ANNALES 7/' 95 

izvirno znanstveno delo UDK 598.81/.84(497.13 Istra) 
BIOMETRIJA TAŠČIČN E PENICE (Sylvia cantiilans aibistriata) V ISTRI 
Dare ŠERE 
ornitolog, PMS, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, SL O 
orrttlologo, Museo di Storia naturaie, 61000 Ljubljana, Prešernova 20, SL O 

IZVLEČEK 
Avtor na osnovi zbranih biometričnih podatkov potrjuje, da v Istri (Hrvaška) živi in gnezdi vzhodna podvrsta taščične penice (Sylvia cantiilans aibistriata). V poletnem času leta 1994 in 1995 leta je bilo za potrebe obročkanja ujetih 51 taščičnih penic. izmerjeni so bili naslednji parametri: dolžina peruti in repa, število posnetih letalnih peres, dolžina 2. fetalnega peresa, relativna dolžina 1. letalnega peresa, dolžina med vrhom peruti in 11. letalnim peresom ter teža. 
Ključne besede: taščična penica, Sylvia cantiilans aibistriata, biornetrija, Istra (HrvaŠka) 
Key words: Subalpine Warbler, Sylvia cantiilans aibistriata, biometry, istra (Croatia). 

UVO D 

Tašč i čn a penica (Sylvia cantiilans) je v Evropi raz­širjena od Pirenejskega polotoka na zahodu, prek južno­evropskih držav tja do Turčije (Cramp, 1992). Zahodni del Evrope vključno z Italijo, naseljuje podvrsta Sy. c. cantiilans, v nasprotju z podvrsto Sy. c. aibistriata, ki je razširjena ob Jadranskem morju, v Grčiji in v zahodni Turčiji (Cramp, 1992; Glutz von Blotzheim & Bauer, 1991). V Istri (Hrvaška) naj bi gnezdila oziroma živela tako imenovana vzhodna podvrsta taščične penice (Sy. 
c. aibistriata) (Matvejev & Vasic, 1973). Obe podvrsti najlažje ločimo med seboj v času gnezdenja po ob­arvanosti prsi predvsem pa bokov pri samcih (Svensson, 1992; Williamson, 1976). Cramp (1992) ter Williamson (1976) podajajo tudi razlike v biometričnih podatkih. Namen prispevka je, da se na osnovi zbranih bio­metričnih podatkov z Istre, potrdi podvrsta Sy. c. aibistriata. 
METODE DELA 

Vse taščične penice so bile ujete v Istri (Hrvaška), in to v juliju in avgustu leta 1994 in v juliju 1995. Ujete so bile v najlonske mreže naslednjih dimenzij: 12 m x 4 m x 15 mm x 5 prekatov. Lovile so se s pomočjo zvočnega zapisa njenega petja, katero je bilo predvajano prek kasetnega magnetofona Blaupunkt - CASABLANCA CM 
62. Starost osebkov je bila določena na osnovi obar­vanosti zunanjih repnih peres in barve šarenice (Svens­son, 1992). Dolžina peruti, 1. letalnega peresa, repa ter razlike med vrhom peruti in 1. letalnim peresom (tip peruti) so bile izmerjene z ravnilom za merjenje dolžine peruti do natančnosti 1 mm. Teža je bila izmerjena do 
0.1 g natančno s pomočjo tehtnice Pesola (50 g). 
Zbrani biometrični podatki temeljijo na prvoletnih primerkih (1y ali Euring koda 3; N = 48) ter na odraslih oz. večletnih primerkih (Ad. ali Euring koda 4; N = 3). Največ podatkov o dolžini peruti je s prvoletnih oseb­kov, saj imajo le-ti v tem času še sveže in neobrabljeno perje, za razliko od odraslih, oz. večletnih osebkov, ki se v tem času že kompletno golijo (staro in obrabljeno perje zamenjajo z novim). Podatkov s takih osebkov nismo upoštevali. 
Dolžina peruti se je merila z metodo W (3), ki da maksimalno dolžino peruti (Svensson, 1992). Zaradi pri­merjave z drugimi podatki in točnostjo meritev, se je omenjena metoda med obročkovalci najbolj uveljavila. Zaenkrat še nobena metoda ni standardizirana. V zad­njem času pa se veliko dela na metodi, ki temelji na dolžini tretjega letalnega peresa, ki se ga meri s po­močjo ravnila z vgrajenim zatičem. 
ANNALES 7/' 95 Dare ŠERE: BiOMETRtJA TAŠČIČNC PEN1O ..., 77-8 0 
62 63 64 65 
dolžina peruti v mm 
Slika 1: Frekvenčna porazdelitev dolžine peruti pri taš­čični penici (Sy. c. albistriata). Fig 1: Frequency distribution of wing lenght in Sub­alpine Warbler (Sy. c. albistriata). 


-3 -2 -1 0 1 
relativna dolžina 1. letalnega peresa v mm 
Slika 2: Frekvenčna porazdelitev relativne dolžine 1. le­talnega peresa pri taščični penici (Sy. c. albistriata). Fig, 2: Frequency distribution of the 1st remex relative lenght in Subalpine Warbler (Sy. c. albistriata). 
Od biometričnih podatkov sem zbral sledeče (v oklepaju je velikost vzorca): dolžina peruti (51), dolžina repa (42), relativna dolžina 1. letalnega peresa (33), višina 2. letalnega peresa (39), število posnetih letalnih peres (45), tip peruti, t.j. dolžina med vrhom peruti in 
11. letalnim peresom (31), ter teža (47). Ujete taščične penice so bile kasneje izpuščene z obročki Zavoda za ornitologijo iz Zagreba. 
REZULTATI IN DISKUSIJA 
Najzanesljivejše je ločevanje teh dveh podvrst po dolžini peruti. Drugi zbrani biometrični podatki (dolžina repa in relativna dolžina 1. letalnega peresa, teža, višina 
2. letalnega peresa in razlika med vrhom peruti in 11. letalnim peresom) se med obema podvrstama bolj ali manj prekrivajo ali pa jih viri navajajo samo za vrsto Sylvia caritillans. Naši podatki so zanimivi zato, ker se nanašajo na podvrsto albistriata. 


Dolžina peruti 
Literatumi podatki o razliki med najkrajšo in naj­daljšo dolžino peruti pri podvrsti albistriata so od 56-66 mm (N-59) (Williamson, 1976), ter 58-67 mm (N=52) 
S3 54 55 56 57 58 

dolžinarepa v mm 

Slika 3: Frekvenčna porazdelitev dolžine repa pri tašči­čni penici (Sy. c. albistriata). 
Fig. 3; Frequency distribution of tail lenght in Subalpine 
Warbler (Sy. c. albistriata). 

teža v 9 

Slika 4: Frekvenčna porazdelitev teže taščične penice 
(Sy. c. albistriata). 
Fig. 4: Frequency distribution of weight in Subalpine 
Warbler (Sy. c. albistriata). 
(Cramp, 1992). Podatki o dolžini peruti osebkov iz Istre so od 61-66 mm (N=51) (tab. 1 in si. 1). Ob tem je potrebno dodati to, da ima v povprečju podvrsta "al­bistriata" daljšo perut kot zahodna podvrsta cantillans. Za podvrsto cantillans znaša dolžina peruti 57-63 mm (N-29) (Cramp, 1992), ter 52-63 mm (N=59) (William­son, 1976). 

Relativna dolžina 1. letalnega peresa 

Meritve 1. letalnega peresa v odnosu na primarno krovno perje so pokazale, da je iahko pri podvrsti albistriata 1. letalno pero krajše za največ (-3 mm) ali daljše za največ (+1 mm) (N=33), (tab.1). Naši podatki o relativni dolžini 1. letalnega peresa iz Istre (si. 2) se ujemajo s podatki, ki jih za podvrsto albistriata navaja tudi Williamson (1976). Pri podvrsti cantillans pa je iahko t. letalno pero krajše za največ (-2.5 mm) ali daljše za največ (+3.5 mm) (Williamson, 1976). Zani­miva je primerjava relativne dolžine 1. letalnega peresa pri podvrsti albistriata in podvrsti cantillans (Williamson 1976). V primeru, da je 1. letalno pero daljše za več kot 1 mm od primarnega krovnega perja (do + 3.5 mm) gre za podvrsto cantillans. 
ANNALES 7/' 95 
Dare SERE: BtOMETRfJA TAŠČltN E PENC E ..., 77-80 
12 13 14 15 16 17 
tip psruti v mm 

Slika 5: Frekvenčna porazdelitev tipa peruti pri taščični penici (Sy. c. albistriata). Fig. 5: Frequency distribution of wing type in Sub­alpine Warbler (Sy. c. albistriata). 
srednja ± mtn.-število PARAMETER vrednost S D max. N 
Dolžina peruti  63.37  1,54  61 ­ 66  51  
Dolžina repa  46.47  1.71  53 - 60  42  
Dolžina 1. letainega peresa  -t .06  1.43  -3 do + 1  33  
Tip peruti  14.48  1.56  11-1 7  31  
'Teia  11.15  0.77  9.8-13. 7  47  

Tabela 1: Tabelarični prikaz petih merjenih parametrov pri taščičnipenici (Sy. c. albistriata). Tab, 1: Tabulated scheme of five parameters deter­mined in Subalpine Warbler (Sy. c. albistriata). 

Dolžina repa 

Dolžina repa pri podvrsti albistriata je 50-59 mm (Williamson 1976), ter 49-56 mm (Cramp, 1992). Po­datki iz Istre so naslednji: (53-60 mm) (tab. 1 in si. 3). Pri podvrsti cantillans je dolžina repa od 49-59 mm (Williamson 1976), ter 48-55 mm (Cramp, 1992). 
N= 1 
N= 8 = 5/6 N= 7 
= 6/7 
N = 39 

Slika 6: Položaj oz. dolžina 2. letalnega peresa (2. LP) nasproti ostalim letalnim peresom pri taščični penici 
(Sy. c. albistriata). 
Fig. 6: Position (lenght) of the 2nd remex (2. LP) in view of other remiges in Subalpine Warbler (Sy. c. albistriata). 
WEMktEEEM 

liflN K t^ÉPPP p 
44' ' -: 
..... . : y -

Slika 7: Odrasel samec taščične penice (Sy. c. albi­striata). 
Fig 7: Sublapine Warbler (Sy. c. albistriata) - an adult 
male. 


Teža 

Podatki o teži taščične penice (Sy. c. albistriata) !2 Istre so v razponu med 9.8 g in 13.7 g (tab. 1 in si. 4). 

Tip peruti 

Iz literature so poznani le podatki za vrsto Sy. can­tillans in to od 12.5-17 mm (Svensson, 1992). Naši podatki za podvrsto albistriata so od 11-17 mm (N-31) (tab. 1 in si. 5). 
Slika 8: Odrasla, že pregoljena samica (o) taščične pe­nice (Sy.c. albistriata). 
Fig 8: Subalpine Warbler (Sy. c. albistriata) - an adult 
and already moulted fermale. 

ANNALES 7/'95 
Dare SERE: BiOMETRUA TAÎÔCNE PENCE 77-80 

Slika 9: Mladosten oz. prvoletni (1y) osebek taščične penice (Sy.c. albistriata). Fig. 9: Subalpine Warbler (Sy. c. albistriata) -an immature (Iy). 
Posneta letalna peresa 

Williamson (1976) navaja naslednja posneta letalna peresa; (3, 4 in S). Podatki iz Istre so identični: (3, 4 in 5) (N«44). Samo na enem primerku je bilo opaziti rahlo posnetost tudi na 6. letalnem peresu. Ti podatki so upo­rabni tudi za razlikovanje od mladih oz. prvoletnih ža­metnih penic (Sylvia meianocephala), ki imajo posneto tudi 6. letalno pero (Wiiliamson, 1976). 

Dolžina 2. letalnega peresa 
V primerjavi z ostalimi letainimi peresi je dolžina 2. letalnega peresa zelo različna. Podatki iz Istre se uje­majo s podatki, ki jih navajata Wiiliamson (1976) in Svensson (1992), to pa je, da je običajno 2. letalno pero enako 5. ali 6. letalnemu peresu. Lahko je tudi med S./6. fetalnim peresom, bolj poredkoma med 6/7., ter enako 
4. ali 7. letalnemu peresu (si. 6). 

ZAKLJUČEK 
Podatki o doižini peruti (61-66mrn) potrjujejo, da v Istri (Hrvaška) živi vzhodna podvrsta taščične penice (Sy. c. albistriata). Tudi ostali biometrični podatki dopol­njujejo dosedanje biometrične podatke o tej podvrsti. 
Zanimivo bi bilo na osnovi dolžine peruti preveriti, od kod izvirajo oz. kateri podvrsti pripadajo taščične penice, ki so bile ujete spomladi v osrednji Sloveniji, kjer ta vrsta ne gnezdi. 


ZAHVALA 
Za pomoč in nasvete pri pisanju članka se zahva­ljujem dr. B. KryStufeku, dr, D. Tometu in Zavodu za ornitologijo iz Zagreba, ki mi je omogočil lov in ob­ročkanje ptičev v Istri. 

RIASSUNTO 
L 'autore dell'aiUcolo conferma, sulla base deí dati biometrici raccoltí, che ín Istria (Croazia) vive e nidifica una sottospecie orientale di sterpazzoiina (Syivia cantiilans albistriata). Nelle estad del 1994 e del 1995 sonó state catíurate 51 sterpazzoline alio scopo di applicare loro alie zampe degU anelli di riconoscimento. In tali occasioni sono state effettuate delle misurazioni che hanno riguardato la iunghezza delle ali e délia coda, il numero misurato delle penne remiganti, la posizione délia seconda penna remîgante, la Iunghezza della prima penna remigante, !a distanza tra !'ápice delle ali e l'undicesima penna remigante, nonche il peso dei singoü esemplari. 
LITERATURA 
Cramp, S. 1992: The Birds of the Western Paieartic. Vol. 6, Warblers. Oxford Univ.Press. 
Glutz von Biofzeheim, U. und K, M. Bauer (991: 
Handbuch der Vogel Mitteleuropas, Band 12/!!. AULA -Verlag, Weisbaden. Matvejev, S. D., V. F. Vasii 1973: Catalogus faunae jugoslaviae IV/3, Aves. Academia Scientarium Slo­venica, Ljubljana. Svensson, L 1992: identification Guide to European Passerines. Stockholm. Williamson, K. 1976: Identification for ringers. The Genus Syivia. Revised Edition. BTO Field Guide No.9. Oxford.