V libijski puščavi, Roman. Angleški spisal A. Conan Doyle. (Dalje). «Povejte mu, da smo vsi enako bogati!« «Torej pa saini izberite enega, ki pojde z daniami.« «In drugi —?« Dragoman je skomignil z rameni. «Dobro«, je dejal polkovnik. «Ako naj samo eden izmed nas uide smrti, je jasno, prijatelji, da mora to biti Belmont, ki je oženjen in ima ženo seboj —.« «Da da! Belmont naj bo!« je vzkliknil Fardet. Tudi jaz mislim, da je tako edino prav!« je dejal Stephens. Toda Irec ni hotel niti poslušati takih predlogov. «Ne ne! Nikdar ne! Vsi smo enaki! Ali ostanemo vsi živi, ali pa vsi poginemo!« Prepirali so sc in se končno prav za resno skregali v tem sporu velikodušne nesebičnosli. Nekdo je predlagal, naj gre polkovnik, ker je najstarejši. Polkovnik pa se je hudo ujezil na take besedc. «Pa menda zares mislite, da sem že osemdesetleten starec —? Take oparke so čisto neumestne!« «Dobro, dobro!« je rekcl Bclmont. «Pa recimo, da nobeden noče iti.« «To pa ni prevcč pametno!« je dejal Fanlct. «Poglejte, prijalelji! Ženske bodo na vsak način odpeljali seboj. Ali naj same potujejo, ali naj same ostanejo sredi teh — divjakov? Boljc, da gre eden izmcd nas z njimi, da jim pomaga, svetuje —.« Osupli so se spogledali. Kar je povedal Fardet, je bilo čisto res, — toda kako bi mogel kalerikoli izmed njih zapustiti svojc tovariše —? Emir sam je dal nasvet. »Poveljnik pravi«, je razlagal Mansur, «da če se že ne morete sami odločili. pa prepustite odločitev Alahu in srečkajte!« «Res bo najbolje«, je dejal polkovnik in tovariši so mu prikimali. Molali je pristopil. Štiii koščeke lesa jc držal med prsti, tako da so konci v enakih dolžinah moleli izza njih. «Pravi, da tisti dobi kamelo, ki potegne najdaljši les«, je razlagal Mansur. «Ali naj velja — brezpogojno?« je vprašal še polkovnik. Vsi so pritrdili. Derviši so se zbrali v polkrogu pred ujelniki. Zibajoči se vratovi kamel so moleli iznad njihovih glav. Pred ujetniki je gorel ogenj, ki so si pri njem beduini skubali večerjo, in je z rdečim plapolajočim sijajem osvetljeval gručo. Emir je stal pred ognjem, njegove trde, bodeče oči so ostro merile ujetnike. Nekoliko v stran so sedele na kamelah ujetnice, pripravljene za odhod. Z nemo grozo so zrle na usodno žaloigro, ki bi naj v par Irenutkih odločila o življenju ali smrti vsaj treh njihovih dragih tovarišev-sopotnikov. Z zlobnim nasmchom na debelem licu je stopil molah bliže in molel predse sklenjeno pesl s štirimi lesovi. Belmont je bi! prvi na vrsti. Nehote je zastokal in njcgova sopri?aa ic zaihtela. Poiegnil je —. Za njim je pomolil molah pest Fardetu. Njcgov les je bil za dva cenlimelra daljši ko Belmontov. Trclji je polegnil Cochrane. Njegov les je bil daljši nego Fardetov. Stcphens je potegnil najkrajši košček. Cochrane jc zmagal v tej strašni loteriji —. «Rad prepustim vam svoje mesto, Belmont!« je dejal. «Nimam žone ne otrok in prijateljev tudi ne. Pojdile s soprogo, jaz pa ostanem —. «Nikakor ne! Pogodba je pogodba! Kakor smo si domenili, tako naj ostane! Potcgnili ste najdaljši les in z ženskami pojdete!« «Emir pravi, da morale lakoj v sedlo!« je povedal Mansur. Beduin je vlekel polkovnika k prazni ži^ali —. «Naj potuje z zadnjo stražo!« je naročil e,mir pobočniku. «In ženske tudi vzemite vi seboj!« «In tale pes, ta dragoman —?« «Naj ostane pri moških njetnikih.« «In kaj bo z njimi?« «Pobijte jih — vse!« VIII. " Seveda ni nobcden izmed treh ujelnikov raziunel arabskega povelja in ne vedeli bi, kaj je naročil emir, da ni bilo Mansurja. Njegove najhujše slutnje so se uresničile, — derviši ga niso več potrebovali, malomarno naročilo emirjevo ga je nakratko obsodilo v smrl —. Podlež je dobil  zasluženo plačilo za izdajstvo in za odpad od vere.  Z obupnim krikom se je nesrečnež vrgel na obraz,  ko je čul emirjeve besede, kakor blazen se je oklepal  roba njegove volnene halje.  Emir je potegnil za burnus, pa Mansur ni izpustil.  In sunil ga je z nogo v glavo, zlobno, nepotrpežljivo, kakor človek sune v stran nadležnega psa —. Drago manov rdeči tarbuš je odlelel po zraku in stokajoč in  javkajoč se je zavalil Mansur po pesku —. Završalo je po taboru. Emir Abd Er-rahman je zajezdil kamelo in derviši so začeli odhajati. Širokoplečali pobočnik in molah sta ostala in kakih 12 ljudi z njima. Ti bi naj opravili rabeljski pasel nad ujctniki, Najhujši trenutck je prišel — treba sc je bilo ločiti, ločiti za življenje —. Vsi trije so se obrnili k meslu, kjei- so čakale ženske na odhod. Roke so imeli še siccr zvezane, pa straže jih niso več držale za vrvi. «Pogum Eleonora!« je govoril Belmont ženi. «škoda da je tako prišlo! Najbrž je rešitev čisto blizu — pa prišla bo prepozno —. Storili smo, kar smo mogli —.* Prvič odkar so prišli dcrvišem v roke, je obup pre- raagal in potrl močno dušo gospe Belmontove. Z roka- mi si je zakrila lice in krčevito ihtcnje ji je slresalo (elo. «Ne jokaj, ljuba, draga moja —! V sreči in lju- bezni sva pnživela najina leta —. Pozdravi prijalelje —. Zate je poskrbljeno, dovolj boš imela za življenje in še prihranila si boš —.« «Oh John, jaz nočem živcti brez tebe —!« Žalost nad ženino žalostjo je strlo tudi njegovo premagovanje. Naslonil je glavo na njene roke in krepki neuklonljivi mož je zajokal —. Stephens se je med tem približal gospodični Sadie. Otožno je gledala Amerikanka s svojega visokega sedeža doli v njegovo upadlo, resnobno lice. «Ne bojte se zase in za teto!« ji je pravil. »Prepričan sem, da bodete kmalu rešeni. Egiptovski kamelarji so nedvomno trdo za nami. Dohiteli vas bodo! Polkovnik Cochrane bo skrbel za vas! Upam da dobite dovolj piti še preden zapustite oazo. Rad bi dal teti svojo suknjo, mrzlo bo po noči. Pa je ne morem sleči. Naj si prihrani kos kruha, da bo imela kaj za zajutrek!« Mirno je govoril kot bi dajal naročila za izlet. Nehote se ji je v njenem rahločutnem srcu vzbudilo obžudovanje za tega hladnokrvnega, odločnega moža. «Kako nesebični sle!« je vzkliknila. «Nikoli še nisem videla takega človeka —! Tule stojite, — smrti gledate v obraz, — pa mislite le na to, kako bi drugim pomagali —.« «Še nckaj bi vani rad povedal, Sadie, in to naj bodo moje zadnje besede. Saj mi ne boste zamerili? Laže, srečneje bom umrl —. Že večkrat sem hotel o tem z vami govoriti, pa bal sem se, da se mi bodete smejali, ker — ker niste vajeni resnih pogovorov —. Kajne? To je čisto razumljivo pri vas, ki ste vedno živeli le srečni in veseli, — meni pa je bilo težko —. Sedaj pa sem mrtev človek in ni mi mnogo na tem, če se mi smejite —.« «Oh, nikar tako ne govorite, gospod Stephens!« je zajokalo dekle. «Vobčc bi niti ne govoril o tem, — pa kakor sem dejal, srečnejše bom umrl —. Če pa bi vedel, da vara bodo moje besede kedaj grenile življenje, ali pa vam delale neprijeten spomin — bi rajši nič ne povedal —.« «Kaj mi bočete povedati?« «Le to, da vas ljubim. Ves čas kar vas poznam, sem Yas ljubil. Odkar sem srečal vas, sem postal drugačea člorek. — Moja Ijubezen do Yas §e bila nczmisel, neumnost, dobro sem to vedel. Zato vam tudi ničesar nisem hotel povedati. Tudi sem se bal, da bi se osmešil. — Sedaj pa mi je že vseeno, črez par ur bom mrtev —. In mnogo mi je na tem, da zveste, kako sem vas ljubil. — Vedite torej, da vas ljubim —. In pretečena dva dni, ko sem smel biti vedno blizu vas in sem vam smel lajšati trpljenje, ste bili — bi bila najsrečnejša v mojem življenju, da nisem bil prisiljen gledati, koliko ste trpeli —.« Bleda in molčeča je zrla Sadie na izmučeno lice in v otožne oči, ki so gledale gori k njej. Ni vedela — mlado, neizkušeno, nedolžno dekle je bila — kaj bi naj odgovorila na to slovesno izpoved, na ta izbruh ljubezni, ki je butnil na dan v očigled same smrti. Njenemu otroškemu situ je bilo vse to nerazumljivo — pa vendar je razumela, da je bilo neizrekljivo sladko, da je bilo nedopovedljivo lepo, kar je čula —.  «Nič več ne bom rekel. Vidim, da vas dolgočasiro. Pa toliko sem vam hotel povedati in sedaj je vse dobro —. Hvala vam, da ste me tako potrpcžljivo in prijazno poslušali. Z Bogom, dobra, draga, mala Sadie! — Ne morem vam podati roke. Ali bi mi hoteli vi podati svojo -?« Sklonila sc je iz visokega sedla in mu jo je podala. Poljubil jo je.  In obrnil se je in šel na svoje meslo k tovarišem ter se postavil med Belmonta in Fardeta. V vsem svojem življenju, polnem bojev in samo- zataje pa tudi uspehov, ni čutil kedaj toliko mirnega zadovoljslva, tolike sreče ko ta trenutek, — četudi je smrt stcgovala svojo koščeno pest proti njemu. Prepe- val bi bil od radosti, ko je gledal svojim rabeljnom v obraz. Sirer pa ni mnogo mislil nanjo in tudi ne na smrt. Važnejše misli so mu polnile glavo —. Mislil je na svo- jo ljubczen, mislil je na njo, kateri je pravkar izpove- dal največjo skrivnost svojega življenja. Veselilo ga  je, da je to storil. Odslej ne bo več mislila nanj kot samo na slučajnega znanca, — vedela bo, da jo je lja- bil, Ijubil do zadnjega vzdihljaj« —. Polkovnik Gochrane je izbližine opazoval ves dogodek. Otožno se je popraševal, ali res vse to pomenja že konec, ločitev, smrt —. Nekaj se mu je čudno zdelo. Razumel je, da so bili eni Arabci, tisti, ki so stali pri moških ujetnikih, določcni za rabeljne, drugi pa.ki so sedeli na kamelah, bi naj spremljali njega ia ženskc. Ni pa razumel, zakaj derviši nesrečnim trem tovarišem takoj ne porežejo vratov, ali jih ustrelijo ali kakorkoli spravijo iz sveta. Na kaj neki čakajo, se je čudil —. Morebiti čakajo, si je pravil, da pridejo Angleži čisto blizu. Tembolj jih bo jezilo, če bodo našli še topla trupla —. jPri jutrovcih je bita laka peklenska zloba čisto mogoča, to je vedel iz lastne izkušnje. Spomnil se je tudi na Tippy Tilh'ja. Kje tiči s svojimi tovariši? Če so med «rabeljni«, in če se Belmontu posreči, da si osvobodi roke in prime za samokres, bi se še utegnili rešiti —. Obrnil se je in skušal prodreti temo, ki je legala na gručo pod drevjcm —. Pa zastokal je razočaran —. Rabeljni so bili sami Bagara-Arabci, krvoločni in brezsrčni mahdijevci, nedostopni za podkupovanje —. Tippy Tillvja in tovarišev ni videl nikjer. Najbrž so pri pi"vi četi, si jc pravil. Prvikrat je polkovnik izgnbljal upanje. «Z Bogom, ljubi tovariši! Bog vas varuj!« je vzkliknil, ko je črnec potegnil njegovo kamelo za vrv. Za njim so prijezdile ženske, v obupu, ki se ne da popisati —. Belmont, Stephens in Fardet so si oddahnili. «Zadovoljcn sem, da so končno odšli!« je rekel Stephens. Prišlo mu je iz srca. «Res je! — In bolje je, da so šli —!« je pritrdii Fardet. «Kako dolgo bomo še čakali?« «Ne predolgo!« je pikro dejal Belmont. «Pripravimo se na smrt —!« Arabci so jih obstopili —. Se enkrat so se obrnile ženske in a njim polkovnii, preden so zapustili o«zo. (Dalj* pribodnjiČ.)