T
Buenos
Aires
19 84
■PiSililiii
kakor: ;jelen
mm |||WBtW:itH.REPENI
■'■-m
■mi
,v-.v.*	%	.... v*	. •
|SV:‘: R O V P O TO K I H VOD A,


mm
"•v
ss,
• • t :
jf\	. * * * ..*•**• • * . V •	*.*•••. •* .* . • ' • *•
IWSW:TAKO T H R EPE N I
IBS:
.. <
. .......r<:-v M O JA DUŠA ’S
K;-v; v; PO/.; TEBI O BOG. /
. - . . T ^ .
•• • ;» •• * : • • .•*•.................. •• .• .
V": v */./**. • • V*.,; *** v.*.*;	'*' • V'**'* "q "".	.
• ‘-v ■ l	V	Psalm 4
		
I>l bion inlv^ral <lcl liomhro
La felicidad, que el hombre debe lograr con su libertad, consiste en el gozo del bien alcanzado. El bien perfecciona al hombre y le otorga la alegrfa de sentirse realizado; es el movil de sus apetencias y aspivaciones Por el contrario, el mal es carencia que lo deja insatisfecho, frustrado v dolorido, y aunque pueda llenav algunas apetencias humanas, violenta siem pre otras, las mas profundas. Por eso el hombre teme a) mal v lo rechaza, y si pecando lo ha elegido, acaha por padecerlo como extrano Ja su ser v desea librarse de el.
a
En la encrucijada de apetencias y temores, de logros y frustraciones de dias cumplidos y de dias vacios, se desarrolla la lucha por alcanzar la felicidad en esta tierra. Lo saben todos los hombres, sobre todo los pobres, los enfermos, los abandonados que, necesitados de luchar por la. elementa supervivencia, conservan un a mor a la vida que les permite resistir y esperar.
Pero no se trata de lograr la mera supervivencia biologiča, sino e. bien humano total. En efecto, la felicidad del hombre, meta de su coporta miento moral, implica una cierta plenitud vital y, por lo mismo, la posibilidac de realiacion en todos los ordenes de los bienes o valores que corresponden a la dignidad de su persona. Pertenece al orden moral la realizacion de! hombre como hotnbre, ile todo el hombre.
(La Conferencia Episcopal Argentina i
Sluvonski izroki *» pravivi in krivici
Ako pravica ne pomaga, krivica ne b i.
Rog ne da vsega dobrega samo enemu.
Rog živi tudi vas poleg nas.
Bolje krivico trpeti kakor storiti.
Bolje je vinar pravičen kakor zlat krivičen.
Roljše je malo po pravici, kakor veliko, pa po krivici. Cvenk večkrat pravico prevpije.
Govori resnico, ne boj se vraga!
Kar je prek pravice, ni niti s kruhom dobro.
Med pravico in krivico ni srede.
Postave so kakor pajčevine; muhe obdrže, čmrlje izpuste Pravica komolcev in pesti dolgo ne zdrži.
Vsakdo nosi sodnika s seboj.
LETO 51	JUNIJ 1984
Naš živi spomin - naša bolečina
Leto 1945.
Še vedno jih vidim — spomin jih kljub štirim desetletjem ne more izbrisati — te naše može in fante, branilce domov in Slovenije.
Stali so sredi nasmejanega življenja in pomladi, ki je ponujala napoje svojih čarov, da bi jih človek pil iz zvrhanih čaš in za večno obdržal na žejnih ustnicah njih omamno pijanost.
Niso okusili njihove sladkosti. Odšli so v deželo bogatejših in slajših pomladi, kjer so bližje Bogu in jim je lepše.
Strmel sem v drobno mater, ki se je pod težo trpljenja zrušila na kolena pri vratih barake, v božji hram spremenjene, v tistem našem prvem taborišču v Monigu. Veselo pričakovanje in upanje na snidenje je umrlo v njenem srcu. Ne bo jih več k njej: ne moža, ne fantov...
Po kolenih je drsala do oltarja in po drugi strani nazaj, da je sklenila pot. Petkrat, za pet fantov. Pa še enkrat, za moža. S solzami in s potožitvijo Bogu je hotela popolnoma izprazniti svoje srce, a se ji ni posrečilo. Prav na dno se ji je stisnila vsa bolečina po svojih fantih kot v droben biser. Sredi vse praznine je ostal ta boleči biser, neznaten, a kljub temu težji od največjega kamna, ki bi si ga kdo upal naložiti na ramena.
Kolikim materam in očetom, dekletom in fantom, je ostrina bolečine zasadila v srce seme žgočega bisera? Kdo bi jih bil prešteli Kdo bi bil pretehtal težo njihove bolečine in trpljenja?
Vse tožbe, rotenja, zaobljube — vse je ostalo neuslišano. Kakor da se je tudi nebo zaprlo vzdihujočim in prosečim.
Bog, najvišji Sodnik, je sodil po svoji pravičnosti. Nismo ga mogli doumeti. Edini On je vedel, zakaj je dovolil tisto strašno obsodbo nad tisoči naših slovenskih bratov in sester, ko jih je dovolil pomoriti in vreči kot izbrane žrtve ubogega in malega naroda v mraz večnega izginotja.
Ob vsaki novi obletnici znova zaboli spomin na mrtve, ki jih je mladostna sila gnala v boj proti sovražnikom za obstoj slovenskega naroda, vere, tisočletne kulture in predvsem pravice do neodvisnega in svobodnega življenja na svoji zemlji.
Bodimo prepričani, da bi se tudi danes, stoječi v okoliščinah tedanjega časa in zahtev, ne odločili za drugačno pot. Saj druge poti ni! Branili bi iste osnovne narodove pravice, brez katerih bi ne bilo dano narodu častno življenje.
Z globoko spoštljivostjo in neminljivo bratsko ljubeznijo se vdano klanjamo našim mrtvim, ki so sebe izročili Bogu v žrtveni dar, zato, da bi slovenskemu narodu bilo dano živeti tako, kakor so to oni sanjali in za kar so plačali s svojo krvjo.
V bolečinah in grenkobi spočeti biseri v srcih trpečih zorijo v svoj sad: ali ne vstajajo iz njih vrste mladega slovenskega rodu, naša nova pojoča kri, ki z očeti v svobodnem svetu odločno nosi zastavo nenehne borbe za svobodo slovenskega naroda? Njim je zaupana zdaj najvišja naloga, da nadaljujejo boj zanjo, boj, v katerem so padli naši dragi, boj, ki je bil in je nam svet in ki ga je treba voditi do zmage.
Do zmage! Do vstajenja!	j0že Krivec
BINKOŠTI
Duh Gospodov je napolnil vesolje
in se zdaj bije z žalostjo, kadar je usihanje v aprile
in v kalnozelene vode,
z jokom, kadar razdere tanko, toplo misel lastovk
V gnezdu pod krovom, s silo brezupa, kadar črno ovesi med hribi nebo
in vsak
zlat
vzhod
v spominih,
s strahom brez soka in molka globin,
z mračnosivo praznoto cest, ki ob mrtvih, slepih kanalih peljejo v nič,
s pustimi kraji, kjer že davno več ne iščejo modre rože.
Vladimir Truhlar
Miloš Siare je odšel
V Buenos Airesu je letos dne 5. aprila umrl g. Miloš Stare, predsednik Narodnega odbora za Slovenijo, ki je najvišja slovenska politična ustanova v izseljenstvu, obenem tudi načelnik Slovenske ljudske stranke (SLS) in izdajatelj tednika »Svobodna Slovenija."
Pokojnik je spadal brez dvoma med ,n a j bolj delovne slovenske javne delavce. Že od mladosti dalje je posvečal vse svoje sile svojemu bližnjemu — slovenskemu narodu. Deloval je na mnogih področjih, zlasti pa je bil znan kot vodilni slovenski politik. Politika, ki je skrb za duhovni in materialni napredek ljudstva, mu je bila življenjsko delo in življen-ski cilj.
Mladost
G. Miloš Starc je bil rojen 11. junija 1905 v kmečki družini v Dobu pri Domžalah. Oče mu je umrl v mladosti in vzgajala ga je teta v Ljubljani, kjer je obiskoval ljudsko šolo, klasično gimnazijo in dokončal pravno fakulteto ter se nato posvetil odvetniškemu po. klicu.
Začetki njegovega javnega dela segajo že v srednjo šolo, kjer je kmalu postal vodilni član Slovenske dijaške zveze in pozneje tudi akademske organizacije — »Zarja". Bil je tudi odličen igralec Ljudskega odra v Ljubljani.
Študiral je govorništvo in bil brez dvoma eden najboljših naših govornikov.
Ko je dobila Prosvetna zveza od države pravico ustanoviti v Ljubljani prvo slovensko radijsko postajo, je bil Stare imenovan v njeno vodstvo in jo je več let z uspehom vodil.
Vstop v politično delo
Po opravljenem odvetniškem izpitu je naš pokojnik stopil kot odvetniški pripravnik v pisarno dr. Mihe Kreka, ki je že tedaj spadal med vodilne slovenske politične delavce. Dr. Krek je pritegnil tudi Stareta k političnemu delu ter ga kot govornika pošiljal na politične shode in sestanke. Naj omenimo tudi to, da je Stare še kot odvetniški pripravnik uspešno vodil obrambo obtožencev v znanem šenčurskem procesu.
Po razpustu političnih strank leta 1929 je morala iti SLS v podzemlje in vodstvo stranke je prešlo v roke tajne »štirinajsto-rice“. Ko sta pozneje dva člana izpadla iz te štirinajstorice, je bil leta 1932 poklican vanjo g. Stare skupaj s piscem teh vrstic. Sej štirinajstorice se je udeleževal tudi dr. Korošec, kadar je bil v Sloveniji in dokler ni bil konfini-ran. Na seji meseca decembra 1932 je dr. Korošec prebral znano ,,'Slovensko deklaracijo" (punkta-
cije), ki je — podobno kot preje Majniška deklaracija — vzvalovila in navdušila vso Slovenijo.
Ko so se po smrti kralja Aleksandra politične razmere v Jugoslaviji spremenile in se je dr. Korošec vrnil v vlado in poklical vanjo kot ministra dr. Kreka, je Stare prevzel Krekovo odvetniško Pisarno in seveda tudi njegovo Politično delo v Sloveniji.
Leta 1938 je bil Stare izvoljen za državnega poslanca v volilnem okraju Ljubljana okolica ter je v Beogradu krepko branil slovenske koristi. Nato pa so hitro sledili usodni dogodki: razpust parlamenta, podpis trojnega pakta, vojaški „puč“ v Beogradu, napad Nemčije na Jugoslavijo in zasedba Slovenije po Nemcih, Italijanih in Madžarih.
Po zasedbi Slovenije
Ob prvem nemškem bombnem napadu na Jugoslavijo je bil v Beogradu ubit dr. Koroščev naslednik dr. Franc Kulovec. Dr. Krek, ki je bil tedaj minister v jugoslovanski vladi, je bil skupaj z ostalimi člani vlade poslan v inozemstvo, da pri zaveznikih varuje 'interese napadene države. Jugoslavija je bila razkosana. Na Hrvatskem je bila ustanovljena hrvaška država. Slovenija je bila zapuščena in osamljena. V tem brezvladju je ban dr. Marko Natlačen ustanovil »Narodni svet“, ki naj kot nekaka vlada upravlja Slovenijo. V ta Narodni svet je bil poklican tudi Stare. Toda zasedbene oblasti so kmalu napravile konec delovanju tega Narodnega sveta.
Začelo se je podtalno delo. U-stanovile so se ilegalne vojaške organizacije (razne legije in dr.). Stare je tedaj — novembra 1941 — začel izdajati podtalni list »Svobodna Slovenija", ki je poročal o strahotnih nacističnih preganjanjih Slovencev na Gorenjskem in Štajerskem, o množičnih preseljevanjih, o postopanju Italijanov v »Ljubljanski pokrajini" in o komunistični revoluciji in njenih strahotah. Tudi je list ves čas zasedbe poročal o resničnem mednarodnem položaju.
Slovenska zaveza
Obupne razmere v domovini so zahtevale strnitev in združitev
vseh pozitivnih, demokratičnih protiokupatorskih in protikomunističnih sil. Temu delu se je pokojni Stare ves posvetil in mu je uspelo, da je bila v aprilu 1942 ustanovljena podtalna politična organizacija z imenom ,.Slovenska zaveza", sestavljena iz predstavnikov vseh slovenskih demokratičnih strank (Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in Socialistične stranke in še nekaterih javnih delavcev). Stare je bil vodilna osebnost v tej Slovenski zavezi in je krepko vodil njeno delo v letih 1942 do poletja 1944. Poleg reševanja tekočih težkih problemov je Slovenska zaveza tudi pripravila načrte za prihodnost po končani vojni in je k temu delu pritegnila razne strokovnjake. Stare je bil v redni radijski zvezi z dr. Krekom in mu pošiljal poročila iz domovine in prejemal od njega navodila in nasvete za delo doma.
Ker je postalo nemogoče sestajanje vseh članov Slovenske zaveze, se je ustanovil ožji odbor treh, v katerem so bili: Miloš Stare, ing. Celestin Jelenc in ing. Mačkovšek. Ko pa so nacisti zaprli ing. Mačkovška in ga poslali v Dachau in ko sta tudi zaradi nacističnega zalezovanja morala Stare in dr. Jelenc stalno menjati svoje bivališče, je postalo delo Slovenske zaveze konec leta 1944 popolnoma onemogočeno.
Narodni odbor za Slovenijo
Potreba po skupnem političnem
vodstvu se je po prenehanju Slovenske zaveze močno čutila. Od raznih strani so prihajale zahteve po ustanovitvi nove ustanove, ki bo nadaljevala ilegalno delo Slovenske zatveze in pripravila vse potrebno za bližajoči se konec vojne in za prehod v povojne razmere. Tedaj se je rodila zamisel Narodnega odbora za Slovenijo in pok. Stare je bil med pobudniki za ustanovitev te ustanove skupaj s pokojnim državnim poslancem dr. Albinom Šmajdom-Skupaj sta pripravila izjavo odbora z dne 29. oktobra 1944. Na podlagi te državne politične listine se je ustanovil Narodni odbor za Slovenijo, ki je za dne 3. maja sklical prvo sejo slovenskega parlamenta in izdal svojo izjavo. Te parlamentarne seje so se poleg škofa dr. Gregorija Rožmana udeležili vsi dosegljivi slovenski državni poslanci, župani, banovinski poslanci in drugi izvoljeni zastopniki slovenskega ljudstva. Potrebno je ugotoviti, da je imel Stare velike zasluge, da je prišlo do narodne izjave in ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo.
Na tujem
Po končani vojni se je Stare napotil v Rim in postal glavni pomočnik dr. Kreka, ki je v Rimu vodil Socialni odbor, ki je bila ustanova za pomoč slovenskim beguncem. Leta 1947 pa se je Stare preselil v Argentino, kjer je moral — kot vsak begunec —-začeti z ročnim delom. Takoj po prihodu je ustanovil »Društvo
Slovencev", ki se danes imenuje »Zedinjena Slovenija". Ogromno dela je posvetil organizaciji slovenskega življenja v Argentini. Na vseh področjih so sledovi njegovega dela, ne samo na političnem, ampak tudi na kulturnem in gospodarskem.
Posebno omembo zasluži tednik »Svobodna Slovenija", ki povezuje slovenske izseljence v veliko, narodno zavedno in politično zrelo slovensko družino, in katero je ustanovil nekaj tednov po prihodu v Argentino. Prva številka je izšla 1. januarja 1948. Bila je nadaljevanje podtalne »Svobodne Slovenije", ki jo je Stare izdajal pod okupacijo v domovini. Kakor ona doma, je tudi ta v Argentini 'nadaljevala delo za politično osvoboditev Slovencev v domovini, za ohranjanje narodne zavesti izseljencev, za odkrivanje resnice o našem boju doma. Neprecenljiva je vloga Svobodne Slovenije za Slovence na tujem. Stare je v listu obravnaval vse slovenske Probleme. V zadnjih uvodnikih je krepko zavračal načrte jugoslovanskega komunističnega režima, da s pomočjo »programskih jeder za pouk v osnovnih in sred-ujih šolah" uniči slovensko narodno zavest in prepreči poznanje slovenske zgodovine in slovenske kulture. V odlično sestavljeni protestni izjavi Slovenske ljudske stranke je Stare odločno °bsodil to zamisel in se pridružil vsem tistim, ki se bore doma, v zamejstvu in zdomstvu proti jugoslovanski vladi, ker krši osnov-
ne in neodrekljive pravice slovenskega naroda.
Kakor je bil Stare že v domovini v vrhovih slovenskega političnega življenja, tako je bilo tudi v tujini. Ob smrti dr. Kreka je bil izvoljen za načelnika SLS in tudi za predsednika Narodnega odbora za Slovenijo. Na teh dveh mestih je opravil ogromno delo. Redno se je dopisoval z velikim številom vodilnih politikov krščansko demokratskih strank po svetu ter s slovenskimi in drugimi javnimi delavci. Sproti je vplivne osebnosti ter razne mednarodne institucije obveščal o slovenskem narodu, njegovih problemih in zlasti o krivicah, ki jih komunisti povzročajo Slovencem. Njegova korespondenca zavzema cele police v njegovi pisarni in v njegovem stanovanju.
Naj sklenem te vrstice z ugotovitvijo, da je imel Stare močno zavest velike odgovornosti. Od tod njegova izredna delovnost in vztrajnost pri zasledovanju svojih načrtov. Pri vsem delu pa je bil realist, stoječ na trdnih tleh realnega življenja, ni tvegal skokov v neznano in nevarno negotovost in ni bil prijatelj bobnečih pa praznih fraz.
Prav je, da omenimo še to, da je bil pokojni Stare globoko veren človek. Ko mu slovenski duhovnik prvi dan bolezni, ki se je po devetih dnevih končala s smrtjo, pri polni zavesti podelil svete zakramente, je odločno izjavil: »To pa je najvažnejše!".
Rudolf Smersu
Sveti Duh v življenju vernika in Cerkve
Bliža se binkoštni praznik, spominski dan prihoda Svetega Duha .nad apostole in rojstva prve jeruzalemske krščanske občine. V moči Svetega Duha je Kristusova Cerkev takrat vstopila v zgodovino človeštva. Na svoji življenjski poti je v vseh časih srečavala mnoge zunanje in notranje ovire, a vse je v moči Svetega Duha premagovala. Drugi vesoljni cerkveni zbor v Carigradu leta '3Šil je slovesno razglasil, da je cveti Duh pravi Bog, 'in sprejel v. nlcejsko veroizpoved dostavek: ..Verujem v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja; ki izhaja iz Očeta (in Sina — je poznejši doda-.tejc iz karolinške dobe); ki ga z Očetom in .Sinom molimo In slavimo ■ ki je govoril po prerokih." lbdo-letnlco tega koncila je Cerkov obhajala 1. 1981, lani pa so teologi razpravljali o Svetem Duhu na posebnem posvetovanju v-Rimu. .
..Ob, binkoštnem prazniku je primer no,, da se nekoliko zaustavimo p d razmišljanju o delovanju Svetega Duha v nas samih kakor v cerkvenih skupnostih. Še po-trebneje pa je, da se vprašamo, kako z Njim sodelujemo.
Katoliška vera nas uči, da
vse božje delovanje tako v redu stvarjenja kakor tudi odrešenja pripada vsem trem božjim osebam. Zaradi osebnih odnosov med tremi božjimi osebami pa se poslužujemo izražanja, ki ga najdemo že v svetem pismu ter pripisujemo stvarjenje sveta in njegovo vladanje Bogu Očetu. Druga božja oseba, Bog Sin, se je učlovečila, zato njej pripisujemo odrešenje, Svetemu Duhu kot osebi, ki je sad ljubezni med Očetom in Sinom, pa pripisuje-
mo dela posvečenja, v katerih se posebej 'izraža božja ljubezen. Sveti Duh je tako Očetov kakor Sinov Dar, zato sveto pismo včasih govori, da Oče pošilja Svetega .Duha, včasih pa, da ga pošilja Jezus, druga božja oseba. Jezus je bil v Marijinem telesu spočet od Svetega Duha in napolnjen z vsemi milostmi. Posebej se je razodel Sveti Duh pri Jezusovem krstu, slovesnem začetku mesijanskega delovanja, ki se konča z velikonočno skrivnostjo, s katero se Kristusovo zemeljsko delovanje dovrši. Kristus napove prihod Svetega Duha, ki bo prišel Po njegovem odhodu v nebesa na apostole in na porajajočo se Cerkev kot Duh resnice, Tolažnik, Zagovornik, Vodnik. Cerkveni učitelji in pisatelji večkrat imenujejo 'Svetega Duha dušo Cerkve, pa tudi navdihovalca vsakega vernika. Vlogo, ki jo opravlja duša v človeškem telesu, opravlja Sveti Duh v posameznem kristjanu kakor tudi v celotnem organizmu Cerkve.
Med temeljnimi resnicami krščanske vere je tudi ta, da je milost božja za zveličanje potrebna. Zato molimo: »Začni, prosimo, Gospod, naša dejanja s svojim navdihovanjem in spremljaj jih 8 svojo pomočjo, da se vse naše hiolitve in vsa naša dela vselej Po tebi začno in po tebi končajo." Kakor mora Bog v redu stvarjenja spodbuditi in voditi delovanje Vsake stvari, tako mora Sveti Duh 7 redu odrešenja s svojo milostjo
prehiteti vsako naše dejanje in ga ves čas spremljati, da bo pridobilo kakšno vrednost za zveličanje.
Naše osebno posvečenje se je začelo s svetim krstom. Takrat emo bili prerojeni iz vode in Svetega Duha, postali smo božji otroci, se vrasli v Kristusa, naše telo je postalo tempelj Svetega Duha im mi udje Kristusovega skrivnostnega telesa — Cerkve. Od takrat je Sveti Duh duša vsega našega duhovnega življenja. Vsaka dobra misel, vsako plemenito čustvo, vsako dobro delo je od začetka do kraja vodil Sveti Duh, saj še ime Jezus ne moremo prav spregovoriti brez nriloisti Svetega Duha.
Vprašajmo se, kakšen je danes maš odnos do Svetega Duha. Večkrat se govori o Svetem Duhu kot o »neznanem Bogu", kar pomeni, da kristjani na Svetega Duha pogosto nič ne mislimo. To je nevredno za vernika. Kar koli je lepega, dobrega, Bogu prijetnega, svetega v naši duši, je delo Svetega Duha. Posvečujoča milost, vse nadnaravne kreposti od treh božjih do glavnih ali nravnih kreposti im darov, vse to je delo Svetega Duha. Kot razumna in svobodna bitja delovanju Svetega Duha ne smemo v nas postavljati ovir, ampak moramo z njegovo milostjo sodelovati, se odzivati njegovemu vabilu.
Janez Jenko
koprski škof
Tabernakelj - bivališče Boga med ljudmi
i
1 Kadar stopim v domačo cerkev, se skoraj vedno, zlasti kadar je prazna, spomnim, kako nam je skušal katehet v prvem razredu osnovne šole vzbuditi spoštovanje do tabernaklja'oziroma Kristusa, ki pod podobo kruha prebiva v njerii. Prišel je v šolo za veroučno uro kakor običajno — takrat smo imeli verouk v šoli. Vendar je tokrat prišel brez aktovke, brez knjige in v talarju, kar se do takrat še ni zgodilo. Rekel nam je: „Danes ne bomo imeli verouka tukaj, temveč gremo v cerkev, da boste od blizu videli, kje živi Jezus vedno med nami."
; Veseli smo šli v vrsti po dva in dva v cerkev, ki je bila kakšnih 50 metrov oddaljena od šole. Peljal nas je prav do velikega oltarja in nas pred njim, razvrstil v polkrog. Prižgal je vse luči, da je bil oltar dobro razsvetljen. Stopil je v sredo pred tabernakljem in začel govoriti: „Gtejte, otroci, v tej mali zlati hišici noč in dan prebiva Jezus pod podobo kruha. Kakor vidite, je ta hišica vsa zlata. Pravimo ji tabernakelj. Za Jezusa mora biti vse najlepše. Kadar pridemo v cerkev, se moramo takoj spomniti, da je tukaj v tabernaklju Jezus. Svoje spoštovanje in ljubezen mu pokažemo s tem, da ga lepo pozdra-
vimo, in sicer tako, da pokleknemo na eno koleno, pri tem pa gledamo v tabernakelj. Zdaj bom odprl ta zlata vratca, da boste videli Jezusa v monštranci pod podobo kruha. Počastili ga bomo tako, da bomo vsi hkrati pokleknili pa eno koleno." Odprl je tabernakelj in nas še enkrat opozoril, naj z njim vsi pokleknemo. Toda pri vsej dobri volji nas je nekaj ostalo pokonci in smo s svetim strahom in radovednostjo strmeli v odprt tabernakelj, ki jv ves žarel v zlatosrebrnem sijaju.
Gotovo, da vsega, kar'~nam je katehet razlagal, naše otroške glavice niso mogle dojeti. Toda s svojim govorjenjem in vedenjem pred tabernakljem je vzbudil v mladih srcih spoštovanje in ljubezen do sv. Rešnjega telesa, da smo mogli tudi pozneje obvladovati svojo otroško naveličanost in tudi nagajivost.
Danes se nam zdi samo po sebi umevno, da je v vsaki župnijski cerkvi, ponekod tudi na podružnicah in v samostanskih kapelah, tabernakelj z Najsvetejšim. In vendar v prvih časih krš-ščanstva tabernaklja niso poznali. Verjetno pa je, da so že od vsega začetka svete hostje hranili nekje v liturgičnih prostorih oziroma cerkvah, da so mogli vedno
obhajati bolnike in umirajoče1. To moremo sklepati med drugim tudi iz določil nicejskega cerkvenega zbora (leta 325), ki naroča, naj se povsod Izpolnjuje praksa, da se umirajočim daje sv. obhajilo, četudi niso opravili vse svoje podore.
V tistem času pa so smeli tudi Vemiki vzeti s seboj domov posvečene hostije, da so se lahko z njim1! obhajali med tednom, ker ni hilo vsak dan maše. Seveda so dobili tudi jasna navodila, kako 511 kje naj shranijo evharistijo, da ne bi prišlo do »nešaščenja. Taka praksa je bila do 7. stoletja,
ko so prav zaradi nevarnosti one-čaščenja hranili evharistijo samo v cerkvah.
Posebno mesto, kjer so v cerkvi hranili evharistijo, so imenovali pastoforij. To je Ml prostor na desni ali levi strani oltarja ali tudi v zakristiji. Ponekod so posodico s svetimi hostijami obešali nad oltarjem, podobno kakor danes večno luč. V srednjem veku so dali tej posodici obliko goloba, zagrnjenega s plaščkom. Potem so prišle v navado lepo izdelane omarice, vdobljene v steno na evangeljski strani, ter še lepši stolpiči ob steni tako imenovane „hišice Najsvetejšega zakramenta". Od 16. stoletja dalje pa so cerkve dobile lepe, dragocene tabernaklje sredi velikega oltarja — razen škofijskih in kapiteljskih. V teli cerkvah so namreč v „koru“ večkrat liturgična opravjla, zato imajo tabernaklje z Najsvetejšim v stranski kapeli oziroma stranskem oltarju, da ga morejo verniki nemoteno častiti.
Do 10. stoletja je bila v tabernaklju samo posoda s svetimi hostijami (ciborij), da so mogli obhajati bolnike. Monštrance ni bilo v njem, saj tedaj še ni bilo izpostavljanja Najsvetejšega, prav tako tudi ne1 blagoslova in procesije z Najsvetejšim. Pri evharistiji je bil poudarek na daritvi in obhajilu, manj pa na Kristusovi stalni navzočnosti pod podobo kruha. Ker pa so se pozneje pojavili napačni nazori, ki so začeli tajiti Kristusovo stalno
navzočnost v evharistiji, je začela Cerkev uvajati razne pobožnosti, s katerimi je naglašala prav vero v Kristusovo trajno navzočnost: izpostavljanje Najsvetejšega, blagoslov z Najsvetejšim, povzdigovanje Rešnjega telesa in krvi pri maši, uvedli so praznik sv. Rešnjega telesa s slovesno procesijo. Pobožnosti z javnim izpovedovanjiem vere v Kristusovo navzočnost v evharistiji so ustvarjale veselo doživljanje Kristusove bližine, kar je pomagalo h globoki doživeti kontemplaciji. Porajal se je nov način molitve: osebni pogovor z 'Gospodom, ki je navzoč v tabernaklju. Evharistična duhovnost tega časa je globoko vplivala na življenje vernikov.
Danes si sploh ne moremo predstavljati župnijske cerkve brez tabernaklja in večne luči ob njem. Saj je evharistija, ki je shranjena v tabernaklju, kakor pravi papež Pavel VI., „du-hovno središče župnijske skupnosti; še več, duhovno središče vesoljne Cerkve in vsega človeštva". Zato razumemo, da so tabernaklji po naših cerkvah postavljeni na častna in lepo okrašena mesta.
Ko so marsikje pri nas prenavljali cerkve za bogoslužje po navodilih drugega vatikanskega koncila, so povsod našli tudi za tabernakelj posrečeno rešitev. „Stari“ veliki oltar je postal evharistični oltar s tabernakljem, novi oltar, obrnjen k ljudem, pa
daritveni oltar, če pa so morali kje brez škode odstraniti veliki oltar so tabernakelj postavili na častno mesto v prezbiteriju ali na stranskem oltarju. Tudi v naših novih cerkvah, ki so zgrajene po novih liturgičnih navodilih, nam tudi tabernakelj s svojim mestom razodeva, da ..presveta evharistija obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje" (D 5).
France Oražem
Nemški katoliški shod
„Upati v življenje, ker Bog živi z nami," je bilo življenjsko geslo jezuita Alfreda Delpa, ki so ga 1945. umorili nacisti. Optimistične besede so izbrali prireditelji za geslo shoda zahodnonemških katoličanov od 4. do 8. julija letos v bavarski prestolnici. V Munchnu se že pospešeno pripravljajo na 88. katoliški shod. Pričakujejo nad 100 tisoč vernikov, predvsem veliko mladih.
Prireditelji so tudi že pripravili seznam osmih delovnih tem petdnevnega shoda.
Te so: Cerkev po svetu, Cerkev doma, svet delavcev, tujci v ZRN, mladina—družina—vzgoja, izbira življenja, žena v Cerkvi in družbi ter družba—mir. Te teme bodo tudi iztočnice za vse delovne pogovore, predavanja in stranske prireditve.
Binkošti in telovo v družini
BINKOŠTI
Praznik, ko se spominjamo prihoda Svetega Duha, ki :nas posvečuje. Dnevni stanovanjski prostor naj bo okrašen z rdečim cvetjem! Tudi na namiznem prtu naj bodo rdeči okraski z debelo rdečo svečo na sredi. Tudi na binkošti naj bo opravljena skupna jutranja molitev v tako okrašenem prostoru. Priključena naj ji bo pesem: „S skupno pesmijo prosimo... pridi Sveti Duh.“ Na otroke bo naredila rdeča barva globok vtis. Starši naj jim povedo, da pomeni rdeči okras božjo ljubezen. Bog nas ima tako rad, da je poslal na svet najprej Jezusa, na binkošti pa še Svetega Duha, ki nam pomaga, da se imamo med seboj radi, da drug drugemu pomagamo, in tudi, da imamo Boga prav radi. Po slovenski maši v cerkvi naj bi bil doma slovesen zajtrk, pred katerim naj bi oče prebral iz svetega pisma odlomek, ki popisuje, kako je Jezus poslal Sv. Duha.
SV. REŠNJE TELO
Majhni otroci še ne morejo doumeti razlage, da v drobni hostiji prebiva Jezus. Zato naj starši njihovo pozornost obrnejo na te-lovsko procesijo. Pred praznikom sv. Rešnjega telesa naj jim znova pripovedujejo o jeruzalemskem dogodku, ki ga že poznajo od cvetne nedelje. Poudariti je tre-
ba, da tisti, ki so sprejemali in spremljali Jezusa, niso samo mahali z zelenimi vejami v pozdrav, ampak so predenj polagali obleke, da bi šel tako po lepem in videl da ga imajo zares radi. Tako pozdravljajo in sprejemajo Jezusa, ki gre z nami med polji in travniki, tudi mali otroci dandanes. Oblečejo se v bele obleke in na njegovo pot potresajo cvetice, ki so jih sami nabrali. Jezusa imajo namreč zares radi. Tudi cvetice za telovsko procesijo naj majhni otroci ob spodbudi in nadzorstvu staršev zbirajo pred praznikom sv. Rešnjega telesa tako, kot so zbirali slame pred božičem ali zelenje pred cvetno nedeljo, čim bolj bodo prizadevni, tem več cvetja si bodo prislužili. Nato ga bodo iz lepe košarice potresali pri procesiji. To bo zanje nepozabno doživetje.
TELOVO
Dal nam je svoje telo,
da bi jemali,
jedli
in njegov prozorni prihod obhajali v tisti najtišji kleti, kjer je z lučjo in kruhom na mizi vedno z nami.
Vanjo
so nas vodile besede,
ki jih je brez glasu
govorilo
tanko
belo
znamenje.
Mi pa
smo se od njega vse teže trgali,
dokler nismo hostije,
ki jo je dal
za jed,
v lunici,
rdeče opasani
z rubini,
zaprli
V zlati
zrak.
Ko smo se v megli kadila na telovo
ozirali v monštranco, nismo čutili, kako si sam išče pota iz nje.
Zdaj smo spet v veri
davnih
očetov.
Le za bolne devamo v kraj kosec
posvečenega kruha, da se še oni nahranijo,
da laže najdejo k vinu v tišini
in jim na poti od nas
srce
še bolj
zagori.
Vladimir Truhlar
Vi takole molile
Ali je treba molitev, ki jo je svoje učence naučil, Gospod sam, še posebej razlagati? Zdi se, da ne. Edina razlaga, ki jo Gospod dodaja očenašu, je: „če odpustite ljudem njih pregreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ljudem ne odpustite, vam tudi vaš Oče ne bo odpustil vaših pregreškov" (Mt 6, 14—15). Očenaš se torej zdi tako jasna in razumljiva molitev, da se more ob njem vsakdo učiti, kako naj sploh moli. Razlaga, ki jo daje Kristus, je bolj opozorilo, da v življenju storimo, kar v očenašu govorimo, ko gre za odpuščanje ljudem.
Ne blebetajte kakor pogani
Najbrž je očenaš tista molitev, ki jo povsod po svetu, vsi kristjani, ne samo katoličani, največkrat molijo. Ker to molitev tolikokrat ponavljamo, je nevarnost, da jo izgovarjamo le še na Pamet, skoraj mehanično, ne da bi se pri tem zbrali in mislili na to, kar izgovarjamo, in bili v pogovoru s srcem pri Bogu. čeprav je hotel Gospod svoje učence odvrniti od tega, da bi pri niolitvi blebetali.kakor pogani, se lahko zgodi, da tudi kristjani pri niolitvi očenaša blebetamo. Molimo le z ustnicami, z besedami, ki jih znamo na pamet, naše srce pa
je daleč od Boga.
Da bi se to čim manj dogajalo, je potrebna vedno nova poglobitev v razumevanju Gospodove molitve. Razlaga Gospodove molitve, razmišljanje in pogovor o njej ima torej kot cilj ravno to,
—	da bi očenaš molili v duhu, s srcem in v združenju z Očetom kakor Jezus Kristus;
—	da bi ne blebetali in ne izgovarjali samo besed, ampak vedno bolj odkrivali globine, obzorja, razsežnosti in neizmerno bogastvo Gospodove molitve;
—	da bi nam bil očenaš vedno znova spodbuda za zbrano in pobožno molitev v duhu in resnic1!;
—	da bi nam postal obrazec
za izpraševanje vesti, ob katerem ne bi preverjali, samo svoje molitve, ampak tudi vse sypje krščansko življenje;	r -
da bj nam bil vodilo ih navodilo za vsakdanje življenje, h kateremu se je treba tako pogosto vračati kakor, k vsakdanjemu kruhu, ki ga potrebujemo za življenje. .	,
■ ;	S	,
Oče naš
„Naš Odrešenik nam naroča in božji nauk nas uči, da smemo takole moliti." Tudi če pri maši .vedno znova slišimo te besede, najbrž, redkokdaj postanemo nanje pozorni in se komaj zavemo,
kaj pomeni, da „ smemo “ tako moliti in Boga imenovati oče. Preveč smo se na to navadili. Beseda oče nam je postala tako vsakdanja, da je skoraj izgubila svojo vsebino. Ker očenas večkrat molimo s tako naglico in tako površno, da besede niti jas-mo in razločno ne izgovarjamo, ni čudno, da nam nič ne pove in nič ne pomeni. Začetek prenove, poglobitve in poživitve Gospodove molitve, odkrivanje novih razsežnosti 'in novega pomena za življenje bi se moral pokazati najprej v kulturi besede, v zbrani, jasni in razločni, zato tudi počasni in osebni izgovarjavi besed. Ponekod verniki molijo očenaš, že začetne besede, tako površno 'in zanikrno, malomarno in v naglici, da je kar tnučno, če pomislimo, za kaj gre.
Prve besede, s katerimi po Gospodovem naročilu „smemo“ nagovarjati vsemogočnega in svetega Boga, nam odkrivajo najgloblje in najpomembnejše razmerje med Bogom in človekom: da je Bog naš oče in mi njegovi otroci. Drugega in drugačnega Boga ni in tudi drugega in drugačnega človeka ni. Razlika je le v tem, da verni kristjani, ki poznamo in sprejemamo Gospodovo molitev, to verujemo in se tega veselimo, v to polagamo vse svoje upanje in zaupanje. Drugi pa tega ne vedo ali nočejo sprejeti. A najbrž tega le zato ne sprejemajo, ker v veri niso dojeli, kaj ta resnica zanje pomeni In kakšen smisel daje človekovemu življenju.
Življenjska molitev
Če smemo in moremo v Svetem Duhu Boga klicati: „Aba, Oče!" (Rim 8, 15), pride v molitvi do osebnega pogovora z Bogom. Oče je v nebesih, mi smo na zemlji, a vendar si nismo daleč in tuji. Oče je pri nas in biva v nas, kot nam je razodel Kristus (prim. Jn 14, 23). Oče nas vidi in sprejme v svojem Sinu, ker je on v nas 'in mi v njem. Molitev očena-ša v duhu in resnici, v živi veri in s srcem pomeni, da se zavedamo in smo trdno prepričani: nismo sirote, očeta imamo, ki nas pozna in nas ima rad; nismo sami, brate im sestre imamo, v božji družini živimo. Nebesa so naš zadnji dom, ker je Kristus odšel, da nam pripravi prostor (prim. Jn 14, 3). V živi veri in trdnem prepričanju nam zbrana 'in iskrena molitev očenaša postaja vodilo i>n navodilo za življenje. Tudi če živimo v družbi, kjer je vedno manj pravih očetov, ki se zavedajo svojega dostojanstva in svojih dolžnosti, tudi če je veliko slabih očetov, ki ne poznajo prave ljubezni do svojih otrok, tudi če je veliko sirot brez očetov, — Bog je in ostane naš oče in vedno znova se smemo vračati k njemu kakor izgubljeni sin k dobremu očetu. Tudi če živimo v družbi, kjer nas sebičnost in slabi zgledi zavajajo, da bi živeli kot sebični sinčki-edinč-ki in ne videli bratov in sester, ne imeli zanje čuta. Gospodova molitev nas vedno znova spomi-
n ja in opominja: Bog je „naš“ oče, ne le „moj“ oče — vsi smo bratje in sestre med seboj. Tudi če nam nekateri govorijo, da nam zadošča ta svet in >nas hočejo zapreti vanj, da bi se zadovoljili s tem, kar nam nudi in ne hrepeneli po drugem, očenaš nam
odpira nova obzorja, širi daljave in odkriva višine: ta svet ni vse, naša domovina je drugje, ker molimo: Oče naš, ki si v nebesih.
Lepo je, s srcem, polnim vere in zaupanja, polnim življenja, moliti očenaš.
Alojzij Šuštar, nadškof
Ladja,
2 mnogimi morji 2a sabo
Vse od obale binkoštnega jutra tja do pristana 2. Vatikana ni na krovu Ladje — Cerkve nehala Plapolati zastava: zastava Ženske, ki si jo je ta ladja izvolila Za zvezdo.
Človek se sprašuje, kateri od °beh spolov je pravzaprav v krščanski viziji bolj poveličan, ^oški ali ženski.
Moškost je v Kristusu vcepljena v s&mo enotnost božje osebe, ženskost pa je v Mariji poveličala v najintimnejšo biološko spo-
jitev z božanstvom, s čimer je to bitje povzdignjeno nad celotno kreaturalno hierarhijo.
Če je torej kdaj prišlo v krščanstvu do podcenjevanja ženske, to gotovo ni moglo izhajati iz njegovega dogmatičnega bistva, iz vloge, ki jo krščanstvo v zgodbi odrešenja odmerja ženski.
Če upoštevamo, da je Kristus kot človek vključen v nedeljivost ene same božje osebe, moramo reči cel6, da se je v krščanski viziji kot čista kreatura povzpela
naj višje Ženska.
Je preveč, če tvegamo trditev, da je bil z odrešenjem poveličan v kozmični enakopravnosti spol sam, v svoji od Stvarnika določeni dvojnosti? Večno moško v Kristusu in večno žensko v Mariji?
Tudi naša moderna emancipi-rana pamet si ne more zamisliti nič bolj vzvišenega. Tudi v raznih mitologijah — indijski, egipčanski, grški — ne najdemo ničesar, kar bi se moglo primerjati s takšnim poveličevanjem moško-ženskega počela v stvarstvu, namreč v takšni plemenitosti vizije. Kristjan tukaj zasluti novo integriteto, kakršno je Stvarnik namenil vzpostaviti v prav tisti človeški danosti, ki jo je izvirni padec še posebej vrgel iz ravnovesja: v spolu. V Mariji je poveličana obenem plodnost in de-vištvo: za kristjana je Marija obenem Mati in Brezmadežna.
Odveč bi bilo dokazovati, s kakšno ljubeznijo se je ob Mariji izživela krščanska domišljija, od Dantejeve molitve tam na vrhu njegove onstranske poti tja do Schubertove Ave Marije. Dovolj je omeniti samo lavretanske litanije, ta gejzir' prelepih metafor, do katerih more občutiti odpor le človek brez smisla za poezijo. Prav tako se je od tega enkratnega Bitja pustila očarati krščanska liturgija. Zanj’ je spletla venec najlepših oznak, ki gredo od nadčloveške nežnosti do nadčloveške moči: lepa kakor luna in strašna kakor zvrščena vojska. In Cerkev je dala kristjanu v roke
rožni venec, ta nežni film njenih glavnih življenjskih postaj1, od Gabrijelovega obiska do vnebovzetja.
La Salette, Lurd, Fatima dokazujejo, da ta Ženska ni zbledela v megli srednjeveškega misticizma. Oblastno je stopila v sšmo sredo industrijske dobe. Svoj nastop je prepustila preverjanju zdravniških komisij in celo novih tehničnih sredstev: čudežno sneženje v Fatimi je bilo na primer ujeto na fotografsko ploščo.
Za kristjana ostaja Marija na dogmatski ravni najvišja transmisija božje sile v vesolje, na osebni ravni pa Nežnost, kateri se izroča v življenju in v smrti.
Zvezda, vstala nad Ladjo že v samem jutru njenega izplutja, na binkoštni dan...
Od koncila v Efezu se njen ju-tranjiški lok zarisuje tja do 2. Vatikana: „Mati božja" si preko poldrugega tisočletja podaja roko z ..Materjo Cerkve". Zvezda še zmerom žari, v ljubeznivem soju jutranjice, tudi nad našim atomskim morjem.
Tudi natančneje izmerjena v nove teološke parametre bo za kristjana ostala upanje Cerkve in upanje sveta.
In Ladja plove.
Koliko morij je že prilepilo svoje školjke na njen trup? Judovsko, Grško-rimsko, Barbarsko, Srednjeveško, Renesančno, Razsvetljensko, Industrijsko, Atomsko, Kozmonavtsko...
Za kristjana ni dvoma, da bo Pustila za sabo tudi to naše morje, na videz vsa škripajoča v svojih strukturah, na videz vsa krhka med atomskimi podmornicami in letalonosilkami, komaj upošte-
vano neoboroženo plovilce na velikih admiralskih zemljevidih svetovne politike — in vendar nesmrtna: z božjo obljubo, zapisano na svojem krnu.
Alojz Rebula
Krščanska modrost
Kristjanova modrost
Človek se sprašuje, neutrudljivo išče; v življenju mora vedeti, kaj je dolžan delati in zakaj. Tudi še potem, ko je s tehničnim znanjem zadovoljil gmotne potrebe svojega življenja, o neizpol-njivosti svojih teženj, ki so v svetu končnega potopljene v neskončnost. Kaj je namen in smisel njegovega življenja? Zakaj obstoji na svetu dobro in zlo? Odkod sta bolečina in smrt in kakšen je njun pomen? Ali je kaka pot za dosego prave sreče? Ali je na ta pereča vprašanja duha edini odgovor le molk in brezbrižnost vesolja? Že od vsega Začetka so ljudje po vsem svetu v globini svojega srca želeli vedeti za razlog svojega življenja.
Prišel je Jezus in je z oblastjo izjavil: „Jaz sem pot, resnica in življenje. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel inč življenja." ..Kristus nam je Postal modrost od Boga, posvečenje in odrešenje," pojasnjuje sv. Pavel. Kristjanova modrost je Kristus. Kristus je most, prek
katerega je možno občevanje človeka z Bogom; je Beseda, ki uči kristjana spoznavati nebeškega Očeta in se obračati nanj v si-novskem pogovoru. V Kristusovi luči se razjasnijo skrivnosti, ki obdajajo človekov obstoj.
Listine krščanske modrosti
Krščanska modrost ni sad človeškega iskanja, ne filozofskega razmišljanja, ampak je sad 'božjega razodetja. ..Mnogokrat in na mnogotere načine je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih," piše apostol Pavel, »slednjič, te dni, nam je govoril po Sinu Jezusu Kristusu."
Razodetje pred Kristusom je obseženo v 45 knjigah stare zaveze, razodetje, ki ga nam je prinesel Kristus, pa v 27 spisih nove zaveze. To so svete knjige kristjanov in vsem skupaj pravimo sveto pismo, predmet nenehnega razmišljanja in spoštovanja v vsej Cerkvi. Pisatelji svetopisemskih knjig so bili pri pisanju, zaradi važnosti snovi, ki so jo obravnavali, deležni posebne božje pomoči, ki jo imenujemo »navdih-
njen j e". Varstvo in posredovanje tega razodetja ter avtentična razlaga knjig, ki ga vsebujejo, je naloga Cerkve, ustanovljene od Jezusa Kristusa, da bi bila „božja hiša, steber in temelj resnice." Dejavnost, s katero Cerkev posreduje in z oblastjo prikazuje Razodetje vsem ljudem, je krščansko izročilo.
Pri božjem razodetju gre v bistvu za dejstva in nauke v zvezi z božjim delovanjem v korist človeka, za dogodke v zvezi s tem in njihov pomen, človeški razum mora ob teh dejstvih in resnicah
mnogokrat priznati svojo nemoč, da bi jih razumel. Stoji pred svetim območjem, ki ga presega in katerega nadnaravna polnost mu je nedostopna. Razumeti ga more samo toliko, kolikor potrebuje, da si iz njega naredi vodilo za življenje in mišljenje. Zaradi tega je večina krščanskih resnic „skriv-nost", to se pravi sveta in zastrta stvarnost, ki jo je mogoče spoznati le medlo in samo s pomočjo razodetja in vere, ki jo je Bog položil v človeka.
(Tajništvo za neverne pri apostolskem sedežu)
Človek v luči božjega razodetja
Dostojanstvo človekove osebe v njeni telesnosti in duhovnosti, svobodi in etični odgovornosti v vesti je vsakomur dostopna resničnost. Cerkev pa razlaga to resničnost v luči božjega razodetja in s tem odkriva nove razsežnosti človeka. Na vprašanje, kaj je človek, daje že razodetje stare zaveze odgovor, da je človek ustvarjen po božji podobi. Nova zaveza pa oznanja, da je človek po Kristusu odrešen in poklican v občestvo božjega življenja, da po Svetem Duhu postane nov človek, božji otrok in Kristusov sodedič.
Resnica o novem človeku, o novem življenju in novi svobodi je verska skrivnost in le v veri sprejemljiva. Razodetje torej do-
polnjuje, kar o človeku povedo različne znanosti in filozofija. Kdor v veri sprejme razodetje, o človeku več ve. Šele božja beseda o poklicanosti človeka od Boga po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu odkriva polno resnico o človekovem položaju.
Ustvarjen po božji podobi
,,'Sv. pismo uči, da je bil človek ustvarjen po božji podobi, sposoben spoznati in ljubiti svojega Stvarnika, ki je človeka postavil za gospodovavca nad vsemi zemeljskimi stvarmi, da bi vladal nad njimi in jih uporabljal, poveličujoč Boga" (OS 12). Kot božja podoba naj človek v svojem gospodstvu nad vsemi zemeljski-
mi stvarmi na podlag1! svojega spoznanja in svobodnega odločanja v nekem smislu nadaljuje božje stvariteljsko delo. Kot božji sodelavec naj oblikuje svet s svojim delom, tehniko, kulturo in umetnostjo. Kot njegov partner naj ostane z Bogom v stalnem pogovoru in priznava Boga za svojega Gospoda. Od njega naj Prejema smernice za svoje življenje in delovanje, pomoč v svojem prizadevanju ter doživlja njegovo skrb in ljubezen.
Za vernega človeka so življenje in vse dobrine sveta božji bar, ki naj ga uporablja v svojo brečo in izpopolnitev. V vsem tem pa je človek dolžan Bogu Polagati račun, ker je kot u-stvarjeno bitje od njega odvisen. Svoje božje podobnosti človek ne more nikdar izgubiti, tudi z grehom ne; le z nevernostjo jo more
tajiti ali se ji s svobodnim odločanjem proti Bogu izneveriti in upirati.
Od Boga podarjena samostojnost
Človekova ustvarjenost po božji podobi ne zmanjšuje in ne ogroža njegovega dostojanstva in samobitnosti, marveč je za njiju bitna podlaga. Kot oseba je človek v svoji svobodi 'in dejavnosti avtonomen.
Avtonomija ne pomeni absolutne samobitnosti in neodvisnosti, ampak od Boga podarjeno samo-' stojnost in samoodločevanje na podlagi lastnega spoznanja. Prvi vir spoznanja sta človekova oseba in svet, v katerem živi, prva sposobnost je njegov um in prva moč njegova volja. Razodeta resnica in božje zapovedi ter njihovo sprejetje v veri so le dopolnilo, ki ga Bog daje človeku. Bog ni človekov tekmec, ki bi se hotel uveljaviti na račun človeka, ampak človeku omogoča njegov razvoj v svobodi in ga kliče k čim popolnejšemu razvoju.
V poslušnosti Bogu in v sodelovanju z njim po njegovi volji najde človek svojo srečo. Le če ostane človek do Boga kot svojega Stvarnika in Gospoda odprt in se zaveda svoje naravnanosti na absolutno, ohrani svoje resnično dostojanstvo. Sv. pismo opozarja na poslušnost Duhu (Rimlj 8, 14—17). Kdor taj*i Boga, taji s tem osnovo za človekovo dostojanstvo. Kristjani v veri sprejemajo resnico o Bogu, ki podarja
človeku avtonomijo, in jo skušajo odgovorno uresničevati.
Po Kristusu odrešen
Najpopolnejši odgovor na vpra. šanje, kaj je človek, je učlovečeni Bog Jezus Kristus. On, ki je podoba nevidnega Boga (Kol 1, 15), je tudi popolni človek, ki je ljudem vrnil bogopodobnost, popačeno začenši s prvim grehom. Ker pa je v njem človeška narava privzeta, ne pa uničena, je že s tem samim tudi v nas dvignjena k dostojanstvu brez primere.
Poklican v občestvo božjega življenja
Upodobljen v 'Sinu, ki je prvorojenec med mnogimi brati, prejme krščanski človek prvine Duha, ki ga usposabljajo za spolnjeva-nje nove postave ljubezni. Po božjem Duhu je ves človek notranje prenovljen in pričakuje odrešenja svojega telesa (prim. CS 22). Vcepljen v Kristusa po veri, krstu in drugih zakramentih in v hoji za Kristusom je verni kristjan prepričan, da bo s Kristusom nekoč deležen večnega življenja pri Bogu. Zato je zanj upanje tista življenjska moč, ki ga prek vseh težav in razočaranj usmerja k njegovemu zadnjemu cilju.
Po Svetem Duhu nov človek
V luči Kristusove odrešenjske skrivnosti in poklicanosti v novo življenje se naravno dostojanst-
vo človekove osebe razodeva v novi luči. V veri odkriva človek nove razsežnosti in možnosti svojega razvoja. Njegova svoboda je nova svoboda v Svetem Duhu, za katero je človeka osvobodil Kristus (Gal 5, 1). To pomeni, da človek ni več suženj greha, zaradi katerega je bil zapisan večni smrti. S svojo smrtjo na križu je Kristus strl jarem greha in odprl pot v novo življenje.
Odrešena svoboda je na zemeljski poti sicer še zastrta in negotova. Zato si mora človek resno prizadevati, da se vedno bolj osvobodi od greha in sebičnosti in se odpre božjemu klicu. V luči vere pomeni že prizadevanje neposredno srečevanje z živim Bogom in sodelovanje z njim. Človekove pravice in dolžnosti so pravice in dolžnosti božjih otrok. Njegovo razmerje do bližnjega ureja nova zapoved ljubezni po Kristusovem zgledu. V luči Kristusove skrivnosti je človek „za-krament" in vidno znamenje Boga. Služba Bogu je služba človeku. Kar kdo stori kateremu izmed svojih najmanjših, stori Kristusu (Mt 25, 40).
Božji otrok in Kristusov sodedič
V luči poklicanosti v Kristusu je človekova življenjska naloga, da v sebi čim popolneje uresniči Kristusovo podobo v hoji za njim-Hoja za Kristusom pomeni življenjsko skupnost z njim v svobodi od greha in v oblikovanju
novega človeka v veri, upanju in ljubezni, v zakramentalnem življenju, v molitvi in trpljenju in v občestvu Cerkve.
Prva in najvažnejša naloga v hoji za Kristusom je izpolnjevanje nove zapovedi ljubezni do bližnjega. „Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj" (Jan 13, 35).
Zaradi zapletenosti v greh in osebne obteženosti s slabimi nagnjenji veren kristjan sicer zelo nepopolno izpolnjuje svojo življenjsko nalogo in lahko postaja nezvest božjemu klicu. Tega se tudi zaveda in to priznava pred
Bogom in ljudmi. Zaveda se, da mu je potrebno stalno očiščevanje in spreobračanje v spravi z Bogom in z ljudmi. V tem izkus-stvu se čuti povezanega z vsemi slabotnimi in obteženimi in je do njih poln razumevanja in dobrohotne ljubezni. V zaupanju v bož. jo pomoč in v delovanje Svetega Duha pa po besedah sv. Pavla vedno znova začenja: „Bratje, jaz ne mislim, da sem že dosegel, eno pa: Pozabljam kar je za menoj, in se stegujem za tem, kar je pred menoj, in tako hitim proti cilju za nagrado božjega klica od zgoraj v Kristusu Jezusu" (Flp 3, 13—14).
(Prenova 6)
V nedeljo 17. junija bomo sloven ki rojaki iz Velikega Buenos Airesa počastili Jezusa v sv. Rešnjem telesu s sv. mašo in procesijo.
Iz kronike Janeza Pavla II.
Delavec delavcem
Nedelja 18. marca je Mia v Vatikanu posebej posvečena delavcem. Kar 50 tisoč se jih je zbralo pred baziliko sv. Petra, kjer je bila načrtovana slovesna papeževa maša, ki pa je bila potem zaradi močnega dežja prestavljena v baziliko. Prišli so skoraj iz vseh evropskih držav, pa tudi od drugod jih je bilo veliko. Med njimi so bili kmetje, delavci, obrtniki, gospodinje, teh. miki, uradniki, izseljenci. Papež jih je posebej spomnil, naj sledijo evangeliju dela, ki ga je Jezus oznanjal vse življenje, v Nazaretu tudi fizično delal. »Cerkev/1 je dejal papež, „je vedno poudarjala vrednote dela: družbene, e-konomske in kulturne, pri tem pa poudarjala dostojanstvo človekove osebe.
Proti odstranjevanju križev
Odstranjevnaje križev iz poljskih šol je papež označil kot »zelo bolečo zadevo" pri splošni avdienci v sredo 28. marca, ko je skupino poljskih romarjev nagovoril v njihovem jeziku. Povedal je, da popolnoma podpira poljske škofe, ki so se postavili na stran študentov in srednješolcev v njihovih protestih proti odstranjevanju križev.
Tokrat se je zgodilo prvič, da je papež po svojem drugem obis-
ku v domovini javno govoril o notranjem položaju na Poljskem. Navedel je odlomek iz sporočila poljskih škofov, ki zahtevajo socialni mir, sedanji ukrepi režima pa sejejo nemir. Stališče škofov pa ni doseglo zaželenega učinka, saj je režim odgovoril takoj, da je odločil nepreklicno, da bo odstranil križe iz vseh javnih prostorov. Primas Glemp pa je na vse to dejal, da pomeni odstranjevanje križev za Poljake isto kot rezanje pri živem telesu.
Besede priznanja Severni Ameriki
Novi poslanik ZDA pri Apostolskem sedežu William Wilson je 8. aprila predložil sv. očetu poverilne listine. Ob tej priložnosti je papež naslovil nam j besede, ki so polne priznanja za vlogo ZDA v današnjem svetu.
Sv. oče je med drugim dejal, da sedanji svetovni položaj v mnogočem zavisi od načina, kako vrši Severna Amerika svoje poslanstvo služenja človeštvu. Tako Apostolski sedež kot moralna velesila kakor ZDA kot tehnična se morata soočati s problemi, ki zadevajo ves svet: oboroževalna tekma, zatiranje slabotnih, lakota, reveži, begunci, kršenje človekovih pravic. V vsem tem pa obstaja med obema tesna vzporednost. Janez Pavel je sklenil govor z željo, da ostane Sev. A-
merika zvesta sama sebi, ko gre za načela vere in morale ter za pomoč svetu, ki potrebuje miru in pravice, ki je lačen in željan bratske Ijubezmi.
Vojaki pri papežu
V nedeljo 8. aprila se je zbralo v baziliki sv. Petra 16.000 vojakov, vsi v uniformah, iz 24 držav. Jasno je, da n'i bito nobenega iz držav s komunističnim režimom. Z vojaki so prišli tudi njihovi svojci. Vsi ti vojaki so prišli v Rim, da opravijo svetoletno roganje. Papež j'ih je bil vidno vesel in si je v pridigi zastavil
dvojno vprašanje: ali je mogoče biti 'dober vojak in dober kristjan in ali se d6 služiti miru z orožjem v rokah. Na prvo vprašanje je odgovoril: če vojak želi služiti miru, pospeševati pravičnost in premagati smrt z ljubeznijo, gotovo uresničuje krščanski ideal služenja im bratstva. Na drugo vprašanje pa je dejal, da se d& tudi z orožjem krepiti mir, če to orožje služi za vzpostavitev prekršenega reda v družbi in za preprečitev teptanja človekovih pravic.
Nova imenovanja
'S'v. oče je imenoval kardinala Casarolija, ki že sedaj vodi državno tajništvo (vatikansko zu-manjo politiko), za svojega predstavnika, kar se tiče oblasti in odgovornosti pri vodenju Vatikanske države. Brazilski kardinal Angelo Rossi, ki je bil do sedaj prefekt Kongregacije za širjenje vere, bo odslej upravljal dmovino Apostolskega sedeža, na njegovo mesto pa je bil imenovan nadškof Ryan iz Dublina na Irskem. Kongregacija za imenovanje škofov je bila zaupana črnskemu kardinalu Gantinu, ki je bil doslej predsednik komisije ..Pravičnost in mir". V tej službi ga bo nasledil marsejski nadškof kardinal Etchegarray.
Svetoletno romanje mladih
-Srečanje mladih v Rimu ob sklepu sv. leta, ki je trajalo od 12. do 15. aprila, je daleč pre-
seglo najbolj optimistična predvidevanja organizatorjev. Zbralo se jih je kar 300.000 in to iz vsega sveta. Najbolj doživeti in najlepši' sta bili manifestaciji v soboto popoldne in v nedeljo dopoldne; 3 ure je v soboto trajal sprevod 'iz raznih rimskih zbornih mest na Trg sv. Petra, kjer je mlade ob 18,15 sprejel sv. oče. Na častni tribuni je bil tudi predsednik vlade Craxi, 10 kardinalov in mati Terezija.
Papež je mlade pozval, naj se borijo zoper .kulturo smrti". Odklanjajo naj zato nasilje, splav, mamila, vojno, jedrsko orožje. Naj bodo čisti. S starejšimi naj iščejo dialog. Na cvetno nedeljo je bil Trg sv. Petra spet nabito poln. Papež jim je govoril spet o smislu življenja. Zavržejo naj greh, sebičnost, požcljivost. Gojijo naj duha služenja.
Jubilejno srečanje športnikov
Na olimpijskem stadionu v Rimu se je zbralo okrog 70.000 športnikov iz vsega sveta, da praznujejo jubilej odrešenja. Mednje je prišel tudi sv. oče in zanje daroval sv. mašo.
I ' '	' ' , 1
. V pridigi je dejal, da je šport lahko pristna kultura, če je odprt za človeške vrednote in pomaga k skladnemu razvoju človeka v vseh njegovih razsežnostih. Šport lahko mnogo priporno A; k medsebojni ljubezni, iskrenemu bratstvu’ in pristni solidarnosti. Lahko pripomore tudi k miroljubnemu sožitju narodov in k
odpravljanju kakršnega koli zapostavljanja, rasnega, jezikovnega ali verskega. Sv. oče je tudi omenil tekmovanje. Več kot zmaga ali trofeja velja ncvenljivi venec večnega življenja, ki ga daje Bog.
Sveto leto invalidov
31. marca so v veliki avdieitčni dvorani Pavla VI. praznovali invalidi z vsega sveta. Papež jim je govoril o potrebi, da bi po vsem, svetu uresničili bratstvo. Tudi nedolžno trpljenje, ki je in ostane skrivnost, lahko pri tem učinkovtio pomaga. Takšno trpljenje je po svojem bistvu usmerjeno v vstajenje, v veliko noč. Kristus trpečih ne bo razočaral. Trpljenje vedno naloži križ na rame, toda če ga človek sprejme, sc spremeni in dobi razsežnost ljubezni.
Svetoletni dar redovnikom
Za konec sv. leta je Janez Pavel II. zapisal posebno apostolsko spodbudo, ki jo je namenil redovnicam in redovnikom. 51 strani dolgo besedilo ima naslov ..Odrešenikov dar" in je neke vrste duhovni razgovor, s katerim želi papež spomniti redovnike na osnove redovniškega življenja. — Listina kaže izjemno spoštovanje cerkvenega občestva do redovnikov. V njihovem življenju vidi svoje posebno duhovno bogastvo. Papež jih spodbuja, naj spoštujejo skupno življenje, nosijo redovniška oblačila ter se držijo
evangeljskih svetov. Mlade vabi, naj odkrivajo redovno življenjfc in naj se ga ne bojijo Živeti.
Svetoletno romanje bratovščin
1, aprila so poromale v Rim bratovščine iz Italije, Zahodne Nemčije, Velike Britanije, Francije, Španije, Portugalske, Poljske in iz nekaterih držav Južne Amerike. Na romanju je bilo tudi zelo veliko salezijancev, ki so na ta način praznovali 50-letnico razglasitve njihovega ustanovitelja Janeza Bosca za svetnika.
Papež je zanje maševal na Trsu sv. Petra. Bratovščinam se je zahvalil za delo, ki so ga opravile v korist Cerkve. Glavne nalo-£e, ki so jih bratovščine opravljale, so bile bogočastje, pokora In dela usmiljenja. Bratovščine So tudi skrbele za vzgojo in nravno rast svojih članov, pomagale ljudem ob naravnih nesrečah in epidemijah ter delale pokoro za javno nemoralo. Bratovščine so nastajale okrog večjih samostanov od 11. stoletja dalje. Najbolj so cvetele v 14. in 15. stoletju. Tudi danes po papeževih besedah vedno lahko koristijo božjemu ljudstvu.
Papež >ni pozabil omeniti preganjanih zaradi vere po svetu. »Mislimo danes na vse one ljudi Po svetu, ki jim je Kristus dal svojo luč in jo morajo nositi naprej sredi preganjnaj in nasilja, ^era mora prenašati tudi slabosti vsakega izmed 'nas. Molimo za močno in pogumno vero!" Na
Trgu sv. Petra je bilo nad 100 tisoč ljudi.
Svetoletno romanje družin
25. marca se je na Trgu sv. Petra pri papeževi maši za dru-žipe zbralo nad 100 tisoč sveto-letnih romarjev. Poleg oltarja je bil nameščen kip fatimske Marije, ki so ga dan prej nalašč za to veliko svetoletno slovesnost prepeljali iz Fatime.
Janez Pavel II. je zakonce posebej opozoril na nerazvezljivost in zakramentalnost zakona. Obžaloval je, da sta te dve nepogrešljivi lastnosti v pravem krščanskem zakonu danes marsikje močno vprašljivi, ponekod pa so ju celo črtali.
Družine po svetu je papež pozval, naj ponovno odkrivajo resničnost prave zakonske in starševske ljubezni in se odprejo milostim zakramenta. Zakon je namreč velik zakrament, saj posveča moža in ženo 'in jima omogoča, da se ljubita med seboj in sodelujeta pri ustvarjanju novega človeškega življenja.
V današnjem času je marsikje mogoče opaziti odpor proti Bogu in njegovim zapovedim v življenju družine in zakona, razvrednotenje nekaterih temeljnih vrednot, ločene zakone, razbite družine, ubijanja otroških življenj pred rojstvom, razrahljano zakonodajo in običaje na področju zakonskega življenja.
Ob koncu maše pred baziliko je papež prebral posvetilno mo-
lite v, s katero je ves svet, zlasti pa še krščanske družine zaupal v varstvo božji Materi.
Na veliki četrtek
'Na veliki četrtek je sv. oče vodil somaševanje pri krizmeni maši v baziliki sv. Petra, pri kateri je posvetil sveta olja za podeljevanje nekaterih zakramentov. Med pridigo je poudaril, da je posvetitev sv. olj znamenje Kristusove volje, da bi nenehno bogatil sveto Cerkev s podeljevanjem zakramentov, ki so znamenja milosti in zveličanja. 0-menil je, da gre h koncu obhajanje izrednega sv. leta odrešenja, in zatrdil somaševalcem, „da smo v sv. letu skušali obnoviti v nas zakramentalno milost duhovništva.
Na veliki petek
Na veliki petek je Janez Pavel II. vodil križev pot v Kolose ju, razsvetljenem z baklami in svečami, v spomin Jezusovega trpljenja in smrti. Včasih je naslonil svoje čelo na dva metra visoki križ, ki ga je nesel. Pobožnost je začel znotraj Koloseja, med razvalinami, kjer so v prvih stoletjih metali kristjane levom. Pri molitvi križevega pota je papeža spremljala nepregledna množica s prižganimi svečami.
Ob koncu pobožnosti je v kratkem nagovoru dejal, da sodijo krute igre rimskih cesarjev v zgodovino, premnogo kristjanov
pa dnevno doživlja preganjanje v različnih oblikah in v različnih deželah na vseh kontinentih zavoljo svoje vere. „Ko se spominjamo trpljenja in mučetništva prvih kristjanov, ki so živeli iz vere v Kristusa in bili pripravljeni zanj dati svoje življenje, ne moremo pozabljati na naše brate in sestre, ki v sedanjih časih živijo in trpijo podobno." Ob teh besedah je gotovo mislil predvsem na vernike pod komunističnimi režimi.
Pred Obredom velikega petka je okrog dve ure spovedoval v baziliki sv. Petra.
Velika sobota
Opravilo velikonočne vigilije je sv. oče vodil zaradi ogromne množice romarjev in vernikov na Trgu sv. Petra. Zavoljo sklepa sv. leta odrešenja se je zbralo v Rimu izredno število vernikov. Med krstnim bogoslužjem je papež krstil 30 odraslih ljudi iz Japonske, Južne Koreje, češkoslovaške, Kenije, Ghane, Egipta, Holandske, Francije in Italije. Novokrščence je nato tudi birmal. Oltar je bil ob obelisku, ob strani trga pa je 22 metrov kvadratni televizijski zaslon prenašal ves obred, da so ga vsi navzoči — čez 30 tisoč — lahko dobro videli. Pridiga je bila izrazito verskega značaja. Jezusovo vstajenje je papež označil kot zmago življenja nad smrtjo in poroštvo tudi za nas. Obred je trajal 3 ure.
Sklep sv. leta
Na velikonočno nedeljo je Janez Pavel II. voščil srečne praznike v 45 jezikih. 300 tisoč romarjev in domačinov je napolnilo Trg sv. Petra in okolico. Papež j e rotil, naj ljudje prenehajo s Pripravami za vojno, s terorizmom, z mučenji in s splavom. 'Svet je v stiski zaradi naraščajočega nasprotja med vojnimi pri-
pravami in prizadevanji za mir, med bogastvom in siromaštvom, med s p o š tavanjem človekovih pravic in zatiranjem, med upanjem in življenjem nasproti splavu in evtanaziji. Po slovesni sv, maši in voščilih je zaprl bronasta vrata v baziliko sv. Petra, ki so odprta le ob svetih letih, in s tem zaključil izredno sv. leto ob 1950-letnici Jezusove odrešilne smrti.
Srečanje slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi
Od 2. do 6. aprila je bilo v Er-genzingenu pri Rottenburgu v Zahodni Nemčiji. Zasedanje je vodil Predsednik Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov dr. Janez Zdešar iz Miinchna. O Trubarju, slovenskem reformatorju, je predaval dr. Marko Dvoržak, slovenist in jezikoslovec, ki sedaj deluje v slovenskem Pastoralnem središču v Ulmu. O Lutru, začetniku reformacije v Nemčiji — kot ga motri Cerkev v današnjih dneh — je predaval nemški teolog dr. Hubert Bour. V imenu slovenskih škofov je udeležencem za. sedanja poslal pozdravno pismo dr. Stanislav Lenič. Okrog 30 udeležencev je seveda razpravljalo o dušno-Pastirskih vprašanjih med slovenski, hii zdomci in se pomenilo tudi o razmerah v matični domovini.
Prof. Jože Krašovec obsojen
Temeljno sodišče v Ljubljani, E-nota v Ljubljani, je obsodila Jožeta Krašovca, profesorja bibličnih znanosti Stare zaveze na Teološki fakulteti v Ljubljani, na mesec dni zapora, pogojno za 5 let. Razlog za obsodbo je sodišče našlo v naslednjem odstavku njegovega predavanja na Teološkem tečaju za študente novembra 1980, ki je izšlo v knjigi Kristjani za prihodnost maja 1981: „Kako močna in učinkovita je obče čestvena vera, se posebno dobro zavedajo borbeni ateisti in zagovorniki človekove funkcionalnosti v kolektivu. Odtod njihovo zapeljevanje s krilaticami, da je vera zgolj osebna zadeva posameznikov. Vedo, da je človeka treba izolirati, potem bo njihov pokorni podanik, figura v njihovem sistemu." (Družina, 13 — 1984.)
Škof Rožman
duhovna podoba velike osebnosti na prelomnici časa
Ljubljana — novi Rožmanov dom
Dr. Rožman je že 7. januarja 1920. pričel predavati cerkveno pravo na novi Teološki fakulteti v Ljubljani. Ko se je selil g Koroškega, mu je bilo iz vagona, kjer je bilo pohištvo, pokradeno vse:	perilo,	obleka, knjige in
skripta. Med rokopisi so gotovo bila njegova predavanja, ki jih je tako skrbno sestavljal za svoje slušatelje v celovškem bogoslovju. Verjetno pa so med spisi bile tudi pridige1, morda celo njegovi literarni proizvodi iz dijaških in bogoslovnih let. Tej nesreči se je pridružila še druga: prof. Rožman ni mogel dobiti v Ljubljani niti pravega stanovanja, niti svoje kuhinje. V začetku se je stiskal v majhni sobici v palači Ljudske posojilnice. Vsako jutro si je v kavarni Union privoščil skodelico kave, opoldne je kosil na raznih krajih, za večerjo
pa je použil kako malenkost.
Ker je bil začetka samo honorarni profesor, je bila tudi njegova plača majhna. Zato ni čudno, da je v šolskem letu 1920/21 sprejel mesto dijaškega prefekta v ljubljanskem Marijanišču.
Sodbe, kako je opravljal dr. Rožman svoj apostolat med dijaki, so deljene. Po mnenju nekaterih sodobnikov, je bil s fanti predober. Drugi mu očitajo, da je bil v svojem zaupanju dostikrat razočaran. Dejstvo je, da je doživel kot prefekt dva upora, zlasti višješolcev, obakrat pa je bil vzrok — ričet. Obakrat se tudi zdi, da je Rožman prenaglo in premočno reagiral. Seveda pa je treba poslušati tudi drugo plat zvona. Njegov nekdanji gojenec piše o dr. Rožmanu, da je nemogoče trditi, da bi bil zelo nepotrpežljiv, oziroma razburljiv. Vse
'Slabosti in majhne prestopke študentov da je čudovito minno in potrpežljivo prenašal. Razburil pa se je in odločno nastopil tedaj, kadar je videl med dijaki zlobo, hudobijo ali dejanja, s katerimi so delali sebi ali zavodu sramoto.
Dr. Rožman pa je že v začetku svojega bivanja v Ljubljani zaoral globoko tudi v Orlovski zvezi. Slovenskega Orla je ustanovil škof Jeglič.
Z ustanovitvijo je imel več namenov. Predvsem naj bi bil Orel protiutež Sokolu, ki mu je njegov ustanovitelj Tyrš dal svobodomiselno ideologijo. Istočasno pa naj bi ta organizacija koristno zaposlila mladega človeka ter mu dala vzgojo in izobrazbo. V tej organizaciji je torej dr. Rožman takoj mašel v Ljubljani nov delokrog. Postal je mladinski referent pri slovenski Orlovski zvezi in bil pokrovitelj dijaškega Orla. Dr. Rožman je z Orlom preživel vse krize, zlasti vdor križarstva, ter mu ostal zvest do 1. 1929., ko je centralna beograjska vlada Orla razpustila.
Dr. Rožman je že na Koroškem ustanovil več Marijinih družb, Po prihodu v Ljubljano pa je najprej poživel Marijino družbo-v Marijanišču. Toda kmalu je Postal ideolog slovenskih Mariji-uih družb. Njegova zasluga je bila, da so bila začetna trenja med Orli in Marijinimi družbami že v kali zatrta.
Leta 1923. je bil v ljubljanski
stolnici posvečen za škofa Rožmanov stanovski tovariš, vseuči-1'iški profesor dr. Josip Srebrnič. Ko je odšel na svojo novo škofijo, otok Krk, se je izpraznilo njegovo dotedanje stanovanje v šentpe-trskem župnišču v Ljubljani. Tedaj je za dr. Rožmana prišel ugoden trenutek, da se je iz Ma-rijamišča preselil v to stanovanje. S preselitvijo je nehal biti prefekt marijaniških dijakov. Ko je še avgusta 1924. postal izredni profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti v Ljubljani, se je tudi njegovo gmotno stanje izboljšalo. Še enega udejstvovanja dr. Rožmana v tej dobi ne smemo pozabiti:	bil je plode-n
pisatelj znanstvenih in poljudnih razprav. Pisal je v vsemogoče revije in časnike. Omenimo naj med drugimi samo znanstveno revijo „čas“, bogoslovni znanstveni časopis ..Bogoslovni vestnik", sodeloval je pri ..Bogoljubu" in ..Glasniku presvetega Srca Jezusovega" in še in še. Pisal je vzgojne članke zlasti v »Mladost", glasilo slovenskih Orlov, bil pa je tudi sodelavec pri Družbi sv. Mohorja. Za fante je napisal molitvenik »Besede življenja" - misli in molitve za fante. Končno pa naj dodamo še vrsto njegovih člankov v duhovniškem glasilu »Vzajemnost". Dr. Rožman torej ni bil svetilka pod mernikom, temveč žaromet, ki je s svojo lučjo svetil tja, kjer je bila tema najgostejša.
(Povzeto po knjigi dr. Kolariča)
Duhovnik Mafija Lamovšek
nas je zapustil
V	četrtek 29. marca 1984 v ranem jutru je stopil pred najvišjega duhovnika vseh vekov Gospoda Jezusa Kristusa njegov zvesti in skrbni služabnik duhovnik preč. g. Matija Lamovšek in mu na zlati pateni prinesel svoje duhovniško življenje, ki je bilo neprestana daritev.
V	družini trdnega in premožnega gruntarja je 11. marca 1900 v Št. Rupertu na Dolenjskem zagledal luč sveta. V stari in mogočni cerkvi, ki so jo iz rezanega kamna postavili še mogočni Celjani, je bil sprejtet v krščansko občestvo z imenom Matija.
Po ljudski šoli v rojstnem kraju je bil sprejet v škofove zavode v Št. Vidu nad Ljubljano. Sam je pripovedoval iz tega časa, da je tedaj bila v zavodih zaradi vojnih razmer slaba in pičla hrana. Dijaki so bili več lačni kot siti, zato je telesno oslabel, bil pa je vsa gimnazijska leta odličen dijak. Po končani gimnaziji je vstopil v ljubljansko bogoslovje. Škof dr. Anton Bonaventura Jeglič ga je 29. junija 1925. leta posvetil v duhovnika in 12. julija 1925 je v častitljivi — za majhno vas — kar preveliki in imenitni šentrupertski cerkvi zapel novo mašo.
Po novomašniškem slavju se
je začelo trdo duhovniško življenje. Mlad ,postaven, telesno sicer ■nekoliko šibak je gospod Matija Lamovšek odšel na prvo kaplansko službo v hribovito, razsežno in zato težko župnijo Selca nad Škofjo Loko. Po devetih letih težkega pa uspešnega dela med hribovci, toda telesno utrjen in o-krepljen, je bil 1934. leta poslan v župnijo Devica Marija v Polju, pred vrati Ljubljane.
V župniji je bilo mnogo kmetov, ki so živeli od bližnjega mesta, v glavnem pa so prevladovali tovarniški delavci, zaposleni v papirnici v bližnjih Vevčah, in železničarji. Župnija in delo samo po sebi ni bilo težavno, a duhovnik v takem kraju je moral imeti mnogo smisla in čuta in dober posluh za potrebe delavcev, predvsem za duhovne potrebe. Moral se je poglobiti v delavsko miselnost, v njihovo duševnost in se vedno pravilno znajti v okolju, ki ga je neprestano kvaril vpliv bližnjega mesta. S tega vidika pa delo ni bilo lahko. Gospod Matija se je v novi župniji hitro znašel in se je izkazal kot resen in vesten dušni pastir proletarcev in posebej kot skrben duhovni oče in vzgojitelj mladine. Ves se je posvetil delavski in dijaški katoliški akciji. Gospod
■Matija je imel z mladinsko katoliško akcijo lepe uspehe in je vzgojil lepo število dobrih, da, naravnost odličnih borcev. To pa ni šlo v račun komunistov in njihovih sopotnikov krščanskih Socialistov v Krekovi mladini, ki so že tedaj v župniji na široko razpredli svoje mreže in si vz-> trajno prizadevali, da vanje nalove čim več delavcev in še posebej dijakov, ki jih je zaradi bližine Ljubljane bilo v Polju kar yeliko število. Komunisti pa so *z Ljubljane dobivali tudi stalno Pomoč in navodila. Tako si je zaradi svojega uspešnega dela Sospod Matija nakopal smrtno sovraštvo komunistov pa tudi krščanskih socialistov, ki so ga že Zaznamovali za likvidacijo. Če bi maja 1945. leta dobili v roke, ”i ga ubili.
V tej zavesti je 5. maja 1945. eta zapustil župnijo in se pridružil množici beguncev ter od-bešačil po Gorenjski prek Kara-Vatlk in Ljubelja na Koroško. Ni
bil sam, v begunstvo je z njim in župnikom odšel tudi cvet poljske župnije.
S prihodom v begunstvo je začel gospod Matija, kot vsi begunci, življenje polno 'nemira, neprenehnega strahu, moreče taboriščne psihoze, stradanja in vsakovrstnega pomanjkanja, doživljal in preživljal vse bridkosti z ljudstvom vred. Ves čas pa je vestno vršil svojo duhovniško službo najprej v taborišču Ke-llerberg in potem v Spittalu ob Dravi, kjer je bil taboriščni župnik vse do 1. januarja 1949. leta, ko je odpotoval v Argentino.
Na argentinska tla je z ladje Gral Holbrook stopil 5. februarja. Bil je v najlepših moških letih, zdrav in trden človek. Toda prilagajanje v nove razmere, neznanje jezika in nepoznanje novih ljudi, njihove miselnosti in navad, plitke in površne vere, svojske morale, vse to ga je začelo uničevati. Zlasti ga je močno bolelo krivično preganjanje njegovega poljskega župnika Ketteja, ki je bolan ostal v Avstriji in so se po angleški vojaški upravi nad njim krepko in neusmiljeno znašali komunisti. Umrl je kot velik trpin.
Po službah v Baraderu in v Quilmesu v nadškofiji La Plata je meseca maja leta 1954 prišel za hišnega duhovnika v dekliški zavod presvetega Srca v Caste-larju. Sestre tega zavoda so dobile v njem dobrega, skromnega in pobožnega duhovnika in vse je šlo dolgo časa v naj lepšem re-
du in zastopstvu do časov „po-koncilske prenove in prilagodljivosti sodobnosti", za katero so se navduševale zlasti vse mlajše sestre, ni se pa s tem prilagajanjem sprijaznil gospod Matija, ki je v tej 'in taki prenovi in prilagajanju sodobnosti videl resno nevarnost za dobro in pravilno versko in redovno življenje. Začelo se je vrtanje, izpodkopavanje in rovarjenje proti gospodu Matiji. Zmagala je „reforma“ in nekako sredi leta 1968 je gospod moral zapustiti zavod. Zanj so biti to dnevi polni strašne grenkobe, a strli ga niso.
Pa se je zgodilo, da je po odhodu gospoda Matije kmalu za njim odšel sam Gospod iz zavodske kapele, in ne dolgo za njim je odšla iz zavoda tudi večina ..sodobnosti prilagojenih" sester.
Gospod Matija Lamovšek je bil sprejet v nadškofijo Buenos Aires in nadškof ga je imenoval za hišnega kaplana v zavodu »Božjega obličja" v Parque Centena-rio, kjer je bil do zadnjega. Od tedaj do konca življenja je bival v hiši slovenskih dušnih pastirjev blizu Slovenske hiše.
S prihodom gospoda Matije v Castelar maja 1954. leta se je začelo tudi novo življenje na Slo. venski pristavi. Najprej se je posvetil šoli dr. Franceta Prešerna. Otrokom je bil dober katehet in vzgojitelj. V materinem jeziku jih je učil spoznavanja verskih resnic in jih navajal k bogoljubnemu in zakramentalnemu življenju. Lepo je število fan-
tov in deklet, zdaj že tudi mož in žena, ki jih je pripravil na prvo sv. obhajilo in birmo. Na šoli dr. Franceta Prešerna je učil verouk 27 let.
Ko je bil v zavodu naj svetejšega Srca, je večina rojakov iz Castelarja zahajala k njegovi maši v zavodski kapeli. Tam je bil tudi vsem na razpolago za sv. spoved. Potem je za Slovence nekaj časa maševal v stari zapuš-ščeni kapeli Senor de los Milag-ros na ulici Munilla 1190 v Mo-ronu.
Na Pristavi je bilo 1959. leta dograjeno novo poslopje za šolo-in sestanke mladinskih organizacij. To novo poslopje je msgr. Anton Orehar 29. septembra istega leta blagoslovil in v veliki šolski sobi, podobni mali dvorani, opravil prvo sv. mašo. V ta prostor je 1964. leta gospod Matija prenesel službo božjo. Poskrbel je za najnujnejšo opremo in pa-ramente in tukaj se je odslej začela pri sveti maši ob nedeljah zbirati pristavska srenja, on pa je postal pristavski župnik. Vpeljal je tudi pobožnost prvih petkov: sv. rožni venec na začetku, litanije presv. Srca Jezusovega in sv. maša s pridigo; spovedovanja pa je imel toliko, da ga sam n‘i zmogel in je dobil pomoč. Najbolj zvest pomočnik mu je bil vsa leta msgr. Orehar.
Leta 1975 je bila v novem Domu na Pristavi dograjena dvorana v prvem nadstropju. Pobudnik za to dvorano je bil msgr. Orehar, g. Matija pa je z vnem0
zadevo pospeševal in tudi denarno krepko podprl. Ko je bil dvorani prizidan prezbiterij in zakristija in je bil prezbiterij urejen v taki in toliki meri, da se je mogla opravljati sv. maša, •ie gospod Matija 29. junija 1975. leta doživel po tolikih bridkostih zopet enega od svojih najsrečnejših dni. Videl je uresničeno svojo najsrčnejšo željo po lepem bogoslužnem prostoru na Pristavi. Po blagoslovitvi prostora, ki jo je opravil msgr. Orehar, je prvi in Prvič v kapeli sv. Cirila in Metoda opravil mašo in sicer zlato mašo naš župnik gospod Matija Lamovšek. Lepa in prisrčna je bila ta slovesnost, velik praznik in dogodek tudi za Slovensko Pristavo in pristavsko srenjo.
V svoji duhovniški službi med nami je bil goreč 'in neumorno delaven. Leta so ga upognila, pa se ni utrudil na poti na Pristavo, 8 katero je bil zraščen, kljub temu, da so ta potovanja že nekaj let bila zanj' velika težava in so Predstavljala že resno nevarnost. Lil je izredno točen in nekaj minutna zamuda ga je že motila. Veliko je za svoje ovce premolil, ^edno je obiskoval bolnike in o-‘nemogle, jih spovedoval, jim prinašal sv. obhajilo. Vedno je tudi Pokojne spremljal na zadnji poti na božjo njivo k večnemu počitku.
Iz cerkvene nabirke zase nikdar ni maral vzeti niti pesosa, niti za potovanje, temveč je s tem denarjem poskrbel za lepa mašna °blačila in perilo, za cerkvene
posode, za oltarno opremo in za dostojno zakristijo. Hotel je imeti vse lepo, vse v redu in čistoči, samo da bi čim več rojakov pritegnil k slovenski maši na Pristavo in jih tudi za Pristavo pridobil. Imel je lep uspeh.
Naše fante in dekleta je modro vodil, resno se je udeleževal njihovih sestankov, nikdar na njih ni manjkala njegova duhovna misel; navduševal jih je za vse lepo in dobro. Vcepljal jim je ljubezen do čistega in krepostnega življenja, učil jih je vestnega izpolnjevanja stanovskih dolžnosti, poštenja, pridnosti pri delu. Mladino je vzgajal v zavedne Slovence in Slovenke, vedno jim je priporočal, naj se vključijo v organizacije, da bodo vredni nasledniki svojih staršev tudi v javnem delu.
Bil je asistent Katoliške akcije za moške in žene na Pristavi in si je v njih pridobil dobre pomočnike.
Z vso ljubeznijo je spremljal naše društveno življenje na Pristavi. Redno se je udeleževal sej društvenega odbora. Bil je moder, izkušen svetovalec, lep in nepozaben zgled zvestobe Domu in skupnosti. Gradnjo Doma je z zanimanjem in veseljem spremljal, podpiral. Z nami je delil veselje pa tudi bridkosti in težave, z nami se veselil uspehov.
V vsem nam je dajal zgled skrbnega, nesebičnega, požrtvovalnega dušnega pastirja, ki je bil strog do sebe — včasih celo preveč — strog tudi z nami.
Zanj je bila Pristava vse: njegov naj ljubši dom. Med nami je 19. 4. 1970 praznoval svojo sedemdesetletnico, 29. junija 1975 zlato mašo, 27. aprila 1980 svojo osemdesetletnico. Že smo mislili na njegovo biserno mašo za drugo leto, saj mu je letos potekalo že 59 let mašništva. Bil pa nam je tudi zgled zavednega in odločnega Slovenca, fajmoštra starega kova, nepopustljivega v obrambi vere in resnice, do zadnjega vlakna zvestega Cerkvi in slovenskemu narodu.
Po 80. letu je začel naglo in vidno pešati. Težko je hodil, zgubljal se je, na cesti je bil v vedni nevarnosti, spomin mu je pešal, resno smo se bali za njegovo življenje. Vendar pa nas je v nedeljo 8. marca 1980 na koncu maše močno presenetil, ko nam je skoz solze povedal, da je bila ta maša njegova zadnja maša med nami in da dobimo dru-
gega gospoda. 27 let je maševal in 17 let je bil župnik na Pristavi. Toda ni nas popolnoma zapustil, še je prihajal med nas ob nedeljah in prvih petkih in nas spovedoval. Bil je zelo dober spovednik! Še je prihajal med nas na naše družabne prireditve in se z nami poveselil, saj je bil srečen v veseli in zabavni družbi, kjer se večkrat od srca nasmejal.
Letos je obležal. Zadnje tri mesece je preživel deloma v bolnišnici usmiljenih bratov v Ciu-dadeli in pri Zurčevi družini, ki je zgledno lepo in nesebično vedno in tudi v zadnjih mesecih zanj' skrbela.
V bolnišnici ni tožil, ampak je silne bolečine tiho in vdano prenašal kot svetopisemski Job, dokler ni v četrtek 29. marca 1984 ugasnil v bolnišnici usmiljenih bratov San Juan de Dios.
F. P—k.
Kadar se mi je zdelo, da sem prišel v svojih mislih do konca, da sem spoznal jasno in razločno vse skrivnosti, se je pred mano dvignila kakor visoka stena in videl sem, da ne vem ničesar. Iskal sem pri filozofih, ki so premišljevali vse življenje po zadnjih vzrokih življenja, a na zadnja vprašanja mi ni odgovoril nobeden. Zato je naravno, da se svet tako krčevito oklepa Boga in iz njega si more razlagati vse in jasno mu je, čemu živi... A kadar nima več te vere, iskati mora 'resnico sam... in v svoji utrujenosti se oklene navadno tujih zmede; n'ih nazorov ali pa se vrne, odkoder je prišel.
Ivan Cankar
(PO
O Medjugorju kritično in obzirno
Sporočilo javnosti, ki ga je objavila komisija za raziskovanje dogodkov
v Medjugorju
23. in 24. marca je v prostorih škofijskega ordinariata v Mostarju zasedala razširjena komisija, ki jo je imenoval škof Pavao Zanič, da bi pregledala dogodke v župniji Medjugorje. Prvi dan je pri delu komisije sodeloval tudi škof.
V okviru zasedanja so člani 23. marca obiskali Medjugorje ter se udeležili večerne maše in pobožnosti.
Komisija se ni pogosteje sestajala zaradi pričakovanja, da bi se pri vidcih začelo dogajati kaj kvalitetno novega (na primer konec prikazovanj ali nova vsebina Prikazovanj). Poleg tega pa je sveti oče namignil krajevnemu škofu, naj ne prehiteva z objavo svojega stališča, ker se je ob podobnih primerih drugod pokazalo,da čas dela za trezno presojo.
Ker pa so dogodki v župniji Medjugorje zbudili precejšen odmev v naši delni Cerkvi kakor tudi v inozemstvu, je sklenil dosedanjo štiričlansko komisijo razširiti in je izbral nove člane med Profesorji različnih teoloških panog vseh teoloških fakultet na Hrvatskem in v Sloveniji in med Predstavniki medicinske znanosti.
■Na dvodnevnem zasedanju so Mani komisije povedali svoje hinenje o dosedanjem razvoju
dogodkov v župniji Medjugorje, določili smernice za nadaljnje raziskovanje in si razdelili naloge, ki jih morajo posamezni člani komisije opraviti do prihodnjega zasedanja.
Komisija se je seznanila z dejstvom, da se po domovini in tujini širijo tiskane in razmnožene izdaje, ki premalo kritično pišejo o medjugorskih dogodkih, zlasti še o ozdravljenjih, ki naj bi bila čudežna, mostarski škofijski ordinariat pa ni dobil nobene zdravniške dokumentacije. S tem v zvezi so posebej omenjali knjigo „Gospima ukazan ja v Medju-gorju". Komisija bo vsa ta vprašanja temeljito pregledala, zato prosi verski tisk, naj o teh stvareh do objave pristojnega mnenja ne piše. če pa že piše, naj piše kritično in obzirno.
Čeprav smo vsi veseli številnih verskih zborovanj, komisija ne odobrava dejstva, da nekateri duhovniki in katoliški laiki vodijo v Medjugorju organizirana romanja ali prirejajo javne nastope vidcev, preden je Cerkev izrekla svojo sodbo o prikazovanjih.
Komisija opozarja duhovnike in laike na umesten sklep nadškofijskega ordinariata v Zagrebu št. 63/84 z dne 14. januarja
1984, s katerim je kardinal Kuharič , prepovedal; vidcem nastopanje v vseh cerkvah zagrebške nadškofije, vse dokler Cerkev ne bo izrekla svoje sodbe.
Komisija je pisno naprosila pastoralne delavce im vidce v Medjugorju, naj o vsebini prikazovanj niti o morebitnih ozdravljenjih ne govorijo javno niti naj ne dajejo izjav za tisk.
Komisija :se zaveda, da mladi kristjani, ki to doživljajo, potre-
bujejo duhovno vodstvo svojih duhovnikov, toda od pastoralnih delavcev v Medjugorju pričakuje, da pri sodelovanju pri bogoslužju in javnih pobožnostih ne delajo razlike med njimi in drugimi župljani.
V upanju, da si vsi prizadevamo za skupno dobro Cerkve, komisija priporoča vernikom, naj v svoje molitve vključijo delo komisije, kakor tudi vidce in pastoralne delavce v Medjugorju.
Duhovne obnove za veliko noč
Pred velikonočnimi prazniki so bile po verskih središčih duhovne obnove: priložnost za spoved, sv. maša in nagovor o zakramentu sprave in o evharistiji. V Bariločah (13., 14. in 15. aprila) jo je vodil dr. Alojzij Starc, v Berazateguiju (19. apr.) Jože Guštin, v Carapachayu
12.	in 15. apr.) Albin Avguštin in msgr. Orehar, na Pristavi (13. in 14. apr.) Jože Guštin, v San Justu (17. in 18. apr.) Janez Langus, v San Martinu (6., 7. in 8. apr.) Marko Cukjati in msgr. Orehar, v Slomškovem domu (13. in 14. apr.) Tone Rant in v Slovenski vasi (11., 12. in
13.	apr.) dr. France Rode.
Praznovanje velikonočnih praznikov
Velikonočni prazniki so vsako leto milostni čas za našo slovensko versko skupnost, na katere se pripravimo z dobro obiskanimi duhov-
nimi obnovami. Slovenske maše že na cvetno nedeljo prikličejo tudi veliko tistih rojakov, ki se sicer redno udeležujejo maše na argentinskih farah. Po vseh slovenskih verskih središčih se je zlasti zadnja leta razširila navada, da pripravijo rojaki lične butarice.
Obrede velikega tedna v cerkvi Marije Pomagaj je letos motil dež, ki je nagajal tako na veliki četrtek, petek in soboto. Zmanjšal je sicer udeležbo, vendar je kljub slabemu vremenu prišlo vse tri dneve veliko rojakov, še posebej k velikonočni vi-giliji. Obrede je vodil delegat msgr. Anton Orehar ob asistenci slovenskih dušnih pastirjev. Pel je „Gallus“ pod vodstvom dr. Julija Savellija.
Domala vse slovenske družine o-hranjajo tudi slovensko navado glede blagoslova velikonočnih jedil.
Tudi na veliko nedeljo so bile slovenske službe božje po krajevnih središčih dobro obiskane.
Mladina je organizirala še p°' sebna velikonočna srečanja za mlade.
Dom - rodovitna njiva
Prav gotovo vsi, ki pošiljajo svoje otroke v slovensko šolo, zares želite, da bi se vaši otroci dobro naučili slovenščine, da bi se znali v tem jeziku izražati — govoriti in pisati —, da bi brali slovenske knjige, da bi se seznanili s preteklostjo našega naroda, odkrivali bisere slovenskega slovstva, spoznavali lepote slovenske zemlje, da bi se naučili naših Pesmi. In da bi v materinem jeziku molili in vsrkali verske resnice v svoje mlade duše.
Kajne, kako obširen program za tistih nekaj uric sobotne šole! Je ta program utopija? So te vaše želje in naši načrti nesmisel?
Da in ne. Od vas zavisi.
Večkrat se učiteljice vprašujemo, kje tiči vzrok, da nekateri otroci zares veliko odnesejo iz slovenske šole, drugi pa zelo, zelo malo. Saj vendar učimo vse otroke enako. In vse, prav vse Prihajamo do zaključka, da vzrok ni pri otrocih, ampak v družini. In prav o tem, kaj naj starši stojijo, in kako naj spremljajo delo
duhovne vaje za fante
Od petka 6. aprila zvečer do nedelje 8. aprila dopoldne so bile duhovne vaje v Domu duhovnih vaj Valinckrodt, Ruta 3, za fante, od 'končane srednje šole naprej. Fantov 5e bilo 32, vodil jih je Jože Guštin.
slovenske šole, zdajle nekoliko razmislimo.
Se zavedate, kolike važnosti je za otroka družina? Verjemite: Marsikatera družina bi lahko — v večji ali manjši meri — opravila delo šole. še tako odlična šola pa nikdar ne more nadomestiti tega, kar more in mora dati otroku dom. Glejte, delo nekaterih slovenskih učiteljic gre že v desetletja. Pa ob vsem svojem delu lahko samo to ugotovimo, da se zaman trudimo, če stojijo starši ob strani in prekrižanih rok čakajo, da bo šola opravila njihovo delo.
Velikega pomena, ki ga ima družina, pa ne ugotavljamo samo učiteljice slovenskih sobotnih šol. Do tega spoznanja prihajajo po (vsem svetu. Tudi v Argentini poudarjajo, da je dom prva šola, in da je prva šola — dom.
Vsi poznate priliko o sejalcu in semenu. Le tisto seme, ki je padlo v rodovitno zemljo, je obrodilo sad. Kam bo padlo seme, ki ga sejemo v slovenski šoli? Med trnje? Mn skalo? V rodovitno zemljo? Starši, to zavisi popolnoma in edino od vas!
Prav gotovo imate vsi iskreno željo in resno voljo, da bi podprli delo slovenske šole. A morda vam ni popolnoma jasno, v čem naj bi bila ta pomoč. Kaj naj bi vi kot starši naredili. Ogledali si
bomo nekatere najvažnejše reči. Marsikaj vam bo pa sproti odkrivalo družinsko življenje — seveda, če boste imeli odprte oči in srce.
V dve smeri sega delo staršev:
A.	Družinsko življenje in vzgoja
B.	Sodelovanje s slovensko šolo
Življenje in vzgoja v družini
Prvo in najvažnejše — dosledno se držite pravila: pogovorni jezik v naši družini je slovenski. Varujmo se „slovežanščine“! — Včasih ne najdemo slovenskega izraza. Pomagajmo drug drugemu! Pomislimo, koliko priložnosti imajo naši otroci za slovenski pogovor (arg. šola, učenje, 'igranje, televizija...), če doma ne bomo prav zavestno gojili slovenske govorice, potem so naše slovenske šole brez pomena!
Veliko se pogovarjajte z otroki. (V nekem razredu so pisali otroci šolsko vajo z naslovom: Moj dom. Velika večina je napisala: z atom in z mamo se veliko pogovarjamo.) Vedno st vzemite čas, kadar se želi otrok z vami pogovarjati, čeprav morate odložiti kakšno delo. Pripovedujte o-trokom pravljice. Danes imate na razpolago celo vrsto pravljic na zvočnih trakovih (kasetah).
Družinska molitev. Udeležba vse družine pri nedeljski maši — če le mogoče pri slovenski.
Spremljajte otroke, ko se pripravljajo na prvo sv. obhajilo, na birmo. Nikar ne recite, da je to delo kateheta. V nekaterih
župnijah najprej pripravijo mame prvoobhajancev, da potem o-ne učijo otroke. Ni dovolj, da se pozantmate, če se je otrok naučil določena vprašanja. Razgovarjaj-te se z njim o tem, kar se uči pri verouku.
Obhajanje cerkvenih praznikov in cerkvenega leta (advent, božič, velika noč). Ohranjajmo naše navade (v adventu zbiranje slamic, jaslice, molitev in petje pri jaslicah, kajenje... butarice na cvetno nedeljo, obredi velikega tedna, vstajenje, „žegen“...).
Obhajanje družinskih prttzni-kov: godovi, rojstni dnevi, prvo sv. obhajilo, birma...
Obiski sorodnikov in prijateljskih družin.
Ko govorimo o praznovanju cerkvenih in družinskih praznikov, naj omenim petje v družini. Starši, ki znate količkaj peti? pojte otrokom, pojte z njimi!
Branje. Omenili smo že pripovedovanje pravljic. Branje je naslednja stopnja. Naj vam ne bo žal denarja za slovenske knjige, časopise in revije. Božje stezice — v koliko družin prihajajo? Starši, bodite otrokom zgled! Če bodo videli, da ata in mama rada bereta, bodo tudi oni radi vzeli v roke slovensko branj6-Morda bi postavili pravilo: vsak dan vsaj 10 minut branja. Za otroke še posebej velja: branj6 na glas. čemu na glas? Da niu popravimo izgovorjavo, in ker )e zelo važno, da sam sebe sliši.
Ljubezen je iznajdljiva. In 2C bo v srcih vas staršev živela 1J®'
bežen do slovenstva, boste vsak dan našli nešteto možnosti, da jo Vcepljate tudi v srca svojih otrok.
Sodelovanje s slovensko šolo
Starši ste dolžni naučiti svoje otroke slovensko govorico. Otrok mora prinesti v slovensko šolo znanje slovenskega jezika — seveda svoji starosti primerno. To se pravi, da ga razume in se zna v njem izražati. To bo pa mogoče le tedaj, če boste doma dosledno govorili slovensko. Znanje slovenskega jezika je temelj, na katerem stoji slovenska šola! Nesmiselno je pošiljati otroka v slovensko šolo, če ne zna slovenščine. Še več. Starši, ki bi tako ravnali, bi delali otroku in učiteljici veliko krivico, ker bi od obeh zahtevali nekaj nemogočega!
Zavedajte se, da slovenščina ni «n jezik več, ki otrokom utegne kdaj koristiti. Moj otrok mora znati slovensko zato, ker je slovenskega rodu.
Slovenščine se vaši otroci ne učijo tako kot na primer angleščine. Otrok mora čutiti slovensko, to mu pa lahko da samo družfina.
Včasih slišimo: kaj bi doma Sfovorili slovensko, saj zato pošiljam otroke v slovensko šolo. ^bogi otroci! V šoli pa debelo kledajo, ker ničesar ne razumejo. ‘Starši, ki tako delajo, nalagajo utroku breme, ki ga ne zmore, ^ato otrok, ki ne obvlada sloven-skega jezika svoji starosti pri-
merno, ne sprejemamo v slovensko šolo.
Poskrbite, da bodo otroci redno in točno prihajali v slovensko šolo. Res, da to zahteva žrtev. A delo v šoli je nemogoče, če je obisk nereden.
Nadzirajte pisanje domačih nalog. A ne delajte nalog namesto otrok! Otrok naj dela sam. Najprej na list. Potem mu vi preglejte, nato skupaj popravita. Šele potem naj prepiše v zvezek. Nalogo naj naredi že med tednom. Poskrbite, da bodo zvezki za slovensko šolo čedni. Naj otroci vidijo, da starši cenite slov. šolo.
Naloga ni samo pismena, ampak obsega tudi učenje zgodovine, zemljepisa, pesmi in branje beril. Poskrbite, da se bodo že med tednom učili. Vse to velja seveda še prav posebno za učenje verouka.
Poskrbite, da bodo 'imeli otroci v redu vse, kar rabijo v slovenski šoli. Koliko dragocenega časa se izgubi z iskanjem knjige ali zvezka, ki je ostal doma! Vcepite otroku čut odgovornosti!
Otrokom omogočite udeležbo na šolskih prireditvah, ker imajo za otroke velik pomen:
a)	tam se zberejo otroci vseh slovenskih šol, so skupaj pri maši, skupaj molijo in pojejo;
b)	ker predstave poslušajo in gledajo obenem, laže dojemajo in si bolje zapomnijo;
c)	doma se potem z otroki pogovarjajte o tem, kar so videli in slišali.
Težko bi precenili koristi, ki jih dobijo vaši otroci na koloniji v Cordobi. Bodite prepričani, da se vam stroški bogato poplačajo in obrestujejo.
Zanimajte se pri učiteljici in g. katehetu za učni uspeh in vedenje svojih otrok. Naj otroci čutijo, da starši cenite slovensko šolo.
Glejte, če boste na vse to pazili, potem bo seme, ki ga sejemo v slovenski šoli, obrodilo bogate sadove: vam, starši, v veselje, vašim otrokom v korist, slovenski skupnosti v ponos, nam učiteljicam pa v zadoščenje za trud in ljubezen, s katero se posvečamo slovenski šoli in vašim otrokom.	„,	,
Zdenka Jan
l
2^
Repa s koruznimi žganci
Z nami iz šestega razreda ima naš župnik vedno težave. Ali ga kaj neprijetnega sprašujemo ali pa si že izmislimo kakšno potegavščino, da ni dolgčas. Nekega dne je Marjana spustila kar dolg govor:
„Gospod župnik, profesorica zgodovine nam je zadnjič razlagala o Aztekih in njihovi veri. Ko so Španci v 16. stoletju prišli v Mehiko, so tam živeli Azteki, ki so častili boga Vicilipuctla.
Za velike praznike so naredili njegov kip iz sladkorne pese in koruzne moke. Njihovi svečeniki so ga med različnimi ceremonijami spremenil v božje meso in kri-Razrezali so ga in ga delili lju' dem kot nekakšno obhajilo. ^ zgodovinah menda piše, da so £* ljudje uživali z velikim spoštovanjem. Prepričani so bili, da jed0 boga, ki se je za njih žrtvoval, in da bodo zaradi tega bolj zdravi in močnejši. Azteki v tistem
času niso bili več preprosto ljudstvo, a so kljub temu ohranili ta obred. Profesorica je ta obred Primerjala z obhajilom, ki ga je katoliška Cerkev ohranila vse do danes. Ni tega dejala naravnost, toda namignila je, da torej obhajila ni ustanovil Jezus, temveč se je razvilo iz prastare gostije z repo in koruznimi žganci."
'Naš župnik je poslušal in malo Pomolčal, nato pa je dejal:
»Marjana, dobro si s'i zapomnila. Razumela si tudi, zakaj je Profesorica tako govorila. Kaj pa drugi mislite o tem ?“
»Mislim, da to ne bo držalo," je °drezal Tine.
»Jaz mislim, da je vse skupaj brez zveze," sem dejal jaz.
»Ali je to res ali ni, bi najbrž korali preveriti v dobrih zgodovinskih knjigah. Zakaj pa ti misliš, da je brez zveze?" je vprašal niene.
»No... brez zveze je. Kaj nas brigajo repa in koruzni žganci. IVfi dobro vemo, da je Jezus ustanovil obhajilo pri zadnji večerji. Za Jezusa točno vemo, kdaj in kje je živel in kaj je delal. Tale yicilipuci, ali kako se že imenuje, pa nikoli ni živel in je bil vedno le repa, pomešana s koruznimi žganci."
»Prav imaš, Tonček," je župnik komaj krotil smeh. Drugi so se smejali na ves glas. Potem pa je naš župnik dejal:
»Veste, kaj. Da ne bomo ugiba-b kaj je bilo in kaj ne, bom jaz doma pogledal v knjige, kaj piše 0 tem azteškem bogu, prihodnjič
pa vam bom povedal, kako je s to stvarjo."
V naslednjih dneh smo večkrat kot običajno listali po zgodovinskih učbenikih in se prepirali o Aztekih. Tine se je pridušal, da to ni res, jaz sem gonil svojo, da je brez zveze, Marjana pa je filozofirala, da so bili Azteki morda nekakšni kristjani, a so izgubili vero, ker so jim Izumrli duhovniki. Najbrž so se približno spominjali, kakšna je bila prava maša, pa so to ponavljali po spominu z repo in koruznimi žganci.
K naslednji veroučni uri je naš župnik prinesel nekaj debelih knjig. Najprej je odprl veliko Enciklopedijo, tisto, ki so jo tiskali v Zagrebu. Tam je našel nekaj o bogu Vicilipuctlu. Njegovo ime se pravilno piše Huitzilipoch-tli. V Enciklopediji piše: »...To božanstvo so častili enkrat na mesec z velikimi ceremonijami. Žrtvovali so mu ljudi, navadno vojne ujetnike in jim na strašen način iztrgali srce iz telesa. Verovali so, da so človeška srca njegova glavna hrana..."
Nato je župnik nadaljeval:
»Poleg te naše enciklopedije sem pregledal še eno veliko nemško 'in eno italijansko. Nikjer nisem 'našel podatkov o obredih z repo in koruznimi žganci. Povsod pa stoji zapisano, da so mu Azteki žrtvovali ljudi, posebej vojne ujetnike. Nikjer pa nisem našel podatkov, da bi se Azteki spoštljivo obhajali."
Marjana je bila razočarana.
»Kaj torej to pomeni?"
„Ne vem," je priznal župnik. ,,Morda bi morali vprašati prof e. sorico, kje je našla tiste podatke. Morda je hotela povedati le to, da je krščansko obhajilo podobno mističnim obredom nekaterih drugih starih ver in je torej za staro šaro."
,,'Saj sem že rekel, da je vse skupaj brez zvzee,“ sem butnil.
„Kaj je brez zveze?" je hotel vedeti župnik.
„Vse skupaj. Prav nič me ne briga, kako so jedli repo in žgance. Naša mama jih pogosto kuha, posebej' v postu. Pravi, da moramo vso kislo repo pojesti, ker se spomladi pokvari."
Spet smo se vsi smejali. Župnik pa je dejal:
„Tonček, ne zbijaj šal. Kot vidiš, si nismo na jasnem, koliko je resnice v tisti kisli repi in žgancih starih Aztekov. Najbrž nič. Toda že davno pred Kristusom so bili nekateri stari narodi, ki so Bogu darovali jedačo in pijačo, potem pa so jemali od teh darovanih stvari in sami jedli in pili. Menili so, da se na ta način očiščujejo grehov in se povezujejo z Bogom. Judje šo tako jedli velikonočno jagnje. In prav to večerjo z velikonočnim jagnjetom je Kristus zamenjal z daritvijo svete maše. Ne moreš reči, da je tudi to brez zveze. Ljudje so se hoteli na vsak način povezati z Bogom. Poskušali so to s pomočjo daritev in uživanjem darovane hrane. Jezus je ugodil tej splošni želji tako, da je sam sebe daroval za nas ter nam dal svoje telo in
kri v jed 'in pijačo pod podobama kruha in vina."
„To bo v redu," sem pritrdil-„Do velike noči bom še jedel žgance s kislo repo, pozneje pa se jih ne bom več pritaknil."
„Zdaj pa dosti šal, Tonček," se je zresnil župnik. Toda veroučna ura se je že iztekla. Zmolili smo in se razšli. Zdaj se v našem razredu vsak dan zbadamo z repo in koruznimi žganci.
Živko Kustič
v družini
UMETNOST VZGOJE
Za večino poročenih so otroci velika ljubezen. Zanje delajo, garajo, skrbijo in jim skušajo Pripraviti pot v življenje. Nekako podzavestno doživljajo, kakšna vrednota je novo življenje, ki se porodi z otroki in kakšno blaženo doživetje je, ko na neki način samega sebe gledajo v otrocih. Kot smo videli, jih včasih to zapelje, da si otroke nekako lastijo, pa se morajo, če so pametni, večkrat pošteno potruditi, da se temu upro. Otrok je nova, samostojna, neponovljiva enota. 2a kristjana je še od Boga vekomaj hoteno bitje, od Kristusa odrešeno, da v življenju odigra svojo vlogo človeka kristjana in se tako pripravi na večnost.
Ko pa je otrok rojen, starši čutijo tudi veliko skrb, kako temu °troku pomagati do odraslosti, kako ga vzgajati. Ko sem skupini kakšnih sto staršev postavil anketno vprašanje, o čem naj bi se tmi rednih mesečnih srečanjih Pogovarjali, so skoraj stoodstotno °dgovorili: O vzgoji. Vzgoja je jmiika življenjska naloga, ki jo ahko samo enkrat opraviš. Po--b°viti je ne moreš. Popravnih '2Pitov ni. Edino zakonci, ki 'ima-1° več otrok, pri vsakem nasledkom lahko kakšno napako popra-
vijo. Vendar je še neka velika težava. Kot že rečeno, je vsak otrok enkraten in neponovljiv, e-dini v zgodovini človeštva. In zato se vzgojni prijem, ki se p hi enem otroku obnese, pri drugem, bratu ali sestri, pokaže neprimeren. Poleg tega je gotovo različen pristop do sina ali do hčere.
Res, to so naloge, ki mnogokrat prekašajo moči in sposobnosti staršev, posebej če pomislimo, da jih na to veliko nalogo večkrat nihče ni bogve kaj' pripravljal. Na šivalni ali kuharski tečaj bodoče žene in matere še gredo. Katera od vas pa je bila na tečaju za vzgojo otrok? Na katerem podobnem tečaju ste bili vi, očetje? Zadnjih deset, petnajst let skuša Cerkev v župnijskih pripravah mladih kristjanov na zakon med drugimi velikimi vprašanji zakona spregovoriti tudi o
vzgoji. A kaj more človek v eni uri povedati o tem?
Pa vendar stanje za vas zakonce ni tako obupno, če se zaveste nečesa in tisto skušate uresničevati. V prejšnjem razmišljanju smo rekli, da še nekdo kar kriči po globokem razumevanju med možem in ženo, med staršema in Bogom, do česar prihaja po osebni molitvi — to so otroci. Gre namreč za veliko, močno, prvo, a verjetno tudi zadnje, se pravi edino pravilo dobre vzgoje — to je velika ljubezen med staršema in od tod velika ljubezen do otrok. Vzgoja namreč n'i dresura. Ta je primerna in uspešna pri živalih. CtSTi telovadba, ki se obnese pri urjenju mišic. Vzgoja je pomoč otroku, da se vedno bolj sam odloča za dobro, lepo, plemenito, koristno. Vzgoja človeka nikdar ne more prisiliti, da kakšno vrednoto svobodno sprejme, čeprav jo lahko suženjsko ali mehanično živi. Vzgoja ponuja vzgajancu vrednote, mu jih o-smišlja, pomaga mu razvijati sposobnosti, s katerimi bo sam začel te vrednote usvajati in živeti.
Največja in najbolj zapeljiva, najbolj nalezljiva vrednota pa je ljubezen in dobrota, ki izvira 'iz te ljubezni. Zato je otroka nemogoče vzgajati resnično, trajno, življenjsko v kar koli dobrega v vzdušju nerazumevanja, neujemanja, boja za lastne pravice, prepirov ali česa podobnega, kaj šele kakšne nezvestobe. V takem vzdušju namreč vse še tako lepe, z besedami izrečene vrednote,
izgubljajo svojo podlago, svojo prepričljivost, privlačnost in dokazno moč.
Če bi torej hoteli vedeti, kako bi mogli svoje otroke v temeljih dobro 'in zelo dobro vzgajati, kako bi mogli uiti velikim neuspehom vzgoje, kako bi mogli nadomestiti vse vzgojno neznanje in kako popravljati neizogibne napake vzgoje, ki se jih sicer ne da popraviti, ker se jih ne da ponoviti — potem delajte samo Ln predvsem eno — ljubite se, borite se za medsebojno razumevanje, dopolnjevanje, usklajevanje. če se namreč zakonca ljubita, morata uspeti, ker je ljubezen neuničljiva in večna vrednota. Odkar je Kristus vstal od mrtvih, je vsak košček ljubezni vsemogočen.
Poseben problem je skrb vernih staršev, kako bi svoje otroke vzgojili versko, zlasti ko je okolje danes večkrat ali veri nenaklonjeno ali versko brezbrižno. Vera pa ni predmet, ki bi ga lahko otrokom zapustili z dediščino. Vera je osebni, ljubezenski odnos do Boga, za katerega se mora otrok prej ali slej odločiti sam. Zato se seveda otroka ne da k veri prisiliti. In če kdaj starši v dobri veri skušajo na ta ali oni način otroka siliti k verskemu življenju, dosegajo prav nasprotno. Podobno kot če bi otroka silili v kakšno človeško ljubezen-Lahko ste pa in morate biti verni starši svojim otrokom klic, vabilo, kažipot k veri. Vaše versko življenje, vaš osebni, odgovorni*
ljubeči odnos do Boga bodo otroci še kako opazili. A kako vabljiv, kako prepričljiv, kako neuničljiv in z leti vedno močnejši klic in kažipot je — vajina ljubezen, razumevanje in dobrota, ki ima svoje korenine in svojo večnost-no smer v Bogu, ki je ljubezen. Umetnost človeške in verske vz-
goje je torej v ljubezni med staršema in potem v prehajanju te ljubezni na otroke.
Bog, ki si ljubezen, uči ljubiti tudi naju!
Naj bi najina ljubezen prekvašala najine otroke!
Vital Vider
O VERSKEM ŽIVLJENJU IN VERSKI VZGOJI V DRUŽINI
III. Nekaj splošnega o vzgoji
Rekli smo že, da naloga staršev ni samo v vzreji njihovega otroka, ampak tudi v njegovi vzgoji, ker mu je Bog ob spočetju vdihnil neumrjočo dušo. V tej nalogi imajo starši neizmerno odgovornost!
V knjigi „Pisma staršem", ki daje roditeljem napotke za splošno in versko vzgojo otrok in jo je izdal v prevodu iz nemščine Medškofijski katehetski svet v Ljubljani 1. 1975, beremo na 37. strani: »Otroka vam je Bog ta-korekoč posodil. Z njim ima neke Posebne cilje; zato vašega otroka potrebuje. Vi pa morate Bogu Pri tem pomagati. Zdaj je vaš °trok v otroškem vozičku. Zdaj samo še sprejema in ne more še Pičesar dati. Vse sprejema preko vas: ljubezen, hrano, toploto, varnost in mnogo važnih vtisov. Da ko mogel nekoč toliko bogastvo deliti, ga mora najprej sprejeti.
Zato je družina tako važna in
potrebna, ker nihče drugi ne more nuditi otroku tega, kar mu lahko da družina." —
Otrok je v svoji nebogljenosti nujno navezan na materino skrb in negovanje ter na intimno družinsko okolje, odkoder sprejema svoje prve zunanje vtise in skušnje. Zato v omenjeni knjigi »Pisma staršem" na str. 14 nadalje beremo: »Nobene otroške jasli, negovalnice, (otroški) domovi ne morejo nadomestiti matere in so pravzaprav samo za tiste otroke, ki matere nimajo in si drugače ne morejo pomagati." In povzemimo 'iz iste knjige še eno misel (str. 16): »Zdaj je vaš otrok še nepopisan list. Vse, kar boste v naslednjih letih naredili z njim in kakor boste naredili, ne bo samo na njem zapisano, ampak globoko vanj vtisnjeno. Zato vtisi, oblikovanje zgodnjega otroštva, seveda tudi napačni vtisi in prazna mesta delujejo vedno tudi v poznejšem življenju in vplivajo
na odločitve, ki jih bo kot odrasel človek sprejel."
Kako globoko resnična je tedaj naša ljudska modrost, ki uči: Kakršen oče, takšen sin; kakršna mati, taka hči — ali: Kakršen les, takšen klin, kakršen oče, takšen sin!
Kdo naj dejansko močneje v-pliva na otroka kot lastna mati, ki je dete devet mesecev pod svojim srcem nosila! Že ves ta čas je z vneto skrbnostjo, še večjo ljubeznijo in gorečo prošnjo Bogu neprestano mislila nanj! Takp se je že tedaj vse njeno duševno razpoloženje pretakalo tudi vanj! Saj je znano, da se vzgoja otroka začne — ob njegovem spočetju!
In že od prvih trenutkov po rojstvu: kdo zna in zmore novorojenčku nuditi več in toplejše ljubezni in miline kot mamica, ki ga z vso nežnostjo neguje, hrani, previja, pritiska k sebi, boža in poljublja!
Zato se morata zakonca, ki jima je Bog podaril otroka, zavedati tega, kar Vital Vider v knjigi »Zakonca — se poznata?" tako zanimivo pove: „Otroci so najobčutljivejši aparat n svetu za sprejemanje vtisov od svojih staršev. Čisto vse gre vanje, dobro in slabo." Kolikšna sveta in resna odgovornost — pred Bogom, čigar stvar je njihov otrok!
»Zavedati se moramo", — nadaljuje Vider: ,,v današnjih časih so razlike med dvema generacijama tako velike kot še nikoli doslej; kajti družba se neznansko hitro razvija."
Toliko težja je torej odgovornost staršev, da se tudi oni sami neprestano medsebojno posvetujejo in si iščejo nasvetov ter napotkov v stanovskih razgovorih med drugimi zakonci, ob duš-nopastirskem vodstvu Cerkve in v zanimanju za prebiranje odgovarjajočega tiska.
Pri tem si morata zakonca neizogibno prizadevati, da najprej sama sprejmeta svoje vzgojiteljske dolžnosti, in to v popolnem medsebojnem soglasju in ljubezni. Otrok namreč podzavestno občuti in doživlja morebitno nesoglasje med starši, kar mu je v velikansko škodo za vse življenje in kar s toliko resnostjo poudarjajo strokovnjaki dušeslovci.
Če otrok v takem družinskem nesoglasju dorašča, pričenja čutiti pomanjkanje domače ljubezni in njene topline, kar mu je v največjo škodo za vso bodočnost. Začuti se osamljenega, brez toplega zavetja pri materi in očetu, v domačem krogu.
V »Pismih staršem" (str. 29) beremo: »Medsebojna ljubezen staršev ustvarja otroku toplo gnezdo, v katerem se počuti varnega."
Zelo zanimivo in prisrčno zgodbico o tem otrokovem srečnem občutku družinske povezanosti nam opisuje dr. Valter Dermota v svojih »Predavanjih staršem o verski vzgoji njihovih otrok": Takole opisuje zgodbo o malem Petrčku.
— Verjetno je imel Petrček naravno razpoloženje za risanje.
Oče je bil slikar, mati pa pesnica. Petrčku se je že kmalu izoblikoval tenek čut za opazovanje in velika pripravljenost za izražanje. Izražati se je pa znal ne samo v govoru, temveč tudi s sliko.
Toda tu je šlo za mnogo več kot samo za dojemanje življenjske topline. Petrček se je dokopal v umevanje enotnosti družine. Zato je narisal moškega, ki naj bi predstavljal očeta, žensko, ki je poosebljala mater, in otroka, ki je bil on sam. Vse skupaj je povezal s tem, da so se držali okoli vratu. Spodaj pa je zapisal: to smo mi. —
Zdi se, da k temu ni potrebna nobena razlaga, pač pa nam Petr-Čkova zamisel te srečne družinske slike nudi priložnost za lastno razmišljanje — Zakonca naj bi se vpraševala 'in porazgovarjala: »Kako je pa to — pri nas?"---------
Če hočejo starši, da bo otrok zrastel v dobrega, poštenega in vernega človeka, ki bo imel pravi odnos do stvari, do ljudi in do Boga, in ki bo v življenjskih težavah, nevarnostih ali morda tudi zablodah našel nazaj na pravo Pot, ga morajo k temu sami vzgajati od njegovih prvih počet-kov! Usodno napako bi zagrešili, Že bi z vzgojo čakali, da otrok doraste za šolo! Takrat bi bilo Že — zamujeno!
Odločilna so prva leta! Tudi vrtnar od začetka naravnava Pdadi rastlinici nežno stebelce, da zraste v ravno deblo! Kar Prejme otrok v svojih detinskih,
predšolskih letih, to oblikuje in usmerja njegovo življenjsko pot!
Povzemimo te misli o vzgoji v besedah sv. Cerkve, kakor nam v njenem imenu govori sv. oče Pij XI.: „Prvi in nujni vzgojni krog je družina, ki jo je sam 'Stvarnik za to določil; zato je po navadi najuspešnejša in najbolj trajna tista vzgoja, ki jo dobi človek v dobri krščanski družini."
In poslušajte še našega škofa Slomška, ko nas uči: „Kar skrbna mati otrokom stori, se z zlatom in srebrom ne plača; kar pa mati pri otroku zamudi, šola ne popravi in palica ne poboljša."
Naj nam o tej misli zapoje še pesnik Oton Župančič v svoji pesmi „To je tako"!
„Pojdi, moj sinko, na pot, na življenja pot!
Čuvaj, moj sinko, se zmot, življenja zmot!"
„Glcj in sedaj sem nazaj; ati, majka, znaj: sinko tvoj često je pal, ali vselej je vstal!"
Božidar Bajuk
Jože Krivec
Življenje v večeru
(Nadaljevanje in konec)
Kmalu po Jožetovi poroki je nepričakovano prišel v hišo Ludvik Dimnik. Skupaj z isto ladjo so pripluli na to stran Atlantika. Prva leta so se pogosto obiskovali, skupaj slavili godove, bili v pomoč drug drugemu, potem pa se je navezanost nekoliko zrahljala. Končno so si le še obljubljali medsebojne obiske, a jih nikdar izpolnili. Priložnostna srečanja -in stiski rok so le bežno oživljali spomine na prve čase življenja na novi zemlji. Kljub temu so si oboji spet želeli stikov, a nobeden ni stopil prvi na pot.
»Kogarkoli drugega bi bila prej pričakoval kot tebe!" je presenečena vzkliknila Reza.
»Oprosti, da me toliko časa ni bilo! Zdaj pa sem tu. Z mesom in kostmi!“ se je pošalil.
Vstopila sva v obednico in v rahli zadregi sprehajala oči drug po drugem.
»Taka si kakor si bila vedno", jo je pohvalil.
»Tudi na tebi ni večjih sprememb. Mogoče te je le jesen rahlo pobarvala. A to se ti lepo prilega. — Se vedno plezaš po strehah?"
»Nič več! Že pred leti sem opustil streharstvo. Ko človek postane trdih sklepov, je boljše da iz-preže tak posel."
»V resnici! To je delo za mlade.
Sc še spomniš, kako si nam pokrival hišo? Še zdaj ne zamaka!"
Oba sta se zasmejala.
»Rezka! Sem slišal, da se je tvoj najmlajši poročil. Prinesel sem mu majhen spominek."
Reza se je začudila. Kljub temu je prevzela darilo in ga položila na mizo.
»S čim ti lahko postrežem ? S kavo ali z vinom?"
»Kar z vinom," je hitro odločil. »Saj veš, da se nikdar nisem navduševal za kavo."
»Kaj počneš? Kako živiš?" ga je prehitela z vprašanjem.
»Na račun drugih, to bi se reklo, sem upokojen. Poleg tega sem se vrgel v čebelarstvo. Imam čez osemdeset panjev."
»To ti pa da precej dela. Jih imaš v bližini ?“
»Pri Chascomusu. V resnici i-mam veselje z njimi. Prinesel sem ga. še od doma. Z zetom sva kupila zemljo: on na svoji polovici goji krave, jaz na svoji imam pa sadno drevje in Čebele."
»Kako pa to opravljaš? Stalno potuješ?"
»Postavil sem si hišico in letni čas preživljam večji del tam. Po domače: sem se spet docela pokme-til, odkar sem ostal sam.
Pa ti? Povej mi vendar kaj o sebi! Oprosti mi, da nisem prišel k pogrebu Lovrenca! Bil sem zu-
naj in zvedel zanjo prepozno."
„Leto in pol je že mimo1, a se Še .nisem navadila samote," je potožila.
„Težko je preokreniti življenje. Ko si enkrat sam, je čisto drugače kot prej.
Meni je to bilo morebiti olajšano z delom na zemlji in s prijateljstvom s čebelami."
„Moja dva, Jože in Irenka, živita z mano, a se mi kljub temu zdi, da je vse prazno. Držita se zase, po svoje. Jaz pa sem vedno °b strani. Ne morem se jima približati."
„Mladi so svoj svet, danes celo bolj kakor smo morda bili svoj čas ^i. Se spomniš, kako smo tudi mi kar nenadoma hoteli biti sami, vse Vedeti, stati zase, ne poslušati starših. Zato ne skrbi zanje, oni 8e bodo že uredili. Vse jim je v
pomoč: predvsem pa leta. ki jih sama vlečejo naprej."
„Ti živiš gotovo s hčerjo, ne?"
,,Jaz samujem še v svoji stari hiši, saj jo poznaš, hčer pa v novi. Zunaj pa živijo oni v svoji hiši posebej, jaz imam pa hišico, ker mi mala zadostuje. Kmalu bodo lepi dnevi in te povabim na prijeten izlet. Naložil bom nekaj novih panjev, prisedeš in še pred poldne boš na Ludvikovi kmetijici," se je nasmehnil.
„Nc vem, če bi moja dva mlada mogla pustiti sama! Gospodinjim."
„S'i ne predstavljaš, kako bosta tvoje odsotnosti vesela! Dan, dva, tri ali ves teden počitka bi tudi tebi dobro delo. Pa tudi meni, ker bi imel izvrstno kuharico. Nisem pozabil, da znaš dobro kuhati. Torej, drži?" jo je zvedavo pogledal.
..Moram premisliti!" je oklevala.
..Morebiti kdaj tja na pomlad..."
„Dobro, pa na pomlad! Čez nekaj dni te pokličem. Če se odločiš, boš vsaj videla kmeta v novi obleki!" je pokazal nase.
Pri tem je ostalo. Nepričakovano, čisto slučajno vabilo pa je rahlo vznemirjalo oba.
Skoraj že proti koncu zime je mati Reza zbolela. Proti vsem se je že bila hvalila, kako dobro da je pretolkla zimski čas. Visoka vročina in hude bolečine v križu so jo položile v posteljo.
To je v hiši prevrglo vse na glavo. Šele zdaj sta Jože in Irenka v resnici spoznala, kaj jima je mama pomenila. Našla sta hladno kuhinjo, ko sta se vračala z dela. Miza prazna: nihče ni nič nakupil, nič pripravil. Vse je čakalo nepospravljeno.
Vse dopoldneve, do povratka I-renke, je prihajala Lucija k mami. S toplo besedo in ljubečo roko ji je stregla, da je Reza z ginjenostjo v očeh sprejemala njeno dobroto.
Toda kljub temu ji je Reza rekla naravnost: „Lucija! Ljubi moj otrok! Zakaj me ne prepelješ k sebi? Bila bi ti blizu in za obe bi bilo lažje. Ne bi izgubljala toliko časa samo na hoji. Saj me razumeš: pri tebi bi bila kakor doma."
Lucija jo je skušala preslišati.
„Mama! Želiš čašo čaja ali kozarček vode?"
„Vode! Vode!" je pritrdila. Zastrmela se je v njo.
„Me nisi slišala, ko sem te pro-
sila, da bi me vzela k sebi?" je ponovila.
„Sem te slišala, mama, a kaj naj ti odgovorim?" Povesila je glavo v nemoči.
„Pa si mi vendar tudi ponujala svojo hišo. Zdaj bi jo potrebovala."
..Zdravnik ti je naročil počitek. Tega pri nas ne bi bilo. Ti ne veš, kako se živi v stanovanju v drugem nadstropju z otroki. Jaz nimam vrta, da bi razgrajača poslala vanj."
„Vsi bi malo potrpeli. Meni bi bilo tako lepo pri tebi!" je predla po svoje.
„Tu imaš svoj dom in v njem mir, ki ga potrebuješ. Ko pa se postaviš na noge, prideš na obisk."
Drugi večer jo je obiskal Martin.
„Čakala sem te, Martin, pa si le prišel. Hudo me boli in se težko obračam. Martin, ti, ki si najmočnejši od vseh, bi mi najlaže pomagal. Ali me ne bi mogel vzeti na svoj dom, da ne bi bila sama tako dolge ure?"
„Moje stanovanje je majčkeno kot ptičja kletka, da se komaj obračamo v njem. Saj se ga spominjaš: sama si ga tako označila-Ko boš ozdravela, bomo z veseljem sprejeli tvoj obisk. Tu si stokrat na boljšem: v svoji prostorni hiši in v miru. Ne veš, koliko je to vredno!"
„Toliko ste mi ponujali, da bom hodila na počitnice k enemu in k drugemu. Zdaj bi rabila le mal° pomoči, pa. se me tako čudno otepate!"
„Ne otepamo se te, mama. Le nemogoče je, kar prosiš!“ je resno odvrnil.
„Tri otroke sva s pokojnim možem postavila na noge. Vse sva vas spravila h kruhu, vi pa ne morete pomagati eni sami materi? Zakaj moram okušati to grenkobo ?“
Obrnila je glavo proti steni, da ne bi razkazovala solz pod lučjo.
“Se bova s Kristino o tem pogovorila. Potrpi, mama, jutri spet Pridem," ji je govoril kakor otroku, ki ga vsaka obljuba more potolažiti.
Naslednje dopoldne so jo pustili čisto samo. Lucija ni mogla priti.
Tedaj je razmislila svojo samoto, v katero je bila pogreznjena. Nikogar ni imela, ki bi bil ob njej 'n čutil z njo. Vse se je oddaljilo. Saj so prihajali k njej, posedali ob n.jej, se pogovarjali, a beseda ni bila več taka kakor nekoč. Zaupljivosti, iskrenosti, toplote je manjkalo. Razdalja je rasla med njimi. Seveda, otroci so bili navezani na 8 voj e družine. Prišli so, pa še •"ajši hitro odšli, puščajoč pri njej lo nekaj lepih besed.
Vse to jo je prepričevalo z bojaznijo, da bo njena pot vodila vedno bolj v samoto, v oddaljitev
tistih, katerim je bila še pred kratkim središče lepega življenja.
Kako se je vse najlepše hitro končalo! Ali ni bilo podobno raz-cvelemu drevesu, ki privablja oči °bčudova!cev in se celo sonce u-8tavlja nad njegovo lepoto? Čez ,°č pa se ospe njegovo cvetje. Kaj Je ostalo od kipeče lepote, ki jo je
prinesel dan in jo je odpihnila noč?
Šele čez poldne se je vrnila Iren-ka. Kako dolge so bile ure do njenega povratka!
„Neskočno dopoldne! Nikogar ni bilo k meni,“ je potožila v eni sapi.
„Vas razumem, a ne morem pustiti šole. Nikogar ni, ki bi me nadomestil," se je opravičevala. „Malo potrpite!"
,,Kje je pa Jože? Ne bi mogel kako uro ostati pri meni ?“
„Saj veste, da zgodaj odhaja in se na večer vrača. Panes je treba zvesto služiti!“
„Ko bi si vsaj toliko opomogla, da bi že sama vstajala in si najnujnejše opravila," je vzdihovala.
„Tudi to bo prišlo. Skušajte malo manj razmišljati, ne si greniti ur s preteklostjo, ki se ne vrne. Žalost in nepotrebno tuhtanje človeka tlačijo in morijo. Vam to še ni potrebno!"
„Kako naj to zmorem, saj vendar vidiš, da sem čisto sama!"
„Ste pomislili, kaj bi bilo, če bi za dolgo časa obležali ? Kdo se bo brigal za vas? Jaz gotovo vsega ne bom mogla!"
„Vedno prosim Boga, da mi ne bi bilo odločeno biti dolgo nikomur v nadlego."
,,To je lepo, a če je odločeno drugače ?“
Mati Reza je molčala. Vendar je to trdo vprašanje začelo boleče trkati v njej. Nikdar se ni na to spomnila, ker nikoli ni bila v stanju, ki bi jo bilo prisililo misliti na kaj takega.
Ce bi resno obležala za dolgo, kdo bo skrbel za njo? Kaj lastni dom, prostorna hiša — ljubeče roke ti tedaj manjka...
Grenka kaplja se je razlila v njeno srce. Kako da ni nikdar na to pomislila?
„Za vas bi bila najboljša rešitev v zavetišču za ostarele ljudi," je nenadoma vrgla iz sebe Irenka.
„V zavetišču.. . za ostarele.. .“, je jecljaje ponovila. Vzelo ji je sapo.
„Vam dam zdravila?" ji je brž ponudila Irenka, ko je poznala, da jo je prizadelo.
»Misliš resno?" je vzdrhtel Rezin glas. »Saj se šališ!"
»Za nekatere je! Tam so preskrbljeni z vsem. Nič jim ne manjka," se je popravljala.
»Mogoče za nekatere. A jaz še ne čutim, da bi spadala tja. Še nisem toliko ostarela. Za zdaj še ne!" je kriknila Reza. »Zdaj še ne! Dokler še čutim življenje v sebi. Pa če me vsi zapustite!"
Zakrilila je z rokami in se pognala kvišku. Obsedela je v postelji. Bolečina jo je zasekala v križu, roke so ji padle onemoglo na boleče mesto. V njej se je dvignila sila, ki je hotela vse premagati.
»Zdaj še ne!" je ponavljala. »Moje roke še služijo za delo! Glej, saj sem že boljša! Sem boljša!"
Irenka se je ustrašila. Oddaljila se je od postelje in jo boječe opazovala.
Reza je sunila odejo s sebe ter se počasi postavljala na noge.
»Vidiš, da sem boljša!“
V sunkih je dihala razburjeno in sama segla po kozarcu vode.
»Počakajte, da vam pomagam!“ Irenka je spet priskočila. »Sedite, mama!" ji je mirno prigovarjala. »Seveda, po zdravilih boste ozdraveli. Gotovo da boste."
»Seveda bom! Vem, da bom! Zato pa je še prezgodaj pripravljati pot zame v zavetišče!"
Pomlad je bila v največjem razcvetu, ko sta Ludvik in Reza odšla na dogovorjeni obisk k čebelam. Drevje se je pozibavalo v vabečem cvetju in razsipalo medeno vabilo čebelam. Vse je zumljalo, vse pelo, vse kipelo v novem življenju. Tudi trate so že ozelenele, mehka trava se je vgrezala pod stopinjami. Bog je razlil blagoslov čez plodno zemljo: na eni strani poljske ceste je v toplem vetriču zavalovilo raztegnjeno polje m drikasto zelene pšenice.
Bil je v razkošje .odet pomladni dan. Sonce se je precejalo skozi veje drevja, ko sta Reza in Ludvik obstala pred. hišico.
Reza je globoko zadihala in pasla oči na pisanem cvetju. Iz srca se ,ji je izlil vzdih radosti.
»Kako je to lepo! Koliko let nisem videla take pomladi! Morda je bilo zadnjič, ko sem v tistem žalostnem dnevu zapuščala dom."
»Vidiš, kaj vse nam ponuja zemlja!" je pripomnil Ludvik, presenečen, da jo vidi zadovoljno.
Nato ji je pokazal grmičke vijolic, med katerih lističe so se skrivali dišeči nebesno plavi cvetovi in grmiček jasmina, kateremu so
Posedli po vejicah okroglasto bele dišeče zvezdice.
Tedaj se je obrnila prav do njega, pokazala z desnico proti zemlji in načrtovala: »Tu manjkata Po dva grma vrtnic na vsaki strani. Tam ob vhodu pa bi bili v lep okras dve cipresi. Veš, taki, ki ostaneta ozki, a zrasteta šiljasto v nebo. Se ti ne zdi?"
Ludvik je strmel v njo, se ji razumevajoče nasmehnil in pritrdil: „Prav imaš! To in še marsikaj manjka, kar bi olepšalo hišico. Tebe je bilo treba, ki :imaš smisel za take stvari..."
Droben kraljiček je s srebrnim glaskom zacingljal med cvetjem nad njima in prekinil njun razgovor. Prisluhnila sta mu.
„Ce si pripravljena, se potegneva proti večeru v drevesnico in kupiva, kar se ti zdi, da še manjka. Zdaj pa pojdiva še pozdravit čebele, nato pa bova sedla k mizi. Poldne je že mimo."
Še pred mrakom sta posadila, kar sta nakupila v drevesnici. Pred Vl’ati .hiše so potem dehteli prvi eveti vrtnic, ob glavnem vhodu so v pomladni sapi drhteli zašiljeni vrhovi cipres, ob čebelah pa dvoje akacij, da jim bosta dajali sladko Pašo.	.
Ko je Reza po delu sedla tam 11 a klop, da bi počila, je dvignila roki k licu.
..Vse diši po sveži zemlji: zrak, obleka, najbolj pa prsti, ki so greb-’ Po njej. Kakor nekoč, vse kakor '1ekoč. Kako je to čudovito!" Zcm-Ja je zaživela in jo je vabila.
»Tu ostani, Reza! Pri meni, obe-
ma bodo dnevi lepši!" jo je vabil Ludvik.
Tedaj sta pridrveli dve deklici, Ludvikovi vnukici, in ju zmotili. V najlepšem trenutku, ko se je začelo pogovarjati dvoje src.
»Tetka, povej pravljico! Tisto o kozici Belki in sedmih kozličkih," sta prosili. Posadila si je vsako na eno koleno in začela pripovedovati.
»Nekoč je živela kozica Belka. ..“
Deklici sta zastrmeli v Rezine oči in požirali njene besede. Ona je žarela v lice, kajti nov ogenj jc je ogreval. Tudi Ludvik je pozabil na čebele in na kmetijico: preselil se je na travnike svoje rane mladosti pod Gorjance.
Že dolgo jih je mrak noči pokrival s srečo. Ko so se dvignili, so jim zlate zvezde z neba svetile na pot k počitku.
Reza se je po dobrem tednu vrnila čisto druga. Čudovito: sonce, pomlad, in mir na kipeči zemlji so jo spremenili.
»Zelo lepo je bilo. Kaj vse lepega je zunaj, o čemer mi v mestu niti ne sanjamo. Vsemu se približaš, vse vzljubiš od blizu, da je težka odločitev za povratek," se je hvalila.
»Midva pa sva te čakala že drugi dan. Tretji dan — nič. Četrti dan sva se že bala, da si spet zbolela," sta ji laskala Jože in Iren-ka.
»Taka skrb zame?" se je pošalila.
»Manjkala nama jc tvoja roka v hiši. Zelo se je poznalo!"
„Se bosta morala privaditi. Jaz bom še kdaj pa kdaj šla tja, ker sem tako obljubila deklicama. Nista me pustili nazaj. To sta vnuki-ci gospoda Ludvika, ki bosta tam s svojo mamo vse dolgo poletje. Navdušili sta se za moje pravljice."
„Kdaj potem mislite spet na pot?" jo je Irenka pobarala.
„Kmalu! Če ne prej, na poletje, ko bo zorela pšenica..."
Obilna sončna toplota je pripomogla, da se je poletje hitro bližalo. Mati Reza je odločila, da bo vsestransko najprimernejše, če se kolikor mogoče hitro poslovi.
Zbrala je torej v zadnjem sobotnem dopoldnevu vse na svojem domu, da jim sporoči važno novico.
Vsi so prišli: Lucija z možem in otrokoma, Martin s Kristino in sinčkom ter domača dva, Jože in Irenka.
Med njimi je bilo dokaj govorjenja in ugibanja, kaj neki jim ima posebnega povedati. Nasmihali so se njeni najavljeni važnosti.
„Verjetno nas bo presenetila z napovedjo, da odhaja kar za ves mesec na počitnice, kajti njej se zdi to važno, ker vse življenje ni šla nikamor," je razlagal Jože.
..Morebiti bo pa razdelila vsakemu svoj 'delež," se je oglasil Lucijin mož.
„Pa če bo zahtevala naše prispevke za vzdrževanje hiše?" je modroval Martin.
Kljub temu je bilo vidno, da sta negotovost in čakanje vrgla nemir med nje.
Čez čas je odprla svojo sobo in s prijaznim licem stopila k njim ter vsakega posebej prijazno poz-zdravila. Bila je v preprosti novi obleki, s svetlo verižico okrog vratu in z bleščečim prstanom na roki. Primerno pristrižena in okusno počesana.
Prvi hip so ostrmeli, kakor da ne bi bili doma. Odprla je stekleno omaro in prosila Irenko in Jožeta, da razpostavita po mizi, kar je bilo pripravljenega. Takoj so stali pred njimi kozarci, steklenice z vinom in dva polna pladnja dišeče medene potice.
„Kaj to pomeni, mama? Kaj slaviš?" so jo vsevprek spraševali. „Tvoj god je že mimo."
Ona se je samo smehljala, dokler ni zapel zvonec na vratih.
,,’To je gotovo moj današnji šofer. Tega sprejmem sama."
Urno se je podala proti vhodu.
Vstopil je Ludvik Dimnik, na katerega so se še spomnili, in ji ljubeznivo stisnil roko.
„Pa pazite nanjo, če boste res njen šofer!" ga je brž hudomušno dregnil Martin.
Med njimi je zadonel smeh, ki ga je skušala preslišati.
Reza in Ludvik sta pristopila k mizi.
„Hvala vam, da ste prišli!" se je priklonila. „In da ste dobre volje! — Povedati vam moram, da je ta moj šofer — moj mož. Pred dvema dnevoma sva se poročila."
Spogledala sta se. Tišina jih je pokrila s hladom. Nato sta prijela čaši in jih dvignila.
»Trčimo na srečno pot! Odhajava na njegovo kmetijo, kjer bova vaših obiskov vedno vesela, kajne, Ludvik?"
„Se razume! Vedno dobrodošli Prj medeni malici!" je pridal.
»Pričakujem, da nam bosta Jože in Irenka čuvala dom!"
Še vedno je predel molk med njimi in iz presenečenja se še niso dvignili. Po čaše so hladno segli in jih približali v trčenje k mamini in Ludvikovi.
Pozdravila sta jih hitro in poljubila vnučke. Nato je Ludvik prinesel dva pripravljena kovčka
iz njene sobe.
In vrata za njima so se že zaprla.
Šele nato je vsa družba sedla, da si opomore. Kakor v učilnici po odhodu strogega profesorja. Zadihala je počasi svoj običajni tek življenja. Ob vedno glasnejšem razpravljanju in tudi prerekanju so praznili kozarce in pladnje skoraj do poldne.
Ob tisti uri sta tudi žena Reza in mož Ludvik dospela pod vročim poletnim soncem na senčni zeleni otok sredi prostranega polja...
V mir, toda ne v samoto.
VI
Otava je bila pod streho. Pridela se je mlatva. Od jutra do večera je pikapokalo s Presečnikovega skednja. Nasad za nasadom smo omlatili, omlačene sno-pa z otepalniki obdelovali, da Se je kadilo plev in prahu. Šest nas je mlatilo; ker Danijel pri
šestih ni vedno v viži ostajal, se je Liza prepirala. Pšenica je bila bogata in debelega zrna. Velnik je pel in v velikih vrečah smo odnašali žito v gorenjo hišo, v kateri so se polnili predali gospodarju in družini v veselje.
Na soboto precej pozno je zapel zvonček pod vasjo. Kot bi tre-
nil, so potihnili cepci po skednjih, je ponehalo kričanje otrok in vsa vas se je zavila v skrivnostno tišino. Obhajilo gre! Iz vsake veže so suli prebivalci; sredi vasi pa je obstal gospod Jakob, v zla-topretkani bursi dvignil Boga ter blagoslovil klečečo množico. Bog sam je prišel v pozabljeno gorsko vas, k revnemu, raztrganemu ležišču je prišel, da bolnika ozdravi ali pa mu poda desnico, da ga popelje čez temni prag smrti do sončnih večnih višin. V veličast-nejši obleki se ti pač ne more odkriti demokratična misel v največ ji popolnosti!
Obhajali so Luco. Oslabela je bila in smrt je hodila okrog koče. Pa ji je vendar zaenkrat še prizanesla, da je okrevala in da ji ni bilo treba umreti. Od Fortunovih so mi sporočili, da je pustil gospod Jakob zame pismo in da ni mogel čakati, ker se mu je zaradi sobote domov mudilo.
Šel sem Iskat tega pisma.
Skoraj v vsaki vasici v pogorju naletiš na gospodarja, ki se rad baha, bodisi š premoženjem bodisi s kako drugo stvarjo. Na Jelovem brdu je bil tak bahač posestnik in oštir Fortuna, ki si je z vinsko kupčijo nekaj denarja pridobil. Kar sem poznal to hišo, se je bahala: oče je ob vsaki priliki metal svoje bogastvo na mizo, otroci so ga pridno posnemali. Vlekli so nekoliko na gosposko stran, posebno hči. Ta je bila dve leti pri nunah v Loki in je od tam prinesla nazaj' novo
ime. Prej je bila Katra, po loški šoli pa Katinka.
V gostilni pri Fortunovih sem dobil pismo, ki so mi ga pisali iz Ljubljane ter me opozarjali, da bi pisarna ne mogla dolgo več prenašati moje odsotnosti. Pri vstopu je Katinka prav sladko za-gostolela: ,,Kako, da k nam nič ne prihajate, gospod doktor? Kaj smo se vam pa zamerili?" Vikala me je, zatorej sem bil prisiljen, da sem jo tudi vikal, kar se mi je zdelo silno zoprno.
Dekle je bilo še dosti dobre podobe, ali tičala je v nekaki gosposki kočemajki, ki se ji je kar videlo, da je bila za cenen denar kupljena pri Kajdetu v Loki. Tudi govorila je nekako po knjigi, prav po Danici, na katero so bili Fortunovi naročeni.
Ponovila je: „Kaj smo se vam zamerili? Gospod sodnik ostaja vselej pri nas, kadar prihaja na pravde sem gor. Kaj tisto! Dati imamo vsakemu kaj', kdor pride k nam, in naj je še tak gospod!"
Da jo potolažim: ..Prinesite mi polič vina, gospodična Katinka! To vem, da točite dobro pijačo."
Gospodična se je urno zasukala ter odhitela s poličem po vino. Ko je postavila polno steklenico predme na mizo, je prisedla ter vprašala zadovoljno:
„A ni fletno pri nas?"
„Fletno!" ji odgovorim.
„Če naj se govori resnica, je daleč naokrog ni take gostilne-iSam sodnik to pravi, in ta pride daleč po svetu. To vam rečem.
kjer so pravi ljudj!e, gre vse prav!“
»Dobo se vam godi, to je znano."
Z ljubeznivim smehom me je pogledala. Pri tem se je to zoprno ženšče nekako čudno sukalo s svojim gornjim telesom, da sem moral opaziti, da ni slabo rejena v svoji kočemajki. — Vzkliknila je:
„Dobro pa že, dobro! Vsako leto nese oče v hranilnico in vsak otrok ima že svojo knjižico."
»Boste pa veliko dote imeli?"
Na to vprašanje je komaj čakala: „Lahko rečem, da bo večja kot dota Presečnikovega dekleta." Bila je prepričana, da me stvar zanima, zatorej je ponovila z nekim pomembnim naglasom: ..Večjo pa že, kot jo bo imela Presečnikova Meta!"
Zinem tjavdan:
,,'Se boste pa lahko omožila."
»Lahko pa, lahko! So že vprašali, ta in oni. Seve, kar tako pa tudi ne grem!"
Na to baharijo nisem ničesar odgovoril. Ali Katra je dalje predla:
»Oče je že dobro storil, da me je pustil dve leti pri nunah. Tam sem se veliko naučila, če bi prišla danes v mesto, bi me prav nič ne skrbelo, in gotovo je, da bi se vedela sukati. Postavite kako <irugo teslo z Jelovega brda v Ljubljano, pa bo kot miš v mleku, ki si pomagati ne ve."
Poglejte, poglejte! Skromno se 1,1 * je odkrila ter me prepričala, ^a b0 Katinka dobra gospodinja,
postavi jo na kmete, postavi jo v mesto. Tedaj dvignem slučajnooči. Prav nič nisem čul, kdaj so se odprla vrata, in vendar je pri vratih stala moja Meta in zelo strupeno je zrla izpod čela. Zdelo se m‘i je, kakor da bi sveta Cecilija z Jelovega brda prav posebne strele spuščala na Katinko. Oglasila se je kratko in ostro: »Mati pravi, da pridi domov!" Mehko se je vmešala Katinka: „Do večerje je še dosti časa."
„Le pojdi!" Katri niti odgovora ni dala. Odšla je, in če me uho ni motilo, je zaprla precej trdo vrata za sabo. Katinka se je smejala. »Tako hodijo pri nas žene po svoje može!"
Plačal sem. Zunaj je Meta čakala. Nekaj časa sva molče hodila, nato se je pa kar izlilo iz nje: »Torej tako! Doma te čakamo! Večerja že stoji in zavoljo tebe bom lačna in bo družina slabo jedla. Ves dan se pehamo kot živa živina, ti pa tukaj pri tem kolovratu" — to je veljalo gospodični Katinki — »postopaš in do Presečnikovih, ki smo vendar tvoji ljudje, kar pota več ne najdeš! Sram me je! In če češ vedeti, ti povem: tekoj se sramujem in za tebe! Dobro, da oče še ni prišel v hišo. Kaj bi dejal, ko bi vedel! Tako sem huda!"
Lilo je naprje, in rečem, da ne v posebno izbranih besedah. Skušal sem jo pomiriti:
»Delal sem ves dan."
„Nič!“
»Pismo mi je prinesel gospod Jakob."
„Nič!“
„Če hodi gospod Jakob v to gostilno, bom smel vendar tudi jaz tja/'
„Nič!“
„Pišejo mi, da moram v kratkem v Ljubljano in da je dosti dela v pisarni."
,,'Nič!"
,,'Če pa ni nič, pa naj bo nič!"
„Nič!“
Tako me je prignala do Presečnika in v jezi sva stopila v hišo.
Pri večerji je bila Meta še vedno jezna, kar je kazala s tem, da je imela rutico na glavi tako zavezano, da je zakrivala polovico obraza. Imeli smo raševino in največja skleda je bila napolnjena z njo. Imenitna ta jed — moka in pšeno, gosto skuhano — je sedaj tudi v pozabi, tiste dni pa smo jo imeli zelo v čislih. Prava raševina je zahtevala, da je stala žlica pokonci, če si jo zasadil v njo. V sredi se ni smela pogrešati globoka jama, v katero je zlila gospodinja celo ponev masti in ocvirkov. Iz te jame se je zabela potem znova trosila, kakor se trosi gnoj s kupa na njivici.
Z veliko slastjo smo otepali tisti večer okusno to raševino. Ali Meta je ostala pri slabi volji. Nikogar ni pogledala 'in z nikomer ni spregovorila. Samo če je opazila ,da sem postrgal na meni od-kazanem mestu, kar se je bilo natrosilo, je posegla s svojo žlico v jamo ter mi znova natrosila, da so se ocvirki kar gnetli.
To je pravkar storila, da sem
bil kar ginjen nad to naivno ljubeznivostjo.
Drugega mnenja pa je bil Danijel. Zakrohotal se je: „Meta, pravica je za vse! če boš tako krivično ravnala, izpodkopljem ti jamo."
Vrgla je žlico po mizi ter srdita zbežala. Danijel pa se je krohotal za njo. —
Nerodno je nositi ves teden prah po životu. Zatorej sva se bila z Danijelom zmenila, da se pojdeva po večerji kopat. Hlapče je odšlo, zaklicavši, da me počaka na vasi.
Ko sva se z Boštjanom nekaj časa razgovarjala, sem se oodal za Danijelom. Pred vežo je lovila Liza vodo v škaf in takrat me je prešinila sladka misel.
„Liza,“ sem zašepetal, „pripra-vi jo, pridem klicat!"
Ta pretkana ženska niti obraza ni zavila, samo kratko se je zasmejala: „Glej, da prideš k pravemu oknu.!“ Kaj skupaj spraviti, na tem bolehate vse ženske, kmetice in gospe! Zatorej sem si bil v svesti, da opravi Liza vse v redu.
Na vasi smo se — sedeč po plotovih — pogovarjali s fanti-Ti so naglašali, da sem prišel danes prvič na vas in da bo velik čudež, če me ne neso v vodo. Danijel jim je odsvetoval, češ da sem si na Gori čisto gotovo pri' dobil pravico do fantovanja. Ta argument pa je zbrani družbi p°' stal šele tedaj pristopen, ko seri se odkupil s precejšnjim zneS' kom. Nekaj so peli, nekaj so vriS-
kali, nato so odšli k Fortunu, da spravijo v pijačo, kar so bili dobili od mene.
Z Danijelom sva se podala h Karlovščici. V tolmunu, kjer je imela Jera svoj dom, sva se skopala in oprala prah z glave in života. Voda je kar rezala. Na to se je skliceval Danijel ter je hitro opravil. V resnici ga je vleklo k Fortunu, da bi ne zamudil svojega deleža pri pijači. Jaz sem še nekaj časa ostal, ker mi je mrzla voda jako ugajala.
Na Gori je udarilo polnoč, ko dospem pred Presečnikovo hišo. Ni bilo prav jasno, vendar je luna tu 'in tam pogledala izmed oblakov. Kadar se je to zgodilo, ie bilo Boštjanovo domovje v luči skoraj kakor podnevi.
Pri hlevu ob zidu je slonela lestva, lahka in pripravna. Tiho in previdno sem jo zanesel k hiši ter prislonil k opaženemu o-kencu pri izbi, kjer sta spali Meta in Liza. Prezrl pa sem pri tem, da je izba imela dve okni.
Ve se smejete, častite prijateljice, ali vendar je resnica, da bna vasovanje na kmetih veliko Poezije v scb'i. Pri tem ni treba na kaj nedovoljenega misliti. Ali v pozni noči, ko je vse tiho, ko “Či nekaka čarobna tajnost v krajini in v zraku nad njo, govoriti s svojim dekletom in govoriti o ljubezni, to je poezija! To je pra-Va poezija, ki dosti več velja neko tisti plesi, na katerih gosposki fantiči vašim dekličem, ki se pehajo v prepotenih oblekah, o lju-°ezni govoričijo! In Bog mi je
priča, da največkrat v neslanih frazah, ki ne prihajajo iz srca! Pri vas je vse narejeno, pri nas na kmetih gospoduje pa narava, ki je resnična mati resnične poezije.
Po lestvi sem splezal do okna in lahno potrkal na steklo. »Meta, a spiš?"
Nekaj je zašumelo v izbi, kot bi kdo s postelje vstajal. Zdelo se mi je, da čujem neko tekanje. Prejkone sem se bil zmotil v oknu in potrkal pri Lizi.
Zopet pokličem. Prav počasi se je odpiralo. Pri luninem svitu se mi je prikazala. Bila je rdeča kot pirh o veliki noči. Ko pa je vzela roko od okna, se je ta močno tresla. Tesno se je bila zavila v dolgo ruto — sedaj ji pravite ogrinjalka. Ker je imela spuščene kite, ji je bil obrazek čisto spremenjen, pa vzlic temu jo je obdajala čudna krasota.
Vzdihnila je:
„Moj Bog, čemu si prišel? Kaj poreče mati?"
Kakor vidite, me je poskušala odsloviti. Pričnem zatorej tudi zdihovati:
»Spati ne morem, ker vem, da si name huda."
Nekaj se je obotavljala: „Saj sam veš, da nisem."
»Čemu si pa bila?"
„S tem Katre to m govoriš — z vsako drugo bi smel."
Zdelo se mi je, da se ji hoče milo storiti. Nato sem vprašal:
»Ali mi daš roko, da res nisi več huda?"
„Dam ti jo."
Izpod dolge rute je izvila roko, ki se je še vedno tresla. Dotaknil sem se mehkih prstov in napraviti sem hotel majhen sprehodek po tej žametni koži. Pa me je kaj spretno z levico spodila z bele stezice! „Lahko noč!“
„Lahko noč!“
Ko sem po lestvi splezal do zemlje, se je prikazal 'iz sence pri hiši hlapec Danijel. Široka usta je odprl do ušes, se hinavsko smejal ter — položivši prst na omenjena široka usta — pograbil lestvo in jo brez vsakega šuma odnesel k steni pri hlevu. S svojim obnašanjem mi je hotel Danijel razodeti, da se brez skrbi lahko zanesem na njegovo molč-ljivost.
Drugo jutro pri kosilu sem koj opazil, da ni , ostal prigodek te noči tajen. Danijel je še vedno odpiral čeljusti, kakor jih odpira krokodil ob Nilu; Lizi pa ni hotel izginiti nekak skrivnosten smeh z obraza, in Meta je kot v sanjah hodila okrog. Mater Barbo sem
KAJ PRAVITE?
KAJ JE SPIRITIZEM?
Prosim, ali bi mi mogli na kratko razložiti, kaj je spiritizem in kako naj se katoličan zadrži nasproti njemu.
Spiritizem je verovanje in prak. sa, s katero se poskuša občevati z dušami umrlih. Spiritizem je bil obsojen že v Mojzesovi posta-
parkrat zasačil, kako me je tu in tam prav pomenljivo pogledala-Ali molčalo je vse. Le oče Boštjan je, odloživši žlico, hladno spregovoril: „če že pametni ljudje pamet pod klop mečejo, ne vem, kaj bo potlej!“
Ker je bila nedelja, nismo imeli dela. Sredi dopoldne sem prišel enkrat mimo hleva, kjer sta Liza in Danijel živino napajala, čul sem tale razgovor:
Liza: ,Kaj misliš, kaj bo iz tega?"
Danijel: „Kaj če biti, to ve vsak človek! če je poštenje v njem, jo vzame. Vendar vidiš, kako je že zmedel to ubogo žival."
Liza: ..Poštenje pri moških, to je ravno! Ali ga imaš ti kaj?"
Danijel: „Ti si pa star bodež, in čudmo bi ne bilo, če bi se človek skesal, če kaj vem, bo pri Presečnikovih svatba in plesali bomo, da bo groza! Ker to ti povem: Janez ima poštenje v sebi!"
Liza: „Počajamo, le počakajmo, moški ste vsi nič prida!"
vi: „Naj se ne najde pri tebi nihče, ki, bi povpraševal duha mrtvih ali se obračal do mrtvih" (5 Mojz 18, 11). Navidezno občevanje z mrtvimi se skuša doseči p° različnih in pogosto izrednih sredstvih: gibanje tvarnih predmetov brez fizičnega dotika, fotografiranje duhov, udarjanje mize kot odgovor na vprašanja i11 podobno. Nekaj naravno nerazložljivih pojavov, ki se godijo n9 spiritističnih sejah, je treba prf-
pisovati nam še neznanim naravnim silam, ki jih preučuje parapsihologija. Ostalo pa je čisto navadno varanje, kar sta priznali sami početnici spiritizma, sestri Fox iz ZDA. Ni čudno potemtakem, da zdrava pamet in tudi krščanska morala prepovedujeta vsako spiritistično udejstvovanje in celo samo pasivno Prisostvovanje spiritističnim sejam (razen kdor zato prisostvuje, da razkrinka varanje). Znano je tudi, koliko in kako težkih duševnih bolezni in čustvenega neuravnovesja povzroči ukvarjanje s spiritizmom.
kako je z blagoslovom?
Ali je škofov blagoslov več vreden kot duhovnikov? In zakaj? Ali „ministro extraordinario“ v sili ne sme podeliti sv. maziljenja? Ali sme blagosloviti grob? Ho kam segajo njegove pravice?
Brez dvoma je škofov blagoslov več “vreden” kot navadnega duhovnika, ker je' njegova posveče-valna moč večja kot navadnega duhovnika, ki je samo pomočnik škofa. Seveda je pa možno, da je blagoslov kakšnega svetniškega duhovnika bolj učinkovit kot kakšnega mlačnega škofa (upam, da takšnih ni). Laik, kot “izredni delivec evharistije” nikdar ne mo-*e dati maziljenja bolnikov, ker -1® ta zakrament pridržan duhovnikom. Sme pa opraviti pogrebne obrede (če je seveda za to potrjen) in sme blagosloviti grob.
Bilo bi predolgo, če bi vam hotel našteti vse pravice' laikov pri deljenju in upravljanju zakramentov in cerkvenih obredov.
ZAKAJ JE CERKVENA POROKA POTREBNA?
V vrsti za prijavo civilne poroke je stalo 7 parov. V razgovoru so razen enega vsi izjavili, da se bodo poročili le civilno, češ da je cerkvena poroka za današnje razmere predraga. Kako razložiti ljudem, da je cerkvena poroka potrebna?
Cerkvena poroka je zato potrebna, ker je zakon zakrament in nad svetimi dejanji nima država nobene oblasti. Zato civilna poroka za katoličana sploh ni poroka, ni zakon. Da je cerkvena poroka draga, ne drži na splošno. Možno je, da kakšen župnik res preveč zahteva. Redno je pa tako, da je ljudem vse preveč, ko gre za cerkev. In običajno hočejo pri poroki imeti orgija n je, veliko luči, preprogo in veliko cvetja. Vse to pa mora seveda župnik najeti oz. plačati. Redno zanj osebno, za njegovo „delo“, ostane prav malo ali skoraj nič. Istočasno pa pogosto (potrošijo poročenci za fotografiranje (da ne govorimo o poznejšem praznovanju) neprimerno več, kot pa so morda dali za cerkev. Obenem pa so duhovniki dolžni poročiti popolnoma zastonj — seveda na preprost, čeprav ne neprimeren način — če kdo nič ne mora plačati.
m®B
LETO 51
JUNIJ 1984
UVODNIK	Naš živi spomin . naša bolečina (Jože Krivec) 321
OB SMRTI
M. STARETA	Miloš Stare je odšel (Rudolf Smersu) .. .	324
LITURGIČNO	Sv. Duh v življenju vernika in Cehkve (Ja-
LETO	"fll nez Jenko, škof) ....................... 328
Tabernakelj — bivališče Boga med nami (F.
Oražem) ................................. 330
Binkošti in telovo v družini (Krščanski zakon) 333
IZ ŽIVLJENJA	Ladja, z mnogimi morji za sabo (A, Rebula)	337
CERKVE	Iz kronike Janeza Pavla II.................. 334
O Medjugorju kritično in obzirno ...... 357
ŠKOF ROŽMAN	Ljubljana — novi Rožmanov dom (Po knjigi
dr. Kolariča) ........................... 350
NAŠA	Vi takole molite (Alojz Šuštar, nadškof) ...	335
VPRAŠANJA	Krščanska modrost (Tajništvo za nekristjane
pri apostolskem sedežu) ................. 339
Človek v luči božjega razodetja (Prenova 6)	340
Duhovnik Matija Lahivšek nas je zapustil
(F. P-k.) ..............................  352
Med nami v Argentini ...................... 358
Dom — rodovitna njiva (Zdenka Jan) ....	359
Kaj pravite? ) (Lojze Kukoviča) ........... 382
ZA MLADINO	Repa in koruzni žganci (Živko Kustič) ....	362
V DRUŽINI	Umetnost vzgoje (Vital Vider) .............. 365
Nekaj splošnega o vzgoji (Božidar Bajuk) .	367
LEPOSLOVJE	Binkošti (Vladimir Truhlar) ................ 323
Telovo (VI. Truhlar) .....:............ 334
Življenje v večeru (Jože Krivec) .......... 370
Cvetje v jeseni (Ivan Tavčar) ............. 877
Vvožvno iz SlovtMiijv:
Greh se izleže in redi v naročju Oblasti.
Demokracija je, če nisi zaprt, ker s' hi] preveč odprt.
Mnenja se krešejo toliko časa, dokler se ne vname grmada, na kateri zažgejo vse tiste, ki imajo drugačno mnenje.
Cene me spravljajo v žalost, ob-'azloževanje pa v smeh.
Če upogneš hrbtenico, je marsikaj bolj dosegljivo.
Sama kost in koža ga je, kot da l|i se hranil s samimi občinskimi obljubami.
Vsako krpanje morale pušča v človeku luknje.
Na počitnice bodo letos šli samo tisti, ki že na delovnem mestu poči-vajo. Ti so na počitek navajeni, riru-
pa počitnice lahko samo spridijo tu kdo bo potlej sploh še delal?
Premnog funkcionar socializmu dobro privošči, sebi pa najboljše.
Kdor visoko leta, ostane zgoraj tudi po izteku mandača.
Včas h smo peli zagnano: Mari-hu, Marina, Marina zdaj pa zagnano mrmramo: carina, carina, ca-Dna.
II n / o z m x n I o . . .
,,Vi ste edini uslužbenec, ki ga ne bo mogel zamenjati stroj,"
„Res ?“
„Ja, ker še niso iznašli stroja, ki čisto nič ne dela."
Znamenitemu nemškemu kanclerju Konradu Adenauerju je njegov osebni zdravnik nekoč dejal:
„Gospod kancler, pri najboljši volji vas ne morem napraviti mlajšega."
Adenauer mu je odgovoril: ,,Saj od vas ne pričakujem tega. Pomagajte mi samo, da posoanem še starejši!"
,.Včeraj sem videl prvi realistični film."
,,Kako misliš?"
„Glavni junak ni mogel najti parkirnega prostora."
„Povabil sem te, da bi spil kozarček na moje zdravje, ti pa si že pri petem"
,,Poglej se v zrcalo, boš videl, kako slabo zgledaš."
Neki domišljav fant vpraša dekle: ,,Ali si te zdi pametno, da bi se poročil z žensko, ki ima manjšo izobrazilo kot jaz?"
Ona: ,,Ne delaj si skrbi! Pri tebi to sploh ne pride v poštev."
,,Mirko, mislim, da bodo mnoge nesrečne, ko se bom poročil."
„Kako mnoge? Saj se boš poročil samo /. eno!"
I
lil
SLOVENSKI VERSKI MESEČNIK
Izdaja ga konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odbor. — Odgovorni urednik: msgr. Anton Orehar — Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires, Argentina. Registro de la Propiedad Intelectual No. 223.231. — Tiska Vilko s. r. 1., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Avc., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Ivan Marn, 131 A Treevievv Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. TRST: Marijina družlba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, 34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina za leto 1984 $a 1.200.-. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Antonio Orehar, Ramon L. Falcon 4158, 1407 Buenos Aires. Argentina.
La Vi<la Lspirilual
Revista mensual religiosa eslovena. Edi tor y director: mons. Antonio Orehar — Ramon L. Falcon 4158,	1407 Buenos
Aires, Argentina. — Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 223.231. Talleres Graficos •‘Vilko’’ S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, Argentina.