12
Iz potne bisage.
Prijazni dopisi do strica Bercka Dragana v
Verbovcu. //. Pismo.
Dragi moj stric! ,5Kdor zgodaj zjutraj ne pogleda solnca, ne ve ka-košno bode vreme", so rekli rajna babica Magda. Tudi jaz nisem pogledal, ali se od jutra megli, zato tudi nisem vediL da bo dež. Komaj sem pa malo ur bil v Celji, že je začelo liti izpod neba. O ljuba baba Vida! s studenicami, v kterih
13
sem se hotel dobro izkopati, ne bode nič. Tudi kokot rep obrača proti tisti strani, ki pomeni deževno vreme. Kaj tedaj hočeš početi v Celji, kjer ob deževji celo polžu ni dobro? — hajd v Ljublj ano! mi udari misel v glavo, in mož beseda sem bil.
V Ljubljano? — bote, dragi stric, zakričali, ko bote ta listič prejeli. „Sadaj bodem vendar kaj pravega čul iz mesta, iz kterega dobivam „Novicett in druge literarne reči slovenske. Sadaj bodeš mi vendar poslal karakteristiko slovenskih pisateljev ljubljanskih. Saj vem, da si mi pod verbovsko lipo dostikrat še po nemški pravil: temu pesniku manjka rBilderreichthuma, drugemu „Vergleichungsgabea, tretjemu „Kuhnheita, četertemu „Grazie", petemu „Leich-tigkeit des Ausdrucks", šestemu „uberraschende Kontraste", sedmemu „Naivitat" itd., „da ta se ni povzdignil čez „pohotno ljubezen", uni le v posnemanji nemških ^gassenhauer-jev" svojo slavo iše itd.a
O dragi stric! O beli Ljubljani bi Vam imel dosti pisati sladkega in grenkega; al odložil bom vse to na zadnje. Sadaj poslušajte samo mojo dalnjo srečo na železnici. Moj najbližnjiši tovarš mi je bil mustafast Madjar. Cesnov in paprikini duh sta ga ovadila, da je prijatelj gulašhuša. Znano Vam je, dragi stric, da mi je veliko na tem, kar kdo je, in kakošna je njegova „individualitas." Kako se ta beseda po slovenski veli, ne vem; v slovniku jo že bo-demo našli. Potomek Arpadov, ki je tedaj meni nasproti sedel, je bil „mens sana in corpore sanoa; vse, kar je govoril, je bilo čedno; samo jcdno ni bilo praktično: prenapeta njegova hvala stare ogerske konštitucie. — Drugi sosed je bil Nemec iz Brunšvika prav melanholična duša. Ker Ciceron po Aristotelu piše, da vse velikoumne glave so melanholične („omnes ingeniosos melanholicos esse), sem ga po tem takem tudi jez imel za bistro glavo. Dalje mi je nasproti sedel starovičen Anglež; tako kislo se je deržal, da me je nehote opomnil Shakespearovih verstic:
Nature has frani'd strange fellows in hertime:
And others of such vinegar aspect That they'll not show their teeth in way of smile, Thoug Nestor swear' the jest be laughable. *) Pri wZidanem mostu"   so v ta predal,  v kterem sem jaz sedel, prišli še četiri sinci Modric. Ker so slovenski govorili, sem jih vprašal, kje da študirajo? „V Ljubljani" — mi eden odgovori malo porajtaje moje vedčno vprašanje. Vsakemu se je še smejalo veselje nad življenjem na čelu,   in, kakor   Verbovčani pravijo,  ,.carta   (prevzetnost) jim je na kečki plesala." Pri teh mladencih sem spet prav razumel resnico Aristotelevih besed :  „17 ivdaifiovia rov avTaoxoov8(jri.u #*) V starosti zapusti človeka sposobnost  za življenje.   Vendar v starosti je   človek modrejši,   in   če  ima  tolsto  dedovino, je srečen,   ker v Talmudu stoji:   ^Modrost je dobra z dedšino,   in pomaga,   da se   človek more solnca veseliti."   —   Pitomci   Modric   so  jo   hudo   zagodli   čez svoje   učnike,   in   spet   sem    bolje  razumel  resnico   besed nemškega padagoga, ki pravi:   „Ein Lehrer muss aus Lilienduft undMondenschein zusammengesetzt sein."
Cesta kraj Save od ^Zidanega mosta" do Litije ima karakteristične posebnosti. Na desno in levo pečine. Sopar je pregnal srečne postojne, ktere so poprej tukaj krožile v visokem zraku in si iskale koštravih ovac. Samotno življenje mirnih nekdanjih prebivavcov teh planinskih krajev sedaj preganja glasno  žvižganje  hlaponov;   prebivavci  pridejo z
*) Natura je svoje dni smešne ljudi rodila:
Nektere tako kislega lica,
Da svojih zobi ne pokažejo nikolj se smejaje,
Čeravno bi Nestor prisegli, da je sala smeha vredna.
**) Srečni, ki so si sami sebi zadosti!
visokih hribov in učijo se kraj železnic novega življenja, novih potrebšin vsake verste; ljuba planinska studenčnica jim ni več vir življenja, morivno žganje jim jo namestuje. O idilsko življenje! kam si pobegnilo? Ovca planinarju ni več ljuba živalca; on hrepeni po konji krilatem, da na njem jase — v vodene oblake! Sopar je prinesel dosti materialnega dobička, pa vzel je ljudem nedolžnost (idiličnost) življenja. Sive skale, kterih jezero in jezero let ni motil nihče, so sadaj priče nemirnosti človeške, in po suhem zemljišču tega kraja, kterega jezero let ni nihče porajtal, sadaj strežejo Anglež, Francoz in sin Abrahamov.
Vtopljen v take „unzeitgemasseu misli se pripeljem v Ljubljano. Na ljubljanskem kolodvoru najdeš dosti po-strežljivih rok; čuda le, da se ti ljudje ne ponujajo celo človeka na rokah v mesto nesti!
Jaz nisem hotel peš iti v Ljubljano; mislil sem si: ti si Draganova kri in si se že ko malo otroče vozilo v goricah s štirimi najlepšimi konji; zakaj bi šel peš v mesto, kjer te bodo s širokimi očmi merili in ti presojevali vsako stopinjo. Zdaj me pokliče veličanstvena kočijaška oseba, naj se vsedem v njeni voz. Kočija je bila lepa, in dva belca Meklenburžana va-njo vprežena. Mislil sem, da se peljam v kočii pervega kranjskega grofa; al kako mi je greben padel, ko me pred „Sionom", kjer sem vozotaju postati velel in sem iz kočije stopil, mala možka osebica, iz ktere lica sem zapazil velik fond spekulativnega duha, prijazno nagovori: ^Slišijo, bodo pri nas ostali? Ali so se s kel-narjevim cugom pripeljali?44 Oj ti srečni kelnar ljubljanski! Takšen voz pa takšne konje imaš! Stric! veste še, kako sva midva vozila parteko v železno mesto in sva , kakor jastrob vrabca, gledala kočijo in konjiče kneza Esterhazv-a? Kakor ste vi takrat rekli: „Kaj takšnega še nisem videl svoje dni" — ravno tako se je zavzel danes pošteni Vaš unučič. Vendar si nisem ničesa drugega mislil, kakor samo to: Ta kelnar mora biti mož, kteremu bi se spodobil večji „Wir-kungskreis"; on ve, kaj je rcomfort" današnjega časa, pa tudi konje ima tako berzih nog, da smo leteli v mesto, kakor da bi nas bil kdo ukradel.
Jaz sem ostal pri slavnoznanemu „M o karju" in sem bil z vsem prav zadovoljen; ^Mokarjevi" so še ljudje stare domače korenine; samo z jedno rečjo nisem bil zadovoljen. In ta je bila? Čujte stric, že stari Vodnik poje: „Kranjc je prebrisane glave." Kdor je prebrisane glave, ta ni nikoli prenagel, temoč vse poprej dobro premisli, in po malem se loti dela, ktero hoče izpeljati. To je vse dobro in prav, — v gostivnici se pa mladim slovenskim dekletom, kterim je postrežba izročena, dobro ne podaja talijansko načela:
Pian' — piano, Si va lontano! ali po našem:
Po  mal'  po mal Se pride dal'! Drugo pot  na   dalje, dragi  stric Bercko!   Serčno Vas pozdravlja Vaš unučič                                               Vicko.