Mlada Sodobnost
Milena Mileva Blažič
Mate Dolenc: Polnočna kukavica in druge zgodbe.
Ljubljana: Mladika, 2009.
Zbirka petnajstih zgodb Polnočna kukavica in druge zgodbe naj bi bila mladinsko branje. Resni~na o ježevcu z Rožnika, Orlovo spoznanje, Šentjer-nejski petelin ali Gallus Bartholomeus, Kuni v avtomobilu, Najmočnejša žival na svetu, Mačke našega časa, Novi časi v Bohinju, Opica, ki izvira iz človeka, Rilčkarji, Čebelice in klop, Kengurujev toplogredni prdec, Majhen, črn klobuk, Opolnoči, Sporočilo iz vesolja in Polnočna kukavica naj bi po literarnoteoreti~ni definiciji bile kratke sodobne pravljice. S stališ~a teorije mladinske književnosti (M. Kobe: Sodobna pravljica, 1999-2000) je definicija kratkih sodobnih pravljic naslednja: 1) kratke - niso daljše od nekaj strani; 2) sodobne - vsebujejo elemente sodobnega ~asa (kloni-ranje, ra~unalnik, printer, terenc itn.); 3) predstavljajo svet, v katerem se v resni~nem okolju dogajajo neresni~ne stvari, v njih nastopajo na primer govore~e živali. Vendar Dolen~eva besedila presegajo žanr kratke sodobne pravljice, saj ob pripovedovanju za mladino vzporedno te~e še eno besedilo, to pa je namenjeno odraslim. Podobno samonanašanje najdemo tudi v prvoosebnih intervencijah "zdaj v zgodbo vskočim jaz sam" in "nisem kmet, ampak pisatelj, kot tak pa rad zjutraj dolgo spim ". Postavi se vprašanje, ali so postmodernisti~ni prijemi primerni za mladega bralca.
V zgodbi z naslovom Šentjernejski petelin ali Gallus Bartholomeus uporablja Dolenc ve~ ravni, npr. majesteti~ni plural ("naš petelin", prvoosebni pripovedni subjekt "zdaj v zgodbo vstopim jaz"), rabi diskriminatorne opombe do ženskega spola, npr. "naš petelin, tako kot vsak moški, raje ima kokoške kot kure". (Poudarila M. M. Blažic.) Tovrstnih diskriminacij na ra~un žensk ("jaz se nikoli ne igram z vžigalicami, ampak samo s kokoškami"), otrok ("Tudi večina risb iz naših šol niso nobene umetnine. Toliko spravi skupaj vsaka opica.") in socialnega izvora ("nisem kmet, ampak pisatelj"; "Lepa reč, naše domače čebele, ki nas hranijo, poginja-jo, neki tuji rilčkarji pa prihajajo čez morje v naše sredozemske kraje in
vtikajo rilce v naše zadeve!"), je veliko, vprašanje pa je, ali so namenjene mlademu bralcu. Izražajo puerilno stališče, npr. "Kadar "imam vsega dost", sedem v avto in se odpeljem v dolino med gorami, z jezerom na sredi." Tudi izjava "S problemi, ki jih ne morem rešiti, nisem nikoli (se) dosti ukvarjal." in neposrečeno uporabljeni frazemi "srce, ki mi je utripalo v hlačah" govorijo o postmodernistični zasičenosti z literaturo. Če beremo dvojno kodiranje, o katerem je pisala tudi M. L. von Franz v knjigi Puer aeternus (o življenju in delu A. de S. Exuperyja), je odraslemu bralcu to stališče jasno, mlademu bralcu pa ne.
V	prvi zgodbi z naslovom Resnična o ježevcu z Rožnika najdemo dve vzporedni pripovedi. Prva, namenjena mlademu bralcu, govori o per-sonificiranem ježu, ki nemotivirano uide iz živalskega vrta, druga pa je esejistična, saj avtor razmišlja o svobodi, npr. "A kaj je "svoboda", tako ni vedel, ker se je že rodil v ogradi." V pričujem besedilu Dolenc namiguje na Carrollovo fantastično pripoved Alica v čudežni deželi. Obenem kaže ambivalenco do besedila, v katerem prevladujejo interference z I. Cankarjem, ki ga avtor na podlagi neomenjene anekdote o O. Zupančiču, ki se je preimenoval v Župančiča, imenuje Ivan Čankar. Tovrstne aluzije so namenjene odraslemu bralcu. V besedilu Opica, ki izvira iz človeka prevladujejo predsodki in stereotipi ("idiotske grimase opic", "njihovo pokanje ksihtov", "guncanje afen"). Ambivalenten je odnos do otrok - intencionalnih naslovnikov ("Tudi večina risb iz naših šol niso nobene umetnine. Toliko spravi skupaj vsaka opica."). To je postmodernistična ambivalentnost, ki ni značilnost mladinske književnosti oziroma je to le v primeru konsistentne subverzivnosti na strani otrok, recimo pri S. Vegri, S. Makarovič, A. Rozmanu Rozi, R. Dahlu in drugih.
V	Dolenčevi zbirki kratkih zgodb, ki sicer ustrezajo modelu kratke sodobne pravljice, pa se od njega tudi postmodernistično oddaljujejo, je glavna književna oseba odrasla. Liki odraslih so v kratki sodobni pravljici postavljeni na dogajalni rob ali se pojavljajo le v uvodu in na koncu, v predstavljeni zbirki pa otrok skoraj ni. V vseh petnajstih besedilih dominirajo liki in razmišljanje odraslih ljudi (aluzije, ambivalenca, eksistencializem, ironija, solipsizem itn.). Pripovedovalec nima otroškega zornega kota, ampak odraslega. Kronotop je dvodimenzionalen, realni in fantastični svet. V kratkih sodobnih pravljicah je na koncu moralni nauk, pisec pa empatično na strani otrok. V besedilih te zbirke prevladuje perspektiva odraslega in še ta je ambivalentno postmodernistična.
Intertekstualnost (M. Juvan: Intertekstualnost, 2000) je navzoča v motivih, ki imajo status pravljičnih fosilov, recimo Grdi raček v zgodbi Orlovo spoznanje. Motiv kompetitivnosti (Pepelka) je viden v Kuni v avtomobilu
("Zmerom je kriv brat! Ali sestra!"). Uporablja tudi tipično citatno zvrst (G. Rodari: Srečanje z domišljijo, 1977), to so razli~ni zaklju~ki istega besedila. V zgodbi Mačke našega časa je v ospredju razmi{ljanje o pasjih in ma~jih tipih; Dolenc vna{a v besedilo zunajliterarne elemente, avtorja za odrasle I. Mraka in njegovih 18 ma~k. V nadaljevanju razmi{lja o znanih ljudeh in njihovem odnosu do ma~k (S. Makarovi~), potem se intertekstualno navezuje na like iz pravljic (Obuti maček, Muca Copatarica, Maček Muri), preide na raven aluzij za odrasle ("politični pokojni funkcionar Maček", gostilna Maček, jutranji maček), ki mlademu bralcu niso blizu. Besedilo se konča z estetiko grdega, ko pripovedovalec "peče miši na ražnju", ki ga niti enkrat ne vprašajo, ali bi tudi on "pojedel košček miši". Gre za subverzivno gastronomsko utopijo, ki jo je M. Bahtin v knjigi Rabelais and His World imenoval karneval.
V Šentjernejskem petelinu personificirani lik citira odlomek iz F. Erjavca, v zgodbi Najmočnejša žival na svetu pa najdemo zunajtekstualne povezave (Kolumb, Indija, vikinški pogreb) ter povezavo z Ovidom in Kafkovimi Metamorfozami. Pravljični motiv najmočnejše stvari na svetu je trivializiran: pri H. C. Andersenu, F. Milčinskem in P. Svetini so to bolhe, tu so pršice. Le-te so personificirane, komunicirajo s prvoosebnim pripovedovalcem, ki doda še stvarne podatke o njih.
Intertekstualne prvine najdemo tudi v zgodbi Kengurujev toplogredni prdec, v kateri avtor citira Medveda Puja in Hišo na Pujevem oglu. Znane književne osebe postavi v nov kontekst, omenja lingvista N. Chomskega, ki "ni naredil mature " in je predavatelj na številnih univerzah. Razmišlja o literarnih vplivih ("zakaj se pa knjige ne bi malo mešale med seboj"), potem o vplivu romantike na Prešerna in simbolizma na Cankarja ter vplivu kravjih toplogrednih plinov na ozračje. Aluzije na Medveda Puja so tudi v besedilu Opolnoči, npr. "hiša na travniku ob robu gozda". Besedilo vsebuje novelistične prvine, ko opolnoči na vrata potrka vojak iz prve svetovne vojne.
Zgodba Majhen, črn klobuk ima prvine znanstvene fantastike (potovanje v vesolje) in stereotipe - Američana, Rusa in Slovenca v vesoljski ladji, ko mimo prileti klobuk C. Chaplina. Za odrasle bralce bo to domiselna nadrealistična prvina. V zbirki Polnočna kukavica in druge zgodbe gre za tipičen primer postmodernističnih kratkih zgodb, v katerih avtor poudarja tudi neliterarne prvine. Gre za zbirko, v kateri so ubesedeni naslovniški pluralizem, različni slogi, poetike in perspektive. Večina besedil je postmodernistično antiideološka, čeprav je mogoče najti tudi te prvine (krivda, politični funkcionar Maček, svoboda itn.).
Metafikcijske so zgodbe, v katere avtor vnese različne svetove, dve paralelni zgodbi (o ježu in I. Čankarju), vprašanja o literarni konvenciji
(Kengurujev toplogredniprdec), dva zaključka basni (Orlovo spoznanje), vprašanje bralca ("Tako, prvotno basen sem popravil. Mislim, da je to imelo smisel. Če pa mislite, da ne, si izmislite še tretjo. Saj izmišljije so neskončne."), pisateljski položaj (Šentjernejskipetelin), zgodbo v zgodbi (Kuni v avtomobilu) in pripoved o avtorskem postopku (Polnočna kukavica). Tudi druga besedila niso brez metafikcije. Postavi se vprašanje, komu so namenjeni fantastični svetovi in fabulativni okruški (ribe v pižamah). Postmodernistično metaforo, da je svet knjižnica, bi prebesedili, da je Polnočna kukavica in druge zgodbe intencionalna mladinska knjižnica. V ospredju so atrakcije, površina, forma in demotivacija (mladih) bralcev, zato je zbirka večžanrsko in večnaslovniško mladinsko branje in ne mladinska književnost.