prva knjiga Družbeno komuniciranje, ki jc bila pravočasno prevedena lela 1975 najprej v srbohrvaščino, kasneje pa tudi v make-donščino. odločilno vplivala na razvoj komunikologije v Jugoslaviji.
Mario Plenkovič
A. FERLIGOJ. T. RENER. M. ULE
V
Ženska, zasebno, politično
(zapis k raziskavi in knjigi)
Denimo, da je izpričana zagonetno*! nasmeška, ki jc ludi računalniško oblikovana naslovnica knjižice ne more ugonobiti, metafora za položaj ženske: tako smo si vzeli svobodo, da zagonetnosl pojasnimo, kakor nam drago.
Zagonelnosl položaja ženske se. na primer. kaže v dvoumnosti in nelagodnosti zunanjega (družbenega, političnega, moškega) odnosa do nje. ki izhaja iz njene zasebne (osebne, intimne) uporabnosti, javne (poklicne, delovne) koristnosti in politične udeleženosti in nadležnosti. Okolje zunaj žensk je listo, ki v svojo mentaliteto težje sprejme trifunkcionalo (bolj ali manj uspešno in kompetentno) komplementarno bivanje žensk, kol pa ga le-te same težko živijo, čc so se seveda zanj odločile. Mnogo bolj razumljiva in razložljiva (in danes bi morali reči »okolju prijazna«!) je ženska kol enodimenzionalni človek. K zagonctnosti sodobnega položaja žensk je pripomogla tudi demokracija, ko se je ta izrekla za enakopravnost in svobodo, enake možnosti - in potihem nemara ni računala, da bodo ženske lo vzele dobesedno. Ko je bila lako dosežena »stopnja demokratičnosti družbe, ki se meri s stopnjo enakopravnosti žensk«. sta si politična misel in teorija pripisali velik civilizacijski dosežek - in velik korak za človeštvo je v resnici pomenil prvi in majhen korak k dejansko - se pravi človeško in državljansko - svobodnemu položaju žensk. Ravno »krivičnost« delitve na formalno in neformalno demokracijo pa je omogočila
ženskam legitimno, legalno in civilno spodobno javno terjanje formalnih pravic in predvsem vstopanje v državljansko sfero.
Zagonetnost položaja žensk je, na primer, tudi v paradoksu, ki izhaja iz samoumevnosti: samoumevno je dejstvo, da ženske so in da so vse tisto, kar ih določa kot drugi spol (žene. matere, ljubice, sestre, hčere itd.): sprejelo je dejstvo, da tvorijo polovico in ponekod večji del človeštva: paradoks je. da morajo dokazovali, da so državljanke in da so zato tudi v politiki njen subjekt: da je način, kako to hočejo, odvisen predvsem in v prvi vrsti od njihove volje in ne od zunanje presoje - recimo o primernosti, sposobnosti, itd. Pravzaprav je od njih kot samozavestnih državljanov (ki med drugim - lahko - ludi rojevajo) celo bolj odvisno če bodo. kdaj bodo in kako bodo vstopile v javno in politično soodločanje, saj ta odločitev praviloma ni pogojena z emocionalnimi in (manj) z moralnimi razlogi, kot so pogojene njihove odločitve glede urejanja svojega zasebnega življenja.
O teh stvareh (in še marsičem drugem) s številkami in besedami - torej na drugačen. raziskovalno preverjen in interpreialiv-no »discipliniran način« - govori drobna knjižica z naslovom 'Ženska, zasebno, politično« ali »ne vem, sem neodločena-. Da je na naslovnici samo prvi del naslova, je pripisati oblikovalni. Ichnično-izvcdhcni ideji, ne pa rangiranju pomena. Napisale so jo iri slovenski družboslovni in nemara ludi širši javnosti znane avtorice, ki jim gre zaupati glede kompelenlnosli v zadevah, ki se jih lotevajo - Anuška Fcrligoj. Tanja Rener in Mirjana Ule. izdalo pa jo je Znanstveno in publicistično središče v Ljubljani kot Iretje delo v letu I 990 v svoji zbirki Zvezki. Knjižnica je lorej izšla v manj kol letu dni po zadnji opravljeni raziskavi in anketi (iz konca lela 1989 in začelka 1990). To je nadvse pohvalno založniško dejanje, ki omogoča rokovanje z izjemno korislnim orodjem vsem. ki še morajo in hočejo dokazovali, da polilično marginalne (številčno velike, celo večinske) skupine nimajo veliko ne od teorije o enakih možnostih, ne od zakonske, formalne enakopravnost. Skratka, so stvari, za katere se sicer na pamet in po občutku ve. a jc silno dobro, da so tudi dokumentirane in dokazane - in to na krajši in na daljši rok: to pa so ravno storile naše avtorice, saj st) upoštevale. poleg svojih zadnjih, tudi izsledke razi-
skav »Slovensko javno mnenje* praktično iz celega zadnjega desetletja - 7 interpretativ-nimi referencami pa se obnašajo še bolj »zgodovinsko«.
V knjižnici je /alo veliko več podatkov, informacij, namigov, spodbud za razmišljanje. kol pa jc lahko dokončnih odgovorov in poiasnil. čeprav bi strogi, empiričnim pozitivnim podatkom in dejstvom zavezani analitik že knjižici sami lahko nemara očital maksimalistični zastavek v interpretaciji, oziroma bi ugotovil, da presega gradivo. Pričujoče branje pa prav to »smelost interpretacije« pozdravlja in zato seveda naseda neu-hranljivosti želje po »delanju sklepov« (morda tudi prenagljenih in prevelikih): manj pa se drži pravil in dolžnosti ocenjevanja.
Všeč mi je ednina v naslovu »ženska, zasebno, politično«. Ka/lagati si jo jc namreč mogoče kol izstop iz stcreotipa, ki žensko vedno na nekoga ali na nekaj veže (na družino, na kolektivitelo. na feminizem) 111 kol afirmacijo -problema subjektivne kompctence žensk« (str. 30). Nujno je. da prvo zaresno ukvarjanje s sferami zasebnega. javnega in političnega jemlje za podlago in izhodišče analize vstopa ali izstopa (in vrnitve nazaj) v katero teh sfer prav osebno samozavest in subjektivno opredeljenost ženske, ne pa katerega od vselej zunanjih in vedno samo morebitnih motivacijskih dejavnikov ženskega političnega nastopa. Prav takšno izhodišče še dodatno utemeljuje poudarek na analizi odgovorov »ne vem. sem neodločena«, kar polrjuiejo tudi ugotovitve avtoric: medlem ko se namreč »v svetu- razkorak med odgovori »ne vem« pri ženskah in moških sčasoma zmanjšuje, se pri nas s Časom in ves čas splošne krize (lovečuje (33). Kar je mogoče povedali tudi tako: kriza ženske prisili, da še več delajo, da postajajo pomemben element tudi sive ekonomije. da so lorej še bolj »enakopravne« v javni sferi (poklica in dela), da pa gre lo na račun izdelanosti njihovih stališč do družbenopolitičnih vprašanj, oziroma da se jim res ne more več ljubili ukvarjali se s politiko. Kakšna očitna ironija je potemtakem v trditvi. da so ženske subjektivno kompetentne glede odločanja o svoji udeleženosti v politiki! Takšna subjektivnost se nazadnje zredu-cira na samoizbrano) neprisotnost žensk v javnem in političnem življenju, kar je pogoj za to. da se v njem nič ne spremeni - ne v demokraciji in ne v zasebnosti. Mož-
no pa je tudi sklepati, da ženske ne dajejo odgovorov o stvareh, za katere menijo, da zanje niso dovolj kompetentne (izobražene, informirane, skratka podkovane); to pač ni prva značilnost »ne vem« odgovorov pri drugem spolu - in tudi pri ženskah ne. če vprašanji zadevajo stvari, ki so po lastni presoji bližje njihovim interesom (sociala, napri-mer). Sicer pa je ludi res. da je ženska tradicionalno. zgodovinsko »oproščena« dolžnosti. da se zanima za politiko da je nevmeša-vanje vanjo nekakšen pričakovani atribut prave, naravne ženskosti in jamstvo za urejenost družinskega življenja; torej nekakšno njeno (v ednini) naravno zavezništvo - čeprav je politiku (v bistvu in ženskam v množini) naravni sovražnik ... Tudi nova slovenska ustava in sploh renesansa konser-vativizmov pri nas ftodaljšujejo in spel spod-huiajo to trdoživo tradicijo in ideologijo.
Ženske kot delovna sila so vstopile v javno sfero dokaj prej, preden so formalno v stopile v njen politični prostor; v naši krizni sodobnosti so celo močno presegle javno udeleženost v obliki nase še več dela zaradi preživetja in da so prav toliko kot moški odgovorile na izziv podjetništva in pridobit-ništva. Njihov položaj zasebno in v družini se ni bistveno spremenil (so enako ali še bolj obremenjene); javno delovno - so poslale še bolj enakopravne, politično pa še bolj neza-interesirane. apatične in tudi nezaupljive. To seveda pomeni, da se bo njihova eventualna političnost artikulirala kot nova alternativni,r političnost. Kar zadeva delo. je v predgovoru knjižica, ki govori o »vlogi in pomenu delitve po spolu«, potemtakem v bistvu opozorilo na anahronizem takšnega vprašanja v času. ki se proglaša za post modernega, tržnega itn., kjer je lahko umestno vprašanje samo učinkovita razdeljenost vlog in s tem ludi njihov pomen. Toda vprašanje je žal umestno - glede na dokaze raziskav o »pred-modernosti« pri nas prevladujočega modela zaposlovanja n glede na bojazen pred femi-nizacijo poklicev (ki skozi fcminizacijo postanejo neugledni, zgubijo centralni pomen v družbi!)
Kar pa zadeva novo alternativno političnost: razumem jo kot končni izstop iz amorf-ne kolektivitcte realsocialistične enakopravnosti in kot imanentni in samoumevni element civilne družbe. Civilna družba, ki je nastala 11.1 Slovenskem, je bila prostor alternativne političnosti (tudi s poudarjanjem
individualnosti, subjekta), oziroma: alternativne oblike političnosti so izgubile kontekst po letošnjih volitvah in po zatrtju in zatonu političnih gibanj, ko civilna družba seveda ni prišla na oblast. Zato se bodo morale vzpostaviti nove oblike alternativne političnosti, katerih učinkovitost se bo preizkušala v možnostih poslanskih intervencij, merila pa s strankarsko pripadnostjo in številom volivnih glasov. Ženska »subjektivnost v politiki«, delale pa bodo z njimi (ženskami kot večinskim molivnim telesom) kot z objektom (manipulacije) politike. Kar ženske dosežejo v javnem življenju, se torej v političnem življenju pervertira: iz občestva (občanstva) postanejo občinstvo: objekt, ki (naj) si misli, da igra vlogo subjekta, bi rekli lacanovci.
Ker se vstop žensk v javno (kot preddverje političnega) dogaja skozi zasebno, je že s tem naznačen tudi drugačen način in slog tega vstopa in seveda tudi posledice v javnem nasploh: ker ženske iz zasebne sfere prinašajo (vsaj) izkušnjo večje obremenjenosti in odgovornosti in iz javne sfere (vsaj) izkušnjo o večjem vložku, ki ga morajo plačati (ne zaradi manjše sposobnosti, znanja ali delavnosti!) za isto ali enako priznanje (ne učinek ali pomen!), se v polilično spustijo samoopozorjenc: ne samo. kaj morajo, ampak ludi kako morajo, da ne ho zaradi načina in sloga tisti vsebinski kaj prezrt ali celo s (po)smehom velikodušno dopuščen - kot nekakšna poživitev in znamenje širo-kosti pogledov in demokratičnosti. Navsezadnje pa sla slog in način vstopa in delovanja v političnem tudi del (in krivda) bolj ali manj neusfiešnc zgodovine marsikatere ženske bitke. A lega se obravnavana razsikava in knjižica nista mogli nili lotiti: je pa stvar vsake resne sociologije ali zgodovine menta-litet. ne samo tiste, ki jo bodo pisale ženske.
Knjižica, ki jo tu priporočam v premišljevanje in v spodbudo za nadaljnje delo. je po vloženem znanju, ki je kompetitivno. po načinu obravnave, ki je racionalen, po ocenah. ki so kompctenlne. in po stroških, ki jih je terjala - na drugi strani pa ludi po aktualnosti, pomenu in bojim se. da tudi jh> priznanju, ki ga bo deležna - prav lahko ludi metafora za sam predmet obravnave, mar ne?
Neda l'agan
ANA BARBIČ
Kmetov vsakdan
Ker je podnaslov, kol ponavadi, tudi pri tej knjigi tisto, kar šele pove, o čem dejansko teče beseda - namreč o potoiaju in pri-hodnoMi družinskih kmetij na Slovenskem - se utegne zgoditi, da bo naslov koga zavedel oziroma navedel na misel, da ima pred seboj nekakšno najnovejšo različico kmet-škili slik ali kakšne bolj ali manj posodobljene zgodbe ali povesti iz kmečkega življenja: nemara si bo dejal, če za avtorico ve. da je šla po poli nekaterih znanih slovenskih družboslovcev. ki menijo, da znajo enako (dobro?) ubesediti na način lepe književnosti listo, kar jim je v predalih ali v glavi ostalo od poklicncga raziskovalnega dela ali od samotnega strokovnega premišljevanja. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, kje se v družbenih vedah zariše meja med esejističnim pisanjem z narativnim izhodiščem in med teoretsko analitičnim besedilom, ki sicer obvezni aparat svoje vede uporablja slogovno književno, literarno (kol lepo), torej z več duha. kot ga je v strokovnem izrazju samem - kar pomeni seveda manj ortodoksno tehnično in s tem manj d uha -morno. se pravi tudi bolj berljivo.
A to je le namig za kda) drugič, zakaj ob lej knjigi se to zanimivo vprašanje ne zastavlja. saj po predmetu obravnave in načinu njegove predstavitve, analize in interpretacije sodi v »trdo jedro« strokovno znanstvene literature. Knjiga je namreč nastala na podlagi raziskovalnega dela na Biotehnični fakulteti (z anketo, analizami, itd.) in na podlagi predhodnih raziskovalnih poročil: jemljemo jo torej lahko kot kvalificirano in verodostojno empirično in analitično predstavitev (tudi z zgodovinsko rdečo nitjo in z zarisom možnih razvojnih trendov), ki celo nudi veliko več informacij in predvsem podatkov, kot jih je mogla v enem dahu interpretirati; šele od tega dela naprej se je na primer mogoče vprašati o lem. kaj je resnični kmetov vsakdan (v smislu sociologije vsakdanjega življenja in z njenimi teoretskimi postopki), kaj pomeni »feminizacija kmetijstva«, kaj je resnično kmetov politični angažma in njegova lojalnost...).
Dvanajst poglavij knjige, ki segajo od