“Čez slabi dve uri.”
Kmalu ga premaga spanec.
Zalista se v njegove pesmi. Vlak medtem ropota naprej.
Šarloti Garrigue Masarykovi, Američanki po rodu, Čehinji po duhu.
Končno razume, zakaj je zadnjič na Hradčanih tako dolgo brez besed 
strmel v njen kip. Za lirski subjekt je uporabil lik njenega soproga, ki ji piše 
pismo po smrti.
Drugi ciklus. Moji materi.
Po dveh pesmih tudi njo premagata utrujenost in ritmično ropotanje vlaka.
V mislih jih recitira pozneje, na grobu njegove matere, ne upa si motiti 
svečanega vzdušja.
Dneve ob robu mesteca preživljata v tišini. Malo je besed. Več je dotikov.
“So se ti kaj oglasili po pošti, potem ko si jim poslal sprejete popravke?” 
ga vpraša po nekaj tednih neurbanega življenja.
“Ne. Popoldne bom šel v mesto telefonirat.”
87 Sodobnost 2020
Jaro Primož Sturman
“Njihov telefon ne dela,” reče, ko se vrne v leseno hiško ob robu gozda. 
“Tu sva v srcu apoliničnosti. Škoda, da morava jutri nazaj.”
“Vsaj izvedel boš, kaj je s knjigo …” poskuša biti vsaj ona konkretna.
“Katerega smo danes?”
“Mislim, da devetnajstega.”
“Jutri greva nazaj.”
Tokrat na vlaku nihče ne spi. V zraku je visoka napetost vse do Prage.
“Včeraj sem vas klical, kaj se dogaja?”
“Ne sprašuj, norišnica. Pravijo, da bo vojna. Rusi prihajajo.” Glavni ured-
nik je videti popolno nasprotje od tistega, kot se ga spomni izpred meseca 
dni. “Nekateri člani uredništva pakirajo kufre, da bodo odšli.”
“Kam pa?”
“Stran, na zahod. Tvojo knjigo smo spravili skozi. Jutri zjutraj pride iz 
tiskarne.”
“V redu,” reče s flegmatičnostjo, ki so je vsi že vajeni.
“Kam greš nocoj?”
“V študentski dom.”
“Tu z nami ostani.”
“Punco imam tam.”
“Do jutri počakaj. Nevarno je.”
Naslednje jutro jih prebudi butanje po vratih.
“Nisem si mislil, da nas bodo tako hitro odpeljali v zapor,” zavzdihne 
glavni urednik.
“Kurir sem, knjige imam, odprite.”
Vrata se odprejo. Ko plane v prostor, mu ena škatla pade na tla, iz nje 
se raztresejo knjige.
Jaroslav Sedláček: Francouzské a jiné básně.
“To je tale fant,” reče urednik kurirju.
“Zakaj francoske?”
“Napisal sem jih po dogodkih v Parizu maja letos.”
“Kaj se dogaja spodaj?”
“Tanki se bližajo trgu.”
Slišati je cviljenje gosenic. Izza ovinka se prikaže oklepno vozilo. Ljudje 
na ulicah vpijejo ruskim vojakom, naj se poberejo tja, od koder so prišli.
Takrat pograbi izvode, ki so padli na tla, in se približa oknu. Brez besed 
jih začne metati na trg. Nekaj jih pade med protestnike, nekaj pa med 
zavojevalce.
88 Sodobnost 2020
Primož Sturman Jaro
Pavle Goranović (1973, Nikšić, Črna 
gora) je najboljši črnogorski pesnik 
zadnjih desetih, petnajstih let. Diplo­ miral je iz filozofije. Njegove pesniške 
zbirke nosijo naslove Ornamentika 
noči (1994), Branje tišine (1997), Knji-
ga prividov (2002), Kako dišijo knjige 
(2008), Cinober (2009) in Mesto pol-
ne lune (2014), izdal je monografijo 
Tin Ujević in Črna gora (2008), piše 
pa tudi prozo in književne kritike. Bo­ žo Koprivica je njegovo poezijo opi­ sal nekako takole: “Ta velika modrina 
in Luc Besson, to lebdenje v verzu 
kot v smrti, kot v radosti in boleči­ ni.” Mladen Lompar je zapisal: “Če je 
sodobna črnogorska poezija čakala 
dostojanstvo, potem je to zdaj tukaj, 
v knjigi Mesto polne lune.” Prevajalec 
pa dodajam: univerzalen emblem Go­ ranovićeve poezije je postala plemeni­ ta melanholija v najčistejšem pomenu 
teh dveh besed. Prevedene pesmi so 
iz knjige, ki je sodobni črnogorski poe­
ziji vrnila dostojanstvo.
Še eno veliko pospravljanje
Na mestih, kjer so bile včasih moje knjige, 
– moja izbrana božanstva iz različnih let,
z različnimi podpisi, naslovi,
z različnimi vonji in doživetji,
včasih čutečimi in srce parajočimi,
a najpogosteje s povsem običajnimi, vljudni-
mi posvetili – torej, 
na tem mestu
so zdaj natančno zloženi namizni prti,
kot jajce jajcu podobne si vezenine nezna-
nih gospa so zamenjale
tisto, kar je bilo nekoč moj resnični dom,
moje bralsko zatočišče,
kraj, kjer sem se v popolni gotovosti skrival 
pred svetom.
Leta dolgo. V različnih letih, ki so se nase-
lila v 
črke, ki nikomur nič ne pomenijo.
Pavle Goranović
Še eno veliko 
pospravljanje
89 Sodobnost 2020
Tuja obzorja
Mesto, kjer sem vzgajal samega sebe,
je zdaj središče hišnih drobnarij.
Knjige, ki so me naredile takšnega, kakršen sem,
so danes nekje drugje, zunaj dosega mojega pogleda.
Tako ohranjene, tako dragocene in mile knjige,
ki jih je oče prinašal iz zagrebških knjigarn.
Kot tudi obrabljene knjige, ki sem jih kot deček
jemal iz prijetno hladne knjižnice “Njegoš”, v mojem hladnem mestu.
Tam, kjer so bile prevedene knjige,
ki so mi bile nekoč tako ljube,
zdaj nepremično stojijo kozarci iz češkega kristala,
porcelanaste kavne skodelice,
ki se uporabljajo samo, ko pride od daleč kakšen gost
ali ko se kdo nenadoma prikaže v času popoldanskega počitka,
ko moja mati razmišlja o tem,
da nas bodo stvari, ki jih hranimo, preživele.
Verjetno tudi knjige pripadajo tem mrtvim-živim stvarem.
Tako dragocene in tako nežne, na katere smo tako pazili in so 
zdaj že stare.
Na mestu, kjer so bile včasih moje knjige,
zdaj ponovno stojijo srebrni svečniki.
In tudi posoda za rdeče velikonočno jajce,
ki varuje našo hišo, hišo, iz katere sem se izselil.
Ti mrtvi predmeti so presegli vse moje knjige,
svete knjige iz dni mojih prvih branj,
svete dneve prvih knjig, ki sem jih imel,
iz časa, ko ni bilo lahko priti 
ne do knjig ne do ljudi.
Na mestu, kjer so bile včasih moje knjige,
zdaj stojijo kipci brez vsake vrednosti,
ki so se redno prinašali s potovanj:
bledi, miniaturni lik W. A. Mozarta,
majhni reliefi Benetk, Bleda, Krakova,
Montpelliera, Trogirja … List pušpana,
posušeno cvetje, mali hercegovski stečak,
90 Sodobnost 2020
Pavle Goranović Še eno veliko pospravljanje
spomin z jezera Como,
od tam, kamor sem hotel oditi, da umrem.
Ali pa se mi samo dozdeva, da je tako.
Prineseni z davnih potovanj,
ti majhni okamneli spominki spominjajo na neke druge dežele,
na nekega drugega mene.
Mogoče sem tudi jaz okamnel
v čakanju, da pride glas iz nekih drugih časov.
In ti dragi, mrtvi predmeti,
ki so presegli mojo nekdanjo knjižnico,
bodo presegli tudi moj obstoj.
Dovolj bo, da na mesto, kjer so bile včasih moje knjige,
v kratkem postavim 
preprosto in lepo uokvirjene
črno-bele fotografije meni ljubih svetovnih pesnikov.
In da zapišem besede moje matere; 
stvari nas bodo nepravično preživele.
91 Sodobnost 2020
Še eno veliko pospravljanje Pavle Goranović
Na mednarodni liniji Solun–München
V umazanem vlaku
na mednarodni liniji Solun–München
poskušam brati Musilovega Moža brez posebnosti. 
Toda prepričujem se, da je to na takšnih krajih praktično nemogoče.
Poslužujem se banalnih nadomestkov:
brati naprej je neprimerljivo težje,
kot najti zaspanega klateža
na vseh železniških linijah v tem delu Evrope,
v vsakem kupeju, tako v prvem kot tudi v drugem razredu.
Zanimivo je, da se mednarodni vlak pogosto
ustavlja tudi na lokalnih postajah:
v tem neupoštevanju voznega reda iščem nevidne simbole.
Ugotovim, da je bolje nehati brati.
Zato molčim in gledam,
najprej v nočno slavonsko pokrajino,
potem v ogledalo nasproti – 
vidim svoji dve majhni torbi,
na pogled ne tako težko prtljago.
Toda zdi se mi, da se je je nemogoče znebiti.
Ko vlak oddrdra naprej
in ko se začenja daniti,
pomislim, da je pravzaprav vseeno,
na kateri postaji izstopiš
in čigavo prtljago vzameš s sabo. 
92 Sodobnost 2020
Pavle Goranović Še eno veliko pospravljanje
Kako je nastajala poezija
Kot bi tehtal zrna,
tehtam vsako črko,
vsak zlog merim dneve dolgo,
mesece dolgo
v meglenih sozvezdjih
izgubljenih letnih časov.
Počasi se shranjujejo
besede
kot steklenice dobrega vina v kleti.
Ko še ne najdejo poti na dnevno svetlobo,
po njih pada komaj viden sivkast prah.
Včasih jih obiščem,
jih pogledam, jih nežno prebrišem s prsti.
K njim pristopam kot k dragocenim starinam,
ki se hranijo iz sebičnosti
in niso za vsake oči.
O, moje besede,
ki jih samo včasih prinesem na dnevno svetlobo
in katerih bolečina je znana samo meni,
ali bom obžaloval, ker vas nisem naredil za del pozabe,
ker sem popolnoma razgalil svoj svet.
Počasi se kopiči zrnje,
še dolga pot je do mnoštva,
in včasih se zdi to povsem nedosegljivo.
Ko sem v edinstveni sreči ustvarjanja
resnično našel tudi prave verze,
nikoli nisem zaupal samemu sebi:
želel sem si le, da bi postal pesnik.
Že od nekdaj
potujem po teh deželah
z napol porušenimi svetišči.
Potujem po ubogi spomladanski rosi,
po nekogaršnji nostalgiji.
93 Sodobnost 2020
Še eno veliko pospravljanje Pavle Goranović
Grem skozi vrtince znamenj
in se lovim za lase
tega čudnega pesniškega jezika.
Potem pa stojim kot 
kipar pred nedokončano figuro:
odstranjujem vse, kar je odvečnega.
Počasi se kopiči zrnje,
sestavlja se neki čisto poseben svet.
Ponovno, po kapljah,
padajo na preprosto belino
ta znamenja, ki morajo nekaj označiti:
vse sami paberki.
Zavržem besede, ki si jih je nekdo,
bog si ga vedi s kakšnim razlogom in kdaj, izmislil.
Toda kako naj one zaživijo v pesmi,
kako naj najdem njihov pomen,
če pa stvari sploh ne poznajo svojih imen.
Če pa vsakemu od nas
pripada samo ena peščena ura,
tako za običajno življenje kot za pesniško.
Odkar sem pristopil k pesnikom
in se s tanko trobento zaobljubil 
– temu jalovemu manifestu – 
nisem nikoli rekel:
tu sem, končno med svojimi.
Ali bom kdaj obžaloval,
da sem trošil čas, ne da bi bral?
Ali bom v vsem,
ko odide lepota
in me načne propad,
ko bo mogoče ugledati morišče …
Ali si bom ostal kaj dolžan?
Ali si bom kdaj očital:
tako malo sem napisal. 
94 Sodobnost 2020
Pavle Goranović Še eno veliko pospravljanje
Na sejmu starin
I
V nedeljo so namesto zelenjave
in običajne ponudbe po lesenih stojnicah
razstavljeni predmeti, ki na vso srečo ne znajo govoriti.
Na starem, s kamnitimi ploščami prekritem trgu
so vonje po naravi zamenjali vonji mrtvih stvari.
Vonj po naravi je vonj živih ljudi,
vonj njihovega vsakodnevnega truda,
medtem ko so ti nedeljski vonji v glavnem spomini tistih,
ki jih zanesljivo zastopa gniloba.
V neizogibnem minevanju
je mogoče vse to eno in isto.
Manj je hrupa, vzdušje je bolj resno
in vsak od ponujenih predmetov
dobiva za tiste, ki zgolj gledajo, in za tiste, ki kupujejo, nekakšno vrednost,
čeprav ga že desetletja dolgo niso
opazili niti njegovi lastniki.
Zakaj ni tukaj ljudi z nekimi drugimi,
mogoče celo renesančnimi idejami
in zakaj sem jaz zašel sem?
Ali iščem nekogaršnji spomin,
ki bi lahko bil moj spomin?
Mogoče sem tu zgolj zato, da bi našel neko staro besedo,
besedo, za pesem stkano iz starin,
postavljeno med zidove,
ki so jih moji predniki zgradili za vse večne čase.
Oni za sabo niso zapustili dragocenih predmetov,
ur in nalivnih peres in njihove žene niso imele
prstanov iz ametista in ogrlic iz belih biserov.
A vseeno to nedeljo iščem njihovega duha,
kot bi iskal največje bogastvo.
V predsmrtni uri so se odločili,
95 Sodobnost 2020
Še eno veliko pospravljanje Pavle Goranović
da bodo svojim potomcem zapustili
samo mite, razporejene v lahko zapomnljivih rimah,
nekaj malega zemlje, tanek poročni prstan iz rumenega zlata,
sabljo ali pa dobro pištolo.
Odlikovanja, pripeta na njihova svečana oblačila, 
so bila pokopana skupaj z njimi
kot oporoke ali pa najboljše metafore tega izginulega časa.
Med temi starinami ni duha mojih prednikov …
Zgolj stvari, ki imajo vonj po tujini.
96 Sodobnost 2020
Pavle Goranović Še eno veliko pospravljanje
II
Večkrat sem šel do stojnice,
na kateri mi je bil všeč neki armenski šah 
– preprost, a imeniten, ročno delo, lepo zapakirano,
s težkimi figurami
in (verjetno) tudi z začetnicama lastnika
na prvem belem polju – T. P.
Hotel sem že potegniti iz žepa denarnico in plačati
rahlo sivemu gospodu
v obleki, ki je okrog sebe širila vonj po naftalinu in starosti.
Hotel sem na plan potegniti največji bankovec 
– zagotovo je bil ta šah vreden vsaj trikrat toliko.
A v tej nameri me je nekaj ustavilo:
počutil sem se kot lopov,
nikakor se ne bi mogel takoj zbližati s tujimi stvarmi.
Ali je to podobno, kot če bi postal sorodnik mrtvih?
Na to še nisem bil pripravljen.
Ali pa sem se z nepovezanimi izgovori
v nekakšnem notranjem pogovoru odvračal od tega namena.
Moji predniki seveda niso poznali šaha,
poznali so samo preproste igre s kartami in vojskovanje.
To jih je obsedalo
in zraven še močna moška pesem v dvostihu,
sanje o parniku in lažjem življenju.
A česa takšnega se niti v fragmentih
ne da najti na nobenem sejmu starin.
Zdi se mi, da imajo tu celo knjige vonj po demonskih ljudeh,
po lastnikih, katerih potomci so bili bahati in nezreli,
mogoče pa celo po roparjih,
po brezobzirnem vmešavanju v tuja življenja.
97 Sodobnost 2020
Še eno veliko pospravljanje Pavle Goranović
III
Kaj pravzaprav počnem med temi stvarmi?
Nedelja je in nimam pametnejšega dela.
Ali lahko na tem kraju najdem čisto majhen delček duha
tistega časa, ki se pretaka tudi v meni?
Tu ni ne Amerike ne Argentine mojih pradedov,
tu ni ne vreten ne naprstnikov
lepih in žalostnih nevest,
njihovih prelepih izvezenih srajc.
To je sejem starin, a tudi dobro ohranjenih stvari,
prav tako kot tudi nevidnih in redkih knjižnih izdaj.
Tu si ne bom mogel reči:
točno takšne knjige sem si želel pisati.
Ob datumu in nekaj na hitro navrženih vtisih
sem v svojo beležko zapisal,
da ne sodim sem …
Mogoče bo neko drugo nedeljo drugače.
98 Sodobnost 2020
Pavle Goranović Še eno veliko pospravljanje
Komu podariti knjigo
Ali lahko sploh komu podarim vse te svoje knjige,
od katerih vsaj eno vedno vzamem s seboj na potovanja?
Včasih se počutim, da bi jih eno po eno pustil
v hotelskih sobah, kjer se ljudje počutijo tujci;
ob kakšni razsvetljeni izložbi,
ki me navdaja z nemirom.
Na točilnem pultu ali v taksiju,
na sedežu na stadionu, med kopico starih časopisov,
tam, kjer se najpogosteje zadržujem.
Včasih bi kakšen izvod najraje dal popolnemu neznancu,
ali pa ga položil v klobuk uličnega glasbenika –
naj se ga, v družbi kovancev,
dotikajo žalostni toni, ki se jim vsi izogibamo –
ta poceni in neiskrena glasba,
ki tekmuje z mestnim hrupom.
Naj bo tam,
med akordi popolnoma tujimi skrbem tistega, ki gre mimo.
V brezdelju, v samoti
sem delal majhne raziskave:
kadar sem osamljen, ne podarjam knjig,
kadar se nezadovoljen vračam s potovanj,
knjige puščam v kovčku.
To zagotovo nekaj pomeni.
Kdo ve, kje so zdaj vsi izvodi mojih knjig,
ali se kdaj srečajo,
kako različni so ljudje, ki jih imajo v lasti?
Ali so se te knjige odtujile od mene,
podobno kot sem se jaz odtujil od njih?
Kako se počutijo pri novih lastnikih,
kako se počutijo po tem, ko sem jih vrgel v svet
in se vrnil nazaj v resničnost?
Mogoče so moje knjige
podobne ženskam, nežne, tuje, nepredvidljive –
kajti ne smemo pozabiti, da je knjiga
v mojem jeziku ženskega spola.
99 Sodobnost 2020
Še eno veliko pospravljanje Pavle Goranović
Kako prenašajo vonje nekih oddaljenih privatnih knjižnic?
Kako so si izborile prostor med
knjižnicami v mestu, kjer sem tudi sam tujec?
Najpogosteje nisem bil zadovoljen z njihovim videzom,
kot da mi sploh ne bi bilo nič do književnosti,
toda čutil sem, da so nekako moje.
Ne, nikoli se ne bom sprijaznil s tem, da so to predmeti.
Ker se mi zdi, da vseeno ljubim vse te razseljene knjige
in včasih celo pomislim, da za vsako vem, kakšna usoda jo čaka.
Čeprav mi ni dano, da bi spoznal, ali so alkimisti z njihovo pomočjo
ustvarjali druge pesmi,
ali so pod naslovi
neke ženske dodajale svoja imena in začetnice,
ali je kdo na robove kar koli dopisal,
mogoče nekaj, kar bi se spremenilo v vrstnice nove pesmi.
In resnično,
da ne pozabim:
le kako so dišale tiste knjige,
ki sem jih podaril,
še sam ne vem več, komu.
100 Sodobnost 2020
Pavle Goranović Še eno veliko pospravljanje
Mesto, ki izginja
Poslušam ljudi, stvari.
Poslušam ljudi, prikazni:
“To je mesto, ki izginja, mesto, ki počasi požira ljudi.
V njem ni nobenega življenja,
mrtvi so drevoredi v njegovih parkih.
Njegove reke so temne, na razritih ulicah
se občuti samo trohnoba.
V njegovih visokih zgradbah živi
samo mrtvaški hlad ljudi, ki ne govorijo
ne drug z drugim ne sami s sabo. 
Tu nikoli ni bilo življenja.
Samo njegova preteklost je tista, ki je živa.
Njegove ulice so zgolj poti, ki ne vodijo nikamor.
Na nič ne meji to mesto. Zaprto je z vseh strani.
Mogoče je to samo eno od podzemnih mest,
ki se je pojavilo na planem.
Vsako bitje, ki živi v njem, je podzemsko bitje,
ki ga ni mogoče primerjati z ničimer živim.
Njegovi prebivalci so samo blede prikazni, ljudje brez človeških lastnosti,
otroci tu so podobni odvrženim plastičnim igračam.
Tega mesta ni na zemljevidih,
ni ga na kopnem, ni ga na niti eni obali.
Mrtvi so prebivalci mesta, ki nima svoje sedanjosti.
Njegovi kronisti so pobegnili v živa mesta –
zdaj nihče ni izpisuje njegovega vsakdana. 
Ne poznajo ga ne ljudje ne znanost,
nikjer ni podatkov o njegovi velikosti,
strukturi prebivalstva, reliefu in klimi.
Le pred kakšnimi vojskami je izginilo to mesto,
ki nima svojih junakov, ne svojih ustanoviteljev,
ne mestnega norčka in ne praznikov?
Kdo je prevzel to mesto, ko mu je bilo najhuje?
Prikazni hodijo po njegovih trgih –
to je norčevska igra strašnih mask.
V tem mestu ni letnih časov,
njegovi ljudje so okamneli
v kdo ve kdaj napravljenih grimasah,
101 Sodobnost 2020
Še eno veliko pospravljanje Pavle Goranović
zaustavljeni so v davno narejenih korakih.
Na njihovih koledarjih se datumi ne spreminjajo,
njihove ure vedno kažejo isti čas.
Povsod naokrog so le figure na ogromni šahovnici,
Telesa, oblečena v duše mrtvih ljudi.
Nikakršnega življenja ni tu, to je mesto, ki počasi požira ljudi,
mesto, ki izginja.”
Povsod so samo sence, sence … 
Izbral in prevedel Uroš Zupan
102 Sodobnost 2020
Pavle Goranović Še eno veliko pospravljanje
Sen
Sanjal sem jesen v polmraku okna.
Ti z družbo in nared za vsako šalo –
in kot z neba na kri spusti se sokol,
srce na tvoji roki je pristalo.
No, čas, postaran, gluh je tekel.
Uokvirjena, s prevleko iz srebra,
zarja v vrtu je obdala steklo
s krvjo septembrskih solzá.
Čas tekel je, se staral, a narahlo,
kot led s taljenjem brazda stol svilen.
Ti, glasna prej, si utihnila znenada, 
in sen minil je v hipu, kot odzven.
Zbudim se. Pod jesensko mrkim vzhodom.
In vstali veter nosil vsepočez 
kot dež sena za dirjajočim vozom
je šope čez nebo bežečih brez. 
(1913)
103 Sodobnost 2020
Boris Pasternak
Petindvajset pesmi
Obletnica
Odmev
Nočem je slavec to, kar je
polno vedro dnu vodnjaka.
Ne vem, če soj zvezd je iz pesmi le
ali se vanje pretaka. 
In bolj ko kdaj pesem je polna,
širši nad njo bo nočni obok,
in globlje, ko seže, bolj voljna
ji korenina bo vračala sok.
In če v brezovih krošnjah se krije 
njih veličast nedvoumna,
pa zdi se, da s pesmijo bije
železna veriga ob bruna
in da ji od jekla žalost kaplja
in noč se čez blato razliva
in z vrta oči ji slede prek poljá
k najbolj oddaljenim njivam.
(1915)
104 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Posnemovalca
Vročina, breg pa res visok,
in skupaj z rjasto kovino
verige – klopotače zvok
je s čolna zarožljal v peščino.
Pristala sta. In v tistem že
sem skoraj kriknil: “Oprostita,
bodita dobra, in če ne gre, 
se ločita ali utopita.
A vajin cilj je – zgled popoln.
No, kdor ga išče, ga opazi.
In nehajta že zibat čoln!
Izvirnik v travi to sovraži.”
(1917)
105 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Ti v vetru
Ti v vetru, vejo vprašujočem,
kdaj čas pticam peti bo –
vso od vrabcev natopljeno
vejo bezgovo!
Kaplje – težke kot manšetni
gumb slepé kot reke lok
vrt zmehčani, pokapljani
z milijonom modrih solz.
V moji žalosti odgajan
in na trnjih pred teboj,
vrt je ožível, se oglašal,
razsipaval nočni vonj –
v okno trkal, vso noč bíl
s polkni brez prestanka,
z žarko sapo se lovil
ti v obleko tanko.
Zbujen s popisom čudežnim
časov, vzdevkov – on
zdaj preiskuje dan z očmi
vzcvelih anemon.
(1917)
106 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Jokajoči vrt
Strašno! Kaplja, prisluškuje vse!
Je res sam na svetu, edini –
v oknu kot čipka veja osuje se –
ali še kdo je v bližini?
Prst se z nosnícami oteklimi 
davi pod težo bremena,
in kot v avgustu, slišno med daljnimi
polji polnoč dozoreva.
Glasu ni. Nihče tu ne skriva se,
ni vredno – v tej pušči iskanje.
Vse gre po starem – razliva se
čez strehe, žlebove in dalje.
Poslušam, prinašam pred ustnice …
Sem res sam na svetu, edini,
ki bi nad vsem tem razjokal se –
ali še kdo je v bližini? 
Tišina. Še list se ne zgane.
Ni znakov, le vzdihi, le kriki
v grlu zamrli, copat čofotanje,
v premolku – le solze in vzdihi.
(1917)
107 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Stepa
Kako dobro dene v spokojnost izlet!
Kakor marina stepna ravan je –
kovilje vzdihuje, mravlje šušte
in plava komarjev ječanje.
Kopice z oblaki se zvrščajo v red,
že ugasle, vulkan za vulkanom … 
Mokra, molčeča, z brezkrajnostjo step 
ta ziblje se, odriva nas, gane.
In vse kakor z morjem obliva z meglò,
nogavice z repincem prekrije –
čudovito je biti vzdolž stepnih obal
ganjen, zaziban, odrinjen!
“Je tisto tam stog?” “V mègli, kdo ve?”
“Je to eden naših?” “Ne ločiš jih zlepa.”
“Končno! A kje ste?” “Blizu nekje …”
Od vseh strani megla in stepa.
 
Od tod Mlečna cesta skrene za Kerč,
s kaldrmo, v prah pomendrano.
A stopi iz koče – kaj hotel bi več? 
Odprto, odprto … obzorje prostrano. 
Meglena omama, kovilje, kot med,
vzdolž mlečne poti razsejano.
Megla kopni, na vseh štirih straneh 
noč stepo in stoge pušča za sabo.
A polnoč temačna ždi kraj poti,
z ozvezdji tako obsijane,
da gaziš vsemirje v hipu, ko si
nanjo se spustil z ograje.
108 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Kdaj rasle so zvezde iz takih nižin,
kdaj polnoč med travo je gnala –
kdaj si razmočen, prestrašen muslin
sijoč je bolj žêlel finala?
Naj stepa presodi in noč naj pove,
če sploh kdaj – če res od praveka
komarji ječijo in mravlje šušte,
nogavic se repinec oklepa.
Ljuba, zapri! Pripri jih vsaj malo!
Kot izpred Padca je stepa 
v spokojnost ovita kakor padalo,
vsa kot vizija – živ privid lepa.
(1917)
109 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Kako igrala si to vlogo
Kako igrala si to vlogo!
Pozabil sem, jaz – šepetalec,
da jo poješ tudi vdrugo
in ni važen soigralec.
Barka plula je z oblaki,
pokošena trata z mrvo.
Tako to vlogo si igrala – 
kakor pljusk igra se s krmo!
In pod križem, za krmilom, 
z lastovko enokrilo dala –
ti – najboljšo si vseh vlog.
Kako to vlogo si igrala!
(1917)
110 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Pomladni dež
Divji češnji nasmiha se, moči hlipaje
lak na kočijah, drevje nestrpno;  
pod luno goslačev gosji red maje
se h gledališču. Državljani, v vrsto!
Luže po tlaku. Kot solz polno grlo
je vrtnic globina, vsa od diamantov, 
žgočih in mokrih. V nalivu se odprlo
veselo je nanje s trepalnic, z oblakov.
Prvikrat mesec vrst in oblek trepet,
moč je in vzhičenost ust ognjevito
prelil v epopejo kot nikdar poprej –
vlival jo v mavec, nikdar prej vlito. 
Čigavo srce je k slavi planilo
z vso svojo krvjo, iztisnjeno iz lic?
Drži nas v prijemu – roke ministra
splet ustnic in žil zaobjele so v stisk.
To niso deževje, noč, horde, ki v zboru
grmijo v navalu “Kerenski, hura!”
To iz katakomb oslepljena na forum 
vre brezizhodnost, do včeraj brez dna.
Tole ni vrtnic, ust, množic bučanje,
to pred teatrom – valovja preboj –
je nočnega spanca Evrope končanje
na našem asfaltu, vzneseno s seboj.
(1917)
111 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
                 ***
Gost dežek para zrak. In led že
ves osivel je krastav od garij.
Čakaš, da obzorje zdrami se speče –
zdrami in krene. Hrum neprestani.
V površniku, odpetem kot sicer,
z na prsih razvezanim šalom, 
v jato nespečnih, mláhavih ptic se
zaganja in podi jih pred sabo.
K tebi prihaja, podrt, in zaman
upihniti skuša svečam kapljanje,
zeha in se spomni – danes je dan,
ko hijacintam kapuce požanje!
Nor, razoglav, za grivo se grabi,
v brezumju utvar pomračenih
pušča te osuplo z eno res slabih,
lastnih neumnih zgodbic o meni. 
(1918) 
112 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Te mize ni dovolj
Te mize ni dovolj, da bi se s trupom 
naslonil nanjo, z laktov pomočjo 
dosegel rob, svoj skrajni rt obupa,
vzdolž mnogih vrst prebil se čez slovo.
(Zdaj tam je noč.) Za tvojim vlažnim vratom.
(In legla sta.) Pod carstvo tvojih ram. 
(Ugasníla luč.) Prižge se zjutraj, v mraku.
S preddverja sega k vama veja sanj.
Ne, ne s snežinkami! Sezi z rokama!
O, deset prstov mojih muk, redí
zvezd Razglašenja – znamenja nad nama
zamude vlakov severne smeri.
(1919)
113 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
                 ***
Postrani slik, nalivov s cest,
ki svečo upihnejo, uiti
v takte, v rime z žebljev, s sten 
ne morem odučiti.
A kaj, če vsemirje je – krinka?
Kaj če ni takih širin,
da ne bi jim ust zamašili
s kitom pred vihrami zim?
Stvari pa si trgajo krinke –
ob čast, ob oblast iznenada,
če najdejo izgovor za petje,
če dež ima razlog, da pada.
(1922)
114 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Šmarnice
Pripeka že od jutra. A odrini
vejevje v grmovju in zadaj
vsa teža poldneva v vročini
leži z diamantom razklana.
Po rebrih in žarkih jo zmlelo
v zajčke je trepetajoče,
kot s potnih ramen razletelo
bi steklo po tleh se na koščke.
Tu bela v povesmih noči
kovinski belini je slična,
pomlad tu od novotarij
kot Úglič iz bajk neresnična.
No, žara neusmiljena rez
ni nikdar do sem razprostrta,
in šele ko stopiš do brez,
drug drugemu v obraz sta zazrta.
A bil si opozorjen.
Od spodaj nekdo te opazuje:
pod tabo breg s suhim dežjèm,
z roso se šmarnic posul je.
Vsak zase grozd dviga se, iztiska
iz čopiča kapljic kapljanje,
s cveti za prst, dva od lista,
za prst in pol od stebla oddaljen.
Neslišno šume, kot brokat,
v mehkem usnju prižete k ušesu,
čez dol se vrstijo v somrák
v glazé rokavičkah po lesu.
(1927)
115 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Nežnosti
Z bleskom slepečim
ob sedmih že mrak:
z ulic k zavesam 
gre tême korak.
Ljudi – kakor lutke,
tipaje z rokami,
sla, žalost drvita
v vsemirje med nami.
Srce pod dlanjo
z drgetom izdaja
pregon in pobeg
in strah od bežanja.
Občutek svobode
pa z láhkostjo konca 
strga kot konje 
jih z uzd in s povodca.
(1928)
116 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Ne skrbi, ne joči, ne trudi …
Ne skrbi, ne joči, ne trudi
se s srcem, vseh sil ne razdaj!
Ti živa, tu v meni si, v grudih –
vrstnica, opora, slučaj.
Veri v prihodnost poslušen,
slep nisem in ne blebetač.
Nisva življenje, ne dvojčka po duši –
obglaviva slednjič to laž!
Iz bolne trohnobe slamnjače
na zrak, med širjave, na plan!
Zrak brat je in roka in kot takšen
ti tu naslovljen in poslan.
Ovojnico strgaj, z obzorjem
dopisovanje začni,
po alpsko zastavi pogovor,
premagaj odpor nemoči!
Nad skledami jezer bavarskih,
iz samega mozga planin
zveš: nisem privrženec puhlic,
ne vir posladkanih skomin.
Srečno pot! Zbogom. Te zveze
čast dóma ne vklene nikdar.
Kot rastje svetlobo dosežeš
z drugim pogledom na stvar.
(1931)
117 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Vse od zore tridesetega aprila
Vse od zore tridesetega aprila
predan je otrokom ta pomladni dan –
a ona, s čim bi ogrlico nosila,
šele pomerja, in se ureja zanj.
Kot gore zmletih jagod pod muslinom
vse mesto znova vznika skoz ovoj;
po ulicah pritlikavcev skupine
somrak bulvarjev vlači za seboj.
Večerni svet sta – zgolj večer in cvetje,
a ta večer se kot posebnež zdi:
iz mnogih takih majsko mladoletje
nekoč se v skupni praznik razcveti.
A dolgo bo to dan priprav – predpraznik 
za čiščenje in preizkušanje idej,
kot nekdaj ob brezah binkoštnih in raznih
slávjih panatenskih davno prej. 
Še bodo v tlak teptali moker pesek,
in les in platno rdeče kot škrlat
še dvigali pod luč na vrh zavese, 
na zbirni punkt vodili zbor igralk.
Še bodo v troje kdaj čez trg mornarji
smejé ogibali se zelenic,
še mesec v noč utapljal trotoarje
kot mrtvo mesto, kot pepel ognjišč.
A z vsakim letom lepše, bolj razkošno
napet zametek vrtnice vzbrsti 
z vse bolj očitnim zdravjem in poroštvom
iskrenosti, odkritosti, časti. 
118 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
In vsa vzcvetela mnogolistnost cvétov
bo s prvomajskim popjem vsakokrat
z vonjavami izročil, dni, šeg, poetov
v primestjih vstala s polj, gozdov, livad –
dokler ne plane in kot vsenavzoči
stolistnic vlažnih duh ne sporoči
zrelosti vsem, saj vonju nemogoče
se je ne izdati, ko spregovori.
(1931)
119 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Lažni preplah
Korit in čebrov zgodnji
jutranji nered,
deževnih dni zahodi,
večerov vlažna sled,
solz goltanje in vzdihi
po mraku od nekod,
lokomotive žvižgi
s po šestnajst vrst od tod.
Temà že med vrtove
in po dvoriščih gre;
povsod izgube drobne 
septembrskega dne.
Prek širjav jeseni
prihaja k nam čez dan
s pokopališča ob reki
jek stisk in žalovanj.
A ko ihtenje vdove
z obrežja sèm dospe,
kot srčno kri jo čutim,
kot smrt jo od blizu zrem.
In v prednjem oknu hiše
tako v tem času spet
v prihodu odloženem 
zrem zadnje svojih let, 
in gledam, ko s čistine
potí se vame s hriba
skoz žolto grozo listja
je zastrmela zima.
(1941)
120 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Eva
Tja pod breg, kjer drevje raste
in čez vodo vrbje seže,
vrgel poldan je oblake
kakor ribič svoje mreže.
In kot mreža svod potone
in ujeta od nekod
vanj priplava čez valove
gruča moških, žensk, otrok.
Pet, šest žen iz vode vstane
in potihem napoti
k bregu se, da v pesku ožame
si kostum premočeni.
In kot živa se oblačila
zvijajo in polze v zavojih,
kot bi gad – skušnjavec skrival
se med ženskimi trikoji.
Ženski svet! Ves tvoj izgled
me z ničimer več ne gane,
le še v grlu stisne me 
in drget telo prevzame …
Ustvarjena samo v potezi,
kot bi k verzu verz pridala,
a iz druge knjige – kot zares bi
iz rebra mojega nastala.
In še isti hip iz objema
se mi izvila in ušla, 
sama – v strahu in zmedêna
s stiskom moškega srca.
(1944)
121 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Ločitev
S praga človek v hišo zre,
ne prepozna več doma;
njen odhod se zdi pobeg –
povsod sledi poloma.
A kaos v sobah in drugod
ga komaj prizadene,
še opazi ga ne izza solz
med kljuvanjem migrene.
Že od jutra v ušesih mu šumi.
Je trezen, se mu sanja?
In kaj se z mislimi godi, 
da morje jih preganja.
Potem se v ivje zastrmi,
ki z okna svet zakriva,
in dvakrat bolj brezupnost zdi
se morju primerljiva.
Tako mu draga je bila
v vseh črtah in oblikah
in blizu, kot je obrežju val, 
po vsej dolžini stika.
Kakor z ujmo izgubi
se ločje pod valove,
do črte bil je ves njen lik
v dno duše skrit njegove.
V letih stisk in muk, ki jim
ni živ vek podoben,
usode val jo iz globin,
kot prikoval je obenj.
122 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
In sredi svaj in vseh težav,
nevarnosti in križev
jo val je nosil, val jo gnal
je z vsakim dnevom bliže. 
In zdaj, nenadni ta odhod!
Nasilen, kakor zdi se –
ločitev uniči ju oba,
zažre jima v kosti se.
Potem ozre se naokrog.
Pri odhodu iz omare
ni vzela nič, vse dala iz rok
in spraznila predale.
Do mraka bega, zlaga spet
v predal, pobira gole
črepinje s tal in spravlja v red
šivánje, krojne pole …
A ko se zbode do krvi –
zagleda vso jo v hipu!
In solze mu navro v oči,
nenadne, in potiho.
(1953)
123 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Poletje v mestu
Pogovori polglasni,
in ženska vse svoje obilje
las vzame in v gibih ga hlastnih
zbere navzgor čez zatilje. 
S silnim grebenom s težavo
v čeladi las predse strmi –
a v tem že nazaj vrže glavo
s kito in vsemi lasmi.
Z ulice žar in sopara.
Nevihta se obeta z nočjo.
Razšli so ljudje se in nemara
vsak sam kolovrati domov.
Med daljnim grmenjem zaslišiš
odsekani tresk iz bližine,
v zavešenih oknih ob pišu  
zaplapolajo gardine.
Nastane tišina, a v zraku
še dolgo neurje visi,
še dolgo se večkrat za kratko
križem nebo razsvetli.
In ko že z bleščavo jutránjo 
spet peče in spet brez sledu
sušijo se vzdolž bulevarjev
luže po nočnem dežju,
namrščene zro to nehánje
stoletne, dišeče, zbujene
po očitnem pomanjkanju spanja
lipe neodcvetene.
(1953)
124 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Zmrzal
Sonce se kot stolp ognjeni
v hladnem jutru dviga v dim.
Kot na sliki obledeli
se neznan in tuj mu zdim.
Dókler mraka ne presije,
v log čez ribnik ne pogleda, 
niti drevje ne odkrije
me na odročnem koncu brega.
Mimoidoči šele v megli
izve, kaj skriva mu njen mrak.
Kurja polt zmrzal prekriva, 
rdečica lažna obliva zrak. 
Kakor čez rogoz polegli 
po preprogi ivja greš.
Zmrzla zemlja diha s stebli 
krompirjevke in ne more več. 
(1956)
125 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Pada sneg
Pada sneg, pada sneg,
k belim zvezdicam cvetoče
geranije zvabíti hoče 
izza okna z njimi v beg.  
Pada sneg, vse v zrak izginja,
po stopnicah še stopnišče
v lestev črno se spreminja
in ovinek je križišče. 
Pada sneg, pada sneg, 
kot da snežink ne stresa –
v sami srajci to nebesa
se razgrinjajo po tleh.
Kot bi vzelo šalo nase, 
z vrhnjih desk nadstreška
spušča se nebo s podstrešja 
in skrivalnice igra se.
Vse to, ker na širnem svetu
ne čaka nič, življenje gre – 
obrneš se in božič je
in že smo v novem letu!
Pada sneg in gosto, gosto,
v istem tempu, ritmu, zméden,
leno kdaj, a bolj pogosto
v diru čas se z vso hitrostjo
najbrž v lanski sneg sesede.
Najbrž zre za letom leto,
da sneg pada in zavzeto
v pesmi padajo besede?
126 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Pada, pada, vse se išče,
pada sneg in vse izginja,
pešca izbriše in cestišče
in, v začudenje rastlinja,
še ovinek in križišče.
(1957)
127 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Za ovinkom
Pozor! Pozor! zaščebeta
mi z gozdnega obronka
na veji drobna ptičica
lahno, ljubko, zvonko.
Prikupno poje in ščebeta
v preddverju lesa,
kot da varovala vhod
bi med drevesa.
Pod njo so vetrolom, kup vej, 
zgoraj oblak, sinjina.
Za ovinkom tèsen, spodaj v njej –
izvir, strmina.
V grbinah štorov hira hlod
nekoč pokončni;
v obvôdni hlad, čez mokri prod
cvetijo zvončki.
Ptička vztraja, kot doslej
na svoj spev prisega, 
ne pušča kar tako naprej
kogar ji ni treba.
Za ovinkom, dobro vem, v temí, 
v globinah loga,
čaka me prihodnosti 
odplačana zaloga.
A o njej ne izgubljal bi besed,
tu ne uganeš prave.
Odprta je kot gozd vsevprek
v globin širjave.
(1958)
128 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Po zoranem
Kaj se s pokrajino dogaja?
Do kamor svod in zemljo zrem,
kot na šahovnici – brezkrajna
vrsta polj, začrtana povsem.
Plati zoranega prostranstva
tako gladkó so legle v dalj,
kot da zravnali bi pogorja,
pometli scela vso ravan.
Práv v teh dneh pa v istem duhu
drevje za obrobjem brazd
je ozelenelo s prvim puhom, 
vzravnalo se in pognalo v rast.
Na mladem javorju ni praška,
in nič nikjer ni čisto bolj 
kot brez zeleno svetla barva,
kot svetlo siva barva polj.
(1958)
129 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Po nevihti
Po hudi uri zrak je poln svežine.
Vse diha, vse živi, diši kot v raju
in v barvi sveži lila raztopine
grozdi bezga pokajo od zdravja.
S premeno nova živost vse zajame.
Streho, žleb do vrha dež zaliva,
a vse svetlejše so neba menjave,
iz tème oblakov dviga se sinjina.
In roka mojstra z mojstrstvom še večjim, 
ko blato otre in prah obriše, zna
preobrazbo s svojo umetnostjo doseči –
življenja, dejstev, stvarnosti, vsegá. 
Spomine, po pol veka že ugasle,
raznesli so viharji vsepovsod.
Stoletje je preraslo svoje varstvo.
Čas je, da mu damo prosto pot.
Pretresi in prevratov nastopaštvo
prihodnosti ne utirajo poti,
samo odkritja, vihre in bogastvo
vzplamtele duše – vsake, ki gori.
(1958)
130 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Svet božji
Tanke kot las so sence večera
po dolgem tonile za debli dreves;
poštarka naša zavoj mi kot zmeraj
je pošte izročila na poti skoz les.
Po mačjih sledeh in lisičjih,
po lisičjih in mačjih sledeh
domov sem obrnil se s pismi,
pošiljki predal se prevzet.
Gore in jezera, zemske ožine,
dežele, celine, mnenja ljudi,
otrok in odraslih, starcev, mladine,
pogledi, pohvale, novice in vesti.
Cenjeno moško pisanje!
Po vrsti razbral brez izjem
sem vso bistroumnost in znanje
za suhimi dejstvi ocen.
In ženske strani dragocene!
Tudi jaz od oblakov, z neba
sem padel sèm dol in na veke
zapišem se vam iz srca.
In vi, znamk zbiralci, za bežen
trenutek, ko tu bi bili,
kakšen zaklad vseobsežen
bi v žalosti moji našlí!
(1959)
131 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
1890. 10. februarja rojen v Moskvi, v hiši akademskega slikarja Leonida 
Pasternaka in pianistke Roze Kaufman, zbirališču tedanje intelektual-
ne elite (Sergej Rahmaninov, Aleksander Skrjabin, L. N. Tolstoj, R. M. 
Rilke idr.).
1901. Sprejet na V. Moskovsko gimnazijo.
1903. Na prigovarjanje Aleksandra Skrjabina se posveti študiju glasbe.
1905. Februarska vstaja. Pasternakovi pred revolucijo zbežijo v Berlin.
1906. Vrnitev v Moskvo. Ohranjena dva mladostna klavirska preludija.
1908. Vpiše pravo na Moskovski univerzi. Pri J. Engelu in R. Glierju na 
konservatoriju študira kompozicijo.
1909. Prepiše se na filozofijo. Pod Skrjabinovim vplivom napiše klavirsko 
Sonato v b-molu.
1910. Novembra z očetom odpotujeta v Astapovo, kjer Leonid riše umrlega 
Tolstoja. Izpiše se s konservatorija. 
1912. V Marburgu študira filozofijo pri N. Hartmannu in P. Natorpu. 
Sode luje v seminarju pri Hermannu Cohenu. Zasnubi hčer veletrgovca 
s čajem, nekdanjo inštruiranko Ido Visocko, ki ga zavrne. Obišče Italijo. 
1913. V zborniku futuristične skupine Centrifuga izide pet njegovih pesmi. 
Decembra izide prva zbirka Dvojček v oblakih. 
1914. S tezo o neokantovski filozofiji H. Cohena konča študij na Moskov-
ski univerzi. Spozna kubo-futurista Vladimirja Majakovskega, katerega 
osebnost in delo občuduje. Prevede Kleistovo komedijo Razbiti vrč.
132 Sodobnost 2020
Življenje in delo 
Borisa Pasternaka
(1890–1960)
Obletnica
1915. Napiše prvi prozni poskus, simbolistično novelo Apellovo znamenje. 
Preživlja se z inštrukcijami.
1916. Zaposli se v biroju kemične tovarne na Uralu. Dela kot urednik in 
knjižničar. Izide zbirka Čez zapreke.
1917. Piše esej o Kleistu in prelomno zbirko Sestra, moje življenje. Februarska 
revolucija. Car abdicira, Kerenski razglasi republiko. Lenin se vrne iz 
Švice. Oktobrska revolucija. V sirotišnici umre hči Marine Cvetajeve. 
1918. Piše Teme in variacije in povest Otroštvo Luversove. Državljanska vojna. 
Nikolaj II. z družino ubit.
1921. Nova ekonomska politika (NEP). Spozna bodočo ženo, slikarko 
Jevge nijo Lourié. Družina zbeži v Berlin. 
1922. Izideta Otroštvo Luversove in Sestra, moje življenje, ki doživita velik 
uspeh. Po vrnitvi iz Berlina se pridruži Levi fronti umetnosti (LEF) 
Majakovskega in O. Brika. Cvetajeva emigrira v Berlin, v Prago in končno 
v Pariz. 
1923. Izide zbirka Teme in variacije, ki utrdi Pasternakov sloves pri bralcih 
in kritikih. Rodi se sin Jevgenij.
1924. Umre Lenin. Izide zbirka štirih novel Zračne poti, ključna za razume-
vanje Pasternakove ideje zgodovine.
1925. Začne roman v verzih Spektorski s podobno zgodbo kot Živago. Piše 
zgodovinsko poemo Leto 1905.
1926. Začne pisati Poročnika Šmita, poemo o voditelju upora v Sevastopolu 
leta 1905.
1927. Izide Leto 1905. Razide se z LEF-ovci zaradi njihove “nevzdržne ser-
vilnosti oblastem”. 
1930. Štirinajstega aprila izve za samomor Majakovskega. Piše avtobiogra-
fijo Zaščitna listina. Žena in sin na obisku v Berlinu. Zaljubi se v Zinaido, 
ženo pianista Heinricha Neuhausa. Afera se konča z ločitvama zakoncev.
1931. Zbirka Drugo rojstvo. Opušča avantgardne postopke in sprošča verz 
“do še ne videne preprostosti”. Spektorski ocenjen za proizvod subjek-
tivističnega idealizma. Zaščitna listina prepovedana.
1934. Sestavlja antologijo Gruzijske lirike. Naleti na pet Džugašvilijevih mla-
dostnih pesmi, pod psevdonimom objavljenih v reviji Iveria. Zaradi epigra-
ma o Stalinu zaprt Mandelštam. Pasternak posreduje. Pokliče ga Stalin.
1935. Poleti se udeleži protifašistične konference v Parizu. Srečanje s Cve-
tajevo, ki mu očita udeležbo na njej.
1936. Govori na srečanju pisateljev v Minsku. Dodelijo mu dačo v umet-
niški koloniji Peredelkino pri Moskvi. Njegov sosed je Boris Pilnjak. 
133 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
Obišče ju André Gide. V vplivni kritiki sovjetskega režima deloma 
povzema njuna stališča. V skrivnem pismu ženi na montiranem pro-
cesu obsojenega Nikolaja Buharina pesnik izrazi prepričanje o moževi 
nedolžnosti. Buharina kot vodjo desne frakcije in nasprotnika nove 
kolektivizacije ustrelijo.
1937. Zavrne podpis peticije proti generalu Tuhačevskemu in soobtoženim 
v “trockistični zaroti”. Piše Stalinu, da mu tolstojanska vzgoja in vest 
preprečujeta obsodbo dejanj, o katerih ne more soditi. Stalin naj bi nje-
govo ime sam črtal s spiska za aretacije. Samomor gruzijskega pesnika 
Paola Jašvilija. Zaprejo T. Tabidzeja in B. Pilnjaka.
1938. Pasternakova družina z drugimi Judi iz Berlina emigrira v Anglijo. 
Ustreljen Boris Pilnjak. Osip Mandelštam znova aretiran. Umre v pre-
hodnem taborišču pri Vladivostoku. Rojstvo sina Leonida.
1939. Vodja Umetniškega gledališča Vsevolod Meyerhold mu naroči nov 
prevod Hamleta. Cvetajeva se s sinom vrne iz emigracije brez sredstev 
za preživljanje. Pasternak ji uspe najti zaposlitev. Aretirajo njenega moža 
Sergeja Efrona in hčer Ariadno. Borisova mati Roza umre v Londonu. 
1940. Izideta Esej o Veralinu in Hamlet. Meyerhold ustreljen; njegova žena, 
igralka Zinaida Reich, umorjena. 
1941. Nemški napad na Sovjetsko zvezo. Pasternak se izkaže pri gašenju 
požarov in čiščenju neeksplodiranih izstrelkov. Pomaga Cvetajevi pri 
evakuaciji. Z družino evakuiran v pisateljsko kolonijo v Čistopol v Ta-
tarski republiki, kamor poskuša spraviti tudi Cvetajevo. Efron ustreljen. 
Samomor Marine Cvetajeve v Jelabugi.
1942. Konča prevod Romea in Julije. Septembra odda zbirko Na zgodnjih 
vlakih. 
1943. Prevede Antonija in Kleopatro. S skupino pisateljev na bojišču pri 
Orelu na reki Oki. 
1945. Prevede Prvi del Henrika IV., začne pisati Doktorja Živaga. Dokonča 
Izbrane pesmi in zbirko Zemeljske širjave. Umreta posvojenec Adrian 
Neuhaus in, v Oxfordu, oče Leonid Pasternak.
1946. V redakciji Novega mira sreča Olgo Ivinsko. Sekretar CK A. Ždanov 
v literaturo uvede “doktrino dveh svetov”. 
1947. Prevaja Kralja Leara. Ivinska postane njegova tajnica, soprevajalka in 
navdih za Laro v Živagu. 
1948. Prevaja Fausta. Tipkopis Prvega dela Doktorja Živaga pošlje v Lenin-
grad, v Frunze in Rjazan. Napadi Aleksandra Fadejeva in drugih ždanov-
skih pisateljev na pesnika. Uničena vsa naklada njegovih Izbranih del.
134 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
1949. Za Stalinovo sedemdesetletnico pripravljajo izid Džugašvilijevih 
mladostnih pesmi. Med prevajalci tudi Pasternak, vendar Stalin zatre 
projekt. Zaprejo Ivinsko, ki v zaporu splavi. Obsojena na pet let prisil-
nega dela.
1950. Izda prevod Goethejevih Izbranih del. Prevaja drugi del Fausta.
1952. Nova zasebna branja Živaga v Moskvi. Oktobra hospitaliziran zaradi 
infarkta.
1953. Januarja odpuščen iz oskrbe. Konča prvi osnutek Doktorja Živaga. 
Petega marca umre Stalin. Ivinska amnestirana, maja izpuščena na 
prostost. Izide celoten Faust.
1955. Prevod Schillerjeve Marije Stewart. Novembra konča z redakcijo ro-
mana. Rokopis pošlje reviji Novi mir.
1956. Nikita Hruščov na 20. kongresu Komunistične partije Sovjetske zve ze 
prebere tajno kritiko “kulta osebnosti”. Novi mir na desetih straneh za-
vrne Pasternakov roman. Podpiše pogodbo s Feltrinellijem za italijansko 
izdajo Živaga. Samomor Fadejeva. 
1957. Il dottor Zivago izide novembra v Milanu. Pesnik odrinjen v notranje 
izgnanstvo. Tuhačevski rehabilitiran. 
1958. Pasternak znova v bolnišnici. Sledijo izdaje romana v francoskem, 
angleškem, nemškem in drugih jezikih. Triindvajsetega oktobra izve, da 
je dobil Nobelovo nagrado. Pošlje telegram: “Hvaležen, vesel, ponosen, 
zmeden.” Po napadih v Pravdi in Literaturniji gazeti sledijo javni linč in 
pozivi k izgonu pisatelja. Izključijo ga iz Zveze pisateljev. V Stockholm 
sporoči, da odklanja nagrado. Napiše Hruščovu, da bi bil zanj izgon 
enak smrti. 
1960. Izid zbirke Ko se zjasni. Praznuje sedemdeseti rojstni dan. Aprila 
znova hospitaliziran. Tridesetega maja v svoji dači prejme zakramente 
po vzhodnem obredu. Umre za rakom. Pokopan v Peredelkinem. Pogreb 
na robu spontane demonstracije. Ivinsko in njeno hčer Irino zaprejo 
zaradi “prekupčevanja z devizami”. 
1964. Hruščov upokojen. Prebere Pasternakov roman. Ivinska izpuščena, 
terja vrnitev zaplenjenega dela arhiva.
1970. Doktor Živago izide v zbirki Sto romanov pri Cankarjevi založbi (prev. 
Janko Moder). 
1975. A. Solženicin ostro kritizira Pasternaka zaradi odklonitve nagrade in 
pisma Hruščovu ( v Teliček in hrast).
1988. Doktor Živago objavljen v reviji Novi mir. Sledijo izdaje celotnega 
pesnikovega opusa. Ivinska rehabilitirana. 
135 Sodobnost 2020
Petindvajset pesmi Boris Pasternak
1989. Pesnikov sin Jevgenij v Stockholmu prevzame Nobelovo nagrado za 
očetov “pomemben prispevek k sodobni poeziji in k veliki ruski pripo-
vedni tradiciji”.
1991 Izid pesmi Borisa Pasternaka v prevodu in s spremno besedo Toneta 
Pavčka (Ljubljana, Mladinska knjiga, zbirka Lirika, 72).
1999. Umre Olga Ivinska. Zapuščina preide v Državni arhiv. Družinski arhiv 
v Hooverjevem Institutu (ZDA).
2003. V Rusiji roman Doktor Živago uvedejo v učno snov v 11. razre du. 
2015. CIA sprosti dokumente o vlogi ameriške agencije pri razširjanju 
Pasternakovega romana v Sovjetski zvezi in drugod.
Pripravil in prevedel Marjan Strojan
136 Sodobnost 2020
Boris Pasternak Petindvajset pesmi
Ko bralec prebira dela slovenskih (ali tujih) klasikov, mu oko drsi po 
vrsticah, da bi ujelo zgodbo, podobe, vzdušje, misli, čustva … in morda 
resnico. Prav lahko to, zadnjo, zanemari ali pa je sploh ne opazi. Šele kas-
nejša  branja in poznavanje zgodovinskih dejstev mu včasih zasvetijo skozi 
besedje in takrat se lahko zgodi, da čudežni, neprijetni preblisk razlista 
knjigo, premeša črke, strga liste in jih zvrtinči pod nebo, kjer se sprimejo 
v čudno, črnikasto kepo … To se mi je zgodilo že večkrat, vendar naj bo to 
zapis o dveh slovenskih pripovednikih, ki sta oba živela približno v istem 
času na obrobju slovenskega ozemlja, eden na zahodni, drugi na severni 
meji, doživljala pritisk sosednjih narodov in se upirala njunim raznarodo-
valnim težnjam ter pisala tako, kot lahko za njima piše le malokdo. Vsak od 
njiju je v sebi nosil duh dežele, v kateri sta se rodila (eden na Primorskem, 
drugi na Koroškem), a ne v njunih pojavah ne v njunem mišljenju, vedenju 
in pisanju ni bilo veliko podobnosti. Čeravno sta oba videla veliko sveta, sta 
njuno srce in pero pripadala primorskim in koroškim globačam, hribom, 
bajtam in ljudem med domačimi razori. Njune poti so bile sicer različne, 
a so se včasih tudi križale. Kolikokrat, ne vemo, gotovo pa vsaj v tem, da je 
Primorec našel zavetje med vojno pri bratu drugega, pa na slovesnosti tik 
po vojni, ki je bila v Ljubljani prirejena v čast zaveznikom, ter morda kdaj 
na ljubljanskih ulicah, na kakšnem stanovskem sestanku in še kje. Ali pa 
sta prijateljevala, gojila naklonjenost drug do drugega, bi težko rekli vsaj 
137 Sodobnost 2020
Barica Smole
Prijatelja
Prežihov Voranc in Ciril Kosmač
Sodobni 
slovenski  
esej
Foto: Boštjan Pucelj
za Kosmača, saj Prežiha za prijatelja ne bi označil v takšnem kontekstu, 
kot ga je v svojem najbolj znanem delu. 
Pa tudi iz njunega dela in načina življenja bi težko sodili o sorodnosti 
teh dveh velikih pisateljskih duhov.
Če bi ju srečali v prvih letih po vojni kje na Prešernovem trgu v Ljubljani, 
bi verjetno videli takole podobo:
Kosmač hodi brezbrižno lahkotno, tak je, kot je prišel na snemanje filma 
Na svoji zemlji v Baško grapo po svojem scenariju in kot ga je opisal Saša 
Vuga: v britanskih kaki hlačah do kolen in frančiškanskih sandalah, na svoj 
način monden, vsekakor pa drugačen, dosti drugačen od vseh, ki so bili 
tam. Visok, koščen in duhovit s svojo pojavo in govorjenjem popolnoma 
obvladuje vse naokoli. Tak je, ki bi bolj sodil na sprehod po Azurni obali ali 
po robu Dovrskih pečin, od koder bi melanholično pogledoval proti celini 
in svoji skromni domačiji v senčni grapi ob Idrijci ter bi se mu zdelo, da ga 
boža mesečina, ki lije skozi okence čumnate, in mu srce in vse telo drhti 
od močnega čustva mirne in čiste sreče. Da, od daleč, iz varnega zavetja, 
je domotožje laže pretakati v srebrne besede, ki so ga naredile za enega 
največjih stilistov slovenske literature. 
V njegovi hoji je zaslediti rahle ostanke hoje fantiča, ki je pasel dve kra-
vi in vola na strmih bregeh in se zato rahlo pozibava, vendar to spretno 
zakriva z gibi rok, ki plešejo ob telesu kot medvejke (za katere je Marija 
Mercina odkrila, da so kresnice, bele rože, ki rastejo ob gozdnih robovih in 
v mejicah in njihova socvetja nežno plešejo v vetru), in dvigovanjem obrvi, 
ki v ošiljenem loku posnemajo spretno spleten slamnat zaključek strehe 
na Kosmačevini v Slapu. Kadar ni oblečen športno, suknjič iz angleškega 
kamgarna elegantno pada ob njegovih bokih, hlače pa spogledljivo sedajo 
na čevlje iz mehkega usnja. Opazovalec bi ga brez omahovanja uvrstil med 
gospode, in sicer ne med tiste, ki so se take delali po drugi vojni, ampak 
med meščane, ki so med obema vojnama hodili na promenado v Tivoli. 
Za njim nekoliko zaostaja Prežih v skromni, skrbno polikani rjavi obleki, 
ki je prestala mnogo potovanj in je čez njegove široke rame ravno dovolj 
ohlapna, da se ne naguba pod rokavi ali čez širok hrbet. Njegova hoja je 
hoja hodca, ki je prehodil skoraj vso Evropo, tja do Skandinavije, vendar 
v njej pozoren opazovalec opazi previdnost, ki jo je pridobil v številnih 
letih ilegale, pa tudi zaporov in taborišč. 
Pogled prvega, sedemnajst let mlajšega, je svetal, iščoč pozornosti. Mod-
re, priprte oči drugega pa so sicer dobrodušne, a na trenutke resignirane, 
138 Sodobnost 2020
Barica Smole Prijatelja
kot da mu je ves vrvež slovenskega glavnega mesta odveč, da pogreša svoj 
mir pod Uršljo goro, svojo bajto in družino, koroški les, kot je pravil gozdu. 
Oba sta obvladala več jezikov, njuna “srčna kri” pa je tekla po sloven-
sko. Ko so Kosmača vprašali o znanju jezikov, je povedal, da se slovenske 
slovnice ni učil nikoli in da vsi ti jezični zakoni pridejo vate z materinim 
mlekom ali pa ne pridejo, če jih že v materi ni. Kolikokrat pa so uredniki in 
lektorji “popravljali” Prežihova besedila, jim rezali najbolj zelene poganjke, 
je znano. Pri tem se raziskovalcu utrne vprašanje, ali ni strogo, v pravila 
utesnjeno besedovanje na neki način osiromašeno, kar se je morda v pre-
teklosti kazalo tudi v jeziku slovenskih odrov in filma. Možno pa je tudi, 
da samo veliki ustvarjalci svoj materni jezik, ki je narečje, znajo uporabiti 
tako, da njihova dela zaživijo bogato in živo. 
Glede na takratne socialne razmere je pričakovano, da kakšne visoke 
formalne izobrazbe naša velika pisatelja nista imela. Ciril Kosmač je po 
osnovni šoli v domači vasi leta 1927/28 opravil malo maturo v Gorici, 
nato je bil eno leto v pripravnici v goriškem alojzijevišču, zatem pa dve 
leti na trgovski šoli. Prežih po osnovni šoli ni smel v gimnazijo, zaslediti 
je le podatek, da je obiskoval zadružni tečaj. Največja njegova šola je bilo 
življenje samo. 
Oba pisatelja sta okusila ječe. Kosmač je bil leta 1929 član skrivne orga-
nizacije TIGR in bil zaradi tega zaprt v Gorici, Kopru in v ječi Regina Coeli 
v Rimu (o tem je nastala novela Gosenica). Na tržaškem procesu je bil leta 
1930 kot mladoleten oproščen. 
Potem je leta 1931 pobegnil v Jugoslavijo. Mnogo je bral in se družil 
s penati; takrat je objavil svoje prve novele (Človek na zemlji, Gosenica, Sreča 
in kruh …). Leta 1938 je dobil štipendijo francoskega veleposlaništva (po 
nekaterih virih mu jo je preskrbel Josip Vidmar, po drugih Oton Župančič) 
in odpotoval v Pariz. 
Prežih je preživel vse drugačne zapore. Kot eden prvih jugoslovanskih 
komunistov je bil do osvoboditve leta 1945 preganjan. V času prve svetov-
ne vojne je bil avstro-ogrski vojak (roman Doberdob), nato je prebegnil na 
italijansko stran in bil zato dve leti v italijanskem ujetništvu. Svoje zgodbe 
je začel objavljati že leta 1909. Leta 1914 je bil vpoklican k vojakom. Po 
koncu vojne se je vrnil domov in se zaposlil v jeklarni na Ravnah, sprva 
kot delavec, nato kot uradnik. Ker je bil aktiven član Komunistične partije 
in agent Kominterne, je bil med letoma 1930 in 1939 politični emigrant. 
V tem času je njegov mlajši pisateljski prijatelj bral francoske slovarje in 
hodil po pariškem asfaltu. 
139 Sodobnost 2020
Prijatelja Barica Smole
Prežih pa se je selil vse od Celovca, Dunaja, Prage, Berlina, Aten pa do Bu-
karešte, Norveške in Švedske. Vmes je bil večkrat zaprt. V Beogradu je bil 
obsojen na šest let robije, a je v tem času napisal nekaj svojih najbolj znanih 
novel: Boj na požiralniku, Jirs in Bavh, Odpustki. V zaporu je začel pisati tudi 
svoja velika romana: Požganico in Doberdob. Tudi božič leta 1932 je preživel 
v celovškem zaporu, kamor so ga vtaknili tik preden naj bi se srečal z ženo 
in hčerkama v Železni Kapli. Družinica je po visokem snegu med Olševo 
in Peco do očeta hodila štirinajst ur, vendar zaman, saj so ga tik pred tem 
Avstrijci zaprli (Čez goro k očetu). Zaprt je bil še večkrat, v Celovcu je tudi 
ušel iz zapora, a tisto, kar ga je čakalo v Ljubljani leta 1943, je bila njegova 
najtrša življenjska preizkušnja. 9. januarja 1943 je bil v časopisu Slovenski 
dom natisnjen velik naslov: Prežihov Voranc – Lovrenc Kuhar, vodilni slo-
venski komunist in nevaren mednarodni teroristični agent – prijet. Označili so 
ga za enega najznačilnejših primerov izkoreninjenega slovenskega razum-
nika, ki se je zaradi dobrega življenja – o tem, da se dobro živi tudi v teh 
časih, pričata njegov obraz in eleganca, so zapisali – prodal mednarodni 
komunistični organizaciji ter živel kot bogat pustolovec, se prevažal med 
evropskimi prestolnicami in včasih zaradi interesantnosti pogledal v to ali 
ono ječo. Zanje ni bil le bonvivan, celo moralni pokvarjenec je bil, potvar-
jalec slovenske zgodovine in slovenskega ljudskega značaja, ponarejevalec 
denarja guštanjske bratovske skladnice, sovjetski vohun in mu je bilo lite-
rarno ustvarjanje le pretveza za oznanjanje komunizma …
K Prežihovi želji po spoznavanju interesantnosti zaporov se bomo še vrni-
li, prej pa se ozrimo na njegovo bivanje v Parizu in njegov skoraj prezrti 
potopis Od Mokronoga do Pijane gore. Že pred odhodom v Pariz so med 
njim in partijskim vodstvom v domovini nastajala nesoglasja. Pokrajinsko 
partijsko vodstvo je trdilo, da se je v tujino odpravil samovoljno, niso mu 
pomagali pri zaposlitvi pri agenciji TASS na Dunaju, propadla pa sta tudi 
poskus zaposlitve na sovjetskem poslaništvu v Berlinu in poskus odhoda 
v Sovjetsko zvezo. Vzroke za spor je raziskoval France Filipič, pa tudi 
Dragotin Gustinčič. Ta in Kermavner sta negativno ocenjevala Prežiho-
vo naklonjenost Štukljevim političnim somišljenikom, ki so zagovarjali 
predlog, da bi komunisti kandidirali za državnega poslanca na volitvah 
leta 1925 dr. Henrika Tumo, pa tudi Prežihov predlog, da bi se Mežiška in 
Dravska dolina odcepili od ljubljanskega tajništva. Guštinčič je ocenje-
val, da je partijska organizacija ozka in zaprta vase in tudi neučinkovito 
organizirana. Prežih je predvsem ugotavljal, da partija premalo razume 
kmetsko prebivalstvo, saj je bil človek zemlje, kmet po duši, kot se razkriva 
v njegovih številnih delih. 
140 Sodobnost 2020
Barica Smole Prijatelja
Leta 1938 je bival v Parizu kot emigrant in vodil organizacijo jugo-
slovanske Rdeče pomoči, knjigarno Horizons in pomoč jugoslovanskim 
prostovoljcem v španski državljanski vojni. Leta 1939 se je verjetno zaradi 
frakcijskih nesoglasij v partiji (nekateri menijo, da tudi zaradi nesoglasij 
s Titom, ki naj bi mu bil resen protikandidat – ta naj bi mu po odhodu 
v Moskvo naročil, naj ga počaka) umaknil v Ljubljano. Ali je k temu pri-
pomoglo tudi njegovo nasprotovanje kasnejši agrarni reformi in to, da je 
bil njegov brat v londonski vladi, ni znano. Iz Ljubljane je 14. avgusta od-
potoval na Dolenjsko. O bivanju v tem koncu domovine je nastal potopis 
Od Mokronoga do Pijane gore. Potopis nudi koncizen in daljnoviden uvid 
v politične razmere. Bolj kot vsa povedana in zapisana zgodovina razkriva 
vzroke, zaradi katerih je v teh krajih prišlo do političnega in ideološkega 
razkola, ki svojo temačno senco vleče do današnjih dni. Če bi dandanes 
pogledali nazorsko usmeritev na dolenjskem podeželju, bi se ne zmotili 
veliko, če bi takratno politično opredeljevanje preslikali v današnji čas. To 
kruto epopejo je v osemdesetih letih v podlistkih objavljal Dolenjski list, 
vendar je bilo toliko protestov iz opisanih krajev, da so z objavami morali 
prenehati. 
Opisoval je delavce in kmete, ki so verjeli Hitlerjevim obljubam o kruhu, 
videl je revščino in zaostalost, ki je na Dolenjskem, kjer je bila napredna 
kmetijska šola Grm, ni pričakoval, spoznaval je premožnejše, ki so bili za 
Rusijo, videl je graščinsko in cerkveno posest, lačne otroke, starce, ki so 
izkopavali prazgodovinske gomile, da bi preživeli, mlade ženske, dobrotni-
ce imenovane, ki so se prodajale, da so preživljale otroke in starše, ljudi, 
ki so živeli od lastnih solz. 
Kako je to spletel v literarno formo potopisa? Ko je izstopil iz vlaka, se 
je ustavil v gostilni Zajc tik ob mokronoški postaji na Puščavi in prisluhnil 
prepiru med pivci. Pri eni mizi so sedeli “dobro rejeni, spočiti, goloroki 
gosti”, pri drugi pa “neobrit, rjav in zamazan kmet silno zanemarjene 
zunanjosti ter neki drugi gost, ki je bil za spoznanje bolje oblečen, a zelo 
zgaran”; za slednjega se izkaže, da je rudar. Kmet napoveduje vojsko in je 
v šentrupertski stranki, gosposko omizje pa ima svojo stranko, v kateri so 
dolenjski magnati – oštirji, trgovci ter neki gospod iz Ljubljane. V kratkem 
pogovoru ugotovi, da je kmet s hribov na Trebelnem, rudar pa iz Šentjanža 
(v bližini je bil rudnik v Krmelju). Oba sta bila za Hitlerja, češ da se bodo 
tudi za Dolenjca začeli boljši časi, gosposka miza pa je napovedovala pri-
hod Rusije. Ta pojav je Prežih opažal od Mokronoga do Novega mesta in 
na Gorjancih. “Če bi bil na agitacijskem potovanju z nalogo, da ustanovim 
proletarsko stranko, bi brez težav spravil skupaj organizacijo iz magnatov 
141 Sodobnost 2020
Prijatelja Barica Smole
in oderuhov, nikakor pa ne bi mogel ustanoviti organizacije iz proletarskih 
elementov,” je zapisal. Vzroke za revščino v teh krajih, ki jih opisuje z nena-
vadno naklonjenostjo in milino, je v tej imenitni noveli analiziral na kratko: 
kmet ima premalo zemlje, cerkev in grofje pa preveč. Kdo ve, morda je ta 
novela moteča tudi za današnji čas, tudi za kraje, “kamor bi moral romati 
vsak slovenski človek, ki je res sin slovenskega naroda … z odkrito glavo 
iz spoštovanja pred tem ljudstvom, pred tem velikim, trpečim junakom 
naše zemlje”, saj med njimi še vedno živi trpek spomin na revščino in 
zaostalost, čeravno je vse to opisano z veliko ljubeznijo in naklonjenostjo. 
Njegov tovariš, Maistrov borec in prosvetitelj Jože Jurančič, ki je bil kot 
komunist kazensko premeščen v Telče v hribih nad Tržiščem na Dolenj-
skem (vas se vidi z grebena, kjer je Prežih bival od 14. avgusta do jeseni leta 
1940), je prebivalce učil sadjarstva in nabiranja zdravilnih zelišč, da so si 
lahko kupili obleko. Hribovci so mu rekli telški bog. Svoje prepričanje, ki 
je veljalo tudi za Prežiha, je opredelil z besedami: “Socialno angažirano, 
to je bilo takrat komunistično.” 
In kako je bilo s proletarskimi elementi v vojni, ki se je začela nekaj me-
secev po Prežihovem odhodu v Zagreb in Ljubljano? 
Jedro mokronoške skojevske skupine so bili ljudje, za katere je Prežih 
napovedal, da bodo. Ivan Majcen, France Žlajpah in France Kodrič (pre-
možni krajani) so bili zaprti kot aktivisti in nato 20. aprila 1942 v Rado-
hovi vasi ustreljeni še s tremi talci. To je bilo prvih šest talcev, ustreljenih 
v Ljubljanski pokrajini. Eden kmečkih sinov, ki je bil njihov sodelavec, je 
kasneje prestopil k belogardistom. Od skupine je vojno preživel le takrat-
ni kleparski vajenec Tone Koračin. Ko je bila na Trebelnem ustanovljena 
Gubčeva brigada, je bil njen borec tudi eden revnih otrok, tisti, katerega 
je mati v stiski obvarovala tako, da je očeta ubila.
To in druga dejanja, izvirajoča iz v nebo vpijoče revščine v tistih krajih, 
ni bilo prav nič poetično opisano. Takole je vdova opisala moževo nasi-
lje: “Moj mož je bil res prava surovina, nagle jeze in neusmiljenega srca. 
Češče sem bila tepena kakor sita. Poglejte, še zdaj se mi vidijo brazgotine 
po nogah in po prsih. Včasih, ko je klečal na meni in mi je od bolečin že 
pohajala sapa, sem ga premilo prosila, naj neha, ker preveč boli. Tedaj se 
je še huje razjezil in vpil: Boli te! Toda mene ne boli, ali mene ne tepejo 
drugi, ali me ne tepe to prekleto življenje, ta črna revščina? Ali to ne boli, 
ti satan črni, ki si me priklenil na to bajto? Za nič drugega nisi kakor za to, 
da mi vsako leto privlečeš novega pankrta na svet …” Žena je s telesom 
branila otroke in svojo mater in mislila na samomor, a potem bi za otroke 
in mater bilo še huje. Po neki veselici, ko so se odpravili domov, je mater 
142 Sodobnost 2020
Barica Smole Prijatelja
in njo tako pretepal, da sta bili vsi krvavi. Izvila mu je nož iz rok. Ko sta 
prišli domov, je zagledala sekiro in se odločila: “Mati, sem rekla, nocoj bom 
storila konec.” Ko je prišla do njega, ki je ležal pijan na poti, je zamahnila: 
“Naj se zgodi v božjem imenu, kar se mora zgoditi.” Odsekala mu je glavo.
Prežih slika tudi Brezovec z dvajsetimi bajtami, kjer “živi nad sto velikih 
junakov, ki jih nihče ne opeva, ki jih nikjer ne poznajo in katerim si nihče 
ne upa pogledati v oči. Njihova kri, ki vre na tej zakleti krtini, pa voha dan 
tistega velikega vstajenja, ko se bodo razrušile te bajte, te priče stoletnega 
prekletstva in suženjstva”. Te in druge grozote je Prežih opisoval ne-
olepšano, saj ni bilo kaj olepševati. Prav tako je pisal tudi v drugih delih. 
Spomnimo se samo, kako so mučili Hudabivško Meto, kako je mož tepel 
Radmanco, kako je z živalskimi imeni zmerjal otroke, ki jih je močna, živ-
ljenja polna ženska rojevala leto za letom in je nosila zemljo z jerbasom na 
glavi na odore in z gozdarskim delom preživljala devet otrok. “Iztegnila je 
roke in objela trepetajoči tilnik in ga ni več izpustila …” opisuje ljubljenje 
Radmance in Voruha. Očetje so pretepali otroke do nezavesti, kakor je 
to storil Dihur, ko je sin pobegnil od Osojnikov, kjer je moral lačen pasti 
živino, pretepali so voliče, ki so od težkega dela onemogli, Dihurka se je 
zgarala do smrti in umrla v brazdi, njenemu možu pa so čreva zaradi kile 
ušla iz telesa, da je umrl … In koliko jim je pomenil gnoj! “In ko se je vol 
usral na vozarah, smo planili po odpadku in ga previdno spravili na njivo. 
Brez pomisleka smo z golimi rokami prenašali še tople živinske odpadke. 
Nikdar nismo opravljali potrebe v gozdu, ampak pazili, da pride tudi to ra-
sti v korist.” Novica o uboju v Sarajevu je bila zanje povsem nepomembna, 
bolj je bilo hudo, ker so zbolevali voli: pri enem sosedu je priročni imel 
kamen, pri drugem gospodarju se je odročni strgal, pri Zdihu so morali 
vola zaklati … Kaj je bila svetovno važna novica proti temu! To je bilo 
življenje, krut, neusmiljen vsakdanji boj, ki je tako na Koroškem kot na 
Dolenjskem iz ljudi delal grobijane, kjer so ženske neprestano rojevale, 
opravljale najtežja dela in včasih v objemu moških za hip pozabile na borbo 
za kruh. Križi so se zvijali, mišice so škripale in pokale, iz teles se je kadil 
vroč znoj, klobase od udarcev so zatekale, oči so izstopale iz jam … Nič kaj 
poetični niso bili ti opisi. A videl je tudi lepoto v majhnih, umazanih hlev-
skih okencih: “Toda čudno! Kljub temu se je skoznje beli dan tako vedro 
blestel in so jih sončni žarki s tako razkošnimi prameni predirali.” Ali pa 
ko se je oziral po okolici Mokronoga: “S čudnimi občutki sem stopal v ta 
novi dolenjski svet. In kot nalašč je ta z vsakim korakom postajal lepši. Ne 
morem trditi, da se je že mračilo, dasi se je sonce že skrilo za trebanjskimi 
hribi, a večerna barva je že legla v dolino. Hribi okoli nje so postajali čudno 
143 Sodobnost 2020
Prijatelja Barica Smole
modri, modrikasta je postajala tudi dolina, polje, livade, gozdovi. Prejšnja 
podoba kraja se je neopaženo spremenila in postala mehka in sanjava.”
Nedvomno je s svojimi srčnimi tipalkami zaznaval tako neznansko trp-
ljenje slovenskega človeka kot tudi lepoto, sredi katere je ta živel. 
V tem času je Kosmač bil v Londonu pri monsignorju Alojziju Kuharju, 
Prežihovem bratu, ki je imel govore na BBC-ju in je kasneje sodeloval 
s pobeglo jugoslovansko vlado. Ta slovenski politik, časnikar, zgodovinar 
in duhovnik, diplomant petih fakultet in dvakratni doktor znanosti je ob 
domobranski prisegi po navedbah Spomenke Hribar dejal: “Zakaj prisegate 
zvestobo lastnemu krvniku?” Imel je govore na BBC-ju, kjer je z namenom, 
da bi rešil domobrance pred pričakovanim partizanskim maščevanjem, 
fizično eliminacijo, svetoval pristop k Titovim silam. 
Kako pa je Prežih preživljal vojno? Čisto natančno je času po njegovem 
ilegalnem bivanju nad Mokronogom, kakor ga je opisal v potopisu Od 
Mokro noga do Pijane gore, bolj malo znanega, saj je bil pretkan konspi-
rativec. Preživel je zapore in zaslišanja v stari Jugoslaviji, v Nemčiji in 
Italiji, pa tudi zapore Prage in Dunaja. Oni opravljivi časopis zapiše, da 
“je zaradi interesantnosti kdaj pa kdaj pogledal v zapore”. V Ljubljano 
se je vrnil 15. aprila 1941. 29. junija istega leta je bila v Dolu pri Ljubljani 
tretja pokrajinska konferenca CK KPS, a na njej Prežihovega Voranca ni 
bilo. V začetku leta 1943 so ga aretirali pripadniki MVAC. (V Sloveniji so 
6. avgusta 1942 uradno ustanovili MVAC na ukaz poveljnika 11. armadnega 
zbora generala Maria Robottija, tako da so reorganizirali dotlej samostojne 
vaške straže, ki so bile protikomunistične in prookupatorske paravojaške 
enote. V Sloveniji je bila ta organizacija znana tudi kot Bela garda.) Ta 
prostovoljna protikomunistična milica ga je predala Italijanom, takoj po 
kapitulaciji Italije, 10. septembra 1943, pa je v sodne zapore ponj prišel 
gestapo. OF je ob porazu Italije načrtovala rešitev političnih zapornikov, 
na Miklošičevi ulici so ob kapitulaciji to zahtevali protestniki. A Prežiha 
niso rešili. Gestapo ga je odpeljal v begunjske zapore. Od tam so ga 29. sep-
tembra 1943 odpeljali v Berlin. Tam so ga zasliševali na Prinz Albert-Strasse 7, 
na sedežu gestapa v kletnih prostorih. Zasliševalec mu je ponudil, da bi 
postal nekakšen predsednik slovenske države po vzoru NDH, pa mu je 
odvrnil, da takega predsednika že imajo, in sicer Leona Rupnika. Vse to 
ga je pripeljalo v koncentracijski taborišči Sachsenhausen in januarja 1945 
v Mauthausen. Tisti, ki so jih premestili iz prvega taborišča v drugega, so 
bili obsojeni na smrt. V obeh so taboriščniki množično umirali. Prežihu, 
144 Sodobnost 2020
Barica Smole Prijatelja
ki je imel  taboriščno številko 131292, je kot znanemu pisatelju pomagal ju-
goslovanski ilegalni komite, predvsem pa dr. Janez Batis, Gerdovič in Čeh 
Maršalek. Rešili so ga iz transporta smrti ter mu pomagali s hrano. Zaradi 
krutih delovnih razmer in neposrednega nasilja je v Mauthausnu umrlo 
ogromno ljudi. Natančno število žrtev ni znano, po nekaterih ocenah pa 
jih je bilo več sto tisoč, od tega 1500 Slovencev. Januarja 1945 je bilo v tem 
taborišču 85.000 taboriščnikov. Dvainpetdesetletni Prežih je komaj preži-
vel ob pomoči drugih taboriščnikov, mednarodne solidarnosti, živ je ostal 
tudi nemški Jud Simon Wiesenthal, ki je posvetil preostanek življenja lovu 
na pobegle nacistične vojne zločince. 18. maja je komandant taborišča Riki 
Seibel izdal dovolilnico za pot iz taborišča v Ljubljano za štiri taboriščnike, 
med katerimi je bil tudi Prežihov Voranc. Peljali so se z avtomobilom DKW, 
v njem je bila skupina, ki naj bi poskrbela za stik z jugoslovansko vlado 
zaradi repatriacije taboriščnikov, jugoslovanskih državljanov. Ustavili so 
se v Celovcu, od koder jih je v Ljubljano prepeljala Vida Tomšič.
Ciril Kosmač je leta 1944 z zavezniškim konvojem prispel v Bari, se pri-
družil prekomorcem in odšel na osvobojeno ozemlje v Beli krajini, kjer je 
bil sourednik Slovenskega poročevalca. Dve leti kasneje so ga s tega mesta 
odstavili zaradi obtožbe, da je angleški vohun. 
O življenju in delu Prežihovega Voranca so izšla zbrana dela. Dvanajsta 
knjiga, Pisma in dodatek, je izšla leta 1990, istovrstna knjiga o Kosmaču pa 
ne more iziti, ker Kosmačeva hči ne izroči celotne dediščine; prepričati 
je ni uspelo ne uredniku Zbranih del dr. Francetu Berniku ne mag. Mariji 
 Mercina, ki je v to vložila veliko napora. Njegovi spominski domačiji je naj-
več gradiva darovala Mira Alečković, del pa Kosmačev brat (mladostni ro-
kopisi, pisma Stanka Vuka, spričevala …). Marijan Rupert, vodja Rokopisne 
zbirke NUK-a, pravi, da pri rokopisnih zapuščinah največkrat ne gre samo 
za literarno, temveč za povsem osebno biografsko gradivo, ki je pogosto 
lahko tudi zelo intimne narave (pisma, dnevniki, pričevanja, dokumenti), 
zato nekateri dediči v celoti ali delno uničijo tovrstno gradivo, ki bi lahko 
domnevno moralno diskreditiralo nekega avtorja in s tem posredno tudi 
njih. Je Kosmačevo bivanje ločeno od družine in njegovo prijateljevanje 
s srbsko pesnico vzrok za tak odnos dedinje do tega vprašanja? 
V dvanajsti knjigi Zbranih del Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca so 
zbrana pisma in dodatek. Iz prvega Prežihovega objavljenega pisma ženi 
Mici (Mariji) iz leta 1937 vejejo predvsem skrbi, kako bo družina preživela. 
145 Sodobnost 2020
Prijatelja Barica Smole
Menda je Lojza (Lovrovega brata v Londonu) skrbelo, da morajo Voran-
čevo družino preživljati starši, zato bratovi ženi svetuje, naj jih ne prosi, 
pomagajo naj le iz proste volje. Voranc pa ženi piše, naj Lojznu (tako mu je 
pravil) ne govori, da je zdaj on “veliki človek”, ker je samo navaden politič-
ni emigrant, ki je zadovoljen, če sproti izhaja in mu kaj za družino ostane. 
12. maja 1945 piše materi, bratu in svakinji Pavli iz taborišča, da je živ in 
zdrav, da pa o usodi žene in hčera Vide in Micke ničesar ne ve. Sporoča, da 
se bodo preselili na Prežihov vrh in da so se uresničile njihove najsmelejše 
sanje: Združena Slovenija je osvobojena! Kasnejša pisma ženi in drugim 
domačim so preprosta, največkrat z vprašanji o pridelku in informacijo 
o tem, kje se nahaja. Pisma družini prevevajo skrb za eksistenco, za to, 
kaj bodo pridelali in kako si bodo ustvarili lasten dom. Pisma ženi začenja 
z “Draga Micka”, “Draga Mic” ali “Draga žena”, pogosto pa jih končuje 
s “Te poljubljam, Voranc”. Piše tudi raznim organom, urednikom, Delavski 
socialistični stranki, Dragutinu Gustinčiču, Mešku, Kozaku, PEN-u, Kri-
stini Brenk; Mišku Kranjcu, Klubu koroških Slovencev … Po vojni je zbolel 
za angino pektoris in večino časa preživel po bolnišnicah in zdraviliščih. 
Pisma tudi dokazujejo, da je prosil za injekcije, ki jih v domovini ni bilo, 
pa tudi, da za spor z informbirojem sploh vedel ni. 
Posebno simpatijo je gojil do urednice revije Žena Fani Koširjeve - Mete, 
vendar ji v pismu napiše: “Tudi moja žena te zelo obrajta.” V enem izmed 
pisem ji tudi napiše, kaj je bistvo njegovega pisanja: “Jaz mazati ne morem, 
iz mene mora vsaka stvar izbruhniti kakor strast.” Ko mu Kozak oponaša, 
da ni pravočasno oddal članka, mu odpiše, da se k temu ne da siliti, ker ni 
obrtnik, in mu naravnost pove: “Ti si zloben človek.”
Kosmačeva pisma niso dostopna. Lahko samo ugotavljamo, da je v času, ko 
se je Prežih selil iz ene bolnišnice v drugo in iz enega zdravilišča v drugega, 
živel povsem drugače. Kljub temu da je bil leta 1946 odstavljen z mesta 
sourednika Slovenskega poročevalca z obtožbo, da je bil angleški vohun, 
in se je kot Prežih umaknil na svoj dom, so mu tega leta tiskali zbirko 
novel Sreča in kruh, dve leti zatem pa je bil po njegovem scenariju posnet 
prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji. Bil je urednik Tovariša, 
dramaturg pri Triglav filmu, član SAZU-ja, predsednik društva slovenskih 
pisateljev ter predsednik Zveze književnikov Jugoslavije. Saša Vuga o tej 
njegovi dolžnosti zapiše, da je bil zanjo idealen: “Sortable, rečejo Francozi 
o njem, ki ga lahko brez zadrege pošlješ v svet: Čeden. Družaben. Posta-
ven. Svetovljanski. Ponosen na slovenstvo.” Leta 1949 je dobil Prešernovo 
nagra do za scenarij Na svoji zemlji, bil pa je tudi dobitnik še ene Prešernove 
146 Sodobnost 2020
Barica Smole Prijatelja
nagrade in kasneje so bila njegova dela kanonizirana in popularna ter so 
izhajala v velikih nakladah. 
Tri leta po Prežihovi smrti, leta 1953, se je po izidu romana Pomladni dan 
in Balade o trobenti in oblaku preselil v Portorož, pisal in prevajal. V tem 
času je tesno prijateljeval s srbsko pesnico Miro Alečković (med drugim 
avtorico pesmi Jugoslavija in Druže Tito, mi ti se kunemo), ki je v feljtonu 
v Ilustrirani politiki pod naslovom Mira Alečković na koncu tretje mladosti 
pripovedovala o veliki ljubezni do Cirila Kosmača.
A vrnimo se v maj leta 1945, v dogodek, ki ga je opisal Ciril Kosmač 
v  P omlad ne m dne vu, romanu o lepoti življenja, kot so zapisali njegovi obču-
dovalci. Romanu, ki se začne takole: “Tisti pomladni dan je bil lep, svetel 
in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit.”
Zvenenje, tokrat kristalnih kozarcev, zmoti nekaj, kar ne sodi v ubrane 
tone pomladnega dne, ko se slavi svoboda in v avtorjevih mislih in v bese-
dah nadutega angleškega generala zveni Tennysonova pesem The Charge 
of the Light Brigade. Svetovljansko, družabno, bi rekel eden primorskih Ko-
smačevih kameradov. Slavnostna večerja je potekala v čast višjim zavezni-
škim častnikom, dvorana je bila razsvetljena, belo pregrnjena miza je bila 
prepolna belega porcelana, svetlega pribora, različnih kozarcev in cvetja. 
Ob govoru britanskega generala samo pisatelj, ki sedi poleg pripovedovalca 
in mu le-ta reče prijatelj, ne dvigne glave. Pripeljali so ga naravnost iz Ce-
lovca, še v taboriščni obleki s taboriščno številko na prsih. V njegovih očeh 
ni iskrice radosti, njegova roka je zabuhla, z vdrtimi očmi mežika v luč. 
Kolikokrat smo v filmskih posnetkih in na fotografijah videli shujšane 
taboriščnike, ki so jim bili vzeli dostojanstvo, jih izstradali tako telesno kot 
duševno, koliko teh je v letih logorja izgubilo zobe, koliko jih je, če so že 
preživeli, težko zbolelo, saj so bili v čeljustih smrti in v ustih pekla! 
Ob pripovedovalčevem vprašanju, ali bo zdaj spet pisal, bivši taborišč-
nik zagrči, da ne bo. Jé naglo, s pogoltnostjo, kakor sestradana žival. 
Kosmač ga opiše kot silaka, zato je večkrat napisal marsikaj grobega in 
odurnega, je dodal. 
Kako lahko pripovedovalec trenutek prej citira Tennysonova verza Into 
the jaws of Death, Into the mouth of Hell in takoj nato tako zviška piše o tabo-
riščnikovih manirah in o tem, ko jé? Nedvomno je bil ta grčeči, sestradani 
taboriščnik Prežihov Voranc, ki pripovedovalca še bolj šokira, ko mu mir-
no pove, da je videl, kako je 19. aprila esesovec Steiner, ki je znal celega 
Goetheja na pamet, s coklo pobil pripovedovalčevega očeta. Na vprašanje, 
zakaj ga je, dobi odgovor, da je bil pač lirična duša, ki je poslušal Sibeliusov 
147 Sodobnost 2020
Prijatelja Barica Smole
Valse Triste in recitiral nemškega poeta. Je kdo v tem opisu prepoznal kan-
ček ironije na svetel, zveneč, kakor iz čistega srebra ulit pomladni dan? Če 
ne, se je moral vsaj kakšen bralec Pomladnega dne zamisliti, kaj je v resnici 
grobo in odurno. 
Ko se v romančku pripovedovalec pogovarja s teto o načinu pisanja, mu 
ta ob nekem grobu svetuje, naj napiše zgodbo o Čehu in Italijanu, ki ležita 
v istem grobu v Obrekarjevem dobu. 
“Tako neverjetna zgodba!” je vzkliknila. “Pisati je treba verjetne zgod-
be!” ji je odgovoril. “Ampak samo pomisli, kakšno naključje!” je rekla. 
“V umetnostni naključja niso preveč priporočljiva,” ji je oporekal pripo-
vedovalec. Da sta se srečala v imenitnem hotelu maja 1945 izjemni stilist, 
čeden in svetovljanski, ki je drugo svetovno vojno prebil izven okupiranih 
dežel, in opisovalec krutega življenja malih ljudi, ki je pretrpel dve svetovni 
vojni in številne ječe, glede na to, da je srečanje opisano v Pomladnem dne-
vu, ni naključje. In tudi to najbrž ne, da je “prijatelja” Kosmač tako natura-
listično opisal. A če smo na začetku govorili o spregledani resnici, je zdaj 
čas, da ji pogledamo v oči. Pisatelja sta različna, da bolj ne bi mogla biti. Za 
Kosmača so rekli, da si lahkoten, vesel, ko ga bereš, čeravno velikokrat piše 
o smrti, Prežih pa je pisal tako, da so celo po mnogih letih bralci časopisa, 
ki je ponatiskoval njegov potopis, zahtevali, da ga prenehajo objavljati. 
Morda ravno zato, ker je prevečkrat in pregloboko pogledal resnici v oči.
A vse je minilo. Zdaj enemu cvetijo solzice, drugemu pa medvejke. 
148 Sodobnost 2020
Barica Smole Prijatelja
Kdor se odloči, da bo nekaj napisal o Sofoklejevi Antigoni, potrebuje za to 
dobre razloge. Komajda kakšno delo v zgodovini literature je bilo razlaga-
no tolikokrat kot ta drama. Kot razlog za to dejstvo se največkrat omenja 
konflikt med naslovno junakinjo in Kreontom, vladarjem Teb, ki pa je 
tako načelen, da v vsakem obdobju dobiva novo refleksijo, gre za boj dveh 
principov, ki besni v vsaki človeški družbi in ki do dandanes ni rešen – in 
ta ostaja aktualen in eksploziven.
To ni povsem napačno, vendar tudi ni povsem točno. Razlog za neštete 
interpretacije je v mnogih primerih tudi napačno razlaganje. Nihče ne ve, 
kaj nam Sofoklej hoče povedati. Kdor želi kaj povedati o boju, ki ga boju-
jeta, o motivih obeh nasprotnikov in o tem, zakaj počneta to, kar počneta, 
bo nujno naletel na težave. Seveda si ne moremo pomagati z vnovičnim 
branjem dela, prav nasprotno: ob vsakem vnovičnem branju vse bolj poje-
njuje luč, v kateri tako radi vidimo klasične Atene, luč spoznanja se razprši 
in pojavi se senca, ki se razširja in zatemni besede, oder in tisti prostor pred 
palačo v Tebah, kjer se odvija usoda nekaterih protagonistov.
To nerazumevanje je najprej pogojeno z jezikom. Nihče ne govori stare 
grščine, nihče več ne more dokončno določiti pomena besed. Najbolj si-
lovito drug drugemu nasprotujejo ravno največji strokovnjaki. Kdor bi si 
rad izoblikoval predstavo o tem jeziku, ne more nikamor odpotovati, ne 
more prisluhniti nikomur – edina možnost za razvozlavanje pomena ene 
Lukas Bärfuss
Politika mrtvih
O Sofoklejevi Antigoni   
149 Sodobnost 2020
Alternativna 
misel
same besede je branje vseh besedil, v katerih se ta beseda pojavi. To pa 
seveda ni mogoče. Pomagati si moraš s slovarji – a vprašanje je, ali so ti 
zares v pomoč. Kaj, na primer, pomeni beseda φίλος, philos s svojimi različi-
cami, kot so συμφιλεῖν, symphilein, ali φίλει, philei, ki so za Antigono tako 
po membne? Nanje se sklicuje v 523. verzu: οὔτοι συνέχθειν, ἀλλὰ συμφιλεῖν 
ἔφυν. To je najbrž tudi najznamenitejši stavek te drame in se največkrat 
prevaja kot: “Ne za sovraštvo, za ljubezen sem določena.” Ljubezen torej. 
In slednjo si vsak razlaga po svoje. Za nas sodobnike, ki v sebi nosimo še 
ostanke romantike, je ljubezen občutek. A kaj je za Antigono? Morda po-
koplje mrtvega brata zato, ker želi slediti svojim občutkom? Zanjo je, kot 
kaže, ljubezen manj občutek, prej neka obveza, pogodba med ljudmi, ki 
odnosom daje zavezujoč okvir. In očitno Antigona verjame, da te pogodbe 
ni moč več razvezati – lastnost, ki za naš pojem ljubezni vsekakor ni več 
veljavna. In zato, da bi izvedeli več o tem philosu, da bi izvedeli, da bi ra-
zumeli, kakšen pomen je imel v času Sofoklejevega življenja, potrebujemo 
dodatne dokaze. A večinoma se s tem nič ne pojasni, ravno nasprotno. Gre 
le za dodaten aspekt, ki ničesar ne razsvetli, temveč vse še bolj zatemni 
in zabriše. Tako v sedmem spevu Iliade nastopi trenutek, ko se Hektor in 
Ajant po duelu razideta. Razšla sta se v φιλότητι, v philoteti, v prijateljstvu, 
piše Homer, a kako naj razumemo besedo v tem kontekstu? Bojevnika drug 
do drugega zagotovo nista gojila prijateljskih, ljubečih občutkov. Zdi se, 
da tudi pri njima beseda pomeni neformalno pogodbo, ki priznava vlogo 
drugega, njegovo družbeno pozicijo. To bi bilo prepričljivo: za Antigono 
je ta pozicija negotova in ogrožena, bilo bi razumljivejše, če bi poskušala 
določiti svojo vlogo in jo utrditi – kolikor je v njenem družinskem kaosu 
to sploh mogoče. Na njeni družini, na rodu Labdakidov, namreč leži pre-
kletstvo. Njen oče je sin njene matere, stric Kreon bi moral pravzaprav 
biti njen stari stric, in iz ljubezni do Hajmona se poroči z njim, svojim 
bratrancem. Vse skupaj se nam torej prikazuje v precejšnji zmedi. Anti-
gona se sklicuje na ljubezen, a naredili bi veliko napako, če bi to ljubezen 
enačili s krščansko ljubeznijo. Kako bi naj v svojem zadnjem, pretresljivem 
monologu mogla zastopati mnenje, da se z zavzemanjem za mrtvega brata 
in mrtvega otroka ni zoperstavila zakonu? Njen argument je prepričljiv in 
tudi strašen: Lahko najdeš drugega moža in celo zaplodiš novega otroka; 
ker pa sta oba starša mrtva, ostane brat Polinejk brez nadomestila. Zato 
ga želi v pogodbi obdržati, vztraja pri pravici, da ima družino. Ljubezen 
bi bila zanjo zaveza za njen izvor – morda. Če smo iskreni, tega ne vemo 
natančno –  morali bi najti še druge dokaze. Ničesar ne bi definirali. V dva 
tisoč petsto letih eksegeze se je na interpretacije naložilo toliko  plasti, 
150 Sodobnost 2020
Lukas Bärfuss Politika mrtvih
da se do tega, kar je Sofoklej dejansko mislil, ne moremo več prebiti. 
Zanimivo je, da so ravno največji misleci povzročili največje nesporazu-
me. Tako Georg Wilhelm Friedrich Hegel, eden najvplivnejših filozofov 
nasploh, v svojem temeljnem delu Fenomenologija duha Antigono navaja 
kot primer tega, kar imenuje nravstvena zavest. Na žalost filozof Antigoni 
v usta položi besede, ki jih nikdar ni izgovorila: “Ker trpimo, spoznavamo 
svojo zmoto.” Dejansko izreče Antigona čisto nekaj drugega, bolj ali manj 
prav nasprotno: “Trpeče spoznavamo našo zmoto.” Heglova zmota pa je 
medtem že zdavnaj postala dejstvo, ki ga ni več mogoče spraviti s sveta. Še 
več: njegova zmota je razvila učinek, ki že dvesto let odločilno sooblikuje 
pogled na Antigono. 
Ali je konflikt med Antigono in Kreonom sploh mogoče dojeti? Očitno 
ja, saj sicer ne bi obstajali razlogi za njeno uprizarjanje do današnjih dni. 
Čeprav se nam ne sanja, kako se je na zgodbo odzvalo sedemnajst tisoč 
gledalcev v teatru Dioniza Elevterija tistega pomladnega dne leta 441 pred 
Kristusom, ko je bilo delo prvič uprizorjeno, s kom so solidarizirali in ko-
mu je veljala njihova antipatija. Na to vprašanje do dandanes nismo našli 
odgovora. A kako se to vprašanje pravzaprav glasi? Lahko bi se nanašalo na 
razmerje med spoloma. Značilno je, kako sovražno do žensk argumentira 
Kreon, kakšno nevarnost vidi v ženskah, kako se jih boji in jih sovraži. Raje 
bi umrl, kakor pa da bi ga obvladovala kakšna ženska. Brez zadržkov naroči 
uboj bratove zaročenke. Njegovi argumenti so vojaški, strateški – in v tem 
smislu so, s stališča bojevnika torej, povsem razumljivi. V bojnih vrstah 
grške falange je bila disciplina najvišja zapoved. Vsak je moral ostati na svo-
jem mestu in slediti ukazom, vse do smrti. Ne smemo pozabiti, da so igro 
uprizorili prvi dan po obleganju mesta Tebe. Sedmerica je namreč s svojimi 
napadla mesto, le Eteokles, drugi mrtvi brat, je preprečil, da bi ga osvojili. 
Tudi on se na dolgo in široko, v Ajshilovi drami, ki pripoveduje predzgodbo 
Antigone, izživlja s sovražnimi tiradami do žensk. Stric torej sledi svojemu 
mrtvemu nečaku. Vojna pripada moškim, v vojni ni soodločanja, nobena 
vojska ne deluje po demokratičnih načelih in vprašanji bi se glasili: Kako 
je mogoče totalitarno institucijo integrirati v demokratično državo? Kako 
je mogoče preseči pravila vojne, kje je mogoče najti zakone miru? Na to je 
svobodoljubno-sekularna država vendarle našla nekaj odgovorov, seveda 
pozno, po številnih generacijah. Vojaški duh, pravica močnejšega sta se 
morala umakniti pravici zakonov – ne povsod, tudi v modernih demokra-
cijah obstajajo situacije, v katerih uporabljajo nasilje, da bi uveljavili svoje 
interese. Kljub temu lahko prepoznamo določen napredek. Od Sofokleja 
do danes se je nekaj spremenilo: Antigonina zgodba se v demokraciji ne bi 
151 Sodobnost 2020
Politika mrtvih Lukas Bärfuss
mogla več primeriti – ali pa vendarle? Če opažamo napredek, zakaj naj bi 
potem Antigono še uprizarjali? Če bi to zares premostili, se nas ne bi smela 
več dotakniti. Bila bi le še antična junakinja, ženska, ki je propadla zaradi 
zaostalosti družbe, v kateri je živela. Ne, konflikt, ki nam ga je podaril So-
foklej, ostaja nerazrešen, in pred Antigono stojimo z velikim vprašanjem, 
vprašanjem, katerega nujnost v gledališču in pri branju neposredno obču-
timo, vendar nam njena formulacija povzroča preglavice, ker ta konflikt 
ne obstaja v območju jezika, ne v območju zakonov, prava, temveč leži 
onstran tistega, kar je mogoče izraziti z besedami. Temu konfliktu se lahko 
približamo z razširitvijo diktuma, ki ga je teoretik za državno pravo Ernst- 
Wolfgang Böckenförde izoblikoval za svobodoljubno sekularno drža vo: 
živi od predpogojev, za katere sama ne more jamčiti, živi od moralne 
substance svojih državljanov, ki jim je ne more vsiliti, ne da bi prekršila 
njihovih  idealov o svobodi in potem spet zapadla v totalitarizem. In od 
kod naj dobijo meščani svojo moralno substanco? Za številne teoretike je 
zadeva jasna. Edini vir za to naj bi bila religija. Mahathma Gandhi, ki se je 
prav tako kot Antigona opredelil za nenasilnost, je to zapisal zelo jasno: 
“Seme morale ne more vzkliti, če ga ne zaliva religija. Brez vode shira in 
propade. S tem postane jasno, da idealna morala mora vključevati pravo reli-
gijo. Povedano drugače: moralno obnašanje brez religije ni mogoče. S tem 
želim povedati, da je treba moralo spoštovati in ji slediti kot kaki religiji.”   
Vendar Gandhi na tem mestu ne tematizira, kako bi iz tega lahko spravil 
nastali konflikt, namreč koeksistenco dveh norm, državne in religijske. O 
tem vprašanju je odločilo evropsko razsvetljenstvo in dalo prednost politi-
ki. Vendar je spričo človeka, ki je kot Antigona za svoje religiozne principe 
pripravljen umreti, moderna ustavna država ravno tako nemočna, kot je bil 
Kreon. Če postane samomor, kot v Hajmonovem primeru, sredstvo politič-
nega upora, se vsaka moč konča. Nihče ne more gospodovati mrtvim. To 
mora Kreon boleče izkusiti. Vsaka moč najde svoj konec v umrljivosti. Kako 
naj se s tem sprijazni občestvo, skupnost živečih, kaj naj stori z ljud mi, ki 
lastno smrt razumejo kot bojno sredstvo, na to do dandanes nismo našli 
dokončnega odgovora. Obstajajo poskusi, da bi ustavno državo spet legiti-
mirali s tako imenovanimi “vrednotami”, torej tistimi, ki izvirajo iz religije 
in imajo svoje korenine v iracionalnih sistemih – tistih, ki so jih teoretiki 
razsvetljenstva ravno za to moderno državo izključevali. Povratek politike 
identitete, ki sožitja ljudi ne ureja z zakoni, temveč s principi, ki obstaja-
jo zunaj jezika, torej v religiji, ali pa jih hoče urediti na protoreligioz nih 
principih, prinaša nerazrešljiva protislovja in meče nenavadno luč na ve-
ljavnost in aktualnost vprašanja, ki ga v svoji tragediji zastavlja Sofoklej, 
152 Sodobnost 2020
Lukas Bärfuss Politika mrtvih
vprašanja, ki ga občutimo kot boleče in za katerega pojasnitev, ker nam za 
to manjka besed, potrebujemo igro, gledališče, shod živečih, ki so skupaj 
odgovorni za to, kako bodo uredili skupno življenje spričo edine stvari, ki 
je zares zanesljiva, namreč lastne smrtnosti.  
Prevedel Slavo Šerc
Literatura:
Ernst-Wolfgang Böckenf örde: Staat, Gesellschaft, Freiheit. Studien zur Staat-
stheorie und zum Verfassungsrecht, Frankfurt am Main, 1976.
Georg Wilhelm Friedrich Hegel: Die Phänomenologie des Geistes, uredila 
Hans-Friedrich Wessels in Heinrich Clairmont, Hamburg, 1988.
Homer: Ilias. Griechisch/deutsch, prevedel Hans Rupé, Sammlung Tuscu-
lum, Berlin, 2013.
Sophokles: Antigone. Griechisch/deutsch, prevedel in uredil von Norbert 
Zink, Stuttgart, 2012.
153 Sodobnost 2020
Politika mrtvih Lukas Bärfuss
Slovenski klub je prirejal tedenska srečanja za člane in prijatelje društva. 
Aktualne teme, ki so povezovale zamejstvo z matico, so polnile Gregorči-
čevo dvorano v središču mesta. V okviru torkovih večerov so bile predsta-
vitve knjig domačih avtorjev samopotrjevalne, čeprav so s primerno zreži-
rano odmevnostjo poskušale zapolniti vrzeli, ki jih je vnašala meja. V 70. in 
80. letih prejšnjega stoletja se je med ustvarjalci vneto razpravljalo o skup-
nem slovenskem kulturnem prostoru. Izid novega dela Ivanke Hergold se 
je uvrščal v te programske smernice. Prvi decembrski večer leta 1980 ni 
potreboval posebne najave, ker se je Hergoldova v slabem desetletju, kar 
je živela v Trstu, vpeljala v novo okolje, v krogu razmišljujočih Slovencev, 
v Slovenskem klubu, pa je bila njena literarna produkcija dobro poznana.
Slovenski klub so vodili levičarsko usmerjeni intelektualci in po njihovi 
zasnovi je bil ta prostor odprt ideološko drugače opredeljenim Sloven-
cem. Ko so ga leta 1962 ustanovili, se je delovanje odvijalo v Gregorčičevi 
dvorani na Ulici Geppa 9. Tam so klubu predsedovali Vladimir Turina, za 
njim Robert Hlavaty in nato še Miroslav Košuta. Leta 1980 je bila Buciko-
va upodobitev Gregorčiča že prestavljena v prenovljeno manjšo dvorano 
v drugo nadstropje stavbe na Ulici sv. Frančiška 20 in tam so se torkovi 
dr. Bogomila Kravos
O romanu Nož in 
jabolko in recepciji 
dela Ivanke Hergold 
v Trstu
154 Sodobnost 2020
Razmišljanja 
o(b) knjigah
večeri nadaljevali. Na obeh lokacijah je v predsobi deloval bar, na večer 
predstavitve romana Nož in jabolko je bila za šankom prijazna gospa Karla, 
pripravljena na diskreten klepet in pritisk na gumb, da je odprla težka 
vhodna vrata na ulico. 
V klubskih prostorih je bilo precej živahno, sogovornikov je bilo dosti. 
Pred vhodom v dvoranico je bila na mizico položena košara, prepolna ja-
bolk golden delicious. Detajl ni presenečal, saj je bil v stilu Marka Kravosa, 
takratnega predsednika Slovenskega kluba. Pravzaprav ni presenečal niti 
Avgust Černigoj, ki se je umestil ob košari in je na vsak sadež s tankim 
flomastrom napisal svoj AČ. Nekdo ga je vprašal: “Profesor, ma kaj naj 
pojem vaš podpis?” in Černigoj je v zanj značilnem tržaško ljubljanskem 
govoru odvrnil: “Umetnost je užitek! Ugrizni vanjo in preveri, če je  dobra!” 
Umetnost pred in nad vsem, kot nujen del vsakdanjosti. V dopolnilo tej 
ugotovitvi se je na vratih pojavil Jože Babič, vzel jabolko in v igralsko 
navdihnjeni pozi izjavil: “Tu je jabolko, nož pa izderi iz hrbta!” in s prosto 
roko pokazal na hrbet, kot bi bil nož resnično zasajen v njem. Napovedani 
dogodek je v predsobi dobil teatrsko barvitost, saj smo vedeli, na kaj Babič 
namiguje in se po tihem muzali. Igrivost med publiko je bila morda moteča 
za nastopajoče, pa se nihče ni oziral na to. Odgovorni urednik Cankarjeve 
založbe Tone Pavček, gledališki kritik Vasja Predan, igralka Bogdana Bratuž 
in Ivanka Hergold so usklajevali še zadnje podrobnosti.
Hergoldova je pričakovala uspeh. Borila se je za status svobodne umet-
nice. Služba na šoli jo je izčrpavala. Dve, tri, kakšen dan celo štiri ure 
v raz redu in potem še popravljanje zvezkov, priprave … V njej so se kopičili 
občutki, vtisi, videnja. Ob pogovoru je iz nje kipelo, kot bi želela z bese-
dami fiksirati podobe in misli. Pri njej ni bilo nič banalno, tudi izrečene 
besede so imele težo. Želela si je miren kot, kjer bi pisala in stilistično pilila 
svoje besedilo. Ko je govorila o piljenju, se je zdelo, da med pogovorom 
išče besedo, ki bi poved ustrezno uredila, da bi bil zven tak, kakršno je bilo 
njeno zaznavanje stvarnosti. V hiši na začetku svetoivanskega Brega, na 
Ulici Damiano Chiesa, kjer domuje junakinja Herta Jamnik, ni bilo lahko. 
Vsakdanje življenje je zahtevalo svoje. Nož in jabolko je pomensko nabit 
naslov in Babičev zaigrani prizorček je bil poznavalsko-prijateljski uvod 
v literarni dogodek. 
Potek uradnega dela večera je bil slovesen. Kravos je po uvodnih bese-
dah uskladil govorce: Predan se je v svoji analizi izognil žanrski opredelitvi 
teksta, Bratuževa je prebrala izbrani odlomek in Pavček je poudaril, da je 
delo “vredno prebrati, čeprav zahteva tekst intenzivno prisotnost bralca in 
določen napor”. Moški glasovi so preglasili Hergoldovo, a bili smo vajeni, 
155 Sodobnost 2020
O romanu Nož in jabolko in recepciji dela … dr. Bogomila Kravos
da nas Ljubljančani obravnavajo kot manj razvite brate, ki se “trudijo” 
ohranjati slovenščino v “tujem” okolju. Sicer je iz sočasnih kritik razvid-
no, da splošno uveljavljena merila niso ustrezala presoji tega dela, ki je, 
poleg slogovne inovativnosti, izpostavljalo eksistencialno problemskost 
Slovenke intelektualke, ki jo “zamejskost” ali samo porinjenost v rutinsko 
vsakdanjost utesnjuje.
Ivanka je v tržaški družbi izstopala s samozavestno pojavnostjo, ki je 
izhajala iz njene intelektualne drže. Očitno je bilo, da si je mesto v zalivu, 
v katerega se je naselila, zamišljala kot odprt prostor, kjer se bo lahko 
uveljavila. Na začetku je v miselnost manjšinskega sveta prodirala v okviru 
moževih poznanstev, kmalu pa si je ta krog širila po lastni presoji. 
O njenem romanu so torej pisali v Trstu in v Ljubljani, v kolikšni meri 
se je o njem razpravljalo med stanovskimi kolegi, je težko soditi. Ko se je 
kdo javno obregnil ob sporočilnost dela, so se v družinskem krogu razvile 
brezkončne debate. Ivanka ni podcenjevala kritike, natančno je prebrala in 
prisluhnila vsaki izjavi. Žalilo jo je površno branje in apriorno zavračanje 
nestereotipnega ubeseditvenega postopka. Njen svet je bil kompleksen, a 
ne nenavaden in močno si je želela, da bi jo bralci razumeli, da bi se o nje-
nem zaznavanju prostora, v katerem se dogajanje odvija in ki je bil naš 
prostor, tehtno razpravljalo. Svoji tašči je recimo potrpežljivo ponazorila 
sosledje dogajanja v romanu z mislimi, ki se ena za drugo spodrivajo in 
rojijo po glavi v povsem nepovezanem vrstnem redu. Zgradba romana je 
bila namreč glavna tema razgovorov na terasi, druga, nič manj razburljiva, 
je bil zapis italijanskih besed. Ivankina recepcija in uporaba italijanskih 
lokalizmov je bila drugačna od naše. Mi smo z jezikovnim spremešava-
njem zrasli. Italijansko izrazje je del našega vsakdanjega govora, zanjo pa 
so bile izposojenke tujke, del procesa, ki jo je umeščal v tržaški prostor. 
Zapisovala jih je po občutku, tako kot smo to počeli mi, včasih v italijanski, 
drugič v poslovenjeni obliki, a njena recepcija italijanskega besedišča je 
bila drugačna od naše, saj je njen zapis posredoval zunanji pogled na naše 
trdno zamejeno zamejstvo. Za Tržačane značilno vpojnost in istočasno 
odbojnost do drugega/tujega si je prisvajala po drugačni poti. Do konca 
življenja je v pogovor vstavljala frazo “A kapiraš?”, ki smo si jo avtomatično 
prevajali v naš “Ma si zastopu?”. Tako kot je bila neposredna v pogovoru, 
je bila tudi v pisanju. Pisala je iz sebe, iz svojega doživljanja. Zakaj bi se 
avtorica odpovedala lastnemu odnosu do večkrat protislovnih odtenkov 
tržaške identitete? Avtentičnost je bila ena njenih pisateljskih odlik. Men-
da jo je prav trmasto vztrajanje v prvobitnosti zbližalo in spoprijateljilo 
z Ireno Žerjal, trdno, neomajno Ricmanjko. Delili sta vero, da je treba biti, 
156 Sodobnost 2020
dr. Bogomila Kravos O romanu Nož in jabolko in recepciji dela …
živeti in pisati iz sebe, iz svojega. Tako kot se Ivanka ni odpovedovala svoji 
koroškosti, se Irena ni svoji ricmanjski tradiciji, iz svojega izvornega gledi-
šča sta upirali pogled v svet, hodili poučevat na slovenske šole, se srečevali 
s kolegi in otipavali praznino, ki ju je obdajala. Iz enkratnosti doživetega 
sta vsaka po svoje upovedovali to, kar so sočasni literaturovedi opredelje-
vali z rizomom. Ustvarjalec pač lahko deli zavest o podtalnem prepletanju 
lastnih korenin, izrastkov in novih spoznanj z njemu sorodnimi osebki. Kar 
nekaj takih samosvojih oseb je Ivanka spoznala.
V tistem obdobju smo radi razpravljali in brezkompromisno zagovarjali 
svoja stališča glede na vedenje, slutenje in izkušnje. Ko je Ivanka leta 1971 
prišla v Trst, so bili med Slovenci aktivni člani skrajnolevičarske skupine 
Matija Gubec. O delovanju tajnih služb in organizaciji Stay Behind oziroma 
Gladio se takrat še ni vedelo. Toda podtalno je bila med nami ves čas pri-
sotna velika napetost, ki so jo na državni ravni podpihovali nasprotujoči si 
ekstremizmi. V naši regiji je prišlo do nepojasnjenih umorov karabinjerjev, 
do atentatov v Petovljah (1972) in na slovensko šolo, tisto za svetoivansko 
cerkvijo (1974). Ustrahovanje je na državni ravni doseglo višek leta 1978 
z ugrabitvijo in umorom predsednika Krščanske demokracije Alda Mora 
in se tudi po tem dogodku ni poleglo. Med nami so bila mnenja o učinkih 
prevratniških dejanj deljena. Za nami je bilo ’68. leto. Največ novosti so 
vnašali sošolci, ki so končali študij sociologije v Trentu, in tisti, ki so se 
specializirali v psihiatriji. Na priučenih teorijah in uporniških izkušnjah 
so argumentirali nove poglede na družbeno ureditev. In med živahnim 
razpravljanjem se je širilo prepričanje, da je angažiranost posameznikov 
in skupin nujna za reševanje naših – manjšinskih in italijanskih družbenih 
problemov. Tisti med nami, ki so svoj visokošolski študij opravili v Ljub-
ljani in tam doživeli jugoslovansko stvarnost, so s seboj prinesli drugačno 
izkušnjo. Že italijanščina, ki smo jo Tržačani osvojili v šoli, utrdili pa na 
univerzi ali na delovnem mestu, je bila za poljubljančene prijatelje v prak-
tičnem življenju manj uporaben jezik. V primežu poosimskih napetosti se 
je leta 1976 rodila še Lista za Trst, ki je v italijansko politiko vnesla parti-
kularnost kraja s poudarkom na ogroženosti zaradi vdora tujcev. Tujci smo 
bili seveda mi. V tem dogajanju je Ivanka lahko komunicirala z redkimi 
neobremenjenimi Italijani, lažji so bili stiki s sorodnomislečimi Slovenci. 
Z možem sva delila izkušnjo tistih, ki jim je življenjska pot nudila živ stik 
z italijansko kulturo in sva jo sprejemala kot dodaten del identitete. Z 
Ivanko in Markom smo brez konca in kraja utemeljevali vsak svoje poglede 
na našo slovenščino. Izhodišče je bil roman oziroma vprašanje, v  kolikšni 
meri je sprejemljivo vnašanje drugega/tujega v lasten svet. V Nožu in 
157 Sodobnost 2020
O romanu Nož in jabolko in recepciji dela … dr. Bogomila Kravos
 j ab o l ku se specifika predstavljenega pojavlja na različnih jezikovnih ravneh. 
V dojemanju teh ravni je ključ za pristop k delu. Koroški arhaizmi, podobe 
in prispodobe iz oddaljenega sveta so neponovljiva popolnost, v katero 
vpada tuje = italijansko/tržaško izrazje. Drugo/tuje načenja prvobitnost, 
učinek je neizogiben in posledice nepredvidljive. Lahko deluje kot rušilna 
sila ali je samo del vključevanja v lastno/mejno okolje. Vprašanje ni bilo 
novo. Marsikdo se ga je že lotil. Josip Tavčar v dramah in esejih, Vladimir 
Bartol in Ivan Šavli pa ob izidu pesniških zbirk Marije Mijot (1962, 1969). 
Pesnica je namreč z uporabo presahnjenega svetoivanskega govora v širšo 
zavest priklicala vzdušje in čutenje mestne četrti pred nastopom fašizma, 
z njim pa tudi usodo jezika, na katerem je temeljila slovenska identiteta 
in je ohranjal narodno zavest v obdobju fašizma, povojna obnova pa ga 
je skupaj s tragično izkušnjo brisala. Ugotovitev se je opirala na fleksibil-
nost oziroma sposobnost smotrnega sprejemanja tujega v lastno kulturno 
območje. Tržačani, ki jih je zaznamovala zgodovina, so to čutili. Kar je 
Mijotova v drugi polovici 50. let prejšnjega stoletja v svoji poeziji prikazala 
skozi izgubo nekdanje družbene povezanosti, je Hergoldova ponazorila 
s posameznikovim bivanjem v atomizirani družbi. Kar je bilo še v 50. letih 
nostalgija po kulturnem vezivu, se je v 70. letih razblinjalo v privlačno 
pozunanjenost, ki je čustveno navezanost poplitvila do skrajnosti. V no-
vih razmerah prevladata pozerstvo in frazarjenje. Omenjeni dramatik in 
esejist Josip Tavčar, ki je od 50. let naprej pisal o neustavljivem prodoru 
potrošništva kot nove ideologije, ni predramil gledalcev in bralcev, njegove 
družbeno-literarne analize so drsele mimo, kot bi se tikale drugih in ne 
nas. Res je, da je zaradi zamerljivosti zaprtega tržaškega prostora svoja dela 
podnaslavljal s “fantazija” in se s tem zavaroval pred napadi. Sam je videl, 
da se s prevlado tržnega gospodarstva, za katerim se skriva divji liberali-
zem, razkraja ideološko zasnovana družba, mi ne. Hergoldova je presekala 
gordijski vozel in nam odprla oči. Njene prispodobe in junaki so bili lite-
rarni in povsem realni. Vsak detajl in kraj smo zlahka prepoznali, osebe so 
bile med nami. Še bolj realno in zato za marsikoga težko sprejemljivo, je 
bilo vzdušje, ki nam ga je pisateljica v pripovednem loku prikazala. 
Kdo je pravzaprav v tistih časih v Trstu bral in prebral ta roman? Po 
koncu Drugega vatikanskega koncila so leta 1966 v državi in torej tudi na 
slovenskih šolah umaknili Index – Spisek prepovedanih knjig, med učnim 
osebjem pa je še delovala avtocenzura. Spomladi leta 1983, ko so to delo 
po odlomkih predvajali na tržaški slovenski radijski postaji, je kolegica po 
poslušanju oddaje zgroženo pisala tedniku Novi list: “V tem delu se sloven-
ska profesorica na hodniku pogovarja s kolegico takole: … CHE CAZZO … 
158 Sodobnost 2020
dr. Bogomila Kravos O romanu Nož in jabolko in recepciji dela …
CHE MONA … CHE STRONZO … Privatne televizijske postaje oddajajo 
svinjarije opolnoči. Mi pa smo napredni in poslušamo takole straniščno 
umetnost /…/”. Omenili smo, da so bili opisi oseb in krajev v podrobnostih 
prepoznavni, in kdor je učil na slovenskih šolah, je vedel, v kolikšni meri 
se omenjeno izrazje uporablja v medsebojnem občevanju. Nekdo je v za-
govor pisateljice in njenega dela poslal uredništvu tednika argumentirano 
pismo, a ga niso objavili. Očitno je vsaj del slovenske zamejske inteligence 
s takšno sodbo soglašal. 
Pisateljičin odgovor na take pripombe je v njenih delih. Proti koncu 
leta 1983 je izšla zbirka kratke proze z naslovom Pojoči oreh, devet fili-
gransko izdelanih proznih sestavkov, ki se vsebinsko razlikujejo, a vsak 
posebej razgrinja osamljenost literarnega subjekta v različnih življenjskih 
situacijah. Z izjemno pripovedno močjo sta izražena krutost in tesnoba 
sodobnega sveta. Jezik je intimno pisateljičin, trdno vkopan v hribovsko 
prvobitnost. Poglabljanje v lastno intimo ne potrebuje besedišča Drugega, 
jezik je preprosto klen, oster, brutalen, brez prostaškosti. Če je bil roman 
Nož in jabolko odločen zasuk v avtoričinem pisanju, so bile kratke zgodbe 
obrat v iskanje bistva, strukturno in tematsko pa se umeščajo v predhodno 
produkcijo, čeprav se zdi, da so bile pred objavo stilno skrbno izčiščene. 
Samozavest se je pri Hergoldovi udejanjala tudi prek samokritičnosti. Toda 
v času tiska te kratke proze je bila Hergoldova že vsa zagnana v raziskova-
nje življenja in dela Teofrasta Paracelsa. Posebej se je posvetila obdobju, 
ki ga je ta zdravnik in alkimist v letih 1527 in 1528 preživel v Baslu. Zanimal 
jo je spopad med uzakonjenim redom in inteligenco, ki zaznava družbene 
spremembe in utira nove poti znanosti. Oblast sluti, da so vzpostavljena 
pravila času neprimerna, ima v rokah vse vzvode, da bi popravila napake 
v sistemu, a se kljub majavi poziciji odloči za ohranjanje preživetega reda 
in svojih privilegijev. Paracels je renesančni človek, intelektualec, ki dvomi 
o pridobljenem znanju, si zastavlja vprašanja in se razgleduje po okolici, 
da bi v njej našel odgovore za težave svoje družbe. Vidi, kako se v naravi 
odzivajo rastline in bitja, opazuje njihove reakcije na sovražne elemente. 
V zapisu za gledališki list Ivanka Hergold zapiše: “Za Paracelsa je veljalo 
načelo vzročnosti, izkušnje, potrjene z razumom; do vsega tega pa vodi 
intuicija, ki ji pripisuje sploh prvo mesto.” Odkrivanje novega, pa čeprav 
novo ni, ker je stalno pred našimi očmi, samo videti ga je treba, je v spotiko. 
V tretjem prizoru prvega dejanja ugotavlja Paracels: “Gorje, če podregaš 
v tisočletno modrost … v to varno, stoječo vodo, v kateri se redijo vaše 
zanesljive pijavke … Pred tisoč leti so tako mislili, pred štiridesetimi leti je 
159 Sodobnost 2020
O romanu Nož in jabolko in recepciji dela … dr. Bogomila Kravos
to držalo, pa mora držati še danes! /…/ Luterani in katoliki, bog ali hudič, 
jaz sem zdravnik in briga me vse drugo!”
Prva in edina drama, ki jo je Hergoldova napisala, Paracels (Asklepiju smo 
dolžni petelina), je doživela ugledališčenje decembra 1984 in knjižno izdajo 
leta 2008. Očitno si je avtorica želela neposrednega preverjanja recepcije 
svojega dela. Samo oder nudi ustvarjalcu možnost, da se neposredno 
prepriča, kako se njegovi opisi in misli ostvarijo. Ugledališčenje drame 
je presoja v živo o avtorjevi veljavi. Kritika se pač piše in pri zgodovinski 
drami je gledalcu jasno, da je dramatičarki potreben časovni zamik, v tem 
primeru 16. stoletje, čas med srednjim vekom in renesanso, da ponazori 
svoj odnos do sočasnega dogajanja. Hergoldova je upoštevala zakonitosti 
dramskega pisanja in svoje delo gradila simetrično: prvo dejanje ima tri 
prizore, drugo štiri, tretje spet tri. V sredino je postavila ključni dialog 
med Paracelsom in kanonikom Lichtenfelsom. Po ozdravitvi neozdrav-
ljive in spotakljive bolezni bi Lichtenfels lahko priznal svojo zmoto, pa 
izrabi prav svojo “čudežno” ozdravitev, da Paracelsa porazi in ga obtoži 
povezanosti z zli silami. V tretjem dejanju se Paracels sreča še z Erazmom 
Rotterdamskim, ki ga dramatičarka označi z naslednjimi besedami: “Tihi, 
ugledni mož je ovinkarski in zvit, že starčevsko zagledan vase; nobena 
konkretnost ga ne briga, /…/, čeprav se kdaj pa kdaj zdi, da želi in hoče 
ravno nasprotno.” Na njegovo prigovarjanje k previdnosti odvrne Paracels: 
“O ne, gospod Erazem! Zelo je važno, kaj človek govori! Beseda dela rane, 
hujše od knjige, se kot seme razraste v plod, izraža voljo, ki je taka kakor 
naše misli in oblikuje analogno naši volji, naši misli – dejanje … Ko vseješ 
besedo, vseješ s tem neko dejanje, od naših besed drhti nebesni svod …”
Kot ugotavlja Denis Poniž, gre za spopad med znanostjo in ideologijo ter 
znanostjo in religijo. Na simpoziju po pisateljičini smrti, leta 2014, nastopi 
Poniž z esejem, ki ga naslovi Paracels Ivanke Hergold, zgodovinska ali sodobna 
drama? V njem navaja vse pomembnejše kritiško zapažanje po uprizoritvi 
te drame in poudari dejstvo, da tega dela (tako kot tudi večine del drugih 
tržaških dramatikov) avtorji pregledov slovenske dramatike niso obravna-
vali, pri razmisleku o zvrstnem pojmu zgodovinske drame pa pravi: “‘histo-
rična’ preobleka ne more skriti dejstva, da dramatik ali dramatičarka prika-
zuje nekaj, kar je vpeto v sodobnost in se dotika proble mov te sodobnosti”. 
Pri svoji presoji izhaja Poniž iz stanja v takratni Jugoslaviji, omeni naslove 
del, ki so nastala v Sloveniji v 80. letih, pa tudi Evangelij po Judi (1988) Trža-
čana Sergeja Verča. Verč je za to delo prejel Grumovo nagrado, napove dano 
je bilo v repertoarju tržaškega Slovenskega stalnega gledališča, nato pa 
umaknjeno. Nekdo iz upravnega odbora tega gledališča je tržaškemu škofu 
160 Sodobnost 2020
dr. Bogomila Kravos O romanu Nož in jabolko in recepciji dela …
poslal prevod ali vsaj natančen povzetek s priporočilom, naj posreduje pri 
vodstvu gledališča, in ker je škof ugotovil, da besedilo žali verska čustva 
celotnega slovenskega naroda, je vodstvo to delo umaknilo z repertoarja. 
Verč je od svojih prvih objav v 60. letih obravnaval tržaško stvarnost, po 
cenzurnih posegih v njegova dela pa je pisal iz osebne zagrenjenosti, zato je 
njegovo pisanje izraz osebne stiske, nemoči in kritičnosti do samozadost-
nosti načrtovalcev in upraviteljev tržaške slovenske skupnosti in njenih 
dejavnosti. V omenjeni drami uporabi prisodobo Kristusovega vstajenja, 
njegovo žrtev v prid človeštva, ki jo apostoli uporabijo sebi v prid. Gre za 
parabolo, v kateri so Kristus, Juda in Magdalena svetli liki. Verčev primer 
je paradigmatičen za stanje v družbi. Ivanka Hergold je poznala predhodne 
dogodke, ki so vplivali na nastanek te Verčeve drame. Živela je v Trstu in 
na lastni koži občutila nerazumevanje “manjšinskih” institucij do svobo-
domislecev. Tako kot Hergoldin Lichtenfels so tržaški upravljavci poiskali 
svoje oporinuse (zaupnike), da so se oporečniške skupine, kot sta bili Matija 
Gubec in Slovensko amatersko gledališče, razdrle. Hergoldova se je rada 
družila s posamezniki, ki so jim nadeli oznako nezanesljiv ali čudaški. 
Za nastanek njene drame je bilo seveda pomembno dogajanje v osrednji 
Sloveniji, saj je računala na širši domet svojega dela. Dejansko ni bilo veli-
kih razlik med eno situacijo in drugo, zato je tematsko lahko zajemala iz 
tržaških razmer. Kako bi si sicer razložili dva enakovredna Paracelsova 
antagonista? Na eni strani je Lichtenfels, katolik, ki predstavlja ustoličeno 
oblast, na drugi Erazem Rotterdamski, ki s svojim luteranstvom prevzema 
nadzor nad baselskim občestvom. Ponazoritev ideološke delitve na naše 
in vaše ali rdeče in bele, ki je med Slovenci v Trstu od leta 1945 pomenila 
delitev nadzora nad kulturnim in gospodarskim razvojem, se ujema s to 
stvarnostjo. Hergoldova je tudi opazila, kako prevlada nad nadzorom 
prehaja iz enih rok v druge. Za paracelse, ki jim je srednji vek preteklost, 
ni mesta v vladavini, zakoličeni v transcendentalnih resnicah. Paracelsov 
pogled je zazrt v jutrišnji dan, v renesančno prenovo človeštva in je za 
vsako oblast neuporaben in zato moteč. 
Kot omenjeno, je bila praizvedba v tržaškem Slovenskem stalnem gle-
dališču. Dramo je režiral Boris Kobal, ki si je za dramaturga izbral Alek-
sandra Zorna. Vsi sodelavci so gradili predstavo, ki sta jo tako Tržačan kot 
Ljubljančan dojemala v odnosu do situacije, v kateri sta živela. Kritiški 
odzivi so bili temu primerni. Stilno dobro izdelana predstava je imela 15 
ponovitev in nič več. Ni odpotovala na festivala, na katera je bilo običajno 
povabljeno Slovensko stalno gledališče: ni je bilo ne na Sterijinem pozor-
ju ne na Borštnikovem srečanju. Leta 2008 je prijateljevanje Hergoldove 
161 Sodobnost 2020
O romanu Nož in jabolko in recepciji dela … dr. Bogomila Kravos
z Markom Sosičem spodbudilo knjižno izdajo tega dela, in sicer skupaj 
s pesniškimi zapisi; knjiga z naslovom Ponikalnice je izšla pri Založništvu 
tržaškega tiska. 
Po premieri Paracelsa je Hergoldova zbirala gradivo in se pripravljala 
na pisanje druge drame. V naslednjih letih sta nastali dve radijski igri in 
veliko prevodov. Urejala in pisala je spremne besede h knjižnim izdajam 
literarnih del, za slovensko televizijsko družbo Ponteco je pripravila sce-
narije o delu tržaških kulturnikov, nekaj let je bila pogodbena lektorica za 
slovenski jezik na Univerzi v Vidmu. Po razvezi zakona z Markom Kravo-
som so se njena prijateljstva z izbranimi tržaškimi razumniki še poglobila. 
Nastali so portreti Jožeta Babiča, Borisa Pahorja, Pavleta Merkuja, Vinka 
Beličiča in Stanislava Renka. Zadnja leta se je v vedno ožji krog prijateljev 
vključil tudi izjemni slavist, filolog in etnolog Nikholai Mikhailov - Kolja, 
ki je prezgodaj umrl. Ob vsakem lepem ali manj lepem dogodku v naši 
družini je Ivanka poklicala, izrazila veselje ali sočutje in veliko govorila. 
Njene misli so se grmadile, samo na trenutke jih je prekinila z značilnim 
“a kapiraš?” in nadaljevala s kritičnimi pogledi na dogajanje v zamejstvu. 
Leto dni po njeni smrti (2013) so sodelujoči na simpoziju Slavističnega 
društva Trst-Gorica-Videm ovrednotili njeno literarno delo, leto za tem je 
izšel skrbno urejen zbornik. Se je zaradi tega v odročnih zamejskih krajih 
odnos do njenega pisanja spremenil? Januarja 2016 je tednik Novi glas ob-
javil razmišljanje o jeziku, ki bi ga spregledala, če ne bi bilo v njem (poleg 
slovnične napake) v mastnem tisku nekoč že prebranega izraza: “Ne mo-
remo pa podpirati v ‘kvazi prozi’ banalne izraze, ki spadajo v navadno stra-
niščno literaturo, ki vedno bolj polni tudi naš slovenski literarni prostor.” 
Skrbno shranjeni olupek jabolka s podpisom AČ se je skrotovičil, po-
temnel in sprhnel, predsodki so trdovratnejši in ostajajo. Ponatis romana 
Nož in jabolko pri Slovenski matici ponuja možnost za razmislek. Leta 1980 
je bilo na naslovnici rdeče jabolko v pomečkanem škrtocu (kot v Trstu 
pravimo papirnati vrečki) Marjana Kravosa - Pančija, novo izdajo iz leta 
2019 krasi horizontalno razrezano rdeče jabolko Barbare Kralj. To naka-
zuje novo branje tega dela in morda novo razumevanje prostora, v katerem 
živimo.  
162 Sodobnost 2020
dr. Bogomila Kravos O romanu Nož in jabolko in recepciji dela …
Maruša Krese (1947–2013) je v slovenski literarni prostor vidneje in v celoti 
(torej tudi založniško) vstopila s prozo, ne le s kratkoproznima zbirkama 
Vsi moji božiči (2006), za katero je prejela fabulo, in Vse moje vojne (2009), 
temveč tudi z avtobiografskim romanom Da me je strah? (2012), za katerega 
je prejela kritiško sito. Kot pesnica je pri nas doživljala manjšo pozornost,  
saj je vseh njenih šest pesniških zbirk, od prve leta 1989 do zadnje leta 
2009, izšlo v Avstriji, kjer je pesnica dolga leta živela in delovala. Pred nami 
je torej prva antologijska izdaja njene poezije v Sloveniji in zdi se, da je čas 
zanjo ravno pravšnji. Ne le zaradi predhodnega v veliki meri avtobiograf-
skega in lepo sprejetega proznega opusa, ki je avtoričino ime ponesel med 
bralce, hkrati pa je avtoričino pesništvo dobro kontekstuali ziral, temveč 
tudi zaradi duha časa, ki kliče po temeljitem bivanjskem in etično-moral-
nem pretresu. Poezija Maruše Krese v svoji neizprosni iskrenosti namreč 
počne ravno to – prevprašuje vzorce, ki jih živimo, prevprašuje samo sebe 
in s tem slehernega izmed nas. V pesnjenju (in življenju) avtorico zanima 
goli (pogosto gnojni) stržen bivanja, v problem stopi neposredno, brez 
uverture in domala na nož, s čimer pa omogoča zelo visoko stopnjo bral-
skega istovetenja.
Foto: Amadeja Smrekar
Diana Pungeršič
Maruša Krese:  
Pesmi, izbor.
Novo mesto: Goga (Literarna zbirka Goga), 2019.
Izbor in spremno besedilo Amalija Maček, 
avtor spremnega eseja Boris A. Novak.
163 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Čeprav avtobiografsko noto pričujočega pesniškega izbora, ki ga je 
pripravila Amalija Maček, poudarjata tudi spremni besedili, je to dejstvo 
pri doživljanju in dojemanju pesmi pravzaprav manj pomembno, kajti 
te že same po sebi izrisujejo nadvse otipljivo in živo žensko eksistenco; 
skozi izseke iz (konkretnega) življenja posameznice, ki polnokrvno živi 
v odnosih, se podaja v svet, k sočloveku, se nenehno neustrašno sooča, 
hodi naproti življenju, četudi to pogosto pomeni, da mora oditi. Prav 
v tak šnem protislovju, ki je sploh ena izstopajočih lastnosti njene pisave, 
se vse jasneje razodeva tudi protagonistka oziroma izpovedovalka. Kolikor 
je iz mesa in krvi, toliko je namreč tudi arhetipska in bržčas zato bralcu 
tako zelo domača in blizu. V pesmih jo prepoznamo kot mater, hčer, ženo, 
aktivistko, upornico, prijateljico, umetnico in predvsem nomadko, popot-
nico. O pogosto neznosnem razcepu med (arhetipskimi) pričakovanji 
družbe (patriarhata) in dejanskostjo žive ženske slikovito in neizprosno 
ostro pripoveduje že v pesmi Boginja iz prve zbirke Danes: “Postati boginja 
ni težko, / ampak to zdržati. /…/ Ustvarjati belino / in nositi črnino, / ubiti 
žensko / in brezspolno bitje igrati. /…/ Še vnuke svoje blagoslovi, / potem 
umri za rakom v trebuhu.”  
Nekakšen tih in pogosto samoironičen upor (redka kvaliteta sloven-
skega leposlovja) proti sleherni idealizaciji (ali demonizaciji) ženske ter 
prizadevanje, da bi jo uzrli v njeni celovitosti, popolni nepopolnosti, 
sprem ljamo pravzaprav skozi ves opus, a najizrecneje v zgodnejših zbirkah: 
“Tam je ženska, / tam je mati, / mati božja ne obstaja.”  Izpovedovalka ni 
superjunakinja, ki bi vse zmogla sama, takšne pa niso niti ženske okrog 
nje: “Gledam. / Nemške gospo dinje, emancipiranke, / novinarke, matere, 
kraljice, / prostitutke, / galeristke … / Iz oči jim sije strah … / Meni tudi … / 
Moških ni …” Kot resnična he roina se pravzaprav kaže skozi svojo ranlji-
vost in ranjenost, skozi zmož nost pokazati in upovedati lastne strahove, 
bojazni, tudi obup, nezmož nost in razočaranja … ne da bi pri tem lezla 
v vlogo žrtve in pomilovanja vredne nesrečnice. Svoje izbire, odločitve, 
ideale, pa tudi bolečino jemlje kot dejstvo in v tej (pokončni/bojeviti/upor-
ni) drži je neznosno pristna in iskrena, “ker mi je življenje predragoceno, / 
da bi ga zavila v zlate laži”. 
Ena tematskih stalnic te poezije je tako tudi samota (zapuščenost): 
“ko sem rodila otroke, vedela sem, da ostajam sama. / postaja.” Pri če-
mer ne gre za bivanjsko (makarovičevsko) samost, temveč nezmožnost 
vzdržati (pričakovano) dvojino in tudi zapuščenost, čeprav se izpovedo-
valka izmika pasivnosti in prevzema odgovornost: “Bila sta dva, / in ona 
je šla.” Vzrok partnerskega razhoda, ki se tematsko ponavlja, ni bistven, 
164 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Maruša Krese: Pesmi, izbor
v ospredju je njeno opolnomočenje, njena emancipacija, njena boleča, tudi 
tragična bojevitost: “Vse sem prevzela nase.”  In znova protislovno – njen 
odhod praviloma ni beg, temveč prihod, novo srečanje, soočenje, četudi 
v izrednih razmerah, kakšna je na primer vojno stanje in oblegano mesto. 
V zbirki Beseda iz leta 1994, ki je nastala na podlagi pesničine izkušnje 
nekajtedenskega življenja in angažiranja v vojnem Sarajevu, se grenkoba 
bivanja občuti najizrecneje: “Življenje ostaja pravično. / Žal se to ne ujema 
z mojo resnico, / ko kopljem po vašem in svojem življenju, / vedno naletim 
na krivico.” 
Izbor je načeloma urejen kronološko, z izjemo zbirke Še testament se je 
izgubil iz leta 2001, ki je uvrščena na konec, četudi v resnici sodi na sredino 
opusa. Čeprav ta uredniška odločitev nikjer v knjigi ni izrecno pojasnjena, 
se zdi razporeditev tematsko upravičena, Testament opus lepo zaokroži 
oziroma sklene. V nekem smislu gre za pesničino prelomno zbirko, kajti 
vanjo z vso silo vdira razočaranje, zavest o nemoči in človeški minljivosti: 
“Morje je naše / in ladja je naša / in življenje je naše, / le smrt si delimo.” 
Tu pesnica že opravlja življenjsko inventuro in se pogosteje vrača k (last-
ni) dediščini, očetu, mami, otroštvu … pa tudi nedoseženim idealom in 
trpkim spoznanjem: “Ljubezen, varnost in sreča. / Smešno, s tem se ne da 
živeti.” Zbirka, v kateri se zdi izpovedovalka najbolj nemočna, izgubljena 
in strta, dokončno razkrije in poimenuje temeljno pesničino bolečino 
oziroma bojazen  – “da je bilo vse zaman”. Podobni toni zazvenijo tudi 
v zbirkah  Yorskshirska torba in Danes ne, v katerih se ponovijo in poglobijo 
motivi o prepišnem življenju, vsesplošni nezasidranosti in nezmožnosti 
udomljenja “med domovi brez streh”. 
Življenjsko razočaranje in celo tragiko (neustrašne borbenosti) v vsej 
lapidarnosti izraza, ki je sicer nezgrešljiva lastnost te pisave, pravzaprav 
skrajno nazorno izrisujeta tudi naslova prve in sklepne zbirke – Danes in 
Danes ne. In podobno kot domišljeno delujeta omenjena naslova, je očitna 
tudi izrazna konsistenca celotnega opusa. Temeljni in prevladujoči obli-
kovni (in vsebinski) pesniški način je dialog, ki ga izpovedovalka vzposta-
vlja sama s sabo, z otroki, moškim, družbo, prijateljico, moralnimi norma-
mi … Dvogovornost, pogosto začinjena s samoironijo, vnese v pesmi že 
omenjeno živost in dramatično napetost, iz katere pa izhaja tudi recepcij-
ski užitek, saj se zdi branje pesmi nekakšno prisluškovanje najintimnejšim 
(in zato tako znanim) dvogovorom, (samo)spraševanjem, tudi prepirom, 
konfliktom. Enako učinkovito in nenehno navzoče pesniško sredstvo so 
tudi ponavljanje, paralelizem in naštevanje, ki v vsej primarnosti razgaljajo 
čustvena in duševna stanja, obsesijo, frustracijo, obup, upornost ipd., in 
165 Sodobnost 2020
Maruša Krese: Pesmi, izbor Sprehodi po knjižnem trgu
to poezijo vnovič pomikajo v polje visoke komunikativnosti in nagovorne 
neposrednosti. Čeprav velja pri tem poudariti, da pesniška forma nikakor 
ni v ospredju, ne opozarja nase, temveč nenehno teži k (idejni) zgoščeno-
sti, vse do gnome: “Vse življenje v eni sami besedi.” 
Poezija Maruše Krese v vseh pogledih deluje sveže. Dileme in življenjske 
stiske ženske, ki jih je avtorica upesnjevala pred tremi desetletji, danes 
niso prav nič manjše, odločitve prav nič manj zavezujoče, (so)bivanje nič 
manjši izziv in iskanje (notranje) svobode in (družbene) pravice nič manj 
naporno. Zdi se celo, da v družbi, ki vztrajno drsi v staro-nove patriarhal-
ne vzorce, v družbi vsesplošne retradicionalizacije in ograjevanja pred 
bolečino Drugega in Drugačnega, postaja ne le vse bolj aktualna, temveč 
celo nujna. Nujna kot pričevanje, ki nas sooča s pristnostjo ženske, njenega 
življenja. Če na eni strani obžalujemo, da gre le za izbor in ne integralno 
predstavitev pesniškega opusa, se lahko na drugi tolažimo, da gre za zelo 
komunikativno izdajo, ki skuša Marušo Krese tudi s spremnima besedilo-
ma, takšen je zlasti oseben zapis njenega prijatelja in “soborca” Borisa A. 
Novaka, prikazati v prvi vrsti kot izjemno posameznico v vsej njeni Člo-
veškosti in kot nekoga, ki je pričujočo poezijo predvsem in najprej živel. 
Upam si verjeti, da je to pravi korak k širši branosti te poezije in tudi prvi 
korak k njeni kanonizaciji. 
166 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Maruša Krese: Pesmi, izbor
Osojnik je morda bolj poznan kot pesnik, vendar je vse bolj obsežen 
in pomemben tudi prozni in esejistični del njegovega opusa. Spomni-
mo na eruptivne ludistične romane Srčeva desetka z Janezom Makavljem 
v ospredju ali roman Melinda Podgorny, pa prozni špeh Temna snov, v vseh 
je na delu bolj ali manj isti oblikovni princip: zunanja zgodba, ki jo lepi in 
drži skupaj preskakujoča identiteta pripovedovalca, protagonista, motivno 
pa zdaj plezarija, drugič zasledovanje junakinje, ki ji dajejo enotnost ne-
nehne protejske menjave, vse je samo podlaga in izgovor za neusahljiv in 
bruhajoč pripovedni tok, v katerem je ob popolnoma fantastičnih protago-
nistkah (velja za oba spola), vključenih precej na avtobigrafijo naslonjenih 
epizod. Recimo spet iz spominov na plezarijo ali pa na bivanje, mišljenje in 
pesnjenje na Japonskem, in širše, pa na turistično vodenje in spoznavanje 
sveta in družbe službeno in privatno v času hipijade. 
Newyorška trilogija si je zastavila premeten narativni okvir: pripove-
dovalka, ki jo je Paul Auster najel, da zasleduje skrivnostno žensko, ki je 
očitno najeta, da jo zasleduje, pripovedovalko seveda, se znajde v New 
Yorku v bližnji polpreteklosti, po zrušenju Dvojčkov, vendar pred Trum-
pom, nekateri zapisi so datirani in gre za leto 2017, v Velikem jabčku živi 
blizu Paula Austerja in piše, tako kot on, samo z zakasnitvijo, Newyorško 
Matej Bogataj
Iztok Osojnik:  
Newyorška trilogija.
Vnanje Gorice: KUD Police Dubove  
(Zbirka Trans; 3), 2019.
167 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
trilogijo. Vendar z zamikom, poudarja avtor v enem od treh predgovorov, 
nekako takšnim, kot ga imajo detektivi za storilcem. In Iztoka, ime ženske 
pripovedovalke ugledamo – pravzaprav stopi iz anonimnosti – šele tik pred 
koncem, v elektronskem naslovu, se tokrat vrne v New York , nad katerim 
je bila navdušena, s štipendijo, ki ji omogoča, da živi v stanovanju, ki ga je 
priskrbel vratar, kot mu pravi Osojnik, sicer pa gre za kulturnega prokon-
zula, in Iztoka ni prav nič dober gost, nikogar od svojih gostiteljev ne špara 
v svoji polemičnosti, ne mesta, ki je polno razvilo svojo brezbrižnost do 
ustrahovanja, seveda tisto s privilegirane, oblastne strani, saj so vsi ostali 
ustrahovani, ne svojega starejšega pesniškega kolega, ne njegovih elokvent-
nih, blaziranih in v vseh legah prijaznih klonov. Zadnja, poslovilna pesni-
tev, namenjena mestu in atmosferi v njem s “črnim srcem Amerike” nič 
naključno ne spominja na esejistična premišljevanja Osojnikovega pesni-
škega kolega in štipendista, ki je pisal o temnem nebu Amerike; vendar ni 
nebo, srce je problematično, to je zdaj ta posttrumpovski obrat – podobno 
v enem bolj prezrtih in bolj brezkompromisnih pričevanj s terena ugotavlja 
Katja Perat (v zbirki esejev in potopisov Naredite Ameriko spet obvladljivo).  
Večji del proznega tkiva tega bastardnega – v žanrskem smislu – pisanja 
je posvečen enomesečnemu bivanju v svetovni metropoli, finančni in 
nekdaj, v času pop arta in abstraktnega ekspresionizma, umetniškega. Gre 
za napol dnevniške zapise o tem, kako zaradi čudežne višje sile, sprožene 
z napačnimi ukazi, pred našimi in zapisovalčevimi očmi izginjajo celi kosi 
besedila, ki se potem včasih podvajajo in prekrivajo, ko jih uspe pretipkati 
s telefonskega zaslona, kamor jih je posnel pred izginitvijo. Osojnikovo 
besedilo tudi s tem opozarja na svojo naključnost, ki jo generira na eni 
strani stroj (kako bo vse skupaj šele v dobi umetne inteligence, se pridu-
ša), na drugi pa notranji svet pripovedovalke. Ta ob popisu dnevne rutine, 
hranjenja, obiskovanja (pretežno) znancev in kulturnih ustanov, branj in 
podobnega, kar gre k pesniškemu bitju in žitju, živahno asociira: začne se 
s temelji oblasti, Perzijci, Starimi Grki, potem pa se na to kjer koli, kadar 
koli, kakor koli, pač glede na ožarjeno stanje pripovedovalke, kopičijo aso-
ciacije in premisleki in Iztoki, pripovedovalki, se je modrosti, prebranega 
in doživetega kar nabralo. 
Newyorška trilogija je tako esejistika in polemika – da je v tem žanru 
nepopustljiv in brez zavor, je dokazal že z manipejo o DSP, Društvu 
svinjskih polovic, in njegovem delovanju, natančneje delovanju njego-
vih dominantnih frakcij –, zapakirana v okvir potopisnega poročila iz 
daljnih in nerazum ljivih krajev, dnevniških zapiskov in popisov izbranih 
življenjskih epizod. 
168 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Iztok Osojnik: Newyorška trilogija
Besedilo zraven nosi in vključuje lastno refleksijo: trilogija se sicer zač-
ne z Austerjem in sklicevanjem na njegovo delo (nanj, se reče na njegovo 
vrtoglavo kompozicijo, menjavo oseb in nenehno izmikanje namena pisa-
nja in akcije protagonistov se je v romanu Opazovalec navezal tudi Flisar), 
vendar se od tega tudi odvrne in začne premišljati lastne – in siceršnje – 
pisateljske strategije. “Malce me je razočaral sosed (Auster, op. p.), ker se 
je njegova knjiga, za katero povsem razumem, kako je sestavljena in kaj 
ga je vodilo pri njenem pisanju, nekako posušila, sesedla, zagon je otrpnil 
v zraku kot oleseneli konstrukt, na katerega je mogoče splezati le od zadaj, 
kot slepi potnik skozi zadnja vrata na gledališko kuliso. Jasno je, za kaj gre. 
Konec koncev tudi sama pišem na podoben način, brez repa in glave, tekst 
nastaja sproti, poln vrzeli in zank, zavrženih pričakovanj in obratov, ki so 
posledica tega, da se mi ne da vztrajati pri obrtniški enotnosti, ki zahteva 
potrpežljivost, od sebe pa ne da ne jabolka ne soka” (str. 33–34). Podobno 
zaziranje v lastno pisanje je kar pogosto in Iztoka se, seveda, kot pred niče-
mer, tudi pri tem ne zadržuje, pri skepsi in premisleku, kdo piše in za koga, 
tudi pri tem je premišljena in obširna. Prav tako ni presenetljivo, da nekje 
na začetku prikliče Jacka Kerouaca in njegovo pisanje na v rolo zlepljene 
liste, ki so mu pri pisanju ekstatičnega romana Na poti omogočili tipkanje 
brez presledka, da je ja manj trpel neprekinjeni pripovedni tok; Osojnik 
podobno – ni da ni, o čemer ni vredno pisati. Zgodovina, arhitektura, eko-
nomija, alienacija, lacanovstvo, marksizem, zen budizem, športne tekme, 
nakupovanje, poezija, s poudarkom na bitnikih in srečevanjih z njimi in 
njihovo poezijo, vse najde mesto v tem neustavljivem in eruptivnem, na 
bitniškega spominjajočem pesniškem toku, ki po tem, ko doseže določene 
vrtljaje in pridobi navor, lahko poseže v katero koli sfero, se oprime katere 
koli snovi in se je loti z vsem razpoložljivim arzenalom. Zdi se, da New 
York ni ravno mesto za pesnjenje, čeprav se Trilogija zaključi – pa tudi 
vmes je nekaj tega – z nekajstransko pesnitvijo, posvečeno mestu in še 
prav posebej enomesečnemu bivanju Iztoke v njem. 
Newyorška trilogija je primer prepoznavno osojnikovske proze, tako po 
fragmentarnosti kot po tem, kaj vse prikliče in posrka vase, to je premislek 
o umetnosti nasploh in literaturi še posebej, pa o stanju subjektivitete, 
dodatno vzdražene z vsemi atrakcijami, ki jih ponuja velemesto, hkrati pa 
je poročilo s terena, ki je skeptično do stanja stvari, predvsem do vseprisot-
nega nadzora, razkazovanja oklepljenih mišic in pendrekov, ki so v službi 
tega nadzora in malo tudi grožnja mirnim meščanom, in Osojnikovi pri-
povedovalki, vajeni svobode v literaturi in tudi sicer, je vse skupaj nemalo 
sumljivo. Hkrati je, podobno kot na primer pri zrelih romanih Vitomila 
169 Sodobnost 2020
Iztok Osojnik: Newyorška trilogija Sprehodi po knjižnem trgu
Zupana, pisanje samo področje, na katerem se polno razvije premislek 
civilizacije, njenih temeljev in ne nazadnje, tudi smeri razvoja, in Osojnik 
ta gosti, na asociacijsko logiko naslonjeni prozni tok izpisuje silovito in 
polemično, z vnaprejšnjim zavedanjem, da se je odrekel urejenosti forme 
na račun ostrine in pesniško osvobojenih postopkov zapisovanja razmerja 
med zunaj in znotraj. 
170 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Iztok Osojnik: Newyorška trilogija
V 20. stoletju se je odnos do umetniškega dela radikalno spremenil. Dela, 
ki so bila nekoč na ogled zgolj izbranim posameznikom, privilegiranim 
slojem ali na ekskluzivnih lokacijah, so se zaradi reproduktibilnosti in 
ubikvitete vključila v širši informacijski krogotok in postala, kot se reče, 
dostopna širšim množicam. Posledice tega so bile – tudi ali predvsem 
na marketinškem področju – radikalne, dokončno pa so spremenile tudi 
status izvirnika, ki je postal po eni strani zanemarljiv, po drugi pa povzdig-
njen v položaj skoraj relikvije. Benjaminova teza seveda vključuje širše 
družbene konotacije tovrstne spremembe, med drugim tudi to, da izvirnik 
poseduje “avro”, tisti presežek, ki ga reprodukcija nima. In prav o takšnem 
izvirniku gre beseda v romanu kiparja, pedagoga, esejista in pesnika Jiřija 
Kočice, čeprav na drugačen način in z drugačnimi tezami.
Postopek vpeljevanja fabule romana je v svojem bistvu postmodernisti-
čen, preplet dejanskosti in fikcije, reinterpretacija (umetnostne) zgodovi-
ne, pa tudi premislek o položaju umetnosti v devetdesetih letih prejšnjega 
stoletja in njegovih posledicah v današnjem času. Izvirnik, o katerem teče 
beseda, je slovita Duchampova Fontana, pisoar, ki je svojčas pretresel za-
hodno umetniško sceno in v umetnost vpeljal idejo ready-made objektov. 
Kočica prevprašuje status originala s tem, da v romanu postavi pod vprašaj 
“resnično” avtorstvo Fontane, saj se izkaže, da sta Marcel Duchamp in 
Richard (Schrack) Mutt različni osebi, tudi sami vpleteni v igro dvojnika 
Ana Geršak
Jiři Kočica: Izvirnik.
Ljubljana: Založba Mladinska knjiga  
(Zbirka Nova slovenska knjiga), 2019.
171 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
in izvirnika, ta igra pa ima tudi politične konotacije, saj postane koncept 
ready-made v času hladne vojne orožje ameriške inteligence v boju proti 
komunizmu – toda z neslutenimi posledicami za svet umetnosti. Ideja, da 
lahko vsak objekt v določenih kontekstih zadobi status “umetniškega”, 
se v romanu izkaže kot pogubna za umetnost, ki postane prazno preigra-
vanje preverjenih formul brez prevratniškega potenciala. Okrog te teze 
avtor napne narativo o doktorskem študentu K., edinem, ki se seznani 
z “resnico” izvirnika in se bori za njeno uveljavitev v kanonizirani verziji 
zgodovine umetnosti, pri čemer mu nasproti stoji – no, sovražni mentor. In 
duhovi preteklosti, ki v roman vnašajo odvečno politizacijsko noto, čeprav 
je res, da je tudi vprašanje umetnosti zastavljeno v kontekstu družbenega 
in političnega.
Kajti Izvirnik je roman à thèse, v katerem je pripovedni okvir bolj ali 
manj zaslomba za esejistično razpredanje o umetnosti, etiki in, v manjši 
meri, tudi o jeziku, pri čemer pa se zdi, da v nobeni od načetih tem ne gre 
zares do konca, kot bi se Duchampova/Muttova identitetna kriza sprevrgla 
v krizo teksta, ki ves čas niha med esejistiko in romanesknostjo ter zato 
obtiči nekje na meji dveh svetov. Kljub postmodernističnemu nastavku je 
pripovedovalec klasično, nekritično avktorialen, in to kljub potencialu per-
sonalne perspektive, na katero napeljuje členitev teksta na posameznim 
likom namenjena poglavja. Njihovo časovno zaporedje je včasih konfuzno, 
tudi zato, ker poglavja ne vnašajo neke dogodkovne ali informacijske spre-
membe, temveč se pogosto razvijejo v tezna razpredanja, ki za samo nara-
tivo niso vedno bistvena, vnašajo pa opazno spremembo v ritem pripovedi. 
Pogovor o jeziku, ki se v sedemnajstem poglavju odvija med Richardom in 
Janezom, se zdi bolj okrušek nekega drugega teksta, ki je v romanu pristal 
zato, da bi mu pridal globino, ki je pravzaprav ne potrebuje, vsaj ne v tem 
kontekstu ali na takšen način. Izkaže se, da je pogovor uvod v razkritje 
o resnici Fontane, ki pa je odpravljena precej na kratko, čeprav naj bi spo-
znanje pretreslo ne le umetniški svet, temveč tudi temeljna prepričanja 
likov. Ti so bolj kot ne papirnati, brez osebnosti in včasih tudi brez prave 
motivacije, figurice na šahovnici esejistične misli, ki pa se le delno razvije. 
Protagonist K. je primer popolnosti, junak v tradicionalnem pomenu be-
sede, daleč pred svojim časom, senzibilen, nadarjen, z visokimi etičnimi 
in humanističnimi standardi, že takrat ekološko ozaveščen; romantični 
iskalec Resnice, Lepote in Svobode, pri čemer ostajajo pojmi – tako kot 
nenazadnje tudi ideja postmodernizma v romanu – na ravni odprtih ozna-
čevalcev, brez individualnih konotacij, ki bi liku pridale nekaj mesa. K. je 
vstopni lik, fokalizator, identifikacijska točka bralke/bralca, in mora biti 
172 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Jiři Kočica: Izvirnik
kot tak ponovljiv v različnih dogajalnih časih. Njegova zrcalna lika, skoraj 
dvojnika, sta Janez Bončina in Richard Mutt, prav tako neoporečna junaka, 
od katerih vsak v svojem zgodovinskem času služi usmerjanju pripovedne 
perspektive in kondenziranju ključnih esejističnih tez, medtem ko je sam 
Duchamp bolj kot ne stereotipni prazni označevalec, cameo v zgodbi, ki mu 
pravzaprav dodeljuje le mesto. Pravzaprav so literarne osebe v Izvirniku 
precej neizvirne in izhajajo iz istega prototipa junaka oziroma antago-
nista. Tako ni dovolj, da je zlovešči mentor Kranjec samo zatežen mentor, 
temveč zadobi poteze mitološkega krvnika v likvidaciji Frančiške Bolčina, 
Janezove mame, o kateri pa ne izvemo praktično nič (razen tega, da je bila 
ljubeča mati in zvesta žena); zdi se, da je njena edina funkcija v romanu ta, 
da problematizira lik Kranjca, tako kot ne nazadnje tudi K.-jevi prijatelji 
niso nič drugega kot ojačevalci njegovih tez ali narativne zaslombe (kako 
priročno, da ima K.-jev prijatelj Gale očeta udbovca, ki v enem zamahu 
zveže Kranjca s Frančiško in s tem preseka zgodbeni vozel).
Liki niso dodelani, ker so zgolj prenašalci idej – ali bolje, idejnih okru-
škov. Izvirnik se napaja iz širokega vednostnega polja, ki sega od že omen-
jenega Benjamina pa Sloterdijka, Maleviča, Heideggerja, Žižka, Kanta, 
Junga pa vse do Freuda, ki je, tako se zdi, ena glavnih referenc tudi v vzpo-
stavljanju medosebnih odnosov (Janez v K.-ju ves čas prepoznava svojega 
sina) in odnosa do umetnosti (libido kot ustvarjalna energija). Nekje 
v ozadju odzvanja tudi Bergerjeva teza o umetnosti kot reprezentaciji moči 
in zavzemanje za njeno demokratizacijo (umetnost kot vsem dostopna 
dobrina), ki se v zaključku izkristalizira z napeljavo na (realno obstoječo 
in delujočo) spletno stran mednarodne agencije Richarda Mutta. Toda 
esejistične teze niso dosledno izpeljane in ostanejo na ravni zanimivega, 
a površinskega prebliska, s tem pa navedena imena potiskajo v območje 
name droppinga (oziroma zgolj navedbe). Namesto, da bi jih izpostavil in 
koncipiral, jih pripovedni okvir relativizira, do neke mere tudi banalizira.
Proti koncu romana pripovedovalec zapiše: “Četudi se je jasno videl 
kup nekonsistentnosti, saj je bilo izrečenih premalo besed, da bi lahko 
natančno pojasnil, kaj misli, so fantje že iz mnogih drugih pogovorov dokaj 
dobro razumeli, o čem govori.” Za Izvirnik se zdi, da vse preveč “mnogih 
drugih pogovorov” pušča ob strani, da jih niti ne navaja niti ne poglablja, 
in jih torej razumejo zgolj liki, ki so zmeraj že del pripovedne logike. Kar 
je škoda, saj bi ravno esejistični okruški v drugačnem kontekstu, tako kot 
ready-made objekti, zadobili popolnoma drugačen in, verjamem, globlji 
pomen.
173 Sodobnost 2020
Jiři Kočica: Izvirnik Sprehodi po knjižnem trgu
Ni prav dosti predstavnikov ambiciozne mlajše generacije, ki bi se v pri-
povedne vode podali brez kakršnih koli posebnih učinkov, brez trikov in 
skritih asov v rokavu. Kristina Kočan pa se naravnost ter brez vsakršnih 
ovinkov sooča s “plemenom”, katerega podobe se je “utrudil” že Tomaž 
Šalamun, in to do te mere, da se je kar odselil. Ona ostaja, pravzaprav se 
vrača, in se dela loteva prav tam, kjer drugi obupajo. V vsakdanjosti, med 
dolgočasnimi ljudmi, v plitvinah nedogajanja. Tam, kjer mora za pogon 
zadoščati rahla smešnost. 
Lezbijki, ki se v strahu pred govoricami pretvarjata, da sta sestri (Sestri), 
upokojenci, ki s klopi v parku preženejo mlado nosečnico, potem pa veselo 
opravljajo in natolcujejo (Kje je Danica?), otroci, ki rabutajo sadje (Rabuta-
nje), mlad par, ki je nehote priča nečednostim skupnega prijatelja (Ojstri-
ca), vsi ti zdaj nadomeščajo flaneurja, ki govori iz njene poezije. Po treh 
dobro sprejetih pesniških zbirkah se avtorica loteva proze, in to na naj-
težjem, najbolj tveganem koncu, zato bo prestop iz uveljavljenega, visoko 
artikuliranega in prepoznavnega terena na kočljivo in nehvaležno področje 
kratke proze marsikoga začudil. Protagonisti Divjadi so vsaj v veliki večini 
ljudje, ki nimajo pojma o tem, kaj vse velja početi v New Yorku, in čeprav 
so tukaj tudi izjeme, dajejo celotni zbirki ton posamezniki, ki nikoli ne bi 
brali poezije, sploh pa ne njene. Pri tem pa si avtorica drzne ignorirati prav 
Lucija Stepančič
Kristina Kočan:  
Divjad.
Maribor: Založba Litera, 2019.
174 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
vsako modo, ki je kdaj razsajala po (naši) literarni sceni. V resnici je prav 
osupljivo, kako se niti najmanj ne potrudi, da bi si pomagala s frajerskimi 
prijemi urbane literature, kako se izogiba celo vsakemu duhovičenju, da 
o nostalgiji, ki se vse boljše prodaja, niti ne govorim. Še minimalističnega 
zapika si ne privošči, pozerski hlad, v katerega bi se lahko zatekla, je očitno 
sploh ne zanima (resnici na ljubo zna biti včasih precej gostobesedna). 
Kot da je sploh ne bi zamikalo zakoličiti lastnega vrtička s prepoznavnim 
slogom, tako kot se tudi ne trudi, da bi poudarila svojo distanco do silno 
prozaičnih pojavov, ki jih opisuje in ki nikomur niso v čast. Kot da se niti 
malo ne boji kužne apatije. Ali pa je skrajno preprostost prepoznala kot 
največji izziv.
Še imena oseb (Silva, Rozi, Lojze, Joško, Danica, Majda, Janez, Stane …) 
so precej staromodna, poudarjajo umeščenost v čas in prostor ter predvsem 
povprečnost. Namigujejo na osebe iz radijskih voščil, mogoče še iz osmrtnic, 
že nočna kronika je zanje preveč eksotična. Na osebe iz vrste v Hoferju ali 
Lidlu, ki so tako neizrazite, da bi si imena (a tudi usode, hiše in družine) 
mirne duše lahko tudi zamenjale med sabo, pa tega nihče ne bi opazil. Še 
one same ne. Edinole seks izvabi iz njih nekaj življenja in opisi so nadvse 
slastni: “Roka mu je zdrsela po njeni nogi pod laneno obleko do mednožja. 
Začutil je njeno vročino in se je dotaknil s prsti. Zvila se je pod njegovim 
dotikom in njen jezik je zlezel globlje v njegova usta, ki so imela prijeten 
okus po vinu. Počasi je izvlekel prsta in zlezla je okoli njega. Med nogami je 
začutila njegovo trdoto. Odprla mu je zadrgo na kratkih hlačah, odmaknila 
svoje hlačke in spretno, a nadvse počasi vzela vase njegovo moškost.” 
Večinoma pa avtorica kot vsevedna pripovedovalka ostaja nadvse za-
držana in vsakršne razlage prepušča bralcu, čeprav je lahko že skrajno 
preprost opis nabit z rušilno ironijo: “Ana je baletka. Stara je 14 let. Ana 
je dobra. Želi se vpisati na kraljevo akademijo za balet v Londonu, zato 
pridno trenira in pleše vsak dan. Na konservatoriju in pri svoji zasebni 
plesni učiteljici. Ima dolge svetle lase, ki ji segajo do pasu. Nanje je nadvse 
ponosna. Živi z mamo in njenim fantom. Očeta ni. Mama ima na srečo 
dobro službo in še boljšo plačo, kot pravi sama. Ana so njene uresničene 
sanje nje same. Fant je nepomemben. Nič posebnega. Ne vtika se in že to 
je dovolj. Ana je lepa. Njeno telo je brezhibno. Izklesano. Tudi na svoje 
telo je Ana ponosna. Ve, da je lepša od svojih vrstnic in da izstopa. Vanjo 
so zaljubljeni vsi sošolci in vsi učitelji. Tudi kakšna učiteljica. Ana jé le 
zdravo hrano. Nobenih maščob. Včasih lososa. Nobene slabe prehrane. 
Pazi, da veliko pije. Vodo in kokosovo vodo. Ko ji čas dopušča, rada pomaga 
drugim. Ana je dobra.” 
175 Sodobnost 2020
Kristina Kočan: Divjad Sprehodi po knjižnem trgu
Ploskovitost, nedodelanost karakterjev je tu povsem na mestu, še več, 
ker gre za slehernika in njegovo moralno ter sploh vsakršno povprečnost, 
se to ujema s stanjem duha. Tam, kjer se vsesplošna plehkost sprevrže 
v nevarno iztirjenost, pa bi omledni (ne)karakter vendarle veljalo razviti, 
ga osvetliti. Kaj je narobe z materjo, ki svojo hčer v želji po uspehu potiska 
v naročje pedofilu? Vse! Ker pa o njeni motivaciji ne izvemo tako rekoč nič 
(fotograf vendarle ni tako bistven za baletkin vzpon med zvezde), v zgod-
bi zazija praznina, kot zamujena priložnost. Res, le kaj je narobe s tako 
materjo? Zgodba zase. Tema za grozljivko. Zgodba o balerini (Portfolio) se 
konča, ko bi se lahko pravzaprav šele dobro začela. 
Hrepenenje, ki bi iskalo izhod iz te pritlehnosti, ambicije, ki bi pre-
segle mediokriteto, vse to predstavlja nevarnost in privablja nesrečo. 
Dokler so ljudje obsedeni od svojih majhnih, bedastih užitkov, se jim ne 
more zgoditi prav nič slabega, takoj ko se preveč zaljubijo ali želijo vsaj 
doštudirati, nadse že prikličejo prekletstvo. V najboljših zgodbah Divjadi 
hrepenenje privablja smrt, in ta je temna muza. Za tako drobno zbirko 
ima knjiga veliko obrazov: pričakovana, netragična in pravzaprav banalna 
smrt prababice v visoki starosti ima v otroških očeh sijaj nedopovedljivo 
skrivnostne veličine (Brezglasje), lahko je tragičen nasledek nesporazuma 
in s tem naravnost šokantna (Pet), v zgodbah Divjad in Pri Čričku, ki ju, 
mimogrede, najbolj zaznamuje slovenski genius loci, pa se počasi in sloves-
no najavlja s tesnobnimi, a poetičnimi namigi. V njeni senci se tudi sredi 
najbolj nevprašljive in na videz varne vsakdanjosti vrstijo dialogi, ki kar 
pršijo od iskrivosti. Tako kot v zgodbi Od petka do petka ali le en dan v tednu, 
ki je prava mojstrovina in v zbirki izstopa: “Tanja je opazila, da je Lojzeta 
nekoliko odneslo. Prijela ga je za ramo in mu rekla: ‘Vidiš, ne morem se 
resno pogovarjat s tabo.’ Malce ji je že šlo na smeh. Njegovih opazk nikoli 
ni jemala smrtno resno. Nekako je čutila Lojzetovo naklonjenost. Vsaj do 
neke mere. Morda zaradi tistega poljubljanja. ‘Kaj je, hm? Ti bi to vseeno 
malo rada, a ne? Daj, priznaj, no. Daj, no,’ jo je dražil. Tanja se je zdaj že 
smejala. Seveda si je želela, da bi jo Lojze nekoč pospremil tudi do spalnice 
in ne le do vhodnih vrat. ‘Saj te bom. Ta teden te bom, Tanja. Samo, da 
zaključim Ibsena,’ ji je rekel.”
Prava umetnina je zgodba We are alive, najboljša v zbirki. Kristina Kočan 
med liki, ki ji ugajajo, daje vse od sebe: to so glasbeniki in igralci, v nekoliko 
manjši meri tudi slikar, in predvsem zaljubljenci. Tu ni več niti besede od-
več in prav nobene ekspozicije ne potrebujemo, da bi vedeli, kdo sta lika, 
ki ju ne moremo niti dobro videti, kaj sta si bila v preteklosti in kaj ju čaka 
176 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Kristina Kočan: Divjad
v prihodnje. Po njunem senčnem, nočnem, grešnem svetu nas avtorica 
vodi samozavestno in s prezenco, ki bi si jo vedno želeli. 
Za prehod na intenzivnejšo raven bivanja plehko stremuštvo seveda 
ne zadošča, prej obratno. Značilna sodobna želja, da bi bili za vsako ceno 
nekaj posebnega, je kvečjemu pogubna in družinski oče iz zgodbe Pri čričku 
se za razliko od matere iz Portfolia tega celo zave. “Dušan je neznansko za-
dovoljen, da je letos za družino izbral ta kraj. Prej so vedno hodili na drage 
in eksotične počitnice, kjer si niso nikoli odpočili. Vedno so morala biti 
letovanja nekaj posebnega. Tako kot oprema v njihovem domu. Posebna. 
Posebno lepa. Posebno lepe počitnice, posebno lep dopust, posebno lepa 
in uspešna otroka, posebno dobra žena. Vse tako posebno. Ta strah, da ne 
bi kaj spodkopalo njegove vrednosti, njihove vrednosti.” 
Kristina Kočan v prozo vstopa manj vehementno, kot je vstopila v poe-
zijo, kjer njene pesmi doživljamo tako celovite in dodelane, da jim ni 
mogoče ničesar dodati niti odvzeti. Kljub temu pa je zbirka kratke proze 
dragocena zanjo in zanimiva za bralca. Tu je videti avtorico pri delu, iz-
biranje, omahovanje, dodajanje, odvzemanje, posamezna zmagoslavja, a 
tudi veliko mero dvoma, vse, kar je prisotno v vsaki prozaistični potilnici. 
Opazna pa je tudi odločenost poskusiti nekaj novega ter s tem začeti na 
najmanj utrjenem mestu, predvsem pa se v zgodbah Kristine Kočan čuti 
odprtost do nadaljevanja in nadgradnje.
177 Sodobnost 2020
Kristina Kočan: Divjad Sprehodi po knjižnem trgu
Peter Svetina v miselnih prostorih bralcev nedvomno nastopa kot izje-
mno ustvarjalno pisateljsko ime; če ne s svojimi pesniškimi zbirkami za 
odrasle, pa s številnimi odličnimi deli, ki jih je namenil mladim bralcem. 
Pesnik, pisatelj in prevajalec je mojster različnih literarnih zvrsti, žanrov in 
oblik, z (mladinsko) književnostjo pa se dolga leta ukvarja tudi teoretsko. 
Tako smo se imeli v razni, za književna vprašanja relevantni periodiki že 
večkrat priložnost seznaniti tudi z njegovim poglobljenim strokovnim 
delom. S tokratno monografijo Metuljčki in mehaniki: Slovenska mladinska 
književnost med meščanstvom in socializmom se je lotil obravnave slovenske 
mladinske književnosti v tesni navezavi na družbeni kontekst, v katerem 
se je porajala v času od prve svetovne vojne pa vse do konca sedemdese-
tih let 20. stoletja (avtor mestoma zavoljo celovitosti premisleka poseže 
še bliže naši sedanjosti in se ozre še dlje v našo preteklost). Umetniške 
stvaritve namreč ne nastajajo v izolaciji od družbene, politične in duhovne 
stvarnosti, temveč je slednja na tak ali drugačen način “v neprestanem 
součinkovanju z umetnostjo, umetnost se odziva na družbena dogajanja” 
in jih s svojo reakcijo povratno sooblikuje. Zato Svetina pod tokratni 
teoretski drobnogled ne vzame le literarnega kanona tistega časa, kot bi 
Alenka Urh
Peter Svetina:  
Metuljčki in 
mehaniki.
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019.
178 Sodobnost 2020
Sprehodi po 
knjižnem trgu
šlo za nekaj, kar se v drugačnih okoliščinah ne bi moglo izoblikovati na 
povsem drugačen način, temveč ves čas sledi tudi širšim družbenim me-
hanizmom. V slehernem ustoličenju norme umetniškega okusa se nam reč 
zrcalijo vrednote, moralne predstave, oblike znanja in vzorci, ki so repre-
zentativni za določeno družbo ali kulturo; s te plati je kanonizacija ravno 
toliko povezana s socializacijskimi cilji kot z estetskimi kriteriji. Avtorjeva 
ambicija torej ni podati neke vrste sistematičen in celovit  pregled domače 
mladinske ustvarjalnosti, temveč problematizira povezavo med literaturo 
in njenim zunajliterarnim kontekstom, ki jo je sooblikoval v ideološko 
turbulentnih časih naše zgodovine. Prav tako ne pretendira na popolno 
metodološko enovitost, razen seveda kolikor književnost ves čas kontek-
stualizira z vzporednim družbenim dogajanjem (najsi bo v času nastanka 
posameznih del ali v času njihove poznejše recepcije), temveč se besedil 
loteva z različnimi literarnovednimi metodami.
Preden se Svetina loti obravnave duhovnozgodovinskega konteksta, 
bralca v izvajanje dobrohotno pospremi s kratkim uvodnim poglavjem, 
v katerem na primeru češkega avtorja Karla Hynka in njegove pesmi Hro-
šču trgam nožice pokaže, kako okoliščine vplivajo na genezo in nadaljnje 
življenje nekega umetniškega dela, njihovo poznavanje pa obenem znatno 
poglobi interpretacijske možnosti. Nadaljnja predstavitev kulturno-zgodo-
vinske kategorije meščanstva, ki je temeljno zaznamovala drugo polovico 
19. in prvo polovico 20. stoletja, se bralcu tako pokaže kot bistvena in nujna 
za razumevanje obravnavanih vprašanj. 
Ena temeljnih tez dela je, da je za slovensko (mladinsko) književnost 
v obravnavanem časovnem obdobju bistvena razpetost med dva (kot kaže 
zgodovina) nezdružljiva niza vrednot: med vrednote meščanstva, ki so se 
na naših tleh razcvetale v obdobju pred drugo svetovno vojno, ter vrednote 
socializma, ki so stopile v ospredje v desetletjih po njej. Gre za razdvoje-
nost med vrednostno lestvico, katere vrh predstavljajo individualnost, 
družina, privatna lastnina, izobrazba, konvencije … ter nizom vrednot, ki 
poudarja pomen kolektiva, družbene lastnine, enakosti, poguma … Če-
prav takole na prvi pogled oba pola delujeta precej neproble matično, sta 
imela oba svoje madeže in razpoke, ki jih Svetina razkriva postopoma, ker 
pa obravnava predvsem doslej ne dovolj izpostavljene (samo)cenzorske, 
uredniške in prevajalske posege v besedila v času socia listične “diktature 
proletariata”, se v večji meri posveča zgodovinskim “grehom” slednje. Ti 
se med drugim odražajo tudi v podobi povojnega literarnega kanona, iz 
katerega so bili skrbno (čeprav ne vedno sistematično) izločeni avtorji in 
dela, ki se v tem ali onem pogledu niso skladali z ideali komunističnega 
179 Sodobnost 2020
Peter Svetina: Metuljčki in mehaniki Sprehodi po knjižnem trgu
režima. Tako je bilo zlasti iz javnega življenja odstranjeno vse, kar je dišalo 
po meščanstvu in katoliški cerkvi, poudarjenem individualizmu ali uporu 
proti avtoriteti. 
Svetinov razmislek je predvsem v začetnem delu izjemno jedrnat in 
kompakten, njegov cilj na tem mestu namreč ni natančna obravnava zgo-
dovinske podlage, temveč družbena kontekstualizacija sočasnega razvoja 
književnosti. Problematiko slednje avtor predstavi v vsej kompleksno-
sti; med drugim pokaže tudi to, kako pri oblikovanju povojnega kanona 
mladinske književnosti ni šlo vselej za bolj ali manj nevidno cenzuro 
kot sredstvo oblasti, temveč so nekateri avtorji sami revidirali svoja dela 
zavoljo lastnih idejnih premikov. V tem okviru Svetina obravnava Seli-
škarjevo Bratovščino Sinjega galeba (1936) ter Bevkova romana Lukec in 
njegov škorec (1931) in Lukec išče očeta (1932), iz katerih so po vojni izginili 
sleherni namigi na krščanstvo in sledovi nabožne motivike, precej bolj 
pa so bile izpostavljene vrednote skupnosti, domovine … Teoretiki, ki so 
zaznavali drugačnost povojnih izdaj teh del, navadno niso pisali o tem, za 
kakšne revizije gre, tako da je bila refleksija večinoma iztrgana iz prvotnega 
ideolo škega konteksta. Prenovljena izdaja Seliškarjevega romana (iz leta 
1952) se je nato ponatiskovala vse do leta 2009, leta 2011 pa je prvič izšel 
ponatis originalne izdaje, in sicer v antologiji slovenske mladinske knji-
ževnosti med letoma 1920 in 1948 Pionirji na promenadi, za katero je izbor 
besedil napravil prav Peter Svetina, prispeval pa je tudi spremno besedo. 
Metuljčki in mehaniki torej na neki način, kot opozarja notranja platnica 
knjige, predstavlja teoretsko dopolnitev omenjene antologije. V nadalje-
vanju avtor obravnava razne uredniške in prevajalske posege v besedila, 
katerih namen je bil odstraniti ideološko vprašljiva mesta ali izbrisati (v 
očeh režima) “problematična” prevajalska imena; denimo prevode pra-
vljic H. C. Andersena in bratov Grimm, nekatera dela Julesa Verna, med 
domačimi deli so bili uredniških intervencij deležni Butalci. Svetina lastna 
izvajanja vestno podkrepi z relevantnimi razmisleki drugih raziskovalcev, 
ki so tovrstno prisilno ideološko motivirano “evolucijo” najdevali tudi 
v besedilih, kot so Knjiga o džungli, Ostržek, Prigode Toma Sawyerja, Pikica 
in Tonček, Heidi, Bambi, Vinetou … Bralca, ki so mu navedena dela pestrila 
odraščanje in jih je v mladosti z veseljem požiral, neizbežno zaleze zopr-
no vprašanje “v kolikšni meri” in “na katerih mestih”, hkrati pa se oklepa 
(brž ko ne naivnega ) upanja, da so bili posegi vsaj literarno spretni, če že 
ne do neke mere tudi estetsko upravičeni. Poleg Pikice in Tončka Ericha 
Kästnerja Svetina podrobneje obravnava še njegovo Letečo učilnico, v kateri 
se je poleg drugih korekcij “božični angel” sprevrgel v precej nesmiselno 
180 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Peter Svetina: Metuljčki in mehaniki
zvenečo sintagmo “novoletni angel”; ter Čudovite prigode vajenca Hlapiča 
pisateljice Ivane Brlić - Mažuranić, iz katere prav tako izgine religiozna 
podlaga. Za avtentičnost obravnave Svetina med drugim poskrbi tako, da 
relevantna besedila vselej vključi tudi v izvirniku in dileme prepusti hkrat-
ni presoji bralcev; kadar je za razumevanje potrebno, pa napravi kratek 
odmik v biografijo tega ali onega avtorja ter tako še dodatno razširi polje 
interpretacijskih možnosti. 
Raznih sprememb in ideološko motiviranih branj so bili poleg omenje-
nih besedil deležni kar celotni opusi in zbirke, med katerimi naj omenim 
zgolj Župančičeve Mehurčke in Metuljčke Anice Černej; obe deli sta po 
drugi vojni izšli v precej drugačni obliki, a pod istim naslovom. Metuljčke 
izpostavljam tudi zato, ker jim Svetinovo delo dolguje del naslova, drugi 
del (mehaniki) pa najverjetneje izvira iz pozneje obravnavanih Avtomoto 
mravelj Jožeta Snoja, na primeru katerih avtor (poleg Suhodolčanovih 
Stopinj po zraku) obravnava subverzivnost določenih proznih del iz sedem-
desetih let preteklega stoletja. Če se ozremo še po prenesenem pomenu, 
ki veje iz naslova, je stvar očitna: metuljčki bržkone označujejo otroškost, 
svobodo, spontano umetniško domišljijo, medtem ko mehaniki priklicu-
jejo asociacije, zaznamovane z avtomatizmom, mehanskostjo in trdim 
kolesjem sistema. V poglavju o uredniškem programu Mladinske matice 
in pozneje Mladinske knjige avtor pokaže, kako je bil s ponatisi nekaterih 
del iz časa med vojnama umetno ustvarjen vtis založniške kontinuitete 
medvojne in povojne mladinske literarne ustvarjalnosti, čeprav velik del 
repertoarja zaradi nezdružljivosti ideologij ni bil ponatiskovan. Pri tem je 
bila v precejšnji meri “ohranjena kontinuiteta avtoric in avtorjev (izloče-
ni so avtorji krščanskega in meščanskega kroga), kontinuiteta besedil je 
ohranjena delno (v največji meri so izločena besedila s krščansko tematiko 
in motiviko), duhovna kontinuiteta (pluralnost svetovnih nazorov) pa je 
prekinjena”. Ob povedanem vtis, da se je v povojni čas ohranilo najboljše iz 
časov med vojnama in da so bili glavni kriteriji za izbor estetski in ne idejni/
ideološki, izdaja precej popačeno sliko realnega stanja. Svetina se nazadnje 
loti še zelo zgoščenega pregleda različnih literarnozgodovinskih obravnav 
književnosti te dobe ter ugotavlja, da je nabor kanonskih avtorjev/-ic v času 
po vojni postajal iz leta v leto ožji; celoviteje in nazorsko neobremenjeno 
so se začeli z medvojno literaturo ukvarjati šele v zadnjih dveh desetletjih. 
Čisto za konec lahko beremo še premislek literarnih žanrov nonsensa in 
kriminalke v opisanih družbenih okoliščinah – oba sta v svojem izvornem 
okolju namreč plod meščanske družbe in njenega zaupanja v znanost ter 
181 Sodobnost 2020
Peter Svetina: Metuljčki in mehaniki Sprehodi po knjižnem trgu
institucije meščanskega reda, zato ne preseneča, da sta se pri nas razvila 
zelo pozno in z relativno majhnim številom predstavnikov.
Problematično pri vseh navedenih posegih je med drugim tudi to, da 
razen v prvi povojni izdaji v nadaljnjih ni več označeno, da so bila besedila 
spremenjena – tako je resnica pogosto utonila v pozabo, bralci pa s(m)o 
imeli vtis, da beremo dela, kakršna so svoje čase nastala. V devetdesetih 
letih so uredniki tovrstne spremembe sicer začeli popravljati, nekatera 
besedila pa so še danes dostopna zgolj v podobi, ki je ustrezala budnemu 
očesu tedanje družbene ureditve. 
Nedvomna odlika Svetinove monografije je, da spretno pokaže drugo 
plat resničnosti, ki je bila dolga leta zakrita, in razkrinka umetniško kano-
nizacijo kot nenevtralni proces, ki se ne ozira le na umetnostne in estetske 
kriterije, temveč kroji tudi na podlagi vsakokratnih (bolj ali manj izrazitih 
in brezprizivnih) idejnih ter ideoloških postulatov. Bržkone vsaka doba 
pozna svoje metuljčke in svoje mehanike (razlika je nedvom no bolj v stop-
nji in radikalnosti delovanja kot v samem obstoju), zato je s stališča vero-
dostojnosti (literarno)zgodovinskega spomina prav, da se jih razkrije in 
izpostavi. Svetina kot vešči snovalec raznovrstnih domišljijskih stvarnosti 
poleg tega tudi iz lastnih izkušenj ve, kako se vanje vpleta niti skritih spo-
ročil, ta pisateljska avtoriteta pa se vsekakor kaže v izjemnem poznavanju 
obsežnega korpusa besedil, gibkosti interpretacij in spretnosti jezikovnega 
izraza. Verjetno bi se dalo nekatera besedila in posege v dela, ki se znajdejo 
v središču razpravljanj, brati tudi drugače, na kar na nekaj mestih opozori 
tudi sam avtor. Svetina se je torej s svojo monografijo pogumno lotil enega 
najturbulentnejših obdobij naše zgodovine in prepričljivo pokazal, kakšne 
podobe je v mladinski književnosti risala stvarnost precejšnjega dela pre-
teklega stoletja, to pa je storil natančno in dovolj previdno, da se bralec 
zave določene mere interpretacijske od prtosti in večplastnosti. 
 
182 Sodobnost 2020
Sprehodi po knjižnem trgu Peter Svetina: Metuljčki in mehaniki
Moje branje knjige Si že kdaj pokusil luno? je po naključju sovpadlo z gradnjo 
vesoljske ladje v hčerinem vrtcu. Oni dan torej pride domov in z navdu-
šenjem poroča, da imajo v igralnici vesoljsko ladjo: “Takšno čisto pravo! 
Iz mize!” Točno to prisrčno, neobremenjeno in naravno združevanje 
irealnega in realnega, domišljijskega in konkretnega, izgubljanja v igri in 
prestopanja nazaj v tu in zdaj, v jedro zadene slikanica Boštjana Goren-
ca - Pižame in Igorja Šinkovca. V njej je vesoljska ladja oziroma raketa iz 
kartonaste škatle, bratranca Svit in Erik pa se odpravljata na misijo pokusit 
luno. Zastavlja se namreč vprašanje, iz česa je – Svitu je očitno na ušesa 
prišla bolj klišejska teorija, da je iz sira, medtem ko Erik živi v veri, da je 
iz bele čokolade. 
Luna, polna ali prazna, močno privlači avtorje, saj obstaja kup (otroških) 
knjig, v katerih si dajo literarni junaki opravka z njo. Bodisi jo želijo spraviti 
v svojo posest, jo pokusiti (živo imam pred očmi na primer Strniševa Jedca 
meseca), se z njo igrati (spomnimo se aktualne prejemnice nagrade Kristine 
Brenkove Luna in jaz Andreje Peklar) … Vselej pa je povezana z otroško 
Gaja Kos
Boštjan Gorenc - 
Pižama: Si že kdaj 
pokusil luno?
Ilustracije Igor Šinkovec.
Ljubljana: Mladinska knjiga  
(Zbirka Velike slikanice), 2019.
183 Sodobnost 2020
Mlada 
Sodobnost
radovednostjo in domišljijo in v tem ni slikanica Si že kdaj pokusil luno? no-
bena izjema. Ampak vseeno – otroško igro in razmišljanje zadene v bistvo 
in je pri tem tu in tam še zabavna. Dečka se z vso resnostjo podata na polet, 
ampak ko Erika, ki se začenja med vesoljsko plovbo dolgočasiti, zanima, 
koliko je še do lune, mu Svit odvrne, da tega pa res ne more vedeti, saj je 
star samo šest let! Tudi njune predstave o vesolju so izvirne in zabavne: 
prepričana sta, da ima komet Repatec na motorju turbo pogon, ker tako 
hitro drvi čez nebo, ter da z njim polaga ovinke na Saturnovih obročih. Ne 
nazadnje je tudi ime njunega vesoljskega plovila ravno prav po otroško 
prismuknjeno in, grem stavit, takoj sfrči v uho – Frčela prdela. In seveda 
za takšno poimenovanje obstaja povsem logična razlaga: “Ker bo frčala 
po vesolju, motorji pa bodo zraven prdeli: PRRRRR!” Se razume. Ko fanta 
končno pristaneta na luni, ugotovita, da se da na njej imenitno skakati, celo 
bolje kot na trampolinu ali po lužah (ki so sicer precejšen hit!), kar ju za lep 
čas zaposli. Na tem mestu avtor v besedilo vpelje metodo zavlačevanja in 
šele ob tem se bralec zave, da v resnici čaka na odgovor, ali je luna kot sir 
ali kot bela čokolada (in verjetno vsak pri sebi, po svojem okusu, navija za 
eno ali drugo). Fanta sta se med potjo namreč tako najedla sendvičev, da ta 
hip še nimata apetita po luni. Temu takoj sledi še en element, ki je dobro-
došel v vsaki dobri zgodbi, ne glede na to, komu je namenjena – merica 
napetosti. Kaj sledi strašljivemu tuljenju in glasnemu copotanju? Orjaški 
kosmatinec, ki ne more biti drugega kot vesoljski pes! … Ko se fantov sled-
njič le poloti lakota, ugotovita, da … bljak! In ker ne moreta pomalicati 
lune, na kar sta trdno računala, ostaneta lačna. No, pa ne za dolgo. In tudi 
misije odkrivanja okusnih planetov še ne obesita na klin – konec koncev 
obstaja upanje, da kje obstaja planet iz sladoleda! 
Vztrajnost je lepa čednost, in če domišljija nima meja, kar za otroško 
goto vo velja, je ni težko negovati. Jutri je nov dan in čas za nove podvige! 
Si že kdaj pokusil luno? se torej bere kot pustolovska zgodba o odkrivanju 
neznanih terenov, predvsem pa je to zgodba o prijateljstvu in že večkrat 
omenjeni domišljiji, ki ji zadostuje stara kartonasta škatla in že se avan-
tura lahko začne. Avtor v zgodbo vključi tudi starše, ki (seveda) ostajajo 
trdno za sidrani v realnem tu in zdaj, ampak pri igri vendarle sodelujejo kot 
pomagači oziroma podporniki – Svitova mama, na primer, ne da bi trenila 
z očmi, pripravi sendviče za vesoljski polet. Mimogrede se avtor torej 
obrne tudi k odraslemu bralcu in namigne, kako pomembno in dragoceno 
je otrokom omogočati prosto igro.
Tako kot Boštjanu Gorencu – Pižami uspe, da bralca v kartonasti škatli 
učinkovito (torej kot bi bil del Svitove in Erikove igre) preseli na luno, mu 
184 Sodobnost 2020
Mlada Sodobnost Boštjan Gorenc - Pižama: Si že kdaj pokusil luno?
v tem uspešno sledi tudi ilustrator oziroma povedano drugače, avtorju 
to med drugim uspeva prav s podporo ilustracij. Ko glavnima junakoma 
(s pogledom) sledimo v škatlo, nas Igor Šinkovec že zapelje s podobami 
“prave” raketne notranjosti – gumbi kar naenkrat niso več narisani, pač 
pa so pred nami ročice, stikala in kablovje. Vesolje pa … kdo ve, kaj vse 
skriva. Tudi ilustrator je dal duška svoji domišljiji; naselil ga je z mišmi, 
ki naokoli šibajo na malih raketah in naseljujejo tudi luno, na kateri med 
kraterji rastejo gobe velikanke. Tako kot v besedilu se torej tudi v ilustraciji 
realije mešajo z domišljijo in zabavajo bralca. 
Privlačno silo lune, pred katero niso varna morja, kako bi bili šele 
pisatelji, sem že omenila; mnogi, ki so jo z neba potegnili v svoje knjige, 
poskušajo z domišljijo “pojasniti” tudi lunine mene. Tudi tega se, čisto na 
koncu svoje knjige, loti Boštjan Gorenc - Pižama in ponudi izviren odgo-
vor, ki je v slikanici že v domeni (Svitovih) sanj: “V njih je spet odletel na 
luno, le da je bila tokrat narejena iz bele čokolade. Pristal je na polni luni 
in se sladkal z njo toliko časa, da je na koncu od nje na nebu ostal samo še 
tanek krajec.” Avtor knjige Si že kdaj pokusil luno?, ki je zadnje čase skoraj 
enako kot preva jalec (če ne še bolj) v naši zavesti zasidran tudi kot avtor, 
je torej še enkrat dokazal, da je ni literarne vrste, zvrsti ali žanra, ki mu ne 
bi šel od rok, kar se je morda najbolj celovito in na enem mestu pokazalo 
v izvirnih, skrajno inteligentno zafrkantskih SLOLvenskih klasikih. Doma je 
v stripu ( je sploh še kdo, ki ni “pošnofal” Šnofijeve druščine?), v slikanici, ki 
si zastavlja domi selno vprašanje Kaj se skriva očku v bradi se je lotil verzov, 
očitno pa mu domišljija dobro teče tudi v prozi. Kljub temu da na luno 
nismo šli prvič, je bilo tokratno potovanje dovolj razburljivo in samosvoje. 
Ideja o luni kot beli čokoladi je pa tako ali tako slastna!
185 Sodobnost 2020
Boštjan Gorenc - Pižama: Si že kdaj pokusil luno? Mlada Sodobnost
Eden ključnih učinkov literarnih del je njihov vpliv na našo moč pred-
stav in na naša čustva. Prav to na zanimiv način prikaže nova slikanica 
Ne misli na slona Nine Mav Hrovat. To ni edina knjiga o slonih, ki jo je 
podpisala avtorica, bralci bodo velikega sesalca skušali skriti tudi v njeni 
najnovejši knjigi En, dva, tri – slon!, ki jo je prav tako ustvarila v tandemu 
z ilustratorjem Ivanom Mitrevskim. Vsi, ki bodo brali knjigo Ne misli na 
slona, bodo gotovo pomislili na veliko sivo žival. In ne le enkrat. Slikanica 
bralcu nenehno duhovito dopoveduje, naj ne misli na slona, hkrati pa je to 
skorajda nemogoče, saj se sloni pojavljajo na vsaki strani. Tu so: smejoči 
se slon s klobukom, slon očalar, roza slon, karirasti trobčar, kopica pisanih 
slonov, deli slonovskega telesa, slon z orjaškim rilcem, slonček in slonja 
družina. Avtorica najprej razloži pravila igre: zelo nazorno opiše slona, 
jasno pokaže, kaj pomeni beseda “ne”, ob sliki ogromnega slona, ki sega 
čez obe strani, pa bralcu pojasni, naj nikakor ne misli na slona. Če ima pri 
tem težave, mu predlaga, naj se zbere in zapre oči, a ta predlog pospremi 
temna ilustracija ogromnega slona v temi. Sledita dve strani, na katerih je 
le napis “Preženi misel na slona”, a sta v celoti pobarvani v tipični slonji 
barvi. Nadalje knjiga bralcu nalaga, naj se izogiba mislim na raznobarvne 
slone, ki ob tem veselo paradirajo po straneh. Sledi težak izziv: slon se 
skriva, izrisani so zgolj različni deli njegovega telesa, medtem ko besedilo 
Ivana Zajc
Nina Mav Hrovat:  
Ne misli na slona.
Dob: Miš, 2019.
186 Sodobnost 2020
Mlada 
Sodobnost
ugiba, ali gre res za dele tega sesalca. Po nekaj smrtno resnih napotkih, 
naj bralec nikakor ne misli niti na slone različnih velikosti niti na slone 
v različnih skupinah, naposled slikanica predlaga, naj bralec misli na miš. 
Slikanica pred mlado bralsko publiko postavi izjemno duhovit izziv, 
ki izhaja iz psihologije in načina delovanja človeških možganov. Otroke 
bo popeljala v svet miselnih predstav, ki se samodejno vsiljujejo pred 
bralčeve oči. Knjiga torej v praksi pokaže, kako deluje zakon vsiljivih misli 
in kako vplivne so prepovedi. Paradoks tovrstnih misli je naslednji: če jih 
hočemo pregnati, se nas še toliko bolj oklenejo. In prav to se dogaja med 
branjem knjige – vzporedno s stopnjevanjem prepovedi poteka igra opa-
zovanja naših notranjih miselnih procesov. Tako delo otroka spodbuja, 
da opazuje samega sebe in se preizkuša v samorefleksivni analizi poteka 
lastnih  misli. Vse to se zgodi prek igrivega sosledja podob, ki jih igroknjiga 
niza ob hkratnem poudarjanju prepovedi, dokler naposled ne ponudi “re-
šitve”, na podlagi katere se bralec, spet nehote, osredotoči na popolnoma 
drugačno žival, na miš. V spremni besedi pediatrinja Tina Bregant poda 
nekaj nevro znanstvenih namigov, kako ne misliti na slona: denimo da 
namesto na rožnatega slona mislimo na kaj drugega, da vadimo čuječnost 
in se osredotočimo na svoj dih, da skušamo prevzeti nadzor nad svojimi 
mislimi ter mislimo na to, kar želimo. 
Ilustracije so bistveni del te slikanice. Ivan Mitrevski je z vpadljivimi, 
barvnimi in zabavnimi vizualnimi podobami odlično ujel njen namen: 
ustvariti vztrajno in intenzivno misel na slona. Sloni niso le generične 
podobe, ampak jim ilustracije vlijejo samosvoje osebnosti – nekateri so ve-
seli, drugi učenjaški, spet tretji nagajivi ali umirjeni. Čeprav gre za podobe 
ene in iste živali, likovnemu izrazu uspe ustvariti vtis raznolikosti, pa tudi 
dinamičnega gibanja. Pred bralcem se na barvitem ozadju zvrsti parada 
pisanih figur, ki bralca včasih tudi nagovorijo. Zgovorni sloni v oblačkih 
komentirajo: “Ne misli name!”, “Pozabi name!”, “Misli na kaj drugega!” 
Delo je polno drobnih zabavnih zapisov. 
Knjiga bo otroke pritegnila zaradi premišljenega motiva, privlačne likov-
ne podobe in dejstva, da obračanje strani pomeni sodelovanje v zanimivi 
miselni igri. Ta spodbuja k živahnemu dialogu med otrokom, odraslim in 
knjigo. Otrok opazuje privlačne slone in skuša obenem izpolniti zadano 
mu nalogo, kar nikakor ni mačji kašelj. Pomembno je, da knjiga na zanimiv 
način vabi k premisleku o tem, o čem otrok premišljuje in kako se počuti. 
Mlajši otroci bodo morda želeli izvedeti, zakaj ne smejo misliti na slona, 
a odgovora slikanica ne da, prepoved bralcu nalaga anonimni pripove-
dovalski glas. Tako knjiga združuje preprostost enega samega pravila in 
187 Sodobnost 2020
Nina Mav Hrovat: Ne misli na slona Mlada Sodobnost
kompleksnost različnih komentarjev, ki jih dajejo tako sloni kot pripo-
vedovalec. S temi sredstvi doseže nekaj, kar si pri mladih bralcih želimo: 
povezovanje prebiranja knjig z igro, žive predstave, ki se v otroških mislih 
rojevajo ob branju, in samostojno opazovanje lastnih čustev in odzivov, 
vse to pa srečanje s knjigo spremeni v intenziven dogodek. Poleg tega je 
knjiga ena tistih, ki odrasle vzgaja v dobre bralce za najmlajše, saj spodbu-
ja k dinamičnemu branju, v katerem tisti, ki bere, igra pomembno vlogo 
motivatorja in vodje igre. 
188 Sodobnost 2020
Mlada Sodobnost Nina Mav Hrovat: Ne misli na slona
Simona Semenič: to jabolko, zlato. Režija Primož Ekart, koprodukcija 
Cankarjev dom, SNG Drama Ljubljana in Zavod Imaginarni. Ogled 
decembra 2019 v Cankarjevem domu.
Simona Semenič je – med domačimi nagrajevanimi in pogosto uprizarja-
nimi avtor ji, velja za oba spola – naredila enega večjih premikov v dramski 
pisavi, pravzaprav je tista, ki je ob avtorjih, pretežno z nemškega govornega 
območja, kot so na primer Ulrike Syha, Ronald Schimmelpfennig ali reci-
mo Handke v narativni, skoraj ‘epski’ igri Še vedno vihar, če omenimo samo 
nekaj uprizorjenih in tako tudi pri nas bolj poznanih, formalno razgradila 
prejšnjo prevladujočo dramsko formo. Opustila je formalne prijeme tako 
poetične kot eksistencialistične drame ter se odmaknila od ‘žanrske’ pisave 
po angloameriškem vzoru, ki izhaja pretežno iz čehovljanske realistične 
tradicije. V igrah Simone Semenič, bolj ali manj dosledno spisanih brez 
veli kih začetnic in brez interpunkcije, brez ločil, je tako prisotna narativ-
nost; gre za kolaže govorov in samogovorov, ki se pogosto ne zmenijo za 
kronologijo in postavljajo pred nas dogajanje v živo ter pri tem preskaku-
jejo čase in dogajalne prostore. Recimo v tisoč devetsto enainosemdeset je 
takšna cezura med časom iz naslova in današnjim v prepoznavnem okolju, 
v Ajdovščini, sploh glavni oblikovni postopek, ki naj pokaže socialno in 
ekonomsko devastacijo okolja z nekdaj obetavno predelovalno industrijo, 
189 Sodobnost 2020
Matej Bogataj
Ko z užitkom  
rečeš še
Gledališki 
dnevnik
tovarno pohištva in obvezno kasarno ter iniciacijskimi rituali v hramu 
armade; za trupla, ki se v igri pojavijo, kot žrtev prometne nesreče ali last-
nega obupa, lahko špekuliramo, da so pravzaprav kadavri nekdaj cvetoče 
vraščenosti gospodarstva v lokalno okolje. Če so se v začetku osemdesetih 
okoličani zaposlovali v tem okolju, zdaj delujejo izven, na drugi strani me-
je, ki je ni več – kot obiralci jagod, kot sodniki na mednarodnih sodiščih, 
raztepli so se po svetu ali pa obtičali doma, obupani in brezposelni – ker 
dela doma in v okolici ni več. Vse menda zaradi očiščevalnih zakonitosti 
trga in globalizacije, na katere se sklicujejo tisti, ki si obetajo finančno in 
naložbeno orati na tem polju brez kontrole in omejitev. 
Vendar angažma Semenič ne išče (več) samo v tej smeri, temveč se 
predvsem v predlogah za lastne monodramske oziroma performativne 
solo nastope, ki so izšli v knjigi me slišiš?, zavzema tudi za spremembo 
našega odnosa do epilepsije, enostarševskih družin ali prekarnosti, torej 
do tistega, kar jo kot avtorico in socialno najbolj zaznamuje. V zadnjem 
času so tako v ospredju njenega zanimanja zagaten odnos do seksualnosti 
in odnosi med spoloma, kar je tudi sicer v debatah nekako v zraku, in to 
včasih v precej zaostrenih oblikah, in igra to jabolko, zlato odpira tisto, kar 
je morda še bolj v ospredju njenega zadnjega, zaenkrat samo provizorično, 
v gledališču filmsko projiciranega besedila jerebika, štrudelj in še kaj: tam se 
na veliki šmaren okoli vaške krčme zbirajo sicer polno zaposleni in malo 
tudi zaskrbljeni pripadniki obeh praznovalnih taborov, tisti, ki se priprav-
ljajo na obisk visokega cerkvenega dostojanstvenika, in tisti, ki za svojo 
sveto dolžnost čutijo, da ponudijo vzporedno in konkurenčno proslavo, 
takšno ob iz prstov izsesanem in nekako izsiljenem sočasnem dnevu gra-
ničarjev. Vendar v ospredju ni samo ideološka ekskluzivnost obojih, njihov 
strah, kako bodo izpadli pred uglednimi gosti; pri obeh, ki sta sploh iz nji-
hove vasi in sta uspela vsak znotraj svoje hierarhije, eden znotraj cerkvene 
in drugi znotraj partijske, se navkljub ideološki konfrontaciji dogajajo 
tudi bolj vsakdanje in bolj družbeno tvorne stvari: namreč živahna eroti-
ka v vseh oblikah in navzkrižno, brez reda, nepredvidljivo. Masturbacija 
prekinja opravila, ki spominjajo na tista iz ljudskih iger, recimo zavijanje 
in peko štrudlja, vaščani se živahno obiskujejo in onegavijo, če ne ravno 
na ta veseli dan, pa sicer ali enkrat prej, in te retrospektive so vraščene in 
položene med samo dogajanje. Ne glede na to, kateremu taboru naj bi kdo 
pripadal, ne glede na to, na katero proslavo in praznovanje ga vabijo, vsi so 
podtalno in erotično prepleteni, med spoloma in znotraj istega, ali pa sami 
s sabo. Da vzdušje bolj potegne na tisto iz sočasnega italijanskega filma, 
poskrbijo nadrealne, fantastične prekinitve, na primer nuna na kolesu, ki 
190 Sodobnost 2020
Matej Bogataj Ko z užitkom rečeš še
vsem pobere sapo in slino in presije dogajanje s fantastičnim, ali pa skoraj 
dobeseden filmski citat, ko se na drevesu simpatični starejši lokalni po-
trebnež dere: “Jes čem met’ eno babo,” a ga potem z visoke preže ne reši 
nuna, temveč telebne na (trdna) tla in se polomi. 
Igra to jabolko, zlato je nastala pred jerebiko, študljem in še čem, obe pa 
kažeta isti premik avtoričinega zanimanja. To je napol politično razume-
vanje spola in vloge spolnosti, ki je tokrat družbeno konstitutivna, saj se 
vaščani pri izbiri partnerjev – in nekateri teh so kar precej prepovedani 
ali vsaj javno nesprejemljivi, recimo trije ljubimci lokalne radodajke, ki jih 
ta seveda veselo zlorablja za nakupe na drugi, takrat še bogatejši in bolje 
založeni strani meje – ne ozirajo na siceršnje zapovedane delitve (pri 
tem je Semenič originalna, v slovenski prozi, na primer pri Berti Bojetu 
Boeta v romanih Filio ni doma ali Ptičja hiša je eros vedno destruktiven, za 
posameznika in za celotno skupnost, privlačnost ruši obstoječe odnose, 
vendar sta tam družbena represija in nadzor tako prisotna in popolna, da 
kaznujeta ali celo izločita kršilce).
 to jabolko, zlato že z naslovom cika na pravljico o zlatem jabolku, pa tudi 
na izvorni greh, ko je bil prvi par v raju podvržen preizkusu, zaradi katerega 
smo menda zdaj vsi grešni in zato še prav posebej nagovorjeni, da bi se tega 
izvornega prekrška rešili s pomočjo institucij, ki imajo odgovore na vse. 
to jabolko, zlato je že na prvi pogled avtorsko prepoznavno besedilo; 
najprej opazimo različne govore, v prvem planu je govorjenje treh žensk, 
z malo spekulativne drznosti lahko rečemo, da gre za žensko, za sleher-
nico, v treh različnih obdobjih, v dvajsetih, nekje okoli štiridesetih in 
pri petdesetih, posameznice predstavljajo pravzaprav tri spolno aktivne 
reprezentativne generacije. Vse imajo iste sanje: da bi bile kraljice v gradu 
in da bi imele možnost izbire partnerja med postrojenimi mladeniči, ki bi 
si jih lahko vzele. To je pomemben prelom znotraj opusa, v avtoričini igri 
medtem ko skoraj rečem še ali prilika o vladarju in modrosti je razmerje med 
tiranom in njegovimi podrejenimi bolj problematično in zaostreno, ob 
oblasti pripada vladarju tudi razpolaganje z žensko in sploh vsem, na kar 
je usmerjena tudi prikrita kritičnost besedila. Zdaj kot da je ta patriarhal-
nost zmehčana, pred nami so ženske, ki se enkrat pogovarjajo o strategijah 
zapeljevanja ob partiji namiznega tenisa ali ob nakupovalnih načrtih ali 
se spovedujejo župniku o svojih erotičnih dilemah in zraven razkrivajo 
svoje želje, nekje zraven so prezaposleni možje, ki jim služba pobere vso 
energijo, ki bi jo morali vložiti v družino, tudi seksualno; ali pa ovdovela 
okleva, ali naj se dobi s svakom, pokojnikovim dvojčkom, s katerim sta ga 
pred poroko nekaj lomila in jima obema nastane cmok v grlu, še vedno 
191 Sodobnost 2020
Ko z užitkom rečeš še Matej Bogataj
in po vseh teh letih. Ob treh ženskah so tako v igri poleg tistih, o katerih 
pripovedujejo, preobremenjeni mož, službeno podrejeni ljubimec, pene-
trantni profesor, zapeljevalec mladih deklet, predvsem pa župnik, in vse 
vloge odigra isti igralec. Kot je zaupnica in ljubimka, torej glavna sogovor-
nica glede zadev erotike, ves čas ista oseba, ona je poganjalec spominskih 
vrelcev in monologov. Vendar to niso pripovedi o zavrti erotiki, ženske iz 
to jabolko, zlato so emancipirane, njihova spolnost pretežno osvobojena, 
razen morda zadržkov ob tistem, kar družba odklanja, recimo plačljivo 
spolnost, seks na delovnem mestu, znotraj svaštva (ki krši prepoved, da 
se pripadniki klana ne smejo zapletati znotraj rodu) in podobno. Opazen 
je tudi sicer v avtoričinih delih prisoten humor, recimo o tanki meji med 
plačano spolno delavko in potrebnico, ki bi dala tudi zastonj ali plačala, 
ampak ne more, ker se je odločila, da bo kurba, pa ko žena steriliziranega 
moža seznani z dejstvom, da je zanosila in bo donosila, in on to flegma in 
sprijaznjeno sprejme med vsemi ostalimi dnevnimi novicami, torej pred-
vsem tistimi o vsakdanjem razvozu otrok in hranjenju, in podobno. Tudi za 
to igro je značilno potujevanje, ko glas, didaskalija tako rekoč, komentira 
in podvaja dogajanje, same spolne prakse so popisane precej eksplicitno, 
enako o njih neženirano pripovedujejo druga drugi, drugič se dogajajo tako 
rekoč sproti in v živo, na pisarniških mizah ali ob jutranjem samozadovo-
ljevanju, in problematičnosti uprizorljivosti se avtorica zaveda; tega, na 
primer, da stavka o lepoti felacije in občudujočih opisov tičev, najlepših 
na svetu, in najokusnejše sperme verjetno ne bodo uprizorili. 
Simona Semenič je svojo igro jezikovno naslonila na živahno in živo 
govorico, ki se ji pozna primorščina, predvsem v sintaksi in tudi v bese-
dišču, pogoste so ponovitve in presvetljave celotnih besednih sklopov in 
značilnih sintagem, ki sugerirajo, da so zadeve srca in sluznic večne in za 
zmeraj, nekaj je tipičnih fraz, recimo ‘cuka vsak svojo delicijo’, ki so v avto-
ričini pisavi pravzaprav stalnica. Sicer, podobno kot predhodne, tudi ta 
igra omogoča različne režijske pristope, zraven pa zgoščevanje dramskih 
oseb in podobno.
Režija Primoža Ekarta je, podobno kot v nekaterih prejšnjih predstavah, 
recimo pri režiji zgodbe o slastnem truplu ali gostije …, ki so jo uprizarjali kar 
v štabu zavoda Imaginarni, torej pri režiserju in igralki doma, je prizori-
šče obkrožila s publiko – kar je vnaprejšnja specifika Štihove, pogovorno 
Okrog le dvorane Cankarjevega doma. Igralke so postavljene na barske 
stolčke in izpostavljene pogledom takrat, kadar se o svojih željah in sanjar-
jenjih pogovarjajo, vsi ostali rekviziti so omenjeni, scenografijo ustvarja 
govorjenje o prostoru dogajanja, pisarna kot prostor srečanj je omenjena 
192 Sodobnost 2020
Matej Bogataj Ko z užitkom rečeš še
in ne stilizirana, igranje namiznega tenisa je markirano s tleskanjem s prsti 
in daje dialogom ritem in jih s komentiranjem rezultatov razbremenjuje in 
razbremeni zaresnosti. Erotično bolj eksplicitni prizori so besedno posre-
dovani, seveda, kaj vse bi se sicer usulo na avtorico, če so jo že zaradi per-
formansa v času nosečnosti, ko je iz ruske zastave izrezala grb s Triglavom 
in zvezdami nemške plemiške rodbine, ki jo poznamo kot grofe Celjske, 
ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada skoraj razpeli. Ekart je dvorano 
izkoristil kot ring oziroma kot starodavni amfiteater; igralke in igralec so 
ves čas izpostavljeni pogledom z vseh strani, kar seveda zahteva nekoliko 
spremenjen način igre. Opazni so izstopajoči kostumi Jelene Proković, ki 
nastopajoče obleče izrazito stilsko in sodobno, to je svet mode in noblese, 
kostumi razkrivajo, kaj naj bi ženske v določenem življenjskem obdobju 
želele pokazati in izpostaviti; vse je erotično izzivalno, to so oblačila za 
posebne, svečane priložnosti (kakršna je na primer obet kopulacije, sreča-
nje z ljubeznijo svojega življenja, kot se reče, in podobno). Kostumografija 
poudari njihove spolne atribute, noge, dekolteje … Seveda so v sami igri 
razlike; Mirjam Korbar, Barbara Cerar in Mia Skrbinac uprizarjajo žensko 
v treh obdobjih, vdovo, prešuštnico na delovnem mestu in erotično zla-
kotnjeno doma, ter študentko, katere glavna dilema je, ali naj kljub svojim 
siceršnjim dovolj odprtim pogledom na spolnost dovoli, da se bo profesor, 
ki se je slinil med njenim (neuspešnim, zato želja po maščevanju in prija-
vi) opravljanjem ustnega dela izpita in jo tapkal po kolenih, izmazal brez 
kazni. Njihovo zaupnico, ki je enkrat pravnica in s tem seznanjena, drugič 
svetovalka za erotično perilo in tehnike zapeljevanja, na vsak način pa 
instanca, ki zna poslušati in svetovati, odigra Nika Rozman. V teh vlogah 
je predvsem katalizator, ona lastne zgodbe ne zaupa, njej, podobno kot 
Župniku, pa prijateljice vse, hvalijo se ji s svojimi ljubezenskimi uspehi; 
Nika Rozman jo odigra s skrivnostnim razumevanjem stanja stvari na 
področju erotike in skoraj nevtralno, pač primerno različnim starostim 
in izkušnjam sogovornic in vrstnic, torej tudi starostno neopredeljeno. 
Primož Vrhovec opravi kot nezainteresirani mož, pisarniški ljubimec in 
župnik isto za vse moške vloge, seveda spovedno razumevajoče, osmešeno 
sprijaznjeno z novico o ženini izvenzakonski nosečnosti, dovolj abstraktno 
in minimalistično, da se prilagodi vsakokratni situaciji. Vendar glavnino 
uprizoritve predstavlja tisto, s čimer se ukvarjajo pripadnice treh gene-
racij žensk: Mia Skrbinac gradi svojo vlogo na mešanici eteričnosti, ki jo 
prekinjajo etične dileme in občutek za pravičnost takrat, ko je treba pre-
misliti o načinih, ki naj zaustavijo profesorja s predolgimi rokami; Barbara 
Cerar pri oblikovanju svoje vloge uporabi šarm in samozavest, njena igra 
193 Sodobnost 2020
Ko z užitkom rečeš še Matej Bogataj
je prelita s čudežnim in malo tudi skrivnostnim nasmehom, ki nakazuje, 
da ji je vse jasno in da vse tudi še zmore, hkrati pa se od ostalih odmakne 
s stilizacijo, slast pripovedovanja se morda pri njej najbolj zlije s slastjo 
in poželenjem nasploh, tudi koreografsko je bolj izrazita – koreografijo 
podpisuje Rosanda Hribar; Mirjam Korbar vdovo zastavi kot morda bolj 
zaupljivo in vodljivo, kot nekoga, ki se svoje želje zaveda, vendar ima pri 
realizaciji določene zadržke in je vidna nespontanost, tako v gestikulaciji 
kot v skoraj podrejeni zaupljivosti. 
Iztok Mlakar: Tutošomato. Režija Vito Taufer. Gledališče Koper in 
SNG Nova Gorica, ogled januarja 2020 v Novi Gorici. 
Tandem Mlakar – Taufer je skoraj blagovna znamka za narečno komedi-
jo. Mlakar je do zdaj s predelavo pridelal Sljehrnika, Pašjon in Duohtarja 
pod mus, to pa tako, da se je komik in šansonjer lotil nadgrajevanja in 
aktuali zacije srednjeveške moralitete, svetopisemske legende in predelave 
molièrovske komedije o hipohondriji in strahu pred zdravniki. Vse je bilo 
uspešno v vseh pogledih, predvsem seveda glede obiska, saj primorska 
publika bardu jé iz roke, tako kot Štajerci na primer Partljiču. Mlakar je 
sicer glede komedije precej študiozen, njegovo izhodišče je commedia 
dell’arte, kar pomeni, da na osnovni skelet, ki je pogosto prevzet iz bur-
kaške, folklorne ali obredne tradicije, na primer križev pot, naniza svojo 
žmohtno primorščino in omogoči dobršno mero igralskih improvizacij. 
Predvsem se navezava na komedijske začetke pozna po vodilni vlogi, ki jo 
zasede kar sam, po vlogi vodje gledališke družine, ki je hkrati pisec, igralec 
in komentator, tisti, ki publiki servira poante, če jih ni sposobna izluščiti 
in použiti sama, in tej centralni figuri je potem podrejeno vse in se okoli 
nje tudi vse vrti in zapleta. 
Naslov Tutošomato je nastal med dopisovanjem med režiserjem in avtor-
jem besedila, pomeni pa nekaj takega kot konec koncev. Samo besedilo 
se je v začetku naslanjalo predvsem na Shakespearovo surovo komedijo 
Ukročena trmoglavka, vendar se je med študijskim procesom z dopisova-
njem tistega, kar so v uprizoritvi potrebovali, širilo še v druge žanre in 
se bogatilo z drugimi zapleti. Ukročena trmoglavka je danes, podobno kot 
Beneški trgovec, sporno besedilo, predvsem zaradi vloge ženske: Katarina, 
ki je trmasta in zavrača snubce, s tem pa odlaga tudi poroko svoje mlajše 
sestre, ki je ne morejo dati v zakon, dokler ne odpravijo in ne umestijo 
starejše – evo, že ta dikcija kaže na vpetost v tradicionalno vlogo ženske –, 
194 Sodobnost 2020
Matej Bogataj Ko z užitkom rečeš še
ga najde, ki jo je vreden. In ji je kos. Petruchio je divjak, ki se ne zmeni za 
Katarinine zadržke in jo prav možato lomi in kroti, to je cela vrsta ponižanj 
in prekoračenj, ki naj pokažejo, da se norost samovoljnosti kroti s še več 
norosti in z močjo. Nekatere novejše uprizoritve besedila so se tega gospo-
stva nad žensko v besedilu zavedale in so besedilo poskušale presvetliti in 
razširiti z interpretacijo: Janusz Kica je v celjski uprizoritvi (1996/97), kjer 
je Petruchio napol kavboj, surov krotilec in brezbrižen ženin, naredil po-
menljiv obrat – Katarina na koncu na videz pristane na podrejenost, vendar 
Milada Kalezić zadnji monolog izpelje monotono, z glasom izmučene in 
zlomljene ženska, ki je poskušala vse, vendar se svoji podrejeni družbeni 
vlogi ni mogla izogniti in je izročena očetovim ženitnim nameram in še bolj 
noremu brezskrupuloznemu možu; Anja Suša je svojo režijo te komedije 
v Mestnem gledališču ljubljanskem (2012/13) nadgradila z monologi in 
komentarji treh uveljavljenih mlajših dramskih avtoric, Simone Semenič, 
Ivane Sajko in Maje Pelević, da bi zmehčala trdo sporočilo. Mlakar kot da 
gre v obratno smer, kot da neproblematično reproducira skoraj roman-
vodebovsko prepričanje, da so konflikti v moško-ženskem obračunu pač 
posledica tega, da ženska, če rečemo freudovsko, ne ve dobro, kaj hoče. 
Zato pa o ženski želji toliko bolj ve moški. 
Tutošomato je zgodba o ostarelem mafijcu Batisti, ki ima trmasto hčer, 
ki se namesto pospravljanja, pometanja in podobnih ženskih del, ki jih 
prepoveduje tudi sestrama, ukvarja z deli, ki naj bi bila pretežno moška. 
Preureja hišo s poudarkom na plinski instalaciji, in to prav živahno in 
bučno, malo tudi maniakalno, da ni doma nobenega miru. Njeni sestri 
bi se poročili, ena zaradi denarja in ena zato, ker je pač blondinka in jo 
samskost tišči, vendar stari mafijski boter in nasilnež, ki opleta s pištolo 
in se repenči, tega ne dovoli, dokler ne pospravi (v zakon) starejše; ker je 
stari bolestno ljubosumen na snubce, se morajo ti preoblačiti v služabnice, 
da bi se lahko približali svojim izvoljenkam. Vendar je največji problem 
najti takšnega, ki bi vzel Katarino, in Petruchio je tokrat biker, ki mu po 
očetovi smrti manjka denarja in ženske ter je za oboje pripravljen marsi-
kaj potrpeti. Ker je oborožen z očetovim nasvetom, da ženska itak vedno 
govori obratno od tistega, kar misli, in da je ne torej ja, ja pa seveda ne (ne 
mislim tokrat moralizirati o tem, da smo v času, ki si, včasih tudi pretirano 
in preveč za nazaj, prizadeva, da bi ženski ne moški res razumeli kot ne). 
Petruchio torej vasezaverovano ve, da je Katarinin ne ja in ona mu vrača 
z živahnim udarjanjem po njegovi motoristični čeladi in vizirju. Vendar 
se sklicevanje na Ukročeno trmoglavko s tem tudi neha; najvidnejšo vlogo 
pridobi stari kriminalec, ki se kobaca in moli nogice iz svojega električ-
195 Sodobnost 2020
Ko z užitkom rečeš še Matej Bogataj
nega  invalidskega vozička, v hiši, kjer je že itak kažin zaradi Katarininega 
gospodinjskega čuta, v imenu katerega vrta in brusi in sploh kravalira, pa 
vse bolj smrdi, dokler ne ugotovijo, da pušča plin, in potem gre vse k vragu, 
torej v zrak; hiter, prehiter in nepremišljen konec, kot nekakšen novoveški 
‘plin iz stroja’. 
Vendar Petruchio s svojo vinarsko starševsko vzgojo, ki jo jemlje kot 
samoumevno, ni edini teleban in surovina, ni edini nedovzeten za občut-
ljivost ženske duše: predstavo uvede moderator, konferansje, Mlakar sam, 
ki rimano spregovori o zagatah z ženskami in nam ponuja tudi rešitve: “Za 
žensku manj je več an več je manj. / Če je mlč slaba, je še narbl fajn.” ali pa 
“Ma duo zastuopi žensku, duo tuo vje, / kej bi rjes rada, kej u resnici če? / 
Ne, ženske so rjes ena čudna rječ. / Ne muorš zastuopit jeh, ni pomoči, / saj 
vidijo vse obratno, ku pej mi, / an tisti, ka tuo zastuopi … nej zastuopu neč!” 
S tem pridobi predstava polarnost, na eni strani so tiste, ki jih ne 
moremo – in morda tudi ne smemo, če hočemo ohraniti ‘normalnost’, 
‘naravnost’ reda – razumeti, na drugi pa mi. Se potem nujno vprašamo, 
kdo smo to mi, mali tradicionalisti, mafijci in alfa prasci kot Baptista? Ta 
identifikacija z neženskim, zapletenim in nerazumljivim je malo podobna 
tisti šankistični, ki se potem včasih preseli na kakšne napise na majicah 
v stilu, zakaj je pivo boljše od žene in podobno, drugič pač v bajanja alko-
holikov, ki so jim za življenjske reve itak drugi krivi in je potem žen(sk)a 
kot večni krivec najbliže, in v razkladanja tistih šankističnih kameradov, 
ki so se po izgubljenih bitkah doma zatekli med poražene luzerje; je pač 
najbolj sprejemljiv izgovor. 
Pozna se, da je besedilo Tutošomato nastajalo sproti, od predhodnih Mla-
karjevih je slabše strukturirano, zapleti so bolj hitre in manj verjetne narave, 
seveda ne manjka travestije, preoblačenja, to je način, na katerega Taufer 
sploh ‘rešuje’ svoje zadnje uprizoritve, tudi Baala v ‘prepesnitvi’ Andreja 
Rozmana Roze, in tako sta Žiga Udir in Matija Rupel snubca, preoblečena 
v služkinji in tako na dosegu roke starega pohotnega Batiste, njegove hčere 
so tipična blondinka – Tjaša Hrovat s songom o blondinkah, ki naj potrdi 
stereotipe –, povzpetnica – odigra jo Urška Taufer –, in Katarina – odigra jo 
Patrizia Jurinčič Finžgar –, ki ves čas vrta in kriči in jo očitno razen tega, da 
postane glavni hišnik, ne zanima prav nič. Ker je zadeva malce nepregledna 
in kaotična, kot stanje v hiši, vmes poseže Mlakar in nam da nekaj drama-
turških pojasnil ali razloži kronologijo, kar kaže, da se besedilo zaveda svoje 
naključnosti in nedodelanosti, svoje improvizacijske narave. 
Tutošomato bo, podobno kot prej Barufe ali druga uprizorjena Mlakarjeva 
besedila, uspešnica. Nič ni narobe, če gledališča v repertoar uvrščajo pred-
196 Sodobnost 2020
Matej Bogataj Ko z užitkom rečeš še
stave, ki vlečejo in privabijo morda tudi koga, ki ga sicer tja ne bi bilo, pa bo 
morda zato prišel še kdaj. Zadrega nastane, ko se takšen špasteatrski model 
zabave, čeprav izveden z živahno pomlajeno igralsko ekipo – in Mlakarjem 
preveč v ospredju z rahlo starčevskimi modrostmi o redu stvari in odnosih 
med spoloma – v gledališču, ki živi od proračuna, ponuja kot zdrava alter-
nativa, še več, če poskuša tekmovati s tistim, kar sploh opravičuje obstoj 
takšne vrste gledališča. “Ne vem, zakaj se je /komedije, op. p./ tako bojijo, 
zakaj imajo v naših gledališčih ‘domicilno pravico’ samo stvari, ki so her-
metične, nekomunikativne, da ne rečem nepotrebno zatežene. Očitno naši 
kulturni politiki polprazne dvorane ustrezajo. In ko ‘kulturen’ Slovenec 
gre gledat kulturo, da se bo kasneje s tem hvalil, že kar pričakuje, da bo ob 
tem malce trpel. Če ne trpi, je že v skrbeh … /…/ Vseeno potreba po smehu 
vedno obstaja v ljudeh, in če ni profesionalne ponudbe zanjo, se bodo za-
tekli k diletantski. In tudi se! Veselje do gledališča je treba vrniti. Sicer mi 
profesionalci (kar tudi pomeni pojem dell’arte) ne bomo prišli daleč,” pravi 
Mlakar v gledališkem listu. Profesionalci na plači ali s. p., je to ta dilema? 
Zdaj smo pa tam: pri diletantizmu in (v?) SNG-jih. Pri spuščanju kriterijev 
v imenu obiska, pri izpostavah financerja, ki to omogoča in morda tiho 
podpira. Takšna naperjenost na preostanek repertoarja s stališča tistega, 
ki je najbolj tržno zanimiv, je seveda vprašljiva in poraja vrsto vprašanj – 
in morda ponuja nekaj manj trdnih odgovorov od Mlakarjevih. Mogoče se 
pa od gledališč s posebnim, državnim, statusom priča kuje, da ob začetku 
študija vedo, kaj bodo uprizorila? Mlakar malo hitro, v maniri supermi-
nistra na takrat začasno – in morda kmalu spet – ukinjenem mini strstvu 
za kulturo, ki je od umetnosti zahteval preverjanje pred široko publiko na 
stadionu v Stožicah, navija za popularnost in všečnost in okrca tisto, zaradi 
česar so gledališča pri nas – za razliko od italijanskih, tam je takšnih malo, 
v celi državi sedem, med njimi tudi SSG Trst – sploh državno podprta. In 
še: kaj naj bi v tej sprevrženi gledališki politiki storili z nami, ki načeloma 
radi gledamo hermetične in zatežene predstave in ki nam polprofesionalna 
izvedba Tutošomata od besedila naprej ni bila v poseben užitek, še več, ki 
smo včasih ob izvedbi trpeli tako, kot naj bi gledalec  siceršnjih gledaliških 
zateženosti? 
197 Sodobnost 2020
Ko z užitkom rečeš še Matej Bogataj
NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO
2020
Revija Sodobnost razpisuje natečaj za nagrado za najboljšo kratko zgodbo 
leta 2020. Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena na slavnostni prire-
ditvi na ugledni lokaciji v Ljubljani. Nagrajena zgodba in šest nominiranih 
besedil bo objavljenih v reviji Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala 
tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s šifro opremljena 
besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2020 na naslov: SODOB-
NOST, uredništvo, Stare Črnuče 2b, 1231 Ljubljana. Besedilom naj v po-
sebni zaprti ovojnici (označeni z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in 
priimek, naslov, elektronski naslov ali telefonsko številko. Zgodba ne sme 
biti daljša od ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor 
sme sodelovati samo z dvema besediloma. Avtorji ne smejo biti člani 
uredniškega odbora revije Sodobnost. Nagrada vključuje tudi honorar za 
objavo zgodbe. Za objavo nominirane zgodbe bodo honorirane.
NAGRADA ZA NAJBOLJŠI SLOVENSKI ESEJ
2020
Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2020. 
Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov. Podeljena bo na 
slavnostni prireditvi na ugledni lokaciji v Ljubljani. Šest najboljših esejev 
(vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost. Besedila, ki jih 
bo ocenjevala tričlanska žirija, je treba poslati v treh izvodih najpozneje do 
10. marca 2020 na naslov: KUD Sodobnost International, Suhadolčanova 64, 
1000 Ljub ljana. Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo 
izločena. Pogoji so: a) besedila je treba opremiti s šifro, b) v posebni ovoj-
nici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, naslov, telefonsko 
številko in elektronski naslov, c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; 
strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala, č) avtorji smejo 
sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani ločeno, d) avtorji 
ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti, e) eseji ne smejo biti 
krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s  presledki. Nagrada vključuje 
tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.
Naročilnica
Cena številke v prosti prodaji je 7 EUR. Redni naročniki imajo 40-odstotni 
popust. Letna naročnina za dvanajst številk je 49 EUR, plačljiva v enem 
obroku (za tujino 130 EUR). Naročniki so upravičeni do visokih popustov 
(do 50 odstotkov) pri nakupu knjig v Knjižnem klubu založbe Sodobnost 
International. Izpolnjeno naročilnico pošljite na naslov: KUD Sodobnost 
International, Suhadolčanova 64, 1231 Ljubljana - Črnuče.
Ime in priimek
Ulica
Poštna številka
Kraj
E-naslov
Revijo lahko naročite tudi na naši spletni strani:
https://www.sodobnost.com/narocilnica/